XXVI. SEMINAR ZA TUJE SLAVISTE  (4.—24. avgust 1975)
Poletni počitniški meseci jugoslovanskim slavistom pomenijo čas živahnega, prijetnega, čeprav mnogokrat prav napornega dela, saj malone na vseh univerzah potekajo slavistični seminarji. V prvem delu julija je seminar za sloveniste iz tujine,
mejstva in drugih republik na Filozofski fakulteti v Ljubljani, seminar Zagrebačke slavističke škole poteka v Zagrebu in Dubrovniku, seminar makedonistov je običajno v avgustu, organizira ga Filološka fakulteta v Skopju, poteka pa v Skopju in
263
na Ohridu. V septembru organizira seminar še Međunarodni slavistički centar Srbije, ki ima sedež na Filološki fakulteti v Beogradu.
Poleg vseh teh poletnih šol, ki tujcem-strokovnjakom in študentom omogočajo, da se neposredno srečujejo z jeziki, literaturami in kulturami posameznih jugoslovanskih narodov, prihajajo v živ stik z našimi ljudmi, doživijo vzdušje in značaj našega bivanja, predvsem pa se srečujejo z našimi strokovnjaki, kar mnogim pomeni dragocen vzgib pri nadaljnjem delu, je v letu 1975, med 4. in 24. avgustom, že šest-indvajsetič potekal zvezni, jugoslovanski seminar za tuje slaviste. Organizirala ga je Filozofska fakulteta v Sarajevu, predsednik je bil dr. Svetozar Markovič, v prvih desetih dneh pa mu je bila prijazna gostiteljica Filozofska fakulteta v Zadru.
Posebnost seminarja je v tem, da vključuje strokovnjake- jezikoslovce in literarne zgodovinarje iz vseh jugoslovanskih republik, pa tudi lektorji, ki vodijo jezikovni pouk udeležencev, so predstavniki različnih jezikovnih, narodnih in kulturnih krogov. Takšen seminar ima gotovo niz prednosti za udeležence, ki imajo možnost dobiti bodisi osnovne informacije o dogajanju na področju stroke v vsej Jugoslaviji bodisi sintetizirati svoje poglede in izpopolniti svoje znanje, če je njihovo poznavanje jugoslovanskih jezikov, literatur in kultur temeljitejše. Dragocen pa je tudi za sode-lavce-predavatelje in lektorje, ki v prijateljskem sodelovanju lahko izmenjavajo svoja mnenja in znanje in se — ne nazadnje — neposredno seznanjajo z delom in življenjem v drugih jugoslovanskih središčih.
Delovni dan seminarista je potekal takole: od 7.45—9.00 fakultatitvna lektorata slovenščine ali makedonščine, od 9.00—11.00 eno ali dve predavanji z vmesnim odmorom, od 11.15—13.00 pa lektorske vaje iz srbohrvaškega jezika, obvezne za vse udeležence. V 17 delovnih dneh se je zvrstilo 22 predavanj, 15 s področja literarne zgodovine in le 7 jezikoslovnih. Glavna tema literanozgodovinskih obravnav je bilo obdobje moderne pri jugoslovanskih narodih. le uvodno predavanje dr. Iva Frangeša iz Zagreba »Književnost jugoslovanskih narodov v začetku 20. stoletja« je skušalo prikazati položaj posameznih jugoslovanskih narodov v tem obdobju, kulturne stike in vplive, še posebej pa ustvarjalna snovanja, katerim so svojevrsten pečat vtisnile veli-
ke umetniške osebnosti. V zvezi z moderno se je zvrstilo še nekaj predavanj: dr. Miroslav Sicel iz Zagreba je govoril o kritiki hrvatske modeme, dr. Stefan Barbarič iz Ljubljane o literarnozgodovinskem profilu Ivana Prijatelja, dr. Tvrtko Cubelič iz Zagreba o moderni v jugoslovanskih književnostih v odnosu do ljudskega slovstva, dr. Slobodan Markovič o srbski modemi poeziji v začetku 20. stoletja, dr. Nikola Mili-čevič iz Zagreba o Vladimirju Vidriču in Dragutinu Domjaniću, dr. Jovan Deretić iz Beograda pa o Borisavu Stankoviču. Makedonsko literarno zgodovino je predstavljal dr. Georgi Stalev s temo Makedonska drama med dvema vojnama, o dveh muslimanskih ustvarjalcih je spregovoril dr. Muhsin Rizvič iz Sarajeva, o A. B. Simiču dr. Miroslav Vaupotič iz Zagreba, o Stjepanu Mitrovu Ljubiši dr. Vaso Milinčevič iz Beograda, o pomenu Svetozarja Coroviča v njegovem času dr. Dejan Đuričković iz Sarajeva, o Stevanu Sremcu dr. Boško Nova-kovič iz Novega Sada, o Svetozar j u Mar-koviču pa je ob 100-letnici njegovega rojstva predaval dr. Dimitrije Vučenov.
Predavanja iz jezikoslovja so obravnavala naslednje teme: o specifičnosti glagolskega sistema je govoril dr. Dalibor Brozovič iz Zadra, o tipologiji prostega stavka v srbohrvaščini dr. Radoje Simič iz Beograda, o fonetski kontrastivnosti med slovenskim in srbohrvatskim jezikom dr. Vatroslav Kale-nič iz Ljubljane, dr. Janez Rotar iz Ljubljane pa je pripravil predavanje o sintaktični in stilistični vlogi kondicionala o slovenskem in srbohrvatskem jeziku — oba slovenska predstavnika sta pripravila zelo zanimivi primerjalni temi. O jezikovni situaciji v BiH je predaval Milan Sipka iz Sarajeva, zagrebški predavatelj Krunoslav Pra-njič je posegel na področje stilistike — govoril je o Matoševi stilematikij o jezikovnem vprašanju v Makedoniji v drugi polovici 19. stoletja in o Krsti Misirkovu pa je predaval Blagoje Korubin iz Skopja.
Tu bi veljalo omeniti še dvoje diskusij ob »okrogli mizi«: prvo na temo »Književno ustvarjanje, ki se navezuje na NOB«, drugo pa na temo »30 let nove Jugoslavije«.
Udeležence, ki so pazljivo spremljali predavanja, je takšna pisanost tem, problemov in pristopov k problemom precej angažirala.
Lektorske vaje iz srbohrvaščine je vodilo 9 lektorjev. Udeleženci so imeli 3 možnosti — učiti se jezika v začetnem tečaju, spoznavati nekoliko zahtevnejše probleme
264
na tečaju srednje stopnje, 2 skupini najboljših poznavalcev srbohrvaščine pa sta se ukvarjali z jezikovnimi in literarnimi analizami.
Slovenščini in makedonščini je namenjen bolj skromen položaj. Jezikovna tečaja nista obvezna, obiskujejo ju le tisti, ki so posebej zainteresirani. Pouk teh dveh jezikov poteka vzporedno. Seveda pa ima to tudi svoje prednosti, saj se k tečaju slovenščine in makedonščine navadno prijavijo najbolj navdušeni in delovni udeleženci.
V letu 1975 je ure slovenščine obiskovalo le 8 udeležencev. Kljub temu se pred lektorja takoj postavi troje problemov: znanje in poznavanje slovenščine in slovenskega jezikovnega prostora je pri študentih različno; skoraj vsakogar zanima slovenščina z drugega zornega kotaj tretji problem pa je prav gotovo čas — v dobrih 20 urah je treba študentom posredovati vsaj osnovne informacije o slovenščini in slovenskem prostoru. Cilj takšnih lektorskih vaj ne more biti obvladanje konverzacije v slovenščini ali pa podrobno poznavanje sistema slovenskega knjižnega jezika, čeprav so slušatelji jezikoslovno izobraženi in hitro sprejemajo nove informacije. Zato smo poskušali učne ure oblikovati tako, da smo se deloma učili osnovnega besedja v stavku — pri tem nam je bil v pomoč učbenik Besedila slovenskega jezika, ki ga je v letu 1975 izdal Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, uredil pa dr. Jože Toporišič, deloma pa spoznavali strukturo slovenskega knjižnega jezika. Izkazalo se je, da primerjanje slovenščine s srbohrvaščino, ki so jo slušatelji večinoma precej dobro obvladali, pripomore k
hitrejšemu in bolj temeljitemu učenju, saj spoznavanje razlik in podobnosti med dvema sorodnima jezikoma ne uvaja le novega gledišča, ampak omogoča tudi boljše pomnjenje in obvaruje pred mešanjem jezikovnih dejstev. Tretji del ure je bil namenjen vprašanjem študentov. Zanimale so jih najrazličnejše stvari: dialektolo-ški problemi — bogata narečna razcepljenost slovenskega ozemlja, razvoj različnih praslovanskih glasov v slovenščini, splošne oznake posameznih slovenskih pokrajin, vprašanja slovenskih manjšin in podobno. Želeli so informacije o slovenski književnosti, predvsem o Prešernu in Cankarju. Zanimala jih je tudi temeljna lite-rarnozgodovinska in jezikoslovna literatura o slovenščini.
Skratka — teh 20 ur je poteklo kar prehitro. Ob slovesu smo ugotovili, da smo drug drugega obogatili z marsikaterim novim spoznanjem, predvsem pa z brezštevilnimi vprašanji, ki zaradi časovne stiske niso dobila odgovora.
Morda bi ob koncu tega poročila izrazila še misel, ki se mi je utrnila že prvega dne, ob tematsko široko zasnovanem predavanju dr. Iva Frangeša, in se vedno bolj krepila ob prijateljskem sodelovanju lektorjev iz različnih sredin ter ob predavanjih: seminarja se udeležujejo skoraj izključno tujci, čeprav bi tudi dobrim, prizadevnim študentom naših fakultet takšna srečanja gotovo pomenila pomembno spodbudo in posebno doživetje, saj bi jim — vsaj v obrisih — prikazala delovno snovanje na področju stroke v vseh jugoslovanskih centrih.
Marija S m o 1 i č Ljubljana
265