PRI UMETNICI MALE PLASTIKE MARIJI ORTHABER-GODINA Keramika, ki diši po Sredozemlju Med množico umetnin iz keramlke bi lahko takoj prepoznali izdelke Marije Orthaber-Godina, mojstrice keramične male pla-stike iz Ljubljane. V njenih stvaritvah je toliko poduhovljene le-pote in hkrati Ijudske preproščine, da vzbujajo pozornost tudi v mednarodnih krogih. Značllne so na prlmer njene skupine figur v oglato obllkovanih nošah bele pa tudi temno modre barve, spomi-njajoče na narodno nošo iz naših južnih krajev. Umetnica je med drugim tudi stalna gostja mednarodnih razstav v italijanski Faenzi, tradicionalnem središču mojstrov keramične umetnosti. Nedavno je sodelovala tudl na predstavitvi jugoslovanske kera-mike v Parizu, kjer sta zastopali Slovenijo le dve keramičarki. »Res je, da je dela za to razstavo izbirala posebna komisija v Zagrebu, vendar je to bil čas počitnic in se marsikdo ni prijavil,« je skromno pri-pomnila Marija Orthaber, preseneče-na, da jo hočem predstaviti v našem občinskem glasilu, češ, saj so v obči-ni še drugi, zaslužnejši umetniki... Njeno stanovanje v osmem nad-stropju Pražakove ulice je prava ma-la galerija, prepolna keramike, oku-sno razmeščene povsod, kjer je le kanček prostora odveč. Nekaj figur se ji je nabralo celo za vrati dnevne sobe, kar ni ravno ugledno za umet-nine, a je zgovorno, saj mojstrica ni-ma ateljeja. »Kar nerodno mi je izdati, da imam atelje tamle v kuhinji,« se je zasmeja-la in globoke črne oči so se ji nekoli-ko hudomušno zasvetile, češ, saj se ženske težko ločimo od kuhinje.. Glino si preskrbi v tovarni »De-kor«, prav tako ji v tovarni že vrsto let omogočajo, da tam glazira in žge svoja dela. O tem kolektivu govori kot o svojem, čeprav zdaj že nekaj časa ni ustvarjala. »Če bi imela glino pri roki, bi ne-prestano modelirala,« je rekla in sklenila roke, kakor da bi hotela po-kazati trenutno praznino v njih. Tež-ko ji je namreč prenašati težka bre-mena iz Šiške, kjer je Dekor, v osmo nadstropje njenega stanovanja. Kdaj se je umetnica zapisala kera-miki, bi težko določili, saj jo je želja po oblikovanju obsedala že od maj-hnega. Začelo se je z igračami; celo tiste, ki so ji bile poklonjene, je hote-la oblikovati po svoje. Celo v kamnu je videla življenje »Spominjam se, kako mi ni bila všeč punčka, ki mi jo je fotograf poti-snil v roke za družinsko fotografijo in sem morda komaj dveletna že godr-njala, da ima lutka grde noge, grdo Marija Orthaber-Godina je razstav-ljala v Ljubljani, Mariboru, Piranu, Kranju, v Novem mestu, Ženevi, Pragi, Istanbulu, Tbilisiju, Varšavi, Londonu, v Sava centru v Beogra-du, Faenzi, Parizu.______________ oblekico,« je posegla nazaj v otroštvo naša gostja, »bila sem otrok s svoj-stvenim svetom, dokaj samotarska. Ko smo v šoli pisali o jeseni, je bila moja tema odpadli list s svojo usodo in ne dela na polju, grozdje, jabolka in podobno, o čemer so pisali drugi.« Vedno je ljubila naravo, živali, celo v kamnu je videla življenje. Vsa ta tenkočutnost je prej ali slej morala priti na dan, saj je mala Marija vedno govorila, da bo kiparka. A življenje jo je pripeljalo h keramiki. To ni njen poklic, marveč njeno poslanstvo. Te-ga ne daje nobena šola. Vendar se ]e Marija Godina, kasneje poročena Orthaber, tudi šolala. V Mariboru, kjer je živela, je hodila k profesorju Ravnikarju, se potem izpopolnjevala na Dunaju, po vojni pa na ljubljanski šoli za oblikovanje, zlasti pri profe-sorjih Dideku in Dremlju. Ker je ho-dila po svetu z odprtimi očmi, se je marsičesa naučila tudi drugje, kakor je sama naštevala. Klic pradedov? - Vaša tematika izražanja je često obrnjena k folklori. »Vleče me folklora in vsakdanje življenje na kmetih. Moja ljubezen pa je Sredozemlje. Morda me tja kliče kak praklic mojih prednikov, ne vem,« je razmišljala in v rokah vrtela eno od njenih čudovito oblikovanih figur iz skupine žensk, ki jih je bila krstila za Begunke iz Palestine. Njeno obzorje je narhreč široko in sega tudi prek jugoslovanskih meja. Kjerkoli je potovala, je obiskovala muzeje ljudske umetnosti pa tudi na-vadne delavnice ljudskih keramičar- jev, denimo na Bližnjem vzhodu, Afriki, Aziji. »Morda se sliši nenavadno, vendar sem pri vseh teh rečeh občutila nena-vadno bližino, podobnost z mojim umetniškim izražanjem, če hočete,« se je razživela sicer mirno in preudar-no razmišljajoča ženska. Veselje jo je bilo poslušati, ko je pripovedovala o Afriki, Aziji, zlasti pa o Cejlonu, kjer je z moženvme-dnarodno priznanim strokovnjakom, prebivala dlje časa. »V spominu mi ostaja predvsem svetloba in barvitost sveta, tako dru-gačnega od našega, ki je v primerjavi z njim naravnost mračen. Da ne go-vorim o eksotičnih vonjavah,« je vzdihnila in pogledala k spominkom, obešenim po stenah. Vse to, je dejala, te bogati, ti daje poleta pri ustvarjanju. Samo tak tan-kočuten duh je zmožen umetnin, ka-kršne so figure Marije Orthaber-Go-dina. Morda mi bo zamerila, a meni je vseeno žal, da svoje keramike v bi-stvu ne prodaja, tudi v Borcu ne. Marsikdo bi si rad okrasil stanovanje z njenimi enostavnimi, a učinkoviti-mi, da ne rečem enkratnimi figurami. Po drugi strani pa jo je treba razume-ti: z vsakim izdelkom bi šel del nje iz hiše. Albina Adamič