ČETRTI AKT POHUJŠANJA. Po kratkem predihu je slovenska kultura vendarle spet doživela afero nacionalnega obsega: tokrat ni izbruhnila revialna kriza, ampak se je v idilični dolini šentflorjanski. kjer je postalo že zatohlo od napredka in urejenosti, prikazalo samo — Pohujšanje.
Za afero se moramo zahvaliti dejstvu, da smo že na samem njenem začetku pozabili na nekatere kulturne aksiome:
da je namreč v živem gledališkem življenju povsem normalno, če kaka predstava uspe in druga propade:
da se ta alternativa docela normalno zastavlja ostreje ob drznejšem avant-gardizmu;
da se ob takšnem avantgardizmu popolnoma normalno ostreje ločijo duhovi in ostreje zastavijo kritična peresa
in da vse to pomeni normalen pojav v živem kulturnem organizmu, pojav, ki lahko sprosti ustvarjalne energije in izčisti določena temeljna ustvarjalna spoznanja.
Vse to je seveda normalno vse dotlej, dokler ostane v normalnih okvirih resničnega pomena kulturnega dogodka, dokler njegovega pomena ne preraste,
750
ne uide iz meja argumentirane polemike in <e ne i/rodi \ nekritični putos. To pa se je zgodilo ob Korunovem Pohujšanju in doživeli --m«' — afero.
Popolnoma naravno je drzno zastavljeno Pohujšanje izzvalo najostrejše ugovore in tudi pritrditve. Naravno bi po vsem tem bilo. da bi se obe strani spoprijeli v podrobni, premišljeni in argumentirani polemiki: verjetno bi v taki polemiki izbrusili ostrine in se približali relativni resnici o vrednotah oziroma nevrednotah sedanje uprizoritve. Toda zadeva Pohujšanje ni krenila po tej normalni kulturni poli. Zavzela je v primeri s pomenom predstave neustrezne, napihnjene dimenzije. Razpisali smo o Pohujšanju plebiscit med kulturno elito, referendum, ki je sicer ostal vseskozi na kulturni ravni, ki pa je bil odločno predimenzioniran in s svojo impresivno izpoved-nostjo ni mogel temeljiteje razčistiti nekaterih delikatnejših idejnih in estetskih vprašanj. 2e globoko pod to ravnijo je Zlatoust v slabotnih verzih premaknil spor na privatno alternativo Vidmar-Korun. kakor da se gledalec ne bi mogel opredeliti tudi po svojem preudarku, v manj ekstremnih dimenzijah. Afera pa se je naposled razmahnila in dobila absurdne oblike v pismih bralcev v dnevniku Delo. Pisma so sicer lahko imenitna oblika javne kritične tribune in moralnega ter družbenega korektiva: toda samo tedaj, če so premišljena, zrela in prepričljiva. Pisma, kakršna so se ob Pohujšanju pojavila v Delu. pa so nasprotno pravcati zgled, kako se lahko neka demokratična in primerna oblika komuniciranja z javnostjo sprevrže v demagogijo in primitivizem. Duh. ki je zavel iz teh pisem, je bil namreč tako konservativen, nekritičen, netoleranten in provincialen. da ga je človek nehote identificiral kot tipično mentalito Cankarjevih Šentflorjancev. Nepoučeno sklicevanje na Cankarjeve citate (kaj vse je Cankar napisal, in kaj vse bi se lahko z njegovimi citati dokazalo), puhla terminologija, s katero so pisci branili Cankarja in ki jo je Cankar vse življenje o<l srca zaničeval, sklicevanje na Cankarja brez trohice Cankarjevega duha. sklicevanje na Vidmarja brez Vidmarjevega duha. rodoljubno in neumestno opominjanje na dvajsetletnico, navsezadnje pa javno priznanje, da nekateri izmed piscev Pohujšanja v Drami sploh niso videli (veliko vprašanje je, kako se je lahko za objavo takih pisem odločilo uredništvo) — vse to Cankarjevemu duhu diametralno nasprotno šentflorjansko pohujšanje je potisnilo upravičeno polemiko ob Korunovem Pohujšanju na nedostojno nizko raven govekarskega pamfleta.
(Pravzaprav je Cankar imel velikansko srečo, da v njegovih časih še niso poznali pisem bralcev: kaj vse bi se šele tedaj sesulo na njegovo glavo po Pohujšanju!)
Priložnost, da bi se kulturno porazgovorili o kulturnih nesporazumih, da bi normalno reagirali na kulturne pojave, je bila seveda na tej ravni pokopana. Bogatejši pa smo postali za novo afero.
P. s.: Cankarjeva soba na Rožniku kljub izpričani goreči privrženosti Cankarju še zlepa ne bo urejena. Tudi ljudske knjižnice ne bodo mogle kupovati Cankarjevih del. Izhajal pa bo še naprej list Horoskop — Družabni most s polnimi stolpci ostudnega kiča. Šentflorjanci bodo tudi poslej pred televizorji ploskali duhovitim odgovorom iz popevkologije (vsak odgovor 3000 din), kupovali za devize avtomobile, se vozili k vveekendom ob morju in utrujenemu popotniku ob cesarski  cesti  puhali bencinske hlape v žalostno povešene brke.
M. M.
751