480
Z. L. Mozirski:  Pomladni spomin.
»O, ta ostudna, hinavska moralna strogost, ki je zmotila vaše možgane, o, ta nesrečni starec, ki mi stoji napoti!« je momljal Ervin med zobmi in jo divje, a poželjivo pogledal. »Ko bi njega, ko bi tega soproga ne bilo, bi se mi vdala, vem, da bi se, ker bi se mi morala vdati. Niste prva, niti bodete zadnja,   katero sem premagal.«
Feodora je zbežala; cula je njegovo grožnjo, a ni razumela njegovih besed. Zdelo se ji je, da čuje v daljavi glasove. O, da bi bilo res! Saj je vedela, da bi samo prihod tretje osebe preplašil drznega pohotneža.
Nje uho je ni varalo. Govorjenje se je vedno bolj približevalo; naposled je zagledala med drevjem več oseb. Spoznala je prišlece; in utolažena je vzdahnila. Sidonija s svojo družbo ji je prišla nasproti; a Ervin je bil izginil.
(Dalje prihodnjič.)
Pomladni spomin.
4
ed ar v  duhtečem krasi Zrem bezeg in jasmin, Minoli lepi časi Mi hodijo v spomin.
Krog naju  vse je klilo In grmič vsak je cvel, Ko tebe,  dete milo, Sem srečen jaz objel.
Vsahnilo  pa je cvetje, Povenil mični  kras, Minilo mladoletje, Minil presrečni čas!
In kadar v cvetnem krasi Zrem  bezeg in jasmin, Mi ti prelepi časi Spet  hodijo v spomin.
f
olje cvetno, gaj zeleni, Zvonko petje, Vesne kras: Prišel čas je  zaželeni, Rožic in ljubavi  čas.
Mično  vabi v  svoje krilo Nas narave mlade klic. — Daj mi roko, dete milo, In z menoj  veselih lic!
Radost glasna se razlega, Klije vse, in vse cveti: K srcu glas ti ta ne sega, Kaj  povešaš mi oči?  —
Zima  morda zamorila Rahli ti srca je cvet; V bujni kras pa ga vzbudila Vigred bo brsteča spet!
.Srečen  bom,  če ti boš srečna, Vriskalo mi bo srce, Ki jo vnema  ljubav večna, Ki gori mi le za te!  —
Ž. L. Mozirski.