U (!kjl> J» JEJbafl TO TA Ust m šoto t® --- Izhaja 1. in 15. dan vsakega mesca, in velja za celo leto v tiskarnici in po pošti 2 gld. 50 kr., za pol leta 1 gl. 30 kr. nov. dn. TeČaj II. V Ljubljani 1. novembra 1862. liist 21. Verski nauk v šoli. Verski nauk ni splošni nravni nauk, kakoršnega nam že pamet zapoveduje, ampak je pravi verski, nravni in milostni nauk, kterega nam je Bog razodel in nam ga katoliška cerkev verovati zapoveduje. Verski nauk je med šolskimi nauki zato povsod na pervem mestu, ker je med vsemi naj imenitnejši; zakaj znanje verskega nauka in ravnanje po njem je vsakemu človeku potrebno, da si vstanovi pravo srečo na svetu in doseže večno zveličanje. Verski nauk daje šoli še le pravo ceno. Tam, kjer se verski nauk skerbno obdeluje, vlada pobožen duh, ki požlaht-nuje vse šolsko življenje in stori, da šola bolj in bolj postaja za vse prava zveličavna naprava. Učitelji, ki ta toliko imenitni nauk zanemarjajo, so sovražniki sebi izročenih otrok, in pa tudi svoji lastni sovražniki. Ne more se prešteti, koliko blaženega prihaja iz dobrega verskega nauka v vse človeško življenje, ako ga kdo že od mladih nog spoznava in spolnuje. Lahko se človek ogiba na svetu vseh hudih zmotnjav in hodi po pravi poti do svojega namena. Ako kdo zaide od prave poti, ga vendar lepi verski nauki, ki jih je kdaj slišal, vedno opominjajo in zavračajo na pravo stezo poboljšanja. Kako lahko pa tudi učitelj podučuje in kako prijetno je v šoli, ako ima resnično pobožne učence! Učitelj naj bi tedaj večkrat premišljeval, kako imenitno dolžnost je prevzel, ko ga je cerkev poslala k mladosti, da jo podučeval v sveti veri. Večkrat naj bi se prašal: „Ali je v moji šoli pravi kerščanski duh? Ali spoštujem verski nauk kot poglavitno reč v šoli? Ali podučujem tudi v drugih šolskih naukih tako, da cepim v mlade serca pravega pobožnega duha?" Po drugi strani naj se pa učitelj tudi varuje, da ne bo nekako oslepel v taki gorečnosti. Nikar naj ne sili nenaravno povsod pobožnega duha, da sčasoma ne postane preveč vsakdanja reč. Tudi ne sme pozabiti, da mora vse druge šolske nauke dobro učiti. Kdor bi zavoljo kerščanskega nauka druge koristne nauke zanemarjal, bi ne spolnil svoje dolžnosti in bi tudi verskemu nauku v resnici ne služil. Namen verskega nauka v ljudski šoli pa je: Uči in navadi otroke, da se čutijo in zavejo kot živi udje s vete cerkve, in d a so ji tudi potem, ko stopijo iz šole, prepričano, pripravno in zvesto vdani, t. j. da verujejo nje nauke, rabijo nje po moč k e in vbogajoalislušajonje zapovedi. z. Kako močna in imenitna je privada pri odgoje-vanjii mladosti. Privada ali privajenje je pervič takšna, če se v vnanje reči tako vdamo, da se zavoljo njih v svojem lastnem djanju ne damo premotiti. Kdor je postavim pervikrat v mlinu spal, temu ropota in raglja celo noč po glavi, kmali pa se tega privadi in tako spi, kakor da bi bile mlin in kolesa mirne. Kjer hišni oče nad svojimi podložnimi zmirom razsaja, kolne in vpije, tako se jim kaj takega primeri, kakor unemu, kije v mlinu spal; hitro se družina navadi razgrajanja, kletve, zmerjanja i. t. d. Nikdo se ne zmeni za tak ropot, in se zavoljo tega v svojem djanju ne da motiti. Je pa to tako rekoč navada, ktera se človeka polasti, in sem je le hotel omeniti, ker je za odgoji-telja v tem važna, ker se on za svojo osebo ne sme navaditi ničesar, kar bi njegovo veljavo kratiti vtegnilo. Privajenje je pa drugič začenjanje kakšne navade, ktera ravno pričenja rasti. Navada sama pa je pripravnost za nekte-re djanja, ktera v točnih ali določenih okoliščinah nastopi, nekaj takšnega, kar človeka k. djanju priganja, neka urnost v občutenju in djanju brez zavednosti nagibov, ali vsaj v tem trenutku, ko se delo prične, ni čiste zavednosti. Ce pa kdo zavedno dela ali ravna in s svojo lastno voljo namerja v to , kar hoče izpeljati, pa ne ravna več iz zgolj same navade. To je potem navada, ktera nagibuje djavno moč v človeku. Kakor izgledi tako rekoč po zunanjem spodbadajo in vlečejo, tako ga navada od znotraj priganja; kakor imajo izgledi takšno moč do našega duha, da se ji skoraj ubraniti ne moremo, tako je navada vkoreninjena v telesni naravi, razodeva svojo moč toliko gotovši, ker je terpežnejša in seje tako rekoč v kri in meso vrastla. Le mislimo si, kako je tisti, ki je navajen opoldne en malo zadremati, ves popoldan čmeren in na-taknjen, če ne more svoje navade spolniti; nasproti se pa drugemu kaj takega primeri, če zoper svojo navado zaspi. So ljudje, kteri morajo jesti, kolikorkrat memo krušnice pridejo, med tem ko drugim — vsa hvala staršem, ki so jih odgojili — ne pride na misel, zunaj obrokov kaj jesti. Od kod izhaja to? — To je takšna navada, da je skoraj natorna potreba, in je tako rekoč v njih natoro postalo. Taka pa tirja večkrat s silo, da se ji vstreže, ter ima tako rekoč neko moč. Nekdo se p. boji nevihte, in se je navadil, da vsaki večer opravlja molitev v čast s. Donata. Če se tedej enkrat prigodi, da pri večerni molitvi zaspi, in še ni svoje pobožnosti opravil, in se po noči nevihta vzdigne, tako se precej spomni svoje pobožnosti, in še le potem, ko je svojo navado opravil, mirno in sladko spi do juterne zarje. Od kod to ? Navada je narava postala, in kakor se uni mora zadostovati, tako hoče ta potolažena biti. V kaki šoli ne morejo otroci samostojno delati. Eden mora pri drugem gledati, morajo se med saboj v delu pogovarjati; če se jim to ne perpusti, se morajo vsaj z znamnji porazumljevati. Ako le delo enega samega pregledaš, si dela vseh vidil. Od kod izhaja to? Popred so se tega navadili, in učitelj ima zdaj naj večjo sitnost, preden jih tega odvadi. V kakem drugem razredu otroci ne morejo številiti, da bi perstov ne šteli. Če ne morejo roke sploskoma pred se na klop položiti, tako ne izdelajo naloge, bodi še tako lahka. Zakaj? Ker so že od mladih nog tako navajeni, ali ker se ni ti navadi zadosti zgodaj v okom prišlo. Navada se je vrastla v naravo, in takšna ima svojo oblast do človeka. „Stara navada, železna srajca". Poslušajmo še izgled iz življenja nekega moža, ali prav za prav njegove lastne besede, ki tako le pripovedujejo: „Moji starši so me zgodaj navadili tega, da nisem nikoli poprej iz hiše šel, da bi se ne bil pokropil z blagoslovljeno vodo. Storil sem to v svoji mladosti iz navade, ker se ne spomnim, da bi bil zraven si kaj mislil. V poznejših letih, ko se pamet zbudi in ko sem bil podučen, sem si večkrat pri besedah; V imenu Boga očeta i. t. d. tudi mislil: Vse mojemu Bogu na čast; ali pa sini v nebesa pogledal, ter prosil: O Bog! blagoslovi me danes v imenu očeta i. t. d. Odrastel sem, prišel sem med druge ljudi, sem postal vojak; neumne leta, v kterih lahkomiselnost človeka rada posede, so se tudi pri meni prikazale. V tovaršii drugih sem delal kot oni, pozabil sim svoje navade. Ko sim poslednjič moško starost dosegel, in ko me je resnobno življenje iz nravnega oslabljenja prebudilo, se stara navada zopet v meni zbudi, in zdaj, ko sem visoko dobo moške starosti dočakal, ne zapustim nikdar svoje hiše, ali ne grem na delo, ali na popotvanje, ali če se k molitvi podam, da bi se ne poškropil. Prav velikokrat, če ravno ne vselej, se mi vprašanje vsili: Kam pa greš? ter si mislim: Gospod, blagoslovi me, blagoslovi tudi to, kar sini pričel! Ta navada se mi je tako vkoreninila, se je tako prijela mojega telesnega življenja, da je ne morem drugače opustili, kakor če se nalašč namenim, in še celo silo bi si moral delati in samega sebe prašati: No zakaj pa zdaj hočeš to opustiti? In kako bi zamogel to? Po ti navadi ostanem vedno v zvezi z Bogom; leta me varuje in brani v veliko nevarnostih pred hudem in me priganja k dobremu. Zdaj še le zapopadem, kar so moj oče mislili, kadar so rekli: „Otroci, imejte Boga vedno pred očmi!" — In pravi na dalje mož — ko se mu je solza v očeh vtrenila, „hvaležno se pri tem spomnim svojih preljubih staršev". (Ko«ec Prib.) h zgodovine kerščanske ljudske šole. CD«ljf) Cerkve, samostani in šole odgojišča za ljudstvo, so razrušene; kar pa vojska ne konča, pograbili so pa deželski knezi, ki niso bili nikoli nasiteni cerkvenega premoženja. Duhovne društva, ki so se dosihmal trudile v odgojenje ljudstva, so pregnane; namesto njih pa ne postavijo mož, ki bi učili po zapuščenih učilnicah. *) Ljudstvo je bilo končano po kervavih bojiščih, ali pa se je v strašni bratovski vojski čedalje bolj pogrezvalo v nevednost in sirovost. Zatoraj se lahko ve, zakaj so ta čas, kakor p. v Rostoku iz štirih farnih šol eno, v Štralsundu pa iz treh eno napravili, in zakaj so na Vitemberškem, kjer so bili novi izveličarji sveta doma — vse nemške šole po manjših mestih odpravili. Ni bilo ne ljudi, da bi bili za šolo kaj dali, pa tudi ne takih, ki bi bili podučevali, ali pa se učili. Naj pa nikdor ne misli, da to je bilo le od začetka, da se bo pa pro-testantizem v prihodnjem slavnejše obnašal. Načelo nove vere je bilo, da se je zoper postavilo slehernemu podučenju, ker je učilo, da je človeška pamet in svobodna volja popolnoma spridena. Saj je Luter naravnost imenoval vse človeške učenosti znajdbo hudičevo. Doslednje temu ostati je moral veren protestantizem brez učenosti, in prolestantiška učenost v prihodnje ni mogla drugačna biti kakor nekerščanska. Ni tedaj drugega ostalo, da so začeli prenarejati zato opravičeni z zaupanjem na božjo pomoč. Kako se je to za leta 1545. po tridentinskem zboru zgodilo, in kako se je nova doba začela , povedala nam bo zgodba dalje. Od tega pa prihodnje leto, če bo božja volja. Kratek obris godbine povestnice. (Dalje.) Nadaljuje A. Praprot ni k. Sloveči skladatelji konec 18. stoletja so še bili: Peter v. Winter, roj. I. 1754. v Mannheim-Ii, f 18. okt. I. 1825. v Monakovem, kjer je bil dvorni glasovodja; Paër, Cherubini, Mehul, Himmel, Weigl, Spontini, Boieldieu, Rossini, S polir, Beethoven, C. M. v. Weber, Au-ber, Bellini, Marse liner, Meyerbeer, Herold , Donizetti, Halevy, Kreutzer, Nicoloai, Adam, Lortzing,Flotow, Richard Wagner in Y^erdi. *) Na Angleškem je bilo leta 1536. razdjanih 540 samostanskih hiš, in brez števila revnega ljudstva duševno in nravno zanemarjenega. Kakor tukaj , tako se je zgodilo povsod, kjer je obveljal protestantizem. Veliko let pozneje so še le začeli iz cerkvenega premoženja šole staviti. @ r ® t ® r I J se je začel po sv. Filipu N., kteri je 1. 1560. v molitevnici „C h i es a nuova" v Binm napravil, da so se prigodki iz svete povestnice pri godbi peli in kazali. Take duhovne spevoigre so imenovali po kraju, kjer so se pele in igrale, „oratorij". Giovanni Animuccia (1. 1500. —1571.) je zložil za ta namen perve speve; zato ga tudi imenujejo „stvaritelja oratorij". Naj starji znani in naj večji oratorij je bil ,,L' anima e corpo" Emilij ev, kterega so I. 1600. v Rimu peli in igrali. Pravi oratoriji pa so se razvijali še le v 18. stoletju, posebno po Händel-u. Juri Friderik Händel, naj izverstnejši skladatelj oratorij , je bil roj. 23. febr. 1. 1686 v Hali na Sali, in je zložil 1. 1705. v Hamburg-u pervo spevoigro „Almira". L. 1710. je šel v London, kjer je v 14 dneh spisal spevoigro „Binaldo" in potem še kakih 40. Pozneje pa je skladal večidel samo orato-rije; in tako so prihajale: „Esther" (1720), „Debora" in „Atha-lia" (1722), „Alexanderfest" in „Israel v Egiptu" (1738), „Saul" (1739 — 1740), „Messias" (1741), „Samson" (1742) „Judas Maccabaeus" (1746), „Susanne" (1748) in „Jepheta" (1751). To zadnje delo je narekoval svojemu učencu Smith-u, ker je že oslepel. Umeri je 13. aprila (na veliki petek) 1. 1759. v Londonu. V tem času je delal na Nemškem izverstni skladavec Janez Sebastian Bach, roj. 21. marca I. 1685. v Eisenach-u, -¡- 28. junija 1750 v Lipski. Njegovo naj izverstnejše delo je „pasijonova godba po evangel. Janezu" in „Matcvžev pasijon". Bach je vstanovil tudi pravo stavo za perste. Händel in Bach sta cerkveno godbo povzdignila na naj višjo stopnjo. V novejšem času je bil Friderik Schneider (roj. 23. jan. 1. 1786 v Waltersdorf-u, -j- 23. nov. 1853 v Dessau-u), kteri je veliko, veliko storil za oratorij. Zložil je 16 oratorij, med kterimi je naj boljši „Weltgericht"; zraven teh je zložil še 23 sinfonij , 15 maš, 20 overtur, 28 himen, kantat in psalmov, 60 sonatov, 600 pesem in še več drugega. Luigi Cherubini, eden večjih skladavcov, roj. 8. sept. 1760 v Florenc-u, -j- 15. marca 1. 1842. v Parizu, se je veliko pečal s cerkveno godbo. Samostojn® wgîanj© razvilo se je v 17. stoletju. Pervo pot k orglanju nastopil je Sam. Scheidt (I. 1587. — 1654). „Oče pravega orglanja" pa je bil Frescobaldi (I. 1591.— 1654.), kteri je pervi fuge igral in je slovel po vsi Evropi. Orglavci iz vseh dežel so potovali k njemu v Rim, da bi se kaj naučili od njega. Ko je pervikrat orglal v cerkvi sv. Petra, je tako slovel, da je imel 30,000 poslušavcov. Naj izverstnejši orglavec na svetu pa je bil Jan. S e b. Bach. Poznpji izverstni orglavci so bili: opat Vogler, C. A. Fischer, J. C. Kittel, C. H. Rinck, A. Hesse, M. Hauptmann, A. G. Ritter, J. Schneider in več drugih. tdsttrMfn!®(itafd® g@difea v se je že zgodaj razvijala posebno na Ceskem in Nemškem bolj kot na Laškem, kjer je bilo petje bolj poglavitno. Pri začetku 16. stoletja so rabili že 50 instrumentov; sto let pozneje pa dvakrat toliko. Čislali so naj bolj tipavno godbino orodje, posebno orgle. Na Laškem so pričeli umetnost na goslih Corelli (1. 1653. — 1713.), Tartini in Locatelli. „Kralj goslarjev" pa je bil Nie. Pagan i ni, kteri je to umetnost pripravil na naj višjo stopnjo. — D o mi ni o Scarlatti (1. 1683. — 1760.), je razvil višjo umetnost pri igri na klavirji. Še drugi možje, kteri so umetnost klavirjeve igre povzdigovali, so bili: Karol Fil. Emanuel Bach (1. 1714. — 1788.), Klementi, J. B. Cramer, D us se k, Hummel, M ose lie les, C. M. v. Weber, Czerny, Chopin, Kalkbrenner, Herz, Bertini, Thalberg, Henselt, üöhler, Stef. Heller, Kullak, Bülovv, Litolff, Konsky, Charles Mayer, Schulhoff i. dr. — Fr. Liszt je pripomogel tej umetnosti s svojo tehniko. Jožef Haydn je nekaki začetnik sedanje instrumentalne godbe. Rojen je bil 31. marca 1. 1732. v vasi Rohrau na Av-strijanskem, in je prišel že 8 let star na Dunaj, se je izšolal in je bil glasovodja pri knezu Esterhaczy-tu, ter je šel pozneje v London. Svoje pobožno, delavno in zadovoljno življenje je sklenil 31. marca I. 1809. na Dunaju. Njegovih instrumentalnih del je čez 1000 , 400 mnogoglasnih spevov i. t. d. Ludovik v. Beethoven, stvaritelj nove umetnosti, naj izverst-nejši skladavec in naj večji instrumentalist tega stoletja, je bil rojen 17. dec. I. 1770, -J- 26. marca 1.1827. na Dunaju. Njegove veličastne skladbe ložeje občudujemo kakor popisujemo. Slavo njegovo spoznava le poznejši svet, zakterega je pisal ta preimenitni mojster. Vendar je v svojem življenju imel dosti temačnih dne-vov, ker so ga še njegov zadnji čas tlačile nemile skerbi za naj potrebnejšo reč — namreč za to, kar vsaki človek potrebuje, dokler ne more živ pod zemljo. Takšno plačilo dobiva še dan današnji marsikteri, čigar ime se bo lesketalo v milšem prihodnjem času. — (i)«]je Prih.) 0 vprašanjih pri letošnjem konz. spraševanju. (Dalje.) 3. Neverjetno je, bi človek mislil, da bi nedolžni otroci, ki spoštujejo in ljubijo svojega učitelja in odgojitelja, ga ne vbogali ali se mu celo zoperstavljali, ali pri vsem tem prinesejo nekteri otroci med drugimi napakami tudi to v šolo. Menda ni učitelja, ki že več časa uči, da bi se mu kaj takega ne bilo pripetilo. Kje ta napaka izvira, ne bomo tukaj govorili; pojdi sam po hišah, in vidil boš, kako že mati dojenčka uči, naj svojo sestrico udari, ker mu noče jabelka dati; pestema tolče kamen, na kterem se je otrok spodtaknil, in brezumni oče pripoveduje otrokom, kako je on svojim učiteljem nasprotoval in se še zdaj veselja smeja, ali pa preklinja učitelje in vse šolske naprave. — Kaj čemo tedaj od otrok pričakovati? — Ložje bo učitelj nepokorščino odvračal kot nepokorne otroke poboljšal. Vadi naj jih tedaj a) od mladih nog pokorščine; naj jim ne pripusti kaj storiti, kar bi pozneje opustiti mogli; pa naj tudi otrokom ne spregleduje majhnih pregreškov, da bi tako iz majhnih pregreškov v velike zabredli, b) Odgojitelj naj ne zapoveduje in prepoveduje preveč; posebno naj ne prepoveduje kaj takega, kar bi otroci še ne bili mislili, ker človek hrepeni po tem, kar je prepovedano, c) Naj preterdo ne zapoveduje, tudi naj ne prepoveduje reči, ki bi otroku preveč premagovanja prizadjale, ali pa bi jih bilo še celo nemogoče storiti. Napačno je, da se od otrok toliko ali pa še več tirja kot od odraščenih. č) Učitelj naj nikoli ne zapoveduje in prepoveduje zavoljo samega sebe; ampak vse zapovedi in prepo- vedi bodo naj šolske postave zavoljo reda in da se dobro ime šole obrani, d) Bodi tudi v tem otrokom sam v izgled, in ne prepiraj se nikdar z nikomur. Ako se ti pa vendar prikaže napaka nevbogljivosti, varuj se, da te nevolja ali celo jeza ne zgrabi. Mirno pomisli, kaj je storiti. V časih bo učitelj hitro okoliščine tako spremenil, da bo nepokorščina sama otroka kaznovala, post.: Ti nisi spisal svoje naloge, ne bom te mogel pohvaliti gosp. fajmoštru, ki bodo spise drugih učencev pregle-davali. Ali: Ne moreš iti igrat se, ker nisi še spisa končal. —• Dobro je včasih nepokorneža od drugih otrok odločiti, rekoč: Vsi učenci me vbogajo, samo ti ne, nisi tedaj več moj učenec tako dolgo, dokler se ne poboljšaš; tudi ne terpim, da bi med mojimi učenci sedel. — Ne zaverzi in ne sovraži nikdar takih otrok, ogiblji se jih le na videz, in kadar se vidi, da bi se radi z učiteljem sprijaznili, oberni zopet okoliščine tako , da dobiš vzrok ga spet nazaj posaditi. Lepi poduki so pri taki priložnosti na pravem mestu. Ce pride nasprotvanje od domačega pohujšanje, znabiti še celo od staršev, tedaj je sveta dolžnost vseh predstojnikov šolskih, da odgojitelju pomagajo, in z vso močjo in oblastjo pokažejo, da so varhi izreje otročje. Šiba je v takih okoliščinah potrebna, pri otroku, ako se ne da z lepim pripogniti, pri starših pa resnoben poduk. Nikakor se ne sme dopustiti, da bi otroci ali tudi starši s takimi napakami zmagali; ker to bi imelo naj hujše nasledke ne samo za šolo, temuč tudi za der-žavno življenje. 4. — 5. Dragi prijatel! — Že večkrat si mi tožil, da ti „Slovensko-nemška gramatika" ni po volji — da nima zistema, ali da je vsa zmešana i. t. d. Dovoli mi, prosim, o tem svoje misli razodeti. — Kaj ne, otrok se zato uči nem. slovnice, da bi se naučil nemškega jezika; saj jaz sem se je zato učil. Jezika se pa človek uči, če govori, kakor se tudi otrok hoditi uči s hojo, ne pa po mertvih vodilih. Kako si se pa ti navadil slovenski govoriti? Si že pozabil? — Čakaj ti bom povedal! Bil si še majhen, in nisi še znal drugega govoriti kot ata in mama. Pokazali so ti naj pred tvojega starjega bratca in te prašali: „Kdo je ta?" — Ti pa nisi vedil. Oče so ti rekli: „Reci: Tone". Ti si rekel: Tone. Prišla je tvoja sestrica, te je poljubila in prašala: „Kdo sem pa jaz?" — in zopet nisi mogel povedati. Sestrica te je nagovorila, rekoč: „Mina" — in ti si rekel: Mina; pa ona ti ni dala pred pokoja, da si njeno ime prav izgovoril. Tako so ti vse druge reči kazali in te učili jih imenovati. — Ravno je pes zalajal, ti si se smejal, in mati te prašajo: „Kaj dela pes?" Ti si molčal; mati pa so ti govorili: „Pes laja, — reci še ti tako : Pes — laja". Ravno tako so tudi storili, kadar je krava mukala. To je šlo tako dolgo, da si se naučil govoriti. Tako sini se tudi jest in vsaki drugi učil govoriti. To je tedaj naj naravniši in naj gotovši pot, da se jezika naučimo. Ko bi nas bili naši starši učili slovnice,— bi še zdaj govoriti ne znali. To so starši dobri vedili, čeravno niso bili didaktikarji. Glej, ravno tako uči naša „Slovensko-nemška gramatika" otroke nemškega jezika. Otroci so se v 1. razredu navadili reči imenovati, in morda tudi kratke stavke izgovarjati. V 2. razr. se pa učijo izrekovati, kaj otroci sami in potem , kaj druge reči delajo, — potem, kakšne so reči, kaj de so ali kam se prištevajo i. t. d. Uče se nadalje vse to v treh časih zgovarjati, vprašanje zavijati, in tudi velevati, pa vse tako ob kratkem, kakor taki otroci morejo misliti in govoriti. — Ko si bil že bolj odraste!, jel si tudi že nekoliko dalje misliti: čegav je pes, — kje je, kam gre,— potem: kdaj, kje, — kako,— zakaj se kaka reč godi i. t. d. Zato „Slovensko-nemška gramatika" še le v 3. razr. uči padeže ali sklone in potem okoliščine časa, kraja, načina, vzroka i. t. d. Popred je dosti, da se učenci uče gramatike le toliko, kolikor ravno za posamezne stopnje ali vaje potrebujejo. Zato se pri začetku rabi samo osebek in povedek, potem le pervi skloni različnih osebkov v edinem, dvojnem in množnem številu. Ta gramatika je ravno zato prav dobra , ker tako previdno napreduje in vselej vse naj pred po izgledih in primernih vajah potrebne vodila posnema, da se jih morejo potem učenci tako rekoč igraje naučiti. Po opombah ali vodilih (po slovenski in po nemški) pa slede zopet primerne slovensko-nemške vaje, ktere vsako prejšno vodilo prav do pikice pojasnujejo. Po taki poti si otroci nabirajo obilno lepega govorivnega blaga za slovenščino in nemščino. Posebno lepo se pri takem ravnanji lahko obdeluje slovenščina, če namreč učitelj skerbno gleda nato, da otroci vsako besedo posebej in celi stavek prav izgovarjajo in pišejo, in Če se zraven slovnične sklanjave, oblike i. t, d. skerbno obde- lujejo. Pozneje (v 4. razredu) se učenci uče skladati posamezne stavke na mnogo načinov; saj tudi mi vsi smo mogli več stavkov vkup zvariti, dokler posameznih nismo znali dobro izgovarjati. Kako prosto, očitno je to! Pa ne samo pri učenju jezika, ampak kamorkoli se ozreš, ljubi moj, lahko vidiš, da pri poduku postopajo po neki naravni neprisiljeni poti, bodi si rokodelec ali kdo drugi; nikjer ne vidiš, da bi mojster svojemu učencu vse orodje, kar ga ima, na kup vergel in mu v glavo vbijal, zakaj je to ali uno, da bi se učenec hitreje naučil ; in vendar smo mi po osnovi prejšnjih „Sprachlehr" mogli tako delati. Glej, čevljar ve, kaj je prav, in kaj je nravni poduk, dasiravno se ni učil „didaktike"; zakaj bi li učitelj tega ne razumel in ne vedil. Ljubi prijatel, ali boš zdaj še godernjal zoper „Slovensko - nemško gramatiko" in terdil svoje „Satzlehre" in niertve nerazumljive nemške vodila prejšnih „Sprachlehr"? {d.ij. Pr,h > Otrok in njegove misli. Ce odraščeni človek pomisli na svoje pretekle leta, na tisto srečno dobo, ko je namreč še v sami srajčici okoli skakljal, ko je svoje edino veselje le v kosu kruha, v mleku ali pa v nedolžnih igračah imel, zares, pri takih premišljevanjih mar-sikteremu solze v očeh igrajo. Ne le eden samo želi še enkrat v otročji starosti živeti! Kako nepremišljeni smo vendar nekdaj bili in kako nespametno smo odgovarjali v otročjih letih! „Ali se res zdaj Bog nad nami krega?" sem večkrat bledih lic mater prašal, ko je germenje po vseh štirih straneh neba donelo. Verjel sem lahkomiselno vsakemu, če je le eno ped večji bil od mene in mislil sem ga naj bolj skušenega človeka na svetu. Kaj ne, dragi učitelj, da si mogel smejati se večkrat odgovorom nedolžnih otročičkov, ko so boječi šolo obiskovati začeli; kaj ne, da si spomnil se v takih zadevah tudi svoje mladosti? Ali vidiš, kako se majhni učenki ročice tresejo in glas derhta, kadar jo kaj vprašaš in, če le količkaj zavpiješ, se revica joka. Bodi tedaj vsaj od začetka z otroci celo prijazen, že iz tega namena, da potem raji v šolo hodijo; premisli njih zmožnost in starost; ne žugaj in ne kaznuj otroka za vsaki nespa- metni odgovor, kakor je bila nekdaj nekterih po starem kopitu ravnajočih „lerarjev" slaba navada. — Vsak otrok (zlasti na deželi) pridši pervikrat v šolo, ima skozi in skozi dobre misli; premišljuje namreč tega ali unega učenega gospoda, ter terdno misli in nadja se, da bo tudi on sčasoma tak. Ali, kakor jim učenik počne postave praviti, razlagati branje, številjenje i. t. d., še le zdaj postanejo otroci raznih mnenj. Eden misli, to je pretežko, drugemu se poslušati ne ljubi, in včasi jih je le malo, kteri ostanejo p e r-v e misli. „Naš učitelj so strašno sitni", lahko, pogostoma slišiš otroke med sabo govoriti, da naložene vede imajo za prenapete in da mislijo, to je le tvoja sitnarija. Naj berže so pa otroci takrat teh misel, kadar se imajo obilno učiti iz glave ali na pamet. V dokaz naj povem neki mali primerek, kterega sem s a m doživel v otročjih letih. Imeli smo vodila iz številstva učiti se. Ko nekteri niso znali, so naš učitelj jezni po šoli hodili in Tomaža celo za grivo primši, vprašali: „Zakaj se nisi naučil vseh pravil ?tt „„Nisem vtegnil"" odgovori Tomaž in se kremži „„mogel sem se danes za kateheta učiti kerščanski nauk"". „Tepec" mu smejaje odgovori učitelj „uči se le sam za se, in nikoli ne za kateheta. Katehet že dovolj znajo, in ne potrebujejo, da bi se ti za nje učil". Glasen smeh je bil po šoli, nekterega je pa rudečica ob-lila, ko je domislil se, da je tudi on kaj takega večkrat mislil in tudi pogostoma zarobil. Tedaj bi moja misel bila, da bi učitelj otrok ne priganjal preveč k učenju iz glave, kar jim potem napčne mnenja done-se. Ako jim že kaj iz glave učiti veli, naj vedno pristavi in pove, kako koristno je tako učenje za mlade učence in kako zelo se s tem spomin krepi in razum poojstruje. Pove jim naj tudi večkrat kako povestico o šolarjih, kteri niso imeli dobre glave, pa z marljivim učenjem iz glave so kmali vso šolo prekosili i. t. d. — Posebno napčno je pervince, kteri komaj počasi brati znajo, ali še tega ne, kerščanski nauk prav po bukvah učiti siliti, kar sem nedavno na neki šoli zapazil. Tako moranje jim gotovo šolo pristudi. Pri takih učencih je 4o vse kaj drugega, kteri se uče, da bi „cvajarja" domu ne prinesli in dobro vedo , kaj jih potem doma čaka. Dobro bi bilo po mojih mislih tudi morebiti , ako bi učitelj včasi otrokom na lastni izberek kaj iz glave učiti svetoval. S tem bi tudi naj lože zvedil, kteri so marljivi in kteri ne, kterim ni šola ostudna reč, in kteri ga vbogajo. „Kako bi neki jaz svoje učence k učenju nagnal; šiba ne pomaga nič, ojstrost in nobeno kaznovanje tudi ne?" — tako sem že večkrat slišal učenike besedovati. Jaz bi pa (o le rekel : Za šibo imej poterpljenje in namesti ojstrosti pa prijazno besedo, in boš vidil, da bo pomagalo. Še povsod sem vidil, da prijazen učitelj ima vedno obilno število učencov in kaj bi ne ? Ali morebiti otroka ne veseli v šolo hoditi k učitelju, o kterem ve, daje prijazen, da mu le dobro hoče in želi, in da mu na koncu leta veselje napraviti hoče? V ti zadevi je v zadnjih letih več šol na Kranjskem zares hvalevrednih postalo, kakor post. šola v Kropi je posnemanja vredna in toraj tudi ondotni gosp. učitelj Martin Zamik, kteri nas je že v „Tovaršu" s svojimi spisi večkrat razveselil, vse hvale vreden. Z malimi krajcarčki je letos pokazal, kako lahko se otrokom na deželi nepozabljivo veselje naredi. Natisniti je dal namreč perijohe, v kterih so otroci vidili svoje imena tiskane med obdarjenimi, pohvaljenimi, dobrimi in lenimi.*) Ko bi bili mi nekdaj v šoli na kmetih prijohe imeli, ne vem, kaj bi bili veselja naredili. Zagotovim marljivega gosp. Zamika, kakor tudi kamnogoriškega učitelja in vse druge tema enake,