Književna poročila. 24I Dr. Stojan. Tolažite se, gospod profesor, s tem, da sem tudi jaz jednako nesrečen, če je to kaka tolažba v nesreči imeti sonesrečnike. Prof. Zavodnik. Tudi Vašo snubitev je odbila? Dr. Stojan. Zal, da res, gospod profesor! (Ozira se.) Kje pa je gospod Ljubic ? (Tiho.) Gotovo je izginil za Ljudmilo. (Glasno.) Včeraj sem zvedel iz dobrega in zanesljivega vira, da je on slikar tistega slovitega Valvazorjevega portreta. — Vendar, kje pa je ? Deseti prizor. Prejšnji. Gospod Ljubic in gospa Podgorska (vstopita pri levih vratih, takoj za njima pri srednjih) Zalika in Janez. Dr. Stojan (zase.) Zdaj je našla svoj idejal! Ljubic. Usojam se, spoštovana gospoda, predstaviti Vam svojo nevesto. Vsi (zavzeti). Nevesto ?! (Gospa Podgorska objame gospo Veselovo.) Gospa Podgorska (gospe" Veselovi). Kako sem srečna, Ana! Gospod Vesel. No, sestrica, ali je tretji šele pravi ? Gospa Podgorska. Ah, Milan, jaz sem ljubila Vojteha že dlje, nego ti veš. Ljubic. In jaz njo. (Objameta se in se držita objeta.) Zalika. (Veselo.) Zdaj pa pojdem tudi jaz ž njima v Italijo. Janez. In mene nimaš več rada ? Kar tako me zapustiš ? Zalika. Počakaj, morda Te maram, ako pridem iz Italije nazaj — vdova! Zavesa hitro pade. Književna poročila. V. Prace filologiczne wydawane przez J. Baudouina de Courtenay, J. Kartozvicza, A. A. Krynskiego i L. Malinowskiego. Tom I. Warszawa 1885 i 1886, 8°. 818 t tom II — zeszyt. I. Nikjer niso v zadnjem desetletji slovanske študije bolj napredovale, nego pri Poljakih. Ne izdajajo samo pridno starih spomenikov in preiskujejo znanstveno, nego študirajo tudi z veliko marljivostjo poljska narečja. Vsem tem svrham ne zadostujejo več publikacije krakovske akademije in 16 242 Književna poročila. razni več ali manj strokovnjaški časopisi, osnovali si so Poljaki nov znanstven organ, pri katerem sodelujejo najboljši poznavatelji poljščine, tako da nam svedoči že ime izdajateljev o znanstveni vrednosti tega zbornika. V njem ne nahajaš samo razprav o slovanski filologiji, nego tudi o splošnem jeziko-slovji, in s posebnim zanimanjem se čitajo ocene in poročila o raznih knjigah in razpravah, večinoma iz peresa Hanuszevega. V dozdaj izdanih zvezkih (izšel je prvi letnik in od drugega prvi zvezek): je objavljenih precej poljskih spomenikov, seveda po večem manjših. Najvažnejši je oni, katerega je prof. Malinowski opisal in znanstveno preiskal (str. 345 — 391 in 467 — 541, II. 85—119)- — Omeniti hočem samo nekaj važnejših razprav. Nehring razpravlja str. 1 13 prav lepo »o wyrazach z watla samogtoska obok r, 1,« ter se pri tem ozira posebno na poljska imena nahajajoča se v lat. listinah ; če pri tem misli, da je med ded% — dziad bv>rdo — bardo nedvomljivo neka zveza ali odnošaj, tako je to dvomljivo. L. Malinowskega študije o ljudski etvmologiji (I, 134 159, 269—318, II, 240 — 262) so jako poučljive in- čital jih bode z velikim zanimivanjem tudi slovenski filolog, ker najde v njih mnogo prav jasnih in nedvojbenih primerov, iz katerih razvidi, v koliki meri je ljudska fantazija preustrojila marsikateri izraz in marsikatero besedo. Tako se je n. pr. iz telegraf pod vplivom izrazov cel, celowačizcimila beseda celigrafo\vač, celigrama, iz patent postalo je pakent naslanjaje se na paket, m. re\vizyja govori se v nekaterih krajih raduzija naslanjaje se na rada, radzič i. t. d. Od istega pisatelja imamo na str. 180—191 jedno razpravo o litavskih besedah v poljščini, v kateri je pa mnogo dvomljivega, tako n. pr. je težko misliti, da bi pol. dziegieč, bilo iz lit. degutas; beseda je preveč razširjena med Slovani. O drugih besedah je zopet bolje misliti na ruski vpliv; sploh je težko priznavati da bi litav-ščina, katera se nikjer ne more smatrati za kulturni element, imela toliko vpliva na sosedne jezike. — V zadnjem zvezku str. 119 — 143 govori J. Los o dolgih samoglasnikih v poljskem jeziku pred XVI. vekom, katerega dodatka k znani Semenovičevi razpravi bode vsakdo vesel. Prof. A. Kalina razpravlja obširno o zgodovini slovanske konjugacije. v Citamo tukaj marsikaj novega, toda ne vse, kar je novo, je tudi dobro, in o tej razpravi mora se reči, da ima precej neverjetnih nazorov. Po mnenji Kaline ni imela stsloven. v 1. in 3. sgl. praes. samo končnici mL in ti>, nego tudi mi in ti. No zadnja trditev ni nova, izrekel jo je že temeljiti poznavalec staroruščine prof. Sobolevskij (Izsledovanja vi> oblasti russ. gramm. 87— 90.) ter je navedel tudi nekaj takih primerov iz starorusk. spomenikov. Toda med Sobolevskega in Kalinovim mnenjem je velik razloček; prvi postopa mnogo previdneje, njemu ni mi in ti starejši od mb in ti> (te), in njemu te oblike sploh niso v nobeni generični zvezi; on smatra mi in ti Književna poročila. 243 za medialni sufiks, gr. »xoa. tou. Po Kalinovem nazoru sta pa mb in mi, tb in ti isto in sicer zadnji obliki sta prvotni in polni in zato citira primere iz Miki. III2, 63, 64. Jedina oblika, katero Miki. za -mi tamkaj navaja pa ni iz stsl. nego iz srbskega, in sicer dovolj kasnega spomenika. V naglici je tudi prezrl, da so oni primeri, katere Lamanskij (O nekotorychi> slavj. ru-kopis. vi> Belgr. etc.) str. 5 3 navaja baš isti, katere nam podaje malo vrstic niže še jedenkrat iz zbornika Svjatosl. (1073). Pregledal je tudi, da je Lamanskij glede primerov 3. sgl. na -ti izrecno dostavil, da se nahajajo pred sledečim i. Da bi 1. in 3. sgl. na mi in ti odgovarjala naravnost gr. m, ti, to je seveda nemogoče, ker nasprotuje vsakemu dozdaj znanemu glasoslovnemu pravilu. Kaj takega bi se ne dalo verjeti, če bi se tudi te sporadične oblike ne dale nikakor razložiti. Suf 3. sgJ. na ti je posebnost južnoruskih spomenikov, kjer je mnogo takih oblik najti, ne samo v zboru. Svjat, iz katerega je Kalina dve navedel, nego tudi v vseh drugih n. pr. v evangeliji iz 1. 1092, v dobrilov-skem etc, toda oblika ti se ne sme morfologičnim potem razlagati, nego je čisto navaden fonetičen pojav; iz t\a se je pred sledečim i razvil i na isti način kakor v nekaterih stslov. spomenikih ti>i iz ti>, če mu je sledil i. To je prav lepo razložil že Schachmatov, Arch. VII, 67, 74—75. Kdor smatra ti v takih slučajih za morfologičen pojav, mora dosledno isto trditi o t'!>i v 3. sgl., ter jo bode izvajal iz tom ali tun ali tu. x) Kalina navaja v dokaz praslov. ti tudi staročeš. jesti, tcda te oblike ni najti v nobenem nedvojbeno pristnem spomeniku. Kaj je pa s 1. sgl. na mi? Kalina se opira na same poznejše spomenike, in še v teh skoraj ni najti primerov, jedini primer je jesmi, katerega pa nikjer pred XIII. stol. ne najdeš. K temu primeru hoče pridružiti tudi še hrv. obliki vime, spovime iz XVI. stl. ter se ne strinja z Daničieem, kateri trdi, da je e dodan. Ta izraz ravno ni dober, vendar toliko je gotovo, da je vime iz starejšega vemh, na isti način postalo kakor tirne iz temh. Da bi se me bilo iz mi razvilo, kakor Kalina misli, o tem je jako dvojiti v srbobrv. Sklicuje se še na sme v narečji Huculov ter je zabredel na ta način baš v isto napako, pred katero je svaril prof. Jagič: »Es wiirde nur Mangel an Kritik beweisen, wenn wir uns von solchen Formen wie esmi (bei den Huzulen sogar noch sme) bestechen Uessen.* — Tedaj oblik 1. sgl. na mi ni drugih, kakor jedini jesmi, kateri se nahaja v rusk. spomenikih še le v XIII. stol. (toda jako redkokrat) in jedenkrat v poznejšem srbskem i) Ravno tako stoji tudi z 3. pl. impf. na — hufb, m. katere oblike mnogokrat čitamo v južnoruskih spomenikih pred sledečem i: huli 2; Jagič, Cetvre kritikopaleopraf. statbi 95, 90. 16* 244 Književna poročila. spomeniku. Pritrjujem tedaj rad Schachmatovu, kateri uči, da se taka oblika (jesmi) ni nikoli govorila, ter mislim, da je to samo pisateljska eleganca. Mogoče je tudi, da je pri tem, kakor Brandt (Grammatičeskija zamet. str. 8) misli, nekoliko vplivala i. os. pl. na — im>i n. pr. jesmtii. Težje je vprašanje o 2. sgl., ker se sedanji slovan. jeziki ne strinjajo s stsl. in ker se dalje stsl. suf. na si, ši ne da v sklad spraviti z indoev-ropskim suf. si. Kalina misli, da stsl. si, si ni nič drugega, kakor najstarejši korespondent indoevrop. si, kateri še ni oslabel v s\o. Tukaj nastane vprašanje, so li imeli razven stsl. tudi drugi slovanski jeziki nekdaj končnico — si, si v 2. sgl., ne samo v jesi, nego splošno. To vprašanje je laglje staviti, nego rešiti. O slovenščini se bode pač smelo reči, da je ona že v najstarejši dobi, iz katere imamo sploh spomenike, samo končnico šv = s imela. To se da sklepati iz brizinskih spomenikov, kjer nahajamo tri glagole s sedanjo končnico in samo jednega z stsloven., kar je pa vpliv cerkvenega jezika. V srbhrv. nahajamo že v najstarejših spomenikih šb (Daničič, Istorija 268); če se mimo tega še nahaja si, tako se sme to smatrati za stsl. obliko, kajti srbohrv. »pismeni jezik*, kakor ga nahajamo v starosrb. spomenikih, se dolgo ni mogel popolnoma emancipirati cerkovnoslov. jezika. Kako pa v tem obziru stoji z ruščino, je nekoliko dvomljivo. Pred XIII. stol. ni najti 2. sgl. na -sv, nego samo -si, toda vsi spomeniki te dobe so cerkvenega značaja ali pa takega, da je gotovo cerkovnoslov. jezik nanje mnogo vplival, skratka oni so ruskoslovenski. Takoj v prvih ruskih listinah pa bereš -šb in ne si. Vprašanje je tedaj, so li staroruske oblike na -si se res nekdaj govorile v narodnem ruskem jeziku ali so pa samo cerkvenoslovenske oblike? Pritrdim rad Sobolevskemu, kateri misli, da je jedina staroslovenščina imela take oblike, in da je, če se nahajajo tudi v drugih starih spomenikih, to samo vpliv stsl. Izsledovanja str. 86; prim. tudi Schachmatov, Archiv VII, 63. Radi razlage 2. sgl. -si (si) in šv je znanost nekoliko v zadregi, kajti stvar ni tako jasna in ne gre vse tako gladko, kakor se to pri Kalini čita (str. 16). Prvo je, da se loči končnica -si, -si od sv, in mislim da ima pravo Sobo-levskij, če trdi (Russ. filol. vest. X, 147), da sv ni moglo nastati iz Št vsled krajšanja. Indoevropskemu -si v slovanščini glasoslovno odgovarja samo sv in zato se mora ta oblika smatrati za pravo končnico 2. sgl. praes. Kaj je pa iz? Nekateri učenjaki mislijo, da odgovarja gr. cai, da je tedaj to medialni sufiks 2. sgl.; toda že Miklosich je opozoril, da bi potem samo si a ne si pričakovali. Prof. Jagič misli (Arch. X. 172), da je št kombinacija sedanjika *jesv in optat. *si ali jesi. Nekaj jednakega je že izrekel Sobo-levskij (Izsl. 86), samo, da je njemu -si medial. suf. Slovan, jesi ali si bi bil tedaj' optat. in njegov i bi odgovarjal oi. Temu bi se dalo ugovarjati in reči, da bi v tem slučaji ne imeli *si, jesi nego, kakor lat. sls iz s-ie-s Književna poročila. 245 kaže, obliko *-ši ali morda *ša. — Nastavek opt. v indoevr. jezikih je v sgl. ie v pl. pa i (prim. Schmidt v KZ. XXIV, 305). Kakor je v grščini sgl. vplival na pl. in v latinščini pl. na sgl., tako je tudi lahko v slovan-ščini se sgl. ravnal po pl. in dualu; samoglasnik I, slov. i je tedaj v tej obliki v slovanšč. iz plur. v sgl. prenesen. Ce si pomislimo, da se je si prvotno nahajal samo pri glagolu jesnvo (tedaj si ni končnica, nego samo i), in se šele potem dalje razprostrl in vplival na 2. sgl. s^> ter bil vzrok, da je iz io nastalo po atrakciji si, je jasno, da se je v slovan. jezikih baš ta si, jesi tako dolgo in trdo ohranil. Kar se 1. sgl. na a tiče, tako je Brugmannova razlaga skoraj splošno sprejeta, ker se dozdaj res še ni nič boljega moglo povedati: a, je tedaj iz am in je prav za prav conjunktiv. Vendar ostane pri tem nekaj nekoliko nejasno; iz am, om bi pričakovali ne a, nego M, kakor imamo kamy iz *kamon, nesy iz *neson; toda o razmerju a : h je še marsikaj dvomljivega. — Slovanski praes. bi bil tedaj čuden »mhctum compositum« : 1 sgl. bi bila conjunctiv, 2. sgl. opt. in 3. sgl. injunctiv ! — Ce str. 12. Kalina aor. ves% iz *ved-s-% izvaja, tako je to zastarelo mnenje in je prezrl, da je že Jagič (Cod. marianus 452) dolžino na drug in sicer prepričevalni način tolmačil, v katerem sta mu sledila Brandt (Gram. zamet. II. 2) in Wiedemann (Beitrage 104). Glede razlage različnih končnic r. pl. praes. se strinja Kalina z Brug-mannom (str. 24, 25), kateremu se je pridružil tudi prof. Brandt (Gram. zam. 11 —12). Po tem nazoru je prvotna slovanščina poznala tri končnice, mi), me, mo. Da me lahko odgovarja grš. u.zc in mo latin. mus (= mos) o tem ni dvojiti; teže je z razlago oblike mh. Reči bi se sicer dalo, da v tem suf. odgovarja h na isti način indoevrop. os, kakor v nom. sgl. 'l> o-dekl. ¦h indoevrop. -os; pa s tem nismo še nič dosegli, substituirali smo samo x mesto y. Že Leskien je na to opozoril, da -mri> ne more drugemu odgovarjati kakor *mom, *mon. (Die Partikel -am in d. Decl. Berichte d. k. sachs. G. d. W. 1884, str. 101.); najbolje je tedaj, če se reče: naš mh odgovarja tako grškemu asv, kakor lat. mos nasproti grš. |xs? (mt :u.sv = mos: , ter razlaga zadnjo obliko iz prve fonetičnim potem. — Še marsikaj bi se dalo o tem znamenitem poljskem zborniku poročati in opozoriti na to ali ono razpravo, toda to bi presezalo meni tukaj stavljene meje, in zato priporočam samo še jedenkrat ta zbornik slovenskim jezikoslovcem. V. Oblak. LISTEK. Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali: — Jo s. Stritarja zbrani spisi, IV. zvezek, pri Ign. pl. Kleinmavrji in-Fed. Bambergu v Ljubljani 1888, 8., 402 strani. Cena v platno vezani knjigi gld. 3-10, v polusnje elegantno vezani gld. 3"45, po pošti 10 kr. več. Ta knjiga obseza prizorm spise, in sicer: »Pismo«. — »Oderuh«, podoba iz kmečkega življenja. — »Zapravljivec«. podoba iz kmečkega življenja. — »Najemnina«, podoba iz mestnega življenja. — »Rejenka«, podoba iz kmečkega življenja. — »Iz Bosne«. — »Očetov god«. — »Kosana« — »Klara«, podoba iz življenja velikomestnega. — »Zorko«, podoba iz dijaškega življenja. — »Po velikem požaru«, slika iz življenja domačega. — »Nedolžen!« — »Pravo junaštvo«, podoba iz kmečkega življenja. — »Klasične podobe«: I. Dipgen pri Sokratu. II. Sokrat pri Dijogenu. — »Apostrof«. — »Ljubezen«. — »Živalski pogovori« : I. Konja. II! Penica in kanarček. — »Zimske podobe« : 1. Vrabci ponoči, II. v gozdu. — Odveč in prevsakdanje bi bilo, ko bi Stritarja hoteli priporočati Slovencem, vendar pisatelje slovenske danes opozarjamo zlasti na ta zvezek. Duhovit dijalog je v slovenskih prozajičnih spisih jako redka stvar. Kdor se ga hoče učiti, v Stritarjevih prizornih spisih ima prilike za tO na izobilje