POLJE...
Vzhodno od Studenca proti Zalogu leži Polje, ki je nekakšno središče tega kraja, čeprav ga še na prelomu stoletja ni bilo in se kot kraj z imenom Devica Marija v Polju začne omenjati šele leta 1906. Tudi še nekaj let po II. svetovni vojni je ostalo v rabi to ime, nakar se je moralo iz ideološko-političnih razlogov umakniti in je ostalo le Polje. Prvotno ime je kraj dobil po cerkvi, posvečeni Devici Mariji, ki je sama samcata stala sredi polja in gmajn. Ta kraj se prvič omenja že leta 1325 pod nemškim imenom Mariafeld v zvezi s cerkvijo, ki je bila podružnica fare sv. Petra v Ljubljani, vsekakor pa je bila znana po čaščenju Marije in po božji poti in procesijah, ki so bile tu.
Čaščenje Device Marije je katoli-Ška cerkev utrjevala skoraj ves čas svojega obstoja kot steber krščanske vere. To se je prenašalo na škofije in od tod na vernike. Čaščenje so podpi-rali tudi vladarji in razni svetniki, ki so povzdigovali Marijino brezmadež-nost in krepost. Že prvi ljubljanski škof Sigismund Lamberg (1463-1488) je leta 1445 ustanovil Marijino bra-tovščino Fraternitas purificatae, ki je nato dolga leta povzdigovala čast Ma-tere Božje na Kranjskem in prirejala procesije k znanim Marijinim cerk-vam. Procesije v zahvalo so bile pogo-ste predvsem v času kuge, naravnih nesreč in turških vpadov.
Procesije pa so pripravljale tudi razne bratovščine. Bratovščina brez-madežnega spočetja pri Šentjakobski jezuitski cerkvi, katere Častni član sta bila od leta 1616 tudi cesar Ferdinand II. in Leopold I., je vsako leto na god Marije Snežne (5. avgusta) k Devici Mariji v Polje priredila procesijo, ki jo je dostikrat spremljala tudi deželna godba.
Vsako leto so bile procesije na dan praznovanja Matere Božje, kot so Marijino očiščenje (2. februarja), Ma-rijino oznanjenje (25. marca), Marijin
vnebohod (25. avgusta) in Marijino rojstvo (8. septembra). Procesije in romanja k Devici Mariji v Polje so se še posebej razširila po letu 1711, ko je bilo od šentpetrske cerkve do Polja zgrajenih 11 znamenj v čast Device Marije. Te postaje je leta 1712 posli-kal Janez Jurij Remb, a žal je od njih ostala le ena, druge pa so bile že davnaj pred drugo svetovno vojno po-drte predvsem zaradi širjenja cest.
Sonce in naklonjenost javnosti pa nista bila vedno najbolj naklonjeni procesijam. Protestantizem je bil proti njim in dostikrat je na njih prišlo do spopadov med katoliki in prote-stanti. Za časa Marije Terezije pa so se tako razmnožile, da je moral poseči vmes celo cesarski dvor. Tako je cesar Franc Jožef II. leta 1783 prepovedal skoraj vse procesije in čeprav so bile po njegovi smrti nekatere obnovljene, jih nikoli več ni bilo toliko kot pred njim. Marijine družbe po farah so se proti koncu prejšnega stoletja po-novno razmnožile in samo v ljubljan-ski škofiji jih je bilo leta 1904 kar 218. Procesij pa niso prirejale.
Ob tem je treba omeniti. da sta bili božja pot in procesija k Devici Mariji v Polje za prebivalce Ljubljane in
Fotografija z naslovnice ilustrirane priloge Slovenca iz leta 1931. Na levi strani je stara osnovna šola, v sredini zadaj je župnišče, spredaj spomenik padlim v prvi svetovni vojni, ki zdaj stoji pri pokopališču, na desni strani je župna in božjepotna cerkev Device Marije v Polju (arhiv SG)
okolice velik družabni dogodek, na katerega se je pripravljal sleherni meščan. saj je bilo to združeno s praz-novanjem, olepševanjem poti in hiš, kjer je šla procesija, in pa s prodaj-nimi »štanti«, ki so bili pred cerkvijo
v Polju in so ob nekaterih Marijinih praznikih še danes, le v manjšem šte-vilu. Še pred drugo svetovno vojno so bila v Polju velika praznovanja na cvetno in belo nedeljo in velik dogo-dek za mladeniče je bil, da so s ko
vanci »sekali« pomaranče. Vse to je privabilo nešteto beračev in oblast je imela nemalokrat obilo posla z njimi. Cerkev, ki se omenja leta 1325, je bila gotovo še Iesena, čeprav so takrat že gradili tudi zidane. V okolici je bilo obilo hrastovega lesa, ki je zelo pri-meren za gradnjo trajnejših objektov. V 15. in 16. stoletju so cerkve v glav-nem pozidali, kdaj je bila pozidana cerkev v Polju pa ni omenjeno. Vse-kakor je imela en stolp, iz zapisa ljub-ljanskega zvonarja Krištofa Schlaga pa se vidi, da je leta 1720 za poljsko cerkev dobavil kar velik zvon. Cerkev s pokopališčem in obzidjem je bila večkrat prenovljena, leta 1821 celo tako, da jo je moral celo ljubljanski škof posvetiti na novo.
Cerkev, ki je danes v renesančnem stilu in v obliki rimskega križa je bila v velikem slovenskem potresu Ieta 1895 tako poškodovana, da so jo mo-rali temeljito popraviti. Ob tej prilož-nosti so jo razširili in podaljšali ter postavili dva zvonika. V enem je tudi največji zvon v državi, težak 6086kg. Leta 1904 ga je v Dunajskem Novem mestu (Winerneustadtu) vlil znani li-vgr zvonov P. Hibzer, ki je že Ieta 1875 vlil za isto cerkev štiri zvonove. Cerkev je bila obnovljena po načrtih arh, Rajna Jablingerja iz Linza v Av-striji, zidana pa je vsa iz kamna iz Zaloga. Streha je bila pokrita iz čr-nega škrila, ki so ga kopali nad sv. Heleno na poti v Klopce, in je bila takrat vrhunec tehnike za pokrivanje streh. Cerkev je dolga 42,90 metra, široka 22,90 metra in pod kupolo vi-soka 13,70 metra. Zvonika sta visoka 48 metrov in sodita med najvišje na Slovenskem.
(Se nadaljuje)
EDO SVETEK