Poštnina plačana v gotovini
Cena 2.— dim
GLASILO  OSVOBODILNE FRONTE OKRAJEV ČRNOMELJ,  N OV O  MESTO  IN TREBNJE
LETO I. — Stev. 21.
NOVO MESTO, 15. julija 1950
izhaja tedensko
Največje priznanje razstavljavcem
Spominjam se razgovora, ki sem ga imel s tov. Mišigojem Jankom, poverjenikom za lokalno gospodarstvo in organizatorjem razstave, v katerem je de-
jal: »Mi imamo vse možnosti za visok razvoj lokalne industrije in obrti!« Potrditev teh besed je razstava lokalnega gospodarstva, ki je bila v Novem mestu <=d i. do 10. julija 1950. Ta razstava je v resnici velik uspeh naših podjetij in obrtnikov, je pa obenem tudi prikaz kaj bomo ob dobrem vodstvu še dosegH in kje so pomanjkljivosti.
Na vsak način je soba, kjer je na zemljevidih prikazano naše bogastvo in kako se to bogastvo izrablja zelo posrečena ideja, kajti iz njih je razvidno, kje je naša dejavnost še zelo slaba in kje je V odličnih pogojih izpolnjena izraba našega bogastva. Popolnoma pravilno je tudi, da se je prikazala v zemljevidih dejavnost partizanov in posamezni izdelki partizanskih delavnic. Iniciativnost in naravnost novatorska iznajdljivost Partizanskih delavnic mora postati tudi sedanji lokalni industriji in obrti osnova in temelj nadaljnjemu razvoju. Kakor so bili zemljevidi narejeni s precejšnjo natančnostjo, tako pa je bil reljef okraja šarlatansko delo, ki bi ne smel dobiti prostora v okrajni razstavi.
Lončarstvo
Lončarstvo, ki je pri -nas lahko bi rekli domača obrt, ima že staro tradicijo in je pokazalo zelo dobre izdelke. Pohvalno je, da so začeli izdelovati prav take predmete, ki so nam vsakodnevno potrebni: lončki, skodelice, pepelniki, majolike itd. Izredno lepe izdelke so razstavili; Lešnjak Jože in Janez iz št. Jerneja in Grcbelj ter škoda ignac in Ivan iz Ledeče vasi in Prekopa. Prav zaradi lepo in močno razvite len carske domače obrti se je v Novem mestu razvila visoko kvalitetna lončarska in pe-čarska industrija .»Keramika«, ki razstavlja odlične izdelke. Temu podjetju je treba dati visoko priznanje, kajti izdelki so okusni, trpežni in zelo praktični. Poleg omenjenih razstavlja Okrajno podjetje »Kremen« svoj kremenčev pesek, ki bo postalo ne samo za našo težko industrijo važno ampak bo moralo postali tudi izvozno podjetje, s katerim bomo
dobili za našo industrijo sila važne devize. Podjetje »Opekarna Zalog« kaže svojo kvalitetno opeko in s svojim grafike nom kaže neprestani porast produkcije kljub manjšemu številu delavcev.
Lesni izdelki
Brez kake posebne tradicije se pri nas dobro razvija lesna industrija, posebno še pohištvena obrt in gradbena. Pohištvo Splošnega 'gradbenega podjetja »Pionir«, mestnega mizarstva in posameznih privatnih mizarjev, kakor Gaz-voda Jože iz Gotne vasi. Bevc in Strašek iz Novega mesta in Gašperšič iz Irčne vasi, kažejo viseko kvalitetno blago, ki ss lahko meri s pohištvi v št. Vidu in Solkanu. Posebno je treba omeniti Mestno »Mizarstvo«, ki lahko izdeluje kvalitetno najrazličnejšo kulisarijo novomeškemu gledališču, kar vsekakor zahteva visoko kvalificirane moči in znanja. To podjetje vodi znani pohištveni strokovnjak Jev-šek Miloš. z nadpovprečnim okusom. V lesni stroki se posebno izražajo: »Lipa« iz Žužemberka s svojim ■ pohištvom za Dom igre in dela in »Jelka« iz Žužemberka s svojimi visoko kvalitetnimi igračami. Čudno je to, da republiško podjetje »Tovarna igrač Novo mesto« kljub odličnim strojem in dobrim strokovnim kadrom, daleč zaostaja za »Jelko«. Prav ta razstava nam je pokazala, da bo potrebno pregledati nedostatke »Tin« in na podlagi teh ugotovitev dvigniti tudi to tovarno. Nujno potrebno bi bilo, da republiška komisija za potrditev igrač vendar enkrat ugotovi kakšne igrače naj izdeluje naša industrija in enkrat za vselej odstrani s trga nekvalitetne igrače ter utrdi razvoj tistih, ki izdelujejo visoko vzgojne igrače za naše najmlajše.
Prav gotovo je premalo poudarjena * in zastopana domača pletilska obrt. Pre-nekatere družine v Suhi Krajini se ukvarjajo z izdelovanjem cekarjev in Učnih torbic iz ličja in koruznice. Mnenja sem, da je ta obrt zmožna izdelovati še vse kaj drugega kot pa samo torbice in mislim, da bi moral nekdo na okrajnem poverjeništvu biti zadolžen izključno samo za to vrsto domaČe obrti. Ta panoga ljudskega udejstvovanja bi lahko dona-šala Suhokrajnčanom veliko večje dohodke, če bi bila skrb večja in pomoč izdatnejša.
Teksti Istvo
Posebno poglavje je novomeško teks-tilstvo. O Tekstilni tovarni iz Novega mesta smo že večkrat poročali. Sedaj na razstavi pa nas je enostavno presenetila. Blago, ki ga razstavlja, prav nič ne zaostaja za predvojnim niti po okusnih vzorcih niti po kvaliteti. Marsikdo bi si želel take obleke in takega blaga kot je  razstavljeno. Ta razstava nam
nazorno in otipljivo kaže, da gremo v lepše čase in da z vsem elanom gradimo socializem. Novomeška Tkalnica in Tovarna perila nam kažeta. toliko lepega, da so se ljudje preradi ustavljali pred njihovima izložbenima prostoroma. Tudi okus razstavljanja tov. Gernedlja Ferda je treba omeniti prav tako kot njegovega sodelavca Perica. Ni vseeno kako svoje blago 'razstavljaš, zato pa omenjenima tovarišema največje priznanje. Priznanje zaslužijo tudi krojači in šivilje. Mnogo okusa in elegance so prikazali. Mestni krojači in šivilje so razstavili svoje izdelke, ki kažejo mnogo znanja. Prav tako privatni obrtniki kakor Retelj iz Novega mesta pa Malenšek in Perger iz Št. Petra in Grum Terezija iz Dvora. Neverjetno iznajdljivost je pokazala Puš Kristina iz Novega mesta, ki je pokazala kaj vse se lahko naredj iz starih. odpadkov. In prav je napisano nad njenimi izdelki »Iz starega novo«. Kot najboljši delovni kolektiv iz krojaške stroke moramo omeniti »Železničarsko zadrugo«, ki jo vodi Prijatelj Alojz.
Čevljarstvo
Tudi čevljarstvo nima v našem okraju kake posebne tradicije. Nikakor se ne more meriti s staro čevljarsko obrtjo v Žirih ali Kranju, vendar pa njihovi izdelki ne zaostajajo mnogo za izdelki starih če vi j arij. Na razstavi razstavlja Mestno čevljarstvo, ki ga vodi tov. Henigman. Vse karkoli vidite na tej razstavi, je samostojna zamisel in lahko rečemo, da imajo zelo visoko razvit lepotni čut. Pa še nekaj prikazujejo. Pasovi, naramnice, predpasniki, otročji sandali, vse je narejeno iz odpadkov, pa tako, da bi si jih človek kar zaželel. Njihovi izdelki so znani po celi Jugoslaviji. Kar je posebne hvale vredno je to, da o svojem delu niso prejeli še niti ene pritožbe radi kvalitete dela. Težko je kaj takega v petletnem obstoju, vendar je bilo to možno narediti zato, ker imajo že cd vsega početka komisijo sestavljeno iz vodstva, članov sindikata in delavstva, ki vsako pošiljko blaga pregledajo in nekvalitetno blago zavrnejo. Izmed najboljših delavcev omenjamo samo nekaj, štangelj Rudi bo na svojem čistilnem stroju vsak čas degotovil petletko. Pri njegovem stroju bi morala delati dva človeka, vendar je on tako spreten, da lahko opravi vsa dela sam. Guštin Franc dela na dveh strojih. Najboljši pomočnik in delavec za spodnja dela pa je Makovec Janez. Take uspehe pa do-sezajo zato, ker je sindikalna podružnica zelo dobra. Poleg svojega strokovnega dela pa se zanimajo tudi za kulturno prosvetno delo saj imajo svoj pevski zbor in svojo dramatsko družino. Kot eno najpopolnejših zadrug omenimo tudi   Topliško čevljarsko   zadrugo, ki
daje najkvalitetnejše blago iz svojih rok. Z otvoritvijo razstave je praznovala tudi triletnico svojega obstoja. V svojem obratu imajo uveden brigadni sistem dela in delajo po tekočem traku. Na tem tekočem traku pa se izmenujejo tako, da vsi delajo vse faze dela. Na ta način se pri njih delo ne specializira na posamezne faze dela pri izgotovitvi čevlja. Posebno zanimivi so izdelki mojstra Henigmana iz Toplic, ki je naredil čevelj iz odpadkov in sicer iz 145 delov. Odličen delavec je tudi Moškon.
Kovinarske obrti
Tudi železarska obrt kaže velik napredek. Fink Ivan nam je pokazal res izredna dela iz odpadkov starih konzerv in pločevinastih škatelj. Posebnost je njegova izdelava, saj je njegov škro-pilnik kakor najboljše tovarniško blago. Razstavljajo še Bevc iz Novega mesta, Žabkar, kovač Jakše, Zdravič iz Novega mesta, Zupet iz Skocjana, katerih izdelki kažejo visoko strokovno znanje. Posebnost je Mestna kovinarska delavnica in invalidska kovinarska delavnica.
Izdelovalci kmečkih posebno pa še vinogradniških strojev so Jerman, Ko-vačič, Tramte in Medic. Vsi imajo zelo lepo izdelane predmete. Jevnikar Ivan je presenetil vse s svojim oknom novic, ki kaže okno domače dolenjske hišice. Delo zahteva še posebne pozornosti.
Poleg obrtnikov in industrije pa razstavljajo tudi Fizkulturniki svoja orodja in marsikateri je šele prvič videl vsa ta najrazličnejša orodja. Razstava je okusno opremljena in gre vse priznanje tov. Gregorčiču Stanetu. Poleg fizkul-ture razstavlja tudi Ribiška zadruga. Prvič smo šele sedaj videli, kaj je pravzaprav športno ribištvo. Prvo nedeljo so novomeški ribiči nalovili preko 400 kg rib, katere so dali na trg za novomeške sladokusce. Na razstavi razstavljajo še gozdna uprava, zdravništvo in zdravilna zelišča.
Ta razstava je v resnici prikaz celotnega dela naših podjetij in obrtnikov in lahko rečemo, da so se izkazali, posebno pa še vodstvo razstave, ki je znalo razstavo pravilno razporediti, tako da je kljub posameznikom razstava celota in kaže kot bi bila vsa lokalna dejavnost en sam kolektiv, ki se trudi, da bi izboljšala življenjske prilike delovnemu človeku.
arocniki, pišite v svoj list!
Stran 2
»DOLENJSKI LIST«
S te v. 21.
SKRB NAŠI ŽIVINOREJI
Predpogoj za razvoj našega gospodarstva je brezpogojno dvig naše živinoreje.
Kaj vse nam nudi živinoreja, bodisi samemu kmetu kot vprežna živina, 3 tem, da daje mleko, dela gnoj, ki je naši zemlji tako potreben kot človeku hrana, daje meso. Kolike važnosti je, to ve vsakdo. Nadalje izdelujemo iz parkljev različne predmete, iz kosti pa klej, katerega nam vedno primanjkuje. Posebne važnosti pa je izdelava usnja za obutev, ki dela vsaki družini v jeseni skrb, kako bo obuta družina. Slišijo se kritike, zakaj ni ne teh ne onih surovin, zavedati se pa moramo, da je prav kmet producent mnogih surovin.
Kako bomo pa letos? Dobro se zavedamo, da daje veliko skrbi in pregla-
vic vsem našim dobrim kmetovalcem, kako letos prehraniti svojo živino in to radi pomanjkanja krme vsled suše. Pripomniti moramo, da nismo bili poraženi v naši živinoreji leta 1947, ko nam je suša prizadejala velik udarec pri naši živinoreji. Obstoja bojazen, da bodo naši kmetovalci vsled pomanjkanja krme vsiljevali v zakol živino, predvsem pa mlado plemensko živino (teleta). Kje je torej rešitev? Sejali bomo koruzo za zeleno krmo. Prav sedaj je Čas, da vsak kmetovalec pose je čim več koruze za zeleno krmo, ker na ta način bomo rešili veliko naše dobre plemenske živine.
Ponovno vse kmetovalce opozarjamo, da vzamejo stvar resno in da pokre-nejo vse, da pridemo do potrebne krme, za katero nam čas še dopušča.
ŽETEV IN STRNISNA SETEV
Letošnje leto so žita dozorela mnogo preje kakor navadno. V Goriškem, in Sežanskem okraju je na splošno žetev že končana. V ostalih krajih pa je žetev sedaj v polnem teku. Vzporedno z žetvijo se začne tudi strniščna setev in letno zoravanje strnišč ali kultiviranje. Na površinah požetih žit začne takoj po spravilu žitnih snopov obdelovanje zemlje in setev prosa, ajde, koruze hitrice (činkvantin v Gorici in Sežani) kakor tudi koruze za zeleno krmljenje in ostale krmske rastline za silažo. V pogorskih predelih se seje proso in ajda na površinah za ječmenom, da morejo rastline pravočasno dozoreti, t. j. pred nastopom jesenske slane. S presajanjem krmske pese na površinah strnišč dosežemo proizvodnjo večjo, t. j. da več pridelamo na ha.
Strniščna setev je prav tako važna, kakor spomladanska ali jesenska setev. Važna je setev zato, ker na isti površini, kjer so bila žita, lahko< pridelamo še isto leto izdatne količine ajde, prosa in repe. Te kulture so za prehrano prebivalstva zelo važno nadomestilo, saj dobimo iz 100 kg ajdovih zrn do 70 kg ajdove moke. Ajda je v Sloveniji zelo razširjena po večini kot strnišni posevek. Prašne ajde se jemo komaj do 1000 ha, strniščne pa smo sejali zadnja leta do 30.000 ha. Letošnje leto jo bomo na osnovi plana posejali v Sloveniji na zadružnem in privatnem sektorju 33.415 hektarjev. Največ površin odpade na okraj Murska Sobota, Ptuj, Celje okolica, Krško, Novo mesto, Trebnje in Postojna, prav tako pa imajo večje površine tudi vsi ostali kraji. Ajdova moka je bela, sama zase pa ni za peko. Zaradi cega mešajo ajdovo z drugo moko, da tako dobimo kvalitetni kruh. Ajda se zadovolji na vsaki zemlji, le na glinasti in apneni zemlji ne uspeva rada. Ajdo prašijo čebele, ki povečajo pridelek za 30 do 200 odstotkov, v tem primeru je največji pridelek ajde 16 mtc, če pa ni v neposredni bližini čebel pa se zmanjša pridelek za 4 mtc na ha. To dejstvo nam potrjuje, kakšno korist nudijo čebele za večanje ha donosa ajde. Ne samo to, z večjimi površinami ajde dobimo tudi večjo proizvodnjo medu. Rastlina prosa je tudi zelo hranilna, prav tako kot ajda, riž in 4 krat bolj kakor krompir. Za hrano služi ophano proso kot izdatna mlečna kaša za dojenčke, radi pa jo imajo tudi odrasli zlasti kot sadno kašo. Kisla repa je predvsem v zimskem času skoraj dnevna hrana kmečkemu prebivalstvu, prav tako jo imajo radi tudi ostal', delovni ljudje. Iz tega vidika in borbe za prehrano moramo upoštevati strniščno setev kot »važno pojsko opravilo v poletnem času. S setvijo teh kultur na čim večjih površinah zboljšujemo skupni
prehranbeni žitni fond. Po planu strniščne setve je naloga privatnih kmetov, da pose je jo 43% površine z ajdo, prosa 5%, repe 33%, ostalih 19% površin pa je posejati s koruzo za zeleno krmo in ostalimi krmskimi kulturami. Krmske rastline so zlasti važne zato, ker s krmljenjem teh rastlin v svežem in silira-nem stanju dvigamo mlečnost krav in večamo proizvodnjo surovega ali kuhanega masla ter sira. Zadružni sektor, kmetijsko obdelovalne zadruge in ekonomije kmetijskih zadrug bodo v proizvodnem letnem planu preorali vse površine strnišč in posejale z ajdo 22.07''/, prosa 6.07%, repe 23.66%, koruze za silos in zeleno krmo 39.29% in ostalih silaznih rastlin 9.25%. V kolikor vseh strniščnih površin zadružni sektor ne bo posejal, bo izvršeno zaoravanje strnišč ali kultiviranje. Poletna praha ali prelog, kakor pravijo po nekaterih krajih, je izdaten agrotehnični ukrep, ker se s tem zabrani izhlapevanje vlage, uniči se plevel in razni rastlinski škodljivci. Naloga je, da se tega važnega agrotehničnega ukrepa poslužujejo vsa gospodarstva soc. in privatnega sektorja.
Da bo izvedena strniščna setevt in zaoravanje strnišč (letna praha) na vseh površinah kjer ni bilo žita, je dolžnost množičnih organizacij na vasi, da organizirajo v času setve pomoč z vprežno živino, delovno silo, semenih itd. Zlasti je to naloga setvenih ali gospodarskih aktivov v okviru splošne kmetijske zadruge ozir. odseka za poljedelstvo. V nobeni vasi in pri gospodarstvu ne smemo dopustiti, da se ne bi izvršila setev in zaoravanje strnišč. Zaradi . tega so dolžne vse množične in partijske organizacije na vasi, da oskrbijo in nudijo pomoč, da bo letna obdelava zemlje in setev pravočasno zaključena in to na zadružnem in privatnem sektorju.
Okrajni LO, poverjeništvo za kmetijstvo ih okrajne zveze kmetijskih zadrug morajo V teku meseca junija izvršiti po vseh krajevnih LO in kmetijskih zadrugah splošnega tipa masovne sestanke, da se medsebojno dogovorijo za izvršitev setve in letne prahe. Medsebojna pomoč v letnem delu ob košnji, žetvi in mlačvi mora priti do izraza na privatnem sektorju največ preko splošnih kmetijskih zadrug, ki so gospodarski organ za pospeševanje kmetijske proizvodnje. Delovni kmetje prispevajo za izgradnjo socializma, v borbi za naš plan, z velikimi ha donosi poedinih kultur. Naša soc, industrija, delovni kolektivi potrebujejo zadostnih količin kmetijskih pridelkov, zato je naloga in interes vseh kmetijskih gospodarstev, da na svojih površinah orne in obdelovalne zemlje čimveč proizvajajo. Toda vse te   naloge   v borbi za večje pridelke
na privatnem sektorju kmetijstva, je težko dosegati, ozir. povečati produktivnost dela, ako se ne predrugači način proizvodnje. Zato postavlja naše partijsko vodstvo kot osnovno nalogo kmetijstva rekonstrukcijo naše vasi, s prehodom iz primitivnega individualnega obdelovanja zemlje na višjo stopnjo, na kolektivno obdelovanje, na ustanavljanje velikih kmetijskih gospodarstev, t. j. na usta-
navljanje zadrug. Kajti le v zadrugah je mogoče uporabiti mehanizirano obdelovanje in izkoristita agrotehnične ukrepe ter sprostiti višek delotvne sile. V prihodnjih dnevih bo po naših poljih tisoče ha strnišč. Ako jih ne bomo takoj po žetvi zorali, bomo imeli na tisoče vagonov manj pridelka. — škode pa ne bodo nosila samo posamezna gospodarstva, ampak vsa skupnost.
Da nam ne bo zmanjkalo kruha
Tam pod Gorjanci kjer so se začeli zbirati prvi partizani, je bila v novomeškem okraju ustanovljena tudi prva Kmečko obdelovalna zadruga »Gorpavica«. Prav je tako, prvi v borbi in prvi v izgradnji socialističnega življenja. V prijaznih vasicah Orehovici in Hrastju pod Tolstim vrhom, kjer imajo tudi vinograde, je ta naša, lahko bi rekli, pionirska zadruga.
Prav vesel sem bil, ko so me povabili na žetveno slavje. Pšenico, ki je zrasla na 11 ha zemlje, ni lahko pospraviti. In vse so opravili v 4 dneh. Tov. Šiško. Janez, ta naš stari partizan, je vodil delo, saj je predsednik te zadruge. Vročina in delo sta ga precej zdelala, toda zavest, da ustvarja skupno, z vsemi člani zadruge lepše in boljše življenje delovnemu človeku, ga še vedno spravlja v dobro voljo.
Nov hlev je pođ streho
»No, kako je stara sablja,« sem ga vprašal ob prihodu. »Oh, vse bi šlo, saimo ta prokleta suša, ta nam daje po duši!« Tako mi je potarnal. »Poglej,« je rekel, »mislili smo, da naim bo letina vrgla najmanj 2, mogoče tudi 2 in četrt vagona zlatega pšeničnega zrna. Toda ta suša nam: je račune spremenila. Vendar pa kljub temu bo hektarski donos boljši kot smo pa mislili. Takole 12 do 16 centov ga bo na en hektar.« Hudomušno se mi je nasmejal: »Veš ta deževni ali kako bi rekel vremenski dispečar ga nam pošteno lomi. Pa ne samo to. Veš kaj smo tudi ugotovili. Agrarni interesenti so ga tudi močno lomili. Mislili so, da jim bo zemlja rodila kar tako brez, kakor pravimo, kmečkega zlata. Zdaj šele prav uvidimo, da je bila uredba o združitvi vse agrarne zemlje v zadruge ali ekonomije res pravilna. Povem ti, da bi zemlja, ki bi jo imeli brezvestni agrarni interesenti, v dveh letih postala popolnoma brez vrednosti, to se pravi, postala bi neplodna.«
Po polju pod Tolstim vrhom in Vrhovom se je zlatila pšenica, v njo pa so se utapljali kosiini stroji, ki so jih vlekli močni in lepi zadružni konji. »Veš takrat, ko bomo imeli vseh enajst hektarjev zemlje, na kateri bo posejana zlata pšenica skupaj, takrat bo šele lepo. Morje bomo imeli, morje, toda ne zeleno ali modro, ampak zlato, ki bo klicalo neprestano: Dali vam bomo kruha.«
Občudoval sem ta polja in te njive in gledal, kako se človek utaplja v to zemljo, ki njemu in delavcu v tovarni, daje vsakda-
nji kruh. Za kosilnimi stroji so se sklanjale vezilke 18 do 20 in hitele, da bi ne zaostajale za stroji. »Le pojdi sedaj, da ti razkažem še nove hleve, ki jih istočasno dograjujemo. Saj veš, da so stari premajhni in da so pravzaprav le provizoriji. Le potrpi moj dragi Drejče, kmalu bomo imeli spet dovolj pečenke in goljaža in vsega, saj delamo neprestano in z zavestjo, da bomo zmagali v borbi z zemljo in z vseimi, ki se nam zoperstav-ljajo.«
Prišla sva pred Vrhovo, starinski Valva-zorjev grad, kjer se je Valvazor v drugo poročil pred par stoletji. Grad je že skoraj obnovljen in v njem bodo imeli zadružniki svoja stanovanja, rdeči kotiček in knjižnico. Pogovarjajo se tudi o prostoru za otroke in igrišče, za katerega bo dovolj prostora pred gradom.
Na dvorišču so pravkar sestavljali nov voz za seno in pšenico. »Veš, premalo vozov imamo, pa smo ga kar sami naredili, kaj pa hočeš skakati okoli, saj imamo našega Ra-deščka, to ti je tič za take reči.« Tam preko ceste pa se že dviga, nov hlev, okoli pa je še na kupe opeke in stavbenega lesa za svinjake in druge gospodarske stavbe. »Tole smo za nekaj časa pustili,« mi pravi Šiško, »zdaj je prvo kruh, to bO' že počakalo!« Vozovi polni zlate pšenice so se počasi gugali po cesti. Stari Franko se je nekaj vrtel okrog nekih jermenov in mi povedal, da bodo kmalu začeli mlatiti na »Zmajevko«, samo še nekaj popravil je potrebno. »Pa pridi, na likof, takrat ti bomo še več povedali, zdaj pa saj vidiš, delo nas kliče. Pa še o ljudskem posojilu se bomo pogovorili.«
Ko sem odhajal, mi je misel neprestano obujala spomine na borbe, ki so jih tod vodili partizani, na sestanke, ki smo jih imeli tod okrog in nehote se ml je vrivala misel: »Pred leti smo vodili borbo proti uničevalcu kulture ih človeka, danes pa bojujemo boj za dosego čim' lepšega življenja. Nimamo ga še sicer. Imeli ga pa, bomo, če bomo. imeli take ljudi kakor so v zadrugi prvih gorjan-skih paartizanov. Drajče
Nov voz bomo dobili
Aktiv LMS Hrastovica pri Mokronogu
V nedeljo 2. julija je mladina iz Hrastovice imela svoijo prireditev. Igrali so igro »Pričarani ženin«. Igro kot tako pustimo pri miru in poglejmo stvar z druge strani. V tem aktivu je zajeta aima kmečka mladina, ki se zaveda kakšen mora biti član LMJ. Ti mladinci so igro sami naštudirali brez vs.ake pomoči. Igrali so zelo dobro, ako pomislimo, da so bili vsi šele prvič na odru. Jako dobro sio igrali igralci v vlogeh Neže, ženina in p'oštarja. Po prireditvi se je razvila prosta zabava, kjer se je mladina zabavala in plesala.
O mladini iz Hrastovice moraimo pa še kaj drugega povedati. Da' je to najboljši aktiv LMS v trebanjskem okraju je že znano. Mla-
dina Hrastovice se zaveda današnjih dni. Tako so pred kratkim na železniški postaji Mokronog naložili na vagone 105 kubičnih metrov drv. Na sestankih tudi redno študirajoi. Sedaj se pripravljajo na izlet v Split, ki jim bo za nagrado i,z\ njihovo neumorno delo.. Dalo bi se še mnogo poved'ati o tem aktivu, a vemo dovoljs, ako vemo, da je to najboljši aktiv LMS v okraju. S tem je povedano' vse. Ta aktiv naj. bo za; zgled ostalim aktivom, posebno mokronoškeonu, ki pa je najslabši v okraju, Ali ne bi mogla mokronriška mladina tudi prirediti lastno prireditev, saj ima vend.ar večje možnosti, kot ps mladina v Hrastovici. Mladini Hrastovice želimo obilo uspehov pri njihovem delu. Mcžek.
Stev. 21.
>DOLENJSKI  L T S T <
Stran S
„Deseti brat11 v Novem mestu
Med štirimi letošnjimi novitetami (oziroma petimi, če štejemo še Ciglerjevo igrico »Vaščani«) je novomeška gledališka družina za konec sezone postavila na oder Jurčičevega »Desetega brata« v Sornikovi dramatizaciji in v režiji J. Zamljena. Nekajkrat razprodana dvorana in priznanje občinstva priča o uspeli uprizoritvi, pa tudi o mikavnosti, ki jo ima »Deseti brat« kot roman in kot odrsko delo tudi za današnjega gledalca in bralca. Saj »Deseti brat« ni samo prvi slo venski roman, ki stoji z Levstikovim »Krpanom« kot klesan klasični steber pred vhodom v hram slovenske proze, marveč je povrhu še tipična dolenjska povest iz davno Pretekle dobe. pravo ljudsko pripovedno de-!» v najlepšem pomenu besede. Ko ga človek bere ali gleda na odru čuti, kakor bi imel Pred seboj staro oljno podobo. Barve so obledele, marsikatera jasna poteza je za nas po-temnela, zato je pa čas pokril to podobo s svojstveno, žlahtno patino, s katere odseva mičen čar v nepovrat potopljene dobe in rojstva naše prozne umetnosti.
Kakor tuji vzori, po katerih je Jurčič posnel svoj roman, je bil tudi naš pripovednik iz Muljave pod vplivom romantike, ki si je črpala snov iz zgodovine ali umišljene idi-Hke podeželja in iz življenja »plemenite« grajske gospode. V svojem družinskem in družbenem romanu nam Jurčič seveda ni podal prave strukture in analize takratne družbe, temveč je z romantičnimi rekviziti in sentimentalnim občutjem naslikal podobo selškega življenja iz svojega rodnega kraja pred Sto tridesetimi leti. Pokazal je jaro grajsko gospodo in kmeta, pri čemer je opis vasi odnesel slabši del, saj vidimo vaščane le v gostilni in na svatbi, torej samo v izrezu njihove »zidane volje«. Navzlic tragiki Martina Spaka, nekakega poli proletarca, in njegove nesrečne matere, ki nam njeno usodo pisatelj nakaže samo posredno, čutimo, da je roman v svojem bistvu selska idila. Vsa osebna in družbena nasprotja se nazadnje lepo uredijo. Piškav se velikodušno spreobrne in sentimentalni Kvas doseže po zaslugi desetega brata svojo idilično srečo, o kateri je Jurčič (ki je v Kvasu upodobil tudi sebe) sanjal samo trpke sanje. Privlačnost »Desetega brata« od izida pa do danes ni toliko v sami '-godbi, kolikor v nekaterih tipih, posebno kmečkih, ki jih je Jurčič orisal naravnost mojstrsko. Postavim samo klasičnega Krjav-ija, edinstven lik v »tipologiji« slovenskega Pripovedništva, nekak skupek vseh krjavljev-skih značajev. Edino ta prostodušni, pretkani m naivno lakomni bajtar je v vsem romanu vedno enak in »sebi zvest« značaj. Krjavelj m se boemski Dolef s svojo stoično filozofijo: »Je, kakor je!«
Dramatizacija kajpak ni nikoli (ali samo V redkih primerih) tako organsko zgrajena m enovita, kakor izvirno pisano dramsko delo. Primer — Cankarjeve drame in po tuji osebi dramatizirani »Hlapec Jernej«. Sorni-«ova dramatizacija je med štirimi, petimi dramatizacijami »Desetega brata« nemara še najbolj ilustrativna, včasih že malce preveč sablonsko sledeča tekstu, posebno v podčrtavanju sentimenta. Njena prednost je prav v
tej ilustrativnosti romana in v kolektivni igri. Sornikov tekst je uspešno izpopolnil režiser Zamljen, pridal je nekatere bistvene stvari iz romana, ki so manjkale (na pr. poudarek socialnega čuta Martina Spaka), in organsko vključil v igro številni kolektiv statistov, da je bila uprizoritev močna, ubrana in sproščeno tekoča. To ni bilo preprosto, kajti na odru nastopa 26 oseb, pa še godci in kopa vaščanov. Da je režiser igro ostreje pilil, bi bil uspeh z umetniške plati še učinkovitejši. Predstava se tudi precej vleče — nekaj nebistvenih skrajšav bi na uprizoritev dobrb vplivalo, zlasti ker se ob postranskih pridat-kih drobi glavna tematika »Desetega brata«. Tudi Zamljenova zamisel scenarija je izvirna, estetska in stilna, kvečjemu Krjavljeva bajta je bila preveč »zala«. Odlično in bogato garderobo je izdelala mestna krojaška delavnica. Scenerija, obleke in uspele šminke — vse troje je dalo lep, bogat in okusen okvir »Desetemu bratu« in priča tudi o tehničnem vzponu novomeškega gledališča.
Vem, da bi vsakdo, ki pri igri sodeluje, rad videl svoje ime tiskano in svojo vlogo pohvaljeno. Toda nadrobna razčlenitev sleherne vloge zahteva cel spis in bi tudi presegla meje časopisnega poročila. Imenoval bom pač glavne in najzahtevnejše vloge, vsi drugi že znani ali novi igralci pa naj vedo, da so za svojo prizadevno igro in »ubadanje« na odrskih deskah pohvaljeni in da tudi naj-neznatnejša vloga zasluži priznanje poročevalca in gledalcev. Posebno najnovejšim članom — pri »Desetem bratu« so bili nekateri prič na odru — pa želimo vztrajnosti.in uspehov v novi sezoni!
Zasedba vlog je bila, kot pravimo, posrečena. Tako je glavno osebo, Martina Spaka, igral Bartelj. Martin Spak — Deseti brat — je pa hkrati tudi najzahtevnejša vloga, kajti igralec mora pokazati celo lestvico močno doživljenih in ostro ločenih občutij, od na pol pivske razposajenosti, zamišljenosti, jeze in sovraštva pa do najgloblje žalosti ob misli na nesrečno mater. Kot že v Kreaturah je Bartelj tudi tokrat pokazal pristno igralsko nadarjenost in v nekaterih prizorih (obisk pri Piškavu, umiranje) zaigral, da smo ga bili res veseli. In prav zaradi dobre igre ga moram potipati malo ostreje, ker mu želim, da' postane resnični karakterni igralec. Igranje je umetnost, umetnost je pa silno resna stvar in zahteva na odru celega človeka. Trška gora je prijetna, njene dobrine vplivajo veselo in prijetno, ker se pa »Deseti brat« godi takorekoč v Suhi Krajini; jt? Arpliv ' žlahtne Trške gore na odru kar odveč. To velja v polni meri tudi za nekatere druge igralce, in ne samo pri tej predstavi! .. . Kakor je bila v igri dobro podana govorna razlika med gosposkim in kmetiškim stanom (knjižni izgovor in narečje), tako je tudi Bartelj kot nekaka vez med gradom in vasjo pravilno mešal obojno izražanje; motilo je le včasih napačno naglaševanje (na pr.: pod pazduho) in tudi poudarek v stavku važnih besed ni bil vselej pravilno zadet. Kar se tiče mimike in kretenj jih je dobro prilagodil posebnemu značaju desetega brata. Tu-pa tam je bil preglasen,  kar je nemara povzročil
zgoraj imenovani vpliv. Z nekaterimi korekturami bi bil Bartljev deseti brat naravnost odličen.. Prav bi bilo, da se Bartelj večkrat poskusi v zahtevnih vlogah, ker ima gledališče v njem močnega igralca.
Košele je podal Lovra Kvasa tako, kakor ga doživljamo v romanu, z vso osebno tragiko revnega slovenskega študenta, ki si je moral kot vzgojitelj služiti kruh in študij, in z vso romantiko mladega, zaljubljenega fanta, ki ga je Jurčič z nekrr"Trpko otožnostjo posnel in. upodobil po »svoji podobi«. Košele igra sproščeno in s poglobitvijo v dušni značaj svojega junaka. Z Manico (igrala Glo-narjeva) sta pokazala v prikupni in značajsko utemeljeni igri pravi, sentimentalno zaljubljeni par Jurčičeve romantike.
Dolef, zapiti razumnik .'in večni boem, je bil Šetinc. Šetinc je igralec, ki mu gre čast. Človek je čutil, da ni pred njim na odru dobri znanec Šetinc, ampak pravi pravcati Dolef, ki je stopil iz Jurčičeve povesti, dobričina in veseljak in poli modrijan, ki ga je v življenju zavozil in se zdaj.tolaži s svojo stoično filozofijo. Govor, kretnje in maska — vse je bilo izraz pristne »dolefovščine«.
Kralj je v vlogi graščaka Piškava vnovič dokazal upravičeni sloves tehtnega in karak-ternega igralca z ostrim umetniškim čutom za psihologijo in odrske finese. Kraljev Piškav se uvršča v njegove doživete in odlično podane odrske kreacije.
Z Marjanom, Piškavovim sinom, se je močno uveljavil Zaje, ki mu je elegantna vloga graščakovega sina pristajala kot nalašč in jo je tudi s pristnim odrskim talentom in posluhom zaigral. Zaje ima nekaj svojskih igralskih kvalitet, ki se ob primerni vlogi dobro uveljavijo.
Igralec, ki je prerasel raven amaterskega gledališča, je Bratuž. To je odlično pokazal kot Podkoljosin v Gogoljevi »Zenitvi«, in nič manj v drugačni in skromnejši vlogi v »Desetem bratu«, kjer je predstavljal kmeta Matevžka. Velika Bratuševa odlika je, da zna kot malokateri pravilno »zastaviti« in poudariti besedo in jo pobarvati s pravo intelektualno in čustveno barvo.
Največja zanimivost »Desetega brata« je za gledalca prav za prav Krjavelj, k,i ima med gospodo in kmeti nekak svoj stan — bajtar, smešni bahač in zviti naivnež, zarjaveli ženin in kozji padar, lik, ki ga je Jurčič izrezal naravnost iz ljudstva in ki je še zmerom živ kot ob svojem nastanku. Saj je kot izraz preproščine, trmoglavosti, neke zaostalosti pa tudi naturne bistroumnosti dolenjskega revnega kmečkega stanu, posebno ob Jurčičevem času. Krjavlja je zaigral Ci-gler. Sam si je bil zaželel te vloge, da je z njo proslavil svoje srečanje z Abrahamom. In kakor je hotel storiti veselje sebi za petdesetletnico, tako je storil resnično veselje in vzbudil prisrčni smeh vsem, ki so ga kot Krjavlja, s kozo ali brez nje, gledali na odru novomeškega gledališča. Veteran aktivnih gledališčnikov v Novem mestu si je za svoj življenjski polstoletni jubilej pa tudi, v svoji gledališki karieri postavil s Krjavljem krono na glavo, da se izrazim pesniško, in mislim, da ga je bil Abraham zato še prav posebno vesel. Ne poznam vseh Ciglerjevih vlog, toda sodim, da je Krjavelj njegov naj-
večji uspeh. Kakor drugod mož rad zavozi v malce pretirano komiko, tako je v »Desetem bratu« kot Krjavelj našel in obdržal tisto pravšno mero, brez katere bi bil Krjavelj samo medla, smešna oseba in ne posebni značajski in psihološki lik. Bodi v govoru, vedenju in maski ali mimiki — v vsem je Cigler potrdil, da je polnokrvni igralec, ki ga navdihuje muza gledališke umetnosti in ki tenko prisluhne njenemu glasu — kadar hoče. Vsekakor je njegov Krjavelj tak, da bi se z njim postavilo tudi drugačno gledališče. In vrhu tega spada naš Abrahamovec še med tiste (na žalost) redke igralce, ki razen prizadevnega študija mimike posvetijo svoje dušne moči tudi temu, da se res naučijo — tekst. Tekst, tekst... Koliko bolj gladko in ubrano bi lahko tekle predstave . ..
Tudi vsi drugi številni igralci v številnih vlogah »Desetega brata« so nekateri odlično, drugi dobro in kar dobro zaigrali svoje vloge in tako kolektivno pripomogli, da je »Deseti brat« tako lepo uspel. Imenoval sem glavne nosilce, drugi naj ne zamerijo, saj ljubiteljem novomeškega gledališča niso anonimni. Vendar pa moram še omeniti dvoje vlog — Balčka, ki ga je mikavno igral Fujsov Kekec, in deklo Uršo. Vse dekle in spletične pri novomeškem odru ima v zakupu Knafljiče-va Lenča in je prav, da bo vsaj enkrat videla svoje ime tiskano, saj je prizadevna igralska moč, ki rada prevzame tudi skromne vloge, kakor star odrski »maček« Ljuta Javornikova.
Ce strnem v kratko sodbo o uprizoritvi »Desetega brata« moram priznati, da je dobro uspela in je z njo gledališka družina dostojno zaključila letošnjo sezono. In je prav, da smo po dolgem času spet videli »Desetega brata«. Saj je ta res ljudska igra neštetokrat šla čez slovenske odre in je kumovala tudi rojstvu in rasti našega centralnega gledališča v preteklosti, ko so izoblikovali dovršene odrske like iz »Desetega brata« naši klasični igralci (Verovšek, Danilo, novomeščan Cesar in drugi). Letošnje udejstvovanje gledališke družine (videli smo Gogoljevo »Zenitev«, Nušičevo »Sumljivo osebo«, Cankarjevega »Kralja na Betajnovi« in »Desetega brata«) kvalitetno sicer ni bilo tako plodno kakor lansko s »Kreaturami«, »Tartuffom« in »Kar hočete«, vendar pa izpričuje visoko raven novomeškega gledališča z odličnim kadrom igralcev. Se več resnosti in manj nepotrebnih notranjih trenj in izdatnejša pomoč plemeniti odrski umetnosti od vseh odgovornih ljudi — pa bo gledališče v novi sezoni lahko doseglo zavidljiv'vrhunec v kvaliteti in kvantiteti. Poklicno gledališče v Novem mestu je nemara samo lep sen, zato ljudem, ki se nesebično žrtvujejo, da Novo mestcS ohranja in dviga gledališko kulturo, vse naše priznanje in — pomoč! ^ S.
Zakaj ?
Zakaj ne najdemo v Novem mestu pri-pravnejšega mesta za odlaganje smeti kot je prostor ob škarpi na cesti od mostu proti DUR? Pei se sprašujemo zakaj jie toliko nečistoče v Novem mestu. Odgovor je lahek: Zato, ker samj nočemo, da bi bilo čisto!
V MztUkć se snuje, kiajevta muzaj
Morda boste rekli: Kaj vlačite na dan staro kramo, bodite veseli, da čim prej propade. Ne, ni tako! Tudi »stara krama« je dokaz, da nam sedanjost ni bila podarjena, ker je tudi ona del naše zgodovine. — Marjan Zadnikar.
Težnja, da bi Dolenjska in Bela Krajina nobili vsaka svoj lokalni muzej, je stara že nekaj desetletij.   Tako   sta se že vrsto let Pred zadnjo svetovno vojno v Novem mestu Poleg drugih predvsem trudila za lokalni mu-^ej danes že pokojna dolenjska rojaka prof. ar.  Alojz   Turk  in  umetnostni zgodovinar Jože   Gregorič.   Redki   ljubitelji prič na,še preteklosti so se zbrali v Muzejskem društvu «i pa m niti prav zaživelo, in mu je vojna Pretrgala kratkotrajno delovanje. Kmalu po ojm so nekateri   požrtvovalni   ljudje sku-jjf* oživiti staro društvo, kar pa jim ni uspe-i tako da je bil šele letos v februarju pravi stanovni občni zbor   Muzejskega društva, ^a  katerem je bil   izbran   za predsednika ^Pravnik novomeške študijske knjižnice tov. °So Kome!j. Novemu odboru pa do sedaj e ni bil odprt obljubljeni kredit, niti dodela nobena soba v novomeški prostiji, kjer J bi bil nameščen Dolenjski muzej, tako je odbor po štirih mesecih prav za prav 11 začetuk poti, kot je bil ob svoji izvolitvi. hJ. tem P»sledu je Belokranjski muzej v Us^hki za spoznanje   na boljšem.   Misel o tanovitvi muzeja v tem mestu sega že v U^0 Pred prvo svetovno vojno in je ponov-^ Zaživela 1. 1933, ko je bil pri Tujskopro-2e= £em društvu v Metliki ustanovljen mu-nj^ * odsek (predsednik Konrad Barle, taj-»2t>.J°že Zalar), katerega naloga naj bi bila sPory^ *n braniti  narodne in zgodovinske n>inke Bele Krajine«. Zato je Tujskopro-
metno društvo potrebovalo primerno stavbo. Odločilo se je, da zaprosi župni urad v Metliki, da mu da v uporabo oz. daruje cerkvico sv. Martina, ki je že razpadala. Društvo se je obvezalo, da bo cerkvico popravilo in preuredilo v muzej. Prošnja je bila po ogledu takratnega banovinskega spomeniškega referenta dr. Franceta Steleta ugodno rešena in 1. III. 1934 je ljubljanski škofijski ordina-riat izdal dovoljenje, da se cerkvica preuredi v muzej.
Odbor je hotel takoj začeti z delom, vendar pa je krajevna oblast kazala premalo zanimanja iza tako važno kulturno ustanovo, kot je muzej, saj je bila n, pr. takratna mestna občina, na odborovo prošnjo za denarno podporo, pripravljena dati le 1000 (!) dinarjev. S tem denarjem Muzejski odbor pač ni mogel začeti obnavljati stavbe in tako je vse skupaj obtičalo pri začetku.
Z delom je muzejski odsek Tujskopromet-nega društva pričel jiele devet let kasneje, ko je spomladi 1943. leta metliški rojak, književnik Engelbert Gangl, pri tedanji prosvet. m oblasti v Ljubljani izposloval kredit 46.000 lir, s katerim so izvršili glavna obnovitvena dela. Načrte za restavracijo cerkvice in njene okolice je napravil inž. Janko Oma-hen, delo pa sta vodila tehnik Milan Košnik in zidarski mojster Jože Mozetič. Nadaljnji razvoj vojnih dogodkov je započeto delo ustavil.
Med tedanjimi pionirji metliškega muzeja so bili poleg E. Gangla še šolski riadzornik v pokoju Konrad Barle, notar Anton Jakopič, mestni župan Ivan Malešič, župni upravitelj Modest Golia in še nekateri.
Ponovna misel za ustanovitev Muzejskega društva in muzeja samega je znova oživela
1947. leta, ko je bil osnovan pripravljalni odbor s pokojnim Ivanom Malešičem na čelu, ki pa se je brezuspešno trudil dobiti kak prostor, kamor naj bi začeli shranjevati muzejske predmete. Nedovršena Martinova cerkvica je namreč do letošnje pomladi služila za shrambo desk in sena.
Dva prepotrebna prostora v župnišču je uspelo dobiti šele v maju 1949 novemu pri-
zeja. Jeseni so bila odobrena pravila Muzejskega društva, nakar je bil 10. novembra 1949 sklican občni zbor, na katerem je društvo stopilo v življenje in si izvolilo nov odbor s predsednikom prof. Jožetom Dularjem in podpredsednikom književnikom Lojzetom Zupancem. Novi odbor je z nabavo materiala takoj izčrpal kredit v Črnomlju, si napravil obširen načrt in zaprosil na okraju,
Metlilkia
pravljalnemu odboru, ki ga je vodil prof. Jože Dular. Temu odboru je tudi uspelo doseči, da je OILO Črnomelj za 1. 1949 vnesel v svoj proračun 20.000 din za Belokranjski muzej.
Konec maja lanskega leta so bile v novo pripravljena prostora prenesene prazgodovinske izkopine s Kučerja pri Podzemlju in serija mavčnih odlitkov metliškega rojaka kiparja Alojzija Gangla, kar je predstavljalo prvi  inventar novo snujočega se mu-
da se mu zviša v novem letu proračun, kar pa mu ni uspelo, saj je za letošnje proračunsko leto določenih za Belokranjski muzej le 30.000 dinarjev. Kako skromna je ta vsota se vidi že iz tega, da je bilo Dolenjskemu muzeju od ljubljanskega oblastnega odbora obljubljenih preko četrt milijona dinarjev in da imajo tudi drugi lokalni muzeji kredite, ki gredo v visoke stotisoče.
)
Stran 4
>DOLENJSKI LIST
Stev. 21.
Zastava Osvobodilne fronte Slovenije je ostala v novomeškem okraju
Frontovci brigade „Jožeta Levstika" presegli okrajni plan lesne proizvodnje
Ena najboljših brigad, kar jih je letos delalo na Rogu za plan Lesnega industrijskega podjetja v Straži, je bila V. novomeška frontna brigada Jožeta Levstika. 2e po dobrem tednu dela je prvič dobila prehodno zastavo Izvršnega odbora OF Slovenije, nato pa je v 17 dneh dosegla svoj brigadni plan. ki je bil postavljen za 23 delovnih dni. Z neugnano žejo po delu so odhajali zavedni člani Fronte dan za dnevom s Travnika v bogate gozdove proti Podsteni in Roški žagi ter se vračali s prekoračenimi normami. Trdo je bilo delo, prenekatera kaplja znoja se drži smrek in jelk, ki so jih brigadirji podrli za izvoz, za nove stroje in surovine, za nove tovarne, zato, da bomo imeli čimprej dovolj vsega, kar potrebujemo za blagostanje.
Uspeh, ki ga je brigada dosegla po 17 dneh borbe s kubiki, brigadirjev še ni zadovoljil. Na dan, ko so svoj brigadni plan uresničili, so povabili v brigado tovariša inž. Jožeta Levstika, predsednika oblastnega ljudskega odbora. Hoteli so mu pokazati plod svojega dela, želeli so se z njim pogovoriti in mu povedati, da ne bodo odšli iz Roga, dokler ne bo izpolnjen plan, ki ga je naše vodstvo postavilo pred novomeški okraj za lesno proizvodnjo v letu 1950. Ze čez dva dni se je tovariš Levstik odzval prijaznemu povabilu in se na Travniku osebno zahvalil frontovcem za častno izpolnjevanje plana. Njegove be sede so navdušile brigadirje, da so še krep-keje podirali, klestili, lupili in tekmovali med seboj. Udarna desetina Jožeta Hribarja je celo sklenila, da bo do 7. julija izpolnila dva desetinska plana.
Levstikovi brigadirji so držali dano besedo. Dan za dnem so prihajala s Travnika razveseljiva poročila o vedno lepših uspehih. Brigada je že drugič dobila prehodno zastavo in jo ponosno izobesila v svojem taborišču. Bitka s IV. krško brigado Mihe Marinka je postajala iz dneva v dan bolj zagrizena. Novomeški frontovci so se zakleli, da zastave ne
dajo iz rok. Pred njimi pa je bil tudi sklep, da se hočejo vrniti domov kot udarne brigade.
Končni obračun je nagradil zaslužne brigadirje. Naj govorijo številke:
Brigadni plan: 3951 kubikov jelove hlodovine, celuloznega in jamskega leta; dosežen je bil v 17 dneh. Od 8. junija do 7. julija je brigada z 39 ljudmi podrla na suš 5596 kubikov lesa. Plan je presegla za 1645 kubikov. S tem je izpolnila in presegla okrajni plan za leto 1950, uresničila pa je tudi sprejete sklepe; priborila si je zastavo IOOF Slovenije v trajno last in visoki naslov udarne brigade.
Ni zmage samo v kubikih podrtega lesa! Veliko večja je srečna zavest frontovcev Levstikove brigade, ki so do zadnjega razumeli pomen bitke za izvoz lesa v teh letih, ko se borimo s težavami, a kljub temu uspešno gradimo domačo industrijo in z njo našo neodvisnost. To so dokazali z delom svojih rok, z vzorno pridnostjo in požrtvovalnim delovnim poletom.
Brigada je delala na Travniku do petka. Na zaključni slavnosti je štab proglasil 31 udarnikov, štirje brigadirji pa so dobili pismene pohvale. V najboljši skupini, ki je do petka izpolnila dva desetinska plana in sam* pripravila 1448 kubikov lesa, je bilo proglašenih 5 brigadirjev celo že drugič za udarnike. To so bili: desetar Jože Hribar iz Sto-pič, Ludvik Smrekar iz Birčne vasi, Jože Petan iz Potoka, Oskar Senica iz Straže in Stane Ravbar iz Novega mesta. Poleg teh pa so postali udarniki tudi sledeči brigadirji: Polde Bambič iz Stopič, Marija Oberstar iz Ratja, Butala Ciril in Mirko Zupančič iz Straže, Ivan Andrejčič iz Skocjana, Štefka Vidrih iz Smolenje vasi, Franc Udovč iz Mirne peči, Rezka Medvešček iz St. Jerneja, Martin Srebrnjak in Jože Mrak iz Brusnic, Marija Ri-felj in Slavka Jeršin iz Lešnice in Franc Krajne iz Stare vasi pri Skocjanu; iz Prečne je dobil častni naslov Ivan Cesar, iz Gaberja
Obiskal sem »Gospodično«, dobil v roke knjigo obiskov, ki mi je narekovala te besede.
Ko je Colaričeva Mira iz Novega mesta obiskala »Gospodično« na Gorjancih, je zapisala v knjigo: »Na Gorjance, na Gorjance, na zelene te vrhe.« Micka je bila zadovoljna,
Janez Trdina, oče gorjanskih bajk in pripovedk
e napisalo teh besed, ob »Gospodični«, ob svet, se je dekletu Trdinovemu kralje-
drugače ne bi njeno s Zlcknjena na kože ni c pogledu na dolenjski utrnilo iz srca voščili stvu.
Tudi mene je ta Gorjanska zapeljivka znova zvabila. S knjigo v roki, ki mi jo je dal oskrbnik Ivanes Franc, rišem pred seboj svet, ki so ga gosti Gorjancev doživeli in z besedo povedali v knjigi.
18. IX. 1949 je ob otvoritvi planinske koče »Vinka Paderšića« zapisal Marjan Brecelj, podpredsednik vlade LRS tole: »Planinske-
mu društvu in Zvezi borcev gre vse priznanje, da je postavilo ta ponosen planinski dom na zgodovinska partizanska tla in ga posvetila partizanu prvoborcu!« »
Vinko Paderšič, — »dolgin« smo mu včasih rekli prijatelji v Gotni vasi, — je bil »fant od fare«. S srcem je živel, dajal s srcem in z njim tudi u,mrl. Več kot prav je, da je ta koča dobila njegovo ime. Njegova kri, ki je blagoslovila našo trpinčeno zemljo med vojno onstran Krke s prijateljem Kosom, je dala nam živečim svobodne Gorjance. Po težkem in odgovornem delu si ob zasluženem počitku s polnim prgiščem, zajemamo darove te »Gorjanske device«.
Tisočkrat obiskani, nikdar naveličani, — se ji nasmeješ in se ves prerojen zapišeš v knjigo, kakor je to storila Krampeljnova Stefa. »Se bom prišla, ti presneta nagajivka!« Stefa, ki je dala nič koliko žuljev v »Pader-šičev dom«, zvesto in vestno računa v Kandi-janarski banki — le devica z Gorjancev jo neprenehoma kliče in ni čudno, da Stefa ob »Gospodični« pove: »Zdaj se bom »Gospodične« napila in mladosti navžila.« — Gordijski vozel je razvozlan. Stefa je zaradi »Gospodične« tako štemana in mladostna.
Tudi Zajčevega Petra vsi dobro poznamo. Ta črnolasec, oderski lepotec, kateremu pride malokatera do živega, je vzdignil roke pred to dolenjsko lepotico in ves premagan in prevzet zapisal: »Tukaj me imaš in tvoj sem!«
Pošteno in lepo je priznal tudi priljubljeni zdravnik Gagliano Filippo, ki je rešil že marsikateremu izmed nas življenje: »V naravi je najlepši duševni počitek.« Ta preskromni človeček — - rojen v najlepši deželi sveta, je preprosto povedal, da so Gorjanci zlata vredni. — Roko bi mu stisnil, če bi bil poleg njega, ko sem bral njegove res iskrene besede.
Nada Verbičeva iz Ljubljane da duška svojemu srcu: »Ni samo Gorenjska lepa!«
Zlata Morotova pa je verjetno ob pogledu na lepoto Dolenjske zagrenjeno zapisala: »Sem razočarana!« Zlati je bilo najbrže težko, pri srcu takrat, ko je videla, da ni človek tako iskren kot narava, ki jo je imela pred
V knjigi najdeš imena udarnikov, — pozdrave in zaupanja Titu, — najdeš življenje, borbo, ki jo danes bijemo. Vse je v njej —
Franc Matko, iz Gorenje vasi pri Smarjeti pa brigadirji: Rezka Grubar, Jože Dulc, Anton in Franc Lindič ter Vinko Komljanc. No-vomeščani Milan Mrvar, Peter Radovan. Pepca Miklič, Ludvik Novak in Franc Ribni-kar so prav tako prejeli izkaznice udarnikov.
Brigade, ki bi imela nad dve tretjini udarnikov, doslej na Rogu še ni bilo!
Brigadir Smrekar je potem, ko so udarniki dobili izkaznice in priznanja predlagal, naj IOOF Slovenije pohvali tudi komandanta Goloba in komisarja Vrančiča za vestno vodstvo III. brigade na Jelenici in sedanje na Travniku. Predlog so navdušeno sprejeli, predsednik okrajnega odbora OF tov. Martin Zugelj pa jima je izročil udarniški knjižici. V imenu okraja se je nato zahvalil frontovcem za veliki uspeh, ki je upravičeno začudil frontne organizacije. Takih delovnih zmag marsikdo ni pričakoval, brigadirji pa so dokazali, da lahko ustvarijo vse, kar je ljudstvu v korist in napredek. Tovariš predsednik je nato proglasil V. novomeško brigado Jožeta Levstika za udarno, v imenu Osvobodilne fronte Slovenije pa ji je izročil lepo zastavo v trajno last.
Z nepopisnim navdušenjem so brigadirji pozdravili visoki nagradi in se zahvalili za priznanje, s katerim so postali najboljša brigada v dolenjskem gozdnem bazenu za leto 1950.
Dolžnost krajevnih ljudskih odborov, partijskih organizacij in krajevnih ter vaških odborov OF je zdaj, da bodo v teh brigadirjih, zvestih članih Fronte, videli svoje sodelavce in gradili z njihovo pomočjo našo veliko stavbo socializma.
Frontovci letošnjih gozdarskih brigad pa naj nam bodo tudi vzgled, kako je treba razumeti klic ljudske oblasti, Partije in Osvobodilne fronte, kadar gre za izpolnjevanje velikih nalog. T.
samo za branje moraš biti razpoložen. — Mladost, študentovske krvi, — vriska in kipi
iz nje. Delavka iz Tekstilne tovarne v Novem mestu spočito pove, da je zadovoljna z življenjem in Schoeplova Nada izraža čuvstvo veličine prav na kratko: »Uživam!«
Sem pa tja vidiš v knjigi tudi dobrohotno opozorilo: »Razglednic nam manjka.« In kar je še bolj upravičeno: »Zaradi slabe markacije sem prenočeval pri »bogcu« pod bukvijo — lepo je bilo ob luninem svitu. To je potožil Klakel iz Ljubljane. Njegovi tožbi se je pridružil Kos Mirko iz Jastrebarskega in VVintersterger Velimer:
»Kuća prekrasna, markacija strašna!«
Naj odgovorni slede besedam ljubiteljev Gorjancev in vendar enkrat obnove in na novo narede markacije, ki bodo pripomogle, da bodo gostje Gorjancev še bolj zadovoljni. Prehrana drži! Samo to si naj zapomnijo tisti, ki žele preživeti na Gorjancih nekaj dni: »Sporočite upravniku prihod in vse bo v redu!« Planinsko društvo naj še bolj skrbi za udobnost in zadovoljstvo obiskovalcev te naše »veseličke« na Gorjancih. Zakaj ima planinska koča kjer koli na Gorenjskem večje možnosti obstoja, kot pa koča na Dolenjskem? Pred vojno je mrgolelo gostov po Gorjancih, danes jih je vedno manj. Zakaj? Ker je Dolenjska še vedno pastorki podobna! Najti moramo kraljeviča, ki bo našel zati-ranko in ji vrnil zgubljeni čeveljčr-k!
Tole in še več sem bral' v vpisni knjigi »Paderšičevega doma« od ljudi, ki sp z iskrenim svinčnikom pisali vanjo. Zaživel sem z njimi in jih razumel ter se veselil njihovi duševni poštenosti. Ob besedi upravnikove žene Ančke: »Na jesen nas bodo obiskali štajerski zadružniki«, sem prisluškoval curlja-nju gorjanske žvrgolinke in zadremal spanje zadovoljnega pravičneža. Nekje v sanjah me gleda Trdina z vzbočeno levo obrvjo. Pader-šičev Vinko mi pa z mirnim nasmehom govori: »Marjan Brecelj se ni motil!«
Bonov Jože
Zakaj ?
Zakaj se škropilni voz, kadar seveda škro-pa tudi po Seidlovi cesti, obrne že kar pri Koširjevi hiši? Ali bi ne mogel poškropiti še par metrov ceste do zadnje hiše ob Lo-čenski cesti, kjer slučajno tudi stanujejo ljudje?
fc&ćikć &4ag.oA
Te dni je znani pevec in godbenik, član SKUD »Dušan Jereb« tov. Skok Vilko iz Novega mesta ujel v Krki 135 cm dolgega soma. Sicer v Krki ni to kaka posebnost, posebnost pa je to, da so se somi sedaj zaradi silne vročine preselili v gornji tok. Tako jih na primer pri Kostanjevici, kjer so ujeli najlepše kose, ni, pač jih je precej pri Novem mestu.
Posebnost pa je tudi to, da je lovil z navadnim trnkom in najtanjšim laksom. Pravijo, da ima srečo med ribiči, on pa Je vedno pravi: »Znati je treba in imeti potrpežljivost !«
Vilko Skok s svojim plenom j
Razveseljiva novost
Zdaj se bo pa res pričelo, kar smo že tako dolgo pričakovali. Mestni ljudski odbor je poveril tov. Udovču Jožetu in Cigo j u Riko tu, da naj pripravita vse, da se enkrat za vselej odstrani iz mesta prah in blato in da bodo No-vomeščani raje glodali kaj drugega kot pa že omenjeni reči. Odobren je kredit za dela, kakor tudi za material. Tudi material je že naročen, Marsikateri Ko-vomeščan je že videl nove cevi za izboljšanje našega vodovoda, kmalu pa bo zagledal tudi kupe kock, ki jih bomo uporabili za tlakovanje ceste.
Ljudska oblast se je sedaj žc pobrigala, da se odstranijo vsaj glavni ne-dostatki 'tako pri vodovodu kakor tudi na cesti. Sedaj se pa prične delo tudi za vse Novomeščane. Prepričani smo, da bo vsak Novomeščan izvršil ^vojo dolžnost in se prijavil za ,prostovoljno delo. Delovnih rok bo potrebno nc-broj. Mislim, da ho pri tem delu prišel najbolj v pošte v star pregovor: »Kako:-si boš sam postlal, tako boš tudi ležal.« Sicer ne bomo ležali po cestah, ampak hodili ali vozili. Zato ,pa: »Čim preje bomo tlakovali in popravili vodovod, tem preje se bomo ranebili prahu in blata 'in čim preje bomo položili cevi, tem preje bomo imeli vodovod.«
Naj ne bo Novomeščana, ki ne bo pri tem tako koristnem delu sodeloval.
Na svidenje z vsemi Novomešeamt nll sestanku, ko sc bomo razgovarjali o organizaciji dela pri tlakovanju in -popravilu vodovoda.
Ureja uredniški odbor.
Orgovorni urednik Jože Zamljen. Naslov uredništva in uprave: Novo mesto, Okrajni odbor OF. Telefon uredništva: 7. Stev. tekočega računa pri Komunalni banki v Novem mestu 616-1-90-603-1. Tiskarna »Slovenskega poročevalca«