BESEDA ŽIVIH IN MRTVIH
JERN  LEDINA
Takrat ko je umrl France Dobrijan
so po vsej fari zvonovi zvonili,
— v Crngrobu, Dobravah in Malih dolinah —
zvonili, tožili, zvonili ves dan.
Potem so pa rdeče rože pognale iz njegovih raskavih, pokojnih dlani, a kladvo kovača je k delu klicalo preko njegovega groba vse dni... In on se je dvignil, čez njive je stopil: v vrhovih smrek jutranjo roso lovi, zvečer kot meglica čez travnike hodi, na jesen pa meje v gozdovih globi. Nisem ga videl, a s srcem ga čutim, France Dobrijan v svojem polju živi, nad žitom se sklanja, nočem prisluškuje, nad rastjo življenja nevidno bedi.
France Dobrijan, veš, kako je nam danes? Strahov in obupa smo polni za dne. Življenje, lepota — daljna svetova, naše tihe besede o smrti kriče. Človeško srce je boječe utihnilo, trudno je že vse prelite krvi, sonce se je sredi dneva stemnilo, s pestmi na očeh pričakujem noči.. i
MATERINO PISMO
FRAN  ONIČ
Tu pada sneg in skoro me je strah tišine, ko na večer v zametih utihne vas. Nikogar nimam, da bi z njim molila za tebe, da se vrneš mi vsak čas.
136
Zdaj zbirajo povsod se po večerih in bučnice tero, o tebi govorijo. Veš, težko mi je, ker se mnogi v vasi umikajo pred mano in bežijo.
Vse to prebila bom, samo da prideš. Saj vem, da dober si in revež se ti smili. Še veš, da si nekoč me za roke prijel: Mi mladi bomo ves svet prenovili!?
Glej, nisem razumela te, a nekaj balo se v meni od takrat za tebe je ves čas. — Oh, zdaj je svet ljudi neznanih poln, pa vsa gospoda naša nosi mrk obraz.
Pri stricu vsi so zdravi, samo teta stoče, ker noga jo boli še vedno, ko nekdaj, a stric le sivo glavo maje in jezi se, da ne razume več ničesar, kar je zdaj.
Ondan je bil pri meni stari Lovro, ta, ki ima na gmajni kočo. Dušilo ga je, pravi, da že smrti čaka. Prerokoval mi je krvavi dež in točo.
Da, zdaj pomolim, da bo vse minilo. Glej, pozabila skoraj bi še to, da me vprašuješ, kaj o tebi misli Kati in če ji je po tebi  kaj hudo.
Saj ni, da bi te jaz še žalostila, a to sem cula: več ne misli nate, ker so ji rekli, da zgubljen boš človek. Ti ne žaluj, če drugi pojde v svate!
Res, gruntarji postali trdi so, oholi
in veš, da Kati grunt ar ska je hči.
O ti moj bog, kako sem se zaklepetala,
pa ne zameri. Glej, da vrneš se in piši mi.
137