POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI.!
LETNIK ¥11.

JULIJ 1929
ŠTEV, 7.
VSEBINA 7. ŠTEVILKE: O<»OO<X>OOCH&OO<><>OO<>oo<>OO
OBKAZI IN DU8E: SIGRID UNIJET. — (Marica Bartolova.) Stran 193 NAJMLAJŠEMU SINU. — Pesem. (Matija Llpužič.) . NA GLOGOVEM. — Nadaljevanje. — (Ania Niitoličesra.) . REFREN. — Pesem. — (t Sreöko Kosovel.) . . . . . . POT V SAMOTÖ. Pesem. — (t Srečko Kosovel.) . .. . .
PRIJATELJU. ^ (Pavia Rovanova.) .........
NAGELJÖKI POJO. — Pesem. — (Ksaver Meško.) . . .
CENCA MARENCA. — (Gtistav Strniša.)......
K DESETLETJSrlOI SLOVENSKE UNIVERZE — (M. M.) BIOLOŠKA TRAGEDIJA ŽENE. — (Milica StupanoVa) OB TREŽNOSTNEM TEDNU 1929. — (Dr. V. B.) . . TRI NAŠE KNJIŽEVNE NOVOSTI. — (Vida P.) .... , IZVEST JA; Po ženskem svetu. — Higijena. — Kuhiaja. — (Josi^jij-stvo. — I® nafe skrinje. — O lepem vedenju. — Knjižna poročila. 220 ŽENSKA ROČNA DELA.
	199
	200 t
	
J>	206
	206
	207
»»	207
t ■	212
	213
M	216
	216
„ŽENSKI SVET"
Izhaja vsak mcsec v Ljubljani. Letna naročnina Din 64 —, pol« letna Din 32 -, četrtletna Din 16-— Za U.S.H. Dol. 2-—za Hrgentinijo Pes. 4'50, Za Avstrijo Scb, 10-—, ostalo inözemstvo
Din 85 —.
Uredništva in uprava Tavčarjeva ulica 12/11. Izdaja konzorcij „Ženski Svet" v Ljubljani. Za konzorcij odgovorna Milka Marteiančeva. Urednica Pavla Hočevarjeva. Tfeka tiskarna J. Biasnika nasi, v LjubijanL OdgovoreK Janez Vehar.

P&AHINKA** «»havumičaj
MR.BiHOvtC
m
prenavlja, čisti in osveiSuje kri, izboljäa slabo prebavo, slabotno delovanje čreves, napihovanje, obolenje mokraSne kisline, jeter, 2olca in žolčni kamen. Vspodbnja apetit in izborno učinkuje pri arteriosklerdzi. Uživanje ^Planinka* zdravilnega čaja se pripo-iroča zlasti tudi ženam za časa mesečne menstruacije, icakor
tudi za časa nosečnosti in po porodu. „Planinka" čaj je pristen v ploinbiranili paketih po Din SO'— z napišem proizvajalca;
Lekaraa L. BAHOVEC, Ljubljana, Kongresni tr».
(Dobi se v vseh lekarnah.)
STRAN 194._2ENSKI SVEiT štev. 6._LETNIK VII.
Tako prežijo nanjo demonske sile ttse življenje, pa ji ne morejo nič, dokler je otroško vdana svojemu ljubljenemu in ljubečemu očetu. Kako ga ima rada kot otrok še nezavednol Ko odrašča, ji on daje smernice za življenje, on, oče, kakoršen je: močan, moški, vesel pri delu in ob počitku, veder in trd ter pobožen kakor svetnik. Taka je bila predpodoba celega moža, tak naj bi bil on, katerega si je sama izbrala za spremljevalca skozi življenje — enak njemu — očeta Lavranu.
Dasi je imela očeta tako zelo rada, se je vendar nad njim hudo pregrešila. Ko se namreč v njej vname ljubezen in poželenje do Erlenda, zavrže svojega dobrega in plemenitega zaročenca Simona Darreja, se uda, šestnajstletna deklica, Erlendu, in očetu se laže, vara ga in mu dela sramoto, ne da bi se tega zavedala. Še le ko postane sama mati in se ozre nazaj, ji je jasno, koliko se je pregrešila nad očetom in njegovo ljubeznijo.
Ko je Kristina spoznala Erlenda, je ta imel za seboj že jako pisano življenje. Vzljubila sta se, ko je bila Kristina v samostanu, kamor jo je oče dal, ker je bila še premlada za možitev. Tedaj je bil Erlend še vezan z ženo, katero je odvzel njenemu zakonskemu možu in ki je Erlendu rodila že več otrok. Ljubimca se osvobodita te žene s tem, da jo prisilita izpiti strup, ki ga je, nesrečnica, namenila Kristini. Kljub temu da se Erlend in Kristina ljubita strastno in neizmerno, vendar Kristina ni srečna. Ona, sama ponosna, ne more biti ponosna na svojega moža, kakor bi rada. Erlend je otroško lahkomiselen, ljubi pustolovščine, ne briga se ne za dom, ne za imetje in ne za otroke. Ne more ga spoštovati in včasih se njena ljubezen pretvarja skoraj v sovraštvo. Njegove napake pozablja le tedaj, ko se zaveda, da je on, njen mož, v nevarnosti. Tedaj je Kristina najbolj junaška žena, katere je sama vdanost in, ljubezen. Drugače pa prerada primerja svojega moža, v katerem se sicer pretaka nekaj kraljevske krvi, s svojim vzvišenim, vzglednim, četudi skoraj kmetskim očetom.
Kristina rodi Erlendu sedem otrok. Po vsaki daljši ločitvi se zopet objemata v novi strasti, ker sta drug za drugega še vedno lepa in mlada; ko pa mine strast, tedaj se pričenjajo zopet očitki od ene in druge strani in medsebojno življenje je zagrenjeno.
Kristina je na delu od zore do mraka; pridna in sposobna ter vedno vzravnano ponosna navzlic tema, da mora preživljati težke duševne boje. Zlobna okolica jo obrekuje in toži, ko se njen mož dolgo msadi na malem, daljnem posestvu ter se ne zmeni ne zanjo ne za otroke.
Ko ubijejo Erlenda, ostane Kristina med svetom še tako dolgo, da ji odrastejo sinovi. Potem gre v samostan, kamor je še pred njo šel njen najstarejši sin drugemu slepemu bratu za tovariša.
Kristina umre od kuge, katere se naleze, nesoč na pokopališče na kugi umrlo ženo, ki je ležala mrtva že nekaj dni.
LEiTNIK VII._ ŽE'NSKI SVET štev. 6.	STRAN 195.
«Kristina, Lavranom hči», je roman, zajet iz norveške zgodovine iz 14. stoletja. Poleg navad ondotnih krajev in tedanjega časa riše Undsetova ljudi in dogodke tako, da jih imamo, iitajoč, živo pred seboj. Do podrobnosti so frapantno opisani posebno nekateri dogodki, kakor Kristinin prvi porod v vseh njenih težavah in bolečinah, pretresljiv v pomanjkljivih, primitiitnih srednjeveških razmerah in običajih.
Mojstrsko je podan hrupapolni prizor zlobne množice pred cerkvijo, ki ne pasti po nedolžnem obrekovane Kristine in njenih sinov v svetišče. Otroke, njihove igre ter njihovo razmerje do očeta in matere popisuje velika pisateljica tako verno, kakor more otroke občutiti in razumeti le — mati.
* * *
Kakor nam Undsetova podaja v Kristini Lavranovi usodo in življenje deklice od zibelke do groba, tako nam v svojem še večjem delu «Olav, AuduncKV sin» podaja usodo in življenje dečka, mladeniča in moža.
Roman je izšel v štirih delih. Prvi del pod naslovom Olav, Audunov sin, drugi del Olav na svojem posestvu Hestviken, tretji in četrti del pa Olav in njegovi otroci,
Audun je s svojim sedemletnim sinom Olavom gost pri svojem prijatelju Steinfinu. Ob neki pojedini, ko je šlo obilo zavžito pivo že vsem v glavo, zaročijo sedemletnega Olava s šestletno Juguno, hčerko Steinfina. Ko umre kmalu potem Olavov oče — mater je izgubil že kot enoletno dete — vzamejo \JUgunini starši siroto Olava k sebi Tako živita, se igrata in doraščata Olav in Jagun pod isto streho. Vedno sta skupaj, nikjer ne moreta biti drug brez drugega, Jugun ga ima raje nego vse svoje brate in sestre. Ker sta vedela, da sta namenjena drug drugemu, živita že kot sedemnajstletni in šestnajstletna kakor mož in žena, seveda tajno.
Ko umrejo Jugunrni starši po nesrečnem naključju skoro istočasno, nočejo sorodniki male Jugune nič več vedeti o njuni zaroki. Trdijo, da p bilo takrat pred desetimi leti me le otroška šala, ter odločijo za Juguno drugega moža. Olav prosi, se upira, preti ter kaže prstan, katerega je ob zaroki podaril njegov oče Juguni, a vse nič ne pomaga. Olav gre v mesto k škofu, da mu vse obrazloži, in že stoji stvar zanj dobro, ko se nekega večera spre '2' Einarjem, Jtiguninim sorodnikom, Y borbi ga ubije, zato mora u prognanstvo v tujino ter mora za uboj odplačevati velike vsote umorjenčevim sorodnikom. Tu se začenja trpljenje obeh zaročencev in o tem trpljenju, iskanju in čakanju so napisane krasne strani prvega dela tega obširnega romana. Nevesta čuje o svojem Olava le sem ter tja vsakih par let kako vest, čaka ga in čaka. Ljudje okrog nje jo že dražijo, da Olava ne bo nikoli več ponjo, a ona veruje trdno in ga pričakuje.
STB^AN 11>G._ŽENSKI SVET Stev. 7._LETOIK VII.
Nekoč suši in prehaja ribe pod veliko skalo. Kar začuje pa hriba nizdol peket konjskih kopit. Ko vstane in se ozre naokrog, že skoči ra& konja lep temnolas mladenič, oblečen sicer slabo in nemarno, a z'goaoren in boljših manir. Razgovarjata se, šalita in ko ^-esta skupaj proti doma, sta že a'cbra prijatelja. Njemu je ime Tajt in je Irlandec ter prihaja k njenim sorodnikom po opravka. Odslej prihaja Tajt često pod kalertikoli pretvezo, Ja^^un se z njim šali in igra, zdaj ga vabi, zdaj zopet nd^ija, končno pa pade in postane nezvesta svojemu Olavu, ne da bi Tajta Ijmbila. Po devetem letu prognanstoa se orača končno Olavi po svojo nevesto, ki že skriva pod stisnjenim pasom plod svoje lahkomišljenosti in pričakuje kmalu otroka od Irlandca, katerega, je v divjem srdu zapodila, ka jo je hotel zasnubiti pri njenih sorodnikih.
Undsetova je popisala bolest, nesrečo in slrak Olaoove neveste psihološko, verno, skozi in skozi logično ter preiresujoče.
Po burnem nastopu odpušča Oha smji nevesti, a gre od nje o mesto, da bi ne videl ohsovrctisnega sadu njene IchkomiSljenosti. Tu ga poišče; zapeljiv\ec injegove neveste ter go prosi, nej {izpregovori dobro besedh zanj pri Juguninih sorodnikih, da bi /o on, Tajt, dobil za ženo. Mislil si pač, da je Olav ne bo maral več poiem, kar se /e ggadito. Med ob^vm nastane prerekanje in prepir, tode končno se Olm vda navidezno in dba odpotujeta. Na đesknh driita po sameienJh iQFoh in planinah, kjee -najdeta samotno, zapuščeno kočo. Vse trudna vstopita:, da se okrepiatm in odpočije ta. Znoim se vname med njima prepir rudi Jttgmej in Qlm uhijsj svojega nasprotnika ter zaige keio, da M igginih omkm ded pa ihmhM, ki bi lahko vsak čas osramotil njo, ki je imela poitiMi nfegma ima,
V brezmejni ljubezni mame Oho Jugam ta iem, otmks p« đssl^ s rejo siromašnim, ljudem v oddaljen, kraj. Na nfe^oem pnmstm Eesivl.km začneta nom iivljertje, a v to n/iino iivljenja je h nmhkđej ptisij<th solnce sreče, Velinnma je bilo mračno in ialosfno.
Dasi je Olav odpustil svoji ženi njen lahkvmišljeni greh, vendar leii ta na nji težak Mor mora in se vleče kot dolga nit shosi njeno Mtfljenje, Skrivoma isluje po otroku, katerega je morala oddali tujim Ijisdem in o katerem^ ni nikoli dobila nobene vesti.
Olm ljubi smjo ženo takšno, kakoršna je: mehka in nežna, oedm potrebna galSIte, šibka in slabotna in prav malo rammna, Navsum je nanjo od otnlh.ih ht in si nv more misliti, da bi mogel žilMti bren nje,
Jv.gun ni epesebna gospodinja, vsako delo ji gre le težko in poSeei o^ roh, Plt)o, katero je kuhala vsaka gospodinja sama doma, je bilo poOsed boljše, in tudi sira ni znala zmesti pravilno,
Že po par letih zakona zanemarja Jugun samo sebe in Olatmoa Vsak' danja obleka je polna madežev in strgana.
LETNIK VIL	ŽENSKI SiVEtT Stev. 7. "	STHAN 197.
Jagun rodi v malo več nego treh letih štiri mrtoe otroke, po vsakem porodu je bolj bolna in šibka, brezuspešno zapravlja svojo kri in mozeg. Njena mladost, živahnost in lepota, vse je iz:ginilo naglo po skrivnostno-groznih gostih, ki so živeli nekaj časa pod njenim srcem, a umrli, predno so prišli na svet. Olav se je Ivsakokrat stresel, ko je zapazil, da žena ne hodi več sama okrog. Od začetka si je želel naslednika; zdaj pa mu ni bilo več mar za otroke in vselej je s strahom in grozo pričakoval težkih ženinih ur. Mislil si je, da je vse njune nesreče kriv njegov greh — ubijstvo Tajta, česar se še ni izpovedal, dasi je hodil v cerkev in k spovedi. Ako bi se izpovedal tega svojega greha, bi škof — kajti samo škofom se je moral izpovedati tak velik greh — zahteval morebiti, da prizna svoj zločin tudi posvetni oblasti. Tega pa Olav ni mogel in ni hotel. Bal se je za ženo, ki bi v tem slučaju ostala sama, brez zaščite, zaničevana kakor morilčeva žena, on bi pa moral zopet delati pokoro, Bog ve, kje v prognanstvu.
Da bi vsaj nekoliko zadostil za zločin, je sklenil sam pri sebi, da posinovi zapeljivčevega oiroka, ga vzame k sebi ter se izda za otrokovega očeta. Tako pride petletni Tajtov in Jugunin sin Eirik na Olavoim posestvo Hestviken.
Toda tudi ta žrtev ni prinesla Olauu niti utehe, niti duševnega miru, še manj pa zadovoljstva.
Zato toži svojemu prijatelju, da je Bog do njega bolj neusmiljen nego do drtigih ljudi. Videl je, pravi, može, ki so imeli na sebi vse smrtne grehe, ki so grešili tako strašno, da bi on, Olav, ne mogel grešiti tako, ko bi ga Bog zavrgel in že obsodil v pekel. Dasi se niso bali Boga in niso mislili nanj nikdar z ljubeznijo, so živeli vendar srečno in zadovoljno in umirali so tudi lepo. Zakaj odreka nama — njej in meni — mir in tfsako veselje? Zakaj naj se zahtevajo od mene take nemogoče stvari, ki se ne zahtevajo od drugih?
Prijatelj ga tolaži. — Ti ne veš vsega o ljudeh, o katerih govoriš, da se jim godi dobro; ti ne moreš tega reči, ker jim ne vidiš v srce, v dušo. Radi sebe pa si moraš misliti, da če te Bog tako preganja, želi pač, da se ne pogubiš.
Peti otrok — tuđi deček — živi Olavu in Juguni leto dni. Oče ga ni vesel; 'otrok je slaboten, njegova koža je nagrbančena kakor na starcu, suh je, da ga je sama kost in koža. Smrt se ga usmili in reši ubogega nebogljenčka,
Vsled poroda in dolge otrokove bolezni se je Jugunino zdravje še poslabšalo in ko rodi šestega otroka — čvrsto in lepo deklico, ohromi mati na vsem telesu. Samo roke in glavo še lahko pregibi je, vse drugo je mrtvo. Ležala je dolga tri leta in Olav jo je, po trudapolnem dnevnem delu, negoval, vlival loja v njene rane ter jo nosil na rokah cele noči kakor
STRAN 198._2EJMSKI SVET Mev. 7.__LEfTNIK VH.
otroka, da se je njeno vse ranjeno telo malo oddahnilo. Proti koncu fe bil ves njen hrbet le ena sama rana, a nje'govo potrpljenje je bäi^ neizmerno.
V tem časa je zahajal večkrat k služkinji svoje žene, k zdraoi, čvrsti, močni in snažni ženski, kjer je bilo vse čedno, tla natrošena z brinjevbni vejami, na stenah venci cvetlic in zelenja, ki naj bi odganjali mrčes. Tu se je odpočival od dolgih, neprespanih noči, ta mu je bilo prijetno, ko je našel, zbudivši se, svojo obleko osnaženo in zakrpano in sooje čevlje lepo namazane z mastjo.
Ko mu služkinja rodi čvrstega dečka, ji odkaže malo posestoice, kamor naj bi se preselila z otrokom in s svojimi štemlniimi brati in sestrami.
Ko Jugun umre, se briga Olav pač za svoja posestva, za otroke pa le malo. Med njim in Eirikom so večkrat prav burni prizori, za hčerka Cecilijo vzame neko boljšo starejšo žensko, da pazi nanjo, a za svojega nezakonskega Bjbrna se ne zmeni prav nič.
Dasi je bil Olav dober in je delil miloščino v obilni meri, vendar ni bil priljubljen med soobčani. Bil je najrajši sam zase, govoril je malo, tako da so mu ljudje rekli, da je hlod, ter ga imeli celo za nekolika slaboumnega.
Ko je Cecilija odrastla, sta se vzljubila z mladeničem, ki je bil njihoa gost. Olav je pa zavrnil mladeničevo snubitev, ker ni bil dovolj bogat, ter je dal Cecilijo drugemu možu, ki je imel bolj imenitno sorodstao in večje posestvo. Ta je bil pa zelo nasilen in surov. Mnogo hudega prestala Cecilija z njim. Nekoč so ga našli mrtvega prebodenega, Maščemd se je ubogi oče, kateremu je nasilnež ubil sina in onečastil hčer. Olao pa mislil, da je Cecilija ubila svojiega moža, in tega mu ni mogla hčerka odpustiti nikdar.
Stri na duši in telesu je hodil Olav okrog. — Vse, česar sem se dotaknil — je dejal svoji hčeri, je segnilo v mojih rokah. —
Sin Eirik je dejal Olavu strašne besede: — Cecilija in jaz, oba sva istih misli, da bi rajši žitrela kjerkoli nego s teboj pod isto streho, in Björn, njegov nezakonski sin, mu je dejal nekoč dobrodušno, da razven tega, da mu je dal življenje, ne ve, da bi bit storil zanj kaj drugega.
«Olav, Audunov sin» je zgodovinski roman iz 13. stoletja. V tem dela 'kakor ti «Kristini, Lavranom hčeri» ne vstimrja pisateljica ne idil ne idealov, temveč zagrabi življenje in ga podaja globoko in iskreno, dasi morebiti ponekod nekoliko preveč razblinjeno in se nekatera psihološka razmišljanja preveč ponavljajo.
Posebno je treba še povdariti dejstvo, da piše Undseiova v smjih delih često in mnogo o spolni ljubezni in spolnem občevanju, icda vselej le objektivno. Ona ne olepšava in ne graja, ona ne govori za svoje Ijadi,
letnik v.ii.	žeMski svet gtev. 5._stran 199.
ona podaja dogodek, kakor se je dogodil, ne moralizuje in ne odobrava, ampak dopušča greh, kateremu sledi pokora in kazen.
Poleg teh dveh monumentalnih del je napisala Undseiova z isto vestnostjo in ljubeznijo tudi svoja dva krajša romana: Jenny in Pomlad.
Dasi je ime Sigrid Undsetove zaslovelo po njenih velikih delih in po Noblovi nagradi, katero je prejela pisateljica 1. 1928., vendar vemo o njej sami in njenem življenja le prav nmlo. Znano je le, da je imela težko in skrbipolno mladost. Njen oče dr. Jngvald Undset, ki je spoznal njeno nadarjenost, je umrl že L 1893, ko je bila Sigrid stara še le enajst let. Ker je imela več bratov in sester, si je morala že s šestnajstim letom služiti krak v neki pisarni. Imela je 40 kron mesečne plače ter je na ta način pomagala svoji rodbini. Na tem službenem mestu je bila 10 let, vendar ji vse vsakdanje delo in skrb za obstanek nista mogli potlačiti in streti duha. Še prav mlada je napisala svoje prve pesmi in prvi roman, ki pa ni vzbudil pozornosti. Tuda že prihodnji zvezek njenih novel ji je pridobil štipendij za inozemstvo. Šla je v Italijo, kjer se je rodilo njeno lepo delo Jenny in s katerim se je začela njena pot k slavi. Poročila se je s slikarjem Svarstedom, s katerim živi v malem kraju, daleč od sveta, samo svoji umetnosti in svoji rodbini.
Nobelovo nagrado je darovala v dobrodelne svrhe.
Marica Bartolova.
Najmlajšemu sinu. (Matya Lipužič.)
Ti mali škrat, ki komaj nosiš hlače. Prevračaš stole, z barvo mažeš lica; nerodno hodiš in se brž skotališ, me že strahuješ strogega očeta! povsodi stikaš, prste si popališ. Nepridiprav, kaj s tebe se obeta? zaslužil nisi še nobene plače.	A vendar rajši te imam ko strica
z dolarji! — Ko pricepetaš med vrata, mi s smehom čekeraje prožiš roke, — leskečejo se ti oči globoke — in laskaš se jeclaje: «Tata, tafa!»
Brez te utehe v moji duši ni je, ti izklesan akord v družine zboru, ti mala zvezda, vžgana na obzoru domačega ognjišča, harmonije.
STRAN goo.__ZElNSKI SVET štev. 7.	LETNIK"Vlir
Na Glogovem,
(Anka Nikoličeva.)	(Nadaljevanje.)
IV.
N' ad Glogovino je ždela žareča vročina poznih avgustovih dni, Trtnc listje se je krčilo in dajalo solncu prosto pot. V njegovih žarkih so se napele žlahtne jagode, postajale prozorne, rumene, rdečkaste, višnjeve.
Po njivah, kjer so že davno poželi žito, je hitela rasti ajda. Že so se odpirali drobni rožnati cvetovi in dišalo je po medu. Raz drevje je zdrknil zdaj pa zdaj dozorel sad in tiho padel v ožgano travo. Nad zemljo, ki je pobožno počivala in pustila, da so iz njenih polnih nedrij pili vsi, ki jim zore plodovi, se je bočilo nebo, sinje, čisto, brez najmanjšega oblačka. Iz daljave, od zahoda je v blaženi pokoj poletne pokrajine počasi, zategnjeno, grozeče odmevalo zamolklo bobnenje topov.
Takrat je prišel Fridel na kratek odmor po končanem vežbanju. Dobro je pristojala uniforma nje.govi visoki, sloki postavi. Mišice so se mu ojačile, polt je zagorela, glava se je dvignila. Celo lasje so postali temnejši. S ponosom ga je gledal oče, z ljubeznijo odrasle sestre. Prisrčno ga je poljubila Eva,
«Koliko dni ostaneš?» je hitela Hanca in brž je v mislih sestavila Vrsto najljubših bratovih iedi.
«Ali že veš, kam boš komandiran?» je vprašal oče in s prikrito skrbjo pogledal sinu v oči.
«Kam bodo prišli tvoji kameradi?» je poizvedovala Klementina.
«In kam ti bomo pošiljali pakete?» je skrbela Lujiza.
«Vstopimo vendar», je rekla Marija in potisnila brata v hišo. «Odpočij se, in stresi prah raz sebe.»
Da, Glogovi so bili zdaj vsi doma. Tudi Marija, ki so ji poslali soproga vnovič na fronto, in Klementina, ki je imela poletne počitnice.
Zdaj z eno, zdaj z drugo izmed sester je obhodil Fridel vso okolico. Največ se ga je tiščala Eva. Ž njo je oblezel gozd in senožeti, stopil k stari Mini, obiskal zaklenjeno kovačnico. Cene in Pepe sta tudi že bila davno v strelskih jarkih. Doma so bile slive prepolne višnjevega sadja. Bog ve, s čim si tam zunaj gasita žejo, tolažita glad. Uboga dečka. Koliko bi morda dala za eno samo pest sladkih češpelj iz domačega slivnjaka,
«Eva,» je rekel Fridel in se oklenil sestrinega komolca, ko sta nadaljevala pot do mlina, «kako je prav za prav pri nas doma? Ali imate pač moke in vsega?»
«Vidiš,» je odgovorila deklica in pritegnila brata tesno k sebi, «vidiš, oče je tako čuden. Pri rekviziciji mislim. Vsakdo si nekaj več pridrži, spravi nekaj v kraj. Na gradu imajo ogromne zaloge — Mi oddamo vse do pičice, kakor je predpisano. Oče da še več. Mnogokrat nam hodi
IJBTNIK VII._ŽEMSKI SVEfT Štev. 7. _STRAIN 201. "
tesno in očetu, vidiš, ne tekne vojni kruh. Pa, Bog obvaruj, da bi Hanca spekla boljšega. Enkrat, bilo je na očetoV god, smo naredile masleno štruco. Lepo, rjavo zapečeno štruco. Fridel, tako sem se je veselila, tako božansko je dišala — A oče, oaju je pogledal, zavil štruco in jo odnesel rekonvalescentom doli v vojaškem domu,»
«Saj ne rečem, Fridel,» je nadaljevala, «da bi spravljali na kup in prodajali ali barantali z belo moko za tobak in sladkor, čeprav vsi, prav vsi tako delajo. Ampak da bi dali vsaj nekaj zmleti za očeta, za slučaj bolezni —»
««Da le ne boste trpeli pomanjkanja, Eva, Oče je tako bled —»» «Skrbi ima, Fridel. Ah, - vsi imamo skrbi. Da bi se le srečno vrnil iz vojne, Fridel, Tako mi je tesno —»
««Norček, moj ljubi. Saj tako hitro ne bom prišel na fronto,»» «Jeli, Fridel?. Zdi se mi, da je celo grof Bruno tozadevno očetu nekaj obljubil», je nadaljevala važno. «Eichelshausenovi imajo dobre zveze v vojaških krogih. Ko smo zadnjič, na večer, zopet govorili o tebi — o, Fridel, kolikokrat se razgovarjamo o tebi —. je oče nekaj takega menil. Pa vseeno imamo skrbi. Oh, Fridel, kako bo še vse to! Pri mlinarjevih — pa saj smo ti že vse povedale. O Stanetu še vedno nič ne vedo —»
Prišla sta do mlina. Vida in piati sta bili zopet v glavnem mestu pri očetu. Še vedno ni bil prost. Govorili so o konfinaciji. Naj bo, da je le srečno odnesel glavo. In stroški, koliki so bili stroški. Ves mlin bodo pojedli, je baje rekel mlinar.
Tako je prišel zadnji dan dopusta, Klementina je hitela dokončavat šesti par debelih volnenih nogavic iz sivkaste volne. Hanca je pekla pecivo, «ki se drži», Lujiza je prinesla sličico domače hiše s cvetočimi češnjami v ozadju, Marija je spravljala bratov kovčeg. Peter je stopil s sinom še do grofov Eichelshausen po slovo.
Evi ni bilo nikjer obstanka. Ne na vrtu med pestrim cvetjem aster, ne pri Mini, ki je ravno zapirala kokoši, da ne bi uhajale v vinograd zobat zoreče grozdje, ne v mlinu pri prijateljici, ne doma v; hiši. Nekapi jo je gnalo, nekam ven, na prosto, v višave, nekam daleč —, Tekla je v ^ozd, nizdol po senožeti, zavila je po cesti, ki drži v vas. Že se je delal mrak. Po vročem soparnem dnevu se je temnilo naglo. Čuj —■ zopet bobnijo topovi. Počasi, zategnjeno, grozeče. Oče in Fridel morata biti že davno doma. Brž, Eva, teci domov. Zadnji večer je danes, zadnji večer z ljubim bratom, z dragim tovarišem brezskrbnih mladih dni.
Zdaj je zazvonil zvon v vaškem zvoniku. Jasno, mirno in pokojno je donelo v tihotni večer. Vmes so od daleč zamolklo grmeli topovi.
In, kakor da ji je tanko zvonenje kazalo pravo pot, je obrnila Eva korak do holmca, kjer sameva vaška cerkvica. Okoli cerkvice pokopališče. K materi poj de, K zlati mamici, ki je ni nikdar poznala. K dobri mamici,
STRAN 202._2ENSKI SiVEfT štev. 7._LEfFWIK VlI.
edini, gre Eva po uteho. Njej bo potožila svojo bol, tesnobo svoje duše. Na njen grob bo potočila solze, ki, neizjokane, stiskajo njeno srce. Na mrzli kamen bo naslonila svojo glavo, sklenila bo roke in molila; Mamica, čuvaj ga, mamica, prosi zanj —
Ob grobu je stal Fridel. S sklenjenimi rokami in z očmi, polnimi solz.
Nemo sta se objela brat in sestra. Dolgo sta stala tako. «Fridel,» je končno rekla Eva tiho in poljubila njegovo modro lice, «Fridel». Ves je strepetal. «Eva»,» je šepetal, «Eva, umreti. Kako strašno je to. Umreti, Eva, umreti — Eva, — Eva, jaz se bojim, bojim se umreti, bojim se krvi, o, Eva —» Glasno je zaihtel in ž njim je zaihtela Eva. Tesno objeta sta sedla na materin grob in plakala.
Nad jokajoča otroka je počasi padala noč. Na nebu so se užgale prve zvezde. Od daleč, od zahoda so počasi, zamolklo, grozeče bobneli topovi.
Čez par dni je prišlo prvo poročilo od mladega vojaka. Da je zdrav. Da mu je dobro. Kartica je bila rožnate barve in je nosila naslov «Feldpost». Tudi za Fridlov naslov je bila navedena samo številka vojne pošte, «To je v zaledju», je dejal grof Eichelshausen in popiežiknil Petru, «Nič bati, zadeva je v redu,» In potrepljal ga je po rami.
In zopet je prišla rožna karta in zopet in še enkrat. Potem nič več. Ves dolgi teden nič. In še en teden — in še enega —■
In potem tisto strašno, tisto nepojmljivo — «Auf dem Felde der Ehre gefallen — Siegfrid Glog».
Glogovina se je pogreznila v nemo tugo,
V daljavi so grmeli topovi.
Ko je Peter Glog po prvih strašnih dneh zopet prišel v urad, je bil čudno miren. Molče je stiskal roke, ki so se mu prožile v sožalju. Molče je opravil vse formalnosti zaradi sinove smrti. Potem je reševal šolske akte, kakor vedno poprej.
Opoldan so mu prinesli dnevnik, kakor vsak dan. Razgrnil ga je in zagledal na zadnji strani med mnogimi drugimi, v črnem okvirju, pod vojaškim križem smrtno oznanilo, ki ga je sestavil sam —
Brez glasu je omahnil in zdrknil na tla. Našli so ga v težki nezavesti.
Vso dolgo zimo je bil Peter bolan. Prve tedne je v grozničnih blodnjah kričal iz sebe blazne besede. Ali pa se je, z usmevom na ustnah, pogovarjal z Marijo, ljubljeno ženo mladih dni. V zmedenih sanjah se je nežno igral s sinčkom, ga božal in miloval, kakor nikdar v življenju. Z očetom se je pogovarjal, z Martinom iz viničarije. Vročične misli so se potopile prav v prva detinska leta.
Pluta je klical, starega, zvestega psa, ki ga nihče na Glogovini, razen starih viničarjev, ni bil poznal. In med trtami je hodil, budno je nastavil
letnik vii.	ženski svet štev. 6.	stran 203.
uho: Ali ne zvoni v vaški cerkvi, ali ne odzvanja tanko pri podružnici svetega Antona? Plezal je na drevje, obiral češnje, rdeče kakor kri; «Cene, pazi, — Lizika, kako držiš predpasnik? —»
Strašno je bilo. Kolikokrat je skoro odpovedalo srce. Strežnicajna, Evi in Mariji, so skoro odreveneli prsti. Led in led in vedno novi, vedno sveži ledeni obkladki,
Končno se je obrnilo na bolje. Enakomernejše je bila žila. Bolnik se je umiril. Vročina je padla. Tedaj je poslal zdravnik Evo na kratek oddih. Vsa bleda je bila in v lice skoro prosojna. Le temne oči so svetile «Da ijam ne omahne še ona», je rekel doktor.
Ubogljivo se je odpravila Eva. Zapregli so sani in veselo so peli kraguljčki, ko se je vozila po zasneženi pokrajini na Glogovino.
Sredi pota je dala obrniti. Ne more, saj ne more odtod. Srce bi ji skopmelo od skrbi in tuge. In zopet je stopila ob posteljo bolnikovo.
Oče je spal, S posinelimi ustnicami in koščenim licem je bil videti kakor mrtvec, A doktor je bil zadovoljen. Da je le spal, da bi le dolgo, dolgo in pokojno spal.
Ko se je bohiik prebudil, so gledale njegove oči jasno. Pokoj je bil v njih in velika trudnost. Široko so odprli okno. Mrzel val zimskega zraka je svežil sobo. Globoko je dihal Peter, Kar so se mu jasne oči napolnile z grozo, Z roko si je potegni! preko čela. Obupen plač se mu je izvil iz grla,
S skrbjo sta objeli Eva in Marija očeta. Gladili sta njegove lase, poljubljali njegove roke.
On pa je ležal zopet mirno in plakal tiho kakor dete.
Od tedaj je okreval hitreje. Samo da srce, že preje bolehno, ni prav hotelo, A Peter Glog je hotel. Hotel je ozdraveti, hotel je čimpreje stopiti na svoje staro mesto. Bojevati se je hotel, zmagati nad zmagovalci.
Zdaj, ko je žrtvoval vse, vse — zdaj, da bi omagal sam? Ne, noče. Kaj bi rekel Fridel? Zakaj je dal mlado življenje v* peklu na Doberdobu? Da bi bil oče bojazljivec, ki se boji življenja? Ali se je bal Fridel smrti? O, ali se je je bal, ubo^ deček —■?
Peter je stisnil bol, pogoltnil solze. Hotel je biti zdrav, Srce, seveda, srce res ni prav hotelo, ubogo, bolno, izmučeno srce — Pa kaj srce, on, Peter Glog je hotel,
V rani pomladi se je vrnil na Glogovino, V senci cvetočih marelic je ležal, krog njega nizke mizice in stoli, vsi pokriti s časopisi, knjigami in zemljevidi. Samo še eno misel je imel Peter Glog, misel na zmago. O, kako počasen je bil njen korak! Brž, stopi, brž, pohod in vihrajoče zastave, naprej, naprej! O, Zmaga! Na vzhodu je prišla, Rusija, uboga, izmučena, razdvojena je odprla vrata. Zmaga! A, kako čuden je bil njen obrazi Ni
STRAN ZU. ' ~ ŽENSKI SVEfT gtev. 7.	LETNIK VII. ~
bil jaaan, sijajen in poln luči. Ne, skremlen je bil, prihuljen, brez veselja — Ali sä taka, o «p5a|s7
Na franeaskih bojiiaih se ni nič gst^ilo. Na ju^u, globoko doli na Balkanu sta s« krspke drSali eevraini fronti. Kdaj bol priäla, o zmaga?
A tedaj —. Da, tada) ja prišel Bruno Etehalahausea v poaete. In i ajim novice, in S njim zmaga — Soča — Kobarid ^ Piava — Ftidel, njegav {aat, zmaguje —. Petra so oblile solze. Fridel, njegov mali, mrtvi de£ek o, Z»aga —.
In za amago «o drveli vsi. Vsi, ki so se do tedaj borili na kolodvorih v zaledju, v pisarnah ministrstva in generalnih štabov, pri avtamebllskih kolonah, v taboriäfiih ubogih ujetnikov, v naselbinah beguncev, v ekladälSlh, pri v-ojnlh sodilčih, zdaj so zmagovali vsi. Zmaga, vojni plen in snaga — In praznili so se domovi južnih vlastelinov, oropane go zijale prodajalne, žlahtno vino je curljalo iz preklanih sodov — O, Zmaga, ali si taka?
A Peter Glog ni videl razdivjanega obraza nove zmage. Peter Glog je ležal v solncu in se smehljal. Fridel, njegov fant —, Ne, nisi padel zastonj, moj defiek, moj ljubi —
Tedni ao bežali, meseci. Češnje so odcvetele in dozorele. Peter je že hodil po travniku, oprt na palico. Skoro samo Lujiza mu je zdaj drugovala, Marija je opravljala hišo. Prenežna je bila za dalo, ki sta ga morali vršiti Hanca in Eva. Na Glogovem je manjkalo delovnih moSi. Samo Martin in prastari Gregore sta ostala izmed moäkih, odkar sta morala tudi mlajša Martinova na vojno. Tako je pomagala Hanca na njivah, Eva v vino^adu. Vse zagorele v obraz, vse znojne, z debelimi kepami mokrotne ilovice na težaških čevljih sta se vračali na večer od dela, Hanca je tožila: Ne bom več zjnogla. Eva ni rekla ničesar, a skrbno je pazila na vse, kako jo je učil Martin. Ko se je skopala in legla k sladkomu počitku, pa še dolgo ni zaspala. Skozi odprto okno so sijale zvezde, je prihajal vonj po rožah in jasminu. Erva je sanjarila v poletno noč. Stane, p, Fridel — A ko se je telo le malce odpočilo, je vnovič prižgala luč in odprla knjigo. Cel kup jih je ležalo na omarici: Kako zatrem škodlijvce na sadnem drevju, Kako in kdaj škropim pravilno trto. Domači vrtnar in Čebelarstvo in še mnogo drugih.
Ko je o Binkoštih prišla Klementina, je skušala pregovoriti očeta, da bi vzeli zopet hlapca. Seveda, domačega hlapca pač ne bo jnogoče dobiti, A vzeli bi lahko Rusa —, Ne, oče ni hotel. Samo z roko je zamahnil, samo z glavo je odkimal, da ne. In nihče mu ni ugovarjal. Bog obvaruj kdaj kaj ugovarjati, je svaril zdravnik. Bog obvaruj, so ponavljale sestre, Očeto'vo srce je bilo tako slabo —
Poletje je prišlo in se nagnilo. Peter Glog je hodil po travniku, se upiral na palico, ležal v senci jablan, zrl tiho v valovito črto gozdnatega Pogorja in čakal na zmago.
letnik vii._žbnmi svet štev. 7._stran žios.
Koncem septembra se je nenadoma vrnil mlinar, O veselja, o razkošja! Eva je zasadila mo-tiko v ze.mljo in hitela v mlin. Vsem se je kar smejalo. Prost, prost, doma in prost. Nič ni vedel kako in zakaj. Nenadoma je prišlo povelje, da naj se vsi konfiniranci odpravijo domov. Kratkomalo, vsi naj se izpustijo. Mlinar se je smejal. Vida je žarela. Mlinarica je prinesla vina in kruha. Mlinar si ga je odrezal ogromen krajec in natakal vino. «Pij, Evica, pij», — in vsi so morali .piti. Tudi Urša in kruljevi hlapec in vsi. Vsak, kdor je prišel mimo, je moral izprazniti kupico na mlinar j evo zdravje. On pa se je smejal.
Potem je stopil v kašče, na pod, na žago, h kolesju. Otipaval je jermenje, poskušal verige. O mlin drži, o mlin stoji trdno, njegov mlin — A kmalu so govorili in suši j ali po vasi. Na jugu se je nekaj zgodilo. Vojske bo konec. Prijatelji so si tiho stiskali roke. Kmalu so govorili glasnejše. Srbi so prebili solunsko fronto. Prodirajo, zmagujejo, pred njimi vihrajo zastave. Z brezprimernim elanom osvajajo izgubljeno. Naši dobrovoljci so med njimi. Nekdanji ujetniki iz Rusije, Zmagujemo, zmagujemo —
Evi je gorelo srce: Zmagujemo, naši dobrovoljci so med njimi, nekdanji ujetniki iz Rusije —
A oče. Kako bo oče — Ah zmaga, sladka in bridka zmaga. Zmagujemo — in oče, ti?
Bilo je prav na obletnico Sigfridove smrti, ko je izvedel Peter Glog, kaj se godi na bojiščih. Kakor strek z jasnega so ga zadele novice. Srbi na pohodu, nemške armade pobite, sramoten beg od piavskih bregoV —. Široko so gledale Petrove oči, kri mu je udarila v lice. Saj ni mogoče, ni mogoče, saj so le sanje, blodne sanje —
Palica je padla iz odrevenelih rok. Prestrašene so prihitele hčerke. Visoki mož je padel kakor snop. Trudno srce je nehalo biti.
Gospodarja Glogovine ni bilo več.	(Dalje prih.)
Refren, (t Sreclto Kosovel.)
Ni gor ne polj ne vod med nama in vendar mi je duša sama — ah, samo malo pod zemljo in spet bi zrlo te oko!
Ni gor ne polj ne vod med nama in vendar mi je duša sama.
STRAN a06._ŽENSKI SVEfT gtev. 7._LEfTNIK VIL
Pot v samoto. (4- Srečko Kosovel.)
Tvoja duša je kakor dolina. Sam se izgubljaš v neznanost. V tihi samoti se izgubljaš	Vsaka dolina bolj polna samot,
zvokom sveta. Sredi šumenja vsaka bolj polna je skritih lepot, dreves je razpeta tišina	Ti sam postajaš neizmernost,
kot sinji plašč.	trepetajoča ubranost.
Tisoč obrazov v sebi imaš, vsi ti slede, govorijo s teboj, tisoč bolestnih obrazov poznaš, in ti bežiš, oj bežiš pred seboj, da bi otel se vrvenja sveta in se potopil v samoto srca.
Prijatelju,
(Pavla Rovanova.)
N'S poznam Vašega imena, ne poklica, nisem še slišala Vaše besede, le obraz Vam vidim in dvoje temnih oči, ki se srečujejo z mojim pogledom.
Zato Vas imenujefli prijatelj moj in vprašam; Ali se nisva že nekoč srečala v življenju? Ali so se samo v dolgih, samotnih večerih najine duše potopile druga v drugo?
Mislim in mislim, pa se ne morem domisliti. Le to vem, da se v srcu prižiga luč, ki je že nekoč gorela.
Vsi ti večeri, kar zahajam v ta tesni, zakajeni lokal, diham Vaš zrak, poslušam isto godbo, vsi ti večeri so duša mojemu življenju.
Sovražim jutro in dan in te dol^e popoldneve, ko mi srce mrje neutešenega hrepenenja...
Rada bi bila roža, tista rdeča — lepa, ki leži pred Vami na mizi, srka tresoča Vaš dih in vdana čaka povelja Vaše roke.
Rada bi bila rubin v Vašem prstanu, ki strelja žarke bliske v Vaše oči, da osvajajo moje srce.
Rada bi bila čaša, svetla brušena, ki se ž njo poigravajo Vaši prsti in jo počasi in nežno dvigajo k ustom... ah prijatelj moj, k ustom.
Ovila bom telo v rdečo svilo in lepša bom od rože, ki vdana in tresoča čaka povelja Vaše roke.
Okrog vratu bom nadela bisere, bolj žarke in svetlikajoče se od rubina v Vašem prstanu, da Vas bodo vabili in klicali v moj objem.
Stisnila bom srce, da bo kanilo temno in vroče v svetlo, brušeno čašo, ki se ž njo poigravajo Vaši prsti in jo počasi in nežno dvigajo k ustom,,, ah prijatelj, moj k ustom.
LETNIK VIL__ŽEiNSK SVET štev. 6. ' STRAN 207.
Nageljčki pojo. (Ksaver Meško.)
Kako se te veselimo,	In če nas previdno utrgaš,
da prideš zalivat nam spet,	na prsi kipeče pripneš,
in solnčni obraz tvoj spet zremo,	ne bomo se nič srdili,
najlepša deklet.	vse smeš, vse smeš.
O da bi že razcveteli	In če nas v šopek poviješ,
v plamen se toplordeč,	ljubljenemu o dar nas podaš,
da k nam se skloniš in daš	nam ko tebe ga bomo ljubili,
poljub ljubeč.	ko tvoj je — bo naš.
In on nas bo ljubil goreče, kot ljubi tebe zvestö, saj priče mu bomo, kak ljubiš ga z dašo vso...
Čenča Marenča. (Gustav Strniša.)
Kam ^reš, Čenča Marenča, popotnica trudna?»
Sredi ceste obstane, postavi na tla umazano košaro in me ogleduje: «Ali me poznaš? Kdo si in odkod, mladi moj ljubček? Tvoje oči niso zlobne, všeč si mi. Poglej moje dete, kako se smehlja meni, tebi in vsem dobrim.»
Čenča Marenča odkrije košaro, da pokaže otroka: med zmečkanimi, papirnatimi vrtnicami leži lesena lutka, ki jo nazivlje svoje dete in svojega Jezuščlca, jo nosi povsod s seboj, k nji moli in se ž njo pogovarja.
Košara je majhna, ozka in podolgovata sliči otroški zibelki, Marenča stoji pred njo, kima lutki in se radostno smeje.
Spet me zavabi: «Pridi vendar bliže!»
Potem dvigne košaro in pribiti k meni na stezo, vodečo po travniku kraj ceste, ter vzame v naročje v srajčko oblečeno leseno dete.
Že stoji pri meni in me s prosto levico drži krepko za roko, a z desnico ujsa lutko in mi jo ponuja! «Na moje dete popazi, da mu natrgam rožic in se okrasim tudi sama; saj je danes prazničen, sončni dan in cvetje potrkava; ali ga slišiš? A obraz Jezuščka je angelsko lep; smehlja se žitu in drevju, cvetju in potoku. Poglej ^a, ali ne opaziš čudežne miline, ki mu seva iz oči.»
Čenča Marenča posadi lutko v travo, a sam moram sesti poleg nje; Marenča pa odhiti po cvetje.
Otrok sem, tudi sam bi rad natrgal cvetja za to bedno defe; pa se ne upam geniti odtod, da ne užalim in razjezim sirote.
Kmalu se vrne. Krog vratu ji vise v vencu marjetice, lase je okrasila z dehtečimi vijolicami. Cvetke, ki jih ima v roki, strese lutki v naročje in jo
STRAN 208._ŽEWSKI SVET gtev. 7._LETNIK VII.
ljubeče ogleduje. Potem se okrene k meni: «Tako, fantič moj dragi, dobro si čuval. Morda se še kdaj vidiva, pa se me spomni včasih. Tvojo dobroto ti že bogec poplača; saj si moral nanj paziti in ne na Čenčo Marenčo, popotnico grešno. Zbogom, moj fantič!»
* * «
Marina je bila hči mlinarja in posestnika bogatega Gregorca. Bila je njegovo edino dete.
Ko je dopolnila dvajseto leto, so se jeli oglašati ženini.
Bila je zala, vesela in čvrsta, da se ni bala niti fantov. Dvigala je težke vreče pšenice in zraven žvrgolela, kakor da bi se zabavala v mladi družbi. V njenih zlatih laseh so žvenkljali težki, poredni kodri in silili povsod na dan; v očeh je cvelo rožno popje jutranje zarje, sijale so in koprnele za Ijubavjo, ki jo je komaj slutila njena zdrava duša,
Gregore je imel mlinarskega pomočnika, mladega, čokatega, temnopoltega fanta. Prišel je od ogrske strani; govoril je čudno narečje in gledal črno in predrzno, da so dekleta zardevala pred njim. Lep pač ni bil. Njegov obraz je bil kakor potlačen in nekaj neprikupljivega, odbijajočega se je zrcalilo v njem. Le eno je o njem vedela vas in okolica, bil je močan kakor bik, vsakega je vrgel in nikogar se ni bal.
Marina se spočetka ni brigala zanj; delala je po svoje, oskrbovala gospodinjstvo, (mati je pred leti umrla] ter pomagala po možnosti v mlinu.
Njen oče pač ni poznal preteklosti svojega pomočnika. Fant je bil priden in delaven, izkazal se je s poselsko knjižico in za drugo se starec ni brigal,
«Ta pa zna,» so si šepetala dekleta, ko so parkrat ž njim plesala na vaški veselici; saj je bil z vsako na svoj način prijazen ia ljubezniv in pri vsaki je zadel pravo struno, kot bi ji bral iz srca.
Na Marino je vedno pazil; gledal, da ji ni bilo treba opravljati težkih del, se prijazno smukal okoli nje in bil pripravljen na vsako uslugo.
Nekaj časa ji je bilo to silno zoprno; nekako sramovala se je njegove prijaznosti in ga celo parkrat nagnala s priliznjencem; a on je ostal stari in vztrajal.
Celo najkrepostnejša ženska doživi trenutke, ko čuti, da je šibka in slaibotna ter se naravnost boji skušnjave. To je dobro vedel niladi, pokvarjeni mlinar in zato je vedno prežal na tako priliko.
Polagoma je jel siliti v Marino in ji ponujati svojo ljubezen. Dekle ga je zavrnilo, a on ni nehal. Enkrat se je spozabil predaleč, poljubil jo je in objel, pa jo je izkupil, Marina mu je pritisnila tako krepko zaušnico, da se je mlinsko kolo, ki je tedaj mirovalo, pred njegovimi očmi kar zavrtelo in kresalo iskre.
Ta zaušnica je bila usodepolna.
Pomočnik je stisni zobe in koval maščevanje; lazil je še nadalje za njo ia nikjer ji ni dal miru.
LETNIK VII.	ŽENSKI SVET štev. 7.	STKAN 209.
Premagal jo je.
Neke nedelje se je zakasnila na plesu. Že ves čas jo je poskušal za,-mamiti. Od zavžite^a vina, ki ga ni bila vajena, je čutila neznano opojnost, in premotij jo je.
Marina je trpela in ga prosila, naj odide iz vasi, da mu že sporoči, kdaj naj se vrne, da se poročita. A zapeljivec ni hotel o tem nčesar slišati. Ostal je še nadalje. Baš oni čas je stari mlinar zbolel in ostala sta sama v mlinu. Pomočnik je silil Marino, naj dela, kakor ji je nekdaj branil, tako ji je zdaj sam nakladal težke vreče in jo priganjal.
Neizkušeno dekle pač ni vedelo, zakaj fant to zahteva; ubogala ga je in splavila v petem mesecu. Prepozno je spoznala, kaj je storila, in si ruvala lase.
Oče ni vedel, kaj je s hčerko. Prezgodnji sad greha je odnesel zapeljivec v vodo, a Marina sama je obležala.
Polagoma je okrevala, a mučila jo je strašna samota. Zahrepenela je po otroku, ki ga je umorila v svoji nevednosti, in vedno bolj je sovražila svojega ljubčka.
Oče je opazil, da se med hčerko in pomočnikom nekaj plete, a bilo je že prepozno. Ko je Marino vprašal, kako in kaj, se je premagala in rekla, da Antona ljubi, naj jima dovoli, da se poročita. Oče takoj ni hotel privoliti, a potem se je vdal.
Marina je zatrla v sebi vse sovraštvo in hotela poročiti svojega zapeljivca ter si olajšati težko vest, ki je mučila njeno bolno dušo. Pomočnik je privolil. Pisali so po njegove listine in medtem, ko so čakali na odgovor, je mladi mlinar Anton izginil brez slovesa.
Čez tri dni so dobili poročilo od nekega župnega urada na Ogrskem, da je Anton oženjen že od svojega dvajsetega leta in da živi njegova žena nekje za mejo v največji bedi.
Čenča Marenča, kje so tvoje nade, kje je tvoja ljubezen? Ljudje te niso poznali in on te ni razumel. Sama si mislila, da te je zamamil greh; a potem, pozneje si spoznala, da je bilo vse samo hrepenenje za materinstvom, ki je tako divje zakipelo v tvoji zdravi naravni duši. Sanje o otroku, samo sanje so ti ostale, a drugo je minulo, za vedno si se odpovedala materinstvu, saj se omadežavana nisi hotela hliniti in vzljubiti drugega. Vrednejšega.
Ko je oče povedal Marini, kako je z njenim ženinom, mu ni nič odgovorila; zgrabila se je za glavo in se hotela vreči med mlinske kamne, da jo je starec komaj zadržal in jo odvel v hišo. Rjovela je in tarnala ter hotela svoje dete.
Nikoli več se ni zavedla. Vsakega, ki ga je videla, je prosila, naj ji da njenega otroka, V vaški cerkvi je poklekala pred Marijo, plakala in
STR^m 210.	ŽENSKI SVET štev. 7.	LETNIK Vil.
jo prosila, naj ji da njeno detej naj se je usmili in ji prepusti Jezuščka, za katerega bo skrbela in ga molila.
Oče ji je kupil lutko in košaro, da bi se vsaj malo pomirila. In res je postala mirnejša. Vzela je svojega bogca in odšla na pot. Hodila je okoli, kazala svojega bogca, ga pestovala, se ž njim pogovarjala in k njemu molila.
Oče Marinin je kmalu umrl. Pred smrtjo je svoj mlin prodal, kupil skromno hišico, v katero se je naselila teta Jera z bednim dekletom, ki je samo na svete čase prihajalo domov. Sicer je pa hodila Marenča po svetu, jedla, kar je izprosila, spala, kjer je že bilo, a svojo lutko je morala imeti vedno pri sebi. Zvečer se je nagnila nad košarico, kjer je spaval leseni otroček, in mu je zapela:
«Sladko spavaj, detece moje. Glej v moji bolni duši oltar; Čenča Marenča uspavanko poje; moje ljubezni večna luč sije. Mati Marija nad tabo bdi,	mesto olja, solza jni lije,
saj božje dete Jezušček si.	sprejmi ljubezen nesrečnice V dar!
Sladko zasanjaj, Jezušček moj, ziblje Te skrbna, bedna Marina; splavaj v skrivnostna nebesa nocoj, za tabo pa pride naj dekla Marina!» Tako je tavala Marenča po svetu. Kadar ji je pretila najhujša beda, se je vrnila domov, kjer jo je čakala dobrodušna teta in jo prosila ter svarila, naj ostane doma. A Marina se je zasmejala in zapela;
«Kako naj bi doma sedela, kdo z Jezuščkom naj rajžat gre?» Umolknila je teta in si mislila svoje, Marenča pa svoje in je odšla. Na te,m potovanju od kraja v kraj je naletela na svojega zapeljivca. Nekje se je pridružil potujočim ciganom in zdaj je prišel ž njimi v selo, kjer se je baš mudila tudi ona.
Takoj ga je spoznala in divje so se ji zaiskrile oči. Tudi on jo je videl, pa je ni spoznal; minula so sicer od tedaj šele tri leta, a Marina se je zelo spremenila.
Šla je za njim. Odšel je s cigani muzikanti v neko krčmo, a ona ga je mirno čakala.
Prihajal je v družbi cigana in ciganke. Ko so hiteli čez travnik za vasjo, ga je dotekla in ga ustavila ter ga vprašala, če jo še pozna. Zdaj jo je naekrat spoznal. V mesečini je stala pred njim utrujena in trpeča, a še vedno krasna. Skoro prestrašil se je je. Nasmehnila se ,mu je in ga objela. Takoj ga je zamamila strast in spravljal jo je s seboj. Cigan in ciganka sta odšla naprej, a onadva sta zaostala. Na visokem bregu je naenkrat obstala, zgrabila svojega zapeljivca in ga treščila ob tla, Oger
LETNIK VII._ZENSEI SVET štev. 7._STRAN 211.
je bril sestradan in zadnji čas tudi bolehen, prosil jo je, naj se ga usmili in ga pusti.
«Kje imaš moje dete», je divje kriknila in zgrabila kamen pri nogah. «Kakšno dete zahtevaš od mene?»
«Ti, nesrarmiež! Otroka si ubil v meni z mojo nevednostjo in mojo dušo si ubil; zdaj se maščujem za dvakratni umor.»
Z vso silo je zamahnila nad njim s kamnom, pa se je spretno ognil z glavo. Zavpil je in se skušal umakniti. Tedaj se je odzval cigan in mu letel na pomoč. Ko ga je Marenča zagledala, je pahnila Ogra daleč od sebe, pograbila lutko in izginila v noč.
Od tedaj je bila Atarina mirnejša; a vedno bolj žalostna. Ostajala j.e pogosteje doma, jokala okoli hiše in pestovala svojega lesenega varovanca. Često je sedela pri vodi, strmela v valove in premišljevala. Včasih se ji je zazdelo, da se vrača čas njene srečne, otroške dobe, da prisluškuje ropotanju mlinskih koles in šumenju valov. Pa se je ^et pojavila strašna resnica in Marenča je zaihtela.
Nekega nedeljskega popoldne je spet sanjarila ob vodi; sedela je blizu hiše na bregu in pestovala svojo lutko.
Vaški fantje so prihajali iz gostilne in se vračali mimo reke domov. Razigrani in vinjeni so jo jeli dražiti! Nekateri so se ji približali. Pogledala jih je in molčala. Prav ta molk je mladino dražil. Razbrzdani Kovačev Matej, ki je bil najbolj vinjen, je jel siliti vanjo. Odrinila ga je, a med tem se ji je približal drugi in ta čas je porabil Matej priliko, ji iztrgal lutko in jo smehljaje vrgel v reko.
Marenča je kriknila in skočila za njim, S težavo so ji ga fantje iztrgali in odšli, a ona je vpila za njimi, da so ji pene silile iz ust.
Naenkrat se je osvestila in hitela k reki. Njene oči so iskale Jezuščka; zaplakala je in ga milo klicala.
Tedaj je prodrlo solnce skozi oblake; kipeči žarki so se motali kakor zlata mreža na valovih.
Čenča Marenča je pokleknila in kriknila; «Nebo se je odprlo; zlata zibel žari na vodi, a na mehkih, volnenih valovih leži v nji moj Jezušček, Ali ga vidite, kako me vabi? Nad njim se smeje angel in igra na prozorn« strune' božjo pesemco, a valčki jo odmevajo. Oči deteta se smejejo in vabijo. — Ne, ne, to ni Jezušček, poglejte te rdeče, slabotne rokce in ta zgubančeni obrazek; moj otrok je to, moje dete! Iz nemirnih valov vstaja in kliče svojo mater. 2e grem, dete moje, že grem!»
Marenča je stegnila roke v objem in se zagnala v valove. Za hip se je prikazal iz vode njen obraz; oči so blazno sijale. Naenkrat se je pognala kvišku, kriknila; «Jezus, moj Jezus!» in izginila v globočino.
Tam v vrbovju pa je obstala zibelka z lutko. Sive starke vrbe so se radovedno sklanjale nad lesenim otrokom, ki je nepremično strmel vanje.
STRAN 212._ŽEWSKI SVET gtev. 7._LETNIK VII.
K desetletnici slovenske univerze, cm. m.)
Desetletnico praznujemo slovenske univerze, praznujemo jo s tiho pobo^ofstjo vsi, čeprav smo raztresieni po vseh širnih straneh sveta. Spominjamo se tega jubileja posebno še slovenske žene, kajti našle smo v njej na stežaj odprta vrata k vrelcem onih stremljenj, h katerim nas je žejalo, našle smo tam nakazana pota v širni svet, in več, našle smo učitelje, ki so nas upoštevali, nas vzpodbujali k delu in nam nudili ono podlago, na kateri .moremo graditi svojo lastno stavbo.
Ne le, da je našla v njej tudi slovenska žena svoj dom, zgodilo se je mnogo več. Sile našega roda so se osredotočile v njej.
In v tem je nje najvišji in najsilnejši pomen. To je ona osrednja os, krog katere se suče problem naše univerze; zato je ne gre ocenjevati nikdar po drugačnih vidikih. — Vse stremljenje našega izobraženstva stoletje in veš: nazaj je šlo za ustanovitviio te važne kulturne ustanove. Ne zato morda, da bi zgolj posinemali tujino in njene institucije, tudi zato ne, da bi nekaj ljudi dobilo tak in tak delokrog in pozicijo. Šlo je vedno za organsko gospodarsko in narodnostno potrebo in nujnost našega ozemlja m našega ljudstva, /a Jse njegovo življenje naj bi bUa žarišče — in to je tudi danes njen cilj, h kateremu se uspešno bliža.
Če si ogledamo desetletje dela naše univerze, nam bo kaj kmalu možno zaslediti njega uspehe in vpliv v vsej javnosti. Domač naraščaj je prodrl v v^ zavode, privatne m javSe, mladi kulturni delavec, ki fe dobil svojo dnevno orijentacijo doma, je prt^rl s svojim delom v liste in ustanove, ki so mu dostopni - in se v njih z uspehom uveljavil, A oko in misel paznega opazovalca in skrbnega zasledovatelja nase kulture se bosta ustavila ob imenih, kakršna so:
Razprave, Čascpis za slovenski jezik, kulturo in zgodovino, ob glasilu umetnostno zgodovinskega društva, Zborniku, ob glasilu naših juristov, ob izdanjih akademskega kluba arhitektov «Ognjišča», ki so, seveda s pomočjo	^T'' dS
Plečnika, izdali krasne dokumente svo ega dela, ob Geografskem vestniku » Prez?e 1 bi ne smel marljivega dela naših univerzitetnih profesonev pri mozemsklh znanstvenih listih vseh strok, pred vsem pa l.e njih številni	"caXl "Ldo-izišlih Dri nas ali v tujini («Zgodovina likovne umetnosti» dr. Izidorja Cankarja, «fgodo-"ni slovenske knjiže^osti, prof. dr. Kidriča, «Predhodniki ^kega realizma» m ^daje domačih klasikov orol I Prijatelja, «Literarna veda» prof. Kelemine, celotm tilozotskl sremtot Vehra,Siofcke in sociološke razprave prot. Ušeniimka. «Zgodovinski ra.vo, "stetTkih prllemov» dr. Alme Sodnikove. Elektrotehnika dr. Vidmarja pro . Samčeva
Sä ^piL^'S-.ä'SrnsSS^nLÄ ÜoS
K s-lni^nlltt In listov sam, bi govonl dovolj jasno o delaLožnosti in veliki razvojni	univerze Po^ed v razstavo
predvsem pa pogled v vse institute, laboratorije, semmarje, bi to deis.tvo samo krepko
""^^'ovenska univerza stoji in veselo, krepko živi, to je za nas vse danes
dejstvo In kdor bi se ji skušal na kakršenkoli način bližati z razdiralnimi m shm h,
nu L moral spoznati neizprosno dejstvo: «Dane. i-P-^^rtr^ih wah sbn T'tl Plečnik. Slovenska-kultura sto i danes morda prvic na tako trdnih nogah, slom na ceii legm Ledna in požrtvovalnih ljudi stare in mlajše generacije sl^no m mimo, da W bil vsak atentat Lnjo nemogoč. V bodočnosti gledamo le n,en
r^voj, in stvar vse slovenske zavedne javnosti in privatnikov je, da jo pn njem ra^ti, moralno in gospodarsko, čim najbolj podpro.	i j. _ — :„
Vsi gledamo v slovensko univerzo s polnim zaupanjem, stan m mladi, mescanje, kmetje in delavci, možje in žene, saj je ona najčilejši in najizrazitejši reprezentant slovenske kulturne autonomije. Ona je hraniteljica in obUkovalka nasih tradic^lj, nasih zakopanili narodnostnih zakladov, naše besede, naših socialnih m gospodarskih dobrin. Njena rast je za nas dokument naše mladostne sile in moči. Prazniki m jubileji njenih bodočih uspehov in dela bodo to le vedno in vedno znova potrjevali.
Slovenske žene pa, ki tiho praznujemo jubilej prve desetletnice naše univerze, polagamo k njenemu portalu te skromne besede. Naj jih sprejme, kakor bi polagale tja simbol slovenske žene — kito rdečih nageljevi za vero, upanje in ljubezen.
LETNIK VII._ZENISKI SVET gtev. 7._STRAN "213.
Biološka tragedija ZQTlQf (Milica Siupanova.)
v
ena naše dobe se je vrgla z vso silo v boj, da si pribori vsaj najpri-mitivnejšo, pravzaprav samo po sebi uniljivo pravico, enakopravnost ^ s svoj im moškim tovarišem, enakopravnost v vsakem življenskem položaju, prav posebno pa še v najvišjem, v najlepšem razmerju med možem in ženo, v zakonu. Toda ta klic ženskega sveta po enakopravnosti naleti pri moškem delu še danes povečini na gluha ušesa, še danes zre moški na to zahtevo večinoma z istim nerazumevanjem kot pred desetletji; kajti od nobenega pojma se moški ne loci tako težko kot od onega, s katerim je zvezal v svoji notranjosti ime «ženska» in pod katerim si predstavlja še vedno slabotno bitje, potrebno, da ga ščiti, da mu dvori, a nikakor ne smatra za enakopravnega.
Toda žena odklanja po pravici to teorijo o svoji manjvrednosti kar najodločneje. Da sta moški in ženska enakovredna, je dovolj jasno pokazal vojni in povojni čas, ko si je ženska pogumno osvojila skoro vsa moževa torišča in povsod vstvarila enakovredna dela. Torej sta moški in ženska brezdvomno enakovredna, zato tudi enakopravna. Obstoja pa zares ogromna razlika med moškim in žensko in sicer v biološkem pogledu, ker je narava razdelila biološke težave uprav krivično med moškim in žensko. Samo zato zaostaja ženska včasih za moškim, posebno še v današnji družbi z njeno krivično zakonodajo, ki še bolj poostri to biološko tragedijo žene, namesto da bi jo ublažila. Torej obstoja za ženo možnost, da bi pod gotovimi pogoji popolnoma uveljavila svojo enakopravnost z moškim. Gre samo za to, da se vstvarijo take družabne oblike, v katerih bi žena svojo biološko tragedijo kar naj.manje občutila.
Med onimi redkimi moškimi, ki so biološko tragedijo žene pravično pripoznali, je treba predvsem omeniti ruskega vseučiliškega profesorja A. V. Nemilova, ki je izdal epohalno delo «Biološka tragedija žene», (izšlo tudi v nemškem prevodu 1. 1925. v Berlinu). Pisatelj je skušal v tem delu obrniti pozornost svojih čitateljev in čitateljic na vse posamezne pojave, iz katerih se sestavlja biološka tragedija žene in katere pravzaprav vsi poznamo, a jih ravnodušno preziramo. Pisatelj pravzaprav nima namena povedati kaj novega, ampak hoče samo osvetliti vso biološko kalvarijo žene in tako poklicati moškim čitateljem v spomin, koliko obzira bi pravzaprav zaslužila žena, nositeljica tolikih bioloških krivic. Tudi za naše razmere menda ne bo odveč, če povzamemo najvažnejše misli iz te zanimive knjige, ki je vzbudila svoj čas toliko pozornosti.
Vsa biološka bremena, vse spolne funkcije je mati narava prav po mačehovsko razdelila med možem in ženo. Ravno pri človeku je dosegla različnost med obema spoloma svoj višek, razlike med obema spoloma se raztezajo na celotni organizem, kajti .možev organizem je bistveno drugačen kot pa ženin. Delitev dela za razmnožitev človeštva pa je med obema
STRAN 314.	ZEiNSKI SVET §tev. 7. , LlgmiK VIL
spoloma odločena veliko preveč na ženino škodo. Samo v prvem poglavju dela na bodočem človeku, v združitvi obeh spolov, sta mož in žena tako-rekoč enakopravna, le v tem sicer Hstvenem, a kratkem trenutku je breme enako;nerno razdeljeno. Toda za moža se s tem trenutkom tudi že neha njegov biološki delež na novem človeku, kajti tu'di če ga prisilijo državne postave, socijalne prilike in še mnoge druge okolščine k nadaljni skrbi za svoje potomstvo, biološko pa k temu nikakor ni obvezan. Njegov račun z naravo je s trenutkom oploditve že sklenjen, biologično je vsega, kar še pride, prost. Ves nadaljni razvoj bitja ne vpliva niti malo na njegovo telo. Zato sta tudi očetovska ljubezen in očetovska odgovornost dve čustvi, ki sta pač kvečjemu sociološkega, nikakor pa ne biološkega značaja.
Vsa tragedija žene pa obstoja ravno v tem, da je, čeprav je njen organizem popolnoma enakovreden moškemu organizmu in je njeno živčevje enako visoko razvito, v primeri z možem preobložena z biološkimi dolžnostmi, katere ji nalaga njen spol, tako da je vse njeno življenje od rojstva pa do smrti polno notranjih in zunanjih nesoglasij, katere lahko sicer več ali manj srečno prehodi, a jih ne more nikoli docela premagati. V tem oziru se deli življenje ženino ostro v štiri razdobja, vsako izmed teh vpliva drugače na njeno duševno in telesno življenje.
Prvo razdobje, segajoče od rojstva pa do pričetka menstruacije, obsega vsa otroška leta žene in neha takrat, ko otrok dozori v ženo. Ta doba je za ženo najsrečnejša, kajti v tej dobi še ne obstoja za njo biološka tragedija, v tej dobi še ni posebne razlike med obema spoloma. Toda ker ni otrok brezspolno bitje in ker brezspolne otroške dobe sploh ni, se že tudi v tem času pojavljajo rahle življenske razlike med obe.ma spoloma. Tako na pr. napadajo nekatere bolezni, da omenim samo božjast, deklice pogosteje kot dečke. V splošnem sta oba sipola v tej dobi še biološko enakopravna, deklici poteka življenje prav tako harmonično kot dečku.
Konec te srečne dobe pomeni za deklico pričetek menstruacije, ki je uvod v njeno drugoživlj ensko razdobj e. S tem se začne za ženo nova doba, v kateri je že v primeri s svojim moškim tovarišem veliko na slabšem. Ker se vrše perijodično v njenem telesu važni dogodki, ki vplivajo mogočno na vsak del njenega bitja, se ne more v isti meri posvečati razvoju sivoje celotne osebnosti. Ti komplicirani dogodki v telesu mlade deklice so že na zunaj vidni, otroške oblike telesa zadobijo tisto polnost in nežnost, ki odlikuje žensko telo.
Najbolj znan in viden znak, da je otrok dozorel v ženo, pa je menstruacija. Menstruacija vpliva na celotni organizem žene in pretrese vse organe, med menstruacijo pade temperatura, krvni obtok in dihanje se vrši počasneje, duševno poglabljanje je ženi otežkočeno, vsa delovna zmožnost se zmanjša. To vse pri zdravi ženi z normalno menstruacijo. Toda vsi ti bistveni pojavi se prav lahko še bolj poostrijo in zadobijo bolezenski značaj, telesne spremembe vplivajo premočno na občutljivo živčevje in
LETNIK VIL_ŽEiNSK SVET štev. 6. ' STRAN 215.
duševno ravnotežje žene se premže na patološko (bolezensko) stran. Pa tudi pri rednem poteku menstruacije je ženi vse, kar dela v tem času, prav zelo otežkočeno, Najnavadnejše, vsakdanje posle opravlja s težavo in malodušnostjo, strojepiska dela počasneje in se češče moti, pevka izgubi blesk in moč svojega glasu itd. — to pa vse samo zato, ker je njeno živčevje začasno v neredu in ker žene menstruacijo različno prenašajo. Torej mora vsaka normalna žena pri vseh svojih podjetjih računati s svojim osebnim koledarjem (pričetek in konec menstruacije, konec nosečnosti ali dojenja) in mnogokrat ne more tako razpolagati s svojo lastno cisebo Kot njen moški tovariš. Njeni volji se dostikrat ustavlja lastno telo. Če pa stoji že normalna žena tako zelo pod vplivom menstruacije, koliko lažje šele izgubi duševno ravnotežje ona žena, ki že po naravi nagiba na patološko stran. Saj so tudi znani mnogi primeri duševnih motenj v času menstruacije, ko so žene zapadle v histerijo, besnost ali blaznost, počenjale brezmiselne stvari, nagibale k samomorom ali zločinom. Vsi ti pojavi pomenijo še poostritev ovir, ki zapirajo ženi prosto pot v življenje, zato pa tudi zasluži vsaka žena, ki je v katerikoli stvari kljub vsem telesnim oviram dosegla ali celo nadkrilila moškega, odkritosrčno spoštovanje.
Če pomeni že njeno drugo življensko razdobje za ženo večen boj proti nemoči lastnega telesa, velja to še v veliko večji meri za njeno tretje življensko razdobje. To tretje razdobje se začne z njeno oploditvijo, ki pomeni za ženo začetek cele vrste važnih pretresljajev v njenem telesu. Kot nikjer drugje se občuti pri tem vsa biološka tragedija žene. Medtem ko je sedaj mož biološko prost in odveč, mora prevzeti žena vso skrb za nastajajoče življenje. Torej mora žena za kratek trenutek omame plačati ogromno kupno ceno s tem, da postavi samo sebe z dušo in telesom v službo za nastajajoče življenje. Ta služba pa zahteva popolno preosnovo njenega življenja in popolen preobrat v njenem telesu. Narava ustanovi v njenem telesu brezobzirno oblastnost zorečega ploda, osredotoči delovanje vsega telesa v varstvo te nove, majhne žive snovi in brez usmiljenja zahteva popolno žrtvovanje in samozatajevanje matere. Vse za plod, za bodočega človeka, za mater pa bolečine in neprijetnost vseh vrst.
Toda kakor je vloga žene pri oploditvi in razvoju ploda težka in odgovornosti polna, vendar ni vstvarjajoča, ampak je samo pasivna, kar tragiko še povečava. Saj žena ne vstvari otroka, vsa njena cela aktivnost se omeji samo na izbiro moža'— očeta otrokovega. Vse ostalo pa ni prav nič odvisno od njene volje, vse se razvija kot hazardna igra, žena nikli ne ve, kaj bo rodila, ženija ali tepca. Njena odgovornost je pa tem večja, ker se bo življenje bodočega človeka vršilo pred njenimi očmi, ker se bo zdela sama sebi soodgovorna za njegovo početje, če je dopustila, da je to življenje nastalo. Mož pa, ki je moralno prav tako odgovoren za postanek tega življenja, dostikrat niti ne ve, da je novo življenje sploh nastalo.
(Konec prih )
STRAN 216.	ŽENSKI SVEfT štev. 7,	LETNIK VH.
Ob treznostnem tednu 1929,
(Dr. V. B.)
Ze pred svetovno vojno se je začelo v Evropi gibanje, ki so mu mnogi prerokovali zgoden in malo časten konec; protialkoholni pokret. L, 1907. je na pr. Finska sprejela antialkoholni zakon, ki ga pa je mogla udejstviti šele 1. 1919., ker ga ruska vlada pred vojno ni hotela odobriti. Uspešen je bil boj proti alkoholu tudi v drugih nordijskih državah, na Danskem, Norveškem in Švedskem, in polagoma ' so si njegove ideje priborile veljavo tudi v Srednji Evropi, Pozoren pa je postal svet tedaj, ko so Združene države severnoameriške uvedle po svetovni vojni prohibicijo in jo znale kljub največjim oviram vzdržati do današnjega dne. Mnenja o koristi in uspehu tega ameriškega eksperimenta so danes še zelo deljena, a sčasoma uvidevajo tudi največji skeptiki, da znači prohibicija Velik plus v ameriškem življenju. Profesor narodnega gospodarstva na Yale-tmiverzi Irving Fisher je na pr. pred kratkim napisal študijo «O krizi prohibicije» (nemški prevod v založbi Neuland-Verlag, Berlin 1929), kjer ugotavlja, da si prihranijo Američani s prohibicijo že sedaj 6 miljard dolarjev na leto in da se je z njo dvignila resnična osebna svoboda, kajti le brez alkohola smo v polni posesti svojih telesnih in dugevoih sil. Res je, pravi Fisher, da se prohibicija še ne izvaja popolnoma pravilno, vendar si pa lahko pomagamo z izboljšanjem prohibicijskega zakona. Prohibicija bo ostala, s pomočjo vzgoje pa bo povsem uspela.
Vzgoja, to je v tem vprašanju prava beseda. Težko bo spreobrniti starejše ljudi, ki so živeli doslej v alkoholu, «v vinu in dimu», kakor je 1928 ob neki ljubljanski protialkoholni prireditvi s trpkostjo ugotovil profesor dr,- Rožič. Mladina pa, ki bo že v ljudski šoli in nato skozi vsa leta srednješolskih študij vzgojena v treznostnem duhu, bo ostala trezna tudi poslej, ko bo zapustila šolske klopi in stopila v samostojno življenje. Veliki ideali so svoje velike cilje dosegli vedno le s pomočjo mladine in prepričani smo lahko, da bosta doraščajoča Amerika in doragčajoča Finska — da ijnenujem le mladino najboM znanih prohibicijskih držav — udušiU tekom let tudi zadnjo posmehljivo besedo o protialkoholnem pokretu.
Da tudi v Jugoslaviji nismo čakali križem rok, temveč v resnem stremljenju sledili velikim tujim vzgledom, nam dokazujejo dogodki zadnjih let. Kakor drugod so nastala tudi pri nas, oziroma so našla novega razmaha že prej obstoječa protialkoholna društva. Posebno lep uspeh je dosegla uvedba treznostnega tedna, ki smo ga — že ponovno —
LETNIK VII._ŽENSKI SVEff gtev. 7._STRAN 217.
obhajali tudi letos v aprilu. V srcu države, v kraljevskem Beogradu, so protialkoholna društva otvorila treznostni teden v nedeljo 21. aprila s slavnostno akademijo v Novi univerzi. Voditelj abstinentov v Beogradu Milan K o s t i Ć je govoril o pomenu cele akcije, gdč. Milena Atanackovičeva pa je pozdravila zborovanje v imenu ženskih organizacij. V ponedeljek so se vršila po vseh beograjskih šolah, v torek po vseh vojašnicah predavanja proti alkoholu, istega dne pa je o nevarnosti alkohola govoril na univerzi profesor Slobodan P o p o v i ć. V sredo so se predavanja ponovila po okoliških vaseh, v četrtek pa po ljudskih šolah. V nedeljo so izvedli Beograjčani veliko nabiralno akcijo za «Dom treznosti» v Beogradu. Seveda tudi provinca ni zaostajala. Po vsej državi so se ta teden vršile protialkoholne prireditve, tako zlasti po vseh večjih mestih,
V Sloveniji je protialkoholni poltret gotovo silno potreben in tudi tu je mladina razumela klic časa. Zlasti srednješolska protialkoholna društva v Ljubljani, ki obstojajo že več let, so v teh dnevih pokazala lepe uspehe svojega dela. Že 6. aprila je nastopilo «Udruženje trezne mladine» z uspelo akademijo in je potem 28. aprila, na isti dan kakor ostale podružnice v državi, nabiralo prispevke za beograjski «Dom treznosti». Treznostni teden sam je sijajna uvedla 27, aprila velika skupna akadejnija abstinenčnih krožkov I„ II. in III. državne gimnazije v veliki dvorani «Uniona», kjer sta krožka II, in III, državne gimnazije obenem slavnostno razvila svoja društvena prapora. Tudi na državnem ženskem učiteljišču je tamošnje «Kolo Daničevo» prh-edilo 27. aprila akademijo. Navdušenje, s katerim je na vseh teh prireditvah mladina manifestirala svojo odločnost in neomajno zvestobo treznostnim načelo.m, je morala vsakogar prepričati, da se pripravljajo tudi nam Slovencem boljši časi. Seveda tudi šolska oblastva sama na treznostni teden niso pozabila. Po vseh slovenskih šolah so se vršila predavanja o škodljivosti alkohola, profesorji in učitelji pa so mladino opozarjali tudi na škodljivost kajenja, na potrebno treznost in dostojnost v dijaškem življenju v šoli in izven šole, na molčečnost itd. Gotovo so tudi ta predavanja našla v mlađih srcih svoj pravi odmev.
Kot primer, kako je protialkoholni pokret razširjen po naših srednjih šolah, naj navedem III. državno realno gimnazijo v Ljubljani, kjer je od 439 dijakov vpisanih v Abstinenčni krožek pod okriljem Svete vojske 306, tako da se je torej alkoholu odpovedalo skoro 10% vseh gojencev tega zavoda, 2e te presenetljive številke napi dokazujejo bolj kot vsako besedičenje, da smemo od naših mladih protialkoholnih borcev pričakovati najlepših uspehov.
STRAN 218. . ZEINBKI SVET štev. 7._LEfTNIK VII.
Tri naše književne novosti, (Vida p.)
I.
Miha Males: Rdeče lučke ali risbe o ljubezni. Samozaložba. — Knjiga, ki v naši književni in slikarski umetnosti še nima para, pa ga najbrže tudi pri drugih narodih ne najde kar tako. Avtor začenja svoje delo z uvodnimi besedami: iTe risbe so le bežne linije iz tistega lepega življenja, ki ga človek doživi ali v slutnji ali v kakem spoznaju.^ In ko prelistavam knjižico, imam vtis, da je avtor sam prav označil te «risbe ljubezni»: res so linije le bežne. Ko se mi oha ustavi na njih, trenotno pač začutim nekaj, kar sem doživela <i.ali v slutnji ali v spoznanju^», toda ko obrnem list, izgine tudi čuvstveni dojem. Kakor filmski roman: naj se konča še s takim ogroznim prizorom, nikoli te ne pretrese tako, da bi imel dejanje v duši tudi potem, ko stopiš iz kinematografa. Avtor se sicer sklicuje na Napoleona, da "najmanjša risba mi več pove kot dolge razprave«; ali da bi mi «Srečanjem na str. 57 globlje seglo kot pesem iPod klančkom sva se srečala», ne morem reči. Zraven si pa mislim: morda je pa knjiga le našla svoje pravo mesto, morda je res izraz moderno, pravzaprav modno živečega in čuvstvujočega sodobnega človeka. Saj tu ne vidimo deklic z dolgimi kitami in melanholičnimi očmi, ki bi zalivale rožmarin ali vzdihovale pod cvetočim jasminom;kratko pristriženo frizuro, posebno pa kultiviran noht podčrtava risar-pesnik z večjo natančnostjo kot linijo obraza in života. Ko sedi deklica «v posteljici», se ji ne dviga duša v beli dan ali v kako drugo mehko čuvstvo, ampak je prvi pogled usmerjen na toaletno mizico. Žalost, ki odseva iz solz in je podčrtana z mesečino (na str. 43.), bo modno deklico minila, kakor hitro si bo obrisala soizo; in ko bo prišla domov, se ne bo zgrudila v obupu, nego bo stopila k zrcalu (str. 53j in toaletni mizici. Ko bo pa doživela razočaranje, se ne bo topila v obupnih solzah, ne bo se vdajala tihi resignaciji in požrtvovalnosti, nego si bo kratkomalo končala življenje (str. 73). In ljubimkanje (str. 59). Podoben vtis in občutek kakor pri tej sliki sem imela lani, ko sem gledala na letovišču popoldanski moderni ples: mimo plesišča je baš šel duhovnik s svojimi romarji: silno se je zgražal nad pohujšljivimi plesalci in hitro vodil svoje ljudi dalje. Pa sem si mislila: čemu, more li zdravega človeka razvneli tak prizor: blazirano prestopanje z noge na nogo, dolgočasna in prazna godba, ob belem dnevu na vrta in ob cestnem ropotu. Saj gre kmečkemu fantu ples v žile le takrat, ko razigrano potolče z nogo in se razposajeno razmahne v močnem trriežu! Pa ne ta blaziranost!
Kakšno je čuvstvovanje ženske — in tudi moške duše —^^ v «Rdečih lučkah?» Nekako šantanski in kabaretski so njih obrazi, taki kakor jih res vidimo po cesti: napudrana lica, pobarvane ustnice, plitvi izrazi so glavni znaki modnega ženskega tipa. Avtor je podal najrazličnejše občutke, ki se porajajo «v slutnji in spoznanju» mlade deklice; značilno pa je, da prehodijo njeni občutki vse stopnje mlade ženske duše, le dve sta ji docela nepoznani: hrepenenje po materinstvu in zmisel za žrtvovanje! Je li današnja deklica res taka? Če je tako, potem je Miha Males res vstvaril v «Rdečih lučkah» njeno resnično sliko in ga zato po tej strani smatramo kot glasnika svoje dobe.
Maleša kot grafika je strokovna kritika že postavila v vrsto naših pravih umetnikov. Je li obdržal to mesto tudi z «Rdečimi lučkami», bo odgovorilo stro-kovnjaško pero drugje. Čitatelju, nezadostno poučenemu v modernem risanju, se bo vsekakor zdelo, da avtor ponekod preveč apelira na njegovo fantazijo; naj se eledalec še lako muči in muči, ne bo moiel zaponasti. kaj naj ponekod pomeni
LETWIK Vn._ŽEOMSKI SVET štev. 7._STRAN 219.
ta ali ona linija (n. pr. str. 31, 39, 51); drugod pa bo občutil, kako risar vsiljivo dostavlja besedo, katere pomen je grafično dovolj jasno izražena (str. 55).
Dva prazna lista z močno in rdečo črto ločita prvi, to je poglavitni del knjige od drugega, ki je pravzaprav le prisiljen privesek in ni prvenxu v nič drugem soroden nego v tehniki. Portreti, filmske zvezde, scene pri vinski mizi in dve risbi iMlade matere-». Vse brez organske zveze. Čemu je avtor dostavil to? Morda iz istega razloga kakor konec uvodu: «...kje bi, če tukaj ne??:»
II.
Janko Glaser: Čas - kovač. Tisk Mariborske tiskarne. Zbirka pesmi, ki ti že s prvo stranjo prevzamejo dušo. Avtor jih je razporedil v štiri skupine: v I. delu izzveneva močan akord, ki spaja pesnikovo dušo z utripi narave; II. del je posvečen domu in družini; tu se razprezajio globoke korenine, ki srkajo življenske sokove iz duhovne in krvne skupnosti; lil. del je meditacija o življenju in duhovnem snovanju, odzivljajočem se neizbežnim udarcem večnega kladivarja Časa; v IV. delu hodi pesnik po svoji ožji domovini, ki je še danes tako spojena s svojo legendarno preteklostjo. Vso zbirko pa organsko spajata dva temeljna tona: ko-prnenje po sokovih rodne grude in krvi ter prisluškovanje večnemu kovaču - Času.
Zunanja oblika knjižice učinkuje lepo: širok format se ugodno prilega dolgim vrsticam, lice ovitka (po načrtu Ivana Kosa) diskretno podčrtava misel, ki je izražena v naslovu.
III,
V založbi Hinka Saxa v Mariboru so izšle H. Heinejeve pesmi, in sicer I. del, Lirični intermezzo. Preložil jih je Al. Benkovič. Kot uvod in karateristiko Heinejeve poezije je prevajalec objavil Sienkieuriczevo razmišljanje o ljubezenskem čuvstvovanju pesnika: dokler ljubi svojo izvoljenko z upanjem in obožavanjem, je njegova pesem polna globoke notranje harmonije in nežne romantike; ko ga pa ljubica prevari, so vsi njegovi občutki do nje in do sveta prepojeni s pikrim cinizmom. Sienkiewiczeve besede na uvodnem mestu zbirke so prav umestne; v njih dobi čitatelj ključ za razumevanje onih pesmi, ki spadajo v drugo razdobje pesnikovega srčnega doživljanja in ki bi jim brez tega poznanja človek morda lahko krivično očital banalnost v izražanju.
Težko je prevajati pesmi, še težje pa lirične,, ki so spontan izraz pristnih, resnično doživljenih občutkov, katere more človek točno izraziti le v svojem jezika. Zato se bo Benkovičev prevod, ki je v splošnem prav lep, na nekaterih mestih le drugače dojmil tistega, ki pozna Heineja v izvirniku, drugače onega, ki začuje pesnikovo struno samo iz prevoda. Ne morem si kaj, da bi se ne izpodtak-nila nad neokusnim izrazom: njo mično ib dično (str. 15) ter nad prevodom: In pesem bo drgetala (str. 19). Nimam sicer pri roki izvirnika, ali po celotni pesemci sodim, da spada v ono skupino, ki je nastala v srečni, nadepolni dobi pesnikovega doživljanja in je zato iskrena in nežna, brez cinizma. V predzadnjem verzu na str. 17: In luč nebeško premini je najbrže tiskovna pomota ter bi moral biti po logični stavkovi analizi imenovalnik namesto tožilnika.
Heinejeve pesmi imajo pač določeno stalno mesto v nemški in deloma tudi v svetovni literaturi. Človek današnjega časa se je seveda v pojmovanju in doživljanju ljubezni dvignil nad Heinejeuo dobo; zato bo prislušknil njegovi struni tako kakor takrat, ko gre ponoči skozi vas in začuje mehko fantovsko pesem, ki ga sicer trenutno razneži, ne more mu pa seči globoko v dušo in mu razgibati tiste občutke, ki res tvorijo bistvo njegovega z modernim nazorom pojmovanega ljubezenskega doživljanja.
I z v E s T J A
Po Ženskem svetu.
Razstava moderne žene. Češkoslovaško ženstvo priredi letos širo k 02 asu ovan o razstavo, ki bo obsegala vse, kar tvori življenje in delo sodobne žene. Odprta bo od 3. avgusta do 15, septembra; tiste dni bo v Brnu tudi izložba moderne trgovine.
Na ženski razstavi bodo prirediteljice pokazale, kako in s kakšnim uspehom deluje danes žena na polju telesne vzgoje, v glasbi, v raznih panogah umetnosti, v socialni in higijenski zaščiti žene in deteta, v raznih poklicih in v javnem žvljenju, v gospodinjstvu in modL Razstavni urad, v v katerem so najodličnejše češke in nemške učiteljice in ki je pod načel&ivoan ge. Schützove, bo vse delo pojasnil in pokazal 6 priprostimi in jasnimi diagrami. Tako «e bo n. pr. videla izobrazba bodoče gospodinje v kuhinji, ko bo pripravljala jedi pod nadzorstvom učiteiljice. Vse druge strokovne ■ šole bodo istotako nazorno kazale svoje delo, kakor šola za gobeline, vezenje, za slikanje na steklo, sploh vse one panoge ročnega dela, katere tujci tako občudujejo. Telesno vzgojo bodo ponazorovali ritmični nastopi skupin, in sicer vsak dan po drugem programu, Istotako bodo dan za dnem koncerti pevk. Socijalna zaščita bo kazala svoje delo: vzorno dečjo sobo za 6 tednov siarega dojenčka, zaščito in higijeno matere in tovarniške delavke, dečjo sobo. Poseben higijenski muzej bo kazal pravilno prehranjevanje. Gospodinjski oddelek bo imel uredbo kuhinje, pralnice, shrambe in vse tehnične pripomočke^ ki lajšajo in izpopolnjujejo delo v gospodinjstvu. V oddslku za modo ne bodo samo prvovrstne toalete, gosposke in večerne obleke ter najrazličnejši športni kostumi, temveč tudi delovne obleke, perilo, obutev, klobuki, rokavice, krzno in toaletni predmeti. V posebnem oddelku bodo razstavljena slikarska in kiparska dela čeških in nemških umetnic; tudi pisateljice bodo imele na razstavi isvoj prosior. Razstavni odboT bi rad pripojil izložbi tudi zbirko ženskih časopisov iz vseh evropskih držav; zato je poslal vsem uredništvom prošnjo, naj bi mu dala po 1 izvod za to propagando.
Razstava bo vsekakor zelo zanimiva, zato vabimo one naše čiteljice», ki imajo zmisel in isredstva za poučna potovanja, naj gredo v Brno gledat to vielikopotezno prireditev naših sester.
t Maja meseca t. I, je umrla v Parizu Severine, znana francoska pisateljica. Ob njeni smrti so časopisi priznali pokojnici velik talent in jo slavili kot pisateljico, katere literarni pomen sega visoko nad povprečno vrednost. Čeprav imajo Francozi
lepo vrsto umetnic in književnic in je število moških literatov še veliko večje, ise vendar javnost na poseben način zanima za vsakega posameznega in s posebnim veseljem čita kolone, ki se tičejo osebnega življenja umetnikovega. Tako je bilo pred kratkim objavljenih tudi mnogo anekdot o Severininemu zasebnem življenju in o njenih delih.
Margareta Böhme, znana nemška pisateljica, je praznovala letois 8. 5, svojo 60let-nico. Svoj časi je zaslovela zlasti z romanom «Dida Ibsens Geschichte», ki nosi tudi podnaslov: «Dnevnik izgubljenke», V takratnem morju omledne nemške literarne produkcije je biil roman zlasti radi svoje snovi velika senzacija in ime pisateljice se je mnogo imenovalo. Danes seveda niismo več tako tesnosrčni in knjiga, ki je pisana vseskozi zelo dostojno, ima trajno umetniško vrednost. Odlikuje jo krasen realizem, ki spominja precej na Flaitbertovo «Madame Bovary», a kakor pri Flaubertu tudi pri Böhmejevi drugi spisi nimajo iste umetniške vrednoisti kot remek-delo, ki je prineslo slavo.
Srednjeveška učcnjakisija. Predlanskim je izšla v založbi «Münchener Druck» knjiga C-" v. Hilde g ar da», v kateri opisuje I-'c-m.an. Fischer življenje in znanstveno de3o ie svetnice. Živela ie v	'er
/e bila opatica v samos-tanu Bingen na Nemškem. Proučavala je prirodosiiovne vede in spisala o tej stroki veČ učenih knjig. Bila je tudi zdravnica in se je tudi na tem polju izkazala kot resna učenjakinja. Poleg Alberta Magnusa (doctor universalis) je bila Hildegarda najvažnejša uČenjaška oisebnoisft dvanajstega stoletja.
Higi;
igijcna.
Vitkost, Neki london;ski zdravnik specijalist zdravi svoje rejene pacij«ntke tako: ne s pritrgavanjem na hrani, ne z masažo, ne s telovadbo, ne s toplicami; nego s čistim zrakom. S preiskavo in poizkusi je namreč dognal, da ženiske navadno preslabo dihajo, pri tem se jim prsi dovolj ne širijo. To je posebno pri ljudeh, ki so vajeni iz komodnosti pripogibati hrbet, s tem pa se prsni koš stisne, v pljuča pride malo zraka, zato se malo razširijo, prsni koš pa celo ne. Zdravnik trdi, da je pravilno dihanje edino naravno, neškodljivo in uspešno sreds-tvo proti debelosti. Pljuča se morajo vežbati, da čim veČ zraka sprejemajo. Pravilno dihanje pa nikakor ne sme biti utrudljivo. K takemu dihanju pripomore držanje telesa: modere ali pas.
Vzrok debelosti je nabiranje masti v podkožnem tkivu in drugje po telesu; ta
LETNLK VII.
ŽENSKI SVEiT štev. 7.
STRA.N 2Z1.
mast pa prihaja iz neizgorele hraae, katero smo povžili. Redilnost v.3&h živil se meti s kalorijami, to je z množino toplotnih enot, ki se v telesu tvorijo iz tega ali onega živila, če v telesu res zgori. Tako s® vse, kar povžijemo, v telesu obrne v toplotno energijo, če se vžita hrana sreča z zadoistno množino zraka, oz. kisika, da more zgoreti. Kisik dobivajo pljuča iz zraka, iz pljuč odnašajo kisik po teJcsu rdeča krvna telesca, katera ga na svojem potu po telesu izpu-Ščajo, in povžita hrana, ki je ludi v krvi, si ga prilasti, da zgori in tvori toploto. Če dihamo površno, dobi kri le malo kisika, zato ostane del hrane neizgoren, pa se odlaga po telesu kot tolšča. Masti je vedno več, kvečjemu če se' ne trpinčimo z lakoto. To je približno tako, kakor v prenapolnjeni peči, kamor ne more prodreti zadostno zraka. To ve vsaka gospodinja, kako se ogenj duši in oddaja le malo vročine-.
Kuhinja.
SUROVA ZELENJAVA.
(Glej tozadevni članek in recepte v 6. št.
«Ženskega Sveta».] Korenje in zelje.
50 gramov korenja, (merlina) drobno nastrganega, in 40 gramov belega zelja, fino zrezanega, pokrij in postavi na pokrov uteži, da bo zelenjava stisnjena par ur. Zatem deni obojno zelenjavo še ločeno na majhen krožnik. Vzemi 2 žlici (30 gramov) olja, 2 žličici (10 gramov) svežega limono-vega soka, žličico smetane, knn'co žiičk? medu, dobro zrezanega luka (Schinttlauch) in pcteršilja, žličico nastrgane čebule, konico žličke nastrganega česna in nekaj zre-zanih zelišč (timijan, maj,aron, esLagon), zmešaj dobro vse to, da dobiš solatno omako, katero zliješ na korenje in zelje. Po okusu pa poljubno primešaj še kaj drugega, če ti je všeč.
Glavnata solata.
40 do 60 g glavnate solate oblij z 20—30 g olja in ^ žličice limonovega soka in dobro premešaj. To solato deni v tako iskledo kakor surovo sadje, aH pa v posebno skLe-dico. Nameisto olja uporabiš- tudi majonezo.
Cvetača in paradižniki.
50 g surove očiščene cvetače (karliole) nastrgaj; 80 gramov paradižnikov zreii z ostrim nožem v tenke ploščice in Čedno razpoloži okolu cvetače po krožniku. To oblij s solatno omako ali majonezo, kakor je popisano prej,
Endivija, tenko zrezana in kakor glavnata solata z oljem in limonovim sokom
pripravljena, (kakor prej omenjeno), se tudi razpoloži okolu surove zelenjave.
Mešana zelenjava.
Cvetačo, kolerabe, mlad zelen grah, korenje, kumare, paradižnike, dalje bele in črne redkve, redkvico, luk, peteršilj, neka; kuhinjiskih zelišč in malo soli, vsie drobne nastrgaj in pretlači skozi «trojček, pa poli] s smetano ali majonezo ali z mas-tnim mle« kom. Lahko pa kakšno zelišče opustil, ali pa še kako primešaš.
Jabolčna jed.
Vzemi 1 veliko dobro obrisano in očiščeno jabolko. Zribaj nekaj orehov, lešnikov iu mandeljnov, vsakega za 1 žlico; 1 vrhano žlico phanega ovsa, namočenega 12 ur v 3 žlicah vode; soka iz polovice llimone; 1 žlico kondenziranoga in ^oslajenega mleka.
(Sok in kondenzirano mleko se najprej zmešata s phanim ovsom). Potem zribaj jabolko, vmes pa polagoma primešavaj to ovseno zmes, da se bela jabolčna barva ohrani. Na mizi potrosi povrhu še zmlete orehe.
Po Ullsteinovi «Rohkost».
Vsako pecivo, torto, kekse, piškote, prav malo 050li. To namreč izboljša okus. Nekoliko osoljen keks se takoj loči od nesoljenega, ker ima bolj poln okus-.
Prekuhana govedina v omaki. Govedino, katero si že prekuhala ža juho, okusno pripraviš v omaki ter tako napraviš z navadno govedino malo izpremembo pri obedu. Ko je meso in juha ž^ kuhana, napravi posebej v kozici prežganje, katero zalij z juho. Preveč ne smeš štediti z mastjo in čebulo. Prideni ludi nekoliko kumne. Ko je omaka prevrela, prideni še kisle ismetane in nekaj kapar, ali pa jo napravi s paradižnikom. V tem primeru ne smeš pridarti kisle smetane. N,a zre-zano meso precedi to omako in serviraj s krompirjevim pirejem ali z makaroni.
Kamnovo meso. Za prežganje treba vedno najprej deti na mast moko, ker se čebula, prej zarumeni nego moka ter postane čebula pretemna. Zarumeni na masti nekaj moke in čebule ter napravi rujavo prežganje. Zalij z malo jesihom in z vodo. Na male koščke zrezano svinjino duli v tem soku približno eno uro. Prideni precej kumne in malo česna. Ko je meso mehko, precedi omako ter ji pridem nazadnje še nekoliko kis.le smetane.
Kromnir po lijonskem nač^nn. 1 kg krompirja olupi, skuhaj in pretlači skozi sito. Razbeli v kozici 5 dek masla, dodaj tenko narezane čebule in polahko pokuhaj. Potem stresi krompirjev pire (pretlačen krompir) v kozico na maslo, prej pa še posoli, popraj, dodaj še kako začimbo, premešaj in jo lepo razravnaj po kozici. Postavi k
STRA.N 22S._ŽENSKI SVET &tev. 7._LiE^TKIK VII.
ognju, da se še malo in nalahko popeče.	danji sovaščani niS ka>j ne tivažujejo, nego
Ko ta «torta» lepo zarumeni, jo zvmi na	se držijo bolj le prvega dela, ženijo se ve-
krožnik. Če «i pravilno postopala, boš imela	činoma le bolj med seboj v domači vasi in
na mizi oku&no in slastno jed.	tudi po botre in botrice ne hodijo radi kam
—	drugam. To delajo iz deloma resnične, delo-
^ 1» »	^^ naimišljene izkušnje in prepričanja, da se
CjrOSPOQintStVO.	Kraševke in Istrani [isami sebe namreč moji
^ ^	ožji sorojaki ne smatrajo za Istrane, dasi so
Madeži od zdravil in od potu. Neki zdrav-	^^ nedavna pripadali isti istrski pokrajini]
nik mi je rekel, da je treba skoro vsak ma-	malokdaj in težko prilagodijo in vžive v nji-
dež od zdravil izpirati z drugim sredstvom.	Jjove bolj po mestno-okolišlco usmerjene živ-
Jodova tinktura je prav dobra. Kani je par	ij^nskc razmere in odnošaje. Od tod prihaja,
kapljic na madež, drgni s šSetko, potem iz-	^^ gj, skoraj vsi vaščanl med seboj v več
peri z vodo ia z milom in deni sušit na	j^y ^^^ bližnjem sorodBrtvu, in kdor izmed
solnce. Večkrat odpraviš madež z navadnim	t^j^ev jih sliši med seboj govoriti, si ne ve
milom in limonovim sokom ter s solncem.	razložiti, odkod ima visakdo toliko sva-
Na ta način sem izprala madež, ki ga niti	svakinj, nevest, z.etov i. dr. takih so-
jodova tinktura ni izmila. Tudi za prepoteno	sodnikov, ter tako obilico «komparetov in
perilo ali za potne madeže na svilenih^ no-	botnc» (kumov in kumic), gavicah je limona izvrstna. Iz zdravniških
plaščev sem očistila mnogo madežev s tem,	Vsled uljudnastnega obiSaja se potem rsi
da sem plašče belila na sobicu po 8 dni,	člani, mladi in stari, posvačenih m pobotre-
škropila <sem jih z milnico. Celo zastarele	nih rodovin, nazivajo med seboj z doticnimi
madeže sem ubelila, seveda na prav vročem	imeni. V sicer dokaj veliki vasi je zato le
sohicu. Zastarele madeže je treba še posebej	pičlo število različnih rodbinslph imen m
namiliti in pokapati z limono. M. Z.	priimkov, pač pa so si vse vprek botri, sva-
Pozlačene okvirje pri slikah čistimo z	ki in «l.i kar je y vasi nenavadnih, le
vodo in špiritom.V^emo -kega Polo	/a nT^^^^^To^^e^ruto^^poto^ci
^Lvirju^'-V^": Ln^f ^oUeÄ ma^:	prj^tmh dpmačkov nego pozneje v vas na-
mehko ščetko, nazadnje pa še dobro zbri-	seljenlh tujcev. .
šemo z mehko cunjo. Da se zlata barva	O kakih posebnih zenitovanjskih običajih
posveži, namažemo okvir še s snegom iz	in šegah ni mnogo znajnega. forokc so se
beljaka, kateremu smo primešali malo drob-	do novejših časov seveda vršile le v cerkvi,
ne soli	je pa poleg cerkvenega obreda še civil-
_ ■ ,	.....	. ,.___na poroka. Tudi tukaj seveda velja pravilo,
. Torbice .z usnja cistmio_ s «pentmom	^ P ^^ ilnovitejä» sla ženin in
m mlekom, ahko tudi s čebulo. Glavico	P , ' «novica»), tem
čebuk prerežemo crez pol m drgnemo z	I, številne ši so
n,o usnje, nj o pa se s krpico iz jelenove	. / ; jtidi dosedanji že-
kože, da dobi „snje zopet pravi blesk.	^-tj^®/ IjJj^i; ^^^^^ „.ladeniči) pri
Parfem iz šmarnic, jasmina, akacii m vrt-	slovesnem dogodku priti na svoj račun,
nie. Lepo svežim in čistim cvetom oskubi	umevno, zato se pa mora ženin od njih
listke in jih stlači v steklenico. Nanje vl.ij	posloviti s primernim darilom aH pogošče-
'I, čistega špirita ali franc, žganja m na	poslovilnica je tem važnejša in tem vrh še l^/s glicerina. Nato dobro zamaši
^^	izdajtnejša, kadar je ženin iz druge vasi in
daj, da stoji na solncu tri tedne. Potem pa	ojpglje nevesto v «tujino». Pri svatbi pridejo
nalij parfem v male stekleničke.	potem «voglarit» ali «na prež,o» tudi manj
Oljnati madeži na preprogi se odpraviio	zreli mladeniči in v obče otroci, kakor je
tako; zmešaj magnezijo in bencin tako, da	tudi drugod navada. OdpeJjava neveste iz
dobiš precej gosto kašo; namaii jo na de-	domače hiše m nfan sprejem na novem domu
belo po m.adežu in počakaj, da se posuši,	f® XT'' tako kot drugod po nasih
potem pa izkrtači prah. Če ostane še kaj	krajih, deloma šaljivo, deloma resno in slo-
madeža, pa še vdrugič namazi s tako kašo.	O prapravah za svatbo, posebno s
^ ____strani neveste, sem napisala ze v prejšnjih
J ~ I ^ ,	člankih.
iz n3.sC SKrinjC.	Najveselej^l dog^odek po svlaftbi je za novo-
[Nadaljevanie.l	poročenca gotovo rojstvo prvorojenca. Vsa
nuTniiT v. T' OK-nnoT	blažena ga ogledujeta in si lemljeta iz rok
OBICAII v OKOLICI.	^ ^^^^ ^^
Žcnitcv in krst,	jijjja zdi pravi dar iz nebes, Posebno ako
Narodnega rekaj «Ženi se bliže kot moreš,	je novorojenček deček, se roladiina zakon-
botri pa se čim dalje, tim bolje,» moji nek-	cema kar topi srce od veselia.
LETNIK VII.
ŽENSKI SVET štev. 7.
STRAN 223.
Kmalu po rojstvu, pri nekaterih prej, pri drugih kasneje, vsekaicoi- pa če le mogoče še pre-dno mine 8 dni, odneso malega zemljana h krstu. Seveda mora imeti dete čim lepšo krstno opravo, pos-ehno prvorojenček, najbolj priljubljene barv« so bela, modra za dečke in rožnata za deklice, pa obilo čipk in okraskov. Za kuma in kumico ista skrbna roditelja poskrbela že preje. Kum in kumica sta mnogokrat kak to-variš ali tovarišica zakoncev, ako nimata kakih bolj postamih dobrih znancev in prijateljev. Da bi jemali za bo^re vedno le iz jedne in iste hiše, tu ni navada; največkrat izberejo vsakemu otroku druge botre in iz druge hiše in rodovine. Posebna navada je, ne le v naši vasi ampak tudi najbrže v bližnji okolici, da se botri in botrice med seboj vedno le «vikajo-», ir nikdar ne «tikajo», tudi če govorijo starejši oženjenci z mlajšimi samskimi botricami in botri. Po krstu priredijo navadna imovitejši roditelji novorojenčka slovesen obed ali večerjo, takozvane «botrinje»; odtod tudi pohvala za k;a.ko dobro kosilo; «smo se imela kakor na botrinjah». Botrinje niso obvezne, pri manj_ imovitih zadostuje tudi, da gredo malo v gostilno, izpijejo kozarec vina in pojedo mal prigrizek. Seveda ne sme to po-gostovanje iti tako daleč, da bi potem med-potoma izgubili novorojenčka, kakor se je to nekdaj dogodilo v neki vasi blizu Kopra. Pri botrinjah gre botrom — kumu in kumici — častni prostor, počaistijo jih,-kakor le morejo, in pri takem veselem in slovesnem praznovanju je vse veselo in dobre volje, kratko-öasni pogovori se vnste. drug za drugim, vmes pa slede napitnice, posebno za zdravje, pro-speh, srečno in dolgo življenje malega krißt-jana ter njegc-vc mlade matere (obrodnice).
Razidejo se potem večkrat že pozno zvečer vsak na svoj dom, ,ako se jim med tem ne primeri, da gredo še na zadnjo kapljico v gostilno na kozarček «šentjanževca». Tako je bilo včasih; kako je sedaj, mi ni dosti znamo, najbrže so se navade opustile in vijied slabih časov tudi razsipanje in trošenje ob takih prilikah.
Po reku: «Roka roko umiva» je treba, da se tudi botri odzovejo in nekoliko oddolžijo za prejeto goistoljubnost in podeljeno čast. Pred vsem mora bili primemo obdarovan novorojenček, ki dobi v dar obleko, kako spominsko darilce (srebrni pribor v etuviju, zlat novec ali kaj podobnega), za mater pa dobro pecivo in vino, kava in sladkor, pa tudi par lepih piščancev ali tolsto kokoš. Te darove odnese kumica sama novorojenčku in svoji novi botri. Glavno pri vrsem tem je, da morajo novorojenčka obdarovati, tudi ako bi izostala vsa druga medsebojna pogoščeva-nja in obdarovanja. Ako bi novorojenček ne dobil daru, oziromiai spomina, bi bilo to pre-žalostno za roditelje, a za botre same sra-
motno in umazano. Seveda se taka medsebojna spoznanjtai in obdarovanja ravnajo po zmožnosti in radodamosti dotičnih darovalcev. Naj doßtavim tukaj še, da pogostoma in skoraj povsod povabijo bodisi na srv-atbo ali na botrinje tudi domačega gosp. učitelja in gosp. duhovnika, ki poroča ali kr&ti. Teh dveh gospodov se Iju^tvo rado spomni tudi ob drugih priložnostih. Tako na pr. redkokdaj pozabita, vsaj visak boljši gospodar in gospodinja, da bi ne poslala omenjenima po nekoliko prvencev, bodisi sadja, črešenj, hrušk, jabolk, breskev, smokev, pa tudi «špa-ron» grozdja in šop oskuršev, s pripombo: «za pokušnjo». Tem dobroisrčnim dokazom prijiaiznosti in uljudnosti sledi pozneje, ko pretakajo ali prodajajo novo vino, zopet «po-kušnja», pa bodisi sladki refošk ali slovita «brežanka» (belo vino, ki ga je že Vodnik počastil, rekoč: «viviait mat' brežanka»), isto-tako dajo pokusit tudi novo olje, in slednjič še slastne koline. Iz tega je razvidno, kako to dobro ljudstvo ljubi, spoštuje in časti sVoje duševne voditelje, ki delujejo zanj in se resnično zavzemajo za njegove koristi.
(Rosandra.)
O lepem vedenju.
(Nadaljevanje.)
Ne trgaj cvetlic, ne sadja, če te niso pozvali. Ne izrabljaj preveč vozil, ki so ti morebiti na razpolago. Ne delaj, če se pelješ sam, predolgih izletov z vozom in konji, ki ti jih zaupa gostitelj.
Ne hodi isam po privatnih sobah svojih gostiteljev, niti ne v klet, v družinsko sobo ali v gospodarska poslopja.
Vstajaj in hodi k počitku ob isti uri kot domači. Zvečer vstani od mize in pojdi k počitku prvi, to je med deseto in enajsto uro.
Če mora gostitelj nenadoma iz važnih vzrokov za dalj časa odpotovati, odpotuj tudi ti, za izgovor najdeš kmalu kak vzrok.
Ne ostani kot gost dalj časa, kot je bilo prvotno zmenjeno, tudi če te gostitelji pridržujejo, kar se vedno dela že zaradi lenšega. Le pri zares intimnih in starih prijateljih lahko zategneš svoj obisk.
Kljub temu, da se hoče napitnina odpraviti, je vendar naravno, da kako odškoduješ poisle za delo, ki si jim ga povzročil.
Ko zapuščaš hišo, daj vedno napitnino poslom, ki so ti stregli. Več ali manj, kakor je ravno trajal tvoj obisk. Daj v:em poslom enake svote, ali pa izroči večjo svoto onemu poslu, ki ti nosi prtljago, da ta potem vsem drugim razdeli.
Od doma pošlji svojim gostiteljem kak dar v zahvalo. V vsakem slučaju pa moraš vsaj
STRAN ZU.	ŽEl^BKI SVEfT žtev. 7.	LETNIK Vil.
>isati prav prijazno pismo, v katerem izraziš Pri dveh jezdecih jezdi starejši aa desni, ladoščenje nad prijetnim bivanjem med pri- Tudi dama v spremstvu jezdeca Je na desni, ■atelji in obljubo, da ti ostane lep spomin na Jezdec ne zajaha pirej konja nego dama, ijih gostoljubnost.	katero spremlja. S konja stopi jezdec prvi,
RAZVEDRILA:	^^ lahko pomaga potem dami, ko razjaha
svojega konjd.
Na lovu.	Dama ne jezdi nikdar sama, marveč le v
Lovci-prijatelji se povabijo brez cere- družbi očeta, moža, brata 'ali sluge. Posled-monij. Večjo važnost polaga povabljeni lo- ^jj jezji vedno zadaj, kakih deset metrov rec, kar se Uče obleke, na udobnost nego ^ razdalji za njo. □a eleganco. Zadostuje, da so lovci dobro, ^ ^ ^^^ ^	^ ^^^^^
loplo oblečeni m da sp Jnn na razpolago	'p^.	^ drugim, znanim jezde-
laprta prenočišča m obilna hrana.	^^^^ ^^^^	p^y^^ ^	ja
Na lov vabiš z vabili, če si lastnik ob- p^^di-avi 2 desnico. Dama se v pozdrav pri-§irnega lovišča z obilno divjačino in lahko j^io^i,
bkrati povabiš več oseb.	Pri kartah.
Vabilo na lov se glasi približno takole: Ogibaj se kartanja za denar. Med prija-Gospod Krsiiik vabi g. Zorca na lov v j^jj; j,,, jgj.^ zmerno za minimalne svote, to-lovišče Rudnik na dan 5, januarja 1^8,	^^^ postane igra mikavna in zanimiva.
Odhod ob 8 uri z glavnega kolodvora. Vr-	^ p,; J^artanju dobivaš,
nitev o polnoči, . , .	j . niti ne mržnje, če izgubljaš. Ne glej v karte
To vabilo ®e pošlje najmanj os6m dni ^^^ ^^^^^ iskopiček drugih, pred določenim dnevom in zahteva tako)š-	korektno in zase. Mešaj in deli
nega odgovora od oseb, ki so vabilo pre-	vestno. Pri deljenju in igranju ravnaj
i®^®'	. s kartami obzirno.
Vabijo se na lov lahko gospodje m če zapaziš, da kaka navzoča dama vara, dame. Običajno se dame lova ne udeleže, ^^	.	^^ ^^„jo
ampak samo obedov, katere pomagajo	izprevidiš nekorektnost, rajši
včasih tudi pripravljati,	prenehaj igrati.
Vsi člani povabljene družbe morajo vza- r^^i^oIi^ nadomesU slučajno odsotnega jemno prispevati k prijetnemu m piodo- j	^li igraj iz uslužnsti partijo s starim
nosnemu lovu.	človekom.
Ob-.eka za lov mora biti pravilna, to je	animirajo za igro za vi<;oke svote,
preprosta, udobna m topla. Srajca iz fla- ^^ojemu žepu niso prikladne, se brez nele, te ovnik barzunast, klobuk mehak	^ izgovorom, da te igra ne
ali IZ velura,	zanima, in rajši «komari».
Na lovu ne oviraj drugih lovcev m ne	n - h •(.>..
nadleguj tovarišev za divjačino, ki so jo	uruzaone igre. ^
sami ustrelili.	Med mladimi ljudmi so razširjene dru-
Na pridnem lovu odstopi divjačino, ki žabne igre. Igre, pri katerih ise zastavljajo si jo ustrelil, svojemu gostitelju, in gosti- predmeti, da se potem po prestam kazni telj bo poleni divjačino s teboj pravično rešijo,, se morajo igrati v navzočnosti. stM-dclil. Pri mnogoštevilnem lovu se divja- šev ali odraslih oseb. Marsikdo med igralci čina razdeli med vse enako.	ima s tako igro zahrbtne namene.
Ako pade divjačina, ki si jo ustrelil, na Starši naj sploh, kadar se vprizarjajo do-sosedovem lovišču, jo pusti ležati, Kadar mače družabne igre, nadzorujejo^ otroke, ki pa si pomotoma ali nevedoma zašel v morajo bili zelo enake starosti m vzgoje, tuje lovišče, sprejmi opozorilo vljudno in Uganke, ki so ti že znane, pusti drugim se oprosti. Vedno se ogibaj lovskih kon- „gibati in ne kvari veselja s prenaglo re-fiktov, ker so ponavadi dragi in se slabo jitvijo.	(Dalje prih.)
končajo.	. . .
Daj vedno lovskemu čuvaju napitmno in	V^^ii^aima t^nimrilU
ne pozabi tudi na gostiteljeve posle. Lov	KlljlZeVna pOrOCUd.
je v resnici razvedrilo, ki ti ga nudi go- Cankarjev «.Hlapec Jerneja je
'ToL na konjih se udeležujejo dame v	izšel v rumunskem prevodu. Kritiki so zelo
lovski ali popotni obleki.	pohvalno ocenili to delo m postavljajo Can-
Na konju.	karja poleg Leva Tolstega. Knjigo smatrajo
Jezditi se sme samo na samotnih krajih	kot prvovrstno umetnino v svetovni so-
ili na potih za jezdece.	cialno politični literaturi.
MIROSLAVA LEITQEB ■ Ljubllana
JURČIČEV TR6 ŠTEV. 3
Roöno in strojno vezenje.
Vezenje narsänlb m. Krssna Iz&ira nom robcev. Predtiskane, začete in izgotovljene vezenine.
POSeBNOST: Zastori in porilo po «•{• novejSih okusno lestavllenlh vzorcih.
Vse potrebäölne za predtlskanje v Izbiri.
NiU'o£Hloam „ŽeiiBiccjea Aveta** &«odatatiiA pmpnmt^
Fablani & Jiirjevec, uubijam
Stritarjeva ul. 5
priporočata cenjenim gospodinjam svojo vel'to zalogo manufakturnega blaga za dame.in gospode. Belo blago za perilOj preproge, zastore, perje, puh, Kapok, žima itd.
Narodna Galerija v Ljubljani
je izdala sledeče knjige:
Slovenska moderna umetnost. I. Slikarstvo. 27 reprodukcij z uvodoni Izidoiia Cankarja. Broš. 30 din. (lir 12-50), vez. 36 din. (lir 14-50) (Za člane: broš. 25 din. (lir ll"—), vez. 30 din. (Ur 12-50).
KNJIŽNICAINARODNE GALERIJE.
I.	Dr. Josip Mal, Zgodovina umetnosti pri Slovencih,, Hrvatili in Srbih, 142 strani teksta, 69 slik. Bros. 52 din. (lir, 19-50), vez. 59 din (lir 22-—). (Za člane: broš. 40 din. (lir 15-50), vez. 46 din. Oir ]7'50).
II.	Dr. Izidor Cankar: Uvod v umevanje likovne umetnosti
(Sistematika stila). 224 ^trani, 48 slik. Brčš. 62 din. (lir 22-50), vez. 72 din. Oir 26-—)• Za člane: bros. 52 din. (lir 19'50), vez. 60 din. Oir 22--).
Naročnice „Ženskega Sveta" dobe knjige za člansko ceno, če jih naroče pri NARODNI GALERIJI V LJUBLJANI.
za kopalne
' priporoča ivrdka
A. & E, Skäbernk
Lfuhliana