LETO XXIV 1984 NOVEMBER Št. 20 GLASILO DELAVCEV DELOVNE ORGANIZACIJE ŽELEZARNE ŠTORE POSLOVNI REZULTATI V OBDOBJU JANUARSEPTEMBER 1984 V obdobju januai - september tekočega leta smo kljub slabim pogojem gospodarjenja uspeli obdržati trend rasti fizične proizvodnje. Tako smo fizično proizvodnjo v primerjavi z enakim obdobjem preteklega leta povečali za 8,2 % brez TOZD Tovarna traktorjev, kjer znaša povečanje fizične proizvodnje celo 14,34 %. To povečanje fizične proizvodnje smo dosegli ob povečanju zaposlenih na podlagi delovnih ur za 5 %. Pomembriejši pokazatelji doseženih finančnih rezultatov v obdobju januar-september 1984 so naslednji: BESEDILO I-IX/83 I-IX/84 IND. Plan I-IX/84 IND. 1 2 3 3:2 4 3:4 1. CELOTNI PRIHODEK 11.635.561 20.932.758 180 20.056.976 104 od tega: — eksterna realiz. na dom. trgu 5.169.537. 9.476.514 183 8.423.232 112 — izvoz 1.376.041 2.030.334 148 3.033.099 67 - drugi prihodki 422.180 748.608 177 194.911 384 2. PORABLJENA SRED- STVA 9.466.074 17.899.654 189 16.733.028 107 od tega: Upi amortizacija 462.966 634.804 137 692.759 92 — vložek 5.644.824 10.907.045 193 10.654.235 102 3. SKUPNI DOHODEK 2.169.487 3.040.104 140 3.323.948 91 4. OBV. IZ SK DOH. 83.283 326.892 392 128.709 254 5. DOHODEK 2.086.204 2.713.212 130 3.195.230 85 6. OBV. IZ DOHODKA 982.762 1.317.441 134 1.326.851 99 od tega: BSSSdosp. amortiz. 103.529 51.773 50 57.063 91 - del doh. za del. sk. 230.588 337.293 146 365.232 92 - obresti 273.980 403.899 147 346.063 117 - prispevki, davki in ostale obv. iz doh. 374.665 524.476 140 558.493 94 7. ČISTI DOHODEK 1.103.442 1.395.771 126 1.868.388 75 8. ZAČASNA RAZPORED. ČISTEGA DOHODKA — za osebne doh. 823.811 1.198.333 145 1.182.000 101 — za sklad sk. por. 76.949 110.272 143 163.438 67 — za rezervni skl. 37.364 89.658 240 68.938 130 - za poslovni skl. 233.376 243.326 104 454.012 54 9. IZGUBA 68.058 245.818 361 M CELOTNI PRIHODEK: se je v primerjavi z enakim obdobjem I, 1983 povečal za 80 % in sicer največ iz naslova prodaje proizvodov in storitev med TOZD za 88 °/o, najmanj pa seje povečal izvoz in to za 48 %. Planirani celotni prihodek smo presegli za 4 %, pri čemer so se najbolj povečali drugi prihodki za 284 %. Kljub bistveno povečani fakturirani realizaciji na domačem trgu v mesecih avgustu in septembru smo s povečanimi aktivnostmi, tako komercialnih kot finančnih služb, uspeli neplačano realizacijo na domačem trgu v primerjavi s stanjem ob polletju celo znižati, nebistveno pa se je povečala neplačana realizacija, dosežena z izvozom. Z upoštevanjem obračunane vrednosti blaga na poti skladno s predpisi, je vpliv neplačane realizacije v III. trimesečju celo pozitiven in sicer za 39.152 tisoč din, v obdobju januar september 1.1. pa nam neplačana realizacija znižuje finančni rezultat še za 54.359 tisoč dinarjev. Obračunana izvozna stimulacija, ki pa je v letošnjem letu precej nižja, je skoraj v celoti povečana. (Nadaljevanje na 2. strani) Pri talilni peči v TOZD Livarna II Modernizacija Livarne II V delovni organizaciji Železarna Štore potekajo intenzivna prizadevanja pri uresničevanju razvojno-sanacijskega programa temeljne organizacije Livarna strojne litine. Na skupnem sestanku domačih ponudnikov za dobavo opreme za formarsko linijo, ki naj bi v veliki meri rešila položaj te temeljne organizacije, je bila izbrana Metalna Maribor. Formarska linija, ki naj bi bila popolnoma mehanizirana in avtomatizirana, je ključnega pomena za trajnejšo sanacijo temeljne organizacije Livarna strojne litine, ki že dalj časa posluje z izgubo. Novo opremo bo Metalna iz Maribora izdelala v kooperaciji z tujim proizvajalcem livarske opreme. V temeljni organizaciji Livarne strojne litine izdelujejo edini v Sloveniji kvalitetno nodularno litino, vendar je ta livarna tehnološko zastarela in slabo opremljena. Realizacija investicije v livarni strojne litine pomeni torej nujni korak k uskladitvi zahtevne proizvodnje, z ustrezno tehnologijo. Z novo formarsko linijo naj bi se močno zmanjšalo težko fizično delo, ki je danes v tem zastarelem načinu proizvodnje še kako prisotno. Poleg tega pa bi pomenila avtomatizacija tega delovnega procesa zmanjšanje števila potrebnih delavcev za 50. Potrebna finančna sredstva naj bi v znatnem deležu prispevale ostale temeljne organizacije Železarne Štore in sam TOZD Livarna strojne litine. Prav tako bodo tudi precejšen delež združili koristniki proizvodov Livarne strojne litine. Poleg tega pa se predvideva zaključitev finančne konstrukcije te investicije še s komercialnimi in bančnimi krediti. Vrednost investicije naj bi bila približno 850 milijonov dinarjev. Do pričetka izvajanja del naj bi prišlo v začetku leta 1985 s tem, da bi proizvodnja na novi formarski liniji lahko stekla v sredi leta 1986. Literarna priloga Štorskega ielezarja Na straneh od 3 do 6 objavljamo literarna dela, ki so bila predstavljena na srečanju literatov SOZD Slovenskih železarn. Poslovni rezultati v obdobju januar - september 1984 (Nadaljevanje s 1. strani) V devetmesečnem obdobju t. 1. je znašal izvoz na konvertibilno področje 10.346 tisoč $, tj. 68,8 °/o od planiranega ter kliring 815 tisoč f, kar pomeni 25,7 % doseganje plana. Skupni izvoz znaša torej 11.161 tisoč $, uvoz pa 12.592 tisoč %. Podatki so za Železarno Štore (brez TOZD Tovarna traktorjev!). Med izrednimi prihodki predstavljajo največje zneske: udeležba na skupnem dohodku IB SOZD SŽ in Posebne finančne službe Železarne Štore, pozitivne tečajne razlike iz naslova plačanega izvoza, eksterna in interna devizna stimulacija ter aktivne obresti, zlasti menične. PORABLJENA SREDSTVA: so materialni stroški, povečani za izredne stroške in zmanjšani za del stroš-i kov, ki so ostali v povečanih zalogah iz proizvodnje. Najpomembnejša postavka je med porabljenimi sredstvi vložek, to so porabljene surovine in repromaterial, ki predstavljajo kar 61 °/o porabljenih sredstev. Tudi v letošnjem letu skušamo slediti dogovorjeni politiki vrednotenja tako zalog kot tudi potroškov surovin in repro-materiala po kar najbolj realnih cenah, da tako preprečujemo ugotavljanje in delitev fiktivnega-inflacijskega dohodka. Pomembni znesek v materialnih stroških predstavljajo tudi stroški vseh vrst energije, dalje stroški investicijskega in tekočega vzdrževanja, druge proizvodne in neproizvodne storitve itd. Amortizacija osnovnih sredstev je v devetih mesecih 1.1. obračunana v primerjavi s planirano le 92 %, kar pomeni, da v tekočem letu predvideno aktiviranje osnovnih sredstev ni bilo realizirano in tako planirane amortizacije ne bomo več dosegli. V primerjavi z lanskoletnim devetmesečnim obdobjem smo povečali obračunano amortizacijo le za 37 % več, kar je tudi bistveno manj do dejanske inflacije v tem obdobju. Planirana porabljena sredstva smo presegli na 7 %, v primerjavi z istim obdobjem preteklega leta pa za 89 %. DOHODEK OZ. SKUPNI DOHODEK: nekatere izmed TOZD uporabljajo pri svojem poslovanju združena sredstva drugih uporabnikov družbenih sredstev, za katera morajo obračunavati in plačati nadomestila za gospodarjenje z združenimi sredstvi in delno združena sredstva tudi vračevati, vse skladno z določili SaS. Nadomestila za gospodarjenje z združenimi sredstvi in vračila združenih sredstev krijemo iz skupnega dohodka. Dohodek oz. skupni dohodek seje v primerjavi z lanskoletnim v obdobju januar-september povečal samo za 40%, Za planiranim pa celo zaostaja za 9 %. Nizka rast dohodka je posledica večje rasti porabljenih sredstev od rasti celotnega prihodka, tako glede na enako obdobje preteklega leta, kot tudi glede na gospodarski načrt 1.1. med obveznostmi, ki se krijejo iz dohodka, so se najbolj povečale obresti od dolgoročnih kreditov za OS, za TOBS, zlasti pa še od kratkoročnih kreditov in menične obresti. Če k navedenim obrestim prištejemo še obračunana nadomestila za gospodarjenje s kratkoročno združenimi sredstvi. DO preko PFS, so se izdatki iz tega naslova v primerjavi s planiranimi povečali za 75 % in v primerjavi z istim obdobjem preteklega leta za 121 %. Prispevki, davki in ostale obveznosti iz dohodka sicer za 6 % zaostajajo za planiranimi, kar pa je le v minimalnem obsegu odraz znižanja stopenj, v večji meri pa odraz nižje rasti dohodka, ki je v vrsto obveznosti tudi osnova za obračun. V primerjavi z devetmesečnim obdobjem 1. 1983 so se navedene obveznosti povečale za 40 %, medtem ko se je skupni dohodek povečal za 40 %, dohodek pa le za 30%. i ČISTI DOHODEK: po kritju obveznosti, ki bremenijo dohodke oz. skupni dohodek, ugotavljamo čisti dohodek, ki se je v primerjavi z lanskoletnim v enakem obdobju povečal le za skromnih 26 %, za planiranim pa zaostaja celo za celo četrtino. Čisti dohodek smo začasno razporedili v višini skoraj 86 %. za OD, medtem ko smo z GN predvideli za OD le 63 % čistega dohodka, v devetmesečnem obračunu 1. 1983 pa je znašal delež OD v čistem dohodku 75.%-. Iz čistega dohodka smo najprej formirali obvezni del sredstev rezerv in sicer v višini 4 % od dohodka, nato sklad skupne porabe (del za stanovanjsko izgradnjo, del za SiS nematerialne pro- izvodnje ter del za potrebe v DO), preostali del čistega dohodka pa smo namenili za poslovni sklad. Od skupno formiranega poslovnega sklada v višini 243.326 tisoč din se 159.389 tisoč din oz. 65 % nanaša na plačane akontacije za SIS materialne proizvodnje (elektrika ceste, nafta, plin, luka, železnica) in posojilo za hitrejši razvoj manj razvitih področij. Prosti del poslovnega sklada za financiranje obratnih sredstev in za razširjeno reprodukcijo smo ustvarili le pri sedmih TOZD in predstavlja komaj 27 % od planiranega ter 43 % manj, kot smo ga ustvarili v enakem obdobju preteklega leta. IZGUBA: dve izmed TOZD sta devetmesečno poslovanje tekočega leta zaključi z izgubo in sicer TOZD Livarna strojne litine v višini 55.633 tisoč din ter TOZD Tovarna traktorjev v višini 190:185 tisoč din. Konsolidirana akumulacija na nivoju DO (pospešena amortizacija + rezervni sklad + poslovni sklad — izguba) znaša 138.939 tisoč din, v TOZD Livarna strojne litine so planirano fizično proizvodnjo sicer dosegli, vendar niso dosežene planirane prodajne cene, medtem ko so stroške presegli, zlasti zaradi povečanih cen surovin in repromaterialov, pa tudi energije in storitev. V TOZD Tovarna traktorjev sov devetih mesecih proizvedli za 3,5 % več, kot je predvideval operativni devetmesečni načrt. Med vzroki za izgubo so: — terminski razkorak med porastom vstopnih cen domačih sestavnih delov in prodajnimi cenami traktorjev, kar je posledica administrativnega urejanja cenovnih razmerij, — visoki stroški obresti, ker TOZD praktično nima lastnih sredstev za financiranje tekoče reprodukcije, obrestne mere pa se letos vsake tri mesece bistveno zvišajo sorazmerno z dejansko rastjo inflacije, — bistveno poslabšanje prodajne situacije pri GIAT in s tem od polletja dalje zmanjšan odvzem traktorjev; zaradi visoke izgube so na osnovi podrobnejših izračunov in analiz za bodoče poslovanje in nujno ukrepanje že izdelani predlogi. STANJE IN GIBANJE ZALOG: * zaloge iz proizvodnje (nedovršena proizvodnja, polizdelki in gotovi izdelki) so se v primerjavi z enakim obdobjem preteklega leta povečale za 85 %. Najbolj, tj. za 227 % so se povečale zaloge gotovih izdelkov v skladiščih in na poti. Povečanje zalog iz proizvodnje vpliva na doseženi slabši finančni rezultat preteklega obdobja, poleg tega pa v negativnem smislu na tekočo likvidnost. Zaloge surovin, materiala in drobnega inventarja (po dejanskih cenah) so se v primerjavi s stanjem 30. 9. 1983 povečale za 73 %, ker pa seje povečala poraba za 93 %, so dnevi zevaze zalog ostali enaki, tj. 41 dni, tako je seveda tudi enak količnik obračanja zalog, ki znaša 8,8. KUPCI TER DOBAVITELJI: skupne obveznosti do dobaviteljev so se v primerjavi s stanjem 30. 9. preteklega leta povečale za 106 %, ko ličnih obračanja prometa dobaviteljev je ostal enak in je 24, enaki so tudi dnevi dolgovanja dobaviteljem, tj. 15 dni, kar je tudi v mejah zakonskih predpisov. Povprečne terjatve do kupcev so se primerjalno z enakim lanskoletnim obdobjem povečale za 92%, medtem ko se je eksterna realizacija povečala pe za 78 %. Posledica tega so povečani dnevi dolgovanja kupcev od 29 dni v enakem obdobju^ 1983 na 31 dni v letošnjem letu. ZAKLJUČEK: za gospodarsko gibanje v letošnjem letu je značilno, da ne poteka skladno s cilji in nalogami, opredeljenimi v letnih gospodarskih načrtih. Gospodarska učinkovitost se še nadalje slabša, kar je posledica nedoseganja rasti industrijske proizvodnje, družbenega proizvoda, izvoza, ipd. Zaradi visoke stopnje inflacije, ki je znašala v SRS ob koncu septembra 54,5 % pa se doseženi rezultati poslovanja seveda kažejo ria dosti višji ravni kot v preteklem letu. Tako tudi v Železarni Store ugotavljamo, da sp nam je ekonomski položaj poslabšal in da se z doseženimi finančnimi rezultati ne smemo zadovoljiti. V praktično dveh mesecih poslovanja, ki sta še pred nami, si moramo prizadevati za čim večjo in kvalitetno fizično proizvodnjo, za povečanje eksterne realizacije na domačem trgu in na tujem trgu, za zmanjšanje reklamacij in ostalih stroškov. Košec Franja, dipl., oec. Človek človeku Oni dan, ko so na štorski krajevni skupnosti organizirali zbiranje zahtevkov za nove osebne izkaznice, želeč s tem olajšati krajanom čakalni čas na občini, je prišla opravit to dolžnost tudi 88-letna SENIČAR KATARINA. Ta občanka je skoraj vse svoje dolgo življenje preživela v Štorah. Rojena je bila še v prejšnjem stoletju, točneje 19. 10. 1896. Ob visoki letnici jo je s skromnim darilom presenetil (kot se je sama izrazila) predstavnik KO Rdečega križa in KS Store tovariš Krumpak.. Vzel je še naju s fotografom s seboj, da bi dogodek z besedo in sliko zabeležila. Katarina Seničar je še precej živahna ženska, čeprav iz stanovanja skoraj več ne gre — sicer pa tudi v mlajših letih ni veliko hodila okoli, najrajši je bila doma - v hišah številka 15 in 14, kjer je preživela 57 let svojega dolgega življenja. Dva sina je rodila, živi še eden. Mož Franc, ki je bil valjar v Železarni, ji je lani umrl. Zelo ga pogreša. Katarina je bila snažilka in je sedaj upokojenka Železarne. Preživela je vso »Kalvarijo« trpljenja in krivic, ki jim je nekoč bil izpostavljen mali človek - delavec. Prala je za klavnico v bližini, pa trgovino, pozneje ji je kot čistilki šlo bolje. Sicer je od rojstva naprej skromno živela. Le k »SVOBODI« je hodila na predstave, drugam pa ne. Iz osnovne šole se oglasijo otroci in ji kaj malega pomagajo; tudi sosedje (Skokovi) ji nudijo pomoč. Sploh se Katarini v Štorah zdi vse lepo, saj je podoživljala napredek kraja skozi ves ta dolgi čas življenja in meni, daje bilo mnogo napravljenega za boljši izgled kraja, za delovne ljudi in stare še posebej. »Krajevna skupnost v Štorah skrbi za nas ostarele krajane in dokler bomo imeli v našem kraju ljudi, kot je naš Stefan, se bomo mi stari počutili varne .,.«, je ob našem odhodu še izjavila Katarina Seničar. Jok Seničar Katarina LITERARNA PRILOGA ŠTORSKEGA ŽELEZARJA Franci ANDRENŠEK ŽELEZARNA ŠTORE ZAKAJ NISI Zakaj nisi prisluhnila polničnim vetrovom, ki so sinoči hladili marmornate sobane mojih senc? Zakaj nisi jokala nad smrtjo makovih cvetov, ki so še včeraj vasovali z valovanjem pšeničnih polj? Zakaj nisi pela uspavank na vrtovih trkajočih spominov, sinoči so zvonili v upanje, padajoča na mah lanskih juter? Zakaj nisi odšla med puhaste oblake zvenečih harf iskati pomlad, ki tod vedno zamuja? Zakaj nisi?; Elizabeta STEFANCIOZA ŽELEZARNA JESENICE MAMI Ko me nebi rodila, jaz nebi poznala bolečin, ki jih daje življenje, ampak tudi rojstev sonca nebi poznala. Ko me nebi rodila, ti nebi poznala razočaranj, ker ne razumem tvoje samote in jeseni, ampak tudi veselja ob rasti samega tvojega telesa nebi poznala. Zatorej hvala, Sonja KORANTER ker si me rodila, ŽELEZARNA JESENICE hvala zato, ker so lepša sonca, BELA RUTA D AHLINA kot so močne bolečine. Imela sem belo ruto večera, Niko KEŠINA Kot danes jaz ne razumem tebe, telo iz pepela, ŽELEZARNA JESENICE tudi moji otroci ne bodo razumeli mene, zvezde bleščave na hrbtu NISI SMJELA kajti čas teče polnočnega dneva. stvari pa se ponavljajo Imela sem dih včerajšnjih luči, Cvjetali su z vso grobostjo le ob drevesu mrtvem neme bagremovi bijeli, in lepoto. daritvene sledi. Pa odšli so modreci modri po senco dreves, onog.ljeta kada smo se sreli. Šetali smo po lunin obelisk po včeraj, pored starog mosta, Olga MLAKAR Olga MLAKAR v hlad nemirnih čudes. Bila sva le dva, tvoj mi šapat u sječanju osta. VERIGA LESCE VERIGA LESCE posvečena stran neba, TREPET ČEMU da zdaj kot reka izginula sva smrt in strah na Nisi smjela aT duša je htjela, Mineva dan Burna noč, brez mirnih sanj, predpražniku boga. odat tajnu in trepetam, brez tihih nad - Zreva v nedeljo ljudi, da si me voljela. telo še stresa samo hlad, hlad. v gozd cipres in mi v nemiru V srcu ena sama misel - žametnih čudi, Zidali smo in komaj čakam hlad. strmiva v polje bledikavih pasti kulu u oblaku, novi dan, in veter odnaša modreca, i bisere nizali da vidim te, Čemu praznota? modreca neslišne pasti. u mraku. da vztrepetam. Brezupno tavanje,, blodenje. Sva vedela za prah, Vedno najdemo ' rojstveni dar, Mahali smo Rada bi mirno spala, praznoto. sva videla belo drevo za lastama malim, kje ši mir! sredi črnih zaplat; tugovali Rada bi te pozabila, Čemu praznota? le skledo iz žada sva v reko za liščem opalim. a vem, Čemu hlad? potopila, da to ne bom storila. Sonca ni, da vodna gladina zre v obraz, Uzalud smo vetra ni, v obraz izgubljenega Nila. divne snove sneli, Bolečina! Žar ljubezni Komu podarjen bel je prt, bolje da se Kje si bolečina!!! nekje v dalji plamti. komu ovija telo neslišni večer? nikad nismo sreli. Elizabeta STEFANCIOZA ŽELEZARNA JESENICE H KOMU NAJ MOLIM Majhna deklica mi je stopila na nogo. Imela je kratke lase. Visoka je bila približno 70 centimetrov. Stara je bila 5 let. Ime ji je bilo Ermina. Izpuščala je neartikulirane glasove. Imela je poševne izbuhle oči. Bila je mongoloid. V mojem krilu je iskala bližino nekoga, nečesa, nekaj, nekaj kar nikoli ne bo vedela. H kateremu bogu naj molim, da bodo najini otroci zdravi da bodo normalno hodili, ne pa raztezali nog v daljico, da se ne bodo lovili s predmeta na predmet in pri tem ustvarjali groteskne figure; o, h komu naj molim, da bodo vedeli, da je v množici mam zeleno krilo mamino in rumeno tetino, da bodo odgovarjali na ljubeče klice medicinske sestre, ne pa bolščali v steno; h komu naj molim, da bodo šli skozi obdobje prve trme, prijokali domov s potolčenim kolenom, prihiteli od mivke, užaljeni, ker niso ujeli sonca in ker ne vedo kje domuje mavrica; da bodo otroci s problemi in radostmi, ne pa kos nečesa iz skeleta in mišic, ko vse sprejme kot nekaj-brez barv. O, h komu naj molim. Mlinar Rudi Železarna Ravne SVOBODA V DLANEH V mrak, ki je leno lezel skozi odprto okno, je pošiljala svoje najbolj skrite želje. V njih je bil ljubezenski večer, zvoki kitare so se prepletali z njenimi pogledi ter odmirali na njenih rahlo razprtih ustnicah. Veliko stensko ogledalo je nemo ponavljalo njene kretnje ter ugibalo, zakaj ji oči begajo na pragu upanja. Eden tistih, ki jih je tako težko pričakovala, saj je upala, da ji bo uspelo najti pravo pot. Vse je bilo pred njo. V tem večeru. Spodaj so zaječale stopnice. Koraki so se dvigali in ji vračali misli v čas, ki pa je le počasi pronical proti zahodu. Mehki, utrujeni koraki njene matere. Že je stala na pragu, luč je zarisala okrog nje svetel okvir, ki je risal temno senco po sobi. »Danes je po trgovinah vse polno ljudi. Oprosti, ker si morala biti tako dolgo sama. Ce bova pohiteli, lahko še vse nadomestiva.« Materin glas se je potapljal v njena ušesa ter se zapletal v misli, ki so ji hitele na ustnice. »Vse, kar je bilo treba, sem že pripravila, nič ti ni treba hiteti. Raje sedi in se malce odpočij. Utrujena si videti.« Mama je zaprla vrata, a ni segla po stikalu, tako da je soba še vedno ostala v sivem somraku. Polno torbo je odnesla v kuhinjo, jo odložila in se počasi vrnila k njej. Ko sem se vzpenjala po stopnicah, sem začutila, da je zrak omamno topel... sladkoben. Ali si tudi ti zaznala ta vonj, kot da bi se nekaj daljnega vračalo skozi leta.« Mama je govorila počasi, vsaka njena beseda je prinesla s seboj odmev preteklosti, v katero se je mama vedno pogosteje vračala. Ona jo je samo poslušala, potem pa je z roko rahlo segla v lase in rekla: »Res je malce toplo za ta letni čas. Okno sem odprla, daje mogla pomlad v sobo. Morda pa je ta vonj prinesel veter s travnikov.« Opazila je, da se je mama rahlo zdrznila in tiho zdrsela v naslonjač. Z roko je poiskala njeno dlan in jo rahlo stisnila, njen glas pa je zlomljen obvisel v zraku sobe. »Vijolice ... da, prav takšen vonj sem imela v mislih, le da se tega nisem takoj spomnila. Veter, praviš... da je prinesel ta vonj s travnikov, polnih vijolic. Ne, predaleč so ti travniki. Veliko, veliko let predaleč.« »Kako daleč, mama? Deset, petnajst ali morda osemnajst let, kolikor sem danes stara. Morda še več?« Kanček ironije, ki ga je vpletla v svoj odgovor, je mamo zabodel. Njeni prsti so tiho spolzeli skozi njene ter zapustili njeno prazno dlan brez topline, ki jo je še kako potrebovala. Tudi materine besede so se obrnile stran od nje. »Kaj ti razumeš občutke, ki se ti nenadoma prikradejo v spomin, ko skozi zastrto tančico lahko še enkrat pogledaš nazaj in se vidiš v tistem času takšno, kot si v resnici tudi bila. Če bi se danes lahko vrnila, če bi lahko obrnila čas, potem bi vedela, kako moram ravnati. Mogoče bi danes drugače praznovali tvoj rojstni dan.« »Časa ni mogoče vrniti.« »Vem.« »Tudi ure, ki neusmiljeno pretaka sekunde v večnost, ni mogoče ustaviti.« »Vem.« Mama je ponovila ta svoj vem, kot da bi se pogreznila v tišino spominov in bi le ta vem, lahko poklical nekoga iz sive davnine. Njenega očeta. Ona pa je hotela vedeti, zakaj se mama vrača tja, kjer je slonela na ramenu očeta in vpijala njegove besede nočnega nemira. Zato jo je morala vprašati. »Zakaj gledaš skozi tančico nazaj in iščeš svoje izgubljene sanje? Nikdar pa ne pogledaš naprej v jutri, ki se odseva v zadnjih pramenih svetlobe današnjega dne. Kaj ne vidiš, kako je večerna mehkoba dnevu zlepila krila in kako se izpod obokov stare cerkve razliva sivina večera. Tudi tvoje besede se kot ta mrak vračajo toliko in toliko let nazaj. Zakaj?« Za hip je pomolčala, dvignila je pogled k njenemu. Šele potem, ko je videla v materine oči, je lahko nadaljevala. »Jaz nočem gledati nazaj, mama. Moj pogled je uprt v jutri, pojutrišnjem, iščem, kaj mi bo prineslo življenje.« Veliko upanja je položila v te svoje besede. Vendar se mama ni zmedla. Zazdelo se ji je za kratek hip, da so njene oči dobile še bolj odločen lesket, ki ji ni dajal nobenega upanja. Tudi materin glas je prinesel vso resnico s seboj. »Pa si vendarle zapomni tudi današnji dan. Ta sladkobni vonj po vijolicah, topli veter, ki se izpod zavese plazi v sobo in prinaša s seboj dih nekega daljnjega življenja zunaj sten te najine male sobe. Nekoč boš tudi ti gledala, kot praviš, skozi zastrto tančico nazaj v ta večer in boš tedaj mogoče spoznala, da te moje besede vendarle niso bile izrečene tako brez pomena, kakor se ti zdijo sedaj. Le da bo tedaj že prepozno karkoli spremeniti.« Vedela je, kam merijo materine besede. Kolikokrat jih je v tej ali podobni obliki poslušala zadnji čas. Vse od tedaj, ko je materi povedala za Vlada. Zato je morala tudi ona ponoviti že večkrat ponovljene besede. Za spoznanje bolj trdo, a še vedno vljudno, pazila pa je, da bi ji besede izzvenele kar se da prepričljivo. »Vem, mama, da ti ne odobravaš moje zveze z Vladom. Pet let je starejši, poleg tega je še vedno poročen ...« Rahlo se je zdrznila, saj jo je besedica poročen zaskelela kljub vsem naporom, da na to ne bi pomislila. Potem je odločno nadaljevala, kot da bi hotela s tem prikriti trenutno slabost. »Zame pa je on vse. Ljubezen ne vpraša za leta, za moralne in zakonske ovire. Ona pride in je tu. Če pa je ne zniaš ali nočeš sprejeti, se ne bo nikoli vrnila. Za vedno bo izgubljena.« Mama je vstala in stopila k stikalu. Po sobi je planila svetloba in se zapletla v boj z mrakom, ki je poražen zbežal na robove okenskih okvirov in tam obvisel kot netopir, ki čaka na svoj plen. Potem se je obnila k njej in rekla. »Nisem tako rekla.« Ni se zmedla. »Vem, mama, da nisi tako rekla, toda mislila si tako.« Obe sta vedeli, kako je s to rečjo. Zato mama tudi ni zanikala tega. Le bliže je prišla, kakor da bi hotela še enkrat doseči, da bi spremenila svoje mnenje in odvrgla svojo ljubezen na smetišče, kjer bi se potopila v umazanijo in umrla. Tudi zaradi tega občutka je bil njen pogled kljubovalno uprt v mamo. Materine besede pa so bile kljub odločnosti že vnaprej obsojene na pozabo. »Kaj pomaga, če jaz tako mislim, ko pa vidim, da si ti slepa od te ljubezni. Kaj pomaga, če ti še enkrat povem, kako je odšel nekega dne tudi tvoj oče in me pustil samo v trenutku, ko sem ga najbolj potrebovala. Ivanka, spoznaj svojo zmoto.« Skoraj proseče je zvenel mamin glas. Ona pa ni vedela te bolečine v njenem glasu ter je nadaljevala enako neizprosno. »In sedaj jemljem tudi jaz moža drugi ženski.« »Da in bojim se tega.« »Bojiš se zame, mama. Zakaj? »Kaj, če bo ta ženska prav tako preklela tebe, kakor sem jaz preklela tisto žensko, ki ti je vzela očeta.« Hitro sta govorili... Mogoče tudi zaradi tega mati ni opazila, da je povedala več, kot bi lahko. Le zakaj je mama morala to povedati. Pogledala jo je. Pred seboj je videla žensko, ki seje sicer zavedala svoje napake, a je obenem že tudi spoznala, da ji zaradi tega navsezadnje ni niti žal. Gledali sta se nekaj trenutkov: Potem je stopila k oknu in se zagledala nad strehe hiš proti svetli progi neba na zahodu. »To si storila.« »To in še mnogo več,« je mimo nadaljevala mama. »Kaj pa ti veš, kako je, če ostaneš nenadoma sam. Tako sam, da slišiš vsako bitje ure v zvoniku, da vidiš svojo senco, kako sama tiho drsi čez pohištvo ter se umika od oken in vrat, ker se boji, da bi se lahko izgubila kje zunaj teh varnih zidov sobe in se pri tem ne zaveda, da živi v kletki, iz katere ne najde izhoda.« Čeprav je globoko v sebi verjela v pravilnost odločitve, jo je vendarle zabolelo spoznanje, kako tudi mama neizmerno verjame v svoje besede. Karkoli je rekla, vedno je mama našla odgovor. Vedno je znala spodbiti vsako njeno trditev, vedela je odgovor na vsak njen zakaj. Morda bi bilo bolje odnehati in se podati v kuhinjo, da bi lahko še enkrat preverila, če je vse pripravljeno in ni na kaj pozabila. Seveda pa se je zavedala, da bi Radovič Dordo ŽELEZARNA JESENICE BILA JE ... Imala je plave oči, Oči boje morskih vala. Plava joj kosa pala na čelo, A sasvim nježno dira joj ramena Bila je tako lijepa... Znala je da kaže: - Voliš li me? A odmah zatim Volim Te! Bila je tako zaljubljena ... Htio bi da me njena ruka, Nježno miluje, a njene usne Stalno ljube, Htio bi tu da je pored mene, Volim je. Jer, tako je lijepa... Olga Mlakar VERIGA LESCE NEKJE Nekje v meni se je zdramil strah, nekje v duši je nastal preplah. Nekje v srcu me je zbudil glas, nekje globoko me je stresel mraz. Ponekad ljuta čeka me pod lipom. Sto kasniš? Pita me. I odmah, zatim blagi osmijeh na njenom licu. Vidio sam. Oprostila mi je. Bila je tako dobra ... (Nadaljevanje s 4. strani) potem nosila v sebi dvom, s katerim bi ne mogla živeti. Zato je morala nadaljevati Ta pogovor, kljub vsem udarcem, ki so jih vnašale materine besede v njeno zavest. Vedela je, da ni druge poti. »Imela si mene,« je rekla mami. Hotela ji je povedati, kako je bila samota, ki jo je opisala mama, vsa drugačna, kakor pa je to hotela pokazati. »Da, imela sem tebe. Toda zvečer si ti sanjala zardelih lic med odejami, jaz pa sem slonela ob tvoji postelji sama z vsemi svojimi nedoživetimi sanjami, z vsem svojim nemirom in upanjem. Nikogar ni bilo ... dolgo ... vek je minil in nihče ni videl mojih razprtih dlani, skozi katere se je neusmiljeno zaganjal veter ter mi trgal vso svobodo iz dlani ter jo odnašal kdove kam. Moj bog, kaj vse šem preživela. Kako zelo nesrečna in sama sem bila. In po dolgih mesecih, se je vtihotapila vame želja, da bi ljubila njegove ustnice ... obsedla me je ta misel do vseh celic v telesu. Tedaj, vidiš, sem preklela tisto ženska in njega ...« Bila sta obrnjeni druga proti drugi. Oči so jima sramežljivo visele na ustnicah in se spraševale, zakaj se je naenkrat zgrnilo toliko bolečine v ta mali prostor, ki je bil med njima. Materine besede so tiho kapljale v njeno srce. »Nikdar mi nisi povedala tega,« je spregovorila in prijela mamao. Kar naenkrat je spoznala, da njune ljubezni ne sme uničiti. Četudi bi še tako hotela, je morala priznati, da je bilo materino življenje vse prej kakor srečno. Zaradi tega je v svoje besede zopet vnesla vso tisto toplino in ljubezen, ki jo je razdajala v njegovem objemu. »Vedno si bila ti tista, ki me je z varno roko peljala skozi življenje ter mi kazala, kako moram živeti. In sedaj vem, da si za tem svojim obrazom skrivala tudi bolečino in celo sovraštvo. Mama, kaj si mi pravzaprav vsadila v srce? Mislila sem, da vem ... sedaj po vseh teh besedah o tem nisem več tako prepričana.« Njen glas je resnično ožaril materine oči. Ustnice so seji rahlo razprle in se odmaknile od njenega obraza. »Kaj sem ti vsadila v srce. Misliš, da to vem. Če bi bila takšna, kakor sem si želela, potem bi morala sedaj misliti tako, kot mislim jaz. Ne, tebi nisem vsadila v srce tega, kar bi rada. Ti si drugačna. Se nikoli nisi spregovorila o očetu tako, kot sem čutila jaz.« Da, ona je bila drugačna. Čeprav ni imela nikoli očeta in gaje videla le nekajkrat v življenju, je vendarle čutila do njega neko nerazumljivo ljubezen. In čim starejša je postajala toliko bolj je dozorevala v njej drugačna podoba očeta, kakor ji ga je prikazovala mama. »Oče, človek, ki te je zapustil pred osemnajtimi leti in odšel k drugi. Skozi mnoga leta sem ob tvojem pripovedovanju iz množice tvojih besed odkrila, kako ga tudi ti še vedno ljubiš in je tvoje sovraštvo le navidezno.« »Utihni...« Mati je vzkliknila ter se prijela za usta. Njen pogled pa je onemoglo prosil. »Odpusti.« »Torej sem vendarle imela prav. Ne, saj ni treba, mama, da mi skupaj še enkrat razložiš, ker za nekaj takšnega nimava več, časa. Vlado bo vsak hip prišel. Prepozno je, da bi mi lahko to še razložila.« »Ne razumem te. Zakaj prepozno? Zapri okno, nekaj se je priplazilo v sobo, čutiš to tesnobo, ki se plaži sem od okna, to ostudno praznino, ki se je ne bom nikoli iznebila. Kakor da bi se pod večer v kote te sobe naselili duhovi, ki se mi rogajo ... jih tudi ti čutiš...?« Materine besede so nerazumljivo zarisale po sobi labirint vprašanj. Ni vedela odgovora. Tiho je dejala, ker se je bala, kako bi lahko mama še globlje zapadla v to žalostno razpoloženje. »Mrzlo postaja...«,.,. Stopila je v kuhinjo in se zazrla na mizo, kjer so bile pripravljene svečane jedi. Kozarci so se lesketali in njihova melodija je naznanjala srečne trenutke. V sobi je mama sedla v naslonjač in zaprla oči. Prisluhnila je. Pred blokom se je'ustavil avto. Srce ji je povedalo, da sedaj izstopa iz njega on in se s šopkom cvetja približuje vhodnim vratom.. Toda ali je to cvetje sreče? Tisoč vprašajev je hipoma vdrlo v njo. Vse poti so se ji nenadoma zapletle, da ni več videla izhoda. Zunaj je sedela mama in se vračala v svoj čas, da bi lahko zopet iskala izhod, in vedela je... kako ga mama nikoli ne bo našla. Sama pa je še imela možnost. Ti in podobni občutki sojo zbegali do bolečine, kije že pred izpitim kozarcem uničila praznovanje njene osemnajste pomladi. Niko KEŠINA ŽELEZARNA JESENICE Radmili MITIČ iz Leskovca JEDNOJ RADI Tvojim se imenom cveče kiti, njime se diči 'bela rada. Lepotom svojom prkosiš cveču, i rosi koja u suton pada. Kad poljem šetaš umuknu ptice, a bistra reka postaje manja. Od tvoje lepote zaneme šume, mirisno cveče tebi se klanja. Tvoje je lice majska zora, što jutrom pali baklju dana. Tvoje je ime najlepša pesma, koju pevaju ptice sa grana. Zbog tebe jutrom sunce se rada, mesec se tvojoj lepoti divi. Zbog tebe more beskrajno šumi, zbog tebe oblači postaju sivi. Tvoje su oči kaplje rose, koje se tope na mom dlanu. Sa tobom odlazi budučnost jadna, i cela prošlost u jednom danu. Zbog tebe jesen donosi kišu, menjaju se zime proleča i leta. Zvezde u tvojim očima sjaju, zbog tebe cveče raste i cveta. ŽIVOT JE BORBA Ako budeš slušala savjet svoje majke, nečeš nikad dočekat svog princa iz bajke. Ne izbiraj momke ne nalazi mane, jer život prolazi i odnosi dane. Ako budeš slušala savjet svoga tate, nikad nečeš osjetit da ti mladost cvate. Jer život je borba on brzo prolazi, a kad bitku dobiješ starost dolazi. Olga MLAKAR VERIGA LESCE Sonja KORANTER ŽELEZARNA JESENICE ISKANJE V dneh neskončnega iskanja, v nemiru drgeta telo, ne vem,, kaj zdaj je z mano, ne vem, zakaj tako. Kot veter, ki se hip ujame, v navalu besnosti v lase, tako še srce mi vname, zato gorje, gorje. Če bi srce takrat molčalo, se stisnilo in zaječalo, bila bi sama vse te dni a Ti odšel, ne da vedel bi. Maček GRETA PLAMEN KROPA SONCE MAG Steklenih oči, brez videnja, in preroških noči, izluščen in nem stoji vedeževalec poti. Kot gozdnata senca in praznik v smehu ugasnjenih luči tava in sanja iskalka samotne poti. Rojstvo in smrti ples, obeh in steklenih oči, zagrinja pomlad na čarnih sledeh. O, vem, steklene oči, so modreca solze in prasketanje noči so iskalkine poti, le videnja ni in vedeževalec strasti sam obstoji na kamniti poti ugasnjenih luči. Sonce Rdeča krogla, ki počasi pada za hrib, kot jo vidi starec izpred svoje koče. Ki pada v moije, kot jo vidi mornar z ladje. Ki je visoko na nebu, kot ga vidi majhen deček, umirajoč od gladu. Kot krogla žareča, ki se počasi vzpenja iznad vode, jo vidi vojak na fronti. In že je ni več, ker je legel mrak na njegove žive oči. - Obležal je tam zadet 6d svinčene krogle. A sonce ostaja tam, na mestu kjer je, le naš planet potuje in ogromne kroge okrog njega začrtuje. Nihče pa se ne zmeni, ne za starca, ne za mornarja, ne za majhnega dečka in tudi za umrlega vojaka ne. Svet se vrti dalje! In tu je še nekaj? Tu je tudi SONCE! Izbor literature opravil Ocvirk Franc, mator kulturni ani- Ivanka ZALOŽNIK ŽELEZARNA RAVNE ŽIVLJENJE NEKE ŽENE Poletje se je nagibalo h koncu. Bilo je poletje dela, skrbi in boja za življenje - leto 1941. Žanjice so upognjene žele dozorelo rž. Kruh! Misel na blaginjo jih je gnala k delu. Žele so, vezale snope, brisale pot truda in garanja. Dekle na veliki kmetiji z dvema pankartoma je imela še drugo skrb. Iznenada, kot strela z jasnega neba, je začutila ostro bolečino v križu. Menda se že ni začelo?!. Sklonila seje in žela dalje. Zopet bolečina. Tokrat močnejša in še in še in še ... Stisnilo jo je pri srcu. Tretji pankrt! Pa kaj? Oči sosedovega sina so jo nenehno motrile. Ni se mogla premagati in odgnati misli, da ga kljub prepovedi ljubi. Storila je greh. Vdala se je v usodo. Morda bodo mati pri tretjem pankrtu le dovolili poroko s sosedovo deklo, brez dote, brez premoženja. Imela je le dvoje lačnih ust in tretje na poti. Misli, strah, trepet... bolečine. »No, Mara, kaj pa čakaš? Delaj, delaj še za ena usta!« Žanje, še napreza, poti... Ne smejo vedeti, daje že tako daleč. Bolečina, zopet bolečina, potne srage... O, Bog!!! Žetev je končana. Ni več zdržala. Odšla je v svojo temačno kamro, se umila in pripravila. Ni ji bilo treba dolgo čakati. Jok! Rodil se je tretji pankrt-deklica. Bog ali vrag je uslišal njeno prošnjo. Preselila se je k očetu pankrtov - za dek- lo. Toda brez blagoslova, brez ohceti. Prepiri, očitki, kletve dan za dnem. Življenje se je spremenilo v pravi pekel. Mržnja, bes, ljubosumnost je razganjala staro gospodinjo. Toda usoda je zopet pokazala zobe. Očeta pankrtov so odgnali partizani, mater pa Nemci. Skusila si je zapore vse tja do Mauthausna. Tpljenje, pretepanje, mučenje, glad, jok, preklinjanje in molitev — vse to je prenašala kot prava žena in mati. Vedela je, da jo čakajo otroci, raztreseni pri sorodnikih. Stara gospodinja ni mogla hraniti vseh treh ust, ki so kar naprej vekala. Samo ena! Tudi gospodar je izkašljal: »Kamor so vlekli mater, naj vlečejo še pankrte!« Vedela je, da mora preživeti. Vrnitev domov! Poiskati je morala svoje otroke, svoje pankrte. Ostala je sama z njimi. Oče je bil mrtev. Neumorna in vztrajna, kakor je bila, seje gnala dalje. Spoznala je: moškega, ki ji je obljubljal raj. Stopila je pred oltar, se končno osamosvojila, a hkrati stopila v nov pekel. Osem otrok, alkohol, pretepi, psovanje ... leta so tekla. Pankrti so ostali pankrti, osmero zakonskih otrok je bilo za spoznanje na boljšem. Osamosvojili so se trije pankrti, osamosvojilo seje osmero otrok, mož - pijanec je spraznil zadnjo steklenico. Zena je ostala sama. Stara, zgarana, zmučena, a vendar ponosna. Dosegla je življenjski cilj! Otroke je rodila in spravila h kruhu. Ce bodo imeli tako pridne roke, kot jih je imela in jih ima sama, se njeni pankrti in otroci ne bodo ločili od gospodov! Žena še živi. Gleda v današnji svet, odkimava in mrmra nekaj nerazločnega. Kaj? To ve le neka žena, kise razveseli vsakega novega dne, vsakega sončnega žarka, vsake kaplje dežja. Spremenilo se je vse. Se ji približujejo nebesa ali nov pekel? Kdo ji bo to dal? Otroci?! Greta MAČEK Sonja KORANTER PLAMEN KROPA ŽELEZARNA JESENICE MORSKI VAL Morski val? zadeva ob skalo jo izpodjeda, načenja. A skala? Ta se ne da! Je kot upornik! Kot pijavka se drži obale! Ne da se razbiti! Ostati hoče del obale! Zopet morski val! Skala se zruši! Kot trava pokošena kot padli junak! Tokrat jo je nekaj strlo! Le kaj? Morski val! DALILINA SETEV Posejala sem žita, gozdni mah v polje modrih zaplat. Le zakaj vse brez sonca, njegovih božanskih obrazov in penastih brazd? Sonja KORANTER ŽELEZARNA JESENICE DALILINA ŽETEV Požela sem mah, gozda tujega rojstveni prah, požela sem slamnate sence v prstenih skledah zmajevih nad -žetev je stara, kruh in pepel, kot jesenska so polja daritveni demonski napev! Niko KEŠINA ŽELEZARNA RAVNE ŽELEZARSKA II. Naj se trese in poka, nič me ni strah, ne bojim se tega zvoka, kaj potem če je prah? Naj se bliska in odmeva, se trese in brni, kot blisk z neba naj odseva, nič hudega če se kadi. Kakšen ogenj? kaj trapate! nič mi ni mar, kdor se boji ognja, ta ni železar. Ničesar šene bojimo, j strah to smo mi, od strahu v naših rokah se jeklo topi. V jutranji gosti megli novo jutro se budi, železarsko zaspano mesto po kruhu diši. Marta VRENČUR ŽELEZARNA RAVNE PRIJATELJA SPOZNAŠ V NESREČI Mnogi, ki So morda že kdaj razmišljali o tem starem pregovoru, so morda prišli do istega zaključka kot jaz, da ta pregovor popolnoma ne drži. Razmišljam, kolikokrat si sploh prijatelji pomagajo med seboj, kakorkoli, pa naj bo to doma kot sosed sosedu, na cesti kot človek človeku ali v službi kot sodelavec sodelavcu. Razmišljam, kolikokrat vidimo človeka, ki kakorkoli potrebuje našo pomoč, pa ne storimo ničesar, obrnemo se od njega, kot da ga ne vidimo, morda še z rahlim nasmehom, češ kdo pa meni pomaga in nadaljujemo svojo pot, kot da se nam ne more ničesar zgoditi. Ali smo kdaj razmislili, da smo že lahko sekundo zatem mi v nesreči, mi, ki smo šli mimo človeka, ki je potreboval pomoč? Le kako se bo zdelo nam, če ne bomo našli pomoč človeka - prijatelja, ki bi nam lahko pomagal? Da si nekomu dober prijatelj, se lahko pokaže marsikje in na najrazličnejše načine. Veliko prijateljstvo se lahko pokaže že v službi, na delovnem mestu, kjer smo s sodelavci tretjino življenja skupaj. Kolikokrat vidimo sodelavca ali sodelavko, kije žalostna, kar naprej nekaj tuhta, razmišlja, delo zaostaja, ne dosega morda norme itd. Bomo tega človeka pustili samega? Ali smo toliko sposobni, da pristopimo k njemu, ga potapljamo po rami in vprašamo, kaj ga teži? Ali pa se raje obrnemo od njega, kot da ga ne vidimo, češ, kdo pa meni pomaga? Če ne bo delal, bom imel vsaj večji procent. Razmišljam, kako bi se dalo pomagati človeku, ki ganekaj teži, sam ne najde izhoda in se za trenutek zateče k alkoholu. Je to slabič? Mi, ki bi mu lahko pomagali, pa stopimo stran in se mu smejimo, saj je tako smešen, pozabimo pa, da je lahko pijan človek tudi nesramen in grob. Dokler je smešen, se mu smejimo, morda še za nalašč nazdravljamo z njim, saj bo počel še večje vragolije in mi se mu bomo lahko še bolj smejali. Kaj pa, če postane ta isti človek nesramen in grob, pa morda le iz samega malega vzroka, ker se je nekdo preglasno smejal? Se mu bomo takrat tudi smejali? Seveda se mu bomo, Samo ne od blizu, takrat se bomo odmaknili za kulise in človeka - prijatelja - sodelavca pustili nekomu, ki je za to odgovoren. Pa posledice? Prijatelja - sodelavca - človeka smo pustili, da seje dogodek zaključil. Zakaj nismo stopili k njemu že takrat, ko se nam je zdel še smešen in zanimiv in mu povedali, da se mu lahko zgodi kakršnakoli nesreča, ki lahko ima posledice? Odgovor, zakaj tudi takemu človeku ne znamo ali nočemo pomagati je veliko, pa čeprav vsi vemo, daje drugače dober, delaven, itd. Ali nam je res samo do lastnih užitkov? Nam se je dogodek zdel zanimiv in če pomislimo, da se bomo o tem lahko pogovarjali in se smejali še celo leto, se je pa res izplačalo, da smo počakali in ga pustili, da je pokazal vse svoje sposobnosti. Kako pa se bo počutil prizadeti? Razmišljam in razmišljam, ne znam priti do konca. Morda je kriv vse preveč hiter tempo življenja, ki nas samo preganja. Ali pa morda res vidimo le sami sebe, za človeka - prijatelja pa nas tako ne briga? In ko bomo mi v stiski, morda res ne že kar jutri, morda čez leta, takrat se ne pritožujmo, da smo ostali sami. Raje razmislimo, kolikokrat smo mi pomagali človeku ali morda svojemu dobremu prijatelju. Marta Vrenčur PRIJETNO SNIDENJE BIVŠIH DELAVCEV V petek, 5. oktobra 1984, so se zbrali bivši delavci, danes že upokojeni, iz jeklarne ter iz že pred leti odpisane šamotarne in martinarne ali jeklarne 1 kot so jo imenovali z gostitelji — delavci elektro jeklarne. Program in organizacijo tega nadvse prijetnega srečanja je vodil izvršni odbor sindikata jeklarne. Vse so tovariši iz jeklarne dobro pripravili, prav gotovo so vložili mnogo truda, z edino željo, da bi se mi-upokojenci med njimi počutili srečne. Vse jim je odlično uspelo, dasiravno je srečanje, posebno še ogled obratov na področju Štor II, spremljal izrednomo-čan dež, kar pa ni moglo pokvariti razpoloženja tako gostov kot gostiteljev. Ob napovedani uri se je iz vseh treh obratov zbralo pred vratarnico pri Godcu skupno 44 upokojencev, ki So jih gostitelji res,prisrčno sprejeli, jim razkazali jeklarno z vsemi napravami in jih seznanili s s.edartjo in bodočo proizvodnjo ter tehnologijo, ki bo po končani izgradnji povečala proizvodnjo in olajšala delo jeklarjev, od katerih bo zahtevala še več strokovnega znanja in natančnega dela. Kako bo, je najlepše povedal mlajši delavec, kije dejal: »Veš, že ko sem prišel v jeklarno, sem vedel, da bom tu ostal, saj vidim tu svoj lasten strokovni razvoj> možnost napredovanja; če se bom z razvojem jeklarne razvijal tudi sam in če bom vesten, bom uspel pri delu in tudi v življenju. Ko sem se odločil za delo v jeklarni, šem vedel kaj hočem!« Radi mu verjamemo, šaj smo nekoč vse to Sami, seveda v mndgo težjih razmerah, v železarni doživeli in preživeli in tudi uspeli, tako kot bo prav gotovo uspel sleherni delavec, ki ve, kaj hoče in če-prejme tovarno in življenje v njej za; svojega, Po ogledu jeklarne, valjarne II, jeklovleka in tovarne traktorjev je sledilo kosilo pri Mlinarjevem Janezu na Teharjah, temu pa prijetno kramljanje s prijatelji pri delu nekdaj, tokrat pa ob kozarčku vinca. Spominov na preživeta delovna leta v tovarni, na težke delovne pogoje, šal na račun enega ali drugega, na vojne čase in druge dogodke kar ni bilo konca. Vsak je iz minulih časov imel kaj posebnega, kar mu je ostalo v spominu in kar je temu ali onemu hotel povedati. Naj več je bilo spominov na težko delo v livni jami stare SM peči, imenovani »GRUBNI«. Sicer pa se pogojev dela nekdaj in danes ne da z ničemer primerjati; takrat ni bilo prevozov na delo, nihče ni vprašal, kako boš prišel na delo. Delali smo v treh izmenah brez prostih sobot, ob nedeljah in praznikih pa vendarle ni bilo treba delati. Sedaj:: je vse to za nas upokojence le še spomin na našo mladost in preteklost, spomin, na preživeto težko, a vendar lepo obdobje v življenju, v zavesti, daje del nas vgrajenih v danes veliki in lepi tovarni. Med upokojenci je bila še danes zelo vitalna upokojenka iz šamotarne Ana Jus, rojena 24.5.1900, kije delala od leta 1926. dalje do 1950., ko se je upokojila. Pravi še danes, daje bilo težko živeti, vendar je bilo vseeno lepo; s sodelavci v šamotarni je v bivši Jugoslaviji kar trikrat štrajkala zaradi nizkih plač in neznosnih delovnih razmer (delavec je bil brez pravic). Danes srečno živi v Štorah in je vesela, če jo povabijo na kakršnokoli srečanje, ker tam vidi poznane obraze. Najstarejši martinar je bil Ivan Plahuta iz Brez 64 nad Laškim. V martin.arni je delal od 16. 11. I9jj7- do 1965., ko se je upokojil. Tole je povedal; »Do. železniške postaje v Šentjurju šem hodil kar peš, dve uri hoda iri potem z vlakom v Štore in, po delu,obratno nazaj. Dnevno sem tako Zamudil najmanj šest ur,Šaj takrat ni bilo avtobusov, pa tudi vlaki so redko in netočno vozili. Kadar so se izmene pri delu menjale, sem (kot mnogi drugi) kar na klopi ali pa na tleh prespal v tovarni, saj če bi šel domov, bi tam lahko pogledal ria uro, se obrnil in šel nazaj v Štore. Tako je včasih bilo in ne želim, da bi se to delavcem še kdaj ponovilo«. Povedal je še; da je danes pokojnina majhna in da ne verjame, da je v tem kaj minulega dela. Mnogih doživetij in dogodkov smo se spomnili vsi, ki smo bili na tem prisrčnem srečanju. Žal je čas hitro mineval in ker,je vedno vsega enkrat konec, se je tudi naše srečanje končalo. Stiski rok in tu in tam kakšno rosno oko so dali vedeti, da si vsi takih ali podobnih snidenj še želimo ihtda je vsak odhajal domov.sfečen in zadovoljen z željo, da bi bil na prihodnjem srečanju zraven. Upokojenci iz elektro-jeklarne so jasno izrazili željo, naj dosedanje vsakoletno prednovoletno srečanje tudi v bodoče ostane, saj s tem ne bo nihče oškodovan. Hvala vsem organizatorjem srečanja z željo, da se še kdaj snidemo. Pogrešali smo dipl. ing. Manojloviča, ker je bil na zdravljenju; želimo mu dobrega zdravja. Iskrena hvala vsem delavcem v jeklarni, ki ste se odločili, da nas pokličete medse. Bodite zdravi! Ponosni smo, da smo nekdaj delali v jeklarni med vami! Mackošek Anton v imenu vseh upokojencev iz martinarne, šamotarne in jeklarne. Skupina upokojenih Samotarjev Skupina upokojenih martinarjev Skupina upokojenih jeklarjev Srečanje transportnih delavcev in upokojencev -enkratni dogodek Megleno jutro, sicer jesensko, da ni bilo pričakovati lepega dneva, zaradi česar smo bili kasneje razočarani. Kljub slabemu vremenu so se člani kolektiva TOZD transport, predvsem pa upokojenci imenovanega TOZD, zbrali ob določeni uri. Vodja TOZD, tov. Korže Martin, je vse navzoče pozdravil in na kratko orisal rezultate poslovanja TOZD; še enkrat je poudaril, da je njegova in tudi želja nas vseh, da si taka srečanja želimo tudi v bodoče. Posebej je poudaril delo sindikalne organizacije TOZD, ki ima vsestransko vlogo — ne samo za aktivne delavce, ampak tudi za bivše delavce, ki smo že v pokoju. Kot sem že prej omenil, vreme ni kazalo najlepše; vendar je prišlo pozneje do razočaranja, ker je bilo vzdušje med nami enkratno in nepozabno. Tov. Krajnc Aleksander se je v imenu vseh nas upokojencev iz Transporta zahvalil za pozornost, ki smo jo bili deležni vsi upokojenci. Posebno hvala predsedniku 00 sindikata TOZD transport tov. Šarlahu, ki je s svojim odborom tako dobro poskrbel za vse aktivne člane in za nas, upokojence. Rad bi še poudaril, da se je tega srečanja udeležil tudi eden najstarejših strojevodij (preko 80 let star) Vizjak Jože, ki bi ga mogoče že' zgubili iz spomina, če ne bi bilo tega srečanja. Še enkrat najlepša hvala vsem organizatorjem, ki so to prireditev omogočili! Jože Vodeb ZAHVALA »Vsem sodelavcem in vodstvu TOZD valjarne II se iskreno zahvaljujem za tako prisrčno slovo, izkazano pozornost in za spomin ob odhodu v pokoj. Posebno se zahvaljujem tovarišem HALERJU, DROFENIKU, GAJŠKU, PERČIČU, ŠALEKARJU, INKRETU in JELENCU kakor tudi vsem ostalim za toplo izražene besede. Vse to, povezano z našim sodelovanjem, bom ohranil v trajnem spominu. Čeprav sem svoj delovni staž dovršil, bom še vedno rad spremljal dogodke, zlasti pa se veselil vseh delovnih dosežkov svoje delovne organizacije, v kateri sem preživel večino delovnega časa. Celotnemu kolektivu Železarne Štore, posebno sodelavcem, želim mnogo delovnih uspehov, zdravja in dobrih tovariških odnosov«. Zvonimir URBANČEK ZASELEK STRAŽA -ZGODOVINSKA VAS Šafranova zidanica v Straži - najstarejši objekt daleč naokoli Deževalo je skoraj cel dan predzadnjo soboto v septembru, ko sem se z mopedom pripeljal v vas Stražo, kamor so me povabili člani režijskega odbora za rekonstrukcijo ceste iz smeri Opoka - Konjpole, ki so jo v slabem stanju, kot je bila, sklenili posodobiti. Prijazni namestnik predsednika režijskega odbora in delegat območja v KS Štore, Mramor Jože, mi je predstavil stare in mlade krajane, ti pa so mi zaupali doslej nekaj neznanih ali manj znanih dogodkov zgodovinskega značaja, govorili so o asfaltiranju ceste, izražali zaupanje v štor-sko krajevno skupnost in me končno zaprosili, naj pismeno izrazim njihovo zahvalo za veliko pomoč pri delu in organizaciji vaške ceste enoti celjske garnizije starešine Neškoviča, predsedniku skupščine Ediju Stepišniku in članici izvršnega sveta občine Sonji Ocvirk ... Pogovore, opažanja in misli, ki sem jih zbral med prijaznimi krajani naselja Straže to deževno sobotno dopoldne, objavljam tu spodaj. Nikakšen »cvetober« niso, se je pa vredno seznaniti z njimi. Janez Mramor — vodnik 14. divizije S tovarišem Mramorjem sva se najprej napotila h kmetu in tesarju Mastnaku Maksu, klenemu osemdesetletniku s hišico sredi vasi, ki ima okoli 35 hiš in šteje 200 prebivalcev ter tvori skupno območje s Prožinsko vasjo in Ogorevcem. Mejni zaselek je Zagaber, kjer so letos s pomočjo KS Štore napeljali nov vodovod, severno spodaj je kot na dlani vidna Prožinska vas in železnica, nad vasjo se dviguje mogočna Resevna in poleg nje Šentjanž s cerkvijo na skali. Na tem mestu je bil v davnih časih grad Prožin, del Straže pod Štenjanžem se zato še danes imenuje Pod Prožinom. Prvo ime za vas Stražo je bilo Predstra-ža (je stražila grad pred Turki). Mastnak Maks: »V ustnem izročilu se je ohranilo marsikaj. Osebno pa mi je kljub letom še živo v spominu novejša zgodovina. Februarja 1944 je šla glavnina 14. divizije skozi našo vas. Zapadlo je snega do kolen in večinoma smo ždeli v hišah, ko ni bilo opravka pri živini. Pa je potrkalo na vrata in v vežo je stopil premra-žen partizanski oficir in me vprašal, če vem kdo so oni, dolga kolona temnih postav, ki seje skoraj neslišno premikala skozi vas iz smeri Kranče in Svetina. Dejal sem mu: »Slovenska vojska ste«, nakar me je gledajoč na karto vprašal, kje je prvi križ in tudi to sem mu povedal. Drugi partizan, ki je vstopil kmalu za prvim, me je poprosil za žago in seveda sem mu jo dal. Že drugi dan sem zvedel, da so z njo požagali zapornice in telefonske drogove pri Gajskem mostu. Mojo ženo je bilo strah, da le kaj, toda partizana sta vljudno prišla in odšla do hiše Mramorja Janeza, mojega soseda, kije divizijo vodil čez Gajski most in šel nekajkrat sam čez most, da bi ga preizkusil, če ni slučajno miniran. Partizane je rajnki Mramor vodil do Dramelj in dva dni ga ni bilo nazaj. Dober sosed je bil to, še kot kratkohlačnik je prišel v našo vas nekje s Kranjskega, pozneje pa je bil kot delovodja modelnih mizarjev zaposlen v Železarni... Da, da, te noči mrzlega februarja, ko je šla divizija mimo moje hiše, ne bom nikoli pozabil. Nepretrgoma so hodih od 1. ure do 3. ure zjutraj, ljudje z orožjem, pa mule, vse lepo po četah. Drugi dan sem šel po opravkih v Celje in se nagledal in napo-slušal razburjenja v Štorah... Skozi vas pa so hodili tudi borci Celjske čete na akcije miniranja proge. Vaščani Straže smo videli iztirjanja vlakov in prizore mnogih borb v letu 1945. Živi so to spomini,« je končal svoje pripovedovanje Maks Mastnak. Maks Mastnak GREGOR KROFLIČ je s svojimi 83 leti menda najstarejši krajan v Straži. Tudi on pravi, da je šla glavnina 14. divizije skozi njegovo vas, le manjši oddelki (patrulje) skozi Kompole in drugod. Na poti do Dramelj je vojska prečkala Gajski most... Občan Kroflič pa se spominja marsičesa še od prej, to je let pred drugo svetovno vojno: »Na vrhu hriba je debela kamnita zgradba, sedaj preurejena v zidanico — »gorco«, vendar je spodnji del originalen. To je najstarejši objekt naše vasi«, pravi Kroflič, »stara je veliko več kot dvesto let«. S sopotnikom sva si to klet tudi ogledala. Marija Šafran, sedanji lastnik, ve povedati iz ustnega izročila: »Hrib, ki se od tu lepo vidi, je Straža na Botričnici nad Šentjurjem. Od tam so z grmadami dajali signale na naš hrib in tale moja klet je bila opazovalna zgradba gradu Prožina...« Notranjost, ki zdaj služi za bolj »plemenite« namene, potrjuje lastnikove navedbe. Kaj lahko si je predstavljati bunker za opazovanje, saj je okoli polno lin in rež. Mlajši rod se ne zadovoljuje le z zgodovino. Svoj kraj bi rad videl manj odmaknjen in zato vsaj malo moderniziran. Leta 1980 so si krajani Straže z lastnimi sredstvi in delom napeljali vodo v hiše, 1982. so razširili glavno cesto, pri čemer jim je denarno pomagala Železarna Štore. Hoteč cesto iz smeri Kompol in Štor dokončno urediti, so ustanovili režijski odbor, ki ga vodi mladi Zdravko Kroflič z namestnikom Jožetom Mramotjem. Povezah so se s štorsko krajevno skupnostjo in tako je prvi organiziran stik s KS (in občinskimi službami) imel za rezultat 240 metrov asfaltne ceste s pričetkom na mestu, kjer je stopila v vas 14. divizija na svojem zmagovitem pohodu. Zdravko Kroflič: »Ostalo je še 400 metrov makadama. Krajevna skupnost Štore je pri rekonstrukciji naredila največ. Zaprosili smo še razne celjske DO za prispevek. Z nekaj izjemami smo vsi vaščani denarno in fizično sodelovali pri obnovi ceste, opravili smo 1500 ur udarniškega dela in vsak je prispeval 3 milijone in 200 starih tisočakov denarja. .. Nismo območno zaprti tukaj v Straži, saj smo z delom in denarjem prispevali na primer tudi za cesto Opo-ka-Kompole. Še enkrat bi rad poudaril ZAHVALA Ob nenadni izgubi dragega moža, očeta, starega očeta ALOJZA JAGERJA upokojenca Livarne I se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom in znancem za darovane vence in cvetje ter izrečena sožalja. Posebno se zahvaljujemo sostanovalcem bloka 78, TOZD livarne I, OOS, godbi na pihala, mehanični delavnici in obračunski službi Železarne Štore, TOZD Center laboratorijske službe bolnice Celje in Topru Celje, gospodu kaplanu za opravljen obred ter govornikoma za poslovilne besede ob odprtem grobu. Vsem še enkrat iskrena kvala! Žalujoči: žena in otroci z družinami ter ostalo sorodstvo Ni vedno tako lepo! V soboto, 13. 10. 1984, je bilo v ribiškem domu Slivniškega jezera tako lepo, da človek, posebno še upokojenec, težko pozabi na tako srečanje. Zato se v imenu vseh nas, ki smo se udeležili tega srečanja, iskreno zahvaljujem vsem iz transporta, ki so ga tako lepo pripravili. Naj se sredstva, ki so jih za to namenili, nikjer ne poznajo! Upokojeni Martin s transporta veliko pomoč štorske krajevne skupnosti. Za 40-letnico pohoda Štirinajste divizije ob koncu leta želimo dokončno rekonstruirati preostalih 400 m ceste in ob tem napraviti res »ljudski likof«. Mar želimo preveč?!« Na poti domov sem si izogibajoč se blatnim luknjam v cesti želel, da bi se Stražanom izpolnila velika želja, kar bi bila obenem nova delovna zmaga in pridobitev tudi širše družbene skupnosti. Komisija za ohr. trad. del. gib. (Jok) ZAHVALA Ob nenadni izgubi drage žene, mame in stare mame MARIJE ŠPES se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, znancem in sosedom za pomoč v težkih urah ter za darovano cvetje in vence. Posebna zahvala tov. Marjanu Teržanu za poslovilne besede ob odprtem grobu, pevcem iz Šentjurja in vsem, ki ste jo pospremili na zadnji poti. Žalujoči: mož Rudolf, Slavica in Darja z družinama RIBE V SLOVENSKI NARODNI PESMI Rib’ce plavajo, k’mene pozdravljajo, jast pa saj led’k stan dobro poznam. Dokler sem pobič ledig bil, hodil sem za bistro vodo: vse ribce so se mi vklanjale no men veselje delale. Zdaj sem se pa pobič oženil, hodil za bistro vodo: vse rib’ce so se mi skrivale no men žalost delale. ŠTORSKI ŽELEZAR - glasilo OZD Slovenske železarne ŽELEZARNA ŠTORE - izhaja 2-krat mesečno - Uredniški odbor: Tomažin Ana, Verbič Stane, Kragelj Jože, Marolt Boris, Andrenšek Franc, Kocman Vojko, Renčelj Vlado, Grosek Rajko - odgovorni in glavni urednik Pungartnik Oto. Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto in kulturo Ljubljana, je časopis oproščen davka od prometa proizvodov (Št. 421-1 /72 z dne 20.2. 1974) - tisk Aero Celje - TOZD Grafika - rokopisov ne vračamo.