Tončka Štefančičeva Ko sva se srečali za tale po-menek, je bilo deževno in pu-sto januarsko jutro, kakršna so vsa meglena ljubljanska ju-tra. Med sedmo in osmo. V bivši napajalni postaji na Pre-šemovi 33, je bilo še ravno to-liko prostora, da je VIATOR namestil vanjo tri, štiri delov-ne mize, omari s kartoteko in omaro za najdene predmete. Kadar je gneča, okoli prvega (ko pa ljudje ne vedo, da si lahko nabavijo izkaznice za me-sečne vozovnice kateri koli dan v mesecu in ne le okoli prve-ga), so odprta vsa tri oken-ca, ob običajnih dneh pa je rav-no dovolj dela za dve blagajni-čarki. »Potniško blagajno za mest-ni promet so preselili sem na Prešernovo le začasno zaradi preureditve starih prostorov ma Trdinovi«, je pohitela bla-gajničarka Tončka Štefančiče-va, ko sem se vprašujoče ozi-rala, kam bi se dala v tem tes-nem prostoru. S TONČKO ŠTEFANČIČEVO sva se že srečali. Dejala bi, da sva se poznali že malo bolj kot le navidez. Ni bilo težav s pre-bijanjem ledu. »Sem že predlagala, da bi zamenjali kadre , ko bo v Tr-dinovi (predvidoma v februar-ju) prostor ves nov in svež«, češ, misli nam »starim« že vse prepogosto uhajajo k tistim letom, ki nam še aianjkajo do pokojnine... Ce bi jo hotela nekako pred-staviti, opisati (ženske pa ima-mo, verjemite, za ocenjevanje svojega spola še posebej izur-jeno oko), bi morala reči: je nežne, krhke postave, z vedno urejeno, malce strogo pričesko, ki poudarja nekako skrito od-ločnost, žena v tistih najlepših letih, ko se že lahko pohvali z vnučki, sama bi le še dodala, da ji je pletenje in šivanje naj-ljubši konjiček in da odločno preveč kadi. »Ees je bil že skrajni čas za preureditev prostorov na Trdi-novi, kjer se je dolga leta gnet-la Viatorjeva potniška blagaj-na za mestni promet. Ločeni bomo od našega turističnega biroja, delovne mize oziroma okenca pa bodo postavljena bolj funkcionalno. Sicer že zdaj .slutim' nekatere pomanjkjivo-sti, ki se bodo pokazale. Kaže. da ne bomo imeli nobenega za-prtega prostora za preoblaCe-nje, vode ne bo v bližini. Sicer pa se kaj dosti ni bilo mogo-če razširiti, saj je bila stavba grajena pred leti, mestni pro-met pa se je razširil s takim tempom, ki ga nihče ni priča-koval. Pri vas tudi zbirate in hrani-te izgubljene predmete. »Da, prav vse se najde, od gumbov, rokavic, dežnikov, tor-bic, cekarjev, denarnic, oblačil in podobnega. Včasih prinesejo k nam potniki najdene pred-mete, včasih šoferji. Najdene predmete hranimo pri nas do 22. v mesecu, potem pa jih od-damo v občino Šiška. Na obči-ni čaka, kolikor vem, izgubljeni oziroma najdeni predmet pot-nika šest mesecev, potem pa gre na dražbo. Zgodilo se je že, da smo našli potno torbo z mokrim perilom. Kolegica ga je morala nesti domov oprat in posušit, lastnika pa ni bilo. Da bi vsaj povrnil za pralni prašek.... Da, precej dela ima-mo s tem. Včasih pa smo imeli drugačen sitsem. Podjetje je predmet varovalo leto dni, po enem letu pa je ,tisto reč' dobil najditelj, če se seveda lastnik v tem času ni oglasil. Ne vem si-cer, kam gre izkupiček od jav-ne dražbe, verjetno je koristno uporabljen, toda sprevodniki in šoferji, ki sicer po službeni dolžnosti skrbijo za to, da pri-romajonajdeni predmeti k nam, imajo to kot dodatno delo. Ljud-je so veseli, če dobijo izgubljeni predmet nazaj in nekateri odri-nejo šoferjem ali nam za kavi-oo. Najdenine pa ne zaračuna-vamo. Pametno je, da občina tiste predmete hrani in razpro-daja, nemara pa bi Ljubljana kot mesto vendarle potrebovala nekak zbimi center najdenih predmetov, ker verjetno ljudje ne vedo. da lahko svoje pred-mete iščejo tudi na občini ši-ška. Ljudje svojih stvari ne zgubljajo samo v vozilih mest-nega prometa, ampak tudi na cesti, v parku, po gostiščih, kjerkoli pač!« Pa pozabiva za hip te nesreč-ne izgubljene predmete. Kaj vas denimo žuli mimo tega. Kako ste zadovoljni s trgovinami? »Moja kupna moč je takšna, da ne bi mogla kritižirati kar zadeva naše ljubljanske trgo-vine.« Kako je zadovoljna z mest-nim prDmetom. Ga bo pogu-mno skritizirala? »Tudi sama se vozim z ,zele-nimi mercedesi' mestnega pro-meta. Vsak dan dvakrat. Kot večina Ljubljančanov. Včasih me kaj pogreje. Razlika pa je v tem, da nekako lažje razu-mem te težave, zamude in ok-vare avtobusov. Toda živce mi uničuje nekaj drugega. Clovek ni nikjer varen, ne na pločniku in ne na prehodu za pešce brez semaforjev. Tu skozi okence opazujem, kako dolgo morajo čakati pešoi ob robu ceste, da lahko potem .zdrvijo' čez ce-sto. V Tivoli gredo na spreho-de starejši ljudje in otroci... Pločniki pa so vsi vprek ,zapar-kirani', tako da imam neznosen obutek utesnjenosti, zdi se mi, da se bomo v Centru zadušili. Sicer stanujem za Bežigradom, ampak kdaj pa kdaj grem se-veda y mesto po nakupih. Av-tomobili bi morali iz Centra! No, da se ne bi napačno razu-meli, da ne boste mislili, da so-vražim ljudi, ki imajo avtomo-bile (sama ga nimam). Kje pa! Naj jih imajo, če si jih želijo, če si jib. lahko privoščijo, tcxia onesnažen zrak vdihavamo ho-češ — nočeš, vsi! Pa nova podražitev benzina, bo vplivala kaj na »vaš pro-met«? »Ne, mislim, da ne. Tisti, ki so se doslej vozili z avtomobili, se bodo tudi še naprej. Le v primeru, če bi benzin poskočil na kakšnih 8 dinarjev liter, pa če bi naše cene ostale nespre-menjene, bi nemara opustili av-tomobile. Tako pa... Pa bodo vaše cene še vedno ostale iste? »Podrobnosti ne vem. Ver-jetno se bodo podražile. Že dol-go so ostale nespremenjene.« »No, ko sva se prejle šalili, kaj bi jaz storila, 6e bi bila nekak vsemogočni župan z veli-ko denarja, v Ljubljani? Stano-vanja, stanovanja, predvsern za to bi poskrbela. Stanovanja za vse ljudi, ki ga ne morejo sa-mi kupiti. Na lastni koži sem občutila stanovanjskeo stisko, zato od srca podpiram akoijo za izgradnjo najemnih stano-vanj za tiste ljudi z nižjimi do-hodki in za mlade zakonce.« Kako pa izkoriščate svoj pro-sti čas? Nasmeje se in že kar vem, kaj mi bo povedala. »Kako čud-no je pravzaprav to. Delovni teden je vse krajši, gospodinj-stva so vse bolj opremljena z avtomatičnimi in superavtoma-tičnimi stroji in strojčki in vendar, nikoli ne najdemo za-se tistih brezdelnih trenutkov — prostega časa ... Prijatelje in znance le bežno pozdravimo in — hitimo naprej. Ne vem, kako in kaj vse smo zmogle včasih. So bili otroci, pa mož, vse je bilo negovano in ureje-no, delali smo veliko več v služ-bi in še vedno sem našla čas za klepet s sosedo ... Sicer pa zdaj nimam posebno velikih že-lja po izletih, potovanjih. V ti-stih redkih trenutkih, to so ne-delje ob popoldnevih si zaželim malo miru, tiste spokojnosti, da kaj preberem, sešijem ali napletem. To me sprošča. 2e od majhnih nog sem bila vajena delati. Imam eno veliko željo. V gledališče bi rada za-hajala. že od nekdaj me privla-čijo drame. Opere ne. Vas služba kdaj utruja? S kakšnimi občutki preštevate le-ta, ki vam še manjkajo do po kojnine? »če pomislim, 26 let sem že pri podjetju, prej sem bila sprevodnica, in ko so mi kasne-je zaradi preobremenjenosti za-čele nagajati noge, sem posta-la blagajničarka. čas je silno hitro minil. Tako hitro, da sko-raj ne morem verjeti, da je res. In vendar, prišlo je obdob-je, ko čutim, da postajam utru-jena. Delala sem, včasih po 15 ur na dan, bile so težave s ka-dri, doma me je čakala dru-žina, služba pa je potrebovala celega človeka.« Bi radi povedali še kaj? »Vedno okoli prvega imamo neznansko gnečo. Ljubljančani pa si lahko nabavijo novo iz-kaznico kateri koli dan v me-secu za naslednji mesec in po-tem prvega samo znamkico ku-pijo na avtobusu ali pa pri nas pri posebnem okencu. Prav ta-ko Iahko kadarkoli pridejo za-menjat obrabljene izkaznice in podobno. Izdajamo vrsto naj-različnejših izkaznic, poleg te-ga se ukvarjamo še z najdeni-mi predmeti in tako pride vča-sih pri okencu do »kratkega stika«. Kratki moramo biti, ljudje pa nam vse preveč oči-tajo neprijaznost. Ceš, zato ste tu, da nam postrežete. No, ne vsi seveda. Nekateri.« Tako nekako se izteka njen delovni dan. Na oni strani okenca. Videla sem, iz cekarja so štrlele pletilke. Nemara je kolegici pokazala nov vzorček. Vnuček, ki se je napavel čez tri mesece, bo dobil hlačke, jo-pice in kapico. Nove skrbi in njeno novo veselje. Ko sem zavijala tja dol, po Prešernovi, proti centru, so se žarki začuda toplega januar-skega sonca kopali v pozablje-nih dežnih kapljicah na vetro-branskem steklu. R. R.