»KRIČAČ« JE SOVRAŽNIKA SPRAVLJAL OB ŽIVCE Ob tiktakanju stare budilke in uvodnih besedah napovedo-valca: ,,To je naš čas, ki prihaja", so se začele oddaje radia OF v Ljubljani. llegalna radijska postaja v okupirani Ljubljani je delala od novembra 1941 do aprila 1942. Imela je približno 45 do 50 oddaj. Okupator je ,,Kričača" lovil z goniometri, vendar brez vsa-kega uspeha. To so bile haj-ke, kakršnih tisti čas okupira-na Evropa še ni videla. Približ-no 20 goniometrov in več ti-soč vojakov je iskalo oddajnik, ki je oddajal na kratkih va- lovih. Od tistega dne, ko se je ,,Kričač" prvikrat oglasil v Ljubljani, je minilo že več kot sedemindvajset let. Še danes ni mogoče ugotoviti prvega dne oddajanja — nekateri tr-dijo, da je bilo to 7. novem-bra, drugi pa, da 17. novem-bra. Čeprav je datum odda-janja pomemben, ni najpo-membnejši, saj ie najvažnej-še to, da je ,,Kričač" zelo do-bro opravljal svoje propagcn-dno delo ter spravljal ob živ-ce sovražnika. Ves čas svoje-ga dela v Ljubljani je ,,Kri-čač"odlično deloval. Njegova jakost je bila najprej 5 do 6 wattov, nato pa so njegovo moč na osvobojenem ozem-Iju znatno povečali. Pri tem je treba Lpoštevati, da je imel ,,Kričač" v začetku pomanjkljivosti kct jih imajo vse kratkovalovne radijske po-staje. V določenem pasu okoli Ljubljane ga tudi ni bilo sliša-ti, kjer je ustvarjal tako ime-novano ,,mrtvo cono". Zaradi tega so njegovo valovno dol-žino spremenili na 48 metrov. Ob praznovanju obletnice ,,Kričača" smo obiskali štiri naše občane, ki so bili med vojno sodelavci ali organiza-torji pri ,,Kričaču", ki je od-dajal mnogo tudi na področju današnje občine Ljubljana -Šiška, in jih zaprosili za kra-tek razgovor Čeprav sta minili že dve desetletji in pol od takrat, kc se je v Ljubljani oglasil ,,Kri-čač", so številni spomini še vedno živi, čeprav so posa-mezne podrobnosti že pozab-Ijene. Čas pač terja svoje. TONČKA KOBAL pripove-duje: Stanovala sem skupaj z možem in šestnajstletno hčerko v Bleivveisovi ulici, v slabem in vlažnem stanova-nju. Že leta 1941 so se pri nas sestajali razni organizatorji ,,Kričača", kot Milko Goršič, Vida Lasič, tov. Hartner, Ru-di Jančar in drugi. Tu so ime-li predvsem sestanke in po-svetovanja o oddajah. Imela sem tudi javko, kjer sem spre-jemala program in ga nato oddajala kurirki Fedji Šturmo-vi. Nekoč, kmalu po tem, ko je začel delovati ,,Kričač", so oddajali iz naše hiše na Blei-vveisovi ulici iz stanovanja upokojenega poštnega usluž-benca Trstenjaka. Odstopil nam je eno svojo sobo, mi-sleč, da bomo imeli v njej se-stanek. Ni vedel, da smo pri njem montirali radijsko po-stajo. Preden se je oddaja pričela, sem stopila y sobo, da bi popila kozarec vode. V sosednji sobi . pa sta bila Osredkar in Lasičeva. Med-tem ko sem pila vodo, mi je gostitelj dejal: ,,Ostani tukaj, bomo poslušali." ,,Kaj bomo poslušali?" sem ga vprašala. ,,Danes je oddaja OF", mi je odgovoril. ,,Ah seveda, danes je ta oddaja. Malo bom poslušala, nato pa bom šla v sobo." Osredkar je začel oddajati. Vsa zbrana družina ga je z veliko pozornostjo poslušala. ,,Kako dobro se sliši," je pripomnil upokojeni poštar. ,,Le kje se skrivajo ti Ijudje, da jih Italijani ne morejo od-kriti?" Ni vedel, da je postaja v njegovem stanovanjt, za ku-hinjsko steno. JULIJ ŠEMRL se takole spo-minja dni, ko je v njegovi hiši deloval ,,Kričač": Nekega dne v novembru 1941 me je v še nedograjeni hiši v Gubčevi ulici obiskal neznan tovariš. Bil je od taj-nega radia OF. Ob tej pri-liki sva se domenila, da bom pripravil prostor za večerno oddajo. Primerna je bila le shramba, ki sem jo s časo-pisnim papirjem dobro za-temnil. Ob določeni uri sta prišla dva tovariša, ki sta s seboj prinesla skromno apa-raturo. Kmalu sta pričela z oddajo, ki pa je jaz nisem slišal, ker sem moral biti na straži, da nas kdo ne bi pre-senetil. Šele drugi dan so mi sosedje povedali, da so po-slušali oddajo, ki jo je bilo dobro slišati. Seveda sem se delal, kct da o stvari nič ne vem. ,,Kričač" je pri nas še ne-kajkrat oddajal, ampak nič več v shrambi, ker so se v hi-šo že vselili stanovalci in bi bilo prenevarno. Preselili so se na podstrešje, kjer sem za to priložnost pripravil pose-ben zaboj, v katerega se je lahko napovedovalec skril in iz njega oddajal. Najbolj mi je ostal v spo-minu dan v jeseni leta 1942. Preden sem prevzel mesto stražarja, sem toliko počakal, da sem slišal začetek oddaje. Iz našega stanovanja ni bilo lahko oddajati, saj so bili v soseščini Italijani. Poleg tega so z goniometri iskali ,,Kriča-ča", ki so ga hoteli za vsako ceno izslediti. Nekoč ponoči so hišo obko-lili vojaki. Hitro sem odšel na podstrešje, kjer je bila vsa aparatura, jo odnesel v klet in v naglici zckopal obe ak-tovki v premog. Tako sem re-šil sebe in ,,Kričača", ki je med tem, ko so vojaki stikali po hiši, molča! pod premo-gom. FRANC BAHER nam je povedal nekaj svojih spomi-nov: V jeseni leta 1941 se je pri meni zglasil neki aktivist, in me vprašal, ali bi lahko pri meni (stanoval sam v bara-kah v današnji Železnikarjevi ulici) oddajal ,,Kričač". Vse-kakor sem dovolil, čeprav je bilo zelo nevarno, saj je bila v bližini železniška proga, ob kateri so neprestano patrulji-rali italijanski vojaki. V mojem stanovanju so to-rej montirali oddajnik. Biti sem moral zelo previden. Preden sem vstopil v hišo, sem vedno pregledal vso okolico, če se kje ne skriva zaseda aii ovaduh. Oddajnik je delal v težkih in nevarnih okoliščinah, ven- dar ga sovražniku ni nikoli uspelo izslediti. Ljudi, ki so delali pri ,,Kričaču" nisem po-znal, tudi napovedovalca ne, šele veliko pozneje sem zve-del, da je bil to tovariš Goršič. Ing. STANE OSTAJ nam je povedal tole: Med vojno sem stanoval na Farmovi 41, to je prav nasproti italijanske kasarne. Pozimi 1941-1942 je inženir Frelih pripeljal dva tovariša, ki ju nisem poznal. S seboj sta prinesla dve črni torbi, v katerih je bil ,,Kričač". Ker je italijanski stražar lahko cpazoval našo hišo, so odda-jali v manjšem prostoru na dvoriščni strani hiše. Poleg mene so v hiši stanovale tudi druge stranke. Da ne bi sliša-le napovedovalčevega glasu po jarku io zračenje, smo ga pokrili z odejami. Po oddaji sem ,,Kričača" skril v drvar-nico pod premog. Kmalu po oddaji so Italijani vdrli v hišo in preiskali stanovanje Rada Ulepiča, majorja starojugo-slovanske vojske, ki je stano-val nad menoj. Zaradi bližine italijanske kasarne in nevar-nosti, da bi nas odkrili, ni bi-lo pri meni potem več nobene oddaje radia OF.