»KRIČAČ« JE SOVRAŽNIKA SPRAVLJAL OB ŽIVCE
Ob tiktakanju stare budilke in uvodnih besedah napovedo-valca: ,,To je naš čas, ki prihaja", so se začele oddaje radia OF v Ljubljani. llegalna radijska postaja v okupirani Ljubljani je delala od novembra 1941 do aprila 1942. Imela je približno 45 do 50 oddaj.
Okupator je ,,Kričača" lovil z goniometri, vendar brez vsa-kega uspeha. To so bile haj-ke, kakršnih tisti čas okupira-na Evropa še ni videla. Približ-no 20 goniometrov in več ti-soč vojakov je iskalo oddajnik, ki   je  oddajal   na   kratkih   va-
lovih.
Od tistega dne, ko se je ,,Kričač" prvikrat oglasil v Ljubljani, je minilo že več kot sedemindvajset let. Še danes ni mogoče ugotoviti prvega dne oddajanja — nekateri tr-dijo, da je bilo to 7. novem-bra, drugi pa, da 17. novem-bra. Čeprav je datum odda-janja pomemben, ni najpo-membnejši, saj ie najvažnej-še to, da je ,,Kričač" zelo do-bro opravljal svoje propagcn-dno delo ter spravljal ob živ-ce sovražnika. Ves čas svoje-ga dela v Ljubljani je ,,Kri-čač"odlično deloval. Njegova jakost je bila najprej 5 do 6 wattov, nato pa so njegovo moč na osvobojenem ozem-Iju  znatno  povečali.
Pri tem je treba Lpoštevati, da je imel ,,Kričač" v začetku pomanjkljivosti kct jih imajo vse kratkovalovne radijske po-staje. V določenem pasu okoli Ljubljane ga tudi ni bilo sliša-ti, kjer je ustvarjal tako ime-novano ,,mrtvo cono". Zaradi tega so njegovo valovno dol-žino  spremenili  na  48 metrov.
Ob praznovanju obletnice ,,Kričača" smo obiskali štiri naše občane, ki so bili med vojno sodelavci ali organiza-torji pri ,,Kričaču", ki je od-dajal mnogo tudi na področju današnje občine Ljubljana -Šiška, in jih zaprosili za kra-tek   razgovor
Čeprav sta minili že dve desetletji in pol od takrat, kc se je v Ljubljani oglasil ,,Kri-čač", so številni spomini še vedno živi, čeprav so posa-mezne podrobnosti že pozab-Ijene.    Čas    pač   terja    svoje.
TONČKA KOBAL pripove-duje:
Stanovala sem skupaj z možem in šestnajstletno hčerko v Bleivveisovi ulici, v slabem in vlažnem stanova-nju. Že leta 1941 so se pri nas sestajali razni organizatorji ,,Kričača", kot Milko Goršič, Vida Lasič, tov. Hartner, Ru-di Jančar in drugi. Tu so ime-li predvsem sestanke in po-svetovanja o oddajah. Imela sem tudi javko, kjer sem spre-jemala program in ga nato oddajala kurirki Fedji Šturmo-vi. Nekoč, kmalu po tem, ko je začel delovati ,,Kričač", so oddajali iz naše hiše na Blei-vveisovi ulici iz stanovanja upokojenega poštnega usluž-benca Trstenjaka. Odstopil nam je eno svojo sobo, mi-sleč, da bomo imeli v njej se-stanek. Ni vedel, da smo pri njem montirali radijsko po-stajo. Preden se je oddaja pričela, sem stopila y sobo, da bi popila kozarec vode. V sosednji sobi . pa sta bila Osredkar in Lasičeva. Med-tem ko sem pila vodo, mi je gostitelj dejal: ,,Ostani tukaj, bomo   poslušali."
,,Kaj bomo poslušali?" sem ga vprašala.
,,Danes je oddaja OF", mi je odgovoril.
,,Ah seveda, danes je ta oddaja. Malo bom poslušala, nato pa bom šla v sobo."
Osredkar je začel oddajati. Vsa zbrana družina ga je z veliko   pozornostjo   poslušala.
,,Kako dobro se sliši," je pripomnil upokojeni poštar. ,,Le kje se skrivajo ti Ijudje, da jih Italijani ne morejo od-kriti?"
Ni vedel, da je postaja v njegovem stanovanjt, za ku-hinjsko steno.
JULIJ ŠEMRL se takole spo-minja dni, ko je v njegovi hiši deloval ,,Kričač":
Nekega dne v novembru 1941 me je v še nedograjeni hiši v Gubčevi ulici obiskal neznan tovariš. Bil je od taj-nega radia OF. Ob tej pri-liki sva se domenila, da bom pripravil prostor za večerno oddajo. Primerna je bila le shramba, ki sem jo s časo-pisnim papirjem dobro za-temnil. Ob določeni uri sta prišla dva tovariša, ki sta s seboj prinesla skromno apa-raturo. Kmalu sta pričela z oddajo, ki pa je jaz nisem slišal, ker sem moral biti na straži, da nas kdo ne bi pre-senetil. Šele drugi dan so mi sosedje povedali, da so po-slušali oddajo, ki jo je bilo dobro slišati. Seveda sem se delal, kct da o stvari nič ne vem.
,,Kričač" je pri nas še ne-kajkrat oddajal, ampak nič več v shrambi, ker so se v hi-šo že vselili stanovalci in bi bilo prenevarno. Preselili so se na podstrešje, kjer sem za to priložnost pripravil pose-ben zaboj, v katerega se je lahko napovedovalec skril in iz   njega   oddajal.
Najbolj mi je ostal v spo-minu dan v jeseni leta 1942. Preden sem prevzel mesto stražarja, sem toliko počakal, da sem slišal začetek oddaje. Iz našega stanovanja ni bilo lahko oddajati, saj so bili v soseščini Italijani. Poleg tega so z goniometri iskali ,,Kriča-ča", ki so ga hoteli za vsako ceno  izslediti.
Nekoč ponoči so hišo obko-lili vojaki. Hitro sem odšel na podstrešje, kjer je bila vsa aparatura, jo odnesel v klet in v naglici zckopal obe ak-tovki v premog. Tako sem re-šil sebe in ,,Kričača", ki je med tem, ko so vojaki stikali po hiši, molča! pod premo-gom.
FRANC     BAHER     nam     je
povedal   nekaj   svojih   spomi-nov:
V  jeseni leta  1941   se je pri meni   zglasil   neki   aktivist,   in me   vprašal,   ali   bi   lahko   pri meni   (stanoval   sam   v   bara-kah   v  današnji   Železnikarjevi ulici)   oddajal   ,,Kričač".   Vse-kakor   sem   dovolil,   čeprav   je bilo zelo nevarno,  saj je  bila v bližini  železniška  proga,  ob kateri   so  neprestano  patrulji-rali italijanski vojaki.
V  mojem   stanovanju  so  to-rej    montirali    oddajnik.     Biti sem     moral     zelo     previden. Preden    sem    vstopil    v    hišo, sem     vedno     pregledal     vso okolico,   če   se   kje   ne   skriva zaseda   aii   ovaduh.
Oddajnik je delal v težkih in   nevarnih   okoliščinah,   ven-
dar ga sovražniku ni nikoli uspelo izslediti. Ljudi, ki so delali pri ,,Kričaču" nisem po-znal, tudi napovedovalca ne, šele veliko pozneje sem zve-del, da je bil to tovariš Goršič.
Ing. STANE OSTAJ nam je povedal  tole:
Med vojno sem stanoval na Farmovi 41, to je prav nasproti italijanske kasarne. Pozimi 1941-1942 je inženir Frelih pripeljal dva tovariša, ki ju nisem poznal. S seboj sta prinesla dve črni torbi, v katerih je bil ,,Kričač". Ker je italijanski stražar lahko cpazoval našo hišo, so odda-jali v manjšem prostoru na dvoriščni strani hiše. Poleg mene so v hiši stanovale tudi druge stranke. Da ne bi sliša-le napovedovalčevega glasu po jarku io zračenje, smo ga pokrili z odejami. Po oddaji sem ,,Kričača" skril v drvar-nico pod premog. Kmalu po oddaji so Italijani vdrli v hišo in preiskali stanovanje Rada Ulepiča, majorja starojugo-slovanske vojske, ki je stano-val nad menoj. Zaradi bližine italijanske kasarne in nevar-nosti, da bi nas odkrili, ni bi-lo pri meni potem več nobene oddaje radia OF.