DELO
Sobota, 26. septembra 1998
29
r„ ,:;«A
JEV; "k
4
. ; ______________________________________________________________
■
■hsi
- '\

mn
Foto Karlo Pesjak
Izbranci sprave
Vojko Flegar
ejstva so tako očitna, da so vsem odveč. Če »Slovenija ni storila ničesar glede pregona vojnih zločincev«, potem je za to odgovoren edinole njen generalni državni tožilec. Nobenega zakona namreč ni, ki bi mu prepovedoval pregon vojnih zločincev. Ravno nasprotno: to je dolžan storiti po uradni dolžnosti. Ker pa je trditev o nepregonu izrekel prav generalni državni tožilec, ki mu ne gre pripisovati nepoznavanja zakonodaje, je mogoče sklepati, da mu do tega, da bi vojne zločince spravil pred sodišče, sploh ni. Mu pa je, kot na drugi strani pričajo njegove izjave, zelo veliko do sprave. Slovenija ima torej generalnega javnega tožilca, ki se pri svojem delu ne drži dosledno načel individualne (in subjektivne) odgovornosti ter ustavnosti in zakonitosti, ampak si po potrebi pomaga z objektivno kolektivno (ne)odgovornostjo in civilnodružbeno abolicijo.
Predsednika republike takšen javni tožilec navdaja s skrbjo za ugled države, premier in vlada pa imata preveč drugega dela, da bi se ukvarjala z malenkostmi. Ta javni tožilec je tako poosebljenje dejstva, da je nenehna sprava bistvo slovenske politike, čeprav poročila o poslanskem krotovičenju nekakšnih deklaracij zbujajo vtis, da gre za dejanje, ki se šele ima zgoditi.
Govorjenje o spravi je od vsega začetka »klinično«, saj temelji na podmeni, da je narod zaradi zločina »razcepljen«, da ni »zdrav« in da — majhen, kakršen je - ne bo preživel, če si ne bo »olajšal vesti«. Temu narodu je treba pomagati s spravo med »rabljem in žrtvijo«, da bo očiščen greha lahko ohranil »kulturno in nacionalno identiteto v civilizirani Evropi«.
Če vzamemo to logiko zares, se prej ali slej zastavi vprašanje, kdo je - in komu - dajal pooblastila za to, da od nekoga drugega terja spravo. Pri odgovoru si je najprej mogoče pomagati z navidezno tavtologijo, kakor je jasno artikulirana pri, denimo, Edvardu Kocbeku, z aktualnim politikantstvom neobremenjeni priči: »Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler javno ne priznamo krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.« Navidezna tavtološkost te Kocbekove izjave je seveda v tem, da morajo krivdo za »nezaslišano usodo domobrancev« prevzeti resnično vsi Slovenci, torej tudi tisti, ki so jim dali ideološko in moralno legitimacijo za kolaboracijo.
Po zgodovinskem porazu komunizma te nuje kot da ni več, saj naj bi bilo nenadoma vsakomur jasno, kdo sme zahtevati spravo in kdo je komu dolžan priznati krivdo. Naslovnik zahteve po spravi je (še vedno) narod, torej vsak Slovenec, od komaj rojenega do najstarejšega, od na tej ali oni strani ne/posredno »vpletenega« prek zgolj »ideološko« zainteresiranega do neprizadetega. Zahteva sili v opredeljevanje, vendar samo na prvi pogled v opredeljevanje za to ali ono stran: njen cinizem je v izsiljevanju priznanja krivde od vseh, kajti šele in samo to omogoča tudi odvezo vseh, vključno s tistimi, ki so — na tej ali oni strani — zares morili. Drugače rečeno, če vsem »leži na duši greh«, ni niti »večjih« niti »manjših« grešnikov niti nedolžnih. Vsi smo krivi že od rojstva in večkrat, kot bomo v svoji neskončni majhnosti pred Njim to priznali, manjši končni račun nam bo izstavljen.
Nenehno spravljanje je tako postalo izključno krščansko podjetje ali, kot pravi dr. Anton Stres, »spravo težko razumejo tisti, ki jim je krščanstvo povsem tuje«.
Verjetno nehoten paradoks »podružbljanja« te inkvizicijske poteze krščanstva je dejstvo, da je bilo priznanje krivde tudi konstitutivni element njegovega (domnevnega) antipoda 20. stoletja - stalinizma. Drugače kot nacizem, ki svojih žrtev ni »prevzgajal« (nobenemu Židu ni bilo treba priznati, da je izmeček, trojni agent ali kaj podobnega), so stalinisti - kot inkvizitorji - potrebovali priznanje in kesanje »razrednih sovražnikov«. Šele ko so ga dobili, ko je grešnik uvidel svojo zmoto in se vrnil na »pravo linijo«, ko se je potemtakem spravil z Zgodovino samo (ki je bila v posesti partije), je smel upati na odrešilni strel kot nekoč heretik na milostno zadušitev, preden so ga sežgali na grmadi.
Čeprav oziroma prav zato, ker nekristjani spravo komajda lahko razumejo, bi v njej potemtakem prav tako morali sodelovati. (V bistvu se sodelovanje pričakuje predvsem od njih, saj morajo kristjani grehe tako ali tako malodane vsak dan priznavati.) Samo tako menda lahko »ozdravijo«, postanejo Slovenci v polnem pomenu besede in rešijo narod. Kajti, pravi nadškof Franc Rode: »Kot narod, ki hoče živeti, moramo imeti skupni temelj, kljub dejanski in legitimni pluralnosti slovenske družbe. Ta temelj tvorijo skupne vrednote, ki jih vsi sprejemamo, skupni spomin na preteklost, ki nam ga lahko vrne samo narodna sprava, in skupna vizija prihodnosti. Krščanstvo je bilo skozi stoletja ta skupni temelj, ki je povezoval Slovence in ustvarjal med nami
močno duhovno enotnost. Ta nam je omogočala, da smo se obranili pred zunanjimi napadi (!) in da smo premagovali notranje antagonizme (!).« Spraviti se pomeni torej pokristjaniti se, spravljanje pa ni nič drugega kot »vračanje izgubljenih ovčic na pravo pot«. »Samo krščanstvo je tisto, kar slovenski človek lahko intimno razume. Razlog za to je en sam, preprost in neizpodbiten: samo krščanstvo je namreč v njegovem jeziku. Nemogoče je govoriti slovenski jezik in ne biti kristjan.« (Justin Stanovnik)
Že mogoče, da je kar nekaj Slovencev, ki se na to merilo pravšnjosti požvižgajo in se za spravljanje ne zmenijo, ker, denimo, že zgolj zaradi »milosti poznega rojstva« niso niti storilci niti žrtve. Ne bi se mogli bolj motiti, saj je njihova neprizadetost zgolj »programirana motnja racionalnosti povsem normalnih ljudi«, ki bi jo po prepričanju dr. Jožeta Pučnika lahko dokazala »natančna interdisciplinarna empirična študija o strukturi in variabilnosti kognitivnih instrumentov pri najpomembnejših starostnih skupinah Slovencev; ta študija naj bi ugotovila obseg in razširjenost programiranih racionalnih deformacij kot posledice desetletnega pranja možganov.« Z drugimi besedami, kdor noče veljati za pomilovanja vreden biološki računalnik na dveh nogah z zastarelim operacijskim sistemom, mora biti za spravo. Spraviti se pomeni nič manj kot znebiti se »specifične vrste sociopatije« oziroma, po domače, ozdraveti.
Ravno v duhu drugega vatikanskega koncila in razsvetljenstva to ni, je pa politično priročno, ker omogoča nadvse učinkovito vzdrževanje natanko tiste »razcepljenosti«, ki
menda ogroža narod. Sprava je namreč na instrumentalizirani »politični ravni« svojevrsten sublimirani »permanentni razredni boj« za proizvajalna sredstva ter ideološke in represivne aparate države; je »protirevolucija, ki traja«, in nikoli doseženo - ker je po definiciji nedosegljivo — stanje »konca zgodovine«. Tako ima sprava enkrat pojavno obliko sestavljanja deklaracij, drugič interpelacije zoper šolskega ministra, tretjič odločbe ustavnega sodišča, četrtič nadškofove pridige, petič konkordata, šestič pisma predsednika republike, sedmič koalicijskih kravjih kupčij... Kdor trdi, da v Sloveniji ni sprave, skratka, ne vidi očitnega dejstva, da je ta vsenavzoča in vsakdanja, da je gibalo družbe in način življenja hkrati. Čeprav se ji na ideološki ravni mnogi izmikajo ali upirajo (češ, če moram za to biti kristjan, pač ne bom Slovenec, ampak samo državljan) ali pa kratko malo ne morejo razumeti, za kaj gre, so se kot družbena bitja prisiljeni spravljati vsaj posredno: nekdo zaman čaka, da morilca njegovega očeta tožilec pošlje pred sodišče, drugemu bo novi-stari lastnik dvignil najemnino za stanovanje, nekomu bodo vrnili posestvo, ki je bilo pred zaplembo pod hipoteko, komu drugemu pa onemogočili šolanje, ker ga država, obremenjena z odškodninami, finančno ne more podpreti
Kot samoupravljanje ni zaživelo z nobeno ustavo, zakonom o združenem delu ali ceka-jevsko resolucijo, tako se tudi sprava z nobeno deklaracijo, denacionalizacijo ali kulturno prenovo ne bo končala. Nikoli ne bomo spravljeni, a zato ni treba nikomur obupati. Razcepljen narod preprečuje uresničitev katere koli absolutne ideje.
VSEBINA PP S 29
Alenka Leskovic
S prstom pokazati politiki, da ni spodobno, kar počne
Okrogla miza s kandidati za generalnega državnega tožilca 31
Saša Vidmajer
Čigava diplomacija?
Bogi Pretnar
Dr. Slavko Gaber
Portret tedna	32
Rok Praprotnik
Kaj pa, če se zgodi množični umor?
Naj višja kazen 30 namesto 20 let?
Boris Šuligoj
»Pozabili ste na manjšino!«
Slovenski Italijani	33
Dr. Boris Paternu
Osvajalci minulosti
Bert Pribac (1)
Slovenske spravne motnje	34
Grega Repovž
Bili smo Hitlerjevi vojaki. Drugo je sprenevedanj e
Pogovor z nekdanjimi domobranci Stanetom Kirnom. Ivanom Jarcem. Antonom Puhom in Marjanom Keršičem — Belačem	35
Naj ostane
Bill Clinton
David Puttnam
Tekmovati s Hollywoodom
Nina Hruščeva
Jelcinova ruska obraza
Elektronski stalinistični proces ali začetek digitalne demokracije?
Clinton na internetu	36
Božo Mašanovič
Ali vaše oblasti sploh hočejo svoje konje?
Baronica Monika Van Paemel o »pripadnosti« lipicancev
Dragiša Boško vic
Albanske in druge piramide	37
Luka Novak
Devastativna ocena Krčme Novirocka
Dnevnik (4)
Ana Ašič
Spet mesto namesto hiše!
Janez Kobe, slovenski arhitekt za Dubrovnik	38
Marko Zorko
Sežgani človek
Alojz Ihan
Katja
Tragična iznajdba kavbojk
Sedem smrtnih grehov v moškem oblačenju	39
Samo Rugelj
Recept dveh Weinsteinov
Hollywood bi varčeval
Šepetati konjem
Robert Redford, igralec in režiser
Viljem Gogala
Ropotulja New Delhija
Avtorikša	40
Vesna Milek
Opera je večja od življenja
Kathleen Cassello
Vozovnica v eno smer
Popotni vodnik v pekel	41
Sonja Grizila
Tri matere za enega otroka
Umetnost beračenja	42
Mija Repovž
Otoček avtoritete
Gorazd Boh te
Slovenija ni v čislih?
Marcin Krol
Evropa — za kakšno ceno?
Marko Crnkovič
Teleta v gabrova vrata
Principi	44
Sporočilo bralcem
Ker je 23. aprila 1994 začel veljati novi zakon o javnih glasilih, so s tem prenehala veljati tista določila o obravnavanju prispevkov bralcev, ki jih je predpisoval stari zakon o javnem obveščanju iz leta 1986. To pomeni, da si poslej uredništvo pridržuje vso pravico do objave ali neo-bjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja teh prispevkov, pač v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Izjema so odgovori in popravki objavljenih informacij, ki bi lahko prizadeli posameznikovo pravico ali interes, kot to določa novi zakon v tretjem poglavju. Zaradi naraščajočega števila prispevkov bralcev in zaradi želje uredništva, da čim večjemu številu ljudi omogoči povedati svoje mnenje, pripombe in pobude, opozaijamo, da bomo dosledno zahtevali spoštovanje predpisane dolžine največ 60 tipkanih vrstic v rubriki PP-29 (namenjeni odzivom na že objavljene tekste v časopisu) in največ 90 vrstic za rubriko Prejeli smo (namenjeni izražanju posameznih stališč, mnenj in pobud). Vsi prispevki za obe rubriki morajo biti opremljeni s polnim imenom in naslovom odgovorne fizične osebe (tudi v primeru institucij, organizacij, strank, društev ipd.), biti morajo v tipkopisu ali na računalniški disketi, po možnosti opremljeni s telefonsko številko, na kateri je mogoče preveriti avtentičnost avtorja. Uredništvo si pridržuje pravico, da vse daljše prispevke avtomatično zavrne ali skrajša.
Delo, 22. septembra
Minister se je odločil, kaj pa vlada in DZ?
Divide et impera
Od začetka poletja spremljam medijske nastope posameznih kolegic in kolegov in ugotavljam, da se resnično, kot je ugotovil eden izmed komentatorjev, že od »afere«, povezane z odhodom petih tožilcev z ljubljanskega tožilstva, o tožilstvu ni pisalo toliko kot ob kandidaturi za mesto generalnega državnega tožilca. Ali je to dobro ali slabo, se sprašujemo zlasti tožilci in tožilke, ki vsakodnevno na sodiščih zastopamo obtožbe in ki nam ni vseeno, da bi se naša verodostojnost utegnila izgubljati zaradi političnih interesov, ki z našim izrazito strokovnim delom nimajo ali vsaj naj ne bi imeli nobene povezave. Zavedam se, da s svojim pisanjem pra v tako vstopam v to javno polemiko in da bodo tudi moja stališča naletela tako na odobra vanje kot na nasprotovanje, vendar menim, da je prav izkoristiti trenutno medijsko pozornost tudi zato, da se javnost opomni še na tisto tožilsko delo, ki ni le »organizirani kriminal« in »posebna skupina«, kot bi lahko sklepali iz številnih člankov in intervjujev, ki se v glavnem ukvarjajo le s tema dvema temama. Tožilstvo je namreč predvsem množica zadev, ki se nanašajo na povsem »navadne« državljane in banalna dejanja, ki pa so za vsakega posameznika, ki je vpleten bodisi kot obdolženec ali oškodovanec, še kako pomembna. Predvsem pa se mi zdi pomembno o tožilstvu povedati tudi vse tiste številne, sicer splošne »okoliščine, ki mu gredo v korist« in na katere se žal nihče ne spomni.
V	zadnjih nekaj letih je po mojem prepričanju (tožilka sem že več kot 20 let in so mi zahvaljujoč članstvu v izvršilnem odboru Društva državnih tožilcev ter personalni komisiji razmere znotraj tožilske organizacije kar dobro poznane) tožilstvo samo zase naredilo velik pozitivni premik. Znotraj državnotožilske organizacije nam je uspelo doseči predvsem zavest o pomembnosti funkcije, ki jo opravljamo, občutku pripadnosti tožilstvu kot pomembni drža vni instituciji ter pomenu stalnega izobraževanja in dnevnega soočanja z javnostjo, s tem v zvezi pa predvsem zavest o pomenu kvalitetnega dela in strokovnem sodelovanju z drugimi sorodnimi institucijami. Tak pozitivni trend je bil zaznaven predvsem po ustanovitvi tožilskega društva, ki je, vsaj v začetku, resnično uspelo združiti tožilce kot kolege strokovnjake. Zaradi izjemnega angažiranja nekaterih posameznikov je društvo nase prevzelo in uspešno izpolnjevalo predvsem program internega izobraževanja, strokovnih ekskurzij v povezavi z mednarodnim sodelovanjem in srečanj s številnimi uglednimi strokovnjaki. Pri tem so naše kolegice in kolegi prav zaradi svojega strokovnega ugleda in referenc veliko pripomogli tudi k mednarodni uveljavitvi in predstavitvi našega pravosodnega sistema in vloge tožilstva v njem. Žal so zaradi vrste drugih vprašanj, ki so se tudi po zaslugi še aktualnega generalnega državnega tožilca odpirala pred javnostjo in nas tožilce nehote povezovala z njimi, tako zgoraj zapisane kvalitete kot tudi količina opravljenega dela ostali javnosti neznani, saj je gotovo bolj zanimivo odpirati »afere« kot pa s suhoparnimi številkami ali samo preprostimi besedami izraziti pohvalo in podporo veliki večini državnih tožilcev, ki predano in odgovorno opravljajo svoje delo.
V	Usta vi Republike Slo venije ima drža vno tožilstvo svoje mesto v IV. poglavju, vendar se 135. člen nanaša le na državnega tožilca kot nosilca funkcije. Zakonu o državnem tožilstvu (ZDT) pa je prepuščena ureditev tožilske organizacije in pristojnosti. Kot je znana sintagma o šoli, ki stoji in pade z učiteljem, tako si upam trditi, da državno tožilstvo stoji in pade na državnih tožilcih (in pomočnikih seveda). Ker pa je državno tožilstvo hierarhično povezana organizacija, nam seveda ni in ne more biti vseeno, kdo sedi na vrhu piramide. Gotovo bi moral priti do izraza predvsem in teres nas, drža vnih tožilce v, vsaj v tolikšni meri kot interes političnih strank, vlade in državnega zbora, če mislimo resno tisto o stroki, učinkovitosti itd.
In zdaj k naslovu. Jasno je, da vsaka javno izražena misel terja od razmišljajočega človeka njegovo bodisi intimno, lahko pa tudi javno izraženo opredelitev oz. strinjanje ali nestrinjanje z njo. Seveda ni narobe to, da so izražena stališča in mnenja različna, ampak je narobe to, da se tistega, ki svoje mnenje o stvari ali osebi izrazi, takoj uvrsti med naše ali njihove, med leve ali desne, vsak mora biti razvrščen v za ali proti, ne da bi ocenjevali vrednost argumentov in vsebino izraženih misli. Žal so bili nekateri kolegi in kolegice kljub svoji dobronamernosti in brez svoje krivde »žrtve« takih manipulacij. Želim si, da bo še dovolj priložnosti, da bomo nadaljevali s polemiko o vseh pomembnih vprašanjih, ki zadevajo tožilsko stroko, znotraj tožilstva oz. znotraj tistih strokovnih institucij, ki jih ta vprašanja resnično zanimajo in predvsem z namenom izboljšati zakonsko podlago za še bolj strokovno delo. ZDT je potreben prenove in pri tem delu bo katerakoli pobuda in konstruktivna misel še kako dobrodošla. Upam, da bodo kolegice in kolegi pri tem znali in zmogli preseči nekatere že kar za-
merljive tone. izražene v svojih dosedanjih prispevkih, saj bomo lahko dosegli upoštevanje naših predlogov le, če bomo znali svoje interese uskladiti najprej sami med seboj.
Že stari Rimljani so vedeli, da je lažje vladati razdeljenemu ljudstvu. Žal se sindrom delitve, ki ga je uspela oživiti in ga generira naša mlada demokratična oblast, širi tudi v tožilske vrste, čeprav me preseneča, da se intelektualci, vajeni neodvisnega razmišljanja zaradi narave svojega dela, temu virusu ne morejo upreti. Ker se nam obeta, da bi utegnila izvolitev nove(ga) general-ne(ga) državne(ga) tožilke(ca) delitev znotraj tožilstva poglobiti ali pa, kar bi bilo enako slabo, ustvariti ozračje splošnega nezadovoljstva in starih zamer, bi takšna situacija morda kratkoročno lahko bila zadovoljiva za politiko, dolgoročno pa gotovo slaba za tožilstvo. Ali država potrebuje »zdraharsko« tožilstvo ali pa od dnevne politike neobremenjene tožilske strokovnjake, bo pokazala s svojo odločitvijo.
Nikoli ne veš, ali je v teh zapletenih časih prednost ali slabost, da si Drnovškov, Podobnikov, Drobničev ali ne vem čigar človek. Najbolje je biti sam svoj, za naše kandidate pa je zaradi nas, tožilcev, bolje, da so nikogaršnji in da bo tisti(a), ki nam bo dodeljen(a), posvetil(a) vse svoje sile in znanje ne le enemu segmentu tožilstva in tožilskega dela in še najmanj samemu sebi in lastni promociji, ampak tožilstvu kot celoti in tako vsem državnim tožilcem, ki vztrajajo pri svojem zahtevnem in odgovornem delu.
Alenka Mežnar, okrožna državna tožilka v Celju
Delo, 19. septembra
Religija kot antiteza znanosti
S pričujočim zapisom želim spoštovanim bralcem, ki jih odnos med znanostjo in religijo še posebej zanima, pomagati pri razčlenjevanju članka (v dveh delih), ki ga je v zadnjih številkah Sobotne priloge Dela objavil dr. Mišo Alkalaj. Poiskal sem nekaj značilnih misli ljudi, ki so postavili temelje za določena področja sodobne znanosti, in ob tem poskušali odgovoriti na vprašanja o odnosu religije in znanosti.
Charles Darwin, utemeljitelj selekcijske teorije in evolucije, Postanak vrsta (Nolit, 1985):... Ne vidim upravičenega razloga za to, da bi pogledi, predstavljeni v tej knjigi, žalili verska čustva kogarkoli... Neki znani pisec in duhovnik mi je pisal, da se je on »postopoma naučil, da je koncept Boga, ki je ustvaril nekaj prvobitnih oblik, sposobnih, da se razvijajo same od sebe v druge potrebne oblike,prav tako vzvišen kot verovanje, da je moral On opravljati vedno nova stvariteljska dejanja, da bi lahko zakrpal praznine, ki so nastajale zaradi delovanja Njegovih zakonov.« ...Nekaj veličastnega je v tem pogledu na življenje, polno različnih moči, ki jih je Stvarnik v začetku vdahnil v nekaj oblik ali samo v eno; ter v tem, da je, medtem ko se naš planet, ki se pokorava ugotovljenemu zakonu gravitacije, giblje po svojem krožnem tiru, iz nekega tako preprostega začetka ustvaril brezkončno število naj lepših in čudovitih oblik, ki z evolucijo še naprej nastajajo.
Max Plank, utemeljitelj kvantne fizike, Re-ligion und Naturmssenschaft - preda vanje (J. A. Barih 1938):... Če bi tako religija kot tudi znanost pri svoji dejavnosti potrebovali vero v Boga, bi stal Bog pri enih na začetku celotnega premišljevanja, pri drugih pa na koncu. Enim bi pomenil temelj, drugim pa krono zasnove slehernega svetovnonazorskega pogleda... Kamorkoli se obrnemo, vidimo, da med religijo in znanostjo ni nobenega nasprotovanja; ravno nasprotno, v vseh odločilnih točkah odkrijemo popolno skladnost. Religija in znanost se ne izključujeta, kar mnogi danes mislijo oz. se bojijo, temveč se dopolnjujeta in pogojujeta ena drugo. Neposreden dokaz za skladnost religije in znanosti, tudi pri temeljito kritičnem obravnavanju, je zgodovinsko dejstvo, da so bili največji znanstveniki vseh časov, Kepler, Nevvton, Leibniz, prežeti z globoko religioznostjo... Religija in znanost bosta skupaj bojevali neprestani, nikoli ohromeli boj proti skepticizmu in dogmatizmu, proti neveri in praznoverju z geslom, ki se v tem boju že od nekdaj in se bo v vso prihodnost glasilo: K Bogu!
A beri Einstein, utemeljitelj posebne in splošne relativnostne teorije, Moj pogled na svijet (Izvori/Polaris 1988):... Najvišja načela naših teženj in razsodb so nam dana v judovsko-krščanski tradiciji. To je zelo visok cilj, ki ga z našimi šibkimi močmi komaj dovolj dosegamo, vendar daje našim težnjam in razsodbam trden temelj... Znanost lahko ustvarjajo samo tisti, ki so popolnoma prežeti s težnjo po resnici in razumevanju. Izvir teh občutkov je v področju religije. Prav tako ji pripada tudi vera v verjetnost, da so pravila, ki veljajo za pojavni svet, razumska, to pomeni, da so dojemljiva razumu. Ne morem si predstavljati resničnega znanstvenika, ki ni prežet z globoko vero. Stanje bi lahko ponazorili s podobo: Znanost brez religije je šepava, religija brez znanosti pa slepa.
Dr. Mišo Alkalaj v navedenih člankih med drugim:... Samo religije poznajo vse odgovore: izmišljene, nepreverljive in neuporabne. Kadar se religioznih ogovorov loti znanost, vedno postavi dogmo na laž, pa naj gre za nastanek vesolja ali vzroke človeških norosti... Vendar, če bomo znali smrtniki izboljša ti genetske zapise, tako rekoč popraviti božje napake - kaj si lahko potem mislimo o vsevednosti in vsemogočnosti tega ali onega edinega Boga... Empirični, znanstveni pristop k razsvetlitvi osnov morale in etike narti obeta, da se bomo tega pomembnega področja, ki je bilo tako dolgo prepuščeno religioznemu dogmatizmu, končno lotili racionalno in -kot v primerih drugih tehnologij - razvili take etične sisteme, ki bodo olajšali preživetje človeške družbe ih izboljšali kakovost našega ži vljenja. Kakor se je to zgodilo na vseh področjih, bo znanost tudi tu odrinila religijo na smetišče zgodovine... Odgovore na vprašanja, ki so jih naši predniki iskali v iracionalnem verovanju, najdemo danes v enciklopedijah in učbeitikih... Zato bi bilo racionalno pričakovati, da bodo v razvitem svetu religije kot družbeno povezujoče tehnologije bistveno drugačne dobe sčasoma povsem izgubile veljavo; da bodo vse bolj postajale izraz nerazvitosti kot nepismenost, lakota...
Dejstvo, da se Absolutnosti ne moremo na noben način izviti iz objema, je že davno, na težko doumljiv način, zapisal dominikanec mojster Eckhari (nemški mistik iz 13. oz. 14. stol.) z besedami: »Bolj kot Boga preklinjajo, bolj ga slavijo.«
Zapišimo na koncu besede iz knjige vseh knjig; te naravnost veličastno in do skrajnih globin opisujejo stanje duha, ki odrinjen na rob stvarstva, v meglo neštetih prividov, komaj še sluti obrise nespremenljivega središča oz. Resnice same: »In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Jn 1,5)
Nenad Prebanda. Ljubljana
Ko sem bil leta 1994, na vrhuncu protikadilske histerije, v New Yorku, me je začelo, čeprav nekadilca, nezadržno imeti, da bi si eno prižgal. Nekaj podobnega se mi je zgodilo ob branju zadnjega »razsvetljenskega« prispevka Miša Alkalaja, človeka, ki ima očitno preveč prostega časa. Le da me tokrat ni zažejalo po nikotinu, ampak po tem, da bi se odrekel svojemu ateističnemu nazoru in se poklonil pred tistim »milijonom dolarjev, ki mislim, da ga imam, pa ga nimam«. Pa čeprav sem se malo pred tem peljal z avionom visoko nad oblaki in se na lastne oči prepričal, da Boga res nikjer ni. Zabaven paradoks torej: kakor uspeva katoliški cerkvi pametnemu človeku priskutiti vero in vse, kar je z njo v zvezi, uspeva tudi vulgarnim ateistom Alkalajevega kova, le da v nasprotni smeri.
Matjaž Mrhar, Ljubljana
Alkalajeva zloraba znanosti
V zadnjih dveh Sobotnih prilogah Dela je Mišo Alkalaj nadaljeval s svojim križarskim pohodom na Rimskokatoliško cerkev in krščanstvo. In to, nepooblaščen, v imenu znanosti in na način, ki zahteva obrambo znanosti pred njim.
Seveda rubrika PP 29 ni mesto, kjer bi razpra vljal z nekom, ki širi svojo skromno znanje na zelo neznanstven način na vso stvarnost. To resda ni izvirna napaka Alkalaja. Že nemški filozof E Nietzsche je prostodušno zapisal: »Človek znanosti in izobražen človek pripadata različnim svetovom.«
Vendar najdemo tudi med znanstveniki in celo naravoslovci mislece, ki so se dvignili nad svojo pretežno »fahidiotsko« srenjo. Kaj, ko bi se začel Alkalaj izobraževati pri njih? Za razliko od njega namreč veliki sodobni fiziki, kot so Niels Bohr, Albert Einstein, Wemer Heisenberg, Max Planck ali Carl F. von Weizsecker nikoli niso dvomili, da je naš svet v svojem časovnem razvoju široka skrivnostna reka, v kateri zaznavamo z znanostjo le določene valove, vrtince in brzice, ki jih imamo nato za svojo »stvarnost«.
Tildi o sebi bi lahko Alkalaj z njihovo pomočjo kaj izvedel. Albert Einstein, za primer, je namreč dovolj nedvoumno zapisal: »Najbolj globok in veličasten občutek, ki smo ga zmožni, je doživetje mističnega. Iz njega se kali vsa resnična znanost. Komur je ta občutek tuj, kdor se ne čudi več in ne pozna strahospoštovanja, ta je notranje mrtev.« Poučno bi bilo zanj, vzeti v roko tudi avtobiografijo Charlesa Dar-wina, v kateri opisuje, kako ga je pretirano ukvarjanje z znanostjo, »trdimi dejstvi« in splošnimi zakoni, intelektualno, moralno in človeško obubožalo.
Celo o metodologiji znanosti bi se lahko Alkalaj kot zaprisežen racionalist in pozitivist kaj naučil od njih. Ali celo od starejših. Ali ni že znameniti francoski matematik Blaise Pascal zapisal: »Dokler ni možno dokazati nasprotno, je racionalno verjeti v obstoj Boga in ra vnati v skladu z njegovim naukom«?
dr. Hubert Požarnik, Ljubljana
Delo, 19. septembra
Pastirsko pismo
Ko sem prvič prebral pastirsko pismo slovenskih škofov vernikom ob začetku šolskega leta, sem takoj vedel, da bo zopet »burja v strehi«. In res smo lahko kaj hitro brali v vseh časopisih odmeve, skoraj brez izjeme seveda negativne, prav tako pa so se v napade vključile tudi radijske postaje in TV Slovenija.
Torej: nič novega, že videno, že mnogokrat slišano in prebrano, tudi kakih novih argumentov ni bilo zaznati, zato pa je bilo povsod polno istih starih polresnic ali dejanskih potvorb, recimo temu kar odkrito laži. Ponovno je Cerkev tista ustanova, ki naj bi bila nekakšen tujek v naši družbi, ki se ne bi imela pra vice oglasiti vja vnos ti ob kakih dogodkih in izzivih. Če napiše pismo predsednik države, vsi pridno pokimajo in ga z nadvse vljudnimi komentarji pospremijo v javnost, če ga napiše Čerkev ali nadškof osebno, pa ga napadejo »na nož« - vatli očitno niso enaki.
»Kakršna bo šola, taka bo prihodnja podoba slovenskega naroda.« V čem naj bi bile te besede sploh sporne. Če nam bodo naše šole dale sposobne ekonomiste, pravnike, tehnične strokovnjake, znanstvenike, tudi politike, bo Slovenija gospodarsko trdna. Če nam bodo dale dobre umetnike in kulturnike, bo duhovna in umetniška raven Slovenije visoka in cenjena tudi v svetu. Enako velja za zdravnike, športnike... Vendar, kaj nam pomagajo visoko izobraženi ljudje, ki v sebi ne bodo imeli etičnega čuta, ki jim bo morala (v najširšem pomenu besede) španska vas, ki do svojih korenin ne bodo imeli nobenega spoštovanja? Leta 1984 sem v intervjuju za avstrijsko TV o prihajajoči krizi v Sloveniji kot njen vzrok na prvem mestu omenil krizo morale. Na delovnem mestu so me kolegi napadli zaradi teh besed. Ko sem pet ali šest let kasneje napisal nekaj prispevkov za SP, v katerih se je dalo jasno razbrati, da pišem kot kristjan (pisal sem o problemu, ki je bil mnogim neprijeten in v tonu, ki ni bil na dotedanji uradni liniji), so moji kolegi rekli šefu, naj mi prepove pisati. Morda ni bilo rečeno ravno »prepove«, vendar je bil smisel tak. Kristjan se torej v javnosti ne bi smel oglašati in ne bi smel pisati v nasprotju z »uradno linijo«. Nekaj let po TV intervjuju so vsi v Sloveniji govorili o krizi morale. In ta kriza še traja in ji ni videti konca. Pa ga tudi ne bo, če bo šola samo ustanova za trpanje znanja V glave otrok, ne pa tudi vzgojna institucija.
Predstavniki šolskega ministrstva in njihovi zagovorniki trdijo, da vzgoja v šolah ni zanemarjena. Kaj res? Kako da se potem profesorji dijakov fizično bojijo, da svojih avtomobilov he parkirajo pred šolskim poslopjem, da so naše šole polne alkohola in mamil, da mladi delajo samomore? In kako to, da na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer ima vzgoja zelo pomembno vlogo, vsega tega ni?
Levi del slovenskega političnega prizorišča, in njemu skoraj brez izjeme naklonjeni mediji, stalno napadajo željo Cerkve (pravzaprav stalno napadajo Cerkev kot institucijo iti vse, kar izrečejo ali zapišejo njeni vrhovi), da bi bil v naših šolah vsaj en predmet, ki bi govoril o verstvih, ki bi mladim pomagal spoznati krščanstvo (in druga velika svetovna verstva), saj bi s tem mladim pomagal k razumevanju mnogih knjižnih del slovenskih in tujih pisateljev, slikarske in kiparske pa tudi glasbene umetnosti Evrope in velikega dela sveta. Ko sem malo prej zapisal besedo »vatel«, sem se spomnil rekla, ki pravi, da s kakršnim vatlom sam odmerim drugim, s takim se bo meni odmerilo. To reklo, ki ga poznamo kot slovenski ljudski pregovor, je skoraj dobesedno vzeto iz Svetega pisma. Poznavanje krščanstva, njegovih naukov in vsega, kar je prineslo Evropi, pomeni poznavanje naših 1250-letnih kore-
nin. Če zanikamo svoje korenine, obvisimo v zraku. Od kje bomo srkali hranivo za rast. duhovno in materialno? Iz nihilizma, liberalizma, divjega kapitalizma? Mnoge generacije, šolane po drugi vojni, imajo o krščanstvu povsem izkrivljeno predstavo, v resnici ga sploh ne poznajo. Vendar, ali ne bi poznavanje krščanstva, ali vsaj njegovo sprejemanje kot pozitivnega evropskega izročila, prineslo med nas več strpnosti in miru? O tem sem globoko prepričan.
Ko sem v zadnji Sobotni prilogi še enkrat prebral pismo škofov, sem takoj opazil očitno napako v besedilu predpredzadnjega odstavka (namesto »sodelovanja in strpnosti« beseda »nestrpnost«). Tako očitno je, da je beseda napačna, saj je v nasprotju s celotnim besedilom in duhom pisma. Vendar sem nato v članku g. S. Dragoša prebral spraševanje o tem tiskarskem škratu. »Nestrpnost« se je pojavila v besedilu, objavljenem v Mladini, pa tudi sedaj v SP Dela. Ko sem jo opazil, sem šel besedo preverit v računalnik, kamor sem besedilo dobil iz cerkvenih virov, in v Družino. Obakrat piše »strpnost«. Kaj naj to pomeni? Da se vodilnemu slovenskemu časopisu ni zdelo vredno besedila preveriti (napaka je zelo očitna) in so besedilo enostavno prepisali iz Mladine ? Da torej besedila niso dobili od uradnega vira, tiskovnega urada SŠK? In končno, bi bilo možno, da se ta napaka v besedilu v Mladini ni zgodila povsem slučajno?
prim. Tone Kunstelj, dr. med., Ljubljana
Ne bi ponavljal za gospodi dr. Smrketom, dr. Tomcem, Dragošem in Nagličem, ki so vsak po svoje razmišljali o pastirskem pismu slovenskih škofov, saj se je z njimi mogoče strinjati brez slabe vesti, da komu (konkretno slovenski RKC) delajo krivico. Zdi pa se mi, da so vsi skupaj nekaj bistvenega prezrli. Namreč dejstvo, da slovenski škofje takorekoč mimogrede priznavajo nekaj neverjetnega: da naša šola, če bi hotela vzgajati za strpnost in pluralnost, »ne bi izključevala iz šolskega prostora katoliške vernosti in Cerkve, katerima pripada velik del naših državljanov«.
Izjava o »velikem delu naših državljanov« je dejansko nepričakovano samokritična, koliko pa je iskrena glede na celotno vsebino pastirskega pisma, se bo še pokazalo.
Ni namreč še 'tako dolgo, ko je RKC med verujoče dosledno prištevala kakšnih 70 ali celo 80% državljanov. Kakorkoli obračamo zapisani »velik del«', jih več kot 50% državljanov ne more biti. Realno jih je zagotovo še manj. Kakorkoli: moč in vpliv tradicionalno prevladujoče in močno večinske religije se, po pastirskem pismu sodeč, v življenju krepko zmanjšujeta. S tem pa tudi moč in teža resnic in »resnic«, s katerimi v javnosti nastopajo njeni predstavniki. Med njimi je žal tudi zabloda, da bo še kdaj tako, kot je bilo do leta 1945. Namreč: v zadnji, mislim da 8. oddaji naše RTV o argentinskih Slovencih, bilo je pred leti, še za časa Demosa, je mlad duhovnik, poslan iz domovine med rojake, na vprašanje o povezavi med katoliško cerkvijo in ohranjanjem ter razvojem slovenske enklave v Argentini nekako takole odgovoril: Katoliška cerkev je rojakom v Argentini veliko pomagala, da so ostali Slovenci. In jim še pomaga. Vsi skupaj pa se premalo zavedamo, da je tudi v domovini razvoj šel svojo pot. Slovenije, kot so jo zapustili leta 1945, ne bo več. Cisto prav je, da slovenska RKC poudarja skrb za razvoj vrednot občečloveškega pomena, tudi tistih, ki so še posebej lastne velikemu delu naših državljanov, npr. na šolskem področju. V imenu teh (so)državljanov naj kar govori ali, če kdo raje sliši, pridiga in deluje. Med drugim tako, da se zazre vase, v sedanjost in zlasti v prihodnost. Potem bi » velik del« državljanov lahko postal »večji«. Tudi v prid RKC. Taki so ti računi. Sicer pa so meje delovanja, pravice in dolžnosti slehernika med nami, zapisane v Ustavi Republike Slovenije. Držimo se jih!
Milan Govekar, Ljubljana
Delo, 21. septembra
O univerzi
Kolumna Gorazda Kocijančiča me je, že dokaj apatično bralko Dela, prijetno presenetila z jasnostjo in svežino; malo tudi zato, ker temu obrazu naše vsakdanjosti doslej nihče ni tako odkrito in prostodušno podržal zrcala (čeprav je svojevrstna ironija, da je to razmišljanje našlo svojo nišo prav v Delu). Navkljub njegovim argumentom pa menim, da se nam še dolgo ni bati, da bi univerza v Sloveniji začela posegati »v vse pore družbenega življenja«, po kulturi še najmanj, saj je v nasprotju z univerzami zunaj izredno rigidna in zaprta, kot pač pritiče slonokoščenemu stolpu. V pogledu vseživljenjskega učenja in izobraževanja še posebej. Kako naj si sicer razložim dejstvo, da institucije visokega šolstva zunaj kar tekmujejo v ponudbi možnosti izobraževanja - na daljavo in s pomočjo elektronskih medijev-, ki so na voljo odraslim s končano srednjo izobrazbo (da ne omenjam onih, ki jim osnovno in srednje šolanje takšno, kot je, ni pisano na kožo in bi brez dokončanega obveznega ah srednjega izobraževanja sicer za vse čase »padli skozi«, v črno luknjo). Tudi cene izobraževanja, ki mu pri nas pravimo »ob delu«, so bolj sprejemljive in naravnane na zelo različne žepe v primerjavi s cenami naših domačih programov (kogar zanima, naj se spravi na elektronske novice: alt.education.distance, ali spletna mesta, npr. www.nec.ac.uk,www.open.ac.uk, www.wgu.edu, itd.), ki so marsikdaj nara v-nost žalostne (če že ne smešne) glede na programsko ponudbo. Za primerjavo: študij bibliotekarstva ob delu na ljubljanski FF je stal lansko leto v tretjem letniku okoli 3000 DEM, letos vpisa ob delu pač ni. Če ste dovolj pogumni in z opravljenim izpitom izkažete zadostno znanje angleškega jezika (CPE), lahko po dopisni poti na priznani univerzi Aberystwyth v Veliki Britaniji ta študij opravite v treh letih za približno 1300funtov letno (plačljivo v mesečnih obrokih, izpite lahko opravljate na Britanskem svetu). Podobno je z večino smeri humanistike in managementa (za naravoslovje nisem na tekočem), s tem, da ameriške šole za vpis zahtevajo opravljen TOEFL. Zunaj ljudi nara vnost spodbujajo k vsakovrstnemu izobraževanju in razvijanju potencialov.
Nič čudnega, da si univerze želijo razširiti svoj vpliv, saj se kontinuirano in intenzivno razvijajo - vedo, da je njihova prihodnost odvisna od »svežega« človeškega potenciala in od pozornosti, ki mu jo namenijo. Če bi se zunaj obnašali tako, kot se pri nas, kjer sta vsega skupaj dve univerzi (in nekaj dopisnih ustanov z večinoma jezikovnimi popoldanskimi in večernimi programi) na pičla dva milijona, bi prav kmalu lahko za vselej rekli nasvidenje svojim programom in službam vsem akademskim naslovom navkljub. Zato pa: tako strah pred »birokratskim evro-sranjem« kot up glede »približevanja Evropi« bo v tem pogledu znotraj še dolgo prazen, okoli pa ga tako nič ni.
Judita Mia Dintinjana, Ljubljana.
Delo, 18. septembra
Občina Koper taka, kot je, ne more obstajati
Kje ste, primorski poslanci?
Zveza za Primorsko sprejema odločitev ustavnega sodišča predvsem kot dokaz, da je zakon o lokalni samoupravi v nasprotju z ustavo.
Seveda je tudi v nasprotju z zdravo pametjo, saj v družbi, kjer vladajo demokratična načela, parlament sploh ne bi smel sprejeti zakona, ki bi silil občane Kopra, da se morajo razdružiti, saj jim očitno ni ponudil nobenega uporabnega argumenta za kaj takega, zato taka odločnost in enotnost na doslej izvedenih referendumih.
Ker je napaka že storjena, kot pravi > ustavno sodišče, bi moral po našem mnenju sedaj parlament uskladiti z ustavo zakon o lokalnih skupnostih in ne občine Koper. Popra viti je torej treba merila za razsojanje o tem, kaj je še pametna, uporabna velikost oziroma obseg posamezne občine. V tem posebnem primeru, ko gre za mestno občino, kijih v Sloveniji ni prav veliko, so se ti kriteriji pokazali še toliko bolj togi in za praktično uporabo neustrezni.
Zaplet, ki je ob tem nastal, postavlja vprašanje, ali je ustavno sodišče pravilno razumelo cilje zakonodajalca. Ali jih poznamo ? Iz petnajstega člena zakona o lokalni samoupravije očitno, da je za združitev dveh občin dovolj odločitev volivcev na referendumu. (Enako velja tudi za priključitev enega dela občine k drugi.) Ob tem se sklep ponuja kar sam: odločitev občine, da se ne razdruži, še posebej, če je bila taka odločitev sprejeta v vseh delih občine, mora biti obvezujoča za parlament. In še za koga drugega tudi. Pomembna je tudi ugotovitev, da v zakonu ni nikjer govora o kriteriju, kdaj se šteje, da je občina prevelika - mestne občine pri tem tudi ne morejo biti izjema.
Kam je pripeljala prevelika vnema parlamenta pri drobitvi občin, nam kažejo tudi številni drugi primeri v Sloveniji. Na prvi pogled simpatična občina s petsto prebivalci je pravzaprav kislo jabolko, če na primer pogledamo, koliko otrok je vpisanih v njihovo osnovno šolo. Poseben biser se skriva v členu 13a, kjer je določeno, da ima lahko iz gospodarskih razlogov občina tudi manj kot 5000 prebivalcev. Uboga država, kjer poslanci tako razumevajo gospodarstvo.
Poslanci! Kličemo vas k razsodnosti!
Branko Mahne, Zveza za Primorsko, Sežana
Delo, 1. avgusta
Vojna generacij in vojna slojev
Reforma zdaj in v polni meri
Kot eden od pripadnik o v mlade generacije žal ugota vljam, da razpra ve, ki so se razvile po predstavitvi bele knjige o reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ob predsta vitvi predloga zakona vja vnos ti, ne vodijo v pravo smer, kar dokazujejo tudi odmevi na prispevek novinarja g. Grege Repovža v Sobotni prilogi Dela 1. maja. Podobnega mnenja so tudi vsi moji sovrstniki, s katerimi sem se pogovarjal o tej temi.
Prav vsi smo razočarani nad večinskim stanjem v družb, predvsem tistim delom, ki je politično aktiven (sem štejemo tudi v normalnih razmerah politično neopredeljene sindikate, kar za Slovenijo ne moremo trditi), ki si na populističen in vse prej kot državotvoren način brez pravih argumentov nabira politične točke na področjih (pokojninska reforma je le ena od takih tem), kjer bi moral pred vsakim osebnim ali ozko usmerjenim interesom veljati nacionalni, državotvorni interes, kar pa reforma pokojninskega in invalidskega zavarovanja prav gotovo je.
Neizpodbitna dejstva so, kar dokazujejo številke, da se v Slovenija rodnost iz leta v leto zmanjšuje, da se življenjska doba daljša in da se tako posledično povečuje delež starejših prebivalcev. To nam dokazujejo demografske študije, ki so precej zanesljive in skoraj brez možnosti odstopanja. Zanimiv je predvsem naslednji podatek: razmerje med delovno aktivnim in delovno neaktivnim delom prebivalstva je bilo v letu 1986 2,87 : 1. Za leto 1996 je razmerje 1,65 : 1, v letu 2022 pa naj bi bilo število delovno neaktivnih že večje od števila delovno aktivnih, seveda pod pogojem, da se sistem pokojninskega in in validskega za varovanja ne spremeni. Vse to so neizpodbitna dejstva.
Kaj to pomeni v praksi? Zavedati se moramo, da je pokojninski sistem del tako socialnega kot tudi ekonomskega sistema Slovenije. Cilj obeh naj bi bil zagotoviti generacijam upokojencev socialno varnost na starost. Da se to lahko izpolni, imamo, če reforma ne bo izpeljana, samo dve opciji: 1. Povečevanje obremenitvenih stopenj gospodarstva, posledica tega pa je zmanjšanje konkurenčnosti našega gospodarstva. To pa je nesprejemljivo z vidika globalnih tokovna zemeljski obli, ki gredo v smer še večje mobilnosti kapitala, ki ga v tem primeru v naši državi enostavno ne bo, v končni fazi pa bo tudi domači kapital začel iskati pot navzven. 2. Zmanjševanje nadomestitvenih stopenj delovno neaktivnim generacijam.
Kot vidimo, sta nesprejemljivi obe poti. In kaj nam preostane? Z vidika mladih takojšnji pristop k izpeljavi reforme pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in to v polni meri, kot je predlagano v beli knjigi o reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Nam mladim se zdi bistveno predvsem, da se ne čaka s postopnim uvajanjem tako imenovanega drugega stebra oziroma, kot kaže danes, da se uvede celo neobvezni drugi steber. Žalostno se nam zdi, da se mladi očitno še najbolj zavedamo vseh prednosti, ki jih konceptualno prinaša obvezni drugi steber v okviru pokojninskega in invalidskega zavarovanja, od katerega pričakujemo, da se izvaja v okviru obstoječih prispevkov, ki so namenjeni področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Naj naštejemo le nekatere od njih: varčevanje z vsemi makroekonomskimi posledicami za gospodarstvo (naložbe...); nei-zogibanje vplačilom, red, osebna motiviranost za vplačevanje (kajti, če ni vplačila v prvi steber, sredstva niso nakazana niti na osebni račun); odpornejši sistem proti političnim pritiskom pri uvajanju neupra viče-nih ugodnosti in manjši nivo demografske odvisnosti.
Hkrati pa se zavedamo tudi nekaterih pomanjkljivosti, ki jih prinaša takšen sistem: finančno tveganje z vidika varnosti naloženih sredstev v drugem stebru in novonastali administrativni stroški.
Na podlagi javnih zagotovil ministra za delo, družino in socialne zadeve, mag. Antona Ropa, da se država pojavi kot garant za sredstva v okviru drugega stebra, pa odpadejo prav vsi pomisleki.
Mladi zahtevamo od vseh. ki so na kakršen koli način povezani z reformo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da ustvarijo razmere za socialno varen, ekonomsko učinkovit in hkrati pravičen sistem glede razmerja vplačila : nadome-stitvena stopnja. To pa je mogoče doseči le z takojšnjim pristopom k izpeljavi reforme pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot je predlagano v beli knjigi o reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno s takojšnjo uvedbo obveznega drugega stebra. Nikakor ne pristajamo. da bi obstoječi »partnerji« - so-go vorniki (upokojenci, kmetje, sindika ti...) dosegli takšno reformo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bo predvsem na račun tistih, ki smo pred vstopom oziroma smo ravno vstopili v aktivni delež prebivalstva.
Darko Vereš, študent Univerze v Mariboru
Delo, 5. septembra
Ne mučimo, ne ustrahujemo, ne morimo
Na psihološki fakulteti je profesor (ki ni psihiater ali psiholog) vprašal slušatelje, kdo odloča o odvzemu opravilne sposobnosti. Študentke so menile, da psihiater. On pa: »Bog ne daj. Sodnik! Psihiater bi vsakogar proglasil za norega.«
Navajam dva primera.
Neka starejša ženska, za katero se sorodniki sploh niso menili, je podedovala precejšnje premoženje, nakar se je nečakinja obrnila na pomoč k strokovnjaku, kije, kot vsak resen psihiater, takoj postavil ustrezno diagnozo. Kdorkoli jo je poznal, niti pomislil ni, da bi z njo kaj ne bilo v redu. Na sodišču je kot edina sorodnikom in psihiatru ugodna priča nastopil sosed, ki je povedal in izpovedal, da osumljenka ne zapira vežnih vrat. Ali pa: starko so sorodniki na podoben način hoteli spraviti v dom za ostarele občane, da bi se predčasno polastili njenega stanovanja.
Navedena primera sta se za sorodnike nesojenih pacientk nesrečno končala, omenjena pa sta bila na simpoziju psihiatrov v Sečovljah leta 1980. Očitno so tudi med psihiatri odpadniki, navajam pa ju, ker se podobno dogaja tudi danes.
V	mesecu dni se je v Delu pojavilo 6 člankov v zvezi s psihiatrijo, v katerih pa se psihiatri sami med seboj demantirajo. Dr. Ziherl zagotavlja, da psihiatrija nima zveze s politiko, mesec pred tem pa se dr. Džor-dževič hvali s sicer splošno znanim primerom Zavrl. Je to medicina ali politika ?
Koliko pa so jih, iz političnih in drugih razlogov, tam spravili, pa ostane njuna mala skrivnost.
Sedaj pa k zadevi Aleš Hribar, ki je zaradi absurdnosti in zaradi potrebe prepričevanja EU o urejenosti psihiatrije pri nas povod in vzrok za to polemiko.
Kot zanimivost: njegov stric je bil lastnik gradu Strmol, sedaj protokolarnega objekta in proti koncu vojne skupaj z ženo umorjen po postopku, kakšnega ga bili deležni tudi drugi lastniki gradov, če so še živeli v njih. Zupan Hribar je bil boter Aleševemu očetu, ki je bil pobudnik za ustanovitev gospodarske zbornice kraljevine Jugoslavije, v lasti širše družine pa sta bili še tovarni Šumi in Pletenina, pa še nekaj odstotkov železnic na Slovenskem.
V	Delu 11. 8. 98 je že bilo objavljeno, da je bil Aleš v spremstvu treh bolničarjev in dveh policistov nasilno odpeljan v Polje, kjer je po nekaj urah umrl zaradi notranjih krvavitev. Na policiji (Doroteja Simič) trdijo, da so prišli kake pol ure po tem, ko je bil odpeljan, na psihiatriji (doc. dr. Slavko Ziherl) pa, da nimajo nič pri tem in da pacienta sprejmejo šele pri vratih, namignejo pa, da jih običajno pripeljejo sorodniki.
Kdo pa ga je pravzaprav privedel?
Mar to pomeni, da je osebju v psihiatrični bolnišnici Polje povsem vseeno, kdo njihovega bodočega pacienta pripelje? Torej, če se meni kdo zameri, lahko preprosto najamem ekipo in se ga znebim po zakoniti poti.
Ob vsem leporečenju dr. Ziherla omenjam naslednji dogodek. Ko je tudi prej bil hospitaliziran (takrat se ni upiral), je njegov prijatelj prišel protestirat. Zdravnica je takoj poklicala pet bolničarjev, nakar je dobil »depo« injekcijo, bil pospravljen v zaprti oddelek, zjutraj pa brez obrazložitve izpuščen. Brez pogovora s sodnikom in zdravnikom je bil po metodah slovenske psihiatrije ozdravljen čez noč.
Da bi si psihiatri lahko malo odpočili, se lotim še policistov, ki pa imajo bistveno manjša pooblastila od prvih!
Aleša Hribarja je bil nekaj mesecev nadzorovala nekakšna varnostno-obveščevalna služba (ne ve, se katere, še manj pa, zakaj). Go vori se tudi, da je bil mesec pred smrtjo zastrupljen, vendar se je izvlekel. V zaprtem oddelku je celico delil s Kerecem (specialistom iz afere v Celovcu) in človekom, kije s samostrelom ubil svojega direktorja. Kdo ve, zakaj takšna kombinacija, saj se nikoli ni ukvarjal s kriminalom in politiko.
Po njegovi nena vadni smrti s čudnim ozadjem bi se policija morala samodejno lotiti preiskave, pa se je ni. Ko je po nekaj dneh bilo zbranih dovolj podatkov, da je lahko bila sprožena zasebna ovadba, je policija preiskavo po nekaj dneh zaustavila. Obdukcijski list je bil v tem času ponarejen, pa še do takega nepooblaščeni nimajo dostopa.
Že na podlagi tega, kar se v dokaj širokem krogu govori po mestu in policiji gotovo pride na ušesa, bi morali s preiskavo nadaljevati. Policija naj bi se ponavadi trudila, da zbere čimvečpodatkov, v tem primeru pa so jih ji želeli posredovati mnogi, toda policija sploh ni hotela ničesar slišat. Pa tudi zaslišali niso nikogar.
Eden mnogih pogojev za vstop Slovenije v ES je tudi ureditev stanja v psihiatriji, ki ima prevelika pooblastila in neustrezne poveza ve z oblastjo, da o zastarelih metodah niti ne govorimo.
Če pa bi že bili v ES, bi že samo na podlagi primera Hribar lahko predlagal, naj odstopi minister za zdravstvo, predvsem pa minister za notranje zadeve.
Samo Isajevič, Ljubljana
Delo, 19. septembra
Lastninjenje podjetij in pravna država
Ob tem prispevku dr. Janeza Šinkovca je bil v SP objavljen še prispevek Dumpin-ški pritisk s podnaslovom Brez podkupnin ni bilo prodaje v tujino. V njem avtor v 4. odstavku navaja, da so bila v tujini z železarskim denarjem ustanovljena posredniška podjetja, mimo katerih železarski izvozni bil mogoč. Tem posrednikom, kijih Nadaljevanje na 42. strani
Franc Mazi, Marijan Bobič, dr. Zvonko Fišer, Anton Ribnikar in Zdenka Cerar. (Foto Aleš Črnivec)
Okrogla miza s kandidati za generalnega državnega tožilca
S prstom pokazati politiki, da ni
spodobno, kar počne
Alenka Leskovic
Poldrugi mesec, kar so znana imena sedmerice, ki se poteguje za najvišjo tožilsko funkcijo v državi, je scenarij znan. Barbara Brezigar, pred nekaj meseci imenovana za vrhovno državno tožilko, sicer pa bolj znana kot vodja skupine državnih tožilcev za posebne zadeve, je tudi tokrat zavrnila povabilo na pogovor o svoji kandidaturi. Drugih šest kandidatov, ki doslej zaradi hierarhije v tožilskih vrstah niso imeli možnosti za javen nastop, poskuša prepričati vlado in poslance, da je kandidatka, ki jo podpirata podpredsednik vlade Marjan Podobnik in zdaj tudi pravosodni minister Tomaž Marušič, le ena od sedmih
možnih inačic.
ogovora za okroglo mizo se je udeležilo, ker je bil mag. Jože Friedl službeno odso-ten, torej pet kandidatov: Marijan Bobič, višji državni tožilec iz Ko-pra, vrhovni državni tožilci Zdenka Cerar, dr. Zvonko Fišer in Franc Mazi ter višji državni tožilec iz Ljubljane Anton Ribnikar. Ker smo vabila za okroglo mizo razposlali minuli teden, bila pa je na prvi delovni dan po sporočilu pravosodnega ministra, da je kandidature poslal vladi z osebnim priporočilom. naj izbere Barbaro Brezigar, je bilo seveda prvo vprašanje:
Kako ste sprejeli odločitev ministra za pravosodje?
Cerar: Presenečena sem bila, saj sem pričakovala, da se bo pravosodni minister držal svoje javne izjave, objavljene minuli mesec v mariborskem Večeru, in ne bo osebno predlagal nobenega kandidata. V tem primeru je minister nastopil kot politik, saj kot minister po zakonu nima pristojnosti, da bi razvrščal posamezne kandidate. Če bi se držal črke zakone, bi moral vse kandidature brez osebnega razvrščanja poslati vladi.
Fišer: Ker pravosodni minister nima pravne podlage za predlaganje posameznega kandidata, sem njegovo izjavo razumel podobno kot izjavo podpredsednika vlade Marjana Podobnika, ki je pred koncem kandidacijskega postopka dejal, da ljudska stranka podpira pač določeno ime, ki se je zdaj ponovilo. Dodati pa moram, da bi bilo naivno spregledati tokratno ministrovo razmišljanje, saj je strokovne reference svoje kandidatke oprl na povsem določeno merilo, in sicer na njene mednarodne izkušnje na področju kazenskega prava in preganjanja organiziranega kriminala. S tem pa se razprava razširi. Najprej na vprašanje, kaj morajo kandidati za generalnega državnega tožilca priložiti h kandidaturi, kar ni nikjer predpisano. Dolžnost vlade je zdaj, da izenači merila za vse kandidate, saj bo sicer enkrat odločilen program njihovega dela. drugič bodo to mednarodne izkušnje itd. In če smo že pri mednarodnih izkušnjah, je treba določiti tudi merila za njihovo presojo.
Cerar: Vsi prisotni izhajamo iz društva državnih tožilcev Slovenije. Dva kandidata, ki se nista udeležila pogovora, nista člana tega društva. S tem podatkom se želim navezati na izvajanje kolega Fišerja o mednarodnih izkušnjah. Kot člani društva smo imeli v zadnjih letih veliko mednarodnih stikov: sestali smo se z an-timafijskimi tožilci čiste roke v Milanu; s tožilci na Norveškem, Irskem in Bavarskem ter si nabirali mednarodne izkušnje. Udeleževali smo se tudi mednarodnih seminarjev o evropskem pravu. Preveč bi bilo naštevati in preveč osebno bi bilo, da bi vsakdo povedal, kakšne mednarodne izkušnje ima. Zato takšna pavšalna trditev, ki je bila izrečena, kliče po tem. da vlada izravna informiranost o posamezniku, če je mednarodni vidik tako pomemben. Če pa so odločilna še druga merila, naj velja enako.
Izkušnja dr.Fišerja je grenka. Ko je v parlamentu kandidiral za funkcijo ustavnega sodnika, so mu na pladenj položili obtožni predlog, ki ga je nekoč sestavil kot javni tožilec. Vemo, da bo odločitev o generalnem državnem tožilcu izključno politična. Ali imate pogum za sodelovanje v tej igri?
Fišer: Dejstvo, da smo se prijavili, hkrati pomeni, da smo poprej že premislili in smo pripravljeni prenesti tudi take preizkušnje. če bi bil kdo od prisotnih predlagan za imenovanje v parlamentu. Mislim, da smo tudi ocenili, da nihče od nas nima takih grehov, da zaradi tega ne bi bil primeren za funkcijo,za katero se je prijavil.
Ribnikar: Sam prav tako menim, da smo s kandidaturami vsi pripravljeni iti v ta boj tudi v parlamentu. Vsak tož>lec je v svojem času opravljal svojo delovno dolžnost, vsak je spoštoval zakon in v okviru zakona reševal zadeve tako, kakor jih je moral.
Ali nima dr. Fišer glede na parlamentarno razpravo zelo malo možnosti, da bi bil izbran za generalnega državnega tožilca?
Fišer: Iz tega mojega primera bi morali potegniti dva nauka: enega proceduralne narave in drugega - vsebinskega. O drugem so govorili kolegi, in sicer, da mora vsak zase presoditi, kakšne pozitivne reference ima in kakšni »okostnjaki«, če zopet uporabim to besedo, ga čakajo v omari. Natančno je treba vedeti, da imamo »okostnjake« v omari prav vsi kandidati. Če kdo slučajno sodi. da jih nima. potem si meče pesek v oči, saj se jih da narediti (kajti moji so bili v veliki meri izmišljeni).
Naj preidem na formalno plat. V postopku volitev ali imenovanja v državnem zboru bi moral imeti kandidat v demokratični državi vsaj minimalno možnost, da pove svoje o tistem, kar se mu očita.
Te možnosti nima noben kandidat za sodnika, ne bo je imel niti kandidat za generalnega državnega tožilca.
Fišer: Kaj imamo zdaj? »Izletavanje« dveh izpostavljenih politikov v smeri predhodne izbire. Ob prvem imenovanju generalnega državnega tožilca po novem zakonu se v marsičem orje ledina. Ne gre le za to,da imajo tožilci prvič možnost, da bo generalni tožilec eden izmed njih in ne nekdo, ki je poslan od zunaj, temveč tudi za vprašanje, ali ne bo eden izmed njih, ki pa ga bo nekdo od zunaj komandiral kot lutko... Ne verjamem, da bi bila taka odločitev boljša od stare. To gotovo ni tisto, za kar smo se pri oblikovanju zakona o državnem tožilstvu prizadevali.
Bobič:Vprašali ste, kako smo si upali, čeprav vemo, da bo imenovanje generalnega državnega tožilca politična zadeva, kandidirati?
... Dovolite, da dodamo še en podatek. Predsednik države je dan pred iztekom razpisnega roka za nova sodnika ustavnega sodišča dobi) le dva predloga. To pomeni, da resni pravniški krogi, ker dr. Fišer in mag. Metelko nista bila izvoljena na to funkcijo, ne sodelujejo več pri kadrovanju.
Bobič:... Razlog je najbrž prav v tem. Pred časom je izšla fotografija Barbare Brezigar, ko je bila imenovana za vrhovno državno tožilko. Generalni tožilec jo treplja po ramenu;podpis pod sliko pa je bil: »Ali je generalna državna tožilka že stvar dogovora koalicije?« To me je izzvalo, da sem se prijavil na ta razpis. Menim, da je 160 državnih tožilcev le taka strokovna skupina, ki se lahko upre tudi politiki.Tožilci moramo pokazati, da se ji ne pustimo kar tako pometati. Zato sem se prijavil, zavedajoč se, da bodo tu letela kopja in da bo padel tudi kak »udarec«. Nekaj jih je že bilo in najbrž jih nekaj še bo. To pa me niti slučajno ne bo odvrnilo od moje namere. Vztrajal bom do konca. Nameravam povedati svoje argumente, zakaj mislim, da bi bil lahko generalni državni tožilec in zakaj mogoče nekdo drug ni primeren za to funkcijo.
Cerar: Izhajam iz vašega podvprašanja. Izkušnja z našim kolegom Fišerjem nas je naučila, da se moramo pokazati pred razpravo o tej funkciji. Zato smo šli v javnost. Katero drugo pot pa lahko ubereš, če se eden od kandidatov javnosti predstavi, drugi pa molčijo. Zahvaljujoč medijem smo javnosti uspeli predstaviti precej naših pogledov. Če so jih spremljali tudi poslanci ali ne - ne vemo. Lahko le upamo, kajti v državnem zboru bodo poslanci tisti, ki bodo morali eni opciji oponirati ali reči: ta podatek ni resničen. Pri kolegu Fišerju ni bil nihče pripravljen. Ena stranka je navrgla kopico podatkov, za katere nihče izmed prisotnih poslancev ni vedel, ali so točni ali ne. Potem je pri glasovanju odločal psihološki vtis. To bi mi želeli preprečiti. Radi bi, da bi tokrat že vlada razpolagala z argumenti, ki kažejo na eno ali drugo izbiro. Trdim, da sta pri izbiri generalnega tožilca pomembni strokovnost in sposobnost za dialog s politiko. Zdaj je pravzaprav tisti skrajni trenutek, da vsem, ki bodo izbi-
rali, predstavimo argumente, na podlagi katerih naj se odločajo.
Se vam ne zdi, da ste malce naivni...
Cerar:... Veliko...
... tokratna politični jesen se je začela veliko bolj silovito kot vse druge. Občudujem vas, da v tem trenutku govorite o argumentih in strokovnosti...
Cerar: Informirali bi radi poslance, ki bodo zagovarjali svoja stališča. Mi jih ne moremo. Mi pred državnim zborom nimamo besede. Kandidat nima možnosti nastopa niti na seji vlade. Občutek imam, da nas vlada ne bo osebno želela poslušati. Mogoče se motim.
Ribnikar: Prav iz tega razloga so bili razpisni pogoji tako ohlapni, da se bodo lahko prirejali trenutni situaciji. Pričakovati je bilo, da bi bil vsaj eden izmed razpisnih pogojev predstavitev vizije tožilstva, ureditve itd. Res smo se predstavili v medijih, toda dejansko je ta nastop v primerjavi s tem, ali ga hočejo ali ga nočejo prebrati oziroma poslušati - le premalo. Tisti, ki bi jih moralo zanimati, kaj bomo naredili, kaj se lahko od nas pričakuje, so vlada, komisija za volitve in imenovanja ter poslanci.
Pred odločitvijo o kandidatu bi vlada morala od nas zahtevati, da bi se vsak lahko predstavil s svojo vizijo ureditve tožilstva, saj je tožilstvo v popolnem razsulu: več let ni bilo letnih poročil tožilstva, ni bilo obravnavanj v državnem zboru; letno poročilo za leto 1997 sploh še ni sestavljeno; ni navodil o notranji organizaciji tožilstva itd. Vse te stvari kažejo na to, da ga bo treba najprej urediti, potem pa razmišljati o mednarodnih povezavah in ostalem.
Mazi: Vprašali ste, ali nismo nekoliko naivni? Morda smo res. Vendar smo čutili potrebo, da vsaj poskusimo. Grki so zavzeli Trojo zaradi tega, ker so poskusili. Minister Marušič, ministri v vladi in poslanci pa bodo sprejeli odločitev in bodo zanjo tudi odgovarjali: pred širšo in strokovno javnostjo, pred volivci in pred vsemi, ki so zaposleni na tožilstvu.
Povrnimo se v obdobje, ko se je sedanji generalni tožilec še imenoval vrhovni. Njegovo poročilo v parlamentu ni dobilo zelene luči, ampak je bilo vzrok tudi za spopad med takratnim ministrom za pravosodje (g. Kozincem) in Antonom Drobničem. Nobenega tožilskega poročila parlament ni obravnaval brez konfliktov. Najbrž je to razlog, da generalni državni tožilec v zadnji fazi svojega mandata sploh ni želel izpolniti zakonske obveznosti in poslati poročila. Kaj lahko pokažete kandidati za generalnega državnega tožilca?
Fišer: Kandidacijski postopek je ena od možnosti, da se vendarle predstavi državno tožilstvo, organ pregona, tudi po strokovni plati, ne samo skozi afere in politizacije. To je bil model njegovega predstavljanja ali pa razpravljanja o njem v zadnjih osmih letih. Žal je to neke vrste rdeča nit njegovega pojavljanja skozi izjave predstojnikov, skozi uspešne in manj uspešne predstavitve posebne skupine v javnosti itd. V poročilih je bilo malo zapisanega o tožilskih problemih. Tožilstvo pa mora poročati o svojem delu. Ne poroča o kaznivih dejanjih itd. To naj dela
policija.... Toda treba je prekomentirati -zakaj je letos tako in tako. Na prvi pogled so to lahko suhoparni podatki, vendar je to jedro tožilskega dela. Koliko je bilo letos zavrženih ovadb - in zakaj jih je bilo toliko zavrženih (več ali manj); koliko je bilo letos in zakaj je bilo premalo uporabljeno zavračanje pregona pri bagatelnem kriminalu itd..., kako smo pristopali npr. k lastninjenju itd. To je tožilski projekt . Ni pomembno, da se navrže, kot je bilo v poročilu za leto 1996, nekaj bolj ali manj odmevnih primerov, ampak je treba reči, v čem je bil problem. Pomembno je javnost informirati o pravi vsebini. To pa ni izjavljanje o neki barbarski državi v tujini, recimo.... Na ta način mislim, da je naša aktivnost (vsaj kar še mene tiče) vendarle malce manj naivna, pa čeprav imam največjo negativno izkušnjo v tem smislu.
Pri obnovi postopkov, namenjenih popravi krivic, povzročenih s povojnimi sodbami, so tožilci preprosto umaknili obtožnico in s tem je bila zadeva zaključena. Kako komentirate tak način dela?
Mazi: Prvostopni tožilci so ocenjevali primer - ali je še možno voditi postopek ponovno, in so se odločali, kakor so se pač. Zanesljivo pa vem, da niso vsi umaknili vseh obtožb. Tu je šlo torej bolj za oceno tožilca. Vedeti moramo, da je po petdesetih letih zelo težko ponavljati ali celo izvajati nove dokaze.
Kako se bo končal primer škofa Rožmana?
Mazi: Tega ne vem.
... In kako se bodo končali postopki divjega lastninjenja?
Mazi: Res sem zadnjem obdobju na državnem tožilstvu Slovenije na neki način bedel nad postopki v zvezi z lastninskim preoblikovanjem podjetij. To je bilo izredno težko delo zaradi nestrpnosti politike in javnosti, kdaj že se bodo pojavili prvi obsojenci oziroma prvi zaporniki v zvezi s temi primeri - čeprav vemo, da pravzaprav velike večine tovrstnih primerov ne bi bilo, če bi politiki v času od leta 1990 do 1993, zmogli kratek zakon,
ki bi podjetjem do lastninskega preoblikovanja prepovedoval kakršnekoli statusne spremembe. Tako pa je bil tri leta vakuum in se je dogajalo vse, kar se je dogajalo. In zdaj pada kritika na tožilstvo, na sodišče, češ da celo namerno zavlačuje, da strokovno ni sposobno... da kratko malo ne razume pomena teh velikanskih kraj (velikanskih seveda po mnenju politikov). Kakorkoli že, ti postopki prihajajo zdaj v zaključno fazo s sojenjem na prvi stopnji. Kakšnega velika števila zapornikov si naj tu nihče ne obeta, kajti to ni realno.
Ali bo s tem Marjan Podobnik zadovoljen, saj pravi, daje treba zgraditi še nove zapore...?
Mazi: On je bil v parlamentu od leta 1990 do 1993 in bo lahko povedal, kaj je prispeval k temu takrat, ne kasneje, da se to ne bi dogajalo.
Tožilstvo ima izredno omejene možnosti vplivanja na zakonodajni postopek. Vendarle: kaj ste naredili, da bi opozorili na neustrezno zakonodajo? Saj ste na svetu zato, da preganjate storilce kaznivih dejanj...
Ceran Tu smo vsaj trije, za katere sem prepričana, da smo se trudili sodelovati pri spremembi zakonodaje. Dneve in dneve sem bila na odboru za notranjo politiko in pravosodje,ko smo se borili za tožilski zakon, za zakon o kazenskem postopku in za kazenski zakonik. Nikoli, ko je šlo za problem z našega področja, nismo bili na zakonodajnem področju pasivni.Tudi takrat ne, ko je veljal t. i. Markovičev zakon, ki je dopuščal, da so se dobički nekontrolirano, brez določenega razmerja delili med zasebno in družbeno premoženje. Tožilci smo opozarjali na to, kaj se dogaja. Pa ni bilo posluha. Dejanje mora pač biti protipravno, torej v nasprotju z normami, potem se ga preganja.
Kdo izmed vas lahko ponudi številke, s kakšnim obsegom dela se tožilstva zdaj ukvarjajo; s koliko primeri? Vemo, da tretjino običajnega dela enega okrožnega tožilca opravi posebna skupina tožilcev...
Ribnikar: Imam podatke, ki niso najbolj sveži. Ovadenih polnoletnih storilcev kaznivih dejanj v Sloveniji na vsa tožilstva je vedno nekaj čez 20.000, to je približna številka. Leta 1996 je bilo ovadenih 20.687 polnoletnih storilcev kaznivih dejanj.
In koliko je iz tega tožilskega izplena?
Ribnikar: Ne vem točno, koliko je zahtev za preiskavo, neposrednih obtožnic itd. Podatkov o tem nimam. Zbirnega poročila o tem ni bilo.
Fišer: Poročilo za leto 1996 je zadnji uradno objavljeni podatek o tožilskem delu. Podatke o delu tožilstev za leto 1997 bi lahko dobil, toda ne smem jih objaviti. Nisem jaz tisti, ki lahko pridem z njimi na dan.
Posebna skupina državnih tožilcev se je ukvarjala s 97 primeri.
Ribnikar: Vsi drugi tožilci pa recimo s 20.590. Najboljša primerjava je, če pogledamo podatke za okrožno tožilstvo v Slovenj Gradcu in za to skupino. Slovenj Gradec je dobil ovadbe zoper 782 polnoletnih storilcev kaznivih dejanj, posebna skupina pa zoper 97. V Slovenj Gradcu so bili leta 1996 trije tožilci, v posebni skupini pa so bili štirje.
Enoje vložiti obtožni predlog za prometni delikt, drugo pa je vložiti obtožnico za pranje denarja. To sta dve stvari. Za posebno skupino naj bi parlament uzakonil nekaj posebnih zakonskih določb. Pri tem pa seveda ne gre prezreti niti Jelinčičevega predloga ustavnemu sodi-
Nadaljevanje na naslednji strani
Nadaljevanje s prejšnje strani
S prstom pokazati politiki, da ni spodobno, kar počne
šču, da oceni ustavnost člena tožilskega zakona, ki govori o posebni skupini. Prav ta člen naj bi parlament dopolnil.
Fišer; Okoli posebne skupine bi bilo treba reči predvsem to, kar smo nekateri že večkrat ponovili, toda zaenkrat smo naleteli na presenetljivo gluha ušesa. Natančno se zavedam, da so tu hruške in jabolka in da tega ni mogoče primerjati. Številke lahko povedo veliko ali pa ne. Statistično je gotovo posebna skupina opravila zanemarljivo malo dela v primerjavi z drugimi tožilci. Vendar bi morali o posebni skupini, in sicer pred spremembo zakona, narediti natančno in celovito analizo njenega dela, saj skupina vendarle obstaja dve leti in pol. To je že toliko časa, da bi ljudje, ki poznajo tožilski posel, že znali analizirati, ali je skupina kvalitativno in kvantitativno dosegla višjo raven v primerjavi z drugimi tožilci. Če tega ne bo, se bomo sicer samo obstreljevaliz enimi in drugimi podatki, tretji pa bo odgovoril, tako kot je kolega Bobič (po mojem mnenju kar utemeljeno). da se skupina včasih kiti tudi s tujimi zadevami (torej z zadevami, ki so jih drugi nakazali). To je najpomembnejša poanta, ko se govori o skupini.
Ribnikar: Najbrž ni zanemarljiv niti finančni vidik dela posebne skupine. Vedeti moramo, da se je s posebno skupino finančni strošek tožilstva izredno povečal, saj se zadeve obravnavajo po vsej Sloveniji (posebni prostori, avtomobili, tehnična oprema itd.) Dejstvo je, da so edine obtožbe, ki jih je vlagala posebna skupina, s področja kaznivih dejanj mamil in ponarejanja denarja, razen tistih, ki so imele določen politični prizvok (Depala vas. zavrnitve brniške orožarske afere, itd.)
Fišer: Če bi pogledali, tudi obtožni predlog v Jelinčičevi zadevi seveda ni nič zahtevnejša zadeva od kakšnega drugega kaznivega dejanja iz poglavja kazenskega zakonika zoper javni red in mir.
Primeri, ki se jih lotevajo tožilci pred lokalnimi volitvami, so nasploh zanimivi. Posebna skupina oziroma Barbara Brezigar je predstavila obtožni predlog zoper poslanca Jelinčiča. Kranjski tožilci se ukvarjajo s starimi zadevami zoper tržiškega župana Ruparja.
Mazi: To so odkrili policisti.
Ribnikar: Policijska ovadba je šele pred dobrim mesecem dni prišla za eno kaznivo dejanje, zdaj je šlo za dopolnitev. In to ovadbo je UNZ Kranj poslal na kranjsko tožilstvo na podlagi prijave tržiškega občinskega sveta.
Vprašajmo drugače. Ovadb, ki jih lahko obravnavaš tudi s političnim motivom, je pred lokalnimi volitvami precej več kot običajno. Znani so primeri Rupar, Jelinčič, Dragonja in Lukačeva. Kakšno možnost imate kot tožilci reagirati v takem primeru. Zakon vas sili, da morate reagirati.
Mazi: Odkrito povedano: še pri nobeni zadevi, ki sem jo imel na mizi, nisem pomislil na bližino ali oddaljenost volitev. Preprosto: dobivam zadeve, jih preštudiram in v čimkrajšem možnem času rešim. Obveščati javnosti pa ne more noben državni tožilec, razen generalnega ali tistega, ki ga on pooblasti.
Ribnikar: Vseeno pa je zanimivo delovanje posebne skupine. V jesenskem času leta 1996. mesec dni pred parlamentarnimi volitvami, je skupina zavrgla zadevo Depala vas. Zdaj. pred lokalnimi volitvami. so tudi dejansko pohiteli z obtožnim predlogom zoper Jelinčiča. Mi lahko to ocenjujemo le kot zanimivo podrobnost. Dejansko pa je tako, kot je dejal kolega Mazi. Tožilec ima pred seboj zadevo in teži za tem, da jo čimprej reši. Javnost pa lahko informira le generalni tožilec ali od njega pooblaščeni tožilec; v primeru posebne skupine pa kaže, da ima Barbara Brezigar kar generalno pooblastilo od generalnega tožilca, saj v javnosti vedno nastopa.
Fišer: Tudi vaše vprašanje kaže na to, da se tožilstvo v resnici jemlje kot politični organ. Ovadbe kot fina politizacija so zanimive v času volitev, ko se sestavlja npr. vlada ali kaj takega. To je tisto, kar bi mi radi dopovedali javnosti - pa seveda tudi politiki! Osveščena politika bo vedela, da je to kratkoročno; danes ti jašeš na konju te uspešne obtožbe, od katere pa lahko jutri ne bo nič.Toda saj to potem nikogar več ne zanima. Jutri, ob priložnosti, ko ti ne boš več tisti, ki bi lahko karkoli vplival, pa te bo to lahko še kako bolelo. To je ta palica z dvema koncema. Edina rešitev za to je strokovnost! Utvara je, da je ta rez mogoče napraviti enkrat za vselej. Živimo v realnem svetu in ti vplivi bodo vedno. Na nas je, da vemo, kako jim
poskušamo parirati po strokovni plati. Pri tem pa moramo s prstom pokazati politiki, da ni spodobno, kar počne.
Bodimo odkriti: smer kazenskega pregona je v rokah tožilcev.
Mazi: Ovadbe pa ne.
V Sloveniji imamo drugačno strukturo kriminala. Pred tem si ne moremo zatiskati oči. Pojavljajo se grozovitejše oblike deliktov, organizirane skupine it-d.Tudi naša geografska lega je taka, da smo še vedno zanimiva tranzitna država za vse mogoče zadeve. V Sloveniji je zdaj 165 tožilcev in v njihovih rokah je, ali bo ta kriminal obvladljiv ali ne. Kaj bi storili kot generalni tožilec, da bi bili uspešnejši in učinkovitejši.
Mazi: Tu sta pomembni dve stvari. V zadnjih letih se je državno tožilstvo številčno zelo povečalo. Prihajajo mladi, ki nimajo nobenih izkušenj na področju pravosodja, še posebej ne na področju tožilskega dela. Nekoč smo bili pripravniki že na tožilstvu in si precej vedel, ko si postal tožilec. Tu pa so že cele generacije mladih ljudi, ki so kar padli v tožilsko delo. Zdaj jim je zakon dal še trajni mandat, kar je lahko za nekatere mlade ljudi tudi že potuha. Predvsem pa ti ljudje premalo poznajo tožilsko obrt -kako se sploh tožilski akt sestavi, da bo jasen, pravilen, sklepčen...
— in da ne bo tako nerazumljiv...
Mazi: Tako je. Samo čakam, kdaj nam bodo začeli kopije naših tožilskih aktov, v smislu zasluženega posmehovanja, objavljati v časopisih. Prvo, kar bi bilo treba na tem področju narediti, je: zelo intenzivno izobraževanje tožilcev, od preprostega jezikovnega pravilnega izražanja do pravilne pravne formulacije in vsega drugega, kar tožilec dela, do nastopa na glavni obravnavi. Včasih je namreč tudi tožilčev nastop slabši kot nastop zagovornika. Vse to tudi lahko vpliva na izid postopka. Izobraževanje bi moralo biti intenzivno in stalno. Za mlajše še posebej, pa tudi za starejše. Drugo področje pa je nadzor nad delom tožilcev. Včasih smo temu rekli inštruktažni pregledi. Pomeni, da pri pregledovanju dela nižjih tožilcev (mora pa biti stalno) tudi poučuješ, svetuješ. Tega je bilo v obdobju zadnjih deset, petnajst let zelo malo.
Tožilstvo je bilo strogo hierarhično zasnovano, čeprav je sedanja neodvisnost tožilcev eno, neumnost pa drugo....
Mazi:... Tudi neambicioznost. Zdi se, da so nekateri dosegli svoj življenjski cilj, ko so dobili potrdilo, da imajo trajni mandat. In s tem se je želja po izobraževanju končala.
Bobič: Treba bi bilo stimulirati učinkovitost s hitrejšim napredovanjem npr.
Sodniki imajo norme, kaj imate tožilci?
Mazi: Trenutno nič. Zaradi dveh tretjin tožilcev to ne bi bilo treba. Zaradi ene podpovprečne tretjine pa bi bilo treba razmišljati, kako vplivati na izboljšanje njihovega dela in na večjo učinkovitost.
Bobič: Učinkovitost ni odvisna samo od tožilca. Tožilec lahko vloži krasno obtožnico. Obtožnica pa čaka na sodišču dve, tri leta in še več in zadeva postane neučinkovita - pa ne po krivdi tožilca, ampak po krivdi sodišča.
Ribnikar: Na tem področju je bilo najmanj narejeno. Prav v zvezi s tem lahko rečemo, da je bila kriza vodenja tega tožilstva. Primer: lani je generalni tožilec objavil, da tri višja tožilstva niso opravljala ene izmed svojih bistvenih nalog, se pravi nadzorstva nižjega tožilstva. Moram reči, da je edino višje tožilstvo v Ljubljani dejansko opravljalo nadzorstvo nad nižjimi tožilstvi po programu, tako kot zakon od njih zahteva. Vsako leto se pogleda eno tožilstvo in čez tri leta se to tožilstvo pregleda ponovno. Ampak tako ugotovitev je lahko generalni tožilec dal le zaradi tega, ker tudi vrhovno tožilstvo ni opravljalo svoje naloge. Če bi jo, bi seveda opazilo, da višja tožilstva tega nadzorstva ne opravljajo. Ker pa je po dolgih letih lani vrhovno tožilstvo začelo ponovno opravljati svojo nadzorstveno funkcijo, so pač lahko ugotovili, da se to na treh višjih tožilstvih dejansko prej ni delalo. Manjka torej prav kontrola višjih tožilcev. Kar pa je najbolj zanimivo: predlog spremembe zakona o državnem tožilstvu glede posebne skupine dejansko ukinja kontrolo nad njenim delom. Edini, ki bi nadzoroval njeno delo, bi bil generalni tožilec...
Mazi:... ki pa jo je tako ali tako izbral.
Bobič: Za zavržene ovadbe ni drugega nadzorstva kot kontrola generalnega tožilca. In prav pri zavženih ovadbah so stvari, ki zbujajo največ dvomov, ali so bili primeri strokovno pravilno obdelani, ali so bili mogoče tudi kaki drugi momenti krivi za odločitve, kakršne so bile.
Nekaj vaših razmišljanj ne gre skupaj. Znano je, da je bila Barbara Brezigar z oblikovanjem posebne skupine nagrajena za svojo lojalnost do generalnega državnega tožilca, ko ni bila izbrana -
(glava na pravosodnem ministrstvu je bila takrat drugačna, kot je zdaj) — za vodjo okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Generalni državni tožilec si je pač izmislil posebno skupino, ki je v zakonu nekako mimogrede omenjena. Tožilstvo pa je z oblikovanjem te skupine vendarle zakorakalo na novo pot. Odprle so se finančne možnosti, lažje je sodelovanje s policijo in drugimi institucijami, na voljo so strokovnjaki za posamezna področja itd. Skratka, posebna skupina je nekaj novega. Kako bi vi zasnovali njeno delo?
Cerar: Država potrebuje za pregon organiziranega in hudega kriminala sposobne ljudi - v tem smo si vsi edini. In ne nasprotujemo, pa naj bodo to skupina, posebno tožilstvo ali specialci. Problem je le v tem, da to vprašanje ni bilo resno pre-diskutirano v strokovnih krogih in niso bile preučene rešitve, ki se ponujajo. Mislim, da bi morali skupaj s spremembami celotnega zakona o državnem tožilstvu doreči tudi ureditev pregona v tej smeri. Za to se torej zavzemamo. Pa ne na hitro in ne z glavo skozi zid in s slabimi rešitvami, kajti sedanji predlog sprememb tožilskega zakona, ki je bil objavljen v 51. številki Poročevalca, je prav gotovo slab. To je popolnoma zaprt sistem, brez zunanje kontrole, česar si ne more privoščiti nobena država. Predlog zakona dopušča, da se posebna skupina ukvarja s pregonom preko 70 kaznivih dejanj. Ob tako široki zasnovi njenih pristojnosti ne moremo reči, da so to specialna kazniva dejanja ali da spadajo v pojem organiziranega kriminala.
Mazi:... In nove zakonske določbe ne smejo biti sprejete po hitrem postopku.
Ribnikar: Veljavni zakon že dopušča možnost ustanavljanja takih skupin za kazniva dejanja, ki se pojavljajo po vsej Sloveniji in so skupna več tožilstvom. To je bil primer že pred leti, ko je več tožilcev v Sloveniji obravnavalo lastninjenje casinoja HIT Nova Gorica. Takrat je bila taka skupina tožilcev že ustanovljena in v njej so bili tožilci, ki so obravnavali te zadeve na prvi stopnji. To delo je koordiniral vrhovni državni tožilec, zadolžen za področje gospodarskega kriminala.To je bil kolega Mazi. Takrat je ta skupina dejansko delala tako, kot si tudi mi vsi predstavljamo, da naj bi. Sestajali smo se skupaj z organi odkrivanja, torej s policijo in inšpektorji SDK. Imeli pa smo tudi strokovnjake z določenih področij, ki so nam dajali osnovna znanja z njihovih področij. Omenjeni 10. člen zakona tako delovanje dopušča, saj dejansko ne poznamo definicije, kaj je to organizirani kriminal.
Trenutno v Sloveniji lahko rečemo, da je organizirani kriminal samo na dveh, treh področjih, in sicer mamila, tatvine avtomobilov in spravljanje ljudi čez državno mejo. Organizirani kriminal obravnava torej več tožilstev. Mislim, da je ta rešitev znotraj tožilstev možna v okviru veljavnega zakona. Na posameznih tožilstvih imamo toliko dobrih tožilcev, ki tudi dobro sodelujejo z lokalno policijo, precej bolje kot zdajšnja skupina tožilcev.
Ali se tožilci ob posebni skupini počutijo kot drugorazredni pripadniki te iste organizacije?
Cerar: Prizadeti so zlasti zato, ker nimajo nobene moči, nekdo kar odloči in se zadeva vzame - in to ne glede na to, v kakšni fazi je.
Fišer: Takih nezanemarljivih, čeprav drobnih psiholoških momentov, je kar nekaj. Posegel pa bi rad le malce nazaj.
Kriza vodenja v tožilstvu je že stara stvar. Gibala se je premosorazmerno z upadanjem pomena tožilstva v pravosodnem sistemu, ko je v družbi z demokratizacijo naraščal pomen sodišč. Nastal je torej vakuum. Tožilstva so se morala umikati (kar je čisto prav) s svoje proaktivne vloge v preteklosti na položaj, ki jim ga daje sedanja zakonodaja. Pri tem so naredila veliko napako - umaknila so se preveč, in sicer za zadnji okop. In tako je prišlo pravzaprav do tega, da se je ta kriza, ki traja dalje, v zadnjih osmih letih le še poglobila. Zakaj? Zaradi cele vrste razlogov, od političnih v družbi, če skočim od te skrajnosti, do tega, kdo je postal v konkretnem primeru, v tistem zelo kritičnem trenutku, takrat še republiški javni tožilec. Z reorganizacijo je bila dana možnost, da bi se tožilstvo preoblikovalo v vsebinsko, strokovno močno, aktivno in ambiciozno organizacijo, zagledano v probleme sedanjega časa, ne pa v preteklost: ne v modele reagiranja iz preteklosti, pa tudi ne v zadeve, ki spadajo vendarle v preteklost. In zato nam uhaja sedanja situacija. Zato pravite, saj imamo tak in tak kriminal.
Prišlo je torej do te znamenite zamenjave tez: namesto da bi generalni državni tožilec in državno tožilstvo Republike Slovenije usposobila celotno tožilsko organizacijo za to nalogo, je generalni tožilec ustanovil posebno skupino in ustvaril v javnosti videz, daje nekaj naredil. Hvalili se bomo pred Evropo, kot je bilo zapi-
sano v vašem časopisu, toda ta hvala je zaenkrat samo na formalni ravni. Ali so rezultati kaj boljši ali ne... in tudi če bi bili, je to še zmeraj huda strokovna napaka vodstva, ker ni celotne tožilske organizacije usposobilo za aktivno delovanje v tem trenutku. Dejansko je spregledalo -in zdaj se vrnem k svoji osnovni shemi - da so dandanes tožilstva tista, ki so v Evropi zanimiva. Na sodiščih v Evropi se ne dogaja nič več. Sodišča so organ, so garant, so tista, v katerih se sodi, aktivnosti v pregonu kriminala, poseganje v predkazenski postopek (to je zame jedro tožilskega angažmaja) pa je primarna tožilska naloga. To je pravzaprav tisto, kar je bilo spregledano!
...po domače bi rekli, naročati policiji, kaj naj počne...
Fišer:...Seveda. Usmerjati delo policije! Zakonske možnosti so; treba bi se bilo potruditi in stvari v tem pogledu izpeljati. Trdim, da je manj kriva za pomanjkljivosti policija kot pa tožilstvo - saj je samo zasedla prazen prostor, ki se ji je odpiral, ker tožilstvo ni izpolnjevalo svojih nalog.
...In tožilcem je včasih tak položaj tudi všeč...
Fišer:... seveda. Laže je delati iz pisarne. Ih prihaja torej do zamenjave tez. Skupina je posebno, tožilska organizacija je splošno; posebno lahko nadgradi splošno, ne more ga pa zamenjati! Ne more ga nadomestiti! Preprosto ni bilo volje, da bi se tožilska organizacija za to usposobila. Povprašajte kolege, kdaj se je republiško oziroma vrhovno tožilstvo RS zadnjič sestalo z okrožnimi tožilci? To je že skoraj zgodovina.
Imate določene funkcije v tožilstvu. Ali niste tudi sokrivi, ker ste postali malodu-šni?
Fišer: Zase lahko rečem, da si nobene stvari ne štejem v krivdo...
Cerar: Društvo je to aktivnost precej nadomestilo.
Fišer: Toda to je narobe.
Cerar: Res je, toda tako je. In zato se je to čutilo malo manj boleče, ker smo se tožilci srečevali in se izobraževali, saj se drugače niti ne bi poznali.
Skrbeti bi morali za tenis... ne pa za izobraževanje.
Cerar: Morda res...
Ribnikar: S kolegico Cerarjevo sva člana izvršnega odbora tožilskega društva in velikokrat smo se na tem odboru prepirali o tem, da dejansko opravljamo funkcijo, ki bi jo moralo opravljati vrhovno državno tožilstvo. Na primer: društvo državnih tožilcev je sklicalo tiskovno konferenco, kaj je delalo tožilstvo. To je nevzdržno! Ampak sklicalo jo je zaradi tega, ker je generalni državni tožilec sklical tiskovno konferenco le zaradi tega, da je povedal, kaj je naredila posebna skupina v enem letu. Ni pa se mu zdelo primerno, da bi povedal, kaj so naredili vsi drugi tožilci.
Kakšne so bile pa siceršnje komunikacije?
Fišer: Ni bilo obojestranskega komuniciranja med tožilstvi. Ta stvar ni funkcionirala tudi zaradi pogledov nekaterih starejših kolegov, za katere bi rekel, da jim ni jasno, kaj vrhovno državno tožilstvo je. Eni mislijo, da je to tretjestopenjsko tožilstvo, ki servisira svoje podrejene nasproti sodiščem, ne pa vrh tožilske organizacije. Osebno menim, da je vrh tožilske organizacije; tam se mora usklajevati politika pregona, tam se mora ustvarjati tožilska doktrina, tam se mora koordinirati delo... Dela se ne more koordinirati tako, da se ukaže, da se zadeve dodelijo posebni skupini, ampak je treba koordinirati delo celotnega tožilstva. Tega vrhovno tožilstvo pač ni počelo. Prvo stvar, ki jo je v tem pogledu premaknilo, toda samo do polovice, je bilo to, da je začelo z revizijami. Zbranih je na kupe podatkov, pride do revizije, nadaljevanja pa ni. Revizijam bi morala slediti analitična služba, ki bi povedala, kaj to pomeni, v čem je problem... Take analitične službe tožilstvo nima. Nekdo bo danes dobil lovorike za mednarodno sodelovanje, toda državno tožilstvo RS ne deluje kot organ samostojne države, saj nima nobene svoje lastne službe za mednarodno sodelovanje. Sem in tja pride le do izmenjave obiskov... Nima npr. službe za operativno vodenje in sodelovanje z operativnimi državnimi tožilstvi. In to je bila tista moja shema, ki dve leti leži v predalu.V kakšni baltski državi, ki se je po 50 letih izvila iz rok Sovjetske zveze, so take službe ustanovili. Pri nas imamo model tožilstva iz federacije.
In kakšna so vaša intimna pričakovanja do 14. novembra? Takrat je dan D.
Bobič: Ni nujno, daje takrat ta dan. Če ne bo kandidata, ga pač ne bo. Saj je namestnik generalnega državnega tožilca.
Mazi: Ruska modrost pravi: če ne potrkaš na tuja vrata, se ti nikoli ne bodo odprla.
Foto Tomi Lombar
Saša Vidmajer
Čigava diplomacija?
"w ajprej je bil premierovo M idealno ime, potem do-!	! padljivi ministrski kan-
t	M	didat, ki je šarmiral par-
M	lament s trdno obljubo
*	. o drugačni zunanji poli-
tiki in obetal z dolgoletno ambasadorsko prakso in vladno izkušnjo. Ob imenovanju je zabrenkal na občutljive strune nacionalnega interesa in neredki so menili, da bo nova taktirka prinesla šibki diplomatski centrali več besede. Pričakovanja, ki so pospremila izbor Borisa Frleca kot šestega slovenskega zunanjega ministra, so bila velika.
Sto dni pozneje smo dobili vtis, da novi vodja diplomacije še najbolj bedi nad tem, da bi ostal v Drnovškovi senci. Po enem letu je Frlečev reflektor še vedno šibek, dosti bolj od medijske umaknje-nosti prvega diplomata med stene Gregorčičeve pa zbuja skrb stanje otrplosti, v katero se pogreza tamkajšnje ministrstvo. Drzna napoved ob prevzemu položaja, da je prišel čas intenzivnega urejanja odnosov s Hrvaško, ker je naloga povezana z vstopom v Evropsko unijo, je obetala zrelost in odločenost za spopad z najtežjim poglavjem sosedskih odnosov. V domači politiki, ki v ravnanju z Zagrebom 'ne niore' skriti, da:, ne ve 'povsem dobro, kakšno taktiko naj ubere, pa ni dobila potrditve.
Ujetost v notranjepolitični okvir je tista, ki najbolj zdeluje Borisa Frleca in zaradi katere se njegove izjave venomer bolj zatekajo v sofizem. Umik je do določene mere razumljiv in končno tudi zanj osebno najvarnejši. Drugo vprašanje je, koliko koristi stvari. To vendar ni zatekanje v zavetje stroke, ki z vztrajnimi in nenehnimi pogajanji, vstran od oči javnosti, opravlja svoj diplomatski posel, preigrava možnosti za rešitev in mirno, po-
stopno postavlja temelje iskanju kompromisa. Je izraz nemoči - četudi izvira od drugod, v prvi vrsti iz mrtvoudnosti vlade —, kupovanje časa in ustvarjanje varljive javne podobe. In čeprav drži, da so glavne ovire za napredek v odnosih s Hrvaško omejeni manevrski prostor diplomacije in obsojenost za ultimativne mandate, je del odgovora še drugje. Ni samo parla ment tisti, ki diplomatskim pogajalcem jemlje manevrski prostor, zamejuje ga tudi sama zunanja (zlasti sosedska) politika, ki je preveč preprosta in zato vpeta v zoženo perspektivo. Zunanje ministrstvo si je med drugim samo krivo, da ni organ z lastno glavo. To je vloga, ki si jo bo moralo izboriti, čeprav aktualni minister najbrž ni pravšnji za to.
Ko je bil dotedanji bonski veleposlanik Boris Frlec minulega septembra imenovan za zunanjega ministra, so se zdele njegove bogate veleposlaniške izkušnje -spomnimo se, da je premier ob zadnjem iskanju vodje diplomacije s svojim preferenčnim seznamom prvič posegel na raven kompetentnih kandidatov — relativno dobra podlaga za zahtevni položaj. Začetna samozavest pa je sčasoma začela plahneti, zamenjala jo je medlost, občasno popestrena 'z okornimi izjavami; najbolj neprimerna je bila tista, ko je prvi diplomat ob izbruhu spora z Avstrijo povedal, da ne pozna »Nemcev« v Sloveniji. Nesmisel za diplomatsko izražanje je Frlec pozneje brzdal tako, da se je čedalje bolj izogibal javnim izjavam, kar je šlo vštric z njegovo siceršnjo držo lojalne zadržanosti in prepuščanjem medijske pozornosti premieru. Umik je bil zavesten, je dal vedeti vodja diplomacije, ki je bržčas slutil, da šibki reflektor ne ustreza zgolj predsedniku vlade, temveč tudi njegovemu mlademu namestniku.
Javno nastopanje je očitno šibko področje sedanjega zunanjega ministra, a ker stvar ni le v ustvarjanju vtisa, temveč v vsebini, je nekaj prizanesljivosti dovoljene. Prav tistemu Frlecu, ki se je lani ob ultimativnih zahtevah s severa zaletel s trdo izjavo, je pozneje v neposrednem stiku z vodjo dunajske diplomacije Wolfgangom Schiis-slom uspelo pomiriti napeto ozračje; zatišje je verjetno le začasno, pa vendar, v diplomaciji štejejo tudi etapne zmage. Seznam obiskov, ki jih je Frlec opravil v tem letu, izraža posluh za izbiro pravih smeri, čeprav je zanj srečna okoliščina sovpadanje ministrovanja z nestalnim članstvom v varnostnem svetu Združenih narodov - to je čas, ko so slovenskim sogovornikom vrata v številnih prestolnicah, ki so bile pred tem do njih brezbrižne, vrata odprta. Sedež v elitnem klubu pomeni za vodjo resorja nadvse zaželeno preusmeritev pozornosti od neprijetnih sosedskih vprašanj. Taista tema ga po drugi strani notranje stiska, saj zunanje ministrstvo preveč kadrovskih in siceršnjih moči namenja svetovnim temam, kar pušča posledice tudi drugje. In kot vsi njegovi predhodniki je tudi Boris Frlec ob prevzemu položaja obljubljal spremembe na ministrstvu. Ob nekaj popravkih, denimo postopnem opuščanju prenapihnjenih položajev v okviru diplomatsko-konzularne mreže v tujini, pa ostaja ozračje turobno. Vsakokratni minister je očitno obsojen na to, da se le bolj ali manj uspešno brani strankarskih kadrov, posebej ko gre za položaje v tujini, obenem pa zadržuje peščico sposobnih na ministrstvu, ki prej ali slej začno večino prizadevanj usmerjati v odhod v tujino.
Bo sploh kdaj prišel kdo, ki si bo upal presekati notorno šibkost tega ministrstva?
Portret tedna
Dr. Slavko Gaber
Bogi Pretnar
olski minister je te dni ^ v parlamentu spet dobil ^	1 bitko, ne da bi si smel do-
mišljati, da je dobil tudi vojno. Preveč izzivov poši-1 V Ija vsa ta leta svojega mini-strovanja tako v šolski kot v politični in ideološki prostor, da bi lahko pričakoval kak daljši odmor za mirno delo. Še najmanj za tisto, ki je povezano z novo šolo. Kot minister z najdaljšim stažem v Drnovškovi vladi - imenovali so ga, komaj 34-letnega, na ta položaj prvič maja 1992 - je pri štiridesetih zdaj verjetno tudi že minister s posebnim rekordom: ravno obenj so se ta leta največkrat in z največ variacijami poskušale spotikati (in ga seveda odstraniti s položaja) različne opozicijske pa celo koalicijske stranke, odvisno pač od vsakokratnega razmerja moči v vladi in državnem zboru; a tudi od moči in apetitov sil, ki delujejo v ozadju in lahko na parlament in njegovo temperaturo vplivajo samo prek svojih posrednikov.
Že takoj po prvi izvolitvi je javno trdil, da je šolski sistem bistveni vzvod za hitrejši gospodarski razvoj, ob drugi priložnosti pa bolj poetično oblikoval isti čredo z besedami, da »po času, ki je bil namenjen vojski in policiji, prihaja čas za šolstvo in kulturo«. Ni dvoma, dosegel je, da se o šolstvu govori več kot kdajkoli prej, a tudi, da se v šolstvu veliko dogaja. Hitro po prvi vselitvi
v ministrske pisarne je izdal uredbo o avtonomiji šolskega prostora, kar je izrečno pomenilo, da je odtlej uro pred poukom in uro po njem v prostorih osnovnih in srednjih šol prepovedana vsaka dejavnost razen šolskih. Obtožili so ga, takrat prvič, diskriminacije vernih. Pravda o tem, ali je mogoče šolske prostore zapreti za Cerkev in stranke ali pa je treba tem ali onim dopustiti celo vlogo pri oblikovanju šole, dejansko še vedno ni končana; teče zdaj z direktnimi, drugič spet s posrednimi pritiski strankarskih krogov, ki so Cerkvi blizu in v obrambo njenih interesov kdaj tudi v koaliciji zaigrajo dvolično vlogo. Zato se je težko ogniti občutku, da celo številni na videz strokovni spori okoli prihodnje nove šole tako ali drugače koreninijo v prizadevanjih, kako bi se znebili neprijetnega, nevodljivega trmastega ministra, da bi laže redefinirali sprejeto novo šolsko zakonodajo, zlasti člen, ki v šolah prepoveduje vsako konfesionalno dejavnost.
Nasprotnih aspiracij ni mogla pomitih niti uvedba izbirnega predmeta verstva in etika, četudi je minister Gaber (zanimivo, že pred leti sourednik zbornika Verouk v šole?!) z njegovim zagovarjanjem za nekaj časa razdelil celo članstvo lastne stranke, liberalne demokracije. Pluralni predmet, ki naj bi govoril o številnih religijah in naj bi ga poučevali laični strokovnjaki, slovenski Cerkvi seveda ne daje možno-
sti, da bi uresničila svoje zahteve po tem, da bi vsebine zasnovala, poučevala in nadzorovala sama, in to od predšolskega časa do konca srednje šole. Sicer pa bo minister Gaber zapisan v šolski zgodovini Slovencev okoli leta 2000 zaradi uvedbe devetletnega obveznega šolanja, svežnja zakonov, ki preurejajo mrežo izobraževanja in jo poskušajo narediti bolj prehodno za mlade, šolskega tolarja, ki je prinesel za šole in opremo okoli 27 milijard tolarjev, zamrznjenih cen učbenikov in šolskih skladov za cenejše učbenike; da njemu pripisujejo krivdo za trde vpisne postopke in za premajhno število mest na najbolj obleganih šolah, pa je pač posledica rekla, da strele treskajo v vrhove. Ni kriv šolski minister, če je, hvalabogu, vpis mladih v šole tako narasel, da je večina klopi pretesna, denarja pa ni dovolj, kakor ne bo kriv, ko se bodo že kmalu generacije šolarjev tako osule, da se bomo vprašali, kdo bo napolnil nove učilnice.
Če se kdaj zdi, da minister Gaber sploh nima drugih dimenzij kot šolsko, je po svoje res. Njegov življenjepis bolj »šolski«, kot je, ne bi mogel biti, življenjska črta je par excellence potegnjena do mesta najvišjega strokovnjaka za šolstvo v državi: bil je zagnan učenec, ki je hodil v šolo tudi po uro peš, če je bilo treba, uspešen dijak, dober šolski športnik, odličen maturant na pedagoški gimnaziji v Celju. Odločil se je za učiteljevanje, študiral
na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, ker mu za zgodovino niso hoteli dati štipendije, in bil kot »Slave« priljubljen srednješolski profesor takratnega nepriljubljenega predmeta samoupravljanje s temelji marksizma. Toda kot tipičen novodobni iščoči mladi intelektualec je učni načrt za katedrom kritično prikrojeval po svoje (in pozneje skupaj s kolegi tudi predložil zamisel za nov, širši družboslovni predmet), bral v razredu 57. številko Nove revije in si prislužil bližnje srečanje s policijo, učil še filozofijo, politično ekonomijo in sociologijo. Tudi magistriral in doktoriral je iz sociologije - doktorsko disertacijo je pripravljal na centru za proučevanje demokracije londonske Westmin-strske univerze, od tod so mu všeč nekateri angleški vzorci, Slovenija pa sodeluje pri oblikovanju izobraževanja s številnimi angleškimi strokovnjaki. Postal je predavatelj sociologije na ljubljanski pedagoški fakulteti, bil izvoljen v najvišje telo, ki v državi odloča o šolskih zadevah — strokovni svet za splošno izobraževanje, kjer je bil eden vidnejših strokovnjakov v času ponovnega vračanja gimnazij — in na koncu pristal v pisarni šolskega ministra. Ni presenetljivo, da so okoli njega ljudje iz skupine, ki je že v prejšnjih časih javno vnašala prepih v usmerjeno izobraževanje.
Ob dejstvu, da ima skoraj polovica prebivalcev Slovenije komaj osnovno
šolo ali še te ne in da velik odstotek mladih ne pride do poklica, je smel ministrov cilj, da bi imela nekako leta 2004 petina ljudi več kot srednjo izobrazbo. Toda 95-odstotni vpis posamezne generacije v srednje šole in več kot osem tisoč diplomantov na leto kaže, da nekaterim tako neljubi minister vendarle orje naprej proti temu nacionalno nadvse koristnemu cilju. Prihodnje proračunsko leto namerava pospešeno vlagati v nova študijska mesta ter v štipendiranje mladih, ki bi se odločili za poklic učitelja matematike, slovenščine in tujih jezikov. Da bi poleg tega lahko ponovno posadili v šolske klopi še pet tisoč brezposelnih, si bo moral v vladi izboriti vsaj 13 odstotkov več proračunskega denarja, kot ga je ministrstvo imelo letos. Sicer pa je znano, da zna biti tudi v kabinetu svojega strankarskega predsednika Janeza Drnovška nepokoren in trmasto glasovati proti proračunu, ki se mu zdi za izobraževanje škodljiv. V njem očitno še vedno lahko najdemo tistega samo na videz šibkega fanta, ki v tretjem razredu osnovne šole do konca konference ni več pogledal učitelja in ni odgovarjati niti na njegova vprašanja, ker mu je po mnenju razreda dal krivično oceno. Posredovati je morala učiteljica zgodovine. Tudi danes jih je veliko, ki bi radi posredovali, da bi bil šolski minister »bolj priden«.
Naj višja kazen 30 namesto 20 let?
Kaj pa, če se zgodi množični umor?
Rok Praprotnik
ova slovenska dr-■	žava je leta 1994 do-
I	bila lasten kazen-
I	ski zakonik, ki mu
je bilo - na to so mnogi strokovnjaki M	opozarjali že takrat
N	- v zibel položeno,
da ga bo treba kmalu spreminjati. Vlada zdaj parlamentu med drugim predlaga, da bi najvišjo možno kazen, ki je zagrožena za najhujše oblike najhujših kaznivih dejanj, dvignili s sedanjih 20 na 30 let. Ostale kazni se zaradi dviga najvišje zagrožene kazni ne bi spremenile.
Bilo je pred stoletji v Angliji, ko so oblasti za žeparje uvedle smrtne kazni. Da bi bili kar najbolj kaznovani, sojih obsodili na sramotno smrt z javnim obešanjem. Ali je to žeparje kaj prestrašilo? Ne. Nepričakovano se je število žeparskih tatvin povečalo - še več - žeparji so imeli največ uspešnega posla med obešanji njihovih ujetih poklicnih kolegov. Ljudje, ki so prodajali zijala, so ostali brez denarnic.
Slovenija je leta 1989 kot edina izmed nekdanjih jugoslovanskih republik z ustavnimi amandmaji odpravila smrtno kazen. V Sloveniji je bila izvršena nazadnje v petdesetih letih, kar je Slovenijo uvrstilo med abolicionistične države - tiste, v katerih se vsaj trideset let ne izreče in ne izvrši smrtne kazni. Debate ob brisanju smrtne kazni pred desetimi leti so bile žolčne, prevladalo pa je stališče, da nas bo odprava te najhujše oblike kazni uvrstila med napredne evropske države, ki smrtne kazni dejansko ne poznajo.
Po odpravi smrtne kazni je tako postala najhujša možna kazen dvajset let. Ali je to premalo?
Neenotna stroka
Mnenja strokovnjakov kazenskega prava o tem, ali naj se najvišja zagrožena zaporna kazen — 20 let poveča ali ne, so deljena. Argumenti so tako na strani zagovornikov povečanja kot na strani nasprotnikov.
Dr. Zvonko Fišer, državni tožilec, je nasprotnik zvišanja. Je mnenja, da hitro spreminjanje kazenske zakonodaje zmanjšuje njeno preventivno vrednost, ker ljudem ni več jasno, kaj velja in kaj ne. »Menim pa tudi, da je treba pred zvišanjem kazni doseči spremembo v kaznovalni politiki, se pravi, da bodo sodniki izrekali višje kazni v okviru sedanjih zagroženih, tožilci pa se bodo na prenizke kazni pritoževali.« Gre torej za to, kakšen je v Sloveniji nivo zagrožene kazni, kakšen nivo izrečene kazni in koliko časa obsojenec dejansko preživi v zaporu.
Za Fišerja je povišanje na 30 let popolnoma mogoče, vprašanje je le, ali je v naši državi kriminalna fenomenologija takšna, da potrebujemo takšne sankcije, saj smo še vedno sorazmerno miren otok sredi kriminalne Evrope. »Pobude za povišanje kazni se mi zdijo predvsem cenen populizem desnice, saj je večina ljudi temu rtaklonjena in zato nekateri na tem kujejo politični kapital,« pravi Fišer. Po drugi strani pa je mnenja, da zagrožena kazen nima skoraj nobenega vpliva na storilca, da bi mu preprečila izvršitev kaznivega dejanja. Bolj pomembno je. da storilec ve. da je precej velika verjetnost, da mu bo zaradi kaznivega dejanja sojeno. Kar pomeni, da morajo dobro in usklajeno delovati organi pregona. Po drugi strani pa je pomembno tudi vedeti, da je s storilci, ki so obsojeni na zares
dolge, celo dosmrtne zaporne kazni, v zaporu težko ravnati, saj niso kooperativni, ker so izgubili že vsako upanje.
Eden najglasnejših zagovornikov povečanja kazni je dr. Vid Jakulin, docent za kazensko pravo na ljubljanski pravni fakulteti. »Komisija, ki je pripravljala sedanji kazenski zakonik, se je zgledovala po zahodnoevropskih kazenskih zakonikih, od katerih vsi poznajo dosmrtni odvzem prostosti. Zakaj torej naš kazenski zakonik ne pozna dosmrtne zaporne kazni?« Zvišanje najvišje možne zaporne kazni je po Jakulinovem mnenju nujno, saj je vprašanje, ali 20 let zapora kot maksimalna kazen zadošča za nekatera najbolj zavržena kazniva dejanja. Višina izrečene kazni naj bi namreč nakazovala, koliko je posamezno dejanje v določeni družbi zavrženo, kazenski zakonik pa je temu primemo nekakšno ogledalo lestvice vrednot. Višina kazni torej prikazuje tudi družbeno moralno obsodbo dejanja. Kot je prepričan dr. Jakulin, je veliko vprašanje, ali 20 let ustreza. »V kazenskem zakoniku imamo denimo kaznivo dejanje genocida in če bi kdo to res naredil, bi ga lahko obsodili na največ 20 let. Zakaj sploh imamo genocid zapisan kot kaznivo dejanje, če ga ne moremo primerno sankcionirati,« pravi Jakulin in dodaja, da bi bilo primerno uvesti tudi dosmrtno zaporno kazen. Po njegovem mnenju je smisel kazni tudi v tem, da
Najvišja zagrožena kazen v nekaterih državah
Kanada
Anglija in VValles
N izozemska
Albanija
Finska
Švedska
Irska
Nemčija
Italija
Poljska
Švica
Francija
Hrvaška
Slovenija
zaporna kazen ni potrebna, menim pa, da je treba najvišjo zagroženo kazen povečati,« pravi Bele in pri tem navaja primer Hrvaške. »Hrvati so s svojim kazenskim zakonikom počakali in so videli, kakšne težave imamo Slovenci. Zanimiv je princip, ki so ga uvedli, da lahko sodnik za najhujša kazniva dejanja izreče zaporno kazen med 20 in 40 let.« To mu omogoča, da tudi primerno ovrednoti kazniva dejanja, saj se ta od primera do primera razlikujejo. Bele je za podaljšanje najvišje zaporne kazni tudi zato, da bi bilo lahko prestajanje kazni namenjeno resocializaciji, pri čemer bi bila potrebna sprememba kazenske politike, kar pomeni, da bi se sicer izrekale višje kazni, kaznjence pa bi se s pogojnimi izpusti nagrajevalo za primerno obnašanje.
Predsednik vrhovnega sodišča dr. Mitja Deisinger trdi, da je v Sloveniji precej mila kaznovalna politika, kar pomeni, da sodniki v okviru zagroženih kazni izrekajo nizke kazni. »Stanje se je v zadnjem času malo spremenilo, kar se kaže tudi v povečanem številu zapornikov v slovenskih zaporih. Deisinger je pristaš povečanja zaporne kazni in pravi, da je smešno stanje, ko denimo kurir, ki po Italiji samo prevaža mamila, dobi kazen 30 let zapora, pri nas pa plačan morilec lahko dobi največ 20 let. »Napaka z najvišjo zagroženo kaznijo je bila narejena že ob spreminjanju ustave leta 1989, ko smo odpravili smrtno kazen in za njeno .nadomestilo izbrali 20 let zapora. Takrat je bil primeren trenutek, da bi ob odpravi smrtne kazni za najvišjo zaporno kazen določili 30 ali recimo 40 let. To bi bi bilo laže kot danes zviševati, saj bi šlo za relativno znižanje kazni, danes pa gre za absolutno zvišanje.« Primer je Poljska, kije pred kratkim odpravila smrtno kazen in uvedla dosmrtni zapor.
dosmrtni zapor dosmrtni zapor dosmrtni zapor smrtna kazen dosmrtni zapor dosmrtni zapor dosmrtni zapor dosmrtni zapor dosmrtni zapor dosmrtni zapor dosmrtni zapor dosmrtni zapor ' 30 do 40 let zapora 20 let zapora
Število zaprtih oseb na 100 tisoč prebivalcev
Avstrija
Nemčija
Francija
Finska
Grčija
Nizozemska
Portugalska
Italija
Švica
ZDA
Slovenija
86.70
71.00 86.90
62.00 72.00 55.10
101.20
91.30
90.50
575.80
43.03
se nepoboljšljivega storilca (povratnika), denimo morilca, če je le mogoče, trajno odstrani iz družbe. »Najvišja zagrožena kazen, tudi če bo 30 let, naj bi se izrekala samo za najhujše oblike najhujših kaznivih dejanj, kot je denimo kvalificiran umor, veliki posli z mamili, že omenjeni, genocid in podobno. Gre za dejanja, ki imajo vsa za posledico človekovo smrt.«
Dr. Ivan Bele, profesor na policijsko varnostni šoli, meni, da smo sedanji kazenski zakonik sprejemali prehitro in prezgodaj, saj bi potrebovali več časa in izkušenj za kvalitetno pripravo zakona, ki posega tako rekoč na vsa področja življenja. Po njegovem je kvaliteta kazenskega zakonika znamenje pravne države in tudi zato so bile, kot pravi, spremembe kazenskega zakonika že od vsega začetka pričakovane. »Dosmrtna
Po Deisingerjevem mnenju bi morali zvišati zaporno kazen tudi zato, da pokažemo, koliko je za našo državo vredno človeško življenje. »Ali je pravično, predvsem s stališča sorodnikov tistega, ki je bil umorjen, da je storilec kaznovan z denimo 15 leti?« Tudi če bi zvišali zaporno kazen na 30 let, bi po Deisingerjevem mnenju ostali osamljen otok v evropskem prostoru, saj ima večina evropskih držav uveden dosmrtni odvzem prostosti ali pa imajo vsaj višje kazni. Po njegovem prepričanju se tudi večina slovenskih kazenskih sodnikov strinja z višanjem kazni.
Javno mnenje za zvišanje
Odnos javnosti do tega, ali naj bodo kazni visoke ali nizke, se spreminja. Načeloma pa so ljudje naklonjeni strožjim kaznim. Pomembno je tudi, ali se javnomnenjske ankete opravljajo v času, ko se je zgodilo kakšno hujše kaznivo dejanje, ki je doživelo širši odmev v javnosti, ali pa se anketa opravi v recimo »mirnem« obdobju. Primer so zadnji pedofilski škandali v Belgiji, ki so takoj sprožili zahteve za povečanje kazni za kazniva dejanja, ki vključujejo elemente
pedofilije. Celo v Sloveniji so zaradi belgijskih afer liberalni demokrati predlagali povečanje kazni za spolne delikte. V rezultatih javnomenjskih anket je torej razvidno, kako intenzivno in kako pogosto se povprečen član družbe srečuje s kriminalom oziroma določenim kaznivim dejanjem.
Slovenci tako niso naklonjeni smrtni kazni. Anketa Dela je leta ’95 pokazala, da 58 odstotkov vprašanih nasprotuje uvedbi smrtne kazni. Ta odstotek je sorazmerno nizek, glede na to, da se povprečen Slovenec v svojem življenju skorajda ne sreča z najhujšimi oblikami najhujših kaznivih dejanj, kot je kvalificiran, posebej gnusen umor in podobno.
Po drugi strani pa v slovenski javnosti prevladuje mnenje, da je treba zvišati najvišjo zaporno kazen. Anketa, ki smo jo opravili v četrtek med 490 naključno izbranimi telefonskimi naročniki, je pokazala, da se 78,2 odstotka vprašanih strinja z dvigom kazni na 30 let, 16,3 odstotka jih nasprotuje, 5,5 odstotka pa o tem nima izoblikovanega stališča.
Anktetirance smo vprašali tudi ali so za višjo kazen od predlagane. Od tega jih je 31,3 odstotke za dosmrtni zapor, 22,2 odstotka za smrtno kazen, 39,3 odstotka pa jih meni, da kazen ne bi smela biti višja od predlagane.
Vprašanje je, koliko javno mnenje, naklonjenost javnosti zvišanju oziroma znižanju kazni, vpliva na politične odločitve. Izkušnje so različne. Na eni strani je nekdanji francoski predsednik Mitterrand ob prihodu na oblast s svojimi socialisti odpravil smrtno kazen, čeprav je javnost temu nasprotovala. Na drugi strani pa se oblasti pri določanju kazni po javnem mnenju precej ravnajo denimo v Veliki Britaniji in ZDA.
«
Tožilci brez prave moči
Po spremembah, ki jih je doživela Vzhodna Evropa konec osemdesetih let, je bilo pričakovati porast kriminalitete tako v Vzhodni kot Zahodni Evropi. To se je dejansko zgodilo, s tem daje porast kriminala na Vzhodu bistveno večji kot na Zahodu. V začetku devetdesetih let je tako opazno rahlo povečanje kriminalnih dejanj v državah EU, vendar se je trend v letu, dveh umiril. V nasprotju s tem pa v postsocialističnih državah kriminaliteta narašča. V Estoniji denimo se je v obdobju 1991-94 število kriminalnih dejanj povečalo kar za 2,8-krat glede na obdobje 1986-89. Slovenija z 1,2-kratnim povečanjem v istem obdobju izstopa med tranzicijskimi državami, saj ima podoben trend rasti kot zahodnoevropske države.
V zadnjih letih skupno število kaznivih dejanj v Sloveniji upada, skrb pa zbuja to, da se spreminja njihova struktura. Sklepajoč po poročilih ministrstva za notranje zadeve o gibanjih kriminalitete, se povečuje delež gospodarskega kriminala in hujših deliktov, predvsem tistih z elementi nasilja. Posebej narašča število kažnivih dejanj organiziranega kriminala, storilci pa so vse bolj nasilni, organizirani, opremljeni in oboroženi.
Sklenemo lahko torej, da narašča število hudih kaznivih dejanj, za katera pride v poštev tudi najhujša zagrožena kazen, predlaganih 30 let zapora.
K temu je treba dodati, da bo potrebna tudi sprememba pri slovenskem načinu izvajanja zakona (law enforcement). Priznan slovenski pravni strokovnjak, ki pa želi ostati neimenovan, je opozoril na
Foto Matija Barbič
delati. Ob sedanji stopnji rasti števila zapornikov bi namreč bilo leta 2021 po ameriških zaporih že 10 milijonov zapornikov, leta 2044 50 milijonov, okoli leta 2100 pa bomo lahko za rešetkami videli že polovico ameriške populacije.
Nasprotni primer je Finska, ki si je za politični cilj zastavila znižanje števila zapornikov. S spremenjeno kaznovalno politiko in predhodnimi izpusti so tako od leta ’50 do ’95 uspeli zmanjšati število zapornikov za več kot polovico.
=t= * *
Zviševanje kazni bo tako očitno ostalo predvsem politična odločitev. Stroka je namreč glede tega razdeljena. Vsekakor je tehten argument, da je treba imeti višjo kazen za najhujše zločine, čeprav se v Sloveniji večinoma še niso zgodili ali pa se dogajajo poredko. Kazensko pravo namreč temelji na principu »kaj pa če.« Prav tako pa je res, da je treba izboljšati tudi samo uveljavljanje zakonov, se pravi, da bodo organi pregona in tožilci odkrili čimveč kaznivih dejanj in storilce na sodišča poslali z dovolj dokazi, da bodo lahko sodniki izrekali primerne kazni. Mogoče je zato neizogibna tudi sprememba odnosov med tožilstvom in policijo. Samo povišanje kazni ne bo prineslo nič novega, če policija in tožilci ne bodo primerno izobraženi, dovolj opremljeni in med drugim motivirani za čim hitrejše in čim boljše odkrivanje zločincev.
problematično razmerje med policijo in tožilstvom. »Policija je pri nas neodvisna od tožilstva, kar pomeni, da je tožilstvo zgolj zbirokratiziran poštni nabiralnik, v katerega kriminalisti dostavljajo ovadbe, ta pa se potem odloči, katera bodo odšla na sodišče in katera ne.V normalni državi je normalno, daje policija podrejena tožilstvu, ki z agresivno politiko skrbi, da policija svoje delo opravi čimbolje. Tako je denimo v Nemčiji, Ameriki in Franciji, naša neodvisnost policije pa je relikt prejšnjega režima, saj si ta ni mogel privoščiti premočnih tožilcev.«
Same kazni ne preprečujejo kriminala
V teoretskih razpravah se neizbežno pojavlja tudi vprašanje, kako kazen vpliva na potencialnega storilca, kako na kaznovanega, kako na tistega, ki kazen izreče, in kako na okolico.
Na splošno v kazensko pravni stroki velja prepričanje, da je ni kazni, ki bi ljudi odvrnila od zločina. Gotovo je to v določeni meri res, saj si drugače ne moremo razložiti, zakaj so se gorenjski avtoprevozniki spravili dostavljati heroin v Anglijo, čeprav je znana po drakonskih kaznih za kazniva dejanja, povezana z mamili. Lahko pa se zgodi, da nizka zagrožena kazen pritegne kriminal. Dr. Mitja Deisinger rad navede primer, ko je kolumbijska narkomafija za odskočno
desko za Evropo izbrala prav Slovenijo. Članica narkomafije je med preiskavo namreč priznala, da so se za Slovenijo kot izhodišče odločili zaradi nizkih zagroženih kazni in zato, ker so slovenski zapori v primerjavi z drugimi »pravi hoteli«.
Po mnenju dr. Zorana Kanduča iz ljubljanskega inštituta za kriminologijo pa samo zagrožena kazen, sodeč po raziskavah, ne vpliva posebej na to, da se nekdo ne bi lotil kriminala. Na stopnjo kriminalitete bolj vpliva kulturno in socialno okolje. »Tudi zaradi tega imamo v Sloveniji sorazmerno malo kriminala. Tradicionalna družina je še vedno precej živa, medrazredne razlike pa tudi še niso tako velike in vseobsegajoče.« V nasprotju s Slovenijo pa je denimo v ZDA ali pa v državah Vzhodne Evrope socialna segregacija zelo očitna in v najrevnejših in odrinjenih članih takšne družbe se že od rojstva pojavljajo frustracije, in ker si želijo dobrin, ki jih vidijo pri bogatih, zaidejo v kriminal.
Združene države so zaradi visoke stopnje kriminala v 60. letih uvedle drakonske kazni. Tako so se zapori počasi začeli polniti, stopnja rasti kriminala se je umirila, prav neverjetno pa je, da se ni umirilo povečevanje števila zapornikov. Amerika je tako država z največ zaprtimi ljudmi na 100 tisoč prebivalcev in v svetovni strokovni javnosti velja za primer, kako se v kaznovalnem pravu ne sme
Slovenski Italijani
»Pozabili ste na manjšino!«
Boris Šuligoj
e v Sloveniji res vse manj solidarnosti, vse manj pozornosti do sočloveka, vse manj razmišljanja o sožitju, strpnosti, de-■ mokratičnem spoštovanju dru-gega. šibkejšega, temeljnih demokratičnih vrednot nasploh? In vse več brezobzirne tekme po prevladi, obstoju, bitke za preživetje, ki ne pušča veliko prostora za sentimentalnost? Odgovor v zadnjem času ponuja manjšina, s katero se Slovenija sicer upravičeno postavlja pred svetom. Toda dobri rezultati so predvsem plod zgodovine, očitajo, zdaj v manjšini pravijo: »Pozabili ste na nas, pozabili na sožitje!«
Najbolj svež dokaz pozabljene (italijanske) manjšine je zadnja odločitev ustavnega sodišča, da je treba občino Koper razdeliti na štiri občine. Ta je tudi predstavnike manjšine v Kopru spravila v slabo voljo. Se pred dobe pol leta so se veselili razsodbe ustavnih sodnikov, ki so prav tako na Starmanovo pobudo odločili manjšini v prid. da ima pravico do dveh glasov na volitvah (s splošno volilno pravico volijo predstavnika izbrane stranke, s posebno volilno pravico pa še predstavnika italijanske manjšine na poseben sedež za narodnosti v državnem zboru in občinskih svetih). Tedaj je Silvano Sau, predsednik obalne Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, menil, da drugačnega odgovora ustavno sodišče tudi ni moglo dati, saj je ta dvojna volilna pravica zapisana v ustavi in zakonu. Hkrati je bil prepričan, da bo taka razsodba najbrž pomagala uresničevati še druga določila 64. člena ustave,ki ureja predvsem vprašanja obeh manjšin.
Prav Silvano Sau pa je zdaj med najbolj razočaranimi. Tokrat so tudi ustavni sodniki v svoji vnemi po razbitju koprske občine pozabili na manjšinske pravic in mednarodne pogodbe, kijih je podpisala država. »Če bo slovenska država spoštovala odločitev ustavnega sodišča o razdelitvi koprske občine, bo s tem najprej kršila temeljno ustavno listino v poglavju, ki obravnava manjšino in mednarodne pogodbe. V omenjeni listini se naša dr-
žava obvezuje, da bo spoštovala vse mednarodne pogodbe, ki obravnavajo položaj manjšine. V sedmem členu specialnega statuta Londonskega memoranduma med drugim piše, da državi (tedaj je šlo za Italijo in Jugoslavijo, vendar je Slovenija podedovala obveznosti) ne bosta spreminjali administrativnih mej lokalne samouprave, če bi to škodilo etničnim skupinam na eni ali drugi strani državne meje. Določilo Londonskega memoranduma pa povzemajo tudi osimski sporazumi. Če bi občino razdelili, bi se to poznalo manjšini na različne načine. Tako bi se lahko znašli v občini, ki ne bi imela svojih zastopnikov v občinskem svetu, saj koprska občina ni v celoti narodnostno mešana. Nenadoma bi ostala zunaj priznanega narodnostno mešanega območja in hkrati brez manjšinske zaščite,« je pojasnil Silvano Sau. Na videz nedolžna delitev občine ima res lahko posledice na položaj in sorazmerje pripadnikov narodnosti v primerjavi s številom pripadnikov večinskega naroda. Omenjenega določila, ki v mednarodni pogodbi varuje manjšine, podpisniki niso sprejeli po naključju.
V italijanski manjšini bi sicer lahko izpeljali volitve v svojo notranjo organizacijo (Samoupravna narodna skupnost), tega
jim ustavni sodniki niso prepovedali, vendar so pripadniki manjšine pred dnevi sklenili, da bodo svoje volitve v narodno skupnost izpeljali istočasno z lokalnimi volitvami. Delno iz solidarnosti do drugih prebivalci Kopra, predvsem pa iz prepričanja, da bi z ločenimi volitvami sami potrdili izključitev manjšine iz občine, ki jim pripada. »Če bi pristali na ločene volitve v samoupravno narodno skupnost, bi pristali na getoizacijo, zapiranje in ločevanje od lokalne samouprave, katere sestavni del smo, zato na ločene volitve ne pristajamo,« pravi Mario Steffe, predsednik koprske samoupravne skupnosti italijanske narodnosti.
Pripadniki narodnosti bodo vztrajali pri svojih zahtevah. Najprej zahtevajo sprejem pri predsedniku države, saj so prepričani, da bi moral biti v takih konfliktnih primerih prav on zadnja »varovalka«, varuh zakonitosti in ustavnosti v državi. Če to ne bo zaleglo, bodo svoj problem ustrezno internacionalizirali.
Če so posamezniki v preteklosti italijansko narodnost večkrat površno povezovali s sovražniki slovenske države in če so morda nekatera dejanja posameznih pripadnikov narodnosti tudi upravičeno zbujala take pomisleke, pa bi v tokratnem primeru lahko trdili, da poskuša
narodnost varovati temeljne ustavne dobrine slovenske države in nastopa povsem usklajeno z veliko večino prizadetih prebivalcev Kopra. Ta primer v resnici potrjuje sožitje, ki vlada med večinskim in manjšinskim narodom v narodnostno mešanih občinah, čeprav pripadniki manjšine dvomijo, da ga je sploh še kaj ostalo. Enotnejšega nastopa do razreševanja skupnega problema si najbrž ne bi bilo mogoče zamisliti.
Mar res zmaguje nestrpnost?
Toda koliko je res, da je pravega sožitja vse manj? Tudi podatek, da je Slovenija po dolgih letih vendarle registrirala Italijansko unijo kot društvo, bi moral govoriti nasprotno. Odnosi med Italijo in Slovenijo so se vendarle toliko izboljšali in zagotovo spodbudno vplivajo na to, da manjšini nista več tako vroč »golaž«, s katerim bi si bilo mogoče prislužiti veliko točk pri volivcih. Marsikdo bi po registraciji Italijanske unije pričakoval veliko več optimizma in celo hvaležnosti s strani manjšine, saj je bila z registracijo Unije odpravljena še ena temna senca, ki je visela nad položajem italijanske manjšine v Sloveniji. Resda je šlo za malce pretirano razvpit problem, ki je prišel
prav predvsem italijanski diplomaciji, ko je bilo treba povleči zguljenega aduta iz rokava. Ustanovitev Italijanske unije v Sloveniji ni menda v ničemer spremenila položaj a te narodnosti, problemi ostaj aj o. To skoraj enoglasno poudarjajo sami pripadniki manjšine. Zakaj je bilo potem toliko vetra v preteklih letih v zvezi s tem vprašanjem? Odgovor morda še pride. Toda Silvano Sau pravi, da se v kulturnih in političnih krogih na Obali vse manj govori o sožitju in da manjšina vedno bolj razmišlja zgolj o preživetju. »Sožitje je nekako preživelo vse hude čase, zdaj v novih časih pa je to sožitje začelo nekako škripati. Večinski del ne sprejema več pripadnikov manjšine kot sestavnega dela večjezičnega kulturnega prostora. Počutimo se odrinjeni.To pa vpliva na občutek pripadnikov narodnosti in tudi na odnos do lastnih šolskih in kulturnih ustanov, ki se marsikomu začenjajo zdeti brez smisla. Problem je v politični zaprtosti pretežnega dela političnih sil. Ugotavljamo, da skoraj ni več stikov s politiko, ne na državni in tudi ne na lokalni ravni. Ne čutijo več potrebe, da bi se razpravljalo o naših problemih, nekateri pa nas še zmeraj povezujejo s skrivnostnimi sovražnimi silami...,« razmišlja Silvano Sau.
Manjšinske šole iz geta!
Največji problem, ki žuli pripadnike italijanske narodnosti po letošnjem vpisu v osnovne šole, je drastičen padec vpisa. V koprsko osnovno šolo se je vpisalo 15, lani 25 prvošolcev, na izolsko osnovno šolo (lepo, novo, najlepšo šolo v Izoli) se je vpisalo devet, lani jih je bilo 13, na piransko šolo letos 10, lani jih je bilo 27, v Sečovljah in Strunjanu pa so podružnične šole ostale brez prvih razredov. Menda to nazadovanje vpisa čutijo že nekaj let in se bojijo, kaj še bo...
Maurizio Tremul, predsednik Italijanske unije, pove, da se je vpis na italijanske šole v hrvaški Istri letos povečal. Čeprav je hrvaško šolsko ministrstvo v zadnjih letih izvajalo strašen pritisk na manjšinsko šolstvo in hotelo prispevati k manjšemu vpisu. V Istri namere zagrebške
oblasti niso uspele, saj naj bi s pritiski na manjšino vzporedno naraščala solidarnost in podpora istrskega prebivalstva v celoti. Bolj ko je zagrebška oblast pritiskala, bolj so se Istrani vpisovali v italijanske šole. V Sloveniji pa po Tre-mulovem mnenju ni sožitja, solidarnosti, podpore manjšini.
»Nekaj se dogaja, da starši v teh šolah ne vidijo več perspektive. Morda ne ustrezajo instrumenti, ki jih je manjšinskim šolam omogočil ves paket novih šolskih zakonov. Pravih razlogov za tak položaj še ne poznamo. Nedvomno jih je več in jih moramo še raziskati,« je previden Silvano Sau. Odločno zavrne očitek, da italijanske šole ne dajejo takih rezultatov kot večinske šole, čeprav so nas na to opozorili nekateri, ki so povsem blizu primerljivim ocenam posameznih šol. Seveda o teh ocenah nihče ne govori javno, kot bi bile nekakšna tabujska tema. Če se bodo pripadniki narodnosti hoteli resno spopasti z vprašanjem zmanjševanja vpisa, se bodo morali soočiti tudi z resno analizo ocene učinkovitosti italijanskih šol. Silvano Sau trdi, da dajejo manjšinske šole vse, kar zmorejo, da pa so razmere delovanja teh šol (kadrovske, oprema, učbeniki, učni pripomočki itd...) neustrezne. Že nekaj časa zaman čakajo na nov zakon o manjšinskem šolstvu, ki bi pomagal urediti določena vprašanja.
Na manjšinske šole se je v preteklosti vpisovalo kar veliko pripadnikov večinskega naroda. Vpisovali so se iz različnih razlogov. Eni starši so hoteli svojim otrokom ponuditi možnost dobrega učenja tujega jezika, drugi so bili prepričani, da bodo poleg jezika spoznali tudi drugo kulturo, tretji so upali, da bodo na ta način otroci laže prišli do izobrazbe, ki jim bo omogočila študij in lažjo zaposlitev v tujini...
Toda časi se spreminjajo in razmere tudi. Trdnejši politični in ekonomski položaj Slovenije zagotovo spreminja povprečen pogled na svet. Če bo Slovenija čez pet let enakopravna članica Evropske unije, je pač vseeno, kje se človek izobražuje in kje je zaposlen. Če si bliže evropskim
državam, se je laže primerjati in spoznati tudi, da slovenski šolski sistem sploh ni tako slab, da je pravzaprav zavidanja vreden. Vprašajte tiste, ki šo hodili v slovenske in kakšno leto v tuje šole in so lahko iz prve roke primerjali zahtevano znanje! Utrjevanje ekonomskega položaja, približevanje Slovenije Evropi in manjši delež priseljencev iz južnih republik (ki so skoraj po pravilu vpisovali otroke v italijanske manjšinske šole) sta zagotovo vplivala na vpis v manjšinske šole. Da bi bil letošnji manjši vpis v prvi razred italijanskih osnovnih šol posledica večje nestrpnosti do manjšine, pa je seveda špekulacija, ki je ni mogoče dokazati. Če bi ta nestrpnost bila, bi se o njej vedelo, slišalo, govorilo, pisalo... Pokazala bi se še v drugih pojavnih oblikah in ne samo v preprostem nenadnem zmanjšanju šolskega vpisa! Si lahko predstavljate pripadnike italijanske manjšine, ki v svojih nastopih raje pretiravajo, kot kaj zamolčijo, da bi tiho prenašali večje pojave nestrpnosti?
Seveda ima manjšina prav, ko nemudoma opozori na pojav, ki zanjo (in tudi za večinski narod) nikakor ne more biti sprejemljiv, saj ima lahko usoden pomen za njen obstoj. In če manjšina predstavlja bogastvo tudi večinskemu narodu, bi moral ta pojav skrbeti tudi tisti večinski narod, ki kaj da na svojo demokracijo in na to, da ohranja manjšino in svoje druge posebnosti ter različnosti. Še najmanj bi koristilo valiti krivdo na eno stran, eno poglavje. Toda vse kaže, da se dosedanji šolski sistem in dosedanji prijemi, ki so jih zagovarjali strategi manjšinskega šolstva, največkrat strogo ločeni od slovenskega šolskega sistema, po lastni volji v lastnem manjšinskem šolskem getu in v dobršni meri naslonjeni na italijanske pedagoške izkušnje..., da se torej ti prijemi v hitro spreminjajočih se časih vzhodnega roba Zahodne Evrope ne obnesejo več. Manjšinsko šolstvo terja temeljito analizo stanja in še temeljitejšo reformo. Bolj kot nove šolske stene bo učinkovalo novo znanje, s katerim ne bo težko preživeti in hkrati ohraniti dovolj energije za sožitje.
Dr. Boris Paternu
Osvajalci
minulosti
e nekaj nenormalnega, če državni parlament postane prostor K Zgodovinarskih razprav in prerekanj. In je nekaj narobe, če se K politika tako močno obrača nazaj v preteklost in ne zna iz nje.
K Sprašujemo se, zakaj je tako in kaj to pomeni.
K Seveda bi bilo preprosto, če bi mogli verjeti, da gre pri tem res ^ K	za preteklost, za njeno prečiščevanje in za globljo resnico o njej.
Vendar ni tako. Politiki gre zmeraj za sedanjost, za nabiranje
in uveljavljanje moči zdaj in tukaj, pa naj govori o poslanskih plačah ali o jamskem človeku. Dejansko gre za instrumentalizacijo zgodovine, za njeno porabo in izrabo v prid tega trenutka. Politična instrumentalizacijo zgodovine, to se pravi njeno prirejanje in ponarejanje, pa je gotovo nekaj, kar najprej škodi zgodovini sami, pa naj bo to početje obrnjeno v eno ali v drugo smer.
Po vojni so velike moralne, vojaške in politične energije medvojne NOB med drugim služile tudi potrjevanju nove, leve oblasti in njenemu vladanju. Zdaj pa naj bi senčne in tragične strani slovenskega odpora služile intronizaciji današnje desnice. Le-ta poskuša negativno in skrajno poenostavljeno gledanje uveljaviti tudi nad povojnimi desetletji naše zgodovine. Gre za mišljenjski vzorec, ki nas hoče prepričati, da se je socialna in duhovna ustvarjalnost slovenske družbe za skoraj pol stoletja tako rekoč ustavila in da je človekova osebna prostost s svojo tvornostjo vred praviloma poginila in se šele po padcu berlinskega zidu iz nič znova rodila. Nihče danes nima pravice prezreti zablod, krivic in polomij tistega časa. toda nihče tudi nima pravice ta čas in njegove ljudi kar počez poniževati v enoumni totalitarizem in nekakšno zločinstvo. Vprašajmo se samo, komu danes v resnici služi ta ponarejena podoba stvari in kdo jo potrebuje za svoje potrjevanje. Toda ne kaže se razburjati. Te manipulacije z zgodovino, ki so še mnogo preprostejše, kot so bile prejšnje, v resnici niso nevarne, kot bi rade bile. Preveč so enostavne in enoumne, da bi se mogle obdržati in se globlje prijeti pameti in spomina.
Politična instrumentalizacijo zgodovine pa ne dela škode samo zgodovini, še večjo dela politiki sami. Je pač tako: čim več preteklosti potrebuje politika za svojo živost in delovanje, tem slabša je. Miloševič je leta 1989 na Kosovem polju svoj visoki zagon napovedal z geslom: »Ne znamo delati, znamo pa se boriti!« To geslo, zagledano nekam v srbsko zgodovino, čeprav naravnano v politični račun, se je naposled izkazalo za eno najbolj katastrofalnih političnih gesel našega časa. Tu smo Slovenci nekoliko naprej in se ne gremo Gosposvetskega polja, čeprav nas gledanje nazaj še zmeraj močno obseda, še posebej nekatere politike. Seveda je v tem početju več zvitosti kot naivnosti. Nesrečne žrtve iz preteklosti, mrtvi in čim več mrtvih naj bi postali moč in valuta politikom za njih današnjo rabo in veljavo. In čim manj uporabne politične domišljije ima politik, tem bolj gleda nazaj in več zgodovine potrebuje za svoj razcvet.
Gledano s stališča državljanov bi se vprašalo: za koga se pravzaprav trudite, za naše mrtve ali za naše žive? So vam bliže travme starčkov ali prihodnost naših otrok? Morda kdaj pomislite, kako postarana, provincialna in pred svetom smešna je danes parlamentarna bitka za to, kdo bo osvajalec minulosti? Osvajajte raje sodobnost! Šele takrat bodo obrnili na vas oči tudi mladi in vas zagledali.
Ta moj skromni poskus izganjanja mračnih duhov zgodovine iz slovenskega parlamenta pa seveda ne želi biti tudi izganjanje zgodovinskega vedenja in spomina iz naše zavesti. Ukinitev ali amnezijo zgodovinskega pomnjenja je gojil stalinizem in je dobro vedel, zakaj je to počel. Toda gojenje amnezije se nadaljuje tudi v naš čas, le obrnilo se je v drugo smer: k vse močnejšemu zamolčevanju ali odstranjahju pokončnih, uporniških in revolucionarnih mest ali poglavij iz naše politične pa tudi duhovne preteklosti. Kot da za slovenski zgodovinski čut nenadoma postaja vsaka revolucija, v vsakem času in v vsakih razmerah že vnaprej problematično, negativno in nemoralno početje. Tako naj bi bito iz spomina postopoma odstranjeno tudi čim več tistega ali kar vse, kar je kakorkoli povezano z medvojnim odporom. Zelo drastičen - pa ne edini -zgled zagrizenega gojenja tovrstne amnezije je nedavni črnovrški primer, ko so osnovni šoli odvzeli ime Janka Premrla Vojka, da jo bodo lahko prekrstili v kaj manj pregrešnega. Za tako odločitev najbrž ni zadoščala samo neka slepa politična zadrtost, potrebno je bilo tudi že kar veliko pomanjkanje osebne razsvetljenosti, da o kakšnem narodnem ponosu sploh ne govorimo.
Seveda tudi resnim zgodovinskim ocenjevanjem NOB ne bo mogoče priti do scela enotnega mnenja ali soglasja. Gre za dogajanje, ki je bilo revolucionarno z obeh strani, v svojem radikalnem narodnem uporništvu in v svojem socialnem prevratništvu. Revolucionarni duh je prihajal z ene in druge strani in se spontano pa tudi vodeno spajal. Toda dejstvo je, da je bila že sama odločitev za oborožen odpor za vsakogar v nekem smislu revolucionarna in v danih razmerah totalitarno dejanje, drugačno niti biti ni moglo. In kot se zgodovinarji po svetu zmeraj znova razhajajo ob tako skrajnih dejanjih, kot sta bili na primer francoska ali marčna revolucija, se bodo tudi naši ločevali pri presoji slovenske NOB, ki je bila skrajno in v svojem jedru revolucionarno dejanje ne glede na strategijo komunistov, ki so slovenski odpor vodili. Gotovo pa je, da relativizacija presoj prav ob tem poglavju naše zgodovine ne bo imela posebno veliko prostora. Globinska ocena nikoli ne bo mogla mimo osnovne in jasne dileme, ki jo je tudi svet že razločno razpolovil in presodil: na eni strani odporništvo, na drugi kolaboracija. Notranje variante obstajajo, toda kljub vsem tragizmom odločati ne morejo.
Vendar nam tudi zgodovinopisje ne more ukazovati. Pri tako elementarnih Zgodovinskih in človeških pretresih gre za vprašanja, ob katerih se človek zmeraj odloča in se bo odločal tudi sam, po svoji vesti in zavesti. Tu nikoli ne bomo prišli do pravega soglasja in nam niti ni potrebno priti. Gre navsezadnje za vsaj dvoje temeljno različnih človekovih razmerij do življenja in sveta, s tem pa tudi do zgodovine in politike. Pri tem imamo trdo izkušnjo s problemom sprave. Beseda, v katero smo ob njenem roškem rojstvu menda vsi že nekoliko verjeli, se je naposled ponesrečila. Odtrgala se je od svojega prvotnega pomena, se postopoma napolnila s celo vrsto dodatnih in tudi nasprotnih pomenov, dokler ni onemogla do neuporabnosti in ostala na voljo le še za demagoške namene. Bati se je, da je na podobno pot krenila tudi že njena naslednica, beseda strpnost in za njo še nekoliko ponižnejša: sožitje. Toda dokler se te semantične degeneracije lepih besed zavedamo in nas prizadevajo, še ni vse izgubljeno.
Našega, žal še zmeraj globokega razkola tudi za parlament pripravljena in predložena deklaracija prav nič ne rešuje. Zdi se, da ga s svojo enostranostjo in okornostjo celo bolj poglablja, kot odpravlja. Njeno duhovno jedro me nehote spominja na zanimiv dokument iz zgodovine slovenskega uporništva: na pred nedavnim odkrito spomenico 72 tolminskih puntarjev, s katero so se leta 1716 že do kraja sestradani in onemogli po nareku svojih čuvarjev obrnili na avstrijskega vladarja Karla VI., naj bi jih vendar izpustil iz goričkih grajskih ječ in jih rešil pogina. V izbrano spreobrnitvenem in podložniškem duhu se obračajo na svoje »kraljevsko katoliško Visočanstvo« z obljubo in zagotovitvijo, ki se glasi: »Dokler pa se ne bo zaključil proces proti nam, dajemo, kakor rečeno, obljubo s prisego, da bomo prišli na sodišče, kadarkoli nam bo ukazano.« (Janez Dolenc, Franc Rupnik, Spomenica tolminskih puntarjev za izpustitev iz ječ goričkega gradu, Goriški letnik, Zbornik Goriškega muzeja 1997, str. 15). Nekaj podobnega, čeprav bolj sodobnega naj bi za današnji čas in rabo obveljalo tudi v predloženi resoluciji. Še najbolje jo je njej odneslo medvojno podložništvo, se pravi kolaboracija.
Naj na koncu vsem tem našim ostrinam na rob poskušam dodati še neko morda bolj umirjeno in povezujočo misel.
Ni prav lahko odgovoriti na vprašanje, kaj je Slovence kot enega najmanjših in najbolj ogroženih, še leta 1941 na popoln izbris obsojenih evropskih narodov ohranilo pri življenju in jih naposled pripeljalo do osamosvojitve in lastne države, to se pravi do njihove nacionalne kompletnosti. Odgovoriti si seveda ne upam, upam pa si misliti, da je bila zadaj tudi njihova močno razvita dvojna možnost: zmožnost silovitega upiranja in zmožnost razumnega prilagajanja. Če bi bili samo uporniki, bi nas zgodovina odstranila, in če bi bili samo prilagodljivi podložniki, prav tako. Tako pa smo se znali, ko je bilo najhuje, trdo in tvegano upreti in znali smo se tudi pametno in tvorno prilagoditi civilizacijam miru in njihovim kulturam dela in duha. Prešeren je prvi globinsko zaslutil ta dva, včasih tudi dramatično sprta pola naše identitete, ju v svoji zgodovinski poemi Krst pri Savici odlično upesnil in obdal s spoštovanjem. Črtomir je velik kot heroj in upornik, velik pa je tudi, ko se po popolnem porazu upora in v novih razmerah razumno odloči za Bogomilino varianto humanizma, miru in duhovnega dela med preživelimi rojaki.
Poskušajmo ceniti in pustimo živeti oba pola naše zgodovinske izkušnje, oba etosa naše poti, uporniškega in prilagoditvenega, vendar slednjega zunaj podložništva! Vsak narod, ki je notranje dozorel in cel, je moral skozi oboje, tudi za ceno velikih žrtev, razumljivih in nerazumljivih. Z narodom je navsezadnje tako, kot je s človekom: če zataji svojo uporniško tradicijo, svojo puntarsko zmožnost - danes seveda preneseno v človekove mentalne zmožnosti in iz njih izhajajočo družbeno in državno politiko, ne več na zunanje bojno polje - ugonobi bistveni del svoje življenjske moči in kljub lastni državnosti lahko ostane notranje reduciran narod, nevarno primeren za novo, moderno, demokratično podložništvo.
Bert Pribac (1)
Slovenske spravne
motnj e
Vse se da razložiti, a vsega se ne da opravičiti...
Dr. Igor Urbas
Reka naše razdeljenosti
u v daljavi, v deželi Oz f H ^ me skrbi usoda slovenskega naroda, usoda rodu, iz katerega izhajam. In kakor je menda že Voltaire napisal: ve-■	liko tolažbo dobiš v ži-
vljenju, če lahko poveš odkrito, to kar misliš, to kar si spoznal. To mislim storiti, dokler še imam dar življenja, spomina in nabranih izkustev. To delam tudi zato, da bi pomagal svojemu ljudstvu, da doseže tisto zgodovinsko in plemensko trdnost, ki mu je nujno potrebna, da obstane kot narod, zdaj tudi kot država. Pa tudi sam bi rad polagal čiste račune pred Bogom in ljudmi.
To razpravo sem začel snovati že dolgo let tega, a pisati tam nekje okrog leta 1990: misel za mislijo, listič za lističem, izrezek za izrezkom iz časopisov, revij ipd. Sestavil pa sem jo šele letos, ker se slovenska javnost in politika s to problematiko dnevno ukvarjata vsaj že leto dni.
Ko sem poleti leta 19591 zapustil domovino, sem se naenkrat znašel na drugem bregu slovenske zgodovine, med izgnanci in zdomci in poslušal sem tudi njihov jok in tarnanje. Zato je dobro biti na dveh bregovih, da vidiš reko slovenske zgodovine iz obeh strani. Lažje spoznaš njen tok in, kaj se v njej skriva in dogaja. Sčasoma
sem skušal stopiti na hrib. nad reko, poleteti nad njo, ker potem nisi na nobeni strani in stvari vidiš mnogo bolje. Celo tujec sem skušal biti. Vendar sem bil tudi v njej, v tej naši zgodovinski reki in doživel njene blazne trenutke, se spoprijemal z njenim tokom in valovi, kot otrok, kot mladenič, kot mož. In od te slovenske reke skoraj ne morem več ubežati, svojega plemena ne morem več zapustiti. In tako potujem stalno iz enega na drugi breg.
V tej razpravi izhajam iz stališča, da smo vsi del istega naroda, ne glede na to, kje smo se znašli po viharju zgodovine. Izhajam iz stališča, da se moramo sprejeti, soočiti z zmotami, razčistiti pretekla zlo-dejstva in si jih po možnosti odpustiti. Izhajam iz stališča, da je prišel čas. ko lahko umirjeno razpravljamo o naših zgodovinskih travmah, o naši preteklosti in sedanjosti in da uporabimo strastno razglabljanje in razpravljanje le tam, ker se nam godi velika duševna ali telesna krivica, ne pa kadar razpravljamo o teorijah ali verah. Izhajam tudi iz stališča, da moramo sprejeti del družbenih sprememb in političnih razmejitev, ki so se zgodile Evropi in našemu narodu kot posledica druge svetovne vojne.
Kolesa zgodovine ne moremo zavrteti nazaj, mrtvih ne moremo obuditi: lahko le skušamo razumeti njihova dejanja. Sprejeti moramo dejstvo, da je huda, morda prehuda kazen zadela tiste, ki so šli v dobri veri,da pomagajo narodu, proti svojemu narodu. Čas je, da jim odpustimo in čas je tudi da končno obsodimo morilce na obeh straneh reke, ki so ubijali in hladnokrvno ali celo uživalsko mučili
*
svoje ujete nasprotnike ali pa kakorkoli pomagali zločincem.
Da so bila dejanja kolaboracije z nacisti strnjena od ljudi, kot smo sami, od naših sorojakov. ki so verjeli v politične ideje tistega časa, je razumljivo, kot so razumljiva dejanja upora naših ljudi proti nacizmu in njihovo grozno maščevanje. Vendar nas je danes z današnjim razumevanjem tiste dobe sram zločinske nemško nacistične kolaboracije in zelo nas je sram tudi zločinskega maščevanja nad kolaboracijo. Sram nas je zmot in zlih dejanj obeh strani. Vemo namreč, da se ljudje ne zavedajo vedno, da tudi,če storijo dejanja, ki so pravilna po njihovi vesti in razsodbi v tistem času, so lahko posledice porazne in prav nasprotne od namena.
Zato noben človek ne bi smel storiti ničesar, kar ni v skladu z njegovo vestjo ali z zakonom, ker prej ali slej vse pride na dan.
To knjigo pišem zato, ker vdolž sedanje slovenske zgodovinske reke slišim brušenje bojnih sekir namesto zvoka tabornih plesov. Ne bi rad pokvaril vzdušja bralcu in povečal bolečine s spominjanjem na toliko zla in toliko krivic in toliko mrtvih. Vendar nas pieteta do mrtvih ne sme odvračati od iskanja in spoznanja resnice ali pa vsaj drugačnih, možnih ali dokazanih zgodovinskih pogledov na našo zgodovino. Zato sem naštevanja zločinov ene in druge strani prepustil zgodovinarjem in prizadetim. Imenujem jih samo v kontekstu, kadar skušam osvetliti svojo misel ali trditev.
Čeprav nisem zgodovinar po poklicu2 in tole delo ni zgodovinska razprava, ampak
bolj povzetek mnenj in možnosti, kako gledati na naše spravne motnje, se čutim
dolžnega poseči s svojim obzorjem v zgodovinska dogajanja. Moje pričevanje je seveda osebno, temelji na mojih lastnih izkustvih, spoznanjih in znanju, kolikor sem si ga nabral na svoji poti skozi ta kratek čas, ki mu pravimo človeško življenje. Če ne morem ničesar menjati, če ne morem vplivati, da bi ljudje videli vso problematiko sprave iz več in ne samo dveh zornih kotov, potem bom vseeno govoril, pa čeprav kamnom in pticam, kot sem napisal v eni od svojih pesmi. In to delam zdaj, še na tujem. Vsaj bolečina zavrnitve bo manjša. Seveda bom svojim besedam skušal dati moralno težo svoje vere in vesti, kajti vsaka izrečena beseda mora nositi težo pričevanja in pisateljevega pogleda na svet.
Ne morem se povsem izogniti nekemu sarkazmu, ko se spomnim (ali pa obregnem) na kakšne absurdne trditve nasprotujočih si strani ali pa ko vidim spravljanje kot grabljenje družbene lastnine.
In končno, naj mi bralci oprostijo, če se v ta moj dolgi esej vpletajo tudi dogodki iz mojega raznolikega in včasih težkega življenja.
Spravo vsili zmagovalec
In stalno se iz ene svobode v drugo svobodo nasilno osvobodimo.
moj pokojni brat, Avguštin Pribac
V tem eseju bom skušal dokazati, da sprava zdaj ni možna ali pa da izhaja iz napačnih premis ali razlogov.
Da spravo naredi, vsili tisti, ki v vojni zmaga.
Ta naredi tudi red in mir, čeprav po svoje.
Za vojne zločine sodi le zmagovalec poražence.
To se je že zgodilo.
Potrebna pa je pravičnost.
Ta se ni vselej zgodila.
Sprava se zgodi, ko se zgodi mir. Mir pa se zgodi, ko ena stran premaga ali uniči drugo.
To so dejstva.
Povrh tega spravo potrebuje tisti, ki je grešil in to prizna in mu je žal za grehe. Usti, ki mu ni žal, potrebuje razsodbo. Tisti, ki je bil premagan ali prevaran, ali se mu je zgodila krivica, ne rabi sprave, ampak potrebuje pravičnost.
In če je bil zločinec že kaznovan, ne rabi sprave, ampak milost.
Če sta obe strani enako ali približno enako krivi in sprti, potem potrebujemo zares spravo, ali pa pretep, da ena stran spet vsili svojo spravo drugi. A bog ne daj, da se to spet ponovi.
Kakovost miru ali sprave pa zavisi od zmagovalca, če je pravičen in človeški in v svoji zmagi širokogruden s premaganci. To se na slovenskih tleh ni nikoli zgodilo, razen na osebni ravni.
Vendar tisti, ki je takrat zmagal je zdaj šibak in preživeli premaganci bi zdaj radi vsilili svojo spravo in dosegli zmago, ki jim je takrat zgodovinsko ušla. O pravičnosti, ki terja priznanje lastnih zmot, ne znajo ne eni ne drugi povedati kaj bistvenega ko ponavljati propagandne fraze iz druge svetovne vojne. Ne verjamem, da bodo v tem uspeli, tudi če prepričajo večino v slovenskem parlamentu. Državo bi stalo preveč, velik del Evrope (čeprav ne sosednja Evropa)3 bi jih postrani gledal, večina preprostih ljudi pa itak živi v revščini in jih skrbi, kako preživeti sebe in družino, ne pa sprava. Seveda, možno je ukazati spravo in pomirjenje. To sta predsednik države Milan Kučan in prejšnji nadškof slovenske rimskokatoliške cerkve (RKC) Alojzij Šuštar simbolično že storila na spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu 8. julija 1990. Vendar izgleda, da v določenih krogih ta spravna slovesnost ni zalegla.
In ne smemo pozabiti, da je vsaj od tistega dne, ko je slovenski narod plebiscitarno razglasil svojo samostojnost, slovenska država odprla vrata vsem izgnancem in vsem beguncem in jim začela celo vračati imetje. Nekateri pravijo, da celo preveč imetja. S tem je bila sprava v bistvu opravljena. Kar preostane, so popravki na robu in revizija montiranih procesov po vojni. S tem sta bili pravičnost in sprava v bistvu tudi že zadoščeni. Nekatere izjave, ki naj nas bi napravile civilizirane pred Evropo, so žaljive za vsaj več kot polovico slovenskega naroda. Raje povejmo Evropi, da smo bili na strani zavezniških sil proti nacizmu in da je naš komunizem v 70. in posebno v 80. letih bil kar dostojen in human v primerjavi z drugimi deželami vzhodne Evrope in se je sam demokratiziral in ne rabi več nobenih lustracij ali aplikacij tiste resolucije št. 1096 skupščine Evropskega sveta.
Menda ne bomo istovetili Slovenije 70. in 80. let s tistim, kar se je takrat dogajalo v Romuniji. Bolgariji, Albaniji, Poljski in Češki (pred in po Dubčku). To bi bila norost najhujše vrste. To je treba Evropi povedati navzlic njenim resolucijam o odpravljanju ostankov komunizma. Slovenski komunizem se je začel humanizirati že v poznih 70. letih, da je doživel popolno katarzo v 80. letih, ko je postal humani socializem. Večina Slovencev se je takrat samoupravljala do onemoglosti in bila zadovoljna s svojim stanjem. Še zdaj niso prepričani, da je ob vsej revščini in brezposelnosti današnje stanje boljše kot prej. Tudi to povejmo Evropi.
Spravo lahko spet potrdita Milan Kučan4 in sedanji nadškof Franc Rode ter njune garniture, vendar ni volje, da bi se dogovorila, in dvomim, da bi tisti ljudje, ki hočejo na vsak način vsiliti spravo pod svojimi pogoji, mirovali in ju ubogali.
Priznanje kot katarza
Če ne pride do priznanja zmot, se bomo stežka pomirili in bo imel dr. Anton Trstenjak prav, ko pravi, da rabimo še vsaj dve generaciji, da pride do prave sprave in da se očistimo zla.
Nesmiselno je obtoževati komuniste za njihove zverinske zločine, če del slovenske nomenklature ne prizna izdajalske in brutalne kolaboracije domobranstva z nacizmom. Treba je priznati neizpodbitna dejstva na obeh straneh.
Domobranci so verjeli v svoj prav in še verjamejo. Ta-rdeči so verjeli v svoj prav in še verjamejo, čeprav ne več tako zagrizeno. Revolucija se je že dolgo tega izčrpala, domobranstvo pa se je z blagoslovom Cerkve spet prerodilo, kot bi vstalo iz groba. Skozi svoj veliki poraz hoče zdaj spremeniti v zmago. Na simbolni ravni mu Čerkev vsekakor to omogoča.
Eni in drugi so bili in so še sinovi slovenske zemlje in ne enih ne drugih ni Bog izbral za boljše, vsaj jaz tega ne vem, le daje usoda bila čez in čez bolj naklonjena ta-r-dečim. Skozi njih se je ohranil slovenski narod, a delno tudi skozi domobransko vero, da so Slovenci, ki pa svet vidijo po svoje.
Ampak sprašujem se, kakšna je ta domovina, ki je ubijalcem postavila velike spomenike, ki zdaj tujske kolaborante proglaša za svetnike in daje slovenska dežela polna napisov in plošč, ki zmerjajo druga drugo čez vaški ali mestni trg? Ali je to sprava? Ne, to je norost, ljudje božji.
Nekateri obešajo našo veliko zgodovinsko travmo na veliki zvon po celi Evropi in protifašistično vojno slovenskega naroda proglašajo za zločin, sodelovanje z nacizmom pa za modrost. Da bi vsaj molčali. Kaj mislite, da je Evropa nora, da ne vidi vaše neumnosti? Seveda, ugodili boste raznim rasistom kot sta sosednja Heider in Fini, ne pa Chiracom, Blairom in Kohlom. Povejte o svoji kolaboraciji Rusom, Angležem in Američanom in na-štejte hkrati tudi NOB-jevske zločine, pa boste videli, kaj bo odgovor.
Kadar bodo beli odkrito priznali svoj del krivde in zmoto svoje kolaboracije, potem slovenski komunisti ne bodo imeli v narodu nobene opore več, da taje svoje zmote, in takrat lahko odpremo novo poglavje v slovenski zgodovini. Dokler se to ne zgodi, je sprava nemogoča in nepotrebna in je samo velika motnja. Vse spravne maše in zadostilni obredi in svečane izjave in strankarske ali skupne deklaracije so zastonj. Bog jih ne sliši, ljudje pa tudi ne dosti. Povrh tega so preprosti ljudje siti izjav in jih niti ne berejo.
tane Kirn in Ivan Jarc sta
bila med drugo svetovno ' vojno domobranca in do-mobranska policista. An-ton Puh je bil domobra-»	nec, Matjan Keršič — Be-
lač pa medvojni agent kri-minalne policije, organizirane v okviru okupacijskih oblasti. V nasprotju z drugimi sodelavci okupatorjev ne govorijo, da so se s tem, ko so bili organizirani v domobranske odrede, bojevali za slovenski narod. Ne, pravijo, mi smo bili v nemški vojski. In govorijo o odgovornosti cerkve, ki je velik del kolaboracije po njihovem mnenju tudi organizirala. Sprava je po petdesetih letih iz prijateljev naredila sovražnike, pravijo. In z »morostarsko bratomorno vojno« obremenila vso Slovenijo.
Gospod Kirn, glede na to, da ste rojeni leta 1924 in da ste bili ob italijanski okupaciji stari šele 18 let, bi težko rekli, da ste se takrat zavedali, kakšni so razlogi za formiranje kolaboracijskih enot, v katerih ste potem tudi sami sodelovali ...
Kirn: Nasprotno. S tem sem bi dovolj podrobno seznanjen, saj sem se šolal v Marijinišču. Mi. ki smo se tam šolali, smo biti precej podrobno seznanjeni s papeško encikliko, s katero je v tridesetih letih papež razglasil boj proti komunizmu. Tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman je ta »ukaz« vzel veliko bolj resno kot drugi škofje po svetu: že več let pred vojno si je tako z raznimi govori, pridigami in zborovanji prizadeval organizirati nekakšno Kristusovo vojsko proti komunizmu. Podlaga za nastanek kolaboracijskih enot je torej nastajala že veliko pred italijansko zasedbo.
Vendar so takrat, ko je prišlo do italijanske okupacije Ljubljane, ljudje dovolj močno podpirali nastanek Osvobodilne fronte ...
Kirn: ... tega se je zavedal tudi škof Rožman. Zavedal se je. da ima zaradi tesnega sodelovanja z okupatorjem vse manj somišljenikov. Zato je začel organizirati svojo vojsko. Nesprejemljivo se mi zdi. kako se skuša ljubljanska nadškofija zdaj otresti odgovornosti za dejanja. ki so jih storili njeni visoki predstavniki. Naj vam to opišem na primeru podkrimskih vasi. kjer smo živeli mi. V času italijanske ofenzive leta 1942, med katero so Italijani zelo surovo obračunavali s Slovenci, je prišlo tudi do vrste aretacij. Naj opozorim - nočem zmanjševati odgovornosti Italijanov, vendar je bila vloga slovenskih pomagačev zelo velika. Italijani so po zasedbi takoj izpeljali aretacije in začeli pripravljati deportacije v taborišča. Vendar se je, še preden je prišlo do deportacij, začelo izbirati, kdo bo v resnici poslan v taborišče in komu od aretiranih se to ne bo zgodilo.
Kako pa so Italijani vedeli, kdo je primeren. da ostane na prostosti?
Kirn: To je preprosto: Slovenci so jim povedali! In s katerimi Slovenci je imela okupacijska vojska dobre stike? S škofom Rožmanom in vrhom ljubljanske nadškofije. Ta je namreč ob okupaciji organizirala svoje formacije, ki so jih na terenu organizirali župniki in kaplani. In to tako, da so med aretiranci, ki jih je okupator želel odgnati v koncentracijska taborišča, začeli izbirati najbolj zveste Dolenjce in Notranjce. Ponudili so jim dve možnosti: ali gredo v internacijo ali pa vstopijo v vaške straže. Te so bile ustanovljene kot prve kolaboracijske formacije. organizirala pa jih je neposredno ljubljanska nadškofija.
Ti so torej postali sodelavci okupatorja. Kaj pa drugi?
Kirn: Drugi, med njimi tudi jaz sam, smo bili kot nezanesljivi deportirani v taborišča širom po Italiji. Iz treh podkrimskih vasi je bila večina deportirana v rabsko taborišče. V taborišču je bila večina moških prebivalcev naših krajev, starih med 18 in 60 let. Po petih mesecih stradanja v taborišču, pa smo bili - tako so očitno ocenili naši ječarji — dovolj omehčani in uničeni, da smo lahko zaprosili za izpust. In tu se spet vmeša cerkev. Za izpust iz taborišča smo namreč morali zaprositi svojega župnika. Ta je potem podpisal iz-pustnico. vendar pod enim pogojem: moral si se obvezati, da boš »prostovoljno« vstopil v prav tedaj formirano MVAC (Milizia volontari anti comunista. Prostovoljna antikomunistična milica, op. p.). Izpuščeni interniranci so potem na krimskem območju in tudi drugod po Dolenjski in Notranjski sestavljali postojanke MVAC. ki so jih vodili poveljniki, ki so prišli iz ljubljanske škofije.
Hočete reči, da Rab ni bil italijansko taborišče, temveč slovensko?
Kirn: Natanko tako. Italijani tega taborišča sploh ne priznavajo. Rab je bil čisto slovensko taborišče. Slovenci so izbirali, .kdo bo šel na Rab in kdo bo tam stradal in umiral, in Slovenci so bili tisti, ki so odločali, kdo bo iz njega prišel živ. Če sem natančen, so bili to predvsem slovenski cerkveni dostojanstveniki. Takratno vod-
Pogovor z nekdanjimi domobranci
Bili smo Hitlerjevi vojaki. Drugo je sprenevedanje
Grega Repovž
stvo ljubljanske nadškofije je odgovorno za vsako smrt na Rabu.
Ste se tudi vi priključili MVAC?
Kirn: Ne. Sam sem kot eden od »neomeh-čanih« ostal na Rabu še nadaljnjih devet mesecev, do padca Italije. Vendar se po kapitulaciji ni nič spremenilo. Ljudje, ki so organizirali in vodili vaške straže in MVAC, so takoj začeli ustanavljati Slovenske domobrance. Po kapitulaciji se je večina preostalih taboriščnikov z Raba priključila partizanom. To sem storil tudi sam. Ko pa sem dobil dopust, sem ostal doma...
Jarc: Iz taborišča, kjer sem bil zaprt tako kot Kirn, sem se najprej vrnil domov. Po enem mesecu, takoj ko je nastala postojanka Slovenskih domobrancev v Podpeči, pa sva bila oba s Kirnom prignana v postojanko in vključena v formacijo. Po enem mesecu je komandant ugotovil, da s Kirnom nisva primerna za domobranca in naju je dal razorožiti in aretirati ter odpeljati v gestapovski zapor v Ljubljano.
Da bi vas odpeljali v taborišče?
Jarc: Tak je bil očitno njihov prvotni namen. Vendar pa nas je gestapo, namesto da bi nas poslal v Nemčijo, raje vključil v takrat ustanovljeni Rupnikov bataljon. S Kirnom, s katerim sva preživela večino vojne skupaj, nama je potem uspelo pobegniti iz tega bataljona. Lahko sva izbirala med dvema možnostma: ali odideva v partizane in s tem ogroziva svoji družini ali pa se priključiva kakšnemu od kolaboracionističnih odredov. Izbrala sva policijo, ki jo je organizira okupacijska oblast.
Kirn: Tako sva bila naslednje mesece domobranska policaja. Sam sem med drugim stražil Rupnikovo postojanko. Točno pod njegovim stanovanjem v banski upravi sem imel stražarsko mesto.
Domobranci radi predstavljate sodelovanje z okupatorjem kot nekakšen boj za slovenski narod.
Kim:To je čista neumnost! Svojega sodelovanja z Nemci nisem nikoli predstavljal kot za narod koristno delo. Niti v enem trenutku nisem pomislil, da s tem, ko izpolnjujem nemške ukaze, koristim sonarodnjakom. S tem si lajšajo vest tisti domobranci, ki imajo krvave roke! Naloga domobrancev - in pred njimi bele garde -je bilo izključno delovanje v korist okupatorja: varovanje važnih prometnih poti pred napadi partizanov in zaveznikov. Poleg varovanja poti in preganjanja partizanov smo morali početi še hujše stvari. Namesto Nemcev smo morali loviti in zapirati svoje rojake. Poleg tega smo jih morali voditi v taborišča. To sem počel tudi sam. In zdaj to globoko obžalujem - toda izbire ni bilo.
Jarc: Kako naj trdim, da sem delal za slovenski narod, če pa bi moral kot domobranec preganjati tudi brata, strica in neštete sovaščane, s katerimi sem bil leta 1942 skupaj v partizanih. Težko verjamem, da se je kdo od navadnih domobranskih vojakov tem enotam priključil, da bi lovil in pobijal svoje rojake. Razen komandantov in »priganjačev«, ki so bili vzgojeni v poslušne Kristusove vojščake in so bili prostovoljni borci proti partizanom. Vendar ne v korist Slovenije, temveč v korist Hitlerja in nemškega rajha, od koder smo bili vsi deležni oskrbe in tudi plače.
Kljub temu je razlaga o prostovoljnem domobranstvu zelo pogosta.
Puh: Prostovoljnost pa taka! Naša družina je bila deležna vrste represalij, ker je bil moj brat partizan. Prav zato, da se ne bi kakšnemu od mojih sorodnikov kaj zgodijo, sem sam moral k domobrancem. Najprej so me zaradi mojega, kot so sami govorili, arijskega videza, hoteli poslati v SS enoto, vendar sem bil potem vključen v enega od domobranskih udarnih bataljonov. To so pogosto naredili z nami, ki smo imeli kakšnega sorodnika med partizani - dali so nas v udarne bataljone in potem smo se resnici bojevali brat proti bratu.
.............. SH šh
Stane Kirn (Fotografije Jure Eržen)
Keršič: Govorjenje o prostovoljnem formiranju domobranskih postojank je vsaj nepošteno. Le zelo redki pokvarjenci so se odločili za služenje v okupatorjevi vojski prostovoljno. Ne, to je večina domobrancev storila zaradi grobe prisile okupatorja, predvsem pa domačih organizatorjev kolaboracije. Tl so pritiskali z grožnjami. Veliko fantov je odšlo med domobrance zato, ker so lahko izbirali le med taboriščem in kolaboracijo. Druge izbire niso imeli
Razlikovanje med organizatorji kolaboracije in tistimi domobranci, ki so bili na različne načine prisiljeni vstopiti, se doslej ni prav poudarjalo.
Kirn: Na tisto obdobje se gleda zelo preprosto - in to ne samo zdaj, ampak že petdeset let. Nihče noče dojeti, ki smo v kolaboracijske vrste vstopili pod prisilo, in tistimi, ki so to storili prostovoljno, velika razlika. Kolaboracijo z okupatorjem je organizirala cerkev, skupaj s svojimi političnimi pomagači. Večina fantov, kije sodelovala na domobranski strani, pa v te vrste ni vstopila zaradi verskega prepričanja, ampak zaradi prisile. Predstavniki cerkve po vaseh so bili na eni strani za večino kmetov edini vir informacij, bili so pomembni in njim se je verjelo. Po drugi strani pa: če ti pri 17, 18 letih grozijo, da ti bodo pobili starše, porušili kmetijo, ni nič čudnega, da popustiš. Tudi mi smo bili samo ljudje.
Keršič: Zdaj, petdeset let po vojni,smo za kolaboraciji vsi krivi enako: tisti, ki so kolaboracijo organizirali, in mi, ki smo bili vanjo prisiljeni. Tudi nas, ki nas po vojni niso pobili in smo zdaj živi, razglašajo tisti, ki so kolaboracijo vodili, za prostovoljne sodelavce. To preprosto ne drži. Postavljajo spomenike, na katerih so najhujši klavci zapisani skupaj z nič krivimi in prisilno mobiliziranimi fanti. Ostudno.
Kako to, da o tem, da ste bili domobranci, sploh govorite? Zakaj se tako izpostavljate?
Kirn: Lojze Peterle, predsednik krščanskih demokratov, ves čas govori, da je treba priti resnici do dna. Res, samo resnico je treba priznati. Vendar ne samo
resnice o zločinih na eni strani, ampak resnico o zločinih na obeh straneh. Sam vidim resnico nekako takole: ob okupaciji se je del Slovencev pod vodstvom komunistov uprl okupatorju. Na drugi strani smo bili tisti, ki smo bili mobilizirani kot domobranci pod vodstvom cerkve in škofa Rožmana in okupatorji. Trditve, češ da je šlo za boj proti komunizmu, za katerega da smo se odločili domobranci, je čisto potvarjanje. Ne, to je bila druga svetovna vojna, ki je zaradi kolaboracije cerkve dobila elemente bratomorne vojne - vendar le v Ljubljani in njeni okolici. Laž ima kratke noge. Pričakujem, da bodo Slovenci znali oceniti, kdo je bil okupatorjev pravi sodelavec, in bodo to sodelovanje znali tudi pravilno obsoditi.
Jarc: Petdeset let sem živel z moralnim mačkom, ker sem sodeloval z okupatorjem - pa čeprav pod prisilo. Ne gre mi v račun in ne morem podpirati tega, da se zdaj nekateri hvalijo s stvarmi, ki jih je obsodil ves svet. Le v Sloveniji naj bi to postala vrlina - če bodo tisti, ki imajo od tega koristi, SLovence prepričali o tem.
Puh: Z vsemi nekdanjimi domobranci, s katerimi se srečujem, smo si enotni, da je bilo naše služenje Nemcem sramotno dejanje. Kolaboracijo poveličujejo le tisti, ki niso dovolj moralno močni, da bi priznali medvojne zmote. Zal mi je, da si hočejo nekateri po vojni rojeni politiki z lažnim prikazovanjem medvojnih dogajanj nabrati politične točke.
Keršič: Sem kipar realist. Moji kipi so čisti in jasni. Tak je tudi moj pogled na vojno: nobenega zamegljevanja in sprenevedanja ne dopuščam. Gnusi se mi, da zdaj poskušajo nekateri medvojni zločinci - ki jih ni nihče obsodil, pa čeprav bi jih moral - svoje zločine prikazati kot moralno dopustne. Zločin je zločin, naj ga je storil kdorkoli.
Nekateri od domobrancev so bili po koncu vojne obsojeni na najhujši način. Pobiti brez procesov.
Kirn: Tovrstne povojne poboje obsojam - malo je manjkalo, pa bil bi sam eden
Evropa in nacistična kolaboracija
Na slovensko medvojno in povojno travmo ne moremo gledati ločeno od vsega tistega, kar se je dogajalo v Evropi. Če "proglasimo nacistično kolaboranstvo za rodoljubno dejanje, ne bomo dokazali Evropi, da smo sprejeli njene sedanje vrednote, ampak tiste iz Hitlerjevega časa.
Glorifikacija domobranstva nas ne bo postavila v dobro luč pri demokratičnih ustanovah evropske skupnosti, posebno ne v Veliki Britaniji in Franciji in v očeh mogočnega judovskega lobija v ZDA. Od slovenskih politikov je to očitno sposoben dojeti edino Milan Kučan. Slovenska država. parlament in vse stranke, ki se sklicujejo na demokratične vrednote, bi morale pred Evropo propagirati našo NOB in naš prispevek k zavezniški zmagi, pa če je bil še tako skromen, ne pa naše ponesrečeno kolaboranstvo.
V preteklost se ne moremo povrniti in menjati stvari, da bi bile spet iste, kot so bile, ko se je veliki spopad začel. Lahko le sledimo stvarem, kot so zdaj. In čeprav je zgodovinska teža proti nacistični kolaboraciji zelo močna, je moralna teža, potem ko se dajo na ogled vse krivice in vsi zločini, vsaj v slovenskem primeru precej uravnovešena. Iz tega spoznanja naj izhaja naše pomnjenje. Moramo pa se spoprijeti s problemi, s težavami, ki še izhajajo iz tistega vojnega stanja in zla in biti moramo pripravljeni popraviti, kar se popraviti da, tudi če to stane milijarde tolarjev. Pravičnost to zahteva od nas vseh. Sprava pa je možna le, če se
bodo domobranci pošteno opravičili za svojo kolaboracijo z nacisti in če se bodo partizani soočili z dejstvi in priznali, da so v NOB in po njej dovolili neverjetne zločinske obračune komunistične revolucije. Če tega ne storijo eni in drugi, bomo govorili v prazno še dolgo, a slovenski parlament lahko sprejema milostne resolucije v nedogled. Spravne motnje pa bodo glodale še naprej in povzročale prepire in razdeljevanja. Cerkev pa bo morala tudi milostno in pragmatično sprejeti, da ni več v njeni moči, da pošilja ves slovenski narod k spovedi in kesanju po njenih lastnih merilih.
Slovenski narod je po dolgem in počez že sprejel medse izgnance in jih še sprejema, čeprav nekateri ob tem precej godrnjajo, a večina ljudi se je že pomirila med sabo. To je sožitje, ki pa je moteno od vseh teh spravnih debat, predvsem pa od tega, da so nekateri po nedolžnem trpeli in umrli zaradi vojne še po njej. In če se bi slovenska država dogovorila za primemo odškodnino žrtvam nasilja in jo tudi začela izplačevati, (in kot izgleda tudi nekoliko manj proslavljala dan vstaje) mislim, da bi se večina ljudi pomirila tudi brez parlamentarnih slovesnih izjav o spravi.
Konec prihodnjič
Pričujoči tekst je izbor nekaj poglavij iz še neobjavljene knjige mag. Berta Pribaca iz Canberre, Avstralija. Tekst povzemamo po reviji Dvatisoč.
1 Iz domovine sem zbežal julija 1959, potem ko sem se moral soočiti s svojo vestjo pod
pritiski Udbe in težkih gospodarskih razmer. Grozili so mi z odvzemom štipendije, če ne delam za Udbo, ravno ko sem uspešno absol-viral primerjalno književnost na ljubljanski univerzi in se začel pripravljati na diplomsko nalogo. Takrat je na univerzi pisal svoje močne protirežimske članke Jože Pučnik in preganjali so prof. A. Slodnjaka zaradi njegovih pogledov na slovensko zgodovino. Pod pritiskom okoliščin sem začasno sprejel ponujeno in vsiljeno delo, vendar sem takoj napravil načrt, da se umaknem k sorodnikom v Francijo (kopija garancije francoskih bratrancev mora še biti med mojimi osebnimi papirji). Skuša! sem odložiti odhod, ker se mi je v tistih tednih rodil sin Friderik, pa mi ni uspelo. Dobil sem dolžnost, da naj prodrem v Pučnikov krog in da naj grem med duhovščino na Primorsko ter poskušam poizvesti o njihovih zvezah in političnih ambicijah. Oboje se mi je zdelo nepotrebno in grdo, saj sem primorsko duhovščino smatral za zelo domovinsko in socialno zrelo, svoje čase pa sem bil tudi na pol zaljubljen v nečakinjo krkavškega župnika. Pučnikov krog, če je obstajal, pa sem smatral za pozitiven premik v humanizacijo socializma, saj sem sam tudi ustanovil debatni krožek o Djilasovih pogledih na tekoče zadeve. Ampak to je že druga zgodba. In tako sva se z ženo s trimesečnim otrokom v naročju znašla kot begunca v zahodni Nemčiji. In po dobrih devetih mesecih bivanja v Nemčiji sem prispel v deželo Oz ali Avstralijo, od koder se vračam domov že 38 let.
2	Odkar se spominjam, sem imel težave z datumi in letnicami, celo z rojstnimi dnevi staršev, bratov in sester in seveda z ženinim rojstnim dnevom. Zelo živo pa si zapomnim obraze in dogodke.
3	Tudi naši bivši kolaboranti vedo, da imajo močne zaveznike v sosednjih deželah, kot
sta Avstrija in Italija, ki se niso nikoli pošteno spokorile in plačale za škodo, ki so jo naredile v Sloveniji, in za zavezništvo s Hitlerjem. Na Madžarskem in Hrvaškem uživajo tudi mnoge simpatije, saj sta bili Madžarska in Hrvaška marjonetni državi v zavezništvu s Hitlerjevo palico. Slovenija je bila edini močni otok antifašizma v srednji Evropi in njena NOB je bila legalno in pogodbeno sankcionirana od zmagovitih zapa-dnih zaveznikov.
4 Za spravo je do zdaj največ naredil Milan Kučan (in ljudje iz njegovega kroga), s tem da je ustvaril pogoje povratka za vse bivše domobrance in izgnance, da je sprožil plaz demokratičnih reform, potrdil plebiscit za slovensko neodvisnost ipd. Samo spomnimo se na njegov simbolni in efektivni odhod iz Beograda, na izredno uspešna pogajanja s predstavniki evropske skupnosti in Jugoslavije na Brionih, kjer je bila zapečatena slovenska neodvisnost. In spomnimo se na njegovo simbolno spravno dejanje v Kočevskem Rogu. Takrat sem skočil k njemu iz nekega odra, da mu stisnem roko in čestitam k njegovi poštenosti. Pa se je gospod Kocjančič, ki je stal zraven njega in je imel roko v žepu, kar zdrznil in me hotel ustaviti. (Videl sem, da je v žepu moral imeti nekaj, morda pištolo?, in ni držal fige, kot mu nekateri očitajo). Rekel sem mu na hitro, naj se ne boji za Kučana, da mu želim le čestitati za moralni pogum spravnega dejanja. In opazil sem. da mu je roka v žepu popustila. In vendar določenim ljudem vse to ni dovolj. Skrajna domobransko naklonjena desnica ne bo mirovala, dokler ga ne uniči alj, spravi z oblasti in dokler ta desnica ne postavi na čelo Slovenije svojega človeka. Mislim, da nimajo prav. Prav oni bi se mu morali najbolj pokloniti, ker je napravil tisti veliki zgodovinski prelom s preteklostjo in jim omogočil povratek v narodno skupnost.
Ivan Jarc
od tistih, ki so jih takoj po vojni pobili. Moram pa priznati, da ne vem, zakaj je do teh pobojev prišlo. Prvi mesec po razglasitvi miru smo nekdanji domobranci in partizani živeli v slogi. Pri nas doma smo domobranci, ki smo ostali doma, in trije partizani skupaj postavljali mlaje v čast koncu vojne. Tega smo bili vsi veseli. Potem pa so se nenadoma začele aretacije in poboji... Zdaj se vidi, da bi bilo za narod veliko bolje, če bi nas vse domobrance postavili pred sodišče, da bi se ugotovilo, kaj je kdo od nas zagrešil - in bi obsodili le tiste, ki so v resnici bili zločinci.Tako pa so zločine pravih krivcev plačali z glavo le v Slovenijo vrnjeni domobranci.Večina jih je bila prisilno mobilizirana. Tisti, ki so zločine v resnici storili, so se umaknili v tujino in se jim ni nikoli sodilo za zločine.
Jarc: Če bi se leta 1945 sodilo v sodnih postopkih, bi prejšnja in sedanja oblast iz zaslišanj točno vedeli, kdo je kaj zagrešil. Ne bi se moglo zgoditi, da bi se vojnim zločincem, ki so tudi nas izkoristili, predvsem pa storili veliko hudodelstev, zdaj postavljali spomeniki. Tisti, so še živi, pa se ne bi mogli danes kot nekakšni neo-madeževani heroji sprehajati med nami in še zahtevati nekakšne poprave krivic.
Puh: Večina domobrancev je bila prisilno mobilizirana. In zato nosijo tisti, ki so nas v to prisilili, tudi za poboje nedolžnih po končani vojni, ko se je po vsej Evropi brez usmiljenja obračunavalo z Nemci in njihovimi zavezniki, večino odgovornosti. Še večjo krivdo pa nosijo tisti, ki so v sodelovanju z okupatorji to kolaboracijo zaukazali, čeprav jim je bilo od začetka
jasno, da je to velik zločin proti lastnemu narodu in da bo zanj nekdo moral odgovarjati. Kljub temu so za popolnitev domobranskih vrst uporabljali najbolj umazane načine prisile. Tudi brezobzirno propagando. Propagando s prižnic.
Keršič Ravnanje takratne cerkve je vsega obsojanja vredno, saj je kolaboracijo z vso krvavostjo vred podpirala. Učila je vernike, da vohunjenje in izdajanje sodelavcev OF ni greh, temveč dolžnost pravega kristjana. Nikoli ni obsodila kolovodij pokolov. Sam se bil medvojni agent policije in ena od mojih nalog je bila tudi preiskava pobojev, ki so jih storili domobranci. Moral sem iz napol zakopanih jarkov v zloglasni Kozlarjevi gošči izkopati trupla 62 pobitih, večinoma žensk. Med njimi tudi lastno teto. Pobili sojih najbolj fanatični domobranci - člani Črne roke. Taka je bila podoba domobranskega boja za slovenski narod. In da bi bil absurd še večji - ime vodje enote, ki je zverinsko pobila toliko ljudi, je zdaj z zlatimi črkami vklesano na spomenik žrtev na ljubljanskih Žalah. To ni sprava, to je potvarjanje zgodovine. Kdor govori o spravi in o tem, da je bil domobranski boj boj za vero in slovenski narod, se spreneveda: to je bilo zverinsko pobijanje. Mi, ki smo bili del domobranstva, pa čeprav prisilno mobilizirani, vemo, kdo je zagrešil zločine.
Kako to, da vas partizani takoj po vojni niso pobili?
Jarc: Mi, ki smo bili doma tu po Krimom, smo bili zadnji, ki so jih aretirali. Vendar niso rekli, da so nas aretirali. Rekli so, da potrebujejo pomoč na Vrhniki. In smo šli. Vendar smo bili prav mi prvi, ki so nas tako odpeljali v Logatec, pa nas niso pobili.
Kirn: Za las smo se izognili Kočevskem Rogu. Zakaj so si premislili, še zdaj ne vemo.
Se morate vi s kom spraviti? Vam sprava veliko pomeni? Vam bo pomagala?
Kirn: To, čemur zdaj pravijo sprava, je daleč od pomena te besede. Kot sem že povedal: po vojni in še leta me ni nihče obsojal, ker sem bil domobranski policaj. Ljudje so vedeli, kako smo mnogi postali vojaki kolaborantskih enot. Zdaj. petdeset let pozneje, pa me nekateri, ki vojne niso doživeli, sovražijo. Pošiljajo mi grozilna pisma. To je naredila sprava. Nekateri ljudje zgodovinskih dejstev ne poznajo, drugi so jih že pozabili. Ždaj poznajo samo preprosto zgodbo o partizanih na eni strani in domobrancih na drugi. Nekateri, ki so prepričani, da so partizani zgolj komunisti, nas poveličujejo, drugi, ki mislijo, da šo bili vsi domobranci izdajalci, pa črtijo. Čeprav se zavedam, da so te zgodovinske stvari morale na dan...
Jarc: In ponovno smo mi, ki smo bili v takšen položaj prisiljeni, tisti, na katerih ramena se je vse zvalilo. Pravi krivci pa se sprehajajo okoli. Tisti, ki imajo najbolj krvave roke in so še živi, se še vedno skrivajo v tujini. Nikoli obsojeni.
Keršič: Sprave si ne morem zamisliti brez iskrenega priznanja in opravičila cerkve za vse grobe napake, ki jih je storila. Vendar ne kaže, da bi bila na to pripravljena. Zdi se mi celo, da so si spravo zamislili prav njeni predstavniki in da si od nje tudi veliko obetajo. Zato odgovornost za te zločine zdaj poskušajo razporediti na vse: malo na partizane, malo na belogardiste, malo na komuniste in čim manj na cerkev. Pa čeprav je njena odgovornost v resnici zelo velika.
Ne zvenite kot pravi domobranci.
Jarc: Pa smo, trije izmed nas smo tudi prisegli Hitlerju. Vendar nihče od nas nima krvavih rok. In kar je bistveno in kar tudi ves čas poudarjamo - v Sloveniji se načrtno enačijo vsi domobranci. Pa niso vsi enaki. Obstaja razlika med tistimi, ki so vse skupaj organizirali in so se res prostovoljno odločili za sodelovanje z okupatorjem in nami, ki smo bili prisiljeni sodelovati z okupatorjem. Mi predstavljamo večino.
Govorjenje o spravi v bistvu odpira rane.
Puh: Odpira rane in seje sovraštvo. To je najbolj videti na podeželju.
Jarc: Petdeset let smo bili prijatelji. In smo se skregali, smo se zato, ker je šla kura čez sosedovo mejomejo ali kaj podobnega. Danes pa si zaradi novonastalega sovraštva nekdanji prijatelji in znanci ne pogledajo več v oči.
Kirn: Še več. Tudi sosedje ponovno ne govorijo več med seboj. To, kar so si zamislili v Ljubljani, na deželi zelo občutimo. Sprava je zame zločin nad Slovenci, ker smo Notranjci in Dolenjci zaradi teh medvojnih razprtij obremenili vso Slovenijo. In na koncu se zaradi domobrancev, kijih tam sploh ni bilo, kregajo po Štajerski, Primorski... To je morostarska stvar. Stvar nas, ki živimo na teh pomočvirjenih obrobjih Ljubljane, kjer so se med vojno zgodili najhujši poboji.
Izrekli ste veliko obsodb na račun cerkve. Hudih. Ali morda ne pretiravate?
Kirn: Žal ne. V arhivih je veliko dokazov. Ogromno dokumentov, ki so jih napisali v tistem času župniki. Na primer, koga naj se izpusti iz zapora, ker bo šel k domobrancem. In podobno. Če pregledate Gestrinovo knjigo Svet pod Krimom, boste videli, da je šla večina Ižancev najprej v partizane, potem je bila večina na Rabu, velik del pa potem na podlagi pisem župnikov, da so primerni za vstop v belo gardo, izpuščen. In ko na primer Jože Bernik govori, da je bilo to, kar je počel on, dovoljena, taktična kolaboracija, go- f vori velike nesmisle. To ne drži. Šlo je za čisto kolaboracijo. Mi smo bili nemški, Hitlerjevi vojaki. In nič drugega.
Jarc: Tako je.
Puh: Se popolnoma strinjam. Bili smo samo to. Nikakršni borci za slovenski narod. Pa čeprav smo bili v kolaboracijo prisiljeni. To je vsa resnica.
V javnosti je podoba takratnih razmer čisto drugačna od te, ki jo predstavljate vi.
Kirn: V bistvu so dogodki v tistem času zelo jasni. Spopadli dve ideologiji: na eni strani komunisti, na drugi cerkev. Vendar so bili komunisti na strani zavezniških sil in so Slovenijo osvobodili. Domobranci, ki jih je organizirala ljubljanska škofija, pa smo sodelovali z okupatorjem. A kljub temu, da je vse tako preprosto, v vseh teh letih ni bila cerkvi in škofu Rožmanu izrečena nobena prava kritika. Državno vodstvo bi to moralo storiti. Ugotoviti bi moralo krivdo vseh strani. In ne valiti krivde na partizane - ti so v končni fazi tisti, ki so Slovenijo osvobodili. Druga stran za to nima nobenih zaslug.
Bill Clinton
Naj ostane
W' si se odvračajo od njega.
M Demokratični guvernerji t in senatorji se ne marajo M kazati v njegovi družbi.
^W Nekdanji ozki sodelavci ▼	se demonstrativno od-
vračajo od njega. Celo liberalni mediji z vzhodne obale že pišejo o Billu Clintonu v preteklem času. Velikim evropskim komentatorjem. na primer Rudolfu Auste-inu iz Spiegla ni neprijetno, ko ameriškemu predsedniku v odprtem pismu svetuje odstop. Josef Joffe. prvovrstni ameri-kanofil. ki piše za liberalni Siiddeutsche Zeitung. pa patetično poziva: »Odstop bi bil boljši zanj. za narod in svet.«
Bill Clinton ima komaj še kakega zaveznika in celo ti zavijajo svojo simpatijo v obliko posmehljivega nekrologa. Vzemimo na primer ugledno ameriško publicistko Barbaro Ehrenreich. Meni, da bo Clinton prišel v zgodovino kot junak ravno zaradi tistega, zaradi česar se zdaj spotika — kot veliki seksualni razsvetljevalec.
V deželi, kjer so moške v zveznih državah Georgii in Severni Karolini iobsojali na dolgoletno zaporno kazen zaradi oralnega seksa z žensko, četudi jih k temu niso z ničimer silili, v deželi, kjer petnajst od 51 zveznih držav še zmeraj zakonsko prepoveduje fellatio in cunnilingus, učinkuje monicagate prav osvobajajoče.
Po podatkih Kinseyjevega inštituta se velika večina ameriških državljanov požvižga na predpisano moralo in ima prav rada oralni seks.
»Z njim smo si pridobili svobodo, da se končno lahko pogovarjamo o »blow-job« (fafanju) in penisih, celo na CNN. Takemu razvoju lahko liberalno naravnani ljudje samo ploskajo,« pravi gospa Ehrenreich. Ti lahko pravzaprav ploskajo še marsičemu drugemu, kar je naredil Clinton. Gotovo je moral privoliti v številne kompromise z desničarskimi repu-
blikanci, zlasti kar zadeva socialo. Vseeno pa on in njegova politika predstavljata boljšo Ameriko.
Na sredi silovito konservativnega in izo-lacionističnega razpoloženja v državi in v ameriški politični kasti se je Clintonu posrečilo prodreti s svojo intemacionali-stično usmerjenostjo: kljub vsem protekcionističnim poskusom je vztrajal na svobodni trgovini. Z uspehom. Kljub napadom OZN je podprl OZN. Prodrl je s povečanjem sredstev za mednarodni denarni sklad, ki bi ga republikanska desnica najraje izstradala.
Neoliberalizem s človeškim obrazom -tako bi lahko na kratko označili njegovo politiko. Te politike ni naredil le mednarodno, ampak tudi ameriško. Svoj ambiciozni socialni program je moral sicer prirezati in prevzeti delež republikanskega socialnega sadizma. Konservativno revolucijo Nevvta Gingricha, tisto usodno mešanico brutalnega liberalizma in krščanskega fundamentalizma, pa je le premagal.
Clinton je verjetno prvi eksplicitno pro-tirasistični predsednik v ameriški zgodovini. Pred nekaj meseci je pripravil javni govor, v katerem se je hotel opravičiti vsem črncem zaradi ran, ki jih je v ameriški psihi pustilo suženjstvo. Od te namere so ga odvrnili svetovalci, ki so imeli tako izjavo za politični samomor.
Clinton je izjemno inteligenten, očarljiv in fantastičen govornik. Začutimo, da ima rad ljudi. Prebivalstvo, ki ne drži zmeraj z njim, dobro ve, da Amerika pod njegovim vodstvom gospodarsko cveti kot že dolgo ne. To mu morajo priznati tudi najstra-stnejši nasprotniki.
Ti pa so zlobni in maščevalni. Seveda obstaja desničarska zarota, kot je nekoč domnevala Hillary. Ne gre za normalen spopad med republikanci in demokrati. Ameriški mračnjaki se ga kratko in malo hočejo znebiti. Zmeraj so ga sovražili.
Hillary je preveč emancipirana, on je bil protestiral proti vojni v Vietnamu, kadil hašiš - četudi ni inhaliral - povrh pa ne izhaja iz politične elite, tako kot večina od njih, temveč čisto od spodaj. Sumijo, da je v resnici še veliko liberalnejši kot njegova politika. Tudi njegova seksualna lahkoživost že sama po sebi oznanja tisto, od česar se z gnusom odvračajo. Duhu človeških, svobodoljubnih in v svet odprtih šestdesetih let so hoteli narediti dokončen konec. Kontrarevolucija, ki se je začela z Reaganom, naj bi se za zmeraj končala.
In kako bi se Clinton lahko izognil propadu? Izpadi evropskih novinarjev je pač zadnje, kar zdaj potrebuje. Želeti pa si že smemo kaj.
Moja skromna želja je, da bi se Clinton držal stavka: »Ko si enkrat ob dobro ime, popolnoma nemoteno živiš naprej.« Proti desničarskim zarotnikom, liberalnim tut-kam v medijih in v lastni stranki, ki zdaj svojega moža iz Bele hiše puščajo stati na dežju, bi se Clinton lahko povezal z ameriškim ljudstvom, ki ga — kot kažejo raziskave javnega mnenja —zdrava pamet očitno še ni čisto zapustila.
Izgubiti nima nič. Zdaj lahko postavi na dnevni red vse tiste projekte, ki jih je iz obzirnosti do razmerij moči v političnem establishmentu moral umakniti. Zdaj, na najnižji točki svojega predsedovanja, ko so ga zapustili celo prijatelji v lastni stranki in so se mu odtujili mediji, se lahko brez maske pokaže kot pravi liberalec 60. let, kakršen je zmeraj bil.
In lahko, prosim lepo, napove ofenzivo proti tisti seksualni hinavščini, ki tako zastruplja ameriško družbo in politiko. Njegov predčasni odstop bi bil poraz boljše Amerike. To bi bila katastrofa zanj, za narod in svet.
Profil, Dunaj
red samo dobrimi stotimi leti je eden najslavnejših romanopiscev devetnajstega stoletja dejal: »Čudovito je, da smo odkrili Ameriko, vendar bi bilo še bolj čudovito, če bi jo spregledali.« To je zapisal Mark Twain, mož, čigar delo je skoraj postalo sinonim za Ameriko samo.
Ko je Twain zapisal te besede, se je zagotovo zdelo, da je mogoče živeti življenje, ki ni podvrženo vplivom Amerike. Filmi, jazz in oglaševanje vseh modernih ameriških ikon se takrat še niso rodili. Danes pa se zdi ameriška kultura preveč prodorna. »Globalizacija« družb, razvoj interneta, širitev liberalnega gospodarstva; vse to je meje skrčilo do tiste točke, kjer se ameriškemu načinu življenja ni mogoče izogniti, pa čeprav si mnogi tega tako želijo.
Kako bi se morali odzvati na povsod navzoče lastnosti ameriške kulture, ki nam jih ponujajo? Zdi se, da obstajata dva ukoreninjena načina opazovanja tega vse močnejšega ameriškega vpliva. Prvi prikazuje ameriško kulturo zgolj kot grožnjo, da bo poplava neumnih podob, praznih fraz in hitre hrane vsak čas odnesla tisoč let evropske zgodovine.
Nobena država se ne čuti bolj ogrožena kot Francija, kjer je neki intelektualec šel celo tako daleč, da je EuroDisnev poimenoval »kulturni Černobil - konstrukcija, zgrajena iz trdega žvečilnega gumija in neumne folklore, vzeta iz stripov, napisa-
nih za tolste Američane«. Čeprav nekoliko manj očitno pa se takšni strahov.i občasno kažejo tudi v Nemčiji, Veliki Britaniji in vseh ostalih državah Zahodne Evrope, pa tudi, čeprav iz drugih razlogov, v Vzhodni Evropi.
Na nasprotni strani pa so tisti, ki amerikanizacijo sveta vidijo kot nekaj dobrega. Ali, kot pravi slavni Rupert Murdoch, mož z ameriškim državljanstvom: »Modernizacija sveta nujno prinaša tudi njegovo amerikanizacijo.«
Zdi se, da obe skrajnosti tu sploh nista pomembni. Stojimo na pragu nove informacijske družbe, ki jo bodo še naprej neustavljivo gnale informacije. Ameriški podpredsednik Al Gore in evropski komisar Martin Bangemann sta primerjala informacijsko družbo z industrijsko revolucijo. Kot pravi Bangemann, je »informacijska družba« nov način »skupnega življenja in dela«. Razvoj in uporaba informacij in komunikacijske tehnologije sta zagotovo že zabrisala nekaj običajnih in očitno izrazitih protislovij: med informacijami, izobrazbo in razvedrilom. Zdi se, da Združene države že imajo nekakšno zavoro za omenjeno trojico — ali zagotovo vsaj za informacije in razvedrilo. V moji lastni industriji se, če primerjamo Evropo in Združene države, izplačila za posneti razvedrilni program razlikujejo za približno sedem milijard dolarjev na leto. Ob sedanji stopnji rasti bo številka že kmalu v novem tisočletju presegla deset milijard dolarjev.
David Puttnam
Tekmovati s Hollywoodom
Na neki točki bodo te številke zagotovo postale nevzdržne. Ne moremo ustvariti močnega evropskega gospodarstva in evropskih delovnih mest ter razviti evropske prihodnosti, če nas neprestano spremlja naraščajoče tržno neravnotežje. Vedno sem verjel, da osnovni namen prostega trga ni institucionalizacija neravnotežja. Vendar se zdi, da je prav institucionalizacija tisto, kar počnemo.
In kar vse skupaj napravi še bolj osupljivo, je dejstvo, da imamo v Evropi, Vzhodni in Zahodni, velike zaloge ustvarjalnega talenta, ki bi ga morali izrabljati za pametno izkoriščanje odličnih priložnosti, ki nam jih ponuja ta informacijska revolucija.
Priložnosti za ustvarjanje in uporabljanje likov za pripovedovanje zgodb in posredovanje informacij bodo v naslednjih dveh desetletjih eksponentno narasle. Tega se zaveda tudi Hollywood - zato so v celotnem stoletju obstoja kina hlastno pograbili najboljše lastnosti režiserjev, kakršni
so bili Murnau, Lubitsch, Wyler, Wilder, Forman, De Bont in Verhoeven. Vendar so ustvarjalci filmov le vrh ledene gore — vemo, da v Evropi ohranimo večino dobička, ki bi nam omogočil, da v boju za nadzor nad informacijsko družbo izzovemo Ameriko. Ko bi le imeli energijo, zaupanje in sistem, da bi nam to uspelo uresničiti.
Še imamo čas, da ustvarimo na informacijah temelječo industrijo, ki bo zmožna tekmovati na čelu tistega, kar se lahko izkaže za najbolj vznemirljiv, dobičkonosen in vpliven industrijski in kulturni sektor enaindvajsetega stoletja. Zato moramo že zdaj prenehati ravnati s kulturo na tako nestrpen in napadalen način. Ne smemo več govoriti o »protekcionizmu«, kot da bi bila naša kultura nekakšna ogrožena vrsta. Za začetek moramo pojem kulture razširiti, tako da bo vključeval nove elemente — modo, arhitekturo, fotografijo in celo računalniško oblikovanje - ki so bili iz resnih evropskih razprav v veliki meri
izključeni. Vendar pa moramo vložiti precej kapitala v delovno silo, pa tudi v izboljševanje podjetij, ki morajo biti zares sposobna za kosanje z giganti ameriške zabaviščne industrije, kakor tudi s podjetji, kakršni sta Microsoft in Netscape, ki imata trenutno močan nadzor nad sodobnimi mediji.
Leta 1989, v času perestrojke, sem naslovil kongres sovjetskih filmskih ustvarjalcev v Moskvi s predlogom, naj pičla sredstva namenijo izobraževanju, natančneje, šolanju generacije filmskih ustvarjalcev, ki bodo imeli zaupanje v svojo lastno kulturo, zaupanje, da gredo lahko v svet in se obrnejo na svetovno občinstvo. Danes bolj kot kdaj koli verjamem, da se na izzive in priložnosti multimedijskega sveta lahko obrnemo le, če bomo vložili veliko denarja, da bi ustvarili izurjeno in visoko sposobno delovno silo, resnično sposobno voditi svet.
Vse to bo zahtevalo nekaj povsem nove miselnosti, zlasti v državah, kjer je bil vse do nedavnega centralizirani državni nadzor nad umetnostjo nekakšno pravilo. Ustvarjalnim genijem starih in zelo izkušenih narodov moramo dovoliti, da se premaknejo s položajev, kjer jih plačuje država, na položaje, kjer so si pridobili ekonomsko in kulturno svobodo.
David Puttnam je filmski producent in član zgornjega doma angleškega parlamenta Copyright: Project Syndicate, september 1998
Nina Hruščeva
Jelcinova ruska
obraza
adnje tedne bi kot burne '	lahko označil celo Bo-
ris Jelcin s svojimi muha-stimi, spremenljivimi me-J rili. Rusko gospodarstvo se je skrhalo, prav tako rubelj, tujih bančnih posojil ne poravnavajo, Jelcinu pa težave povzroča duma, ki zavrača njegovo staro-novo izbiro Viktorja Černomirdina za premiera. Spet se govori, da so Jelcinu dnevi šteti.
Rusi niso vajeni, da bi pred svetom paradirali kot ranljivi in potrebni miloščine. Zato je bilo zanje več kot ponižujoče, ko je sprevod bankirjev investicijskih bank razglasil, da rusko gospodarstvo realno gledano ni za svet nič pomembnejše kot kak Santo Domingo; sami pri sebi pa so mnogi Rusi slutili, da je to še kako res.
posvečeni car; svojim tankom je leta 1993 vročeglavo ukazal, naj streljajo na njegovo lastno dumo — najočitnejši dokaz, da se ni nikoli zares nameraval odpovedati svoj neomejeni avtokratski oblasti. Vojna v Čečeniji je razkrila, da je Jelcin človek, ki niti pomisli ne na to, da bi priznal prvo pravilo demokracije: pravico do samoodločbe, ki vsakemu narodu omogoča, da izbere svojo lastno neodvisno pot razvoja. Še več, Jelcin je bil pri zamenjavah svojih »bojarjev« nestanoviten kot najhujši ruski monarhi.
Čeprav je bil »demokratični« Jelcin Zahodu, še posebej pa predsedniku Clintonu, povšeči, je videti, da »avtokratski« prenapetež Jelcin še bolj ugaja Rusom. Car je sicer ponovno krut in nepredvidljiv, toda naš je in poznamo ga.
Cela stoletja je Rusija dajala vtis močne države. Toda Rusi so se le delali močne, ker so se bali, da bi svet (beri: Zahod) odkril njihovo šibkost. Ključ za zaščito velike ruske duše pred »zlimi« zahodnimi vplivi svobode in zmede je bil vsemogočni car. Če niso hoteli izdati družinske skrivnosti o vedno večji ranljivosti države, potem te svoboščine niso imele vstopa v državo.
Toda prišel je čas, ko Rusija svojih pomanjkljivosti ni več mogla skrivati za prostranimi stepami in železno zaveso. Postalo je očitno, da je Rusija kljub vsemu svojemu razkazovanju odličnosti pravzaprav le ekonomski, politični in socialni koš za smeti; v takem položaju pa se je znašla prav zato, ker ji je primanjkovalo tistih krepilnih zahodnjaških svoboščin.
Čeprav je fasada, za katero je Rusija skrivala nemoč, začela dobivati razpoke, se je leporečje o moči obdržalo. Obdržala se je tudi vdanost ideji o carju, vdanost nekomu, ki lahko obljublja: »Popeljal vas bom v najsvetlejšo prihodnost, sledite mi.« Ironija je, da je dandanes »svetla prihodnost« dosegljiva le s približevanjem države Zahodu in njegovim vrednotam, nikakor pa ne tako, da Zahod držiš v distanci — kar pa je car skoraj vedno počel.
Jelcin je bil kljub številnim pomanjkljivostim za tranzicijsko obdobje popoln car — tako za Ruse kot za tujce. Zgradil je most med staro avtoritarno tradicijo, kjer je vse pomembne politične (in tudi skoraj vse druge) odločitve sprejemal en človek, in novo odprtostjo do sveta, ki je prepričala svet, da sta Jelcin in ruski narod postala zvesta privrženca demokracije.
Sedanja kriza v Rusiji je Jelcinovo »dvostran-skost« postavila m- veliko preizkušnjo. Videti je, da dejstvo, da je v razdobju petih mesecev odpustil in ponovno vzel v službo Viktorja Černomirdina, opravičuje vse stare obtožbe, da je Jelcinovo vladanje nagonsko, brez vsakršnega sistema načel in idej ali filozofije, ki bi ga vodila.
Jelcinova nezmožnost, da bi v preteklih šestih letih začrtal jasno politično pot in se je držal, ustreza dvema platema njegove narave: avtoritarni in reformni. Toda s tem svoje sovražnike in prijatelje pušča v negotovosti: je mar le tipični diktatorski voditelj tiste sorte, proti kateri so se Američani borili v hladni vojni, ali pa je človek, ki bi za sprejem v najizbranejše zahodnjaške klube - EU, skupino G-7 ipd. - dopuščal take neprijetnosti, kakršna je širitev Nata vse do ruske meje.
Zdaj že skoraj bivši reformatorji - Ki-rijenko. Nemcov, Čubajs in njihovi privrženci - naj bi poskrbeli za bolj zahodnjaško podobo Jelcina in Rusije. Brez dvoma so za državo in njene odnose s svetom imeli visoke aspiracije. Toda njihove, za Rusijo tako potrebne in ustrezne ideje, so poteptale stare avtoritarne strasti. Poteg tega pa se njihova vitka in vitalna prizadevnost nikoli ni ujemala s slogom tradicionalnega ruskega voditelja — ta je zajeten, počasi govori in se premika. Če to zveni in je videti znano, je to zato, ker je Viktor Černomirdin najboljši primer teh potez.
Ta verjetna »težkoatletova« vrnitev v vlogi Jelcinove desne roke (težko si je namreč zamisliti, da bo duma na koncu Černomirdina zavrnila, ko pa je tako podoben njenim poslancem) je taka kot obstreljevanje dume ali vojna v Čečeniji: ne posebno koristna za državo, toda Rusom še kako dobro znana.
Černomirdin Rusom ne ponuja nič presenetljivega, pa jim to ni mar -presenečenj so siti. In tudi Zahod se, čeprav razočaran nad njegovo vrnitvijo, verjetno zaveda, kaj bo z njim dobil, če se bo sedanje finančno puščanje krvi dalo zaustaviti: s polžjo hitrostjo izvedeno reformo.
Potem pa je tu še eno pomembno dejstvo, ki so ga mnogi opazovalci spregledali: Jelcin kot »tranzicijski« car ne more več vladati sam. Nujno potrebuje »podcarja«. Le če - in ta če je velik - se bo gospodarstvo stabiliziralo, obstaja upanje, da se bo pravi reformni proces lahko znova začel.
Občasno Jelcin sicer igra demokrata. V volilnih kampanjah se povzpne na govorniški oder. Omejil se je na le dva predsedniška mandata. Posvetuje se z dumo. Poskušal je oblikovati mlajšo, prodornejšo reformirano vlado. In tako naprej.Spet drugič pa ukrepa tako vihravo kot vsak
Nina Hruščeva je urednica East Euro-pean Constitutional Revievv, ki jo izdaja newyorška pravna fakulteta. Copyright: Project Syndicate, avgust 1998
Clinton na Internetu
Elektronski stalinistični proces?
avno sramotenje ameriškega predsednika na internetu krši pravila igre, ki veljajo v demokraciji. Medmrežje je postalo ■ prizorišče politike. Se nam s tem obeta konec vseh tabujev ali le nova oblika elektronske republike?
Kdo je skrivnostno dekle? Njena podoba z interneta, sestavljena iz grobih točk, miglja na milijonih monitorjev. Zakaj predsedniku ZDA po joggingu otira pot s čela? Zakaj ji mogočni mož dovoli vstopiti v privatno sobano zraven ovalne pisarne? In, o Bog, mar ni predsednik pustil vrat rahlo priprtih, kakor pri mečkanju z Monico Lewinsky?
Matt Drudge je bil spet prvi: oznanil je, da so mu neznanci priskrbeli »šokantni video«. Ta medmrežni poročevalec je pred tem z objavo pikantnih podrobnosti iz preiskave Kennetha Starra usmeril pozornost javnosti na rovarjenje posebnega preiskovalca.
V kratkem lahko pričakujemo nova razkritja, je napovedal prerok s širokokraj-nim klobukom. Malo pozneje so video že predvajali na televiziji.
Tiskovni predstavnik Bele hiše je zaman zatrjeval, da video, posnet avgusta 1993, prikazuje le staro družinsko prijateljico iz Arkansasa. Neostra sekvenca se je ne glede na to, koga prikazuje, v mnogih izvodih znašla med goro podatkov, ki že sedaj pod geslom »Clinton« obsega več kot milijon datotek na več kot 100.000 računalnikih na internetu. Še nikoli se ni kaka žrtev znašla na medmrežju v tako negotovem in brezupnem položaju kakor sedaj ameriški državni poglavar.
Ko je ameriški kongres pred dvema tednoma sklenil, da bo na medmrežju posredoval poročilo posebnega preiskovalca Starra o predsedniku Clintonu v necenzurirani obliki, z vsemi spotakljivimi podrobnostmi, da bi si lahko ljudje ustvarili lastno mnenje, je internet na mah postal svetovni politični oder; še prejšnje leto bi se taka ideja zdela utopična celo tehničnim fetišistom.
Te dni se javnosti tako uslužno streže z originalnimi dokumenti, da jih komaj dohaja. Prejšnji petek je kongres sklenil, da tudi štiriumi videoposnetek Clintonovega zaslišanja pred veliko poroto
sodi pred svetovno javnost. Takrat, 17. avgusta, je predsednik spolno razmerje z Lewinskyjevo večkrat ogorčeno zanikal.
Poleg tega naj bi na internetu omogočili dostop do nadaljnjih 2800 strani.
Se mar pričenja nova doba demokracije, kakor so nekoč napovedovali guruji interneta? Ali pa je javno smešenje najmogočnejšega človeka na svetu - ki ga želijo prikazati kot pohotneža z vprašljivo sposobnostjo za vodenje - skrajna kršitev tabuja, po kateri gre lahko le še na slabše?
Prihod strogo varovanih dostavnih vozil pred Kapitol, iz katerih so pred očmi javnosti raztovorili 36 škatel s Starrovimi obtožbami, je bil le prazen obred. Na televizijskih zaslonih bistvo niti ni bilo vidno: bela ovojnica z disketo, na kateri je daljnovidni preiskovalec shranil poročilo kot digitalno predlogo v datotečnem formatu Word Perfect 6,1. Tehniki so v nekaj minutah vsebino presneli na CD-Rome, te so nato kurirji predali raznim upravnim organom in tiskovnim agencijam.
Prejemniki so besedilo skoraj hkrati prenesli na svoje mrežne strežnike. V tehničnem centru AOL, največjem ponudniku interneta, je bilo v petek tako kot »pri odštevanju za polet na Luno«, poroča ameriški Wall Street Journal: zatemnjeni kontrolni prostor, v katerem tehniki, sklonjeni nad monitorje, šepetajo ukaze v brezžične mikrofone.
CD-Rom je prispel nekaj pred tretjo uro, malo pozneje se je na monitorjih pojavilo poročilo. Od tega trenutka dalje so dobili dostop do njega vsi uporabniki AOL. V 24 urah, ki so sledile, si je poročilo utrlo pot na trde diske 750.000 osebnih računalnikov po vsem svetu.
Do silne gneče je prišlo tudi drugod na medmrežju, kjer je bilo objavljeno poročilo. Medmrežna podružnica tiskovne agencije AP je naštela dvajsetkrat več obiskovalcev kot sicer. Medmrežni novičarski servis MSNBC je, da bi bil kos navalu, vzporedno vklopil kar 26 mrežnih strežnikov. V teku dneva so jih morali priključiti še več. Vsega skupaj se je zvrstilo 2,1 milijona obiskovalcev.
Scott Woelfel, direktor medmrežnega CNN, je prejšnji teden govoril o »mej-
niku« pri razvoju interneta v masovni medij. Tudi kolegi s televizije, ki sicer o vsakem spektaklu poročajo prvi, so morali za več ur prepustiti prednost mlajšemu mediju: na mnogih televizijskih kanalih so gledalci lahko videli poročevalce, ki so razburjeno kazali na računalniške monitorje, na katerih je migljalo Starrovo poročilo.
V internet je udarila informacijska strela. Prej bi poročilo postopoma romalo skozi pristojne gremije, proučili bi ga demokratično izvoljeni zastopniki in nazadnje izrekli svojo odločitev. Toda kongres je dolgotrajni uradni postopek preprosto preskočil, kot da bi bilo po mesecih ugibanj in sumničenj potrebno obredno očiščenje, purgatorij.
Kongresniki so osuplo spremljali spektakel, ki so ga izzvali s svojo odločitvijo. Mnogi so pobegnili iz glavnega mesta, da bi v volilnih okrožjih ugotovili, kakšno je vzdušje med ljudmi. Stvarnega postopka, tehtne pravniške analize Starrove preiskave se skorajda ne moremo več nadejati. Švicarski časopis Le Temps je to početje celo primerjal s »stalinističnim procesom«.
Na internetu je bil objavljen tudi Clintonov zagovor, ki pa je naletel na neprimerno manjši odziv. Podjetje Relevant Knovvledge je izračunalo, da je v dveh dneh po Starrovem poročilu brskalo 5,9 milijona ljudi; predsednikov odgovor je vzela na znanje le dobra desetina od njih.
Tako na Baliju kot v Švici lahko obiskovalci interneta škodoželjno uživajo, ko si predstavljajo, kako se Bill Clinton zaradi razbolelega hrbta naslanja na vrata in se pusti streči praktikantki Le-winskyjevi. Na opravljivih straneh medmrežnega sveta se ljudje posmehujejo svetovnemu politiku, ki nikoli več ne bo mogel puhati cigare, ne da bi pomislil na svojo sramoto.
Na isti zgodovinski petek pa se je, v glavnem neopaženo, pripetilo še nekaj, kar se zdi kot sarkastičen komentar: pododbor ameriškega kongresa je razpravljal o vprašanju, kako bolje zavarovati otroke pred nespodobnostmi, ki krožijo po medmrežju.
S to temo se poslanci ukvarjajo že dalj časa. V začetku leta 1996 so sprejeli ta-
krat zelo sporen zakon (»Communications Decency Act«, ki je razpečevalcem pornografije na internetu grozil s kaznijo. Vrhovno sodišče je zakon lani ukinilo, ker naj bi bil v nasprotju z ustavo. Od takrat iščejo poslanci nove poti za zajezitev nespodobnosti na medmrežju.
Ameriška revija Newsweek je v članku z naslovom »Kaj naj rečem otroku, če me vpraša: 'Mami, kaj je oralni seks?’« staršem svetovala, kako lahko svojemu naraščaju pojasnijo poplavo pohujšljivih besed v medijih.
Vsi veliki novičarski kanali, od ABC-news.com do CNN.com, ponujajo izčrpne analize mučnega traktata, poleg tega pa še prejšnja poročila in zbirke izjav prič skupaj s povzetkom velike porote -kar zadostuje za večtedensko preučevanje virov.
Pri novem mediju je dovolj prostora za vse. Najbolj sveže novice plavajo samo na vrhu. Kdor hoče, se lahko po mili volji potopi v globino.
Predvsem pa lahko vsakdo na licu mesta izrazi svoje mnenje. Tisoči se pri razpravi drug za drugim prijavljajo k besedi. Celo na digitalnih oglasnih deskah pri MSNBC je v petek pred dvema tednoma viselo več kot 10.000 razglasov, na straneh za klepetanje pa se je zbralo do 7.000 razpravljavcev.
So to novi temelji za demokratično oblikovanje volje ali pa gre le za širokoustenje zijal? Politolog Claus Leggewie je prepričan, da to ni le vprašanje, ki se tiče interneta, pač pa naj bi bila tudi sicer »vsaka demokratična komunikacija vselej 'zgolj' pogovor«. Povsem nepolitičen naj bi bil le molk ali kakor se je v enem od svojih filmov izrazil Robert Mitchum: »Kako naj vem, .kaj mislim, dokler ne slišim, kaj pravim?«
Neuspelemu predsedniškemu kandidatu Rossu Perotu se zdi internet »gigantski sestanek«. Nekdanji šef NBC News La-wrence Grossman je v knjigi The Electronic Republic že razvil vizijo o Američanih, ki sedijo pred televizorji, povezanimi v mrežo, in surfajo z daljinskim upravljavcem.
Leta 1990 so znanstveniki v Atenah začeli razvijati »Periklejevo omrežje«:
do konca tisočletja naj bi po antičnem vzoru razvili sistem temeljne elektronske demokracije, s katerim bi lahko državljani v virtualnih informacijskih kioskih z osebnim tajnim geslom dobili vpogled v sklepe o predlogih in izražali svojo voljo.
Toda zaenkrat je projekt še zmeraj na stopnji prototipa v medijskem laboratoriju univerze. Omrežno občestvo doslej še ni dalo svojega privoljenja.
Informacij kot surovine ne primanjkuje: zgledna Thomasova podatkovna baza knjižnice ameriškega kongresa zbira besedila zakonov in protokol zasedanja parlamenta. Skoraj vsak poslanec si je na internetu uredil domačo stran. Tako je denimo konec aprila ljudsko predstavništvo objavilo 39.000 tajnih dokumentov tobačne industrije; v dveh tednih jih je obiskalo skoraj pol milijona uporabnikov interneta.
Toda kultura dialoga na internetu bolj kot smisel za skupnost podpira sektaštvo posebnežev. Debatni krožki iz začetkov interneta, tako imenovani nevvsgroups, so sedaj že razpadli na 30.000 diskusijskih klubov. Vsakdo nekje najde somišljenike. Izmenjava mnenj, ki presega meje skupine, tako imenovani crosspo-sting, danes velja za nesramnost in je tabu.
V	skupini »alt.anarchism« že nekaj časa burno razpravljajo o tem, ali srečo res dosežemo tako, da počnemo le to, kar hočemo, in ali bi produktivno gospodarstvo lahko delovalo tudi brez šefov. V rubriki »alt.sex.enemas« je mogoče najti podrobna navodila za erotično uživanje pri črevesni infuziji.
V	»comp.benchmarks« strokovnjaki razpravljajo o tem, kako se da najbolje izmeriti hitrost mikroprocesorjev. V krožku »rec. animals. wildlife« lovci in naravovarstveniki zagrizeno tekmujejo, kateri je bolj naklonjen flori in favni. Tam lahko tudi povprašamo, s čim se prehranjuje veveričji mladič, in nemudoma dobimo dolg traktat o tem, da ljubkega glodalca ne smemo zlorabiti za igračko oziroma domačo žival.
Ravno v na videz anarhističnih skupinah je ton pogovora pogosto oster in nestrpen. Kdor prizna, daje newby, neizkušen novinec, ga tisti, ki so člani že od nekdaj, kaznujejo s flames, z gorečimi izlivi sovraštva, v katerih so zmerljivke kot npr. »zabiti idiot« le prijateljsko draženje.
Svetovni splet priteguje juedvsem ljudi s trdnimi prepričanji. Žene jih predvsem razjedajoč občutek, da jim kljub neizmerni poplavi podatkov resnično
pomembne stvari niso dostopne. Zdaj lahko končno svetu sporočijo to, kar bi po njihovem mnenju moral vedeti vsakdo.
Ufologi »dokumentirajo« vse podrobnosti o ugrabitvah in mučnih preiskavah Zemljanov, ki jih izvajajo zunajzemeljska bitja. Ljubiteljski preiskovalci so prepričani, da so ugotovili, kako so potekale zadnje minute na vesoljskem plovilu Challenger, ki je strmoglavilo 1.1986 - na medmrežju kroži zapis domnevnega magnetofonskega posnetka.
Posadka naj bi drvela v smrt z molitvijo na ustih - ne glede na to, da Nasa navaja ogromno tehničnih argumentov, zakaj magnetofoni na plovilu po eksploziji niso več mogli delovati. Preštevilne spletne strani bi rade dokazale, da so princeso Diano ubile tajne službe, kraljeva družina ali kake druge mračne sile. Tudi Mohamed Al Fayed, oče Dianinega ljubimca Dodija, je na dan obletnice nesreče odprl digitalno spominsko mesto; kazalo obljublja, da se bodo kmalu začeli ukvarjali z »odprtimi vprašanji« v zvezi s smrtjo sanjskega para.
Na svetovnem spletu je vse povezano z vsem. Tako imenovani hyperlinki s klikom na miški vodijo od poljubnega mesta besedila do dokumentov na drugem koncu sveta. Taka mreža je idealno gojišče gorečnežev in zarotniških teoretikov. Takoj ko je Starrovo poročilo prišlo na internet, so se samozvani raziskovalci in eksperti lotili raziskovanja »resničnega ozadja«.
Tako je denimo neki Alan Weberman prepričan, da so vse nastopajoče osebe v aferi Lewinsky povezane z ameriško tajno službo CIA. Iz citatov Starrovega zasliševanja in vsebine njegove knjige Cup d’Etat in America je Weberman sestavil svoj pogled na »puč brez prelivanja krvi« - pri aferi Lewinsky naj bi tajna služba imela pred očmi samo eno: znebiti se Clintona kot predsednika.
Le nekaj klikov dalje se nahajajo Weber-manovi »dokazi«, da je CIA načrtovala tudi umor JFK - sem spada tudi več kot 100 fotografij domnevnega dokaznega gradiva, med drugim posnetki adresarja Kennedyjevega atentatorja Leeja Har-veyja Oswalda. Svetovni splet je bolj kot katerikoli drug medij primeren za graditev blodnih svetov.
Mar v svetu podatkov ne moremo nikomur zaupati? Ali pa internet - ker ga že načeloma rti mogoče cenzurirati -nezrelemu državljanu pomaga odkrivati mračne spletke, ker je bil mogočnežem sedaj odvzet njihov informacijski monopol?
Baronica Monika Van Paemel o »pripadnosti« lipicancev
Ali vaše oblasti sploh hočejo
svoje konje?
Božo Mašanovič, Bruselj
aronica Monika Van Paemel se je z lipi-canci srečala že kot ^otrok, ko jo je ded — nekaj let po drugi sve-M tovni vojni - pripeljal ' Trst in Lipico. Nasle-dnjič je tja prišla že kot uveljavljena pisateljica in predsednica flamske sekcije belgijskega Pen kluba, ko je gostitelje presenetila s prošnjo. naj ji omogočijo ogled kobilarne. V Lipico je zahajala tudi mimogrede, ko je kot predsednica nevladne organizacije Akcija za Balkan, vanjo jo je pritegnil belgijski kralj Baudouin,spremljala konvoje s humanitarno pomočjo, ki so se na poti v BiH ustavljali v Sloveniji. Junija letos, nedolgo zatem ko se je v Bruslju razvnela polemika o poreklu lipicancev, je Monika Van Paemel, ki v najnovejši knjigi o različnostih v Evropi uporablja naše konje kot metaforo, skupaj s književnikom Borisom A. Novakom ustanovila društvo prijateljev Lipice in postala gonilna sila prizadevanj, da lipiški belci ostanejo slovenski.
Zakaj ste se vključili v boj za lipicance?
Po pravici povedano, ko so mi telefonirali.da je predsednik Milan Kučan zaskrbljen zaradi kobilarne v Lipici, ker so Italijani zahtevali pravico do domicila lipicancev. sprva sploh nisem vedela, za kaj gre. Mislila sem si. saj to ni mogoče, konji so vendar iz Lipice. Toda potem je prišla protizahteva Avstrije in po pisateljskem srečanju maja letos na Bledu sem se pričela zanimati za stvar, prišla sem tudi v Lipico in tako polagoma spoznala, da gre za evropski problem. Književniki nismo strokovnjaki za konje, tudi ne trgujemo z njimi, niti nimamo banke za spermo, vendar smo priskočili na pomoč, ker nam listina Pen centrov nalaga skrb za kulturno dediščino narodov.
Kaj menite o zahtevah Italije in Avstrije po domicilu lipicancev ?
Zdaj mi je jasno, da imajo italijanske zahteve le malo skupnega z lipicanci, kajti kako neki je mogoče, da fašistična vlada ukrade rejske knjige — in ravno to se je zgodilo — potem pa si na tej osnovi prisvaja konje. Toda konji so zgolj izgovor. kajti Italijo zanimata zaledje Trsta in Lipica, zato lahko Slovenijo močno ovira pri vstopu v unijo. Z Avstrijo je druga stvar. Lipiška kobilarna je bila ustanovljena leta 1580 v času avstroogr-ske oblasti, vendar ne kot last tedanje države.
Torej bi se za Lipico lahko potegoval tudi Otto von Habsburg?
Vsekakor, vendar pa je za kaj takega preveč moder in povrh vsega prepričan Evropejec, ki verjame v različnosti ali, če uporabim modni izraz, v Evropo raznolikih kultur. Avstrija je takoj vskočila v igro, saj je — tako menim — ocenila. da je trenutek pravšnji, ker je sedaj predsedujoča članica unije, poleg tega pa ima komisarja (Franza) Fischlerja za kmetijstvo. Vašega predsednika in nekatere druge Slovence so take zahteve močno ogorčile, poleg tega pa je zelo
nepravično, saj gre za dve pripadnici unije, medtem ko nima Slovenija pri tem nobene besede. Zato smo se (pisatelji) lotili zadeve in z njo seznanili javnost. Dogovorili smo se, da prevzamem vlogo nekakšne posrednice, ker poznam nekaj komisarjev in vem. kako deluje Evropa. Odziv Slovencev je bil včasih kar ganljiv, kajti ljudje so me ustavljali na cesti in me prosili »poskrbite za naše konje«, ne razumem pa obnašanja slovenskih oblasti, tako da se že sprašujem, ali hočejo svoje konje ali ne. Nikoli me ne bi mogli pregovoriti, naj se zavzemam za kako nesmiselno nacionalistično idejo, toda lipicanci resnično izhajajo iz Lipice, Lipica pa je v Sloveniji. Ni mi žal trdega boja. mislim, da bi Lipica lahko postala kulturno in športno središče v tem delu Evrope, saj imate že oboje, konje in srečanja književnikov (v Vilenici). Lipiški konji niso zgolj slovenska, temveč tudi evropska dediščina. Po štirih mesecih ugotavljamo, da gre za stvar evropske zakonodaje, po kateri je treba določiti izvor proizvodov, če dobite to priznanje, lahko redite in prodajate konje ali njihovo spermo. Za vse to pa potrebujete evropski certifikat. Skratka, šele čez čas sem ugotovila, da se za tem skriva precej denarja.
Mislite na subvencije?
Kdor prodaja konje, ne bo imel zgolj izkupička, temveč lahko računa tudi na investicije. Neki komisar mi je dejal, da denarja ne bo veliko, le nekaj milijonov ekujev, a za kobilarno tudi to nekaj pomeni. Evropa bo torej investirala v kraj
izvora rase in to je za Lipico zelo pomembno.
Poleg Italije in Avstrije je v igri tudi mednarodna zveza lipicancev (LIF).
Ja. zelo nenavadno. Imam dokument, v katerem je LIF leta 1994 kot izvor lipicancev navedel Lipico, zdaj pa ta organizacija nenadoma hoče prenesti domicil konjev v Bruselj. V LIF zatrjujejo, da bi se tako izognili prepirom (med državami), poleg tega pa ugotavljajo, da so izvedenci za konje in jih poznajo bolje kot kdorkoli. Toda to ni možno. Prvič, LIF kot organizacija ne more podpisati pogodbe z unijo, to namreč lahko stori samo Slovenija ali druga država, in drugič, ne razumem, kako bi kraj izvora lipicancev in rejske knjige sploh lahko bile v Bruslju. Če bi to dopustili, bi v hipu dobili tudi organizacijo za camembert, za vino in še marsikaj, kar bi pomenilo privatizacijo nečesa, kar pripada narodu ali državi.
Bi lahko vsaj rekli, da je predlog, po katerem bi LIF dobil pokroviteljstvo nad lipicanci, poskus politične nevtralizacije polemike med državami?
To je kajpak najbolj pozitiven način razmišljanja, mislim pa, da ne drži. Najbolje bi bilo, če bi LIF priznal Lipico kot izvirno kobilarno, kamor bi prenesli tudi vsa administrativna opravila. V tem ne vidim problema, saj v Lipici že obstaja veja LIF. Ne razumem pa dr. Rusa, ki je med našim obiskom dejal, da Lipica in Slovenija nista sposobni vzdrževati kobilarne. Prepričata sem se, da so konji v
dobrem stanju, boljšem kot v letih 1993 in 1994, ko so jih razprodajali, kobilarna ga je zaščitena kot nacionalna dediščina. Če jo bo priznala tudi unija in ko bo Slovenija postala njena članica,bo pričel dotekati tudi denar.
Kakšen status ima LIF pri Evropski uniji?
Nobenega. LIF je organizacija za lipicance, podobno kot tiste, ki se ukvarjajo z arabskimi konji ali belgijskimi delovnimi konji. Zanimivo pa je, da je Avstrija zapustila LIF, takoj ko je organizacija pričela postavljati zahteve, ki jih je podprl tudi veterinar iz Lipice.
Ali lahko Avstrija oziroma Italija postavljata pogoje Sloveniji za vstop v EU?
Za vstop v unijo je potrebno soglasje. Vse članice se morajo strinjati in če le ena nasprotuje, kandidatka ne bo sprejeta. Seveda je možno, da bi Avstrija in Italija uporabili konje za pritisk, a če boste popustili pri lipicancih, bo sledila nova zahteva. In temu ne bo konca. Za konje se je treba odločno pogajati, ker pripadajo kulturni in zgodovinski dediščini države, česar nihče ne more zanikati. Evropa bi morala kandidatkam olajšati vstop, namesto da jim postavlja toliko zahtev, ki jih bodo prebivalci teh držav težko izpolnili, zato bodo v prvih letih imeli občutek, da jim ne gre nič bolje in da preveč plačujejo za to. Osebno mislim, da je cena vstopa previsoka.
Ali je neodločnost slovenskih oblasti, ki so evropski komisiji šele pred dnevi poslale noto o lipicancih, morda tudi posle-
Foto Boris A. Novak
Esther Dyson. ena redkih ženskih gurujev kibernetičnega prostora, navdušeno pripoveduje, da bi internet lahko masovnim medijem »odvzel delček njihove moči in jo dodelil posameznikom«. Kajti vsak posameznik - tako piše v svoji kultni knjigi Release 2.0 - ima sedaj možnost. da si vselej in povsod priskrbi »informacije o skoraj vsem«.
Clifford Stoli, astrofizik in računalniški strokovnjak v Silikonski dolini, se je nekoč prav tako kot Esther Dyson navduševal. ker naj bi se s spletom dalo »obiti establišment medijev« - kasneje pa se je prelevil v enega najbolj gorečih kritikov medmrežja.
V »demokraciji pokaži in klikni« naj bi po Stollovem mnenju navidezna aktualnost informacije tako prevzela konzu-menta, da ne bi imel več časa, da bi o njej premišljeval. Na zaslonu nihče več zares ne prebere besedil, vsak samo kar se le da hitro izbere zanimiva »mesta«. Tako se 445 strani Starrovega poročila med migotanjem zaslonov zoži na lahkotno zmes odpetih nedrčkov, popacane obleke in nenamensko uporabljenih tobačnih izdelkov.
»Internet mi je začel narekovati življenje,« je danes prepričan Stoli, ki je iz svoje hiše izgnal celo televizor, in o globalnem podatkovnem rudniku izreče uničujočo sodbo: »Krasen način za zapravljanje časa in zadovoljevanje potrebe po znanju, ne da bi se pri tem česarkoli naučili.«
S takega stališča internet sploh ni upoštevanja vreden tekmec klasičnim medijem. marveč le iz naftalina vzeta inačica televizije s 500 kanali, ki si jo organizatorji elektronskih medijev še vedno zastavljajo za cilj.
Med zalivsko vojno se je prvič pokazalo, kako je mogoče z goro informacij zamegliti pogled na realnost. Pol ure preden je tiskovni predstavnik Bele hiše Mariin Witzwater 16. januarja 1991 stopil pred javnost, je CNN v dnevne sobe že ponesel novico o napadu velesile na diktatorja Sadama Huseina.
Natanko ob udarnem času ameriške televizije so detonirali prvo bojno glavo in elektronsko preskrbljena javnost se je lahko predala iluziji, da vse to doživlja na lastni koži. »To je največji ognjemet, kar sem jih kdaj videl,« je v živo zasopel poročevalec ABC Gary Shephard iz iraškega glavnega mesta. Gledalec je bil priča, ko so ameriške vodene rakete na videz do pike natančno štrbunknile v zračnike in v skrbno premišljenem vrstnem redu zadetkov uničile dobro
zabarikadirana skladišča orožja Sada-move vojske. Celo člani ameriške vlade so se ravnali po slikah CNN, ko so slavili uspeh operacije »Puščavski vihar«. Sele ko je bilo vojaških spopadov že zdavnaj konec, je v javnost pricurljala novica, da je kakih 70 odstotkov ameriških bomb zgrešilo svoj cilj.
Presunljiva pripoved kuvajtskega dekleta, ki je v solzah poročalo o besnenju iraških okupacijskih čet na otroškem oddelku neke bolnišnice in jo je prenašalo 700 ameriških televizijskih postaj, se je izkazala za premišljeno uprizoritev oglaševalskega podjetja Hill & Knovvlton. Domnevni begunski otrok je bila hčerka kuvajtskega veleposlanika v Washingtonu.
Preroki podatkovne demokracije obljubljajo. da se tovrstna šarada ne bo več ponovila, kajti z monopolom posrednikov informacij naj bi izginila tudi možnost za manipuliranje.
Začetek nove dobe javnega razkrivanja bi lahko bil proces proti nogometni zvezdi O. J. Simpsonu. Skoraj vsaka minuta 13 mesecev dolge sodne obravnave proti domnevnemu morilcu se je odigrala pred očmi javnosti, ker je sodnik prvič dovolil navzočnost televizijskih kamer v sodni dvorani.
Televizijske ekipe so pred stavbo sodišča taborile v pravih vojaških taborih. več mesecev nobena izjava prič ni ostala brez komentarja, na internetu so bili dokumentirani genetski prstni odtisi. ki so bremenili Simpsona, in računalniške simulacije poteka dogodkov. Kljub vsemu je dobro plačani obrambi uspelo, da je diskusije o rasistični policiji in domnevno površne preiskovalce spremenila v osrednjo točko problema. Porotniki, izčrpani od boja z dokaznim gradivom in v strahu, da bi pri izreku krivde utegnili izbruhniti rasni nemiri, so Simpsonu izrekli oprostilno sodbo.
Civilni proces, ki je sledil in v katerem je bil Simpson na podlagi istih dokazov obsojen na plačilo odškodnine, je medijska javnost komajda še zaznala.
Ameriška televizijska postaja »Court TV« velja predvsem za vir zabave. Dan za dnem prenaša razprave iz vse dežele. Na internetu so dosegljivi »najslavnejši primeri«. Ob sobotah in nedeljah predvajajo otroški šov »Kakšna je razsodba?«, v katerem se lahko najstniki s pravimi primeri igrajo sodišče. Na koncu celo primerjajo sodbo mladega sodnika s sodbo odraslega.
Možnosti interneta še zdaleč niso izčrpane. Pri iskanju avtentičnosti so pi-
sane strani besedila kvečjemu vmesna stopnja. Vse vedeti pomeni vse videti, obljublja medmrežje.
Od srede junija kamera MonicaCam dan in noč opazuje vhod v pisarno odvetnikov Monice Levvinsky v Washing-tonu. Priključena je na internet; kdor hoče, lahko kadarkoli pogleda iskano glavno osebo.
Tovrstni prenosi v živo so na spletu zelo razširjeni. Mlada Američanka Jeniffer Ringley se že nekaj časa preživlja s tem, da vse njeno gospodinjsko življenje poteka pred kamerami svetovnega spleta. Njene stranke na leto plačujejo po 15 dolarjev, da bi na zdaj že legendarni Jen-niCam videle, kako Jeniffer boža mačko, se praska po kolenu in zvečer zleze pod odejo; včasih celo ujamejo pogled na nogo. ki ji med spanjem visi iz postelje.
Vozači v Silicijevo dolino uporabljajo isto tehniko za resnejše namene: kamere, ki so priključene na internet, neprekinjeno pošiljajo posnetke stanja na dovozih na avtoceste in križiščih. Na podoben način se lahko ameriški starši od doma priključijo v vrtec in opazujejo svoje malčke pri igri.
Francoski medijski filozof Paul Virilio govori o »voajerizmu v svetovnem merilu«. »S tem so prehiteli celo CNN.« Od interneta si morda ne moremo obetati nič drugega kot milijone cenenih kamer, s pomočjo katerih lahko vsakdo opreza za vsakim.
Občinstvu potem ne bo več treba slediti običajnemu ritmu poročil na televiziji. Lahko bodo kar kliknili na eno od številnih kamer, ki bo v realnem času omogočala neposredni prenos s svetovnih žarišč. Uporabnik bo po elektronski pošti izvedel, kje se trenutno kaj dogaja.
Odkar je internet popularen, je vedno bolj skrb zbujajoča misel, da bi zaradi novega medija, ki nudi dostop do vsega, ljudje popolnoma zakrneli v otopele opazovalce.
Kar samoumevno je že, da se lahko na medmrežju na vsakem koraku spotaknemo ob pornografijo. Ravno pri tej temi pa se je pokazalo, da lahko internet včasih učinkovito deluje tudi kot nekakšna protijavnost. Poleti 1995 je ameriška revija Time objavila naslovno zgodbo, kjer je medmrežju očitala, da je mlakuža, v kateri mrgoli pornografskih podob, besedil in zvokov. Revija se je pri tem sklicevala na študijo univerze Carnegie-Mellon iz Pittsburgha.
Medmrežno občestvo je bilo ogorčeno. Na tisoče ljudi je napisalo prispevke za
diskusijske skupine. Že po nekaj dneh je začela krožiti analiza, ki je raztrgala Timeovo študijo.
Po enem tednu so kritiki v skupni preiskavi obelodanili tudi neprijetne podrobnosti o avtorju, nekem študentu z imenom Martin Rimm: pred tem je na internetu napisal priročnik za ponudnike pornografije. Po treh tednih je mogočna revija priznala, pa čeprav le zelo posredno, da je prišlo do napak, in prosila za odpuščanje.
Zaenkrat še ni jasno, ali bo ta primer ostal izjema ali pa se bo občestvo uporabnikov interneta v prihodnje dejansko oblikovalo v ne le močan, temveč tudi sposoben demokratičen nadzorni organ. Danes lahko kratko zgodovino medmrežja razlagamo kot sosledje poplav informacij in vedno novih poskusov, da bi jih zajezili in smotrno uredili. Iskalniki so kot taborniki v džungli podatkov, digitalni filtri pa rabijo za to, da zaslon očistimo seksa, pornografije in nasilja.
Toda pri razlikovanju bistva od nebistvenega in pri vrednotenju informacij odpovedo vsi filtri. Prav to je naloga klasičnih medijev: cela armada novinarjev, strokovnjakov in arhivarjev pregleduje goščavo informacij, izbira najpomembnejše in jih odobri.
Te instance v anarhičnem svetu medmrežja ni: vsi lahko izvejo, slišijo in vidijo vse. Vsak se lahko napaja iz neizčrpnega vira znanja, vendar pa mora sam ugotoviti, ali pije čisto ali okuženo vodo. Prepuščeno mu je tudi to, kaj bo storil z vsemi informacijami.
Osupljiva posledica najnovejše oblike prebavljanja informacij se je razodela po objavi Starrovega poročila, ki zaenkrat ni vplivala na javno mnenje.
Veliki ameriški časopisi in kongresniki so vse bolj ogorčeni in vedno vztrajneje zahtevajo Clintonov odstop, ostali ljudje pa so, potem ko so si potešili žejo po spolnih podrobnostih, presenetljivo hladnokrvni: tudi teden po razkritju je Clinton užival zaupanje državljanov, ki so v veliki večini izjavili, da Clinton dobro opravlja svoje politično delo.
S tem se zgodovina škandalov in razkritij približuje prelomnici. Clinton ni le prvi predsednik v zgodovini, čigar pikantno zasebno življenje je razgrnjeno pred vsem svetom. Je tudi prvi, ki bi to sramoto lahko prenesel.
D er Spiegel, Hamburg
dica bojazni pred postavljanjem pogojev za vstop v unijo?
Ne vem zagotovo, a bojim se, da je to eden od razlogov za omahovanje. Toda če bodo (v Sloveniji) spoznali, kako unija deluje, bodo ugotovili, da problema sploh ni. Treba je samo imeti dovolj ljudi, ki bi šli h komisarjem in lobirali. To pa morajo delati složno in ne tako, da eden trdi nekaj, drugi pa nasprotno. V Sloveniji so nam rekli, da so poslali zahtevo (noto), ko pa sva (z Borisom A. Novakom) pobarala komisarje, ni bilo ničesar. Rekli so nama, da ima Slovenija pravico do besede, tudi če ni članica unije. Toda če bi konje, še preden Slovenija postane članica unije, prisodili Avstriji, mislim namreč, da Italija nima šans, potem bo nastal problem, kako jih dobiti nazaj. Zato sva se v komisiji zavzemala, da sklep odložijo do vstopa Slovenije.
To bi pomenilo čakati z odločitvijo pet ali celo več let.
Dokler niste v uniji, niti nima smisla tega načenjati. Sploh ni tako nujno.
Morda pa je nujno za Avstrijo ali Italijo?
Da, in za LIF, česar sprva nisem razumela, toda ko gre za nekaj milijonov ekujev ali pa za dokumente, ki so nekakšna osebna izkaznica konjev...
Ali unija subvencionira konjerejo?
Seveda. Če bi Lipici priznali domicil oziroma Slovenijo priznali kot državo izvora, bi komisija subvencionirala rejo, saj bi bilo priznano poreklo konjev. To pa ne pomeni samo urada in zaposlitev, temveč se lahko potegujete tudi za prenovo kobilarne, pomoč pri upravljanju ipd.
Se vam zdi, da si Slovenija kot kandidatka lahko privošči ostro stališče do Italije in drugih članic EU?
Povedala bom zelo naravnost: če zdaj popustite, boste pri vsakem problemu. Prične se pri konjih in konča kdove kje. Z razprodajo ne boste dosegli več spoštovanja niti ga dobili. Bolje je vstopiti (v unijo) pokončno, kot se priplaziti vanjo. Če lipicance prepustite drugi državi, to ne bo zgolj simbolična izguba. Ironično bi namreč bilo, da bi konje izgubili v samostojni državi, potem ko ste jih uspeli obdržati pod vsemi vladarji. Nisem prepričana, da bi se ljudje s tem zlahka sprijaznili, a tedaj bi bilo že prepozno, da bi jih dobili nazaj.
Kdo je za to pristojen v evropski komisiji?
Deloma komisar za kmetijstvo (Franz Fischler), a tudi za kulturo (Marcelino Oreja) in za konkurenco (Karel Van Mi-ert). Prav to zadnje je po mojem prepričanju najpomembneje za Slovenijo, ker se lahko sklicuje, da gre za nelojalno konkurenco, če bi konje prisodili drugi članici v času, ko pravice vaše države niso ustrezno spoštovane in je diskriminirana.
Kdaj naj bi sprejeli odločitev o lipicancih?
To je odvisno od tega, koliko dela imajo in koliko ga morajo opraviti, kajti na dnevnih redih srečanj dvajseterice komisarjev in njihovih štabov niso le lipicanci, temveč številne druge točke, zato lahko marsikdo reče, preskočimo te konje in preidimo na naslednjo temo. Če pa je vsak komisar seznanjen s problemom, ker ga je nekdo pravočasno obiskal, potem se bo ustavil tudi pri tej točki. Van Miert mi je dejal, da bi bilo sedaj najbolj prav preložiti odločitev.
To je rekel?
Da. Treba jo je odložiti, ker obstaja spor, na katerega smo opozorili prijatelji Li pice. Sedaj je treba počakati in zadevo podrobno proučiti.
, Šestmesečni rok, v katerem naj bi se Italija in Avstrija dogovorili o lipicancih, poteče oktobra.
Odločitve ne bo, ker je bilo okoli tega problema že preveč hrupa, poleg tega je treba pretehtati slovensko zahtevo.
Kakšen je bil odnos naših oblasti?
Slovenski predsednik je po mojem prepričanju ukrepal v interesu države, nisem pa prepričana, da so to storili tudi vsi ostali. Na sprejemu ob slovenskem državnem prazniku sem veleposlaniku za Beneluks in novemu šefu misije pri EU izročila našo prvo izjavo, vendar iz tega ni bilo nič, samo zagotovila, da to ni problem, daje vse urejeno. Toda ko sva z Novakom 19. avgusta prišla na komisijo, nihče ni imel nobenega pisma iz Slove nije. To lahko potrdim.
S kom ste se srečali?"Z Van Miertom?
Da. In s komisarjem za kulturo Marceli-nom Orejo. Edini, ki ga nisva videla, je g. Fischler, ki je vselej na poti.
Fischler bo v kratkem (od 30. septembra do 2. oktobra) na obisku v Sloveniji. S kakšnimi argumenti bi ga morali prepričati?
Upam, da bodo z njim odločno govorili kajti to me najbolj skrbi. Slovenija bi morala nastopati z zgodovinskimi dej stvi, poudariti izvirnost kobilarne, ki je bila ustanovljena leta 1580, ter da se je konj odtlej razvijal na kraški zemlji, čimer je povezan tudi način njegove hoje. Če imajo Avstrijci vsaj malo občutka za svojo zgodovinsko preteklost, bi morali podpreti Lipico.
Ne računajte na to.
Saj ne. Toda s popuščanjem ne boste ničesar pridobili. Če se boste o jpovedali konju, še ne pomeni, da boste laže vstopili (v unijo) ali da bodo trije oziroma štirje Slovenci potem dobili lžpe službe in ugodno življenje v Bruslju. Treba je intenzivno lobirati pri vseh komisarjih, Avstrijcem pa jasno povedati, da Lipica ne bo konkurenca njihovi španski jahalni šoli.
Eden ciljev društva prijateljev Lipice je uvrstitev lipicanca na seznam svetovne kulturne dediščine. Kaj bi se spremenilo in kako to doseči?
Mislimo, da bi to storili v času, ko Slove nija še ni članica unije. Kadar Unesco razglasi kulturno dediščino, se je nihče več ne more dotakniti niti lastiti. Laže bi tudi dobili denar za prenovo Lipice, za delovanje kobilarne, ker kazino ne plačuje svojih dolgov. Ideja o nekakšnem Disneylandu okoli lipicancev pa po mojem prepričanju ni nič drugega kot pranje denarja. Na ta način bi umazani italijanski denar postal bel kot lipicanec. To je treba nemudoma preprečiti.
alokdo na katerem-koli koščku planeta I ■	/U lani ni mogel v
!	H	f m	živo gledati, kaj vse
I	H	M m	lahko povzroči ru-
I	UT U	šenje finančne pira-
I	U	mide: ogorčene ljudi
r	v Tirani, kako je-
mljejo orožje vojakom, da bi zrušili režim, pod katerim so ostali brez premoženja.
Vendar prehiteva s sklepanjem vsakdo, ki ga take in podobne podobe prepričujejo, kako je res, da je televizija naposled spremenila planet v globalno vas. Resda na tem je nekaj: zdaj je mogoče s kavča v dnevni sobi iz varne razdalje opazovati prizore, o katerih je bilo mogoče nekoč samo slišati od naključnih popotnikov in prič. Vendar je veliko vprašanje, koliko je ta človek s kavča postal v resnici bolj obveščen in morda tudi pametnejši. Strokovnjaki dveh slavnih svetovnih firm, najetih, da razkrijejo misterije teh albanskih finančnih piramid, so ameriškim poslovnim časopisom nedavno priznali, da so po večmesečnem trudu tu in tam naposled prišli do nečesa, da pa njihovo delo ni končano in da tudi ni možnosti, da bi sploh kdaj bilo. Skrivnost ni razjasnjena in tako ostaja tisto, kar so sporočile tv slike: množica lahkovernih ljudi, ki jih je pohlep pripravil do tega, da se vključijo v sleparske projekte, v katerih se
—	kot je to zmeraj in povsod bilo
-	vlagatelji pred njimi nekaj časa bogato nagrajujejo z vlogami novih strank. In sklep, da je prav teren držav nekdanjega »drugega sveta« kot nalašč za tovrstne goljufije, saj prebivalstvo, odrezano od širšega sveta in doma v ureditvi, ki pravzaprav ne pozna denarja in financ, ni sposobno naglo prepoznati goljufov.
Od takrat pa se je svet v tem kratkem
Dragiša Boš kovic
Albanske in druge piramide
Tako se kot po receptu ponavlja tisto, kar je bilo že videti drugje: države, opisovane kot ekonomski čudeži, ki ponujajo sijajne perspektive za donosno investiranje, se opisujejo kot gnezda korupcije in prevarantov, naravnanih v to, da osleparijo in oropajo investitorje.
Tudi v opisanem in v vseh drugih podobnih primerih pa ostaja vprašanje, kako je mogoče, da vsa ta zveneča imena sveta visokih financ niso že prej, ampak šele zdaj ugotovila, da gre za različne verzije finančnih piramid.
Morda se »teorija kaosa« najbolj približa najboljši razlagi tega protislovnega in celo absurdnega obnašanja.
Eden od ameriških raziskovalcev te teorije, sicer univerzitetni profesor matematike, je na začetku šolskega leta presenetil študente z obljubo, da bo vsakemu izmed njih, če bo označil posebno polje na formularju za izpite, ki se polagajo dvakrat na teden, dodal nagradnih deset točk. Dodal pa je tudi, da jih bo kaznoval z odvzemom desetih točk, če bo označila polje v formularju več kot polovica študentov. Ker se je med semestrom čedalje več študentov prepričalo, da sledi nagrada desetih točk, jih je čedalje več označevalo to polje, tako da se je kmalu začelo tudi kaznovanje s po desetimi točkami. Rezultat: na koncu semestra se je samo še kaka četrtina študentov odločila, da sprejme profesorjevo ponudbo.
Mogoče je, da se prav tako gradijo in rušijo tudi finančne piramide. Obljuba nagrade se zdi privlačna, vendar se študent, čisto tako kot vlagatelj, sooča z nerešljivim problemom: kako ne samo predvideti, kako se bodo odločili
Foto Joco Žnidaršič
času tako spremenil, da je veliko vprašanje, ali drži tudi mnenje o albanskih finančnih piramidah kot izjemnih sleparijah in o albanskih vlagateljih kot izjemno lahkovernih klientih. Po svetu se seseda toliko finančnih piramid, da se albanske zdijo izjemne samo po absurdnem bogatenju, ki so ga obljubljale, tamkajšnje prebivalstvo pa samo malce bolj lahkoverno od velikih množic ekonomsko neprimerno bolj izobraženih imetnikov kapitala. Do nedavna, tako rekoč do včeraj, so taki ljudje tekali z ene točke na drugo po planetu, vzklikajoč, da je svet prepoln priložnosti za bogatenje, ki jih je treba samo pravočasno odkriti. Zdaj se jim zdi, da je ta isti svet natrpan s samimi propadajočimi finančnimi piramidami in da se je treba pred njihovimi ruševinami skriti v zavetje. Do včeraj teh domnevno sijajnih priložnosti ni bilo mogoče niti popisati, toliko jih je bilo, zavetja pa so se zdaj praktično skrčila na dve mesti: na ameriške in nemške državne obveznice. Vse ali skoraj vse ostalo se šibi pod hudim sumom, da gre za piramide. Z drugimi besedami, tako je kot svoj čas v Albaniji. Ali je zgradba v resnici finančna piramida, se zve šele potem ko se zamaje in se začne rušiti.
Ilustracije za to je mogoče brez hude selekcije vzeti s kateregakoli terena, toda primer »ruske piramide« se zdi iz različnih razlogov impresivnejši od drugih. Če ne drugega že zato, ker rabi kot povod za grenke komentarje o tem, da »se ekonomska nekompetentnost posovjetske Rusije kaže kot večja grožnja svetovnemu kapitalizmu, kot je bil Stalin kdajkoli«.
Za čigavo vseekonomsko nekompetentnost gre pri tem, pa še ni povsem dognano. Seveda ni skrivnost, da je vlada v Moskvi, nesposobna pobrati davke, s katerimi bi plačala svoje delovanje, počela to z zadolževanjem in obljubljanjem čedalje višjih obresti posojilodajalcem Dokler je tako šlo, je bilo seveda slišati govorico, da gre za piramido: neki ameriški poslovni list je med tem zadolževanjem ugotovil, da bi bil vsak zasebnik, ki bi obljubljal tako astronomske obresti, pri priči priznan kot graditelj take piramide. Toda kaj to spremeni? Najbrž je bilo tudi med izjemno lahkovernimi Albanci več takih, ki so izražali nevero, da je mogoče tako naglo tako obogateti. Toda tudi domnevno neprimerno manj lahkoverne kapitaliste ni omajala npr. publikacija Global Finance, ki je sredi lanskega leta ugotovila, da iz Rusije mesečno pobegneta 2 milijardi dolarjev - od začetka devetdesetih let skupno kar 150 milijard — vanjo pa je skupno prišlo 6,5 milijarde dolarjev tujih vlaganj, prav bedna vsota glede na obseg pobeglega kapitala. Toda kako naj bi se tudi omajali, ko pa je junija za najnovejšo ponudbo posojila Rusiji stal eden najslovitejših »stražarjev« svetovnega kapitalizma: Investicijska banka Goldman Sachs. Cinični opazovalci so seveda opazili, da je ta banka na račun dolga pri priči vzela 500 milijonov od 1,250 milijarde dolarjev tega posojila, ki je bilo ob takem botru vpisano v eni sami samcati uri.
Po razglašenem bankrotu se zdaj celo največji izgubarji delajo, da so vse to videli že mnogo prej. Zdaj govorijo, da so bile ruske reforme prevara, množična privatizacija pa velika laž, veliki ruski resursi pa so padli v roke peščice oligarhov. Funkcionar newyorške investicijske banke Lehman Brothers, ki si je lani iz poslov z Rusijo prislužila kar polovico profitov, zdaj pa spada med največje izgubarje zaradi teh poslov, zdaj pravi: ruska elita je oropala kapital države in glavnino plena skrila v tujino.
drugi študenti, ampak tudi, kako bodo drugi študenti predvideli, kako se bo odločil on. Tako se nekako izmenjavajo obdobja finančnih evforij in panik, obdobja, ki se od zunaj zdijo zdaj kot čas, v katerem prevladuje pohlep, zdaj pa kot čas, v katerem dominira strah.
Če iz tega karkoli izhaja, potem je to sklep, kako pomembna je informacija in kako nevarna je odsotnost informa cij. Študenti bi se v tem primerit ned vomno odrezali mnogo bolje, če bi razglašali, kaj kdo od njih počne z izpitnim formularjem. Tudi takrat ne bi šlo ravno brez nagrad in kazni, toda obnašanje ne bi nihalo iz ene kolektivne skrajnosti v drugo. Prav imajo tisi bi stroumni ocenjevalci serije najnovejših finančnih kriz, ki pravijo, da prav re snično in podrobno informiranje krepi zaupanje, informativni mrak pa še dodatno podpihuje paniko.
V svetu visokih financ — od IMF do ve-likih bank in drugih finančnih ustanov - pa kot da ta logika velja v nekoliko revidirani verziji: samo dobre novice krepijo zaupanje, slabe pa je treba skrivati, da ne pride do panike.
Tako več ameriških ekonomskih komentatorjev pojasnjuje, zakaj je mogoče, da bankrotu države, ki je v ekonomskem smislu skoraj zanemarljiva velikost - Rusija zdaj ne predstavlja niti cele točke svetovne proizvodnje-pripisujejo tako hude posledice, ki segajo do rahljanja Brazilije do zloma vrednosti komercialnih in investicijskih bank na newyorški borzi. Kdo bi vedel, kaj je tu vse v igri, toda po mnenju teh komentatorjev je pomemben dejavnik strah pred velikostjo izgub, ki jih banke in druge finančne ustanove skrivajo oziroma ne objavljajo. Neznano in negotovo je tisto, kar zmeraj zbuja najbolj črne mogoče misli, in za te ocenjevalce je to poglavitni razlog, da Wall Street tudi nekatera ■svoja najbolj zvočna imena kaznuje tako neusmiljeno, z reduciranjem njihove vrednosti na polovico in tudi več.
Tako trdijo tudi največji hazarderji največji svetovni finančni igralnici, tisti, ki vodijo famozne »hedge» sklade, na veliko stavijo, ogromno zaslužijo in prvi sporočajo, kje so udarili mimo, pa čeprav tudi na veliko. Finančniki, kakršna sta Julian Robertson in George So-ros, so obvestili javnost o izgubah čez 2 milijardi dolarjev. Nekateri od teh podjetnikov hkrati trdijo, da so banke, zlasti evropske, utrpele velike izgube, da pa jih skrivajo. Najbrž zato se zdaj začenja nekakšno licitiranje o teh izgubah. Neki britanski finančni strokovnjak, ki je do živel veliko publiciteto v ameriškem tisku, nastopa z oceno, da so samo banke izgubile ne osem milijard dolarjev, kot so sporočile javnosti, ampak kar 200 milijard. In to naj ne bi bilo vse: tem izgubam naj bi sledile še večje iz poslov z »derivativi« — posebno vrsto zavarovalnih polic v financah - ki jih banke ne bodo mogle plačati ali izterjati.
Seveda ni mogoče zanesljivo soditi, koliko podlage imajo take ocene v realnem življenju, koliko pa so samo odsev tega, da ima strah velike oči. Vse to se le malo razlikuje od dogajanja v Albaniji, kjer se finančni arheologi niso prekopali prav globoko v razvaline finančnih piramid. Seveda pa so te svetovne finančne razvaline veliko nevarnejše.
'Dragiša Boškovič, publicist, New York
		
K		
	H	Jjm	
Foto Igor Modic
Sreda, 16. septembra
daj ko so ta dnevnik f	očitno začeli obja-
vljati v nekem časo-pišu, mi ljudje včasih kaj rečejo ali pa kako namignejo, da ga be-J rejo. Tako me je Bri-gadin Šankrok danes na tržnici pozdravil »Živio Kula!« Dopoldne me je na založbo poklical Krčma Novi rock in hvalil kolumno v Gizdarlah, ki da je boljša od dnevnika, kjer da itak opisujem same brezveznosti. Da se mi nič posebnega ne zgodi, da nisem dovolj globok in da bi moral vsaj potovati, da bi bil dnevnik zanimiv. Le kaj je narobe? Takoj sem rezerviral dve karti za Pariz in si v naši knjigarni kupil knjigo Kaj je filozofija?. ki sta jo napisala Felix Deleuze in Gilles Guattari. Ali obratno, ne vem več. Nejca, ki je filozof, mi je sicer skušala nekaj razložiti, kaj da so to univerzalije, koncepti in kdo da je ta Nietzsche, pa mi ni bilo kaj prida jasno. Morda je nekaj narobe s tematiko. Poskusil sem še s knjigo, ki nosi bolj preprost naslov: Sistem mode, napisal pa jo je neki Roland Barthes. Ta bo prava, pa še Nejca mi jo bo lahko bolj plastično razložita. Bolj ko sem bral, bolj se mi je zdela moda čudna. In še pisec se je odločil, da ne bo pisal o modi nasploh, temveč samo o oblekah, ki jih opisuje neki čisto določeni francoski časopis iz šestdesetih let. Sel sem jest v Skriti kot. kamor zdaj po Jankovem priporočilu zahaja cela založba in knjigarna, in opazoval ljudi, ki so jedli. Skušal sem ugotoviti, ali rjavkasta obleka bančnega uslužbenca ustreza opisom iz Barthesove knjige. Janko je medtem razlagal, koliko košar gob je nabrala njegova ex in da se mu gobe že upirajo, Nejca je vztrajala pri tem, da v Prekmurju pojedo vse gobe, tudi strupene, mama pa je debato zašilila z zgodbo o dveh nemških turistih, ki da sta se v Divači natrla gob in nista uspela priti niti do lekarne.
Krčma mi je implicite svetoval, naj se za dnevnik tudi glasbeno izobrazim. Zvečer sem se znašel na koncertu zabavljača Cigana Mofija. To je bilo dekle črnih las in begavih oči! Pred Križankami je bilo vse nabasano, Nejca pa mi je povedala, da je to zato, ker dela Cigan Mofi zdaj reklamo za Telekom, oni pa za njega. Na oder je prišel potem še neki vrtnar, najbrž zato, da je poštucal živo mejo, in pa Note Presto, ki je zapel pesem 30 let. Mislim, da bi morala tako Cigan Mofi kot Note Presto nastopiti v kakšnem filmu. Ko končam ta dnevnik, se lotim scenarija. Na koncertu je bila tudi sestra Veronika in nekaj njenih prijateljev, med drugim tudi neka Šajna, ki mi je ne vem zakaj kar trikrat črkovala svoje ime: J-A-S-N-A. Kot da ne bi znal pisati.
Res pa je, da nama ne ostane kaj dosti izbire: midva namreč ne marava filmov, ki se dogajajo v sindikatih, še posebej črnskih, pa gorskih filmov, pa filmov o baseballu, športnih filmov nasploh, country filmov, filmov, ki se dogajajo na sodišču ali v represivnih ustanovah, in filmov, v katerih so glavni junaki živali. Najljubši bi nama bil na primer film, kjer bi propadli igralec baseballa svojega silno pravičnega psa izuril za gorskega reševalca, ta pa bi bil priča nesreči letala, v katerem se country skupina rasistično izživlja nad predstavniki črnskih sindikatov. Preostali del zgodbe se odvije na sodišču, v poroti pa so sami športniki.
Četrtek, 17. septembra
Od intelektualnega truda sem še kar naprej izmozgan. Za ponoči sem si nabavil še eno težjo knjigo, ki smo jo pravkar dobili v knjigarno. Naslov je Cikličnost in repetitivnost vsakdanjega življenja v Proustovem času, avtor pa je neki Hermann Leseschnell. Najbrž si bom moral prej na hitro pogledati tega Prousta.
Že navsezgodaj sem se zdrznil ob pogledu na absurdnost sodobnega sveta. Ravno ko sem hotel zaviti s parkirišča, ki služi tudi kot odlagališče pizzaiolov iz pizzerije Tunnel, sem v živo in zelo od blizu videl tri avte, ki so se verižno zaleteli pred semaforjem. Nejca je bila šokirana in iz rok ji je padel Slovar tujk. Dekle v stolčeni katrci na sredi je kar stoično prenesla karambol, tisti dalejnci v oplu zadaj pa so se samo prijeli za glavo ob misli, da so se zaleteli deset do osmih tik pred službo.
Tudi službo sem zdaj vzel bolj resno. Sodelavce spodbujam, da se pri izražanju poslužujejo več tujk, in ne igram se več z račko na svoji mizi. Za zgled sem jih naslednji teden povabil na Soarejo ob solemnem baptizmu kamnitega reci-pienta. V knjigarni se tudi trudimo nadoknaditi zamujeno: na hitro smo organizirali neko bolj resno predstavitev. Prišli so varuhi kulturne dediščine in zapeli nekaj srednjeveških domačih. Nastopil sem kot resen gostitelj, saj me bodo le tako resno jemali. Tam je bila tudi Ahoj! Resna Anja, ki sva jo z Nejco vabila na obisk, pa je morala v Narodno galerijo na njeno tisočletnico.
»Edvina in enajst stolov« je nova pravljica, ki jo bomo izdali letos jeseni. Mama mi je zaupala svojo najnovejšo kalkulacijo: dala mi je že enajst stolov. Tistih šest za kuhinjo, onega malega baročnega, ki je v bistvu altdeutsch, in še tista dva egipčanska. Tako da si ne bi kaj mislil. V dnevniku jo baje slikam ne vedno v pravi luči in vsakič znova mi teži, naj po vsej sili kaj vržem ven. Sprašujem se, če ni bila v svojem prejšnjem življenju kak rimski cenzor.
V kino pa z Nejco ne prideva in ne pri- Pred tem sem se še sprl s sosedom, kar je deva, čeprav slišim, da je tudi ta umetnost,	zelo nerodna stvar, ker ti je potem zoprno
menda sedma po vrsti, ena žlahtnejših. hoditi po stopnicah.
Luka Novak: Dnevnik (4)
Devastativna ocena Krčme
Novirocka
Petek, 18. septembra
Razpoložen sem zelo romantično. Pojem si McCartneyevo I Will, ki je ne morem nikjer poslušati, ker so feršterkerije ali pokvarjene ali jih pa ni, in podpisujem račune. Medtem me kliče Nori Sigaro, ker potrebuje svoj rokopis o piratih, za popoldne pa je naročen še en zastopnik britanskih knjig. Upam, da bo parfumi-ran. Z Brda so mi zatežili, da bi nekaj napisal za njihove publikacije in ker zadnje čase ne znam reči ne, sem rekel ja. Kot kakšna dolgočasna pridna punca iz Kleinecka pri Luebecku. Spomnim se, da je imela Ute Ehrhardt na sejmu v Furtna-frku čipkasto bluzo.
Edvina je z živci čisto na psu: računalniki jo ignorirajo, vsak dan ji požirajo recepte kot po tekočem traku in na njenem domačem so odkrili 25 virusov in 3 bakterije. Računalničar se ga je loteval v polivinilastih rokavicah in je kar naprej izrekal neka obredna besedila in spraševal orakel. Službeni pa je prepočasen, da bi lahko požiral neverjetno ustvarjalnost Hajdna Rukarja, ki obsega obilo receptov a la brancin v žafranovi omaki s šampanjskim rižem. Isto velja za dekanski računalnik, poleg tega je tam nonič, ki sicer trdi, da zna skuhati golaž edino on, ne gre mu pa čisto v račun, da bi kuhal, če je v hiši ženska alias Edvina za računalnikom. To načelo je okusila tudi danes in se takoj vrnila nazaj v Ljubljano. Potem ko sva z Nejco prisopihala s špijonaže
v Konzorciju, je v naši knjigarni že razporejala kostanjeve veje, kupcem delila fige in prepevala božične pesmi. Alja je ministrirala.
Izobraževalna vnema me je proti večeru malo minila. Ni mi bilo, da bi šel v kino, saj so igrali sami težki art filmi, kot so Godzila ali Smrtonosno orožje 4. Po televiziji je bilo Smrtonosno orožje 1, 2, 3 kdo dobi. To je vse preveč zahtevno za petek zvečer. Na skrivaj, tako da Alja ni videla, sem si v knjigarni vzel neko revijo, ki je nosila, vsaj tako se mi je zdelo, erotičen naslov: Der Spiegel.
Sobota, 19. septembra
»Prosim, če mi daste dve gnezdeci tistih domačih rezancev,« je Edvina naročila nič hudega sluteči prodajalki na tržnici. Dve gnezdeci! Bojim se, da bo Katarinin besednjak kmalu videti približno takle: »Nona, ker žetev ni bila tako bogata, se poigravam z mislijo, da mi tisti dve testeni gnezdeci položiš na steljico iz beljene zelene. « Križana gora!
Navdušen sem. Literarna umetnost je vsekakor biser človeškega uma. V postelji sem Katarini prebiral Pepelko, ki jo je priredil znameniti prevajalec Jako Dremon. Priznam, da ni ravno najboljša za glasno branje, ta njegova Pepelka, vokabular -moram paziti na uporabo tujk — pa je v stilu Edvininih gnezdec. Kot nalašč za otroke! Z Nejco sva se sprla glede tega, ali je to pravljica, ki te indoktrinira tako, da
samo oblečen kaj veljaš, ali pa daje možnost tudi ljudem izven trendov. Kraljevič se nazadnje vendarle oženi s Pepelko v njenih starih cotah! Katarina je medtem Že začela mečkati intervju z Jako Šeleble-dom v Sobotni prilogi.
V	Maximarketu sva z N ječo srečala Rozi Nangačnik, ki mi je povedala, da se ne strinja s Krčmo Novirockom in da je moj dnevnik v redu. Saj ni treba, da smo vsi intelektualci.
»No vidiš, zdaj lahko hodiš že sam v trgovino!« mi je povedala Nejca na blagajni, videč, da sem kupil pravilne artefakte: kekse z limonino filo, navaden jogurt, paneton (seveda slovenske izdelave, ker je boljši od italijanskega), ki sem ga po dolgih mukah vzljubil, in bio ploščice namesto čokolade. Nejca potem te zadeve uživa tako po grižljajih, jaz pa jih ne glede na provenienco, naj bo bio ali poc, goltam. Kar seveda spet ni v redu.
Bolj ko razmišljam, bolj ugotavljam, da me ta Nejca perfidno indoktrinira.
Nedelja, 20. septembra
V	smislu uporabe tujk tudi navadnim šampinjonom zdaj rečemo šiitake. Že dva dni nama je slabo, ker sem v petek naredil solato iz teh gob in vanjo zmetal kar nekaj čilijev, s katerimi sem prej natri še lososa in ga naredil v voku s sojino omako. Kriv sem bil seveda jaz, ki da uporabljam plesnive gobe in sem sploh nagnjen h kuhanju nekih surovin, ki jih
pri nas ni. Glavno, da jih kuhajo v New Yorku! Mar bi se držal jurčkov! Jaz pa sem Nejci, kljub temu, da je gobe kupila ona, očital, da je zaplankana Slovenka in nima smisla za kozmopolitizem. Ves tvoj kozmopolitizem je v hrani! me je zavračala, medtem ko sem se zaman trudil, da bi razumel, kaj je Descartesov cogito, ki ga kar naprej opevata filozofa Deleuze in Guattari.
Preostanek dopoldneva sva prebila v postelji in se kregala.
Po popoldanski službi smo šli, tokrat spet skupaj z Edvino, v novo mehiško restavracijo, ki so jo implantirali v nekdanjega Petrička. Resda bolj bedna zamenjava. V Mladini so jih ruknili na raven predragega fast fooda. Prvič je še v redu prebavljeno, drugič je pa meso že trdo in mast stara. To bo neki šparavni pripadnik onih spod Storžiča: ribe Sluvenc nau jedu, pšanca kumot zmrznem, kravo um pa tud uhka celo purabu, a ne? Za kosilo pa tudi bognedaj, da bi odprli: bi bile dve izmene predrage.
Ponedeljek, 21. septembra
Zjutraj nas je na založbi obiskala Edvi-nina teta Savina iz Kopra. Z njo je prišel tudi prijatelj Toni, ki ga bom imenoval Toni II, to pa zato, ker je nekoč že imela prijatelja Tonija. Savina je v mladih letih zelo rada pripovedovala smešne zgodbe in se delala norca iz Pesjanov alias De-kančanov. Še zdaj je zelo radoživa in Toni
II je bil videti zelo zadovoljen. Menda ne spustita nobenega petkovega plesa v Žusterni. In potem djuskata do jutranjih ur. That’s entertainment!
Res moram k dedku Vilku. Ta je bil celo poletje na Jezerskem in je svoje prijateljice pozdravljal z značilnim Novakovim Hoooo-lop-lop-lop-lop! Kdove, katera alpska žival bi se podvrgla temu kriku.
Po radiu so popoldne anketirali mimoidoče o tem, kako so zadovoljni z zdajšnjim političnim sistemom. Odgovori so bili takile: če povem po pravici, takoj bi šel nazaj v prejšnjega... za delavce je bilo boljše poskrbljeno... ja, zdaj je več korupcije... prejšnji je bil boljši in bolj pravičen... Mislim, da se je ljudem od predolgih dopustov in zapravljanja na tujih trgih malo zbledlo. Še dobro, da sta mi takoj zatem v naročje skočila en Tiger in en Kekec alias Katarina.
S Kekcem leživa v postelji in se spet predajava čarom besedne umetnosti. »Drevo ima srce« je pravljica o fantu in drevesu, ki se imata rada. Fant izkoristi vse, kar mu drevo lahko da, in na koncu kot starec sedi na štoru. In drevo je spet srečno. Odkar ne nosi več plenic, Katarina obvlada tudi že interpretacijo literarnih del: deducirala je, da je to ciklični mimimalizem.
Torek, 22. septembra
Et voila! Napočil je zadnji dan tega dnevnika. Sedimo Pri Babici in krog mene so zbrani: Jonas Klepot, Krčma Novirock, Fancel Štemarčič, Jaka Šelebled, skratka vsa Ura kulturne anatomije iz Teleksa. Ni prišel edino Mark Zadihani, ki se je izneveril in se nikoli ne udeležuje teh naših srečanj. Tu so tudi vse naše družice in -ta-dam! - Tadej! Puzančič, ki je na sveže priletel iz Londona, kjer domuje že celih osem let (enkrat je bil pri meni v Koelnu in, kaj mislite, je imel v toaletni torbici: celo kolekcijo Clinique!). Ničesar več ne bom povedal, razen tega, da se nihče ni napil in da sem zdržal brez cigaret. Spil pa sem eno kavo.
Potem ko smo Klepotom vrnili voziček za na tržnico, Štemarčičem pa čoln, vibrator za delfine in nož, ki ga je Knezda Že zelo pogrešala, sva se odpravila domov. Na semaforju sta v avtu pred nama sedela Janos Klepot in njegova žena Ta-naša. Spomnil sem se knjige Hermanna Leseschnella z naslovom Cikličnost in repetitivnost vsakdanjega življenja.
Nastopali so:
Brigadin Šankrok... Branko Gradišnik, Krčma Novirock... Marko Crnkovič, Gizdarle... Razgledi, zabavljač Cigan Mofi... zabavljač Magnifico, Note Presto... Oto Pestner, Soareja ob solemnem baptizmu kamnitega recipienta... Večer ob svečanem krstu kamnitega korita, Ahoj! Resna Anja... Sonja Ana Hojer, Nori Sigaro... Igor Rosina, Furtnafrk... Frankfurt, kuhar Hajdn Rukar... kuhar Andrej Kuhar, prevajalec Jako Dremon... prevajalec Janko Moder, Rozi Nangačnik... Nina Zagoričnik, Janos Klepot... Stojan Pelko, Fancel Štemarčič... Marcel Štefančič, Jaka Šelebled... Aleš Debeljak, Mark Zadihani... Miha Zadnikar, Tadej! Puzančič... Tadej! Zupančič, Knezda... Zdenka, Tanaša... Nataša.
Konec
Foto Primož Zrnec
Janez Kobe, slovenski arhitekt za Dubrovnik
Spet mesto namesto hiše!
Ana Ašič
A	rhitekt portoroške
Splošne plovbe, zname-m	nite Slovenske plaže v
Budvi, Vrtov sonca pri šDubrovniku pa čmo-^	morskega zdravili-
škega kompleksa Belorus je projektant edinega in največjega objekta, ki se bo zaenkrat povsem na novo gradil v dubrovniškem primorju.
V idiličnem zalivu v Slanem pri Dubrovniku, na peščenem morskem obrežju, prav v središču mesteca in na kraju nekdanjega. tudi m,ed Slovenci znanega in priljubljenega hotela Admiral, ki je veljal pred zadnjo vojno, v kateri je bil močno poškodovan, za enega najbolj obiskanih hotelov na vsej dubrovniški rivieri, bodo v kratkem po načrtih ljubljanskega arhitekta Janeza Kobeta začeli graditi nov objekt, namenjen počitniškim, zdraviliškim in kongresnim dejavnostim. Admiral, kot se bo novi objekt po dobro znanem in utrjenem imenu starega hotela imenoval, naj bi bil predvidoma zgrajen v enem letu. obsegal bo 19 tisoč kvadratnih metrov površin, njegova ocenjena investicijska vrednost pa je 28 milijonov nemških mark.
Arhitekt je objekt, ki ne bo nikjer višji od treh nadstropij in bo zares privlačno lociran med morsko obalo in glavno mestno ulico Slana, zasnoval v nekakšni dvojnosti: na južni, morski strani moderno in više; na severni, mestni strani pa niže in v nekoliko tradicionalnejši primorski maniri, obenem pa izrazito me-stotvorno, s številnimi lokali in javnimi prostori za najrazličnejše dejavnosti, namenjenimi tako mimoidočim po zunanji glavni mestni ulici kakor tudi onim po
notranji glavni ulici, saj bo imel objekt ob vseh prostorih, ki jih znotraj in zunaj potrebuje sedemsto gostov, pa naj bodo tu zaradi počitnic, zdravja in lepote ali zaradi kongresa, še številne zazelenjene atrije in prave ulice, ki se bodo v smeri sever-jug ponovile v treh nadstropjih, v smeri vzhod-zahod pa bo potekala par-terna, glavna ulica, ob kateri bodo najrazličnejši javni prostori in lokali, tako da bo nastala sredi Slanega resnično kompleksna urbana celota, pravzaprav kar nekakšno mesto v mestu.
Namesto hiš mesta
To seveda po svoje pravzaprav sploh ni presenetljivo, saj je Janez Kobe izrazito arhitekt, ki je, brez glasnega postavlja-škega intelektualiziranja in besedičenja, resnično in globoko prevzet z mestom, z njegovo impulzivno, razgibano urbano strukturo. Zanj meja med urbanizmom in arhitekturo preprosto ni, ne sme biti, kar se sijajno in vedno znova kaže v njegovem delu, med drugim tudi tako, da se domala vsaka njegova naloga, vsaka hiša na koncu praviloma kot po nekakšni čarovniji sprevrže v pravo mesto. Dejansko sploh ne gradi hiš, temveč mesta.
Pa ne le zato, ker skoraj vsi njegovi večji projekti večinoma presegajo več deset tisoč kvadratnih metrov površin in ne le v smislu, da tako ah drugače vsak kompleks, vsaka hiša po svoje vedno dograjuje mesto in na novo izgrajuje okolje, v katero je postavljena. Še zlasti pa seveda na mestih, kjer se z njim stika, čemur Janez Kobe vselej posveča posebno pozornost, kar lahko vsak na primer vidi pri stavbi Splošne plovbe v Portorožu, kjer je več kot odlično pokazal, kako
kvalitetni, kako kultivirani, prinašajoči v prostor novo, pomensko večplastno dimenzijo, prepričljivi, a obenem mehki so lahko dotiki z okolico. Temveč tudi in predvsem v smislu snovanja in oblikovanja bistva »hiše«, njene notranje strukture, njene prvinske govorice, ki pri omenjenem arhitektu, rešena praznega tren-dovskega ekshibicionizma, govori predvsem o rahločutni skrbi za ljudi, ki se bodo tu gibali, in navznoter zastavlja (večinoma brezmejne) okvire za resnično razgibano, raznoliko in bogato urbano življenje in bivanje.
Janez Kobe ne oblikuje turističnega naselja, temveč gradi mesto, ki si ga ni prav nič težko predstavljati tudi daleč v prihodnjem času, ko bo morda množični turizem le še medel spomin, saj bo lahko kot logično in sijajno zasnovano urbano okolje in mesto s stalnimi prebivalci normalno živelo naprej.
Tenkočutno razumevanje Mediterana
To gotovo velja za kompleks Vrtovi sonca, ki je konec osemdesetih v Ora-šcu pri Dubrovniku zrasel nad strmim morskim obrežjem s prekrasnim pogledom na Elafite in katerega odlična, četudi'še ne povsem in v celoti izvedena urbanistična zasnova s prelepima, poetično in obenem skrajno racionalno ter premišljeno oblikovanima glavnima ulicama, gornjo, glavno mestno ulico in spodnjo, nižjo, promenadno »lungomare«, ki ju križajo stopniščne ulice in kalete, ustvarja tu s strnjeno, a razgibano pozidanimi hišami, arkadami, stopnišči, individualiziranimi in zastrtimi vhodi, pri-
J
lllpllllpllil
Arhitekt Janez Kobe v svojem biroju v Ljubljani. (Foto Jure Eržen)
čakovanimi in nepričakovanimi prehodi, kjer se na vsakem koraku odpre kakšen nov, presenetljiv pogled, z odprtimi in zaprtimi atriji, terasami, pergolami, povsod prisotnim bujno zelenim, cvetočim in dišavnim sredozemskim rastjem (to so vendarle Vrtovi!), s skrivnimi, intimnimi kotički za samotne trenutke pa obenem z vedro in razumno oblikovanimi mesti srečevanj in javnega življenja, ki se lucidno stapljajo, z glavnima ulicama, avtentičen, pomensko nasičen in temperamenten urbani mediteranski ambient,
tako da izjemno zanimanje Cluba Medi-teranee, ki bi zdaj želel Vrtove sonca za več desetletij vzeti v najem, pravzaprav sploh ni presenetljivo. Pristnejši ambient za svojo filozofijo bi pač težko našli!
Velja pa to seveda tudi in še posebno za znamenito Slovensko plažo v Budvi, pravo urbanistično in arhitekturno prelomnico v dotedanji prevladujoči praksi snovanja počitniških kompleksov, ki je kasneje dobila kar nekaj posnemovalcev in o kateri je znani beograjski arhitekt,
V idiličnem zalivu v Slanem pri Dubrovniku naj bi zrasel novi Admiral po načrtih ljubljanskega arhitekta Janeza Kobeta. (Foto A. A.)
kritik in publicist Ivica Mladjenovič pred leti zapisal, da »je bil Aquapolis v projektu japonskega arhitekta Kikutakeja leta 1975 pravi odgovor vsem, ki so od morja želeli nekaj več, Slovenska plaža pa je bila leta 1985 Kobetov pravi in resnični odgovor za vse, ki so ob morju želeli nekaj več«; in še, »da je moral resnično dobro razumeti tako prebivalce Budve kakor tudi prebivalce Dubrovnika, saj je le tako lahko ustvaril dva takšna koncepta«.
Zato tudi v Slanem
In prav to pronicljivo razumevanje obmorskega prostora in življenja ter sposobnost za tenkočutno sintezo najrazličnejših tamkajšnjih občutij in spoznanj v novo, kvalitetno in kulturnemu kontekstu sijajno prilegajočo se prostorsko danost, obenem pa nesporna nadarjenost, prav prirojen čut Janeza Kobeta za velike (Vrtovi sonca se razprostirajo na 30 tisoč, Slovenska plaža pa na 45 tisoč kvadratnih metrih), a vendar do zadnje podrobnosti detajlirane poteze ter sposobnost podrejanja, celo neprizanesljivega žrtvovanja posamezne hiše in torej sebe, svojega oblikovalskega ega na račun resnično življenju in bivanju prijazne in trajne, pa vendar v posameznih delih nikoli monotone in vselej bogato členjene cefote, kar terja izjemno mentalno disciplino ter intelektualni in ustvarjalni napor, ki ga dosledno od začetka do konca, od premišljenega de-
tajla do ubrane in kompaktne urbane celote zmorejo in zdržijo le redki res veliki arhitekti, je bilo očitno tisto, zaradi česar so se Dubrovčani odločili, da bo pravzaprav edini in največji objekt na dubrovniškem območju, ki se bo zaenkrat gradil povsem na novo, projektiral omenjeni slovenski arhitekt.
»Res so me tudi v Zagrebu vprašali, zakaj mora v Slanem delati Slovenec, zakaj prav Janez Kobe,« pravi Pero Vičan, direktor podjetja Dubrovačko primorje, ki je med drugim lastnik Vrtov sonca, bivšega hotela Admiral in investitor novega objekta. In odgovor? »Ker je najboljši! Po njegovi zmagi na natečaju za kompleks v Orašcu smo odlično sodelovali, bili smo izredno zadovoljni z njegovimi Vrtovi sonca, in tako smo se odločili, da projekt za novi hotel, ki je ne le po obsegu zelo velika in pomembna naloga, temveč je za naše podjetje in za Dubrovnik pa seveda za Slano sploh investicija vitalnega pomena, naročimo pri njem.
Preprosto, želeli smo izkušenega projektanta, ki bo sposoben tako velik in zahteven objekt resno, odgovorno in zanesljivo čim prej pripeljati do konca, poleg tega pa takšnega, ki ima resnično občutek za primorje, za arhitekturo, ki sodi v naše okolje. Glede vsega tega smo trdno prepričani, da smo izbrali res pravega!«
Marko Zorko
Sežgani človek
e zmeraj ni nič znanega o izginotju štiri-inpetdesetletnega turista iz Canberre, ki f je bil pred dvema mesecema pogrešan na področju Narodnega parka Mungo blizu Mildure. Kot je znano, si je name-ravala štiričlanska družina ogledati sve-1	lovno znane Kitajske zidove - o njih smo
v našem časniku že poročali zgodaj spo-mladi. Gre za sipine in peščene tvorbe, ki so nastale na vzhodni obali nekdanjega jezera. Jezero se je izsušila pred približno petnajst tisoč leti. Sipine so pomembno aboriginsko sveto mesto in prve naselitve datiramo nekje pred 40.000 leti. Razen dobro ohranjenih ostankov taborišč in ognjišč se ponašajo Kitajski zidovi tudi z najstarejšim dokazanim kremiranjem v zgodovini. Najdba je pomembna zato, ker dokazuje, da je bil duhovni svet starih avstralskih ljudstev na veliko višjem nivoju, kot so doslej domnevali.
Družina se je odpeljala iz Canberre v petek popoldne in prenočili so v motelu v Havtt. Po večerji so obiskali manjšo trgovino s starinami in tam je pogrešani kupil kamen z vrisanimi krogi, manj vreden predmet, ki ga pogosto najdemo V trgovinicah v zaledju. Žena je povedala, da je to moža zelo vznemirilo in da sta s prodajalcem dolgo govorila, vendar ni razumela, za kaj gre. Prodajalec, ki smo ga včeraj obiskali, je bil redkobeseden. Zvedeli smo samo, da je bila na kamnu upodobljena dvojna mavrična kača, mitološka stvariteljica sveta. Posebnost je bila, da je bila — v nasprotju z ostalimi - v dvojni in prepleteni obliki, kar ji daje videz >■končne neskončnosti«. Ženo smo prosili, da nam to obliko nariše, vendar sama pravi, da ji ni najbolj uspelo. Možno je tudi, da je imela pred očmi sliko Eorenzovega ■‘čudnega atraktorja«, ki ga najdemo v knjigi o kaosu in ki jo je njen mož zmeraj nosi! s seboj kot biblijo. Težko bi namreč verjeli, da bi bila na kamnu, ki so ga porisali davni predniki ljudstva Barindji - živeli so na področju današnjega Mungo parka - tako natančna slika »čudnega atraktorja«. kot je videti na ženini skici. Podobne risbe na kamnu ni imel prodajalec ne prej ne pozneje in se tudi ne spomni, kje jo je dobil Mislim, da je bil ta kamen tukaj od zmeraj, je resno zatrdil prodajalec. Ta zadeva s kamnom je zanimiva zato. ker so enako obliko, vendar staro več kot dvajset tisoč let, našli med iskanjem pogrešanega tudi na skali ob vznožju Kitajskega zidu, čeprav so čuvaji parka trdili, da je prej tam ni bito.
Naslednji dan so nadaljevali do Mildure, kjer so prespali v campu ob Murrayju. Drugega dne so se najprej peljali s parnikom na krajšo vožnjo po reki, popoldne pa so nadaljevali pot v Mungo park. Do tja je približno 110 kilometrov po neasfaltirani cesti, ki je sicer bolj primerna za pogon na štiri kolesa, vendar sta bila suho vreme (dvanajst mesecev ni padla kaplja dežja) in trden avto dovolj za varno vožnjo, kot je zagotovil lastnik bencinske črpalke, kjer so vprašali za pot. Črpalkar je pozneje povedal, da se mu je že takrat zdelo, da je voznik nekoliko nervozen in da bi nadaljeval pot v vsakem primeru.
V kamp Belah so prišli ob sončnem zahodu. Pravzaprav ne gre za kamp v klasičnem smislu, ampak samo za prostor z nekaj mizami in poljskim straniščem ter cisterno z vodo za umivanje. V kampu, ki nima nobenega osebja, je taborilo nekaj družin, vendar so se držali vsak zase, kot je običaj v outbacku, in tako od sosedov nismo mogli zvedeti nič uporabnega. Žena je z otroki šla spat, mož pa je sedel pod drevesom in bral časopise. Okoli polnoči se je prebudila, ker je zaslišala pred šotorom pridušeno govorjenje.. Šla je ven. Mož se je živahno pogovarjal z domačinom , za katerega je še sedaj prepričana, da je bi! tisti prodajalec iz Haya, vendar je bilo to seveda nemogoče, ker je Hay skoraj tisoč kilometrov vstran, zanesljive priče, med njimi tudi metodistični pastor, pa so potrdile, da je bil možakar takrat doma. Bržkone je ženo zapeljala podobnost. O čem sta se pogovarjala, ne ve, ker pa je pogovor na trenutke postal preveč divji, je stopila ven, da ju pomiri. Mož se je smejal in rekel, da ni nič, opazila pa je, da je nekoliko odsoten in da se mu oči čudno bleščijo. Aborigin je stal ob strani in ni rekel nič. Mož je govoril nekoliko zmedeno, bila je mešanica navdušenja in nepovezanih misli. Objemal jo je in ji govoril, da je stvar zdaj res končana in da se lahko potem začne, predstavljal ji je domačina in mu pravil »moj veliki Bifurkator«, potem se je spet zdelo, da ne vidi nikogar okoli sebe, in si je mrmral v brado nekaj nerazumljivega, potem jo je posadil v naročje in ji na vsak način hotel še enkrat povedati vsebino članka, ki ga je pred dvema letoma objavil v svoji redni rubriki Med drugim. Članek je imel naslov »Mož, ki je rešil Vesolje« in šlo je za zgodbo o človeku - pisana je bila v prvi osebi - ki je našel kamen s čudno obliko, nesel ga je s seboj na morje, tam je srečal enako obliko v še štirih različnih pojavih, pajčevini, borovcu in morskih valovih. Med tekst so se vmešavali pogovori neznanih oseb od nekod drugod in metali so kocke. Na koncu se je izkazalo, da je ves namen Vesolja samo
v tem, da Nekdo od Nekje konča igro, imenovano Štiri v vrsto, in ker je mož s kamnom to zaslutil, ga je vrgel vstran in igra se nadaljuje in Vesolje je rešeno in tako dalje. Žena ga je poskušala pomiriti, on pa je ves iz sebe ponavljal, da Vesolja ni treba rešiti, da mora vsak rešiti samo sebe, vpletal je Einsteina in govoril, da tudi on ne verjame, da se bogovi igrajo s kockicami in podobno. Potem se je pomiril in žena je šla spat. Nazadnje je videla, kako sedita z domačinom tesno drug ob drugem in s prstom drsita po kosu lubja, ki ga je Aborigin očitno prinesel s seboj. Videti je bilo, kot da nekaj silno počasi dešifrirata.
Sosed v kampu je povedal, da je ob dveh zjutraj videl pogrešanega , kako odhaja z Aboriginom po cesti v outback, na križišču je domačin odšel proti Round Tanku, pogrešani pa na brezpotje v temo outbacka. Takrat so ga nazadnje videli. Kakšne četrt ure pozneje so se prebudili tudi drugi. Vsi so opisovali enake občutke:prebudila jih je gluha tišina in občutek, da je vse obstalo in okamenelo. Za hip je kamp zajela popolna tema, potem pa se je iz daljave zaslišal zvok, kot da bi valovi pljuskali na obalo usahlega jezera. Ker je čez nekaj trenutkov začel - po enoletni suši - padati dež, so mislili, da gre pač za slušno prevaro, in so zaspali.
Mož je izginil. Naslednje jutro so organizirali obširno akcijo, vendar za njim ni ostala niti sled. Najprej je kazalo, da se je zgodil zločin, kajti na mestu, kjer so bili ostanki prvih kremacij, se je še kadilo in našli so ostanke človeške lobanje. Preiskava je dvakrat osupnila: po rentgenskih slikah, ki jih je posredoval lečeči zdravnik, so neizpodbitno ugotovili, da gre za lobanjo pogrešanega, radiološka analiza pa je prav tako neizpodbitno dokazala, da je lobanja stara najmanj dvajset tisoč let.
Aborigina, ki se je pogovarjal s pogrešanim, prav tako niso našli. Edini dokaz, da je bil res tam, je bil kos lubja, na katerem je značilna aboriginska ornamentika, na zadnji strani pa je s kulijem in s pisavo pogrešanega zapisano kot domnevni prevod: »Najkrajša pot je ta, da sploh ne greš na pot.«
Kdor bi karkoli vedel o pogrešanem turistu iz Canberre, naj se javi Rogerju Climpsonu, voditelju popularne oddaje Australia’s Most Wanted.
Pisec znanstvenofantastičnih grozljivk M.Z. je napovedal, da bo o dogodku napisal roman z naslovom Sežgani človek.
W resnici sta šla v zelo M soliden »Imperial« hotel M (skoraj tri tisoč šilingov B / na noč) tik ob južni jezer-ski obali, Katja je takoj ▼	zdivjala na plažo, Andrej
pa je raje lenobno počival na postelji in se igral s pretikanjem TV daljinca in se tolažil, da bo zjutraj na hotelskem računu samo ena vstopnina za plažo. Za večerjo je bil ruski bife in pri takih cenah je Andrej sklenil izkoristiti prosto ponudbo in je znosil k mizi zvrhan krožnik morskih solat in zvrhan krožnik jedi z žara in zvrhan krožnik zelenjavnih prikuh in zvrhan krožnik pršuta, sirov in oliv in zvrhan krožnih kremnega peciva in še zvrhan krožnik mešanega sadja. Na koncu večerje gaje silovito skelel želodec in krčilo v trebuhu, vendar ga je tešila misel, da je zaradi njegove gastronomske podjetnosti tudi oderuški hotel utrpel znatne izgube. Pač pa je imel hotel nedvomno velik dobiček pri Katji, ker skorajda ni spravila v sebe poštenega grižljaja (natančno tri' črne in tri zelene olive, košček jegulje z žara in rezino melone z borovničevim sladoledom), čeprav seje pravkar vrnila s plavanja in bi po vseh pravilih morala biti sestradana in nenasitno požrešna. »Jej vendar.« je silil Andrej, »tukaj je vsega, da se ti zmeša.«
»Ne.« je odločno odkimala, »na plaži sem videla, da sem se zredila.« »Kakšna neumnost,« se je razhudil, »saj si trlica, da ni take. In če si uničiš zdravje, ti vitkost ne bo pomagala.«
»Sploh pa sem ob devetih zmenjena za ples in si ne morem nabasati želodca.« »In misliš iti?« Andreju se je povesil nos. »Jasno, da se znorim in bo lepše spati.« »In kdo bo norel zraven tebe?« Andrej jo je pogledal z ostrino, ki ni obetala nič dobrega. »Marcus je, simpatičen Švicar, bil je na plaži in sva se zmenila.«
»Upravičeno sem užaljen,« je prešinjalo Andreja, ko je na videz mimo sedel v naslonjaču in v kotu ogledala opazoval Katjo, kako se je v kopalnici pudrala, barvala, pleskala, črtala, šminkala. krtačila, se zavijala v oblake deodorantov in dišav, se preoblačila. preobuvala, menjavala kape in klobuke in se vsakič dolgo, dolgo premer-jala v ogledalu in opazovala svoj pas z vseh smeri in enako boke in stegna in prsi in vrat in bo to počela vse dotlej, dokler ne bo prepričana, da je dovolj lepa. in bo lahko stopila iz kopalnice in se zavrtela sredi sobe vsa drzna in krasna, da ga bo kar streslo in presunilo in zaščemelo in hip nato globoko vznevoljilo, ko se bo zavedel, da bo vsak trenutek odšla s komaj izgovorjenim pozdravom in mislimi, ki bodo napol še vedno pred kopalniškim ogledalom in še stotič preudarjale, če je koža na obrazu popolna in vsaka črta brezhibno gladka in vsaka senca skrivnostna in globoka kot morje med Komat-skimi otoki in bo on v tistih trenutkih štel še manj kot njen odsotni pozdrav, samo zato, ker bo zunaj čakal nekakšen Marcus
Alojz Ihan*
Katj a
iz Švice, ki je po golem slučaju skakal v vodo na hotelski plaži in se je v zraku nenadoma spomnil, da še nima večernega spremstva, in je bila v bližini Katja in zdaj pred hotelom že nemirno koraka gor in dol in gleda na uro in bo pet minut čez deveto že bobnal s prsti in namrščeno pihal kot patetični ris in ga ne bo brigalo in sploh ne bo pomislil in nikoli ničesar vedel o neskončnem času pred kopalniškim ogledalom in o globokih, tveganih sencah izza njene žametne polti in o gladkih črtah natančno do roba sveta in njenih ogljenih, žarečih očeh in njeni svetli, dragoceni duši, vse to Marcusa ne bo prav nič brigalo in ga oviralo, da si ne bi patetično bobnal po stegnu pet minut čez deveto, in bo Katja zato zgolj mimogrede zamrmrala tisti pozdrav njemu, ki bo edini vedel o njenih sencah in črtah in duši, in mu bo zaloputnila vrata za seboj in brezglavo odvihrala do tistega bebca z bobnajočimi prsti, ki ne bo nikoli ničesar
vedel ali zaslutil in mu tudi Katja ne bo o tem nikoli rekla niti besede.
Potem je res prišla iz kopalnice in se zavrtela in je onemel. »To sta samo dve ruti,« je pokazal črnino okoli njenih bokov in prsi, »kje je obleka?«
»To je obleka,« se je smejala in si čez boke zavezala še belo pleteno mrežo, zaradi katere je bila še manj oblečena kot prej. »Nikakor,« je ugovarjal in jo skušal prepričati, da je zunaj prehladno ter se lahko prehladi ali še kaj hujšega in sploh lahko črna barva pri marsikom izzove napačne predstave, in še bolj, če je med črnino toliko golote, kot je je kazala, in še bolj, če goloto bokov in stegen poudarja s kontrastno, belo mrežo, ki je polna starodavnih simbolov in arhetipskih pomenov in jih zato na plesišču in na ulici ne bi bilo malo, ki bi njeno mrežo razumeli pretirano zares in vsak po svoje. In povrhu vsega je bila na njenem popku še velika,
rdeča, fluorescentna riba, ki bi skoraj gotovo zbujala skrajno neprimerno pozornost in kar vabila vse mogoče čudake, da ji sledijo na poti domov, in potem bi se lahko zgodilo še kdo ve kaj. »Vsaj brez te ribe,« je moledoval, »samo brez te grozne rdeče ribe!«
Ampak Katja je kljub vsem nasvetom in prošnjam in grožnjam odšla z rutami in mrežo in ribo na popku. In komaj so se zaprla vrata za njo, je bilo Andreju popolnoma jasno, da ne more kar obsedeti v naslonjaču in znoreti od morastih slutenj in predstav. Zato se je naglo oblekel in pred hotelom ravno še uspel ujeti, v katero smer je krenila, in potem je v varni, celo pretirani razdalji (spomnil se je, kako drago se plača tovrstna napaka v kriminalnih filmih, pri Katji pa bi bilo še huje, če bi opazila) sledil njeni beli mreži in je od daleč lahko celo videl tistega jodlarskega Marcusa (mozoljast, suh, rjavolas očalar, nesimpatičen že na prvi pogled), ko ga je Katja pozdravila pred diskoteko.
Potem sta odšla skozi vhod in če ne bi bilo tako resno, bi se Andrej celo zabaval ob pogledu na nemogoč, grotesken kontrast med Katjino elegantno, prefinjeno, do podrobnosti izdelano žensko pojavo in mlahedravim, nerodnim hlačanjem mozoljastega hribovca, ki še nihajnih vrat pred Katjo ni znal prijeti s pravo roko,- in ko mu je končno vklopilo, da na tak način ne more gladko stopiti za njo v diskoteko, je nekaj dolgih sekund kot izgubljeno tele bolščal v svojo napačno roko in v vrata in je že hotel oditi nekaj korakov nazaj in poskusiti znova, nakar mu je končno zasvetila genialna žarnica nad glavo in je prepri-jel vrata z drugo roko in si tako izboril pot v diskoteko.
»S tem zmešanim jo-dlarjem se ji vsaj kaj resnega ne more pripetiti,« si je nekoliko manj nervozno zamrmral Andrej in poiskal prazno klop, ki je omogočala diskreten razgled na dogajanje pred diskoteko. Tako je čemel kakšno uro in se pomalem presedal zaradi bolečega hrbta in žalostno razmišljal, kako bi se prilegla postelja po celodnevnem sedenju v avtu in glede na vse, kar se mu do Pariza in Londona še obeta.
Počasi se je zleknil na klop in si podprl glavo, da ne bi zaspal, spomnil se je, da še nikoli prej ni tako ležal, ker se je bal, da bi ga mimoidoči imeli za zanemarjenega klošarja in pijanca, zdaj pa mu je to zaradi boleče hrbtenice postalo čisto vseeno, kajti ležati
ilustracija j. Lorenci ___________
je bilo mnogo laže, skoraj prijetno, in polagoma so se mu zapirale utrujene veke in bi zanesljivo zaspal, če se mu ne bi ob nos nenadoma podrgnil smrdeč kožuh sajastega bernardinca, ki se je smukal okoli njegove klopi, in ko je Andrej po začetnem preklinjanju in histeričnem pljuvanju dlake z ustnic pogledal bolj pozorno, je imel bernardinec iz gobca viseč, rožnat jezik in na njem bradavice, ki jih je Andrej v hipu prepoznal, zato je naglo pogledal še bernardinčeve oči in mu je bilo vse jasno. »Ti!« je presenečen od odkritja zagodrnjal in sploh ni vedel, če naj bo jezen ali prestrašen ali zamerljiv ali celo prijazen, kot bi srečal starega znanca. »Jaz,« je bernardinec nerodno prikimal. »Zakaj pa naenkrat nisi več črn vrag, ampak samo še bernardinec?« »To je zapleteno,« je počasi izgovoril bernardinec in potem napeto molčal, kot bi v mislih skušal sestaviti čim bolj poljudno razlago nečesa, kar je bilo očitno res hudo zapleteno. »Recimo, da sem nekakšen skrbnik ali svetovalec in se med svojim delom tudi spreminjam, če je potrebno.« »Vseeno je huda,« je ugovarjal Andrej, »da se preoblačiš v hudiča, če si v resnici nekakšen angel varuh!«
»Nikoli nisem angel,« je rekel bernardinec z zelo žalostnim glasom, iz katerega je bilo mogoče sklepati, da gre za zelo občutljivo in celo bolečo točko v njegovem življenju. »Nikoli ne morem postati bel ali celo prozoren, najboljši angeli pa so čisto prozorni,« je še pristavil in otožno pogledal svoje široke prednje šape. »Potem pa ostani bernardinec,« je rekel Andrej, ki je imel žalostnega psička ob svojih nogah že pomalem rad, »samo ne spreminjaj se več v tistega vraga!«
»To je služba, nič osebnega,« je zatresel z glavo bernardinec, »če se je treba boriti z vragom, je nujno postati še bolj črn vrag, mislim, da gre zgolj za to. Sploh pa spreminjanje ni pod mojo kontrolo. Jaz nimam prave kontrole nad tem, kar se dogaja, in ne vem, če jo sploh kdo ima. Jo imaš ti?« je vprašal in ga strmo gledal s porogljivimi, skoraj nesramnimi očmi. »Ne upam pomisliti,« je zastokal Andrej, »njena mama ni bila ravno svetnica.« »Sem si mislil,« je prikimal bernardinec. »To je najhujše pri hčerkah,« je zastokal Andrej, «že pri zibki ko jih prvič pogledaš v čiste, lepe očke, te stisne, ker so tako sladke in nežne, vse prisrčne in nabrite, kadar hočejo, te navijejo okoli mezinca in nič ni lepšega kot to; ampak potem kar iz zraka pride neki grobijan in primitivec, ki jih vidi čisto drugače, ki ga zanima ena sama stvar, in one mu en-dva-tri nasedejo, kot bi se v njih sprožil peklenski mehanizem, tempirana absuruna zvijača, to je grozno!«
»Preveč se vživljaš,« je rekel bernardinec, »mogoče pa ni tako grozno!«
bolje poznam od tebe, čeprav si mogo po svoje nekakšen strokovnjak,« je A drej nestrpno utišal bernardinca. Pote bernardinec ni več spregovoril in tu Andreja je spet zabolel hrbet in se je zl knil na klop in si podpiral brado in žel da bi čimprej zagledal belo, opletajo mrežo med vrati diskoteke, in je očiti želel preveč in premočno, kajti zbudila je prha iz cisterne, ki je pomivala pločm ura je bila skoraj pol štirih in kot obsedi je začel šprintati proti hotelu in prišel v moder v ustnice in s pekočimi pljuči pri vrata hotelske sobe in odklenil in plai noter in na postelji je zavita v rjuhe k angel s pankovsko pričesko spala Katj:
*Odlomek iz Ihanovega novega romana »Romanje za dva... in psa«
Sedem smrtnih grehov v moškem oblačenju
Tragična iznajdba kavbojk
'"B elson Mandela, DonaldTrump, Al-I berto Tomba in sam James Bond I	I se oblačijo pri italijanski mo-
dni znamki Brioni. Vodja podjetja Umberto Angeloni pojasnjuje, za-“	^ kaj so kratke nogavice nočna mora,
predolge kravate pa zaton moške elegance.
1. Ravno v Angliji moram to še posebej pogosto prenašati; prekratke nogavice so enako angleške
kot grde. Razgaljajo poraščene moške noge. Pogled, ki ga po moji presoji prekašajo samo dlake na prsih, če se kodrajo iz nedopustno odpete srajce. Nič ni manj elegantnega, kot je gola, dlakava koža. Moški si mora pokriti čim več kože, če odštejemo glavo in roke. Manj kože ko se vidi, bolje je. Za žensko velja ravno obratno.
2. Katastrofalne posledice izzove predolgo ali prekratko zavezana kravata. V takem primeru štrli ven ali pa binglja iz suknje kje med korakom. Kot vemo, se mora končati tik nad sponko za pas. Vse drugo kvari razmerja in je žalitev za oči. Seveda vem, da imajo težave z dolžino kravate tako majhni kot veliki moški. Pomagajo si lahko s kravatami, narejenimi po meri. Te bi morale čimprej postati priljubljene, da bi bilo vsaj te grozote enkrat konec.
3. Na potovanju z letalom srečujem gospode v oblačilih za jogging in športnih copatih. Niti v concordu nisem varen pred njimi. Temu pravijo udobje. Jaz pravim, da je to nemoralno. Nekoč so se ljudje za potovanje še posebno skrbno oblačili. Končno so si želeli na njih uživati in spoznavati inteligentne ljudi, s katerimi bi se lahko inteligentno pogovarjali. Prepad med to željo in opletajočo resničnostjo v teniških copatih mc silno moti. Ce nato ugledam še kakega gospoda v kratkih hlačah, se do konca potovanja pogreznem v užaloščen molk.
4. Prav posebna bolezen je navada, da nosimo obleko, srajco in kravato enake barve. Tega ne bi smeli jemati zlahka. To je ena od tako imenovanih modnih zapovedi, ki sojih izumili oblikovalci, in nič manj kot popolno preziranje vseh idej o dodatkih in ubranosti barv, odpoved celotni evoluciji moške elegance. Pri elegantnem moškem sem zmeraj pozoren na skrbnost, s kakršno uskladi obleko, kravato, srajco in cvet v gumbnici. Pri tistem, ki nosi sivo na sivem v sivem, opazim le eno: nič. Orjaški absolutni nič.
5. V Aziji srečujem včasih moške, ki ne nosijo.su-knje, tako da si lahko svobodno ogledujem njihove srajce s kratkimi rokavi. Prsni žepi se jim bočijo od škatlic cigaret, ki so natlačene vanje. Da zaokrožijo celoto, si zavežejo kravato. To posnemanje zahodnjaškega poslovneža se mi zdi prav klovnovsko. Po mojem mnenju bi ti ljudje bolje storili, če bi se vrnili k tradiciji svojega kulturnega kroga. Zaradi mene tudi h kimonom.
6.	»Ena od največjih tragedij v zgodovini moške mode je iznajdba kavbojk,« je dejal pisatelj Gay Talese. Samo strinjam se lahko z njim. Kavbojke so izbrisale vsa tista čudovita oblačila za prosti čas, ki so se razvila v stoletjih. Zdaj moški nosijo kavbojke, če gredo na lov na gamsa na Tirolskem ali pa lovit ribe na Škotsko. Pri ježi - džins. Na svoje oči sem videl člane italijanskega parlamenta, ki so nosili kavbojke pod smokingom. Veste, kako si predstavljam propad moške mode? Če bi bili vsi moški oblečeni tako, kot so tisti v televizijski seriji Zvezdne steze. Vsi enako. In vsi enako grdo. S kavbojkami smo na najboljši poti tja.
7.	Številni politiki so modni spomeniki. Učijo nas, kako se v nobenem primeru ne smemo oblačiti. Vzemimo na primer Lafontaina. Bodite malo pozorni na njegove srajce! A najslabše oblečen moški na svetu je Bill Clinton. Predsednik Združenih držav nima pojma, kako je treba uskladiti čevlje in kravate. Špomnite se, kaj je imel na sebi na potovanju v Afriko! Suknjo z dvojnim zapenjanjem z visečimi rameni in pretesno čez prsi, da se mu je delala guba, ki je živo rdeča kravata ni mogla prevpiti! Tak je stopil pred Nelsona Mandelo v Brionijevi obleki. In povrh je nosil Bill Clinton kavbojske škornje! Neverjetno, mar ne?
Zeitmagazin, Hamburg
E
Hollywood bi varčeval
Recept dveh Weinsteinov
e mogoče, da sta V	God žila in Armage-
don najbolj razvpita filma letošnje jeseni; poleg ogromnih, pre-. cej čez sto milijo-A nov dolarjev sega-jočih produkcijskih proračunov sta ju v Ameriki spremljala promocijska budžeta v višini približno petdesetih milijonov dolarjev, ki ju bo preostali svet še podvojil. Skupni strošek promocije za vsakega od teh filmov je tako povsem primerljiv s celotnim enoletnim slovenskim oglaševalskim kolačem.
Zato so resnični filmski zmagovalci drugje: to so tisti, ki so glede na vložek nazaj prinesli največ dolarskih zelencev. Tu se razmerja precej spremenijo: daleč spredaj je brezkompromisna in radikalna komedija Nori na Mary (There is Something about Mary) z glavno vlogo Cameron Diaz. ki je bila lani druga dama komedije Moj bivši se poroči. Film, ki bo tudi drugod po svetu skoraj zagotovo Full Monty letošnjega leta, je stal petindvajset milijonov dolarjev in bo v ZDA v naslednjih tednih brez problema prilezel čez 170 milijonov dolarjev prihodka, kar pomeni, da bo njegov indeks prihodka in produkcijskih stroškov na domačem terenu blizu sedem.
Druga bo verjetno Spielbergova vojaška epopeja Reševanje vojaka Ryana (Saving Private Ryan). po mnenju kritikov eden najboljših vojnih in hkrati protivojnih filmov vseh časov. S proračunom 65 milijonov dolarjev (ja, Spielberg se je vedno znal kontrolirati, celo pri s specialnimi učinki napolnjenih Jurskih parkih ni porabil več kot 75 milijonov zelencev) in prihodkom, ki se bo v ZDA približal dvesto milijonom dolarjev, bo dosegel indeks tri. Dr. Doolitde. v katerem z živalmi tokrat komično spregovori Eddie Murphy, bo s svojim produkcijskim proračunom 55 milijonov dolarjev nabral 145 milijonov dolarjev prihodka in s tem dosegel indeks okoli 2.6. Jim Carrey, prvi komik devetdesetih, bo s svojo prvo resno vlogo v filmu Trumanov show (The Truman Show) in približno 125 milijoni prihodka na 60 vloženih segel malo čez dve. Visoko bosta tudi dve dekleti: Drew Barrymore v drami Ever After bo dosegla indeks okoli 2,5, saj je film stal manj kot 30 milijonov, priigral pa jih bo blizu 70, San-
Samo Rugelj
dra Bullock pa se je z ljubezenski dramo Upanje ostaja, ki se bo kmalu odigrala tudi pri nas, že povsem približala indeksu dve.
Ostali jesenski filmi iz ameriške ponudbe so s svojim indeksom na domačih tleh že niže, Godzila je npr. segla komaj nekaj čez ena,Armagedon pa se bo ustavil pod 1,5. Če k produkcijskim stroškom filmov prištejemo še stroške njihove promocije (ki so v nekaterih primerih celo višji od produkcijskih) ter dejstvo, da v povprečju najmanj polovico zneska od vstopnice tako in tako zadrži prikazovalec, lahko hitro sklepamo, da se bodo morali producenti in distributerji za končni dobiček svojih velikih filmov pošteno potruditi. Lani so tako Možje v črnem kot drugi Jurski park z enakim indeksom prisopihali kar dobro čez tri, predlani Dan neodvisnosti celo čez štiri. Zato so največji filmi brez problema dosegli dobiček.
Letos pa že Godzila, kljub morda najbolj agresivni promociji za kak film doslej, v dvoranah ni pokazala tistega, kar so od nje pričakovali, kar je začasno ustavilo še nekaj drugih visokoproračunskih projektov, kot so npr. akcijski spektakel I Am Legend, kjer seveda lahko nastopi samo Arnold Schvvarzenegger, Su-perman Lives, v katerem naj bi modri dres tokrat oblekel Nicolas Cage, režijo pa prevzel Tim Burton, in znanstvenofantastični vestern Ghost Riders In The Sky, ki naj bi ga v hitropoteznem slogu zrežiral Jan De Bont.
Nizki produkcijski stroški in visok prihodek so v Hollywoodu naenkrat postali najbolj zaželena dobrina. In tako sedaj vsi z drobnogledom opazujejo tiste, ki so v zadnjih letih poskrbeli za največja finančna ter tudi kulturna presenečenja. V soju žarometov sta seveda najbolj opazna Bob in Harvey Weinstein, vrhovna šefa Miramaxa, ekskluzivnega ameriškega filmskega butika. Njuna prva prava finančna filmska akrobacija je bil Šund pred štirimi leti, ki sta ga prevzela od produkcijske hiše TriStar Pictures, sedaj v lasti Sonyja.Tam so se ustrašili preveč radikalnega scenarija. Weinsteina sta mislila drugače, posadila sta Tarantina v režiserski stolček, zapakirala zvezdniško zasedbo, na čelu s skoraj pozabljenim Johnom Travolto, primaknila osem milijonov dolarjev in s filmom po vsem svetu priigrala 210 milijonov dolarjev ter
oskarja za izvirni scenarij. Naslednje leto sta pripeljala Poštarja, za katerega so gledalci pri blagajnah po vsem svetu pustili več kot 80 milijonov dolarjev, akademija mu je naklonila pet nominacij in ga na koncu le okrasila z Oskarjem za originalno dramsko glasbo. Potem je prišel Angleški pacient, ki sta odkupila od 20th Century Foxa, potem ko jim je tam, ker sta producent Saul Zaentz in režiser Anthony Minghella vztrajala pri Kristin Scott Thomas ih nista hotela ničesar slišati o sicer bolj bankabilni Demi Moore, za film padla motivacija. Nista se zmotila, z oskarjevske ceremonije sta odšla domov z devetimi kipci in žepi polnimi denarja. Film je stal nekaj manj kot 28 milijonov dolarjev, po vsem svetu pa jih je priigral kar 230.
Podoben manever sta izvedla pri Dobrem Willu Huntingu, kjer sta pograbila scenarij od Castle Rock Entertainmenta, ki je v njegov razvoj že vložil skoraj milijon dolarjev, potem pa nemočno sklenil roke nad njim. Spet sta imela srečno roko, drama je razorožila občinstvo po vsem svetu za 175 milijonov dolarjev in akademijo za dva oskarja. Vendar zadnji leti nista razmišljala samo o dramah. Pred dvema letoma sta v kinodvorane poslala Krik, postmodernistično grozljivko, ki je gledalce po vsem svetu spet naučila kričati. Malce zaspani žanr se je zbudil, 170 milijonov dolarjev prihodka po vsem svetu je za več kot dvajsetkrat preseglo vložek, režiser Wes Cra-ven si je na glavo spet posadil krono kralja grozljivk, scenarist Kevin Williamson pa je začel kovati svoje vroče železo. Krik 2 s skoraj enako zasedbo pred kamero in za njo je padel že na povsem pripravljena tla in Miramaxu vsvojem otvoritvenem vikendu z več kot 30 milijoni dolarjev prihodka prinesel do zdaj najboljši rezultat. Krik 3 je seveda že v pripravi, vendar Weinsteina nista ostala samo pri tem. Poiskala sta Jamie Lee Curtis in jo pred dobrim mesecem, na dvajseto obletnico Carpenterjeve klasike, posadila v novo Noč čarovnic. Dolgi nož Michaela Myersa se je spet zabliskal v temi, Jamie Lee Curtis je bila dovolj prepričljiva in Hallovveen: H20 je prvem tednu predvajanja odrezal skoraj 30 milijonov dolarjev ter tako Miramaxu v rekordnem času povrnil produkcijske stroške.
Krik je zbudil predvsem Sony, ki je odkupil drugi scenarij Kevina Williamsona,
Vem, kaj si zagrešil lansko poletje in ga po vzoru Krika napolnil s postavno ter s televizije znano igralsko zasedbo. Film je po vsem svetu odnesel 125 milijonov dolarjev. Drugi del s predvidljivim naslovom Še zmeraj vem, kaj si zagrešil lansko poletje bo v ameriške kinodvorane prišel čez dober mesec, poleg tega pa nam Sony pripravlja še nekaj novih grozljivk, usmerjenih predvsem na mlado občinstvo, in upa, da bo kakšna od njih omogočila novo filmsko nadaljevanko. Jasno pa je, da se bo večina teh filmov ustavila pri prvem delu, saj je izredno težko ponuditi tako originalno premiso, kakršno je imel Krik.
Mogoče je nekaj laže pri komediji, kraljici dobičkonosnosti. Pri situacijskem tipu je zadnja leta uspeval predvsem gumijasti Jim Carrey, ki mu je z vsemi filmi razen delno ponesrečene Zgage uspelo dodobra napolniti blagajne. Z Raztresenim profesorjem in zdaj Dr. Doolittlom se je na komično sceno dokončno vrnil Eddie Murhpy, ki bo zaradi 270 milijonov razlogov, povezanih s prvim delom, kmalu profesorsko raztresen še drugič. Lani se je na tem področju izkazal tudi Anglež Rovvan Atkinson kot Mr. Bean, ki je s skoraj 240 milijoni dolarjev prihodka pristal povsem v okviru lanskih visokoproračunskih akcijskih hitov tipa Con Air in Brez obraza ali Eraserja leto poprej, pri čemer je stal skoraj desetkrat manj kot vsak od njih. Nepričakovano sta precej uspeli tudi George iz džungle z nam povsem neznano igralsko zasedbo in Je ali ni?, v katerem so raziskovali homoseksualnost Kevina Klineja.
Tudi v okviru komičnih dram in romantičnih komedij so v zadnjem letu vsaj Angleži delno korakali vštric z Američani. Komedija Do nazga je s svojim striptizom po svetu prislužila skoraj 230 milijonov dolarjev in enega oskarja, čeprav je stala samo tri milijone dolarjev. Vse to kar kliče po nadaljevanju, ki pa ga bo, kot kaže, le dobil prejšnji angleški romantični hit Štiri poroke in pogreb. Če se Angleži z nadaljevanji uspešnic obotavljajo, so Američani pri njih hitri, posebej če gre za finančno nezahtevne operacije. Tako je Julia Roberts že podpisala pogodbo, s katero se bo njen bivši tokrat ločil, saj je lanski Moj bivši se poroči priigral skoraj 290 milijonov. Le nekaj manj gledalcev sta zabavala oskarjevca Jack Nicholson in Helen Hunt v cinični Bolje ne bo nikoli. Da je komedija »najlažji« žanr, s katerim filmi lahko dosežejo finančni uspeh, so v zadnjih letih nekajkrat izredno uspešno dokazali tudi v Franciji in Italiji, vendar se ti filmi drugod po Evropi niso prebili.
Ostanejo še drame. Poleg že omenjenih sta letos lepo uspeli tudi Šepetanje konjem in Mesto angelov, ki ju poleg siceršnjih kvalitet poganjajo tudi velike zvezde: Robert Redford in Kristin Scott Thomas v prvem ter Nicolas Cage in Meg Ryan v drugem primeru. Zato je zaradi visokih honorarjev indeks njune dobičkonosnosti na domačem trgu precej nižji. Drugod po svetu pa že dobro leto niso uspeli lansirati podobno močne (in produkcijsko ugodne) zgodbe, kot sta jo lani prikazala npr. avstralski Sijaj, ki je po svetu priigral 90 milijonov dolarjev,
milijonov dolarjev, kar je bilo dovolj za drugo mesto po prihodku najbolj uspešnih neameriških filmov zadnjega desetletja. Pred njega se je lani uspelo zriniti samo Bessonovemu Petemu elementu, ki je zbral dobrih deset milijonov več. No, ampak tega, da prihodek sam ni najvažnejši, smo se do zdaj že naučili: Besson je za svojo znanstvenofantastično ekstravaganco namreč porabil skoraj dvakrat več denarja.
ali pa predlani kultni angleški Trainspot-ting, ki se je ustavil dvajset dolarjev niže. Oba sta bila posneta za prgišče dolarjev. Čeprav imajo vsaj Evropejci za izbiro dramatične teme največje možnosti, jim jih Američani ves čas brezobzirno kradejo izpred nosa. To se je npr. zgodilo z zadnjo, z ameriškim kapitalom ekrani-zirano dramo Romeo in Julija, ki se je ustavila šele pri 135 dolarskih milijonih, stroške produkcije pa je pokrila že na domačih tleh, ali pa z viktorijansko dramo
Razsodnost in rahločutnost, ki je iz kinodvoran odšla z enakim rezultatom.
Upamo lahko, da nas pred popolno ameriško dominacijo donosnosti filmskega kapitala na cedilu ne bo pustil vedno zanesljivi George Miller, ki letošnjo jesen v temo dvoran pošilja nadaljevanje Babea. V njem se bo legendarni prašiček tokrat odpravil proti mestu, kjer bo moral rešiti veliko problemov. Prvi del, ki so ga po vsem svetu z enako lahkoto gledali tako otroci kot odrasli, je prinesel skoraj 250
Tom Hanks in Števen Spielberg (Foto Reuters)
ospod Redford, ne-^	koč ste rekli, da je
’	za vas sreča jahati
■	na konju po Utahu.
Ali imate po toliko mesecih dela s fil-I	mom Šepetati ko-
njem še veselje do
tega?
Iskreno rečeno, takoj po snemanju nisem hotel videti nobenega konja več. Toda v osnovi to še vedno ustreza moji predstavi o sreči. Najraje jezdim po svoji farmi v Utahu malo pred sončnim zahodom. Ob tej uri vlada čudna tišina in živali se nenadoma obnašajo drugače. Svetloba postane intenzivnejša. Potem pride neskončno lepi trenutek, ko somrak preide v temo. Ljubim ta trenutek, tako čudovito miren je.
Šepetalec konjem Tom Booker, ki ga igrate, v nekem trenutku pravi, da so konji najboljši učitelji. Kaj ste se naučili od svojih konjev?
Veliko o dostojanstvu in podložnosti. Nekoč je človek prišel na idejo, da lahko konja uporablja za svoje namene, za jahanje ali kot delovno žival na polju. V tem trenutku je nastopil prelom v odnosu. Podvrženje je uničilo zaupanje. Šepetalec konjem Tom Booker, ki ni nikakršen intelektualec. dojame, da je treba na tej točki začeti znova. Konju za trenutek dovoli, da je enak človeku, in potem posluša, kaj ima povedati.
Ali vi poslušate svoje konje?
Ko sem kot otrok začel jahati, je bilo popolnoma jasno, da jih je treba tepsti in jim dominirati, da poslušajo. Toda dlje ko sem preživel z živalmi, bolje sem razumel, da je treba dober odnos zgraditi ne na pokoritvi, ampak na zaupanju. Konju ne kažeš, kdo je gospodar, ampak da hočeš razumeti. To daje konju priložnost, da daje od sebe znamenja. Začne se sproščati.
Na koncu vašega filma, ki temelji na uspešnici Nicholasa Evansa, Tom Booker konju spodveže eno nogo in ga torej naposled vendarle prisili v podvrženost. Ali ni to ravno tista brutalnost, ki jo šepetalci konjem odklanjajo?
To metodo sem tudi sam uporabil. Samo videti je brutalna. V resnici hoče Booker zlomiti še zadnje preostale negativne energije in strahove živali. Ko se mu to na mehki način ne posreči, prisili konja na tla. Potem se mož povzpne na konja in ga začne gladiti. Lahko bi ga ranil, vendar ga ne. Žival to dojame in iz tega se razvije zaupanje.
To zveni kot sporočilo filmarja Redforda občinstvu.
Če ne bi hotel s svojimi filmi ničesar doseči. najbrž sploh ne bi imel energije, da bi se jih lotil.
In kaj vam je tokrat preskrbelo potrebni energijski sunek?
Zgodba, ki jo film pripoveduje, je metafora za ravnotežje med človekom in naravo. Ker smo tako arogantni, da verjamemo. da lahko naravi odrečemo spoštovanje. uničujemo to ravnotežje, od katerega je odvisno tudi naše lastno preživetje. Preblizu Soncu letamo, ravno zdaj, v našem času. Ljudje kot rančer in šepetalec konjem Tom Booker, ki to razumejo in ustrezno živijo, so ogrožena vrsta. Trgovci z nepremičninami jim jemljejo zemljo in pri tem jim gre samo za hiter denar. Ran-čeiji se skušnjavi ne morejo upreti, ker jim dohodki z njihovih farm ne zadostujejo.
Na koncu zato vsi plačamo.
Vas to gotovo manj zadene.
Drži. Toda družina, na katere farmi v Montani smo snemali, živi na primer iz rok v usta. Povsod okoli nje kmetje prodajajo zemljo, ker podlegajo skušnjavi denarja. Hotel sem prikazati far-marsko življenje, še
preden bo postalo le še ----------------
spomin.
Ali ne gre v filmu predvsem za ljubezen?
Ja, vendar za povsem različne ljubezenske zgodbe. Zame je najpomembnejša znova odkrita ljubezen med materjo in hčerko. Vendar obstaja tudi ljubezen otroka do konja, ljubezen kmečke družine do njihove dežele, Bookerjeva ljubezen do njegovega dela in ljubezenska zgodba med Bookerjem inmaterjo.
Taje muhasta visoka intelektualka iz New Yorka. Njena hčerka je doživela hudo nesrečo pri jahanju in zdaj je pripeljala otroka in konja na terapijo na deželo. Tam naleti na samozadovoljnega natur-ščika - ali ni ta konstelacija nekoliko preprosta?
Ne, zadeva tipičen ameriški kontrast med vzhodom in zahodom. Poznam ga iz lastne izkušnje. Kariero sem začel na Broa-dwayu in z družino živel na vzhodni obali. Toda moje srce pripada zahodu, kjer sem rojen.
V filmu ne gre na tla samo konj, tudi ženska izgubi vse svoje gotovosti. Postane brezposelna in se skesano vrne k možu. Naj bi bil to happy end?
Zakaj ne? Annie se je bojevala proti vsemu, potlačila je svoje občutke, svoje negotovosti, svoja koprnenja. Toda šele ko je sebe in hčerko zaupala šepetalcu
Robert Redford, igralec in režiser
Šepetati konj em
konjev in se sprijaznila s tem, da nima vsega pod nadzorom, najde pot k sami sebi.
Začne kot uspešna v poklicu dejavna ženska in konča kot hišna mamica. Strma kariera.
Ni ji treba ostati brez dela, če noče. Toda Annie noče več tega starega življenja brez pravega središča. Instinktivno ve, da ji je nekaj manjkalo, kar je kompenzirala z vedno bolj trdim delom. Zato napravi naposled družino za središče življenja.
Ali je to vaš prispevek k oživljanju spomina na tradicionalne vrednote, kot je to ta čas v ZDA v modi?
Gotovo mislite na »family values«. Sovražim ta izraz. Izmislilo se ga je nekaj ultra konservativnih desničarjev. Te family values so mit, reklamni slogan brez vsebine nekakšnih politikov. Amerika je polna zlomljenih družin. Vendar obstaja tudi gibanje, ki izhaja iz žensk, ki so napravile poklicno kariero, vse preizkusile in ki so zdaj v poznih tridesetih ali zgodnjih štiridesetih letih spoznale, kako pomembno je dobiti otroka in preživljati čas z njim. To je veliko bolj pomembno in pristno kot ideološko čvekati o family values.
Torej je to, da se Annie odreče karieri, do neke mere feministično stališče?
Vsaka ženska ima pravico početi tisto, kar hoče, in če hoče biti gospodinja, je tudi to v redu. Toda ne glede na to, kar počne, mora biti ob tem srečna.
V romanu kot podlagi za film je Annie od Toma ostal vsaj skupni otrok. To ste v filmu črtali.
Do tega je prišlo šele med snemanjem, tuje dobil film skoraj lastni glas. Meni in Kristin Scott Thomas, ki igra Annie, je postalo jasno, da se mora ženska odločiti med ljubimcem in hčerko. Kar je bila zanjo pri vsej seksualni napetosti zelo težka odločitev.
Seksualni napetosti? Saj sta se komajda poljubila.
To vidite preveč površno. Čutnost med njima se razvija že med prvim skupnim jahanjem. Prepuščena mu je, situacija, ki je ta samostojna, neodvisna, tudi nekoliko trda ženska pravzaprav ne more pre-nesti.Toda potem ne more drugače, kot da se čustveno odpre in dopusti afero. Zdelo se mi je zanimivo pokazati, kako sta dva človeka nenehno na tem, da skorajda izgubita kontrolo in jo potem vendarle ohranita.
Prava ljubezen je v odrekanju?
Ne na splošno. Gotovo je lahko spolni odnos zelo zadovoljujoč. Toda tu je napetost v tem, da se ljubeča se človeka kljub vsej strasti ne dobita.
In v Hollywoodu ni nihče rekel, gospod Redford, kje pa ostaja seks?
Na srečo lahko delam svoje filme, ne da bi me kdo nadlegoval. Šepetati konjem kaže, da lahko še vedno delaš filme brez high-techa. Toda v osnovi imate seveda prav. Seks in nasilje sta obvezna. Producira se skoraj izključno trilerje in apokalipse, kajti Hollywood hoče služiti denar in nič drugega. Jaz razumem svoje delo kot umetnost - in zato se moram nenehno boriti, da lahko pripovedujem zgodbo s karakterji, ki prestajajo konflikte.
Zakaj vaš junak, drugače kot drugi, ostane živ?
Zdelo se mi je preveč melodramatično in tudi preveč preprosto, da bi ga pustil umreti zaradi nesreče pri jahanju. V klasični mitologiji izvede vsak junak svoje dejanje med žrtvami. Tom ozdravi konja in tako privede mater in hčerko skupaj. Zato pa se mora odreči svoji veliki ljubezni.
Alije v resnici tako preprosto, kot se zdi v vašem filmu, medsebojno povezati ljubezen, svobodo in povezanost kot v zakonu?
Odkrita ljubezen potrebuje medsebojno pripadanje. Svoboda pa spet nastane, če je ljubezen resnična. Po drugi strani je treba nenehno ostajati odprt za spremembe. Samo potem se počutiš svobodnega. Kdor se zapre, kdor je poln strahu, da bo izgubil, kar ima, bodisi materialno bogastvo ali ljubezen, to svobodo izgubi. Toda vse to vzdržati, po možnosti v trdni zvezi, je filmu gotovo laže kot v življenju.
Der Spiegel, Hamburg
Avtorikša
Ropotulja New Delhija
Viljem Gogala
etošnji monsun jo je zagodel, kot je ni že d.olgo. Medtem ko se je sosednji Bangladeš utapljal v stoletnih j poplavah, so se v New Del-hiju zaman ozirali v razbeljeno nebo. Odrešitve v obliki naliva od nikoder, le sopara, ki je lepila znameniti prestolnični smog na čelo in lica nesrečnikov brez možnosti zatočišča ob domačemu ventilatorju. Preko sto tisoč voznikov motoriziranih avtorikš v tem velemestu, ki ob mehiški prestolnici velja za najbolj onesnaženo mesto sveta, je bilo najhuje prizadetih. Pravzaprav je šlo go-nilcem klasičnih rikš na nožni pogon še huje, a teh zaradi njihove počasnosti in slabe mobilnosti, skratka neprilagojenosti hitremu utripu modernega življenja, v večjem delu mesta že dolgo ni več najti.
V svojih trikolesnih mopedih s platneno streho in s sedežem, namenjenim potnikom zadaj, veljajo avtorikše za najprimernejši način prevoza po velemestu brez podzemne železnice, kronično prezasedenimi avtobusi in dragimi taksiji. Avtorikše so hitre, sorazmerno poceni in ob hudi konkurenci za omejen zaslužek vselej tam, kjer bi se komu lahko zahotelo po prevozu. So dobrodošla izjema sicer slabo delujočega mestnega prevoza in so nedvomno tiste, ki mesto rešujejo pred prometnim kolapsom. New Delhi, po katerem zdaj trobi več avtomobilov kot po treh enako velikih metropolah Bombaju, Madrasu in Kalkuti skupaj, je temu zapisan že nekaj let. V zadnjih desetih letih se je število šoferjev na cesti pomnožilo že za trikrat, avtomobilska mrzlica pa ne pojenjuje.
Prva generacija indijskih voznikov se kulture vožnje šele uči. Prehitevanje po levi in desni, vožnja v nasprotno smer in prečkanje dveh polnih črt so tod redno videne operacije; spremljata jih trobljenje in izsiljevanje prednosti tistih, ki jih varuje debelejša avtomobilska pločevina. In avtorikše imajo najtanjšo, trčenju se morajo izogibati bolj kot varnejši avtomobili, ki to skrb prepuščajo ranljivejšim. Nevarnosti na cesti torej ne manjka in šoferji avtorikš to vedo: »Da, vidim zelo veliko nesreč,»je po indijsko pokimal šofer, »razbitih avtorikš, tudi mrtvih ljudi.« Toda varnost na cesti je stvar, ki se je ne da prirejati po lastnih željah, z njo se je treba sprijazniti. Rešitev je beg v fatalizem, kismet, kot mu pravijo v Turčiji, in krvavi krog je zaprt. Ta vdanost v usodo, ki jo popotnik spoznava po vsej Aziji, sama nedvomno prispeva k neodgovorni vožnji šoferjev in včasih prav neverjetni nepazljivosti pešcev. Tudi povprašani šofer avtorikše je verjel v usodo. »Ne, sploh se ne bojim,« pravi, »smrt me lahko ujame tako na cesti kot doma, medtem ko berem časopis, to določa bog. Zakaj bi se bal?« Kaj torej potniku s takšnim voznikom ostane drugega, kot da se z usodo sprijazni še sam?
Že omenjeno bi bilo dovolj za ugotovitev, da poklic šoferja avtorikše ni lahek posel. Ampak sopara, smog in nevarnosti kaotičnega prometa niso vse nevarnosti, ki prežijo nanj. Te so tako tehnične narave - nekoč sva s šoferjem iskala na ovinku izgubljeno os; kot psihološke — zaradi izsiljevanja prednosti je bil drug šofer komaj rešen pesti razbesnelega taksista.
Ločevali so ju kar sredi križišča. Najhujša poklicna nadloga pa je mestna oblast. Pred približno mesecem dni je izšel mestni odlok, po katerem več ko petnajst let stara komercialna vozila ne smejo več na cesto, naperjen v glavnem zoper avtorikše. Njihovi dvotaktni motorji, zlasti pri avtoriicšah starejšega datuma, veljajo za glavne onesnaževalce mestnega zraka, in boj za čistejši zrak je osnovna naloga mestnih očetov. Sleherni njihov novi projekt, pa najsi gre za načrtovani metro ali pa popolno prepoved prodaje osvinčenega bencina v mestu s prvega septembra letos, v lokalnem časopisju spremljajo plačane reklame in moto - za čistejši Delhi. Tudi omenjeni odlok je bil, po katerem je 20 odstotkov šoferjev čez noč ostalo brez dela. V državi, ki ne pozna socialne varnosti, je ob takšni vladni potezi odgovor prizadetih znan vnaprej. Stavka. Letošnje praznovanje praznika neodvisnosti je tako zaznamovala splošna stavka šoferjev avtorikš in taksijev, ki je povsem ohromila mestni promet in mestno vlado prisilila v nečasten kompromis. »Imamo preveč demokracije, stavk je kratko malo preveč,« je to komentiral jezen domačin, prizadet zaradi istočasne stavke elektro-distributerjev, zaradi katere po nekaj ur na dan sopare ni preganjal ne ventilator ne zračno hlajenje. Julijska stavka zdravnikov je imela za posledico nekaj smrtnih primerov v bolnišnicah.
Šoferji avtorikš sicer ne živijo najslabše. Medtem ko vozniki klasičnih rikš spadajo na samo družbeno dno, saj gre za eno najslabše plačanih del na planetu sploh (to delo v predmestjih Delhija ob domačinih opravljajo begunci iz Bangladeša, ki v Indijo prihajajo s trebuhom za kruhom), je vožnja motorizirane različice rikše bistveno bolj donosen posel. Ob približno sto dolarjih mesečne plače ima šofer ponavadi v lasti tudi samo vozilo, ki ob nakupu stane dva tisoč dolarjev. Zadosti, da bi najuspešnejše med njimi vpisali v srednji sloj. Srečal sem celo šoferja, ki se je pohvalil, da ima za svoj trikolesnik urejeno kasko zavarovanje.
Poštenost je med taksisti po svetu bolj redka odlika in v Indiji ni nič drugače. Šoferji avtorikš kaj hitro pozabijo nanjo, še zlasti če imajo opravka s tujcem. Mestna oblast je zapečatila enotno tarifo prevoza, ki jo teoretično izkazuje rikša-meter. Toda v praksi je drugače. Rikša-meter teče hitreje, kot bi moral, za to -kot mi je razložil neki voznik - obstajajo pravcate servisne delavnice. Cena storitve je komaj omembe vredna. Še bolj pogosto pa rikšameter sploh ne začne teči in tudi potnikovo opozorilo ga ne spravi v tek. Žakaj bi le, ko pa si je zviti šofer končni znesek že zamislil.Takrat bosta le moč volje in prisebnost potnika odločila, koliko manj bo v resnici prejel.
Sicer pa, le kdo bi jim zameril, če pod neusmiljenim pritiskom narave, države in konkurence, ene bolj neusmiljene od druge, tu pa tam opetnajstijo nas naivne tujce. Pravila igre so dana, triki veljajo v obeh smereh. Kot bo še neuigrani tujec plačal več, tako bo stiske vajeni lokalni študent plačal manj, kot bi moral — vedoč, da šoferju avtorikše policaj zlepa ne bo verjel na besedo. Na delhijskih ulicah veljajo kruti zakoni preživetja in pošteno je, če to spozna vsak sam. To pa nekaj stane.
Konec
ko vzpostavite najgloblji stik z glasbo in vlogo?
To je magija. Nekakšen 'zone out’. Preden grem na oder, sem Kathleen, ko stopim na oder, poskušam biti samo to, kar pojem, in pozabim, kdo sem. Včasih ko govorim o vlogi, ki jo pojem, o Luciji Di Lammermoor, na primer, se zavem, da je ona tista, ki počne to, kar počne, ker tako čuti; mora peti to, kar poje, mora biti takšna. In tega ne pojem kot jaz, temveč kot ona. Res, kadar sem na odru kot Lucia, se ne počutim več jaz.
Zanimivo, prav z vlogo Lucie ste pred sedmimi leti nastopili v ljubljanski Operi...
Ja, točno. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Ljubim Ljubljano! Še vedno imam nekje shranj en video s te predstave... Spomnim se, da je bilo občinstvo zelo toplo, odprto. Prav pred kratkim smo na koncertu v Mehiki sodelovali z vašim dirigentom
Markom Letonjo. Izjemen človek. Izjemen talent... Na Ljubljano imam lepe spomine... Mislim, da sem z Lucio nastopila vsaj petkrat...
Lucia di Lammermoor je očitno ena vaših prelomnih vlog...
Ja, obožujem jo. Ljubim scene norosti, umiranja. To je genialno. Večje od življenja samega. Tako kot opera. Mislim, da je opera večja od življenja . Je vse, kar bi si želel storiti v realnem življenju, pa si ne dovoliš. Včasih si želiš jokati, kričati, se prepustiti norosti, pa tega ne storiš, ker to ni dovoljeno.
Je' potem po vašem patos pravzaprav izraz življenja?
Točno tako. Ta rigidna družbena pravila nam ne dovolijo, da bi odprli ventile in si dovolili bes, kričanje, norost. V operi se to lahko zgodi.
Se kdaj zgodi, da se na odru med petjem zaveste, da vaš glas in telo nista več pod vašim nadzorom?
Ne maram besede nadzor. Ne verjamem v to. Verjamem, da so pevci kot dirkalni konji. Tik pred nastopom si poln čudne energije, adrenalina, ves se treseš, ker ne moreš pričakati, da boš stopil na oder; in ko končno stopiš na oder in začneš peti, samo pustiš, da gre... Spustiš vajeti in dovoliš, da se vsa ta napetost sprosti. To ni kontrolirano. Gre samo za popolno koncentracijo, osredotočenost na svoj glas in vlogo. Zame je koncentracija mojega glasu kot rezilo britvice. Gre za umetnost, kako energijo, ki se zbira v meni, skoncentrirati in jo prenesti v glas in emocije. A takoj ko začneš nadzirati to, kar počneš, ne moreš več dajati... Morda gre le za nianso v izrazu, toda kadar gre za petje, ne bi uporabila besede nadzor.
Bi petju rekli darilo ali talent?
To je darilo. Petje je božje darilo. Drugo darilo, ki je prav tako pomembno kot glas, je moč, da stopiš pred ljudi in zapoješ. Tudi to je dar. Mnogo dobrih pevk je, ki čudovito pojejo, medtem ko pomivajo posodo in čistijo hišo. Toda če jih postaviš pred desettisočglavo občinstvo, tega ne zmorejo več.
In tudi sposobnost, da odpreš svojo dušo pred ljudmi, ki jih ne poznaš, tudi za to sta potrebna moč in pogum. Kar pomeni tudi, da včasih delaš napake...
In si dovoliš biti ranljiv...
... da, ranljiv pred ljudmi, ki jih sploh ne poznaš...
Ste se kdaj počutili ranjeni?
Oh, seveda. Spomnim se, ko sem pela Kraljico noči v Hamburgu.Bilo je v redu, vendar ne tako, kot sem si želela. Zeblo me je in eden od mojih visokih fjev nekako ni prišel ven. Ko je po drugi ariji nekdo med občinstvom zavpil ’buu’, je bilo, kot bi mi zabodel nož v srce. A to moraš sprejeti, tako kot sprejmeš, ko ti ljudje ploskajo, kričijo tvoje ime in vzklikajo bravo.
Seveda vsakič upaš, da se boš dal vsem in da boš vsakemu, za katerega poješ, dal enak del sebe, toda to ni vedno mogoče. Toda če se popolnoma zapreš in si ne dovoliš več, da te ranijo, mislim, da ne moreš več dajati. Če izgubiš občutljivost, ne moreš več občutiti. Zato se raje včasih počutim ranjeno, kot da bi izgubila svojo občutljivost.
Kako se počuti operna pevka takrat, ko se luči ugasnejo, ko pade zastor? Izčrpana, prazna?
Ne, sploh ne. Vedno se počutim zelo polno, evforično. Ko sem bila v Združenih državah bolniška sestra, nisem niti sanjala, da bom kdaj operna pevka. Zato je zame življenje še vedno podobno sanjam. Zdi se mi čudovito, da imam možnost, da živim svoje življenje tako, kot sama hočem, in v njem počnem tisto, kar si najbolj želim. Ne bi ga zamenjala za nič na svetu. Pa čeprav včasih, ko pojem, mislim, da bi lahko to storila bolje... V življenju pač moramo biti trdi do sebe in zahtevati od sebe največ. Če se po predstavi zgodi, da prideta k meni eden ali dva poslušalca in mi rečeta, da je bila predstava nekaj najbolj presunljivega, kar se
jima je zgodilo, je to zame dovolj. Če se to zgodi, se počutim srečna, da počnem to, kar počnem. Želim se dotakniti ljudi, ne le preizkušati svojih glasovnih sposobnosti in izvajati popolno glasbo. Popolno glasbo lahko ustvari računalnik, nihče pa ne more ljudem dati tistega, kar jim dam jaz, samo jaz na odru. Ne računalnik, temveč moja duša, glas, moje telo in razum. Ker sem neponovljiva, tako kot vsi. Nihče ne poje tako kot Kallen, nihče tako kot Cynthia. In če za nekoga pravijo, da je druga Maria Callas, je to popolnoma zgrešeno. Ker nikoli ne bo druge Callas. Nikoli ne bo drugega kogarkoli že.
Zato nikoli ne stopim z odra in si rečem, zdaj je končano. Zame ni nikoli končano. Ena predstava vodi v drugo. Na vsakem nastopu moram delati, razmišljati o tem, kaj moram storiti, da bo prihodnja predstava boljša.
Ste kdaj pomislili na to, da se bo nekoč vse to končalo?
Kaj? Glasba? Kje pa. Nikoli.
Mislim na vaš glas. Ste kdaj razmišljali o tem, da ga nekoč ne bo več?
Hm, seveda sem. Glas je darilo in verjetno ga ne bom imela za zmeraj. Nikoli ne veš. Zdaj še verjamem v to, da bom pela vsaj do svojega petinšestdesetega leta, toda če ne bom mogla, bom poskušala učiti nekoga, ki bo pel do svojega petinšestdesetega leta... (hudomušen nasmešek) Moja glasba se ne bo nikoli končala.
... Ko bom nehala peti, bom svoje znanje prenesla na koga drugega...
Ko ste delali kot bolniška sestra, niste nikoli pomislili na to, da boste kdaj doživljali ovacije na svetovnih odrih, ste rekli...
Ne, ne, kje pa.
Toda to ste si vedno želeli.
Seveda. To je tista stvar, ki je bila vedno nekje v meni. Od nekdaj sem oboževala igro, ta občutek, ko se potopiš v vlogo in postaneš nekdo drug. Ze v srednji šoli sem igrala Shakespeara, a ko sem začela delati kot negovalka, sem prekinila z gledališčem. Potem so mi ponudili vlogo Al-monce v neki katoliški cerkvi. Nič posebnega. Imela sem nekaj težav z glasom, ker pač nisem poznala tehnike, zato sem začela z vajami, predvsem zaradi lastnega zadovoljstva. Vadila sem tudi po deset ur na dan, bilo je težaško delo. Potem mi je učitelj predlagal, naj grem na avdicijo, prišla sem naravnost iz bolnišnice, v beli bolniški obleki, in ko me je vprašal, kje je pianist, sem rekla, da ne pojem ob klavirski spremljavi. Potem me je vprašal, kje imam note, in jaz sem rekla, da ne berem not. (smeh) Kaj, nameravaš zapeti Happy Birthday? je bil ciničen. Ne, Ma-dame Butterfly, sem rekla. In potem sem zapela, kar tako, na pamet, in prepričana sem, da je bilo grozno. Toda po čudnem naključju mi je ponudil privatne ure, čeprav to ni bilo značilno zanj. Bila sem težaven študent, on pa je bil tako potrpežljiv. Imel je neverjetno domišljijo. Še danes sem mu hvaležna za to, kar je naredil. Gospod Dan Presley. Pripravil me je do tega, da sem začela hoditi na tekmovanja in tam tudi zmagovati.
Kdaj ste se zares zavedli, da morate peti opero?
Mislim, da je bilo po letu in pol učenja z njim. Delali so produkcijo Cosi fan Tutte in dal mi je drugo vlogo Despine, ki ni preveč glasovno zahtevna, kot veste, a doživela sem izjemen odziv občinstva.Takrat sem si rekla, to je vendar zlitje dveh stvari, ki jih najbolj ljubim, petja in igre. To je fantastično! Do tedaj nisem hiti pomislila na to, da je opera lahko tudi igra. Ja, takrat se je pravzaprav začelo ...
Ste kdaj pomislili na film?
To bi nekoč rada poskusila. Mislim, da bi bila lahko zelo dobra filmska igralka. Nisem lepa, toda vem, da imam pravo osebnost za to. Če kdaj ne bi mogla peti, bi bila filmska igra nekaj, kar bi si res želela početi. Kot majhna punčka sem vedno sanjarila o Broadwayu, saj veste, ameriška glasba in vse to...
Mislim, da sem lahko zelo srečna, da imam mnogo darov. Če se kdajkoli zgodi, da izgubim glas, bom lahko počela toliko drugih stvari, ki so mi prav tako blizu...
Katere so te stvari?
Lahko igram, lahko učim, lahko pišem, slikam, lahko sem bolniška sestra. Karkoli že. Toliko možnosti. Zame je dar petja še vedno najlepši dar, toda če se zgodi, da ga kdaj izgubim...
Kako razumete razmerje med talentom in delom?
Mislim, da je dolžnost vsakega od nas, da razvija svoj talent. Če je talent darilo, potem ga ne zakoplješ v zemljo, ampak ga raje pomnožiš.
Biblična prilika o talentih?
Ja, ker verjamem v boga. In zato tudi uporabljam ta izraz. Če sprejmeš božje darilo, je tvoja dolžnost, da lahko narediš nekaj z njim. Gre samo za izbiro. Ko se ti v določenem življenjskem obdobju nenadoma začnejo odpirati vrata in veš, da moraš izbrati prava, te bog potisne prav v tisto smer, v katero naj bi šel...
Vi ste izbrali opero. So se z nastopi s tremi sopranistkami pred vami odprla nova vrata ali vrata vstran? »To ni opera,« je o vaših skupnih nastopih rekla vaša prijateljica Kallen Esperian.
Seveda ni. To je koncert. Zabava. Vsakemu izmed občinstva daš košček. In moram reči, da je to veliko težje kot opera. V operi poješ petnajst minut, greš z odra in se potem vrneš nazaj v isti vlogi. Tukaj si na odru ves čas in medtem zamenjaš vsaj dvajset različnih vlog, dvajset osebnosti. Kar je veliko bolj zahtevno in obenem veliko bolj zabavno. Pravi izziv pa vidim v tem, da skupaj z Kallen in Cynthio ustvarjamo harmonijo. Za nas to pomeni nekaj novega, svežega. Če se ujameš z dvema
sopranoma na profesionalni in človeški ravni, je to vendar nekaj najlepšega. Za vse tri je to nov izziv, čudovita izkušnja. Mislim, daje ta ženska moč izjemna, tudi zato, ker nikakor ni nekaj samoumevnega. Ni namreč tako lahko najti močnih žensk, ki bi se tako idealno ujele na odru in za njim. Skupaj nakupujemo, skupaj se zabavamo, skupaj gremo v savno...
Sindrom Čarovnic z Eastwicka?
(smeh) Ja, prav to je tisto, na kar sem tudi jaz pomislila, ko smo se prvič našle skupaj. Lahko bi rekli tudi »klub prvih žena«, če hočete...
Torej vi sami nimate predsodkov do prodajanja klasične glasbe, zavite v paket komercialnosti?
Mislim, da je to čudovito. Glasba je glasba, pa naj gre za klasično, neokla-sično, moderno ali popularno glasbo.
Nekateri so zelo skeptični kar se tega tiče...
Seveda so, toda naj pridejo in poslušajo predstavo, preden se odločijo. Tudi prvi video, ki smo ga naredile skupaj, ne more dati prave slike o tem, kar počnemo zdaj. In nikakor nas ne morejo primerjati s tremi tenorji. Tukaj gre za tri ženske, vsaka od nas govori vsaj tri jezike, če ne štirih; za ženske, ki lahko pojejo ameriško glasbo na ameriški način, že v drugem hipu pa opero zapojejo s šolanimi opernimi glasovi. In mislim, da nas to dela malo drugačne. Naša predstava je popolnoma zaokrožena. Če si nekdo, ki pride na naš koncert zato, da'bi slišal Summer-time, reče »ta Tosca je fantastična!« smo dosegle svoj namen. Ali če nekdo, ki nas morda posluša zaradi Madame Butterfly, ugotovi, da je Porgy in Bess pravzaprav sijajna stvar. Morda si bo šel nekega dne prav zato pogledat Porgy in Bess. To je tisto, kar hočemo. Ponuditi paleto glasbe za vsakogar. In morda s tem dati nekaj novega nekomu, ki tega ne pričakuje.
Verjetno imate svojo lastno definicijo glasbe.
Kaj je pravzaprav glasba, po vašem?
Uhh... (smeh) Glasba je... življenje. Ni dveh ljudi na svetu, ki bi lahko zapela isto vrstico na isti način. Ni. Zato ker glasba ni nikoli v nobenem trenutku ista kot trenutek pred tem.
Poleg_ skladateljskega daru je dar inter-pretatorja prav tako izjemen in vznemirljiv... Lucio sem zapela verjetno več kot stokrat. Toda vsakič se je zgodilo nekaj novega, vsakič se je nekaj spremenilo. Zato ker se spremeniš ti sam. In tisto, kar pride ven z našimi glasovi, je samo odsev tistega, kar se nam dogaja v notranjosti. Ko je čas za jok, najdeš razlog, da jočeš. Ko je čas za norost, najdeš razlog za to. Vedno ga.
Glasba je nekaj, kar pravzaprav nikoli ne bo moglo umreti. Ker bo vsakič nov interpretator našel nekaj novega. Ker je glasba bolj živa kot življenje.
Nekateri igralci trdijo, da pri večkratnih ponovitvah predstave izgubijo pristni občutek za vlogo, da se vse dogaja na podlagi čustvenega spomina.
Že, toda to se po mojem zgodi samo, če si dovoliš, da zdrsneš v rutino.
Toda pri toliko ponovljenih predstavah ti to omogoča, da preživiš, da ohraniš sebe.
Jaz tega ne občutim tako. Zame to pomeni, da greš po liniji najmanjšega odpora. Položiš se v škatlico, pritisneš gumb in točno veš, kaj bo prišlo ven. Toda ti si še vedno v škatli. Osebno mislim, da se na tak način ne moreš nikogar zares dotakniti. To gotovo ni pravi način, da se ljudem naježijo dlake, da začutijo glasbo do skrajnih meja. Jaz hočem prav to. Ljudi hočem pripraviti do tega, da začutijo, kaj je v meni. To je osvoboditev, katarza. Ko pojem, se osvobajam vseh kompleksnih, močnih čustev... In... (nasmešek) to je veliko bolje, kot da obiskujem psihiatra.
Kdaj veš, če se zares dotakneš? Ni večna dilema umetnikov prav v tem, da morda takrat, ko sam najmočneje doživljaš vlogo, občinstvo tega ne občuti na tak način...?
Mislim, da to lahko začutiš. Da to preprosto veš. Ko sem pela Palmino, tiste vrstice »Bolje je umreti kot nadaljevati s takšnim življenjem ...« je po ariji v dvorani zavladala popolna tišina. Pomislila sem -bila sem grozna. In potem sem zaslišala vzdihe ljudi v prvi vrsti. Ena od žensk je jokala.Toje bilo zame dovolj.Ta trenutek tišine, preden si kdorkoli drzne zmotiti atmosfero... Posebno v dramatični operi je to znak, da si dobro opravil delo. In to je moje delo. Da pripravim ljudi do tega, da jočejo.
In da se smejejo?
To raje počnem v privatnem življenju, (glasen smeh) Zanimivo, da zelo redko pojem zabavne opere, čeprav sem v privatnem življenju zelo smešna. Ljudje okrog mene se ves čas smejejo. Nekje v meni pa je čudovit, melanholičen del moje duše, ki se izrazi na opernem odru... Včasih je pevec med ustvarjanjem tako globoko zatopljen vase, da ne more sam soditi o svojem delu. To moraš prepustiti občinstvu. Naš koncert je za ljudi, ki občutijo. Za tiste ljudi, ki si ne želijo samo poslušati, ampak tudi globoko čutiti.
Ste morda videli film Kieslowskega Dvojno Veronikino življenje, v katerem se glavna junakinja tako globoko preda glasbi, da na odru, med predstavo umre, ker si je z glasom drznila poseči onstran...?
Filma na žalost nisem videla, a vem, kaj me hočete vprašati. Veste, ljudje velikokrat rečemo, da se predamo do smrti, kadar se nečemu predamo tako močno. Toda gre samo za način izražanja. Osebno mislim, da predajanje glasbi pomeni samo to, da se predaš življenju. Glasba je vedno samo življenje, ne smrt.
■
Vesna Milek
Pred nastopom Treh sopranov novembra v Cankarjevem domu
rije soprani so nov j	^ plod možganske ne-
vihte Tiborja Rudasa, impresarija, ki je leta 1994 zbral tri velika operna imena. Pavarottija, Dominga in Ca-L— rrerasa, in jih zapakiral v blagovno znamko treh tenorjev. Januarja 1996 je tako na podoben način izbral tri sopranistke Kathleen Cassello, Kallen Esperian in Cynthio Lavvrence, ki kljub temu. da so pred tem samostojno nastopale v vsaki pomembni svetovni operni hiši. šele zdaj - kot trije soprani — postajajo vzhajajoče zvezde.
Po zaslugi mlade produkcijske hiše Ma-itreya iz Celja jih bomo 28. novembra lahko slišali tudi pri nas.
Kako je srečanje s Tiborjem Rudasom. impresarijem, ki je ustvaril blagovno znamko Trije tenorji, spremenilo vaše življenje?
Oh. to je moj najljubši predmet pogovora ... (smeh)
Mislim, da je Tibor, s tem ko nas je zbral skupaj, vsaki od nas dal najlepše božično darilo. On je »interprenour« v starem pomenu besede, kar pomeni, da na svetu ni nikogar, ki bi počel to. kar počne on. Podpira nas. skrbi za promocijo, ves čas je z nami. spremlja naš napredek. Delo. ki gaje izbral, je zelo posebno. Odločil se je, da bo s tremi, ne ravno neznanimi, vendar vsekakor ne tako znanimi glasovi, kot so trije tenorji, poskusil podobno. In to mu je tudi uspelo.
Izbral vasje ne le zaradi vaših glasov, temveč tudi zaradi vaših značajskih lastnosti, ste povedali v enem izmed intervjujev.
Natančno tako. Hotel je tri komunikativne pevke, ki ne bi tekmovale za odziv občinstva, ampak tri različne . ki bi ustvarile poseben stik z občinstvom in same med seboj ... Tri dovolj močne osebnosti, ki so samozadostne in ne potrebujejo po-
trjevanja... In lahko vam povem, da je v opernem svetu to zelo redka stvar.
Tibor je človek, ki ima neverjeten občutek za ljudi. Mislim, da je naredil nekaj neverjetnega, ne le, da je izbral prave osebnosti, temveč tudi tri glasove, ki imajo v osnovi enak razpon, torej več kot tri oktave, kar je v vsakem primeru redkost. Tri različne barve glasov, ki se med seboj ujemajo. Ima uho glasbenika, srce svetnika, in instinkt poznavalca glasbe.
So torej trije soprani medijski ženski udarec trem tenorjem?
Ne, sploh ne. Ko se je Tibor odločil za tri tenorje, je izbfal tri zelo znane moške, za katere je vedel, da lahko z njimi napolni stadione. Ni mu bilo treba nič drugega, kot da je njihova imena dal v program. Z nami pa je Tibor preizkusil svojo moč v izbiranju. Izbral je tri osebe, dokaj neznane širšim krogom, in preizkusil svojo moč s tem, da jih je poskušal prodati kot celoto.
Tudi naš program se močno razlikuje od programa treh tenorjev. Večji del glasbe, ki jo pojemo, pojemo skupaj. Ko smo se na začetku dogovarjali, katera od nas bo zapela prvo arijo, je Tibor rekel, da moramo na oder priti kot skupina in se tako tudi predstaviti občinstvu. Jedro skupine smo »mi«, ne jaz. Ne posameznik, temveč me tri skupaj. In to se močno razlikuje od ideje treh tenorjev.
Hočete reči, da ne glede na boj za občinstvo in egocentrizem, ki vlada v svetu opere, tri lepe, nadarjene ženske resnično sodelujejo med seboj. Da ne gre samo za del igre na odru, ki si jo je zamislil Rudas?
Kje pa! Res se imamo rade, kar se mi zdi najbolj neverjetna stvar, ki se mi je zgodila. Res je, kot pravite, da je v svetu opere, tako kot v drugih umetnostih, ki vključujejo določen egocentrizem in poudarjanje lastne osebnosti, zelo težko doseči takšno harmonijo. Tako redko je, da se najdejo tri ženske, vse tri zelo močne
osebnosti,in da se tako sijajno razumemo. Vsaka od nas ima svoje posebnosti, vsaka .od nas ima priložnost, da zasije v ariji, in vsaka od nas ve. kdaj in kako lahko podpre skupino. Nikoli ne tekmujemo med seboj.
Kar je popolnoma v nasprotju s splošno prevladujočo predstavo o opernih divah...
Ne, sploh ne gre za dive...
Kaj vam osebno pravzaprav pomeni izraz diva?
Hm, diva ima zame rahlo negativen prizvok. Diva pomeni, da si nekako odmaknjen od ljudi, da si usmerjen predvsem vase...
Dandanes je diva zastarela oblika nečesa, čemur bi včasih rekli operna zvezda. V tem času moraš biti odprt, pogumen v razgaljanju, da se dotakneš ljudi, ne le z glasom, temveč tudi z energijo, ki jo izžarevaš; da se dotakneš tudi mladih ljudi, ki bodo po tvojem nastopu morda bolj vzljubili opero... Moraš dajati,komunicirati. .. In mislim, da dive tega ne počnejo več. Moraš imeti avro nekoga, ki ljubi tisto, kar počne, in se zaveda, da to počne najbolje, kot zna, in iz srca. Mislim, da ustvarjanje zidu med mano in občinstvom v času, v katerem smo, ne učinkuje več.
Poleg ljubezni do glasbe in občinstva je tudi popularnost eden od razlogov, da ste postali del treh sopranov?
Seveda. Tudi popularnost je razlog, da poješ. Popularen postaneš samo, če komuniciraš z ljudmi. Včasih med koncertom začutim takšno tišino med. občinstvom, da lahko slišim svoje dihanje. In to je tako presunljivo. Ker to pomeni, da vsak izmed občinstva čaka na to, kaj boš naredil, in to tudi sprejme. In da imajo na koncu tudi oni priložnost, da ti vrnejo tisto, kar si sprožil v njih.
Kako bi opisali stanje popolne predanosti na odru? Kako se počutite v trenutku,'
Popotni vodnik v pekel
Vozovnica v eno smer
y kratkem bodo objavili g popotni vodnik v kraj, ki š	s> ga želi videti le red-
g	kokateri popotnik. Bolj
vroč je kot Sahara, polet tja odlagajo v nedogled, tam vas predebeli Američani prebujajo iz dremeža, nemška družina pa je zmeraj prva na obali.
Potrebujete le vozovnico v eno smer. The Travellers Guide to Hell (Popotni vodnik v pekel), ki bo naslednji mesec izšel pri založbi Cadogan Books, vsebuje vse, kar boste kadarkoli morali vedeti o peklu.
Ta knjiga je deloma znanost in se opira na zgodovino pekla v literaturi, risankah in filmih. Sklicuje se na Danteja in mitologijo pekla in vključuje podrobne podatke o sedmih naglavnih grehih. Deloma pa je sleparija in podobno kot druge »biblije za popotnike« vsebuje obsežno poglavje z informacijami za obiskovalce z opozorilom: »Ne zapuščajte tega sveta brez tega.«
Priporoča, da vzamete s seboj malo prtljage. ker vas bodo z vsem oskrbeli go-
stitelji: avtorja pravita, da »satan končno ni tak gizdalin, ko ga pobliže spoznate«. Turisti z nahrbtniki se bodo razveselili, ko bodo izvedeli, da je vstop zastonj, odkar so kristjani začeli monopolizirati podobo pekla. Študentskih popustov pa ni veliko.
Poglavje, ki opisuje pot, vas opominja, »da je cesta v pekel široka in lahka in tlakovana z dobrimi nameni«. Na drugi strani pa opozarja, da se odpravimo čim-prej in čim hitreje, da bomo prvi pokopani na novem pokopališču. Po legendi namreč hudič odnese prvega pokopanega, zato so srednjeveške cerkve kot prve pokopavale pse.
Nastanitev je opisana podrobno, ponuja izbor kitajskih, budističnih, islamskih in nordijskih peklov, kakor tudi tistih, kakršne sta si zamislila pesnika Blake in Milton.
Tisti, ki jih skrbi popotnikov trebuh, naj si zapomnijo, da je stranišč malo in razdalja med njimi velika. Vodnik priporoča, da opravite potrebo, preden se odpravite zdoma, kajti »večna kazen ne pozna milosti«.
Hrana in pijača sta omejeni na »steklenico piva na vrvi, ki jo morate doseči«. V svarilo tistim, ki želijo pisati domov, daje vodnik vedeti, da je poštna služba še slabša od italij anske. Telefonirati pa ni težko: mednarodna številka je 00-666.
In končno, če bi se pekla naveličali, še vedno lahko pokukate v vice (to je nujno, četudi se ne sme kaditi in je všeč predvsem posebnim interesnim skupinam.
»Saj gre samo za malo zabave,« pravi Antonia McCahon, vodja trženja pri Ca-doganu. »Radi bi se malo odmaknili od tradicionalnega suhoparnega naštevanja v drugih vodnikih.«
Knjiga nadaljuje žanr, ki ga je izumil R J. CTRourke s klasičnimi Počitnicami v peklu, kotrfpilacijo morastih počitnic, ob katerih se nam ježi dlaka.
Obstajajo tudi »konceptualni« vodniki, med njimi Cadoganov Vodnik na Mars, ki priporoča »sveže in krepčilno podnebje in pečine, daleč od ponorelih množic«. Tako kot Vodnik na Mars sta tudi tistega v pekel napisala Dana Facaros in Michael Pauls. »Dana je rekla, da bi rada napisala knjigo o peklu, ker bo tja zelo veijetno šlo več ljudi kot na Mars,« je povedala gospa McCahon.
The Independent on Sunday, London
Kathleen Cassello, rojena v Kaliforniji, z irskimi in južnoameriško-indijanskimi koreninami, s ščepcem italijanske krvi je že kot srednješolka nastopala v šolskih produkcijah Shakespeara, vmes je nekaj let opravljala delo bolniške sestre, dokler se ni konec sedemdesetih popolnoma posvetila operni glasbi. Leta 1980 je zmagala na številnih prestižnih tekmovanjih in med drugim prejela Pavarottijevo, Puccinijevo, Vibnasovo in Viottijevo nagrado. Po prvi nagradi na tekmovanju Salzburg Mozart Competition leta 1985 je v Staatoperi v Hamburgu doživela prvi evropski debut kot Kraljica noči v Čarobni piščali. S to vlogo je v naslednjih treh sezonah sodelovala v več kot dvesto produkcijah po Avstriji, Nemčiji, Rusiji in Švici.
Njen repertoar med drugim zajema vloge, kot so Leonora v II Trovatore, Violetta v Verdijevi Traviati, s katero je prvič nastopila v milanski Scali pod vodstvom dirigenta Riccarda Muttija; Gilda v Donni Anni in Lucia Di Lammermoor, s katero je nastopala po vseh velikih opernih hišah po Evropi; pred sedmimi leti je z njo nastopila v ljubljanski Operi, nazadnje pa jo je odpela v sezoni 1997-98 v Teatro Teresa Carreno v Caracasu. Julija letos je kot Ellettra v Idomeneu v Mexico Cityju nastopila pod taktirko dirigenta Marka Letonje. V prihodnji sezoni pa bo v Marseillu nastopila kot Margherite v Faustu, Desdemona v Otellu in Manon Lescaut. Cassellova je del treh sopranov postala pred dvema letoma,
ko ji je po dveh uspešnih koncertih z Lucianom Pavarottijem v Južni Afriki producent Tibor Rudas ponudil sodelovanje pri treh sopranih. 5. septembra so tri sopranistke prvič nastopile na velikem odprtem koncertu v Los Angelesu, nadaljevale z nastopi po Združenih državah, lani pa so začele z odmevno turnejo po Evropi.
* * *
V skladu z njeno nemirno naravo in kozmopolitskim načinom žibljenja smo jo skupaj z lastnikoma celjske produkcijske hiše Maitreya ujeli v malem avstrijskem kraju blizu Gradca, v malem golf klubu, kjer je njen mož, italijanski baritonist, proslavljal prvo nagrado na golf turnirju. Vsa žareča je pritekla ven iz klubske sobe, nas poljubila in nas najprej v popolni nemščini povabila na kozarček v klub. »Moj mož ljubi golf, jaz ga imam rada. Glasbo ljubim, v tem je vsa razlika, se je prešerno zasmejala, s prifrknjenim noskom, zelenimi očmi, rahlo pegasto kožo in rdečimi lasmi je bila videti kot navihan irski škrat, ki se' najprej ni skladal s podobo dive na posnetkih z nastopov treh sopranov... Ko je z žensko intuicijo opazila moj pogled, si je teatralno potisnila čepico s ščitnikom na oči, se postavila v tipično golf pozo in pomežiknila. »Nisem ravno takšna, kot ste pričakovali, ne? Živim pač shizofreno življenje. A v obeh vlogah se odlično počutim ... «
Kathleen Cassello, eden od Treh sopranov
Opera je večja od
življ enj a
Foto Reuters
Umetnost beračenja
Tri matere za enega otroka
godaj zjutraj je na ši-J	^^F rokem pločniku med
baziliko Vasilija Bla-ženega in hotelom ^^F	Rusija star berač kdo
F	* ve kolikič ponovil
^^F_________običajni obred: vi-
soko nad koleno je privihal razcefrano hlačnico, nato pa je potegnil iz žepa tubo s črno pasto in stekleničko z modrim črnilom. Z umazano cunjo je potlej flackal zdaj z eno, zdaj z drugo barvo po ranjeni nogi (le čemu — odprta noga je bila tudi brez tega dovolj grozna) in skrbno zabrisal izdajalske robove. Potem je vse skupaj pospravil nazaj v žep. se naslonil na zid in počakal nekaj minut, da bi mimoidoči, ki so utegnili opaziti njegove priprave na delovni dan, izginili za vogalom. Šele nato si je nadel na obraz trpeč svetniški izraz, češ, saj vidite, kako je z mano. in iztegnil roko s prazno konzervo, kamor naj bi padali prostovoljni prispevki številnih turistov z Rdečega trga.
Zdi se, da stari berač nikakor ni več tipični predstavnik svoje vrste, za katero je v dobrih starih časih veljalo, da se mora
Sonja Grizila
že od daleč videti: Star sem, bolan, vsi so me zavrgli, v življenju nisem imel sreče, usmilite se me torej vsi, ki ste srečo imeli. To je, kot bi danes rekli, profesionalen pristop k stvari. Vendar pa izkušenim beračem kvarijo posel in ugled številni amaterji, ki so pridrli na ulice, pa jim ne na prvi niti na drugi in še manj na tretji pogled prav nič ne manjka. Neka tržaška smrklja se je meni nič tebi nič pripeljala s skuterjem na prometno ulico Carducci, naslonila motor na drevo in se spravila na kolena tik pred vrata uglednega butika. Ko je stegnila obe dlani, je bilo seveda jasno, da prosjači; ji je zmanjkalo denarja za bencin?
Beračenje s pojasnilom
Beračenja se je treba - kot vsakega posla - seveda naučiti. Bolj so ljudje, ki stegujejo roke, mladi in zdravi, večja je nevarnost, da bodo mimoidoči namesto cvenka delili nasvete kot: zakaj pa ne delaš, pridi mi obrat jabolka, pa boš kaj dobil - do tistih najbolj grobih: sramoto nam delate, zapreti vas je treba. Se pravi, da si je treba izmisliti kaj prepričljivega, recimo: »Izgubil sem delo, žena je brez
službe, otroci so lačni.« Mladi gospod v čistih kavbojkah in s poročnim prstanom pogostokrat sedi pred eno od tržaških pekarn (zelo blizu one smrklje s skuterjem) in moli mimoidočim karton z omenjenim pojasnilom. Neka moskovska ba-buška je bila precej bolj originalna. Na karton je napisala, da zbira denar za vnukov študij, ker mu niso odobrili štipendije. Praška beračica pa je poskušala izzvati radodarnost s prijateljskim prepričevanjem: Deset kron za vas ne pomeni veliko, zame pa ogromno... Tudi pripovedovanje okrutnih življenjskih zgodb se obnese, ker je zmeraj dovolj nesrečnežev, ki bi radi slišali, da se drugim godi še huje kot njim - pa čeprav bodo na koncu morali seči v žep, ker zgodbe pač niso zastonj. Nosečnica s trebuhom »tik pred zdajci« je tekala za mimoidočimi in razlagala, da ji je mož prejšnji teden umrl in da nima nikogar in ničesar, vendar pa so tisti, ki so si vzeli dovolj časa, opazili »pokojnika« na bližnjih stopnicah, ko je zadovoljno prešteval denar.
Dunaj neke vroče letošnje nedelje dopoldne. Morda je še najbolj v srce segajoč napis: Lačen sem. Vendar pa včasih se-
stradanci pozabijo, kaj so napisali na karton in potlej v eni roki držijo pojasnilo, v drugi pa prižgano cigareto. Odziv med publiko, ki naj bi prispevala za skromen obrok, je ponavadi izjemno slab. Zadnja leta pa prihaja v modo nov način beračenja: ženske si za večjo prepričljivost prinesejo na cesto otroka, moški pripeljejo psa. Čeprav sem videla že zelo veliko beračev, se še ni zgodilo, da bi moški beračil z otrokom in ženska s psom. Red pač mora biti. Prosjačenje z otrokom so že zdavnaj iznašle Romke in se tega še zmeraj držijo, vendar pa se jim zadnje čase v posel vpletajo tudi druge »matere«, navednice so uporabljene zato, ker otrok neredko sploh ni njihov. Na eni od postaj moskovskega metroja sem večkrat srečala mlado žensko z vozičkom in kakšna tri leta starim zelo bledim otrokom ter napisom na kartonu, ki je pojasnjeval, da ima otroček raka in da zbira denar za operacijo. Čeprav ji seveda nisem verjela, sem ji večkrat kaj dala in jo prosila, naj za božjo voljo odpelje otroka iz zatohlega podzemlja na zrak. Bom, je obljubila, ampak v gneči na postaji je bilo seveda veliko več potencialnih dobrotnikov kot zunaj.
Sčasoma sem ugotovila, da je ubogi otrok zmeraj isti, »matere« pa kar tri -menjavale so se. Podobno se godi tudi psom. Berači so namreč ugotovili, da je gibanje za zaščito živali v ljudeh sprožilo neslutene količine ljubezni do nemočnih bitij, pes (človekov prijatelj) je še najprimernejši. Mačke namreč niso pripravljene ves dan čepeti na gospodarjevih kolenih, po drugi strani pa tudi premalo pojedo, da bi mimoidoči segli nekoliko globlje v žep. Vrag vedi, kje berači nalovijo pse, ki so praviloma mladi, majhni in potrpežljivi, vsekakor pa si jih med seboj tudi posojajo; na lastne oči sem videla takšno menjavo »lastnikov«, ki poskušajo dobrotnikom dopovedati, da ne prosjačijo zase, ampak za nemočno žival. Pri tem zase prinesejo steklenico vode ali kar je že v njej, nikjer pa ni bilo v teh peklensko vročih poletnih dneh opaziti skledice za pse, ki ne znajo piti iz steklenice. Ko nesrečni cucki dovolj zrasejo, da bi lahko oklali svoje »dobrotnike«, ponavadi izginejo, na njihovih mestih pa se pojavijo nove žrtve. Pravilen pristop do pasjega beračenja sem videla samo enkrat na nekem trgu v Torinu, ko je besna dama med ploho besed odprla pasjo konzervo in tam tako dolgo stala, da je vzradoščeni mešanec pomlaskal vsebino, na koncu pa mu jev prazno konzervo nalila še vode iz beračeve steklenice. Najsodobnejši berači, ki se še posebej spoznajo na psihologijo množic, pa ugotavljajo, da je najpametneje kaj delati, ker bodo ljudje mislili - glej, saj se vendar trudi -in bodo še bolj radodarni. Tisti, ki pojejo, plešejo in igrajo na kakšen instrument, ne da bi imeli trohico posluha in znanja, so seveda v sramoto pouličnemu gledališču, ki je neredko vrhunske kvalitete. Oni, ki prodajajo pasove, očala in steklene ogrlice, kijih nihče ne potrebuje, so v sramoto branjevcem, ki ob lepem vremenu obložijo svoje stojnice na ulicah.
Nekaj med nami in njimi
Beračenje je seveda povsod prepovedano, vendar ni države, kjer beračev ne bi bilo. Ponekod se berači bojijo policajev in se, brž ko zagledajo uniformo, prelevijo v običajne državljane. Drugod so jim policaji figo mar: kaj pa naj naredi moskovsko oko postave z vso mizerijo, ki se je nabrala v preddverjih metroja, po številnih podhodih? Edino lani, ko je Moskva praznovala 850. obletnico, je dal župan za nekaj dni izgnati vse klošarje in berače iz ožjega centra.
In kaj naj policaj s tržaškimi berači, ki so si lepo razdelili ulice, včasih so nastlani le po nekaj deset metrov narazen? Dovolj preglavic imajo namreč z begunci iz Afrike. Tudi v državah z urejeno socialno službo beračem navadno niso kos, saj mladim ni do dela, starim pa do mirnega kota, polnega zahtev in prepovedi. Pred milansko katedralo je beračila stara ženica, suha kot žrd, brez spodnje čeljusti in brez stopal, s pomočjo palice se je zibala na štrcljih, ki so ostali od nog. Dajte kaj ubogi noni, je prosjačila in ljudje z grozo v očeh so zares dajali. Pa je iz cerkve pritekla nuna in jo začela odganjati, ljudje pa so glasno zagodrnjali o krščanskem usmiljenju in podobnih zadevah. Nuna je potem na ves glas pojasnjevala, da so nesrečni starki priskrbeli posteljo in hrano, pa noče ne enega ne drugega in še naprej berači pred božjim hramom. Seveda, saj je z beračenjem zaslužila za boljšo hrano, kot jo imajo nune, pa še svobodna je bila.
Ljudje imajo do beračev različen odnos. Nekateri nikoli ne sežejo v žep, ker so prepričani, da morajo berači ali delati ali pa naj za njih poskrbi država. Nobena Zgodba, noben napis, noben pes ali otrok jih ne gane. Drugi pa oklevamo, ko nam prekrižajo pot. Redki se najbrž obremenjujejo s sumničenji, češ da je berač morda mrcina, ki ima v svoji žimnici spravljene milijone mark - tudi takšne zgodbe smo že slišali. Običajno se sprašujemo, za kaj neki bo naš težko pri-služeni denar porabljen. Pri gospodih z rdečimi nosovi se ve - zapili ga bodo. Pri vseh drugih pa je stvar precej dvomljiva. Ne ve se, ali so se na pol odrasli otroci postavili na vogal sami ali pa so v krempljih mafije. Ne vemo, ali bo nesrečni pes dobil kaj razen skorjice kruha, ki jo bo sam staknil v smetnjaku. Da o malčkih, ob katerih se vsem normalnim ljudem para srce, ne govorimo. V starih časih so bili berači bolje vzgojeni, obljubljali so namreč, da bodo molili za nas ali nam vsaj zaželeli, naj nam devica Marija stoji ob strani.
Današnji berači komaj zamomljajo »hvala«, če je bil prispevek seveda dovolj visok, sicer se niti ne zganejo. Nočejo nas osrečiti s svojo hvaležnostjo. Pa jim kljub temu dajemo. Zakaj? Morda se nam včasih zares smilijo. Mogoče smo imeli uspešen dan in si rečemo: Na, tu imaš , pokora nesrečna, proslavljaj z menoj. Morda smo vraževerni in se nam zdi, da nam bo berač odnesel srečo, če ga bomo ignorirali.
Mnogi ruski berači se redijo prav zato, ker so ljudje vraževerni in se na tihem bojijo beračevega prekletstva. Dajejo jim malo, in vendar gredo težko mimo njih. Morda smo spet enkrat dobili plačo ali zadeli na loteriji , saj veste, srečo je pač treba deliti. In damo nekaj kovancev v iztegnjeno dlan. Berači pač vse to dobro vedo. In zmeraj več jih je - resnično ubogih in lačnih pa tudi onih drugih, ki jim pomeni beračenje svojevrsten način preživetja, hkrati pa tudi družabno igro.
Karikatura: Boris Jukič
poštni AA predal
Nadaljevanje s 30. strani
vodijo bivši vodilni v železarskih obratih v Sloveniji in drugi »avandgardni« slovenski gospodarstveniki, je bilo treba prodajati globoko pod tržno ceno in jim plačati provizijo.
Ta ilustracija je v neposredni povezavi z namenom Zakona o zaključku lastninjenja... (ZZLPPO), da prenese premoženje družbenih podjetij pred drugim soglasjem na SRD, če je ali je bil uveden kazenski postopek proti vodilnim delavcem privatizirajočega se podjetja. Predlagatelj zakona je (morda) razmišljal takole: prenos premoženja v določenih primerih pomeni prenos družbenega premoženja, torej premoženja anonimnega lastnika, na državno inštitucijo, ki naj bedi nad tem. da se v postopku privatizacije čim več družbenega premoženja ohrani in upravičencem omogoči delež pri neokrnjenem premoženju, ne pa pri (morebiti) osiromašeni firmi. Siromašenje podjetja je ireverzibilen postopek, torej ni mogoče pričakovati, da bi ob morebitnem dokazanem oškodovanju premoženja podjetje (in s tem novi lastniki) po izvedeni privatizaciji dobili izgubljeno vrednost vrnjeno. Torej je vprašanje, ali je prenos res sankcija za podjetje ali pa je to le varovalo, da se privatizacija korektno izpelje.
Navedena ilustracija namreč dokazuje, da upravljanje z lastnino anonimnega lastnika (»družbeno lastnino«) po definiciji ne konfrontira upravitelja (direktorja) z lastnjkom (nadzorni svet, skupščina, ustanovitelj). Ne obstajata torej naravni nadzor in s tem zdrava kontradikcija interesov med lastnikom in upraviteljem. Prav zato, ker je ni, je bilo mogoče, da so upravitelji družbenega premoženja sklepali »ne-optimalne« pogodbe za družbeno podjetje. Anonimna lastnina se temu ni mogla upreti. S takega stališča torej subjekt ni prizadet, saj je anonimna lastnina dobila pozornejšega nadzornika v času izpeljave privatizacije družbenega podjetja. Predvsem so lahko mirnejši bodoči delničarji (notranji, državni skladi, PID...), ker jim zakon prav s tem omogoča varnejši prehod podjetja iz družbene v njihovo, privatno last.
Sama tehnika prenosa družbenega kapitala na SRD ne zmanjša poslovnih bonitet podjetja. Lastnina se je v ušesih partnerjev spremenila iz »družbene« v »državno«, podjetje pa s samo operacijo prenosa vsebinsko ne menja premoženjskih postavk v bilanci. Posamezne kapitalske kategorije bodo tujim poslovnim partnerjem ob pod pokrovko SRD končani privatizaciji razumljivejše.
Peter Lampič, Ljubljana
Delo, 12. septembra
Humanost z napako!
Škoda, da danes ne živijo take karizmatične osebnosti, kot je bil George Marshall, ki je 3. aprila 1948 rešil Zahodno Evropo iz ruševin in gospodarskega potopa ter splošnega kaosa po II. svetovni vojni. Po padcu berlinskega zidu sta se v peklu znašli Vzhodna in Srednja Evropa, zato je danes Zahodna Evropa dolžna, da
tem državam in Rusiji pomaga iz hude ekonomske krize in v blato pogrezajočega se planskega gospodarstva, kar botruje množičnemu begu lačnih in žejnih iz teh dežel v zahodno Evropo, saj so Stalinove gubernatorje zamenjali domači mafijski botri!
Jelcin se mora zavedati, da je Stalin leta 1948 odklonil Marshallov plan za SZ in njene satelite, zato so te države danes najmanj petdeset let zaostanka za ZDA, EU in Japonsko. Prehitela jih je tudi marsikatera azijskim tigrom pripadajoča bivša kolonija, čeprav so njihovi zobje zdaj potrebnih dobrih plomb. Jelcinova Rusija pa dobrih policajev, ker so tam do danes pokradli več milijard v dolarjih, kot jih je dal leta 1948 Evropi Truman! Samo za plače je Moskva dolžna vsem zaposlenih več kot 11 milijard dolarjev na vseh koncih Rusije. Bog pomagaj Primakovu, ki nam je marca v Ljubljani dejal, da ima lahko Rusija Slovenijo za vzgled izhoda iz politične in gospodarske krize ?! Žalostno pa je, kako ruski gubernatorji in popi mirno spijo, medtem ko jim trgovci z belim blagom prek Cipra in drugih kanalov prodajajo dekleta v zahodne bordele za nekaj tisoč mark. Mnoge so še prej posiljene, kajti za njihove otroke (dojenčke) iztržijo zvodniki še nekaj tisoč mark več. Tudi prek naše domovine gredo transporti teh zapeljanih deklet, ki morajo nuditi svoje seksualne usluge na pločnikih zahodnih mest za borih pet tisoč SIT v avtomobilu in za dvakrat toliko v apartmaju. Seksualni trg dobro cveti, ker je odjemalcev oziroma kupcev na milijone, in to obeh spolov, ne da bi temu dodajali še vsak dan bolj buhtečo pedofilijo, zaradi česar je na svetu okuženih z virusom HIV že 9 milijonov otrok, približno 3 milijone jih je umrlo za aidsom, 8 milijonov otrok pa je brez matere, ker jih je pokopal aids.
Letos se bo rodilo 80 milijonov Zemljanov več in prihodnje leto bo že 6 milijard ljudi. Ob koncu prihodnjega desetletja bo na svetu deset milijard ljudi. Strokovnjaki OZN napovedujejo, da bo leta 2050Indija zaradi visoke rodnosti prehitela Kitajsko. Indija ima danes 976 milijonov prebivalcev, Kitajska pa 1,2 milijarde ljudi kljub strogemu načrtovanju rojstev in pozno dovoljeni združitvi zakonskih parov.
Leta 1825 je bilo na našem planetu le milijarda ljudi. Nato smo čakali sto let, da smo leta 1925 dosegli 2 milijardi, leta 1976pa nas je bilo že 4 milijarde. Zato ne smemo sanjati, da bi bil pri taki populacij-ski-eksploziji kdo sposoben ustaviti emigracijski val iz nerazvitega v razviti svet, če ta ne bo prispeval k prehrani teh ljudi, zaposlitvi v domačih deželah in pravilni porazdelitvi domačih dobrin in zemeljskih zakladov, zlasti nafte.
Vprogram odpra ve nepismenosti je nujno treba vključiti vsaj osnove o urejanju rojstev in kontracepciji. Da bo to težko, potrdil že podatek, da je samo v Braziliji od 95 milijonov volivcev kar 33 milijonov nepismenih. Podobno je tudi v drugih državah Latinske Amerike, da ne omenjam Afrike, kjer v stalnih vojaških spopadih in uporih zgineva letno na stotisoče ljudi, vključno z otroki. Toda emigracijski val ne poneha, ker ga s pogorišč domačih vasi na sever ženeta žeja in lakota. Zato je kaplja v morje, da tretjina nemških žena v plodnem obdobju redno jemlje kontracepcijske tablete v škodo svojega rodu in v korist imigracijskega booma. Ista usoda se nakazuje tudi Sloveniji, kjer že zmanjkuje prvošolčkov in se razredi zapirajo, ker za
narodov blagor ženske ne bodo rojevale več otrok, če družine ne bodo za to stimulirane in se družba ne bo za vedala, da nam tuji delavci ne bodo dvigali življenjskega standarda in morale v vojski! Vsi vemo. da so prebežniki za našo državo precejšnje breme, ker imamo sami 125 tisoč ljudi brez dela, kar je logična in tragična posledica našega za voženega gospodarskega razvoja. Mladi brezposelni in brezdomci se ironično nasmihajo zmagoslavnim izjavam naših politikov in direktorjev o uspehih in razcvetu naše ekonomije ter se počasi kameleonsko spreminjajo v squat-terje, to je iz mirnih ovčic v volkove, kar so nedavno občutili na svoji koži novinarji v Torinu in policaji v Bologni.
Zatorej, čeprav smo majhna država, ne imejmo kompleksov, da smo preskopi pri podeljevanju statusa ekonomskih emigrantov.
Aleksander Nardin, Šempeter pri Novi Gorici
Delo, 12. septembra
S preteklostjo zoper prihodnost
Veliko tega. kar je zapisano v zapisu dr. Ivana Kristana, je razkrito v takšni podobi, kakršna je v resnici bila v preteklosti, saj smo jo mnogi doživljali. Vendar ne tako, kot je zapisano v Deklaraciji o delovanju komunističnega totalitarnega režima in o razmejitvi med komunističnim totalitarnim režimom in demokratično Republiko Slovenijo. Tu je še Izjava o narodni spravi. Ne prvo ne drugo ni potrebno slovenskemu narodu, imamo veliko večje težave, kot je to papirnato kupčkanje strank v parlamentu. Bolje, da v pravem pomenu začne delati Podobnikova komisija o gospodarskem kriminalu, ki je veliko bolj boleč kot tile papirčki z zgodovinsko potvorbo predlagateljev.
Slovence zanima sedanjost ne preteklost. Zanjo imamo zgodovinarje, poklicane za obdelavo vojnega in povojnega obdobja. Zakaj tega ni v Franciji? Zato. ker so vse to že razčistili. Tam se ve, kdo je bil okupatorjev sodelavec, kdo upornik. Pri nas pa želijo nekateri rehabilitirati okupatorjeve sodelavce. NOB pa razglasili za komunistično revolucijo, kar nikoli ni bila. NOB je v zgodovini slovenskega naroda zapisan kot svetla podoba, ponos slovenskega naroda, tudi potomcev.
Kako je mogoče, da do takih nesmislov, kot sta deklaracija desnice in izjava, sploh pride ? Ali v parlamentu ni drugega dela. a se dobro ve, da je 130.000 brezposelnih. Kdo se zanje briga, kdo kaj naredi za oživitev gospodarstva ? Poslanci kot da so nemi. Bolj jih zanimajo umazane politične igre. Posebej desnice. Slovenci in Slovenke so se spravili že kmalu po drugi svetovni vojni. Bolje bi bilo, da Spomenka Hribar vprašanja spra ve nikoli ne bi načela. Desne stranke to spretno izkoriščajo in se gredo svojo igro. Ozadje je dovolj prepoznavno.
Nihče ne trdi, da v povojnem obdobju ni bilo kaj slabo, nesprejemljivo. Povojni poboji, dachauski in montirani procesi so obsodbe vredni, toda to naj raziskujejo zgodovinarji. Parlament se naj spopada in rešuje sedanje probleme razvoja, da bo gospodarstvo ponovno zaživelo. Nedavni posvet gospodarstvenikov iz Slovenije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške v Gornji Radgoni daje obet, daje upanje
P P poštni
na bolje. To je pomembno za naš razvoj. Zmanjševanje brezposelnosti, kultura. Vj-lenica je marsikaj povedala, tudi blejski Pen. prihodnje leto mednarodno srečanje pisateljev in publicistov v Mariboru. Tu je še Borštnikovo srečanje gledališčnikov. To je prihodnost slovenskega naroda in mladega rodu.
Milan Štancer. Maribor
Delo, 18. septembra
Ovadili Dragonjo in Lukačevo
Katero sponzoriranje katere politične stranke je bilo zakonito?
Z osuplostjo sem prebral, da naj bi bila vložena kazenska ovadba v zvezi s sponzoriranjem predvolilne kampanje SLS pred državnozborskimi volitvami leta 1992med drugim tudi zoper takratnega direktorja Leka in sedanjega gospodarskega ministra. Takšna ovadba je pravno popolnoma nekonsistentna - razen seveda, če bi imeli sistem, v katerem bi poslovne interese in odločitve gospodarskih družb urejala država s svojimi predpisi. Leta 1992je bila Slovenija država z večstrankarsko parlamentarno ureditvijo. To pomeni, da je že imela ureditev, v kateri je uveljavljeno načelo konkurence, in sicer ne le v gospodarstvu. marveč tudi v politiki. Ob tem je treba še pripomniti, da v Sloveniji takrat vprašanje financiranja političnih strank oz. njihovega predvolilnega boja še sploh ni bilo pravno urejeno.
V zahodnih demokracijah je popolnoma običajno, da gospodarski subjekti sponzorirajo politiko. Pri tem nič ne spremeni okoliščina, da so za to področje večinoma uveljavljeni določeni pogoji in omejitve.
S sponzoriranjem podpirajo ustrezen program. v uveljavitvi katerega vidijo svoje poslovne možnosti. V Sloveniji se s to ovadbo temu očitno odrekamo, pri čemer se vprašanje dopustnosti ali vsaj možnosti sponzoriranja političnih strank zastavlja vsestransko, t. j. ne le za gospodarske družbe, marveč tudi za vsakega posameznika. Zakaj? Zato. ker je takšna ovadba možna samo na podlagi popolnoma sprevržene pravne ureditve odgovornosti za kršenje predpisov v takih primerih. V demokratičnih pravnih državah doletijo sankcije zaradi nezakonitega sponzoriranja politične stranke, ki so takšno sponzorstvo sprejele, pri nas pa sponzorje. Posebej sedaj, v času, ko so pred nami lokalne volitve. si to velja zapomniti.
Cinizem posebne vrste pa je, da v teh izredno težavnih gospodarskih razmerah s takšnimi nesmiselnimi obtožbami javno obremenjujemo ministra, ki v takih razmerah več kot samo dobro opravlja svojo nalogo in je prej tudi ves čas uspešno vodil omenjeni koncern. Vsebine navedene ovadbe seveda ne poznam, zato lahko le ugibam, na kaj naj bi se nanašala. Ker sponzoriranje političnih strank oz. njihovega predvolilnega boja v letu 1992 ni bilo pravno urejeno, tudi ni moglo biti nezakonito za nikogar - niti za sponzorja niti za politično stranko. V javnosti pa je bil večkrat v tej zvezi obravnavan sam način sponzoriranja. Gre za navedbe o prikritosti sponzorskega prispevka, ki naj bi bil uradno nakazan neki agenciji za izvedbo promocijskih storitev. Z vidika gospodarske družbe je sponzoriranje političnih strank promocija njene poslovne usmeritve in strateških ciljev. S tega vidika (in ob pomanjkanju pravne ureditve) takšno deklariranje nakazila prispevka v bistvu celo ustreza njegovemu namenu. Razumljivo je tudi, da vsak sponzor, še zlasti pred volitvami, želi. da njegov prispevek ostane tajen. Če ustrezen predpis določa, da morajo biti prispevki nad določeno višino javno objavljeni, mora za kršitev predpisa odgovarjati politična stranka, ne pa sponzorji. Nakazilo prispevka neposredno na račun izvajalca promocijskih aktivnosti, ne pa na račun politične stranke, je ob ustreznem predpisu seveda lahko prestopek. za katerega mora zopet odgovarjati le politična stranka. Ob odsotnosti predpisov vtem primeru seveda takšne odgovornosti ni.
Sum, ki naj bi ga ta ovadba po navedbah medijev obsegala, naj bi šel v smeri kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic odgovorne osebe. Pri takšni ovadbi bi morali dati na tehtnico vprašanje, ali je bilo sponzoriranje v interesu firme oz. ali je z njim odgovorna oseba prekoračila svoja pooblastila. V demokratični politični ureditvi morajo o teh vprašanjih najprej odločiti pristojni organi družbe. Brez sklepa teh organov, ki takšen sum utemeljujejo, se država spušča na izrazito spolzka tla. Po mojem bi bilo treba takšno ovadbo celo takoj zavreči, saj samo ocena državnega uslužbenca še ne more biti zadostna podlaga za sum. V nasprotnem primeru se država izpostavlja nevarnosti samovolje svojih posameznih uslužbencev, ki sta jim prepuščena svoboda in moč ocenjevanja. O možnih političnih posledicah prakse, po kateri bi bil državni uslužbenec brez sklepa pristojnega organa družbe neposredno pooblaščen, da sam ugotavlja njen poslovni interes in pooblastila njenih odgovornih oseb pri sponzoriranju političnih strank, pa raje ne govorim.
Ob tej ovadbi se porajata še dve dilemi: Ali bodo sedaj na rešetu vsi direktorji družb, ki so doslej sponzorirale katero koli politično stranko in ali ni v tej situaciji najbolje vsem političnim strankam dosledno odreči kakršno koli sponzoriranje ?
Ingo Paš, Ljubljana
Delo, 19. septembra
Odvisniki preteklosti
V članku pod gornjim naslovom je Viktor Blažič med drugim zapisal, da resolucija št. 1096 parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 1996 državam v tranziciji iz komunističnega v demokratični sistem nalaga izdajo lustracijskih zakonov glede izločitve vodilnih in odgovornih oseb iz prejšnjega režima z odločujočih položajev družbene moči in da je to tudi pogoj za vstop v EU.
Avtor članka nima prav. Treba je bolj skrbno prebrati besedilo citirane resolucije. ki v točkah 11. in 12. pravi: Skupščina opaža, da se je nekaterim državam zdelo potrebno uvesti upravne ukrepe, kot je zakon o lustraciji ali dekomunizaciji. Ti ukrepi pa so združljivi z demokratično drža vo pod vlada vino pr a va, če je izpolnjenih več meril (individualna krivda, pravica do obrambe, pravica do pritožbe).
Torej to ni ukazano kot pogoj, ampak je le pripomba v tej resoluciji.
Treba je s tem v zvezi opozoriti tudi na določili 14. in 43. čl. naše ustave, ki govorita o enakosti pred zakonom, tudi glede političnega prepričanja in o tem, da imajo vsi
starejši od 18 let aktivno in pasivno volilno pravico.
Naj še z vsem tem v zvezi dodam, da je naš Državni zbor v lanskem decembru z glasovanjem zavrnil predlagani zakon in predlagano resolucijo o lustraciji. Kljub temu se je sedaj pet parlamentarnih strank (razen Slovenske nacionalne stranke in De-susa) zedinilo predlagati osnutek Deklaracije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima in o razmejitvi med komunističnim režimom in demokratično republiko Slovenijo, ki v zadnjem odstavku navaja: Državni zbor bo sprejel vse potrebne ukrepe v skladu z Resolucijo št. 1096 Sveta Evrope za dokončno odstranitev vseh škodljivih posledic komunističnega totalitarnega režima v RS.
Glede na to napotilo je predvidena deklaracija lustracijski ukrep, ki bi ga bilo treba zavrniti, saj je bila lustracija v decembru že zavrnjena. Gre za osnovno pravno načelo Ne bis in idem, tj. ne še enkrat obravna vati že končane in odločene zadeve.
Franc Miklavčič, Ljubljana
Delo, 1. avgusta
Politika je svoje opravila, ko je sprejela šolsko zakonodajo
G. Franci Gerbec se podobno kot jaz zavzema za maturo iz treh predmetov, vendar zagovarja predlog, naj bodo v bodoče trije obvezni maturitetni predmeti: materinščina, matematika in tuji jezik (Delo, SP, 19. 9.1998). Pri tem izhaja iz specifičnosti slovenske situacije, ki zahteva poseben poudarek na znanju matematike in tujih jezikov.
Predloga, naj bo obvezna samo slovenščina. matematika in tuji jezik pa obvezno izbirna (torej obvezen eden od obeh predmetov), nisem izrazila kot članica Nacionalnega kurikulamega sveta, ker se ku-rikularni svet s problematiko mature do sedaj ni poglobljeno ukvarjal. Kot predsednica Področne kurikularne komisije za gimnazije pa sem imela priložnost, da z različnih vidikov spoznavam izhodišča in posledice sedanjega koncepta mature.
Popolnoma podpiram stališče, da je potrebno biti previden pri sklicevanju na mednarodne primerjave in da se zaradi upoštevanja slovenskih specifičnosti lahko odločimo tudi za rešitve, ki so v evropskem pogledu ekstremne. 'Vendar se moramo pri tem zavedati, da imajo tudi nekatere druge evropske države malo prebivalcev in zato majhno število diplomantov, velike potrebe po diplomantih v netržnih storitvenih dejavnostih, težke pogoje gospodarjenja ipd., pa se vseeno niso odločili. da svoj razvoj načrtujejo predvsem na znanju materinščine, tujega jezika in matematike. Poleg tega ne moremo kar spregledati nekaterih ključnih poudarkov v dokumentih mednarodnih organizacij in skupnosti, npr. zahteve po vzgoji in izobraževanju za sonaravni oz. trajnostni razvoj (okoljska vzgoja). Ali so to res le zahteve, ki veljajo le za druge, za Slovenijo pa ne? Kaj nam pomaga še tako dobro znanje matematike in tujih jezikov, če zaradi premalo naravoslovnega in družboslovnega znanja naši izobraženci ne bodo zmogli takega ravnanja do narave, da jo bodo ohranjali prihodnjim rodovom ? In dalje: če Slovenci ne bomo pokazali določene humanistične izobrazbe (npr. poznavanje umetnostne zgodovine Evrope), nas bodo drugi evropski narodi težko priznali za sebi enakovredne. Itd. Itd.
Prav tako se ne strinjam s predpostavko, da zavzemanje za izbirnost tujega jezika in matematike pomeni, da bodo slovenski izobraženci imeli premalo znanja s teh dveh področij in da bo to ovira pri vključevanju Slovenije v Evropsko unijo. G. Gerbec se sprašuje: »Kako bo Slovenija delovala, če njeni abiturienti ne bodo obvladali slovenščine, tujega jezika in matematike?« Matematika je obvezen predmet vseh 12 let osnovne šole in gimnazije, in to z velikim obsegom ur. Stališče, da samo opravljena matura zagotavlja znanje iz tega predmeta, pomeni dejansko nezaupnico vsem učiteljem matematike v Sloveniji. Podobno lahko rečemo tudi za tuji jezik, ki se poučuje vsaj osem let v osnovni in srednji šoli.
Matura ni le »zaključni dokaz, da je dijak dosegel zrelost s celostnim obvladovanjem znanja ključnih predmetov zato, da bi lahko neomejeno izbiral študijsko smer.« Matura je tudi selekcijski izpit, na katerem že 0,5 točke odloča, ali se bo dijak lahko vpisal na želeno študijsko smer ali ne; na smer, za katero ima mogoče najboljše sposobnosti in je lahko na tem področju dosegel že odlične rezultate. Velikokrat smo slišali ugotovitev, da nekateri največji znanstveniki in umetniki našega stoletja - tako tuji kot slovenski - v sedanjem slovenskem sistemu mature sploh ne bi mogli študirati tisto, za kar so bili najbolj nadarjeni. Po predlogu, ki ga zagovarja g. Gerbec, pa bi imeli odprto pot na vse študijske smeri le tisti, ki so nadarjeni za jezike in matematiko.
Pri dograjevanju koncepta mature bo potrebno upoštevati različne perspektive, znanja in izkušnje - ne samo argumente nekaterih strok in predmetnih strokovnjakov. Če bi se odločili samo za tri predmete, bi to lahko pomenilo, da za vržemo dosedanje delo pri razvoju mature, ki so ga opra-. vili strokovnjaki za vse ostale predmete.
Pred sprejemanjem zakona o maturi je nujna strpna in argumentirana razprava o tem, kakšno znanje je dejansko potrebno za univerzitetni študij in za kasnejše uspešno delo v poklicu, tako ob upoštevanju mednarodnih vidikov kot specifičnosti slovenske situacije. Za informacijo g. Gerbcu: tudi ko smo evalvirali usmerjeno izobraževanje, sem bila med tistimi, ki so bili zelo kritični do te reforme in do njenih ideoloških izhodišč.
dr. Darja Piciga, Ljubljana
Delo, 14. avgusta
General brez govora
V preteklih tednih smo v PP 29 lahko prebirali vse možne različice pogledov na dogodek na Ustju pri Ajdovščini 8. a vgusta letos Za razumevanje dogodka različnost in protislovnost pogledov bralcem seveda ni v pomoč, posebno ne zato, ker so dogodek izrabili nekateri časnikarji. Razpihnili so ga v afero, prav ničesar pa niso zapisali o tem, kaj se je na Ustju sploh dogajalo in kaj smo s spominsko slovesnostjo hoteli doseči. Spominske slovesnosti na Ustju nismo izbrali po naključju. Tudi datum 8. avgust ni bil izbran kar tjavendan. Na ta dan leta 1942 so enote italijanske divizije Julia v vasi Ustje zverinsko pobile osem nedolžnih vaščanov (s koli in puškinimi kopiti so jih stolkli do nespoznavnosti) in vas potem zažgale.
Takih nesrečnih dogodkov je bilo med vojno v Sloveniji mnogo. Zakaj torej prav Ustje? Ustje smo izbrali iz dveh razlogov. Prvič, ker je nekje in enkrat pač bilo po-
trebno povedati resnico, in drugič, ker je ta resnica na žalosten način povezana prav z Ustjem.
Slovenija je ozemeljsko, gospodarsko in politično postala italijanski protektorat, nekdanji okupator pa je hotel to stanje potrditi še na simbolni ra vni, in to na neverjetno žaljiv način za vse občutljive in poštene Slovence. Naša vlada je namreč privolila v ustanovitev mednarodne brigade, v kateri so poleg slovenskih tudi italijanski in madžarski vojaki. In ta brigada je omadeževana z imenom Julia, z imenom prav tistih italijanskih enot, ki so morile tudi v Ustju. V svojem govoru sem od italijanske vlade zahteval, da se opra vičiza Ustje in za vse podobne dogodke pred in med drugo svetovno vojno in da naj začne z drugačno politiko do slovenskega naroda. (Tega sedaj s španskim kompromisom in mednarodno brigado Julia pač ni izpričala). Našo izjavo s to zahtevo smo poslali na italijansko ambasado.
Ustje je tudi namig slovenskemu narodu, kako hlapčevsko politiko vodi naša vlada, ki kolaborira z Italijani in jim omogoča uresničevati njihove ozemeljske apetite. Zahvaljujoč novinarjem, ki raje kot o dogodkih pišejo o tem. kar se ni zgodilo, se Slovenci tega sploh ne zavedamo. Novinarje, lačne senzacij, je zanimalo samo, zakaj general Ambrožič ni govoril na spominski slovesnosti. Preden to pojasnim, moram zapisati še nekaj dejstev.
Z gospodom Ambrožičem smo v Gibanju 23. december sodelovali že od vsega začetka. Pravzaprav že prej. Sam sem bil pobudnik izja ve proti razprodaji Slovenije, ki smo jo sestavili jeseni 1994 in so jo podpisali mnogi znani Slovenci, tudi general Ambrožič. Večkrat je sodeloval tudi pri delu iniciativne skupine za ustanovitev ' Gibanja. In nazadnje smo ga seveda tudi povabili, da se včlani — ker takrat še nismo vedeli, da vodi skupino Slovenska pot, kije prav tako kritična do slovenskega vstopanja v Evropo. Gospod Ambrožič je govoril na našem ustanovnem občnem zboru in tudi na javni tribuni, ki jo je organiziralo Gibanje 23. december maja lani v državnem svetu. Soglašali smo glede mnogih političnih tem in tega, da bo treba pravo opozicijo vladi, ki razprodaja najosnovnejše nacionalne interese, šele ustanoviti.
Nobenega razloga torej ni bilo, da general Ambrožič ne bi bil mogel sodelovati na spominski slovesnosti. Vendar tokrat o sodelovanju z generalom Ambrožičem nismo govorili, zato njegovemu nastopu tudi nihče ni imel priložnosti nasprotovati. Zato pa so v zadnjem trenutku na to misel prišli nekateri naši člani in generala Ambrožiča povabili na svojo pest. Takrat pa je bil scenarij dogajanja s predstavniki vaščanov že dogovorjen in ti so nenadno spremembo občutili kot izsiljevanje. To je vse. (Naknadno pisarjenje po časopisih je le znak pregretih glav in prebujne domišljije, ki ne loči dejstev od proizvodov svojih sumničenj, strahov in neobvladanih strasti.) Vse to je navsezadnje pripeljale do tega, ' da je general Ambrožič vendarle prišel v Ustje, kjer je čakal, da bo prišel do besede, jaz — verjetno pa še kdo drug - pa sem bil prepričan, da je prišel le kot gledalec. Ne vem pa, kaj so mislili tisti, ki so vodili prireditev. O krivdi ali nekrivdi nas, članov Gibanja 23. december, pa bo seveda presodila naša disciplinska komisija .
Borut Korun, predsednik Gibanja 23. december
celo izdaji ter zato trpljenju in smrti govori Kristusova zgodba - ob vstajenjski skrivnosti. Za spravo (v katoliškem obredju imenu za zakrament spovedi, kjer sodba ni v domeni /so/človeka), ki v pomenu besede nosi zamisel o človeku kot nosilcu besede in zato odgovornem zanjo. Opozorilo, da je »od tega, kako poimenujemo neko stvar, (...) odvisno tudi naše delovanje« in da je »pri iskanju poti iz samoujetosti nadvse pomembno najti primerne besede za stvar samo«, prihaja v času razmejitveno-sprav-nih razprav kot glas, da smo že prestopili prag, ko bomo sposobni posamično in skupinsko dojeti, da se naše delovanje in s tem življenje v resnici odvija po (lastni) besedi.
S sluhom dolgoletnega poklicnega poslušanja in branja slovenščine je mogoče razbrati, da politični poziv k zavestno izrečeni besedi postavlja temelj političnemu delovanju glede na zavest o ustanovni moči jezika, s katero smo si pribesedili državo. S tem statusom smo v položaju, ko se v mednarodni skupnosti lahko izvirno utemeljimo ali pa svojo samobitnost slejko-prej razprodamo po nareku svetovnega vladarja - kapitala.
Ob ugovoru k poimenovanju stanja trenutne slovenske politične zavesti s »hladno državljansko vojno« iz ust nekdanjega »očeta naroda«, ki ga »mati naroda« naslavlja na javnost, pa kaže opozoriti na naslednja besedilna dejstva:
1.	Govorni položaj poziva dr. Spomenke Hribar se postavlja nasproti »taboru«, ki »trdi(...), da narodnoosvobodilnega boja v resnici sploh ni bilo, temveč samo državljanska vojna«; s tem se ob načelnem (»splošnem«) razpravljanju o moči besede interesno politično utemeljuje.
2.	Temeljni poimenovanji v oporekanju »prehudi« oznaki dr. Stanovnika sta »fun-damentalistična desnica« in »novi totalitarizem«, ki da v imenu »krščanskega preči-
skuša, kolikor pač ona more, razvozljavati zavozljano... Arheologi nam lahko opišejo kosti, kakšno polt je pokojnik imel in kako je govoril, pa nam ne morejo povedati! (Usti zgodovinarji, ki da vne »narode« tako »znanstveno« razvrščajo bodisi med Germane bodisi med »ostalo šaro« zato streljajo velike kozle!)
Če poznavalec pogleda v ta ali oni etimološki slovar, kaj vidi? - Če razlaga ni že kar očitno napačna, pa je prav gotovo silno dvomljiva! O iliro-slovenskih besedah največ »vedo« - tujci! Mislim, da je prav tukaj treba omeniti tudi »odkritje«, ki ga je malo pred svojo smrtjo uspela razglasiti hrvaška zgodovinarka Nada Klaič: Slovence si je nekdo izmislil; ni jih, gre za »fantomski« narod. No, ko bi ta zgodovinarka mogla odkriti - kar si je srčno prizade vala ! - kaj pomeni ime Hrva t, bijo zadovoljstvo minilo! Nekdanje etnične skupine (»narodi«) so si namreč medsebojno dajali imena, vzdevke/pridevke, ki so tistikrat izredno dobro zadeli bistvo takratnega sta-
Delo, 12. septembra
Grozno je. Ampak to je demokracija
Kerje bilo po moje preveč stvari zapisanih zelo na splošno, sem nekatere skušal razčleniti in jih malo bolje analizirati:
1.	Če se samo zagledanost v svojo subjektivno resnico, sproducirano v imaginarnem, skritizira z isto ironijo kakor »absolutno« Resnico, potem je to prav! Še posebno, ker so takšne vrste umotvori škodljivi; »površnim« in lažnivim posameznikom dejansko lahko zgled in katalizator za verižno reakcijo malikovanja skorumpiranosti, laži in podobnih fundamentalizmov — dogmatizmov — nedotakljivosti.
2.	In če se samo zagledanost v »svoj« prav skritizira kot samo »Prav«, potem je to tudi prav! Kajti samo resnica ima sama na sebi možnost, da je lahko absolutna. Prav pa takšne možnosti (vsaj v človeškem, vulgarnem pomenu) nikoli ne doseže; ravno tako ne pravica in s pravico povezano zadoščenje. Vendar: čeprav je torej res, da je popolno zadoščenje za prestano trpljenje in storjene krivice (npr. tudi takšne, ki so bile zagrešene na podlagi zapisanih »besed« z uradnimi podpisi) nemogoče, kdo je kljub temu lahko Tisti, ki bi lahko posameznika nagovarjal, naj se odreče vsakršnemu zadoščenju? Enako tudi: vsakršnemu uporu? In to, navkljub pogojno priznani sposobnosti, da bi Tisti zelo dobro obvladal ustreznosti pisanja resnice, pravice in prava z velikimi začetnicami...
3.	Ne bi pa bilo prav, če bi se zmotne (morda celo delirantnef!?) subjektivitete pojmovanj, kaj je »Resnica« in kaj »Prav«, razširjalo na primere in zadeve, ki so definirani in opredeljeni z neizpodbitnimi dejstvi in dokazi.
4.	Ne verjamem tudi, da vsi tisti, ki zagovarjajo izvedbo sanacije te pokvarjene in neučinkovite družbe, optirajo za »krščansko prečiščevanje«. Ker vsaj za sebe lahko to pri polni zavesti trdim, je to najmanj eden manj od vseh tistih - »teh vseh«!
5.	Da je grozno, se popolnoma strinjam. Ampak, da je to demokracija [baje je to tam. kjer naj bi (ob)veljali demokratični principi in podobno...], pa nisem ravno prepričan.
6.	Zgodovina (skupaj z vsemi pomanjkljivostmi) se očitno ponavlja; in čez petdeset let bodo zgodovinarji verjetno zopet premlevali: ali je tole tukaj bila hladna državljanska vojna ali pa »samo« pokol državljanskih, človeških / človekovih pravic drža vljanov in kateri strani (levi ali desni) bi bilo ustrezno postaviti spomenike...
P. S. Sam svojih besed (s tem ne mislim tega pisma, ker tokra t nisem imel posebnega razloga za jezo) npr. ne označujem kot sovražne besede, ampak kot močne. Tudi zelo močne. In ki so, takšnemu stanju (»situacijam«) ustrezno še edine ustrezne; vse manj bi bilo strahopetnost in/ali zavestna boga-telizacija! Žal mi je, ampak za ustvarjanje in vzdrževanje »romantičnega« vzdušja so poklicani in pristojni drugi, ne pa jaz in/ali »taki« kot jaz, ki se imamo upravičeno za žrtve teh izprijenih razmer, ki prežemajo naš tukajšnji vsakdanjik.
Matjaž Mazi, Izola
Poziv k umestitvi besede v središče državljanske in politične odgovornosti iz ust dr. Spomenke Hribar prinaša razodevanje duhovnega procesa, ki ga je sprožil njen človeško prizadet in s prikazom zgodovinskih dejstev premišljen klic k narodni spravi. Gre za uza veščanje besede kot tiste le človeku lastne luči, o katere nerazumevanju,
Obvestilo
Ker prejemamo za objavo v rubrikah PP-29 in Prejeli smo vse več gradiva, ki je bilo natisnjeno s tiskalnikom, prosimo vse avtorje, ki imajo to možnost, da nam svoje prispevke v prihodnje raje pošiljajo na disketah.Tako se bomo izognili ponovnemu prepisovanju in morebitnim napakam, ki lahko pri tem nastanejo. Diskete seveda vračamo.
Uredništvo
ščenja« zastopata »zahtevepo ekskomuni-kaciji sodržavljanov«. Tu besedilo ugotovitev o »začaran(em) krog(u) sovraštva« naslavlja na lastno poimenovalno izhodišče.
3. Ugovor proti neustreznemu poimenovanju »hladna državljanska vojna« temelji na politično neenako vrednoteni ideji totalitarizma. Pred drugo svetovno vojno naj bi bila tako sicer voljena oblast »z vsakršnimi metodami ekonomskega, političnega in predvsem duhovnega nasilja vzdrževana totalitarna moč klerikalno-konser-vativnega bloka«. Danes pa naj bi brezpri-zivno imeli »demokracijo, se pravi svobodne volitve (...), svobodo govora in političnega združevanja, vojsko in policijo (...) pod parlamentarno kontrolo...«. Pri tem sklicevanje na koalicijsko politično ravnotežje kot kronski dokaz za demokratični (samo)nadzorpozablja na natančno postavljen preizkus volilnega telesa, kije temelj sedanje vlade izmeril na neki besedi, ki ni obveljala.
»Hladna državljanska vojna« se nanaša prav na tako ustoličeno razliko med črko in besedo, za premostitev travmatičnosti k a tere se »oče« za vzema z oporekanim poimenovanjem, »mati« pa s pozivom na zavestno ravnanje z besedo kot »utira(njem) poti v bivajoče«. Prav zaradi naštetih besedilnih postopkov, znotraj katerih se avtori-činina beseda samoodzrcalja, izpisuje njen poziv nov slog slovenskega političnega in s tem državljanskega sožitja:lahko začnemo odkrivati, zakaj nam je bila v naši vsakršni nemoči - izvzemši za vezo slovenskem u jeziku - dana država in kaj ima s to zavestjo svojega povedati svetu danes.
Nada Šumi, Ljubljana
Delo, 10. septembra
Celjska prometna smrt
Ob črnem pisanju o celjskem prometu nas Celjane vsekakor lahko zaskrbi, kako odgovorni skrbijo za našo gibljivost v središču mesta in okolici. Morda pisec prispevka pravilno razmišlja in nam njegova črna napoved resnično grozi. Kot Celjan in opazovalec cestnega prometa na Celjskem lahko, žal, samo potrdim novinarjevi napovedi, da lahko srednjeročno res doživimo popoln prometni infarkt. Uresničevanje posameznih cestnih projektov ne rešuje komplekstnosti prometne problematike, saj ti posamezni rekonstruirani cestni odseki na novo predstavljajo določeno nevarnost v prometnih tokovih. Predvsem bi omenil novo krožišče na Kersnikovi ulici, kjer je kolesar v nevarnosti zaradi neustrezne vertikalne in talne signalizacije. Sam sem že nekajkrat ponudil nekatere rešitve na področju prometne varnosti v Celju. Menim, da je v projektih premalo vpliva prometne stroke. Tildi izgradnja veličastne parkirne garaže ne bo rešila prometnih zastojev v mestnem jedru, kajti problematiko celjskega statičnega in dinamičnega prometa bi morali obravnavati celoviteje ob upoštevanju vseh elementov življenja in razvoja posameznih sklopov mesta Celje.
Roman Krajnc, Celje
Delo, 4. marca
Različne, preveč etnično-kulturne oznake za najdbe zgodnjega srednjega veka so nasploh problematične
Bolje pozno kot nikoli! Sobotnih prilog Dela ne utegnem vedno prebrati takoj, pa jih odlagam na kup (shranim) in tako se zgodi, da nekatere pridejo v branje tudi po več letih. Ta »tehnika« se včasih pokaže celo za dobro, saj bi se sicer človek stalno žrl in se tolikokrat spravil k pisanju, kot se nekateri.
Takle »ovinek« sem naredil zato, g. Tomažič, da bi vas »spomnil« na to, kar včasih (v žaru za slovenstvo) morda »pozabite«: ljudstva so ob nekem času vzniknila in v nekem času (so in bodo) poniknila v neko drugo oz. drugačno ljudstvo. Včasih ostane za njim vsaj ime, včasih niti to ne! Vi to seveda veste. Z Jožkom Šavlijem (in še kom) ste v usmrajeni bajar dunajskošolske »učenosti« svoj čas natočili nekoliko sveže vode prav v tem kot tudi v drugih pogledih, in škoda bi bilo, da bi si pridobljeni ugled zdaj zapravljali s pretiravanjem v drugi smeri.
Ne vem, če se je arheologinja dr. Paola Korošec oglasila na vaš članek. Uidi če se je, vam gotovo ni mogla odgovoriti zadovoljivo, saj ste jo »povabili« na področje jezikoslovja. (Jezikoslovje pa je druga taka kaluža kot zgodovinopisje!) Arheologija
meni nič dobrega... Pomen imen Madžar, Srb... pa je v redu, ni sramotljiv. Itd., itd! Ker so te vrstice štete, ne morem navajati kaj več »ilirskih« besed (iz slovarja, ki ga imam v pripravi). Primož Trubar, pa tudi mnogi za njim (V. Vodnik: »Iliria v serzu Evrope leshi...«) se je imel (še) za Ilira, seveda pa tudi (že) za Slovenca. Za koga pa naj bi se sicer imel otrok Ilirke z nekim prišlekom (z Baltika, porečja Pripjat, ali pa Indije Koromandije...), katerega so šele novodobni zgodovinarji razglasili za Slovana ?!
Zmotno je tudi mnenje, češ da so Slovani tukaj rogovilili z »ognjem in mečem«! (Rušenje se lahko pripiše komur koli!) Meni »karte« kažejo, da je šlo predvsem za »Tukaj smo - vaši smo!«. Za nas, zdajšnje potomce, je preteklost pač izpadla tako, kot je izpadla. Takratni ljudje so se pomešali, z nasmehom na obrazu ali pa tudi ne, nastalo je novo ljudstvo, znova govorica. To je bilo - zlitje. Dokaz za to se »skriva« v naši govorici! Naša dvojina je dediščina tega zlitja! Naš način štetja števil ni »izposoja« iz nemščine! Besede, ki jih imamo za najbolj (izključno) slovenske, so podedovane od staroselcev! Dokaz o zlitju je tudi ime » Vindišar«. Gre za besedo (pridevek), ki se nedvomno nanaša na staroselsko prebivalstvo! Zgodilo se je po tisti navadi: kdor se priženi k stari hiši (ali pa staro hišo kupi), se ga »prime« tudi staro hišno ime! Vendar pa ta beseda ni sramotljivka! Nasprotno! Le tisti, ki niso več vedeli za njen pravi pomen, so se spotikali obnjo! Priimki (nekdaj vzdevki/pridevki) izhajajo iz zelo različnih »smeri«. Vsako ima nek pomen v takratni govorici nekega takratnega ljudstva! Če bi se prvotni prebi valci kar vsi razbežali (tisto »učenje«, češ da so to bili poromanjenci, je povsem analfabetsko! Srbi v 500 letih niso postali Turki, in Slovenci v 1000 letih nismo postali Nemci!) ali pa bili pobiti, tega nadaljevanja osebnih, hišnih in drugih imen ne bi bilo! Seveda pa se je prejšnjemu začelo dodajati tudi novo, oz. se je oboje spreminjalo, razvijalo, kot se temu zdaj reče! To velja prav za vse: za imena rek, gor, krajev, ptičev, rastlin, bolezni... Vsaka od teh besed, kot tudi katerakoli druga, seveda zahteva (pa tudi zasluži!) kar precej zahtevno razpravo!
Ni je besede, ki ne bi bila izvedena, bolj ali manj posrečeno, iz neke prejšnje, starejše oblike! »Prva« oblika besede pa je bila »narejena« na osnovi nečesa, kar so tistikrat razumeli! Rimljani obstoječih imen sploh niso mogli točno zapisati, ker njihov črkopis ni imel šumnikov! [Tisto »italijansko« odkritje, češ da je Jadransko morje dobilo ime po kraju Adria (v Italiji), ni le zmota, temveč velika neumnost! To velja tudi za dosedanjo »razlago« besede kosez! Itd., itd.!] Besede, ki se nam danes zdijo »čudne«, za katere se nam zdi, da se ne glasijo dovolj po naše, je treba le pravilno zapisati in pri govoru pravilno naglasiti, in tedaj se pokažejo korenine nekdanje govorice! Seveda, sedanje ljubljanščine pa ti naši predniki niso govorili! Povsem jasno se vidi (tistemu, ki to obvlada!), katere prvotne besede so dobile »pridih« novega, recimo slovanskega. Te besede so bolj zaobljene, mehkejše in, seveda, našim ušesom (ušesom potomcev!) milejše. Ne nazadnje, razvijal se je tudi jezik (organ), in vse bolj zapleteno se ga je dalo zasukati! Slovanom zelo všeč je prav združba lj! Če bi angleščini odvzeli, kar ima od Normanov, srbščini, kar ima od Turkov, nemščini... italijanščini... seveda pa tudi slovenščini, kar ima ilirskega, bi se vsi nehali pogovarjati! Sicer pa je bil »ilirski« jezik (različne »izvedenke«) dosti bolj razširjen, kot pa so si to mogli zamišljati tistikrat! Zato je zmotno tudi mnenje, da Iliri »niso prišli tako daleč
na sever«. Oni so se »sprehajali« po vsej Evropi! Pa tudi drugod! Njihova poimenovanja so nato »predelovali« novi pohajači (nomadi), novi priseljenci. Sicer pa moram omeniti, da naziv Iliri uporabljam pogojno, kajti ta beseda je tistikrat bila verski termin.
Marijan Slevec, Preserje
Delo, 5. septembra
Kranjskogorski vodniški sindrom
Vodniška pot na Prisank ali o kranjskogorskem »vodniškem sindromu«
Planinci PD Kranjska Gora smo se s PZS in občino dogovorili, da počakamo z realizacijo naše ideje eno leto, da bi preizkusili javno mnenje in ugotovili, kaj menijo slovenski planinci o naši pobudi, da Han-zovo pot na Prisank preuredimo iz zelo zahtevne v vodniško. Pričakovali smo, da bodo v planinski javnosti tudi nasprotovanja, kakršno je Stuškovo. Upamo pa, da bomo s pobudo spodbudili tudi odobravanje in dobili podporo, zato so članki v medijih dobrodošli.
Niso pa sprejemljive žalitve kranjskogorskih planincev in etiketiranje, kot si ga je v privoščil g. Stušek. Tudi neresnice, polresnice ter nepreverjeni podatki niso nikomur v korist, razen tistemu, ki javni medij izkorišča za izlivanje srda do drugače mislečih in si z demagogijo skuša pridobiti javno mnenje.
Strinjam se piscem glede stanja jubilejne poti skozi zadnje okno, ko ugotavlja nea-žumost markacistov, ki je niso uspeli urediti in ponovno ustrezno zavarovati do konca planinske sezone. Vzdrževanje zahtevnih planinskih poti le ni tako preprosto,
E-mail: pisma@delo.si
še posebej ne v tem času, ko zaradi močne erozije zelo pogosto prihaja do poškodovanj, kar velja tudi za Hanzovo pot. Za vračamo pa trditev, da sta pri popravilu poti kranjskogorsko PD in »novi lobi« (poklicnih) planinskih vodnikov, kot ga imenuje g. Stušek (ne vem, odkod mu toliko argumentov, da lahko takšno označitev javno napiše), zastavila svoj vpliv. Verjetno g. Stušku marsikaj ni jasno v zvezi s pristojnostjo vzdrževanja in vzdrževanjem planinskih poti. Tudi trditev, da želimo prepustiti planinskim vodnikom nekaj atraktivnih poti, ni resnična in je zavajajoča, saj se naš predlog nanaša izključno na Hanzovo pot in na nobeno drugo. Trditev, da bi z ukinjanjem planinskih poti zaradi profesionalizma spravljali v nevarnost poti (verjetno so mišljeni obiskovalci poti), je smešna. Zaradi profesionalnega pristopa v planinstvu in vodništvu do danes še nihče ni bil v nevarnosti. Ravno obratno, zaradi neprofesionalnega lotevanja podvigov v gorah je tudi toliko nesreč. Še najbolj pa me je osebno prizadel odnos g. Stuška
Prejeli
dajal v pristojnost in odločanje PZS. Če se prav spominjam, je bilo to značilno za neko družbo s povsem drugimi načini urejanja odnosov.
O širitvi »gorskovodniškega sindroma« s kranjskogorskih planincev, ki naj bi škodil vsemu planinstvu, pa menim, da s tem žali naše vodništvo, tako gorsko kot planinsko, ki se trudi, da bi s svojo strokovnostjo pomagalo planincem in predvsem prispevalo k varnosti v gorah.
Zgodovina Hanzove poti je tesno povezana z zgodovino našega društva in tudi z zgodovino vodništva v tem kraju. V Kr. Gori se je namreč v začetku tega stoletja poleg zimskega intenzivno začel razvijati tudi letni turizem, predvsem planinski. Zato je podružnica SPD v Kr. Gori, ki jo je vodil župan Jožef Lavtižar, dala 1. 1926 pobudo, da se spelje pot, ki bo po slovenskem ozemlju vodila na vrh Prisanka. Sedanja južna in grebenska pot sta namreč vodili ob in preko takratne državne meje z Italijo. Nalogo za izdelavo poti je dobil Hanza, izdelali pa so jo v glavnem sami kranjskogorski planinski entuziasti, ki so pod Kočo na gozdu uredili tudi priročno kovačnico za kovanje klinov.
Tako je bila ta pot vedno v ponos kranjskogorskim planincem in vodnikom. Vse do 1.1988, ko smo jo zadnjič obnovili, tako da je bila dokaj varna, jo je vzdrževalo PD Kr. Gora. Od takratni bila obnavljana, saj so bili stroški vzdrževanja vedno večji. PD pa ni imelo denarja, saj je moralo vzdrževati tudi tri svoje planinske postojanke. Vse do lani, ko smo kranjskogorski
planinci sprejeli sklep, da pot obnovimo tako, da bo postala vodniška, ni nihče tako poudarjal vloge Hanze in je opeval, kot jo danes. Kdor je obiskal to pot, dobro ve, da je z »zajlami« ni mogoče zavarovati tako, da bi bila povsem vama, saj so na njej nevarni in zelo zahtevni prehodi, ki se jih ne da zavarovati: prečenje snežišča pod Hudičevim stebrom in ob Hanzo-vem tumu, izpostavljena polica ter vzpon do severnega grebena Prisanka. Za varen prehod teh predelov se zahteva veliko več izkušenj, kot jih imajo danes povprečni planinci.
Prisank je v tem okolju najbolj obiskana gora in z največ nadelanimi in zavarovanimi potmi (tri zelo zahtevne, ena zahtevna in ena lahka) za pristop na vrh. Torej si vsak lahko privošči pristop glede na svojo sposobnost. Prav zato smo razmišljali, da bi k temu dodali še novo, to je vodniško pot na Prisank. Uporabljali naj bi jo brez vodnika le, tisti planinci, ki so usposobljeni sami premagovati njeno zahtevnost. Ostali pa bi njene izredno lepo speljane naravne prehode in lepote uživali skupaj z vodnikom, ki bi jih varno brez tveganja pripeljal na cilj. Ob tem pa bi s pomočjo vodnika zvedeli tudi marsikaj koristnega o zgodovini poti, predvsem pa se ob tem usposabljali za varno hojo v gorah in si pridobili koristne izkušnje ter ustrezne nasvete o opremi, ki je za take vzpone potrebna. Sam sem gorski reševalec že 27 let in verjemite, da mi ni vseeno, kadar prinašamo v dolino ponesrečenca, ki se je ponesrečil zaradi slabe opreme, neznanja ali precenjevanja sposobnosti. Tega verjetno pri marsikom ne bi bilo, če bi si vsaj enkrat privoščil za težje vzpone vodnika, ki bi mu na kraju samem in ne v dolini svetoval veliko koristnega v zvezi s hojo in opremo v gorah. Zato vodniki končno tudi so in ne samo zato, kot na vaja g. Stušek, da bi plačevali njihove storitve.
Veliko očitkov smo slišali od nekaterih vodilnih pri PZS, češ da bi z našo pobudo tonilo v pozabo ime enega naj večjih tra-serjev poti, Hanza. Nasprotno! Kot smo se sami do sedaj trudili ohranjati njegovo ime, bomo s to pobudo našemu gorskemu vodniku in traserju dali še večjo veljavo, saj bo prav njegova pot postala prva vodniška pot pri nas. V naravni podobi bodo ohranjene lepe police in zanimivi prehodi, ki ne bodo »okrašeni« z vsiljivim železjem. Ostal pa bo svojevrsten spomin na Hanza, to je Hanzova stena, ki jo bomo obnovili v taki podobi, kot je bila opremljena leta 1927, torej ostanejo v njej tudi jeklenice in restavrirana tabla »Hanzova stena« iz 1. 1927. Nad njo bo ponovno nameščen kip Marije kot pri prvotni izdelavi in ki je bil kasneje odstranjen. Pa ne zaradi kakšnih verskih nagibov, pač pa izključno zato, da ta predel ob Hanzovi poti uredimo tako, kot si ga je zamislil sam.
Končno pa kranjskogorski planinci razmišljamo tudi o tem, da bo na področju pla-ninsko-turistične ponudbe potrebno tudi kaj spremeniti. In pri tem se zgledujemo po drugih državah, kjer imajo že dalj časa ne samo opremljene, pač pa tudi s posebnimi markacijami zaznamovane vodniške poti. Boli nas tudi, ko vsakodnevno srečujemo v naših gorah tuje gorske vodnike, ki vodijo svoje kliente po naših zavarovanih in neza varovanih poteh, našim agencijam v Kr. Gori, ki se ukvarjajo z vodništvom (dve sta), pa je skoraj nerodno povedati, koliko gostov v Kr. Gori se zanima za gorsko vodništvo.
S tem ne mislimo, da bi v Sloveniji množično opuščali zavarovane poti in jih spreminjali v vodniške. Kranjskogorski planinci imamo pač to možnost, da obogatimo ponudbo v kraju z novo vodniško potjo na najbolj obiskano goro v okolici Kr. Gore. S tem pa menimo, da ne bomo okrnili planincem možnosti pristopa na Prisank, pač pa v mnogočem prispevali tudi k varnosti obiskovalcev. In prav zato nas čudi nasprotovanje PZS, saj prav ona prek Združenja gorskih vodnikov z javnimi propagandnimi letaki Varno v gore z gorskim vodnikom poziva planince in obiskovalce gora, naj si za varnopot v gore najamejo vodnika.
Z konec še to. Pri naših prizadevanjih nas podpirajo vsa planinska društva na gorenjskem (razen PD Jesenice), vse tri postaje GRS V Gornjesavski dolini, številni posamezni gorski vodniki, Občina Kr. Gora in vse organizacije, kise v Kr. Gori ukvarjajo s turizmom, zato menimo, da smo na pra vi poti.
Andrej Žemva, predsednik PD, Kranjska Gora
Uredba o pomoči ministrstva kmetijstvu in čebelarjem
V	Sloveniji že od prvih intervencij države v podporo kmetijstvu proizvajamo zmeraj nove upravičene in neupravičene predloge, odvisne od zvez in poznanstev na »Ministrstvu...« .V kmetijstvu so potrebne intervencije, toda šele tedaj, ko je v perspektivi videti tudi postavitev na lastne noge. Zakaj bi se sicer nadarjeni trudili iskati svoje poti? Strinjam se, da je marsikaj v ukrepih letošnje Uredbe o uvedbi intervencij za ohranjanje in razvoj kmetijstva.... potrebno in nujno, da bi zadržali kmečki živelj na redko poseljenih hribovskih in drugih težko obdelovalnih obm ičjih, da pa je potrebna intervencija za hmeljarstvo in pivovarstvo, medtem ko se pri pivovarjih kujejo astronomski dobički, pa je le preveč za lase privlečeno. Če je že potrebna pomoč hmeljarstvu, naj se to krije iz pivovarskih dobičkov. Še bolje pa bi bilo, da bi pivovarji pošteno plačali hmelj. Kmetje po stari kmečki logiki že vedo, kaj se jim splača in kaj ne. Takšnih cvetk je še kar nekaj, na primer v čebelarstvu.
V	razdelku pod D je zapisano, da se stimulirata prodajo matic in progeni test matic.
Zelo pohvalno od vlade, da vlaga znatna sredstva v razvoj selekcionirane čebelje matice. Slovenski čebelarji smo v večini primerov čebelarji za hobi ali je to dopolnilna dejavnost. Časa za vzrejo lastnih matic imamo zelo malo, zato radi posegamo po že Oplojenih maticah, še posebej zato, da zamenjamo krvno zasnovo družin. Toda odkar sam kupujem selekcionirane super matice, imhm težave. Od leta 1986, ko sem zamenjal vse matice na prevoznem čebelnjaku in okužil sVoje čebele s nosemo, do danes sem prejel od registriranih proizvajalcev matic več pošiljk. Pri veterinarskem
inšpektorju je dokumentirano, da so bile v treh pošiljkah matice okužene. Kaj mi pomaga progeni test, kaj mi pomagajo super matice, če mi od 20 matic le štiri preživijo zimo, ostale pa čebele prelegajo ali pobijejo? Stimulacije so povzročile množično prodajo matic, kar je pri vzrejeval-cih spodbudilo pohlep. Namesto kvalitete smo dobili ogromno količino zasilnih matic, namesto super matic smo dobili invalide. Potrebujem dobro matico, vzgojeno v normalnem panju za normalni panj in sem jo pripravljen tudi drago plačati. Vsi primeri vzgoje matic v Sloveniji pa temeljijo na množici podhlajenih prašičkov s peščico čebel. V takih razmerah so matice podhlajene in neustrezno oprašene. Noben regres mi ne more nadomestiti izgube čebelje družine zaradi slabe matice. Čebelarji bomo že vedeli, pri kom kupiti dobro matico. Vlada, ki stimulira trosilca bolezni (primer Buko-všek), ki kljub intervenciji veterinarskega inšpektorja ah pa v dogovoru z njim še naprej veselo prodaja matice, nima nikakršne pravice, da denar davkoplačevalcev troši za takšne namene.
Sredstva, ki so namenjena za vzrejo matic, bi bilo bolj smotrno naložiti v zaščito in promocijo domačega medu, predvsem v osveščanje domačih in tujih potrošnikov o kvaliteti in izjemnosti živila, ki mu pravimo med, ter zagotoviti kvaliteto in higijensko neoporečno prodajo medu doma in v prodajalnah. Ob ustrezni prodaji čebelarju ne bo težko vsako leto nekaj izkupička nameniti tudi progenemu testu in zamenjavi matic po normalnih tržnih cenah.
Po 18. členu dokumenta vlada regresira nakup sladkorja za zimsko krmljenje čebel v višini 15 SIT za kilogram prodajne cene. Zelo pohvalno, da vlada omogoča poceni nakup sladkorja kot repromaterial po regresirani ceni 99,5 SIT za kilogram. Toda svetovne tržne cene sladkorja, franko naloženega na Jesenicah, so 53 do 54 SIT za kilogram. Koga slepi vlada in komu netržno pomaga? Kakšen smisel ima regres za čebelarje, če ne rešuje našega problema, temveč problem nekonkurenčnosti sladkorne tovarne v Ormožu? Torej, če je problem sladkorne tovarne, naj vlada rešuje problem tovarne, čebelarjem pa prepusti uvoz kvalitetnejšega sladkorja po tržni ceni. Nikakršnih regresov nismo potrebni, nočemo pa biti razlog za velike aktivnosti ministrske birokracije. Nočemo imeti grenkega priokusa, da moramo biti sekretarjem in
ministrstvu hvaležni, da smo prišli v to »Uredbo«.
Če ima vlada namen pospeševati čebelarsko dejavnost zaradi koristnega vpliva čebel na opraševanje kmetijskih rastlin in sadja hkrati s povečanjem pridelave čebeljih pridelkov, je nujno, da s administrativnimi ukrepi ne otežuje zanesenjaške in ljubiteljske dejavnosti čebelarjev, ki je že tako na robu znosnosti. Predvsem naj si ne izmišljuje vedno več novih in nepotrebnih dajatev, ki so zgolj administrativne narave in namenjene zgolj polnjenju proračuna, zelo malo pa prispevajo k resnični skrbi za čebelarstvo.
Kot primer naj navedem:
-	Tehnični pregled vozila za prevoz čebel, gasilskega aparata, atest tahografa in registracija vozila za povprečno 500 km prevoza na leto. Strinjam se, da je tehnični pregled nujen, toda enkrat letno pred sezono. Atest tahografa enkrat ob vgradnji. Zavarovanje proti tretji osebi v sorazmerju z prevoženimi kilometri. Plačilo cestne takse v skladu s cestno obremenitvijo. Vse v razmerju do naše porabe in koristi, ki nam jih registracija vozil nudi, ne pa petdesetkrat več na prevoženi kilometer, kot plačajo komercialni prevozniki.
-	Plačilo obveznega pregleda čebel pred nalaganjem: pred prevozom in ob dovozu. Administrativni postopek, ki ne odkriva bolezni temveč polni proračun.
-	Plačilo obveznosti iz naslova dopolnilne dejavnosti do pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, doplačilo za nesreče pri delu ter porodniškega dopusta v primeru, če čebelar prijavi svoje delo kot dopolnilno dejavnost.
-	Draga in dvomljivo učinkovita zdravila, ki jih je težko dobiti in jih ministrstvo ne zago-tavlja. Čebelar zaradi neučinkovitih zdravil išče svoje rešitve, žal največkrat nestrokovno, ob tem pa prevzema vse tveganje na svoja pleča.
Vladi je važno le, da pridemo v Evropo, da bodo številni novozaposleni na Ministrstvu za kmetijstvo imeli kaj delati in da bodo po starem rimskem reklu »Deli in vladaj« imeli opravičilo za mešetarjenje s sredstvi davkoplačevalcev ne glede na stroške, ki jih s svojim delom in obstojem povzročajo.
Naj medi!
Ivan Atelšek, Sežana
Vincent van Gogh, Seneni kopici v Provansi, 1888
%-i* 4	1	T, V	i	
1 J	m.			
Mija Repovz
Otoček
avtoritete
o je Delo nedavno poskušalo K	odkriti, kako široki so slovenski
upravni organi pri spremembi osebnega imena, je avtor članka m	zapisal, da o kakšni zapetosti res
ni mogoče govoriti. »Niti najbolj norih domislic ne morejo zavrniti... Med mnogimi drugimi so sprejeli tudi prošnjo ženske, ki se je želela preimenovati v Banko Slovenije«.
Izmišljotina, ironija? Kakorkoli, Banka Slovenije je zagotovo edina ključna slovenska državna institucija, ki ji je v slabem, a burnem desetletju demokracije uspelo pridobiti in ohraniti resnično strokovno in moralno avtoriteto. Ugled parlamenta je na psu; vlada ima pri javnosti le nekoliko boljši rating; ustavno sodišče zaradi javnih nastopov nekaterih svojih sodnikov že dolgo velja za politično pristransko; na računsko sodišče je vrglo dolgo temno senco sporno ravnanje njenega revizorja Jakšeta.
Kako je centralni banki to uspelo? Za to ima velike zasluge njen guverner. Dr. France Arhar ne kaže svoje morebitne politične usmerjenosti. Zato ga poslušajo levi in desni. In kar je najvažnejše: guverner je imel srečno roko in posluh pri izbiri svojih najožjih sodelavcev (B. Kos, A. Rant, J. Košak) in članov najvišjega organa.
sveta banke (V. Bole, J. Mencinger, I. Ribnikar itd.). Zlasti v tega mu je uspelo privabiti resnične kapacitete. To je velika stvar, pa čeprav v času osamosvojitve, ko so prevladovala občutja ogroženosti in odgovornosti, to verjetno ni bilo tako težavno, kot bi bilo zdaj. Prav zato, ker so v vrhu in svetu banke sedeli resnično dobri ljudje, se je ta lahko učinkovito uprla površnim predlogom denarne ureditve, ki jih je v imenu Mednarodnega denarnega sklada (MDS) Sloveniji ob oblikovanju države vsiljevala Liptonova skupina, v kateri je imel močno besedo zdaj tudi v svetu že hudo sporni apostol hitrega prehoda v kapitalizem Jef-frey Sachs. Slovenija je tako imela namesto običajnega fiksnega uravnavani drseči tečaj, že dve leti pa tudi varovalke za primer nenadnega umika »vročega« kapitala. Po zaslugi vlade, še posebej pa finančnega ministra Mitje Gasparija, pa ima še vedno dokaj ugodno notranje ravnovesje, tako da tolar ostaja stabilna valuta.
Vse to je razlog, da je Slovenija - za zdaj? - ušla usodi kakšne Češke in nekaterih drugih močno ranjenih gospodarstev. Denarna politika, ki so jo gospodje iz MDS ob svojih rednih obiskih vse do nedavnega — milo rečeno — vzvišeno kritizirali, je zdaj, ko so njihovi ortodoksni recepti velikemu delu planeta pomagali v popoln polom in ga pahnili na rob recesije, je prav v teh dneh doživela nedvoumen triumf. Guverner Arhar lahko uživa v laskanju.
Centralna banka je v minulih letih sicer doživela tudi dva pretresa. Prvi se je zgodil nekaj pred iztekom prvega guvernerjevega mandata, spomladi 1995. Tedaj je na njegov naslov prispelo anonimno pismo, ki je guvernerjevega namesmika Bogomirja Kosa obtoževalo, da je zlorabil notranje informacije. Policijska preiskava obtožb ni mogla potrditi ali celo dokazati. Guverner je po dostopnih podatkih Kosa potem sicer poskušal zadržati v banki, toda očitno ne dovolj toplo in
na istem položaju, da bi ta povabilo tudi sprejel. Kos se je tiho umaknil. V nekaterih krogih še zdaj ugibajo, kaj se je pravzaprav zgodilo oziroma ali anonimno pismo ni prišlo kot nalašč, da se je Arhar s tem znebil edinega enakovrednega tekmeca pri imenovanju na guvernerski položaj.
Drugi pripetljaj, ki je skalil razpoloženje v sicer tihotni in umirjeni instituciji, je povezan z bankrotom Komercialne banke Triglav. Popolnoma nenadejan zlom te banke, v kateri je imela depozite tudi država, je bil (tudi) očiten spodrsljaj centralne banke. Ta namreč med drugim nadzira tudi bančni sistem. No, zanjo se je končal povsem mimo, brez obtožb ali celo škandala. Le viceguverner dr. Marko Kranjec, ki naj bi motril občutljivi bančni sektor, se je moral posloviti. Po hitrem postopku je »napredoval« na visoko in pomembno mesto v Bruslju. Že leto dni ima centralna banka nov svet. Menda je kar dobro uigran. Nekaj dvomov v brezhibno delovanje denarne oblasti vzbuja njen nenavadno pozen poseg na devizni trg v prvi polovici tega leta. Da bi popravila zamujeno, je porabila zelo veliko denarja, se znašla v rdečih številkah, s tem pa ji zmanjkuje tudi manevrskega prostora za morebitne nadaljnje neizogibne posege. In kar je važno: vrednost tolarja je v tem trenutku tako rekoč na enaki ravni, kot je bila lani decembra. Izvozniki se bodo morali pošteno potiti. Kakorkoli, centralna banka ostaja avtoriteta. Hvala bogu. Navsezadnje, guverner je v pravem trenutku in dovolj jasno javno opozoril na možnost svetovne recesije. Vsak posameznik mora razmisliti o svojih financah - je dejal zadnjič na televiziji. Arhar sicer rad govori nenavadno na dolgo in široko, občutek za komunikacijo in njeno časovno tempiranje pa ima izjemno razvit. Pri marsikateri vodilni politični figuri oboje izrazito pogrešamo.
Gorazd Bohte
Nismo v čislih?
urostat, statistični urad Evropske K ’ unije, je med državljani EU izve-del raziskavo, katere kandidatke ■	7 za članstvo v uniji bi želeli videti
K j v svojih vrstah. Vrli Evropejci so med šesterico, ki se za vstop v polnopravno članstvo že pogaja, in še peterico, ki bo morala pred bruseljskimi vrati še nekoliko počakati, Slovenijo postavili na predzadnje mesto. Pred Slovenijo je vseh pet držav, ki se poleg Slovenije že pogajajo, pa tudi štiri izmed petih iz počasnejše skupine. Najbolje se je odrezala Madžarska, pred Poljsko in Češko, sledijo pa Ciper, Slovaška, Bolgarija, Estonija, Latvija in Litva, za Slovenijo pa se je uvrstila le Romunija.
Izidi raziskave so po svoje nekoliko presenetljivi in delno tudi nesmiselni. Predvsem glede Slovenije; njena vključitev bo za EU namreč najmanj problematična in najcenejša. Ciper je prvovrstno in težko rešljivo politično vprašanje, vključitev drugih - večjih in revnejših - postkomunističnih držav pa bo za EU precej dražji zalogaj. Več kot o samih kandidatkah raziskava pravzaprav pove o Evropski uniji in njenih članicah. EU je še zmeraj oddaljena, neživljenjska, papirnata birokracija, ki ljudi bolj malo zanima in o njej tudi bolj malo vedo. Kljub vsem poskusom in že kar precej porabljenemu denarju se EU državljanom ne zna približati, vlade pa ji tudi kaj dosti ne znajo pomagati. Raziskava precej pove tudi o težavah in skrbeh državljanov EU. Kar zadeva Slovenijo, raziskava boleče opozarja na enega njenih temeljnih problemov - neprepoznavnost.
Evropejci so previdni ljudje, »ziheraši«. Česar ne poznajo, tega se bojijo in temu ne zaupajo. Prepoznavnost Slovenije v Zahodni Evropi pa je pod vsako spodobno ravnijo. Del krivde za to gre vsekakor pripisati arogantni in samovšečni Zahodni Evropi, ki se niti toliko ne potrudi, da bi spoznala svojo, ne tako veliko celino; da bi sledila spremembam, ki so se zgodile. Del pa gre tudi Slovencem samim, saj svoje države nekako ne znamo zares postaviti na zemljevid. Že ime države in njena zastava sta taka, da jasnega razlikovanja od podobnih držav ne omogočata. V zvezi z obojim je za Slovenijo še posebej problematična Slovaška. Slovenija tudi nima umetnikov, znanstvenikov ali športnikov, ki bi dosegli zares svetovni sloves Kot tudi ne dovolj jasno prepoznavnih in uglednih blagovnih znamk.
Obstaja sicer še nekaj razlogov, ki bi lahko vplivali na slabo uvrstitev Slovenije v omenjeni raziskavi, a je vprašanje, ali sploh igrajo kakšno vlogo. In tudi če jo, ostajajo globoko v senci neprepoznavnosti. Menim namreč, da ni preveč tvegano trditi, da velika večina državljanov EU, ki Slovenijo poznajo, podpira njeno vključitev v unijo, medtem ko so proti predvsem tisti, ki niti ne vedo, kje je Slovenija. Če že vedo, kje je, pa o njej ne vedo kaj dosti drugega. Slovenija je zato ena od bolje čuvanih skrivnosti v Evropi oziroma je videti kot žabica, ki čaka na princa, da jo obudi v princesko.
Od razlogov, ki bi teoretično še lahko govorili proti Sloveniji, je na prvem mestu še vedno dovolj pogosto povezovanje z nekdanjo SFRJ, ki Sloveniji ne koristi. Večina naslednic rajnke Titove federacije je danes namreč neke vrste sinonim za etnično čiščenje, genocid in druga necivilizirana barbarstva, ki v marsikaterem zahodnem Evropejcu zbujajo začudenje in odpor, delno pa tudi gnus in prezir.
Poleg tega Zahodna Evropa, ki se že pol stoletja združuje, nima ravno veliko posluha za tiste, ki se želijo osamosvojiti. Zunaj akademskih krogov verjetno le malokdo razmišlja o vzrokih za razpad SFRJ, večina pa se vendarle spomni desetdnevne vojne v Sloveniji. Včasih je slišati
sicer osamljena in ne preveč glasna mnenja, da smo Slovenci vsaj posredno krivi za balkansko klanje in zato sebičen narod. V Sloveniji seveda vemo, da bi do vojne južno od nas prišlo v vsakem primeru, ne glede na naše ravnanje in da je bila osamosvojitev za nas edina možnost, da se izognemo gospodarskemu razsulu in nadaljujemo na poti demokratizacije. Je pa skrajno prevzetno, malomarno in neumno, če se hvalimo, da smo se odcepili, ko pa so ugledni in nepristranski instituti (resolucije varnostnega sveta OZN in mnenja Badinterjeve arbitražne komisije) ugotovili, da je SFRJ razpadla.
Večina zahodnih Evropejcev ima o širitvi EU svoje mnenje, vendar le redko kateri o njej razmišlja širše in dolgoročno. Gledajo predvsem iz svojega partikularnega in kratkoročnega zornega kota. In ker je v Zahodni Evropi glavni problem brezposelnost, se ljudje bojijo za svoje službe in si ne želijo tujcev, ki bi jim lahko konkurirali. V zvezi s tem se bojijo vseh novih članic, Slovenije pa spet predvsem v povezavi z nekdanjimi Jugoslovane Slovencev kot takih pa se najbolj bojijo tik ob avstrijski in italijanski meji, kjer imamo tudi to smolo, da so na avstrijskem Koroškem in v Trstu dovolj vplivne Sloveniji nenaklonjene skupine. Medtem ko večino drugih kandidatk njihova najbližja soseščina najbolj podpira, ta Slovenijo ovira in ji postavlja pogoje.
Veliko pa Evropejci razmišljajo o svoji varnosti, boju proti kriminalu in drogam. Kot tranzitna država na poti iz revnega jugovzhoda v bogati severozahod Slovenija zbuja določene pomisleke. Preko Slovenije v Zahodno Evropo silijo številni ilegalni emigranti, ne le iz dežel nekdanje SFRJ in Vzhodne Evrope, pač pa tudi Afrike in Azije. Tudi mamila pogosto potujejo čez Slovenijo, poleg tega pa so v zadnjem času na različnih koncih Evrope pri tihotapljenju mamil ujeli kar nekaj slovenskih avtoprevoznikov. Zadnje, kar Slovenija potrebuje, je, da se na evropski zemljevid začrta kot država, ki se kriminalu ni sposobna odločno postaviti po robu.
Marcin Krol
Evropa — za kakšno ceno?
uska kriza je pred nedavnim prevzela in monopolizirala položaj v Evropi. Celo preveč, zato se druga sporna vprašanja, ki zadevajo Vzhodno Evropo, zlasti lenobnost pri preprečevanju širitve Nata, vztrajno kopičijo. Tovrstno zapostavljanje bi lahko bilo nevarno, zlasti če upoštevamo nacionalizem, ki ga podpira novi ruski premier Jev genij Primakov.
Poljska bo kmalu postala članica Nata. Pogovori o pridružitvi Evropski uniji se bodo vsak čas začeli. Dve drugi postkomunistični državi - Madžarska in Češka — sta v enakem položaju.
Znamenja dvoma, strahu in negotovosti, ki jih zbuja Evropa, morda niso povsem nepričakovana. Navsezadnje je evroskepticizem geslo uveljavljenih članic EU, kakršni sta Danska in Velika Britanija. Vendar je način, na katerega svoj dvom izražajo na Vzhodu, pogosto osupljiv in nepričakovan ter veliko pove o naši politiki.
Nezadovoljstvo se zdi še posebej nenavadno, ko ga primerjamo s celotnim javnim mnenjem. Na Poljskem 92 odstotkov prebivalstva in, predstavljajte si, kar 85 odstotkov rimskokatoliških duhovnikov podpira vrnitev v Evropo. Hkrati pa različne politične in socialne skupine močno, včasih celo ogorčeno nasprotujejo včlanitvi v EU ter vsiljujejo pogoje za pridružitev uniji, s katerimi bi se lahko izognili pogajanjem. Ti pogoji so za evropske partnerje namreč v celoti nesprejemljivi.
Kakšne vrste antievropeizma so zacvetele na Poljskem in v drugih postkomunističnih državah? Prvič, zberite običajne osumljence. Bojazen, da bi članstvo v EU pomenilo, da bo nacionalna identiteta Poljske - ki je bila tako dolgo zaničevana, nedavno pa za visoko ceno znova vzpostavljena
—	spet poteptana, je pretirana.
Takšne slutnje so stvarne in namišljene hkrati. Samostojnost znotraj Evropske unije je nedvomno manjša kot zunaj nje. Vendar ima samostojnost dandanes drugačen pomen, kot ga je imela nekoč. Večina zahodnih držav postopno spoznava, da je bistveni vidik samostojnosti - sposobnost družbe, da ohrani svobodo in blaginjo svojih državljanov
—	najbolje zavarovan znotraj paktov, kakršna sta Nato in EU, in ne zunaj njih.
Drugi ugovor zoper Evropsko unijo izvira iz podeželja. Poljski kmetje prezirajo Evropsko unijo iz razlogov, ki francoske kmete navdajajo s strahom: bojijo se, da bo EU kmete prisilila, da spremenijo svoje metode. (V tem je nedvomno kanček razredne hinavščine, kajti v preteklih letih ni nihče praznil žepov EU tako vztrajno kot ravno francoski kmetje). Poljaki ostajajo ponosni, da so na področju kmetijstva ohranili zasebno lastništvo skozi celotno komunistično obdobje, čeprav se zavedajo, da ti kmetje (30 odstotkov družbe, to je trikrat več kot v drugih državah EU) predstavljajo ogromno socialno breme, pa tudi veliko moč za blokado modernizacije.
Še bolj neprijeten odziv prihaja od tistih, ki EU enačijo s škodljivimi vrednotami in ideologijami
—	seksualna svoboda, pornografija, kulturna amerikanizacija, liberalizem v vseh svojih oblikah. V njihovi brezobzirni moralni enačbi je EU enaka Zahodu, Zahod pa je mogoče enačiti le z boleznimi in z ničimer drugim.
In njihova edina ideja? Zaščita družinskih vrednot, karkoli že to pomeni. Nedavno je skupina poslancev (precej velika - bilo jih je 30) izstopila iz večinske stranke, naslednice gibanja Solidarnost, in ustanovila novo »poljsko družinsko« stranko s sloganom, da je vladajoča koalicija na razpolago Bruslju.
Manj agresiven antievropeizem izvira iz težnje, ki stremi k starim vrednotam, kakršni sta čast in krepost. V praksi to gibanje žene nekakšen strah pred spremembo. Vendar ti ljudje, ki so bili aktivni v prejšnjem gibanju »Solidarnost« - zanje je to družbeno gibanje in ne gibanje posameznikov, gibanje za javno in ne zasebno svobodo, gibanje, ki predstavlja novo skupino evroantago-nistov. Članstvo v EU pomeni končno uničenje njihovih romantičnih sanj o Poljski. Ta težnja ne bi bila nevarna, če bi njeni privrženci pripadali samo starejši generaciji. Presenetljivo pa tudi mnogi mladi ljudje (celo študentje) hrepenijo po ponovni vzpostavitvi nekakšnega »fevdalnega« družbenega reda.
Najnovejšo obliko evroskepticizma so izzvali evropski ukrepi in nedavne izjave v nemškem Bundestagu. Poljsko-nemški odnosi so že vse od leta 1989 dobri, zato je Nemčija močno podpirala članstvo Poljske v Natu in EU. Nedavno je nekaj Nemcev (in/ali njihovih otrok), ki so bili leta 1945 in 1946 izgnani iz Poljske, začelo omenjati svoje pravice do lastnine, ki so jo izgubili, ko so bili ob koncu Hitlerjeve vojne prisiljeni bežati. Takšne zahteve po lastnini, ki so jih izrazili etnični Nemci, vznemirjajo tudi Češko, kajti sudetski Nemci, ki so tu živeli pred vojno, so bili v povojnih letih nasilno izgnani.
Te zastrašujoče zahteve so izzvale obsežne ksenofobične reakcije, ki so se močno razširile, in sicer zato, da bi zajele celotno EU. Kar naenkrat lahko beremo o nevarnosti Grkov in Portugalcev, ki prihajajo na Poljsko in kradejo službe revnim Poljakom, ali o bogatih Francozih ali Avstrijcih, ki kupujejo poljsko lastnino. Vse to je seveda nesmisel, saj je potencialna možnost takšnega dogajanja minimalna. V nižjem sloju poljske družbe pa so ti grobi politični argumenti zelo odmevni.
Poljaki kot celota so morda res naklonjeni Evropski uniji. Če pa zanemarimo vse glasove »za«, bomo ugotovili, da kar 50-60 odstotkov ljudi članstvo resno skrbi. (Za zdaj) javno obsojanje EU ostaja staromodno, vendar se moda spreminja. Dvom narašča in tisti šibkejši politiki, ki hlapčevsko sledijo volji ljudstva, bi utegnili v skladu s tem tudi ravnati.
Če bo tako, bi se lahko vladajoča sredinska/desna koalicija, ki ima v parlamentu resne težave, zlomila; tako kot so se britanski torijci. Po takšnem preobratu bi bili postkomunisti edini dobri Evropejci na Poljskem. Cena bi lahko bila visoka, kajti evropski voditelji in bruseljski birokrati - mnogi s procesom širitve na vzhod niso bili nikoli preveč zadovoljni - bodo pripravili izgovor za zaostritev pogojev članstva in tako preprečili priključitev Poljske. Evropa: tu, pa vendar tako daleč.
Marcin Krol je dekan fakultete za zgodovino na varšavski univerzi in založnik Res Puhlice Copyright: Project Syndicate, september 1998
m
Principi
Teleta v gabrova vrata
Marko Crnkovič
ani sem v zvezi z
M	nesoglasji v Nacionalnem
m	kurikularnem svetu
M	napisal, da se od
M J liberalcev ni dobro učiti, ker so preveč liberalni — in da so ti zmotno prepričani, da je samo na liberalen način mogoče ustvariti liberalne državljane. Pripomnil sem tudi, da v tem smislu ne bi bilo hudega, če bi šolski resor obvladovali konzervativci.
Od tega stališča ne odstopam, bi se pa rad zavaroval vsaj s pripombo, da trditev drži samo teoretično in da je v okvirih slovenske politične in pedagoške prakse —- priznam — vendarle vprašljiva. Da bi držala tudi v praksi, bi moralo biti zadoščeno najmanj enemu pogoju: da bi bili količkaj politično spodobni tudi konzervativci, od katerih pa v dani situaciji ne moremo pričakovati drugega, kakor da bi v primeru pohoda na šolsko oblast stvari spet postavili na glavo.
Minister Slavko Gaber, nedvomno najbolj zaslužen in obenem najbolj kriv, da je šolski sistem postal sodobnejši in učinkovitejši, žal pa s tem tudi neskončno krutejši, se je nesrečno znašel tako rekoč med trema ognjema: brezveznemu japiju, ki mu je šola samo še ena možnost več za mešetarjenje, je uspelo v korist svojega sina grobo prekršiti šolski red; to si je seveda vzela opozicija za razlog, da Gabra interpelira — kar ne bi bilo nič nenavadnega ali celo spornega, če ne bi pripeljalo do zapletov v zvezi s pravico do vpogleda v izsledke preiskave, kar ministru po nepotrebnem škodi; nazadnje pa so se spravili nadenj še škofje s pismom o brezbožnosti šole.
Bolj upravičeno kakor odgovornost za malverzacije, ki jo je stresla iz Mercatorjevega rokava opozicija, bi lahko Gabru očitali recimo to, da toliko časa odlaša z reformo visokega šolstva, kjer so problemi hujši in nevarnejši kakor na nižjih stopnjah — ali da ni uvedel šolskih uniform. A ne glede na to ga je zdaj treba obvarovati pred spodkopavanjem konzervativcev
—	in to ne samo kot enega najbolj kompetentnih ministrov. To je v interesu javnega šolstva, ki mora ostati posvetno, in političnega profesionalizma, ki je spričo strankarstva za vsako ceno že na robu popolnega razkroja.
Dejstvo, da so učitelji in šolarji preobremenjeni in da se pri tako zastavljeni storilnosti zdi šolskim oblastem samoumevno, da učenci zapravljajo veliko časa za šolo še po šoli, pri tem pa kradejo čas tudi staršem, je v bistvu nekakšno manjše liberalno zlo. Manjše liberalno zlo je tudi slaba presoja koristnosti precejšnjega dela znanj in neuravnoteženost med učnimi programi posameznih predmetov — pod krinko večjih možnosti izbire in presežka nujnega, res potrebnega znanja, je mogoče tudi to nekako kompenzirati.
Slovenski šolski sistem je pri vseh svojih pomanjkljivostih nedvomno sodoben in nenazadnje tudi toleranten. Četudi ponuja marsikatero nekoristno znanje, pa vendarle ne moremo trditi, da je neživljenjski ali celo nerealen, da je brez smisla za današnji svet.
In četudi včasih zahteva preveč, je najbrž le prav, da zadovoljuje tako tehnokrate kakor humaniste ali celo narodnjake. Ali z drugimi, slikovitejšimi besedami: ta šolski sistem uči vse živo od prebavnega trakta znamenitega velikega metljaja in zadnjih krikov mode neutrudnih slovenistov ali zapletenih matematično-logičnih problemov do naprimer Charlesa Dickensa in Frana Šaleškega Finžgarja. To so vsekakor smešne, a ne povsem nekompatibilne kombinacije, ki v svoji brezbarvnosti puščajo dovolj prostora za izgradnjo poljubnih — ne vem še, ali v resnici novih in drugačnih — življenjskih identitet, tako individualnih kakor kolektivnih.
Slovenski šolski sistem je dejansko nevtralen ne le v tem smislu, da je verski pouk omejen na določen etično-filozofski predmet, ki ga ne smejo poučevati aktivni ali poklicni pripadniki različnih religijskih organizacij. Nevtralen je s svojo širino, z odsotnostjo preferenc — ne toliko verskih kakor civilizacijskih, da ne rečem življenjskih.
Da Gabra nihče ne mara, je tragično, toda logično. Ne marajo ga subjekti in po sili spremljevalci učnih procesov. Ne marajo ga politiki, katerih edini dopolnilni pouk — dopolnilni čemu?
—	so neskončne idiotske debate v parlamentu. Ne mara ga Cerkev, ker on nje ne mara za zunanjo sodelavko.
V Sloveniji, kjer ne obstaja nikakršen konsenz o identiteti skupnosti, pa še posebej živo — četudi le intuitivno — vsi po vrsti samo slutijo to, česar se
v političnih krogih racionalno zaveda morda edinole Gaber sam: da je šola že sama po sebi in tudi v najboljših primerih bistvo in vzvod indoktrinacije z ideologijami države, naroda, slojev in dominantne kulture. Kaj finance, kaj vojska, kaj industrija! Ni področja, na katerem bi bilo možno tako perfidno in daljnosežno manipulirati kakor na šolskem.
Zato je bilanca Gabrovih več kakor šestih let na čelu šolskega resorja naravnost neverjetna: nikakor ni brez napak, a te so kvečjemu sistemske
—	glede na prikrito moč, ki jo ima v rokah, in skušnjave, v katere njegovi kolegi tako zlahka zapadajo že za drobiž, pa občudovanja vredno poštena. Takih ministrov nima smisla žagati niti v primeru, če so drvarji na njegovem nivoju — kar pa seveda niso.