202
Slovenska igra
v Ljubljanskim gledišu 22.  listopada, napravljena od slovenskiga druživa.
V praznovanje velkiga zbora, in posebno svojim udam iz dežele na čast, je izvolilo slovensko družtvo pretečeno sredo kot nar primerniši dan, novo slovensko igro v gledišu Ljubljanskim napraviti. Igra se imenuje ;,Tat v mlinu", iz Českiga „Čeh a Nemec" od gosp. prof. KI e mana in gosp. J. Kosmača prestavljena, po tem pa od slovenskiga družvtva v besedi našim okoljšinam primerno prenarejena in s petjem pomnožena.
Ta večer seje mende vender spet očitno pokazalo, de ni prazna beseda , ako rečemo , de se je pri nas živo vnel duh slovenski — duh narodni, zakaj o poli sedmih že skorej ni bilo več moč v glediše priti , več gospa si je v silnim drenji obleko stergalo in zlatnino s sebe zgubilo, predin so mogle na svoj sedež priti. Vročinaje bila taka, de ni dopovedati, kdor jo ¦;•:! sam okusil. Cez 200 ljudi se je moglo verniti, ker n;so bili v stanu več notri priti.
Ali se je pa tudi splačalo, de so se ljudje tako drenjali in tolikšno stisko in vročino terpeli? — De! Igra sama na sebi je tako dobro izdelana in tako smešna brez nesramnih kvant, de ni ravno veliko tacih. Igrana je bila pa tudi od vsih gospodov in gospodičin brez sneme tako izverstno, de je bilo veselje! De so se nekteri memo družili bolj skazali, je lahko verjeti, ker se iz manjši in pohlevniši naloge ne da kaj veliciga in mogočniga narediti.
Grajšinski oskerbnik gosp. C. nam je pre-kanjeniga, boječiga , s putiko in s sivimi lasmi še no-riga starca dobro pred oči postavil. — Tomaž, mlinar, je bil gosp. M. De ni mogoče, krajnskiga kmečkiga očeta boljši igrati, kakor ga go«p. M. igra, je že davno znano; danes je to zopet oči(no pokazal v serčno veselje vsih poslušavcov. — Gospodična K. je bila Katri ca, njegova hči, ljubeznjiva v vsaki besedi in v celim svojim obnašanji; tudi pesmico pri kolo vratu (Prediška gosp. Poženčana v 47. listu Novic 1846) je prijetno pela. — Javornik, študent, ki je šolo na kol obesel, je bil gosp. H. Nimamo ga v Ljubljani nobeniga , ki bi nam znal, tako v serce peti, kakor gosp. H. Kdor tega ne verjame, nej sliši le pesem „stariga Krajnca", ki jo je danes pel: „Kaj doživel sim na sveti" i. t. d. Glediše se je treslo od ropota ginjenih poslušavcov, ki se je vzdignil po dokončani pesmi pevcu v slavo. Pa tudi gosp. L. Fleišman si je z napevam fvižo) k ti pesmi nov časten spominek svoje muzikalne umetnosti postavil. Le naprej tako! gosp. Fleišman— domače pesmi so nar vredniši predmet. — Gosp. O. je bil jud AronMavšel, in se je tudi dobro obnesel. Težko jejuda v slovenskim   govorjenji   posnemati;  gosp.   O. jo je
prav dobro zadel in bi bil še bolj dopadel, ko bi bil en-malo bolj iz brade vun govoril in nekoliko bolj počasi. — Mihec, pervi mlinski hlapec (Nemec) je bil Ž. B. Natora je dala temu gospodu vse darove za take in enake naloge. B. od nog do glave je kakor vstvarjen za to. Tudi je prav ljubo pel nemško pesem. — An cika, mlinarjeva hišna (Nemka) gospodična K. je bila kakor doma na gledišu, in se je clo v jezi prav prijetno obnašala. Ravno tako tudi gospodična M.^ ki je Dorotejo, oskerbnikovo deklo, prav primerno igrala. O prepiru med njo in Ančiko se je od smeha glediše treslo — tako dobro ste se medle. — Pravi korenjak je bil desetnik, gosp. K. ki je juda spodobno pokoril. — Kosci so lepo Fleišmanovo pesem prav dobro peli, pa enmalo krep-kejši bi bila še bolj dopadla. — Pesem na koncu igre se je zmešala; tudi bi bili imeli takrat vsi bolj veselo poskakovati in dve versti peti; med nar živejšim petjem bi bilo moglo pa že zagrinalo pasti. — Taka majhna reč se da drugič lahko popraviti.
Danes bo po mnogih željah ta igra ponovljena — nej je nihče ne zamudi, ki jo pervikrat ni vidil.
Gospodam in gospodičnam pa, ki so igrali in peli, se zahvalimo v imenu slovenskiga družtva, de nam v povzdigo domorodniga duha in v prid slovenskiga družtva tako prijazno na pomoč pridejo brez vsiga druziga povračila , kakor samo tistiga , ki ga v sercu občutijo, de so se za milo domovino trudili!