st ud ia universitatis he re di ta ti letnik 5 številka 2 leto 2017 studia universitatis hereditati Znanstvena revija za raziskave in teorijo kulturne dediščine Letnik 5, številka 2, 2017 Studia universitatis hereditati je humanistična znanstvena revija za raziskave in teorijo kulturne dediščine z mednarodnim uredniškim odborom. Objavlja znanstvene in strokovne članke s širšega področja kulturne dediščine (arheologija, arhitektura, etnologija, jezikoslovje, literarna, kulturna, glasbena, intelektualna, religijska, vojaška zgodovina, zgodovina idej itn.) in pregledne članke ter recenzije tako domačih kot tujih monografij z omenjenih področij. Revija izhaja dvakrat letno. Izdajata jo Fakulteta za humanistične študije (Oddelek za arheologijo in dediščino) in Založba Univerze na Primorskem. Poglavitni namen revije je prispevati k razvoju raziskav kulturne dediščine v najširšem in k topoglednemu interdisciplinarnemu pristopu k teoretičnim in praktičnim raziskovalnim vprašanjem. Tako revija posebno pozornost namenja razvoju slovenske znanstvene in strokovne terminologije, konceptov in paradigem na področju raziskovanja kulturne dediščine v okviru humanističnih ved. Glavni in odgovorni urednik dr. Gregor Pobežin (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper) Urednici številke dr. Zrinka Mileusnić in dr. Alenka Tomaž (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper) Tehnična ureditev revije, oblikovanje in prelom dr. Jonatan Vinkler (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper) Lektor (slovenska besedila) Davorin Dukič (Univerza na Primorskem, Koper) Uredniški odbor dr. Zdravka Hincak (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu), dr. Matej Hriberšek (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani), dr. Katja Hrobat Virloget (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Irena Lazar (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Maša Sakara Sučevič (Pokrajinski muzej, Koper), dr. Alenka Tomaž (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Tomislav Vignjevič (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Jonatan Vinkler (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Koper), dr. Paola Visentini (Museo Friulano di Storia Naturale, Udine) Izdajatelj: Univerza na Primorskem – Založba Univerze na Primorskem (za Fakulteto za humanistične študije Univerze na Primorskem) © 2017 Založba Univerze na Primorskem Zanjo: prof. dr. Dragan Marušič, rektor Titov trg 4 SI-6000 Koper ISSN 2350-5443 doi: https://doi.org/10.26493/2350-5443.5(2) studia universitatis hereditati st ud ia universitatis he re di ta ti letnik 5 številka 2 leto 2017 st ud ia universitatis he re d it at i Vsebina/Contents 7 st ud ia universitatis he re d it at i Julijana Visočnik, Bernarda Županek, Simona Jarc in Luka Gale 9 Rimski fragmenti z napisi v Mestnem muzeju Ljubljana Jadranka Cergol 21 I cambiamenti etnici sulla penisola Italica dalla guerra sociale alla morte dell’imperatore Augusto Miha Mlinar 37 Rimski grob z zrcalcem z Lipičarjevega vrta na Mostu na Soči Zdravka Hincak in Krešimir Filipec 47 Forensics and Archaeology: The Ethical Approach to Graves Excavation and Research Zorana Dimković 59 Nevidljiva dugovečnost u arheološkom kontekstu Alenka Tomaž in Maša Sakara Sučević 71 Arheološke raziskave na lokaciji Kaštelir nad Kortamiv letu 2014 Nenad Jončić 101 Implementation of 3D Scanning in Presentationand Preservation of Cultural Heritage Case Study: Dungeons of the National Museum in Pančevo st ud ia universitatis he re d it at i st ud ia universitatis he re d it at i Prispevek predstavlja epigrafsko analizo napisov, ki so ohranjeni na enajstih še neobjavljenih odlomkih spomenikov z območja rimske Emone, hranjenih v Mestnem muzeju Ljubljana. Vsi so bili najverjetneje odkriti v sekundarni legi in izvirajo iz obdobja od 1. do 3. stol. n. št. Ključne besede: epigrafika, Emona, fragmenti, Mestni muzej Ljubljana, antika, geologija Eleven inscriptions, discovered on as yet unpublished fragments of monuments from the territory of Roman Emona, are discussed in this contribution. The monuments, kept in the City Museum of Lju- bljana, were most probably discovered in the secondary position and date from the 1st to the 3rd centu- ry AD. Keywords: epigraphics, Emona, fragments, City museum of Ljubljana, Roman period, geology Rimski fragmenti z napisi v Mestnem muzeju Ljubljana Julijana Visočnik, Nadškofijski arhiv Ljubljana Bernarda Županek, Muzej in galerije mesta Ljubljana Simona Jarc, Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo Luka Gale, Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo in Geološki zavod Slovenije 9 Rimski spomeniki z napisi so dragocen zgo-dovinski vir, vedno bolj pa jih dojemamo tudi kot našo kulturno dediščino. V na- sprotju z njimi so majhni, fragmentarno ohran- jeni odlomki za širšo javnost običajno manj za- nimivi, zato se nemalokrat zgodi, da se ponovno izgubijo ali založijo. Tako je ključnega pomena, da se jih po odkritju čim prej objavi in tako pre- preči, da bi ponovno utonili v pozabo. Avtor- ji tega prispevka smo se tako odločili, da zbere- mo še neobjavljene fragmente z napisi, ki jih v depoju hrani Mestni muzej Ljubljana. Prispe- vek tako predstavlja 10 do sedaj še neobjavljenih fragmentov in enega, ki je bil na kratko omenjen v Varstvu spomenikov 13-14. Odlomki z napi- si so obravnavani z arheološkega, epigrafskega in geološkega vidika. Poleg splošnega opisa kam- nin, iz katerih so bili izdelani artefakti, podaja- mo tudi podroben litološki opis na podlagi mik- roskopskih preparatov, kar je relativna novost v našem prostoru.” Katalog obravnavanih spomenikov Fragment nagrobnega (?) spomenika Najdišče: Ljubljana (Emona). Fragment so našli leta 1962 med arheološkimi raziskavami na Trgu revolucije v Ljubljani. Hranjen je v depoju Mest- nega muzeja Ljubljana, inv. št. 510:LJU;0048569. Material: Svetlo siv apnenec s posamični- mi večjimi drobci školjk v zrnsko-podprti osno- vi. Med drobnimi fosili so prepoznavne fosilne luknjičarke iz naddružine Orbitolinoidea. Sled- nje so znane iz kamnin spodnjekredne do oligo- censke starosti1. Kamnina je domnevno kredne starosti. Izvor ni poznan. Mere: 14 x 15 x 5,6 cm, velikost črk: 5 (v. 1), 4,4 (v. 2) cm. Opis: Odlomek napisnega kamna iz sive- ga apnenca. Na njegovi površini so vidni ostan- ki malte, verjetno je bil kam vzidan. Ohranjen je desni zgornji vogal napisne plošče, njena leva 1 (po Boudagher-Fadel, 2008) doi: ht t ps://doi .org/10. 26493/2350-54 43.5(2)9-20 st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 10 stran je obdana z malto. Črke so bile lepo klesane in so pravilnih oblik. Neobjavljen. ------ [- - -]+VTIA [- - -]++CA ------ Prevod: V. 1: Zadnji dve črki v vrstici 1 sta manjši: I = 4, A = 4.4 cm. Po čiščenju kamna se je pred črko V pokazal ostanek še ene črke. V. 2: Od prvih dveh črk sta ohranjena samo njuna zgornja dela. Prva je tako lahko I, L (črka s pokončno hasto), druga C ali morda G. Komentar: Glede na ostanke črk v prvi in drugi vrstici lahko trdimo, da sta bili na spomeniku zapisani dve ženski imeni. Ohran- jenih črk je premalo, da bi lahko naredili verjet- en izbor imen. Prav tako ne moremo zaključiti, če gre za ime tipa tria (duo) nomina ali dejansko za dve enodelni imeni. Datacija: 1.–3. st. Fragment nagrobnega napisa za Januarijo Najdišče: Ljubljana (Emona). Fragment so našli med arheološkimi raziskavami na območju na- črtovane nove Narodne in univerzitetne knjižni- ce (NUK II) leta 1990 v ruševinski plasti. Danes je hranjen v depoju Mestnega muzeja Ljubljana, inv. št. 510:LJU;0060180. Material: Gost temno siv apnenec brez več- jih zrn ali z veliko količino drobnih belih zrn. Vsebuje lečasta nakopičenja 0,5-1 cm velikih be- lih školjčnih lupin. Mikrofosili (luknjičarke in problematični fosil Thaumatoporella) ustrezajo spodnjejurskim združbam. Kot možen izvor ap- nenca te starosti se najpogosteje omenja Podpeč2. Mere: 30 x 22 x 18,5 cm, višina črk: 3,5 (v. 1), 3 (v. 2) cm. 2 Anton Ramovš, Podpeški in črni ter pisani lesnobrdski apnenec skozi čas (Ljubljana: Mineral, 2000); Bojan Djurić in Igor Rižnar, “Kamen Emone,“ V EMONA MM, Urbanizacija prostora – nasta- nek mesta, ur. Bernarda Županek (Ljubljana: ZVKDS, MGML, 2017), 121-143. Opis: Nagrobnik, ki je zelo verjetno imel ob- liko cippus (glede na debelino in polkrožno zak- ljučen zgornji del). Spodnji del je odbit. Črke so lepo in pravilno klesane. Neobjavljen. Ianuaria ann(orum) XV ------? Prevod: Januarija, stara 15 let, … V. 1.: Druga črka I je pomanjšana in meri 2 cm. Komentar: Ianuarius/-a je pogosto osebno ime, ki se pojavlja tudi kot družinsko ime. Raz- širjeno je predvsem na območjih s keltskim pre- bivalstvom, kar se lahko razloži z vplivom kelt- skih imen na Iantu- 3 (iantu-: namere, načrti). Kajanto pa ga opredeli kot ime povezano s kole- darjem (mesec)4. Datacija: 2./3. st. Mejnik grobne parcele (?) Najdišče: Ljubljana (Emona). Najdiščnih podat- kov ni. Hranjen je v depoju Mestnega muzeja Ljubljana, inv. št. 510:LJU;0060203. Material: Svetlo siv apnenec z gosto nako- pičenimi drobnimi zrni. Mikrofosili, predvsem luknjičarki Orbitopsella sp. in Everticyclammi- na praevirguliana, kažejo na srednje spodnjejur- sko starost. Možen izvor tovrstne kamnine je ob- močje Podpeči5. Mere: 53 x 29 x 14,5 cm, višina črk: 4 cm. Opis: Ohranjen je osrednji del kamna, ki je odbit z vseh strani. Ločilna znamenja so bila naj- verjetneje uporabljena, a jih zdaj več ni mogoče potrditi. V prvi vrstici so črke ohranjene bolj v obrisih. Neobjavljen. 3 Primer OPEL II, 189-190; Fritz Lochner von Hüttenbach, Die römerzeitlichen Personennamen der Steiermark: Herkunft und Auswe- rtung (Graz, 1989), 84; Wolfgang Meid, Keltische Personennamen in Pannonien (Budapest: Archaeolingua, 2005), 74-75, 109. 4 Primer Iiro Kajanto, The Latin Cognomina (Helsinki: Societas Scientiarum Fennica. Commentationes Humanarum Litterarum, XXXVI 2, 1965), 218. 5 Ramovš, Podpeški in črni ter pisani lesnobrdski apnenec skozi čas; Djurić in Rižnar, “Kamen Emone,“ 121-143. st ud ia universitatis he re d it at i r im sk i f r a g m en t i z n a pi si v m es t n em m u z ej u l ju bl ja n a 11 ++++ In f(ronte) p(edes) LX In ag(ro) p(edes) XX- II ------ ? Prevod: … v širino 60, v dolžino 22 (?) čev- ljev … V. 1: Na začetku besedila bi pričakovali bes- edno zvezo Locus monumenti, najeverjetneje v obliki L M, zdi pa se, da so ohranjeni ostan- ki štirih črk (morda L V P I). V tem primeru bi morda lahko šlo tudi za daljšo formulo: L M Q V P …, torej locus monumenti quoque versus pedes … Na spomeniku bi tako kar na dva načina pov- edali oz. poudarili velikost grobne parcele, ki bi bila po dolžini in po širini 20 čevljev. V. 2:. Pred prvo črko pa je morda samo pos- ledica klesarjeve napake. F in R v frontes sta na- jverjetneje v ligaturi. Komentar: Merska enota rimski čevelj (pedes) je meril ca. 1/3 metra, torej 5 čevljev je tvo- rilo 1 korak (passus). Velikost grobnih parcel v Emoni je bila povprečna, če jih primerjamo npr. s tistimi iz Akvileje, prim. komentar k RINMS 69 in 70. Glej še podobne spomenike ILJug 1091, ILJug 1092, ILJug 1093 in ILJug 1094, kjer se ve- likost grobnih parcel giba med 20 in 30 čevlji. Datacija: Najverjetneje 1. stoletje. Fragment mejnika grobne parcele Najdišče: Ljubljana (Emona). Fragment so naš- li leta 1972 med obnovo kanalizacije pri ljubljan- ski stolnici. Hranjen je v depoju Mestnega muze- ja Ljubljana, inv. št. 510:LJU;0048572. Material: Gost temno siv apnenec brez prepoznavnih zrn. Starosti takega apnenca se nedvoumno ne da po- trditi, vendar se kot najbolj verjeten izvor ponuja območje Podpeči. Mere: 14,5 x 18 x 10 cm, višina črk: 6,5 cm. Opis: Ohranjen je zgornji levi vogal preklade, na katerem lahko preberemo prvi dve črki v celoti in levo polovico tretje. Neobjavljen. L oc[us monumenti] ------ Prevod: Grobna parcela … Komentar: Glej komentar pri št. 3. Datacija: 1. st. (?) Fragment napisnega kamna Najdišče: Ljubljana (Emona). Najdiščnih po- datkov in podatkov o pridobitvi ni. Hranjen je v depoju Mestnega muzeja Ljubljana, inv. št. 510:LJU;0059824. Material: Temno siv apnenec z zelo redkimi drobnimi, včasih nekoliko večjimi (fosil polža) zrni. Nabor mikrofosilov ustreza spodnjejur- skim združbam. Kamnina najverjetneje izvira iz območja Podpeči. Mere: 34,5 x 31 x 5,5 cm, višina črk: 6-6,5 (v. 1), 4 (v. 2) cm. Opis: Napisni kamen iz sivega apnenca, pre- lomljen na polovico. Ohranjeni sta dve vrstici napisa, prva vrstica: „L C“, druga vrstica: „ L „ . Ohranjena je leva stran spomenika. Izrazito tri- kotno ločilno znamenje je med L in C. S starejše fotografije je razvidno, da je kamen danes manjši in tako manjka črka P. Ločilno znamenje pa je bilo tudi med črkama C in P v vrstici 1. Zdi pa se zelo verjetno, da je trikotno ločilno znamenje tudi v drugi vrstici za črko L. Neobjavljen. ------ L(oco) c(oncesso) p(ublice) (?) L(---) ? Prevod: … mesto javno podeljeno … Komentar: Podobna formula namreč L(o- co) d(ato) p(ublice) je v Emoni dokumentirana na napisu RINMS 11 (prim še. RINMS 73, kjer je najverjetneje izpričan začetek iste formule, spomenik, na katerem je, pa je opravljal funkci- jo mejnika). Tudi če je razumevanje na tem mes- tu izpričane formule pravilno, še vedno ni jasno, kaj predstavlja L v drugi vrstici. Datacija: 1.- 3. st. st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 12 Fragment napisnega kamna Najdišče: Ljubljana (Emona). Pri kopanju kanala za toplovod so pod pragom vzhodnih vrat Škofi- jskega dvorca našli fragment spomenika z napi- som (VS 13-14, 1968-1969, 163, slika). Hranjen je v depoju Mestnega muzeja Ljubljana, inv. št. 510:LJU;0060184. Material: Svetlo siv apnenec s številni- mi okroglimi zrni (ooidi). Tovrstna kamnina je znana tudi iz območja Podpeči6. Spodnjejursko starost potrjuje mikrofosil (luknjičarka) vrste Meandrovoluta asiagoensis. Mere: 24 x 62 x 34 cm, višina črk: 14,5 cm. Opis: Kvader iz sivega apnenca, ob robovih odlomljen; odlomljen predvsem levo in desno, zgoraj in spodaj deluje nedotaknjeno, razen če je to posledica sekundarne rabe in predelave. Črke so lepe z odebeljenimi zaključki. VS 13-14, 1968-1969, 163 (?). ------ ? [---]XVI+ [---] ------? Prevod: / Pred črko V je viden ostanek črke (des- ni spodnji del črke, morda desni del črke X), za črko I pa je prav tako ostanek črke: spodnji del pokončne haste (morda še en I ali F etc.). Komentar: Fragment je bil sicer že objavljen v Varstvu spomenikov, a je njegovo stanje danes že drugačno kot takrat: črka X je bila namreč ob prvi objavi skoraj v celoti ohranjena, medtem ko je danes viden samo še njen skrajno desni spod- nji del. Datacija: 1./2. stoletje. Fragment napisnega kamna Najdišče: Ljubljana (Emona). Odlomek so naš- li med arheološkimi raziskavami na Trgu rev- olucije 16. septembra 1961, v izkopnem polju IV. Hranjen je v depoju Mestnega muzeja Ljubljana, inv. št. 510:LJU;0048592. 6 Luka Gale, “Microfacies characteristics of the Lower Jurassic li- thiotid limestone from northern Adriatic Carbonate Platform (central Slovenia),“ Geologija 58 (2015): 121-138. Material: Gost temno siv apnenec, mesto- ma z redkimi drobnimi zrni. Redki mikrofosi- li kažejo na spodnjejursko starost. Najbolj mo- žen izvor tovrstne kamnine je območje Podpeči7. Mere: 23,5 x 15 x 15 cm, višina črk: 5 cm. Opis: Odlomek napisnega kamna je zgoraj polkrožno zaključen, odlomljen pa je levo in des- no ter spodaj. Ločilno znamenje se predvideva v prvi vrstici med C (G?) in P; morda je bilo tudi med I in A v drugi vrstici (lahko pa gre tudi za posledico poškodbe); ločilno znamenje tudi med N in F v tretji vrstici. Neobjavljen. C(---?) P(---?) [---]TI AC[---] [---]N F+[---] ------ Prevod: / V. 3: Pred črko N, morda I, za črko F mor- da črka E ali R. če je zadnja črka res R, potem bi morda lahko prebrali in fronte (pedes). Komentar: Zaradi same oblike kamna in verjetne vsebine tretje vrstice, se zdi, da gre tudi v tem primeru za mejnik grobne parcele, pri čem- er pa ni mogoče pojasniti prvih dveh vrstic. Zdi se sicer malo verjetno, da bi bila pred prvo črko izpričana še ena črka, a če bi bila, potem bi lah- ko pričakovali črko L. Na ta način bi se ponovno srečali s formulo L(oco) c(oncesso) p(ublice) (glej št. 5). Datacija: 1.-3. st. Fragment nagrobne plošče Najdišče: Ljubljana (Emona). Najdiščnih podat- kov in/ali podatkov o pridobitvi ni. Po mnenju Božene Dirjec kamen morda izvira ali iz najdišča OŠ Majda Vrhovnik ali Trg revolucije ali Nunski zid. Hranjen je v depoju Mestnega muzeja Ljubl- jana, inv. št. 510:LJU;0051181. Material: Temno siv apnenec s plavajočimi belimi lupinami školjk. Med njimi so tudi lupi- ne litiotidnih školjk, ki so diagnostične za sred- 7 Gale, “Microfacies characteristics of the Lower Jurassic lithiotid li- mestone from northern Adriatic Carbonate Platform (central Slo- venia). ” st ud ia universitatis he re d it at i r im sk i f r a g m en t i z n a pi si v m es t n em m u z ej u l ju bl ja n a 13 nje spodnjejursko starost. Tovrstni apnenec se nahaja tudi na območju Podpeči8. Spodnja in zgornja stran nagrobne plošče verjetno pred- stavljati neobdelano površino plasti z naravno debelino 12-15 cm. Mere: 42 x 67 x 15 cm, višina črk: 4,5 (v. 1), 5,5 (v. 2) cm. Opis: Ohranjen je osrednji del plošče z os- tankoma dveh vrstic, ki je najverjetneje odloml- jen z vseh strani. Branje je zaradi poškodb na površini kamna zelo težavno. Ločilno znamen- je je še vidno med A in C v prvi vrstici. Neobjavljen. ------? ---]+BA Cupit+ [---] ------]+D ------ Prevod: … Kupit (?) … V. 1: Pred črko B je še viden ostanek črke (morda C, D ali L). Prav tako za črko T ostanek črke – morda levi zgornji del črke V. V. 2: Na koncu vrstice lepo vidna črka D, pred njim morda še I. Komentar: v prvi vrstici je ohranjena veči- na imena Cupitus/-a, pri čemer ni jasno, če gre za žensko ali moško različico imena. Ime Cupi- tus, ki sodi k skupini imen, ki so tvorjena iz lat- inskega participa perfekta (iz glagola cupio – želim, hrepenim, zahtevam). Sledimo mu lahko po območjih, ki so poseljena s keltskim prebival- stvom, najpogosteje se nahaja v Noriku. Razlog za veliko število izpričanih primerov prav na tem ozemlju lahko morda iščemo v izgovarjavi, ki je bila sorodna keltskim imenom na Cou- ali Cob-9. Datacija: 2./3. st. Fragment napisnega kamna Najdišče: Ljubljana (Emona). Najdiščnih po- datkov ali podatkov o pridobitvi ni. Hranjen 8 Gale, “Microfacies characteristics of the Lower Jurassic lithiotid li- mestone from northern Adriatic Carbonate Platform (central Slo- venia). ” 9 Primer Lochner von Hüttenbach, Die römerzeitlichen Personenna- men der Steiermark: Herkunft und Auswertung, 66; OPEL III, 97. je v depoju Mestnega muzeja Ljubljana, inv. št. 510:LJU;0059823. Material: Zelo luknjičast in lahek drob- nozrnat apnenec s številnimi močno fragmenti- ranimi fosili, med katerimi so tudi koščki rdečih alg iz skupine Corallinaceae. Apnenec je terciar- ne starosti. Trenutno poznan potencialni rim- ski kamnolom se je nahajal na območju Moravč, možen izvor pa je tudi v okolici Kamnika10. Mere: 15 x 27,5 x 9 cm, višina črk: 4 cm. Opis: Fragment napisne plošče, ki je od- lomljena z vseh strani. Če je bilo napisno polje omejeno in poglobljeno, ni več mogoče ugotovi- ti, je pa desni del napisnega polja zlizan, obrabl- jen in zato praktično nečitljiv. Vidne so štiri vrs- tice napisa, s tem da v prvi in zadnji razberemo le ostanke črke, ki jih ni več mogoče prepozna- ti. Podobno velja tudi za ločilna znamenja: če so bila uporabljena, zdaj več niso vidna. Črke delu- jejo neenakomerne, preproste. Neobjavljen. ------ +++ [---] vivo (?) [---] [---]O tibe (!) A+[---] [---]VN[---] ------ Prevod: … za življenja (?) … tebi … V. 1.: Vidni neprepoznavni ostanki treh črk. V.3.: Morda bi lahko šlo za osebni zaimek tibi, ki bi bil zapisan z napako (tibe). Komentar: Preproste že skoraj rustikalne črke kažejo na preprost nagrobni napis konca 2. oz. 3. stoletja., kar bi lahko potrjeval tudi zapis osebnega zaimka za drugo osebo v obliki tibe namesto v pravilni tibi. Datacija: 2./3. st. Fragment nagrobnega (?) spomenika Najdišče: Ljubljana (Emona). Najdiščnih po- datkov in podatkov o pridobitvi ni. Hranjen je v depoju Mestnega muzeja Ljubljana, inv. št. 510:LJU;0055255. 10 Djurić in Rižnar, “Kamen Emone,“ 121-143. st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 14 Material: Svetlo siv zrnat apnenec s posa- mičnimi večjimi fosili (odlomki školjk). Med zrni prevladujejo fosili in zrna erodiranega se- dimenta. Za starost kamnine diagnostični fosi- li niso bili najdeni, vendar bi lahko šlo za kam- nino kredne starosti (primerjaj s predmetom inv. št. 510:LJU;0048569). Mere: 10 x 28,5 x 45 cm, višina črk: 6,5 cm. Opis: Preklada? z lepimi elegantnimi črkami, odlomljena z vseh strani (?). Zdi se, da je pred črko V ohranjeno ločilno znamenje. Prav tako se zdi, da so črke vklesane na plitko klesa- no črto. Neobjavljen. ------ [----] Vita[---] ------ Prevod: … Vita[---] … Komentar: Na napisih so razmeroma redki primeri, ko srečamo samostalnik vita, a kakšne- ga je vendarle mogoče najti, prim. HD000842. Bolj verjetno se tako zdi, da je “naša VITA” samo začetek pogosto izpričanega imena Vitalis, prim. HD - passim, OPEL IV, 176-177. Datacija: 1. / 2. st. Fragment nagrobnega spomenika (?) Najdišče: Ljubljana (Emona). Fragment so naš- li leta 2009 v okviru izkopavanj na Kongresnem trgu, v sektorju 1/J26, SE 3377 (PN3683). Hran- jen je v depoju Mestnega muzeja Ljubljana, inv. št. 510:LJU;0062942. Material: Močno preperel kalcitni marmor z malo sljude zeleno-zlate barve. Izvor ni opre- deljen. Mere: 5,2 x 20 x 17 cm, višina črk: 8 cm. Opis: Fragment je odlomljen z vseh strani, ohranjene so samo tri velike in elegantne črke, ki predstavljata ostanek dveh vrstic napisa. Med črkama I in F je ohranjeno ločilno znamenja. V drugi vrstici je vidna črka V, desno od nje pa še ostanek (odebeljeni zaključek) leva zgornjega dela ene črke. Črke so bile klesane globoko, lepo so še vidni njihovi odebeljeni zaključki. Med ohranjenim vrsticama je bila vklesana vodorav- na črta. Neobjavljen. ------ [---]I F[---] [---]V+[---] ----- Prevod: / Komentar: Material (marmor) in kvalitet- no klesane elegantne črke dajejo slutiti, da bi tudi ta fragment lahko bil del pomembnejšega, mor- da celo cesarskega napisa. V prvi vrstici bi ohran- jeni črki lahko govorili o filiaciji; I kot zadnja črka imena v genetivu, F kot začetek besede fi- lius. Datacija: 1./2. stoletje. Zaključki Preiskali smo 11 odlomkov prvotno kamnitih predmetov z napisi, ki predstavljajo dele nagrob- nih spomenikov in mejnikov grobnih parcel. Zaradi fragmentarne narave preiskanih kosov so ohranjeni le deli besedil, ki pa vseeno naka- zujejo prvotno rabo oziroma namen. Mejniki in del nagrobnikov je bil izklesan iz spodnjejurs- kega apnenca, za katerega domnevamo, da so ga lomili pri Podpeči, torej v neposredni okolici Ljubljane. Prav tako iz bližine Ljubljane (dom- nevno okolica Moravč) izvira nagrobnik s pre- prostimi, rustikalnimi črkami, ki je bil izdelan iz miocenskega apnenca. Ker slednji apnenec hitro propada, je verjetno šlo za cenejši nagrob- nik, kar se ujema s preprosto klesanimi črkami. Nasprotno so vsi preiskani artefakti z umetel- no oblikovanimi črkami izdelani iz kamnin, ki jih ne najdemo v bližini Ljubljane – iz apnen- ca kredne starosti in iz marmorja. Morda gre za nagrobne spomenike premožnejših družin, ki so lahko kupile dražje, a obstojnejše in estetsko lepše nagrobnike. st ud ia universitatis he re d it at i r im sk i f r a g m en t i z n a pi si v m es t n em m u z ej u l ju bl ja n a 15 Slika 1: Mikrofacies in fosili vzorčenih artefaktov. 1: Bioklastični intraklastični packstone. Puščica kaže na frag- ment školjke. Artefakt 510:LJU;0048569. 2: Fragment nedoločene foraminifere. Artefakt 510:LJU;0048569. 3: Bi- oklastični intraklastični packstone. Artefakt 510:LJU;0055255. 4: Foraminifere naddružine Orbitolinoidea (O). Ar- tefakt 510:LJU;0055255. 5: Bioklastični intraklastični grainstone. Puščica kaže na prekristaljeno hišico polža. Artefakt 510:LJU;0060180. 6: Peloidni grainstone. Črna puščica kaže na foraminifero, bela puščica na fragment lupine meh- kužca z mikritiziranim robom. Artefakt 510:LJU;0060203. 7: Foraminifera Orbitopsella primaeva Henson. Artefakt 510:LJU;0060203. 8: Foraminifera Everticyclammina praevirguliana Fugagnoli. Artefakt 510:LJU;0060203. 9: Delno spran mudstone z redkimi klasti. Črka P označuje fekalni pelet. Artefakt 510:LJU;0059824. st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 16 st ud ia universitatis he re d it at i Slika 2: Mikrofacies in fosili vzorčenih artefaktov. 1: Ooidni grainstone s posamičnimi agregatnimi zrni (A). Arte- fakt 510:LJU;0060184. 2: Bioklastični wackestone. Puščice kažejo na številne foraminifere. Artefakt 510:LJU;0048592. 3: Delno spran bioklastični packstone. Črka P označuje številne pore nepravilnih oblik. Puščica kaže na drobno fo- raminifero. Artefakt 510:LJU;0059823. 4-6: Nedoločene foraminifere. Artefakt 510:LJU;0059823. st ud ia universitatis he re d it at i r im sk i f r a g m en t i z n a pi si v m es t n em m u z ej u l ju bl ja n a 17 Tabela 1: opisi kamnine. Inv. št. artefakta Opis kamnine1 Barva2 Slika 510:LJU;0048569 Bioklastični intraklastični packstone s srednje dobro sortiranost- jo zrn. Povprečna velikost zrn je okrog 0,5 mm. Redka zrna (lupine školjk) merijo 11 mm ali več. Med zrni prevladujejo bioklasti (21 % površine predstavljajo ploščice iglokožcev, 6 % je fragmentiranih lupin školjk, zelo malo je nedoločenih foraminifer in mahovnjak- ov) in mikritni intraklasti (22 %). Osnova je kalcisiltitna, z veliko neprepoznavnih drobcev bioklastov. Ploščice iglokožcev obdaja sintaksialni kalcitni cement. Svetlo olivno siva (5Y 6/l) Tab. 1, sl. 1-2 510:LJU;0055255 Artefakt je izdelan plasti apnenca, debeline vsaj 12 cm. Apnenec je heterogen, saj sta makroskopsko opazna 2 cm debel horizont do- bro sortiranega packstone-a in 10 cm debel horizont packstone-a s pogostimi ploščicami krinoidov. Makroskopsko so bili opaženi še zelo drobna (0,2 mm veliki) počrnela zrna. S pomočjo zbrus- ka je debelejši horizont opredeljen kot intraklastični bioklastični packstone s slabo do srednje dobro sortiranostjo zrn. Ta imajo po večini oglate robove in so v točkastih stikih. Prevladujejo mikrit- ni intraklasti in peloidi (okrog 33% površine). Sledijo fragmenti školjčnih lupin (6%) in ploščice iglokožcev (5%), obdane s sintak- sianim kalcitnim cementom. Manjši delež zrn predstavljajo ma- hovnjaki in bentoške foraminifere. Med slednjimi so prepoznavne kupolaste foraminifere z aglutinirano steno iz naddružine Orbi- tolinoidea. Medzrski prostor večinoma zapolnjuje mikritno vezi- vo (kalcisiltit). Srednje siva (N5) Tab. 1, sl. 3-4 510:LJU;0060180 Preko artefakta poteka kompakcijski stilolit, ki loči temno siv mikritni apnenec in zrnat apnenec s svetlejšimi klasti. Mak- roskopsko so prepoznavne manjše leče 0,5-1 cm velikih školjk. Zr- nat apnenec je bioklastični intraklastični grainstone in delno spran packstone. Intraklasti (deloma peloidi) predstavljajo veči- no zrn. So polzaobljeni do oglati, v točkastih stikih. Večina je ve- likih med 0,25 in 0,35 mm. Poleg njih so prisotne redkejše bentoške foraminifere z aglutinirano steno, drobni fragmenti lupin meh- kužcev (prepoznavna je neomorfno nadomeščena hišica polža velikosti okoli 3 mm) in mikroproblematika Thaumatoporel- la parvovesiculifera (Raineri). Sprane dele zapolnjuje mozaični kalcitni cement. Srednje siva (N5) Tab. 1, sl. 5 510:LJU;0060203 Apnenec je peloidni grainstone. Zrna so v točkastih kontaktih, po večini polzaobljena, nekatera tudi oglata ali dobro zaoblje- na. Sortiranost je slaba do srednje dobra. Srednja velikost zrn je 0,35 mm. Poleg peloidov, ki prevladujejo, so prisotna še agregatna zrna, močno mikritizirani ooidi, bentoške foraminifere ter drob- ci lupin mehkužcev (z mikritnim robom ali mikritnim ovojem). Nekatera zrna so obdana z enim ali dvema ooidnima ovojema. Med foraminiferami so bile prepoznavne vrste: Everticyclammi- na praevirguliana Fugagnoli, Meandrovoluta asiagoensis Fugag- noli & Rettori, Orbitopsella primaeva Henson, Mesoendothyra? sp. and Trocholina? sp. Medzrnski prostor zapolnjuje druzimo- zaični kalcitni cement. Na redkih zrnih je mestoma moč opaziti še obrobni vlaknati kalcitni cement. Srednje siva (N5) Tab. 1, sl. 6-8 510:LJU;0048572 Makroskopsko lahko prepoznamo več svetlo rjavih kompakci- jskih stilolitov z medsebojno razdaljo 2-4 cm. Apnenec je temno siv mudstone, brez vidnih zrn. / / st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 18 Inv. št. artefakta Opis kamnine1 Barva2 Slika 510:LJU;0059824 Kamnina je s svetlo rjavimi stiloliti razdeljena v več 1-3 cm debelih horizontov. Apnenec je močno spran temno siv mudstone z redki- mi bioklasti. Od slednjih so prepoznavni slabo viden fekalni pelet, mikroproblematika Thaumatoporella parvovesiculifera (Raineri), Ammobaculites sp. in druge drobne aglutinirane foraminifere ter preproste foraminifere skupine Lagenida, ostrakodi, drobni polži ter drobni fragmenti, ki domnevno pripadajo lupinam meh- kužcev. Sprane dele zapolnjuje mozaični kalcit. / Tab. 1, sl. 9 510:LJU;0060184 Apnenec je ooidni grainstone. Več različkov (horizontov) se loči po velikosti, gostoti in sortiranosti ooidov. Zbrusek je bil nare- jen iz dela z zelo dobro sortiranimi ooidi srednje velikosti 0,38 mm (največji ooid meri 0,55 mm). Ooidi imajo tangencialno zgradbo, a so nekoliko prekristaljeni. Prepoznanih je bilo okoli 22 ovojev. Jedro (peloid, drobne foraminifere, ploščice iglokožcev, nepre- poznavni bioklasti) zavzema okoli tretjino velikosti ooida. Po- leg ooidov so prisotna redka agregatna zrna in zelo redke drobne aglutinirane foraminifere. V ooidu je bila prepoznana vrsta Mean- drovoluta asiagoensis Fugagnoli & Rettori. Srednje siva (N5) Tab. 2, sl. 1 510:LJU;0048592 Vzorec lahko opredelimo kot bioklastični wackestone. Od redkih bioklastov so prepoznavni fragmenti školjk in foraminifere (vrste ?Haurania deserta Henson, Meandrovoluta asiagoensis Fugag- noli & Rettori; poleg so še neprepoznavni ostanki drugih agluti- niranih vrst, tudi tistih z notranjimi stebrički). Na večjem meri- lu lahko vidimo, da v gostem mikritnem apnencu nastopajo tudi manjše leče z več klasti. Med njimi so vidni kortoidi, polži, intrak- lasti in foraminifere. Srednje temno siva (N4) Tab. 2, sl. 2 510:LJU;0051181 Artefakt je izdelan iz tanjše (12-15 cm debele) plasti temno sive- ga apnenca s plavajočimi lupinami megalodontidnih školjk. Na eni (zgornji ali spodnji) strani vsebuje tudi daljše lupine litiotidnih školjk. Te v plasti ležijo subhorizontalno. Apnenec je teksturno tipa floatstone. Večjo komponento predstavljajo lupine školjk. Lupine so bioerodirane, na robovih močno mikritizirane in na- domeščene z druzimozaičnim kalcitom. Vezivo je drobnozrnato, mikritno ali kalcisiltitno. Od drobnih bioklastov so prepoznavne aglutinirane (vključno z ?Duotaxis metula Kristan), lagenidne foraminifere in ?Earlandia sp., drobne bodice morskih ježkov, mikroproblematika Thaumatoporella parvovesiculifera (Raineri) ter drobni paličasti bioklasti, ki domnevno predstavljajo koščke školjčnih lupin. Temno siva (N3) / 510:LJU;0059823 Mehek in lahek apnenec bež barve vsebuje nekaj večjih fosilov, med katerimi je makroskopsko moč prepoznati do 0,5 cm velike odlomke ostrig, mahovnjakov, serpulidov in celo koničast zob ribe kostnice. Apnenec je zelo porozen bioklastični packstone. Večje nepravilne pore predstavljajo kar 30 % kamnine. Preostanek tvori zelo drobnozrnata apnenčasta osnova (kalcisiltit), močno fragmentirani oglati bioklasti (drobne planispiralne in trohos- piralne rotalidne in tekstularidne foraminifere, iglokožci, frag- menti rdečih alg skupine Corallinales, ostrakodi, drobni frag- menti lupin mehkužcev) ter pelodi (veliko jih verjetno predstavlja mikritizirane koščke koralinej). / Tab. 2, sl. 3-6 510:LJU;0062942 Kalcitni marmor z okoli 5 % lističev olivno zeleno-zlate sljude. / / 1 Robert J. Dunham, “Classification of carbonate rocks according to depositional texture,” in Classification of carbonate rocks, A symposium, ur. Ham W. E. (Tulsa: American Ass. Petrol. Geol., 1962), 108-121. 2 Munsell, Rock-color chart (The Geological Society of America, 8th printing, 1995). r im sk i f r a g m en t i z n a pi si v m es t n em m u z ej u l ju bl ja n a 19 st ud ia universitatis he re d it at i Povzetek Prispevek predstavlja epigrafsko analizo napisov, ki so ohranjeni na enajstih še neobjavljenih odlomkih nag- robnikov in mejnikov grobnih parcel z območja rim- ske Emone. Vsi kamniti spomeniki z napisi so bili naj- verjetneje odkriti v sekundarni legi in izvirajo iz obdobja od 1. do 3. stol. n. št. Litološka analiza kamnin, iz katerih so bili izdelani artefakti kaže, da so bili mejniki in neka- teri od nagrobnih napisov izdelani iz jurskega apnenca, domnevno iz območja današnje Podpeči pri Ljubljani. Tovrstni apnenec je bil na prostem razmeroma obsto- jen. Eden od fragmentov vsebuje neenakomerno veli- ke in preproste črke, klesane v slabo obstojen miocenski apnenec, ki bi lahko prihajal iz okolice Moravč. Tovrstni material je bil slabe kvalitete in zato verjetno cenejši. Na- sprotno so najlepše oblikovane črke klesane v (verjetno) kredni apnenec in marmor, ki ju ne najdemo v neposre- dni bližini Ljubljane, zaradi česar sklepamo, da so bili to- vrstni spomeniki najdražji. Naročniki so ju domnevno izbrali zaradi obstojnosti in/ali estetske vrednosti (ho- mogen izgled, skoraj bela barva). Summary Eleven inscriptions, discovered on as yet unpublished fragments of funerary stelae and boundary stones of burial plots from the territory of Roman Emona, are discussed in this contribution. The monuments with in- scriptions, kept in the City Museum of Ljubljana, were most probably discovered in the secondary position and date to the period from the 1st till the 3rd century AD. The lithological analysis of stone that the artefacts were made of indicates that grave plot markers and some ste- lae were made of Jurassic limestone, presumably origi- nating from the area of Podpeč near Ljubljana. This kind of limestone is relatively durable in the open air. One of the fragments displays large and simple letters inscribed into less durable Miocenic limestone that could come from the Moravče area. The poor quality of this kind of limestone presumably made it cheaper. Other frag- ments, with beautifully-formed letters incised into the (probably) Cretaceous limestone and marble, are quite the opposite. Those rocks cannot be found in the area around Ljubljana, which makes these products expen- sive. They must have been desired for their durability and/or aesthetics (homogenous surface, almost white colour). Literatura HD: Epigraphische Datenbank Heidelberg (skrbnik/Service provider: Heidelberger Akademie der Wissenschaften). http:// edh-www.adw.uni-heidelberg.de/ home?&lang=de (zadnji dostop: 21. 3. 2017). ILJug: Ana in Jaroslav Šašel, Inscriptiones Latinae quae in Iugoslavia inter annos ... repertae et editae sunt: Situla 5 (1963); Situla 19 (1978); Situla 25 (1986). OPEL: Onomasticon provinciarum Europae Latinarum. Ex materia ab A. Mócsy, R. Feldmann, E. Marton et M. Szilágy collecta. Composuit et correxit B. Lőrincz. Vol. I: Aba-Bysanus, Budapest 2005. Vol. II: Cabalicius-Ixus, Wien 1999. Vol. III: Labarum-Pythea, Wien 2000. Vol. IV: Quadratia-Zures, Wien 2002. RINMS: Šašel Kos, Marjeta. Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije / The Roman Inscriptions in the National Museum of Slovenia. Situla 36 (1997). Boudager-Fadel, Marcelle. K. Evolution and geological significance of larger benthic foraminifera. Developments in Palaeontology and Stratigraphy 22. Amsterdam: Elsevier, 2008. Djurić, Bojan in Igor Rižnar. “Kamen Emone. “ V EMONA MM, Urbanizacija prostora – nastanek mesta, ur. Bernarda Županek, 121-143. Ljubljana: ZVKDS, MGML, 2017. Dunham, J. Robert. “Classification of carbonate rocks according to depositional texture.” In Classification of carbonate rocks, A symposium, ur. Ham W. E., 108-121. Tulsa: American Ass. Petrol. Geol., 1962. Gale, Luka. Microfacies characteristics of the Lower Jurassic lithiotid limestone from northern Adriatic Carbonate Platform (central Slovenia). Geologija 58 (2015): 121- 138. Kajanto, Iiro. The Latin Cognomina (Helsinki: Societas Scientiarum Fennica. Commentationes Humanarum Litterarum, XXXVI 2, 1965). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 20 Lochner von Hüttenbach, Fritz. Die römerzeitlichen Personennamen der Steiermark: Herkunft und Auswertung (Graz, 1989). Meid, Wolfgang. Keltische Personennamen in Pannonien (Budapest: Archaeolingua, 2005). Munsell, Rock-color chart. The Geological Society of America, 8th printing, 1995. Ramovš, Anton. Podpeški in črni ter pisani lesnobrdski apnenec skozi čas (Ljubljana: Mineral, 2000). Slabe, Marjan. Ljubljana, Varstvo spomenikov 13-14 (1968-1969): 162-163. st ud ia universitatis he re d it at i Cilj prispevka je predstaviti na podlagi starogrških in latinskih zgodovinskih virov spremembe v etnični sestavi italskega polotoka v prvem stoletju pr. Kr., natančneje od zavezniške vojne (91 – 88 pr. Kr.) do Av- gustove smrti (14 po Kr.). Zgodovinski viri iz republikanske dobe predstavljajo namreč italska ljudstva kot ostre nasprotnike nadvladi rimskega mesta, nasprotno pa, viri iz cesarske dobe opisujejo ista ljudstva kot bratska ljudstva Rimljanom. Potrebno je tudi poudariti ugotovitev, da po Avgustovi smrti imena Etruščanov, Sabinov, Umbrov, Samnitov in drugih niso več uporabljena v rimskem zgodovinopisju in polagoma izginjajo iz političnih zemljevidov italskega polotoka: ostanejo samo Rimljani in Italiki, os- tane samo Italia kot enotna dežela. Kljub izkoreninjenju italskih ljudstev pa so nekatera od teh, npr. Et- ruščani, znatno obogatili rimsko družbo s svojimi kulturnimi značilnostmi. Ključne besede: etnična identiteta, Italiki, rimska zgodovina, Avgust, Etruščani, Samniti Lo scopo principale del contributo è illustrare sulla base di fonti greche e latine i cambiamenti della composizione etnica sulla penisola italica nel primo secolo a. C., più precisamente dalla guerra socia- le (91-88 a. C.) alla morte di Augusto (14 d. C.). Le fonti storiche di età repubblicana, infatti, descrivono le popolazioni italiche come acerrime nemiche che avevano combattuto contro Roma, mentre quelle di età imperiale parlano di popolazioni che erano addirittura consanguinee ai Romani. Bisogna anche notare che dopo la morte di Augusto i nome degli Etruschi, Sabini, Umbri, Sanniti e altri non vengo- no più utilizzati dalla storiografia romana perché queste popolazioni scompaiono dalla cartina geogra- fica e politica della penisola italica: rimangono soltanto i Romani e gli Italici, rimane soltanto l’Italia come un’unica regione. Nonostante l’estirpazione delle popolazioni italiche però alcuni gruppi etnici, come gli Etruschi, arricchirono essenzialmente la storia e la società romana con le proprie componen- ti culturali. Parole chiave: identità etnica, Italici, storia romana, Augusto, Etruschi, Sanniti I cambiamenti etnici sulla penisola Italica dalla guerra sociale alla morte dell’imperatore Augusto Jadranka Cergol, Università del Litorale, Facoltà di studi umanistici 21 Negli ultimi decenni si può notare un nuovo interesse nella ricerca delle que-stioni etniche anche nel campo degli studi sull’antichità. La teoria strumentale, che si basava sulla convinzione che il sentimento di ap- partenenza etnica fosse soltanto un pretesto per conseguire risultati politici o economici,1 è risul- 1 Donald L. Noel, “A Theory of the Origin of Ethnic Stratification”. So- cial problems 16, no. 2 (1968): 28-34. tata essere insufficiente. Negli anni ’70 e ’80 del secolo scorso si è quindi avuta una rinascita delle ricerche antropologiche sulla questione dell’ap- partenenza etnica. La questione dei gruppi etni- ci nell’antichità pone il ricercatore moderno di- nanzi a un gran dilemma, in quanto già i termini stessi come nazione o popolo, utilizzati per l’ap- partenenza etnica, sono concetti implicitamen- te radicati che si sono affermati appena dal XVII doi: ht t ps://doi .org/10. 26493/2350-54 43.5(2)21-35 st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 22 secolo in poi e quindi si adattano con difficoltà alla concezione di ethnos nell’antichità. Nono- stante tutte queste perplessità e questi ostacoli, secondo i ricercatori contemporanei si può par- lare di appartenenza etnica anche nel contesto dell’antichità classica, in quanto sia in Grecia, sia nell’impero Romano e altrove nel Mediterra- neo, le persone si incontravano, si univano, com- battevano in guerre anche in base al principio di etnia.2 Un’analisi sociale e storica approfondita sull’origine delle popolazioni può quindi contri- buire a una comprensione migliore dei sentimen- ti e dei legami che le identità culturali colletti- ve costruiscono nel corso di molte generazioni.3 Per la definizione del gruppo etnico saran- no addottati come criteri principali quelli defi- niti da Anthony Smith che ne elenca sei: nome comune, mito comune di origine, memoria stori- ca comune, cultura comune, appartenenza ad un dato territorio e il senso di solidarietà comune.4 Definizione del problema Nel periodo del principato di Augusto ci furono importanti cambiamenti nel campo delle que- stioni etniche: la politica interna del princeps, infatti, tendeva all’unificazione di tutte le genti italiche in un’unica unità politica. Il contributo si propone di esaminare prima l’inquadramento storico-politico dei fatti accaduti, ma soprattut- to analizzare come l’unificazione etnica della pe- nisola venisse percepita sia dai Romani che dalle varie popolazioni italiche: come esempio saran- no esaminati i casi degli Etruschi e dei Sanniti. La penisola italica è stata nel corso dell’e- spansione dello stato romano abitata da varie po- polazioni diversamente sviluppate sul piano eco- 2 Erich Gruen, Culture and National Identity in Republican Roma (New York: Ithaca, 1984); Kathrin Toll, “Making Roman-ness and the Aeneid”, Classical Antiquity” 16 (1997): 34-56; Lucia Aigner-Fores- ti, “Quod discinctus eras, animo quoque, carpitur unum« ( Maec., El. 1.21)”, Contributi dell ’Istituto di Storia Antica 17 (1991): 201-214; Jo- natan M. Hall, Ethnic Identity in Greek Antiquity (Cambridge: Cam- bridge Core, 1997); Yasmin Syed, Vergil’s Aeneid and the Roman Self (Ann Arbor: The University of Michigan Press, 2005); Gary D. Farney, Ethnic identity and aristocratic Competition in Republican Rome (Cambridge: Cambridge University Press, 2007). 3 Anthony D. Smith, The Ethnic Origins of Nations (Oxford: Blackwell Publishers, 1986). 4 Smith, The Ethnic Origins, 66-83. nomico, culturale, politico e sociale. Per l’epoca arcaica è molto difficile tracciare un quadro et- nico preciso, perché le fonti sono incerte e tra di loro discordanti. Rimane comunque un fatto in- discusso che la penisola italica fu ancora nel ter- zo secolo a. C., quando i Romani avevano in un modo o nell’altro ottenuto il controllo politico su tutta la penisola, un territorio etnico misto. Se da una parte Roma manteneva il controllo sugli Etruschi soprattutto tramite accordi poli- tici e forti collegamenti con l’aristocrazia etru- sca, con i Sanniti dovette combattere numerose battaglie5. L’espansione del popolo romano però non fu sempre efficace; i Romani dovettero spes- so scontrarsi con le popolazioni italiche autocto- ne che riuscivano a volte a fermare la loro affer- mazione con rivolte organizzate. Gli scontri tra i Romani e le singole popolazioni risalgono già a epoche più remote, ma la prima grande battaglia si ebbe nel 295 a. C. (battaglia del Sentino), quan- do una confederazione anti-romana, formata da più tribù italiche, si ribellò ai Romani. I fauto- ri della ribellione furono i Sanniti, ai quali però si aggiunsero gli Etruschi, parte degli Umbri e alcuni Galli; la confederazione è stata formata dalle popolazioni che vivevano a nord e a sud di Roma per attaccare la città da entrambe le dire- zioni. A causa delle dinamiche la battaglia ven- ne da alcuni ricercatori chiamata anche “la bat- taglia delle nazioni” (ad es. G. Bandelli6), dato che alcune popolazioni italiche di diversa origi- ne etnica si sono alleate contro un nemico comu- ne – il popolo romano. Nella battaglia gli itali- ci furono sconfitti, Roma invece continuò nella sua politica espansionistica sulla penisola italica. Nonostante l’efficiente forza politica roma- na, alcune popolazioni italiche mantenevano in gran parte la propria autonomia con differenze evidenti da regione a regione; le principali diver- sità tra queste popolazioni era una più o meno sviluppata autocoscienza e il senso di apparte- 5 Guido Clemente, Guida alla storia romana (Milano: Mondado- ri, 2001); Kathryn Lomas: Roman Italy: 338 BC – AD 200 (London: Ruotledge, 1996). 6 Gino Bandelli: “La politica romana nell’Adriatico orientale in età repubblicana”, in Seminario storico-archeologico su “L’arco adriatico in età romana e altomedievale” (Trieste, 1986): 168-214. st ud ia universitatis he re d it at i i c a m bi a m en ti et n ic i s u ll a pe n is o la It a li c a d a ll a g u er r a so c ia le a ll a m o rt e d el l’i m pe r at o r e a u g u st o 23 nenza al proprio gruppo etnico e la preservazio- ne delle proprie tradizioni, e questo soprattutto dopo l’assoggettamento da parte dello stato ro- mano. Ciò che possiamo sicuramente affermare sul processo di romanizzazione è che di cru- ciale importanza fu proprio il periodo tra la guerra sociale e la morte di Augusto – peri- odo, durante il quale il latino diventò la lin- gua predominante e durante il quale molte tradizioni culturali vennero introdotte nell’idea di romanitas, che si rispecchia nel sempre più alto grado di assimilazione tra gli aristocratici romani e italici. Bisogna rilevare che la romanizzazione non fu un processo unilaterale (…), si può citare territori, sui qua- li gli Italici segnarono la cultura romana.7 Possiamo dedurre che il processo della lenta ro- manizzazione ottenne il suo scopo appena all’in- izio del principato di Augusto che nelle proprie Res gestae scrisse: “Iuravit in mea verba tota Ita- lia sponte sua«8 – il primo imperatore romano aveva quindi l’idea che l’Italia fosse diventata un’unità politica e culturale omogenea o almeno questo era quello che voleva fare credere. La conquista della penisola italica rappre- sentava un progetto a lungo termine, i Romani suggellavano con le popolazioni sottomesse vari tipi di rapporti, perché l’annessione dei territo- ri conquistati all’ager romanus non era possibile. La soluzione più spesso trovata era di siglare dei patti con l’aristocrazia locale e così lasciare l’au- tonomia al territorio, assicurandosi però il con- trollo politico. Solo raramente i Romani erano costretti ad assoggettarsi direttamente le popo- lazioni sconfitte e mantenere il controllo diretto sul territorio. Questo succedeva principalmente con le popolazioni che si opponevano più a lun- go e più aspramente. La forma più diffusa di as- segnazione dei diritti politici era la fondazione di colonie, cioè città, nelle quali gli abitanti erano principalmente cives sine suffragio, cioè cittadini romani senza diritto di voto, a differenza dei ci- 7 Lomas, Roman Italy. 8 Aug. Res gestae, 25. ves optimo iure, cioè dei cittadini romani con il diritto di voto. Così nascevano colonie che erano abitate sì da cittadini romani che però non ave- vano il diritto fondamentale di votare e quindi non potevano partecipare alle decisioni politiche dello stato romano. La seconda forma di collaborazione con lo stato romano era la latinitas; chi otteneva il tito- lo di Latinus era un’abitante della penisola ita- lica con alcuni diritti e doveri all’interno dello stato romano, come per es. la possibilità di com- merciare e di contrarre matrimoni con cittadini romani e addirittura una forma limitata di col- laborazione nella vita politica romana. A questo punto è necessario rilevare che entrambe le con- dizioni politiche (cioè Romanus, sia sine suffra- gio che optimo iure, come anche il Latinus) non dipendevano dall’appartenenza etnica degli abi- tanti o dalla loro origine genealogica: chiunque poteva diventare cittadino romano grazie ai me- riti che otteneva o per altre vie9. Massimo Cac- ciari sintetizza il senso della cittadinanza roma- na: Civitas romana in quanto civitas augescens, città che esiste in virtù della sua capacità di incor- porare in sé nuove genti e nuovi territori, che neppure potrebbe sopravvivere se non ten- desse all’“imperium sine fine”. Perciò quel- la di civitas augescens rappresenta l’idea chiave per comprendere lo stesso mito dell’impero universale. Poiché non è pianta che sorga da una terra e da un sangue, poiché, in questo senso, non ha radice, la civitas romana è desti- nata ab origine a crescere sempre. Nulla può “immobilizzarla”. Poiché la sua origine (po- tissima pars!) esclude ogni idea di “purez- za”, essa potrà comprendere in sé, assimi- lare-trasformare in sé, ogni popolo e ogni terra, essere Ecumene, essere Orbis, diventare per tutti Asylum.10 Una terza forma di alleanza con lo stato ro- mano erano i foederati, detti anche socii, cioè al- 9 Lomas, Roman Italy. 10 Massimo Cacciari, “Digressioni su impero e tre Rome”, Micromega 5 (2001): 43-63. st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 24 leati, con i quali i Romani suggellavano diversi trattati con vari diritti e doveri in base alla situa- zione dei singoli gruppi etnici. Valeva comunque la regola principale del “maiestatem populi Ro- mani comiter conservare” (conservare unanime la forza del popolo romano), secondo la quale i soci collaboravano nelle guerre, ogniqualvolta si trat- tava della salvezza del popolo romano11. Le va- rie popolazioni italiche erano nella maggior par- te quindi foederati, ai quali erano stati concessi dei privilegi in cambio del loro servizio militare a favore dei Romani, come per esempio il conu- bium e il commercium. I Romani creavano con tutti i foederati soltanto alleanze bilaterali che non permettevano loro una politica esterna au- tonoma evitando così che si formassero allean- ze anti-romane. Il compito principale degli alle- ati era di aiutare lo stato romano a difendersi in caso di attacchi, mentre le popolazioni erano del tutto autonome nelle questioni interne. Questo sistema offriva molti vantaggi allo stato roma- no, aveva infatti a disposizione un forte eserci- to e non investiva risorse finanziarie nell’ammi- nistrazione di tutto il territorio italico. Inoltre i Romani mantenevano il controllo politico su tutto il territorio, mentre alle popolazioni allea- te non era permesso allearsi tra di loro. Il gruppo più ristretto e più elitario era certamente quel- lo dei cittadini con tutti i diritti romani, ai quali seguivano un numero maggiore di cittadini sine suffragio. Le possibilità di ottenere queste diverse for- me di cittadinanza romana erano varie. Il modo più diffuso e comune era quello che Roma con- cedesse la cittadinanza ad un determinato grup- po di persone, etnico e politico. Le fonti antiche testimoniano che questo tipo di conferimento della cittadinanza era considerato da parte del- la comunità come una punizione, perché perdeva la propria autonomia e diventava quindi politi- camente sottomessa a Roma12. I Romani fonda- vano colonie con cittadini sine suffragio in quel- le posizioni strategiche che permettevano loro di 11 Adrian Nicholas Sherwin.White, The Roman Citizenship (Ox- ford: Oxford University Press, 1939). 12 Sherwin.White, The Roman Citizenship. controllare meglio il territorio13. D’altra parte le colonie latine erano invece più grandi e organiz- zate nei territori con un livello basso di urbaniz- zazione con lo scopo di sollecitare l’emigrazio- ne della popolazione romana in queste terre. Già nell’anno 296 a. C. alcune popolazioni strinse- ro un patto di alleanza che insidiò gravemen- te Roma. Da allora in poi i Romani fondavano solo colonie con cittadini sine suffragio nell’Ita- lia centrale formando così una fascia di territorio che correva attraverso tutta la penisola, dal mare Adriatico al mare Tirreno, dividendo così le po- polazioni settentrionali da quelle meridionali e fermando ogni tentativo di alleanze tra le popo- lazioni italiche che appunto non avvenne fino all’anno 90 a. C. Il senso di appartenenza etnica delle popolazioni italiche prima e dopo la guerra sociale I trattati tra lo stato romano e le altre popolazi- oni della penisola italica permettevano da una parte a Roma di avere una forza militare cospic- ua, dall’altra invece portarono ad uno squilibrio politico tra gli alleati e lo stato romano. Le popo- lazioni italiche si rendevano conto della propria forza militare e chiedevano spesso di inserirsi at- tivamente nel processo politico dello stato roma- no richiedendone la cittadinanza. Il problema dell’assegnazione della cittadi- nanza romana (civitas romana) ai socii era stato più volte oggetto di dibattito nel senato romano, ma non si arrivò mai ad un accordo comune. Al tempo dei fratelli Gracchi nell’anno 125 a. C. la questione fu di nuovo aperta dal console Marco Fulvio Flacco, ma il senato respinse la sua propo- sta. Alcuni anni più tardi il tribuno della plebe Livio Druso con l’aiuto degli alleati italici fece eleggere molte leggi a favore del popolo, agli al- leati aveva invece promesso la legge sulla citta- dinanza romana. Dalle Perioche di Tito Livio si evince che Livio Druso era stato a causa di que- sto odiato e considerato come l’iniziatore del- 13 Lomas, Roman Italy. st ud ia universitatis he re d it at i i c a m bi a m en ti et n ic i s u ll a pe n is o la It a li c a d a ll a g u er r a so c ia le a ll a m o rt e d el l’i m pe r at o r e a u g u st o 25 la guerra sociale.14 Quando il senato rifiutò per l’ennesima volta di conferire agli alleati la citta- dinanza romana, il tribuno Livio Druso fu assas- sinato e nel 91 a. C. gli alleati si ribellarono pro- vocando la guerra sociale (91 – 89 a. C.). Otto tribù italiche si allearono in una confederazione politica anti-romana, chiamata Italia con la ca- pitale nella città di Corfino (al centro geografi- co della penisola) ribattezzata per l’occasione an- ch’essa in Italia, ovvero nella lingua degli Oschi in Viteliu. La confederazione coniò anche il pro- prio denaro, sul quale era raffigurato il toro ita- lico che aggredisce e sbrana la lupa romana. I so- cii avevano quindi completamente abbandonato il progetto iniziale di diventare parte dello stato romano e si prefissero uno scopo contrario, cioè formare una nuova entità politica, lo stato itali- co. Gli ideatori del nuovo stato furono i Sanni- ti e i Marsi che erano nel contempo i più acerri- mi nemici dell’espansione romana sulla penisola italica, gli Etruschi e gli Umbri invece decisero di non prendere parte alla confederazione italica15. All’inizio della sedizione i Romani subiro- no molte sconfitte, perché non avevano a dispo- sizione quella forza bellica che prima l’offrivano gli alleati; potevano solo contare sull’aiuto dei Galli della Cisalpina e dei soldati che arrivava- no da lontano. Dopo i successi ottenuti dagli Ita- lici, si aggregarono a loro anche gli Etruschi e gli Umbri. L’anno successivo i Romani decisero di risolvere la questione con la Lex Iulia de civita- te, secondo la quale fu concessa la cittadinanza a quegli alleati che restarono fedeli a Roma, e poco dopo con la Lex Plautia Papiria dedicata a quelli che in sessanta giorni avrebbero abbandonato le armi e si sarebbero aggregati ai Romani, lo status di latinus fu invece attribuito agli abitanti del- la Gallia Cisalpina (Lex Pompeia de Transpada- nis). Già queste leggi cambiarono l’assetto poli- tico della penisola, nonostante la forza politica dei socii era rimasta limitata, dato che erano sta- ti inseriti soltanto in otto tribù territoriali e non 14 »Propter quae Livius Drusus invisus etiam senatui factus velut socialis belli auctor, incertum a quo domi occisus est.« (Livy, Per. 71, 4). 15 Rajko Bratož, Rimska zgodovina (Ljubljana: Študentska založba, 2007). in tutte le trentacinque, quante ce n’erano nello stato romano. I conflitti si protrassero ancora per un anno nella zona dei Sanniti, ai quali venne in aiuto anche il re del Ponto Mitridate. Nell’anno 88 a. C. comunque tutte le ostilità terminarono e tutta la penisola divenne ager romanus. La conclusione della guerra sociale con l’ap- provazione delle leggi però rappresenta “un pun- to di svolta, quando Roma decise di diventare da una città stato con comunità alleate legate con i trattati (in posizione legalmente inferiore) ad uno stato anche territorialmente allargato, nel quale tutti i liberi cittadini hanno una cittadi- nanza unitaria (…). Quelle comunità che pri- ma erano formate dai Latini e dai socii, si sono estinte con l’introduzione di una cittadinan- za romana uguale per tutti. L’assegnazione del- la cittadinanza romana agli abitanti di tutta l’I- talia è diventata la base per la formazione di una coscienza italica e del senso di appartenenza alla comunità italica. Questi cambiamenti etnici si sono poi conclusi nel periodo del principato au- gusteo.”16 Molti ricercatori sono convinti nel pensare che con la guerra sociale il processo di romaniz- zazione delle popolazioni italiche abbia avuto un risvolto decisivo: il rapporto del popolo romano verso gli abitanti della penisola italica cambiò ra- dicalmente: mentre prima della guerra il senato romano aveva perennemente rifiutato la cittadi- nanza agli Italici e non si preoccupava di aggre- gare tutte le popolazioni italiche in una tradi- zione culturale comune, dopo la guerra sociale i Romani cercavano assiduamente di introdur- re sulla penisola italica un comune sentire ita- lico affinché tutti gli abitanti si sentissero parte di una sola comunità, come se tutti avessero una tradizione comune e delle radici comuni, cosa che Augusto riuscì ad ottenere: “il latino era par- lato dappertutto; non c’erano più Etruschi; non c’erano più Sanniti”.17 16 Bratož, Rimska zgodovina. 17 Jorma Kaimio, “The ousting of Etruscan by Latin in Etruria” in Studies in the Romanization of Etruria, ed. Peter Brunn (Roma: Bar- di Editore, 1975): 85-245. st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 26 I cambiamenti nell’autocoscienza etnica delle popolazioni italiche prima e dopo la guera sociale Parlare dell’appartenenza o dell’identità etnica vuol dire prendere in considerazione due pun- ti di vista diversi: quella dei “vincitori”, nel nos- tro caso i Romani, e il punto di vista delle popo- lazioni sottomesse, cioè quello degli altri abitanti italici. La maggior parte delle fonti ci descrive il punto di vista dei Romani, che risulta essere più chiaro, mentre invece più complesso è capire il senso di appartenenza etnica delle popolazioni italiche. I Romani La percezione dei Romani è analizzabile attra- verso le fonti degli storici latini e greci, la guer- ra civile fu infatti descritta dai storiografi greci, come Appiano (Bella civilia), Diodoro (rimasti solo alcuni frammenti) e Plutarco (Marius) e da quelli latini, come Tito Livio (su questo periodo ci sono rimaste solo le Perioche), Velleio Paterco- lo e più tardi anche Floro. Per conoscere meglio il rapporto che i Ro- mani avevano nei confronti degli Italici prima della guerra sociale è però necessario analizza- re anche alcuni frammenti delle Origines di Ca- tone, soprattutto dal secondo e terzo libro, nei quali lo scrittore latino si impegna a valorizzare le tradizioni degli italici. Catone infatti si prefig- ge lo scopo di sostenere quelle varianti della tra- dizione secondo le quali erano stati i Sabini il popolo originario della penisola italica, dai quali derivavano tutti gli altri popoli italici dell’Italia centrale. Rileva inoltre l’unità italica che si basa sui mores maiorum e sulle virtù come la fides, au- steritas, virtus, quest’ultima concepita soprattut- to come forza bellica. Porro Lacedaemonios durissimos fuisse omnis lectio docet, Sabinorum etiam m[ai] ores populum Romanum secutum idem Cato dicit: merito ergo »severis«, qui et a duris parentibus orti sunt et quorum dis- ciplinam victores Romani in multis secuti sunt.18 Catone spiega che i Sabini erano duri, per- ché erano stati educati secondo severi principi educativi degli Spartani e continua con l’affer- mazione che proprio così come i Sabini, anche tutti i Romani devono essere coraggiosi e abili nella guerra come lo erano stati i loro antenati. I Sabini mantenevano la propria virtù integra e facevano attenzione a non essere troppo in con- tatto con altre popolazioni19. Come viene spie- gato da Letta, lo scopo principale di Catone era di propagare l’origine italica delle città romane, perciò nella propria opera smentisce le sempre più diffuse leggende sull’origine greca delle cit- tà italiche e si avvicina invece di più alle origi- ni italiche con lo scopo di avvalorare la forza del- le popolazioni italiche come esempio di virtù per i Romani. Tutta l’opera di Catone è segnata da una forte ideologia italica che può essere percepi- ta soprattutto nel secondo e terzo libro, nel quale Catone spiega l’origine e lo sviluppo delle singo- le tribù che avevano abitato o abitavano la peni- sola italica. Il rapporto di Catone verso gli Itali- ci rimane comunque ambiguo; dal passo citato si può interpretare che Catone fosse stato convinto delle origini sabine dei Romani (a parentibus orti sunt). Purtroppo i rari frammenti non possono darci un quadro più dettagliato e chiaro del rap- porto di Catone verso gli Italici. Potremmo de- durre che lo scrittore romano pensava ad un ori- gine comune dei Romani o forse che i Romani fossero stati una mescolanza etnica tra gli Etru- schi, i Sabini e i Latini, il che probabilmente era anche l’opinione più diffusa a Roma. Non pos- siamo però capire il rapporto di Catone verso gli altri popoli italici, che venivano invece conside- rati dei nemici dai Romani, come viene spiegato da Tito Livio nel suo racconto sulla guerra socia- le. Lo storico romano appoggia la linea ufficiale 18 Fr. 93 = ORF3 128 19 Cesare Letta, “I legami tra i popoli italici nelle Origines di Cato- ne: tra consapevolezza etnica e ideologia” in Patria gentibus diversis una? Unità politica e identità etniche nell’Italia antica, ed. G. Urso (Pisa, 2007): 171-195. st ud ia universitatis he re d it at i i c a m bi a m en ti et n ic i s u ll a pe n is o la It a li c a d a ll a g u er r a so c ia le a ll a m o rt e d el l’i m pe r at o r e a u g u st o 27 della repubblica romana e descrive la guerra dal punto di vista dei vincitori. Complures populi ad hostes defecerunt. Cum P. Rutilius cos. parum prospere ad- versus Marsos pugnasset et in eo proelio cecidisset, C. Marius, legatus eius, meliore eventu cum hostibus acie conflixit.20 Elencando i vari gruppi etnici, come per es. i Marsi che si sono aggregati ai nemici, Livio spie- ga che la guerra civile era una guerra contro un nemico esterno, poiché per gli Italici era usato il termine “hostes”. Tra le fonti del principato augusteo citiamo invece Strabone, che nel primo libro della sua storia ci trasmette la descrizione delle popolazio- ni italiche del suo tempo e un’interessante infor- mazione: Καì νυ#ν [Ρωμαίοι μέν ει]σìν a[pάντες, ου] δeν δ‘’ h[;tton [;Ombroi τe ti;νες λέγονται καì Τυρρεωοì, καθάpερ ]Ενετοì καì Δίυθες καì Ινσούβροι.21 Le popolazioni italiche si chiamano tra di loro con i propri nomi, però nel contempo sen- tono l’appartenenza politica ad un stato soltan- to e sono perciò cittadini dell’impero romano. Quindi ancora nel periodo del principato la loro identità resta ben definita, perché differiscono dal popolo romano mantenendo il loro nome il che è uno dei criteri principali per la definizione dell’identità di un gruppo etnico. Se quindi gli appartenenti alle singole popolazioni italiche si chiamavano tra di se ancora con il proprio nome, significa, che era ben radicato il loro senso di ap- partenenza al gruppo etnico e non invece al po- polo romano. Strabone dimostra inoltre che an- cora verso la fine del primo secolo a. C. le singole popolazioni mantenevano viva la propria auto- coscienza e nonostante si siano inseriti nello sta- to romano, si identificavano ancora col proprio gruppo etnico. La stessa problematica viene trattata anche da Cicerone nel De legibus, quando afferma che 20 Livy, Epit. 73.3-4. Livio usa lo stesso termine »hostes« anche in altri passi: Livy, Per., 73, 6; 75, 4, 6. 21 Strabo, 1, 10. ogni cittadino romano ha due patrie: la prima è quella, dove ogni cittadine era nato, la seconda quella che lo ha adottato: omnibus municipibus duas esse censeo patrias, unam naturae, alteram civitatis... sed necesse est caritate eam praestare, qua rei publicae nomen universae civitatis est; pro qua mori et cui nos totos dedere et in qua nostra omnia ponere et quasi consecra- re debemus. Dulcis autem non multo secus est ea, quae genuit, quam illa, quae excepit.22 Entrambe le patrie sono certamente mol- to vicine al cuore di ognuno, ma il retore roma- no aggiunge che secondo lui bisognerebbe dare la precedenza a quella più ampia. Anche il sen- so di appartenenza al territorio rientra infatti tra i criteri per la definizione del gruppo etnico: Ci- cerone nel proprio lavoro richiama l’attenzione al dilemma dei cittadini romani, abitanti del- le province italiche che sentivano una lacerazio- ne interna tra la propria patria e lo stato romano: sentivano infatti una forte connessione con le proprie radici, ma facevano già parte della nuo- va patria. Anche per gli scrittori latini dell’età impe- riale la guerra sociale e le popolazioni italiche rappresentano un interessante tema, descriven- dolo però da un punto di vista diverso. Velleio Patercolo, storico dell’epoca augustea, elenca la causa della nascita della guerra sociale come una risposta lecita alla repressione di quella gente che difendeva lo stato con le proprie armi e che offri- vano un numero doppio di soldati e cavalieri; lo storico romano giustifica il fatto avvenuto come la ribellione di una parte della popolazione che però faceva parte dello stesso popolo e addirittu- ra della stessa gente: quorum ut fortuna atrox, ita causa fuit ius- tissima; petebant enim eam civitatem cui- us imperium armis tuebantur; per omnes annos atque omnia bella duplici numero se militum equitumque fungi neque in eius civitatis ius recipi quae per eos in id ipsum pervenisset fastigatum ex quo eiusdem et 22 Cic. Leg. 2, 2, 5. st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 28 gentis et sanguinis ut externos alienosque fastidire posset.23 Patercolo usando il termine “sanguinis” fa capire che le popolazioni italiche erano secon- do lui imparentate tra di loro, il che però non è una condizione essenziale dell’appartenenza allo stesso gruppo etnico. Lo storico vuole però sot- tolineare degli stretti legami genealogici tra il popolo romano e quelli italici con due termini, “gens” e “sanguis”, che erano considerati come dei criteri essenziali per l’appartenenza ad un unico gruppo etnico. Una testimonianza molto simile viene fornita da Floro, scrittore del secon- do secolo dopo C.: Quippe cum populus Romanus Etruscos, Latinos, Sabinosque sibi miscuerit et unum ex omnibus sanguinem ducat, corpus fecit ex membris et ex omnibus unus est.24 Floro con la metafora di un unico corpo con più membra rappresenta chiaramente il rappor- to tra i Romani e gli Italici, e pone l’accento, che tutti erano originari da un unico sangue “unum ex omnibus sanguinem”. Un’altra fonte della guerra sociale è Appia- no, che nel suo primo libro della storia romana spiega le cause della guerra sociale; prima di elen- carle, racconta il lavoro politico di Gaio Gracco rilevando il suo impegno nell’inserire i Latini nell’amministrazione della repubblica: Καì τους Λατίνους ε]pì πάντα e]κάλει τα [Ρwμαίων, w[ς ου]κ ευ]τρέpως συγγενέσι τής βουλής a]ντιστήναι δυναμήνες.25 Anche Appiano mette in risalto i legami di sangue tra i Latini e i Romani usando il termine συγγενέσι, quindi la stessa origine genealogica, cioè appartenenti alla stessa stirpe. Quando inve- ce parla delle popolazioni italiche, usa il termine “συμμάχες”, quindi commilitone, non cita inve- ce nessun legame parentale e nessun collegamen- to tribale tra di loro. Soltanto quando comincia a raccontare della guerra sociale, la chiama addi- 23 Vell. Pat., 2. 15. 2. 24 Flor., 2,6,1. 25 App. Sam. 1, 99. rittura “guerra civile” - ε]μφύλιον pόλεμον (App. Sam. 1, 178), una guerra fratricida quindi all’in- terno della stessa popolazione. Analizzando quindi la descrizione del- la guerra sociale tra gli storici romani e greci nell’arco di un po’ più di un secolo si può nota- re uno spostamento e una diversa visione dei fat- ti proprio riguardo al concetto d’identità etnica sia del popolo romano, ma soprattutto delle po- polazioni italiche. Tito Livio considerava gli Ita- lici come dei “nemici” e degli “stranieri”. Velleio Patercolo che era un po’ più giovane di Livio e più tardi anche Floro credono invece che le po- polazioni italiche fossero appartenenti allo stes- so gruppo etnico e alla stesso stirpe genealogica. Floro all’inizio parla ancora di Sabini, Latini e Romani, che dopo si sono congiunti in un uni- co corpo “unum ex omnibus sanguine”. Velleio Patercolo invece con la definizione precisa “eiu- sdem et gentis et sanguinis” dimostra la perce- zione che tutti gli Italici erano appartenenti alla stessa popolazione e alla stessa stirpe. Dello stes- so parere era anche lo storico greco Appiano che chiama la guerra sociale addirittura “guerra ci- vile”, quindi una battaglia tra appartenenti allo stesso stato e alla stessa popolazione, il che indi- ca che la percezione delle popolazioni italiche si è trasformata radicalmente nel giro di qualche de- cennio; il passo più grande è stato fatto nell’età augustea come si è potuto vedere dai pensieri di Cicerone e Livio che considerano gli Italici anco- ra come nemici. Il punto di vista delle popolazioni indigene Il rapporto dei Romani vincenti nei confron- ti degli Italici è quindi chiaro; molto più comp- lesso è invece capire che cosa pensavano gli Itali- ci di se stessi. La problematica dell’autocoscienza delle singole popolazioni è molto articolata, dato che si parla d1i un livello psicologico che è dif- ficilmente percepibile a distanza di tanti secoli; ci rimane quindi soltanto l’analisi delle singole forme e criteri che definiscono l’appartenenza ad un gruppo etnico, cioè il modo in cui le singole popolazioni sentivano la propria identità. L’ana- st ud ia universitatis he re d it at i i c a m bi a m en ti et n ic i s u ll a pe n is o la It a li c a d a ll a g u er r a so c ia le a ll a m o rt e d el l’i m pe r at o r e a u g u st o 29 lisi è maggiormente ostacolata dalle scarse fon- ti che potrebbero fornirci qualche informazi- one in più sulla coscienza della propria identità. Ci manca soprattutto una tradizione letteraria originale che potrebbe direttamente offrire uno squarcio dei pensieri sulla vita e sull’identità di queste popolazioni. Ci rimangono comunque al- cune testimonianze indirette dagli scrittori greci e latini, alcuni documenti epigrafici, soprattutto per il popolo degli Etruschi. Tra i criteri di appartenenza ad un gruppo etnico rientra l’uso della lingua. Fino alla fine del 3° secolo a. C. il latino è diventato la lingua di comunicazione anche nelle più piccole comunità e tribù della repubblica. In breve tempo svanì la lingua dei Volsci, nelle iscrizioni osche invece si possono notare molte interferenze con il latino. Con la graduale espansione dello stato romano anche la lingua latina ebbe la sua larga espansio- ne, ma nonostante ciò non fu possibile estirpare così velocemente tutti gli idiomi locali. La buona conoscenza del latino è dimostrata anche dal fat- to che molti autori latini, nati fuori Roma, cono- scevano e usavano perfettamente il latino come lingua letteraria illustre. Nel secondo secolo a. C. il latino è diventato la lingua del commercio e di comunicazione tra diverse tribù italiche, ma “le parlate autoctone mostravano ancora la propria vitalità nonostante l’uso sempre più frequente del latino. (…) Qualcuno potrebbe supporre che le popolazioni e le tribù nel secondo secolo a. C. si rendevano conto della propria diversità che li distingueva dai Romani. Il loro innato e illimi- tato amore per l’autonomia era la causa principa- le delle loro reazioni ai fatti esteri.”26 All’epoca della fioritura della repubblica romana esiste- va quindi ancora una certa differenziazione tra il popolo romano e le restanti popolazioni ita- liche, il che lo dimostra l’uso assiduo della pro- pria lingua e scrittura. Nel primo secolo a. C. il problema stava diventando sempre più sentito, i Romani insistevano sulla differenziazione per distinguersi dagli Italici sia culturalmente sia po- liticamente, mantenendo soprattutto i privilegi 26 Edward Togo Salmon, The Making of Roman Italy (London: Cornell University Press, 1985). che non erano concessi alle popolazioni italiche. Chiaro è che ai tempi della repubblica i Roma- ni non avevano nessuna intenzione di assimila- re gli Italici, anche la latinizzazione delle parlate locali della penisola era di minore interesse; sol- tanto a livello locale era permesso l’uso della lin- gua indigena nelle faccende che riguardavano il municipium stesso. Un esempio di questi cam- biamenti è fornito da Livio, secondo il quale la città di Cuma raccolse una petizione richieden- do fosse usato il latino come lingua ufficiale del municipium; questo diritto gli è stato poi conces- so da parte del senato romano.27 Quest’esempio ci dimostra che nelle pratiche comuni della città veniva usata la parlata locale e non il latino. Gli storici romani comunque non approfondiscono la questione della politica linguistica romana, il che ci dimostra che il problema neanche si pone- va. Erano soltanto interessati al fatto che il latino diventasse la lingua di comunicazione e nel con- tempo non si prefiggevano lo scopo di estirpare le parlate locali. D’altra parte la conoscenza della lingua latina era utile agli abitanti della peniso- la italica perché potevano così ottenere privilegi, commerciare e mantenere i contatti con il mon- do esterno. Kaimio del resto mette in risalto il fatto che i Romani non avevano nessun interes- se ad allargare la propria lingua e cultura, perché così facendo avrebbero dato una ragione e una possibilità in più agli italici di aggregarsi contro di loro, mentre nel loro interesse era mantenere la dispersività delle tribù italiche. In sostanza fino alla guerra sociale i Romani volevano mantener- si ben lontani dalle popolazioni italiche e accen- tuavano la loro diversità sia culturale che lingui- stica e collegata a questa anche quella etnica. Dopo la guerra sociale invece le cose cam- biarono: gli abitanti della penisola italica diven- nero sul piano politico cittadini romani, e an- che la diffusione del latino divenne più marcata; le lingue come quella etrusca, messapica, sabina cominciavano ad estinguersi. La latinizzazione della penisola italica è collegata anche alla con- quista politica dei territori ed è ovviamente più 27 »Cumanis eo anno petentibus permissum, ut publice Latine loquerentur« (Livy, Per. 40.42.13) st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 30 forte e avanzata in quei territori che erano più vi- cini a Roma; un ruolo importante era svolto dal- le infrastrutture, come le strade, le città, le colo- nie ecc. e proprio perciò è chiaro perché le città più vicine al mare si svilupparono presto in cen- tri multiculturali, mentre invece quelle all’in- terno rimanevano nella mani delle popolazioni italiche. Kaimio del resto individua che alcune scritte in certe lingue italiche si sono mantenute a lungo anche dopo la conquista romana del ter- ritorio, e come esempio cita soprattutto le scritte messapiche al sud dell’Italia: la lingua messapica infatti rimase lingua di comunicazione fino alla fine della repubblica28. Diversa era invece la situazione della lingua greca che si mantenne a lungo nella parte meri- dionale della penisola addirittura a tal punto che ancora oggi esistono comunità greche sulla peni- sola italica. Le cause di questa vitalità della lin- gua sono molto chiare: le colonie greche avevano mantenuto da sempre un rapporto molto stret- to con le proprie metropoli che offrivano alle co- lonie un sostegno continuo e anche un supporto culturale assiduo. La lingua greca manteneva un alto livello di prestigio sociale in tutta l’area me- diterranea dato che era diventata il modello cul- turale. Il privilegio sociale del greco non è quindi comparabile a quello delle altre lingue italiche. Mentre quindi il latino si stava espandendo sempre di più, le lingue italiche erano in estin- zione, fatto che può dimostrare anche un basso livello di autocoscienza etnica delle popolazioni italiche. La causa di un declino così veloce delle parlate locali può essere attribuito a diversi fatto- ri, tra i quali vanno elencati soprattutto un basso livello di istruzione, la mancanza di un sistema scolastico che avrebbe potuto trasferire tradizio- ni, cultura, lingua e conoscenze e con questo an- che un’identità etnica alle generazioni più giova- ni. Questi fattori erano al contrario molto ben presenti nelle colonie greche che mantenevano viva la propria lingua e le curavano29. 28 Oronzo Parlangeri, Studi messapici (Milano: Istituto Lonbardo di scienze e lettere, 1960). 29 Livy, Per., 24.3.11; Vell. Pat. 1.4.2. Le confederazioni politiche che nascevano tra le varie popolazioni erano soltanto alleanze con lo scopo principale di una ribellione anti-ro- mana. Queste confederazioni si costituivano di solito in base a un denominatore comune che però era ogni volta diverso: a volte si aggregava- no popolazioni sul principio delle loro credenze religiose, altre della volontà politica; queste con- federazioni non nacquero però mai su un prin- cipio etnico, in base al quale le tribù avrebbero potuto aggregarsi, perciò non si formò neanche mai un’entità politica su base etnica. La mancan- za di questo elemento comune ha portato anche al fatto che le fondamenta, sulle quali nacque- ro queste confederazioni, si sgretolarono presto, dato che le popolazioni non avevano una creden- za comune, dei miti, leggende, cultura e religione comuni, il che avrebbe potuto aumentare il loro senso di appartenenza ad un gruppo. Ciò non si- gnifica che le tribù italiche erano assolutamente indifferenti alle proprie credenze cioè alla pro- pria identità; molte popolazioni avevano la pro- pria memoria storica e i propri miti sulle loro ori- gini il che manteneva viva anche la loro identità. Ma questa identità era evidentemente troppo de- bole per potersi mantenere nel tempo. Il senso di appartenenza degli Etruschi e dei Sanniti Cercheremo adesso di definire l’identità etni- ca nel caso di due popolazioni italiche che ris- posero diversamente alle conquiste romane sul- la penisola italica. Saranno presi in esame da una parte gli Etruschi che raggiungevano secondo le fonti antiche un alto grado di acculturazione, e i Sanniti, che rappresentano invece l’antitesi de- gli Etruschi sul piano culturale, mentre invece a livello militare erano molto efficaci e riuscirono a lungo a opporsi all’espansone romana. Il rap- porto che i Romani avevano nei confronti di en- trambe le popolazioni mostra una viva ambiv- alenza, poiché rispondevano diversamente alle sommosse degli uni e degli altri. L’esame delle due popolazioni prenderà in considerazione so- prattutto la loro autocoscienza etnica. st ud ia universitatis he re d it at i i c a m bi a m en ti et n ic i s u ll a pe n is o la It a li c a d a ll a g u er r a so c ia le a ll a m o rt e d el l’i m pe r at o r e a u g u st o 31 Luciana Aigner Foresti ha cercato, in base a diverse fonti storiche, epigrafiche e letterarie, di capire il grado di autocoscienza degli Etruschi analizzando i vari vincoli culturali, politici e re- ligiosi che portarono gli Etruschi ad una omo- geneità culturale e coscienza di se stessi come di una popolazione autonoma che si rendeva con- to della propria specificità e si differenziava dagli altri30. Sul piano politico ci sono stati diversi ten- tativi, dai quali si può evincere il desiderio degli Etruschi di raggruppamento all’interno del po- polo stesso. Oltre alle varie iscrizioni e fonti sto- riche che mettono in risalto il fatto che gli Etru- schi chiamavano tutti se stessi Rasna31, bisogna sottolineare l’aggregazione politica delle dodici città etrusche che spesso intervenne nel confron- ti dei Romani come un’unità politica autonoma e omogenea. Esistono tra gli storici ancora posi- zioni diverse riguardo a questa unità politica del- le dodici città etrusche: molti non sono convin- ti che in realtà esistesse davvero, sottolineando che l’ordinamento politico degli Etruschi era si- mile a quello greco delle città-stato e che in real- tà questa confederazione non fosse in realtà mai esistita. Tra i fattori che determinano un gruppo etnico c’è anche la memoria storica che era per gli Etruschi veramente molto ben definita, dato che conosciamo la divisione della storia etru- sca in dieci saecula32. Ci sono rimasti anche al- cuni frammenti delle Tuscae Historiae nei testi dello scrittore romano Censorino che ci dimo- strano una viva coscienza della propria memoria storica comune degli Etruschi e che del resto vie- ne anche sottolineata negli affreschi delle tombe sul mito di Rasenna, sul re Mastarna o su fratelli Vipina. Anche gli scrittori romani sono convin- ti che gli Etruschi avessero cura dei propri albe- ri genealogici33. Quando gli Etruschi parlavano della propria storia, si parlava sempre di Rassena, 30 Lucia Aigner Foresti, “Gli Etruschi e la loro autocoscienza” in Au- tocoscienza e rappresentazione dei popoli nell’antichità, ur. Marta Sordi (Milano: Vita e pensiero, 1992), 93-113. 31 Dion. Al. 1.30.3 32 Marta Sordi, “I saecula degli Etruschi e gli ostenta” Rivista storica ita- liana 114, no. 3 (2002), 715-725. 33 Pers. 3.27; Orazio su Mecenate. probabilmente però consideravano se stessi come un popolo autoctono, come scrive Dionisio D’A- licarnasso, che “pur dedicando grande spazio al problema dell’origine degli Etruschi, non si sof- ferma a raccontarci esplicitamente cosa gli Etru- schi stessi pensavano sulla loro origine, anche se è probabile che se fossero stati di parere diverso dal suo, ce lo avrebbe detto e lo avrebbe discus- so«34 Secondo il parere di Dioniso quindi gli Etruschi sarebbero stati una popolazione autoc- tona con le proprie origini nell’eroe Rassena. Tra i fattori principali della coscienza degli Etruschi la Foresti elenca anche il fatto che più tardi Au- gusto aggregò tutte le città etrusche in un’uni- ca regione, la VIIa regio, Strabone invece ci te- stimonia che la definizione terminologica per gli Etruschi Τυρρήνοι veniva usata ancora nel 1° se- colo dopo C.35 Il fattore identificativo più importante per la dimostrazione di una forte coscienza etnica degli Etruschi è proprio la loro dimensione re- ligiosa. Propria la religione è quel settore per il quale gli Etruschi erano anche molto conosciu- ti: i loro dei, le credenze, incontri al Fanum Vol- tumnae, dove i rappresentanti di varie città etru- sche sacrificavano insieme agli dei o anche molto famosa era la loro aruspicina, cioè l’arte di pre- dire il futuro interpretando i segni della natura. L’insieme di tutti questi fattori ci dimostra un forte senso di appartenenza alla comunità reli- giosa etrusca. Attraverso queste testimonianze gli Etru- schi svilupparono anche la loro memoria storica e consolidarono le proprie tradizioni culturali e politiche, il che ci indica che il loro senso d’iden- tità etnica era la conseguenza di una scelta volon- taria e quindi aprioristicamente era molto forte e ancorato. Questo viene confermato dal loro de- siderio di mantenere vive le proprie tradizioni il che è uno dei fattori più importanti per l’iden- tificazione etnica. I resti archeologici dimostra- no nel contempo anche un forte sviluppo artisti- co che era impregnato sì anche di cultura greca, ma che manteneva alcune caratteristiche che gli 34 Foresti, “Gli Etruschi e la loro autocoscienza”, 93-113. 35 Strabo, 1, 10 st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 32 davano una patina identificativa particolare. Ol- tre a tutto ciò bisogna anche aggiungere che gli Etruschi avessero mantenuto la loro lingua e la loro scrittura ancora a lungo come lo testimonia- no le iscrizioni. Soltanto nel primo secolo dopo C. la scrit- tura e la lingua etrusca stavano cominciando ad estinguersi e prendevano posto la lingua e la scrittura latina. Come menzionato all’inizio la lingua non è l’unico criterio di identificazione di un gruppo etnico, è però anche vero che è un fat- tore importante e in molti casi è proprio la lingua quella che accomuna gli appartenenti ad un uni- co gruppo etnico e mantiene la loro identità. Se gli Etruschi sono quindi considerati anche una comunità linguistica, nel loro caso fu proprio la lingua, il primo fattore che venne trascurato. La storica Marta Sordi ha a lungo studiato la storia etrusca arrivando alle conclusioni che gli Etru- schi si rendevano conto della propria fine e que- sto sia dal punto di vista politico che anche cul- turale ed etnico, poiché si stavano per terminare i famosi dieci saecula che erano previsti per la loro storia; perciò hanno cominciato di proprio conto a tradurre i propri testi in latino con lo sco- po di mantenere vivo il ricordo degli Etruschi, le loro tradizioni, la loro religione soprattutto all’interno dello stato romano36. Brunn ci fa sa- pere invece che se gli Etruschi tralasciarono la propria lingua relativamente presto, mantenne- ro invece a lungo le proprie tradizioni sepolcrali e non si assimilarono alle tradizioni romane37. Tra tutte le popolazioni italiche furono infatti pro- prio gli Etruschi quelli che si distinguevano di più dai Romani, erano culturalmente coscienti, avevano la propria lingua e scrittura, la propria religione e le proprie tradizioni, erano però i pri- mi ad accorgersi che avrebbero dovuto abbando- nare la propria lingua e il proprio nome. La Sor- di aggiunge che erano anche gli unici che però dall’altra parte mantennero anche all’epoca del tardo impero i propri culti religiosi e influirono parecchio sulla concezione religiosa dei Romani. 36 Marta Sordi, “Il paradosso etrusco: il “diverso” nelle radici profonde di Roma e dell’Italia romana” in Patria gentibus diversis una? Unità po- litica e identità etniche nell’Italia antica, ed. G. Urso (Pisa, 2007), 89-97. 37 Brunn, Studies in the Romanization of Etruria. Nella cultura romana hanno portato la propria arte dell’aruspicina che i Romani mantenevano viva ancora per molti secoli dopo che il nome de- gli Etruschi era già scomparso. Le conclusioni quindi ci portano a credere che gli aristocratici Etruschi avessero una forte coscienza di se stessi e della propria appartenenza ad una comunità etnica autonoma che aveva an- che delle connotazioni politiche, artistiche, cul- turali e religiose. Un tale sviluppo ha permesso che la classe d’elite avesse sviluppato un senso di superiorità sulle altre popolazioni italiche e po- teva perciò anche controllarli. Questo lo testi- monia anche Catone, quando dice che probabil- mente tutta l’Italia era sottomessa agli Etruschi. 38 Nonostante un’autocoscienza così sviluppa- ta però non potevano fermare il processo di ro- manizzazione che avrebbe comunque portato gli Etruschi ad abbandonare la propria lingua e anche il proprio nome, anche se, grazie alla loro lungimiranza ebbero la possibilità di arricchire con le proprie tradizioni e sapere la cultura ro- mana. Per una diversa strategia di opposizione allo stato romano invece optò la popolazione sanniti- ca che viene descritta da Livio: Bello non abstinebant: adeo ne infeliciter quidem defensae libertatis taedebat et vinci quam non temptare victoriam malebant.39. Dalla storia di Livio e da altre fonti pos- siamo capire che i Sanniti erano uno dei popo- li più belligeranti, contro i quali i Romani aveva- no combattuto. Per loro la libertà politica era il valore più alto, per la quale volevano combatte- re fino all’ultimo. Da questo potremmo dedurne che anche la loro autocoscienza era alta. I Sanniti erano anche i primi a chiamare la penisola itali- ca “Italia” per aggregare tutte le popolazioni ita- liche nella guerra contro Roma. Sui Sanniti non ci sono molte fonti, i resti della loro cultura sono scarsi, sia sul piano arche- ologico che su quello storico non disponiamo di molte informazioni, perciò capire il loro livello 38 »quia in Tuscorum iure paene omnis Italia fuerat« (Cato, Orig. 2. 67) 39 Livy Epit. 10. 31.14 st ud ia universitatis he re d it at i i c a m bi a m en ti et n ic i s u ll a pe n is o la It a li c a d a ll a g u er r a so c ia le a ll a m o rt e d el l’i m pe r at o r e a u g u st o 33 di autocoscienza è più difficile. Intanto si pone già subito all’inizio la domanda se i Sanniti si consideravano come una popolazione unitaria o erano soltanto un insieme di varie tribù in par- te sviluppate culturalmente. Riguardo al loro li- vello di autocoscienza cercheremo di analizzarlo sulla base della loro organizzazione politica, cul- turale e religiosa. I Sanniti non conoscevano l’organizzazione politica in municipia come i Romani e non co- noscevano neanche le città-stato dei Greci e de- gli Et uschi. La loro unità politica erano i touto, cioè comunità di abitanti, ai quali presiedevano i sacrati – sacerdoti. Non possiamo quindi parlare di un’unica unità politica, ma al massimo di una confederazione di touti. I tentativi di organizza- zione delle tribù sannitiche si basavano sulla for- ma “pagano-vicana”, dato che l’unità principale era il pagus, cioè il villaggio come il centro abita- tivo dei Sanniti, l’organizzazione urbana invece non era presente dai Sanniti. Questa popolazio- ne venne in contatto con la politica espansioni- stica di Roma nel quarto e terzo secolo a. C., ma i Sanniti si opponevano molto efficacemente ai Romani, aggregandosi agli Oschi e fondando la lega sannitica. Si trattava di una forte lega mili- tare e politica che aveva anche un fattore religio- so, ma lo scopo principale rimaneva comunque la politica antiromana. I Romani non riuscirono a trovare appoggio in questo caso nei ceti aristo- cratici dei Sanniti, come per esempio sono riu- sciti a farlo con i Campani, gli Apuli e i Ligu- ri, perciò si è arrivati alle guerre sannitiche. Più tardi la lega sannitica si congiunse anche con il re Pirro, mentre durante l’assedio di Annibale alla fine del terzo secolo non si trovano più trac- ce della lega. Riguardo all’aspetto religioso le tribù san- nitiche non avevano una dimensione religio- sa comune. Le divinità principali erano quelle uguali alle altre popolazioni italiche, tra le quali si cita soprattutto il Ver sacrum, durante il quale si sacrificava bestie e oggetti alle divinità. Questo rito rappresentava un rito comune a tutte le co- munità italiche, ma soltanto i Sanniti lo prefig- gevano regolarmente sul proprio territorio. Per i Sanniti era infatti tipica la polilatria, cioè la ve- nerazioni di più divinità sullo stesso luogo. L’i- scrizione di Anona nella lingua osca testimonia che in quel luogo erano venerati 17 divinità. La lingua dei Sanniti, chiamata lingua osca dalle popolazioni che abitavano questi territo- ri prima, mostra un alto livello di sviluppo: le iscrizioni infatti mostrano che si basava su rigi- de e ben definite regole grammaticali. Era diffu- so in tutta la penisola italica ed era usato da tut- te le popolazioni della Sicilia settentrionale, dai Lucani e Mamertini fino agli Umbri. Le regole grammaticali sono molto simili a quelle latine, solo a livello fonologico, morfologico e ortografi- co sono evidenti delle chiare differenze. I Sanni- ti avevano anche una tradizione letteraria come viene testimoniato da Livio, purtroppo però nul- la è rimasto. In sostanza, dai dati che ci sono noti, non possiamo parlare di un alto grado di autoco- scienza tra i Sanniti, almeno non così come dagli Etruschi. Avevano sì una vita politica organizza- ta, rappresentata da una forma di confederazione politica di diverse tribù; sul piano religioso non ci è possibile ricostruire qualche elemento iden- tificativo che li distinguerebbe dalle altre popo- lazioni italiche. Avevano sì la propria lingua e la propria tradizione letteraria, ma ne uno ne l’al- tro non può essere un fattore definitivo per avva- lorare una sviluppata coscienza etnica. Rimane comunque da capire perché erano stati proprio i Sanniti a opporsi il più a lungo ai Romani, come lo si può capire dalle fonti storiche. A differenza degli Etruschi che si sono sottomessi alla pressio- ne politica romana e l’hanno accettato cercan- do di inserirsi il più produttivamente possibile nel processo politico romano, i Sanniti dall’al- tra parte invece si sono opposti assiduamente a ciò. Le guerre sannitiche che si svolgevano anco- ra nel quarto e terzo secolo a. C. sono la prova di un aspro conflitto tra due antagonisti equivalen- ti, che si consideravano l’un l’altro dei “hostes”. Questo fattore storico convalida la supposizio- ne che un gruppo etnico comincia a prendere co- scienza di se o fortifica la propria autocoscienza quando arriva un nemico esterno. Questo è suc- cesso probabilmente per i Sanniti che fino all’ar- st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 34 rivo dei Romani erano stati soltanto una confe- derazione di villaggi, non una popolazione che aveva coscienza di se. Quando invece arrivò un nemico comune, si fondò la lega sannitica, basata non su interessi politici, religiosi e culturali, ma su quelli anti-romani. I Sanniti quindi probabil- mente avevano un basso livello di autocoscienza, e non si sentivano appartenenti alla stessa comu- nità etnica. Conclusione Dall’analisi di questi due casi si può capire che il livello di autocoscienza dei singoli popoli italici era molto diverso e divergente: mentre gli Etrus- chi avevano un alto livello di autocoscienza e un livello sviluppato di appartenenza al proprio gruppo etnico, i Sanniti non avevano una situ- azione così sviluppata. Allo stesso modo anche la tradizione culturale delle popolazioni italiche non poteva opporsi alla romanizzazione cultur- ale e anche una debole coscienza etnica non po- teva mantenere la loro autonomia. Prendendo in considerazione tutti questi fattori il senato roma- no riuscì relativamente presto a risolvere il prob- lema dei socii: subito quando fu offerta agli Italici la cittadinanza romana, tutti gli sforzi di fond- are uno stato italico svanirono. Da allora in poi l’atteggiamento dei Romani nei confronti deg- li Italici cambiò, non erano più visti come “ex- terni” o “nemici”, ma si cercavano invece le rad- ici comuni e gli Italici diventarono addirittura consanguinei. A causa di una debole autocosci- enza degli italici il processo di romanizzazione a livello culturale fu abbastanza veloce, poiché nel giro di qualche decennio le popolazioni italiche abbandonarono il proprio nome, la propria lin- gua e scrittura. Cambiò appunto anche l’atteg- giamento dei Romani nei confronti degli itali- ci, fatto dovuto però anche alla forte propaganda augustea per formare un’unità culturale e politi- ca unitaria, cioè l’Italia. Povzetek V obdobju med zavezniško vojno (91 – 88 pr. Kr.) je priš- lo do pomembnih sprememb pri vprašanju etnične pri- padnosti italskih ljudstev. Avgustov politični program je stremel za poenotenjem celotnega italskega polotoka v eno samo politično, kulturno in etnično enoto, kar pa še v času zavezniške vojne ni bilo tako samoumevno. Pri- mera Etruščanov in Samnitov jasno prikazujeta razlike v nivoju samopodobe in etnične zavesti različnih ljudstev v Italiji: medtem ko so imeli prvi visoko razvito kulturo in posledično tudi zavest o lastni etnični pripadnosti, Sa- mniti in številna druga ljudstva tega niso imela, zato pa so se lažje vključevala v rimsko državo. V trenutku, ko je Rim predlagal državljanstvo vsem italskim ljudstvom, se je tudi odnos do teh ljudstev spremenil: niso bili več »externi« ali »nasprotniki«, temveč so v zgodovinskih in mitografskih zgodbah iskali skupne bratske korenine. Italska ljudstva so se sicer odrekla svojemu imenu, nava- dam, kulturi in tradicijam, nekatera od teh (predvsem Etruščani) pa so rimski kulturi zapustila svoje navade. Cesarju Avgustu je tako s svojim političnim progra- mom uspelo ustvariti kulturno enoto po geslu: »Iuravit in mea verba tota Italia sponte sua«.40 Summary In the period between the Allied War (91 – 88 BC) there were important changes in the ethnic question of Italian peoples. The Augustan political program sought to uni- fy the entire Italian peninsula into a single political, cul- tural and ethnic unit, which, however, was not a self-ev- ident before and during the Allied War. The examples of Etruscans and Samnites clearly show the differences in the level of self-image and ethnic awareness of differ- ent peoples in Italy: while the first had highly developed culture and, consequently, the awareness of their own ethnic affiliation, the Samnites and many other peoples did not have it and therefore, were easily subjected to the Roman state. At the moment when Rome proposed cit- izenship to all the Italians, the attitudes to there peoples was also changed: they were no longer “externa” or “op- ponents”, but in the historical and mythographic stories they sought common fraternal roots. The Italian peo- ple have renounced their name, habits, culture and tra- ditions, while some of them (especially Etruscans) have abandoned their habits to Roman culture.Thus, with his political program, Emperor Augustus managed to cre- ate a cultural unit after the motto from his Res gestae: “Iuravit in mea verba tota Italia sponte sua”. 40 Aug. Res gestae, 25. st ud ia universitatis he re d it at i i c a m bi a m en ti et n ic i s u ll a pe n is o la It a li c a d a ll a g u er r a so c ia le a ll a m o rt e d el l’i m pe r at o r e a u g u st o 35 Bibliografia Aigner Foresti, Lucia. “Gli Etruschi e la loro autocoscienza” in Autocoscienza e rappresentazione dei popoli nell’antichità, ed. Marta Sordi, 93-113. Milano: Vita e pensiero, 1992. Aigner-Foresti, Lucia. “Quod discinctus eras, animo quoque, carpitur unum« (Maec., El. 1.21)”, Contributi dell’Istituto di Storia Antica 17 (1991): 201-214. Bandelli, Gino. “La politica romana nell’Adriatico orientale in età repubblicana”, in Seminario storico- archeologico su “L’arco adriatico in età romana e altomedievale”, 168-214. Trieste, 1986. Bratož, Rajko. Rimska zgodovina. Ljubljana: Študentska založba, 2007. Cacciari, Massimo. “Digressioni su impero e tre Rome”. Micromega 5 (2001): 43-63. Clemente, Guido. Guida alla storia romana. Milano: Mondadori, 2001. Farney, Gary D. Ethnic identity and aristocratic Competition in Republican Rome. Cambridge: Cambridge University Press, 2007. Gruen, Erich. Culture and National Identity in Republican Roma. New York: Ithaca, 1984. Hall, Jonatan M. Ethnic Identity in Greek Antiquity. Cambridge: Cambridge Core, 1997. Kaimio, Jorma. “The ousting of Etruscan by Latin in Etruria” in Studies in the Romanization of Etruria, ed. Peter Brunn, 85-245. Roma: Bardi Editore, 1975. Letta, Cesare. “I legami tra i popoli italici nelle Origines di Catone: tra consapevolezza etnica e ideologia” in Patria diversis gentibus una? Unità politica e identità etniche nell’Italia antica, ed. G. Urso 171- 195. Pisa, 2007. Lomas, Kathryn. Roman Italy: 338 BC – AD 200. London: Ruotledge, 1996. Noel, Donald L. “A Theory of the Origin of Ethnic Stratification”. Social problems 16, no. 2 (1968): 28-34. Parlangeri, Oronzo. Studi messapici. Milano: Istituto Lombardo di scienze e lettere, 1960. Salmon, Edward Togo. The Making of Roman Italy. London: Cornell University Press, 1985. Sherwin White, Adrian Nicholas. The Roman Citizenship. Oxford: Oxford University Press, 1939. Smith, Anthony D. The Ethnic Origins of Nations. Oxford: Blackwell Publishers, 1986. Sordi, Marta. “I saecula degli Etruschi e gli ostenta”. Rivista storica italiana 114, no. 3 (2002), 715-725. Sordi, Marta. “Il paradosso etrusco: il “diverso” nelle radici profonde di Roma e dell’Italia romana” in Patria diversis gentibus una? Unità politica e identità etniche nell’Italia antica, ed. G. Urso, 89-97. Pisa, 2007. Syed, Yasmin. Vergil’s Aeneid and the Roman Self. Ann Arbor: The University of Michigan Press, 2005. Toll, Kathrin. “Making Roman-ness and the Aeneid”. Classical Antiquity 16 (1997): 34- 56. st ud ia universitatis he re d it at i st ud ia universitatis he re d it at i Na območju železnodobnega grobišča na Mostu na Soči je bil raziskan žgan rimski grob, verjetno s konca 3. stol. n. št., lahko pa je tudi mlajši. Odkritja posameznih rimskih grobov na prostoru železno- dobnega grobišča kažejo na trdoživo tradicijo pokopavanja na levem bregu Idrijce. Železnodobna pre- žitka sta tudi način pokopa in izdelava grobne konstrukcije. Ključne besede: Posočje, Most na Soči, rimska grobišča, žgan grob, svinčeno zrcalce At Most na Soči within the Iron Age necropolis on the left bank of Idrijca river a roman cremation grave was uncovered. It‘s dated back to the 3rd century, but could be even younger. The discoveries of the individual roman graves within the area of the Iron Age cemetery show the tra- dition of burying at the left bank of the Idrijca river; a part of tradition are also the type of burying and the form of a grave construction. Keywords: Posočje, Most na Soči, roman necropolis, cremation grave, lead mirror Rimski grob z zrcalcem z Lipičarjevega vrta na Mostu na Soči Miha Mlinar, Tolminski muzej Lipičarjevim z Mosta na Soči, iz Nove Gorice, Radencev in Beograda 37 Most na Soči je izjemno arheološko naj-dišče z odkritimi sledovi poselitve iz bronaste dobe, železne dobe, rim- skega in poznoantičnega časa ter z najdbami iz zgodnjega srednjega veka in mlajših arheoloških obdobij.1 Tolminski muzej je na parc. št. 949, 1 O arheologiji Mosta na Soči glej: Carlo Marchesetti, La necro- poli di S. Lucia presso Tolmino, scavi del 1884 (Trieste: Tipografia del Lloyd Austriaco, 1886); Carlo Marchesetti “Scavi nella necropoli di S. Lucia presso Tolmino.” Bollettino della Società Adriatica di Scien- ze Naturali in Trieste 15, (1893): 3–320; Biba Teržan, Neva Trampuž. “Prispevek h kronologiji svetolucijske skupine,” Arheološki vestnik 24, (1973): 416–460; Stane Gabrovec, Stane, Drago Svoljšak, Most na Soči (S.Lucia) 1. Katalogi in monografije 22 (Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1983); Biba Teržan, Fulvia Lo Schiavo, Neva Tram- puž Orel. Most na Soči (S. Lucia) 1. Katalogi in monografije 23/1 (Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1984); Biba Teržan, Fulvia Lo Schiavo, Neva Trampuž Orel. Most na Soči (S. Lucia) 2. Katalogi in monografije 23/2 (Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1985); Mitja Guštin, Posočje v mlajši železni dobi = Posočje in der jüngeren Eisenzeit. Katalogi in monografije 27 (Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1991); Drago Svoljšak, “Posočje v bronasti dobi. ” Arheološki vestnik 39/40 (1988/89): 367– 386; “Zametki urbanizma v železnodobni na- selbini na Mostu na Soči.” Arheološki vestnik 52 (2001): 131–138; Miha Mlinar, Nove zanke svetolucijske uganke. Arheološke raziskave na 943/1 in 940/2 k. o. Most na Soči 5. 4. in 11. 4. 2016 izvajal arheološko dokumentiranje ob iz- kopu treh jam za temelje betonskih drogov niz- konapetostnega omrežja.2 Med izkopom prve jame (TS 1) je bil na parc. št. 949, k.o. Most na Soči na t.i. Lipičarjevem vrtu raziskan žgan rim- skodoben grob, izkopa druge in tretje jame (TS 2, 3) sta bila arheološko negativna. Območje izkopov se nahaja na prostoru prostranega železnodobnega grobišča3 na levem Mostu na Soči 2000 do 2001 (Tolmin: Tolminski muzej, 2002); Miha Mlinar, Rok Klasinc, Martina Knavs. “Zaščitne arheološke razis- kave na Mostu na Soči leta 2001. Najdišča Maregova guna, Štulčev kuk in Plac.” Arheološki vestnik 59 (2008): 189–208. 2 Naročnik del je bila Elektro Primorska d.d. Arheološke raziskave je izvedla ekipa Tolminskega muzeja (Miha Mlinar) pod nadzorom ZVKDS OE Nova Gorica (Patricija Bratina). Kovinski predmeti so bili konservirani v delavnicah Goriškega muzeja v Solkanu (Jana Šubic Prislan, Andrej Ferletic), najdbe je izrisala Nataša Grum in jih hrani Tolminski muzej. 3 Glej: Marchesetti, La necropoli di S. Lucia presso Tolmino, scavi del 1884, 1886; Marchesetti “Scavi nella necropoli di S. Lucia presso Tolmi- no.” 1893; Teržan, Trampuž Orel, Lo Schiavo Most na Soči (S. Lucia) doi: ht t ps://doi .org/10. 26493/2350-54 43.5(1)37-45 st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 38 bregu reke Idrijce, ki je registrirana enota ne- premične kulturne dediščine Most na Soči – Arheološko najdišče Sveta Lucija (EŠD 470) in hkrati arheološki spomenik Občine Tolmin. Z območja železnodobnega grobišča so znani tudi posamezni rimskodobni grobovi, tako žgani4 kot tudi eden skeleten,5 sicer pa so Rimljani svo- je pokojne pokopavali na desnem bregu Idrijce, vzhodno od naselbinskega prostora.6 Slika 1: Lega izkopanih jam 1, 2 in 3 (izris: Ana Hawlina, podloga: Atlas Okolja Slovenije, ARSO). 1. 1984; Most na Soči (S. Lucia) . 1985; Mlinar, Nove zanke svetolucijske uganke. Arheološke raziskave na Mostu na Soči 2000 do 2001, 2002. 4 (Marchesetti, “Scavi nella necropoli di S. Lucia presso Tolmino,” 321; Mlinar 2005: 334). 5 Mlinar 2005: 334, Fig. 8. 6 To grobišče z okoli 180 grobovi je še neobjavljeno. Drago Svoljšak, Beatriče Žbona Trkman. “Načini pokopa v prazgodovini Posočja,” Materiali 20 (1985): 88. Odkritje groba Arheološkega dokumentiranje ob gradnji se je izvajalo med strojnim odstranjevanjem ruše in gornjih zemljenih plasti (SE 1, 2) v testni jami 1 (TS 1). Arheološka sonda velikosti 130 x 130 cm je bila izkopana na zahodnem robu Lipičar- jevega vrta (parc. št. 949, k.o. Most na Soči). Med strojnim odstranjevanjem ruše in zeml- jene plasti se je na globini 85 cm pojavila lapor- nata plošča, ki je nakazovala možnost obstoja žganega groba. Sledil je ročni arheološki izkop, s katerim je bil dokumentirano raziskan žgan grob s pridatki. Grobna jama je bila vkopana v ilovico vse do ravne geološke osnove, ki jo pred- stavlja apnenčasta plošča na globini 120 cm pod današnjo hodno površino. Z zahodne strani so jamo obdajale zložene lapornate plošče. V močni žganini, debeline 25 cm, ki je bila neposredno pod lapornato ploščo, so bili odkriti svinčeni okvir ogledalca, več odlomkov keramične ol- jenke, železna pločevina z dvema luknjicama ter steklene jagode, lesno oglje grmade in sežgane človeške kosti. Slednje so bile skoncentrirane na dnu grobne jame, nekaj koščic je bilo odloženih tudi na lapornato nagrobno ploščo. Približno 20 cm nad njo so bili v severnem profilu odkriti od- lomki rimskodobnega vrča, kar verjetno pred- stavlja sled pogrebnega običaja. Vsa žganina je bila med izkopom grobne jame zbrana in nato mokro presejana v Tolmin- skem muzeju. Med tem postopkom je bilo od- kritih več najdb, predvsem drobnih steklenih ja- god, drobcev oglja in sežganih človeških kosti. Človeški kostni ostanki so tehtali 545 g. Glede na opravljeno antropološko analizo gre verjetno za žensko, staro 20–40 let.7 Opredelitev grobnih najdb V žganini raziskanega žganega groba so bili od- kriti svinčen okvir zrcalca,8 odlomki keramične oljenke, podrobneje neopredeljiva železna plošči- ca z dvema luknjama, steklene jagode ogrlice, v 7 Analizo je opravila dr. Petra Leben Seljak, neobjavljeno poročilo hrani Tolminski muzej. 8 Med postopkom spiranja žganine so bili odkriti tudi drobni delci stekla ogledala. st ud ia universitatis he re d it at i r im sk i g ro b z z rc a lc em z l ip ič a r je v eg a v rt a n a m o st u n a s o č i 39 Slika 2: Prerez rimskodobnega groba iz testne jame 1 - SE 1: ruša in vrhnja zemljena plast, SE 2: zemljena plast, SE 3: lapornate plošče, SE 4, 5: grobna jama s polnilom, SE 6: ilovnata plast, SE 7: kamnita geološka osnova (risba: Ana Hawlina). Slika 3: Pogled na grobno jamo pod lapornatimi ploščami (foto: Miha Mlinar, fototeka Tolminskega muzeja). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 40 profilu jame so bili nad lapornato ploščo odkriti še odlomki enoročajnega vrča. Ogledalo je ženski simbol, ki je s svojo odsev- ajočo površino podloga študiju simbolike znan- ja, spoznanja in modrosti.9 Prenosna ogledalca (zrcalca) predstavljajo nepogrešljiv del ženske- ga toaletnega pribora in so bila v antiki izdelana predvsem iz srebra ali brona, veliko manj je bilo svinčenih. Majhna zrcala s trakastim svinčenim okvirjem in notranjosti iz stekla so znana že od zgodnje cesarske dobe dalje. Okvirji so bili po navadi dodatno okrašeni, lahko tudi z napisi, kar verjetno kaže tudi na njihovo apotropejsko funkcijo. Tudi edinstveni primerek z Mosta na Soči (kat. št. 1) je po zunanji površini okrašen z geometrijskim okrasom. Slika 4: Svinčen okvir zrcalca iz žganine groba (foto: M. Mlinar, fototeka Tolminskega muzeja). Svinčeni okvirji zrcalc so značilni predvsem za drugo polovico 3. in 4. stoletje n. št. in so veza- ni na široko območje med Malo Azijo, srednjo Evropo in Mediteranom, veliko jih je bilo od- kritih tudi na balkansko-panonskem prostoru.10 Glede na analizo grobnih pridatkov je jasno, da so bila svinčena zrcalca značilen pridatek znotraj ženskih grobov,11 hkrati pa so to lahko tudi na- 9 Jean Chevalier, Alain Gheerbrant. Slovar simbolov. Miti, sanje, liki, običaji, barve, števila (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993), 401–402. 10 Primerjaj Dragana Spasić, “Antička olovna ogledala iz Narodnog muzeja u Požarevcu = Antique Lead Mirrors from the National Museum in Požarevac.” Viminacium 10, (1995), 29–68. 11 Tudi glede na opravljeno antropološko analizo gre verjetno za žens- ki pokop. jdbe iz kultnih zakopov, ki so bili v povezavi z ženskimi božanstvi, Hero, Venero ali Nimfo.12 Glede na razprostranjenost in časovno umestitev se domneva, da je izvor svinčenih zrcalc potre- bno iskati na podonavsko-balkanskem prostoru, od koder so se razširjali proti Nemčiji na eno in proti Krimu na drugo stran. Zrcalca okrogle ob- like, kot je primerek z Mosta na Soči, so značil- na predvsem za 3. in 4. stol. n. št. in so vezana na bližnja italska območja, saj jih je največ bilo od- kritih prav v Ogleju.13 V Sloveniji je takih najdb malo. Svinčenemu okvirju mostarskega zrcalca je po velikosti in okrasu povsem primerljiv okro- gel okvir iz posavskega Nevioduna.14 Glede na primerjave okrasne motivike zunanje površine je mogoče, da so te najdbe tudi na akvilejski pros- tor prišle iz Panonije, morda že v zadnjih de- setletjih 2. stoletja.15 Na širokem severoitalskem prostoru med Milanom, Padom in Trentom pa so bili okrogli svinčeni okvirji zrcalc sicer odkri- ti predvsem v grobovih 4. ali celo zgodnjega 5. stoletja n. št.16 Oljne svetilke ali oljenke so bile osnovno svetilo za osvetlitev bivališč za časa Rimljanov. Prav pogoste so v grobovih, kjer so pokojnemu razsvetljevale večno temo. Veliko jih je bilo od- kritih tudi na Mostu na Soči, tako znotraj nasel- bine kot tudi grobišča.17 Uporaba poznih pečat- 12 Giulia Baratta, “Ars plumbaria Sardiniae? Gli specchietti in piom- bo del Museo Archeologico G.A. Sanna di Sassari: appunti preli- minari per un catalogo generale,” V L‘Africa romana, I luoghi e le forme dei mestieri e della produzione nelle province africane, Atti del XVIII Con- vegno di Studio, ur. Marco Milanese, Paola Ruggeri, Cinzia Vismara, (Roma: Carocci 2010), 1155; Uboldi, Marina. “Specchietti simbolici in vetro e piombo dalle necropoli milanesi dell ‘Università Cattoli- ca e di via Madre Cabrini.” V Archeologia classica e post-classica tra Ita- lia e Mediterraneo. Scritti in ricordo di Maria Pia Rossignani. Contribu- ti di archeologia 8, ur. Silvia Lusuardi Siena et al., 97–106 (Milano: Vita e Pensiero, 2016). 13 Maurizio Buora, Magnani, Stefano. “Cornici in piombo per spec- chi da Aquileia e dal suo territorio.” Instrumentum 41, (2015), 17. 14 Sonja Petru, Peter Petru. Neviodunum (Drnovo pri Krškem). Katalogi in monografije 15 (Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1978), 67, T. 22: 19. 15 Buora, Magnani, “Cornici in piombo per specchi da Aquileia e dal suo territorio,” 17. 16 Corti, Carla 2016. “Cornici in piombo per specchi: nuovi ritrova- menti dall ’Aemilia.” Quaderni Friulani di Archeologia 25, (2015), 192. 17 Miha Mlinar, Verena Perko, Beatrice Žbona Trkman 2015: “Rimskodobne oljenke z Mosta na Soči: naselbina, grobišče II, naj- dišče Repelc.” Goriški letnik 37–38 (2013–2014): 115–123. st ud ia universitatis he re d it at i r im sk i g ro b z z rc a lc em z l ip ič a r je v eg a v rt a n a m o st u n a s o č i 41 nih oljenk z odprtim kanalom vrste Loeschcke X oz. Buchi X, kakršna je bila fragmentarno od- krita znotraj žganega groba z Lipičarjevega vrta na Mosta na Soči (kat. št. 3), gre lahko v 3. in 4. stoletje.18 To nakazuje npr. oljenka iz groba 8 z grobišča Javor pri Dolnjem Zemonu19 kot tudi primerljive najdbe z rimskodobnega grobišča na desnem bregu Idrijce na Mostu na Soči.20 Steklene jagode so značilen pridatek žen- skih grobov, a so datacijsko precej neobčutljive.21 Primerljive dvo in veččlenaste sodčaste jagode ter modre bikonične jagode, kakršne so bile od- krite v grobu z Lipičarjevega vrta (kat. št. 5), se lahko namreč pojavijo že v grobovih iz 2. polov- ice 2. stoletja,22 lahko jih dobimo v poznorim- skih grobovih, kot kažejo npr. najdbe z grobišča Pristava na Bledu,23 ali celo v zgodnjesrednje- veških kontekstih.24 Zaradi nekaterih grobnih pridatkov, ki so lahko bili v skoraj nespremenjenih oblikah v up- orabi daljše časovno obdobje (steklene jagode, oljenka), je časovna opredelitev te grobne celote lahko problematična. Predvsem glede na najd- bo svinčenega okvirja zrcalca pa jo verjetno lah- ko umestimo na konec 3. ali v 4. stoletje. Na os- 18 Primerjaj: Janka Istenič, Poetovio, zahodna grobišča I. Grobne celo- te iz Deželnega muzeja Joaneuma v Gradcu = Poetovio, the western ceme- teries I. Grave-Groups in the Landesmuseum Joaneum, Graz. Katalogi in monografije 32 (Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1999), 153, 157; Verena Vidrih Perko, Aleksandra Nestorović, Ivan Žižek. Ex Oriente Lux: Roman lamps from Slovenia. 4th International Congress of ILA on Lamps ( Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, 2012). 19 Jana Horvat, Beatrice Žbona Trkman. “The 3rd century military equipment in south-western Slovenia.” V: ur. Jana, Horvat. The Ro- man army between the Alps and the Adriatic. Opera Instituti Archaeo- logici Sloveniae 31 (Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Založba ZRC, 2016), 114. 20 Mlinar, Perko, Žbona Trkman, “Rimskodobne oljenke z Mosta na Soči: naselbina, grobišče II, najdišče Repelc,” 118–120, kat. št. 12, 15, 17. 21 Primerjaj Vladimira Bertoncelj Kučar, “Nakit iz stekla in jantarja.” Arheološki vestnik 30, (1979), 257. 22 Claudia Casagrande, “L’età Romana.” V: Belluno. Storia di una pro- vincia dolomiticha. Dalla preistoria all ’epoca Romana 1, ur. Paolo Con- te, 217–322 (Udine: Forum, 2013), 274, sl. 57. 23 Timotej Knific, “Pridatki iz ženskega groba.” V: Od Rimljanov do Slo- vanov. Predmeti, ur. Polona Bitenc, Timotej Knific (Ljubljana: Naro- dni muzej Slovenije, 2001), kat. št. 124. 24 Polona Bitenc, “Ogrlice.” V: Od Rimljanov do Slovanov. Predmeti, ur. Polona Bitenc, Timotej Knific, (Ljubljana: Narodni muzej Sloveni- je, 2001), kat. št. 277. novi dejstva, da je bil pokop žgan in izveden še povsem v železnodobni tradiciji,25 je verjetnejša datacija konec 3. stoletja. V 4. stoletju so nam- reč že pričeli postopno opuščati obred sežiganja pokojnih na grmadi in s tem pokop sežganih ko- sti, kar je bilo z uvedbo krščanstva ob koncu 4. stoletja dokončno prepovedano. Slika 5: Poskus rekonstrukcije ogrlice iz steklenih jagod (foto: M. Mlinar, fototeka Tolminskega muzeja). Zaključek Na parc. št. 949, k.o. Most na Soči na Mostu na Soči (Lipičarjev vrt) je bil med arheološkim do- kumentiranjem ob izkopu za temelj betonske- ga droga raziskan rimskodoben žgan grob, ki ga glede na pridatke (svinčen okrogel okvir zrcala, fragmentarno ohranjena lončena pečatna oljen- ka, odlomki vrča, steklene jagode ogrlice) lahko opredelimo verjetno na konec 3. ali v 4. stoletja n. št. Prvi znani podatek o arheoloških najd- bah z Lipičarjevega vrta je iz leta 1960, ko so pri urejanju obcestnega jarka nasproti Žagar- jeve hiše (Most na Soči 78) odkrili delno un- ičen žgan grob.26 Tradicija pokopavanja na tem 25 Grobna jama je bila pokrita z lapornatimi ploščami, tako kot velika večina starejšeželeznodobnih grobov z Mosta na Soči. Žganina je bila posuta na dno grobne jame, žare ni bilo. 26 Marija Rutar, Most na Soči. Varstvo spomenikov 8 (1960/1961), 229; Drago Svoljšak, “Kronologija raziskovanj s topografskimi podat- ki.” V: Gabrovec, Stane, Drago, Svoljšak. Most na Soči (S.Lucia) 1. Katalogi in monografije 22 (Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1983), 34.V poročilu je Marija Rutar (1960–1961: 229) zapisala, da je to parcelo že prekopal tržaški raziskovalec Carlo Marchesetti, na topografski karti (Drago Svoljšak, “Kronologija raziskovanj s to- pografskimi podatki,” Sl. 18) pa je prostor označeno kot neraziskan. st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 42 prostoru je železnodobna, saj se območje nahaja znotraj areala prostranega železnodobnega gro- bišča. Rimljani so že v času romanizacije osno- vali svoje pokopališče na desnem bregu Idrijce, zunaj naselbine.27 S tem so poskusili izkoreniniti tradicijo pokopavanja na levem bregu Idrijce, kar jim je očitno le delno uspelo, ker je lokalno preb- ivalstvo tam še vedno posamično pokopavalo svoje pokojne.28 Na to kaže tudi odkritje groba z Lipičarjevega vrta.29 Čeprav je bil pokop izveden že stoletja po romanizaciji širšega prostora, je po- trebno poudariti, da je iz obredja razvidno izrazi- to upoštevanje lokalnih, globoko zakoreninjenih posoških kulturnih vzorcev, ki so morda še odsev železnodobnih navad. Pokop je bil žgan, žganina je bila položena neposredno na dno grobne jame, brez uporabe žare, grob pa je bil prekrit in delno obdan z lapornatimi ploščami. Odkritje rimskodobnega groba z Lipičarje- vega vrta kaže, da je ta prostor na levem bregu Idrijce na Mostu na Soči verjetno arheološko še povsem nepregledan in je, kot lahko domne- vamo glede na veliko globino vkopa za grobno jamo, ostal tudi nepoškodovan. V bližini odkrit- ja obravnavanega groba je velika možnost obsto- ja neraziskanih železnodobnih in rimskodob- nih grobov; predvsem slednji bi bili so za študij razumevanja prepleta lokalne in rimske kulture še kako zanimivi. Katalog najdb 1. V kalup odlit svinčen okvir zrcala okrogle oblike, ob zunanjem in notranjem robu traku sta dve obrobi z motivom poševnih črt, zrcalcu pripadajo še drobci 27 Svoljšak, Žbona Trkman. “Načini pokopa v prazgodovini Po- sočja.”87–89. 28 Marchesetti, “Scavi nella necropoli di S. Lucia presso Tolmino,” 3–320; Mlinar “Most na soči (S. Lucia di Tolmino): a century after Carlo Marchesetti,” 325–338. 29 Glede na lego obravnavanega groba in odkritij ostalih rimskodob- nih grobov z ledine Repelc (prim. Mlinar, Nove zanke svetolucijske uganke. Arheološke raziskave na Mostu na Soči 2000 do 2001; Mlinar “Most na soči (S. Lucia di Tolmino): a century after Carlo Marche- setti,” 325–338), lahko glavnino rimskodobnih grobov domneva- mo na najnižji rečni terasi Idrijce, medtem ko je središčni del sta- rejšeželeznodobnega grobišča obsegal predvsem drugo idrijsko teraso. konveksnega stekla. Zun. pr. 5,3 cm, notr. pr. 3,7 cm, db. 0,1 cm; inv. št. TM 2483. 2. Železna trakasta pločevina z dvema luknjama, morda rezilo noža. Dl. 11,4 cm, š. do 3,3 cm; inv. št. TM 2484. 3. Odlomki gornjega dela z delom ročaja in dna enoročajnega vrča peščene barve. Rek. pr. ustja 5,2 cm, rek. pr. dna 5 cm, inv. št. TM 2485. 4. Odlomki gornje ploskve in del dna keramične pečatne oljenke opečnate barve, verjetno vrste Loeschcke Xc. Ohr. dl. 8 cm, v. 3,9 cm; inv. št. TM 2486. 5. Steklene jagode ogrlice. V celoti ohranjenih 46 jagod iz modre in prozorne steklene paste s pozlato, od teh je 7 bikoničnih modrih jagod, 1 cevasta modra jagoda, 1 drobna jagoda kvadraste oblike z modrimi, belimi in rdečimi črtami ter pozlačene eno in dvočlenaste sodčaste jagode. Pr. jagod od 0,3 do 0,8 cm; inv. št. TM 2487. Povzetek Na Mostu na Soči so leta 2016 arheologi Tolminske- ga muzeja na levem bregu Idrijce, na območju železno- dobnega grobišča, raziskali žgan rimski grob, ki ga na osnovi pridatkov (svinčeni okvir zrcalca, odlomki kera- mične oljenke, steklene jagode, odlomki enoročajnega vrča) lahko opredelimo na konec 3. stol. n. št., lahko pa je tudi mlajši. Grob je eden redkih rimskih grobov, ki je bil odkrit na prostoru železnodobnega grobišča, saj so si Ri- mljani organizirali svoje pokopališče na desnem bregu Idrijce. Lokalno prebivalstvo očitno ni povsem prekini- lo s tradicijo pokopavanja na tem prostoru, prav tako je zakoreninjenost železnodobne tradicije razvidna tudi v načinu pokopa in grobne konstrukcije. Abstract In 2016 the Tolmin museum archaeologists excavated ro- man cremation grave at the place of Iron Age necropolis on the left bank of Idrijca river. On the base of the grave goods (lead mirror frame, fragments of the oil lamp, glass beads, fragments of a jug) it can be dated to the end of the 3rd century AD, but it could be also younger. A grave is one of the rare roman graves discovered within Iron Age cemetery, because the Romans organized their own st ud ia universitatis he re d it at i r im sk i g ro b z z rc a lc em z l ip ič a r je v eg a v rt a n a m o st u n a s o č i 43 Tabla 1 graveyard on the right bank of Idrijca river. The local pop- ulation obviously not fully terminated with the tradition of burying theirs on the left bank of Idrijca river; the Iron Age tradition can be also seen from the type of burying and the form of a grave construction. st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 44 Literatura Baratta, Giulia. “Ars plumbaria Sardiniae? Gli specchietti in piombo del Museo Archeologico G.A. Sanna di Sassari: appunti preliminari per un catalogo generale,” V L‘Africa romana, I luoghi e le forme dei mestieri e della produzione nelle province africane, Atti del XVIII Convegno di Studio, ur. Marco Milanese, Paola Ruggeri, Cinzia Vismara, 1151–1168. Roma: Carocci 2010. Bertoncelj Kučar, Vladimira. “Nakit iz stekla in jantarja.” Arheološki vestnik 30, (1979): 254–277. Bitenc, Polona. “Ogrlice.” V: Od Rimljanov do Slovanov. Predmeti, ur. Polona Bitenc, Timotej Knific, 277, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2001. Buora, Maurizio. Magnani, Stefano. “Cornici in piombo per specchi da Aquileia e dal suo territorio.” Instrumentum 41, (2015): 15–24. Casagrande, Claudia. “L’età Romana.” V: Belluno. Storia di una provincia dolomiticha. Dalla preistoria all’epoca Romana 1, ur. Paolo Conte, 217–322. Udine: Forum, 2013. Chevalier, Jean. Alain Gheerbrant. Slovar simbolov. Miti, sanje, liki, običaji, barve, števila. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993. Corti, Carla 2016. “Cornici in piombo per specchi: nuovi ritrovamenti dall’Aemilia. ” Quaderni Friulani di Archeologia 25, (2015): 189–194. Gabrovec, Stane. Drago, Svoljšak. Most na Soči (S.Lucia) 1. Katalogi in monografije 22, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1983. Guštin, Mitja. Posočje v mlajši železni dobi = Posočje in der jüngeren Eisenzeit. Katalogi in monografije 27, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1991. Horvat, Jana., Beatriče Žbona Trkman. “The 3rd century military equipment in south- western Slovenia.” V: ur. Jana, Horvat. The Roman army between the Alps and the Adriatic. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 31, 99–120. Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Založba ZRC, 2016. Istenič, Janka. Poetovio, zahodna grobišča I. Grobne celote iz Deželnega muzeja Joaneuma v Gradcu = Poetovio, the western cemeteries I. Grave-Groups in the Landesmuseum Joaneum, Graz. Katalogi in monografije 32, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1999. Knific, Timotej. “Pridatki iz ženskega groba.” V: Od Rimljanov do Slovanov. Predmeti, ur. Polona Bitenc, Timotej Knific, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2001. Maggi, Paola. Beatriče Žbona Trkman 2007: “Tra Natisone e Isonzo: il territorio in età romana.” V: Le valli del Natisone e dell‘Isonzo tra Centroeuropa e Adriatico, ur. Monica Chiabà, Paola Maggi, Chiara Magrini, 59–77. Studi e ricerche sulla Gallia Cisalpina 20, S. Pietro al Natisone: Quasar, 2007. Marchesetti, Carlo. La necropoli di S. Lucia presso Tolmino, scavi del 1884. Trieste: Tipografia del Lloyd Austriaco, 1886. Marchesetti, Carlo. “Scavi nella necropoli di S. Lucia presso Tolmino.” Bollettino della Società Adriatica di Scienze Naturali in Trieste 15, (1893): 3–320. Mlinar, Miha. Nove zanke svetolucijske uganke. Arheološke raziskave na Mostu na Soči 2000 do 2001. Tolmin: Tolminski muzej, 2002. Mlinar, Miha. “Most na soči (S. Lucia di Tolmino): a century after Carlo Marchesetti.” V: Carlo Marchesetti e i castellieri 1903 – 2003. Atti del Convegno Internazionale di Studi. Castello di Duino (Trieste), 14-15 novembre, Fonti e studi per la Storia della Venezia Giulia, ur. Emanuela Montagnari Kokelj, 325–338, Trieste: Editreg, 2005. Mlinar, Miha., Rok Klasinc, Martina Knavs. “Zaščitne arheološke raziskave na Mostu na Soči leta 2001. Najdišča Maregova guna, Štulčev kuk in Plac.” Arheološki vestnik 59 (2008): 189–208. st ud ia universitatis he re d it at i r im sk i g ro b z z rc a lc em z l ip ič a r je v eg a v rt a n a m o st u n a s o č i 45 Mlinar, Miha., Verena Perko., Beatriče Žbona Trkman. 2015: “Rimskodobne oljenke z Mosta na Soči: naselbina, grobišče II, najdišče Repelc.” Goriški letnik 37–38 (2013–2014): 115–123. Petru, Sonja., Peter Petru. Neviodunum (Drnovo pri Krškem). Katalogi in monografije 15. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1978. Rutar, Marija. Most na Soči. Varstvo spomenikov 8 (1960/1961): 229. Spasić, Dragana. “Antička olovna ogledala iz Narodnog muzeja u Požarevcu = Antique Lead Mirrors from the National Museum in Požarevac.” Viminacium 10, (1995): 29– 68. Svoljšak, Drago. “Kronologija raziskovanj s topografskimi podatki.” V: Gabrovec, Stane., Drago, Svoljšak. Most na Soči (S.Lucia) 1. Katalogi in monografije 22, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1983. Svoljšak, Drago. “Most na Soči (S. Lucia) I. Zgodovina raziskovanj in topografija = Storia delle ricerche e topografia.” V: Gabrovec, Stane., Drago, Svoljšak. Most na Soči (S.Lucia) 1. Katalogi in monografije 22, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1983. Svoljšak, Drago. “Posočje v bronasti dobi. ” Arheološki vestnik 39/40 (1988/89): 367– 386. Svoljšak, Drago. “Zametki urbanizma v železnodobni naselbini na Mostu na Soči.” Arheološki vestnik 52 (2001): 131–138. Svoljšak, Drago., Beatrice Žbona Trkman. “Načini pokopa v prazgodovini Posočja.” V: Materiali 20 (1985): 87–89. Teržan, Biba., Neva Trampuž. “Prispevek h kronologiji svetolucijske skupine.” V: Arheološki vestnik 24, (1973): 416–460. Teržan, Biba., Francesca Lo Schiavo., Neva Trampuž Orel. Most na Soči (S. Lucia) 1. Katalogi in monografije 23/1 , Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1984. Teržan, Biba., Fulvia Lo Schiavo, Neva Trampuž Orel. Most na Soči (S. Lucia) 2. Katalogi in monografije 23/2, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1985. Uboldi, Marina. “Specchietti simbolici in vetro e piombo dalle necropoli milanesi dell‘Università Cattolica e di via Madre Cabrini.” V Archeologia classica e post- classica tra Italia e Mediterraneo. Scritti in ricordo di Maria Pia Rossignani. Contributi di archeologia 8, ur. Silvia Lusuardi Siena et al., 97–106. Milano: Vita e Pensiero, 2016. Vidrih Perko, Verena. Aleksandra Nestorović, Ivan Žižek. Ex Oriente Lux: Roman lamps from Slovenia. 4th International Congress of ILA on Lamps. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, 2012. st ud ia universitatis he re d it at i st ud ia universitatis he re d it at i Ali obstaja razlika med metodami in tehnikami, ki se uporabljajo v arheologiji in forenzični arheologi- ji? Opisan je grob z arheološkega najdišča Josipovac - Verušed pri Osijeku (Slavonija, Hrvaška) odkrit leta 2007, ki prepleta oz. povezuje obe področji. Med zaščitnimi arheološkimi izkopavanji na trasi avto- ceste (A 5) Beli Manastir - Osijek so odkrili grob neznanega vojaka iz druge svetovne vojne. Pojasnjen je pomen poudarjanja konteksta, ki je omogočil umestitev odkritij oz. najdb v forenzični okvir. Po pri- merjavi metod, tehnik in tehnologij, ki jih uporabljata arheologija in forenzična arheologija, smo posku- šali ugotoviti, kaj pomenita etika in bioetika za obe disciplini ter kako razmišljati o teh pojmih v arheo- loškem smislu. Ključne besede: forenzična arheologija, grob, etika, druga svetovna vojna Is there a difference between the methods and techniques used in archeology and forensic archaeology? A grave from archaeological site Josipovac – Verušed near Osijek (Slavonia, Croatia) in 2007, which per- meates both areas was described. The burial pit of an unknown soldier from World War II was revealed during an archaeological rescue excavation on the route of the highway (A 5) Beli Manastir – Osijek. The importance of giving emphasis to the context, which enabled classification of the findings in the fo- rensic framework, was explained. After the comparison of methods, techniques and technologies used by both archaeology and forensic archaeology, we have tried to determine what meaning have ethics for the two disciplines, as well as how to think about these concepts in the archaeological sense. Key words: forensic archaeology, grave, ethics, World War II Forensics and Archaeology: The Ethical Approach to Graves Excavation and Research Zdravka Hincak, University of Zagreb, Faculty of Humanities and Social Sciences Krešimir Filipec, University of Zagreb, Faculty of Humanities and Social Sciences 47 Development of the archaeological field methods and techniques did not fol-low the interest of beautiful, antique, valuable objects that interested antiquarians from the very beginning. Indeed, since the pre- historic times, archaeological sites’ and graves’ robbers have mercilessly devastated the world heritage. But if we mention the history of ar- chaeological research we also need to mention the first archaeological excavations of the civi- lizations that left their ruins in the Mediterra- nean, in the Middle East and later, in Ameri- cas. The first organized archaeological excava- tions were carried out in Croatia at the 19th cen- tury and they slowly laid foundations for today’s surveys, introducing the very base of archaeolog- ical methods of the field research: setting up a one-meter grid square for excavation or a base- line offset. Together with classical tools for man- ual excavating, such as shovels, digging spades or mattocks, there are also mentioned small excava- tion tools for fine digging and cleaning, a simple trowel or a brush to sweep the dirt. The archaeological field research shows not only what has remained after people who doi: ht t ps://doi .org/10. 26493/2350-54 43.5(2)47-57 st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 48 lived in a certain area, but also, using the phys- ical traces of past societies, reconstructs events, examines what people did in a particular area, how did they think, and lived. All this can be read from an archaeological site; it is important to leave findings in situ, to record them, to doc- ument all the small pieces that later, put togeth- er, will give much more data. Similar to piecing together evidence in forensics. The archaeologi- cal field methods became a part of the forensic investigation tools before archaeologists did. Ac- cording to the definition, the forensic archaeol- ogy is an application of the archaeological par- adigms, methods and goals to the questions of medico-legal significance.1 But a possible problem for an archaeologist involved in forensics, the medico-legal investi- gation, are not different methods or new tech- nologies in the field work. Huglund explains it well: “Archaeological context in a forensic case includes the rules of evidence, the chain of cus- tody, the potential that a court testimony may be required, and the fact that the activities and work of archaeologists may be subjected to le- gal scrutiny.“2 Archaeologists got involved and became more frequent members of forensic teams during the 1990s, often united with phy- sicians, odontologists, radiologists and criminal- ists in the investigations of human rights’ viola- tions, or revealing the evidence of mass murders as in Rwanda, Bosnia and Herzegovina, Croatia. With a strong contribution in developing recov- ery techniques at crime scenes and knowledge to elaborate techniques for the excavation of sites, forensic archaeology has a possibility to become a sub-discipline. Today, the unwritten criteria for a forensic archaeologist is to spend at least three full years of fieldwork on sites encompass- ing open sites, structural sites, burial sites, caves, and well or latrine sites.3 1 Melissa Connor and Douglas D. Scott, “Paradigms and Perpetra- tors,” Historical Archaeolog y 35, no. 1 (2001): 1-6.  2 William D. Haglund, “Archaeology and Forensic Death Investiga- tions,” Historical Archaeolog y 35, no. 1 (2001): 26-34.  3 Douglas D. Scott and Melissa Connor, “The Role and Future of Archaeology in Forensic Science,” Historical Archaeolog y 35, no. 1 (2001): 101-104. Material and methods The archaeological site Josipovac – Verušed is situated southwest of Josipovac (AN 15) in Slavo- nia region, Croatia. In the past, it was a village, and today it is a suburb of the town of Osijek in Osijek – Baranja County. Rescue excavations were performed on this site from 2007 to 2008, on the route of the highway Beli Manastir – Osi- jek. The excavated area occupied 171 000 m2 (Fig 1). During the excavation of this large prehistor- ic and medieval settlement, a grave of a soldier from World War II was discovered. This finding was unexpected for an archaeological site, so all standard procedures that precede an excavation had already been made. Following the sequenc- es of archaeological layers, contours of a possible burial pit emerged as a darker layer of earth (Fig 2). Analysis of its relations to other geological and cultural layers showed that it was not an old cultural layer from the Prehistoric, Roman or Medieval period. Immediately a doubt emerged, it was possible that the finding was a recent bur- ial (in archaeological terminology recent burials are about 50-60 years old, up to a maximum of 100 years old). The appearance pattern of burial pits from past wars (World War II and the Cro- atian War of Independence) is well known in that part of Slavonia, from previous archaeolog- ical excavations. It is a consequence of taphono- my – decomposition of the body and other nat- ural processes. Deposits of earth were removed by machine and lately by hand. It is important to mention that in the stratigraphic sequences, after expo- sition of human remains in double graves, trace boundaries between each skeleton or anatomi- cal element were set. The excavation of the spe- cific burial pit was carried out using tradition- al archaeological methodology, removing layer after layer and documenting each stage of work with photographs and drawings. From the pho- tographs it is evident that the excavation and the exhumation did not just blindly follow the stra- tigraphy, but also the body extension, which was later of a great help to the anthropologist, pro- viding an opportunity to obtain additional data st ud ia universitatis he re d it at i fo r en si c s a n d a rc h a eo lo g y: t h e et h ic a l a pp ro a c h t o g r av es e xc av a t io n a n d r es ea rc h 49 on the individual. At the end of the research, the position of the skeleton and the burial pit were recorded with a total station or TST (TST Leica TCR805 and multi-element array antennas for GPS recording Leica System 900 GNSS), a dis- tance measuring and diverse mapping electron- ic theodolite. TST is also used for precise meas- uring of objects in small excavations. Now, the find ng – the skeleton and the burial pit – were located in the area in relation to the geographical points. The documentation was extensive, with complete burial sheets and application forms. The grave was given a number, it was marked as VE ‘07, grave 10 with excavation data 18th Oc- tober 2007 and basic information on its orien- tation, circumstances of the finding and basic anthropological analysis (approximate age at death and sex). In the forms were written data about the method of excavation. After a thor- ough cleaning of the burial pit and the skeleton in situ, the finding was drawn and photographed with a digital camera. Selected targets, the photo points, were recorded with a total station and fed into the GIS system (Geographical Information System) that covers the entire site and a wider re- gion, as well as the whole county. Several times during the excavation, after finishing each major phase of the research, photogrammetric survey- ing of the site was made, using light aerial plat- forms. In this specific research, it included a sys- tem with helium-filled balloons and a Picavet platform (NCP case), and also the help of a par- aglider (Fig 1,2). In both cases, photographs were taken with a professional digital camera Canon EOS 1D. Photographs are stored in the Photote- que of Department of Archaeology (Faculty of Humanities and Social Sciences, University in Zagreb). Figure 1. Aerial view of the archaeological rescue excavation on the site Josipovac – Verušed (Phototeque, Department of Archaeology, Faculty of Humanities and Social Sciences, University in Zagreb, 2007). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 50 Results The described possible finding of a recent age on the site Josipovac – Verušed was treated as a real archaeological, historical layer, since prior the excavation there was no information that could confirm its age. Cleaning began and after remov- ing the topsoil layers at the earth surface, soil with specific characteristics was revealed, such as dark colour, greasy appearance and consisten- cy, affirming it was very probably a burial (Fig 2). This burial was not deep, in fact, it was very shal- low and layer contours emerged immediately af- ter removing layers of ploughing (approximate- ly on thirty to forty centimetres of depth). After defining the entire pit on the surface, only a part was sorted out to see its content. Therefore, the grave was not being excavated all at once, first, a smaller probe was made in the part where the best results were calculated. In a small probe that had scarcely 20 cm in width and about 10 cm in depth human remains were found. They were a part of a badly preserved shin (tibia), due to the shallowness of the grave. The probe encircled the area near the legs. The entire outline of the dark soil had a north-south orientation and there was no longer any doubt that it was a burial pit. After that, the whole pit was defined so that its entire surface was lowered and the layer of soil slightly removed. A bigger surface of the grave was cov- ered with dark soil and a smaller one with light- er soil or subsoil, which was transferred from the deeper layers to the surface. That lighter layer differed from the real subsoil just in a hardness degree. After the entire burial pit was defined, its final form was seen as a form of a fairly broad and rectangular grave. This was in contrast to our original thesis that it was an emergency bur- ial. During further cleaning of the grave’s sur- face, and removing of a layer of earth 2 to 3 cm Figure 2. Aerial view of the polished surface of the ground before escavation on the site Josipovac – Verušed (Photote- que, Department of Archaeology, Faculty of Humanities and Social Sciences, University in Zagreb, 2007). st ud ia universitatis he re d it at i fo r en si c s a n d a rc h a eo lo g y: t h e et h ic a l a pp ro a c h t o g r av es e xc av a t io n a n d r es ea rc h 51 thick, several iron items were found, close to the skeleton, at the level of its legs. There was a tube that looked like a barrel of an automat- ic firearm, or as a fragment of a firearm used in World War II. So when, after defining skeleton remains, remains of a firearm emerged from the soil, the Ministry of the Interior, the police, had to be informed, because it was obvious that the skeleton belonged to a victim of World War II or the post-war period. Indications for dating the grave at that time were indisputable, due to the typization of armament found in it. The ex- cavation continued according to the archaeolog- ical methodology, starting from the legs’ posi- tion. In archaeological research skeletal remains are cleaned from the feet to the head. According to the preliminary anthropological analysis, the skeleton belonged to a male person aged 30-40 years at the time of death. In its grave, the skel- eton was laid on the back and close to it more small metal objects were detected (Fig 3). In the shoulder area, close to the upper part of the chest, a small iron emblem was found. It was quite corroded, yet it still had clear outlines reminiscent of a bird of prey, maybe an eagle. The skeleton was completely cleaned according to archaeological research methods. Metal but- tons were detected at several positions close to the skeleton: three at the level of both shoulders, two at the chest level, two on the right humeral bone and six more, almost in line near the spine on both sides, from the suprasternal notch to the waist level (Fig 4). The soil around and close to it was also removed and levelled with the skele- ton. Since the grave was shallow, when a plough- ing layer of 30 cm was removed, a very thick layer of about 10-15 cm for the burial itself remained. The skeleton was very poorly preserved, so it was more like a medieval burial than from the years 1941-1945. Each segment of the work was care- fully performed, checking several times so as not to miss anything. Each phase was documented with description, photographs and drawings. A detailed plan and profile (cross-sectional) maps of the skeleton were made before it was removed. In the end, the final image, a photograph of the entire burial pit with the skeleton was enclosed in the documentation. After being stabilized and raised, the skeletal remains were taken to the pathologist of the Department of Pathology and Forensic Medicine (Clinical Hospital Osijek) for further analysis. Afterwards, the excavation, Figure. 3. Grave 10- the skeleton of a German soldier in situ (Photo: Krešimir Filipec, 2007). Figure. 4. Grave 10- the upper part of the skeleton of a German soldier in situ (Photo: Krešimir Filipec, 2007). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 52 or better, cleaning, was continued, because it was obvious that at the bottom of the defined grave new pits emerged as a dark layer – black oily soil, organic residues or maybe humus – which from the upper layers could have reached the lower ones. The first layer was located close to the right leg, the second close to the left hand, and the third around the place where the skull of the de- ceased person was placed. In the empty pit, close to the bones of the right leg, small metal objects were found, but with no potential for further analysis. A similar composition was found close to the bones of the left hand, the pit was dug to the bottom but no other artefacts were detect- ed; if there was any organic material laid in the pit, it had not been preserved. In the third pit, discovered under and near the skull, immediate- ly after the raising of the skeleton, corroded iron objects were found. Deeper digging revealed firearms’ ammunition: about twenty anti-air- craft bullets and twice as many bullets of various calibers for machine guns and rifles. The ammu- nition was unused, spent shells were not found. Close to the bullets, some organic material was found, remnants of the leather cases for ammu- nition and parts of a belt. All the ammunition was documented, measured and photographed. As all the ammunition was unused and poten- tially very dangerous to the environment, an of- ficial pyrotechnist arrived on the archaeological site and destroyed it near the grave (Fig 5). After the third pit was completely emptied, it was pos- sible to come to some conclusions. Discussion and Conclusion The grave was excavated in a field and according to preliminary data the body was placed within during the last century. The burial pit was shal- low and it had unusual orientation. Somewhat similar situations were described at other ar- chaeological locations, such as on the site Stari Perkovci – Debela šuma in Brod-Posavina coun- ty, but at first glance, this was a slightly different case. In Stari Perkovci – Debela šuma the dis- covered person was killed and buried in a shal- low pit. The pit configuration was quite irregu- lar, and it was clear that digging and burial had been done in haste.4 But the burial pit was spa- cious enough to throw the body into, positioned on its side, and cover it with earth. That case also appertains to the victims of World War II or the post-war period. But there are a few no- ticeable differences between the two cases. The burial pit from Josipovac – Verušed near Osi- jek is also located not in the cemetery but in a field, yet its contours show a neat, precise digging work, though indeed shallow. However, this pit is wide and long enough to lay the body on its back in extended position. Metal buttons were detected at several positions close to the skele- ton, as it was mentioned before: three at the lev- el of both shoulders, two at the chest level, two on the right humeral bone and six more, almost in line near the spine on both sides, from the su- prasternal notch to the waist level. The position of the buttons indicates remains of the short up- per part of a military uniform with epaulettes. Also, after further research, a thesis was set about the iron, corroded emblem in the shape of an eagle. This emblem was most probably posi- tioned on the cap or was a part of the military uniform. The burial was preliminarily defined as a burial of an unknown soldier. The person who buried his dead body first dug a grave with 4 Krešimir Filipec and Marija Šiša-Vivek, „Report on the archaeolo- gical site Debela šuma,“ Hrvatski arheološki godišnjak no. 3 (2006): 69- 71. Figure. 5. Storing of ammunition from the burial pit be- fore its safe destruction (Photo: Krešimir Filipec, 2007). st ud ia universitatis he re d it at i fo r en si c s a n d a rc h a eo lo g y: t h e et h ic a l a pp ro a c h t o g r av es e xc av a t io n a n d r es ea rc h 53 three smaller pits inside, into which he laid am- munition, parts of the holster with bullets, and any other object of organic origin. The organic material, including soft tissues of the body, de- composed very quickly, not only because of the shallow burial and the effects of the weather conditions but also because of the high acidity of the soil. The gravedigger put ammunition and organic material in the pit, which had to be col- lected from the wider area, obviously after a bat- tle. Over it, he laid the dead body and next to him the fragments of destroyed weapons. After the archaeological excavation and research, this is beyond dispute. All phases of the work were documented and photographed so that nothing misses. The skeletal remains of the deceased, the weapon components, the metal buttons and the corroded emblem were stored under the proto- col for possible subsequent analysis that could get more information about the person and the circumstances of his burial. On this archaeolog- ical site, no similar burial pits were found. How- ever, about a thousand meters eastward, towards Osijek, a military bunker from World War II is still preserved. It was an assumption that may- be the death of the buried person was related to broader events in the area at that time. With subsequently conducted archival research we found out what probably happened in that mar- ginal area of the town of Osijek, west of Josipov- ac. The theory was set that it was the grave of a soldier from World War II. For a moment, con- sider the corroded iron emblem with, most prob- ably, depiction of an eagle. In the archive files, it was mentioned that the 11th German Air Force Division was situated in Osijek and participated in the battles for the city. With advancing of the People’s Liberation Army and Partisan Detach- ments of Yugoslavia toward Osijek, in the last days of World War II, a combat began in which many soldiers were killed. On the photograph pub- lished in the book of Petrov, in descriptions and on additional photographs, captured German soldiers in the underwear can be seen.5 Some- 5 Marinko Petrov, Pakao na Dravi Belišće 1944-1945 Bistrinci (Bački Pe- trovac: Mesno udružnje boraca NOR-a Belišće, 1979), 142-147. how the situation could be similar to the case of Josipovac – Verušed: a soldier that was killed in a battle, or executed after it, and then buried by a villager in his plough-field or along its edge. As mentioned earlier, at the very beginning, the orientation of the grave was North-South. Such grave orientation follows the orientation of the plough-fields in that area. It indicates that the soldier was buried in a part of the field not used for cultivation, to avoid unpleasant situ- ations. It is quite possible that the villager who burried him was an owner of that plough-field where the battle occurred. Afterwards, he might have collected all explosive and unexploded am- munition scattered around and buried them be- neath the killed soldier. Unfortunately, it was not possible to do any further research, a survey, about this case with the locals, because the ma- jority of the inhabitants of the village Josipov- ac were expelled after the end of World War II. Namely, in Josipovac had lived members of the German minority in Slavonia. These are assump- tions after the archaeological excavation and re- search were done. The described methods of research belong to archaeology, from the preparation of a site to the fieldwork. But in this particular case some very important phases of forensic archaeology are missing, such as the area location, the site lo- cation and the confirmation, because this grave was found by chance on an archaeological site. These phases include not only location and con- firmation but also a determination of its nature. Both archaeological sites and forensic crime scenes, f.e. mass grave’s vicinity, contain valuable evidence like fragments of clothing, various ob- jects or personal items. While in archaeological field research the use of modern methods and techniques de- pends largely on financial possibilities, in foren- sics they are a must. Development of nonintru- sive or non-destructive tools gives a possibility to see through the layers of the ground, with- out destroying the site. In the area and site lo- cation, forensic archaeologists use several tools like area imagery taken by the aerial reconnais- st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 54 sance platforms. From the air, it is possible to ex- plore anomalies in the ground, such as the dis- turbed land of mass grave trenches. So, instead of described helium balloons with a platform in the case of the unknown soldier from Josi- povac, it is possible to use drones. On the site, soil geochemistry could be analyzed by the use of a handheld  X-ray fluorescence spectrometer (XRF). It detects traces of human and animal activities (like faeces) in the ground measuring the elemental composition of the soil or an arte- fact/evidence. On the site, it is possible to deter- mine the extent of an activity or an object using radar pulses to image the ground, with a ground penetrating radar (GPR) and other geophysical techniques. Tools for the shallow geophysics on the site measure ground resistivity and thus can reveal buried structures just like the electrical re- sistant survey.6 Other alternative techniques are time-lapse resistivity and remote sensing. The last one includes several very popular technol- ogies, like  aerial photographs, ultraviolet (UV) and infrared (IR) photography, satellite and hy- perspectral imagery, light detection and ranging (LiDAR). LiDAR in a fraction of time gives de- tailed 3D maps of the site surface and can easily locate clandestine and mass graves. Documentation, as it was explained in the case, is of great importance during this work. Fo- rensic forms are even more detailed: about pres- ervation degree, taphonomic processes (a body or a part of a body, clothes), other evidence on human remains (tattoos, ligatures, a blindfold, position). This is called in situ evidence. The ex- cavated earth has to be sifted, as in the case of material from the burial pit of the unknown sol- dier from Josipovac. After the excavation of the skeleton in the case, the profile and the floor of the grave was checked for possible trace evidence – in forensics these are often strands of hair, fi- bres, paint or fingerprints. The end of the exca- vation means that all the evidence are recorded, photographed, and put in an appropriate stor- 6 Lewis Somers, „Resistivity Survey,“ in Remote Sensing in Archaeolog y, ed. Jay K. Johnson (Tuscaloosa: The University of Alabama Press, 2006), 109-131; Anthony Clark, Seeing Beneath the Soil: Prospection Methods in Archaeolog y (London: B.T. Batsford; 1990). age. Upon the completion of the excavation, the grave pit is refilled and the place is left safe. All equipment has to be cleaned under supervision, and cleaning should be documented as a stand- ard, to ensure that cross-site contamination can- not occur. Differences in archaeology and forensic ar- chaeology may be considerable, but basic meth- ods of the field research do not differ. In foren- sic archaeology, especially when it embraces the study of mass graves, the term ‘exhumation’ is used, not just like a medico-legal term. The term ‘exhumation’ accentuates special attention and emphasis given to human remains, because of their identification and later, returning to the families.7 This does not mean that attention is not given to the context, in the sense of contex- tual evidence that may be relevant to the case. During the field work on individual or mass graves on archaeological sites, the term ‘excava- tion’ is used. The archaeological fieldwork has more humanistic approach and gives equal at- tention to the human remains and the context. The interpretation of the results will be thus somewhat different than in forensics. Now, the distinction between forensic excavation and fo- rensic exhumation is clear as the difference in volume results. As archaeologists are dealing with vast time spans, it is important to detect chronology of a site, how old the findings are. Together with research of a necropolis, it is very important to reconstruct possible settlements of that precise period, and also its environmen- tal history. Finally, one of the major questions is how people were functioning in that particular time, what can be told about their life. The dat- ing of recent mass or individual graves also par- tially belongs to the field of archaeology. Since the best-known method for determining abso- lute age in archaeology – radiocarbon dating 14C – will not give adequate results for recent find- ings, the classical archaeological methods of rel- ative dating are used. Objects described in the case of an unknown soldier, such as fragments 7 Melissa Connor and Douglas D. Scott, “Paradigms and Perpetra- tors,” Historical Archaeolog y 35, no.1. (2001): 1-6. st ud ia universitatis he re d it at i fo r en si c s a n d a rc h a eo lo g y: t h e et h ic a l a pp ro a c h t o g r av es e xc av a t io n a n d r es ea rc h 55 of clothing, emblems, arms and ammunition, help to locate this finding in a specific time pe- riod. Indeed, a number of such findings can nar- row time span dating. Development of forensic taphonomy in the sense of burial environment analysis, f. e. soil analysis, opens up possibilities for a more precise dating of findings, a determi- nation of the post-burial interval and sometimes also of the post-mortem interval. In general, dif- ferent biological markers like botanical remains can be used in determination of the period be- tween the time of deposition in the burial site and the time of recovery.8 A more specific and a very potent tool to establish the burial time in extended post-mortem period, but also to reveal possible clandestine graves, is the use of the post- putrefaction fungi.9 Unfortunately, in the case of an unknown soldier from Josipovac soil sam- ples were not taken from his grave for analysis. Such an analysis could give us the information in which season of the year the body was placed in the burial pit. As in the case of the unknown soldier, there is an intertwining of archaeology and do- main of police powers when it becomes foren- sic archaeology. In archaeology, it is a moment when anthropological osteological remains from World War II or younger period are revealed on a site. Then the police has to be informed about the finding, which stays in a domain of foren- sic medicine. Also, if the police specialists find human remains and assume they are not recent, they often call archaeologists for help to resolve 8 Shari L. Forbes, „Potential Determinants of Postmortem and Postburial Interval of Buried Remains,“ in Soil Analysis in Foren- sic Taphonomy, eds. Mark Tibbett and David O. Carter (Boca Ra- ton: CRC Press, 2008), 225-2; Heather C. Miller, Cheng-Lung Lee, Wen-Yu Lin, Henry C. Lee and Timothy M. Palmbach, „Forensic Botany: Using Plant Evidence to Aid in Forensic Death Investiga- tion,“ Croatian Medical Journal 46, no. 4 (2005): 606-612. 9 David L. Hawksworth and Patricia E.J. Wiltshire, „Forensic myco- logy: the use of fungi in criminal investigations,“ Forensic Scien- ce International 206, no. 1-3 (2011): 1-11; Shari L. Forbes, „Potential Determinants of Postmortem and Postburial Interval of Buried Remains,“ in Soil Analysis in Forensic Taphonomy, eds. Mark Tibbett and David O. Carter (Boca Raton: CRC Press, 2008), 225-246; Ma- sahito Hitosugi, Kiyoshi Ishii, Takashi Yaguchi, Yuichi Chigusa, Akira Kurosu, Masahito Kido, Toshiaki Nagai and Shogo Toku- dome, „Fungi can be a useful forensic tool,“ Legal Medicine 8, no. 4. (2006): 240-242. the dilemma. As it was said before, for archae- ologists, the findings in the graves are in gener- al more important than the skeleton and greater importance is given to them. Archaeologists ad- mit that if they were to choose between saving an artefact or skeleton remains, they would choose the artefact. Finally, if you ask an archaeologist if there is a clearly written ethical and bioethi- cal code that must be respected during the re- search, he will recognize there is not. Young- er archaeologists learn from the older ones, and from the elders, they also adopt unwritten ethi- cal rules important in their work. They are aware that excavation irreversibly destroys the possi- bility of another approach to the research, and that often no one can refute their interpretation because the ground has been already excavated, destroyed for further research. The same can be said for forensic archaeology – an exhumation will forever destroy the site or the crime scene; it is thus important to work according to spe- cific protocols, methods, techniques and availa- ble technologies. The forensic excavation follows all the rules of the traditional archaeological ex- cavation, but all steps are elaborated and elevat- ed on a higher level with protocols and standard operating procedures (SOP’s).10 This helps in re- solving every day and also more unusual ethical dilemmas during the work. Everybody claims that there should not be double standards, that skeletal remains from any historical period should be treated in the same way, with the same respect, as those from the re- cent wars. But then the awareness of the whole society should be at a significantly higher level. It is clear that the dead can no longer be hurt but there are still strong reasons for treating them with respect, respect for the individual. What archaeology tells us about the fu- ture of the skeletal burials? The calculation is simple. On average, one hundred million peo- 10 Anderson Auson, Margaret Cox, Ambika Flavel, Ian Hanson, Mi- chael Hedley, Joanna Laver, Auson Perman, Mark Viner and Ri- chard Wright, „Protocols for the investigation of mass graves“ in The Scientific Investigation of Mass Graves: Towards Protocols and Stan- dard Operating Procedures, eds.Margaret Cox, Ambika Flavel, Ian Hanson, Joanna Laver and Roland Wessling (Cambridge: Cambri- dge University Press, 2008) 39-102. st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 56 ple are born annually and forty million dies. If those forty million were buried in a necropolis, in a classic graveyard with skeletal burials, they would take up an area of 20 km2. One day, not in the distant future, this will become a huge prob- lem. Will we throw our dead into the sea, or fer- tilize the soil with them, will we burn them? What yesterday was ethics, today may no longer be. The rule about preserving, what we must and what we want to preserve, and our choice will represent our civilization. Whatever we thought yesterday we would preserve, if pos- sible all of it, today has a completely different di- mension. Where are the areas in which we will preserve all that? In the whirlwind of events in the recent years, more and more raises the ques- tion of how to survive, how to provide enough space and food for all, but also how to preserve everything of value? Archaeology will offer an answer based on the long history of human ex- perience. Povzetek Predstavljeno delo raziskuje, do kakšne mere obstaja razlika v raziskovalni metodologiji in tehniki arheologi- je in forenzične arheologije. Iz zelo osnovnega razliko- vanja med „izkopavanjem grobov“, pojmom, ki je bliže arheološkemu smislu in „ekshumacijo človeških ostan- kov“, tesno povezano s forenzično arheologijo, do no- vih modelov, ki bi lahko v prihodnosti omogočili bolj- šo kakovost raziskav in preiskav. V zadnjih tridesetih letih so bili kot del multidisciplinarnih forenzičnih stro- kovnih ekip povabljeni arheologi, še posebej ob raziska- vah skrivnih grobov in množičnih grobišč iz nedavnih vojn, ko je šlo za vprašanja človekovih pravic. Dobra štu- dija prekrivanja forenzičnih in arheoloških primerov je skrivni grob neznanega vojaka iz druge svetovne vojne iz arheološkega najdišča Josipovac - Verušed pri Osije- ku (Slavonija, Hrvaška). Odkrit je bil med zaščitnimi ar- heološkimi izkopavanji, leta 2007, na trasi avtoceste (A 5) Beli Manastir - Osijek. Najdba je bila na tem arheo- loškem najdišču nepričakovana, zato so bili vsi standar- dni postopki izvedeni že pred izkopom. Obravnavana je bila kot arheološki kontekst, saj pred izkopavanji ni bilo informacij, ki bi lahko potrdile starost, obdobje ali sta- tus pokojnika. Ko so se po opredelitvi kostnih ostankov v raziskanem kontekstu pojavili ostanki strelnega orož- ja, pa so se glede na to razvrstili in analizirali tudi drugi predmeti iz groba, kar je pomagalo pri kronološki, kul- turni in individualni identifikaciji umrle osebe. Pomen poudarjanja konteksta je zelo pomemben, saj je omogo- čil razvrstitev ugotovitev v forenzični okvir. Pomembno je tudi izpostaviti razpravo o etičnih vprašanjih, saj so človeški ostanki lahko izhajajo iz arheoloških konteks- tov ali pa so del uradnega postopka, ki lahko prinese po- membne dokaze za sodišče. Summary The present work explores to which extent the differ- ence between research methodology and techniques of archaeology and forensic archaeology exists. From the very basic distinction between “graves excavation”, a term closer to archaeological sense, and “exhumation of human remains”, closely related to forensic archaeol- ogy, to the new models that could give better quality of both research and investigations in the future. During the last thirty years, archaeologists have been called, as part of the multidisciplinary forensic expert teams in human rights cases, to investigate clandestine graves and especially mass graves from recent wars. A good case study of overlapping forensic and archaeological cases is the clandestine grave of an unknown soldier from the World War II, from the archaeological site Jo- sipovac – Verušed near Osijek (Slavonia, Croatia). The grave was revealed during an archaeological rescue ex- cavation in 2007, on the route of the highway A 5, Beli Manastir – Osijek. This finding was unexpected for an archaeological site, so all standard procedures that precede the excavation had already been made. It was treated as a real archaeological, historical layer because before excavation, there was no information that could confirm its age, period or status. So when, after defin- ing the skeleton remains, remains of a firearm emerged from the soil, classifying and analyzing the objects from the grave helped to give chronological, cultural and in- dividual identifiers of the deceased person. The impor- tance of giving emphasis to the context, which enabled the classification of findings in the forensic framework, was accentuated. It is crucial to mention and discuss the ethical issues of whether the human remains are part of an archaeological period, or they are part of a case that could provide evidence for the court. st ud ia universitatis he re d it at i fo r en si c s a n d a rc h a eo lo g y: t h e et h ic a l a pp ro a c h t o g r av es e xc av a t io n a n d r es ea rc h 57 Bibliography Clark, Anthony. Seeing Beneath the Soil: Prospection Methods in Archaeology. London: B.T. Batsford, 1990. Connor, Melissa and Douglas D. Scott. “Paradigms and Perpetrators.” Historical Archaeology 35, no. 1 (2001): 1-6.  Cox, Margaret. Ambika Flavel, Ian Hanson, Joanna Laver and Roland Wessling. The Scientific Investigation of Mass Graves: Towards Protocols and Standard Operating Procedures. Cambridge: Cambridge University Press, 2008. Filipec, Krešimir and Marija Šiša-Vivek. „Report on the archaeological site Debela šuma.“ Hrvatski arheološki godišnjak no. 3 (2006): 69-71. Forbes, Shari L. „Potential Determinants of Postmortem and Postburial Interval of Buried Remains.“ In Soil Analysis in Forensic Taphonomy, eds. Mark Tibbett and David O. Carter, 225-246. Boca Raton: CRC Press, 2008. Haglund, William D. “Archaeology and Forensic Death Investigations.” Historical Archaeology 35, no. 1 (2001): 26-34.  Hawksworth, David L., and Patricia E.J. Wiltshire. „Forensic mycology: the use of fungi in criminal investigations.“ Forensic Science International 206, no. 1-3 (2011): 1-11. Hitosugi, Masahito, Kiyoshi Ishii, Takashi Yaguchi, Yuichi Chigusa, Akira Kurosu, Masahito Kido, Toshiaki Nagai and Shogo Tokudome. „Fungi can be a useful forensic tool.“ Legal Medicine 8, no. 4. (2006): 240- 242. Miller, Heather C., Cheng-Lung Lee, Wen- Yu Lin, Henry C. Lee and Timothy M. Palmbach. „Forensic Botany: Using Plant Evidence to Aid in Forensic Death Investigation.“ Croatian Medical Journal 46, no. 4 (2005): 606-612. Petrov, Marinko. Pakao na Dravi Belišće 1944- 1945 Bistrinci. Bački Petrovac: Mesno udružnje boraca NOR-a Belišće, 1979. Scott, Douglas D., and Melissa Connor. “The Role and Future of Archaeology in Forensic Science.” Historical Archaeology 35, no. 1 (2001): 101-04. Somers, Lewis. „Resistivity Survey.“ In Remote Sensing in Archaeology, ed. Jay K. Johnson, 109-131. Tuscaloosa: The University of Alabama Press, 2006. Tibbett, Mark and David O. Carter, eds. Soil Analysis in Forensic Taphonomy. Boca Raton: CRC Press; 2008. Abbreviations Hist Archaeol.=Historical Archaeology Croat Med J = Croatian Medical Journal Forensic Sci It = Forensic Science International Legal Med = Legal Medicine st ud ia universitatis he re d it at i st ud ia universitatis he re d it at i Nevidnost starejših v arheološkem kontekstu je bila večinoma posledica nezmožnosti njihove identifi- kacije s klasično skeletno paleodemografsko analizo. Maksimalno trajanje življenja je bilo pogosto ena- ko kot zelo nizka pričakovana življenjska doba ob rojstvu. Slednja se je enačila z dolgoživostjo, čeprav ni odvisna zgolj od biološke kapacitete za dolgo življenje, temveč tudi od okoljskih dejavnikov in režima umrljivosti. Namen tega prispevka je razjasniti probleme zanikanja dolgoživosti v arheologiji, s kratkim vpogledom v kvantifikatorje človeške dolgoživosti in v način, kako so klasične metode za določanje sta- rosti okostja odraslih posameznikov zanikale doživetje globoke starosti. Ključne besede: pričakovana življenjska doba, dolgoživost, klasična paleodemografska analiza Older people have been very much ignored in archaeological contexts and part of the reason for that has been the inability to identify them with the methods of classic paleodemographic analysis. The maxi- mum life span often equated with the low life expectancy at birth. The latter equated itself with longev- ity, although it does not depend solely on biological capacities, but also environmental factors and mor- tality regimes. The aim of this paper is to elucidate the problems of denying older people in archeology, through a brief insight into the quantifiers of human longevity, and the way in which the classic methods for determining the age of skeletons of adult individuals underestimate the experience of a deep age. Key words: life expectancy, longevity, classic paleodemographic analysis Nevidljiva dugovečnost u arheološkom kontekstu Zorana Dimković 59 Termin paleodemografija, nasuprot isto-rijskoj demografiji, se koristio za demo-grafsku analizu na osnovu fizičko-antro- poloških ostataka u okviru fizičke antropologije, pa se u literaturi ustalio izraz skeletna paleode- mografija.1 Zapravo, radi se o širem pojmu koji se odnosi na proučavanje veličine i strukture drev- nih populacija te dinamike promene tih parame- tara kroz prostor i vreme, kako na osnovu skelet- nog materijala, tako i na osnovu materijalne kulture. Stoga je danas paleodemografija sino- nim za arheološku demografiju – demografsko 1 György Acsádi and   János Nemeskéri, History of Human Life Span and Mortality (Budapest: Akadémiai Kiado, 1970), 51–7. proučavanje ljudi iz prošlosti na osnovu arheo- loškog materijala.2 Demografske karakteristike populacije su: njena veličina i struktura, stope migracija, fertili- tet i natalitet, te mortalitet. Potonji je u direktnoj vezi sa dugovečnošću, a definiše ga broj umrlih podeljen veličinom populacije u jedinici vreme- na.3 Čitanjem paleodemografskih skeletnih zbir- ki, u osnovi se razlikuju dva režima mortaliteta: 2 Francesco Mallegni, “Paleoantropologija,” u Arheološki rječnik, ur. Daniele Manacorda i Ricardo Francovich (Zagreb: Sandorf, 2014), 500.; Марко Порчић, Палеодемографија: критички преглед теорије, метода и истраживања (Београд: Универзитет у Београду, Лабораторија за биоархеологију, 2016) 7. 3 Andrew Chamberlain, Demography in Archaeolog y (Cambridge: Cambridge University Press, 2006), 2, 15–44. doi: ht t ps://doi .org/10. 26493/2350-54 43.5(1)59-70 st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 60 atricioni (ili normalni) i katastrofični. Ovaj dru- gi se odnosi na svako drastično odstupanje od uobičajenog, atricionog mortaliteta. Tada sta- rosni profil populacije mrtvih podseća na staro- sni profil populacije živih, što se dešava tokom oružanih sukoba, genocida, prirodnih katastro- fa i visoko zaraznih epidemija. Kad je o polovi- ma reč, poslednjih dvestotinak godina, muškarci imaju veće stope mortaliteta od žena, tj. u prose- ku kraće žive od žena, dok je tokom celog prein- dustrijskog perioda bilo obrnuto, odnosno žene su u proseku imale kraći životni vek, zbog velike smrtnosti pri porođaju.4 U vezi očekivanog životnog veka u prošlo- sti, često se sreće podatak da je onaj ko je imao 35 godina u srednjem veku ili u praistoriji bio star. Dva su glavna razloga ovakvom potcenjivanju dugovečnosti: pogrešna interpretacija očekiva- nog životnog veka i pristrasnosti ugrađene u sam metod određivanja starosti putem klasične5 pale- odemogradske analize skeletnog materijala. Kvantifikatori dugovečnosti: očekivani životni vek pri rođenju i prosečno maksimalno trajanje života Parametri, na osnovu kojih je najčešće vršena predikcija dužine života, dugovečnosti (longevi- ty), su: očekivani životni vek pri rođenju (life ex- pectancy) i prosečno maksimalno trajanje živo- ta (lifespan). Prvo je opšta mera mortaliteta kao aritmetička sredina, koja uzima u obzir smrtnost u svim starosnim kategorijama, tj. meri centar raspona varijacije, dok je druga prosek gornjih ekstrema tog raspona. Pošto starosna distribu- cija umrlih često pokazuje bimodalnu distribu- ciju u populaciji, modalna tj. najčešća dosegnu- ta dužina života, se može znatno razlikovati od prosečnog očekivanog životnog veka.6 4 Chamberlain, Demography in Archaeolog y, 69–80.; Порчић, Палеодемографија: критички преглед теорије, метода и истраживања, 106, 154. 5 Odrednica“klasična” je upotrebljena, da bi se napravila razlika u odnosu na metodološke promene, koje su započele početkom ovog stoleća i koje su formulisane tzv. Manifestom iz Rostoka, gde su izloženi temelji savremene skeletne paleodemografije (Порчић, Палеодемографија: критички преглед теорије, метода и истраживања, 121.). 6 Chamberlain, Demography in Archaeolog y, 52–4. Očekivani životni vek je istovremeno i po- kazatelj mortaliteta, jer predviđa događaj smrti. Za praistorijske zajednice taj prosek često iznosi oko tridesetak godina.7 Međutim, da li to znači da su ljudi u prošlosti umirali već u trećoj deceni- ji? I da i ne: da, u smislu da se prosečno toliko ži- velo, gledano u odnosu na sve individue, koje su rođene u toj populaciji; ne, zato što je smrtnost beba bila ogromna, a ona ulazi u taj prosek. Nai- me, smrtnost dece od 0 do 1 godine je bila čak do 50%. U stvarnosti, onaj ko preživi tu prvu godi- nu života je živeo daleko duže, a slično se odnosi i na preživljavanje do adolescentnog doba. Tako- đe, u pisanim izvorima (epitafi, hronike, popi- si, registri trošarina, ugovori, župni arhivi, dela istoričara), su potvrđene daleko starije individue i istina je daleko od toga da niko u prošlosti nije živeo posle pedesete godine.8 Kao primer se može navesti, godinama starosti uslovljena, hije- rarhijska lestvica po kojoj su Rimljani mogli na- predovati u političkoj karijeri (cursus honorum).9 Nedavno je, u sklopu predstavljanja mono- grafije10 o rimskim natpisima Celeje (Celea), au- torka Visočnik govorila o značaju epigrafike kao samostalne discipline. Jedna od najčešćih skra- ćenica, koju srećemo tipično na nadgrobnici- ma je an(norum). Govori o tome, koliko je neko bio star u trenutku smrti, pri čemu pronalazimo veću preciznost pri deci, ali i vojnicima, za koje je bilo standardno da ispune 25 godina vojne služ- be. Epigrafska građa iz antičkog Celja svedoči o veteranima i članovima njihovih porodica, staro- sti od 50 godina do čak 100 godina,11 sa primet- 7 Za praistorijske, istorijske i savremene preindustrijske populacije ocene očekivanog životnog veka pri rođenju kreću se između 20 i 40 godina, dok je očekivani životni vek u postindustrijskim društvima iznad 70 godina, a u najrazvijenim zemljama oko 80 i više godina (Порчић, Палеодемографија: критички преглед теорије, метода и истраживања, 103.). 8 Mallegni, “Paleoantropologija,” 500. 9 Mary Harlow and Ray Laurence, Growing Up and Growing Old in Ancient Rome (London: Routledge, 2002), 104–16. 10 Julijana Visočnik,  France M. Dolinar,  Irena Lazar and  Mihai Popescu, The Roman inscriptions from Celeia and its ager, trans. Maja Sužnik (Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2017). 11 Od dvadeset i jednog epitafa o vojnicima i njihovim porodicama iz Celeje, na osam se pojavljuju informacije o ljudima od 50 i više godina u trenutku smrti: Lucije Brecije Publije, iz Verone, veteran Osme legije avguste, star 70 godina i Magiona, Verulova kćerka, stara 75 godina; veteran Gaj Junije Isej, bivši dekurion Prve ale st ud ia universitatis he re d it at i n ev id lj iv a d u g o v eč n o st u a r h eo lo šk o m k o n t ek st u 61 nom praksom zaokruživanja na bar pet godina, što ne iznenađuje, s obzirom na to da i danas po- stoje, bar kad je o Balkanu reč, starije osobe koje ne pamte tačnu godinu rođenja. Nedostatak pre- ciznih informacija o godini rođenja, može da se očekuje i u bilo kojoj drugoj kulturi sa razli- čitim konceptom vremena. Opet, kad je o rim- skom razdoblju reč, sem velikog broja nadgrob- nika sa preciznim podacima o godinama smrti dece, često se pojavljuju votivni natpisi posveće- ni dojiljama i dadiljama. Takav je slučaj u antič- koj Petovioni (Poetovio), današnjem Ptuju, sa ol- tarima podignutim božanskim Nutricama. Radi se o lokalnom verovanju, koje je nastavilo da živi nakon procesa romanizacije, a dedikanti su os- lovljeni kako rimskim, tako i keltskim imenima. Likovni prikaz svedoči o važnosti žena koje su brinule o bebama, ali i o malo starijoj deci uzra- sta od 5 do 7 godina.12 Važnost dojilja je u skladu sa visokom smrtnošću dece, prvenstveno pri po- rođaju, tokom celog preindustrijskog perioda, pa i u keltsko-rimskom svetu. Uzimajući u obzir, na jednoj strani, visoku smrtnost dece, a na drugoj – epigrafske nalaze smrti odraslih osoba od po 85, 90 i 100 godina – moguće je objasniti proseč- nu starost u antici kao vrednost između 35 i 40 godina, ali time se ne ograničava najstariji deo populacije samo na početak pete decenije. Do- voljno je samo da pomislimo na najslavnije Ri- mljane u trećem dobu: Cezar je imao 56 godina kada je ubijen, Ciceron 63, a Oktavijan Avgust, koji je, premda krhkog zdravlja, najverovatnije preminuo tek u svojoj 77. godini.13 Takođe, ste- Komagenov, star 60 godina; Kvint Enije Apolonije, star 60 godina i Valerija Maksimila, stara 50 godina; Avrelije Gajan, sirijske narodnosti, dekurion italske legije, star 50 godina; Gaj Vibije Sabin, veteran Pete makedonske legije, star 65 godina; Tercijeva kćerka Mogija, stara 50 godina; Sakronije Verin, veteran Druge italske legije, star 50 godina; veteran Vibije Sekundus, star 100 godina i Cerula, stara 90 godina (Julijana Visočnik in Maja Sužnik, “Vojaški napisi iz Celeje in njene okolice,” Arheološki vestnik 59 (2008): 326–35, http://w w w.dlib.si/?UR N=UR N:NBN:SI:doc-WSQU4V XK (pristupljeno 7. 1. 2018.)). 12 Marjeta Šašel Kos, “Nutrices: the most popular goddesses at Poetovio,” in Zentralort und Tempelberg. Siedlungs- und Kultentwicklung am Frauenberg bei Leibnitz im Vergleich, Akten des Kolloquiums im Schloss Seggau am 4. und 5. Mai 2015, hrsg. Manfred Lehner und Bernhard Schrettle (Wien: Phoibos Verlag, 2016), 167–74. 13 Harlow and Laurence, Growing Up and Growing Old in Ancient Rome, 117–31. reotip je da su i u srednjovekovnoj i renesansnoj Evropi ljudi u petoj deceniji smatrani starcima, a elita imala ekskluzivno pravo na dugovečnost. Još je devedesetih prošlog veka, istoričarka Šahar prikupila niz povesnih dokaza, koji ukazuju da je ta pogrešna percepcija delimično utemeljena na konfuziji između pojmova maksimalnog život- nog veka i prosečnog očekivanog životnog veka na rođenju, kao i na nekritičkom čitanju autobi- ografskih tekstova. Autorka daje argumente da je u srednjem veku, kao i u moderno doba, fizič- ka sposobnost postajala ograničena, u proseku, u sedmoj deceniji života.14 Ne postoje, dakle, pi- sani izvori o tome, da je maksimalni životni vek bio smanjen u ranijim istorijskim razdobljima. Ova tvrdnja se potkrepljuje i recentnim bioar- heološkim istraživanjima starosti na osnovu tro- šenja zuba, na primer, skeletne populacije iz ra- nosrednjovekovne Engleske, gde su potvrđene individue starosti preko 75 godina.15 U okviru tzv. etnografske demografije, stu- dije populacija lovaca i sakupljača, sa umere- nom ili visokom stopom mortaliteta, pokazuju da pojedinci u ovim populacijama preživljavaju sedamdesete ili osamdesete godine. U svim et- nografski zabeleženim preindustrijskim zajedni- cama bilo je veoma starih ljudi, a modalna sta- rost u kojoj odrasli pripadnici preindustrijskih zajednica umiru, prema kroskulturnim podaci- ma o lovcima-sakupljačima, je 72 godine, dok se očekivani životni vek za doživljenu 45. godinu, kod lovaca-sakupljača kreće od 14 do 24 godi- na, što znači između 59 i 69 godina.16 Dostupni podaci za lovce-sakupljače mogu se porediti sa tzv. modelskim životnim tablicama, koje pred- stavljaju teorijske strukture populacija, dizajni- rane tako da obuhvate široki spektar realnog ži- vota sedentarnih zajednica. Takva poređenja su 14 Shulamith Shahar, Growing Old in the Middle Ages: ‘Winter Clothes Us in Shadow and Pain’ (London: Taylor & Francis, 2002), 12–35. 15 Christine Cave and Marc Oxenham, “Identification of the archaeological ‘invisible elderly’: An approach illustrated with an Anglo-Saxon example,”  International Journal of Osteoarchaeolog y 26, (August 2014): 163–75, doi: 10.1002/oa.2408. 16 Gurven, Michael, and Hillard Kaplan, “Longevity among Hunt- er-Gatherers: A Cross-Cultural Examination,”  Population and De- velopment Review  33 (Jun 2007): 321–65. http://www.jstor.org/sta- ble/25434609 (pristupljeno 21. 4. 2018.). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 62 pokazala, da demografski profili mobilnih lova- ca i nomadskih zajednica podsećaju na one po- pulacije koje pokazuju izrazitiju sedentarnost.17 U stvari, najupadljivije demografske razlike na- staju tek sa razvojem medicine, u industrijskim i postindustrijskim društvima. Na grafikonima (Slika 1) su dati tipični profili mortaliteta pre- industrijskih i industrijskih zajednica, gde kod preindustrijskih imamo značajno više umrlih u najmlađim starosnim kategorijama, zbog već pomenute velike smrtnosti dece u preindustrij- skoj eri. Verovatnoća umiranja je visoka u prvom starosnom intervalu (od 20 do 40%), zatim na- glo pada i ostaje manje-više konstantna do pete decenije života, kada počinje da raste, dostižu- ći svoj maksimum između 70 i 80 godina, čime se dobija krivulja koja delimično podseća na lati- nično slovo “U”.18 Kad je reč o industrijskim za- jednicama, smrtnost beba je drastično smanjena (na manje od 1%) usled razvoja akušerstva, dok je obrazac od 40 godina pa naviše, u opštim cr- tama sličan preindustrijskom, tako da kriva ima oblik slova “J”. Budući da očekivani životni vek pri rođenju uzima u obzir i smrtnost u prvoj go- dini života, konačni ishod je drastična razlika iz- među pre- i industrijskih zajednica u očekiva- nom životnom veku: između 20 i 40 godina kod pre- i preko 60 godina kod industrijskih.19 17 Chamberlain, Demography in Archaeolog y, 11. 18 Acsádi and Nemeskéri, History of Human Life Span and Mortality, 26–8. 19 Порчић, Палеодемографија: критички преглед теорије, метода и истраживања, 104. Što se tiče maksimalnog trajanja životnog veka, doprinos razvoja medicine u poslednja dva veka, ogleda se u smanjenju mortaliteta svih sta- rosnih kategorija, ali nema dokaza da je maksi- malno trajanje života u prošlosti ili kod savreme- nih preindustrijskih populacija, bilo značajno manje nego što je kod industrijskih zajednica. Zanimljivo je da se situacija menja u poređenju sa našim najbližim rođacima – šimpanzama, jer ljudi pokzuju odloženo sazrevanje, tj. uspore- no starenje u odnosu na ostale primate,20 što je označeno i kao postmenopauzalna dugovečnost. Na tragu objašnjenja fenomena dugog postre- produktivnog perioda kod ljudi je tzv. hipoteza babe,21 gde je osnovna ideja da žene nastavljaju da žive nakon menopauze, kako bi pomogle svojim ćerkama u odgajanju dece, dakle da budu bake svojim unucima i tako povećaju verovatnoću nji- hovog preživljavanja. Slično, selekcija je mogla favorizovati dug životni vek roditelja, kako bi dete savladalo čitav niz veština, koje mu omogu- ćavaju materijalno i socijalno preživljavanje, sa- mim tim i reprodukciju. Zanimljivo je da se de- vojčice rađaju sa brojem primarnih jajnih ćelija, koje su dovoljne za proces ovogeneze sve do 70 20 Odgovor na pitanje o razlici u dugovečnosti kod primata može se sagledati iz perspektive teorije životne istorije, koja predstavl- ja profil vrste određen prosečnim vrednostima dinamike rasta, polnog sazrevanja, početka i kraja reproduktivnog perioda, dina- mike starenja i vremena smrti. Sa stanovišta evolucije, selekcija de- luje da favorizuje one jedinke koje imaju maksimalni reproduktivni potencijal, pa se onda njihova učestalost u populaciji povećava. Po zakonima o balansu energije, nema razloga ulagati u oblikovanje takve životne istorije, gde će jedinka da nastavi da živi pošto je pre- stala da bude reproduktivno sposobna. Ali, kod ljudi je očigledno da žene nadživljuju svoj reproduktivni period i da je prirodna selek- cija favorizovala ovaj model (Kristen Hawkes, J. F. O’Connell, N. G. Blurton Jones, H. Alvarez and Eric L. Charnov. “Grandmother- ing, Menopause, and the Evolution of Human Life Histories.” Proceedings of the National Academy of Sciences   95 (February 1998): 1336–39, doi:10.1073/pnas.95.3.1336.; Darren P. Croft, Lauren J. N. Brent, Daniel W. Franks and Michael A. Cant, “The evolution of prolonged life after reproduction,” Trends in Ecolog y & Evolution 30 (July, 2015): 407–16, doi: 10.1016/j.tree.2015.04.011.). 21 Hawkes et al., “Grandmothering, Menopause, and the Evo- lution of Human Life Histories,” 1336.; Daryl P. Shan- ley and Thomas B. L. Kirkwood, “Evolution of the hu- man menopause,” BioEssays 23 (March 2001): 282, doi: 10.1002/1521-1878(200103)23:3<282::AID-BIES1038>3.0.CO;2-9.; Jocelyn. S. Peccei, “Critique of grandmother hypothesis:old and new,” American Journal of Human Biology 13 (May 2001): 434, doi: 10.1002/ajhb.1076.; Kristen Hawkes, “Grandmothers and the evo- lution of human longevity,”  American Journal of Human Biolog y 15 (2003): 386, doi:10.1002/ajhb.10156. Slika 1. Shema obrasca starosno specifične verovatnoće umiranja kod pre- (A) i industrijskih (Б) populacija. Na x-osi je starost, a na y-osi verovatnoća umiranja (Izvor: Порчић, Палеодемографија: критички преглед теорије, метода и истраживања, слика 42, 104.). st ud ia universitatis he re d it at i n ev id lj iv a d u g o v eč n o st u a r h eo lo šk o m k o n t ek st u 63 godine života, ali većina njih izumre do oko 50. godine (početak menopauze).22 Osim poređenja sa primatima, evolutiv- na istorija ljudske dugovečnosti se može sagle- dati kroz podatke o životnoj istoriji, koji su do- bijeni iz fosilnih hominida. Recimo, primenom Majlsove metode, preko relativne istrošenosti zuba za koje je poznat redosled izbijanja, Kaspari i Li su posmatrale australopitekuse, rane Homo vrste, neandertalce i anatomski savremene lju- de (Homo sapiens sapiens) iz ranog gornjeg pa- leolita. Za potonje je dobijen razultat da najdu- že žive, kad su se za sve grupe uporedili odnosi broja starih prema broju mladih individua. Me- đutim, u narednoj studiji su iste autorke napra- vile razliku između anatomski savremenih ljudi iz zapadne Azije (prvi talas kolonizacije sapijen- sa van Afrike, pre oko 70000 godina), neander- talaca iz zapadne Azije, evropskih neandertalaca i evropskog sapijensa iz gornjeg paleolita. Najveći procent starih individua, u odnosu na sve ostale ima evropski sapijens, dok se sapijens iz zapadne Azije gotovo ne razlikuje od neandertalca iz za- padne Azije, što je argument koji ne govori u pri- log o različitim biološkim kapacitetima za dugo- večnost. Znači, radi se o određenim sredinskim i kulturnim razlikama, odnosno o tome da je sa- pijens u gornjem paleolitu razvio kulturnu adap- taciju, koja je omogućavala veće preživljavanje u odnosu na, kako neandertalce tako i na anatom- ski savremene ljude iz drugog geografskog i vre- menskog konteksta.23 Stoga bi se moglo razmiš- ljati o posledicama (prednostima) porasta broja starih ljudi, kroz manifestovane burne tehno- loške i umetničke promene u arheološkom zapi- su tokom gornjeg paleolita. Što se tiče procenta starijih od 40 godina u skupu fosilnih ostataka 22 Peccei, “Critique of grandmother hypothesis: old and new,” 446. Više o fiziologiji ženskog reproduktivnog sistema videti u: John E. Hall, “Female Physiology Before Pregnancy and Female Hormones,” in Guyton and Hall Textbook of Medical Physiolog y, 13th edition (Philadelphia: Elsevier Saunders, 2016), 1037–54. 23 Rachel Caspari and Sang-Hee Lee, “Older age becomes common late in human evolution,” Proceedings of the National Academy of Sci- ences 101 (July, 2004): 10895–900. doi:  10.1073/pnas.0402857101.; Rachel Caspari  and  Sang-Hee Lee, “Is human longevity a con- sequence of cultural change or modern biology?” American Jour- nal of Physical Anthropolog y 129, (April, 2006): 512–7. doi:10.1002/ ajpa.20360. individua preko 20 godina starosti, Trinkhaus je – posmatrajući neandertalce, anatomski savre- mene ljude, koji odgovaraju vremenu evropskog srednjeg paleolita (sapijens iz Afrike) i anatom- ski savremene ljude iz ranog i srednjeg gornjeg paleolita (evropski sapijens) – otkrio da se ne- andertalski profili ne razlikuju od profila afrič- kog i evropskog sapijensa. Čak je najmanje sta- rijih individua kod afričkog sapijensa, što opet govori u prilog činjenici da su kulturološki fak- tori, a ne biološke razlike, igrali ulogu u dugovo- čenosti ljudi.24 Ne sme se previđati, da očekivani životni vek nije isto što i biološka dugovečnost, pošto za- visi od sredinskih uslova i režima mortaliteta, a ne samo od toga koliko biološki možemo dugo da živimo. Boke-Apel i Dežoan se radili studi- ju vezanu za neandertalace, gde su korelirane biometrijske karakteristike, poput težine moz- ga i težine tela, sa dugovečnošću. Dobijene su iste vrednosti kao i za moderne ljude, odnosno da je za obe podvrste isti biološki potencijal du- žine života.25 Sa druge strane, arheološka istraži- vanja su se pokazala kao kontradiktorna, pošto su, pre svega, u sam metod određivanja starosti putem klasične skeletne paleodemografske ana- lize, ugrađene pristrasnosti, koje uzrokuju brisa- nje najstarijih individua iz arheološkog zapisa i samim tim smanjenje dužine života u praistoriji. Klasična skeletna paleodemografska analiza (KSPDA) i njena ograničenja Klasična skeletna paleodemografija je razvijena i formulisana početkom sedamdesetih godina 20. veka, sa metodološkom kodifikacijom u publik- aciji Ačada i Nemeškerija – History of Human Lifespan and Mortality. Autori su izložili više- godišnja istraživanja, koja obuhvataju iskope u istoj regiji od mezolita do srednjeg veka. Paleo- demografsku analizu su temeljili na izradi tzv. 24 Erik  Trinkaus, “Late Pleistocene adult mortality patterns and modern human establishment.” Proceedings of the National Academy of Sciences 108 (January, 2011): 1267–71. doi:10.1073/pnas.1018700108. 25 Jean-Pierre Bocquet-Appel and Anna Degioanni, “Neander- thal demographic estimates,” Current Anthropolog y 54 (December, 2013): S202-S213, https://www.journals.uchicago.edu/doi/pdf- plus/10.1086/673725 (pristupljeno 27. 4. 2017.). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 64 tablica mortaliteta ili životnih tabela (life tables), pod pretpostavkom o stacionarnosti populacije, a na osnovu fizičko-antropološke ocene starosti i pola pojedinačnih skeleta.26 Radilo se o jednom zaokruženom paketu demografskih tehnika, ali je vremenom uočeno da mnogi alati tog paketa zahtevaju reviziju, tako da se 1982. pojavio utica- jan članak naslovljen Zbogom paleodemografiji.27 No, krenimo redom. Demografska rekonstrukcija u KSPDA se dosta razlikuje od demografske analize živih populacija – prvenstveno, zbog niza transfor- macija, koje nas dele od populacije živih do po- pulacije umrlih, odnosno od sistemskog do ar- heološkog konteksta. Kao pretpostavka u izradi tablica mortaliteta u KSPDA, važi i da je popu- lacija u normalnom (atricionom) režimu morta- liteta, što se često može iščitati na osnovu staro- sne strukture skeletne populacije. Za konkretan skeletni materijal se predviđa, da je nepristra- san uzorak ukupne skeletne populacije. To zna- či, da su se svi članovi zajednice sahranjivali na istom mestu, iako je arheološki i etnografski po- tvrđeno, na primer, da se sahrane novorođenčadi i dece mogu tretirati drugačije od sahrana odra- slih. Sem ovog kulturnog faktora, na nedostatak dečijih skeleta utiču i tafonomski faktori, pa se može očekivati još veća smrtnost dece, nego što je to do sada paleodemografski dokumentovano. Od tafonomskih faktora je najznačajnija kiselost zemljišta, koja utiče na povećanu razgradnju i nestanak kostiju, čemu su naročito podložne ko- sti najmlađih, ali i najstarijih individua.28 Temelj za KSPDA je poznavanje polne i sta- rosne strukture skeletne serije. Odredba pola se vrši makroskopskim posmatranjem niza skelet- nih atributa, koji ispoljavaju izraziti polni di- morfizam. Slično važi i za starost, ali uz bar dve otežavajuće okolnosti: nepoklapanja hronološke i biološke starosti, te veće preciznosti u određiva- nju starosti kod dece. Nije sporno, da postoji niz 26 Acsádi and Nemeskéri, History of Human Life Span and Mortality, 263–309.; Mallegni, “Paleoantropologija,” 500. 27 Jean-Pierre Bocquet-Appel and Claude Masset, “Farewell to paleodemography,” Journal of Human Evolution 11, no. 4 (1982): 321. 28 Порчић, Палеодемографија: критички преглед теорије, метода и истраживања, 120, 124–5. skeletnih atributa, čija se morfologija ili veličina menjaju tokom vremena, odnosno kroz procese starenja. Sporno je što se, u zavisnosti od načina života, procesi starenja odvijaju različitom brzi- nom. Zato se može desiti da dve osobe koje imaju isti broj godina – biološki ne izgledaju kao da su iste starosti. Drugim rečima, hronološka starost (broj godina od rođenja do smrti individue) i bi- ološka starost (određena putem klasične makro- skopske antropološke analize) nisu sinonimi.29 Naredni problem se tiče preciznosti u deter- minaciji starosti, pre svega nemogućnosti proce- ne starosti skeleta onih individua, koje imaju više od 50 godina. Naime, prvo što uočite kada vrši- te makroskopsku procenu starosti u KSPDA, je da vam značajno manjkaju individue, čiju bi sta- rost opredeli u 50 godina ili više. Stoga, umesto navođenja intervala, recimo, od 50 do 55 godina, jednostavno je postojala oznaka starosti 45+ (45 ili više godina). Na taj način je automatski izbri- sana, uslovno govoreći, metuzalemska starost i eventualne različite kulturne prakse, koje bi se pročitale iz konteksta sahrane najstarijeg dela populacije.30 Zašto je to tako? Odgovor je u ra- zličitoj pouzdanosti ocene starosti kod odraslih i kod dece. Naime, makroskopski atributi skeleta, koji menjaju morfologiju i/ili veličinu s vreme- nom, uzimaju određene vrednosti, koje naziva- mo skeletnim indikatorima starosti. Ako postoji zakonomernost, na osnovu tog atributa se može određivati starost sa većom ili manjom precizno- šću. Problem je što se preciznost smanjuje sa sta- rošću, što znači da se najtačnije određuje starost kod dece. Na primer, nicanje zuba ili srastanje epifiza dugih kostiju su procesi rasta sa visokom hronološkom rezolucijom, u odnosu na degene- rativne procese, kao što su trošenje zuba, auriku- larnih površina i pubičnih simfiza. Prvi su pod direktnom genetskom kontrolom, dok su drugi podložniji sredinskim faktorima i zavise od na- 29 Ariane Kemkes-Grottenthaler, “Aging through the Ages: Histor- ical Perspectives on Age Indicator Methods,” in  Paleodemography: Age Distributions from Skeletal Samples, eds. Robert D. Hoppa and James W. Vaupel, (Cambridge: Cambridge University Press, 2002), 48–50. 30 Cave and Oxenham, “Identification of the archaeological ‘invis- ible elderly’: An approach illustrated with an Anglo-Saxon exam- ple,” 163. st ud ia universitatis he re d it at i n ev id lj iv a d u g o v eč n o st u a r h eo lo šk o m k o n t ek st u 65 čina života. To je vidljivo čak i u klasičnoj an- tropološkoj podeli starosnih grupa, gde za oso- be do 20 godina starosti imamo čak tri starosne kategorije, koliko ih je i za trostruko duži period od 20 do 80 godina: Infans I (0–6), Infans II (7– 14), Juvenilis (15–20), Adultus (21–40), Maturus (41–60) i Senilis (61–80). Zato je analiza talože- nja zubnog cementa, za sad najprecizniji metod određivanja individualne starosti. Zubni cement se godišnje širi za jedan prsten, što je u velikoj meri pod genetskom kontrolom. Svakako je po- zitivno što je metod, pre svega, zasnovan na fizio- logiji stvaranja zubnog cementa, a ne na poređe- nju sa referentnom zbirkom.31 Referentne osteološke zbirke su formira- ne za potrebe KSPDA i čine ih skupovi skeleta onih individua, za koje imamo istorijske i medi- cinske podatke o vremenu smrti.32 Sa njima pore- dimo (arheološke) skeletne zbirke, kako bi odre- dili vreme smrti u arheološkom kontekstu. Sa porastom broja objavljenih rezultata, postajalo je očigledno nepoklapanje u starosnoj strukturi skeletnih zbirki – kako sa istorijski i etnografski zabeleženim starosnim profilima umrlih popu- lacija, tako i sa modelskim tablicama mortalite- ta, generisanih na osnovu podataka o preindu- strijskim zajednicama. Štaviše, sve arheološke serije pokazuju sledeće zajedničke karakteristike: manjak individua u najmlađoj starosnoj katego- riji (prvenstveno, od 0 do 1 godina); višak indivi- dua između 25 i 45 godina, što se na grafikonima manifestuje kao tzv. grba odraslih; i naposletku, manjak individua starijih od 50 i 60 godina. Ove tri karakteristike se lepo vide na primeru Liben nekropole (Slika 2), koja broji 1327 skeleta (Sever- na Amerika, Ohajo, kraj 1. milenijuma naše ere), ali i na primeru eneolitske Budakalaš nekropo- le33 sa teritorije današnje Mađarske (Slika 3); od- 31 Bocquet-Appel and Masset, “Farewell to paleodemography,” 321 –6.; Порчић, Палеодемографија: критички преглед теорије, метода и истраживања, 123–4. 32 Bethany M. Usher, “Reference Samples: the First Step in Linking Biology and Age in the Human Skeleton,” in Paleodemography: Age Distributions from Skeletal Samples, eds. Robert D. Hoppa and James W. Vaupel (Cambridge: Cambridge University Press, 2002), 29–47. 33 U okviru osnovnih studija arheologije na Filozofskom fakultetu u Beogradu, pri predmetu Paleodemografija, rađen je istraživač- ki rad koji se ticao izrade tablice mortaliteta za badensku nekropo- lu Budakálsz-Luppa csárda na osnovu KSPDA, a prema primarnim podacima o starosti i polu, preuzetim iz kataloga grobova u mono- grafiji o ovom nalazištu (Mária Bondár, “The cemetery (with cato- logue of graves),” in The copper age cemetery of Budakalász, eds. M. Bondár and P. Raczky (Budapest: Pytheas, 2009), 11–196.). Skelet- na serija, koju čine 445 individue, je dala tipičan klasičan paleode- mografski profil sa izraženim pristrasnostima, koje su ugrađene u sam metod, a tiču se manjka individua iz najstarije starosne kate- gorije, odnosno viška individua u adultus kategoriji (grba odraslih). Slika 2. Starosna struktura Liben (Libben) nekropole (parametar dx iz tablice mortaliteta je proporcija umr- lih tokom intervala x). Kao referentna je isprekidanom linijom data starosna struktura prema modelskoj tabli- ci mortaliteta za preindustrijske zajednice sa očekivanim životnim vekom pri rođenju od 20 godina (Izvor: Порчић, Палеодемографија: критички преглед теорије, метода и истраживања, слика 49, 138.). Slika 3. Starosna struktura populacije umrlih za eneolits- ku nekropolu Budakalász (Dx je broj umrlih po starosnoj kategoriji). Primetna je „grba odraslih” karakteristična za grafikone starosne strukture skeletnih zbirki, koja se od- nosi na višak individua između 20 i 40 godina starosti, a postoji manjak individua uzrasta 0 do 5 godina i individ- ua preko 60 godina. Najveća smrtnost žena je na vrhun- cu reproduktivnog perioda (Izvor: osobni istraživački rad Zorana Dimković.). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 66 nosno, vidljive su na starosnim profilima svih skeletnih zbirki, dobijenim putem KSPDA, koje dolaze iz različitih vremena, prostora i kultura. Da li to treba da znači, da je mortalitet praisto- rijskih zajednica bio drastično drugačiji u odno- su na mortalitet preindustrijskih zajednica, koje možemo etnografski da posmatramo ili je, pak, u pitanju nešto vezano za sam metod? Istraživa- či Liben nekropole su tvrdili, da je u pitanju ovo prvo: demografsko iskustvo autentičnih praisto- rijskih ljudi je drugačije u odnosu na preindu- strijske zajednice, koje su etnografski zabeležene. Smatrali su da je, zbog kontakta sa Evropljani- ma, došlo do smanjenja mortaliteta usled do- stupnije bolje nege, ali i do povećanja mortalite- ta usled različitih bolesti (naročito mortaliteta dece), pa je zapravo ono što vidimo arheološki – jedno autentično demografsko iskustvo ljudi pre kontakta sa Evropljanima. Ipak, posumnja- lo se u ovo objašnjenje, te je baš na osnovu sta- rosne strukture umrlih sa Liben nekropole, pro- računato kako bi izgledala struktura živih ljudi. Pokazalo se, da bi u hipotetičkoj populaciji živih dominirale veoma mlade osobe i deca koja ne- maju ni roditelje, a ni dede i babe, zbog visokog mortaliteta, što znači da bi takva populacija bila pod ogromnim stresom, jer ne bi bilo dovoljno ljudi koji bi mogli da proizvode hranu. Ovi re- zultati su naveli paleodemografe na razmišljanje, da postoji nešto u metodu KSPDA, što proizvo- di gore pomenuti obrazac (manje umiranje beba, zatim tzv. grba odraslih i manjak najstarijeg dela populacije). Kada je reč o učestalosti najmlađih, tu su se ponudila rešenja, koja se tiču tafonomi- je i različitih kulturnih praksi. Ali, i dalje je osta- jalo nerešeno pitanje objašnjenja viška umrlih u Starosna i polna struktura svedoče o atricionom mortalitetu i po- kazateljima fertiliteta, koji su u skladu sa dosadašnjim istraživan- jima za eneolitski period. Upućuje na sistemsku (živu) populaciju koja je mogla da broji prosečno samo oko 55 individua, s obzirom na trajanje nekropole od 240 godina i na očekivani životni vek na rođenju od oko 27 godina, što se takođe uklapa u prosečne vredno- sti za eneolit. Sa druge strane, evidentan je manjak individua iz na- jmlađe starosne kategorije, za koje je opravdano očekivati veći broj, pogotovu kad se ima u vidu procenjena visoka stopa rasta od 1.75%. Polna struktura odraslih svedoči o većoj smrtnosti žena u odnosu na muškarce, s tim da je najupadljivija razlika među polovima je u starosnoj kategoriji adultus sa gotovo dvostrukim udelom žena u odnosu na muškarce, iz čega sledi da je najveća smrtnost žena bila upravo na vrhuncu reproduktivnog perioda. periodu od 25 do 45 godina i manjak umrlih u dubljoj starosti.34 Kao što je rečeno, godine 1982. pojavio se članak Zbogom paleodemografiji, gde su auto- ri Boke-Apel i Mase, izneli tri osnovna zaključ- ka o KSPDA: 1. da su ocene starosti arheoloških populacija u proseku uvek pristrasne ka proseč- noj starosti referentne populacije, što znači, da će od toga kolika nam je prosečna starost u referen- tnoj zbirci, zavisiti ocena starosti u arheološkoj situaciji; 2. da korelacije između indikatora sta- rosti i same ostvarene starosti nisu dovoljno vi- soke, što daje veliku marginu greške (na primer, ako je reč o jednom prilično nepreciznom indi- katoru, kao što je srastanje lobanjskih šavova, ve- liki je raspon godina u kojima dolazi do srastanja određenog šava, tako da imamo nepreciznost od oko bar petnaestak godina u oceni starosti odra- slih osoba) i 3. usled svega ovoga, KSPDA imi- tira starosnu strukturu referentne serije i ne do- nosi nikakvo novo znanje o demografiji ljudi u prošlosti. Boke-Apel i Mase su ovo ilustrova- li pomoću linearne regresije. Prikazali su, da je prosečna ocenjena starost arheološke serije pro- sta mimikrija prosečne starosti referentne serije. Znači, kako se bude menjao oblik starosne struk- ture referentne serije, menjaće se i ocena starosti u arheološkoj seriji, što je loša situacija, budući da postoji samo jedna ispravna starosna struktu- ra i jedna prosečna starost arheološke serije. Ovo je ozbiljan minus KSPDA, poznat kao skeletna mimikrija. Srž problema je u nepouzdanoj pri- marnoj oceni starosti individue na osnovu indi- katora, jer starost uzrokuje vrednost indikatora, a ne obratno. U arheološkom kontekstu, poznat nam je indikator, te kad želimo da predviđamo starost na osnovu indiktora, tu više nema stabil- nosti, pošto vrednost indikatora ni na koji način ne uzrokuje starost.35 34 Richard S. Meindl, Robert P. Mensforth and C. Owen Lovejoy, “The Libben Site: a Hunting, Fishing, and Gathering Village from the Eastern Late Woodlands of North America. Analysis and Implications for Palaeodemography and Human Origins,” in Recent Advances in Palaeodemography, ed. Jean-Pierre Bocquet-Appel (Dordrecht: Springer, 2008), 259–75.; Порчић, Палеодемографија: критички преглед теорије, метода и истраживања, 137–9. 35 Bocquet-Appel and Masset, “Farewell to paleodemography,” 322–4. st ud ia universitatis he re d it at i n ev id lj iv a d u g o v eč n o st u a r h eo lo šk o m k o n t ek st u 67 Starosna mimikrija arheološkog skeletnog materijala predstavlja objašnjenje za tipični obra- zac mortaliteta dobijen putem KSPDA: relativ- ni višak individua u odraslim starosnim katego- rijama i manjak najstarijih individua. U praksi, recimo, za ocenjivanje starosti na osnovu morfo- logije pubične simfize, kao referentna zbirka je služila zbirka skeleta američkih vojnika poginu- lih u korejskom ratu sredinom 20. veka, tako da je prosečna starost za sve indikatore bila pristra- sna ka mlađim starosnim kategorijama, s obzi- rom na to da vojničku populaciju čine uglavnom mlađi odrasli muškarci.36 Zaključak Kada je reč o paleodemografiji, prvo što treba imati na umu je da arheološka skeletna populaci- ja nije preslikana sinhrona živa populacija, niti joj odgovara po veličini i strukturi, već se događa niz sukscesivnih transformacija od sistemskog do arheološkog konteksta. Jedna od metoda re- konstrukcije demografskih parametara žive pop- ulacije (u prošlosti) je klasična skeletna paleode- mografska analiza (KSPDA). Za ovu analizu je polazna tačka određivanje pola i starosti za svaku individuu iz arheološke skeletne serije, koje se potom grupišu u staro- sne intervale od po pet godina i u kategorije in- fans, juvenilis, adultus, maturus, senilis. Primar- ni podaci o oceni individualne starosti i pola se tako pretvaraju u formu pogodnu za konstrukci- ju tablice mortaliteta (life tables), na osnovu koje možemo izračunati očekivani životni vek pri ro- đenju, koji se pogrešno interpretirao i kao duži- na maksimalnog trajanja života. Takođe, preko istih tablica, se dolazi do procene trajanja života i za sve ostale starosne intervale, računa se vero- vatnoća smrti, te veličina živih populacija u proš- losti i dobija se krivulja preživljavanja. Grafički prikaz izračunatih paleodemografskih parame- tara (starosni profil populacije), dalje se poredi sa drugim populacijama, pošto možemo pretposta- viti da generalno na sve skeletne populacije delu- ju isti faktori pristrasnosti. Uz to se može odre- 36 Порчић, Палеодемографија: критички преглед теорије, метода и истраживања, 139–41. diti, da li je starosni profil posledica normalnog režima mortaliteta, a ne nekog vanrednog kata- strofičnog događaja, što bi dalo drastično druga- čije stope mortaliteta i koliko-toliko preslikava- nje starosne strukture živih u strukturu umrlih. Pri normalnom (atricionom) režimu mortalite- ta, međutim, pojavljuje se tipično kod arheološ- kih zbirki, jedan obrazac starosne strukture sa većom učestalošću mlađih odraslih osoba i ne- dostatkom starijih osoba. Problem je suštinski vezan za razvijanje metoda ocenjivanja starosti na osnovu referentne zbirke, a manifestuje se kao manjak individua u najmlađoj starosnoj katego- riji (pre svega, od 0 do 1 godina), lažno povećanje učestalosti individua između 20 i 40 ili između 25 i 45 godina (što se na grafikonima manifestu- je kao tzv. grba odraslih) i, manjak individua sta- rijih od 50 i 60 godina. Razlog tome je starosna mimikrija skeletne zbirke: njena prosečna starost teži ka prosečnoj starosti referentne zbirke. Do- datno, zbog nepreciznosti indikatora individual- ne starosti, KSPDA produkuje netačne starosne profile skeletnih populacija. Problem se odnosi pre svega na procenu starosti odraslih osoba, jer je veći raspon za određene vrednosti indikatora kod odraslih, posebno onih u dubljoj starosti, a samim tim i nepreciznost, nego kod dece i ado- lescenata.37 Nasuprot negaciji dugovečnosti u arheološ- kom zapisu, uzeti zajedno, istorijski i etnografski podaci, kategorično pobijaju hipotezu da je sta- renje u prošlosti rapidnije nastupalo nego danas. Ako se tome pridodaju dokazi iz evolucione bio- logije i antropologije – o potmenopauzalnoj du- govečnosti ljudi i kuturnoj instituciji baka i deka – već od gornjeg paleolita možemo da pretposta- vimo porast učestalosti indvidua, sa maksimal- nim životnim vekom bar duplo većim od 35 go- dina. Naravno da je zbog razvoja medicine došlo do produženja prosečnog životnog veka, ali ra- zlike u dugovečnosti – kao biološkom kapacite- tu naše vrste, a potom i kao verovatnoj kulturnoj adaptaciji u evropskom gornjem paleolitu – nisu toliko dramatične, kad je reč o prosečnoj dužini 37 Ibid, 141. st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 68 maksimalnog trajanja života u preindustrijskim i industrijskim zajednicama. Naposletku, sumirajući razloge za neslaga- nje klasičnih skeletnih podataka sa pisanim, et- nološkim i biološkim izvorima o ljudskoj du- govečnosti, mogu se izdvojiti sledeće najvažnije pristrasnosti ka većoj učestalosti mlađih odra- slih individua u skeletnim zbirkama i posle- dičnog brisanja doživljavanja duboke starosti u prošlosti: a) izjednačavanje očekivanog životnog veka pri rođenju (koji je u preindustrijskim po- pulacijama izrazito smanjen zbog velike smrt- nosti beba) i prosečnog maksimalnog trajanja života, b) izjednačavanje hronološke i biološke starosti, c) nepreciznost makroskopskih skelet- nih indikatora za individue preko 50 godina sta- rosti, i d) skeletna mimikrija u KSPDA. Povzetek Paleodemografske raziskave so zelo pomembne pri ar- heoloških in antropoloških teorijah. Gre za demograf- sko proučevanje ljudi iz preteklosti, ki temelji na arheo- loških ostankov. Klasična skeletna paleodemografija se ukvarja z raziskavami okostij z arheoloških najdišč. Po klasični metodi, ki se izvaja s pomočjo makroskopske analize, skeletni ostanki kažejo, da je bila pogosto velika smrtnost odraslih individua od 20 do 40 let in da v pre- teklosti ni bilo ljudi starejših od 50 in 60 let. Ko je ugoto- vljeno, da se ta vzorec ponavlja v vseh predindustrijskih populacijah, ne glede na prostor in čas, se je v osemde- setih letih 20. stoletja izrazil resno kritiko klasične ske- letne paleodemografske analize. Po drugi strani, biolo- ški, zgodovinski in etnološki podatki podpirajo obstoj dolgoživosti v predindustrijskih skupnostih. Poleg ske- letne mimikrije, negaciji dolgoživosti v arheološkem kontekstu so prispevali: izenačenje pričakovane življenj- ske dobi ob rojstvu (ki je v predindustrijskih populaci- jah veliko manjša, zaradi visoke umrljivosti dojenčkov) in povprečnega maksimalnega trajanja življenja, nato pa izenačevanje kronološke in biološke starosti ter netoč- nost makroskopskih skeletnih kazalnikov starosti za po- sameznike, ki so starejši od 50 let. Summary Paleodemographic research is of great importance in archeological and anthropological theories. This is a de- mographic study of people from the past based on ar- chaeological remains. In the context of skeletal paleode- mography, these remains are skeletal remains of people, whose macroscopic analysis of the age at the moment of death, determined the increased mortality of adults between 20 in 40 years and the shortage of people old- er than 50 and 60 years. Because this pattern was repeat- ed (in both hunting-gathering and farming communi- ties, that is, in all preindustrial populations, regardless of space and time) in the 1980s was made a serious critique of classic skeletal paleodemographic analysis. On the other hand, biological, historical and ethnological data support the existence of longevity in preindustrial com- munities. In addition to skeletal mimicry, the negation of longevity in the archaeological context contributed to: equalizing life expectancy at birth (extremely low in preindustrial populations due to the high mortality of the children) and the average maximum life expectan- cy, then equalizing calendar and biological age, and the inaccuracy of macroscopic skeletal age indicators for in- dividuals over 50 years. Literatura Acsádi, György, and  János Nemeskéri. History of Human Life Span and Mortality. Budapest: Akadémiai Kiado, 1970. Bocquet-Appel, Jean-Pierre, and Claude Masset. “Farewell to paleodemography.” Journal of Human Evolution 11, no. 4 (1982): 321–33. Bocquet-Appel, Jean-Pierre, and Anna Degioanni. “Neanderthal demographic estimates.” Current Anthropology 54 (December, 2013): S202–13. https:// www.journals.uchicago.edu/doi/ pdfplus/10.1086/673725 Bondár, Mária. “The cemetery (with catologue of graves).” In The copper age cemetery of Budakalász, eds. M. Bondár and P. Raczky, 11–196. Budapest: Pytheas, 2009. Caspari, Rachel, and Sang-Hee Lee. “Older age becomes common late in human evolution.” Proceedings of the National Academy of Sciences 101 (July, 2004): 10895–900. doi: 10.1073/pnas.0402857101. st ud ia universitatis he re d it at i n ev id lj iv a d u g o v eč n o st u a r h eo lo šk o m k o n t ek st u 69 Caspari, Rachel, and Sang-Hee Lee. “Is human longevity a consequence of cultural change or modern biology?” American Journal of Physical Anthropology 129, (April, 2006): 512–7. doi:10.1002/ajpa.20360. Cave, Christine, and Marc Oxenham. “Identification of the archaeological ‘invisible elderly’: An approach illustrated with an Anglo-Saxon example.” International Journal of Osteoarchaeology 26, (August 2014): 163– 75. doi: 10.1002/oa.2408. Chamberlain, Andrew. Demography in Archaeology. Cambridge: Cambridge University Press, 2006. Croft, Darren P., Lauren J. N. Brent, Daniel W. Franks and Michael A. Cant. “The evolution of prolonged life after reproduction.” Trends in Ecology & Evolution 30 (July, 2015): 407–16. doi: 10.1016/j.tree.2015.04.011. Gurven, Michael, and Hillard Kaplan. “Longevity among Hunter-Gatherers: A Cross-Cultural Examination.” Population and Development Review 33 (Jun 2007): 321–65. http://www.jstor.org/ stable/25434609. Hall, John E. “Female Physiology Before Pregnancy and Female Hormones.” In Guyton and Hall Textbook of Medical Physiology, 13th edition, 1037–54. Philadelphia: Elsevier Saunders, 2016. Harlow, Mary, and Ray Laurence. Growing Up and Growing Old in Ancient Rome. London: Routledge, 2002. Hawkes, Kristen, J. F. O’Connell, N. G. Blurton Jones, H. Alvarez and Eric L. Charnov. “Grandmothering, Menopause, and the Evolution of Human Life Histories.” Proceedings of the National Academy of Sciences  95 (February 1998): 1336–39, doi:10.1073/pnas.95.3.1336. Hawkes, Kristen. “Grandmothers and the evolution of human longevity.” American Journal of Human Biology 15 (April 2003): 380–400, doi:10.1002/ajhb.10156. Kemkes-Grottenthaler, Ariane. “Aging through the Ages: Historical Perspectives on Age Indicator Methods.” In Paleodemography: Age Distributions from Skeletal Samples, eds. Robert D. Hoppa and James W. Vaupel, 48–72. Cambridge: Cambridge University Press, 2002. Mallegni, Francesco. “Paleoantropologija.” U Arheološki rječnik, ur. Daniele Manacorda i Ricardo Francovich, 495–502. Zagreb: Sandorf, 2014. Meindl, Richard S., Robert P. Mensforth and C. Owen Lovejoy. “The Libben Site: a Hunting, Fishing, and Gathering Village from the Eastern Late Woodlands of North America. Analysis and Implications for Palaeodemography and Human Origins.” In Recent Advances in Palaeodemography, ed. Jean-Pierre Bocquet-Appel, 259–75. Dordrecht: Springer, 2008. Peccei, Jocelyn S. “Critique of grandmother hypothesis: old and new.” American Journal of Human Biology 13 (May 2001): 434–52. doi: 10.1002/ajhb.1076. Порчић, Марко. Палеодемографија: критички преглед теорије, метода и истраживања. Београд: Универзитет у Београду, Лабораторија за биоархеологију, 2016. Shahar, Shulamith. Growing Old in the Middle Ages: ‘Winter Clothes Us in Shadow and Pain’. London: Taylor & Francis, 2002. Shanley, Daryl P., and Thomas B. L. Kirkwood. “Evolution of the human menopause.” BioEssays 23 (March 2001), 282–87. doi: 10.1002/1521-1878(200103)23:3<282::AID- BIES1038>3.0.CO;2-9. Šašel Kos, Marjeta. “Nutrices: the most popular goddesses at Poetovio.” In Zentralort und Tempelberg. Siedlungs- und Kultentwicklung am Frauenberg bei Leibnitz im Vergleich, Akten des Kolloquiums im Schloss Seggau am 4. und 5. Mai 2015, hrsg. Manfred Lehner st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 70 und Bernhard Schrettle, 167–74. Wien: Phoibos Verlag, 2016. Trinkaus, Erik. “Late Pleistocene adult mortality patterns and modern human establishment.” Proceedings of the National Academy of Sciences 108 (January, 2011): 1267–71. doi:10.1073/pnas.1018700108. Usher, Bethany M. “Reference Samples: the First Step in Linking Biology and Age in the Human Skeleton.” In Paleodemography: Age Distributions from Skeletal Samples, eds. Robert D. Hoppa and James W. Vaupel, 29–47. Cambridge: Cambridge University Press, 2002. Visočnik, Julijana, in Maja Sužnik. “Vojaški napisi iz Celeje in njene okolice.” Arheološki vestnik 59 (2008): 325–57. http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:doc- WSQU4VXK. st ud ia universitatis he re d it at i st ud ia universitatis he re d it at i st ud ia universitatis he re d it at i Kaštelir nad Kortami pri Izoli je ena od najbolje poznanih prazgodovinskih naselbin v slovenskem delu Istre. Najdišče je prvi omenjal že Pietro Coppo v 16. stoletju, na začetku 20. stoletja ga je Carlo Marche- setti označil kot Il castelliere d‘Albuzzano presso Corte d‘Isola, prve sistematične arheološke raziskave pa so potekale v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja. Z njimi je bil tudi prvič potrjen izjemen pomen najdišča kot prazgodovinskega kaštelirja. Med leti 2008 and 2014 je arheološka lokacija Kaštelir nad Kortami postal glavni poudarek projekta „Kaštelir nad Kortami – Kulturno-rekreacijski part“, ki ga je finančno podpi- rala Občina Izola, izvajali pa raziskovalci Univerze na Primorskem. V članku prikazujemo rezultate ar- heološkega testnega sondiranja, izvedenega v letu 2014, ki kažejo na to, da je Kaštelir nad Kortami pot- rebno razumeti ne samo kot prazgodovinsko naselbinsko točko ampak tudi kot prostor zelo zgodnje rimske poselitve. Ključne besede: Kaštelir nad Kortami, prazgodovinsko gradišče, rimska poselitev, Istra Kaštelir above Korte near Izola is one of the best known prehistoric settlements in the Slovenian part of Istria. The site was first mentioned by Pietro Coppo in the 16th Century, at the beginning of 20th Cen- tury Carlo Marchesetti described the site as Il castelliere d‘Albuzzano presso Corte d‘Isola, however the first proper archaeological excavation took place in the 60’s and 70’s of 20th Century. With it the site was con- firmed as a prehistoric hillfort of exceptional importance. Between 2008 and 2014 Kaštelir has been a main focus of the project “Kaštelir above Korte - Cultural and recreational park”, financially support- ed by the Municipality of Izola and conducted by research team from University of Primorska. In arti- cle we are presenting results of the archaeological test probing, done in 2014, which demonstrates that Kaštelir above Korte must be considered not only as a prehistoric settlement but also a place of a very early Roman settlement. Key words: Kaštelir above Korte, prehistoric hillfort, roman settlement, Istra Arheološke raziskave na lokaciji Kaštelir nad Kortami v letu 2014 Alenka Tomaž, Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem, Koper Maša Sakara Sučević, Pokrajinski muzej Koper 71 Kaštelir nad Kortami pri Izoli velja za eno večjih prazgodovinskih naselbin v slov-enskem delu Istre. Leži na 271 m nad- morske višine tik nad vasjo Korte na južni vz- petini grebena, ki se vleče od Kort do Malije. Sam vrh Kaštelirja je, geomorfološko gledano, obsežna planota ovalne oblike, vsem poznano arheološko najdišče pa leži na vzdolžni vzpetini s položnimi pobočji na vzhodni in strmim pad- cem na severni strani. Sledi obodne arhitekture prazgodovinskega gradišča/kaštelirja so sicer še dobro vidni, vendar na več mestih povsem pre- raščeni z neprehodnim rastjem (sl. 1). Med leti 2008–2014 je potekal projekt Kaštelir nad Kortami – Kulturno rekreacijski park, ki ga je ob podpori Občine Izola izvajal In- štitut za dediščino Sredozemlja Znanstveno-ra- doi: ht t ps://doi .org/10. 26493/2350-54 43.5(1)71-100 st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 72 ziskovalnega središča Univerze na Primorskem1. V okviru projekta so se poleg promocijskih de- javnosti izvajale tudi arheološke terenske ra- ziskave2 ter vzdrževanje in čiščenje ohranjenih arhitekturnih ostalin - kamnitih struktur. V letu 2014 so arheološke raziskave potekale v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Koper (šte- vilka kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev arheološke ostaline Ministrstva za kulturo Republike Slovenije: 62240-375/2014/2, koda raziskave: 14-0423). Cilj arheološke raziskave je bilo dokumenti- ranje ene od bolje ohranjenih kamnitih grobelj/ struktur na parc. št. 1504 k.o. Dvori nad Izolo ter testno sondiranje ob njenem vznožju za po- trebe definiranja stratificiranosti arheološkega zapisa na najvišjem delu Kaštelirja, kar bi omog- 1 Od leta 2016 delujejo kot Inštitut za arheologijo in dediščino Fakul- tete za humanistične študije Univerze na Primorskem. 2 Terenska arheološka raziskava je delno potekala tudi okviru razi- skovalnega programa Sredozemlje in Slovenija (P6-0272), ki ga fi- nancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slove- nije. očilo tudi natančnejšo oceno arheološkega po- tenciala najdišča. Poleg čiščenja večje kamnite groblje (označene z zaporedno št. 1) je bila do- datno očiščena tudi manjša kamnita struktura (označena s št. 2). Arheološke raziskave v obliki testnega sondiranja so potekale na prostoru, ve- likosti 4 x 4 m na ožjem območju kamnite gro- blje 1, kjer je bilo poznavanje stratifikacije arhe- oloških plasti Kaštelirja dejansko najmanjše. Terenske raziskave so potekale med 12.11.2014 in 17.12.2014, z manjšimi časovnimi presledki. Raziskavo je izvedla ekipa Univerze na Primorskem v sodelovanju s sodelavci Pokra- jinskega muzeja iz Kopra, pod vodstvom doc. dr. Alenke Tomaž (UP). Ekipo na terenu so po- leg namestnice vodje dr. Maše Sakara Sučević (PMK) sestavljali še Mateja Ravnik, Maruša Bizjak, Tina Kompare, Aleš Ogorelec, Andrej Preložnik, Ivana Pintarič in študentje podiplom- skega študijskega programa Arheološka dedišči- na Sredozemlja Fakultete za humanistične študi- Slika 1. Kaštelir na Kortami, aero-foto posnetek širšega območja (foto: A. Ogorelec, arhiv IAD UP FHŠ). st ud ia universitatis he re d it at i a r h eo lo šk e r a z is k av e n a l o k a c ij i k a št el ir n a d k o rt a m i v l et u 2 01 4 73 je Univerze na Primorskem, Valentin Babuder, Aleksander Močibob in Peter Šuler. Kaštelir nad Kortami – kratka zgodovina arheoloških raziskav Zgodovina raziskav Kaštelirja nad Kortami je bila ob več priložnostih že nadrobno predstavl- jena tudi širši javnosti3, zato na tem mestu nav- ajamo le najpomembnejše poudarke iz relativno dolge zgodovine raziskav najdišča. Najstarejša omemba najdišča sodi v 16. sto- letje. Pietro Coppo omenja Kaštelir z imenom Albucan, kot starodavno prebivališče Izolčanov in sicer, da gre za enega najvišjih hribov v notran- josti Istre, na pol poti do Grožnjana. Grki naj bi kraj poimenovali Vrano Casto (oz. Vrano Cas- 3 Maša Sakara Sučević, Prazgodovinska keramika med Miljskim za- livom in porečjem Mirne, (Fakulteta za humanistične študije, Uni- verza na Primorskem, doktorska disertacija – neobjavljena, 2012); Alenka Tomaž in Maša Sakara Sučević, Kaštelir nad Kortami – his- torična analiza prostora (elaborat) (Koper: Inštitut za dediščino Sre- dozemlja, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerza na Primor- skem, 2014). tro, tudi Castro - Uranion), Latinci Castelaerio oz. Castel Celeste oz. Castru Arium, v vulgar- nem jeziku pa naj bi mu rekli Castelir (Kaštelir)4. Hrib Albucan omenja tudi G. Thamar leta 1581. D. Fortunato Olmo pa leta 1885 navede vsa antična poimenovanja, ki se razlikujejo od po- imenovanj Pietra Coppa le s podatkom o poi- menovanju Argonautov, ki naj bi ga imenovali Vranio.5 Carlo Marchesetti je Kaštelir opisal kot Il castelliere d‘Albuzzano presso Corte d‘Isola. Obe- nem je podal načrt gradišča z obodnim in dvema prečnima nasipoma ter omenil, da je bila pred kakšnim letom (torej okrog leta 1900) tu najde- na, danes izgubljena, bronasta sulična ost: bella lancia di bronzo6. 4 Sakara Sučević, Prazgodovinska keramika med Miljskim zalivom in porečjem Mirne. 5 Ime Albuzan se med italijansko govorečim prebivalstvom ohrani vsaj še do druge svetovne vojne, kot kažejo napisi na škatlah v de- poju PMK iz leta 1941. 6 Carlo Marchesetti, I castellieri preistorici di Trieste e della regione Giulia (Trieste: Museo civico di Storia naturale, 1903), 74, t. 9: f. 1. Slika 2. Kaštelir na Kortami, aero-foto posnetek očiščenih kamnitih struktur v letu 2009 (foto: A. Ogorelec, arhiv IAD UP FHŠ). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 74 Prva sondiranja na vrhu in na pobočjih Kaštelirja je leta 1956 izvedla kustodinja tedan- jega Mestnega muzeja Piran Elica Boltin-Tome. Pri tem je našla bronasto zapestnico rombičnega preseka, ploščat prstan s presegajočimi konci ter lok bronaste certoške fibule, več kosov žlindre in manjše kose hišnega lepa iz železne dobe. Med ostanki rimske materialne kulture pa dele amfor, opek, železne žeblje s polkrožno odebeljeno glav- ico7. Leta 1957 so v celoti izkopali, že v prejšnjem letu deloma izkopan rimski grob z oljenko, pos- odjem, stekleničkami in od ognja poškodovani bronasti strigilis z deli bronaste posodice8. Z ar- heološkimi zaščitnimi in raziskovalnimi izkopa- vanji je Boltin-Tome nadaljevala tudi v letih 1960 in 1962 z večjo sondo na srednjem prečnem na- sipu, da bi ugotovila tehnike gradnje in čas nas- tanka nasipa. Glavni del prazgodovinske nasel- 7 Elica Boltin, “Arheološke najdbe na Kaštelirju nad Kortami,“ Arheo- loški vestnik 9-10/3-4 (1958-59): 237; Elica Boltin, “Kaštelir nad Korta- mi,“ Varstvo spomenikov 7 (1958-59): 279. 8 Elica Boltin, “Kaštelir nad Kortami,“ Varstvo spomenikov 7 (1958-59): 293. bine naj bi bil, glede na vse dotedanje raziskave, na zahodnem delu gradišča. Skladno s to ugot- ovitvijo je severni prerez prečnega nasipa poka- zal, da je zahodni del nasipa bolje ohranjen od vzhodnega9. Detajlna analiza in reinterpretacija izsledkov raziskav Elice Boltin Tome je nadrob- no predstavljena že drugje10, zato je na tem mes- tu ne bomo ponovno obnavljali. Med leti 2008-2010 so potekale na območ- ju Kaštelirja raziskovalne dejavnosti v sklopu delovanja Inštituta za dediščino Sredozemlja UP. Leta 2008 je potekalo čiščenje parcel (od- stranitev rastja), čiščenje kamnitih struktur in foto-dokumentiranje stanja na parceli št. 1706 in 1705 k.o. Dvori nad Izolo (sl. 2). V letu 2009 je bilo v okviru študijske prak- se (UP FHŠ OAD) izvedeno dokumentiran- je (opisno, fotografsko) ohranjenosti kamnitih struktur po celotnem Kaštelirju, izkopani sta 9 Sakara Sučevič, Prazgodovinska keramika med Miljskim zalivom in porečjem Mirne. 10 Sakara Sučevič, Prazgodovinska keramika med Miljskim zalivom in porečjem Mirne. Slika 3. Kaštelir na Kortami, raziskave 2008-2010, območje ekstenzivnega pregleda z prostorsko razdelitvijo zbiralnih enot in lokacija sonde (pripravil A. Ogorelec, arhiv IAD UP FHŠ). st ud ia universitatis he re d it at i a r h eo lo šk e r a z is k av e n a l o k a c ij i k a št el ir n a d k o rt a m i v l et u 2 01 4 75 bili tudi dve testni sondi pod vodstvom Maše Sakara Sučević (UP IDS). Sonda 1/2009 na mes- tu divjega vkopa v zahodnem delu parcele 1706 k.o. Dvori nad Izolo in sonda 2/2009 ob vznož- ju gomile 2 na parceli 1705 k.o. Dvori nad Izo- lo. V letu 2010 pa je bil izveden ekstenzivni pov- ršinski pregled na južnem delu parcele 1706 k.o. Dvori nad Izolo, v obsegu 100 x 10 metrov in zbi- ralnih enotah enote 5 x 2 m ter zaščitne terenske raziskave v obliki sondiranja (sl. 3). Sonda v velikosti cca. 3 x 10 m je poteka- la prečno na rob terase. Izkopavanja so na dan prinesla številno prazgodovinsko in rimskodob- no keramiko in bronasto figurico psa, bronas- to fibulo srednjelatenske sheme in jantarno ja- godo11. Stratigrafikacija plasti je pokazala, da je bilo najdišče uničeno že ob prvem terasiranju, ki naj bi se zgodilo v začetku 20. stol. Le na južnem delu sonde, kjer teren strmo pada, se je ohrani- 11 Maša Sakara Sučević, Andrej Preložnik in Aleš Ogorelec, Prelimi- narno poročilo o zaščitnih arheoloških raziskavah na Kaštelirju nad Kor- tami, parc. št. 1706, k.o. Dvori nad Izolo 2.4.-21.4.2010, (Koper: UP ZRS IDS, 2010). lo domnevno tlakovanje in nekaj jam za stojke, ki pa jih ni bilo moč datirati. Vse ostale plasti so vsebovale premešano gradivo12. Rezultati arheološkega testnega sondiranja v letu 2014 Arheološke raziskave v letu 2014 so se izvajale na območju Korte - arheološko najdišče Kaštelir pri Čedljah (EŠD 7238), v obliki arheološkega test- nega sondiranja z namenom preverbe stratifik- acije ohranjenega arheološkega zapisa na najviš- jem platoju nekdanje prazgodovinske naselbine. Sonda, v velikosti 4 x 4 m, je bila zakoličena na parc. št. 1504, k.o. Dvori nad Izolo, tik ob vznož- ju kamnite strukture 1 (groblje) (sl. 4), kar naj bi omogočilo boljši vpogled v stratificiranost arhe- ološkega depozita na tem delu Kaštelirja, hkra- ti pa omogočilo podrobnejšo oceno arheološke- ga potenciala najdišča. 12 Maša Sakara Sučević, Andrej Preložnik in Aleš Ogorelec, Prelimi- narno poročilo o zaščitnih arheoloških raziskavah na Kaštelirju nad Kortami, parc. št. 1706, k.o. Dvori nad Izolo 2.4.-21.4.2010 (Koper: UP ZRS IDS, 2010). Slika 4. Kaštelir na Kortami, lokacije arheološke testne sonde, kamnite strukture/groblje 1 in kamnite strukture 2 v katastrskem načrtu (pripravil A. Ogorelec, arhiv IAD UP FHŠ). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 76 Območje, izbrano za testno sondiranje, v preteklosti ni bilo podvrženo intenzivni kmeti- jski dejavnosti, zato je bilo pričakovati, da bo na tem delu arheološki zapis ohranjen najbolj celostno. Sondiranje je potekalo na ožjem ob- močju kamnite strukture 1, kjer je bilo dose- danje poznavanje stratifikacije arheoloških plas- ti Kaštelirja dejansko tudi najmanjše. Izkopno polje je bilo locirano severno od poti, ki vodi vzdolžno po Kaštelirju. Območje sonde je bilo pred našim posegom zaraščeno z nižjimi drevesi, podrastjo in zatravljeno. Sondo smo locirali ob severovzhodni, še vidni rob kamnite strukture 1. S pomočjo ana- lize stratifikacije plasti ob vznožju kamnite strukture smo želeli pridobiti boljši vpogled v relativni stratigrafski odnos med še vidno kam- nito strukturo in evidentiranimi arheološkimi plastmi, kar bi lahko pripomoglo k pojasnjevan- ju nastanka omenjene kamnite strukture, kakor tudi njeni časovni opredelitvi. Sonda je bila postavljena na poševno ob- močje, tik ob vidnemu robu kamnite strukture, katero se je končalo z manjšo kotanjo na njen- em severnem delu. Samo površje območja sonde je bilo pred posegom neravno, kar je kazalo na to, da se pod površjem tudi na tem delu najver- jetneje nahajajo plasti kamenja in lomljencev. Pri postavitvi sonde se je bilo potrebno prilagajati še rastju in večjim, vidnim kamnitim ploščam, zato ni imela povsem pravokotne oblike. Sonda je bila razdeljena v štiri kvadrante, velikosti 2 x 2 m, označeme od kv. 1 – do kv. 4. Metodologija in potek raziskave Metodologija terenskih raziskav je bila pogoje- na s standardi arheoloških raziskav, predviden- imi za testna sondiranja13, se pravi, stratigrafsko so se odstranjevale arheološke plasti in zemlji- na, grajene arheološke ostaline pa so se ohran- jale »in situ«. Ker so se v jugozahodnem delu sonde elementi kamnite strukture 1 pojavili že tik pod travnato rušo, smo jih na tem delu ohranjali nedotaknjene. V dogovoru s konservatorjem smo v kamnito strukturo 1 posegli le na zahodnem 13 Pravilnik o arheoloških raziskavah (Ur.l. RS, št. 3/2013). delu sonde v skupni širini 1,3 m, z namenom pre- verbe njene notranje zgradbe in pa stratifikacije plasti pod samo kamnito strukturo. Dokument- acija je obsegala postopke (geodetsko, fotograf- sko in opisno dokumentiranje evidentiranih plasti in arheoloških ostalin), ki so predvideni s strokovnimi standardi arheoloških raziskav. Stratifikacija plasti in arheološke ostaline na območju sonde Arheološke raziskave smo pričeli z odstranjevan- jem travnate ruše (SE 1), ki je bila tanka, do 0,05 cm debela, temno rjava plast glinenega melja, prekoreninjena, sestavljena iz preperela humu- sa s številnim rastjem. Plast je vsebovala odlom- ke rimskodobne keramike in recentne predmete. Pod travnato rušo smo v južnem delu sonde ev- identirali elemente kamnite strukture 1, v sever- nem delu pa smo naleteli na stratifikacijo plasti, ki so se odložile tik ob njej. Elementi kamnite strukture 1 so obsegali dve zgostitvi kamenja, sestavljeni iz večjih kam- nitih plošč in lomljencev peščenjaka velikosti od 30 x 20 cm do 130 x 60 cm (označeni kot SE 2). Prva zgostitev kamenja v obliki pasu se je naha- jala na sredini sonde v širini 1,30 m, druga pa ob severnem robu izkopnega polja sonde v velikosti 1 x 1,1 m. Kamni so ležali tesno skupaj in so bili interpretirani kot zunanji venec kamnite struk- ture 1. Južno od te zgostitve je ležala plast kam- nov in lomljencev peščenjaka velikosti od 10 x 10 do 15 x 20 cm, označena s SE 4. Kamenje je leža- lo v zgornjem delu pobočja v širini 1,6 m. Pros- tor med kamni je bil zapolnjen z rjavo glineno meljasto, humusno prstjo, ki je bila podobna SE 3 (sl. 5). Kamnita struktura 1 je ležala na rimskodob- ni plasti SE 16, katera je evidentirana kot plast temno rjavega glinenega melja, ki je vsebovala odlomke rimskodobne keramike, redke odlom- ke prazgodovinske keramike, kosti, školjke in redek gradbeni material. Plast je vsebovala tudi precej kamenja manjših dimenzij, peščenjaka in fliša nepravilnih in pravilnih oblik, nekateri med njimi so nekateri tudi ožgani. Plast lahko označimo za ruševinsko plast z več kamenja. Pod st ud ia universitatis he re d it at i a r h eo lo šk e r a z is k av e n a l o k a c ij i k a št el ir n a d k o rt a m i v l et u 2 01 4 77 njo je ležala rimskodobna plast (SE 14), sestavlje- na iz zelo temno sivega glinenega melja, ki je vse- boval veliko količino sicer močno razdrobljene rimskodobne keramike, nekaj odlomkov praz- godovinske keramike, kosti, školjke ter kamni- to kocko, kamnit izvrtek in 3 odlomke kamni- tih žrmelj (sl. 6). Plast SE 14 se je nahajala po celotnem raziskanem delu sonde, tudi v njen- em severozahodnem delu in je ležala neposred- no na geološki osnovi (SE 15). Kamni peščenja- ka v plasti SE 14 so po večini velikosti do 8 x 5 cm. Manj kamenja je bilo v severnem delu plas- ti, več pa v bližini obeh kamnitih grobelj SE 4 in 12. V plasti je bila odkita izjemna količina polžev in manj školjk. Material v severozahodnem delu sonde bolj razdrobljen (odlomki do 2 cm po- gostejši). Plast je bila debela do 0,15 m. Plast lah- ko interpretiramo kot ostalino rimskodobne kulturne plasti. V severovzhodnem delu sonde je pod travna- to rušo (SE 1) po celotni širini sonde ležala rjava plast glinenega melja, prekoreninjena, humusna in gnetljiva, označena s SE 3. Plast je vsebovala rimskodobne odlomke keramike, odlomke rim- skodobnega gradbenega materiala, kosti, školjke, odlomek brusa in manjše kepe ožgane gline. De- Slika 5. Kaštelir na Kortami, sonda 1, georeferenciran kompozitni foto-tloris plasti in arheoloških ostalin po odstranitvi travnate ruše (foto: A. Ogorelec, arhiv IAD UP FHŠ). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 78 belina plasti je znašala 0,08 m. Odložila se je le v tem delu sonde v širini 1,5 m. Pod njo se je v sever- ovzhodnem delu nahajala plast SE 12, plast tem- no rjavega glinenega melja, ki je vsebovala tudi številno kamenje in lomljence peščenjaka, ve- likosti do 25 x 20 cm. Plast ni bila čvrsta, prostor med kamenjem pa je bil zapolnjen s temno rja- vo prstjo. Plast kamenja je razčlenjena, manjše zgostitve kamenja pa so se nahajale še zahodno in južno od SE 2. Podobna je bila plasti SE 16, ki smo jo zasledili v jugozahodnem vogalu sonde pod kamnito strukturo. Tudi v tem delu sonde je bilo razvidno da SE 4 leži nad SE 12, obe pa prekrivata kamnite plošče SE 2. V nasprotnem, severozahodnem delu sonde je pod SE 3 ležala zelo temno sivo rjava plast glinenega melja, debeline do 0,10 m (SE 9), pre- koreninjena, ki je vsebovala odlomke rimskod- obne keramike in malo školjk. Pod njo je ležala tanka lisasta, zelo temno sivo rjava do sivo rja- va plast glinenega melja (SE 13), ki je vsebovala odlomke rimskodobne in redke odlomke praz- godovinske keramike, kamen (brus?), kosti, škol- jke in en odlomke gradbenega rimskodobne- ga materiala. Plast SE 13 je ležala nad SE 14, ki Slika 6. Kaštelir na Kortami, sonda 1, georeferenciran kompozitni foto-tloris rimskodobne plasti SE 14 in arheoloških ostalin kamnite strukture 1 (foto: A. Ogorelec, arhiv IAD UP FHŠ). st ud ia universitatis he re d it at i a r h eo lo šk e r a z is k av e n a l o k a c ij i k a št el ir n a d k o rt a m i v l et u 2 01 4 79 je bila interpretirana kot rimskodobna kulturna plast. Pod SE 14 pa je na celotni raziskani pov- ršini ležala SE 15, rumenkast fliš, geološka os- nova (sl. 7).V geološko osnovo ni bilo vkopanih nikakršnih jam ali drugih objektov. Na raziska- nem delu tudi ni bilo zaslediti intaktnih praz- godovinskih plasti. Prazgodovinske najdbe so se nagajale le v sekundarnih kontekstih. Arheološko drobno gradivo Arheološko gradivo, odkrito pri arheoloških raziskavah testne sonde 1, je bilo sicer dokaj številčno, vendar zelo slabo ohranjeno. Gradivo je bilo odkrito v plasteh SE 3, SE 5, SE 8-10, SE 13, SE 16, SE 4/2 in SE 14. Gradivo je bilo oprano, sortirano in odbrano za katalogizacijo. Katalog arheološkega drobnega gradiva po posameznih arheoloških kontekstih V katalogu predstavljamo izbor najdb z arheološ- kega najdišča Kaštelir nad Kortami, ki obsega 57 odlomkov gradiva, izdelanega iz keramike, kam- na, kovine in stekla, ki po večini pripada rim- skemu obdobju, nekateri odlomki pa so opredel- jeni kot prazgodovinski. Slika 7. Kaštelir na Kortami, sonda 1, georeferenciran kompozitni foto-tloris geološke osnove SE 15 in arheoloških osta- lin kamnite strukture 1 (foto: A. Ogorelec, arhiv IAD UP FHŠ). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 80 Opisi keramičnih najdb delno sledijo oblik- ovno - tehnološkem obrazcu, kot ga je predlaga- la M. Horvat14. Predmeti so predstavljeni opis- no, grafično v fototabelah v merilu 1 : 2 (sl. 8 - 11), del njih pa je bilo tudi izrisanih (sl. 12 - 14). Fotografije in izdelava fototabel je delo Aleša Ogorelca, najdbe je narisala Janja Tratnik Šumi. Predmeti so v katalogu razporejeni po fazah, katerim pripadajo stratigrafske enote (SE), v kat- erih so bili najdeni, od najstarejše faze do najm- lajše faze. V primeru, da SE vsebuje odlomke ra- zličnih obdobij so le-ti znotraj posamezne SE prav tako organizirani kronološko. Opisi predmetov15 v katalogu vsebujejo na- jdiščne podatke (SE, kv., začasna inv. št.), po- datke o številu odlomkov keramike, obdob- ju, načinu izdelave, podatke o sestavi lončarske mase, dodelavi in barvi površine (barva določena s pomočjo Munsellove barvne lestvice), načinu žganja, opis okrasa in posebnosti. Rimskodobni odlomki so dodatno opredeljeni še funkcional- no kot fino namizno posodje (tera sigilata), nam- izno posodje, kuhinjsko posodje in transportno posodje (amfore) ter posebne oblike (predilno vretence). Kovinski, kamniti in stekleni pred- meti imajo najdiščne podatke (SE, kv., začasna inv. št.), naveden je material in kratek opis. Vsi predmeti imajo velikost podano v centimetr- ih (cm). Za trajno hrambo gradiva je pristojen Pokrajinski muzej Koper. 1. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/38. Odlomek ostenja prazgodovinske posode, izdelane prostoročno iz drobnozrnate lončarske mase (BCEF). Gladka površina 14 Milena Horvat, Keramika, Tehnologija keramike, tipologija lonče- nine, keramični arhiv (Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fa- kultete, 1999). 15 Legenda: Lončarska masa: zelo finozrnata – zrna so velikosti do 0,25 mm; finozrnata – zrna so velikosti 0,26–0,50 mm; drobnozrnata – zrna so velikosti od 0,51–2,00 mm, grobozrnata – zrna so velikos- ti od 2,01–3,00 mm, zelo grobozrnata – zrna so večja od 3,01 mm. Oznake sestavin: A – kremen, B – kalcijev karbonat, C – sljuda, D – organske snovi, E – železovi oksidi, F – glinena jedra, G – zdrob- ljena keramika. Okrajšave: dl. – dolžina, v. – višina, š. – širina, pr. – premer, db. – debelina, u. – ustje, d. – dno, nv. – največji, SE – stra- tigrafska enota, kv. – kvadrant, zač. inv. št. – začasna inventarna številka. je na zunanji strani lisasta rjava (7.5YR 5/4 in 7.5YR 5/6), na notranji strani pa sivo črna (7.5YR 3/1). Žganje redukcijsko, verjetno sekundarno žgana. Na ostenju je apliciran okras ščipanega rebra. Dl. 3,4 cm, š. 3,2 cm. 2. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/40. Odlomek ostenja z ročajem prazgodovinske posode, izdelane prostoročno iz grobozrnate lončarske mase (BCF). Gladka površina je lisasta sivo črno temno rjava (7.5YR 3/4 in 7.5YR 3/1). Žganje nepopolno oksidacijsko. Dl. 4,6 cm, š. 4,5 cm, ročaj – š. 3,1 cm, db. 1,9 cm. 3. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/1. Fino namizno posodje, odlomek ustja z ostenjem rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz zelo finozrnate lončarske mase (CE). Gladka, poškodovana površina je rdečkasta (rožnata) (7.5YR 7/4, osnovna površina), na zunanji in notranji strani ohranjen poškodovan sivo črn premaz (2.5Y 2.5/1). Žganje oksidacijsko. Na zunanji in notranji strani vzporedni vodoravni kaneluri. Dl. 2,0 cm, v. 1,4 cm. 4. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/2. Fino namizno posodje, odlomek ustja? z ostenjem rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz zelo finozrnate lončarske mase (CE). Gladka, poškodovana površina je rdečkasta (rožnata) (7.5YR 7/4, osnovna površina), na zunanji in notranji strani slabo ohranjen sivo črn premaz (2.5Y 2.5/1). Žganje oksidacijsko. Na notranji? strani vzporedne vodoravni kanelure. Dl. 3,2 cm, v. 1,8 cm. Morda del 14/1. 5. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/35. Fino namizno posodje, odlomek roba ustja z ostenjem rimskodobnega krožnika, izdelanega na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (CE). Gladka, delno poškodovana površina je svetlo rdeča st ud ia universitatis he re d it at i a r h eo lo šk e r a z is k av e n a l o k a c ij i k a št el ir n a d k o rt a m i v l et u 2 01 4 81 (7.5YR 7/6, osnovna površina). Na zunanji in notranji strani poškodovan sivo črn premaz (2.5Y 2.5/1). Žganje oksidacijsko. Pr. u. 17,5 cm, v. 2,5 cm. 6. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/16. Fino namizno posodje, odlomek ostenja rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz zelo finozrnate lončarske mase (posamezni fini vključki) (CE). Gladka, poškodovana površina je svetlo rdeča (10YR 6/6, osnovna površina), na zunanji in notranji strani ohranjen poškodovan sivo črn premaz (2.5Y 2.5/1). Žganje oksidacijsko. Dl. 4,1 cm, v. 2,5 cm. 7. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/36. Fino namizno posodje, odlomek ostenja rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (CE). Gladka, delno poškodovana površina je svetlo rdeča (7.5YR 7/6, osnovna površina). Na zunanji? strani poškodovan sivo črn premaz (7.5Y 2.5/1). Žganje oksidacijsko. Dl. 2,4 cm, š. 1,8 cm. 8. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/37. Fino namizno posodje, odlomek ostenja rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz zelo finozrnate lončarske mase (CE). Gladka, delno poškodovana površina je svetlo rdeča (7.5YR 7/6, osnovna površina). Na zunanji in notranji strani poškodovan sivo črn premaz (2.5YR 2.5/1). Žganje oksidacijsko. Dl. 2,2 cm, š. 1,6 cm. 9. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/33. Namizno posodje, odlomek roba ustja z ostenjem rimskodobne čaše, izdelane na lončarskem vretenu z finozrnate lončarske mase (ACF). Gladka površina je sivo črna (2.5Y 2.5/1). Žganje redukcijsko. Pr. u. 7,6 cm, v. 1,5 cm. 10. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/34. Namizno posodje, odlomek roba ustja z ostenjem rimskodobne čaše, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (CF). Gladka površina je svetlo rdeča (7.5YR 6/6). Žganje oksidacijsko. Dl. 3,2 cm, š. 1,4 cm. 11. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/25. Namizno posodje, odlomek ustja z ostenjem rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (CE). Gladka površina je svetlo rdeča (10YR 6/6). Žganje oksidacijsko. Pr. u. 8,6 cm, v. 1,2 cm. 12. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/26. Namizno posodje, odlomek ustja z ostenjem rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (CE). Gladka površina je rdečkasto svetlo rjava (7.5YR 6.5/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 2,5 cm, š. 1,5 cm. 13. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/4. Namizno posodje, odlomek ročaja rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (ACEF). Gladka površina je bledo rjava (10YR 7/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 3,8 cm, nv. š. 1,9 cm, nv. db. 0,9 cm. 14. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/15. Namizno posodje, odlomek trakastega ročaja rimskodobne posode, izdelan prostoročno iz finozrnate lončarske mase (CE). Gladka površina je svetlo rdeča (7.5YR 6/8). Žganje oksidacijsko. Dl. 4,7 cm, v. 2,2 cm, db. 0,7 cm. 15. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/30. Namizno posodje, odlomek dna z ostenjem rimskodobne posode na prstanasti nogi, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (CD). Gladka površina je bledo rjava (10YR 7/4). Žganje oksidacijsko. Pr. d. 9,5 cm, v. 3,4 cm. st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 82 16. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/19. Kuhinjsko posodje, odlomek ustja z ostenjem rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz drobnozrnate lončarske mase (ABCD). Gladka površina je temno rjava (10YR 3/1). Žganje nepopolno oksidacijsko, v zadnji fazi dimljenje. Na zunanji površini sledi saj. Dl. 2,1 cm, š. 1,8 cm. 17. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/23. Kuhinjsko posodje, odlomek ustja z ostenjem rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz drobnozrnate lončarske mase (ABC). Gladka površina je lisasto temno rjava (10YR 3/1 in 10YR 3/2). Žganje nepopolno oksidacijsko, v zadnji fazi dimljenje. Dl. 2,1 cm, š. 2,0 cm. 18. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/27. Kuhinjsko posodje, odlomek ostenja rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz drobnozrnate lončarske mase (ABC). Gladka površina je lisasto temno rjava (10YR 3/1 in 10YR 3/2). Žganje nepopolno oksidacijsko, v zadnji fazi dimljenje. Ostenje posode je okrašeno z vodoravnim glavničenjem. Dl. 4,1 cm, š. 3,1 cm. 19. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/29. Kuhinjsko posodje, odlomek dna ostenja rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz drobnozrnate lončarske mase (s posameznimi grobimi vključki)(ABCEG). Groba površina je zunaj lisasto rjava in temno rjava (7.5YR 5/4 in 7.5YR 4/2) in znotraj svetlo rdeča (7.5YR 6/6). Žganje oksidacijsko. Pr. d. 7,1 cm, v. 2,8 cm. 20. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/3. Kuhinjsko posodje, odlomek roba z ostenjem rimskodobnega pokrova, izdelanega na lončarskem vretenu iz drobnozrnate lončarske mase (ACEF). Groba površina je rjava (10YR 5/3 zunaj, 7.5YR 5/6 znotraj). Žganje oksidacijsko. Na zunanji površini temnejše barve verjetno zaradi uporabe (zadimljeno). Na zunanji stran tik nad robom vodoravna kanelura. Dl. 3,3 cm, š. 1,6 cm. 21. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/24. Kuhinjsko posodje, odlomek roba z ostenjem rimskodobnega pokrova, izdelanega na lončarskem vretenu iz drobnozrnate lončarske mase (ABC). Gladka površina je temno rjava (10YR 3/1). Žganje nepopolno oksidacijsko, v zadnji fazi dimljenje. Dl. 2,2 cm, š. 1,5 cm. 22. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/8. Transportno posodje, odlomek ostenja/ rame rimskodobne amfore (verjetno Dressel 2-6), izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (s posameznimi drobnimi vključki) (CEF). Gladka površina je svetlo rjava (7.5YR 6/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 4,8 cm, š. 8,1 cm, db. 1 cm. 23. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/28. Namizno posodje (?), odlomek prstanastega dna rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (pogosti drobni vključki) (CF, večji vključki E). Gladka, poškodovana površina je rumenkasto svetlo rdeča (10YR 6.5/6). Žganje oksidacijsko. Dl. 5,6 cm, š. 3,6 cm. 24. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/7. Transportno posodje, odlomek poškodovanega ročaja z ostenjem rimskodobne posode, verjetno amfore, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (s posameznimi drobnimi in grobimi vključki) (BCEF). Gladka površina je bledo rjava (10YR 6.5/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 8,5 cm, š. 8,4 cm, ročaj - š. 4,2 cm, db. 2,9 cm. 25. SE 14, sonda 1/2014, kv. 3, zač. inv. št. 14/12. st ud ia universitatis he re d it at i a r h eo lo šk e r a z is k av e n a l o k a c ij i k a št el ir n a d k o rt a m i v l et u 2 01 4 83 Transportno? posodje, odlomek ročaja z ostenjem rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (CE). Gladka površina je bledo rjava (10YR 6.5/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 6,1 cm, š. 6,4 cm, ročaj - š. 6,0 cm, db. 2,1 cm. 26. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/14. Transportno posodje, odlomek ročaja rimskodobne posode, verjetno amfore, izdelane na lončarskem vretenu iz drobnozrnate lončarske mase (posamezni grobi vključki) (CEF). Gladka površina je bledo rjava (10YR 8/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 7,5 cm, nv. š. 7,7 cm, nv. db. 5,2 cm. 27. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/6. Transportno posodje, odlomek ročaja rimskodobne posode, verjetno amfore, izdelane na lončarskem vretenu iz drobnozrnate lončarske mase (posamezni grobimi vključki) (BCEF). Gladka površina je bledo rjava (10YR 6.5/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 7,5 cm, š. 4,7 cm, db. 3,2 cm. 28. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/9. Transportno posodje, odlomek poškodovanega ročaja z ostenjem rimskodobne posode, verjetno amfore, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (s posameznimi drobnimi in grobimi vključki) (CEFG). Gladka površina je bledo rjava (10YR 8/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 4,2 cm, š. 7,0 cm, ročaj - š. 4,8 cm, nv. db. 2,7 cm. 29. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/10. Transportno posodje, odlomek ročaja rimskodobne posode, verjetno amfore, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (s pogostimi drobnimi in grobimi vključki) (BCEF). Groba površina je svetlo rjava (10YR 6/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 8,1 cm, š. 5,2 cm, nv. db. 3,1 cm. 30. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/11. Transportno posodje, odlomek ročaja rimskodobne posode, verjetno amfore, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (posamezni drobnimi vključki) (BCEF). Gladka površina je svetlo rdeča (7.5YR 6/6). Žganje oksidacijsko. Dl. 9,6 cm, nv. š. 5,6 cm, nv. db. 3,2 cm. 31. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/13. Transportno posodje, odlomek ročaja rimskodobne posode, verjetno amfore, izdelane na lončarskem vretenu iz drobnozrnate lončarske mase (CE). Gladka površina je bledo rjava (10YR 7.5/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 9,0 cm, nv. š. 5,6 cm, nv. db. 2,9 cm. 32. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/41. Transportno posodje, odlomek ročaja rimskodobne posode, verjetno amfore, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (posamezni drobnimi in grobimi vključki) (CEF). Gladka površina je bledo rjava (10YR 7.5/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 9,5 cm, nv. š. 4,5 cm, nv. db. 2,5 cm. 33. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/39. Transportno posodje, odlomek dna s poškodovanim zatičem z ostenjem rimskodobne posode, verjetno amfore, izdelane na lončarskem vretenu iz drobnozrnate lončarske mase (CEF). Gladka površina je bledo rjava (10YR 7/4). Žganje oksidacijsko. Nv. dl. 10,3 cm, v. 3,3 cm, db. zatiča 2,6 cm. 34. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/31. Odlomek predilnega vretenca, izdelanega prostoročno iz drobnozrnate lončarske mase (CEG). Gladka površina je svetlo rjava (10YR 6/4). Pr. 3,2 cm, v. 2,6 cm, pr. luknje 0,6 cm. st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 84 35. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/5. Odlomek predilnega vretenca, izdelanega prostoročno iz drobnozrnate lončarske mase (BCE). Gladka površina je svetlo rjava (10YR 6/4). Pr. 3,7 cm, v. 2,5 cm, pr. luknje 0,6 cm. 36. SE 14, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 14/20. Del kamnitih žrmelj, grobozrnati apnenec. Dl. 8,0 cm, nv. š. 4,8 cm, nv. db. 4,0 cm. 37. SE 14, sonda 1/2014, kv. 3, zač. inv. št. 14/21. Del kamnitih žrmelj, verjetno tekač, grobozrnata kamenina. Spodnja? stranica močno obrabljena/gladka in ravna. Dl. 10,6 cm, nv. š. 7,2 cm, nv. db. 4,3 cm. 38. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/22. Del kamnitih žrmelj, tekač, grobozrnati peščenjak. Klinaste oblike, slabo ohranjen robnik. Dl. 14,5 cm, š. 8,3 cm, nv. db. 9,2 cm. 39. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/32. Kamnita kocka, drobnozrnati peščenjak svetlo rumenkasto rjave barve (2.5Y 6/4). Dl. stranic med 2, 4 in 2,7, v. med 2,0 in 2,2 cm. 40. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/17. Kamnit valjast izvrtek, ovalnega preseka, drobnozrnati peščenjak svetlo rjave barve (7.5YR 6/4), morda sekundarno ožgan. Dl. 1,1 cm, š. 0,9 cm, v. 1,7 cm. 41. SE 14, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 14/18. Kos svinca, nepravilne oblike. Dl. 2,5 cm, š. 2,3 cm, db. 0,2 cm, teža 16 g. 42. SE 16, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 16/2. Transportno posodje, odlomek ostenja/ rame rimskodobne amfore (verjetno Dressel 2-6), izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (s posameznimi grobimi vključki) (CEF). Gladka, poškodovana površina je bledo rjava (10YR 7.5/4). Žganje oksidacijsko. Na zgornjem delu ramena verjetno nastavek za ročaj. Dl. 9,4 cm, š. 5,4 cm, nv. š (rame) 24 cm. 43. SE 16, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 16/1. Odlomek rimskodobne tegule, iz finozrnate lončarske mase (s pogostimi drobnimi in grobimi vključki) (CEF). Gladka površina je bledo rjava (10YR 7.5/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 11,9 cm, š. 7,4 cm, v. 6,5 cm db. 3,2 cm. 44. SE 13, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 13/4. Namizno posodje, odlomek dna rimskodobne posode na prstanasti nogi, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (posamezni drobni vključki) (CEF). Gladka površina je na zunanji strani bledo rumena (2.5Y 7/3), na notranji strani pa bledo rjava (10YR 7/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 3,7 cm, š. 1,9 cm. 45. SE 13, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 13/2. Kuhinjsko posodje, odlomek ostenja rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz drobnozrnate lončarske mase (BEG). Gladka površina je na zunanji strani lisasta sivo temno rjava (10YR 4/1 in 10 YR 4/2), na notranji pa rumena (2.5Y 6/4). Žganje redukcijsko. Na odlomku je okras poševnih pasov kanelur, motiv ribje kosti. Dl. 3,9 cm, š. 3,8 cm. 46. SE 13, sonda 1/2014, kv. 3, zač. inv. št. 13/5. Kuhinjsko posodje, odlomek dna z ostenjem rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz drobnozrnate lončarske mase (BCD). Gladka površina je zunaj lisasta svetlo rdeča, svetlo rjava in sivo črna (7.5YR 6/6, 10YR 3/2 ter 2.5Y 6/3), znotraj pa svetlo rdeča (7.5YR 6/6). Žganje redukcijsko, v končni fazi oksidacijsko. Na zunanji površini sledi saj, dno sekundarno žgano?. Dl. 3,3 cm, š. 1,9 cm. 47. SE 13, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 13/3. Kuhinjsko posodje, odlomek dna z ostenjem rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz drobnozrnate st ud ia universitatis he re d it at i a r h eo lo šk e r a z is k av e n a l o k a c ij i k a št el ir n a d k o rt a m i v l et u 2 01 4 85 lončarske mase (BCDF). Gladka površina je temno rjava (10YR 3/1). Žganje redukcijsko. Dl. 2,1 cm, š. 1,4 cm. 48. SE 13, sonda 1/2014, kv. 4, zač. inv. št. 13/1. Kuhinjsko posodje, odlomek roba z ostenjem rimskodobnega pokrova, izdelane na lončarskem vretenu iz drobnozrnate lončarske mase (ABCDE). Gladka površina je rjava (5YR 5/8). Žganje oksidacijsko. Na robu sledi zadimljenosti. Dl. 4,7 cm, š. 2,0 cm. 49. SE 13, sonda 1/2014, kv. 3, zač. inv. št. 13/6. Ovalen ploščat kamnit predmet, morda utež (?). Finozrnati peščenjak, svetlo rumenkasto rjave barve (2.5Y 6/3). Dl. 7,1 cm, š. 5,1 cm, db. 2,0 cm. 50. SE 3, sonda 1/2014, kv. 3, zač. inv. št. 3/2. Kuhinjsko posodje, odlomek ustja z ostenjem rimskodobne posode, verjetno lonca, izdelanega na lončarskem vretenu iz drobnozrnate lončarske mase (ABCD). Groba površina je temno rjava (10YR 3/1). Žganje redukcijsko. Dl. 3,3 cm, š. 2,0 cm. 51. SE 3, sonda 1/2014, kv. 3, zač. inv. št. 3/3. Transportno posodje, odlomek poškodovanega ročaja rimskodobne posode, verjetno amfore, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (s posameznimi drobnimi in grobimi vključki) (CEF). Gladka površina je bledo rjava (10YR 6/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 5,2 cm, nv. š. 6,4 cm, nv. db. 3,4 cm. 52. SE 3, sonda 1/2014, kv. 3, zač. inv. št. 3/4. Transportno posodje, odlomek poškodovanega ročaja rimskodobne posode, verjetno amfore, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (s posameznimi drobnimi in grobimi vključki) (CEF). Gladka površina je svetlo rjava (7.5YR 6/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 9,9 cm, nv. š. 4,6 cm, nv. db. 2,8 cm. 53. SE 3, sonda 1/2014, kv. 3, zač. inv. št. 3/1. Kamnit odlomek brusa, finozrnati peščenjak. Ovalnega preseka, na eni strani stanjšanega. Dl. 8,0 cm, nv. š. 4,0 cm, nv. db. 2,6 cm. 54. SE 4/2, sonda 1/2014, kv. 1, zač. inv. št. 4/2/1. Transportno posodje, odlomek zatiča rimskodobne amfore, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (posamezni grobi vključki) (CEF). Gladka površina je bledo rjava (10YR 6/4). Žganje oksidacijsko. Pr. d. 3,4 cm, nv. dl. 9,3 cm, v. 5,6 cm, db. zatiča 4,0 cm. 55. KS 1, zač. inv. št. KS/1/1. Transportno? posodje, odlomek ostenja/ rame rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz finozrnate lončarske mase (s pogostimi drobnimi in grobimi vključki) (BCEF). Gladka površina je bledo rjava (10YR 7/4). Žganje oksidacijsko. Dl. 9,4 cm, š. 5,5 cm. 56. KS 2, zač. inv. št. KS/2/1. Odlomek rimskodobnega stekla turkizne barve. Dl. 2,6 cm, š. 1,8 cm, db. 0,2 cm. 57. Čiščenje profila P1, zač. inv. št. SVP/1. Kuhinjsko posodje, odlomek ustja z ostenjem rimskodobne posode, izdelane na lončarskem vretenu iz drobnozrnate lončarske mase (s pogostimi grobimi vključki) (BCF). Gladka površina je temno rjava (7.5YR 6/6). Žganje oksidacijsko. Dl. 3,2 cm, š. 1,7 cm. st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 86 Slika 8. Kaštelir na Kortami, izbor, v fotografiji predstavljenega arheološkega gradiva (fotografije predmetov so označene s kataložnimi številkami) (foto: A. Ogorelec, arhiv IAD UP FHŠ). st ud ia universitatis he re d it at i a r h eo lo šk e r a z is k av e n a l o k a c ij i k a št el ir n a d k o rt a m i v l et u 2 01 4 87 Slika 9. Kaštelir na Kortami, izbor, v fotografiji predstavljenega arheološkega gradiva (fotografije predmetov so označene s kataložnimi številkami) (foto: A. Ogorelec, arhiv IAD UP FHŠ). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 88 Slika 10. Kaštelir na Kortami, izbor, v fotografiji predstavljenega arheološkega gradiva (fotografije predmetov so označene s kataložnimi številkami) (foto: A. Ogorelec, arhiv IAD UP FHŠ). st ud ia universitatis he re d it at i a r h eo lo šk e r a z is k av e n a l o k a c ij i k a št el ir n a d k o rt a m i v l et u 2 01 4 89 Slika 11. Kaštelir na Kortami, izbor, v fotografiji predstavljenega arheološkega gradiva (fotografije predmetov so označene s kataložnimi številkami) (foto: A. Ogorelec, arhiv IAD UP FHŠ). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 90 Slika 12. Kaštelir na Kortami, izbor, v risbi predstavljenega arheološkega gradiva (risbe so označene s kataložnimi šte- vilkami) (risba: Janja Tratnik Šumi). st ud ia universitatis he re d it at i a r h eo lo šk e r a z is k av e n a l o k a c ij i k a št el ir n a d k o rt a m i v l et u 2 01 4 91 Slika 13. Kaštelir na Kortami, izbor, v risbi predstavljenega arheološkega gradiva (risbe so označene s kataložnimi šte- vilkami) (risba: Janja Tratnik Šumi). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 92 Analiza in interpretacija arheološkega drobnega gradiva Arheološko drobno gradivo, odkrito v sondi 1, sodi večinoma v rimsko obdobje, nekaj odlom- kov je prazgodovinskih, odkrit pa je bil tudi no- vodoben železni predmet. Glede na zastopanost najdb po posameznih arheoloških kontekstih, ugotavljamo, da je bilo največ najdb odkritih v plasti SE 14, med največ odlomkov keramične- ga gradiva (N=1739), posamezni obdelani kam- ni (N=6), odlomki gradbenega materiala (N=7), številni deli živalskih kosti (N=231) ter obilica školjk (N=634) (sl. 15, 16). Razmeroma številčno je bilo arheološko gradivo še v plasteh SE 13 in SE 3, sicer pa so bile najdbe v evidentiranih arhe- oloških plasteh in ostalinah razmeroma malošte- vilne (sl. 15, 16). Prazgodovinske najdbe so bile v sondi 1 raz- meroma redke. Keramika podobnih oblik, okra- sa in tehnološke izdelave, kot sta odlomka pos- odja iz plasti SE 14: G1, G22, je bila najdena tudi v preteklih arheoloških raziskavah na Kašte- Slika 14. Kaštelir na Kortami, izbor, v risbi predstavljenega arheološkega gradiva (risbe so označene s kataložnimi šte- vilkami) (risba: Janja Tratnik Šumi). Podatki Gradivo SE keramika kamni gr. mat. žel. predmeti steklo kosti školjke SE 3 109 1 26     7 4 SE 5 1             SE 8 8           1 SE 9 23           3 SE 10 5         2 12 SE 13 203 1 1     10 26 SE 16 35   1     5 5 SE 4/2 6         1 3 SE 14 1739 6 7     231 634 Slika 15. Kaštelir na Kortami, tabelarični prikaz numerične zastopanost najdb glede na vrsto gradiva, po posameznih kontekstih (SE). st ud ia universitatis he re d it at i a r h eo lo šk e r a z is k av e n a l o k a c ij i k a št el ir n a d k o rt a m i v l et u 2 01 4 93 lirju16 kakor tudi npr. na Serminu17 in jo lahko pripišemo bronastodobni poselitvi obravnavane- ga območja. Med rimskodobnimi najdbami so bili v sondi 1 odkriti razmeroma številni odlomki izdelkov iz keramike, med njimi odlomki finega namiznega posodja, namiznega posodja, kuhin- jskega posodja in transportnega posodja, odlom- ki kamnitih predmetov, med njimi npr. odlomki žrmelj in brusa, ter fragmenti svinca. Fino namizno posodje Keramika s črnim premazom je v sondi 1/2014 zastopana s 7 odlomki (G3, G4, G5, G6, G7, G8, G9), odlomki ustij in ostenji, npr. v plasti SE 14. Tovrstna keramika je razprostranjena po celotni obali (npr. Sermin, Fornače, Piran, Pulj, Pomljan, Simonov zaliv idr.) ter je v uporabi od 4. (zahodno Sredozemlje in Italija) do začetka 16 Sakara Sučevič, Prazgodovinska keramika med Miljskim zalivom in porečjem Mirne, npr. G558, G582, G583, G600, G601, idr. 17 Sakara Sučevič, Prazgodovinska keramika med Miljskim zalivom in porečjem Mirne, npr. G187. 1. stoletja pr. n. št. najstarejši primerki v Istri so poznani iz Nezakcija (sr. 3, zač 2. stoletja pr. n. št.). Tovrstno keramiko so izdelovale delavnice v Etruriji, Padaski nižini ter na severozahodni jadranski obali, medtem ko so primerki slabše kvalitete izdelovale delavnice v Riminiju, morda celo v Akvileji in njeni okolici (severnojadranske delavnice). V prvi polovici 1. stol. pr. n. št. se v severni Italiji razvije posebna proizvodnja t. im. sredn- jepadanska keramika s črnim premazom, ki je bila razširjena po vsej Padski nižini in je doseg- la tudi Štalensko goro (tam je poimenovana po- rozni fabrikat)18. Skleda (primerek G5) ima po- dobne analogije tudi na Fornačah19 in Okri20. 18 Marko Stokin, “Naselbinski ostanki iz 1. st. pr. n. št. v Fornačah pri Piranu,“ Arheološki vestnik 43 (1992): 84; Jana Horvat in Alma Bav- dek, Okra, Vrata med Sredozemljem in Srednjo Evropo, Opera Institu- ti Archaeologici Sloveniae 17 ( Ljubljana: ZRC SAZU, 2009), 57. 19 Stokin, “Naselbinski ostanki iz 1. st. pr. n. št. v Fornačah pri Piranu,“ t. 2/1, 3. 20 Jana Horvat in Alma Bavdek, Okra, Vrata med Sredozemljem in Sred- njo Evropo, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 17 ( Ljubljana: ZRC SAZU, 2009), t. 40/1, masa ČP3. Slika 16. Kaštelir na Kortami, grafični prikaz zastopanosti arheoloških najdb, po posameznih kontekstih (SE). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 94 Keramika s črnim premazom je bila najde- na tudi na Serminu21. Izdelke poroznega fabrika- ta/srednjepadanske keramike so izdelovali v ob- dobju od konca 2. stoletja pr. n. št. do začetka 1. stoletja n.št.22. Namizno posodje Namizno posodje (primerki G10, G11, G12, G13, G14, G15, G44) iz različnih stratigrafskih enot (SE 14, SE13) je verjetno severno jadranske proiz- vodnje in je pogosto na najdiščih na Slovenski obali, npr. Sermin 23 in slovenskega zaledja, pred- vsem ob prometnicah, npr. na Okri24 . Kuhinjsko posodje Kuhinjska keramika (primerki G17, G18, G19, G20, G21, G45, G46, G47, G48, G50, G57, G23, G25, G55) je bila odkrita na primer v plasteh SE 14, SE 13 in SE 3 in je časovno težje opredeljiva, saj je bila po večini izdelek lokalnih delavnic. Podoben okras glavničenja na kuhinjskih lon- cih kot na primerku G18 se pojavlja tudi na For- načah25, prav tako je iz istega najdišča podoben lonec kot naš primerek G5026. Transportno posodje Velik del keramičnih odlomkov pripada trans- portnemu posodju, ki je bilo odkrito na primer v plasteh SE 14, SE 16 in SE 3 (primerki G22, G23, G24, G26, G27, G28, G29, G31, G32, G33, G42, G51, G52, G54). Amfore tipa Lamboglia 2 in kasneje Dres- sel 6A sta značilni obliki transportnega posod- ja v zgodni antiki. Lamboglia 2 se je pojavljala v času od konca 2. stoletja do sredina 1. stolet- ja pr. n. št. na jadranski obali in je bila namen- 21 Ana Plestenjak, ur., Sermin, Arheološke raziskave v letu 2010, (Ljubl- jana: Arhej d.o.o., 2012), 93, npr. G92. 22 Plestenjak, Sermin, Arheološke raziskave v letu 2010, 93. 23 Plestenjak, Sermin, Arheološke raziskave v letu 2010, 94. 24 Jana Horvat in Alma Bavdek, Okra, Vrata med Sredozemljem in Sred- njo Evropo, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 17 ( Ljubljana: ZRC SAZU, 2009), 74. 25 Stokin, “Naselbinski ostanki iz 1. st. pr. n. št. v Fornačah pri Piranu,“ t. 4/3. 26 Stokin, “Naselbinski ostanki iz 1. st. pr. n. št. v Fornačah pri Piranu,“ t. 4/2. jena transportu vina. Istočasno (konec 2. stolet- ja pr. n. št. do srednjeavgustejskega obdobja) se na zahodnojadranski obali razvije ovaloidna ob- lika Bransidi, namenjena transportu olja. Kasne- je v zadnji tretjini 1. stoletja pr. n. št. v delavnicah severozahodnega in vzhodnega Jadrana začne- jo izdelovati robustnješo obliko amfor, ki nado- mestijo obliko Lambogia 2, Dressel 6A. Obe ob- liki amfor sta hruškaste oblike z okroglimi ročaji in visokim zatičem, medtem ko je oblika Brin- disi ovalne oblike s kratkim zatičem27. Na podlagi analogij smo amforam tega tipa pripisali tudi odlomke ostenij G22 in G42 ter večino ročajev transprotnega posodja oval- nega preseka. Dno amfore z delno ohranjenim zatičem G33 in ročaj G30 bi lahko bili del am- fore Brindisi. Zatič G33 je sorazmeroma kratek in morda pripada amfori tipa Dressel 2-6. Med transportno posodje smemo prišteti tudi odlom- ke, ki po masi in obliki niso značilni za amfore, verjetno pa so odlomki večjih shrambenih posod (primerki G23, G25, G55). Ostalo V sondi 1 so bili najdeni tudi trije odlomki ročnih mlinov – žrmlje (primerki G36, G37, G38), iz ra- zličnih kamenin, vendar le en (G38) opredeljen kot zgornji kamen – tekač. Odkrita sta bila tudi odlomek kamnitega brusa (G53) v SE 3 ter od- lomek kamnite kocke (G39) v SE 14. Fragmenti svinca (G41) so bili najdeni tudi na Serminu (k. št. 88, 180, 500), kjer so bili inter- pretirani kot uteži za ribiške mreže28. Tudi ker- amični predmeti, podobni sicer predilnim vre- tencem, bi se lahko uporabljali pri ribolovu kot uteži, morda plovci. Podobo so opredeljeni predmeti najdeni na Fornačah pri Piranu29. Kot pripomočke za ribo- lov bi lahko umestili tudi kamnit ovalen pred- met, morda kamnito utež (G49). 27 Verena Vidrih Perko, Amfore v Sloveniji, Annales, Ser. hist. sociol. 10, št. 2 (22), (2000), 421-456; Silvia Cipriano in Francesca Ferrarini, Le amfore romane di Opitergium, Cornuda (Oderzo: Lions club di Oder- zo, 2001), 53. 28 Plestenjak, Sermin, 34. 29 Stokin, “Naselbinski ostanki iz 1. st. pr. n. št. v Fornačah pri Piranu,“ t. 5: 6-8. st ud ia universitatis he re d it at i a r h eo lo šk e r a z is k av e n a l o k a c ij i k a št el ir n a d k o rt a m i v l et u 2 01 4 95 Interpretacija arheoloških plasti in arheoloških ostalin v sondi 1 Stratifikacija plasti in struktur se je na raziska- nem območju najdišča izkazala za enostavno. Vse evidentirane ostaline so bolj ali manj vezana na procese in dejavnosti, ki so se odvijale v rim- skem obdobju. Najstarejšo evidentirano plast na tem delu najdišča predstavlja SE 14 ( faza 1), kul- turna plast, ki je ležala neposredno na geološki osnovi SE 15. Odkrita je bila na celotni raziska- ni površini sonde, predvidevamo pa tudi, da se nahaja še izven izkopnega polja. Nanjo odložena ruševinska plast SE 16, ki je bila dokumentirana v zahodnem delu sonde, in je po strukturi močno podobna SE 12, zaradi česar sklepamo, da sta obe evidentirani plasti posledica iste aktivnosti in sta sočasni ( faza 2). Konstrukcija kamnite strukture 1 se je začela po odložitvi SE 16 in SE 12. Najprej je bil izgrajen notranji del, sestavljen iz manjših kamnov in lomljencev (SE 4), kateri je bil nato zamejen z vencem iz večjih kamnitih plošč SE 2. Gradnja notranjih elementov kamnite strukture pripada fazi 3, gradnja obodnega venca pa fazi 4. Sledilo je formiranje plasti SE 13, ki se je odložila le v skrajnem severnem vogalu sonde ob kamniti strukturi in nato nanjo tudi plast SE 9. Obe vkl- jučujeta rimskodobne najdbe, v SE 13 pa so bili odkriti tudi posamezni odlomki prazgodovin- ske lončenine. SE 9 je prekrila plast SE 3, ki se je podobno kot SE 9 in SE 13 odložila le ob obsto- ječi kamniti strukturi 1. V njej sta bila poleg raz- meroma številnega rimskodobnega keramičnega gradiva odkrita tudi dva odlomka, ki bi ju morda lahko pripisali srednjeveškemu obdobju. S pravi, da je nastala bistveno kasneje od predhodnih SE 9 in SE 13. Vse skupaj je prekrila travna ruša SE 1. Čiščenje kamnitih struktur 1 in 2 na parc. št. 1504 k.o. Dvori nad Izolo Ob testnih sondiranjih se je izvajalo tudi čiščen- je in dokumentiranje kamnitih struktur 1 in 2 na parc. št. 1504 k.o. Dvori nad Izolo (sl. 4). Čiščen- je kamnitih struktur je potekalo na način, da se je odstranilo podrastje in suho listje, arhitek- turni ostanki in zemljeni depoziti pa so se ohran- jali na mestu odkritja. Strukturi sta se očistili do te mere, da je bilo možno geodetsko merjenje in fotografska dokumentacija območja. Kamnita struktura 1 – parc. št. 1504 k.o. Dvori nad Izolo Kamnita struktura 1, ki je sestavni del naše- ga preučevanja, je ležala ob vzhodnem robu parcelne meje, oblikovana nepravilno podolgo- vato v smeri vzhod – zahod. Njen južni rob je bil bolj strm kot severni, proti zahodu se je spuščala bolj blago. Njena višina je na najvišjem delu pre- segala 1 m. Pred našim prihodom je bila precej zaraščena s travo in nizko podrastjo (bršljan, trn- je idr.), na njenem vzhodnem delu pa se je naha- jala tudi višja zarast v obliki hrastov, ki ob proce- su dokumentiranja ni bila odstranjena. Na vrhu strukture so bili kamni precej razrahljani in po- raščeni z mahom, prostor med njimi pa prazen oziroma zapolnjen s humusom, preperelo lesno maso in suhim listjem. Na njenem zahodnem in severnem delu je kamnito strukturo v večji meri zaraščala trava (sl. 17a, b). Po postopku čiščenja je bilo dokumentirano stanje, kot sledi. Kamnita struktura 1 (groblja) je bila velika 15,54 x 7,6 m. Sestavljena je bila iz nevezanih lomljencev in kamnov peščenjaka ter fliša. Podrobno je bil dokumentiran le njen vid- ni del, sta pa bili na območju v povezavi z njo do- kumentirani kamnito vsaj še dve manjši groblji kamenja, ki kažeta na to, da se struktura nadal- juje tudi pod današnjo travnato ruši ((SE 2 in SE 4 v testni sondi 1). Zunanje mere vseh zaznanih elementov kamnite strukture znašajo 18,9 x 12,7 m. Kamnita struktura najverjetneje ni nastala ob enkratnem procesu, ampak je povsem možno, da sta obe manjši groblji, SV od dokumentirane, nastali kot posledica primarne destrukcije kam- nite strukture 1. Na celotni površini kamnite strukture ni bilo najti takorekoč nikakršnih ar- heoloških najdb, izjemo je predstavljal primerek ostenja rimskodobne transportne posode G55. Kamnita struktura 2 – parc. št. 1504/k.o. Dvori nad Izolo Kamnita struktura 2 je ležala severno od struk- ture 1 in od testne sonde 1, ob parcelni meji s st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 96 Slika 17. Kaštelir na Kortami, kamnita struktura 1, pred čiščenjem (a) in po čiščenju (b) (foto: A. Ogorelec, arhiv IAD UP FHŠ). st ud ia universitatis he re d it at i a r h eo lo šk e r a z is k av e n a l o k a c ij i k a št el ir n a d k o rt a m i v l et u 2 01 4 97 Slika 18. Kaštelir na Kortami, kamnita struktura 2, pred čiščenjem (a) in po čiščenju (b) (foto: A. Ogorelec, arhiv IAD UP FHŠ). st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 98 parcelo parc. št. 1505 k.o. Dvori nad Izolo. Pred čiščenjem je bila povsem zarasla s travo in nižjim rastjem ter prekrita z mahom. Struktura je bila na zahodnem delu precej poškodovana z višjim rastjem (sl. 18a, b). Po postopku čiščenja se je pokazalo, da je kamnita struktura 2 velika 4,5 x 2,9 m in sestavl- jena iz nevezanih lomljencev ter kamnov peščen- jaka, ki so v glavnem ležali v njeni ruševina. Nekateri deli strukture so verjetno obdržali še originalno gradnjo iz suhozida kot npr. notran- ji prostor in jugozahodni vogal strukture zidan na fronto. Struktura je imela oblikovan tudi notranji prostor, ki je na zahodni strani zalom- ljen in oblikovan v neke vrste vhod oziroma od- prtino. Dokumentirana velikost je bila 0,9 x 0,63 m. Začetek vhoda je bil zamejen z večjim, pokon- ci stoječim blokom kamenja, na nasprotni strani pa z zamikom ovalno-polkrožne stene. V osred- njem delu prostora je bila evidentirana humus- na plast zelo temno sivega humusa s drobci oglja, odlomki rimskodobne keramike in odlomkom stekla. V severozahodnem delu prostora pa je bila odkrita zaplata temno sive gline, pod hu- musom pa so se na jugovzhodnem delu nahajale še kamnite plošče, ki verjetno predstavljajo tlak- ovanje notranjega prostora. Kamnita struktura 2 je zanimiva pred- vsem zato, ker se so po njenem čiščenju pokazali posamezni elementi, ki izkazujejo njeno namen- sko gradnjo. Vidne so bili deli originalne grad- nje objekta, kot npr. polkrožno grajen notranji del, vogalni kamni zunanjega zidu itd. Najdb je bilo v njej malo, le odlomek antičnega stekla v se- kundarni legi, ki pa ne zadošča potrditev dom- neve, da je kamnita struktura 2, ravno tako kot kamnita srtruktura 1, nastala rimskem obdobju. Sklep Arheološko testno sondiranje na Kaštelirju nad Kortami pri Izoli je bilo načrtovano in izvedeno z namenom, da bi se evidentirala stratifikacija ar- heoloških ostalin na tistemu delu najdišča, kjer se v preteklosti ni intenzivno kmetovalo. S po- močjo relativnih stratigrafskih odnosov pa smo želeli natančneje definirati čas nastanka kamni- tih struktur na vrhu platoja. Testna sondiranja so ponudila zelo zanim- ive in hkrati presenetljive rezultate. Presenetljivi so predvsem zaradi tega, ker smo z izborom lok- acije sonde predvidevali, da bomo odkrili sosled- je ohranjenih prazgodovinskih plasti in ostalin, kot je bilo to zaznano pri raziskavah na južnem delu platoja v letih med 2008 in 2010. Izkaza- lo pa se je, da so na tem delu najdišča ohranjene samo sledi antične poselitve, redke prazgodovin- ske najdbe pa so se nahajale le v sekundarnem kontekstu rimskodobnih ruševinskih in kul- turnih plasti. Posamezni odlomki prazgodovin- ske keramike, ki so bili odkriti v sekundarnem kontekstu, lahko kažejo bodisi na uporabo pros- tora v prazgodovinskem času ali pa na dejstvo, da so rimskodobne aktivnosti prazgodovinske os- taline povsem uničile. Ravno tako presenetljivo pa je tudi dejstvo, da na prostoru raziskav nismo zaznali nikakršnih posegov v geološko osnovo. Testna sondiranja ter čiščenje in doku- mentiranje kamnite strukture so pokazali, da je bila le-ta grajena oziroma zamejena namen- sko z večjimi kamnitimi ploščami po obodu. Najprej je bila izgrajena notranjost, kasneje pa ji je bil dodan zunanji venec, sestavljen iz velikih kamnitih plošč. Na ta način je bila grajena kam- nita struktura, raziskana v letu 2009. Začetek njenega nastajanja je sicer težko natančneje pre- cizirati, vendar pa stratigrafska situacija in sos- ledje ruševinskih plasti v testni sondi ponujata dve možni interpretaciji. Najverjetneje je velika kamnita struktura na parc. št. 1504 k.o. Dvori nad Izolo začela nastajati v rimskem času. Ne sicer v njegovem zgodnjem odseku, saj se pod samo kamnito strukturo in pa ob njej nahajajo rimska ruševinska in rimska kulturna plast, kat- erima lahko pripišemo zgodnejši nastanek, am- pak v kasnejših obdobjih antike. Druga možna interpretacija pa bi bila, da so kamnite strukture dejansko nastale kasneje (npr. v srednjem veku) in so pri tem povsem uničile rimske ostaline. Slednja interpretacija je sicer manj verjetna, ker med drobnim arheološkim gradivom, najdb kas- nejših časovnih obdobij skoraj da ni. Kar pa seve- st ud ia universitatis he re d it at i a r h eo lo šk e r a z is k av e n a l o k a c ij i k a št el ir n a d k o rt a m i v l et u 2 01 4 99 da ne pomeni, da kamnita struktura 1 ni bila up- orabljana tudi v kasnejših obdobjih zgodovine. Povzetek Kaštelir nad Kortami pri Izoli je ena od najbolje pozna- nih prazgodovinskih naselbin v slovenskem delu Istre. Najdišče je prvi omenjal Pietro Coppo v 16. stoletju, na začetku 20. stoletja ga je Carlo Marchesetti označil kot »Il castelliere d‘Albuzzano presso Corte d‘Isola«, prve siste- matične arheološke raziskave pa so na najdišču potekale v sredini 20. stoletja. Med 2008 and 2014 je Kaštelir nad Kortami postal glav- ni poudarek projekta „Kaštelir nad Kortami – Kultur- no-rekreacijski part“, ki ga je finančno podpirala Občina Izola, izvajal pa Inštitut za dediščino Sredozemlja Uni- verze na Primorskem. Vse dosedanje raziskave na Kaštelirju so razkrile izje- men pomen najdišča kot prazgodovinske naselbine. Osrednji prostor platoja je bil naseljen vsaj od pozne- ga neolitika dalje, pa do rimskega obdobja, medtem ko so se v spodnjem delu ohranili naselbinski ostanki iz časa bronaste, železne in rimske dobe. Med prazgodo- vinskim gradivom prevladuje lončenina. Najdbe, kot so apulijski krater, estenska keramika, figurica bronastega psa, odlomki fibul, jantarna jagoda pa nakazujejo na po- membno vlogo te naselbine zlasti v času razvite železne dobe. V decembru 2014 je Inštitut za dediščino Sredozemlja Univerze na Primorskem v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Koper izvedel arheološko testno sondiranje, s katerim je pridobili boljši vpogled v arheološko strati- fikacijo plasti na osrednjem platoju gradišča. Ohranje- nost plasti naj bi bila na tem delu največja, saj prostor v preteklih desetletjih ni bil povržen intenzivnemu kme- tovanju. Sonda, velikosti 4 x 4 m, je bila locirana ob vznožju ka- mnite strukture/groblje 1 na parc. št. 1504 k.o. Dvori nad Izolo. Sondiranje je pokazalo, da so se na tem delu naj- dišča ohranile le ostaline rimskodobne poselitve pros- tora. Prazgodovinske najdbe so bile izjemno redke in v sekundarni legi. Sosledje plasti razkriva, da se je nad geo- loško osnovo odložila rimskodobna plast SE 14, v kateri so bili odkriti odlomki zgodnjerimske namizne kerami- ke s črnim premazom, ki zastopana s sedmimi odlom- ki. Tovrstna keramika je razprostranjena po celotni oba- li (npr. Sermin, Fornače, Piran, Pulj, Pomljan, Simonov zaliv idr.) ter je v uporabi od 4. (zahodno Sredozemlje in Italija) do začetka 1. stoletja pr. n. št. Nad njo sta se odlo- žili rimskodobni ruševinski plasti SE 16 in SE 13, ki sta si po strukturi in sestavi precej podobni, zaradi česar skle- pamo, da sta posledica istega procesa propadanja. Nad njimi se je formirala kamnita struktura/groblja 1, kate- ro prekrivajo še druge ruševinske plasti z rimskodobni- mi najdbami, zaradi česar sklepamo, da lahko začetek nastajanja vsaj nekaterih kamnitih struktur na central- nem platoju Kaštelirja postavimo v čas rimske naselitve regije. Kaštelir nad Kortami je izjemna prazgodovinska nasel- binska točka, ampak je pa tudi prostor zgodnje rimske poselitve, ki je zaradi svoje geostrateške lege igrala po- membno vlogo pri zgodnji romanizaciji širšega obmo- čja. Summary Kaštelir above Korte near Izola is one of the largest and best known prehistoric settlements in the Sloveni- an part of Istria. The site was first mentioned by Pietro Coppo in the 16th century. At the beginning of 20th cen- tury Carlo Marchesetti described the site as Il castelliere d’Albuzzano presso Corte d’Isola, first systematic archaeo- logical excavation, however took place in mid-20. Cen- tury. Kaštelir has been a main focus of the project “Kaštelir above Korte - Cultural and recreational park”, financial- ly supported by the Municipality of Izola and conduct- ed by the Institute for Mediterranean Heritage of Uni- versity of Primorska between 2008 and 2014. All previous excavations revealed the particular nature and importance of the site as a prehistoric hillfort. The central plateau has been inhabited at least from late Ne- olithic onwards till the Roman period, while in the low- er part settlement remains from Bronze and Iron Age as well as from Roman period have been discovered. Ce- ramics has been predominant prehistoric finding, while finds such as an imported vessels, the bronze animal rep- resentation of dog, amber beads and fibulas indicate the important role of the Kaštelir in Iron Age. In December 2014 the Institute for Mediterranean Heritage of University of Primorska, in cooperation with Koper regional museum, carried out an archaeo- logical test probing to get the better insight into the ar- chaeological stratification in the central plateau, where st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 10 0 the archaeological deposits should be preserved at their best, since intensive farming hasn’t extended in this area of the site. The trench (4 x 4 m), has been located in the foothill of stone structure 1 at plot 1504 (Dvori above Izola). The test probing has revealed that in this particular part of the site only remains of Roman period settlement have been preserved. Prehistoric finds have been sporadic and in the secondary position. The stratification of the layers revealed that the first layer above geological base is layer SU 14, containing seven sherds of Early Roman pottery with black slip, which has been found also at other sites in Istria. This kind of pottery has been in use from 4th Century BC in W Mediterranean and Italy till the beginning of 1st Century BC. Above this layer a cou- ple of rubble debris layers with similar composition, con- taining Roman finds, have been detected (SU16 and SE 13), thus concluding that rubble debris layers have been the result of the same process of the decay. Above them the stone structure 1 has been erected, covered also by several debris layers with Roman findings. The results of the excavation have underpinned indica- tions of previous studies that the area of Kaštelir above Korte has been intensively used during Roman period. Pottery with black slip and fragments of amphorae of Lamboglia 2 type speak in favour of early Roman settle- ment, stratification of several layers of debris with exclu- sively finds from Roman period above the stone struc- ture 1 foundation however indicate that at least some of the stone structures in the central area of Kaštelir has been erected during Roman period. Kaštelir above Korte has been considered as prehistoric settlement of exceptional value, but it is also a place of a very early Roman settlement, which has due to its geo- strategic location played a very important role in the Ro- manization of a broader region. Literatura Boltin, Elica. “Arheološke najdbe na Kaštelirju nad Kortami.“ Arheološki vestnik 9-10/3-4 (1958-59): 237-250. Boltin, Elica. “Kaštelir nad Kortami.“ Varstvo spomenikov 7 (1958-59): 279. Boltin, Elica. “Kaštelir nad Kortami.“ Varstvo spomenikov 7 (1958-59): 293. Cipriano, Silvia in Francesca Ferrarini. Le amfore romane di Opitergium. Cornuda. Oderzo: Lions club di Oderzo, 2001. Horvat, Jana in Alma Bavdek. Okra. Vrata med Sredozemljem in Srednjo Evropo. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 17. Ljubljana: ZRC SAZU, 2009. Marchesetti, Carlo. I castellieri preistorici di Trieste e della regione Giulia. Trieste: Museo civico di Storia naturale, 1903. Plestenjak, Ana, ur. Sermin, Arheološke raziskave v letu 2010. Ljubljana: Arhej d.o.o, 2012. Sakara Sučević, Maša. Prazgodovinska keramika med Miljskim zalivom in porečjem Mirne. Koper: Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem (doktorska disertacija - neobjavljeno gradivo), 2012. Sakara Sučević, Maša, Preložnik, Andrej in Aleš Ogorelec. Preliminarno poročilo o zaščitnih arheoloških raziskavah na Kaštelirju nad Kortami, parc. št. 1706, k.o. Dvori nad Izolo 2.4.-21.4.2010. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno- raziskovalno središče, Inštitut za dediščino Sredozemlja, 2010. Tomaž, Alenka in Maša Sakara Sučević. Kaštelir nad Kortami – historična analiza prostora (elaborat). Koper: Inštitut za dediščino Sredozemlja, Znanstveno- raziskovalno središče, Univerza na Primorskem, 2014. Vidrih Perko, Verena. “Amfore v Sloveniji.“ Annales, Ser. hist. sociol. 10, št. 2 (22) (2000): 421-456. st ud ia universitatis he re d it at i st ud ia universitatis he re d it at i st ud ia universitatis he re d it at i Zgradba Magistratain zapora predstavlja pomemben del kulturne dediščine mesta Pančevo. Stene ce- lice propadajo zaradi vlage. Zaradi vlage in odpadanja ometa izgubljamo vrezana sporočila zapornikov. Za dokumentiranje trenutne situacije so bili uporabljeni 3D skenerji. Poleg visoke natančnosti laserske- ga skeniranja skener omogoča tudi ustvarjanje visokokakovostnih tekstur na 3D modelih. Na ta način smo zagotovili varno predstavitev zaporniških celic obiskovalcem muzeja. Ključne besede: laserski skener, 3D skeniranje, kulturna dediščina, predstavitev, zaščita The Magistrate building and the dungeons in it represent a significant part of the cultural heritage of the city of Pančevo. Dungeons walls are deteriorating due to moisture and engraved messages of the prisoners are disappearing. 3D scanners were applied to the record current situation. In addition to the high precision of laser scanning, this scanner also enables the creation of high-quality textures on 3D models. In this way, we provided a safe presentation of dungeons for the visitors of the museum. Keywords: Laser scanner, 3D scanning, Cultural heritage, Presentation, Preservation Implementation of 3D Scanning in Presentation and Preservation of Cultural Heritage Case Study: Dungeons of the National Museum in Pančevo Nenad Jončić, ArheoData 10 1 The historic buildings are important be-cause they are social and cultural evi-dence of the past, which is why their re- use needs to be carefully thought out. In their lifetime, many historic buildings, government or not, may lose their function. Some buildings be- come functionally obsolete, or they are too small due to modern needs. For this reason, many of these historical buildings have been aban- doned by the previous users, so their purpose has changed. Reasons why buildings become redun- dant usually represent changing of economic and industrial practices, demographic changes, increasing the cost of maintenance and primari- ly because they are no longer suited for the func- tion they were being used.1 Adaptation and re- 1 Kağan, Günçe, and Damla Mısırlısoy. “Adaptive reuse of military es- tablishments as museums: conservation vs. museography.” WIT Trans- actions on The Built Environment, (September, 2014): 126, doi: 10.2495/ DSHF140111. use of these buildings, through changes of its purpose, and the ways of use, is not a rarity. Buildings usually change their use through their lifetime; this is a case with the “Magistrate” building in Pančevo that this paper will discuss. The structure was built between 1833 and 1838, as an administrative building. Throughout the his- tory, this type of buildings was built in order to show the power of the state and to represent its culture and economic wealth. The building has a dominant position in the main city square, with an emphasized main facade. The city adminis- tration left the building when a new building was built in 1964 and space changed its purpose and became the National Museum. The International Council for Monuments and Locations (ICOMOS), define cultural her- itage as the expression of lifestyle improved by the community and moved from the past to fu- doi: ht t ps://doi .org/10. 26493/2350-54 43.5(1)101-109 st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 10 2 ture generations.2 Documentation represents the main ways of protecting, understanding and rec- ognition of the values of the cultural heritage. To achive that goal, heritage monuments need to be well recorded. During the process of doc- umenting cultural monument, it’s necessary to capture and record all relevant data and infor- mation, everything needs to be saved both in visual and written format3. The cultural heritage is worldwide endangered by a different kind of threatening, such as human negligible, weather changes, vandalism, terrorism, population grow- ing and natural disasters. Considering all men- tioned, the growing requirement for document and conserve the heritage in the fast and precise way is justified. That is why a process of 3D docu- menting, having a great potential, and represent important technique on the international lev- el. Therefore, 3D data is important component for permanent records of the important cultural heritage objects so that they might be saved for future generations.4 Figure 1. The building of the former Magistrate (http:// www.muzejpancevo.rs/pages/o_muzeju/?page=o_ muzeju) 2 Mohsin, M. Shanoer and Fanar M. Abed. “Evaluate 3D laser point clouds registration for cultural heritage documentation” The Eg yp- tian Journal of Remote Sensing and Space Sciences, In Press, Corrected Proof (2017). doi.org/10.1016/j.ejrs.2017.11.007 3 Naif Adel, Haddad. “From ground surveying to 3D laser scanner: A review of techniques used for spatial documentation of historic sites” Journal of King Saud University - Engineering Sciences Vol. 23, Issue 2, (June, 2011): 109-118. doi.org/10.1016/j.jksues.2011.03.001 4 Fabio, Remondino and Rizzi Alessandro. “Reality-based 3D docu- mentation of natural and cultural heritage sites-techniques, prob- lems, and examples” Appl Geomat, Vol. 2, no. 3 (September 2010): 85. doi.org/10.1007/s12518-010-0025-x The condition During the period when the building was an ad- ministrative and judicial centre, prison cells were located in the basement of the building. Over the eighty years dungeons have been used, many people were in them, usually during the trial. Preserved inscriptions on the cell walls testify about this (Figure 3). Due to inadequate mainte- nance of basement, and strong moisture impact, the basement area is in a bad condition. In the basement, conservation works have never been done. The space of the dungeon has never been renovated, and the original messages of the pris- oners still stand, like their statements about in- nocence, fears, hopes, and desires, many of which can still be read on the walls. Graffities originate from various periods and speaks about social and political changes, indicating what happened in this territory over the time (Figure 3). These messages represent a very important part of the cultural heritage of the city, as well as the entire area of South Banat. As the whole cellar is en- dangered by moisture, there is a real danger that this data will be lost. The wall mortar on which these inscriptions are located is in a very bad con- dition and the question is whether there is a way to preserve it. Figure 2. The building of the former Magistrate (http:// www.muzejpancevo.rs/pages/o_muzeju/?page=o_ muzeju) st ud ia universitatis he re d it at i im pl em en ta t io n o f 3d s c a n n in g in p r es en ta t io n a n d p r es er va t io n o f c u lt u r a l h er it a g e 10 3 The idea Since this area is in a bad state, it is not possi- ble to organize visits for museum visitors with- out endangering heritage and people. Therefore, the application of new technologies has been im- posed as the best solution. The basic idea, in this case, is the protection and presentation of cul- tural heritage through digitization and the ap- plication of new technologies has been imposed as a solution. The digitization of cultural heritage is ac- cepted as one of the best and most effective pro- cesses for the protection of cultural heritage worldwide. Thanks to the strong and dynam- ic development of modern technology and sci- ence, the process of converting analogue to bi- nary code has been defined as an important way of protecting cultural heritage. Digitalization enables the protection of cultural heritage, eas- ier presentation for the professional and gener- al public. Thanks to modern technology, there is a growing possibility of popularizing cultur- al heritage through digitization. The main goal is to digitize in order to protect the endangered cultural heritage. One of the specific solutions is to create a 3D model by scanning the endan- gered space with the latest models of the la- ser scanner, which in addition to high preci- sion features, brings a high-quality camera too. This procedure will record the current state of the dungeons, and should simultaneously pro- vide a precise three-dimensional model includ- ing excellent texture, meaning more precise de- tails on the walls. 3D laser scanning technology can be used to map the plan of the ceiling, floor, wall surfaces, and masonry facades. This tech- nique can be used to provide evidence of possi- ble structural shifts or deterioration not appar- Figure 3. Inscriptions made by prisoners (foto by Nenad Jončić) ent through traditional visual inspection and measurement methods5. Laser scanning greatly shortens the period of surveying with tradition- al technical equipment, in relation to work with 5 John, Smits.  “Application of 3D Terrestrial Laser Scanning to Map Building Surfaces.”  Journal of Architectural Conservation,  17, no. 1, (November, 2011) 81, doi: 10.1080 / 13556207.2011.10785083. labour force on the site. In some cases, it is hard to reach every part of the building, wall, ceil- ing, or the monument when using convention- al methods or scaffolds are required. The impor- tant question is the extent and how detailed the object or surface will be drawn. The scale of the st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 10 4 detail and precision of the 3D scans is directly re- lated to the density ratio of the laser beams6. Laser scanning technologies Phase-Shift (PS) Figure 4. Schematic illustration of the phaseshift Phase-Shift technology work by sending out a continuous laser beam with a modulated signal embedded in the laser. The scanner compares the phase of the signal at the source with the phase of the laser light once it has travelled to the ob- ject and reflected back to the scanner. Recorded changes of phase in laser light are measured and allows the scanner to calculate the distances.7 In comparison to Time-of-flight scanners, PS scan- ners have a lower operational range (80 meters, with some systems reaching up to 120 meters), but can capture more points per second with a higher precision. Generally, PS scanner operates similarly to TOF scanner. The main difference is that PS scanner calculates the time of flight by measuring the difference in the phase of the laser as it returns to the scanner.8 Phase-based scan- 6 Benli, Gulhan, and Ozer Derya Gulec. “USE OF LASER SCAN- NING FOR CULTUR AL HERITAGE DOCUMENTA- TION”. International Journal of Electronics, Mechanical and Mechatronics Engineering (IJEMME) 3/1 (June 2013): 447 7 Julia, Armesto-González, Belén Riveiro-Rodríguez, Diego González-Aguilera, and M. Teresa Rivas-Brea. “Terrestrial laser scanning intensity data applied to damage detection for histor- ical.” Journal of Archaeological Science 37, no. 12 (December, 2010): 3037-3047, doi: 10.1016/j.jas.2010.06.031.; Alonso J.I., San José, Jose Martínez Rubio, José Fernández Martín Juan, and Jorge García Fernández. “Comparing Time-Of and Phase-Shift the Survey of the Royal Pantheon in the Basilica of San Isidoro (LEÓN)” Interna- tional Archives of the Photogrammetry, Remote Sensing and Spatial Infor- mation Sciences, Volume XXXVIII-5/W16, (September, 2011): 377-385, doi: 10.5194 / isprsarchives-KSKSKSVIII-5-V16-377-2011. 8 Julia, Armesto-González, Belén Riveiro-Rodríguez, Diego González-Aguilera, and M. Teresa Rivas-Brea. “Terrestrial laser scanning intensity data applied to damage detection for historical.” ners are typically used in industrial applications such as plants and refineries, or interior architec- tural spaces. Time-of-Flight (TOF) The time-of-flight method works by sending a la- ser pulse of light and then measuring the time it takes to travel from the scanner to the object and back, with collected data scanner calculate the distance.9 The detector od the scanner will gen- erate a time-tagged trigger pulse depending on set up criteria. Some of the detection methods take characteristic points of the pulse path as the decisive factor10. Based on the speed of light, we knew the time that laser need to reach the desti- nation and get back to the sensor, thanks to that the location of the object can be determined. A fundamental property of the light wave is its propagation velocity. In a given medium, light waves travel with a constant but finite velocity. The measurement itself is represented by time delays (referred to as the ‘time-of-flight’) created by light travelling in a medium from the source to the reflective target surface, and back to the source.11 The advantage of this technology is the significant increase the data capturing speed, up to several million points per second. TOF is typ- ically used for exterior civil/survey applications such as topographic surveys of roadways and buildings, since the key benefit of this type of la- ser scanning technology is its capability of cap- turing data from a greater distance (from sever- al hundred up to several thousand meters), while maintaining the accuracy in the order of centi- metres or smaller units. 12 Journal of Archaeological Science 37, no. 12 (December, 2010): 3037- 3047, doi:10.1016/j.jas.2010.06.031. 9 Julia, Armesto-González, Belén Riveiro-Rodríguez, Diego González-Aguilera, and M. Teresa Rivas-Brea. “Terrestrial laser scanning intensity data applied to damage detection for historical.” Journal of Archaeological Science 37, no. 12 (December, 2010): 3037- 3047, doi: 10.1016/j.jas.2010.06.031. 10 George, Vosselman and Hans-Gerd Maas. Airborne and Terrestrial Laser Scanning. (Dunbeath: Whittles Publishing, 2010), 5 11 George, Vosselman and Hans-Gerd Maas. Airborne and Terrestrial Laser Scanning. (Dunbeath: Whittles Publishing, 2010), 3 12 Massimiliano, Pieraccini, Gabriele Guidi and Carlo Atzeni. “3D digitizing of cultural heritage.” Journal of Cultural Heritage 2 (1), ( March, 2001): 63-70, doi: 10.1016 / S1296-2074 (01) 01108-6.; Naci, st ud ia universitatis he re d it at i im pl em en ta t io n o f 3d s c a n n in g in p r es en ta t io n a n d p r es er va t io n o f c u lt u r a l h er it a g e 10 5 Figure 5. Schematic illustration of the time of flight EDM method Wave Form Digitizer (WFD) Figure 6. Schematic illustration of the WFD EDM method The Wave Form Digitizer represents a fast and accurate distance measurements, it is a success- ful combination of laser scanning and total sta- tion in one instrument.13 The WFD is a tech- nology system that combines advantages of the phase shift and the time-of-flight method in a unified system. Digitized waveform data have are two basic characteristics, the amplitude quantization, and the time sampling resolution. The amplitude resolution describes the extent of samples that can be used to digitally repre- sent the amplitude of the waveform, expressed in bits. The resolution represents a quantity of how often are the measurements amplitude collected. Yastikli. “Documentation of cultural heritage using digital pho- togrammetry and laser scanning.” Journal of cultural heritage, 8, Is- sue 4, (September, 2007): 423-427, doi: 10.1016/j.culher.2007.06.003.; Alonso J.I., San José, Jose Martínez Rubio, José Fernández Martín Juan, and Jorge García Fernández. “Comparing Time-Of and Phase-Shift the Survey of the Royal Pantheon in the Basilica of San Isidoro (LEÓN)” International Archives of the Photogrammetry, Re- mote Sensing and Spatial Information Sciences, Volume XXXVIII-5/W16, (September, 2011): 377-385, doi: 10.5194 / isprsarchives-KSKSKS- VIII-5-V16-377-2011 13 Hannes, Maar, and Hans-Martin Zogg. WFD – Wave Form Digi- tizer Technolog y, White Paper. Heerbrugg, Switzerland, September 2014. 3 With this technology, the distance is calculated on the time between the received start and a stop pulse signals.14 Leica BLK 360 scanner is using this technology. Solution Faced by the problems outlined above, we decide to use a laser scanner for documenting, the ex- isting situation in the dungeons. The use of 3D laser scanning in the preservation of cultural heritage is very common nowadays. There have been many studies that illustrate how 3D scan- ning, implemented in the protection of cultur- al heritage, produces excellent results, both in terms of speed and precision. 3D laser scanning is a non-destructive, non-contact method of cap- turing data that provide accurate and rapid cre- ation of three-dimensional models, for archiv- ing and digital manipulation. A 3D laser scanner emits a laser beam that hits a target object, meas- uring millions of closely spaced measurements in a matter of minutes. The scanned measurements are grouped into compressed point cloud data- bases, which are further generated into a 3D rep- resentation of the object.15 The main task of 3D scanning is to produce models that can be used for presentation and preservation. A technology of 3D scanning is aimed at collecting informa- tion on the shape and texture of the scanned ob- ject. The acquired data build a digital three-di- mensional mode useful for a wide variety of interpretative and analytical purposes. The 3D scanner used for scanning dun- geons in the building of the National Muse- um of Pančevo is Leica BLK 360 (Figure 4). It turned out that that 3D laser scanning technolo- gy has many advantages in this situation. For ex- ample, scanning is possible under poor visibili- 14 Hannes, Maar and Hans-Martin Zogg. WFD – Wave Form Digi- tizer Technolog y, White Paper. Heerbrugg, Switzerland, September 2014. 4 15 Pedro Arias-Sánchez, Herraez Jose, Lorenzo Henrique, and Or- donez Celestino.” Control of structural problems in cultural heri- tage monuments using close-range photogrammetry and computer methods” Computers and Structures, (August 2005): 1754-1766. doi: 10.1016/j.compstruc.2005.02.018; Naci, Yastikli. “Documentation of cultural heritage using digital photogrammetry and laser scan- ning.” Journal of cultural heritage, 8, Issue 4, (September, 2007): 423- 427, doi: 10.1016/j.culher.2007.06.003. st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 10 6 ty and low illumination gained 3D models can be rotated and measured in the virtual space and can be used for different purpose. Figure 7. Leica BLK 360 (foto by Nenad Jončić) The Leica BLK360 represent a compact pro- fessional 3D scanner, utilizes the high-speed time of light enhanced by Waveform Digitiz- ing technology. Scanner emits an invisible la- ser beam sent by rotating mirror at a rate of up to 360,000 points per second. The working dis- tance range of the scanner is from 0.6m up to 60m and the accuracy range of the scanner is from 4mm (at 10m) to 7mm (at 20m). Leica BLK 360 have three available scanning modes; low, medium and high resolution, with scanning times ranging from approximately 2 minutes for low, and up to 7 minutes in high resolution and full HDR colour. In most cases, the camera built in the scan- ner does not provide images with sufficient qual- ity and resolution. Therefore, in order to create correctly colored textures, we have to take pho- tographs with high-quality photographic cam- era and lens placed in the position that match- es exactly the position of the scanner. But Leica BLK360 scanner has three HDR cameras with 15 mp, with LED flashlights, together result- ing with full dome capture a 150-mp, providing a 360-degree horizontally and 300 degrees ver- tically coverage.16 A BLK360, has a blind spot directly underneath, that spot is replete with points from the second scan made from anoth- er point. Gained 3D model can aid further anal- ysis, as it provides us with vertical and horizon- tal cross-sections of the space, as well as precise measurements of the building, which are signif- icant for calculating and reconstruction the ar- chitectural plans. Figure 8. 3D model of dungeons (foto by Nenad Jončić) The BLK360 also has a thermal imaging camera placed on the back of the device, that provides a 3D model with thermal data (Figure 9).17 One of the results is a 3D model with ther- mal areas that can indicate the level of moisture in the walls (Figure 5), indicating the current state and damage degree of wall mortar. More specifically, it indicates the level of moisture re- sponsible for the degradation of the plaster on which the messages are located. Moisture caus- 16 Leica Geosystems AG. 2018. https://lasers.leica-geosystems.com/ global/sites/lasers.leica-geosystems.com.global/files/leica_me- dia/product_documents/blk/17-lei-030_blk360_spec_sheet_ r2_v2.pdf (accessed june 15, 2018) 17 Leica Geosystems AG. 2018. https://lasers.leica-geosystems.com/ global/sites/lasers.leica-geosystems.com.global/files/leica_me- dia/product_documents/blk/17-lei-030_blk360_spec_sheet_ r2_v2.pdf (accessed june 15, 2018) st ud ia universitatis he re d it at i im pl em en ta t io n o f 3d s c a n n in g in p r es en ta t io n a n d p r es er va t io n o f c u lt u r a l h er it a g e 10 7 ing mould, unwanted parasites, and the decant- ing of salts, and represent one of the main factors in the deterioration of heritage buildings. The existence of moisture is evidence of bad conser- vation conditions, affects the building aesthetic. Because of all mentioned, it is very important to verify and assess the extent of the moisture, in order to create a moisture protection plan18. In other words, it is quite justified fear that prison- ers inscriptions will not survive on the walls for a long time, considering that the lower parts of the walls are almost completely free of mortar that was once there. The Leica BLK360 has been developed in close collaboration with Autodesk, the CAD software editor. The 3D scanner is delivered with the Autodesk ReCap 360 Pro Mobile software, compatible with the Apple iPad Pro. The lat- est version of Autodesk’s software registers the BLK360 scans in real-time, wherever you are. Autodesk’s cloud services enable sharing or easy transfer of data into any Autodesk CAD soft- ware for further use. Figure 9. Thermal model of dungeons (foto by Nenad Jončić) The scanner has built-in, internal memo- ry capacity of 32GB. The BLK360 is created for 18 Pedro Martín, Lerones, Vélez David Olmedo, Rojo Fernando Gayubo, Jaime Gómez-García-Bermejo and Casanova Eduardo Zalama. Moisture detection in heritage buildings by 3D laser scan- ning. Studies in Conservation, 61:sup1, 46. (April 2016): 46-54. doi:10.1 179/2047058415Y.0000000017 use both indoors and outdoors, with operating temperature range from +5 to +40 degrees centi- grade.19 During the scanning of the basement of museum in Pančevo, a temperature was slightly above +5 degrees centigrade, and we experienced some trouble with scanning. From time to time the scanner would stop scanning and show a red light indicator. We solved the problem, by tak- ing the scanner off from the tripod and heat- ing it under our jackets. After the scanner was warmed up, it continued to work normally. That excluded, we needed about 30 minutes to com- plete the complete scanning of three dungeons cells, guards’ rooms, hallway, and stairs. Conclusion The Magistrate building in Pančevo is under the protection as a cultural monument of great im- portance. The dungeons in the basement, with wall inscriptions representing an important part of the cultural heritage, which is slowly disap- pearing due to moisture and dereliction. Implementation of laser 3D scanning im- pose like the best solution. During this process was used Leica BLK360 scanner, that represents an extremely versatile piece of technology that can be applied to a number of applications and fields across the cultural heritage industry. One of the biggest advantages is a possibility which allows the user to move through a 3D model us- ing a tablet. This represents a great opportunity for presentation, without fear of damaging the inscriptions or possibility that someone can be hurt during a visit. Obtained 3D models, as well as thermal images, represent a significant fund for professional research. Through this case study like an example, this paper illustrates how 3D laser scanning technology can be used for recording the plan of the building, with the aim of protection of cul- tural heritage. Except for documentation of the current state of the cultural monument, as part of the process of its protection, this technology 19 Leica Geosystems AG. 2018. https://lasers.leica-geosystems.com/ global/sites/lasers.leica-geosystems.com.global/files/leica_me- dia/product_documents/blk/17-lei-030_blk360_spec_sheet_ r2_v2.pdf (accessed june 15, 2018) st ud ia universitatis he re d it at i st u d ia u n iv er si ta t is h er ed it a t i, le t n ik 5 (2 01 7) , š t ev il k a 2 10 8 provides possibilities for the digital presentation of the cultural monument. Furthermore, that involves a lot of possibility for displaying cul- tural monument that been scanned. Like it is al- ready mentioned results of 3D scanning can be presented in real time directly on iPad pro. Also, a presentation of a 3D model of dungeons can be adapted for any touchscreens, the gained 3D model also can be presented with Virtual Reali- ty headsets and allows visitors to walk through the dungeons without any risk for them or cul- tural heritage. Povzetek Zgradba Magistrata, kot tudi zapora v kleti te stavbe, predstavlja pomemben del kulturne dediščine mesta Pančevo in območja Južnega Banata. Stene zapora se slabšajo zaradi vlage. Z minerali, ki odpadajo iz obzid- ja, izgubljamo gravirana sporočila zapornikov. Ta situa- cija je privedla do zamisli o uporabi 3D skenerjev v tre- nutni situaciji. Uporabljen je bil Leica BLK365 3D skener, ki deluje na principu tehnologije Waveform Digitizer (WFD). Poleg visoke natančnosti laserskega skeniranja ta skener omogoča tudi ustvarjanje visoko kakovostnih tekstur na 3D modelih. To se doseže z uporabo treh ka- mer z visoko ločljivostjo, ki ima vgrajeno tudi optično senzorsko kamero z dolgimi valovi. V tem primeru upo- raba toplotne kamere kaže na prisotnost vlage v stenah. Leica BLK360 3D skener vsebuje programsko opremo Autodesk ReCap 360 Pro Mobile, za Apple iPad Pro. To omogoča enostaven prenos skeniranih podatkov v katero koli programsko opremo Autodesk CAD za na- daljnjo uporabo. Zagotavlja tudi možnost predstavit- ve v realnem času ali kasneje, ne glede na lokacijo. Na ta način lahko zagotovimo varno predstavitev za obisko- valce muzeja. Summary The Magistrate building, as well as the dungeons situat- ed in the basement of this building, represents a signifi- cant part of the cultural heritage of the city of Pančevo and the area of South Banat. The walls of the dungeons are deteriorating due to moisture. With mortar fall- ing from the walls we are losing engraved messages of the prisoners. This situation led to the idea of applying 3D scanners to the record current situation. The Leica BLK365 3D scanner was used, the scanner works on the principle of Wave Form Digitizer (WFD) technology. In addition to the high precision of laser scanning, this scanner also enables the creation of high-quality tex- tures on 3D models. This is accomplished by using three high-resolution cameras built in, the scanner also has a longwave thermal imaging camera in its encasing. In this case usage of thermal camera, indicate the presence of moisture in the walls. The Leica BLK360 3D scan- ner is delivered with the Autodesk ReCap 360 Pro Mo- bile software, for the Apple iPad Pro. This provides easy transfer of scanned data into any Autodesk CAD soft- ware for further use. Also providing the possibility for presentation in real-time or later, no matter where you are. In this way, we provide a safe presentation of dun- geons for visitors to the museum. Bibliography Arias-Sánchez Pedro, Herraez Jose, Lorenzo Henrique, and Ordonez Celestino. “ Control of structural problems in cultural heritage monuments using close- range photogrammetry and computer methods” Computers and Structures, (August 2005): 1754-1766. doi: 10.1016/j. compstruc.2005.02.018. Armesto-González, Julia, Belén Riveiro- Rodríguez, Diego González-Aguilera, and M. Teresa Rivas-Brea. “Terrestrial laser scanning intensity data applied to damage detection for historical.” Journal of Archaeological Science 37, no. 12 (December, 2010): 3037-3047, doi: 10.1016/j.jas.2010.06.031. Gulhan, Benli, and Ozer Derya Gulec. “USE OF LASER SCANNING FOR CULTURAL HERITAGE DOCUMENTATION”. International Journal of Electronics, Mechanical and Mechatronics Engineering (IJEMME) 3/1 (June 2013): 447-454 Günçe, Kağan, and Damla Mısırlısoy. «Adaptive reuse of military establishments as museums: conservation vs. museography.” WIT Transactions on st ud ia universitatis he re d it at i im pl em en ta t io n o f 3d s c a n n in g in p r es en ta t io n a n d p r es er va t io n o f c u lt u r a l h er it a g e 10 9 The Built Environment, (September, 2014): 125-136, doi: 10.2495/DSHF140111. Leica Geosystems AG. 2018. https://lasers.leica- geosystems.com/global/sites/lasers.leica- geosystems.com.global/files/leica_media/ product_documents/blk/17-lei-030_ blk360_spec_sheet_r2_v2.pdf (accessed June 15, 2018). Lerones, Pedro Martín, Vélez David Olmedo, Rojo Fernando Gayubo, Jaime Gómez-García-Bermejo and Casanova Eduardo Zalama. “Moisture detection in heritage buildings by 3D laser scanning”. Studies in Conservation, 61, no. 1, 46-54. (April 2016): 46-54. doi:10.1179/2047058415Y.0000000017. Maar, Hannes, and Hans-Martin Zogg. WFD – Wave Form Digitizer Technology, White Paper. Heerbrugg, Switzerland, September 2014. Haddad, Naif Adel. “From ground surveying to 3D laser scanner: A review of techniques used for spatial documentation of historic sites” Journal of King Saud University - Engineering Sciences Vol. 23, Issue 2, (June, 2011): 109-118. doi.org/10.1016/j. jksues.2011.03.001 Pieraccini, Massimiliano, Gabriele Guidi and Carlo Atzeni. “3D digitizing of cultural heritage.” Journal of Cultural Heritage 2, no. 1, ( March, 2001): 63-70, doi: 10.1016 / S1296-2074 (01) 01108-6. Remondino, Fabio, Rizzi, Alessandro. Reality- based 3D documentation of natural and cultural heritage sites: techniques, problems, and examples. Applied Geomatics 2 (3), (2010): 85–100, doi.org/10.1007/ s12518-010-0025-x San José, Alonso J.I., Jose Martínez Rubio, José Fernández Martín Juan, and Jorge García Fernández. “Comparing Time- Of and Phase-Shift the Survey of the Royal Pantheon in the Basilica of San Isidoro (LEÓN)” International Archives of the Photogrammetry, Remote Sensing and Spatial Information Sciences, Volume XXXVIII-5/W16, (September, 2011): 377-385, doi: 10.5194 / isprsarchives- KSKSKSVIII-5-V16-377-2011. Shanoer, Mohsin, M. and Fanar M. Abed. “Evaluate 3D laser point clouds registration for cultural heritage documentation” The Egyptian Journal of Remote Sensing and Space Sciences, In Press, Corrected Proof (2017). doi.org/10.1016/j.ejrs.2017.11.007 Smits, John. «Application of 3D Terrestrial Laser Scanning to Map Building Surfaces.» Journal of Architectural Conservation, 17, no. 1, (November, 2011) 81 - 94, doi: 10.1080 / 13556207.2011.10785083. Vosselman, George, and Hans-Gerd Maas. Airborne and Terrestrial Laser Scanning. Dunbeath: Whittles Publishing, 2010. Yastikli, Naci. “Documentation of cultural heritage using digital photogrammetry and laser scanning.” Journal of cultural heritage, Volume 8, Issue 4, (September, 2007): 423- 427, doi: 10.1016/j.culher.2007.06.003. navodila za avtorje Revija objavlja primarno v slovenskem jeziku, toda tudi v večjih svetovnih jezikih (angleščina, nemščina, francoščina, italijanščina, ruščina). V objavo se sprejmejo tudi članki v cirilici. V primeru tuje- jezičnega članka morata biti izvleček in povzetek poleg angleščine obvezno v slovenskem jeziku. Za oboje poskrbi avtor. Članek (praviloma v obsegu 7000, vendar največ 10.000 besed) naj ima na začetku: 1) naslov ter ime in priimek avtorja/-ice; 2) izvleček v slovenskem in abstract angleškem jeziku, do 250 besed; 3) ključne besede v slovenščini in angleščini (do 5); 4) kratko predstavitev avtorja/-ice (do 100 besed v slovenščini in angleščini), navedena naj bo tudi organizacija zaposlitve. Članek naj po razpravnem besedilu vsebuje še: 1) povzetek v slovenščini in angleščini ter 2) seznam vi- rov in literature. Prispevki naj bodo napisani v knjižni slovenščini (ali v knjižni različ- ici katerega tujih jezikov, v kolikor gre za tujejezično delo) ob up- oštevanju veljavnega pravopisa, v nasprotnem primeru si uredništvo pridržuje pravico, da članka ne recenzira oziroma ga zavrne. Če je prispevek že bil objavljen v kaki drugi reviji ali če čaka na obja- vo, je treba to izrecno navesti. Prispevek naj ima dvojni medvrstični razmik, tip črk naj bo Times New Roman, velikost 12 pik (v opombah 10). Besedilo naj bo levo poravnano, strani pa zaporedno oštevilčene. Odstavki naj bodo ločeni s prazno vrstico. Uporabiti je mogoče do tri hierarhične nivoje podnaslovov, ki naj bodo oštevilčeni (uporabljajte izključno navaden slog, v prelomu bodo ravni ločene tipografsko): 1. – 1.1 –1.1.1 Za poudarke uporabite izključno ležeči tisk(v primeru jezikoslovnih besedil, kjer so primeri praviloma v ležečem tisku, lahko za poudarke izjemoma uporabite polkrepki tisk). Ležeče pišite tudi besede v tu- jih jezikih. Raba drugih tipografskih rezov (podčrtano, velike male črke, krepko kurzivno ...) ni dovoljena. Ne uporabljajte dvojnih presledkov, prav tako ne uporabljajte preslednice za poravnavo be- sedila. Edina oblika odstavka, ki je dovoljena, je odstavek z levo po- ravnavo brez rabe tabulatorjev prve ali katerekoli druge vrstice v os- tavku (ne uporabljajte sredinske, obojestranske ali desne poravnave odstavkov). Oglate oklepaje uporabljajte izključno za fonetične zapise oz. zapise izgovarjave. Tri pike so stične le, če označujejo pre- kinjeno bese... Pri nedokončani misli so tri pike nestične in nedeljive ... Prosimo, da izključite funkcijo deljenja besed. Sprotne opombe naj bodo samooštevilčene (številke so levostično za besedo ali ločilom – če besedi, na katero se opomba nanaša, sledi ločilo) in uvrščene na tekočo stran besedila. Citati v besedilu naj bodo označeni z dvojnimi (»«), citati znotraj ci- tatov pa z enojnimi ('') narekovaji. Izpuste iz citatov in prilagoditve označite s tropičjem znotraj poševnic /.../. Daljše citate (več kot 5 vrstic) izločite v samostojne odstavke, ki jih od ostalega besedila ločite z izpustom vrstice in umikom v desno. Vir citata označite v okroglem oklepaju na koncu citata. Če je avtor/-ica naveden/-a v so- besedilu, priimek lahko izpustite. V besedilu označite najprimernejša mesta za likovno opremo (tabe- le, slike, skice, grafikone itd.) po zgledu: [Tabela 1 približ no tukaj]. Posamezne enote opreme priložite vsako v posebni datoteki (v .eps, .ai, .tif ali .jpg formatu, minimalna resolucija 300 dpi, tabele prilaga- jte v posebni datotetki v formatu .doc, grafe pa v formatu .xls, kjer naj ob grafu stoji tabela, ki je podlaga za graf). Naslov tabele je nad tabelo, naslov grafa/slike pa pod grafom/sliko. Prostor, ki ga oprema v prispevku zasede, se šteje v obseg besedila, bodisi kot 250 besed (pol strani) ali 500 besed (cela stran). Ob oddaji preda avtor uredništvu članek v formatu .doc in hkrati tudi .pdf. Za citiranje literature in za pripravo seznama uporabljene literature se uporablja izključno stil Chicago, in sicer v obliki, kot je aktualna, tj. v svoji 16. izdaji (http://www.chicagomanualofstyle.org/home.html, 16. izdaja na razpolago na zahtevo tudi pri uredniku izdaje) I: Enoavtorska monografija a) Polna oblika reference pod črto: Michael Pollan, The Omnivore’s Dilemma: A Natural History of Four Meals (New York: Penguin, 2006), 99–100. b) Kratka oblika reference pod črto: Pollan, Omnivore’s Dilemma, 3. c) Navedba v virih in literaturi: Pollan, Michael. The Omnivore’s Dilemma: A Natural History of Four Meals. New York: Penguin, 2006. II: Večavtorska monografija a) Polna oblika reference pod črto: Geoffrey C. Ward and Ken Burns, The War: An Intimate History, 1941–1945 (New York: Knopf, 2007), 52. b) Navedba v virih in literaturi: Ward, Geoffrey C., and Ken Burns. The War: An Intimate History, 1941–1945. New York: Knopf, 2007. III: Knjiga z urednikom a) Polna oblika reference pod črto: Joel Greenberg, ed., Of Prairie, Woods, and Water: Two Centuries of Chicago Nature Writing (Chicago: University of Chicago Press, 2008), 42. b) Kratka oblika reference pod črto: Greenberg, Prairie, Woods, and Water, 326–27. c) Navedba v virih in literature: Greenberg, Joel, ed. Of Prairie, Woods, and Water: Two Centuries of Chicago Nature Writing. Chicago: University of Chicago Press, 2008. IV: Poglavje v knjigi a) Polna oblika reference pod črto: Glenn Gould, “Streisand as Schwarzkopf,” in The Glenn Gould Reader, ur. Tim Page (New York: Vintage, 1984), 310. b) Kratka oblika reference pod črto: Gould, “Streisand as Schwarzkopf,” 309. c) Navedba v virih in literaturi: Gould, Glenn. “Streisand as Schwarzkopf.” In The Glenn Gould Reader, ur. Tim Page, 308–11. New York: Vintage, 1984. Gould, “Streisand as Schwarzkopf,” 309. V: Članek v reviji a) Polna oblika reference pod črto: Walter Blair, “Americanized Comic Braggarts,” Critical Inquiry 4, no. 2 (1977): 331–32. b) Kratka oblika reference pod črto: Blair, “Americanized Comic Braggarts,” 335. c) Navedba v virih in literaturi: Blair, Walter. “Americanized Comic Braggarts.” Critical Inquiry 4, no. 2 (1977): 331–49. VI: Članek v reviji (digitalna objava; DOI) a) Polna oblika reference pod črto: William J. Novak, “The Myth of the ‘Weak’ American State,” American Historical Review 113 (June 2008): 758, doi:10.1086/ahr.113.3.752. b) Kratka oblika reference pod črto: Novak, “Myth,” 770. c) Navedba v virih in literaturi: Novak, William J. “The Myth of the ‘Weak’ American State.” American Historical Review 113 (June 2008): 752--72. doi:10.1086/ahr.113.3.752., “Streisand as Schwarzkopf,” 309. VII: Članek v reviji (digitalna objava, URL) a) Polna oblika reference pod črto: Wilfried Karmaus and John F. Riebow, “Storage of Serum in Plastic and Glass Containers May Alter the Serum Concentration of Polychlorinated Biphenyls,” Environmental Health Perspectives 112 (May 2004): 645, http://www. jstor.org/stable/3435987 (datum dostopa do spletne strani). b) Navedba v virih in literaturi: Karmaus, Wilfried, and John F. Riebow. “Storage of Serum in Plastic and Glass Containers May Alter the Serum Concentration of Polychlorinated Biphenyls.” Environmental Health Perspectives 112 (May 2004): 643--47. http:// www.jstor.org/stable/3435987. O morebitnih drugih posebnostih se posvetujte z uredništvom. Naslov uredništva: dr. Gregor Pobežin, Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Titov trg 5, SI-6000 Koper, gregor.pobezin@fhs.upr.si Založba Univerze na Primorskem www.hippocampus.si issn 2350-54 43