Izhaja po dvakrat na mesec, v Ljubljani, kedar ga prebere in ne konfiscira policija. — Velja celo leto 3 gold., pol let» 1 gold. 50 kr. in četrt let» 80 kr. za vsacega brez ozira na stan, osebo in narodnost. — Posamezne številke se dobivajo, jih kaj ostane, po 10 kr. v Giontini-jevi bukvarnici na velikem trgu. Vredništvo in opravnštvo (administracija) je na velikem trgu hiš. št. 3 v prvem nadstropji na ulice. Tam se sprejema denar. »
Kdor ga bere in ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval.
Letnik UT.
v lažnjivi obleki
St. 16.
Jsirn častitim braicem.
■r ■n
«^anes vidite „Brenceljna“ z drugo glavo v Mariboru izleženega in v dakaj lepši obleki. Da je zapustil belo Ljubljano in si izbral svoje gnjezdo v Mariboru, krive so razne sitnosti, ktere je imel zadnje dni.
Odslej se bo izlegal v Mariboru, a izhajal v Ljubljani, toraj ostane za naročnike vse pri starem. Tudi Vi mu ostanite stari prijatelji in pridobite mu novih, da bo mogel bolj razsajati po neto-čurskem šotoru.
Protest.
■ Mi, ki vse vemo, ki smo se že tolikokrat s pametjo prepirali, mi, kterih modrost presega vso modrost deželnega zbora, mi, kteri zastopamo vse prebivalce ljubljanskega mesta, še tiste kteri nas niso volili, mi, kteri bi morali davno že biti vsaj ministri, mi, med kterimi jih je nekaj že čez 45 let starih, mi, kteri smo se vsi izučili v šolah z nemškim nčnim jezikom, mi, kteri smo se za mesto tolikokrat blamirali, da nam ni za eno blamažo več ali manj, mi, iz kterih ust govorč otroci sami, mi, očetje ljubljanskega mesta smo sklenili sledeče:
Slovenski jezik še ne sme nikakor vpeljati v ljudske šole po Kranjskem.
Raziogri.
' 1. Je znano, da smo se mi učili'svoje modrosti le v nemškem jeziku. Da bi mi ne znali tega jezika, bi morali molčati, ali pa, kakor Slovenci, la—
2.	Kam bomo šli z učitelji, kteri niso na Nemškim za 'nobeno rabo in se vrivajo na Slovensko ?
3.	Čemu bodo naši nemški uradniki, če jih ne bo nihče poslušal, ker ne bo znal nemški?
„Brencelj“,
po ljubljanskem preselovanji:
4.	Kdo bo kupil nemško kulturo, ktere imamo še toliko v zalogi?
5.	Kako se nam bodo redili renegati in nemčurji, če naši otroci še toliko ne bodo umeli nemščine, da bi upili: „Gut heil! Gut schleich!“
Iz zadnjega razloga se razvidi, da mora obstati nemščina v ljudshih šolah, danepomrč z nami zavod nemčurjev in renegatov in da imajo pregnani nemški uradniki tukaj pribežališče. Ako bi se vpeljala v; šole vseskozi slovenščina, bi se odgojevali sami gumpci in tepci, kterih pa ni treba, dokler smo mi v Ljubljani.
ljubljanskih 30 jogrov.
3MF* Slovenci -a*c
po Štajerskem in Koroškem!
Razpuščena sta Vam deželna zbora, razpodeni poslanci križem svet. Da ne bo stala deželna dvorana prazna, treba bo zopet voliti. Priporočalo se Vam jih bo mnogo, morda Vam bodo tudi. še kaj obetali,, da volite tega ali tega.
-e
n
Le pametni bodite. To že veste, da so bili dozdajni poslanci, kteri so nemčurske vere, jako izvrstni, da so na vso moč zastopali nemčurski blagor ter se ozirali če ne na svojo domovino, vsaj na svoj dom.
Tih toraj ne smete popustiti. Da boste pa tim prid-nejši, tim bolj zanesljivi, in da ne boste volili prav zastonj, Vam obeta tudi „Brencelj“ nekaj. Cujte!
Vsak, kdor voli može Seidlnove ali Brand-stetterjeve vrste, dobi pri „Brenceljnu“ za en krajcar orehov ali lešnikov, ali pa za dva krajcarja rožičev.
Kdor hoče dobiti to darilo, se mora pri „Brenceljnu“ opravičiti s spričalom volilne komisije, da je res volil kacega Del Cotta, Brandstetterja, Sei-delna in ljudi njihove vrste.
Le na noge, možje so vredni tega darila.
„JBrenveiJ“,
___naganjavec ncmčurskega volilnega odbora.
Ali ste ga videli?
Ali ste ga videli? Ste ga videli sina matere slovenske, kteri se poteguje za nemštvo? Ste ga videli Savla, kteri jezdari na nemškem oslu v Damask, da bi izdal svoje brate in rojake nemški kulturi? Ste ga videli le s jaka, kteri se je svojemu rodu tako izneveril, da, namesto da bi lovil kokoši, piše v letno sporočilo ljubljanske pripravnice sestavek, s kterem hoče dokazati, da je nemščina v ljudskih šolah otročičem tako potrebna, kakor kos kruha za malico.“
Da bi to temeljito dokazal, bi „Brencelj“ nič ne rekel. A mož se v svojih razlogih naslanja na to, kar je nekdaj Korelj I. v državnem zboru govoril v prid nemščine v ljudskih šolah, kteri se je skliceval na „znano avtoriteto“ lesjakovo. Ta lesjak ni prav nič zvit, to se vidi iz vsega, kar je do zdaj govoril, in če se „Brenceljnu“ pravo poroča, za občni zbor pravih lesjakov in lesic sklenil, tega lesjaka izključiti iz svojega zaroda ter energično protestirati proti temu, da se človek, kteri tako blamira sebe in lesičji rod, še dalje imenuje 1 e s j a k.
Toda ne to postopanje lesičjega rodu, ne učeni lesjaški spis se ne zdi „Brenceljnu“ tako zanimiv, da bi ga pregrizeval in prežvekal; njemu je le všeč, da ima ta spis tudi — konec. In pa kakošen konec!
Cujte! Ko je lesjak Slovence s peresom dobro namlatil in prav po hribovsko oklestil, skoči v svoj brlog in kriči na ves glas, da bi ga pri miru pustili. Revež ti! Skorej bi se smilil „Brenceljnu“. Je že dobro! Kaj ne, če druge popadaš, te ne boli! Da bi pa drugi tebe ne, tega se pa bojiš!
„To sem pisal, ne da bi zbudil kakošno]sovraštvo, timveč, ker je po mojem prepričanji.“
Čudnu! To se po damače tako-le glasi: „Jaz sem te pretepel, ne zato, da bi me sovražil ali mi celo s palico vrnil, timveč zato, da me ti pri miru pustiš.“
Ne boš! „Brencelj“ je kakor lesjak krvoželjna žival, on ne drži zaušnice, si ne liže rane, če ga kdo popade, timveč zaleti se v svojega sovražnika ter ga piči na občutljivo mesto. In tako bo od danes med lesjaki in brenceljni strašno sovraštvo, ktero se ne bo dalo izbrisati. Zdaj je že vse eno! Pa se dajva!
„Sokol“ v Celji.
Neumna igra v 4 djanjih, spisal narodni Dolgež. Kraj igranja: Zadnja nemčurska stražnica (die letzte deutsche VVachtetube). ?
Osebe: Dr. G. Lačnik, zagrizen nemčur in po-čakaj-čenča (Sprechwart) 4fnega telovadnega društva v Oelji.
Berglja Prusak, njegov prijatelj in podložen pri 4ftiem telovadnem društvu.
Jaka Heuschrecker, rudečijabrikant narodnih dežnikov („marelj“).
1.	dejanje.
Dr. G. Lačnik, Berglja Prusak, Jaka Heuschrecker,
(na kolodvoru gledata, kako krompirjevec privleče veliko težo v Celje.)
Dr. G. Lačnik. So. že tukaj! Glej vse rudeče! Jih je vendar-le hudič prinesel!
Berglja-Prusak: Jaz grem sklicat vso našo armado, da jih bo nabrisala ali pa —
Dr. G. Lačnik. Ali pa — tektar Prijatelj, ti “ne veš, kaj so „Sokoli.“ Če je treba teči, mora biti kdo drug, da teče.
Jaka Heuschrecker (stopi iz v<jza). No, no, gospoda, kaj zlodja ste se tako prestrašili?
Dr. G. Lačnik. Ali ne vidite, da je poln vlak ru-dečih----------.
Jaka. Haha! Stojte no!
2.	dejanje.
Prejšnji.
Jaka (izlečeveliko rudečihnarodnih „marelj“ izvozov). Dr. G. Lačnik (si oddahne). Hvala nemškemu duhu, v teh rudečih oblekah ni „Sokolov.“
Berglja Prusak. Če ljubljanski gospod Ahčin zvedč, da so se nama pred „mareljami“ tako hlače tresle, kakor njemu pred Hrvati, se nama bo na zadnje še on smejal. Skriva to blamažo, doktor! (Zavijeta blamažo v ustavoveren plajšč in jo skrijeta pod suknjo.)
3.	dejanje.
Prejšnja brez Jaka.
Dr. G. Lačnik (ljublj. „Tagblatt“ v roki). Da bi ne bil jaz pisal tega hudega članka v „Tagblatt“, bi se bilo privleklo gotovo toliko rudečih „Sokolov“ v Celje, kakor je zdaj „marelj“. Moj članek je spremenil „Sokole“ v rudeče marelje. Gut heul! (Oba se veselja objameta in se potem vtopita v nemškem phm, kuhanem na slovenski zemlji iz slovenskega ječmena, kteri je rastel na Slovenskem. Nemška „Vaterland“ ju zaljubljeno in ponosno gleda.)
4.	dejanje.
. .	Nič.
(Večer je. Vsa okna — dr. G. Lačnika — so razsvetljena z eno lojeno svečo, ktera brli na čast v „marelje“ spremenjenih „Sokolov“, ktere dajo nemčurji zapreti, ker bi se utegnile oživeti V „Sokole“ in izdati „nemško mesto“ Slovencem. Zbor mestnih nemčurjev pa sklene, da so odslej rudeče „marelje“ prepovedane. Zadej se joka Jaka Heuschrecker za svojimi narodnimi rudečimi „mareljami.“)
Zagrinjalo pade, ker se sramuje nemčurske blamaže.
Pogovor dveh turnarjev.
Kr e vi jež. Gut heul, Storkljež, si že prišel iz Brna? Kako je bilo? Ste ga dobro žajfali?
Štorkljež. Pa se kako. Ti si še misliti ne moreš, kakošen je bil ta „tumertag.“
Kr e vij e ž. Oho! Povej mi no, rad bi vedel.
Štorkljež. To je vse drugo, kakor „knajpa.“ Misli si stokrat tako velik prostor, kakor j e naša knajpa, stokrat več strežajev in natakarjev, tisočkrat toliko vrčkov piva, tisočkrat toliko kapunov, purmanov, pišek 'ocvrtih in pečenih, stokrat toliko govorov, petja, godbe in tumarjev, stokrat toliko pijanih pod mizo, stokrat toliko takih, ktere drugi dan lasje bole, vse to si misli in potem boš razumel, kakošen je bil „tumertag“ v Brnu.
Kr e vij e ž. A, taka je? Toraj je sto turnarjevih „knajpj* —	.
Štorkljež. „Turnertag“, taka je!
Pogovori.
Jaka. Zakaj toliko govore o „turnertagu“ v Brnu na Moravskem. Povej mi Jože, kaj je prav za prav „tumertag“ ?
Jože. Tumarjev dan.
Jaka. To tudi jaz vem. Pa kaj pomeni ta izraz?
Jože. Kaj pomeni? Hm! No, saj veš, dan pride za nočjo. —
Jaka. Aha, že vem, „turnemacht“ in „turnertag“, Ce se vso noč pijančeva in rogovili, je to „turnemacht“. in če zjutraj koga lasje bole —
Jože. Je to „turnertag“, tumarjev dan. Taka je!
Jaka. Dobro! Kaj pa je okrožen turaarsk dan (Kreistumtag).?
Jože. I, no, če turaarja po taki noči tako glava boli, da se mu vse okrog vrti.
*
* *
Tine.'Tolikokrat berem ali slišim besedi „žaba-vati“ in „zabavljati“; ali ne pomenite obe eno in isto reč?
Tone. Skoraj. Razloček je čisto majhen. Ce se zberô Slovenci, se zabavajo, če se pa zberô nemškutarji, pa zabavljajo — Slovencem, se ve da. Ta razloček je.
Tine. Razumem! Ce gre n. pr. „Sokol“ na kmete, se gré zabavat, če bi šli pa turnarji, —
Tone. Bi šli zabavljat.
Tine. Taka je!
*
* *
Jaka. V čim sta si podobna bik in nemškutar ?
Tone. Oba razkači rudeča srajca.
*
* *
Tine. Ali verjameš, da tudi le sic e prime steklina?
Jože. Hm! Kar sem bral nek spis lesjaka, že verjamem.
Pogovori s prikuho.
Iz malega raste veliko. Iz male pasje krote Riesteljeve zraste „Brenceljna“ velika pravda pri deželni sodniji.
. Počasi se daleč pride. Toraj bi morali Slovenci biti že unkraj sveta.
Roka roko umiva, obe pa obraz. Slovenski poslanci so se v državnem zbora potezali za Hohemvarta, os pa jim je delal obljube. Kdo pa je bil umit , to se še ne vč.
Kar se ne stori, se ne zvč. Do zdej še ni znano, kaj je Hohenvrart storil za Slovence.
Jabelko ne pade deleč od drevesa. Če je oče Prusak, hodi pa sin v Bm k nemčurskem zboru tumarjev.
Čez sedem let vse prav pride. Le Žabjek ne pride nikoli prav.
Rešpehtarjova kuharca.
Taka je! Ves svet je ena godlja, tmi smo pa kuhavnice, da jo mešamo. Ta pregovor jeznajdla ena kuhafca, to je tako gvišno, koker dvakrat dva pet. Meni se zdi, da sem to že en-~krat povedala, pa nič ne 46, kar je dobro, je dobro; naj se da na mizo, kdar če.
Zakaj da smo mi kuhavnice? Zato k’se večkrat vtikamo v kakšno vročo godljo. Ibljansk gmajrot je taka kuhav-nica, k’ se je že večkrat spekla v godlji al v ajmoht, kterga je de-„	želn zbor al lontag sku-
hal. Šafarjeva Ančka mi je že večkrat jamrala, da ima tak križ z Dolfitam, ki ji zmiraj vhaja na rotovž in tam čenča, da se potem ves mest nji smeje, zato k’ se Dolfita bolj ne ahta. Gun dan mu je padlo v glavo, da slovenska Špraha ni zanj! Lejte no! Če zanj ni, je pa za drage otroke, kaj bi se ustil in žlebedral, če noče učit se v slovenski Šprahi, naj ga pa mama peljejo ke, ker je vse tajč.
Pa da se Dolfi jezi nad slovensko špraho, mu še ni zameriti, bo že enkrat še pameten; da so pa gospod Lesjak tako vnet za tajč, k’ bi mogli bit Slovenc, kakor dragi duhovni, to mene gifta. Jest sem že imela majengo, se k njim vdinjat, pa zdaj že ne grem, dobro da sem zvedela, kaj so pisal čez Slobenarje. Polej se pa v šolah avs-bildajo tak tumarčki, kakor so fajerberi, k’ se ognja boje. Pa gredo še na Moravsko, da vsi ldje vedo. kakšne ran-garje imamo v Iblan. To je vendar preveč! Če v Šentvidu ali na Vižmarjih gori, jim je ogenj predeleč, če pa zvedo, da se v Brvu zastonj pir dobi, alo, pa letijo ke, kakor da b' gorelo. Al ni to za jezit ?
Toda ne smem preveč šimfat, če ne, me bo polcija konfiksirala, koker zadnjič, k’ sva z „Brenceljnam“ čez čučkovga — ne Riesteijovga psa zabavljala. Zdaj imava pa per rihti pravdo, pa se bova že izrezala, jest imam še dalj jezik, koker cesarsk dohtar. Bote že zvedli, kako se mu bom odrezala. Na Žabljek pa ne greva, tega pa ne!
Zahvala.
Javno zahvalo izrekamo ljubljanski gasilni straži (fajerberi) za izdatno pomoč, ktero so nam s tem skazali, da so pri zadnjem požaru z vsem gasilnim orodjem, švr-kavnicami, svitlimi čeladami itd. v tako obilnem številu — doma ostali, kajti ko bi bili prišli, bi bilo pogorelo le 28 hiš, tako jih je pa pogorelo 30 razen dveh, kteri niste pogoreli.
Vi Šmarčani in Sentvlščani.
Osmer Kavec.
Enaka mera za Slovence in Nemce.
Jaz sem Osmer Kavec, Z16 velik sem gospod, Kjer koli me ni treba, Tam najdeš me povsod,
Tam smo se radovali Po nemški noč in dan. Se danes imam mačka, Se danes sem zaspan.
Avstrijski Prusi v Brnu • Smo b’li na nemški zemlji, V Moravskem se zberd, Srkali čist nemšk zrak. Tam se na čast vsim Nemcem Smo pivo nemško pili, Nevsmiljeno derd.	Tlačili nemški tlak.
Od Brna do Brlina .
Se daleč mi ne zdi;
Govori so gotovo . .
Do tje se slišali. *
Kako smo skazovali Tam gibčnost, udov moči Tak daleč, kakor tumar Se bolha ti ne skoč’.“
Brez mene nikdar „knajpe“ Nikdar požara ni ;
Kako bi se li v Brni Brez mene „tumali“ ?
Kjer dosti je pijače,
Se jed zastonj dobi, — Tam vrli Osmer Kavec Gotovo ne „fali“.
Tam v Brni so vsi Nemci, Moravske s’cer krvi.
Pa vendar jim za Pruse Močno srce gori.
Zatd sem Osmer Kavec Jaz k zboru romal tje,
Ker človek pri enakih Najbolj zabava se.
So bratje naši Prusi Francoze našeškal’,
Mi smo se pa s to zmago Ponosno pobahal’.
Francoze našeškati Ni bilo tak težkcT;~~
Kdor bil je kdaj na Janjčah, Bo dobro vedel to.
Z jezikom jaz pretepem Milj on Slovencev sam;
Ce pa poguma treba,
Prav urno teči znam.
Takd sem v Brnu nemške Kulture se napil,
Da sem pijan še danes, Kakor sem v Brnu bil.
Tam Avstrijo rešili Slovanom smo iz rok,
Da bi nas tam ne bilo,
Bi bila že na skdk’!
Da jaz le sem rešitelj Avstrije, to ve vsak,
Ker jaz sem Osmer Kavec, Sem nemški korenjak.
Priporočilo.
Volitve za deželne zbore se bližajo in „Brencelj“, voditelj kupčije z dobrimi kandidati, je odprl zopet svojo „botiko“, v kteri ima na prodaj mnogo takih, ki bi bili radi poslanci. Da se izprazni „botika“ in blago ne spridi, priporoča pri tej priložnosti svoj hram častitim volilcem, s pristavkom, da se dobivajo pri njem kandidati kakor n. pr. Brandstetter, Del Cott, Seidl.
Del Cott-a bi posebno rad oddal, toraj bo popotoval ž njim v Celje kjer ga bo skusil spečati po vsaki ceni’. Tudi se pri njem kupujejo kandidati, kteri so že padli pri volitvah.	' ■ ■	": • •	;
„Brencelj“ In drugi, zaloga nemčurskih kandidatov za Koroško in Stajarsko.
V pojasnenje.
Ne vem, zakaj se Slovenci in njihovi časniki jezč nad Lesjakom, da se poteguje za nemščino v šolah! On že ve, kako se najboljše odgojujejo mladi — 1 e s j a k i. Ce so stari lesjaki in stare lesice zadovoljni, kaj je to Slovencem mar ? Sestavek o nemščini v šolah je gotovo pisan za — lesjake in lesice, to se vidi iz vsega, kar je pisano v njem.
„Brencelj“, pedagog.
Slovenci v enomer tožijo, da je dozdaj v Avstriji za Nemce drugačna mera, kakor za Slovence. Ni res, kakor kaže jasno sledeča podoba.
(Dasiravno je risar šaljivo premenil klobuka, se vendar že na obrazu pozna, kteri tih fantov je Slovenec in kteri Nemec.)
Kranssovci,
kteri po večkratnem opominjevanji nočejo plačati dolžne lanske naročnine.
'Gg. Miha Brajz, posestnik pri sv. Barbari pri Mariboru. — Juri Čurin pri sv. Križu poleg Ljutomera. — Čmovec, trgovec v Jelšanah. — France Demšar, bivši v Mirni. — Janez Golob, duh. pom. v.^ Smartnu pri Šostajnu. — Anton Hajšek v Trebovljah. — Hanželič v Ormužu. — Nace Hribar v Jesenicah. — Kunstel-nova kavama v Radolci. — Kapler, posestnik pri sv. Duhu poleg Škofje Loke. — France Kerševani, župan v Dombergu. — Juri Križaj, župnik v Ložu. — Vilko Mikuličlč v Dalnicah. — Pose, bivši učitelj pri M. D. v Polji. — Dr. Savinski v Zagrebu. — Tujčeva kavama v Planini. — Dr. Vidrič v Zagrebu. — Zamar-jeva kavama v Gorici.
(Dalje sledi.)
„Brencelj" piše:
Kmetiču iz B. Če vaš župan potrebuje za svoje otroke kakih kolic , napiše bajtarju listek, da je še kaj dolžan, in če bajtar ne plača brž, mu konfiscira kolica, da se njegovi otroci po njih vozijo. Naj posnemajo vsi bajtarji ta način in njemu kon-nscirajo z enakim uzrokom kola, se bo videlo, kdo bo prej nehal, bajtarji ali. župan. To je moj svet, pri sodnji morda vedó dru-zega. Sicer pa bi bilo najboljše, da bi tacega župana posadili na kolce in ga peljali — kam drugam, potem bi bilo vsega konec.
Gosp. F. Saurau-u v Kamniku. Menite, da je „Brencelj“ kaj hudega mislil, ko je Vas pičil? On pika nemškutarje in druge nerodne ljudi vselej iz dobrega namena. Da mu pa žugate, da ga boste raztelesili, kakor ste njegovega brata, to je — grozno. Veste, kdo je brenceljnovbrat? Komar. In veste, kje komarje trančirajo? V Šiški. Toraj Vas „Brencelj“ priporoča Siš-čanom, kedar bodo napravili komarjeve koline. Samo to se „Bren-celjnu“ predrzno zdi, da hočete, kakor ste se bahali v neki gostilnici, njega in vse slovenske vrednike vgnati v kozji rog. Le poskusite! Tudi ni bilo treba dajati pisatelju Vašega dopisa 20 krajcarjev, še manj pa rekomandirati pismo, kajti prišlo bi bilo tudi brez rekomandacije — pod klop. Da je „Šavra“ — stara krava, to je gotovo Vaša znajdba.___________________________.
2MS"* Prihodnji „Breneelj“ bo ' prifrčal konec meseca. Dasiravno v Mariborn tiskan, izhaja ven* der-Ie v Ljubljani, kjer je vredništvo ib oprav ništvo.
Odgovorni vrednih in založnik Jak. Alésovc v Linhliani — Natiami F	n dm»; n