Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 159Razmišljanja Špela KRYŽANOWSKI Princip jaza in narava reda Christopherja Alexandra Uvod Alexander je večini arhitektov in lai- kov znan kot avtor knjige Jezik vzorcev (1977). Manj znano je njegovo zadnje delo Narava reda (2002a, 2002b, 2004, 2005), v okviru katerega dokazuje, da obstaja naravni red, specifična struktu- ra, ki podpira življenje in v prisotnosti katere lahko lažje vzpostavimo stik s svojim višjim jazom, sebstvom, svojim bistvom. Čeprav njegovo življenjsko delo, kompendij štirih obsežnih knjig, nosi podnaslov Esej o umetnosti gradnje in naravi vesolja, ne gre za leposlovno razpravo, saj je Alexander kot prvi do- ktorand arhitekture na Harvardu tudi odlično izurjen v metodologiji znan- stvenega pisanja. Vsako svojo trditev na- mreč natančno in podrobno utemelji s svojimi raziskavami, spoznanji biologije, fizike, matematike in drugih, z izjemo razprave v zadnji knjigi, kjer govori o sebstvu in bogu ter se že vnaprej opra- viči, da se bo zanašal le na svoje izkušnje in sklepanje. Sodobna mehanicistična znanost in princip jaza Alexander nam predstavi nov življenj- ski nazor, ki sega daleč za oblikovanje in arhitekturo ter premošča štiristo let star razkol med znanostjo in tehnologijo na eni strani ter umetnostjo in humanisti- ko na drugi. Avtor svoj koncept narave reda utemelji na dveh predpostavkah, ki rušita izključno mehanicistični pogled na svet. V prvi trdi, da je vsak delec pros- tora ali materije bolj ali manj živ, odvis- no od njegove urejenosti in strukture. V drugi navaja, da vsebuje vsak delec materije ali prostora tudi del sebstva in da ta jaz ali neka oblika osebnega pre- žema celotno stvarstvo, tudi material- no raven, ki jo danes razumemo kot neživo. Našemu svetu dominira narava reda, ki ga ustvarjamo kot kultura. Naš mehanicistični pogled vpliva na naša dejanja, našo percepcijo lepote in način razmišljanja, v okviru katerega obliku- jemo zgradbe. Med trenutnimi idejami reda v naši kulturi ni nobenega koncep- ta, ki bi bil osredotočen na ustvarjan- je globokega občutenja življenja, ki ga lahko najdemo v nekaterih zgradbah in artefaktih. Za ustvarjanje predmetov, ki so živi, so naši trenutni koncepti o redu popolnoma neustrezni. Mehanicistični način razmišljanja, ki smo ga do popol- nosti razvili v 20. stoletju, nam lahko ustrezno pojasni mehanično strukturo lista, mosta ali atoma. Vendar pa je pog- led na Mozartovo simfonijo ali drug vr- hunski umetniški predmet kot na stroj popolnoma neustrezen in nezadosten. Ta harmonija, ki nas napolni in jo lahko fizično občutimo, ne more biti zadovol- jivo pojasnjena le kot mehanizem, ker je lepoto in red, ki ju zaznavamo, nemo- goče opisati le skozi ustroj mehanizma. S prevlado mehanicističnega pogleda na svet je koncept jaza počasi izginjal iz na- šega načina razmišljanja in naše umet- nosti. Prizadevanje, da bi bil umetnik v svetu, ki ne pozna koncepta sebstva ali načina, kako je to sebstvo mogoče legi- timno udejanjati, postavlja vse področje umetnosti v neke vrste vakuum. Hkrati je občutenje vrednosti, to, kar notranje občutimo kot vrednost, izgubilo pomen in postalo podrejena subjektivna kate- gorija. V mehanicističnem razmišljanju so objektivna le mehanicistična dejstva, kategorije zaznane celostnosti, lepote, notranje harmonije neke ureditve ali stopnja živosti pa so le stvar osebnega mnenja. Vrednote so v znanstvenem svetovnem nazoru postale stvar osebne etike ali umetniškega nazora, kjer ni objektivnega skupnega imenovalca, am- pak si je vsak demokratični posameznik skoraj prisiljen ustvariti svoje osebno mnenje, različnost mnenj pa je celo zaželena. V tem znanstvenem svetov- nem nazoru je princip osebnega (jaza) izločen iz enačbe. In vendar je princip osebnega, zmožnost osebnega obču- tenja, občutek povezanosti bistven pri razumevanju univerzalne narave reda. Osebno občutenje je tisto, ki gre do srca in se nas dotakne. In zanimivo je, da ko gre za globoka občutenja harmonije in lepote vsi ljudje  – ne glede na raso ali kulturo  – občutimo skoraj enako, kot da smo med seboj povezani, kot del enega večjega čutečega bitja. Ponovna vključitev načela osebnega (I principle) v sodobno znanost po Alexandru nikakor ni v nasprotju z aktualnim mehanicistič- nim nazorom, ampak pomeni njegovo razširitev in nadgradnjo. Pojav življenja Alexander trdi, da je vse, kar obstaja, prežeto z življenjem. Ta koncept lahko najdemo v antičnih budističnih besedi- lih ter v sodobnejšem znanstvenem ra- ziskovanju biologov (Imanishi, 1941) Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 160 Razmišljanja življenjem nabito strukturo. Odličen primer centrov, živosti in lepote, pove- zane s tem, je cvetje. Za Alexandra je struktura cveta ali cvetne skupine odli- čen primer ljubkosti in lepote, ki se nas dotakne. V prisotnosti globoke celovi- tosti postanemo srečnejši. Alexander opredeli petnajst lastnosti, ki so prisotne v strukturah, ki podpirajo življenje. Lah- ko jih najdemo v naravnih sistemih, vr- hunskih umetniških delih, še večkrat pa v preprostih predmetih, ki so rezultati iskrenosti vsakdanjega življenja. Splošni koncept oblikovanja, ki podpira življen- je in dosega stopnjo univerzalne lepote, je preprost: močnejši ko je posamezen center, več ko ima lastnosti, ki mu dajejo vitalnost, močnejša in živahnejša je ce- lotna struktura. Običajno so žive struk- ture umirjene, delujejo nedolžno in so skrajno preproste. V njih prepoznamo resnico, ki je ne moremo pojasniti le z mehanicistično razlago kompozicije, ampak jo lahko le občutimo. Delno jo opiše japonski izraz »wabi-sabi«, ki bi se lahko prevedel kot »nepopolna le- pota«. V živi strukturi vedno najdemo več raz- ličnih meril in preskoki med njimi naj ne bi bili preveč veliki. Osnova vsake žive strukture je glavni močni center, ki je sestavljen iz več manjših centrov. Meje ojačajo živost centrov. Izmenjujo- če se ponavljanje je eden od načinov, na katerega centri drug drugega podpirajo. V t. i. pozitivnem prostoru ima vsak del prostora pozitivno obliko kot podcenter, brez amorfnih brezpredmetnih ostankov prostorov. Dobra oblika je sestavljena iz več koherentnih centrov in preprostih oblik. V vzorcu ni toliko pomembna glav- na simetrija, ampak intenzivnost manjših t.  i. lokalnih simetrij, ki delujejo kot le- pilo, ki drži prostor skupaj. Vse struktu- re, ki imajo živost, vsebujejo neke vrste prostorski preplet, v okviru katerega so centri povezani s svojo okolico. Življenje se ne more pojaviti brez diferenciacije in kontrasta. Stopnjevanje se vedno poja- vi v prostoru kot odziv na spremenjene razmere. Zgradbe in predmeti brez gra- dientov (različnih stopenj) so manj živi in delujejo bolj mehanično. Dizajni, ki vsebujejo življenje, imajo vedno prisotno neko sproščenost ali morfološko robust- nost. To se pojavi zato, ker se morajo v naravi oblike odzivati na iregularnosti zunanjih vplivov. Tako imenovani od- mevi označujejo temeljno podobnost, v okviru katere imajo različni motivi skup- ne imenovalce in pripadajo isti družini. V najbolj perfektnih živih strukturah, ki imajo popolno celovitost, lahko običajno na sredini, v srcu oblike, najdemo praz- nino. Ta prazni prostor je potreben, da se ustvari enostaven, tih, prazen, miren prostor, ki k sebi potegne energije centra. V večini primerov se ta preprostost kaže skozi geometrijsko preprostost in čistost. Neločenost ali povezanost pomeni, da živo celoto dojemamo kot bitje, ki je po- vezano s svetom in ni ločeno od njega. Taka struktura je preprosta, harmonična in se zlije s svojo okolico. Strukturna last- nost, ki je najbolj odgovorna za občutek preprostosti in neločenosti, je odsotnost grobosti in ostrine. (Alexander, 2002a.) The Luminous ground V zadnji knjigi Luminous ground, ki je za materialistično naravnanega so- dobnega intelektualca gotovo najbolj nevralgična točka, Alexander koncepte univerzalnega reda, ki podpira življenje, povezuje neposredno s koncepti duše in boga, kar v današnjem kulturno-intelek- tualnem okolju lahko asociira na verski fanatizem ali vsaj na skrajno intelektual- no nazadnjaštvo. Aleksander ugotavlja, da je skozi celotno zgodovino večina najlepših umetniških stvaritev nastala v kulturnem kontekstu enega ali druge- ga verstva. Tako se materija in duh ozi- roma materija in sebstvo ves čas kažeta kot povezana. Velike stvaritve evropskega srednjega veka so ustvarili krščanski mistiki, velike zgradbe Japonske so ustvarili praktiki zena, velike turške preproge in razsvetlje- ne miniature so navdihovali sufiji. Tan- trične slike indijske kulture so ustvarili in fizikov (Whitehead v Bright, 1958). Po Whiteheadu je potencial življenja vnaprej vgrajen v  materijo in ni samo pojav, ki se zgodi, ko postane snov vi- soko urejena in organizirana. V  naravi materije je, da je živa. In tako je bolj ali manj živa tudi vsaka zgradba in tudi vsak posamezen del prostora ter vse, kar obstaja. To različno živost predme- tov, ki sicer veljajo za mrtve, lahko tudi osebno občutimo. Pogosto npr. vidimo zanimiv kos lesa in se čudimo njegovi živosti, neki drug kos lesa pa nas pusti popolnoma ravnodušne. Enako lahko občutimo živost zgradbe, umetniškega predmeta ali trga. Lepota zgradbe, njena živost in njena sposobnost, da podpira življenje, po Alexandru izhaja iz njene celovitosti. Zgradba ni osamljeni del- ček, ampak je del sveta, ki vključuje tudi vrt, ograje, drevesa, ceste in druge zgradbe. V Alexandrovem konceptu ce- lovitosti deluje posamezen del izključno v odnosu do širše celote. Alexandrova temeljna predpostavka je, da celovitost ni neki izmuzljiv osebni koncept, am- pak struktura, ki jo je mogoče celo mate- matično definirati. Hkrati je celovitost bistvena lastnost, ki vpliva na fizikalno vedênje materije. Ključna lastnost ce- lovitosti v strukturi je, da je nevtralna, da samo jê. Vsaka celota je sestavljena iz delov in deli izhajajo iz nje. Te po- samezne dele Alexander imenuje »cen- tri«. So nosilci življenja in drug drugega podpirajo v povečevanju stopnje živosti. Centri so tisti, ki jih najprej zaznamo v kompoziciji in imajo na naše občutenje tudi največji vpliv. Načelo jaza, ki ga Alexander ponovno uvaja v znanstveni diskurz, je bistvo vsakega centra. Jaz v posameznem centru se neposredno poveže z našim jazom. Kot oblikovalci in arhitekti bi morali biti sposobni ta potencial jaza potegniti na plan v vsa- kem artefaktu. Celovitost v predmetu in celovitost v nas samih sta za Alexandra na koncu ista stvar. Ko živost strukture in intenzivnost centrov doseže določeno stopnjo, to prepoznamo kot univerzalno lepoto, z Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 161Razmišljanja mistiki obskurne hindujske sekte. Prekra- sni kosi shakerskega pohištva so nastali kot dejanje čaščenja v okviru ozke reli- giozne skupnosti. (Alexander, 2004: 32.) To nikakor ne pomeni, da je za ustvar- janje najvišjih umetniških del neobho- den verski kontekst, nakazuje pa, da imajo vsa velika dela (tudi tista, zgra- jena v današnjem času) neko specifično kozmološko ozadje oziroma okvir raz- mišljanja. Če bi kateregakoli od zgoraj naštetih avtorjev po Aleksandrovem mnenju vprašali, na kaj je mislil, med- tem ko je ustvarjal svoje delo, bi se skup- ni imenovalec vseh odgovorov glasil ne- kako tako: »Cerkev sem oblikoval v sla- vo bogu.« Ali tako: »Skozi ustvarjanje sem se poskušal spojiti z izvornim nače- lom vsega.« (Alexander, 2004: 34–35.) Alexander ta cilj ali stanje poimenuje stanje povezanosti. Povezanosti samega s  seboj in z drugimi ljudmi ter vsem, kar obstaja. Vključno s tisto temeljno osnovo, ki jo Alexander poimenuje Lu- minous ground  – the ground material of the universe, torej temeljno osnovo univerzuma in vsega obstoja. Priporo- čila, kako to stanje povezanosti doseči, so v različnih verskih tradicijah različ- na. Muslimani priporočajo molitev in pogovor z bogom, katoliki poudarjajo načelo ljubezni, budisti meditacijo ipd. Vsem je skupno, da si prizadevajo za uti- šanje ega, poudarjajo delo in disciplino ter kot najvišji cilj postavljajo željo po neposredni komunikaciji z bogom, ena na ena, iz oči v oči. Pri vseh teh tradi- cijah je proces oblikovanja in gradnje razumljen kot del duhovne prakse, kot poskus priti v neposreden stik s to te- meljno osnovo univerzuma. Proces ustvarjanja življenja Pomen procesa pri ustvarjanju izdelkov in zgradb, ki podpirajo življenje, je za Aleksandra ključen. Izčrpno ga pojasni in utemelji v drugem delu svojega kom- pendija z naslovom Proces ustvarjanja življenja (The Process of creating Life). Intenzivnost živosti neke strukture je pogojena s stopnjo celovitosti (Whole- ness), ki jo dosega ta struktura. Videti celovitost strukture, take, kot je sama po sebi, po svoji naravi (ne celovitosti, ki je rezultat naših mentalnih konstruktov in idej), je izjemno težko delo, ki pa se ga je mogoče naučiti. Za ustvarjalca v praksi to pomeni, da si mora v vsakem kora- ku ustvarjalnega procesa prizadevati, da strukturo celote najprej jasno prepozna, jo ima ves čas procesa pred očmi ter da je vsak korak narejen v smeri dopolnje- vanja in nadgradnje te že obstoječe ce- lovitosti strukture. Aleksander ta proces poimenuje structure – preserving – steps (koraki, ki ohranjajo strukturo). To je proces odvijajoče se celostnosti, ki je hkrati konservativen in kreativen. To je proces, s pomočjo katerega se vsak dan znova razvijata živalski in rastlinski svet. Seme se razvija korak za korakom, do- kler se na koncu ne razraste v mogočno drevo. Da bi tovrstni proces lahko upo- rabili pri oblikovanju zgradb, bi morali preiti iz deskriptivnega načina projekti- ranja, v okviru katerega že v biroju vna- prej definiramo vse detajle, v bolj splo- šen način projektiranja, pri katerem se pred gradnjo definirajo glavni parametri in koraki v procesu gradnje, veliko obli- kovalskih odločitev pa se s pomočjo tes- tiranja dokončno definira na gradbišču samem. Alexander trdi, da se strukture, ki podpirajo življenje, lahko oblikujejo le skozi proces izgradnje in ne more- jo biti izsiljene z dizajnom, ki v celoti nastaja za mizo v biroju. Alexander se zaveda, da je tak način projektiranja in izgradnje v današnjem stanju gradbene stroke skoraj nemogoč, vendar vztraja, da je treba v procesu tovrstnega obli- kovanja računati tudi s spremembami gradbenih dovoljenj in številnih maket velikega formata ter neuspelih poskusov na gradbišču, dokler ne nastane oblika, »ki jo je mogoče občutiti kot pravil- no«. Bistveni element v procesu odlo- čanja je občutenje. Občutenje stopnje vsakokratne celostnosti strukture, ki jo ustvarjamo. Kar seveda zahteva več časa ter pomeni dražjo gradnjo in popolno zaupanje stranke do arhitekta. To so za Alexandra tudi glavni razlogi, zaradi ka- terih v sodobni arhitekturi najdemo le peščico res živih grajenih struktur. Kot pomoč pri oblikovanju strukture, nabite z življenjem, Alexander uvaja me- rilo »zrcalne podobe svojega sebstva« (ang. mirror-of-the self criterion). Kar v praksi pomeni, da naj bi se vsak korak v oblikovalskem procesu prečiščeval sko- zi vprašanja, kot so »Kateri od obeh dizajnov ima več življenja?« ali »Katera od teh različic me dela celovitejšega?«. Ali zastavljeno popolnoma ontološko – »Ali to predstavlja resnično podobo mojega pravega sebstva?« (Alexander, 2002a: 318). Raziskave, ki jih je Ale- xander naredil po teh načelih, kažejo presenetljivo ujemanje odgovorov. Kot kaže, smo ljudje na neki globoki ravni popolnoma usklajeni, ko gre za prepoz- navanje struktur, ki so žive in podpirajo življenje. In te strukture prepoznavamo tudi kot splošno lepe. Prostori, ki imajo močno živost centrov in strukture ter imajo jasno izraženo načelo jaza ali seb- stva, imajo tudi sposobnost, da na plan, iz nas samih, potegnejo naše sebstvo, dušo ali načleo višjega jaza. Taki pros- tori, predmeti, glasba ali druge vrhunske umetniške stvaritve se nas globoko do- taknejo, nas ganejo v srce ter v nas samih ojačajo naš občutek živosti in svetosti. Proces ustvarjanja živega sveta v Alexan- drovih očeh nikoli ne more biti ločen od iskanja resnice o lastnem bistvu. Prve tovrstne zgradbe sem zgradil, ker sem intuitivno verjel, da je prav, da tako delam. Uporabnikom sem dal živo struk- turo, najboljšo, kot sem jo lahko ustvaril. To je bilo izjemno naporno delo. Ampak ko mi je počasi začelo uspevati in sem te kvalitete lahko izrazil, sem opazil, da je imelo okolje vpliv na človekovo notranjo svobodo, kot bi se nekaj v njih sprostilo in kot bi v prisotnosti teh zgradb ljudje bolj iskreno bili to, kar v resnici so, to, kar so si želeli biti. … Izkušnje ljudi, v prosto- rih, ki smo jih zgradili, so mi postopoma Urbani izziv, strokovna izdaja, 2017 162 Razmišljanja pomagale razumeti, da je mogoče graditi okolje, v katerem so ljudje čustveno svo- bodni, v polnosti oni sami, živi in polno prisotni v svoji lastni realnosti. (Alexan- der, 2002a: 396.) Zdaj lahko tudi razumemo, zakaj je bil mistično religiozen okvir tako plodo- vit pri ustvarjanju celovitih, življenje podpirajočih in splošno lepih struk- tur. Ohranjanje in sledenje celovitosti med ustvarjalnim procesom je namreč naporno in zahtevno delo. Videti celo- vitost ves čas trajanja procesa zahteva iz- jemno čistost stanja duha, kar naši oseb- ni mentalni konstrukti, teorije, ideje in slike stalno rušijo. S pomočjo osredin- janja duha na boga se je umetnik lahko osredotočil na celostnost umetniškega dela, ki ga je ustvarjal. Skozi prakso izvajanja priporočenih mistično-verskih tehnik se je spravil v stanje ponižnosti, umika ega in razpustitve svojih podob, konstruktov in konceptov, zato je lahko videl strukturo realnosti, strukturo ce- lote, resnico samo, in to v svojem delu materialno udejanjil. Skozi ta proces je stopil v stik z Veliko praznino in s tem neposrednim stikom uresničil bistvo svojega obstoja. Vendar pa lahko velika dela tega formata po Alexandru občasno najdemo tudi v umetnosti 19.  in 20. stoletja. Nekatera dela Nolda, Matissa, Bonarda in Van Gogha nimajo verske osnove, vendar izhajajo iz istega stanja duha. Med deli sodobne arhitekture, ki delno dosegajo stopnjo živosti strukture, Alexander omenja Mackintosha, Lutyensa, Vese- yja, F. L. Wrighta, Bawa, Asplunda in Behrensa. Alexander trdi, da moramo, če želimo doseči enako stopnjo živosti strukture, kot so jo dosegali npr. krščan- ski mistiki, na novo odkriti in definirati najgloblji izvor našega bitja in obstoja ter ga izraziti skozi svoja sodobna umet- niška dela. Alexander verjame, da je mo- goče neposreden stik s svojim sebstvom praktično izkusiti na osebni ravni in da je samo stvar časa, kdaj bo tovrstno ra- zumevanje postalo tudi del uradne fizi- kalne razlage sveta. Posebej poudarja, da mu ne gre za novo verstvo, duhovnost ali nadnaravne sposobnosti. Zanima ga samo ustvarjanje živih struktur, ki je temelji na novi fizikalni in intelektual- ni razlagi materialnega univerzuma, v katerem se materija in duh povezujeta v neločljivo celoto. V naravi se ustvar- janje z življenjem nabitih struktur do- gaja spontano, je del osnovne ureditve narave, kadar ustvarjamo ljudje, pa nam je vse težje ostajati v harmoniji s celoto. Naša dejanja ter tudi naša arhitektura in urbanizem so velikokrat namenoma ali nezavedno v nasprotju z našo celovitost- jo in celovitostjo sveta. Kadar opazujem sliko Madone slikarjev Fabriana ali Duccia, kadar poslušam Mo- zartov Requiem ali Bachove Hosanne, se zdi skoraj nemogoče, da bi take stvari dosegli v današnjem času. /…/ Ni lepota tista, ki nam ostaja nedosegljiva, ampak duhovna globina, ki jo ta dela vsebujejo. (Alexander, 2004: 45.) Mag. Špela Kryžanowski, univ. dipl. inž. arh. Arhitelje arhitekti d. o. o., Rimska 22/ II.N, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: spela.kry@gmail.com Splet: www.arhitelje.com Opomba Špela Kryžanowski se zadnjih dvajset let uk- varja z raziskovanjem vitalnosti in duhovnih ravni prostora. Deluje v okviru biroja Arhi- telje, predava na Fakulteti za dizajn in je avtorica strokovne monografije Feng shui – filozofija prostora in psihologija bivanja. Viri in literatura Alexander, C., et al. (1977): A Pattern Langu- age: towns, buildings, construction. Oxford University Press, New York. Alexander, C. (2002a): The Nature of Order: an essay on the art of building and the nature of the universe. Book 1, The phenomenon of life. The Center for environmental structure, Berkeley. Alexander, C. (2002b): The Nature of Order: an essay on the art of building and the nature of the universe. Book 2, The process of creating life. The Center for environmental structure, Berkeley. Alexander, C. (2004): The Nature of Order: an essay on the art of building and the nature of the universe. Book 4, The luminous ground. The Center for environmental structure, Berkeley. Alexander, C. (2005): The Nature of Order: an essay on the art of building and the nature of the universe. Book 3, A vision of a living world. The Center for environmental structu- re, Berkeley. Bright, L. (1958): Whitehead‘s Philosophy of Physics. Sheed and Ward, London. Imanishi, K. (1941): The World of living things. Kyoto.