Srna MANDIČ' STANOVANJSKA POLITIKA IN POLICV-OMREŽJE' Povzetek. V družbah z razvito demokracijo opažajo, da se v oblikovanje sektorskih politik vključuje vse večje število akterjev iz javnega in zasebnega sektorja, razločujejo pa tudi značilne vzorce takega vključevanja in povezovanja (tipe {)olicyomrežij). Članek analizira te trende pri nas na področju stanovanjske politike in novih interesnih organizacij na tem podmčju. Z uporabo empiričnih podatkov o obstoju in delovanju interesnih skupin preverja domnevo, da je -demokratični prehod' pretrgal močne neo-korpora-tivistične zveze med akteiji ter da so nom nastaU akterji in policy' omrežja še dokaj šibki, nestabilni, razmerja med njimi in i.'lado pa malo institucionalizirana. Članek tudi skuša odgovorili na vprašanje, ali se interesne skupine na stanovanjskem področju medsebojno razlikujejo po ipliv-nosti ter kakajhno .število akterjev, ker jih vlada sku-ša izločiti in zmanjšati njihov vpliv. "Korporatizem" je takšen tip |xjlicy omrežja, v katerega je vključenih majhno število predstavnikov funkcionalnih interesnih .skupin; ti se z vlado pogajajo o politiki, vendar ob njenem sprejetju sprejemajo tudi vso odgovornost za njeno izvedix). "Klientelizem" označuje tip omrežja, v katerem je vlada neposredno povezana s predstavniki izbranih skupin, katerih vpliv na vlado je torej nesorazmerno velik v primerjavi z drugimi skupinami. Obstaja tudi "tematsko omrežje", ki opredeljuje dinamično strukturo različnih akterjev, ki .se povezujejo zaradi enega, običajno kratkoročnega, interesa. Pomembno je poudariti tudi možne medsektor.ske razlike glede nastanka in delovanja poky mrež v neki družbi. Medtem ko bomo v nadaljevanju obravnavali nekaj značilnosti stanovanj.skega sektorja, ki sodi med najbolj izrazite primere močno razvitega korporatizma, pa le omenimo, da so v slovenskem prostoru empirično že ugotovili, da na različnih področjih kot so zdravstvo, .socialna politika in izobraževanje nastajajo dokaj različni tipi mrež od elitističnih do korpora-tivnih (Fink Hafner 1995). Pri obravnavi korporatizma kot po.sebnega tipa |X)licy omrežja se je nasploh uveljavilo spoznanje, da ni enakomerno razvit v različnih .sektorjih, od tod tudi izrazi kot mezo-korporativizem oziroma sektorski korpora-tivizem (Bengts.son 1993), ki nakazuje, da je korporativna ureditev lahko omejena le na določen sektor državne aktivnosti. Večja razvitost korporativizma v nekaterih sferah je odvisna ne le od velikost ali organizacijske moči posameznega sektorja ali panoge, ;impak tudi od strateške vloge, ki jo ima v nacionalni ekonomiji. Stanovanjsko področje in (neo)korporalivizem Adams (1987) meni, da je korjx>ratistični model zelo pogosten na področju ekonomskega planiranja, industrijskih odnosov in politike dohodka, da pa je pogosto pri.soten tudi na potiročju programov .socialne države in to prav najočitneje v stanovanjski sferi. Tu je prišlo do močnih vezi med (lokalno) državo in skupinami proizvajalcev stanovanjskih storitev že takoj po drugi .svetovni vojni, ko .so .se oblikovali masovni programi zidave, ki naj bi odpravili velik stanovanjski primanjkljaj zaradi vojne škode in demografskih sprememb. Takrat je država posegla v stanovanjsko področje zelo intenzivno: da bi bilo lahko hitro zgrajenih dovolj stanovanj, je država v gradbeni panogi pod|)irala integracijo in koncentracijo, saj je bila ta panoga tradicionalno fragmentirana v veliko število majhnih, nepovezanih izvajalcev. Brez njihove povezanosti v združenja in brez predstavnikov teh združenj, .se tudi država ne bi mogla pogajati o pogojih izvedbe njene politike rekonstrukcije. V tej zgotlnji povojni fazi je bila lokalna država i^redvsem kupec stanovanjskih storitev. Gre predvsem za obliko, ko je lokalna država investitor in la.stnik botločih stanovanj, gradbena panoga pa le izva- jalec gradbeiiili cid. Tu opozorimo na terminološko značilnost: vlogo, ki jo pri nas imenujemo -investitor", v tržnih gospodarstvih opravlja t.i. "developer", medtem ko se "investor" nanaša na tistega, čigar kapital se v nepremičnino (.so)vlaga in prinaša obresti (npr. zavarovalnice, pokojninski skladi itd.), najbolj tipičen jjrimer tega vzorca pa je najti v povojni Veliki Britaniji. Francija, Zahodna Nemčija, Švedska in Nizozemska pa so vpeljale drugačen vzorec kot Velika Britanija. Tu so se povojne vlade naslonile na delavske sindikate, religiozne skupine, prostovoljne in zadružne organizacije ter te neprofitne organizacije sprejele kot osnovni instrument najemne stanovanjske preskrbe. Pri tem so jih podprle z nizkoobrestnimi državnimi |x>sojili in garancijami za komercialna posojila. Veliko teh nedržavnih organizacij .se je razvilo v velika, visoko profesionalna podjetja, iKJvezave z njimi pa so vladam omogočale, da so imele večji vpliv na ceno in standarde, kot |)a bi dovoljeval bolj fragmentiran stanovanjski trg. Oblikovale so se tudi lokalne in regionalne organizacije najemnikov ter njihove nacionalne zveze in krovne organizacije, prav tako tudi zadružne organizacije in celo integrirani neprofitni si.stemi. Na mestni ravni je sovpraševanjc dolgoročno predvidljiva in u.sklajena, je načrtovanje. Stabilizacija in načrtovanje proizvodnje in povpra.ševanja sta tipično možna v okviru korporativnih aranžmajev, v katerih tržni akterji (njihovi interesni predstavniki) .sodelujejo z državo ter si s pogajanji, |x>godbami in dogovori zagotavljajo takšne pogoje |X)slovanja, ki jim omogočajo večjo racionalizacijo in manjše tveganje, odpovedo pa se med.sebojnemu tekmovanju in možnosti največjega dobička ob hkratnem velikem tveganju. Prav s temi arnažmaji uspe\ a tlržava zagotovili sodelovanje akterjev in njihove naložbe tudi tja, kamor zaradi premajhnega dono-,sa in prevelikih tveganj sicer ne bi vlagali. Najbolj tipčen primer tega so najemna ■Stanovanja zmerne cene in kakovo.sti. Korporativizem kot model ciljnega .sodelovanja med državo in predstavniki funkcionalnih intere.sov torej prina.ša nove oblike ekonomskih in političnih odnosov, ki se ne prilegajo tradicionalnemu razmevanju ne prostega trga. ne parlamentarne demokracije. Poudarimo, da je pri tem zelo pomembna predvsem vloga lokalne države. Samoupravni model oblikovanja stanovanjske politike - primer korporatističnega policy omrežja Ta razdelek je namenjen povzetku ključnih značilnosti modela oblikovanja stanovanjske (wlitike v obdobju pred demokratičnim prehodom, torej njeno začetno stanje. Za razliko od drugih socialističnih dežel, pri katerih jc imela centralna držiiva zelo močno vlogo pri oblikovanju in izvajanju stanovanj.ske politike, je bila ta v Sloveniji izrazito decentralizirana. Do tega je prišlo že z reformo leta 1965, ki je močne kompetence pri alokaciji stanovanjskih virov prenesla na relativno avtonomne gosjx)darske organizacije: na banke - komercialna stanovanjska (x>sojila, na podjetja - oskrba zapo.slenih z najemnimi stanovanji in ugodnimi poscjjili. V tem obdobju so tudi gradbena podjetja relativno pogosto začela odločati o obsegu in cenah stanovanjske zidave. Medtem ko je Sovjetski zvezi, na primer, v.se do "pe-restrojke" država s centralnim planom določala proizvodnjo in alokacijo stanovanj in celo gradbenega materiala (Kalinina 1992), so se pri nas relativno avtonomni tržni akterji torej že zgotlaj pojavili. Prav tako je bila tudi alokacija stanovanjskih virov povsem decentralizirana, saj so o oblikovanju stanovanjskih skladov, njihovi namembnosti (posojila versus najemna stanovanja) ter alokaciji relativno avtonomno odločala podjetja sama - v okvini t.i. "skupne porabe". Sredi sedemdesetih let sta nastala dva dodatna programa stanovanjske oskrbe na ravni občin in naj bi predstavljala dopolnitev prejšnjemu modelu tako, da sta bila namenjena .stanovanjski oskrbi tistega dela populacije, ki ni imel dostopa do stanovanja prek zaposlitve. To sta bila program solidarnostnih stanovanj, ki je namenjal najemna stanovanja mladim ter socialno ogroženim skupinam, ter program vzajemnosti, ki je zagotavljal nekomercialna stanovanjska posojila posameznikom in delodajalcem. Zbiranje sredstev za te programe in njihova izvedba sta bili v pri.stojnosti ol>čin.skih samoupravnih stanovanj.skih skupnosti. Tako vidimo, da jc že od srede šestedesetih let pri nas imela država pri izvajanju .stanovanj.ske politike relativno majhno vlogo. Določala jc minimalno prispevno stopnjo, ki so jo delovne organizacije morale zbirati iz dohodkov zaposlenih, ter obča pravila alokacije najemnih .stanovanj. Seveda je s številnimi formalnimi in neformalnimi mehanizmi vplivala na odločitve delovnih organizacij, ki .so bile s .svojimi delavskimi sveti ključni oblikovalec in razdeljcvalec stanovanjskih virov. Sredi scdcmde.setih let so ključno vlogo pri oblikovanju stanovanjske politike dobile občinske samoupravne stanovanjske .skupnosti. Te so bile aplikacija modela "integralnega .samoupravljanja", ki je bil predviden za celotno področje družtjcnih dejavnosti in .socialnih storitev. Ta model jc bil namenjen temu, da se samoupravljanje kot model otiločanja razširi iz podjetij in se vključi v oblikovanje v.seh .sektorskih politik oz. v proces .socialnega in prostorskega planiranja. Z vidika oblikovanja in izvajanja stanovanjske politike .so imele samoupravne stanovanjske skupnosti poleg programov vzajemnosti in .solidarnosti .še naslednjo ključno funkcijo - vnaprejšnje srednjeročno dogovorno usklajevanje med ponudbo in povpra.ševanjem po novozgrajenih stanovanjih na lokalni ravni. Načrtovanje obsega, lokacije in financiranja (z "Eclruževanjeni sredstev) novogradenj v občini, bi naj bil rezultat sporazuma med občinskimi organi, gradbenimi podjetji ter ku|5ci (so-investitorji). med katere so sodila tudi počinski stanovanjski .skupnosti. S tem je ludi odpadla prejšnja "stanovanj.ska postavka" v sistemu financiranja. Delno je bila nadome.ščena z ustanovitvijo Stanovanj.skega sklada RS, katerega po.sojilni kapital je nastal iz dela kupnine prodanih stanovanj ter kasnejše delne dokapitalizacije s strani državnega proračuna. Sicer pa je "stanovanjska postavka", namenjena zagotavljanju socialnih in neprofitnih stanovanj, (p)ostala predvsenj stvar lokalnih oblasti (več o sistemskim spremembah v Mandič 1996; Mandič in Stanovnik 1996). Noi>e interesne organizacije Za razumevanje novih oi letu 1991 ali delno že prej pojavile tudi nove skupine in organizacije, torej novi nosilci različnih interesov na področju stanovanjske oskrbe. Nekatere med njimi je ustvaril zakonodajalec s tem, da jim je vnaprej določil pr;ivila delovanja in dolžnosti, druge pa so nastale samoiniciativno. Najprej poglejmo tiste organizacije, ki jih je kreiral in iniciral sam zakonodajalec tako, da je določil njihovo vlogo ter pravila delovanja s Stanovanjskim zakonom: 1. Snet za varstvo pravic najemnikov: Predvideno je, d;i ga ustanovijo skup.ščina ol>čine, sestavljen pa je iz predstavnikov najemnikov. Svet spremlja uresničevanje pravic najemnikov ter d;ijc pobude pri oblikovanju občinske stanov;mske politike. Predvideva se tudi, da se .Sveti za varstvo pravic najemnikov združujejo v republiški svet, ki zastopa interese najemnikov pred republiškimi organi. Glede realnega obstoja in delovanja teh svetov je zn;mcga malo. Veliko občin, med njimi tudi .Mesto Ljubljana, te organizacije še ni ustanovilo, prav tako pa ne obstaja Republiški .svet za varstvo pravic najemnikov. 2. Stanovanjska zbornica Slovenije: Predvidena je kot strokovna in interesna organizacija stanotlajalcev in izvajalcev stanovanjskih storitev. Z;ikon ne predvideva izrecno njenega sotlelovanja z republiškimi ali občinskimi organi. Ta organizacija se jc ustanovila in deluje v okviru Gospodarske zbornice Slovenije. .Samoiniciativno pa so se oblikovale in z;ičele delovati še n;islednje skupine oziroma organizacije: 3. Združenje isk:ilcev stanovanj: To je društvo, ki vključuje isk:ilce stanovanj v Ljubljani in drugod; .svoje člane informira o alokativnih programih ter spremlja njihovo izvajanje. i. Združenje lastnikov razla.ščenega premoženja: To je organizacija denacionaliza-cijskih upravičencev in skuša uveljavlj;iti in varovati interese svojega članstva pri vračanju ne le stanovanj, amp;ik tudi drugih nepremičnin, pa tudi drugega pre- iiioženja. Organizacija je inicla dokajšen vpliv na spremembo stanovanjske zakonodaje predvsem s pritožbani na Ustavno sodišče, ki je razveljavilo več določb Stanovanjskega zakona, ki so omejevale pravice lastnikov (denacionaliziranih) stanovanj. 5. Zdniženje najemnikov nacionaliziranih stanovanj: To je interesna organizacija najemnikov stanovanj, ki so vrnjena ali pa so še v postopku denacionaliz;>cije. Organizacija je imela vpliv pri spremembah Stanovanjskega zakona leta 1994, ki je vpeljal tri modele konsenzualnega razreševanja kolizije dveh pravic - pravico najemnika do odkupa pod ugodnimi pogoji in pravico clenacionalizacijskega upravičenca do vračila nepremičnine v naravi. 6. Zveza nepremičninskih strokovnjakov Slovenije: To je strokovno in interesno združenje tistih, ki se poklicno ukvarjajo s prometom nepremičnin. Ob teh je potrebno omeniti tudi nekaj drugih interesnih organizacij in skupin, ki .so aktivne predvsem na drugih področjih, vendar so se aktivirale tudi pri nekaj posebnih temah stanovanjske politike. To so Zveza potrošnikov Slovenije, ki je bila zlasti aktivna pri .ščitenju interesov tistih, ki so najeli komaricalna .stanovanjska posojila; Društvo Altra, v okviru katerega mreža prostovoljcev skrbi za podporo ljudem s psihosocialnimi težavami, tudi pri stanovanjski oskrbi. Enako velja za |X)pu-lacijo mišično obolelih - Društvo mišično obolelih Slovenije - ter nekaj drugih organiz;icij inv"alidov. Na tem |X)dročju, natančneje pri deložacijah iz vojaških stanovanj, je bil aktiven tudi Helsinški monitor, ki je prostovoljna organizacija, ki spremlja vtrstvo človekovih pravic. O zakonski ureditvi sodelovanja teh organiz;icij z državnimi organi velja ponoviti, da Stanovanjski zakon to predviclev;t le za Republiško zvezo svetov za varstvo pravic najemnikov. Pniv ta oganizacija ni bila ustanovljena, medtem ko za druge ustanovljene in aktivne organizacije ter skupine zakon tega ne določa. Zakon tudi ne določa udeležbe lokalnih oblasti pri oblikovanju nacionalne stanovanjske politike, tudi le v po.svetovalni obliki ne. Predlog Nacionalnega stanovanjskega programa predvideva uvedbo Nacionalnega stanovanjskega s\eta kot strokovnega posvetovalnega telesa republiških organov, vendar je to le v fazi predloga. Sklenemo torej lahko, da po ukinitvi prejšnjega, zelo kompleksnega in formaliziranega modela samoupravnega oblikovanja stanovanjske politike, nov model z udeležbo novih akterjev še ni fornuiliziran. Seveda pa novi akterji .so aktivni, izv;»-jajo pritiske in .so tudi različno vplivni. Kot primer navajamo oblikovanje metodologije za neprofitno najemnino. Primer l)nllcy<)ntrežja oh oblikovanju neprofitne najemnine Reforma najemnih stanovanj ni bila tleležna posebne javne pozornosti, ki .se je ob sprejetju Stanovanjskega zakona usmerjahi predv.sem k vprašanjem prodaje najemnih stanovanj (več o tem v Mandič 1992), nova dinamika pa .se je pokazala šele |X5 letu 199.?, ko se je privatizacija večinoma zaključila in .se je pozornost |X)novno usmerila k najemnim .stanovanjem, ki .so .še preostala. Najprej osnovna kronologija dogodkov v zvezi z najemnino neprofitnih stanovanj. Leta 1991 je Stanov-injski zakon določil osnovna pravila delovanja najemnega sektorja in to dveh tipov. Prvi tii? tvorijo službena in profitn:i stanovanja, kjer se najemnina obiiiciije prosto, najemna pogodba pa je praviloma sklenjena za določen čas. Drugi tip so socialna in neprolitna stanovanja, kjer je najemnina neprolitna, najemna pogodba pa praviloma sklenjena za nedoločen čas. Zakon je določil pristojnost in obveznost ministrstva za okolje in prostor, da z ustreznimi podzakonskimi akti določi metodologijo za določanje neprofitne najemnine, standarde in normative teh stanovanj ter merila za dodeljevanje neprofitnih in socialnih stanovanj v najen». Ta pravila so .se oblikovala 5ele nekaj let kasneje. Leta 1992 je bila sprejeta metodologija za določanje neprofitne najemnine, leta 1993 je bila izpeljana do ravni Uredbe. Metodologija je določila stroškovne |X)--stavke, ki jih lahko neprofitna najemnina vključuje ter določila osnovno formulo za izračunavanje višine. Osnovo za določitev najemnine tvori vrednost stanovanja, ki pa je določena kot zmnožek naslednjih faktorjev: velikost stanovanja, število točk (kakovost stanovanja in opreme) in vrednost točke v tolarjih, ki jo določa .Ministrstvo za okolje in prostor. Najvišja dovoljena letna najemnina lahko znaša 2.9% vrednosti stanovanja. Leta 1995 je .Ministrst\'o za okolje in prostor prej relativno nizko vrednost točke povečalo za 119% - s prejšnjih 1.88 DE.M na 3.75 DE.M; za ta porast je bil določeno enoletno prehodno obdobje, v katerem je vrednost točke nara.ščala po.stopno ter avgusta 1996 dosegla zastavljeno raven. Ta velik porast je bil dosežen kljub temu, da mu subveniconiranje najemnine socialno ogroženega dela najemnikov sploh ni sledilo, saj pravica do subvenicje in njena višina sploh nista povezani z višino najemnine. Leta 1995 je bila metodologija za izračunavanje neprofitne najemnine dopolnjena z izjemo - za novozgrajena (|X) letu 1991) neprofitna stanovanja je bila dovoljena letna najenuiina do 3-8% vrednosti stanovanja, da bi najemnina dovoljevala slediti dinamiki odplačev anja po.sojila za gradnjo takega stanovanja. Kako razložiti te spremembe in tako sproženo dinamiko? .Med pojasnjevalnimi dejavniki te najemninske dinamike imajo pomembno mesto organizirani in mobilizirani interesi prizadetih akterjev, predvsem novih neprofitnih stanodajalcev'. Potreben je bil ča.s, da so se ti .stanodajalci pojavili, .se kon.solidirali ter artikulirali svoje interese in z njimi začeli izvajati pritisk na pri.stojne državne organe. Kdo so bili novi .stancnlajalci in od kod .so iz_šli? Izpostavimo lahko dve skupini. Prvo skupino priti.ska predstavljajo denacionalizacij.ski upravičenci, ki .so dobili vrnjena najemna stanovanja v naravi. Ta stanovanja so imela zakonsko določen status neprofitnih stanovanj, njihovi najenuiiki pa so bili izvzeti iz pravice do odkupa, ki so jo imeli najemniki v drugih stanovanjih. Ne glede na to, da je bilo med novimi lastniki najti tudi pričakovanja vi.sokega donosa (kot v komercialnih .stanovanjih) in praktično neomejena pravice razpolaganja, pa .so lastniki dobili tudi odgovornost za vzdrževanje teh stanovanj, kar pomeni tudi močen motiv in interes za dvig najenmin, kar so tudi javno večkrat zahtevali. Ob tem le še ponovimo tudi to, da .so bila na njihovo iniciativo razveljavljena nekatera zakonska določila, ki so omejevala nekatere pravice do najemnikov. Drugo .skupino priti.ska, ki je zahtevala vi.šje najemnine, so tvorile novoustanovljene neprofitne stanovanjske organizacije, ki so začele prejemati dolgoročna [x>.sojila .Stanovanjskega sklada RS in že njihovo vračilo je terjalo delni porast najemnin. K tej .skupini lahko prištejemo tudi večje upravnike več.stanovanj.skih hiš in njihovo profesionalno organizacijo - Stanovanjsko zbornico, ki je večkrat javno opozarjala na nezadostno višino najemnin. Medtem, ko so bili interesi in priti.ski s strani teh skupin zaznavni že v javnih občilih, pa ostaja veliko bolj nejasno to, kakSne oblike in metode so uporabili za vplivanje na državne organe ter koliko so bile te metode formalizirane. Po drugi strani pa je tudi opazna odsotnost najemnikov in njihovih interesnih predstavnikov, ki kot neobstoječi niso mogli biti vključeni v ta proces določanja najemnin. Odsotnost ix)datkov o višini najemnin ter težavna mednarodna primerljivost najemnine ne le v odnosu do kupne moči, ampak tudi glede na kakovost stanovanj, raven storitev ter razumnost stroškov, ki jih najemnina pokriva, pa opozarjata na nevarnost, da brez aktivne najemni.ške strani višina najemnine lahko v bodoče z;iide tudi v drugo skrajnost od tiste, ki smo jo poznali kot "kronično prenizke najemnine". Ta nevarnost je realna tudi zato, ker med najemnike sodi le 12% gospodinjstev in so danes praktično marginalna skupina. Empirični podatki o oblikovanju policy omrežij na .stanovanjskem področju V tem razdelku bodo predstavljeni rezultati empirične raziskave, ki zadevajo interesne skupine na stanovanjskem področju. Temeljno vprašanje, na katerega Ixjmo skušali odgovoriti je, koliko so na stanovanjskem področju sploh izoblikovana policy-omrežja, kateri akterji so vključeni v njih ter kakšne so njihove značilnosti. Zanima nas tudi, ali se skupine mecLsebojno razlikujejo |X) teh značilnostih in po svoji uspešnosti pri vplivanju na oblikovanje stanovanjske politike. Vprašanje razlike med interesnimi skupinami pa lahko še bolj konkretiziramo s tem, da ločimo dva tipa interesnih skupin/organizacij glede na njihovo vlogo v sistemu stanovanjske oskrbe. Prvi tip tvorijo intresne skupine porabnikov stanovanjskih storitev in dobrin (torej potrošniki, kupci, najemniki itd.. Drugi lip sestavljajo interesne skupine oskrbovalcev oz. izvajalcev storitev (prodajalci, najemodajalci, posredniki itd.). Tako delitev ter pričakovano razliko utemeljujemo s klasičnim razlikovanjem med proizvajalci kot gospodarskimi subjekti, ki kot taki razpolagajo z gospodarskimi finančnimi in drugimi viri, medtem ko za drugo, potrošniško stran, to ne velja avtomatično, pač pa je odvisno od okoliščin - delovanja akterjev in |xxl|x)rnega okolja. Vzorec interesnih skupin in metode analize V pripravljalni fazi smo na stanovanjskem področju identificirali tlevet interesnih skupin, ki po našem poznavanju tematike vključujejo vse aktivne na tem ix>dročju. Od teh .sta dve .skupini odklonili sodelovanje. Da bi ohranili reprezentativnost vzorca ter ustrezno razmerje med uporabni.škimi in izvajal.skimi .skupinami, v olxlelavo nismo vključili podatkov o dveh skupinah, ki tudi sicer na stanovanjskem |x>dročju delujeta le v manjši meri, veliko bolj pa na drugih področjih. Tako smo v končni fazi obdelali podatke za pet skupiiVorganizacij, kar pomeni rela- tivno majhen, a primerno reprezentativen vzorec stanovanjskih skupin. Vzorec obsega tele skupine oziroma organizacije: - Zveza nepremičninskih strokovnjakov Slovenije - Združenje iskalcev stanovanj - Združenje lastnikov razlaščenega premoženja - Združenje najemnikov denacionaliziranih stanovanj Slovenije - Altra Za tako majhen vzorec statistične metode niso ne primerne ne potrebne. Zato uporabljamo predvsem kvalitativno analizo. Podatke pa analiziramo tudi primerjalno. Najprej medsebojno primerjamo porabniški in izvajalski tip skupin. Da pa bi lahko odgovorili na vprašanje, ali so interesne skupine in policy omrežja na stanovanjskem ix)dročju bolj izoblikovane in bolje podprte kot na drugih sektorjih, uporabljamo kot primerjalno referenco skupino enajstih interesnih skupin na področju socialnega partnerstva, .saj skupine delojemalcev in delodajalcev po stopnji organiziranosti in tradiciji .sodijo v sam vrh. Zato smo jih izbrali kot "meter", ob katerem merimo in primerjamo stopnjo konstituiranosti stanovanjskih .skupin in policy mrež. V tabelah so poleg števila skupin z neko značilnostjo navedeni tudi ustrezni odstotki, ki pa jih zaradi majhnega numeru.sa ne gre razumeti drugače kot le za orientacijski prijKimoček. Hipoteze Poleg opisnih podatkov, ki so pomembni z;i eksploratorni vidik te raziskave kot enega začetnih poizvedovanj v to tematiko pri nas, bomo poskušali preveriti tudi tele tri ključne hipoteze. 1. Izvajalski tip interesnih .skupin na stanovanj.skem področju je bolje organiziran, bolj u-ajen, razpolaga z več viri in je tudi vplivnejši in uspešnejši od porabniškega tipa skupin. 2. Interesne skupine na stanovanjskem področju so pomembno manj organizirane, stabilne, usposobljene za delovanje ter manj podprte z viri kot primerjalne skupine na področju socialnega partnerstva. 3. Policy omrežja, ki so že izblikovana, so še šibka in nestabilizirana; v njih pa prevladujejo predvsem partikularistični situacijski interesi akterjev. Značilnosti interesnih skupin V tem razdelku bomo predstavili nekaj osnovnih podatkov o značilnostih teh skupin. O.snovno, kar nas zanima, pa jc vprašanje njiliove trajnosti, stabilnosti, organiziranosti ter virov, s katerimi razpolagajo. Skušamo torej odgovoriti, kateremu idealnemu tipu organizacije .so bliže: ohlapni, efermeni, ad hoc tvorbi ali pa formalno organizirani, trajni organizaciji s stabilnimi viri. Osnovne značilnosti so podane v Preglednici 1. Staro.st, sistcm.ska kontinuiteta, organizacijski predhodnik: Ce skupine ločimo med tiste, ki so stare šest ali več let, ter mlajšimi, nam ta delitev govori tudi o tem, ali imajo kontinuiteto še iz ča.sov pred demokratičnim pre- liodoin ali pa so novoustanovljene. Med stanovanjskimi .skupinami ima tako kontinuiteto manjšina, isto tudi velja za oba tipa - torej izvajalske in porabni.ške stanovanjske skupine. Pač pa ima v primerjalni skupini organizacij na področju socialnega partnerstva kar večina tako kontinuiteto. In .še nadalje podatek o tem, ali je skupina nastala iz kak.šne starejše organizacije ali skupine. .Med stanovanjskimi skupinami ni nobene, ki bi imela organizacijskega predbotlnika, med skupinami v primerjalni .skupini pa .skoraj polovica. Vključenost v domačo in tujo krovno organizacijo: Obstoj krovne organizacije ter vključenost vanjo lahko zelo |X)veča vire, s katerimi skupina oz. organizacija sicer razpolaga. Medtem ko domača krovna organizacija lahko omogoča zlasti uprav-Ijal.sko, pravno in tudi finančno podporo svojim članicam, pomeni mednarodna krovna organizacija - zaradi nacionalnih razlik v pravno-upravnem in finančnem sistemu - predvsem strokovno podporo (pri izobraževanju in usposabljanju članstva) ter - kar je za današnjo Slovenijo žal relevantno - nekakšno simbolno funkcijo "grožnje z internacionalizacijo" problemov, torej možnost izvajanja političnega in moralnega pritiska s .strani mednarodne javnosti. Podatki nam pokažejo, da med stanovanjskimi skupinami ni prav nobene, ki bi bila vključena v domačo krovno organizacijo, v primerjalni skupini pa le manjšina. To pač govori predv.sem o današnji nepovezanosti interesnih skupin v Sloveniji in od.sotnosti diferenciacije, delitve in združevanja podpornih aktivnosti v horizontalnem (regionalnem) in vertikalnem (hierarliičnem) smislu. Ali lahko podobno trdimo tudi za članstvo v mednarodnih krovnih organizacijah? Nasprotno, ta je zelo vi.soka. .Med stanovanj.skimi .skupinami ima to značilnost izrazita večina, v skupini izvajalcev celo vsi. Med stanovanjskimi organizacijami je vključenost v mednarodno krovno organizacijo tudi pogostnejša kot med primerjalnimi skupinami. Menimo, da pomeni navezovanje na že obstoječe in dobro utečene mednarodnekrovne organiz;icije obliko kompenzacije za odsotnost domačega povezovanja. Za domače organiz;icije je zanimiva predvsem kot oblika relativno lahkega in hitrega (simbolnega) večanja moči in izvajanja večjega pritiska na oblikovalce |x>litik. Kadrovski viri skupin: Zaposlovanje osebja v skupini/organizaciji je kazalec trajnosti in stopnje formaliziranosti skupine. Podatki nam pokažejo, da med stanovanjskimi .skupinami le izrazita manjšina zaposluje (z;i poln ali krajši delovni čas) o.sebje, medtem ko je to v primerjalni .skupini to pravziiprav že pravilo. Medten) ko smo med porabniškimi .skupinami zabeležili en primer zaposlenega osebja, ga med izvajalskimi skupinami ni. Članstvo: Razločevanje članstva med posameznike in organizacije kaže ne le na .stopnjo formaliziranosti, ampak tudi ostale vire, ki so pri organizacijah praviloma večji kot pri jKJsameznikih. Med v.semi stanovanj.skimi skupinami tvorijo članstvo [X)samezniki, razen pri eni izvajalski skupini. Za razliko do stanovanjskih, pa je med skoraj vsemi primerjalnimi skupinami najti kot člane organizacije. .Menimo, da jc za porabni.ške .stanovanj.ske .skupine pomemben vir moči in Icgitimitete prav .številčno.st članstva (|X)samcznikov), pri izvajalskih in primerjalnih .skupinah pa je to primer le v manjši meri. Stalni prostori za delo: Stalni prostori so ne le pomemben vir za delovanje skupine, pač pa tudi kazalec njene stabilnosti. V preglednici vidimo, da imata olx: izvajalski skupini tak prostor v lasti ali najemu, večina porabni.ških .skupin pa je brez njega. Medtem ko lahko za vse stanovanjske skupine skupaj rečemo, da jih večina ima tak prostor, pa v primerjalni skupini najdemo tak.Sno izrazito večino skupin. Stalnost aktivnosti pri vplivanju na oblikovanje in izvedbo sektorske politike: Gre za vprašanje, ali je skupin;i/organizacija stalno in neprekinjeno aktivna, in torej v primeru potrebe sposobna hitrega reagiranja, ali pa je narava te aktivnosti bolj občasna in odvisna od okoliščin. Podatki pokažejo, da med stanovanjskimi skupinami večina ni stalno ali pogosto aktivna, medtem ko so v primerjalni skupini stalno ali pogosto aktivne prav vse skupine. Finančn:i sredstva iz izbranih virov: Izbrali smo nekaj tipičnih možnih virov dotoka sredstev za delovanje takih skupin in .so navedena v Preglednici 2. Podatki kažejo, da .so sredstva iz različnih virov tudi različno dostopna interesnim skupinam. Edini vir sredstev, ki ga je koristila večina v v.seh 4 .skupinah, .so sredstva članarine |X)sameznikov. Za stanovanjske interesne skupine ta vir po ix>gost-nosti uporabe izrazito dominira nad vsemi ostalimi, v primerjalni skupini pa se mu dokaj približata tudi sredstva iz članarin organizacij ter lastna sredstva (iz najemnin, komericalnih dejavnosti itd.). Če medsebojno primerjamo le stanovanjske skupine se jKjkaže, da so porabniške skupine že koristile sredstva vladnih agencij, sredst\ a za izvajanje vladne politike ter druga sredstva iz državnega proračuna; teh sredstev izvajalske skupine še niso uporabile; pač pa so uporabile sredstva članarin organizacij, te pa niso bila na voljo skupinam porabnikov. Povezovanje interesnih skiipin v policy omrežje in njegove značilnosti V tem razdelku se bomo osrediščili na vprašanje, kako se interesne skupine povezujejo z drugimi akterji v policy omrežje in kako poskušajo vplivati na oblikovanje politik. Pri tem bomo obravnavali dva sklopa podatkov; prvi bo o stalnosti medsebojnih odnosov med različnimi akterji policy omrežja, drugi pa o obliki tega povezovanja, zlasti o tem, koliko državni organi za.sedajo središčni ix>ložaj v teh povezavah. Kazalci stalnosti ■Stalnosti in formaliziranosti med.sebojnih povezav med različnimi akterji: Najpomembnejši kazalec .stalnosti in institucionalizirano.sti je .sodelovanje skupin v delovnih telesih na državni ravni, seveda kolikor so tudi ta tlelovna telesa formalizirana in imajo natančna pravila o članstvu in oblikah dela, tega pa, žal, z raziskavo nismo izvedeli. Podatki v Preglednici 3 - B pokažejo, da ta oblika sodelovanja različnih iikterjev .sodi med najboj uveljavljene v na.šem naboru. Ugotovimo pa hihko tudi, da je pogostejša med izvajalskimi kot med uporabni.škimi .stanovanj.ski-mi interesnimi skupinami ter da je med slednjimi manj pogostna kot med primerjalnimi skupinami s področja .socialnega partnerstva. Nadaljnji kazalec stalnosti med.sebojnih razmerij med akterji sta vpr:išanji, ali skupine pogosto ali vedno .sodelujejo z ministrstvom, ko začenja spreminjati politiko na tem področju (3A), ter pri obravnavi zakonov v državnem zboru oz. nje- Srua MANDIČ govih telesili (3C). Pri obeh točkali so podatki identični: nobena od stanovanjskih skupin ni vključena na ta način, primerjalne skupine na potiročju socialnega partnerstva pa v dokajšnji meri. Poglejmo še, koliko skupin ima |x>gostne ali .stalne stike z izbranimi drugimi akterji policy omrežja. Na eni strani imamo stike z drugimi sorodnimi .skupinami, ki imajo skupne ali pa nasprotne interese od anketirane skupine, ali pa sodelovanje na kolektivnih |x>gajanjih (3D). Po podatkih ima tovrstne stike večina stanovanjskih skupin; ufxirabniSke .skupine nekaj pogosteje od izvajalskih; .še bolj kot med stanovanjskimi .skupinami, pa so ti stiki razviti med primerjalnimi .skupinami na področju socialnega partnerstva, kjer jih ugotavlja izrazita večina. Povsem enak vzorec odgovorov najdemo tudi pri drugi točki - pri stikih z visokimi vladnimi uradniki (državnimi sekretarji, svetovalci), ministri ali predstavniki državnih agencij in skladov (3E). hi še, kolika .skupin ima stalne ali pogostne stike s poslanci, parlamentarnimi komisijami ali voditelji političnih strank (3F)? V vseh tipih skupin .se ta oblika .sodelovanja pojavlja, vendar nikjer to ni večinska prak.sa. Oblika imlicy omrežja Prvi kazalec oblike povezovanja zadeva vprašanje, ali imajo državni akterji funkcionalen središčni položaj, ki se kaže z dajanjem pobude za sodelov;inje. Najprej poglejmo državni zbor. Podatki v Preglednici 4 kažejo odgovore na vprašanje, kako praviloma pride do sodelovanja organizacije/skupine pri delu tiržavnega zbora oz. njegovih teles. Pri stanovanjskih interesnih skupinah vidimo naslednje: če pride do takega sodelovanja, je to vselej na pobudo same skupine, sicer pa večina teh skupin ugotavlja, da takšnega sodelovanja sploh ni. Za razliko od njih, pa med primerjalnimi skupinami na področju socialnega partnerstva noljcna na navaja, da .sodelovanja ni; tu je pobudnik večinoma odvisen od okoli.ščin, med skupinami pa ena celo navaja, da je pobudnik za sodelovanje večinoma državni zbor sam. Zelo iKxlobni so tudi podatki o ix>budniku za sotlelovanje z državnim svetom oz. njegovimi telesi, ki so podani v Preglednici 5. Med stanovanjskimi skupinami tu najdemo nekaj manj "nesodelovanja" kot pri državnem zboru, med primerjalnimi skupinami na področju .socialnega partnerstva pa nekaj več. Razlika meti stanovanjskimi in primerjalnimi skupinami v pogostno.sti stxielovanja in pobude državnega akterja je tukaj nekoliko manjša, vendar je primerjalna skupina še vedno v pretlnosti. Poglejmo Se ostale značilnosti povezovanja skupin, ki govorijo o načinu metl-sebojnega povezovanja akterjev in o obliki policy omrežja in so [x>dani v Preglednici 6. Najprej vitlimo, da se večina vseh skupin povezuje s .sorotininii organizacijami v tujini ter da lahko torej govorimo o tem, da je večina policy omrežij inter-nacionaliziranih. Pri lem imajo primerjalne skupine manj.šo prednost pred stanovanjskimi. Glede mesta [xjbude za obravnavo pripomb skupine k delu zakonodajalca lahko ugotovimo, tla prevladuje pobuda same skupine/organizacije, kar kaže na otlzivnosi tlržavnih akterjev. O vsaj majhni meri odzivnosti govori ludi nasletl-nji |x>daiek, da so prav vse anketirane skupine že kdaj dosegle, tla je ministrstvo upoštevalo njihove pripombe v vmesnih fazah oblikovanja zakonodaje. /Mi državni akterji interesne skupine kdaj tudi izključijo tako, da jim ne omogočijo prisostvovati sejam teles državnega zbora? O tej izicušnji je poročala le manjšina v vsaki skupini, najpogostneje v skupini porabnikov, manj med primerjalnimi skupinami. Ali policy omrežje številčno nara.šča z vključevanjem novih skupin? Večinsko nmenje vseh anketiranih skupin pravi, da nara.šča. Kako uspešne so te Skupine pri vplivanju na fazo odločanja državnih akterjev? Če kot minimalno mero uspešnosti vzamemo clo.sežek skupine, da so na njeno zahte\'o vlada, državni zlx)r ali državni .svet že kdaj kaj uvrstili na dnevni red svoje seje ali pa z njega umaknili, nam podatki pokažejo, da je vsaka od štirih skupin tak primer že zalx;ležila, da pa so v stopnji uspešnosti tudi razlike: v .skupini izvajalcev je najti nekolikanj višji delež u.spešnih kot v skupini porabnikov; med primerjalnimi skupinami na pcxlročju .socialnega partnerstva so bile uspešne prav vse skupine, med stanovanj.skimi .skupinami pa le manjšina. Zitključki V prisix;vku smo analizirali (X)licy omrežje, kot se je to izoblikovalo in aktivi-ralno na področju stanovanjske politike. Predstavili smo nekaj ključnih interesnih organiz;icij na tem področju ter an;ilizirali njihove izbrane značilnosti, med njimi zlasti njihovih vire, obliko in intenziteto njihovih poskusov vplivati na oblikovanje stanovanjske |X)litike in tudi nekaj vidikov njihove relativne uspešnosti. Zaključke lahko strnemo ob dveh ključnih raziskovalnih hipotezah, ki smo ju preverjali. Prva hipotez;! je bila, da .so danes izoblikovana policy omrežj;i na st;inov;uij-skem |XJtročju še relativno šibka, ne.stabilizirana, razmerja med njimi in oblikovalci politik .še malo institucionalizirana ter da v njih prc\ l;idujejo predv.sem začasni partikulari.stični situacij.ski interesi akterjev. Ugotovitve raziskave - tako v analitičnem zgodovinskem delu, kot empiričnem delu z anketnimi podatki - so to domnevo v dokajšnji meri potrdili. Rezultati raziskitve kažejo na relativno pičle vire, nestalne oblike vplivanja na oblikovanje stanovanj.ske [xjlitike in na relativno šibko povezanost z drugimi akterji na tem področju. Ti rezultati so zlasti zgovorni in zanimivi s primerjalnega vidika. N:ijprej gre za primerjavo z interesnimi skupinami na drugem potlročju - na pcxlročju socialnega partnerstva. V primerjavi z njimi je policy-omrežje, ki ga .sestavljajo skupine na stanovanjskem področju, nedvomno veliko šibkejše: so mlajše in večinoma brez organizacijskega predhodnika, imajo slabše finančne in kadrovske vire in .so le v manjšem ob.segu aktivne pri vplivanju na oblikov;ilce politike. .šibkost in fragmentarnost teg;i omrežja pa zelo plastično iz„stopi zkisti, če to stanje primerjamo s tistim v obdobju pred demokratičnim prehcxiom. Tedaj so na st;i-novanjskem jxxlročju obstajale močne, za ta .sektor zn;ičilne neokorporativistične zveze med akterji, ki so močno vplivali na oblikovirnje stanovanjske politike zlasti na lokalni ravni. Zato lahko sklenemo, da .se tranzicija' na tem področju kaže kot prehcxi od stabilnega neokorporativLstičnega policy omrežja v bolj začasno, manj formalizirano ontrežje, v katerem imajo ključno vlogo izbrana 'žgoča' vprašanja (issue networks). Druga hipoteza je bila, da tudi med samimi interesnimi skupinami na stanovanjskem področju obstaja pomembna razlika glede virov, vključenosti v omrežje in vplivnosti in sicer med, na eni strani skupinami, ki zastopajo interese porabnikov na stanovanjskem področju, ter na drugi strani skupinami ponudnikov storitev in dobrin na tem področju. Rezultati raziskave te domneve sicer niso ovrgli, pač pa so jo dokaj relativizirali. Primerjava je pokazala, da ne gre za konsistentno kumulativno prednost ponudniških skupin |X)red porabniškimi, pač pa da v nekaterih dimenzijah izkazuje prednost ena, v drugih pa druga skupina. V končnem seštevku pa imajo skupine ponudnikov le malenkostno prednost. Sklenemo lahko, da so se nove oblike demokracije v smislu neposrednega vpliva na oblikovanje sektorskih politik pri nas začele uveljavljati, pri tem pa lahko domnevamo, da obstajajo pomembne medsektorske razlike, kar kažejo tudi rezultati naše raziskave. Glede prihodnjega razvoja polic)' omrežja na področju stanovanjske politike (v določeni meri tudi drugih sektorskih politik) pa bo verjetno ključno vpra.šanje, koliko se bo omrežje formaliziralo in institucionaliziralo, koliko pa bo ostalo neformalizirano in nepregledno. Nadaljnje vprašanje je, ali - in v koliki meri - bo ostalo omejeno na že vključene interesne skupine in bo torej izključevalo novonastajajoče skupine, koliko pa se jim bo uspelo odpreti na osnovi javnih in formaliziranih pravil. LITERATURA Adams, C.T. 1987. The Politics of Privatiziition, v: ». Tlirner, J. Kcmeny in J. I.undtivist (Ur): Between .State and Market: Housing in Post-1 ndrustrial l-ra. Si(KkI»olm: Almqwistii-Wik.sell hiternational. BengLsson, B. 1993- Housing in Game K ThtH)retical K-rspective; Referat na I-NHR Conference in Budapest, 7-10 September 1993. Dunn, W.N. 1981. Public I'olicy Analysis; Hnglewood Cliffs; Prentice-Hall. Fink- Hafner, D. 1995. Sindikati v procesu oblikovanja politik; Družboslovne razprave. Letnik X. .št. 17-18. sir 30-17 Folin, M. 1987. Htjusinj? I'tjiicies in West l-uropean Countries: Ilic Beginning; in Bengt Tlirner, Jim Kemeny and Ix'nnari I.und<|vist (Kds.): Between .State and .Market Housing in the Post-Industrial lira; .Stockholm; Almqvist & Wik.sell International. Hanf, K. 1978. Interorganiziitional Policy Making. Ixindon and Beverly Hills: Sage. Harsman and Quigley 1991. Housing markets and Hou.sinx In.stitution.s. Hingham, M. A.: Kluwer Acadentic Publishers. Hegedus, J. and Tosic, 1.1994. Privatisation and Rehabilitation in the Budapest Inner Districts; Housing Studie.s, Vol. 9, Nt). I, pp. 39-54. HegedusJ., Mayo. .S., Tosics, 1. 1996. Transition of the Housing Sector in the F;tsiCcntral i;uro|X'an Countries; Budape.st: U.S.MD, Metropolitan Research Institute. Joalan, G. and Schulieri, K. 1992 A Premilinary Ordering of Policy Network Lalx-ls; i:uro|X'an Journal of Political Re.search, Vol. 21, pp. 7-27 Kalinin:!, N. 1992. Ht)iiisng and Housing I'olicy in the U.SSR, v : Ttirner, B., Hegedu.s, J, and Tosics, I. (Ur.) (1992); The Reform of Housing in l':astern l^urope ami the Stiviet Union; lx>ndon ami New York: Routledge. reomjA in praksa let 35.5/1998 Kos, D. 1988. Neformalne dejavno.sti in prostorski razvoj, v. I. .Svctlik et al.: Neformalno delo, Ljubljana: Delavska cnotnasi. Krusthke, R.l-:. and Jackson M.B. 1987. The Public Polity Dictionary, .Santa Barban», Oxford. California .State University. MandiC, S. 1992. StaliSCa o prodaji .stanovanj - slownska konvcr/.ijska kontrovcrz;i; IB revija, Ljubljana. 1992, letnik XXVI, .St. 6-7, str 17-22. MandiC, S. and .Stanovnik, T. 1996. .Slovenia: Fast Privatization of the .Stock, Slow Reform of Housing Policy, in. Raymond J. .Struyk (Fd.): F:coni)mic Restructuring of the Former Soviet Block - The Ca.se (jf Housing; Washington, D.C.: The Urban Lstitute Press, pp. 139-174. Mandič, S. 1996. Stanovanje in drtava; Ljubljana: Znan.stvcno puhlicistiCno sretliSče. •Schmiticr, P. and l.chmbruch, G. (Kds.). 1979). Trends Towards Corporatlst Intcrmcdi:uion. Ix>ndon: Sage. .Struyk, R. 1996. The Long Road to Market, in Raymond J. .Struyk (lid.): l-conomic Restructuring of the F<)rmcr .Soviet Block - The Ca.se of Housing; Washington, D.C.: The Urban Lstitute Prcs.s, pp. 1-70. TUrner, B., Hogcdu-s, J. and Tosics, L(i:ds.). 1992. The Reform of Housing in ICastcrn F:urt)pc and the .Soviet Union; London and New York: Routledgc. Van Waaalcn. F. 1992. Dimensions and Types of Policy Networks; Kuropcan Journal of Political Rc.scarch, Vol. 21, pp. 29-52. Preglednica 1: Pogostost izbranih značilnosti med skupinami 1. 2. 3. 4. Starost 6 let ali več .'itevilo in % 1 33% 1 50% 2 40% 7 64% Ima organizacijskega predhodnika Stevik) in % 0 0 0 5 45% Vključena v slov. krovno organizacijo .Stevik) in % 0 0% 0 O-* 0 0% 2 18% Vključena v tujo krovno organizacijo .število in % 2 67% 2 100% 4 80% 7 64% Ima zaposleno o.scbje .število in % 1 33% 0 1 20% 10 91% Člani .so tudi organi/^icijc, ne le posamezniki Število in % 0 1 50% 1 20% 10 91% .Stalne pnrstore imajo v histi ali najemu .<5tevilo in % 1 33% 2 100% 3 60% 9 90% .Stalno ali pogo.sto aktivna pri vplivanju na oblikovanje politike (ne občasno, redko ali nikoli) Število in % 1 33% 1 50"* 2 40% 11 lOO-A 1. Skupine porabnikov na stanovanjskem področju; N-3 2. Skupine izvajalcev na stanovanjskem področju. N-2 3. Vse skupine na stanovanjskem področju, N-5 4. Primerjalne skupine na področju socialnega partnerstva, N-11 Preglednica 2: Pogostost uporabe sredstev iz navedenih virov med skupinami Skupina je že koristila sredstva: 1. 2. 3. Vladne agencije ali sklada Število skupin in % 1 33% 0 1 20% 1 Članarine posameznikov Število in % 2 6TX, 2 1(X)% 80% 6 55% Članarine organizacij Število in % 0 O-* 1 1 20% 5 50% Pridobljena za izvajanje vladne politike oz, storitve Število in % 33% 0 0% 20% 2 19% Iz dotoka lastnih sredstev (najemnine, komerc. dejavnosti, itd.) Število in % 0 0 0 5 45% Državnega proračuna Število in % 1 33% 0 1 20rX> 1 lO-* 1. Skupine porabnikov na stanovanjskem f)odročju; N-3 2. Skupine izvajalcev na stanovanjskem področju, N-2 3. Vse skupine na stanovanjskem področju, N-5 4. Primerjalne skupine na področju socialnega partnerstva, N-11 Preglednica 3: Pogostost navedenih stikov med skupinami 1. 2. 3. 4. A. Ministrstvo .se vedno ali pogosto po.svctiije s .skupino, ko ZiiCenja spreminjati politiko na tem podroCju Število in % 0 0 0 5 45% H. Skupina sodeluje v delovnih telesih, ki povezujejo interesne .skupine in vladne uradnike na državni ravni, .^tevik) in % 1 33% 2 100-* 3 60% H 80% C. Pred-stavnik skupine vcdno/pogo.sto .sodeluje pri obravnavi zakonov v drž. zboru/ telesih, •število in % 0 0 0 5 45% D. Prcd.stavnik skupine ima .stalne ali pogoste stike z drugimi sorodnimi .skupinami oz. na kolektivnih pogajanjih. Število in % 2 67% 1 SO-*. 3 60% 10 91% i:. Prcd.stavnik skupine ima stalne ali pogoste stike z visokimi vlatinimi uradniki, ministri ali predstavniki državnih agencij. ■število in % 2 67% 1 3 60% 9 82% F. Predstavnik skupine ima .stalne ali pogoste stike s poslanci, parlamentarnimi komisijami ali voditelji političnih strank Stevik) in % 1 33% 1 50% 2 40% 5 45% 915 1. Skupine porabnikov na stanovanjskem področju; N-3 2. Skupine izvajalcev na stanovanjskem področju, N-2 3. Vse skupine na stanovanjskem področju, N-5 i. Primerjalne skupine na področju socialnega partnerstva, N-11 Preglednica 4: Pobndnik za sodelovanje organizacije/skupine pri delu Državnega zbora oziroma njegovih teles 1. 2. 3. 4. Državni zlx>r Število, % 0 0 0 2 18%. Sama .skupina Število, % 1 33% 1 50% 2 40% 2 9% Kakor kdaj Stcvik). % 0 0 0 8 73% Ni sodelovanja Število, % 2 67% 1 50%, 3 60% 0 1. Skupine porabnikov na stanovanjskem področju; N-3 2. Skupine izvajalcev na stanovanjskem področju, N-2 3. Vse skupine na stanovanjskem področju, N-5 'i. Primerjalne skupine na področju socialnega partnerstva, N-11 Preglednica 5: Pobudnik za sodelovanje organizacije/skupine pri delu Državnega sveta oziroma njegovih teles? 1. 2. 3. 4. Državni svet Število, % 0 0 0 2 18% Sama skupina Število, % 2 67% 1 50% 3 60% 2 18% Kakor kdaj Število, % 0 0 0 4 36% Ni .sodck)vanja Število, % 1 33% 1 50% 2 40% 3 27% 1. Skupine porabnikov na stanovanjskem področju; N-3 2. Skupine izvajalcev na stanovanjskem področju, N-2 3. Vse skupine na stanovanjskem področju, N-5 4. Primerjalne skupine na področju socialnega partnerstva, N-11 Pivglednica 6: Izbrani kazalci oblikomnja Policy omrežja 1. 2. 3. 4. Pri posku.sih vplivanja na tKiločevalce .sc povezuje z organizacijami v tujini .število skupin, % 2 67% 1 50% 3 60% 9 82% Mnenje skupin pride do pi.sccv zakonov v Vladi običajno na pobudo skupine Število, % I 33% 2 lOO** 3 60% 8 73% Ministretvo občasno upoiltcva pripombe skupine v vmesni f;izi oblikovanja zjtkonov .število, % 3 100% 2 100% 5 100** 11 100% Skupini jc bilo oncmogt)čcnt) prisostvovati seji teles Državnega zbora vsaj enkrat Število, % 2 67% 0 2 40% 3 27% Meni, da nara.Sča .Števil« organizacij, ki sku-Sajo vplivati na oblikovanje politik .Število, % 2 67% 1 50% 3 60% 7 64% Skupina jc že dosegla, da .st) Vlada, Državni zbor ali Držitvni svet na njeno zahtcvx> kaj uvrstili na dnevni red ali umaknili Število, % 1 33% 1 50"*; 2 40% 11 100% 1. Skupine porabnikov na stanovanjskem področju; N-3 2. Skupine izvaj;dcev na stanovanjskem področju, N-2 3. Vse skupine na stanovanjskem področju, N-5 4. Primerjalne skupine na področju socialnega partnerstva, N-11