Inserati se sprejemajo in vel j A tristopna vrsta: 8 kr., če se tiska lkrat, n n n n ^ »i n n n n ^ n Pri večkratnem tiskanji se cena primemo zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, neirankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija ua 8tarem trgu h. st. 16 Političen list za slovenski narod. Po poŠti prejeman velja: Za celo leto . . 10 gl. — kr. «a pol leta , o .. — ,, ta četrt leta . . J „ ö'l ,, V administraciji velja: Za celo leto . . H gi. 40 kr. za pol leta . . 4 ,, 20 ca četrt leta . 2 ,, 10 V Ljubljani ua dom pošivaii** velja 60 kr. več tia ieto. f iiiJ VredniStvo je na Bregu ii\riav-< štev. 190. Izhaja po trikrat na tednu in sic.nr v torek, eetrt.uk in soboto. Razlika med Hrvati in Slovenci, m. Po vsem do zdaj rečenemje razvidno, da bo treba še mnogo in dolgih let, predno bo priprost Hrvat pozabil besede ,,prokleti Kranjac" in „Vlah" (kakor imenuje zaničljivo Srbaj. Dokler pa tega pozabil ne bo, je zastonj vse prizadevanje inteligence hrvatske otresti se Madjarov in združiti se z drugimi Slovani v političnem postopanji. Kakor n. pr. pri nas kak nemarnež, ki s svojim duhom ne more in tudi noče od tal, v nasprotnikih naroda ne vidi tudi svojili sovražnikov, kteremu je eno in isto, ali je pri nas na krmilu Nemec, nemčur, lalion ali Turek, da le njega pri miru pusti in mu ne jemlje grižljejev spred ust, tako misli tudi neomikani del naroda hrvatskega o Madjarih. Prej mu ni bilo skoro nobenega razločka med pleme-nitašem ali gospodom hrvatskim in mndjarskim; obema je bil rob, oba sta mu dajala za delo jed in obleko in druzega ni potreboval. Zdaj, ko je robstvo nehalo, tudi ui nobenega bistvenega razločka med njima za-nj. Plačevati mora davke, če je gospodar, t. j. davkar Madjar ali Hrvat, če prestopi postavo, ga kaznuje sodnik Hrvat ali Madjar in zastonj mu ne da nič ne ta ne oni. Vrh tega so bili ob času robstva boljši dnevi sploh, kterih menda več ne bo nazaj; zato Madjar hrvatskemu kmetu nikakor ni pošast in težko bi ga bilo prepričati, da je Slovenec boljši človek od njega. To so tedaj glavni vzroki, zakaj Hrvatje v narodni ali slovanski politiki ne bi imeli naroda za sabo, zakaj so bile poskušnje ožje zveze med njimi in nami Slovenci brez vspehu. Bili so celo časi — ni davno tega — ko smo v Ljubljani popraševali, kje so Hrvatje, ko smo brali in slišali o tem, kar so Madjari ž njimi počenjali, kaj se je v njihovem saboru godilo. Pravega odgovora nam ni mogel nihče dati, vsak je le rekel, da je sicer dosti strank po svojih vodjih imenovanih, ali pravih Hrvatov ne; vsaka stranka imela je svoje posebne namene in v medsebojnem prepiru so prišli skoro ob zavest, da so Slovani, ter pozabili na vse svoje bližnje brate. Golo resnico govorimo, če trdimo, da so bili časi, ko Hrvatje naših simpatij, ktere smo mi proti njim nespremenljivo gojili, nikakor zaslužili niso. Zadnji čas se je to nekoliko nu boljšo stran obrnilo, z veseljem opazujemo, da so se jeli Hrvatje nekoliko bolj pečati z nami in našimi razmerami. Ravno to pa nas je zapeljalo do misli da so njihova čutila do turških Slovanov, ki so se napeli otresti turški jarem, enaka čuti -lom nas Slovencev. S konca se je tudi skoro tako videlo, kajti prvi pribežniki so bili radovoljno sprejeti, tudi so ob mejah odbori mar-ljivo delovali. Ali pozneje se je vse drugače obrnilo, ne le na vrhu, pri gospodi, ampak tudi ua dnu, pri ljudstvu. Zadnjemu je namreč ustajnik zopet le „Vlah", kteremu še ljubezen do bližnjega ne gre(?), zato se je narod kmalu naveličal „beračev" in „ciganov". Zgoraj pa je potegnil veter iz Pešta in ohladil glave. Nesledek vsega tega je bilo trdo ravnanje s pribeglimi ustajniki, ženami, otroci in starčki, tako, da se tem osoda na Hrvaškem ue zdi boljša od one pod Turkom in je prišla zarad tega že deputacija pribežencev k banu prosit ga pomoči, ker se pribeglim na Hrvaškem neki res že prav turški godi in stradajo, da glada cepajo. Take trdosrčnosti, take neusmiljenosti proti bratom Slovanom in ljudem sploh se mi od Hrvatov, ne od priprostega ljudstva, ne od gospode in vlade nismo nadjali, naj bi bil veter iz Madjarije še tako hud in močan. Da tako plešejo, plesati morajo po piščalki s Pešta, to je nam znamenje, da Hrvatje ne gredo naprej, ampak lezejo čedalje bolj pod medjarski koš, pod kterim se bodo kmalu kmalu pogre-znili, — — če občeslovanski duh brez njihovega prizadetja, morda celo proti njihovi kratkovidni volji ne vkrene tako, da bo madjarski iu protislovanski element ob tla, a Slovanstvo na konji. Naša želja je, da bi Hrvatje ue prišli prepozno do spoznanja, da ne smejo hoditi niti sami po eni poti, niti vštric z Madjari; po oboji morajo priti enkrat na led in utegne se jim pripetiti, da ne bodo marali drugi Slovani zd-nje, kakor zdaj oni za te ne marajo. To bi bila zd-nje velika nesreča, kajti osamljeni bi ne mogli naprej, če bi se še tako napenjali. Ce bi hoteli biti sami za-se, bili bi v občnem Slovanstvu le majhen otok, ob kterega bi vedno butali valovi in ga krušili ter jemali mu zemljo tako dolgo, da bi popolnoma vtonil v njih. Naj bi Hrvatje te besede, pisane iz dobrega namena, vzeli si k srcu. Mi smo jim j prijatelji in jim želimo vse dobro, zato jih I svarimo pred nevarnostjo, v ktero jih utegne J spraviti njihova sedanja politika. Mogoče, da Šesti občni zbor društva sv. „Cecilije". Ne zdi se mi odveč, ako se o tem pre-važnem shodu spregovori še kaka beseda in se bolj natančno piše, kot je bilo to mogoče v prvem trenutku odloživšemu komaj potno palico. Veselje je moralo navdajati srce vsacega cerkvenega pevovodje, ko je čital v raznih listih, da društvo sv. Cecilije letos obhaja svoj shod prvič v avstrijskem mestu. Gradec, leži skora v sredini Avstrije, in že iz geogra-fičkega ozira je bilo mesto prav srečno izbrano. Gradec je silno prijetno mesto, ki samo zarad sebe privabljuje veliko turistov. Gradec je pak tudi sedež sekavske poddružnice sv. Cecilije, ki je komaj začela razvijati svoje delovanje. Slednjič nam Slovencem, kojim luč prave cerkvene glasbe še ni dosti prosvetila, do Gradca ni daleč; tako da iz vseh teh ozirov smemo po pravici srečno imenovati misel društvenikov, 6. zbor obhajati v Gradcu. Hvala jim I Ker je bila tedaj priložnost taka, kedo bi se je nc bil z veseljem poslužil? Tudi jaz sem poslal malo svoto — en goldinar -- dr. Fraidelnu v Gradec za legitimacijo, ktera mi je vožnjo na železnici za eno tretjino znižala, ter pravico dala vdeležiti se vseh produkcij, zborovanj in veselic. Željno sem pričakoval dneva, ko slovo dam za malo časa döuiu, in se podam tje poslušat, kaj pobožno srce, resna volja in olikan okus premorejo. Na svetu vse pride in mine. Tudi meni je bilo dano, da sem se 20. avg. na večer pripeljal v Gradec.. Vreme je bilo deževno, zarad tega nisem druzega opazoval, kot pot pred seboj. Izpustivši osebne dogodke, naj povem, da se je v nedeljo zjutraj zvedrilo iu sem ob 9. uri zadostoval krščanski dolžnosti v cerkvi oo. Lazari-stov. Ta cerkev je meni najbolj dopadla; zidana je v gotičkem slogu in ima zlasti prav lepe in praktične spovednice. Vdeležilo se je božje službe veliko ljudi; na koru so peli koral, katero petje je v tej cerkvi skoraj iz-ključljivo v navadi. „Moj Bog, vedui koral in veliko ljudi v cerkvi, kako se to strinja?" djal bo kdo čast. Čitateljev; „tisto pusto petje, samo za veliki petek pripravljeno, za čas žalosti!" Odpustim ti, prijatelj, če tako govoriš. Vem, da še nisi slišal koralnega petja; to, kar so ti za koral zaznamovali, bilo je najbrže le suhoparno žaganje, brez pobožnosti, brez občutkov, brez tehnike, brez pravega razuma. Priznati moram, da tudi pevci te cerkve niso še popolnoma izvrševali koralne melodije ; toda peli so pobožno, z občutkom in tudi ne brez tehnike. Milo proseče se je razlegal kirieeleison, častitljivo in ginljivo je bilo vse drugo. Sicer to petje ni šegatalo po ušesih, ali mogočno je odmevalo v srcu, ter spokornega duha zbudilo v njem, da je človek nehote molil: „Odpusti nam naše dolge"! — Nepristojno je bilo vendar, da so ofertorij peli pri slovesni maši v domačem jeziku. Od tod se podam v stolnico, kjer so ravno obhajali god cerkvenega patrona sv. Kgidija. Mil. knezoškof so imeli pontifikalno mašo; ljudstva, posebno gospode, je bilo obilo in pevski kor ves natlačen. No, djal sem sam pri sebi, zdaj boš pa zopet kaj lepega cerkvenega slišal. V resnici, praeludium mi je kaj dopadal; „Kirie" z inštrumenti je bil prav lep, vsa glasba pristojna ponižni prošnji. Ali ko zapoje visoki poutifikant Glorijo, je pa začelo na koru kričanje, ropotanje, bobnanje in trompetanje, da je bila groza. Gotovo nc more banda bolje ilustrirati vojske kot jo je graški je marsikaj drugače, manj žalostno, kakor se nam tu od daleč vidi; resnica pa je ta, da se zdaj politika Hrvatov s politiko drugih Slovanov nikakor ne vjema. Bog daj bolje! Jugoslovansko bojišče. Čedalje očitnejše se kaže, da za srbsko-turško vojsko pride splošna vojska evropej^ka. Vnanje vlade so Turkom svetovale, da naj s Srbi najprej sklenejo premirje, potem pa mir. Toda Turki zmage (?) pijani o premirju nočejo nič slišati in vojskovodjpm svojim priporočajo, da naj že skoro vničijo Srbijo. Radi verjamemo, da Turki bi najraje Srbe vse zatrli, a to ni tako lahko, kakor si mislijo. V diploma-tičnih krogih se govori, da Rusija in Nemčija od Turkov odločno zahtevate sklep premirja, preden se še prično razgovori o pogojih za sklenitev miru, če se pa to ne zgodi, ruski listi brez ovinkov pišejo, da mora biti vojska. „Ruska je za vojsko pripravljena", piše „Go los", „dasi je ne želi. Tudi si noče prisvoje-vati novih dežel, ampak hoče le čutju svojemu zadostovati, ki jo opominja na dolg, ki ga je žrtvam trinoštva turškega že od nekdaj dolžua." Tudi govor ruskega general konzula Kvarcova pri slovesnem obedu na rojstni dan čarov naredil je v Belgradu in v diplomatičuih krogih veliko hrupa. Kvarcov se je v imenu carovem zahvalil za sočutje Srbov in na napitnico Gr-bičevo odgovoril: „Saj tudi mi z vami prelivamo kri v boju zoper skupnega našega sovražnika". Res je padlo že čez 100 ruskih častnikov, kterih kri Rusijo kliče ua maščevanje. Car Aleksander II. je skoraj v enakih okoliščinah kakor ded njegov Aleksander I. pri boju Grkov, in težko se mu bode posrečilo ohraniti mir, ker podložniki njegovi zahtevajo vojsko. Nedavno je neka imenitna gospa ruska vladi srbski poslala 30.000 zlatov za nadaljevanje vojske, iu z Dunaja se je Černajevu v ravno ta namen poslalo 80.000 gld. Turki pa Rusijo tudi dražijo k vojski ter razpošiljajo hujskalce, ki mohamedanske podložnike ruske podpihujejo k uporu; tudi je vlada turška kanom v srednji Aziji nastop sultana Abdul-Ilamida naznanila tako, kakor da bi bili ti vladarji podložni Turčiji, ne pa Rusiji. Z bojišča se poroča „Pol. Corr.", da hočejo Turki ob levem bregu Morave marširati proti Belgradu kakor 1.1813, ko so bili črnega Jurija prisilili iz Belgrada pobegniti v Zemun. Pa Srbi so jih 11. t. m. vrgli nazaj. V turškem taboru pri Aleksincu je nastal gladni tifus, ker vojaki po celi dan ne dobe jesti. To je glavni vzrok, ki zadržuje Abdul-Kerim pašo. 10. t. m. je došlo v Belgrad 200 bivših vojakov ruskih; če bodo ruski prostovoljci še kake 4 tedne v tako obilnem številu dohajali, bodo kmalo osnovani štirje batalijoni ruskih prostovoljcev. Meščanski odbor dohajajoče Ruse sprejema in jih do odhoda preskrbuje z vsim potrebnim. Uradne „Srbske Novine" razglašajo neki ukaz knezov, ki v tujih deželah bivajočim Srbom zapoveduje, da se imajo v 14 dneh vrniti domu, sicer zgube državljanske pravice, premoženje njihovo pa zapade na korist vdovam in sirotam padlih junakov. Tudi se razglaša neka pogodba za napravo zimske obleke za vojno srbsko. — Vlada se z Grško razgovarja o zvezi med obema državama, ker v Macedo-niji in Epiru čedalje bolj vre. Pravijo, da se v Atenah že delajo priprave za vojsko. Turki so pri Bjelini 8. t. m. prijeli Alimpiča, ki jih je pa prisilil, da so se vrnili. črnogorski knez s svojo vojno stoji pri Danilovem gradu. 11. t. m. je Derviš paša z Veljega Brda prišel v črnogorski okraj pi-periški. Črnogorci so ga prijeli od d