TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 568 UDK 316.354:355.1-057.36-055.34(497.4) Pavel VUK, Saša GALIČIČ* SOCIALNA DIVERZITETA V LUČI INKLUZIVNOSTI ISTOSPOLNO USMERJENIH PRIPADNIC IN PRIPADNIKOV V SLOVENSKI VOJSKI** Povzetek. Članek prinaša v Slovenijo prvo vojaško soci­ ološko raziskavo o inkluzivnosti istospolno usmerjenih pripadnic in pripadnikov v Slovensko vojsko. Na pod­ lagi fokusiranih strukturiranih intervjujev smo pro­ blematiko proučili z obeh zornih kotov; s socialnega (percepcije lezbijk in gejev) in institucionalnega vidika (percepcije Slovenske vojske). Raziskava je pokazala, da so v pretežno heteronormativnem okolju istospolno usmerjene pripadnice in pripadniki Slovenske vojske – kljub varstvu dostojanstva in integritete – izpostavljeni različnim oblikam verbalne diskriminacije, nezaupa­ nje v disciplinske organe institucije pa jim vzbuja strah pred razkritjem istospolne usmerjenosti. Potreba po razpravljanju o tej dokaj tabuizirani problematiki je očitna, kot je nujno prepoznavanje prednosti socialne diverzitete v sodobnih vojaških organizacijah. Ključni pojmi: istospolno usmerjene osebe, lezbijke, geji, diskriminacija, Slovenska vojska Uvod Pri razvoju in institucionalizaciji gejevskih in lezbičnih študij je odigral odločilno vlogo gejevski in lezbični aktivizem v sedemdesetih letih pre- teklega stoletja kot produkt takratnih družbenih, socialnih in kulturnih gibanj. Gejevskim in lezbičnim študijam je skupno to, da v njih ni enotnih metodoloških pristopov, saj se v raziskovanju praviloma uporablja kombi- nacija metodoloških prijemov; empirične raziskave na manjših in velikih vzorcih so enako pogoste kot osebne naracije in študije primerov (na pri- mer McIntosh, 1968; Boswell, 1980; Plummer, 1995; Švab in Kuhar, 2005). Zgodnje študije po obdobju hladne vojne so kljub raznolikosti pristopov * Mag. Pavel Vuk, doktorski kandidat na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija; Saša Galičič, majorka Slovenske vojske, Ministrstvo za obrambo, Slovenija. ** Izvirni znanstveni članek. DOI: 10.51936/tip.59.2.568-588 Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 569 pomembno vplivale na sociokulturne, vrednostne in druge spremembe v sodobni demokratični, odprti družbi, ki so precej izboljšale in uredile tudi položaj tradicionalno zapostavljenih istospolno usmerjenih socialnih sku- pin v družbi (na primer Manigart, 2018; Zupan Sosič, 2018). V tem primežu sodobnosti družbe se nahajajo tudi oborožene sile, ki v svoji strukturi odsli- kavajo pomanjšano sliko družbe in njenih socialnih skupin. Vprašanje pa je, kako odprto spregovoriti in voditi diskurz o tej še vedno dokaj tabuizirani drugačni spolni usmerjenosti, da oborožena sila kot institucija ne prestopi meje diskriminacije in viktimizacije svojih pripadnic in pripadnikov. Namen članka je izpostaviti problematiko inkluzivnosti istospolno usmer- jenih oseb v Slovenski vojski. Pri tem raziskujemo tako percepcijo sprejetosti pripadnic (lezbijk) in pripadnikov (gejev) v poveljstvih in enotah Slovenske vojske (socialni vidik) kot tudi odnos Slovenske vojske kot institucije do njih (institucionalni vidik). Raziskava temelji na kvalitativni analizi, pri čemer so osrednjo metodo zbiranja podatkov predstavljali fokusirani strukturirani intervjuji. Na podlagi rezultatov raziskave v razpravi odgovarjamo na tri razi- skovalna vprašanja: kakšna je percepcija sprejetosti istospolno usmerjenih pripadnic in pripadnikov v Slovenski vojski, kako se istospolno usmerjene pripadnice in pripadniki Slovenske vojske spoprijemajo s spolno usmerjeno- stjo v vojaškem okolju ter kakšen je odnos in razumevanje Slovenske vojske kot institucije do sprejetosti istospolno usmerjenih pripadnic in pripadnikov. Ugotovitve kažejo, da je treba tej problematiki posvetiti več pozornosti in jo raziskati še z drugih metodoloških perspektiv, kar bi Slovenski vojski poma- galo slediti vzorcem spreminjanja slovenske družbe, da ohrani v njej svojo legitimnost ter vključujoče delovno okolje tudi za socialne skupine z dru- gačno spolno usmerjenostjo. Raziskava se nanaša na občutljivo in večinoma še vedno zakrito tematiko Slovenske vojske, o kateri se ne govori veliko, torej tudi ne raziskuje, zato je bil izziv raziskovalcev pri vstopanju v to razisko- valno praznino še toliko bolj svojevrsten in hkrati izviren. Oborožene sile in socialna raznolikost S koncem hladne vojne in z njo povezanimi naraščajočimi socialnimi, vrednostnimi, kulturnimi in demografskimi spremembami v družbi je prišlo do precejšnjih sprememb tudi v prestrukturiranju sodobnih oboroženih sil. Poleg tega da so postale bolje prilagojene za delovanje v spremenjenemu varnostnemu okolju, so morale pomembne prilagoditve izvesti tudi na soci- okulturnem področju. Struktura oboroženih sil, zlasti v zahodnih državah, je postala vse bolj raznolika glede na spol, spolno usmerjenost, raso, vero in celo jezik (Heinecken in Soeters, 2018: 327). Manigart (2018: 422–323) notranjo socialno raznolikost sodobnih oboroženih sil poleg omenjenega pogojuje še z njihovim delovanjem v vse bolj raznolikem družbenem okolju. Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 570 Dejstvo je, da so vojaške organizacije odprti sistemi in kot taki v stalni sood- visnosti s svojim okoljem, zato morajo biti v koraku s spremembami in zahtevami širše družbe. Netolerantnost vojaške organizacije do določenih socialnih skupin ne vpliva le na njeno sposobnost novačenja in zadrževanja njenih pripadnic in pripadnikov s specifičnim znanjem in veščinami, ampak lahko prizadene tudi njeno učinkovitost. Tudi trendi študij (na primer Heinecken in Soeters, 2018) kažejo, da bodo morale sodobne oborožene sile slediti visokim socialnim standardom ter skladno z njimi zagotavljati vse bolj odprto ter do družbene in kulturne raznolikosti inkluzivno organiza- cijo, v kateri bodo pripadnice in pripadniki sprejeti in cenjeni zaradi svoje edinstvenosti, znanja, usposobljenosti in veščin (glej Tabelo 1). Tabela 1: SOCIALNO RAZNOLIKE SKUPINE V OBOROŽENIH SILAH Pomen vključenosti socialno raznolikih skupin za oborožene sile: • zagotovitev enakih možnosti vključevanja v oborožene sile • večja legitimnost oboroženih sil • večja družbena reprezentativnost • uravnavanje socialnih razlik v družbi/družbena mobilnost • spoštovanje človekovih in državljanskih pravic • vrednotenje sposobnosti in ne osebnih okoliščin • pozitiven vpliv na popolnjevanje in zadrževanje kadra • pozitiven vpliv na učinkovitost oboroženih sil Vir: prirejeno po Heinecken in Soeters, 2018: 327–329. Prednosti vključevanja istospolno usmerjenih pripadnic in pripadnikov v oborožene sile V veliko raziskavah (na primer Herek, 1993; Frank, 2010) lahko naletimo na vprašanje, ali vključenost istospolno usmerjenih socialnih skupin voj- ski koristi ali slabi njeno delovanje. Vendar v nobeni od njih ne najdemo znanstvenih spoznanj, ki bi kazale, niti da so istospolno usmerjene skupine manj primerne za vojsko niti da so manj sposobne opraviti zahtevana dela in naloge. Še več, nobenega tehtnega znanstvenega ali strokovnega razloga ni mogoče navesti, da specifike vojaškega poklica, pa naj gre za pilota, zdravstveno osebje ali navadnega vojaka, ne bi bili sposobni opravljati isto- spolno usmerjeni pripadnice in pripadniki, če izkazujejo zahtevane stro- kovne kompetence. Politika izključevanja istospolnih skupin v vojski bi s tega vidika lahko pomenila, da si s takšnim pristopom neracionalno omeju- jejo nabor kadrovskega potenciala v kvantitativnem in kvalitativnem smislu. Ker socialna raznolikost vojaške organizacije praviloma odseva družbeno strukturo, je razumljivo, da v njej opravljajo vojaški poklic tudi pripadnice in pripadniki različnih spolnih usmerjenosti. Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 571 Zaradi širšega razumevanja in dojemanja te problematike v oboroženih silah v Tabeli 2 izpostavljamo še vedno precej pogoste dileme o primerno- sti istospolno usmerjenih skupin za opravljanje vojaškega poklica. Na vse predstavljene pomisleke podajamo tudi nasprotne argumente. Analiza za in proti temelji na študiji o lgbt-osebah v vojski, ki jo je izdelal haški Center za strateške študije leta 2014 (Polchar et al., 2014). Tabela 2: DILEME IN NASPROTNI ARGUMENTI VKLJUČEVANJA ISTOSPOLNO USMERJENIH SKUPIN V OBOROŽENE SILE Dileme Nasprotni argumenti • istospolno usmerjene skupine imajo duševno patološko motnjo • istospolna usmerjenost ni patološko duševna bolezen, motnja, ampak je primer normalne variacije v spolnosti • slabo duševno zdravje (depresija, anksioznost, samomorilnost) • v oboroženih silah je majhno število istospolno usmerjenih z duševnimi težavami; uspešno jih je zdraviti z zagotovitvijo spoštljivega, vključujočega delovnega okolja • tveganje okužbe s HIV in prenosu virusa na druge pripadnike • vzpostavitev učinkovitih programov preprečevanja okužbe s HIV za vse pripadnike ne glede na spolno usmerjenost • negativen vpliv na moralo • na moralo bolj kot prisotnost istospolno usmerjenih skupin vplivajo podpora delovnega okolja, strokovnost vodenja, sorodnost s cilji organizacije in vrednotenje njihovega dela • družbeno sprejemanje istospolno usmerjenih skupin vpliva tudi na njihovo sprejemanje v oboroženih silah • negativen vpliv na kohezijo vojaških enot • za vojaško učinkovitost je pomembnejša kohezija nalog • vloga poveljnikov bi morala biti usmerjena v oblikovanje spoštljivega in profesionalnega delovnega okolja, objektivno vrednotenje dela, striktno uveljavljanje kodeksa ravnanja • slabi odnosi se pojavijo tudi med heteroseksualnimi sodelavci • negativen vpliv na vojaško disciplino (nadlegovanje, nasilje in diskriminacija) • ni relevantnih dokazov o vplivu istospolno usmerjenih skupin na povečanje disciplinskih prekrškov • uveljavljanje kodeksa ravnanja in ničelne tolerance pozitivno vpliva na disciplino celotne vojaške organizacije • vključujoče in podporno okolje zmanjšuje možnosti homofobnih disciplinskih prekrškov Vir: prirejeno po Polchar et al., 2014: 25–36. Glavno sporočilo študije, ki pomeni neke vrste prelomnico v proučeva- nju vključevanja istospolno usmerjenih in drugih socialnih skupin v oboro- žene sile, je, da morajo oborožene sile enostavno ponotranjiti njihovo dru- gačnost, če želijo biti družbeno odzivne na eni in učinkovite pri izvajanju kompleksnih nalog v varnostnem okolju 21. stoletja na drugi strani (Polchar Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 572 et al., 2014: 19–21). Ta sprejetost raznolikosti socialnih skupin se v praksah oboroženih sil kaže predvsem v obliki uveljavljanja različnih mehanizmov. Za namene članka so zanimivi predvsem naslednji štirje. Prvi se nanaša na ozaveščanje o socialni raznolikosti in implementacijo kodeksa ravnanja, ki prispeva k ničelni toleranci in razbijanju predsodkov ter spoštljivemu vedenju in strpnosti med različnimi socialnimi skupinami. Drugi mehanizem je povezan s podporno mrežo in mentorji, ki ponujajo zaščito, podporo in svetovanje istospolno usmerjenim pripadnicam in pri- padnikom. Med učinkovite mehanizme spada tudi protidiskriminacijsko pravo, ki prepoveduje neenako obravnavanje oseb zaradi spolne usmer- jenosti pri zaposlovanju, napredovanju ali odpuščanju. Četrti mehanizem se nanaša na zaščito istospolno usmerjenih skupin med opravljanjem voja­ ških dolžnosti v tujini, ki obravnava razlike med državami glede odnosa do inkluzivnosti istospolno usmerjenih skupin in zagotavljanju njihove varno- sti (glej na primer Polchar et al., 2014: 46–47). Sklenemo lahko, da je za izboljšanje legitimnosti oboroženih sil pomembno, da te odslikavajo socialno raznoliko družbo, ki jih je vzposta- vila. Vključujoče delovno okolje že samo po sebi ugodno vpliva na zdravje, duševno počutje, kar nedvomno vpliva tudi na večjo učinkovitost in produk- tivnost organizacije. Delovno okolje, v katerem lahko istospolno usmerjene skupine brez zadržkov razkrijejo svojo spolno usmerjenost in ki daje zapo- slenim vedeti, da je odprto in tolerantno do njihove drugačne spolne usmer- jenosti, je povezano z boljšo samopodobo, večjim zadovoljstvom z delom. Odkrita komunikacija med zaposlenimi povečuje pripravljenost za razkritje in zbliževanje številnih socialnih razlik med posamezniki ter nasploh izbolj- šuje kohezijo, moralo in zaupanje v kolektivu, kar je za vojaške organizacije bistvenega pomena. V takšnem okolju se posledično poveča tudi zavze- tost institucije za obravnavo in discipliniranje različnih oblik viktimiziranja istospolno usmerjenih skupin. Vojaški poveljniki oziroma nadrejeni bi se morali ne samo soočiti z razumevanjem (nujnosti) vključevanja socialno raznolikih skupin, ampak tudi s tem, kako izkoristiti njihove prednosti pri zagotavljanju učinkovitosti v oboroženih silah. Vključevanje istospolno usmerjenih pripadnic in pripadnikov v Slovensko vojsko Metodološka izhodišča Raziskovanje skritih socialnih skupin, med katere štejemo tudi istospolno usmerjene osebe, velja za zahtevno predvsem zaradi problema reprezenta- tivnosti vzorca in izbire metodologije (Švab in Kuhar, 2005: 25). Uporaba tradicionalnih družboslovnih metod kvantitativnega zbiranja podatkov na Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 573 reprezentativni vzorec ni bila mogoča, saj o teh osebah praktično nismo imeli nobenih podatkov. To pa je predstavljalo tudi precejšnjo težavo pri vzorče- nju. Na podlagi spoznanj raziskovalcev skritih socialnih skupin (na primer Salganik in Heckathorn, 2004) smo raziskavo zasnovali na kvalitativni meto- dologiji z izvedbo fokusiranih strukturiranih intervjujev, ki s poglabljanjem razlag omogoča raziskovanje na manjših vzorcih. Intervjuvance smo razde- lili v dve skupini. Velikost vzorca prve skupine intervjuvancev (ugotavljanje percepcije sprejetosti istospolnih pripadnic in pripadnikov v Slovenski voj- ski – socialni vidik) je predstavljalo pet istospolno usmerjenih pripadnic iz različnih poveljstev in enot Slovenske vojske (tri vojakinje s kodami 1, 2 in 5, dve častnici s kodami 3 in 4). Odločili smo se za kvotno vzorčenje, pri čemer smo kvote opredelili glede na lezbično ali gejevsko usmerjenost. Majhen vzorec je posledica izziva istospolno usmerjenih oseb za sodelovanje v raziskavi zaradi izpostavljenosti in strahu pred njihovim razkritjem. Iz teh razlogov nobeden od dveh istospolno usmerjenih pripadnikov Slovenske vojske, s katerima smo prišli v stik v času izvedbe intervjujev (januar-februar 2022), ni želel sodelovati v raziskavi. Velikost vzorca druge skupine (ugotav- ljanje razumevanja in odnosa Slovenske vojske do istospolne usmerjenosti – institucionalni vidik) je bila omejena z vidika identificiranja petih ključnih funkcijskih področij v Slovenski vojski. Vzorčenje (odločili smo se za eks- pertno izbiro) je potekalo tako, da smo za vsako funkcijsko področje pova- bili k sodelovanju v raziskavi po eno pripadnico ali pripadnika Slovenske vojske (poveljnika polka, poveljnico čete, vojaškega psihologa, svetovalca za varovanje dostojanstva in enotovnega podčastnika). To skupino intervju- vancev smo v analizi zaradi lažjega razumevanja ravni stališč poimenovali po funkcijskem področju. Intervjuje smo opravili z visoko stopnjo zagotavljanja anonimnosti in preprečitve posega v integriteto intervjuvancev. V ta namen smo jim vna- prej posredovali enoten nabor vprašanj ter jim s tem omogočili, da se odlo- čijo za neposredni ali korespondenčni intervju. Zapis intervjujev je na vpo- gled pri avtorjih članka (identiteta intervjuvancev je zakrita). Zaznavanje sprejetosti istospolno usmerjenih pripadnic in pripadnikov v Slovenski vojski V povezavi z vprašanjem »Ali menite, da je vojaško okolje Slovenske vojske v primerjavi s civilnim okoljem bolj oziroma manj odprto za spreje­ tost in vključitev istospolno usmerjenih oseb?« intervjuvanke menijo, da je Slovenska vojska še vedno organizacija, v kateri prevladuje tradicionalna miselnost o vlogi spolov in vojski kot moški organizaciji. Tri intervjuvanke opažajo, da se v delovnem okolju občasno odklonsko vedenje pojavi že zato, ker so ženskega spola. Intervjuvanka s kodo 2 na primer pove: Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 574 Slovenska vojska je bolj kot ne še vedno institucija, v kateri prevladuje in v večini primerov napreduje moška populacija. Če k dejstvu, da sem ženska, prištejem še dejstvo, da sem istospolno usmerjena, to nikakor ni okoliščina, ki bi ‘pihala v rog’ skupaj z ustaljenimi vzorci in navadami heterospolno usmerjenih kolegov. Menim, da je Slovenska vojska še vedno zelo zaprta organizacija s poudarjeno tradicionalno miselnostjo o vlogi spolov. Podobnega mnenja je intervjuvanka s kodo 3, ki pravi »da je ‘na papirju’ Slovenska vojska načeloma zelo odprta, praksa oziroma izkušnje pa govorijo ravno obratno«. Po mnenju intervjuvanke se to odraža v dejstvu, da še vedno velik delež istospolno usmerjenih pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske na delovnem mestu skriva svojo spolno usmerjenost. Intervjuvanka s kodo 1 vidi v povezavi s sprejemanjem istospolne usmerjenosti v Slovenski vojski težavo tudi v »primarni vzgoji, ki ne dopušča odprtosti do drugače mislečih. Mnogi so namreč še vedno mnenja, da je istospolna usmerjenost nekakšno ‘moderno razmišljanje’ in ne razumejo, da slednja izvira iz čustev, ki jih je zelo težko priznati sebi kaj šele drugim in s tem tudi živeti«. V nadaljevanju nas je zanimala percepcija intervjuvank glede naslednjih dveh vprašanj: »Ali menite, da je spolna usmerjenost kakorkoli vplivala na vašo sprejetost v vojaškem kolektivu ne glede na količino in kvaliteto oprav­ ljenega dela?« in »Ali menite, da je spolna usmerjenost tekom vaše kariere negativno vplivala na enake možnosti službovanja?« Intervjuvanki s kodo 3 in 5 (častnici) menita, da njuna spolna usmerjenost ni bistveno vplivala na sprejetost v kolektivu, kljub dejstvu da so bile izpostavljene občasnim opazkam sodelavcev. Prav tako ne zaznavajo, da je spolna usmerjenost kakorkoli vplivala na enake možnosti službovanja. O povsem drugačnih, negativnih izkušnjah pa govorijo intervjuvanke s kodo 1, 2 in 5 (vojakinje). Intervjuvanka s kodo 2 na primer poudari, da je bila večkrat izpostavljena žaljivim opazkam, nesprejemanju, šikaniranju in opravljanju s strani kole- gov v vojaškem kolektivu: »… preko pogovora sem velikokrat zaznala, da je istospolna usmerjenost tema, ki je še vedno precej velik tabu, in da bi nas nekateri še vedno radi ‘zažgali na grmadi’. Včasih bolj kot žaljivke priza­ dene ignoranca s strani sodelavcev, ki te v vojaškem kolektivu enostavno namenoma preslišijo.« V povezavi z vplivom na enake možnosti službovanja ista intervjuvanka izjavi: »… ne glede na vsa odlična uradna dokazila, ki jih izkaže istospolno usmerjena oseba, na koncu pri izboru prevlada človeški dejavnik. Pri teh izborih nekateri poveljniki oziroma nadrejeni še vedno gle­ dajo na istospolno usmerjenost kot na ‘motnjo’.« V povezavi z vprašanjem »Kateri subjekti Slovenske vojske (poveljniki, vojaški psihologi, enotovni zaupniki, vojaška izobraževalna institucija, drugi) imajo po vašem mnenju pomembno vlogo pri ozaveščanju pripa­ dnic in pripadnikov Slovenske vojske o pomembnosti sprejemanja drugačne Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 575 spolne usmerjenosti?« so mnenja intervjuvank precej enotna, saj večina njih meni, da imajo najpomembnejšo vlogo poveljniki oziroma nadrejeni skupaj z enotovno podčastniško linijo. Intervjuvanka s kodo 4 na primer pove: Definitivno imajo največjo vlogo poveljniki, enotovna podčastniška linija in enotovni zaupniki, ki lahko odigrajo ključno vlogo pri sprejemanju isto­ spolno usmerjene pripadnice ali pripadnika v svoje vrste. Če bo poveljni­ ška linija razumevajoča, bo kolektiv zdrav. V takšnem kolektivu se bo tudi pripadnik počutil sprejetega ne glede na drugačno spolno usmerjenost. Tri intervjuvanke – s kodo 2, 3 in 4 – dajejo tudi velik poudarek voja- škemu šolstvu in izobraževanju. Slovenska vojska bi morala po njihovem mnenju namenjati večji poudarek ozaveščanju predvsem poveljujočih o sobivanju različnih socialnih skupin v vojaških kolektivih in pravilnem ukrepanju v primeru diskriminacijskih oblik vedenja. Intervjuvanka s kodo 2 poudari: »Izobraževanje poveljujočih o raznolikosti posameznikov se mi zdi zelo pomembno. Že s tem, da obstajamo, smo lahko tarča stigmatizacije, kar lahko privede do osebnih težav in stisk.« Ista intervjuvanka vidi težavo tudi v izraziti heteronormativnosti okolja Slovenske vojske, saj meni, da se nadrejeni v primeru šikaniranja ali opazk, povezanimi z drugačno spolno usmerjenostjo, večkrat ne odzovejo, kot se od njih pričakuje. Razlog vidi v tem, da je večinsko stališče do tega vprašanja precej enotno in bi bili ob ustreznem ukrepanju posledično tudi sami izpostavljeni. Dve intervjuvanki s kodo 2 in 1 ocenjujeta, da bi enotovni zaupniki v povezavi z enotovnimi podčastniki lahko imeli pozitivno vlogo pri ozaveščanju vojaških kolektivov o spoštovanju enakopravnosti različnih socialnih skupin, če bi izvajali svojo funkcijo, kot je opredeljeno v aktih Slovenske vojske in pod pogojem, da uživajo zaupanje nadrejenih in sodelavcev. Intervjuvanka s kodo 2 izjavi: … da lahko ti nosilci s svojo institucionalno odgovornostjo pomembno vplivajo na vse pripadnike kolektiva. Vzrok za težave istospolno usmer­ jenih pripadnikov predstavljajo ravno pripadniki, ki so polni pred­ sodkov. Če gre istospolno usmerjena oseba na pogovor, bo to mogoče osebno pomagalo njej, če gre na pogovor povzročitelj stisk in šikanira­ nja istospolno usmerjenih oseb, bo to mogoče ozdravilo kolektiv. V povezavi z različnimi nosilci funkcijskih področij intervjuvanki s kodo 1 in 2 menita, da se pripadnice in pripadniki v primeru neželenih oblik vedenja, povezanih z istospolno usmerjenostjo, redko obrnejo po pomoč k obstoječim institutom, saj menijo, da zmorejo težave bolje rešiti sami in se ne želijo še bolj izpostavljati. Zanimivo je tudi stališče intervjuvanke s kodo 3, ki ugotavlja, da je sprejetje drugačnosti tudi stvar vzgoje in osebnih Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 576 prepričanj posameznikov, zato je treba pripadnice in pripadnike o tej pro- blematiki stalno ozaveščati ter dosledno sankcionirati vsakršno obliko dis- kriminacije. O negativni izkušnji v povezavi z nosilci funkcijskih področij govori tudi intervjuvanka s kodo 5: … s strani pastoralne asistentke je bilo izvedeno predavanje, v katerem se je javno opredelila proti družinskemu zakoniku ter nam vsiljevala tradicionalno krščansko prepričanje o edinem pravem zakonu med moškim in žensko. Tekom predavanja sem se počutila nelagodno in nesprejeto. Zadnje vprašanje je bilo: »Ali ste bili v svoji vojaški karieri kdaj podučeni o formalnih stališčih Slovenske vojske kot institucije do istospolno usmerje­ nih pripadnic in pripadnikov?« Vse intervjuvanke so enotno izpostavile, da o tem do sedaj še niso bile podučene. Intervjuvanka s kodo 3 k slednjemu še doda: … o tem nisem bila podučena s strani institucije, sem pa se sama podu­ čila, da se Slovenska vojska mora ravnati po civilnopravni zakonodaji s tovrstnega področja (npr. priznavanje partnerke kot družinskega člana, zavarovanje partnerke kot družinskega člana, priznavanje partnerke kot starša mojemu otroku pri dodelitvi službenega stanovanja itd.). Spoprijemanje s spolno usmerjenostjo v vojaškem okolju Da bi razumeli, kako se istospolno usmerjeni pripadnice in pripadniki spoprijemajo s svojo spolno usmerjenostjo v vojaškem okolju, nas je najprej zanimalo stališče intervjuvank do vprašanja: »Ali ste kdaj zaupali nadreje­ nim in sodelavcem vašo spolno usmerjenost ali o tem lahko spregovorite in kakšen je običajno njihov odziv?« Vse intervjuvanke priznavajo, da o svoji spolni usmerjenosti običajno spregovorijo predvsem v ožjem krogu (pa še to ne vedno), medtem ko v širšem kolektivu največkrat sledijo načelu »ne sprašuj, ne povej, ne ukrepaj«, in se strinjajo, da temu pravilu načeloma sle- dijo tudi njihovi heteroseksualno usmerjeni nadrejeni in sodelavci. Dodajo še, da običajno sodelavci v njihovi navzočnosti ne odprejo te teme, če pa so vprašane, povedo tako, kot je. Intervjuvanka s kodo 1 na primer izjavi: »… v vojaškem delovnem okolju je zaupanje ključnega pomena in če tega ni, trpijo delo in odnosi.« Intervjuvanke s kodami 1, 2 in 3 izjavijo, da je v eno- tah še vedno veliko opravljanja in komentiranja za hrbtom. Intervjuvanka s kodo 2 na primer pove: »V Slovenski vojski se v povezavi z istospolno usmer­ jenostjo večinoma sledi načelu ‘ne sprašuj, ne povej, ne preganjaj’, razen Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 577 pri nekaterih posameznikih, ki čutijo potrebo po izražanju predsodkov in žaljivk.« Intervjuvanka s kodo 3 doda, da so bili v enoti, kateri trenutno pove- ljuje, z njeno spolno usmerjenostjo seznanjeni že pred njenim prihodom, vendar so dobro leto o tem še vedno ugibali in govorili brez njene prisotno- sti. Ko je zanosila, je kolektivu odkrito povedala, da s partnerko pričakujeta otroka: »… od tistega trenutka naprej mojo spolno usmerjenost jemljejo kot del mene in se o tem (o hčerki, meni, partnerki) pogovarjamo čisto normalno, brez težav in nelagodja.« Glede odziva nadrejenih in sodelavcev intervju- vanka s kodo 4 prizna, da je odziv pri mlajših sodelavcih precej razumevajoč in toleranten, da pa je več zadržkov pri starejših, medtem ko intervjuvanka s kodo 5 ocenjuje, da sodelavci njeno drugačno spolno usmerjenost povsem sprejemajo in o njej javno ne razpravljajo. Čeprav se stališča intervjuvank precej razlikujejo, lahko posplošimo, da istospolno usmerjenim skupinam v okolju Slovenske vojske o svoji spolni usmerjenosti še vedno ni preprosto spregovoriti. Tudi odgovori intervjuvank na vprašanje »Ali menite, da odkrit pogovor o vaši spolni usmerjenosti znotraj Slovenske vojske pomeni za vas prednost ali slabost in katere so po vašem mnenju prednosti oziroma slabosti ‘razkri­ tja’ drugačne spolne usmerjenosti?« so bili precej deljeni. V odkritem pogo- voru o drugačni spolni usmerjenosti oziroma »razkritju« prepoznavajo tako prednosti kot tudi slabosti. Med slabosti »razkritja« intervjuvanke uvrščajo predvsem tveganje za neodobravanje in predsodke. Intervjuvanka s kodo 2 (podobno tudi tista s kodo 3) na primer prizna: »razkritje drugačne spolne usmerjenosti se ti lahko hitro maščuje v obliki reakcij posameznikov, ki nam z raznimi neprimernimi pripombami blatijo ugled in v nič postavljajo vsa­ kršen trud, ki smo ga vložili v svoje delo.« Slabost »razkritja« vidi tudi v tem, da se pozornost kolegov po »razkritju« običajno iz nalog preusmeri v anali- ziranje »razkrite« osebe in njenega načina življenja. Ob tem še doda: »… sama se posledično raje izpostavim z delom kot pa z osebno okoliščino spolne usmerjenosti.« Med prednosti »razkritja« intervjuvanke uvrščajo predvsem osebnostno razbremenitev in olajšanje, ker jim tega dela življenja ni več treba skrivati pred sodelavci oziroma kot pove ena od intervjuvank s kodo 3: … odprti pogovori o istospolni usmerjenosti so dobrodošli v smislu splo­ šnega ozaveščanja pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske o prisot­ nosti drugačnosti. ‘Razkritje’ lahko spremeni splošni pogled na istospolno usmerjenost, saj nadrejeni in sodelavci lahko ugotovijo, da tudi ‘drugačni’ svoje delo opravljamo profesionalno in strokovno na najvišji ravni. Predzadnje vprašanje se je glasilo: »Ali menite, da bi vas vaš trenutni nadrejeni poveljnik v primeru pojava diskriminatornih oblik ravnanja Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 578 s strani kolegov v vojaškem kolektivu ustrezno zaščitil?«, »Kakšne so vaše izkušnje z diskriminatornimi oblikami ravnanja v Slovenski vojski?« ter »Katere pojavne oblike diskriminatornih oblik ravnanja so po vašem mne­ nju najpogostejše, kako se rešujejo in zakaj po vašem mnenju prihaja do takšnega vedenja?« Dobra polovica intervjuvank izjavi, da so se na karierni poti večkrat morale spopadati s predsodki, neodobravanjem in nespreje- manjem svoje spolne usmerjenosti. Intervjuvanke kot najpogostejše oblike diskriminacijskega ravnanja navedejo neprimerne pripombe in žaljivke (»lezbača«, »možača«, »narobe zvezana«), zasmehovanje, opravljanje in izogibanje pogovorom, ki bi lahko nanesli na temo spolne usmerjenosti. Izkušnje intervjuvanke s kodo 2 vključujejo tudi blatenje ugleda, ignoriranje in žaljive pripombe nekaterih poveljnikov. Zanimivo je, da večina intervju- vank meni, da je vojaško okolje veliko bolj netolerantno do gejev kot do lezbijk. Intervjuvanke do sedaj še niso imele izkušenj s fizičnim nasiljem kot posledico homofobnega sovraštva. Tri intervjuvanke (častnici s kodama 3 in 4 ter vojakinja s kodo 5) zaupajo v objektivnost trenutnega poveljnika oziroma nadrejenega in menijo, da bi jih le-ta v primeru kršitev njihovega dostojanstva zaščitil, medtem ko dve (s kodo 1 in 2) slednjega ne moreta z gotovostjo potrditi. V povezavi z zadnjim vprašanjem »Ali ste vašo spolno usmerjenost v primeru diskriminatornih oblik ravnanja lahko zaupali nadrejenemu oziroma drugim strokovnim subjektom v Slovenski vojski?« intervjuvanke izjavljajo, da se doslej zaradi tovrstnih izzivov še niso obrnile niti na povelj- nike oziroma nadrejene niti na druge strokovne subjekte Slovenske vojske. Izjema je intervjuvanka s kodo 3, ki je zahtevala uradni razgovor s svojim nadrejenim, ker le-ta ni sprejemal njene drugačne spolne usmerjenosti, kar pa v končni fazi ni vplivalo na oceno in vrednotenje njenega dela. Iz odgovorov intervjuvank je moč zaznati, da se ob pojavu diskriminacije veči- noma ne zatekajo k strokovni pomoči oziroma podpori nadrejenih, ker se s prijavo kršiteljev ne želijo dodatno izpostavljati in ker ne verjamejo v učin- kovitost reševanja tovrstnih prijav. Percepcija ravni institucionalne zrelosti Slovenske vojske se prepozna tudi pri »razkrivanju« istospolne usmerjeno- sti, ki bi lahko pomagala k psihološki in čustveni razbremenitvi teh kot tudi drugih socialnih skupin, če ne bi bili pri tem zaradi dvoma v učinkovitost institucionalnih mehanizmov v strahu pred še večjo izpostavljenostjo in stig matizacijo. Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 579 Odnos Slovenske vojske kot institucije do sprejemanja istospolno usmerjenih pripadnic in pripadnikov Odnos Slovenske vojske kot institucije do sprejemanja istospolno usmerjenih pripadnic in pripadnikov smo pri izbranih intervjuvancih naj- prej preverili z vprašanjem: »Ali ste seznanjeni z normativnimi predpisi, ki opredeljujejo in urejajo sprejetost istospolno usmerjenih skupin v Sloveniji in Slovenski vojski?« Intervjuvanci so se enotno opredelili do poznavanja teh predpisov, kar z drugimi besedami pomeni, da poznajo tako norme, ki veljajo v Slovenski vojski na področju etike, norme ravnanja, kot tudi ukrepe zoper njihove kršitve. Tudi v povezavi z vprašanjem »Kakšno je vaše stališče do tolerance in sprejetosti istospolno usmerjenih pripadnic in pripadnikov v Slovenski voj­ ski?« so intervjuvanci enotnega mnenja, da je istospolna usmerjenost povsem osebna stvar, ki ne bi smela imeti nikakršnega vpliva na odločanje in delova- nje Slovenske vojske, ter da imajo vsi pripadniki Slovenske vojske pravico do enakega obravnavanja. Predstavnik poveljniške linije pove: »Moje osebno sta­ lišče je, da je spolna usmerjenost osebna zadeva in da ne sme nikoli biti pred­ met diskusije, ki se lahko izraža v kakršnikoli obliki diskriminacije. Drugače povedano, obravnava posameznikov nikoli ne sme temeljiti na spolni usmer­ jenosti.« Podobno stališče izrazi predstavnik enotovne podčastniške linije: »… tovrstne osebne okoliščine ne bi smele vplivati na obravnavanje pripadnic in pripadnikov s strani nadrejenih in lahko postanejo predmet diskurza samo v primeru, ko pride do neželenih diskriminatornih oblik ravnanja, poveza­ nih z istospolno usmerjenostjo.« Predstavnik vojaških psihologov k temu še doda: »… toleranca do istospolno usmerjenih v Slovenski vojski je žal še vedno močno instrumetalizirana, kar pomeni, da ni povsem samoumevna in bo treba vlagati še kar nekaj energije, da to postane.« Na vprašanje »Ali ste pripravljeni za odprt pogovor o tej problematiki oziroma imate do teh pogovorov distanco po načelu ‘ne sprašuj, ne povej, ne preganjaj’?« intervjuvanci odgovorijo, da so za takšen pogovor vedno odprti. Predstavnik vojaških psihologov na primer pove: … sem vedno odprt za vsak pogovor, vendar sem se v okviru Slovenske vojske zelo redko srečeval s to problematiko. Ne iz razloga, ker bi se ji izogibal, pač pa je bilo zelo malo situacij, ko bi tovrstna vprašanja pri­ plavala na površje. Nevljudno se mi zdi odpirati to temo (spolna praksa je pač zelo osebna stvar), če ni kakšnega konkretnega razloga za to ozi­ roma menim, da je tema, ki naj bi jo odprl pripadnik sam. V povezavi z vprašanji »Ali se trudite dajati vtis, da ste dovolj objektivni, da se lahko istospolno usmerjeni pripadnice in pripadniki zanesejo na vaš Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 580 profesionalni pristop, kakšno sporočilo sprožate v vojaško okolje in ali ste se v svoji vojaški karieri morali kdaj neposredno soočiti z vprašanjem nji­ hove sprejetosti?« intervjuvanci prav tako enotno odgovarjajo, da se trudijo biti objektivni in dostopni za težave in izzive vseh pripadnikov ne glede na osebne in socialne okoliščine. Oba – poveljnik in enotovni podčastnik– zatrdita, da so v svojih vojaških kolektivih jasno in nedvoumno prepovedali kakršno koli diskriminacijo na osnovi osebnih okoliščin pripadnikov (tudi istospolne usmerjenosti). Predstavnik poveljniške linije izjavi: … te teme nismo obravnavali v širšem krogu starešin ali v obsegu celot­ nega bataljona, vendar sem na sestankih z ožjim starešinskim in povelj­ niškim kadrom jasno povedal svoje stališče, da je kakršnakoli diskrimi­ nacija na podlagi spolne usmerjenosti nesprejemljiva. Prav tako sem jasno povedal, da osebno nimam težav s tem, če je kdo istospolno usmer­ jen. Podobno stališče izrazi predstavnik enotovne podčastniške linije: … v poveljstvih in enotah je pomembno, da poveljniška in podčastniška podporna linija jasno in nedvoumno uveljavljata dosledno upoštevanje zapisanega kodeksa ravnanja in drugih predpisov Slovenske vojske s področja preprečevanja diskriminacije in kršenja človekovega dosto­ janstva na podlagi katerekoli osebne okoliščine ter dosledno sankcioni­ rata kršitelje. Na vprašanje »Kakšna je po vašem mnenju vloga poveljnikov enot pri izboljšanju inkluzivnosti istospolno usmerjenih pripadnic in pripadnikov v enotah Slovenske vojske«? intervjuvanci znova odgovorijo enotno, in sicer, da so poveljniki oziroma nadrejeni tisti, ki s svojim vodenjem, osebnim zgle- dom, stališči in vrednotami ključno vplivajo na to, kako so drugačne spolno usmerjene skupine sprejete in vključene v Slovensko vojsko. Predstavnika poveljniške in enotovne podčastniške linije še dodata, da je pri tem ključno vprašanje, ali poveljnik ustrezno ukrepa ob pojavu morebitne njihove dis- kriminacije. Na vprašanje »Ali menite, da prisotnost istospolno usmerjenih pripadnic in pripadnikov v vojaški enoti kakorkoli vpliva na učinkovitost in delova­ nje vojaške enote (morala, disciplina, kohezija)?« predstavnik poveljniške linije odgovori, da »… na moralo, disciplino in kohezijo vojaških enot pri­ sotnost istospolno usmerjenih pripadnikov in pripadnic ne vpliva, če so v kolektivu sprejeti in opravljajo naloge enako kakovostno kot vsi ostali«. Meni tudi, da na kohezijo vojaških enot lahko vplivajo nezaželeni intimni odnosi znotraj enote, ki pa se lahko pojavijo tudi med heteroseksualnimi Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 581 sodelavci. Podobno stališče poda predstavnik vojaških psihologov: »Sámo dejstvo, kako je nekdo spolno usmerjen, ne vpliva na nič v enoti. Na moralo, disciplino in kohezijo vplivajo stališča ostalih pripadnikov o njegovi usmer­ jenosti in njegovo splošno funkcioniranje v enoti.« Predstavnik enotovne podčastniške linije meni, da četudi istospolna usmerjenost v določeni meri vpliva na moralo, disciplino in kohezijo vojaških enot, je naloga četnih pod- častnikov, da prek vodnih podčastnikov, poveljnikov oddelkov in vodnih zaupnikov morebitne anomalije pravočasno zaznajo in ustrezno ukrepajo. Po njegovem mnenju je skrb za moralo, disciplino in kohezijo vojaških enot ena od osrednjih nalog enotovnih podčastnikov. V povezavi z vprašanjem »Ali opažate, da v Slovenski vojski prihaja do diskriminatornih oblik ravnanja v povezavi z istospolno usmerjenimi pri­ padnicami in pripadniki, kako močno so prisotne in kako se rešujejo?« so odgovori intervjuvancev različni. Predstavnik poveljniške linije na primer odgovori, da diskriminacijskih oblik vedenja ne zaznava, vendar doda, da to ne pomeni, da ne obstajajo. Ob tem poudari, da verjame, da bi poveljniška linija ob pojavu takšnega ravnanja ustrezno ukrepala. Podobno meni tudi predstavnik vojaških psihologov: Ne poznam nobenega uradnega sklepa ali odločitve, ki bi problemati­ zirala spolno usmerjenost oziroma ne poznam primerov, da bi bili isto­ spolni pripadnice in pripadniki kakorkoli neenako obravnavani. Kako stvari izgledajo na neformalni ravni v enotah, ne vem, dvomim pa, da kdo od istospolno usmerjenih ni doživel kakšne neprijetne izkušnje. Predstavljam si (nimam potrjenih informacij), da glede na zadržanost predvsem istospolno usmerjenih pripadnikov (gejev) verjetno obstaja določene vrste strah pred dodatno stigmatizacijo. Nekoliko drugače pa menita predstavnika enotovne podčastniške linije in predstavnica poveljniške linije, ki sta mnenja, da je bila diskriminacija na podlagi osebnih okoliščin (vera, etična pripadnost, spol, istospolna usmer- jenost) v poveljstvih in enotah Slovenske vojske vedno prisotna v dokaj veliki meri in da še vedno je. Po njunem mnenju je diskriminacija posledica primarne socializacije in se je iz slovenske družbe prenesla tudi v vojaške vrste. Oba intervjuvanca menita, da imamo ustreznih predpisov in pravil sicer dovolj, jih pa odgovorni slabo in ne dovolj striktno uveljavljajo. Po nju- nem mnenju se subjekti diskriminacije običajno tudi ne želijo izpostavljati, saj se bojijo dodatne stigmatizacije. Tudi na vprašanji »Ali menite, da so obstoječi mehanizmi v Slovenski vojski dovolj učinkoviti za preprečevanje diskriminatornih oblik ravna­ nja do istospolno usmerjenih oseb in kakšna je po vašem mnenju pri tem vloga nosilcev funkcijskih področij Slovenske vojske?« nismo prejeli enotnih Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 582 odgovorov. Predstavnik poveljniške linije na primer zapiše: »Težko je posplo­ ševati, saj je vsak primer zgodba zase. Potencialnega kršitelja disciplinska sankcija zagotovo ne bo spremenila, saj je to del njegove/njene osebnosti. Lahko pa vplivamo na ostale, in sicer s transparentnim postopkom obrav­ nave kršitve.« Poleg tega meni, da je vloga teh nosilcev pri obravnavanju te problematike izrednega pomena in da je pri tem pomembna njihova usposobljenost za ukrepanje v takšnih situacijah. Po njegovem mnenju se bo žrtev najprej obrnila na enega od strokovnih nosilcev, vendar so povelj- niki tisti, ki sprejemajo odločitve o nadaljnjih korakih. Zato je po njegovem mnenju pomembno, da je v enotah vzpostavljena dobra komunikacija med strokovnimi nosilci na eni in poveljniki na drugi strani. Predstavnik vojaških psihologov ugotavlja, da so mehanizmi v Slovenski vojski zagotovo učinko- viti na formalni ravni, koliko in kako pa so uporabljeni v praksi, je odvisno predvsem od poveljnika oziroma nadrejenega. Z njim se strinja tudi pred- stavnik enotovne podčastniške linije, ki temu doda, da se v Slovenski voj- ski teh postopkov in mehanizmov odgovorni prevečkrat izogibajo. Glede vloge strokovnih nosilcev pa predstavnik vojaških psihologov izpostavi: Pri tem vprašanju je težko zavzeti enoznačno stališče. Strokovni nosilci podajamo mnenja s področij, za katere smo izobraženi, vemo pa, da se drugačna spolna usmerjenost ne tretira kot psihološka motnja oziroma problem. Seveda je smiselno izpostavljati in zagovarjati socialni aspekt normalizacije in sprejetosti drugačne spolne usmerjenosti, saj ima to lahko zelo pozitivne učinke na občutke pripadnosti in povezanosti. Po njegovem mnenju je za učinkovito detabuizacijo in zmanjšanje sti- gmatizacije najbolj pomemben pristop nosilcev moči, to je poveljniške linije. Meni, da je to edini pravi kanal, skozi katerega je možno izboljšati vključe- nost istospolnih pripadnic in pripadnikov v Slovenski vojski. Problem, ki ga vidi, pa je, da je relativno velik del poveljniške linije do tega vprašanja zadržan, včasih celo odklonilen, kar sklepa po njihovi pasivnosti v pove- zavi s tovrstnimi vprašanji in neprimernih komentarjih v neformalnih situ- acijah. Precej kritično stališče v povezavi z vprašanji izpostavi predstavnica poveljniške linije, ki meni, da se tovrstni mehanizmi v praksi ne izvajajo in se posledično diskriminacijske oblike ravnanja »pometajo pod preprogo«. Po njenem mnenju zaradi slednjega tudi strokovni nosilci nimajo pravega namena in vloge, saj se žrtve diskriminacijskih oblik vedenja zaradi navede- nega razloga redko obrnejo nanje. V povezavi z vprašanjem »Ali menite, da bi se v procesu vojaškega izo­ braževanja moralo posvečati več pozornosti ozaveščanju pripadnic in pri­ padnikov Slovenske vojske o problematiki inkluzivnosti socialno raznolikih skupin v družbi«? se vsi intervjuvanci strinjajo, da ima vojaško šolstvo pri Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 583 tovrstnem ozaveščanju pomembno vlogo. Predstavnik poveljniške linije meni, da bi morale biti vsebine ozaveščanja o prisotnosti ter pomembno- sti sprejemanja različnih socialnih skupin v Slovenski vojski vključene v vse izobraževalne programe. Predstavnica poveljniške linije gleda na to vpra- šanje še širše, saj poleg vojaškega šolstva tovrstno ozaveščenost pripisuje tudi splošni vzgoji, razgledanosti, odprtosti in različnosti percepcije vsakega posameznika do drugačnosti. Zadnje vprašanje se je glasilo: »Kako bi po vašem mnenju Slovenska vojska še lahko prispevala k boljši inkluzivnosti istospolno usmerjenih pri­ padnic in pripadnikov?« Po mnenju predstavnika poveljniške linije lahko Slovenska vojska kot institucija prispeva k ozaveščenosti vojaških kolekti- vov z izobraževanjem in ozaveščanjem predvsem poveljniške linije, razisko- vanjem in objavljanjem spoznanj, dosledno implementacijo določil kodeksa vojaške etike. Predstavnik vojaških psihologov (podobno stališče ima tudi predstavnik enotovne podčastniške linije) – glede perspektive, povezane z boljšo ozaveščenostjo vojaških kolektivov – zapiše: … v trenutku, ko bo o tej problematiki pozitivno in jasno spregovorila poveljniška linija, javno od zgoraj navzdol in ko bo s svojimi dejanji, zgledom in vodenjem dajala vtis, da so v Slovenski vojski vsi pripadniki obravnavani enako in slednje zahtevala tudi od svojih podrejenih, potem bo Slovenska vojska na dobri poti, da se bodo v njenih vrstah vsi pripadniki počutili dobro in sprejete. Razprava Kakšna je percepcija sprejetosti istospolno usmerjenih pripadnic in pripadnikov v Slovenski vojski? Percepcija sprejetosti istospolno usmerje- nih variira od precejšnje sprejetosti do njihove stigmatizacije in je odvisna od kolektiva ter njihovega dopuščenega ali ustaljenega vzorca vedenja. Podobna nihanja smo zaznali tudi pri uveljavljanju enakih možnostih služ- bovanja, in sicer od stališča, da istospolna usmerjenost ni imela posebnega vpliva, pa do stališča, da je ta drugačnost predstavljala oteževalno okoliščino pri možnostih napredovanja in zasedbi odgovornejših vojaških položajev. Na podlagi teh ugotovitev lahko sklepamo dvoje. Prvič, da je toleranca do istospolne usmerjenosti odvisna predvsem od življenjskega stereotipa posa- meznika, ozaveščenosti in ravnanj nadrejenih ter posledično tudi vedenj- skega vzorca kolektiva. In drugič, da ta toleranca ni v vseh kolektivih enaka. Tudi rezultati tujih raziskav kažejo (na primer Jones in Koshes, 1995: 16–21; Heinecken in Soeters, 2018: 327–329), da je sprejetost istospolno usmerje- nih oseb v oboroženih silah odvisna predvsem od družbenih omejitev in Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 584 prilagodljivosti odnosov v kolektivu, saj ne predstavljajo nobene grožnje nacionalni varnosti, niti ni dokazov o tem, da bi vojaški poklic opravljali manj uspešno. Na področju istospolne usmerjenosti je v Slovenski vojski mogoče zaznati še vedno prevladujočo tradicionalno miselnost o vlogi spo- lov na eni in vojski kot moški organizaciji na drugi strani. Sprejemanje druž- benih sprememb in upoštevanje enakopravnosti pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske ter spoštovanje njihovega dostojanstva, kot izhaja iz kode- ksa vojaške etike, je odgovorna, osebnostno občutljiva in za vojaški kolektiv izjemno zahtevna preizkušnja. Nedvomno imajo pri tem socialnem vpraša- nju s svojim zgledom, stališči in objektivnostjo ključno vlogo poveljniki ozi- roma nadrejeni, ki so v prvi vrsti odgovorni za izgradnjo kolektiva, v kate- rem se bodo vse pripadnice in pripadniki počutili dobro in sprejeto. Niso pa si pri tem vprašanju edini, saj je – tako kot vsa ostala občutljiva socialna vprašanja – tudi reševanje problematike sprejemanja istospolno usmerjenih povezano z vzajemnim sodelovanjem vseh nosilcev funkcijskih področij, vključno z vojaškim šolstvom. Kako se istospolno usmerjene pripadnice in pripadniki Slovenske voj­ ske spoprijemajo s spolno usmerjenostjo v vojaškem okolju? Istospolne pri- padnice in pripadniki v delovnem okolju Slovenske vojske o svoji spolni usmerjenosti v veliko primerih ne spregovorijo odprto oziroma brez naklo- njenih okoliščin kolektiva. Takšno moralno stališče istospolno usmerjenih oseb so pokazale tudi nekatere druge raziskave (na primer Polchar et al., 2014; Brdnik Stupan, 2018). Ugotovitve teh raziskav kažejo na to, da sko- raj vsaka druga istospolno usmerjena oseba na delovnem mestu skriva svojo spolno usmerjenost. Povsem logična posledica je, da je neformalno načelo »ne sprašuj, ne povej, ne preganjaj« med pripadnicami in pripadniki Slovenske vojske precej uveljavljeno, še posebej pri moških, ki se na pri- mer sploh niso opogumili za sodelovanje v raziskavi. Po omenjenem načelu ravna tudi relativno velik del heterospolno usmerjenih pripadnic in pri- padnikov, čeprav med njimi izstopajo tudi posamezniki, ki javno in odprto izražajo nestrinjanje in netolerantnost do drugačne spolne usmerjenosti. To pa po drugi strani opozarja na delovanje institucionalnega dela Slovenske vojske, ki bi moral ob zaznavah kršitve njihovega dostojanstva dosledno ukrepati. Čeprav lahko ima razkritje tudi pozitiven učinek na istospolne pri- padnice in pripadnike, za večino to še vedno pomeni prej slabost kot pa prednost. Raziskava je pokazala na precejšen strah lezbijk in gejev pred raz- kritjem in posledično tveganje stigmatizacije, neenake obravnave in izposta- vljenosti predsodkom, ki ima vzrok tudi v njihovem dvomu o učinkovitem reševanju pojavnih oblik diskriminacije. Fizičnega nasilja kot skrajne posle- dice homofobnega sovraštva v raziskavi nismo zaznali, kar ocenjujemo kot pozitiven signal o dovolj vzdržni tolerantnosti pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske do istospolno usmerjenih. Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 585 Kašen je odnos in razumevanje Slovenske vojske kot institucije do spreje­ tosti istospolno usmerjenih pripadnic in pripadnikov? Nosilci različnih funk- cijskih področij v Slovenski vojski se zavedajo, da istospolna usmerjenost v nobenem primeru ne sme vplivati niti na neenako obravnavanje niti na nee- nake možnosti službovanja. Kljub temu zavedanju se ti nosilci pri svojem delu redko soočajo z vprašanjem sprejetosti istospolne usmerjenosti. To je lahko posledica tega, da veliko pripadnic in pripadnikov v Slovenski vojski skriva svojo spolno usmerjenost. Lahko pa bi bila tudi posledica njihovega nezaupanja v nosilce funkcijskih področij, odgovornih za uravnavanje odno- sov Slovenski vojski. Najbolj skrb vzbujajoč pa bi bil lahko tretji razlog, ki nakazuje na to, da se nadrejeni v Slovenski vojski ne želijo pretirano (sploh pa ne pred nastopom težav) spoprijemati s problematiko prisotnosti isto- spolno usmerjenih oseb v svojih kolektivih. Slednje nakazuje na določeno vrsto zavestne »slepote« do homofobne diskriminacije kakor tudi na prepri- čanje o heteroseksualni homogenosti kolektivov. Rezultati raziskave kažejo, da ima pri ozaveščanju kolektivov Slovenske vojske najpomembnejšo vlogo poveljnik oziroma nadrejeni. Poveljniki so tisti, ki s svojim zgledom, vode- njem, spoštljivostjo, pravično obravnavo in doslednostjo ukrepanja, izgra- jujejo zdrave in predsodkov razbremenjene kolektive, kar nakazujejo tudi rezultati nekaterih tujih raziskav (na primer Polchar et al., 2014; Heinecken in Soeters, 2018). Kljub temu v raziskavi opažamo, da je določen del povelj- niške linije do vprašanja sprejetosti istospolne usmerjenosti zadržan, neka- teri nosilci odgovornosti in odločanja pa so še vedno omejeni s predsodki in tudi nizko ravnjo strpnosti do drugače spolno usmerjenih. Mehanizmi za preprečevanje diskriminacijskih oblik ravnanja obstajajo, a je njihova učinkovitost, kot smo že izpostavili, vprašljiva, saj odgovorni nemalokrat ta socialna vprašanja »pometejo pod preprogo«. Kljub zavedanju, da je vzorec vključenih istospolno usmerjenih pripad- nic in pripadnikov Slovenske vojske majhen, je raziskava v smislu eksplora- tornosti in zaznavanja problemov izjemno pomembna. Spoznanja raziskave pa kažejo, da bi bilo treba proučevanje tega občutljivega vojaško-sociolo- škega področja razvijati naprej. Najprej predlagamo razširitev statističnega vzorca na lezbično, še posebej pa na gejevsko usmerjenost, s čimer bi lahko na podlagi reprezentativnosti poleg potrebe po ozaveščanju o prisotnosti istospolno usmerjenih oseb v Slovenski vojski naslovili tudi probleme, ki se pri tem odpirajo. To pa pomeni, da za proučevanje vključenosti isto- spolno usmerjenih oseb obravnava zgolj na podlagi kvalitativnih podatkov navadno ne zadošča (podobno tudi Švab in Kuhar, 2005: 28). Za kompleks- nejšo interpretacijo problematike istospolno usmerjenih oseb v Slovenski vojski bi bilo treba povezati kvalitativno in kvantitativno metodologijo. Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 586 Sklep Čeprav Slovensko vojsko oblikuje pretežno heteronormativno okolje, v njej opravljajo vojaški poklic posamezniki iz različnih socialnih skupin, tudi istospolno usmerjene osebe. Koliko so izpostavljeni oziroma kako so spre- jeti v vojaški organizaciji, v kateri velja ničelna toleranca do kršitve dostojan- stva ali integritete posameznika, je odvisno od ravni njene vojaške kulture. Za Slovensko vojsko je pomembno, da prepoznava to socialno raznolikost, jo upošteva ter zagotovi vsem svojim pripadnicam in pripadnikom visoke socialne standarde, torej organizacijo, v kateri bodo vse socialne skupine sprejete in cenjene zaradi svoje edinstvenosti, znanja, usposobljenosti in veščin. Čeprav v Slovenski vojski – tako kot tudi v civilni družbi – ni mogoče v popolnosti odpraviti predsodkov in diskriminacije do drugačne spolne usmerjenosti, niti ni mogoče pričakovati, da bodo vse njene pripadnice in pripadniki sprejeli istospolno usmerjene osebe in jih obravnavali enako kot heteroseksualne, se lahko z vplivanjem na njihovo vedenje, s kolektivno ozaveščenostjo ter z discipliniranjem zagotovi določen kulturni vzorec rav- nanja v vojaškem poklicu. V tem segmentu upravljanja s človeškimi viri je še veliko možnosti za izboljšave, če smo se seveda o njih pripravljeni odkrito pogovarjati in če želimo izkoriščati prednosti, ki nam jih ponuja socialna raznovrstnost. Glede na ugotovitve raziskave predlagamo štiri razpravljavska izhodišča s področja vključevanja in sprejemanja tako istospolno usmerjenih oseb kot tudi drugih socialnih skupin v Slovenski vojski. Prvič, če Slovenska vojska v vse bolj spreminjajoči se podobi družbenih vrednot ter vse večji demograf- ski in socialni raznovrstnosti hoče ostati družbeno reprezentativna in ohra- niti družbeno legitimnost, bo morala zagotoviti visoko inkluzivno okolje, v katerem bosta prostor in možnost za medsebojno razumevanje, spoštova- nje in strpnost vseh, ki želijo in zmorejo opravljati vojaški poklic ne glede na socialni status ali pripadajočo socialno skupino. Drugič, enakopravna obravnava, spoštovanje dostojanstva in integritete posameznika v delov- nem okolju pomembno vplivata tako na zanimanje za vojaški poklic kot tudi zadrževanje vojaškega kadra. Tretjič, prepoznavanje prednosti inkluzivnega delovnega okolja, v katerem se spoštuje odprtost in tolerantnost do socialne in spolne drugačnosti, kjer lahko istospolno usmerjene osebe brez poseb- nih zadržkov razkrijejo svojo spolno usmerjenost, je povezano z boljšo samopodobo, odkrito komunikacijo, zaupanjem, večjim zadovoljstvom z delom in delovno učinkovitostjo vojaške organizacije. In četrtič, poveljnik oziroma nadrejeni v delovnem procesu lahko s svojim vodenjem, zgledom in prizadevanji za ničelno toleranco do diskriminacije bistveno prispeva k vojaški kulturi in strpnosti kolektiva. Pri tem pa ne smemo zapostaviti tudi vloge vojaškega izobraževanja in njenega prispevka k razbijanju moralnih Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 587 predsodkov, tabujev in stereotipov glede odnosov med posamezniki in v kolektivu. Učinkovitost delovanja vsake organizacije, še posebej vojaške (kot enega največjih zaposlovalcev v vsaki državi), je odvisna od njenega intelektual- nega in motivacijskega potenciala, torej človeškega dejavnika. Ta potencial je tako močan, kot je močna najšibkejša vez med posamezniki, ki sestavljajo organizacijo, ter toliko vzdržen, kot se je organizacija pripravljena prilagajati spremembam družbenih vrednot in socialni raznolikosti, iz katere črpa ta potencial. S tega zornega kota je vsaka pripadnica in pripadnik Slovenske vojske nepogrešljiv vezni člen njenega uspešnega delovanja. Vključevanje raznolikih socialnih skupin v Slovenski vojski torej ni povezano samo z normativno urejenostjo, ampak šele z doslednim zagotavljanjem dejan- skih visokih etičnih in moralnih vedenjskih standardov brez dopuščanja odstopanja. Vključevanje istospolno usmerjenih pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske kakor tudi drugih socialnih skupin je pomembno voja- ško-sociološko vprašanje, ki vodi k strokovnemu diskurzu ne samo o tem, kako se soočiti z naraščajočo socialno raznolikostjo v njeni strukturi, ampak kako ta potencial raznolikosti spremeniti v priložnosti sodobno oblikovane vo jaške organizacije. LITERATURA BoswelI, John (1980): Christianity, Social Tolerance and Homosexuality. Chicago: The University of Chicago Press. Brdnik Stupan, Janko (2018): Odnos do homoseksualnosti v delovnem okolju in zadovoljstvo zaposlenih z življenjem. Magistrsko delo. Maribor: Ekonomsko- poslovna fakulteta. Frank, Nathaniel (2010): Don’t Ask, Don’t Tell: Detailing the Damage. Santa Barbara: Palm Center. Dostopno prek http://www.unfriendlyfire.org/research/files/ report.pdf., 9. 12. 2021. Heinecken, Lindy in Joseph Soeters (2018): Managing Diversity: From Exclusion to Inclusion and Valuing Difference. V: Giuseppe Caforio (ur.), Handbook of Sociology of the Military, 327–339. Cham: Springer. Herek, Gregory (1993): Sexual Orientation and Military Service: A Social Science Perspective. American Psychologist 48 (5): 538–549. Jones, Franklin in Roland Koshes (1995). Homosexuality and the Military. American Journal of Psychiatry 152 (1): 16–21. Manigart, Philippe (2018): Restructured Armed Forces. V: Giuseppe Caforio (ur.), Handbook of Sociology of the Military, 407–425. Cham: Springer. McIntosh, Mary (1968): The Homosexual Role. Social Problems 16 (2): 182–192. Plummer, Ken (1995): Telling Sexual Stories. Power, Change and Social Worlds. London: Routledge. Polchar, Joshua, Tim Sweijs, Philipp Marten in Jan Galdiga (2014): LGBT Military Personnel: A Strategic Vision for Inclusion. Hague: The Hague Centre for Strategic Studies. Pavel VUK, Saša GALIČIČ TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 2/2022 588 Salganik, Matthew in Douglas Heckathorn (2004): Sampling and Estimation in Hidden Populations Using Respondent-Driven Sampling. Sociological method- ology 34 (1): 193–239. Švab, Alenka in Roman Kuhar (2005): Neznosno udobje zasebnosti: vsakdanje življenje gejev in lezbijk. Ljubljana: Inštitut za sodobne družbene in politične študije. Zupan Sosič, Alojzija (2018): Pripovedi spolnih manjšin v Sloveniji po letu 2000. Jezik in slovstvo 63 (4): 101–113. VIRI Kodeks vojaške etike Slovenske vojske (2009): Uradni list RS, št. 55/2009. Ljubljana: Uradni list RS. Pravila službe v Slovenski vojski (2009): Uradni list RS, št. 84/2009. Ljubljana: Uradni list RS. Postopki in ukrepi za varovanje dostojanstva v Slovenski vojski (2018): Generalštab Slovenske vojske, št. 804-228/2018-1, 14. 9. 2018. Interni dokument. Ljubljana: Ministrstvo za obrambo.