Tribuna
stran 2
študentski
Izvršnemu svetu skupščine SRS
Spoštovani!
Šest mesecev trajajoči bojkot plačevanja stana-rin, v katerega smo stopili študentje-stanovalci do-mov Študentskega centra ob napovedanem 25 % povdšanju cen stanarin 1. aprila letos, je ponovno izpostavil vprašanje položaja in vloge študenta v študijskem procesu in družbi nasploh. Kljub temu je bila naša akcija z grožnjo izterjatve neplačanih stanarin, oz. z zapretnim sodnim pregonom dolž-nikov ŠC nasilno prekinjena, pa sam bojkot ven-darle ocenjujemo kot uspesen. Bojkot je na eni stra-ni obrnil pozornost širše družbene skupnosti, na drugi strani pa je opozoril na neučinkovitost vseh za to pristojnih strokovnih služb in političnih teles. Poudariti moramo, da je bilo napovedano spomla-dansko povišanje stanarin samo povod za bojkot, vzroki bojkota pa leže v nezadovoljstvu študentov z načinom razreševanja tako imenovanega študent-skega vprašanja. Ni bilo namreč prvič, da smo po-
skušali študentje z izveninstitucionalno akcijo raz-rešiti pereče probleme študentskega standarda in družbene vloge študentov nasploh. Še več, študen-tje smo prisiljeni ugotavljati, da se takšne akcije za-radi neučinkovitosti delovanja delegatskega siste-ma in zaradi administrativnih poti razreševanja na-ših problemov periodično ponavljajo.
Razumljivo je, da ne moremo pristajati na krat-koročne in parcialne rešitve, ki nam jih ponujajo ustrezne strokovne službe v želji, da v najkrajšem možnem času eliminirajo vzroke našega nezado-voljstva. Zahtevamo šistemsko rešitev socialno-ekonomskega položaja študenta, to je rešitev, ki jo pojmujemo kot funkcionalno celoto enotno načr-tovanih ukrepov, ki bodo dolgoročno urejali vsa bistvena vprašanja študentskega standarda: vpraša-nje štipendij, stanarin in študentske prehrane. Hkrati pa mora sistemska rešitev* poseči tudi v vzgojno izobraževanje oz. študijski proces na sploh. Dovolj zgovomo je namreč že dejstvo, da je
bojkot sovpadel z reformo univerze. Neustrezni stari ter v tekmi s časom na silo skrpani novi refor-mirani študijski programi, neurejene študijske raz-mere, slaba kvaliteta predavanj in vaj, ki se pove-zujeta z nezadovoljivim nagrajevanjem visokošol-skih učiteljev, nemožnost raziskovalnega dela in tako naprej, so samo druga plat našega bpjkota. Vprašanje položaja in vloge študenta se torej pove-zuje z vprašanjem vloge in položaja univerze oz. šolstva nasploh (problemi dijakov in učiteljev). Vprašanje šolstva pa se slejkoprej vzpostavi kot po-litično vprašanje; zato si tudi študentje prizadeva-^nopostaviti naše probleme v ta okvir. Pri tem se-veda ne moremo pristajati na politične diskvalifi-kacije, katerih smo že bili deležni in ki ne koristijo nikomur. Zavedamo se svoje današnje in jutrišnje moralne in politične odgovornosti pred družbo in delavskim razredom. Prav ta zavest nas zavezuje, da si danes izborimo tiste materialne pogoje za kva-liteten študij na osnovi katerih bomo lahko v pri-
hodnosti uCfnkovito investirali svoje znanje splošni družbeni razvoj.
Zaradi tfeh širših družbenih dimenzij naših p blemov se obračamo na Izvršni svet v želji, da s problemi razrešijo v najkrajšem času. Vitalni in resi, ne nasj temveč družbe, tudi v času ekonom krize ne trpijo odlaganja.
Predlagamo vam sestanek vaše in naše delega je, na katerem bi vas podrobneje seznanili z naši zahtevami in ocenami doslej storjenega ter,vas < vestili o aktivnostih, ki jih pripravljamo. Želeli tudi, da skupaj preučimo možnosti in poti za r rešitev perečih vprašanj študentskega standard študijskega procesa. Mnenja smo, da bi vaš an ma ugodno vplival na razreševanje obravnav problematike.
S tovariškimi pozdravi
Delegatska konfere študentov-stanovalcev domov
Uvodnik
KDO POTREBUJE BOJKOT? ZANESLJIVO NE SAMO ŠTUDENTJE
Zadeva se zapleta. Zapleta se v trenutku, ko so morebiti kakemu kratkovidnežu z močno dioptrijo le dozdeva, da se bo vendar začelo razpletati.
Razprave o (ne)učinkovitosti in (ne)pomemb-nosti bojkota so odveč, ker se večinoma končajo s puhlico, da je »študentski bojkot povzročil resnejše reševanje študentskega položaja in da je pokazal, da so študentje tista skupina, na katen se najbolj odražajo vse napake, ki so nastale v razvoju jugo-slovanske družbe«.
S tako ugotovitvijo pa se da marsikaj početi, še posebej, če je tisti, ki jo uporabi za svoje orožje, pre-meteni subjekt, ki mu niso nepoznana pravila poli-tične igre.
V jesenski sezoni so študentje v domovih raz-pravljali o (ne)nadaljevanju bojkota. Debata je od-prla več vprašanj, ki so med seboj povezana, toda zaradi preglednošti so razcesirana in na ogled dana.
-  Vsi niso v enako katastrofalnem ekonom-skem položaju. Koliko jih resnično ne more plače-vati stanarine?
-  Ali je v deležu stanarine resnično zajeto tisto, kar navaja ZKPO?
-  Ali je subvencioniranje prehrane smiselno, saj gre v bistvu za avto-subvencioniranje študen-tov.
. - Kakšna je vloga UK ZSMS v bojkotu? Kaj pf ičakujejo od predsedstva UK ZSMS - bi bilo po-trebno razpravljati o odgovomosti celotnega pred-sedstva (ki po mnenju »baze« dela forumsko), bi zadostovalo nekaj kadrovskih sprememb ali pa bi kar ukinili celotno organizacijo?
Baza postavlja vprašanja. Baza sploh ni homo-gena (tega tudi ni nihče pričakoval). Tisti, ki bi naj-teže plačali stanarine, so življenjsko zainteresirani
za rešitev v bližnji prihodnosti, pri tem je smer, iz katere bi rešitev prišla, sekundamega ali pa še ka-terega kasnejšega pomena.
Potem pride apatična sredina, ki je dvignila roke od vsakršnega sodelovanja, »saj bodo tako ali tako drugi odločali za njih namesto njih«.
Siroki sredini sledi še del, ki bi ga lahko imeno-vali »osveščeni posameznikW. Ti so postali, ne da bi se tega zavedali, mehka glina, ki jo oblikujejo skriti in skrivnostni krogi, ki obvladujejo delegat-sko Jionferenco in katerim je čisto pogodu, da dele-gatska konferenca in UK ZSMS izgubljata energijo v medsebojnem napadanju. foto; i. omahen
Zelo lahko je vsaditi revolucionarni romanti-zem ali celo pripraviti »osveščene« posameznike, da se identificirajo z vsemi pettisočimi stanovalci ^ domov. Ob taki »kolektivni« zavesti se p/ezrejo lastne napake. Družbenopolitična organizacija, ki funkcionira kot forum (v tem primeru Ult ZSMS), je kriva za vse. Kriva je, ker ni ničear ijaredila za študente, ker v osnovnih organizacijah, po fakulte-tah niso potekale razprave o socialnoekonomskem položaju študentov etc.... Baza (ogi^ljen in neust-rezen izraz) krivi svojo politično o^ganizacijo za svojo neiniciativnost.
Pri taki komunikaciji je vsako d^anje, ki pride
z univerzitetnega mladinskega vrha, foru (grešni kozel samo še potrjuje svoj forumski kar ter). Redkokdo pa istočasno prišteje še kadrovs strukturno nestrukturiranost prpdsedstva ZSMS, ki premeteno predstavlja »odtrganost« 1 ZSMS od svoje »baze«, ter aktivnost enih člai predsedstva UK ZSMS z inertnostjo drugih. Sl postane malo drugačna.
Nikakor pa ne jasnejša. Igra, ki se je na za<-odlikovala s svojo spontanostjo, postaja vse boiji stitucionalna, istočasno pa uhaja tudi instituciji Institucionalnost sama po sebi ni napačna, ti igra istočasno postaja tudi orodje birokracije, kj »morda« niti ne zaveda, da segajo njeni pod. '* tudi do tistih, ki jih uradna birokracija obra\ kot »navidezno opozicijo«.
Rešitev socialnoekonomskega položaja se ka, namesto nje pa pnhajajo vse bolj jasne težnje prerazporeditvi moči v našem javnem življenji
Iz naftalina so potegnjene ideje o strankarsk delovanju (niti nova preobleka - da bi začeli z ni dinskim strankarstvom, ker bi to pomenilo ed pravo zastopanje mladinskih interesov - ne m prekriti arhaičnosti misli tistih, ki to idejo sp stavljajo na plano).
Socialnoekonomski položaj študentov, ta kršen je, je nastal po legitimni poti, torej seje pogovarjati o logiki take legitimmosti. Brexpr| nietno je narediti krepak nelegitinipi rez z obstcf čim, potem pa ponavljati napake, zaradi katt bil rez sploh narejen.
Radikalnost ideje je fanatična. Fanatičnost p^ aktualna, lahko bi se izrazili še gjse in rekli, da natičnost ni v modi. Še posebej, če ni izvirna. Ki ukinitev ene institucije z namenom, da jo zame druga, v bistvu ne pomeni nič novega, Pomeni sa testiranje fleksibilnosti nekega sistema. Poin zamenjavo ene politične institucije z drugo, ki pa od prve ne razlikuje dosti. Pomeni kadrovske sp membe in individualne vzpone in padce.
Za doseg takih ciljev pa je potrebno upc prava sredstva. Študentski bojkot je bil ravr roki. Niccolo Machiavelli rides again.
JASMIN DRŽA
Bojkot - quo vadis
Družbena kriza oz. zmanjševanje nacionalnega kolača povečuje socialne konflikte glede njegove delitve. Tisti, ki so redno prikrajšani, tudi v tej si-tuaciji potegnejo krajši konec.
Sloji ali razredi, ki so najbolj prizadeti v tej družbeni situaciji, so tudi najbolj nemočni, da kar koli ukrenejo za izboljšanje svojega položaja. Ta nemoč je vsebovana v ldeologiji »zategovanja pasu in splošnega odrekanja, ker so pač takšni časi« in »bodi tiho in trpi«. Ta občutek nemoči in apatije se razširja tudi na srednje sloje, ki so vse bolj vpeti v krizo.
Svetovna kriza, domača kriza, kaj češ! Bo boljše! Ko se s tem sprijaznimo, postajamo tudi njene žr-tve.
Seveda obstaja kulturaa zgodovinska meja, do katere se lahko znižujejo delavske najemnine. Ta meja zagotavlja enostavno reprodukcijo delavca, da lahko spet jutri pride v tovarno.
Ko je ta meja dotaknjena ali »prebita«, delavci lahko izbirajo med »izsiljenimi sestanki« ali stav-ko, ali pa začnejo krasti, da bi preživeli.
Socialna struktura študentov ljubljanske uni-verze kaže, da je ta populacija v večjem delu iz srednjih in višjih Slojev, kot pa so ti sloji procen-tualno zastopani v strukturi slovenske populacije. V bistvu gre za socialno pogojeno selekcijo že pri vpisu na Univerzo, pa tudi na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Če izhajamo iz tega, da je večina štu-dentov iz višjih slojev, potem lahko zaključimo, da se njihov status bolj nagiba h konformizmu kot opoziciji do sistema.
Znotraj študentske populacije deluje selekcijski mehanizem. Tisti študenti, ki so iz nižjih socialnih slojev, stanujejo večinoma v študentskih domovih. Ravno v tem socialnem elementu (cenzus za vstop) se selekcionirajo bodoči stanovalci študentskih do-mov.
Izhajajo namreč iz socialnih slojev, ki so najbolj prizadeti in se pri njih kaže največje nezadovolj-stvo. Pri vse večjih eksistencialnih problemih študij postaja resnično luksus.
Ravno ta element je bil naveden v »Odprtem pismu javnosti« na začetku bojkota:
»3. Da širša družbena skupnost »zavzame sta-lišČe« do obstoječe socialne strukture študentov na Univerzi Edvarda Kardelja, v katerem smo študen-tje iz kmečkih in delavskih družin že kar redki.«
Celotna aktivnost delegatske konference štu-dentov-stanovalcev v študentskih domovih je po-tencirala socialni moment, kako tem študentom omogočiti normalni študij. Osnovni način razreše-vanja teh problemov je prek štipendijske politike. Študenti stanovalci študentskih domov so ponudili dva različna predloga za vodenje štipendijske poli-tike. Zato je še zmeraj jasno, da je pot k rešitvi štu-dentskega vprašanja štipendijska politika. Vendar se ne ve, katera naj bi bila.
Razen socialnega statusa štiidentov so se odprli tudi še drugi vsebinski problemi, ki so sestavni del študentskega vprašanja (kvaliteta predavanj in vaj, izobraževalni proces, zaposlovanje itd.). Podpora tem predlogom je bila zgolj verbalna, nič pa ni bilo konkretno narejeno. Tako se je bojkot strogo držal sindikalističnih zahtev stanovalcev študentskih do-mov in zaradi tega ni pritegnil ostalih študentov. Kot študentska solidarnost z bojkotirajočimi je bil organiziran bojkot prehrane, ki je imel simboličen pomen. Simboljčen zato, ker ni vzpodbudil ostalih študentov, da se pridružijo »domovcem«. Iz tega lahko zaključimo, da ti študenti ne občutijo eksis-tenčnih problemov tako kot »domovci« in nimajo kaj iskati v sistemski ureditvi študentskega vpraša-nja. Ta trditev velja za tiste, ki izhajajo iz višjih slo-jev. Za Ljubljančane iz deprivilegiranih slojev in za dober del podnajemnikov veljajo problemi kot za stanovalce študentskih domov.
Študentska populacija, ki živi pri zasebnikih, je bolj podložna tržnim zakonitostim.
Zaradi svoje razcepljenosti in tradicionalne neorganiziranosti kot ihteresna skupina ne morejo zunaj postaviti svojih zahtev.
Reševahje študentskega vprašanja s štipendijsko politiko je splošno sprejeto kot dolgoročna rešitev.
Kratkoročno pa se izvaja sistem, ki je kombina-cija med štipendijsko politiko in sistem subvencij.
Očitno je, da bojkot izgublja orientacijo. Polgo-ročni cilj je porinjen v ozadje, zato pa so na dnev-nem redu zadeve, ki dobivajo videz »revolucionar-nosti«. Takšna je recimo zadeva, da se gre na po-govor z delegacijo Izvršnega sveta Skupščine SRS. Vendar predvidevam, da s tem ne bomo dosegli no-bene dolgoročne rešitve. O tem nas poučuje tudi zgodba o hlapcu Jerneju. Drugi »revolucionarni« ukrep je kritika in zahteve po odstopu Predsedstya UK ZSMS. Iluzija je, da bo zamenjava vodstva in prihod novih ljudi popolnoma spremenila način dela, ki obstaja v takšnih in podobnih institucijah. Ta kampanja dobiva že »velike razsežnosti«. Sedaj se išče dlaka na jeziku s ciljem, da se popolnoma razvrednoti delo UKZSMS. Na koncu koncev UK ZSMS poleg polovične vloge je dala svoj prispevek (kot furum) bojkotu. To se v »evforiji« »lova na ča-rovnice« pozablja.
Vprašanje, postavljeno na delegatski konferenci s strani Vike Potočnik iz RK ZSMS: »Zakaj 5000 študentov stanovalcev v ŠC ni uspelo aktivirati os-talih študentov na Univerzi?«, zahteva odgovor vsakega stanovalca.
Kot prvo, zato ker so bile z bojkotom postavlje-ne zahteve, ki so se tikale v prvi vrsti študentov sta-novalcev v študentskih domovih in je ta sindikali-zem omejil vpliv in delovanje teh študentov.
Kot drugo, tudi tistih 5000 študentov stanoval-cev SC ni bilo dovolj informiranih in vključenih v bojkot, ker so se zadeve od začetka premaknile v višje študentske forume. Taka zveza med bazo in vodstvom ni funkcionirala. Zbori stanovalcev so imeli smer z vrha proti bazi, manj od baze k vrhu. Baza je poslušala in dobivala informacije in je bila objekt, ne pa subjekt akcije. V tej situaciji se ni ak-tivno vključila in je bila njena podpora akciji bolj rezultat nezadovoljstva s sedanjo situacijo kot pa rezultat njene kritične konstruktivnosti. Tako se je zaprl krog bojkota in se je ustalila zaprta organiza-cijska shema.
Namesto da bi v sedanjem trenutku razši tivnosti po fakultetah, ker so študentski predlogi štipendijsko politiko zadevali dober del študen populacije, se cela aktivnost usmerja v forums borbo med delegatsko konferenco in UK ZSM
Opazovanje nekaterih zborov stanovalcev . vori o tem, da je večina stanovalcev tiho, diskuta in študentski aktivisti se ponavljajo. Diskusija tf v glavnem med skupino 4-5 stanovalcev, ostal glavnem samo poslusajo in glasujejo.
Ta stroga delitev med vodstvom in bazo je o mogočila dejavnost stanovalcev in njihov vpliv fakultetah.
Zato so trenutna usmeritev na kritiko in zahte po odstopu UK ZSMS lažji in bolj »popula ukrepi, kot pa dojgo in naporno delo v bazi po ZSMS na fakultetah. Usmeritev na aktiviranje lotne študentske populacije po fakultetah je stavljena ob stran zaradi bolj zanimive in eksotič akcije »sekanja glav«. Za UK ZSMS bi si lahko ds volil reči, da še zdaleč ni študentska organizacij Način dela, ki obstaja ne samo v UK ZSMS, ter več v mladinski organizaciji in drugih, DPO iz nj naredi forurriske organizacije, ki so odtujene ( svojega članstva. Zato se mi zdi redukcija, vsebov na v obtožbi, da je samo UK ZSMS forumska o ganizacija, primer obtoževanja, ki ima demagoš predznak. Odgovor na vprašanje najboljše orgai ziranosti študentske populacije bi bilo mogoče tr ba poiskati kje drugje v kakšni drugi obliki. Mogj če v obliki posebne študentske organizacije, ki( bila kolektivni član ZSMS ali celo izven ZSMS. 1 so vprašanja, ki so po moje bolj bistvena kot pa »s kanje glav« in postavljanje novih. Potrebno je spi meniti UK ZSMS, da postane dejansko študents politična organizacija, ne pa, da koketira s študei in z oblastjo.
stran 3
študentski list
Tiste interese, o katerih je moč domnevati, da so že razjasnjeni in »avtentični«, je mogoče vnesti v po-litični proces v individualistični obliki (na primer z glasovanjem) in pa prek dolge predstavniške-verige, ne da bi jih oblika, skozi katero so artikulirani, de-formirala ali popačila. Drugače pa je s tistimi inte-resi, ki so pod pritiskom strukturnih nejasnosti in kl jih lahko artikulira zgolj kolektivni diskurz in pa - zato, da bi postali »pravi« - nadaljnji dialoški vzo-rec komunikacije med vodielji in tistimi, katere za-stopajo; pri teh je namreč manj verjetno, da bodo v okviru teh političnih form aktikulirani z enako na-tančnostjo.
ClausOffie^^^^^^^^^^^^^^^^
Študentje zahtevajo od družbe boljše pogoje za štu-dij. Toda, zadaj, za to socialdemokratsko oz. sindi-kalistično zahtevo se skriva še nekaj več, presežek nad čisto ekonomskimi zahtevami, ki tako merijo prek samih sebe v smeri spremembe same družbe. Vendar si oblika politične akcije in realizacija ci-ljev, ki si jih je kot mobilizacijsko osnovo postavilo bojkotno gibanje, nasprotujeta. Ko hočejo študen-tje doseči svoje materialne, konkretne cilje, logika njihovega političnega obrazca nasprotuje demo-kratično zastavljenim globalnim družbenim ci-ljem. Kjer hočejo biti subjekt družbene spremem-be, se s svojo lastno akcijo postavljajo v, pozicijo objekta. Kadar hočejo ugoditi svojemu želodcu, is-točasno postavljajo svojo glavo na tnalo. Dokler ostaja ta razcep potlačen in se histerično upira ref-leksiji, se spontano prelevijo neotipljiva, uhajajoča družbena razmerja v ulovljive in mesene »krivce« in »izdajalce«.
Proti vsemu, kar bom tu govoril, bodo poizku-šali uveljaviti strdek, ki je fezultat izgube družbene-ga spomina - študenta kot že po svoji naravi revo-lucionarnega subjekta. Kaj ni že sama zahteva, da naj namreč študent to svojo revolucionarnost tudi konkretno dokaže, heretična, saj zahteva dokaz za nekaj, kar je predpostavljeno že v pojmu študent kot takem. In ali te predpostavke ne dokazuje ira-cionalni strah političnih oblastnikov, ki se jim na-ježijo lasje takoj, ko slišijo besedo študent, ne da bi bile za to potrebne neke konkretne politične akcije s strani študentov. Čemu torej dvom?
»TO NI TISTO, KAR HOČEMO«
Pustimo abstraktno razmišljanje ob strani in si oglejmo konfliktna dejstva. Stanovalci študentskih domov hočejo izboljšati svoj socialnoekonomski položaj. Izkustvo inflacije, ki ni nič drugega kot iz-kustvo drastičnega padanja realne vrednosti štipen-dij in istočasno travmatično izkustvo, da si zavest ne zna več predstavljati kaj konkretnega dobi v me: njavi za določene količine denarja, ima kot skupni rezultat težnjo, da se prisilno fiksirajo menjalna razmerja. V našem primeru to pomeni umetno vzdrževanje višine stanarin na določenem nivoju ali pa njihovo zviševanje po povsem subjektivnem kriteriju, da naj se namreč zvišujejo glede na štu-dentovo plačilno sposobnost. Razliko med to spo-sobnostjo in dejanskimi stroški naj krije anonimna >>družba«. Vendar pa na ta način, kot pri vseh ob-likah subvencioniranega prikrivanja dejanskih rep-rodukcijskih stroškov, stroški izobraževanja izgu-bijo svojo konkretno vsebino in se utopijo v amorf-ni masi »splošnih stroškov družbene reprodukci-je«. S tem pa je dan dvojni mandat državnemu apa-ratu: 1. da ne glede na dejanske družbene možnosti predpisuje obseg splošnih stroškov družbene repro-dukcije, in 2. da ta sredstva (presežno vrednost) deli po subjektivnih kriterijih, torej v skladu z objektiv-no težnjo ohranjanja svoje politične prevlade. Tako študentske zahteve kličejo po trdi birokratski roki, pri čemer študentje izigrani ne samo, kar se tiče njihovih splošnih političnih zahtev po demokra-tizaciji odločanja, samoupravi itd., ampak tudi kar se tiče njihovih povsem konkretnih zahtev po mate-rialnem izboljšanju njihovih življenjskih in delov-nih pogojev. Kajti karta, na katero danes igra birok-racija v ohranjanju svojega monopolnega položaja vnaprejšnjega predstavnika splošnega družbenega interesa, je prav zmanjševanjedeleža, namenjenega izobraževanju, skupaj z zmanjševanjem deleža, na-menjenega mezdam, socialni in zdravstveni zaščiti itd. Le tako lahko uveljavi razvojno koncepcijo, ki ji je pisana na kožo-kapitalno intenzivne naložbe, ki zaradi obsega koncentracije finančnih sredstev ohranjajo administrativno centralizacijo in distri-bucijo presežne vrednosti. In posledice? Admini-strativni refleks na sindikalistično artikulirane štu-dentske interese odgovarja ne s spremembami v sis-
uaijeujo ¦/ fojoj
Svinčeni časi
temu, pač pa s prerazporeditvijo sredstev, name-njenih izobraževanju. Birokratska altemativa je zmanjšanje deleža bodisi za plače bodisi za razvoj Univerze. In ker pri mizernih plačah ni več kaj vze-ti, ne da bi tvegali štrajk pedagoških delavcev, je edini »strošek«, ki ga sindikalistično artikulirani interesi ne obremenjujejo, pač razvojna stagnacija Univerze. Le ta pa indicira družbeni razvoj kot spi-ralo razvoja nerazvitosti.
Ta začarani krog papirnatega reševanja problemov so študentje vsaj intuitivno slutili in mu hasproti postavili vsebinsko nasprotujočo zahtevo, da naj se »širša družbena skupnost opredeli do položaja štu-dentov in študija v družbi nasploh. »Vendar ta vse-binska razširitev fronte ni razrešila temeljnega kon-flikta med neposrednimi in globalnimi cilji gibanja. Ta ni na vsebinski ravni, temveč na ravni oblike kolektivne akcije. Vsebinska zahteva po spremem-bi sistema je bila presežek, ki se ni mogel artikuli-rati v tipicno sindikalni akciji barantanja z nepos-rednimi zahtevami, ki birokracijo kot obliko reše-vanja konflikta predpostavlja, čeprav ji s svojimi konkretnimi zahtevami nasprotuje. Takoj ko so bile njihove zahteve vsaj formalno rešene, so se štu-dentje počutili ogoljufane, češ »to ni tisto, kar ho-čemo<<. Toda napačno so iskali goljufa v birokraci-ji, ki ji s tem, ko je dobila s študentske strani bianco menico za reševanje problemov, ni bilo težko de-politizirati konfliktnih vsebin in v oblikovanju sis-temske rešitve rešiti sistema. Študentje so tako do-besedno padli na izpitu, saj se je v bistvu ponovila izpitna situacija, v kateri študent intuitivno, na rilr voju neartikuliranega mnenja poizkuša nasproto-vati profesorju, vendar samo jeclja na paraet na-učene stavke in izkusi svojo subjektivnost sam kot amorfho nelagodje. (Njegov paradoks je prav v tem, da če hoče opraviti izpit, mora ali zavzeti po-polnoma indiferenten, zunanji odnos do vsebine, biti golo tehnološko sredstvo reprodukcije vedenja ali pa mora problematizirati sam diskurz, kar pred-postavlja neko subjektivno prisvojitev jezika, kar pa hkrati že predstavlja odmik od »teksta«, nika-kor pa ne sme zavzeti nekega reflektivnega odnosa do vsebine, ne da bi si prisvojil sam medij, oz. cena te shizofrene pozicije je prav jecljanje.)
PLAŠNICE RADIKALNOSTI
Zato kaže poteza, ki je sledila depolitizaqiji kon-fliktne vsebine (za katero ni bilo potrebno nekega represivnega posega, temveč le monopol nad reše-vanjem zahtev, ki jih je očistil njihovih latentnih vsebin), namreč sprejetje sklepa o nadaljevanju bojkota in o neplačevanju za nazaj, rešitev, kije oh-ranila te latentne, recimo temu prevratne intence, toda za ceno nadaljnje in še bolj radikalne pasivi-zacije študentov. (Sele ko so se neposredna vpraša-nja na filtrih državnega aparata očistila, se je potr-dilo, kar je bilo pravzaprav že tako jasno - da se celo v čisto sindikalističnih zahtevah na videz po-polnoma partikularističnega značaja skriva prese-žek, ki meri na obče.) S tem se je konflikt naenkrat premestil - zdaj ni šlo več, vsaj tako je kazalo, za neposredna, materialna vprašanja, temveč je bilo treba legitimirati svoje politione cilje. V klasičnem strankarskem sistemu bi se-ti abstraktno-politični cilji legitimirali z navezavo na neko politično stran-ko, ki bi tako dobila mandat za politično posredo-vanje družbenega nezadovoljstva, medtem ko v nestrankarskem sistemu možnosti mandatnega po-sredovanja čistih političnih vsebin, kljub dejanski diferenciranosti političnih interesov, ni, saj bi se politična skupina, ki bi bila pripravljena prevzeti tak mandat, že s samim aktom sprejema mandata takorekoč proglasila za stranko. Čeprav z bojko-tom žonglirajo vse politične skupine, si nad njim vendarle nobena ne more razglasiti pokroviteljstva, kot si ga tudi nobena ne upa likvidirati s fizično represijo. Vodstvo bojkota se je tako znašlo v nev-zdržni poziciji - samo se seveda ni moglo pplitično legitimirati, ker se je odreklo svojemu formalnemu predstavniku - mladinski organizaciji, političnega mandata, ki ga je dobilo na up od študentov, pa ni moglo nikamor prenesti. Lahko je vztrajalo le na tistem, kar ga je vzpostavljalo - na pasivni obliki podpore, ki ga je izvrgla kot občega predstavnika študentskih interesov in na tem zgrajenem politič-nem posredovanju neposrednih interesov v obliki
zahtev »družbi«. Delegatska konferenca je vzposta-vila monološko obliko kolektivne akcije, pfedpo-stavila, da se že tako ve, kaj so študentski interesi in tako hote ali ne postala posrednik med »družbo« in študenti. Očitki, da je uzurpirala in potvorila študentske interese ter hotela uveljaviti partikular-ne interese, enostavno ne držijo in to iz dveh raz-logov: 1. kar se tiče uzurpacije, je formalno ali ne-formalno vodstvo bojkota samo izpolnilo aspiraci-je po idealnem, nepokvarjenem in poštenem poli-tičnem predstavniku, ki bo deloval namesto štu-dentov, 2. očitek, da nekdo potvarja in partikula-rizira interese, pa predpostavlja, ali da so »pravi« interesi že kar dani ali pa, da je neka zunanja ins-tanca racionalno ugotovila, kaj je »obči«, »pravi« interes in ga zdaj poizkuša vbiti v glavo »bazi«.
PODOBNOST MED »REŽIMSKIMI« IN »ALTERNATIVNIMI« FORUMI
V nečem sta si tako UK ZSMS kot delegatska konferenca, kakršna pač zdaj sta, podobna in to ne glede na vsebinske razlike, ki se, kar se tiče bistve-nega, se pravi same oblike politične akcije, nepo-membne. Oba sta politična predstavnika študen-tov, ki jima študentje poverjajo politični mandat in pričakujejo, da se bosta vedla v skladu z aspiraci-jami svojih mandatarjev. A kritika tu ne leti na »odtujene forume«, »odtujeno politično prgfdstav-ništvo« z intenco na tako razumljeno neposredno demokracijo, v kateri ni več politike, vsa/ne v od-tujenem smislu, ker smo pač »vsi politiki«. V tezi, da smo vsi politiki, ki je pravzaprav samo politična izpeljanka iz teze, da smo vsi ljudje ^enaki, se na-mreč pozablja oz. prikriva, da delitev dela nujno vzpostavlja tiste, ki se s politiko ukvarjajo profesio-nalno, ter tiste, ki naj bi se ukvarjalj s politiko lju-biteljsko. Past je torej v tem, da se ol^ravnava ljudi kot enake tam, kjer so dejansko neeijaki. Če torej kritiziramo politično predstavništvo, ne kritiziramo »odtujenosti« od neposrednih, empiričnih interesov ljudi, temveč predvsem »odtujene« oblike njegovega delovanja, ki forsirajo »monološke« oblike kolek-tivne akcije pred dialoškimi«. Redukcija na prvo oblikp kolektivnega delovanja je značilnost obeh študehtskih predstavnikov, od katerih je eden »slab, poln pokvarjenih karieristov«, drugi pa »do-ber, poln gorečih revolucionarjev«. Ce nočemo za-padati v te ideološke črno-bele sheme, je mogoče bolje, da ponazorimo razliko med obema z eko-nomsko analogijo - razlika med njima ustreza raz-liki med menežerjem, ki je že investiral pred krizo ter zato delničarjem lahko izplača dividende, ki ustrezajo relativnemu položaju panoge, v katero je investiral, ter menežerjem, ki še ni investiral ter lahko svojim mandatarjem obljublja najbolj ugod-ne dividende.
In v čem je ta tolikokrat omenjena razlika med »monološkim« in dialoškim »vzorcem kolektivne akcije«? Po prvem vzorcu asociacija malone ek-skluzivno izbira in posreduje interese, razprave o ustreznih ciljih pa potekajo, če sploh kje, zgolj na ravni vodstva. Po drugem vzorcu-ima organizacija dejavno vlogo pri opredeljevanju in spreminjanju interesov članstva, komunikacija o ciljih je zatorej vsaj občasno razširjena na raven splošnega član-stva.« (Claus Offe: Družbena moč in politična ob-last, DE, 1985, str. 240)
»Ni ga, ki bi tako dobro vedel, kaj je v tvoj prid, kot ves sam.« (Jeremy Bentham)
Liberalni misleci predpostavljajo, da vsi ljudje v enaki meri vedo, kaj hočejo. Res je, da je človek samo v birokratskih iluzijah tisti, ki ne ve, kaj hoče, oz. če že ve, je to v nasprotju z njegovim »objektiv-nim« interesom. Vendar liberalna praksa zakriva, da ni vsem interesom v enaki meri že po naravi stvarno dano, da se politično oblikujejo. Še več, sama kulturna hegemonija vladajočega razreda ovira pri pripadnikih ekonomsko podrejenega raz-reda samo možnost, da spoznajo svoje »prave« in-terese v nasprotju z empiričnimi, neposrednimi in-teresi. Zato je verjetnost zmotnih interesov pri pri-padnikih podrejenih skupin večja kot pri predstar-nikih establishmenta.
Prav zato je tudi zmotno, če študentska akcija izhaja iz predpostavke, da že »itak vemo, kaj hoče-mo, to moramo samo še doseči«. Na ta način se vsa aktivnost reducira na postavljanje zahtev na eni
strani in na vprašanje »Kaj smo dobili?« na drugi strani. Tako tudi izpade vprašanje, ki samo po sebi zahteva dialog, interakcijo med vodstvom in član-stvom, namreč vprašanje:
»Ali so naši neposredni cilji tudi naši »pravi« ci-lji?«, ki bi ga drugače lahko formulirali tudi takole: »Ali način, na katerega se razrešujejo naše zahteve ustreza našim interesom?«. Povedano konkretno: Ali je moja zahteva po izboljšanem socialno eko-nomskem položaju v skladu z mojim interesom, da se izboljšajo pogoji za študij, razbremenijo profe-sorji, poveča število asistentov, omogoči tiskanje mojemu žepu primerne strokovne literature itd.?« Če se zahteva po izboljšanem socialno-ekonom-skem položaju samo posreduje, ne da bi kontroli-rali in kjer je to možno, sodelovali pri načinu nje-nega razreševanja, potem nam še tako pompozne manifestacije, kot so to ulične demonstracije, z ni-čemer ne garantirajo, da se naših zahtev ne bi reše-valo v nasprotju z našimi interesi. Da bi se vpraša-nje politike ne reduciralo na: koliko naj vsaka sku-pina dobi od tistega, kar je že opredeljeno kot za-željeno, je potrebno afirmirati konflikt nekega dru-
foto; i. omahen
gega tipa. »Namen tega drugega tipa konflikta pa ni, da bi »kaj dobili«, ampak da bi zasedli položaj, s katerega bi lahko bolje videli, kaj je v resnici tisto, kar bi radi dobili in kjer se nam je mogoče znebiti varljivih in spačenih pogledov na naš interes.« (Offe, str. 250) To pa je konflikt glede politične for-me.
NE POZABITE NA SVOJE ŽELODCE
In vendar bi ne bilo nič bolj napačnega, kot če bi zdaj, ko so študentje ugotovili, da niso dobili tis-tega, kar so hoteli, začeli z revolucionarnimi pastir-skimi pridigami y stilu: »Pozabite na svoje želodce, zdaj ni čas za njih. Zdaj je čas za višje cilje, čas za revolucijo, za politične spopade, demonstracije. Šele ko bomo uničili sovražnika, se vam bosta ce-dila med in mleko.« Sicer karikiram, toda samo, da bi poudaril nevamost pozicije, katera z nevidno roko sili vodstvo po razočaranih pričakovanjih v radikalizem, ne pa v revolucijo. Če nam gre za spremembe v načinih odločanja, to nikakor ne po-meni, da se je sedaj treba odpovedati vsebini sami, partikulaniim zahtevam v imenu globalnih. Kajti prav v pairtikularnem je skrita prevratna vsebina. Ravno y teh na videz vulgarnih zahtevah želodca je že implicirano, da ljudje niso le misleča bitja, ki jih je mogoče z racionalnim prepričevanjem (bodisi birokratskim prepričevanjem, da je treba zaradi objektivnih ekonomskih okoliščin zategniti pas bo-disi s prepričevanjem voditeljev, da gre za višje ci-lje) neprestano siliti v odrekanja, žrtve, temveč da so tudi in predvsem čutna bitja, ki se ne morejo y nedogled prilagajati prisilnemu principu realnosti. Kai spet to konkretno pomeni? , Ce je bojkot, predvsem zaradi nerazlikovanosti med empiričnimi in »pravimi« cilji rezultiral v spoznanju, da je treba »nekaj spremeniti«, tega ne gre jemati abstraktno, zoperstavljeno tem empirič-nim interesom, pač pa morajo biti le ti komulativ-no vključeni v »prave« cilje. V sami zahtevi po iz-boljšanju socialnjoekonomskega položaja še ni nič . opurtunističnega, zgolj reformatorskega, kar bo pustilo družbo nespremenjeno. Šele način, na kate-rem bo ta zahteva podana in ki bo determiniral tudi sam način reševanja, ji daje njeno revolucionarno ali reformistično konotacijo, pomen. Kajti če ta za-hteva sproži proces spremembe položaja izobraže-vanja v družbi in hkrati proces spremembe samega izobraževanja, potem bo to imelo za celotno druž-bo revolucionarne posledice. Odpovedati se bo tre-ba kapitalno intenzivnim naložbam, skupaj z njimi pa tudi birokratski prevladi nad produkcijo, odpo-vedati se bo treba prilagajanju izobraževalnega programa obstoječim tehnološkim procesom, ne-nazadnje se bo treba odpovedati tudi obstoječim oblikam oblikovanja interesov in odločanja. Vse zveni nekam preveč evforično in enostavno, toda samo zato, da bi na poenostavljen način pokazal, da je treba spreminjati družbo iz nje same, ne pa si misliti, da stojiš zunaj nje. Birokrat bo na to, da štu-dentje nekaj zahtevajo od družbe in se sami ne ču-tijo njen del, opozoril študente, da so tudi oni del družbe, mi pa temu birokratu odgovarjamo, da je prav v tem nereflektiranem ločevanju na nas in družbo, vsebovana resnica, da v družbi nismo vsi na istih družbenih položajih. Zatoje treba zahtevo, da naj študentje ugotovimo, da smo tudi mi član tega organizma, zamenjati z revolucionarno zahte-vo, da spoznamo tisto družbeno v nas samih. Ne gre za obnovo poguma, temveč za obnovo revolucio-narnega duha. To je deviza v teh žalostnih časih.
A. Klcmenc
stran 4
TRIBUNA
Stališče in ocena Univerzitetne
konference ZSMS Ljubljana ob ukrepu družbenega varstva
STALIŠČE IN OCENA UNIVERZITETNE KONFERENCE ZSMS LJUBLJANA OB UK-REPU DRUŽBENEGA VARSTVA, ki gaje pred-lagal Izvršni svet Skupščine občine Ljubljana Vič-Rudnik dne 18. junija 1985
Izvršni svet Skupščine občine Vič-Rudnik je dne 18. 6. 1985 predlagal Skupščini občine Ljub-ljana Vič-Rudnik, da zaradi motenj v samouprav-nih odnosih in oškodovanja družbenih interesov zoper delovno organizacijo Študentski center v Ljubljani nastopi z ukrepi družbenega varstva. Pcdajati stališča in ocene o omenjenem ukrepu je vse prej kot prijetna zadeva, še posebej, ker sedanji položaj v Študentskem centru ima in nosi specifike aktualnega trenutka. Le-te po našem mnenju ne vodijo v »svetlo bodočnost«.
Ceprav je ena najpomembnejših in najbolj glo-balnih usmeritev ter tendenc političnega sistema političnega samoupravljanja neposredno vključe-vanje mlade generacije (in v strukturi le-te študent-ske populacije) v ta družbeni prostor, pa moramo na tem mestu poudariti in priti do spoznanja, da obstaja velik razkorak med proklamiranim-nor-mativnim in realnim-stvarnim. Če pa pogledamo procese vključevanja in participacije študentov v samoupravne in druge družbene procese pa vidi-mo, da na tem polju prihaja do očitnih ovir pri za-dovoljevanju kratkoročnih, dolgoročnih, splošnih in posebnih interesov. Te ovire in zapreke so plod kaj kmalu spoznane samomorilske zavesti in skraj-no reakcionarne ter konservativne miselnosti o ne-potrebnosti razvoja mladih strokovnjakov in vse večje deprivilegiranosti vzgoje in izobraževanja. Mlad strokovni kader mora postati nosilec prihod-njega razvoja naše družbe v celoti, nerazvijanje le-tega pa pomeni zaostajanje za sodobnim svetom in povečevanje razlik med razvitimi in nerazvitimi.
Tudi danes in na tem mestu je treba obsoditi šir-šo družbo, da se nezadostno in ne dovolj angažira-no ter neproduktivno vključuje v reševanje celovite in celostne problematike študirajoče mladine. Be-sede ostajajo na papirju, za njih udejanjenje pa je potrebno več let ali pa ideje ostajajo zaprte v pred-alih. Zares žalostno je, da intres družbe za to pro-blematiko naraste le takrat, ko nevzdržne in nemo-goče razmere pripeljejo do vrelišča.
Z dejavnostmi Študentskega centra naj bi se ne-posredno omogočalo uresničevanje nalog in smot-rov visokega šolstva, ki je formalno posebnega družbenega interesa. Dejavnost delovne organiza-cije Študentskega centra pa naj bi bila nudenje bi-vanja in prehrane študentov na VDO in VTOZD, ustvarjanje pogojev in razvijanje rekreacijske, športne, kulturne in druge študijske dejavnosti v Studentskem centru, ter oskrbovanje in vzdrževa-nje objektov Študentskega centra. Poleg tega pa naj bi stranska dejavnost opravljanje gostinsko-turis-tičnih in servisnih storitev drugim osebam, ki pa je potrebna za popolnejše izkoriščanje zmogljivosti v okvirni možnosti, ki jo dopušča osnovna dejav-nost. Zadeve jemljemo pogojno zaradi tega, ker se vse naloge Študentskega centra niso izvajale ali pa so se izvajale v zelo majhnem obsegu.
Čeprav je bilo nepravilnosti na pretek, pa naj navedemo le eno od teh. Pri pregledu seznama štu-dentov - stanovalcev Študentskega centra v študij-skem letu 1984/85 je ugotovljeno, da biva v domo-vih I do XII v Rožni dolini 397 oseb na podlagi sklenjene pogodbe, v celem Centru pa ta številka znaša prek 600, kar pomeni skoraj 12 % celotne populacije, ki biva v Študentskem centru. Ker je razvidna zelo velika potreba študentov po bivanju, je sklepanje pogodb v nasprotju z glavno dejavnost-jo Centra, saj se dopušča ta stranska dejavnost le v obsegu, ki jo dopušča osnovna dejavnost. S tem ko je individualni-poslovodni organ sklepal pogodbe o bivanju z neštudenti ob izkazanih potrebah o bi-vanju rednih študentov, je prekoračil svoja zakon-ska pooblastila.
Na podlagi zapisnikov sveta Študentskega cen-tra je bilo v študijskem letu 1984/85 delovanje tega samoupravnega organa otežkočeno. Od enaindvaj-setih sej sveta^Studentskega centra je bilo dvanajst sej nesklepčnih zaradi neudeležbe delegatov štu-dentov in delegatov širše družbene politične skup-nosti. Ugotovljeno je, da si delegacija delavcev pri-svaja pristojnosti sveta Študentskega centra ter od-loča o ceniku storitev turističnih dejavnosti in ce-nah storitev pogodbenih študentov. Tudi imenova-nje oziroma razrešitve delavcev s posebnimi po-oblastili in odgovornostmi niso pristojnost delav-cev Študentskega centra oziroma njihove komisije za delovna razmerja, temveč pristojnost sveta Štu-dentskega centra. S tem je sklep o imenovanju de-lavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi nezakonit. Statut Študentskega centra ni usklajen s pozitivno zakonodajo in precizno ne razmejuje med samoupravnimi organi, IPO in delavci s po-sebnimi pooblastili in odgovornostmi.
Univerzitetna konferenca ZSMS Ljubliana kot eden ustanoviteljev delovne organizacije Student-ski center ugotavlja, da zaradi vseh naštetih nepra-vilnosti v poslovanju Študentskega centra obstajajo motnje v samoupravoih odnosih in so oškodovani
družbeni interesi. V tem smislu je po našem mne-nju potrebno poudariti, da je Univerzitetna konfe-renca ZSMS Ljubljana od leta 1981 že dvakrat predlagala ukrep družbenega varstva v delovni or-ganizaciji Študentski center prav zaradi neurejenih in V skrajni konsekvenci nevzdržnih razmer. Ver-jetno ne bi bilo zgrešeno razmišljanje v smeri, da se ugotovi, kdo je odgovoren za to, da se omenjeni ukrep ni udejanil. Ugotavljamo, da Univerzitetna konferenca ZSMS opravlja v večji meri transmisij-sko vlogo. To ni le problem UK ZSMS, temveč je to pojavna oblika celotne mladinske organizacije, ki ima svoje korenine v tradicionalni naravnanosti sistema ter izrivanja mladinskih struktur na sam rob političnega nesocialnega establishmenta.
Kot legitimni predstavnik študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani smatramo, da mora-mo opozoriti Skupščino občine Ljubljana Vič-Rudnik, da je ukrep družbenega varstva v delovni organizaciji Študentski center v Ljubljani izredno družbeno pomembno dejanje, ki se mora opraviti s kar največjo odgovornostjo.
Študentska populacija v čeloti je življenjsko za-interesirana, da se stvari čimprej in čimbolj ugodno dolgoročno razrešijo. Vendar pa je povsem na mes-tu razmišljanje o tem, da v primeru, če se ukrep družbenega varstva ne bo udejanil v želeni smeri, lahko to dejanje povzroči še hujše zaostritve in ne-gativne konsekvence. Srečujemo se s pjoblemom, ki lahko prinese pozitivne, lahko pa tudi negativne rezultate. Zato je potrebna največja mera previd-nosti in racionalnosti. Smatramo, da je Izvršni svet Skupščine občine Ljubljana Vič-Rudnik pravilno ocenil, da je nadaljnje delovanje sveta Študentske-ga centra kot posvetovalnega organa v Študent-skem centru še nadalje potrebno tudi v eventualni situaciji ukrepa družbenega varstva, ko naj bi se sa-nirale vse nepravilnosti. Prepričani smo, da se štu-dentov ne sme odtegniti od odločanja pri ozdravit-vi razmer v delovni organizaciji Študentskega cen-tra v Ljubljani, saj je pomoč, ki jq lahko nudijo, in volja, ki jo za to pomoč izkazujejo - potencial, ki ga ne gre in ga ne smemo prezreti! Začasni organ družbenega varstva naj se v polni meri obrača po pomoč svetu Študentskega centra, saj si bi s tem bistveno olajšal zahtevno nalogo kakovostno ob-noviti samoupravno odločanje študentov, delavcev in družbene skupnosti v delovni organizaciji Štu-dentski center in odpraviti oškodovanje družbene lastnine.
Neurejene razmere so se kumulirale v še traja-jočem bojkotu zaradi tega, ker se problemi niso sprotno reševali, ampak se je situacija iz leta v leto zaostrovala, letos aprila pa prekipela. Bojkot sta-narin je pokazal, da v ŠC vladajo odnosi, ki ne pri-spevajo k reševanju nakopičenih problemov, pač pa jih še zaostrujejo. Zato menimo, da ni glavni problem v tem, da študentje ne plačujejo stanarin (čeprav se strinjam, da je stanarine treba poravna-ti), pač pa v razmerah in vzrokih, ki so postopno študente napeljale v bojkot stanarin in spremljajo-ča dogajanja.
Zahtevamo od Skupščine občine Ljubljana Vič-Rudnik, da naloži organu družbenega varstva delo-vanje v smeri dolgoročnega reševanja razmer in vzrokov, ki so pripeljali y sedanje razmere, ne pa zgolj v razrešitev trenutnih problemov, na primer: prisilne izterjave plačila stanarin.
Po prenehanju ukrepa družbenega varstva mora način dela organa družbenega varstva omogočiti nemoten prehod na samoupravne poti odločanja v Študentskem centru. V Ljubljani, 26. 6. 1985
Že veliko je bilo napisanega o štipendiranju in štipendijski politiki, veliko hudih besed je bilo že izrečenih na ta račun, stvari pa so še vedno (vsaj približno) tam, kamor smo jih postavili v zadnjih samoupravnih aktih v letih 1980 in 1981.
Štipendijska politika kot pomembna oblika vla-ganja v družbeno reprodukcijo odseva položaj svo-jega svetega ideala — družbene reprodukcije.
Na eni strani eksistirajo kadrovskeštipendije kot neposredno vlaganje delovnih organizacij v bodoč-nost, v kadre, v bodoče strokovnjake, na drugi strani pa so štipendije iz združenih sredstev. Štu-dentje s kadrovskimi štipendijami (samo mimogre-de, podeljujejo se na osnovi srednjeročnega plana zaposlovanja) so ostajali brez pripravništva, da o službah sploh ne govorimo. Oni drugi (30 % vseh štipendistov) pa itak niso smeli upati na službo po končanem študiju — vsaj takoj ne.
Prav zaradi tegapripravljajo odgovorai in pokli-cani lepotno operacijo na področju štipendiranja, ki bo (naj bi) marsikaj spremenila. Za pravilno vrednotenje sprememb pa bi bilo treba najprej tre-nutno in polpreteklo situacijo.
Realna vrednost štipendije se je v primerjavi s poprečnimi osebnimi dohodki od leta 1980 do 1984 znižala za dobrih 20% (kljub konstantnih 0,5% od bruto OD, ki se odvaja za ta namen).
Število štipendij v zadn jih petih letih pa se ni tako povečalo, da bi to tako zmanjšalo vrednost štipen-dij. Torej, z malo elementarae logike nam je bolj kot jasno, da ta denar nekje ostaja oz. leži kot mrtev kapital na raznoraznih računih. Menda pa mrtev kapital ja ne bo pomemben del vlaganj v družbeno reprodukcijo (sicer se nam slabo piše v bodoče).
Še vedno je največji del štipendij namenjen po-klicem II., III. ter IV. stopnje izobrazbe, v prete-klem šolskem letu 70 %, letos še vedno 66 %. Tore j se naša družba reproducira s fizičnim delom (za ra-zliko od ostalih, ki se reproducirajo predvsem z znanostjo). Še bomo capljali za svetom in kot nera-zviti jug (ki ga zatira razviti sever, nikoli pa ne po-mislimo na svoj odnos do razvoja) ostali delavnica (in to najbolj umazana) razvitega sveta.
To nedvomno dokazuje tudi to, da je največji delež štipendistov, ki prejemajo dodatek za defici-tarnost prav med dijaki (bivših) poklicnih šol. Očitno nimamo v praksi nobenih ambicij po mo-dernizaciji, tehnologiji in znanstveni dejavnosti kot gonilu razvoja, vse je le puhla politična fraza.
Da bi bila slika še bolj popolna, lahko navedemo
še ta podatek, da neproizvodne de javnosti kaj malo I skrbijo za kadrovsko reprodukcijo (npr. za izobra- i ževanje in kulturo je namenjeno slabih 2,3 % šti-1 pendij, manj kot recimo za gostinstvo s 3 % štipen-dij, gradbeništvo z 11,2 % nd). Več kot očitno je,1 da ni vredno komentirati. Naša perspektiva je pač v trdem (fizičnem) delu s krampom in lopato, morda bi prenesli še kak tekoči trak. Tovariši politiki pač j pozabljajo dodati besedo »fizično«, ko govorijo, da nam je rešitev samo trdo in odgovomo delo.
Da bi bil članek zanimiv tudi za tiste, ki že imajo kadrovske štipendije, pa naj navedem še ta poda-tek: od 9061 študentov in dijakov, ki so imeli ka-1 drovske štipendije in bi se po planu morali tisto leto zaposliti, so jih štipenditorji zaposlili le 8745, osta-lim pa so se zahvalili za sodelovanje in jim veliko- j dušno povedali, da jim ni treba vra'čati štipendije.
Višina štipendij v lanskem šolskem letu (84/85) se je gibala v poprečju okrog 4.800 din, z dodatkom za deficitamost pa okrog 6.300 din (z razliko h ka-drovskim štipendijam iz združenih sredstev pa smo v poprečju dosegli 8.901 din).
Stanje po dveh revalorizacijah (1. 1. 85 in 1. 5. 85) za 20 % in 15 pa lahko izračunate sami. Pri šti-pendiranju iz združenih sredstev pa je slika še malo bolj žalostna. Na dan starega leta 1984 smo dobili v poprečju 5.176 din, po dveh valorizacijah pa 7.143 din. Potem obstajajo še variacija na temo poprečna štipendija po občinah v razponu od 7.130 din do 3.816 din.
Toliko o tragikomični situaciji lani. Če vas ni ne preveč razžalostilo, ne razveselilo, vam lahko zau-pam še to, da je najvišja štipendija leta 1980 zna-šala 66 % poprečnega OD na zaposlenega v SRS, lanipaleše43%.Kjesošelezlatičasi,kosotrpeliv šolskih klopeh naši predhodniki kakih deset let nazaj.
Priču joča razmišljanja so osvetlila samo eno plat štipendiranja, ki sožal vse prej kot vzpodbudna. Za tista razmišljanja, kako je v Sloveniji super v pri-merjavi z ostalimi republikami in pokrajinama tu danes ni prostora.
Moj namen je bil le natresti nekaj zanimivih in-formacij za študente in druge eventuelne bralce, sem ter tja mi je pa ušla kakšna misčl. Še sedaj pa mi ni jasno, ali tak način in tako vlaganje v druž-beno reprodukcijo res garantira boljšo in lepšo bo-dočnost za vse nas!? Pač tudi za tiste, ki držijo konce niti v rokah!!!
MARKO GAŠPERLIN
Tretja seja delegatske
konference zdne24. 10. 1985
Tretja seja delegatske konference se je začela, potekala in končala po dokaj ustaljenem scenariju. V bistvu se je četrta seja DK letošnjega šolskega leta odvijala v istem prostoru in času z malo spremenje-no strukturo delegatov. Dober del novih odborni-kov so zamenjali tisti, ki so končali svojo kariero z bojkotom.
Sejna soba 3. bloka je že dolgo Časa »prizorišče« bojkota.
Tudi diskutanti so skoraj isti Ijudje, tako da je vzpostavljen model, kako se bo odvijala seja dele-gatske konference, če so sami delegati Študentskih domov, predstavniki UK ZSMS, člani »prisilne uprave«, predstavnik RK ZSMS. Posebnost je, če so zbrani vsi. Velika žasluga gre študentom, ki sq veliko časa za to žrtvovali, debatirali in se kregali zaradi vprašanja v zvezi z bojkptom. Dejanska konferenca je dejansko bila glavni štab bojkota.
Pod točko razno ni bilo rečenega skoraj nič.
Že »utrujeni« in znani predsednik Delegatske konference Danijel Knavs je končno na lastno željo odstopil.
Glede njegovega položaja predsednika DK so se dogajale najrazličnejše »peripetije«, ki so sestavni del bojkota.
Na začetku napadan kot oportunist in »nasprot-nik« bojkota je trdno ostal na formalno vodilnem položaju delegatske konference. Tisti, ki»so na za-četku zahtevali odstop, so bili kasneje proti temu, da odstopi. Tudi v tej situaciji so bili za to, da ostane kot predsednik. Danijel je končno rekel »basta«, in novi predsednik DK. je Milan Volk.
Izbrana je bila tudi delegacija, ki naj bi delega-cijo Izvršnega sveta Skupščine SRS »podrobneje
seznaniia z našimi zahtevami in ocemami doslej storjenega ter jo obvestila o aktivnostih, ki jih pri-pVavljamo«.
Najbolj zanimiva točka dnevnega reda so bila vsekakor poročila z zborov stanovalcev. Ta poro-čila so bila usmerjena na dve nevralgični točki: sta-narine in UK ZSMS.
Skoraj enotna ocena z vseh zborov stanovalcev je bila, da so nove predlagane cene previsoke in ne-realne. Poleg tega so se vsi strinjali s tem, da vir stanarin ne bodo plačevali.
Druga točka ali tarča pa je bila UK ZSMS, sebno njen predsednik Gorazd Gorene.
Od njega se zahteva, da poda »obračun« svoj« dela oz. dela UK ZSMS v zvezi z bojkotom, za" tero nekateri že a priori mislijo, da je »zanič«.
V tem trenutku ta tendenca kritike UK ZS dobiva primarno mesto in včasih celo zasenči vp     ! šanja stanarin, štipendijske politike itd.
Ne smem pozabiti tudi majhnega ekonomski obračuna med člani ZKPO (prisilne uprave)] ekonomistom Miranom okoli planske cene ali' kor sta se spoštljivo imenovala: »veliki« in »rm ekonomist.
Kar pa se tiče pregleda zapisnika, ki je bil p* točka dnevnega reda, velja povedati, da so stalnii delavci DK imeli prippmbe. Te pripombe so let na zapisnikarja. Znani kritik neobjektivnega pisa-^ nja zapisnikov (avtor znanega letaka »Zapisnik kot privatni časopis«) je bil deležen zelo blage kritike.
Seveda, kdor dela, lahko dela tudi napake.
Tuje napake so bile zmeraj večje in bolj opazne kot lastne.
G. A.
inH
Štipendiranje - sedaj in tukaj
ran 5
študentski //.
Klic v sili
Ijubljani, 17. 10. 1985
n primer:
Pozivamo vse občane, naj se čim manj vozijo z sbnimi vozili. Ponavljam: Pozivamo vse delovne di in občane, da se zaradi slabega zraka v mestu amanj vozijo z osebnimi vozili. V kolikor se ob-li ne bodo samodisciplinirali, bomo v njihovo |)ro prisiljeni ukrepati.
ngi primer:
Zaradi nediscipline in nekulturnega odnosa pla-icev do narave je v Julijcih ustanovljen narodni fkkot organizirano hribolazenje in istočasno ču-ljenarave pred uničevanjem. V kolikor se hribo-ci ne drže pravil narodnega parka, so pripadniki rcke straže prisiljeni ukrepati v dobro narave in ininstva.
ftji primer:
Zaradi neznanja in predvsem slabe osveščenosti :o delovnih ljudi in občanov kot proizvajalcev jadkov, smo bili prisiljeni začeti z izdelavo pra-lika o odpadkih ter kataloga o odpadkih. V ko-3rse delovni ljudje in občani ne bodo držali jpra-lika, bomo prisiljeni v njihovo dobro ukrepati. Krasno. Čudoviti pojavi skrbi za človeka, njego-varnost in zdravje, razvoj ter pot v lepše in svo-Inejše čase. Vendar me nekaj le skrbi: pojav in govo bistvo sta v dialektičnem odnosu, si na-otujeta in kot nasprotna se medsebojno oprede-ieta. Ali to pomeni, da pojavi varovanja človeka ivajo ravno nasprotne tendence? Ali je tako ašanje sploh na mestu, ali pa bi morali k temu stopiti drugače? Kako? Ali naj odnosu družbe narave pristopim družboslovno ali naravoslov-' Dialektično ali pozitivistično? Filozofsko ali pirično?
- Pisec teh vrstic poizkuša v svoji glavi uveljaviti - razviti dialektično razlago odnosa med družbo in naravo (tehnologije), vendar ni ravno prepričan v pravilnost svojega početja. Ravno tako ni prepri-čan v pravilnost pozitivističnega tehnološkega raz-voja, ki manjšino osvobaja »od dela«, večino pa z delom zasužnjuje bodisi v obliki zaposlitve ali pa brezposelnosti. Zanimivo pa je, da taista tehnolo-gija s tem, ko naravo »spoznava«, le-to istočasno tudi uničuje in ne razvija. Naj mi bralec ne zameri, da sem na neki način ob postavljanju vprašanja že za trenutek začel postavljati smernice za iskanje odgovora, saj to počnem iz istega razloga, kot sem se lotil odpiranja nove rubrike v Tribuni z naslo-vom »TEHNOLOGIJA - DRUŽBENO (SAMO)SPOZNAVANJE«. V tej rubriki naj bi na-šli svoj dodatni ustvarjalni prostor študentje tehnič-no-naravoslovnih ved in moje pisanje naj velja kot izziv njim, v kolikor že sama dejanskost ni dovolj izzivalna. Tribuna naj bi se tako lotila problemati-ke družbe in narave ne le skozi oči tako imenova-nih humanističnih ved, temveč tudi skozi naravo-slovna očala. In še nekaj. Avtor ni ravno prepričan, da sta naravoslovje in družboslovje dve strogo in absolutno Iočeni veji, saj si ne predstavlja študija družboslovja brez vsaj minimalnega poznavanja narave in človekovega odnosa do nje. Iz tega naj bi izhajalo, da družboslovci in naravoslovci niso, ozL roma ne bi smeli biti apriorneži in se držati vsak zase, ter delati, raziskovati ter ukrepati ozko zave-rovani le v svojo vedo. Če slučajno drži to, karsem maloprej zapisal za že oblikovane strokovnjake, potem to toliko bolj velja za študente, ki naj bi se srečevali na teh straneh v zgoraj imenovani rubriki. Clovek je družbeno in naravno bitje, ki prek tehnologije stopa ne le v odnos do narave, temveČ tudi v specifični odnos do soljudi. In zaradi tega tehnologija ne more biti le skrb naravoslovcev, temveč tudi družboslovcev ter obratno, odnosi med ljudmi ne morejo in ne smejo biti le skrb druž-boslovcev, temveč tudi naravoslovcev.
BORIS KONONENKO
P. S. Vsi trije primeri, navedeni na začetku be-sedila, so vzeti iz programa RTV Ljubljana (1985).
Rasizem v študijskem
procesu
»Če govorimo o rasizmu med Slovenci, in ta ra-em obstaja v izredno odprti obliki, moramo go-riti o tem, kako se ta rasizem kaže. Dosti je, re-ho, študentov iz tujine, ki imajo dekleta Sloven-, oziroma iz drugih jugoslovanskih republik in krajin in zato prihaja včasih do fizičnih obraču-v, čeprav je tega bistveno manj kot v drugih dr-rah. Rasizem se najbolj kaže pri iskanju prostih 3 za zasebnike (npr.: črncev pa ne, kaj bodo pa jedje rekli). Dogaja se, da se zahteva od vseh tujih bvljanov plačilo v dolarjih oz. devizah, češ, vi ate nafto, zato nam lahko plačate v dolarjih, ali ,kaj nam bodo dinarji. Seveda se z bistveno več-li problemi pri iskanju prostih sob soočajo ravno i državljani, dosti večjimi kot slovenski študen-.«
Izjava Miloša Kureta, predsednika kluba OZN, samo napovedala teme tega teksta, temveč je, co predpostavljamo, že upravičila tudi njen na-iv. K razmišljanju o rasizmu me je vzpodbudil igment septembrske seje delegatske konference. je sta se poleg domorodcev udeležila tudi dva arvana študenta, ki sta do konca prerekanja o vi-li novih stanarin potrpežljivo sedela v kotu in ča-la, da bosta prišla do besede. Ko jima je po dveh ih sejanja to vendarle uspelo, so ju člani delegat-e konference postavili pred vrata. S problemi tu^ i študentov se naj delegatska konferenca namreč bi ukvarjala. Samoupravljanje, kolikor ga je y ) po uvedbi prisilne uprave še ostalo, je rezervi-ao samo za belce.
Med množico pogojev, ki jih mora izpolnjevati |i državljan, če se želi vpisati na Univerzo Edvar-Kardelja v Ljubljani, navajamo naslednje: Izpo-«vati mora vse predpisane pogoje za bivanje v goslaviji, ne sme imeti nalezljivih bolezni ali bo-
lezni, ki bi ga trajno ovirale pri študiju; razpolagati mora z zadostnimi finančnimi sredstvi za študij in za bivanje v Jugoslaviji, izpolnjevati mora vse fi-nančne obveznosti do Univerze, prispevek za zdravstveno zavarovanje študentov, administrativ-ne tekste, eventualno šolnino. Tujim študentom so odprta vrata na vse fakultete ljubljanske univerze, vendar...
400 tujih študentov, kolikor jih študira na ljub-ljanski univerzi, lahko razdelimo v dve kategoriji. Prva kategorija so štipenditorji naše države oziro-ma štipenditorji tujih držav in mednarodnih orga-nizacij. Druga kategorija pa so t. i. zasebniki, ki na Univerzi študirajo na lastne stroške. Prva skupina je prav gotovo privilegirana, štipendisti prve skupi-ne lahko namreč dobijo sobe v domovih ŠC. »Dru-go dejstvo pri teh štipendistih je, da imajo štipen-dije, ki so omejene v glavnem s sporazumom, ki se sprejema y Yuzamsu, tako da mi ugotavljamo, da njihova štipendija ne zadostuje za normalno življe-nje v Ljubljani. Lestvica je namreč progresivna gle-de na cene y enem in drugem univerzitetnem sre-dišču. Ljubljana je daleč najdražja, se pravi, da je subvencija prehrane in bivanja y študentskem na-selju minimalna. Tuji državljani morajo plačevati polno ceno, ki je vsaj dvakrat višja kot v Skopju, Sarajevu, kjer lahko dobi študent kosilo praktično že za 100 dinarjev, kar je v Ljubljani popolnoma nemogoče, itd., itd. Mislim, da bi bilo potrebno na tem področju narediti nekaj bistvenih premikov in sprememb. Žal sami tuji državljani ne morejo sto-riti ničesar, saj jim lahko kakšno politično delova-nje bistveno škodi, lahko se zgodi celo to, da so pro-glašeni za nezaželene osebe, čeprav je jasno, da oni z denarjern, ki ga dobijo v roke, praktično tukaj ne morejo živeti. Posebna kategorija pa so t. i. zaseb-
niki, privatni študentje, večinoma iz de?el y razvo-ju (nekaj jih je iz razvitih držav, ki študirajo tukaj medicino in umetnost). To so ljudje, ki so se sami odločili za študij y Jugoslaviji, tako da sami krijejo stroške. Vendar njim ni zagotovljeno niti bivanje y ŠC, niti ne dobivajo jugoslovanskelštipendije. Kaj to pomeni? Praktično si morajo ves denar, ki ga bodo porabili za šolanje in bivanje ^ied šolanjem, priskrbeti sami. Vemo pa, kakšna strahotna in če-dalje težja situacija je v teh deželah v razvoju. No-bena dobra perspektiva se ne odpira; niti ta, da se bodo štipendije bistveno dvignile in lovile življenj-ske stroške na eni strani, niti ta, da se bodo izbolj-šale možnosti za bivanje teh privatnih študentov pri nas. Še celo več! Za privatne študente se pojavlja še ena prepreka, namreč ta, da bodo uvedene šol-nine. Ljubljana ima še vedno carte blanche, se pra-vi, nima šolnine za privatne študente in skupaj z Mariborom sta to zadnja jugoslovanska centra brez šolnine. Še vedno ni znano, kdaj bo šolnina uvede-na, vendar smo mi že v tem letu računali na uvedbo šolnine, ki bo izračunana na osnovi povprečne šol-nine vseh jugoslovanskih univerz. Obstajal je celo dogovor, da naj bi se šolnina - če že mora biti - ste-kala v poseben fond za nabavo tuje literature, ven-dar vse visokošolske organizacije že stegujejo roke po njej. Mi lahko čakamo samo na sklep RIS, ki bo o tem odločal. Eden večjih problemov, s katerim smo se srečevali y prejšnjem šolskem letu tako v okviru koordinacije republiške konference kot v okviru SZDL, ki je obravnavala problematiko tu-jih državljanov, je problematika carin. Novi zakon je namreč uvedel začasno carino oziroma varščino za vse izdelke, ki jih tuji državljani, ki so na začas-nem bivanju pri nas, začasno uvozijo. Gre za nekaj HI-FI aparatur, blazno šibkih, vendar so plačila po naši progresivni lestvici obdavčitve izredne finance za tuje državljane. Razen tega je treba upoštevati še našo inflacijo, tako da varščina, ki jo položiš reci-mo leta 1982, ko si pričel s študijem in vplačal npr. 5000 dinarjev, znaša po sedanji stopnji inflacije leta 1987, ko končuješ s študijem, štirikrat manj.
Poskušali smo iskati proste sobe prek Kluba mednarodnega prijateljstva. Namenjene naj bi bile tistim zasebnikom, ki imajo boljši učni uspeh. Mo-ram reči, da je uspeh minimalen, tako da jih bo ne-kaj verjetno dobilo proste sobe v študentskem na-selju, vendar to še zdaleč ne rešuje vseh ogromnih problemov.«
Sogovornik Miloš Kuret je s tem, ko je omenil RIS, opozoril na to, da je vprašanje tujih študentov, ki študirajo na jugoslovanskih univerzah, pdlitično vprašanje. Jugoslovanska zunanja politika odpr-tosti, neuvršcenosti in sodelovanja s tretjim svetom se ob vprašanju tujih študentov razkrije kot dvolič-na in nedosledna. Ne samo, da študentom ni pri-znana pravica do političnega udejstvovanja v orga-nih študentske samouprave, pač pa lahko v štu-dentskem centru sledimo tudi rasni segregaciji. V študentskih domovih nastajajo črni geti, ki se jim
beli stanovalci bolj ali manj izogibajo. Uprava cen-tra namreč ne naseljuje tujih študentov disperzivno med domorodce, da bi jim na ta način omogočila hitrejše učenje jezika in vključevanje v novo druž-beno okolje. Maiga, predsednik kluba afriških štu-dentov, ugotavlja: »Ta problem je bolj izrazit za Bežigradom, kjer delavke oziroma delavci ne gle-dajo objektivno na to, ampak ravnajo čisto subjek-tivno. Mi smo odločno proti takšnim stališčem. Najhujše je, če Slovenec vpraša za sobo in dobi od-govor, da so prosta ležišča samo še pri tujih študen-tih. Mislimo, da oni s takšnim načinom uStvaijajo šovinistično atmosfero med študenti samimi, ki po sebi morda niso obremenjeni s tem, da morajo sta-novati s tujimi študenti. Zanj je važno, da dobi le-žišče, ne pa s kom. Lahko pa trdimo, da imamo zelo dobre odnose z belimi stanovalci, čeprav pride včasih do kakšnih problemov, toda to se lahko zgo-di tudi med Slovenci. Mislimo, da uprava ne bi smela gojiti takšne atmosfere. V Mariboru je dru-gače, tam ni takšnih problemov ravno zato, ker so vsi sostanovalci tujcev Slovenci.«
»... mi tukaj z republiške mladine poskušamo po najboljših močeh reševati te probleme, moram reči, da naletimo na gluha ušesa... mi nimamo da bi financirali klub... mi nimamo prostorskih mož-nosti, da bi klubu dajali vse te šanse... nimamo možnosti, da bi tipkali in tu lahko UK minimalno prispeva. Naj samo povem, da se koordinacijski odbor za vprašanjc tujih študentov v okviru SZDL ni sestal 8 ali 9 mesecev. Mi pa, ki nimamo niti ška-rij niti plaht v rokah, lahko samo jadikujemo nad usodo tujih državljanov. V tem odboru delujejo tudi tuji državljani, kar je specifično za slovenski prostor... mislim pa, da je situacija v tem trenut-ku, vsaj kar se kluba tiče zelo, zelo temna.« Štu-dentski bojkot oziroma nerešen socialnoekonom-ski položaj študenta ter probjemi tujih študentov imajo skupne korenine v političnem sistemu. Tako kot se v primeru bojkota plastično prikazuje real-nost delovanja obstoječega političnega sistema znotraj državnih meja, tako se na primeru tujih štu-dentov v Jugoslaviji, zakonske odredbe so namreČ v vsej državi iste, prikazuje realnost flinkcioniranja tega istega sistema na njemu tujih objektih. Para-doks položaja, v katerem so tuji študentje, je v tem, da potencialni diplomati občutijo tako notranje kot tudi zunanje politične konsekvence tega siste-ma na svoji koži. Afrika in Generalna skupščina sta namreč bližje, kot si predstavlja Beograd.
MIRAN LESJAK
stran 6
študentski iist
Kadrovska, starostna in
Pričujoči grafikoni in tabele veijetno ne potre-bujejo posebnega komentarja. Stvarje vsaj pri spol-rti in starostni strukturi jasna. Če se razmerje med moškimi in ženskami pri študentih nagiba na stran žensk, pa so le-te pri pedagoško-znanstvenih delav-cih zgolj simbolično zastopane. Razglabljanje o tem problemu bi nas prej ali siej pripeijaio do pro-bleraa poiožaja žensk v naši družbi, tcda s tem bi se kazalo ukvarjati ob kakšni drugi priložnosti.
Slika starostne strukture ni nič manj porazna, saj vse preveč smrdi po gerontokraciji. Med profe-sorji najdemo celo take metuzaieme, ki so se rodili še v prejšnjem stoletju. Ugovor, da so pač edini strokovnjaki na svojem področju, stoji na zelo tr-hlih nogah. Kdo od mladih študentov pa bo zain-teresiran za tako delovno mesto, ko pa ve, da bo njegov predhodnik sedel na tem stolčku pol stolet-ja. Celo med asistenti najdemo ljudi, ki bi se lahko kmalu upokojili.
Najv©6ji problem pa je kadrovska struktura. Pi-ramida je postavljena na glavo, saj je rednih profe-sorjev veliko več kot izrednih in teh je več kot do-centov, kar je popolnoma obratno kot na ostalih evropskih univerzah. Velik prepad med asistenti in docenti in spet skok med docenti in rednimi profe-sorji nam kaže okostenelost in zaprtost kadrovske politike na univerzi. Žal je za razliko od evropskih univerz, kjer je kriterij za pridobitev naziva kvali-teta, pri nas glavni kriterij kvantiteta in vse pre-večkrat tudi osebna poznanstva. Mlad, perspekti-ven in sposoben znanstvenik bo moral dolga leta čakati (če prej ne bo obupal), da bo dobil profesor-sko mešto in še to samo pod pogojem, da se bo nje-gov predhodnik umaknil. Primeri drugih svetovnih univerz, kjer so postaii sposobniznanstveniki redni profesorji še pred tridesetim letom, so pri nas le utopične sanje.
Razmerje med učitelji, asistenti in študenti nam zgovorno kaže, da se delo pedagoško-znanstvenih delavcev omejuje predvsem na pedagoško delo, saj za znanstveno delo ob vseh pedgoških obveznostih zmanjka časa, povrhu tega pa je delo asistentov in učiteljev v velikih skupinah povsem nemogoče, zlasti v kvalitativriem smislu. Na vseh svetovnih univerzah težijo za tem, da bi bile skupine študen-tov čim manjše (maksimalno iO), pri nas pa asis-tenti vodijo seminarje tudi s po štiridesetimi in veČ študenti, da o predavanjih sploh ne govorimo.
S to problematiko se bomo v letošnjem študii-skem letu pri Tribuni temeljiteje ukvarjali kot prej-šnja leta in zato vabimo k sodelovanju tako študente kot delavce Univerze.
ROBERT BOTTERI
Opomba:
podatki sq vzeti iz raziskave, ki sta jo za UK ZK opravila Mitja Maruško in moja malenkost R. B.
an /
študentski list
pedagoško-znanstvefiih delavcev Univerze Kardeija
Ob novih algoritmih za oblikovanje osebnih dohodkov
IODNO JE POSTALO KRITIZIRATI PRED-LOGE CK ZKJ ZA OBLIKOVANJE OSEBNIH DOHODKOV. ALIJE KRITIKA KONSTRUK-TIVNA?
Smo v dobi razprav o postavkah in realizaciji tašega političnega sistema. Smo v dobi, ko vlada edno uporablja interventne in drugačne gasilske krepe za regulacijo trdno realne sedanjosti. In mo tudi v dobi, ko se takim ukrepom jii znala izo-gniti niti vodilna idejnopolitična sila. Lahko bi rek-\\,da ima takšen značaj predlog CK ZKJ za novo oblikovanje osebnih dohodkov. Sestavljalce pred-Jo^a je v oči bodlo dejstvo, da so osebni dohodki v ;stih gospodarskih panogah od republike do repub-*ke precej razlicni. Akutno stanje se da po mnenju redlagatelja rešiti z oblikovanjem dvostopenjske-^a osebnega dohodka. Prvi del naj bi prekrival ek-tencialne potrebe poprečnega jugoslovanskega ^ lavca neke panoge, drugi del pa bi bil odvisen od istvarjene akumulacije. Doseg čim višje akumula-Ije naj bi motiviral delavce, da bi bolj kot doslej razpolagali s pogoji in rezultati dela«, kajti od us-•eha tega početja bi bila odvisna višina drugega' iela osebnega dohodka. Predlog vseBuje še nekaj ^smernic« za cenovno in davčno politiko, poleg pa se ni odrekel pavšalni kritiki bančnega sis-a (ki bi moral poskrbeti za večje gibanje prostih stev, tega pa sedaj ne počne v zadostni meri -i tem pa predlagatelj pozablja na različne likvid-tne položaje bank v Jugoslaviji in na množico rventnih ukrepov, ki zavirajo bančno poslova-). S parolo, da gre za enako delo enak osebni do-dek in v sodelovanju z delavskim samoupravlja-njem hoče predlagatelj doseči prelivanje akumula-cije znotraj panoge in materialno izenačitev vseh jugoslovanskih delavcev, ki so v panogi zaposlem.
Na uravnilovske ukrepe so se energično odzvali v tistih okoljih, kjer bi se ob takšnem sistemu čutili oškodovane.
V Sloveniji trdijo, da so predlogi le še eden v nizu političnih dejanj, ki krepijo centralizem. Na-mesto tega prisegajo na vključevanje na trg (jugos-lovanski in mednarodni), kjer pa uspevajo le pod-jetni in iznajdljivi gospodarji. Razlike med repub-likami naj bi nastale le zaradi večje ali manjše spo-.sobnosti prisluhniti trgu.
Da je sposobnost prisluhniti trgu »geografsko-limatsko« pogojena, je malce prehiter in preohla-en zaključek. Tržna usmerjenost se je v Jugosla-|iji pojavljala v manjših različicah vselej takrat, ka-
• so modre glave iz modrih srenj hotele dokazati i prikazati neučinkovitost planiranja. Prav tako je la tržna usmerjenost učinkovita altemativa ikrati pa tudi rezultat) lokalno-administrativnim
avtarktičnim težnjam, ki so nastajale pod zastavo decentralizacije. Evidenten primer takega početja so neštete tovarne avtomobilov in avtobusov, tek-stilnih in sladkomih tovarn itd. Ker je stvar vodila v stihijo, je v dogajanje posegla centralna roka (v podobi Zveznega zavoda za cene, z množico spora-zumov in predpisov in Še s paleto akcij, ki dajejo »političnemu« »skrivnostno-magičnk značaj). Najbolje so jo v tej epizodi odnesli tisti, ki v igro niso bili neposredno vključeni in so bili prisiljeni poslovati po zakonitostih (največkrat mednarod-nega) trga.
Soočanje dveh platform (ki skoraj nimata skup-ne točke) za uresničevanje razpolaganja s pogoji in rezultati dela šele pokaže pumanjkljivosti jugoslo-vanske razvojne strategge. Administrativnemn ure-jevaiyu s pridihom samoupravljaiua stoji nasproti samoupmvna orientacija k trgu kot edinemu merilu uspešnosti. Pti tem pa tržno usmerjena okolja zane-marjajo dejstvo, da morajo z naslonitvijo na trg pri-stati tudi na dogajanja, proti katerim ena sama dr-žava, niti delavci v njej, pa naj se še tako samoup-ravno odločajo za tržno poslovanje, ne morejo niče-sar storiti. Ob morebitnem dvigu cen, ob stagnaciji ali celo padcu povpraševanja se delovne sile ne da preusmeriti tako sunkovito, kot se to lahko stori z denarnim kapitalom (mimogrede, zakaj pa še kar tečejo razpravc o smotrnosti investicije, ki bi po-daljšala življeiye TGA Kidričevo za nadaljnjih tri-deset let - med drugim tudi zato, ker ni nobene pra-ve alternative za delovno silo, ki ji eksistenco zago-tavlja aluminij).
Obe predstavljeni varianti ne ustrezata jugoslo-vanskemu razvoju. Ob tem pa se postavija vpraša-nje, kakoje opredeljen jugoslovanski razvoj. Ima-mo kratkoročne in srednjeročne plane in plan 2000, nimamo pa realnih smernic, ki bi opredelje-vale način, s katerim bi se Jugoslavija vključila v mednarodno delitev dela. Imamo floskule, ki spod-bujajo samoupravne akterje, naj se vključijo v mednarodno delitev dela in pa solistične pohode v beli svet. To pa ne more zadoščati, kakor ne mo-rejo zadoščati niti množični solistični pohodi.
Neobstajaiye realnih razvojno-načrtnih smernic pokaže, da gospodarski razvoj ni medsebojno preri-vanje ekonomskih in političnih ukrepov. Se več, po-kaže vso bednost trditev o vrivanju političnih ukre-pov v ekonomske in o sami škodi, ki jo tako vrivanje doseže. Razvojno načrtovanje bi šele pokazalo, da se ti elementi dejansko prepletajo, da je nemogoče potegniti mejo med ekonomskim in političnim in da je vsakršno ločevanje nasilno dejanje. Ukrepi, ki jih pri nas užaljene ekonomske glave deklarirajo za po-litične, niso nič drugega kot administriranje.
Oba koncepta pa se zalomita na točki, ko je tre-ba kurativne ukrepe povezati s konceptom delav-skega samoupravljanja. V predlogu CK ZKJ je za-pisana ugotovitev, da delavec v sistemu združenega dela nastopa kot neposredni proizvajalec in kot up-ravljalec družbenih proizvodnih sredstev in tako tudi subjekt družbenega prilaščanja. Tako se v de-lavcu srečujeta dve obliki prilaščanja, ki po mnenju CK ZKJ nista samo medsebojno odvisni, ampak tudi protislovni. To protislovnost pa je mogoče ugodno razplesti samo s samoupravnim dogovarja-njem. Ali enostavneje: CK ZKJ meni, da bo samo-upravljanje in edino samoupravljanje rešilo stanje, y katerem delavci zahtevajo višje osebne d^hodke in nergajo zaradi visokih cen. Takšno samouprav-Ijanje, ki ga pontgajo stališča CK ZKJ, ki lebdi med oblački administriranja, brez konkretnih razvojnih naiog in ciljev, je samo sebi namen in ne more rešiti ničesar.
Nekateri zagovorniki blagovne produkcije pa ob priznavanju vseh tržnih zakonitosti nočejo pri-znati blagovnega značaja delovne sile.
Res je, da delo dobi družbeno priznanje na trgu, toda ker je delovna sila, ki se gre tja prodajat, last-
nik produkcijskih sredstev, upravljalec le-teh inj sama svoj lastnik, ne gre, da bi govorili, da je v so^ cialistični samoupravni ureditvi delovna sila blago. Spodletelo je pri poskusu sinteze ekonomsko-fi-listrskega pragmatizma in osnovnih ideoloških principov.
Spodletelo je realizaciji razvoja Jugoslavije, kije večinoma temeljil na zadovoljevanju parcialnih (teritorialnih) interesov.
Spodletava reševanje kriznega položaja, če se ga lotevajo v posameznih okoljih, kjer zaradi svojih parcialnih interesoy niso sposobni (ali pa nočejo) dojeti, kaj se v resnici dogaja.
Spodletelo je, spodletava in bo tudi y prihod-nosti spodletavalo usklajevanje parcialnih intere-sov, če bo razumljeno kot spopadanje strani, ki se druga od druge čutijo ogrožene in če si bo vsaka stran skušala zagotoviti premoč nad drugimi.
Jasmin Držanič
foto; futy
stran 8
študentski list
TRIBUNA
Koroška - jeseni 1985
Pozdrav vsem živim mrtvecem
Celovec, 5., 6. oktobra - sobota in nedelja. Kak-šen vikend? Po sterilno praznih ulicah glavnega ko-roškega mesta je komaj zaznati sled življenja, vse je videti kot zatišje pred nevihto. Na stenah hiš visita dve vrsti plakafov, ki pozivata na prireditvi, ki se bosta danes, v soboto zvečer, odvijali vzporedni ob istem času in na istem mestu. Plakat z napisom »komm zum kartner Freiheitskommers« natisnjen v »socialistični« tiskarni - Kortner Universitots-Druckerei, Klagenfurt poziva zavedne srednješolce 'in študente, da se udeleže skupinskega obujanja spominov na prostovoljne strelce (1915-1918), na koroške obrambne boje (1918-1920), ter na petin-šestdeseto obletnico narodnega plebiscita (1920), ki se bo odvijalo v osrednji hali celovškega razsta-višča. Skoraj neopazen plakat koroškega antifašis-tičnega komiteja pa istočasno prav neslišno kliče vkup koroške demokratične sile, da izrazijo svoj protest in ogorčenje nad rjavo-rdečo maso po Dol-fiju smrdečih in smrti smrkavcev, ki so med tem do kraja napolnili razstavišče. Prostor med halo in mestom, ki je bilo določeno demokratičnim silam (kakšnih sto metrov), je s kovinskimi pregrajami nepredušno razmejila policija in tako onemogoči-la, da bi prišlo do kakršnegakoli incidenta.
Antifašistična demonstracija je bila videti prav siromašna, slika koroške demokratične javnosti pa tako žalostna, da bi človek najraje zajokal ali pa vtaknil glavo v zemljo. To, da so pokroviteljstvo
nad nacistično prireditvijo »FREIHAITSKOM- a/,-; *.«/.„ ;„ ^M a/«,<» .~~* MERS« prevzeli vsi trije predsedniki koroških NaCI ^ m den ^avest strank (Leopold Wagner - koroška socialistična stranka, Stefan Knafelj - koroška ljudska stranka in Joerg Heider - koroška svobodnjaška stranka) ni sramota le za Avstrijo, to je roganje vsem tistim, ki so se y drugi svetovni vojni borili proti nacistični pošasti, vsem tistim, ki so padli in prelivali svojo kri tudi zato, da je danes Avstrija svobodna. To je zahvala vsem demokratičnim silam, ki so osvobo-dile Avstrijo in ji omogočile, da se na novo konsti-tuira ter da se danes lahko razvija v miru in svobo-di.                                                              ,
Kje je tukaj vzrok slike razmerja sil na Koros-kem, ki ni in ne more biti prava, ali pa je? Velika večina javnih občil (na čelu s KLEINE ZEITUNG) si nenehno prizadeva vzpostavljati in vzdrževati nacionalistično usmerjeno javnost, javnost, ki se konstituira okrog problemov, kot so problem dvo-jezičnega šolstva, problem dvojezičnih napisov itd. Komu je takšno stanjt v korist, je vprašanje, zago-tovo pa ni y čast ne Avstriji in ne širši denjokratični javnosti, ki sarno nemo opazuie in si tu in tam po-pravi svoja meščanska očala. Čeprav je nacionalis-tična in neonacistična javnost lahko videti še tako smešna, neumna in trapasta, je pa le javnost ter kot taka tudi uspešno funkcionira. Njena moc se je žal pokazala tudi tokrat, še bolj pa pride do izraza na deželnih volitvah, kjer začuda uspevajo tudi take krastače kot je Joerg Heider in njemu podobni di-nozavri.
Vrhunec in totalnc ekstazo pa je sedemtisočgla-va množica mastodonlov in njihovih »kamaradov« doživela v nedeljo, 6. 10., na Magdalenski gori pri Celovcu. Tu so se zbrali predstavniki zveze Ul-richsberg-organizacije, ki je bila ustanovljena pred šestindvajsetimi leti in ki povezuje preživele nacije z vseh koncev Evrope. Na slovesnosti nacističnih fantastov, sestavljeni iz častnega pozdrava maška-radno napravljenega »neohitlerjugenda«, maše, go-vorov in polaganja vencev soborcem za »svobod-no« Evropo, med drugim tudi »Kameradschafts-bund 1V« ali SSgrupe po domače. Glavna atrakcija je bil tudi tokrat njihov velecenjeni govornik in predsednik Koroške svobodnjaške stranke Joerg Heider, ki je v celoti ponovil svoj retorični izpad z Grebinja. Bil je zelo prepričljiv in tako pbžel zdaleč najdaljši aplavz. Tu, na tem »svetem« mestu, na tej
»sveti« gori, so bili vsi tako prijazni, da če človek T*.......   ...............   . xx    .                           .   '"
ne bi poznal vsaj kančka zgodovine, bi kaj zlahka Spommska plOŠČa borcem za ,,SVODOdo' nasedel in zaplaval skupaj s suhimi vejami po reki neonacizma daleč stran od realnosti.
Med vsemi so bili najglasnejši smrtniki preko šestdeset let, ki so se veselo rokovali, poljubljali in skupaj obujali spomine na dneve svojega junaštva, medtem pa so se med njimi iskali slaboumni otro-ci, ki so dajali vtis, kakor da so pred obhajilom.
Na kraju pa naj zaključim z mislijo, da naše ju-goslovanske javnosti nima smisla zavajati v smeri, kot to počno nekateri naši mediji javnega obvešča-nja, ki so iz sedemdeset do sto sodelujočih na so-botni protifašistični demonstraciji v Celovcu na-pravili večstoglavo množico. (- več sto jih je bilo -, Barbara Goričar, DELO, ponedeljek, 7. oktobra 1985). S tem samo pačijo resnično sliko in onemo-gočajo naši demokratični javnosti, da se sama op-redeli okrog problemov, ki nenazadnje zadevajo tudi njo, ter da pokrene potrebne akcije, če to za-hteva dani politični in zgodovinski trenutek. Poli-tika je predvsem praktična zadeva, ki zahteva ne-nehen boj na vseh področjih in z vsemi možnimi sredstvi. Pravila igre postavlja močnejši, šibkejši pa se jih mora držati in ne obratno. Za boj proti naciz-mu nikakor ni dovolj samo akademsko tuljenje y! luno in kulturniško meditiranje, kakor si to po- < enostavljeno predstavlja avstrijska demokratična javnost na Koroškem, v katero se aktivno vključu-? jeta tudi obe osrednji slovenski organizaciji.
smrt fašizmu-svoboda narodom Tekst in foto : futy - veseli boljševik  Koroška demokratična javnost za barikadami
Jorg Heider - novi Dolfy
stran 9
študentski list
Kritika kot način molka
TKIKIJJM
Bilo je umazaho, skoraj navadno ponedeljkovo jutro. Mesto ob Dravi se je prebujalo v mrak, ulice so se napolnile z škripanjem zavor, alkoholnimi hlapi, množico zavednega proletariata, stopajoče-ga šihru naproti. Na vzhodu je tiho vstajala krvavo rdeča zora... \    Tedaj se je zgodilo.
| V občini Maribor-Tezno se je sprožilo naoljeno | kolesje raziskovalne akcije z zvenečim naslovom »delovanje delegatskega sistema«. Raziskovanje je bilo že tretje po vrsti in je potekalo po številnih oz-dih širom slovenske dežele, po igri naključja pa je plug raziskave kot prvo zadel prav eno izmed občin štajerske prestolnice.
Vendar pa ni naš namen pisati o realnem pote-kanju raziskave, o odgovorih in rezultatih, zapisa-nih v zajetne vprašalnike anketarjev. To niti ni mq-goče, saj bo popolna slika možna šele po dolgotraj-nem in trudapolnem delu številnih strokovnjakov, ki se že leta ukvarjajo z raziskovanjem tgkšnih in podobnih vsebin. Zato bomo nekoliko skromnejši - vprašali se bomo o ciljih, fiinkciji in o dometu raziskave in prav zelo zelo malo bomo o vsem tro-jem tudi predrzno podvomili.
Kajti priče smo prav vztrajnega in neizmemo kritičnega preverjanja političnega sistema, dosled-
nih in radikalnih povzetkov situacije, žolčnih na-padov in očitkov zaradi »neuresničevarvja« in »pre-majhne aktivnosti«, pri čemer se skoraj vedno po-zablja na eno bistveno točko: kje so kriteriji, po ka-terih bi lahko ocenjevali politični sistem? Ali tudi raziskovalne naloge ne začenjajo z morda zgfešene pozicije, ko jemljejo sistem kot nekaj nevtralnega, kot nekaj, kar je mogoče po mili volji spreminjati in dopolnjevati? Kje je tista meja, kjer še lahko go-vorimo o »neuresničevanju« in kje o nefunkcioni-ranju prvotno zamišljenega. In kako dolgo bo za vztrajen razkorak med teorijo in prakso vedno zno-va krivo »neuresničevanje že sprejetega«?
Prav v primeru delegatskega sistema se kaže tudi vsa globina in hkrati absurdnost spraševanja o »delovanju«, kajti vprašanje že y sami srži nosi ne-zmožnost odgovora - samo na videz je namreč po-stavljeno kot racionalno vprašanje, ki zahteva tudi racionalen odgovor. Političnih sistemov ni mogoče spreminjati čez noč z empiričnimi dognanji, so zmeraj odnos moči, ki se je konstituiral v zgodovi-ni. Potemtakem je mogoče spreminjati samo dolo-čene in nepomembne segmente, bistvenih pa prav gotovo ne, saj bi s tem porušili prvotno distribucijo. In ta se brani. Na različne načine in eden qd njih je prav gotovo tudi ta - mrzlična in ihtava dirka pre-
verjanja in vedno vnovične na videz udarne kritike, ki pa v bistvu znova in znova zgreši svoj cilj in samo pomaga ustvarjati iluzijo nenehne akcije. Tako se-veda lahko govorimo o neučinkovitosti delegacij, o neizvajanju takšnih in drugačnih sklepov, vendar vsi ti simptomi ostajajo v sferi naključnega in nepo-membnega. Še tako jasna slika depolitiziranih in apatičnih delavcev za absolutni samoupravni um ne pomeni prav nobenega dokaza - vse to so zgolj empirične podrobnosti. Sklep je seveda jasen - za vse težave je zmeraj krivo »nedosledno izvajanje«, nikoli pa zamisel - zmeraj praksa, nikoli teorija -zmeraj stvarnost in nikoli ideal. Ontološka diferen-ca je tukaj prignana do vrhunca. Vsakdanja praksa se valja v blatu, zaničevana je in v večnem nesklad-ju z zamišljenim bistvom, le-to pa ostaja nedoseg-ljiv, čudovit in nikoli preverjen ideairTudi kritika se suče v začaranem krogu, kritizirajo se vsi vprek in to je že skoraj postalo ritualno vedenje, saj celo najvišji partijski organi in politiki izrekajo komič-no stereotipne kritike na svoj račun. Prostor med idealom in stvarnostjo se torej polni z ganljivimi sa-mospevi in žalostinkami, ki pa pravzaprav poma-gajo samo ohranjevati diferenco, ki bo znova pro-izvedla prav iste. Vsekakor postaja že jasno, da vprašanje političnega sistema ne more imeti ne-
kakšne drugačne, kakor prav to, namreč mitološko funkcijo vzpostavljanja iluzije in nenehnega pre-verjanja, ki ne najde konca... Predreti to in takšno iluzijo pa lahko pomeni samo eno - odpovedati se dvojni naravi samoupravljanja in priznati njegov obstoj v praksi, pa karkoli že to pomeni. Potem bi morda odpadla varljiva zavesa ideala, ki ga v strahu pred resničnostjo z zaprtimi očmi gojimo že toliko let. Ali morda odtujeni in pa-sivni delavec ni najhujša in najbolj neprizanesljiva kritika ideala samouprdvljanja? Ali se iz leta v Ieto ne zmanjšujeta moč in vpliv delavstva, ki danes ne obvladuje niti enostavne reprodukcije veČ in ali ni to empirični dokaz abstraktne in odtujene eksisten-ce političnega sistema? Ali je mogoče kritizirati de-lavske štrajke kot vračanje na predsocialistične ob-like boja in ali niso prav ti izraz krepitve zavesti in hkrati upor proti vse nasilnejšemu voluntaristične-mu birokratizmu? Zdi se, da so vprašairja preveČ daljnosežna za kratko in samo v nekatenh točkah zarisano skico. Toda nekaj je prav gotovo: dokler vsa ta in številna druga vprašanja ne bodo postala relevantna, tako dolgo bo tudi politična znanost capljala v krogu, oligarhija si bo veselo delila po-klone, vsa ta pronicljiva kritika in vse te globo-koumne raziskave pa ne bodo nipesar drugega kot - način molka.
IGOR MEKINA
John Berger: Fotografije agonije
Danes zjutraj poročila iz Vietnama v časnikih niso zbujala nobene pozornosti; rečeno je bilo le, da ameriške zračne sile sistematično nadaljujejo s taktiko bombardiranja Sevemega Vietnama in da je bilo včeraj 270 napadov.
Za tem je mnogo drugih informacij. Ameriške zračne sile sq včeraj izvedle najtežji zračni napad v tem mesecu ih v tem mesecu je bilo odvrženih več bomb kot v kateremkoli primerljivem razdobju, med drugim sedertitonske superbombe, od katerih vsaka posamezna zravna z zemljo področje ca. 8000 m2, in različne majhne šrapnelske bombe.
Ena vrsta teh šrapnelskih bomb je polnjena s plastičnimi drobci, ki prevrtajo meso in se fiksirajo v telesu. Neka druga se imenuje pajek: to je majhno eksplozivno telo y obliki granate s skoraj nevidnimi 30 cm dolgimi tipalkami, ki pri dotiku sprožijo bombo. Odvržene povsod tam, kjer je prišlo do večjih eksplozij, naj bi raztrgale preživele, ki prite-čejo, da bi pogasili nastale požare ali pomagali ra-njencem.
V časnikih danes ni nobene slike iz Vietnama, toda Donald McCullin je leta 1968 v Hue naredil fotografijo, ki bi lahko bila objavljena skupaj s pq-ročili danes zjutraj (glej: »The Destruction Busi-ness«, Donald McCullin, London 1972). Kaže sta-rega čepečega moškega z otrokom v rokah; oba iz-gubljata mnogo krvi, črno kri čnio-bele fotografije.
Običaj, da različni večji časniki objavljajo vojne fotografije, ki so bile prej zavrnjene kot preveč šo-kantne, je star približno eno leto. Ali so torej čas-niki ugotovili, da si je dobršen del njihovih bralcev na jasnem o grozotah vojne in da hoče zvedeti res-nico, ali nasprotno izhajajo iz tega, da so njihovi bralci otopeli proti nasilju in da morajo časniki medsebojno tekmovati v senzacionalnih prikazih nasilja.
Pn^i argument je preveč idealističen, drugi pre-več ocitno ciničen. Če časniki zdaj tiskajo bputalne vojne slike, potem to delajo zato, ker njihov/učinek z zelo redkimi izjemami ni takšen, kot sejVspočet-ka spjošno domnevalo. Takšen časnik, koi je >>Sun-day Times«, nadaljuje z objavljanjem šokantnih fo-tografij o Vietnamu ali Severni Irski, medtem ko v svojin stališčih podpira politiko, ki je odgovorna za nasiue. Moramo se torej vprašati: kako delujejo fo-togr^ifije takšne vrste?
Nekateri bodo trdili, da nas takšnefotografije na šokanten način spominjajo na realnost, na živeto realnost za abstrakcijami političnih teorij, žrtveni-mi statistikami in agencijskimi sporočili. Morda bodo razložili, da se takšne fotografije projicirajo na črno zaveso, ki zastira tisto, kar hočemo poza-biti ali sploh nočemo vedeti. McCullin ima njim zavoljo funkcijo očesa, ki ga ne moremo zapreti. Toda kaj te fotografije pravzaprav prikazujejo?
Bodejo nas v oči. Najpravilnejši je dobesedno pridevnik »zgrabljive«. Oprimejo se nas. (Jasno mi je, da obstajajo ljudje, ki se ne menijo za te slike, toda o njih ni več kaj reči.). Ko te slike opazujemo, nas zgrabi trenutek trpljenja nekoga drugega. Na-polni nas z obupom ali ogorčenjem in obupani vza-memo del trpljenja drugih nase, ne da bi namera-vali storiti kaj več. Ogorčenje kliče po dejanjih. Skušamo se ločiti od trenutka fotografije in najti pot nazaj k našemu življenju, toda kontrast je tako močan, da se zdi nadaljnje življenje brezupno in neadekvatna reakcija na pravkar videno.
McCullinsove najbolj značilne fotografije fiksi-rajo nenadne momente agonije - strah, poškodbo, smrt, krik bolečine. Dejansko dogajanje takšnih trenutkov ni v nikakršni povezavi z normalnim ča-som. To vedenje in pričakovanje takšnih trenutkov izhaja iz tega, da čas, ki ga preživimo na polju bit-
ke, doživimo popolnoma drugače kot čas sicer. Če kamera trenutek agonije izolira ni to nič bolj nasil-no, kot če se tak trenutek izolira sam, y tem, ko ga doživimo na lastnem telesu. Beseda »trigger«, spro-žiti, ki v angleščini označuje tako sprožitev kamere, kot petelin puške kaže na povezavo, ki se ne izčrpa v čisti mehaniki. Slika, ki jo kamera fiksira, je y dvojnem pogledu nasilna; tako se vsakokrat zaostri isti kontrast: kontrast med trenutkom, ki je bil fo-tografiran, in vsemi drugimi trenutki.
Po vrnitvi iz fotografije v življenje ne opazimo ničesar qd tega; za navidezno iztrganost dogodka iz vsega krivimo sebe. Res da se vsak odgovor na ta fotografirani trenutek mora nujno občutiti kot ne-adekvaten. Tisti, ki sq fotografirani, ko držijo roko umirajočega ali negujejo rano, ne vidijo tega tre-nutka tako kot mi in njihove reakcije so čisto dru-gačne vrste. Ni se možno miselno poglobiti v tak-šen trenutek in iziti okrepljen iz takšnega opazova-nja. McCullin, katerega »kontemplacija« je ravno tako nevama kot aktivna, piše zagrenjeno pod neko fotografijo: »Jaz uporabljam kamero ravno tako kot zobno krtačko. Ona opravlja svoje delo.«
Zdaj postanejo potencialna protislovja vizual-nih vojaŠkih sporočil jasna. Splošno se domneva, da je njihov namen izzvati prizadetost. Najbolj eks-tremni primeri - kot največji del McCullin^vega dela - kažejo trenutke agonije, ki naj bi izsilili po možnosti visoko stopnjo prizadetosti. Trenutki te vrste, fotografirani ali ne, z vsemi ostalimi trenutki niso na nikakršen način povezani. Bralec, ki ga je fotografija zgrabila, se mogoče nagiba k temu, da bo iztrganost svoje biti občutil kot lastno moralno neugodje. Brž ko se to zgodi, je tudi občutek šoka razdeljen: lastno moralno neugodje lahko zdaj rav-no tako šokira kot zločini, storjeni v vojni. Ta ob-čutek neugodja se nato, kot še predobro znano, od-
loži ali pa ima prizadeti potrebo po*neki vrsti po-kore- katere najčistejši izraz je prispevek OXFAM (angleška ustanova za pomoč lačnim; op. p.) ali UNICEF.
Tako ali tako, problematika vojne, zaradi kate-re je ta trenutek nastal, je učinkovito depolitizira-na. Slika postane spričevalo splošne usode človešt-va. Ne obtožuje nikogar in vsakogar.
Konfrontacija z nekim fotografiranim trenut-kom agonije lahko zakriva dosti obsežnejšo in nuj-nejšo konfrontacijo. Vojne, ki nam jih prikazujejo, so običajno posredno ali neposredno »vodene« v našem imenu. Pokazano nas zgrozi do dna duše. Nato bi se morali konfrontirati z našim lastnim po-manjkanjem politične svobode, kajti pri tako ure-jenih političnih sistemih namreč nimamo nobene legalne možnosti učinkovito vplivati na vodenje v našem imenu vodenih vojn. Le če to realiziramo in ustrezno ravnamo, lahko učinkovito odgovorimo na to, kar fotografija kaže. Dejansko pa učinkuje dvojno nasilje fotografiranega trenutka proti takšni realizaciji in zato se lahko te fotografije nekaznova-no objavljajo.
1972
John Berger: »About Looking«, Writers and Readers Publishing Cooperative Ltd., London 1980
P. S.: Prevod je iz nemškega prevoda zgornje knjige, ki je izšla z naslovom »Das Leben der Bilder oder die Kunst des Sehens«. Prevajalec: Stephen Tree, Verlag Klaus Wagenbach, Berlin 1981
poslovenil Sašo Danev
Študent naj bo ali kaj storiti
Vsi dosedanji poskusi, da bi uspešno rešili štu-dentske probleme, so propadli..Očitno se stvari nis-mo lotili na pravem koncu; voluntarizem bomo morali nadomestiti z akcijo, usmerjeno k točno do-ločenemu cilju.
Že leto dni mineva, odkar se je začela zaostro-vati študentska problematika, odkar so študentje sami vzeli v roke iniciativo pri reševanju nastale si-tuacije. In kaj smo v tem letu dosegli? Nič, čisto nič bistvenega; vse, kar se tiče regresiranja prehrane, subvencicmiranih cen stanarin v študentskih do-movih 8^Lf'sč od rešitve problema, slepi rokav v evolucij^Rldentskega življenja, zavestno ali neza-vestno zavajanje pozornosti stran od bistva.
In zakaj se kljub gori besed in obljub nismo pre-maknili z mesta? Študent je predvsem član te druž-be, študentška populacija je le del družbe, zato je ^"lentska problematika in njeno reševanje po-
Ijeno v konkretne družbene razmere. Prav za-
; tega so akcije in reševanja, ki obravnavajo štu-
tarijo kot nekaj nad ali zunaj družbe, že vnaprej
ojene na propad.
Vse dosedanje akcije, vodene s strani študentov, an rešitve, predlagane bodisi s strani študentov ali s strani raznoraznih družbenih organizacij in foru-raov, so zavestno ali zaradi nesposobnosti (vzrokov nimam namena iskati) odgovornih prej ovira in za-vajanje treznega razmišljanja in iskanja konstruk-tivnih rešitev. S tem, ko obravnavajo študentsko populacijo kot nekaj nad ali zunaj družbe in njiho-ve probleme ločujejo od težav celotne družbe, za-krivajo bistvo problema in že v naprej postavijo družbo kot zdravo in sposobno reševati vse, tudi študejitske probleme, kot nekaj, kar ni njen pro-blem in družba dobrohotno ponuja pomoč pri re-
ševanju. Dokler bomo nasedali takemu manevru, se bomo vrteli v krogu, ne da bi kaj rešili.
Torej, kaj storiti, da bi se začela vsa stvar pre-mikati? Očitno bomo morali sami poprijeti in se lotiti stvari pri bistvu. Gotovo ta recept ne bo edina sveta resnica in možna pot, a očitno prvi poskus, da bi sistematično začeli reševati tako kompleksen problem, kot je trenutno položaj študentov in štu-dija v naši družbi. V začetku bo potrebno postaviti nekaj aksiomov:
1.  Študentska populacija je del družbe, odvisna od nje pa vendar tudi v povratni zvezi z .družbo (dialektičen odnos).
2.  Problema se ne da rešiti z lepotnimi operaci-jami, ampak z radikalno rešitivijo.
3.  Akcija ni žvižganje in kričanje, ampak borba s ciljem in sredstvi.
4.  Očitno bo najprej potrebno zgraditi teoretič-no podlago (program), da bo praktična akcija smi-selna in rešitev generalna, sprejemljiva za vse.
Gremo lepo po vrsti. Najprej bomo očitno mo-rali točno osvetliti položaj študentske populacije v družbi in družbeno situacijo samo. Kaj smo splch študentje, kje smo in zakaj? Zakaj nam družba omogoča študij, kaj smo ji torej dolžni in tudi, kaj nam mora družba za to nuditi.
Torej, kaj lahko pričakujemo in kaj bomo mo rali dati. Šele, ko bomo odgovorili na ta vprašanja, bomo lahko nekaj zahtevali, seveda v sorazmerju z odgovori na ta vprašanja. Lahko si bomo naredili vizijo in v skladu z možnostmi tudi cilj.
Očitno je torej, da nas čaka še veliko dela, za za-četek predvsem teoretičnega. Le tako bomo lahko postavili cilj, ki ne bo le barantanje za dinarje, am-pak radikalna rešitev, ki bo imela za posledice tak
študij, ki si ga lahko le želimo, toliko študentov, kot jih družba potrebuje in to najboljših, za te pa po-goje za študij.
Zavedam se, da nisem povedal čisto nič novega, da vsi to že vemo. Vemo tudi, kateri forumi in te-lesa so zadolžena za to. Očitno pa ali nimajo name-na ali pa so nesposobni lotiti se stvari na pravem koncu in na pravi način. Nič večje usluge niso štu-dentom naredili samozvani aktivisti in leaderji, ki so povedli stanovalce študentskih domov v bojkot.
V bistvu se ni nič spremenilo. Še vedno nas štu-dira prek 20.000, osip ni nič manjši, rajši še večji, študirajo vse bolje situirani sinovi in hčereryse več-ji je delež Ljubljančanov, štipendijska politika se nič ne spreminja. Stvar se torej ni spremenila, ma-never ni bil uspešen. Zato začnimo pri koreninah. pri bistvu. Mladi smo, vse predobro vemo, kako bi bilo treba, polni energijein volje - pa se izkažimo na svojem področju in pokažimo družbi, kako naj reši naš problem.
Lahko je le vpiti in žvižgati in vsepovprek kri-tizirati, lahko je le pritegovati samozvanim leader-jem,kimanipulirajoznašimiinteresi,lahkojestati              /
ob strani in čakati, da nam podarijo novo rešitev.   ,.         .          .
Toda ni lahko iskati, predlagati, postaviti cilj in se roro' '• omanen boriti zanj. Ali smo tega sposobni?
Seit radikal! je že pred Mancom zapisal M. Hess, ko je razmišljal o nujnosti sprememb v družbi.
MARE GAŠPERLIN
stran 10
študentski fist
Zadevo bom postavil v shemo, ki se mi zdi zelo uporabna v primerjalni študiji gibanj. Najprej, v poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju naletimo na meščanska družbena gibanja, potem v 19. in 20. stoletju delavsko gibanje in sedaj t. i. nova družbe-na eibanja. Kaj je ključni predmet njihovih kritik? V prvem pnmeru je bilo to arbitrarao delovanje
redno z naraščanjem stroškov akcije; prihajalo je čedalje več ljudi tako, da se je zastavilo vprašanje, zakaj plačevati vse to. Vprašanje je upravičeno, ak-cija je bila neuspešna in čez nekaj časa je bilo leta-lišce vseeno zgrajeno. Druga alternativa, ki bi sta-bilizirala to kratkoročno rešitev kolektivne akcije in ki bi stabilizirala motivacijo za akcijo, ni več za-bava, temveč dolžnost. Kreiranje nove oblike etike, ki bi izhajala iz brezpogojnega moralnega impera-tiva, ki se upira izgradnji letališča ali česar koli, pa čeprav si zadnji, ki se upira temu. Šele tedaj izgine-jo problemi kolektivne akcije. Je pa to obenem tudi problem, kajti v sebi vsebuje formulo poraza, ker je takšnadoktrina že po svoji definiciji sektaška. Dol-goročno bi se problemi kolektivne akcije zopet po-javili in le skozi politični diskurz, politični boj in sposobnost lahko prepričaš ljudi, da se splača biti
s Klausom Offejem
Claus Offe, nemški politolog in sociolog se je ro-dil v Berlinu 1940. leta. Študiral je sociologijo, eko-nomijo in filozofijo, najprej v Kolnu, potem pa na Svobodni univerzi v Berlinu. Po študiju je bil nekaj časa asistent pri Jiirgenu Habermasu v Frankfurtu, kjer je tudi promoviral iz političnih ved, nakar se je v letih 1969-71 izpopolnjeval na Harvardu in y Berkeleyu. Od leta 1975 je redni profesor za poli-tologijo in sociologijo na univerzi Bielefeldu (ZRN). Med drugim je objavil naslednja dela: Do-sežkovno načelo in industrijsko delo, Strukturni problemi kapitalistične države, Reforma poklicne-ga izobraževanja, Protislovja socialne države, »Družba dela« - strukturni problemi in perspekti-ve. Pri nas je letos pri založbi Delavska eriotnost iz-šel izbor iz njegovih del pod naslovom: Družbena moč in politična oblast, y srbohrvaščini pa imamo prevedenih nekaj njegovih člankov v reviji Marksi-zam u svetu.
Offe se je konec septembra tega leta mudil na dvodnevnem obisku y Ljubljani in takrat smo z njim v naglici opravili tudi pričujoči intervju. ¦¦f: Čas je, ko so številni marksistični teoretiki rekli zbogom proletariatu. Kaže, da je zaradi neref-lektirane vsesplošne rabe ideološke izrabe ta pojem doživel takšno devalvacijo svojega teoretsko-eman-cipatoričnega pomena, da ni bilo druge poti kot »Zbogom« ne le industrijskim delavcem, temveč tudi samemu pojrou. Toda vi, Claus Offe, tega niste storili. Zakaji^HH^^H^HHHIIHHHBI
Offe: Zanimivo vprašanje. Takoj na začetku bom postavil razliko raed proletariatom in proleta-rizacijo. Proletariat pomeni, da so vsi mezdno od-visni ljudje v kapitalistični ali postkapitalistični družbi lahko ali bodo združeni y enotno politično organizacijo ali združenje, ki bo izvršila revolucio-narni proces, katerega rezultat bo socialistična družba. Proletariat je tako mišljen kot historičen makrodejavnik; gre le za določeno verzijo marksis-tične razredne teorije. Stališče, po katerem se sku-pina ljudi, ki se v podobni mezdno odvisni družbe-ni situaciji združi kot makrosubjekt zgodovinske spremembe z namenom revolucionarne spremem-be, ima svojega oponenta v Andreau Gorzu in Joh-nu Eltzeiju. Njuna vehementna kritika je oprta pri Gorzu na normativne, pri Eltzerju pa na etične raz-loge. Po klasični marksistični teoriji racionalni in dolgoročni interes išče preseganje odvisnosti od ka-pitalističnega mezdnega dela. Se pravi, socialistič-na transformacija družbe je odvisna od ukinitve mezdnega dela - to je Ključno izhodišče za socialis-tično revolucijo. Pojem proletarizacije po drugi strani pomeni proces deprivatizacije, zgodovinski proces, y katerem ljudje, ki prej niso bili proletarci, postanejo mezdno odvisni. Prisiljeni so, kot temu pravi Marx, y suženjsko mezdno odvisnost. Proces proletarizacije je zelo močan analitični koncept, ki ga lahko opazimo v mnogih kapitalističnih, pa tudi socialističnih družbah. Proletarizacija je koncept, v katerega so vključeni vsi pomembni elementi dina-mične modernizacije razen proletariata samega. Sam proletariat ne formira proletarizacije. Pro-blem je v tem, da nekateri mislijo, da če vključis eno stvar, da moraš vključiti nujno tudi drugo. Na-pak je obravnavati proletariat kot makrohistorični dejavnik, Eltzer to zelo jasno pove v enem svojih zadnjih člankov: »Poglejte suženjstvo. Lahko se boriš za njegovo ukinitev ali izboljšanje ali izbolj-šave znotraj njega. Podobni pogoji so izvor različ-nih aspiracij. Podoben družbenoekonomski polo-žaj ne pogojuje in programira enotnega nadindivi-dualnega tipa akcije, nekaj podobnega se dogaja z proletariatom. Jaz bi zavrnil takšno poudarjeno podobo proletariata.«
Ukinitev mezdnega dela je bila utemeljena kot najvažnejši cilj t.l. proletariata. Paradoksalno in ironično se sliši, da se v zahodnih deželah vodilne sile t. i. proletariata ne odzivajo na nezaposlenost z zahtevo po ukinjanju mezdnega dela, temveč z nje-govo restavracijo. Nezaposleni delavci zahtevajo zaposlitev, zaposleni pa so v mezdnem odnosu. Vsi se želijo vrniti v situacijo mezdnega dela. Gre za za-nimiv konflikt znotraj proletariata. Nekateri na-ravnost želijo biti proletarci, takšne vodi A. Gorz. •¦f: Ali obstaja povezava med novimi družbenimi gibanji s pojmom proletarizacije, kot ga razume Marx. Ali obstaja povezava med problemom, ki iz-haja iz demontažt socialne države in politike tradi-cionalne levice in probleir.ov, ki jih ne kontrolira tako eden kot drugi? Ali je možno povezati te pro-bleme z nemožnostjo vladanja? Na eni strani ima-mo vse oblike razrednih poskusov (stavke), na drugi pa zahteve po zaščiti države blagostanja. Imamo nove oblike politične aktivnosti. Ali lahko poiščemo skupno vez med vsemi temi problemiilHiHHB
Offe: Če sem vas prav razumel, me sprašujete po tem, ali obstoje povezave med protislovji države blagostanja in pojavi novih političnih aktivnosti zunaj tradicionalnih strank, sindikatov itd. Za od-govor na to vprašanje bom najprej specificiral vzo-rec neinstitucionalne politike, kot ga izvajajo nele-gitimni avtorji. Takšne oblike so znane že vse od meščanskih revolucij. Takšne procese vidimo y mnogih deželah, npr. ljudje v ZDA so se hoteli emancipirati od avtokratskih predsodobnih elit.
politične oblasti znotraj ekonomskih dejavnikov (prek pravil, obdavčenja itd.). Protest zoper nelegi-timno dominanco predsodobnih elit je privedel do institucionalizacije liberalne države. V drugem pri-iheru je kritika naperjena zoper bedo in negoto-vost. To vodi k institucionalizaciji demokratične države, v kateri so sindikati spoznani kot legitimni predstavnik delavskega razreda. In kaj je predmet kritike danes? Mislim, da je najboljši pojem izkuš-nja, groza destrukcije in vse kar zadeva fizične po-goje življenjskega prostora (najsibo zastrupljen, fi-zično defonniran ali izpostavljen radioaktivnosti). Mislim, da je telo centralni motiv in estetska kate-gorija (estetika je grška beseda za čutila). Nastane zanimiv pojav: institucionalna ureditev, ki poskuša doseči cilje prve in druge postavke, postane sovraž-nik. Država blagostanja celo v obdobju odličnega funkcioniranja ne more naprej brez neprekinjenega opazovanja prostorskega in družbenega vedenja. Še vedno si obravnavan glede na kategorije. Solan in treniran si z namenom, da si mobilen, vse to za-deva fizično integriteto življenja. To nadalje naraš-ča s povečano akumulacijo, ki, kot se zdi, zadeva tudi telo samo. Država blagostanja se prikazuje kot destruktiven in nasilni element sferi integritete. To so Habermasove ideje. Imenoval jih je kolonizacija življenjske sfere (regulirani intradružinski odnosi, odnosi med zdravnikom in pacientom, učiteljem in učencem...). Regulacija odnosov spreminja njiho-vo kvaliteto. Če pogledate, zoper koga se borijo vsa nova družbena gibanja, so to vse vrete produktov politične in ekonomske modernizacije, ki so jo pro-movirala predhodna družbena gibanja. ¦¦(: Kaj mislite o ideji politizacije telesa? Michel Foucault trdi, da telo ni samo fezultat družbenih procesov, temveč že samo na sebi politično. Ne mo-remo se strinjati s trditvami šestdesetih let o bolj naravnem življenju, o osvoboditvi naraveflHBM
Offe: Moram reči, da bi imel težave pri obrav-navanju Foucaultovih idej, ker jih ne razumem po-polnoma. Tudi ne bi primerjal svojih z njegovimi zaradi mnogih protislovij, pojasnil in eksplikacij, ki jih on izpostavlja. Izpostavil pa bi idejo o tem, da kjer koli je bila branjena potreba y smislu integri-tete, je bil obenem branjen tudi fizični prostor kot družbeni produkt. Takšno definicijo je izzvala ob-lika racionalizacije, se pravi izkušnja globoke nega-cije takšne racionalizacije. Npr. destrukcija pokra-jine ignorira velikansko osebno, biološko in estet-sko vrednost s trditvijo, da gora pač ostane gora. Preteklost in prihodnost, faktor kontinuitete, da imaš pokrajino, zamenja takšne vrste argument. Nek Avstrijec je zapisal, da nasilje, ki ga mnogi ljudje doživljajo skozi novo metodo ocenjevanja pokrajine, postaja racionalna strategija tržne vred-nosti v prihodnosti določenih delov sveta. Tako sama pokrajina postane blago, tj. uporabna za iz-gradnjo avtocest, naselij, trgovin postane market-land, nekaj, kar ni tukaj zato, da bi se ohranilo, ostalo nespremenjeno. Mislim, da je to primer in-vazije kolonizacije življenjske sfere, celovita spre-memba materialne in fizikalne strukture, organiza-cije prostora. Mislim, da je evidentno, če greš skozi kako staro mesto, kot je Ljubljana, recimo, gledaš vse te stare zgradbe itd. Bil bi čisti absurd, da bi kar koli pridobili, če bi porušili zgradbo iz 17. stoletja z namenom, da pridobimo prostor za takšno po-slopje. To pa je ravno tisto, kar počneta kapital in država s pokrajino, komercializacija nečesa, česar se ne da komercializirati brez uničenja. Je igranje s prostorom in časom, ki je nečloveško. Takšna na-silna bfenziva tako države kot kapitala grozovito raste v Evropi pa tudi na Japonskem. Vši ti vehe-mentni odpori zoper gradnjo letališč, jedrskih elek-trarn itd. so primer borl?e ljudi zoper določen tip modernizacije, racionalizacije, ki ji niso mar niti človeška življenja. To bi bilo nekaj motivov na temo politizacije.
¦¦I: Obramba narave zahteva novo logiko kolek-tivne akcije, ki je drugačna od vseh predhodnih. Ob tem pa moramo premisliti tudi o pojmu skupnosti danes. Ali lahko kaj poveste o novem pojmu skup-nosti in novih modelih družbene akcijeMH^HB
Offe: V vseh sferah življenja sodobne družbe ob-stajajo problemi kolektivne akcije. Kolektivne ko-risti so stvari, za katere je potreben določen izda-tek. Ob tem se postavlja določeno vprašanje, če so to kolektivne koristi, kdo bo torej plačal stroške. Ob problemih kolektivne akcije se postavlja dvoje pogojev: (1) za vse je najboljše, če plača kolektiv, (2), za kolektiv je najboljše, če plača vsak posamez-nik.
Ob prvem primeru se za kolektivno akcijo ne pojavljajo nobeni problemi, ker vsak posameznik prispeva k kolektivni akciji. To je, kot je Hir-schmann nekoč dejal, ugodje pripadanja, sodelova-nja. Gre za ugodnosti, ki jih pridobi posameznik v sodelovanju s kolektivom. Če stvar pogledamo em-pirično, npr. demonstracije so tip takšne akcije, npr. demonstracije zoper letališče v Heinnburgu so bile pravzaprav zabava. Ljudje so se počutili ime-nitno, ker so delali skupaj, živeli skupaj, to je bila skupnost odpora, moči, humorja itd. Problem v tern je postal takrat, ko je ta akcija postajala vedno bolj draga. Zabavni aspekt akcije je upadal vzpo-
in ostati tam, pa čeprav je akcija včasih neuspešna. Kajti v mnogih okoliščinah ni možno ohraniti tega trajajočega entuziazma, smisla razloga na drugačen način. Mislim, da sta to dve obliki skupnosti po ka-terih ste me spraševali (1) entuziazem zabave, (2), entuziazem sektaštva in fundamentalizma, tretja alternativa je politični dialog, ki bi motiviral ljudi, da sprejmejo svoj delež stroškov. ¦¦I: V vašem spisu, ki se nanaša na sociološko teo-rijo, ste izdelali model oportunizma v petih stop-njah. Ali je možno uporabiti model za vse vrste or-ganizacij ter ali je nujno za oportunizem, da postane osnovna strategija organizacij in strank, ki so vklju-čene v tradicionalni predstavniški sistem. Ali obsta-ja kakšen razlog, da je ta sistem postal manj učin-
koviti
Offe: Vaše vprašanje se nanaša na zadnje izmed spisov o kolektivni akciji, katerih soavtor sem. V njih je izdelan dokaj spekulativen model zgodovine kolektivnih akterjev. V sociološkem polju razmiš-ljanja se pojavljata dva problema, ki se jima je po-trebno izogibati: redukcionizem in moraliziranje. Oportunizem nima nobenega opravka s pokvarje-nim karakterjem voditeljev ter ga je treba razisko-vati kot družbeni ne pa moralen ali psihološki vzrok. To smo poskušali doseči s trditvijo, da mo-rajo sindikati in stranke po določenem uspešnem obdobju nujno pričakovati, da se soočijo s strategi-jo, ki bo lahko tudi oportunizem. Če ostanejo še naprej radikalne, niso več zmagovalci, ampak za-čnejo izgubljati. Morajo varovati status quo in iz-rabljati priložnosti za vse bodoče akcije.
S stališča nemških sindikatov je bilo npr. 1905 leto, ko se je sindikat odločil, da ne bo več instru-ment političnih manevrov socialistov. Stavkali naj bi takrat, ko bi se to splačalo po njihovem lastnem premisleku (zvišanje mezd, povečanje števila član-stva) ne pa zaradi norih ultralevičarskih idej. Opor-tunizem je strategija, kjer organizacije nihajo med izgubami in cilji z namenom, da obranijo svojo po-zicijo. Le najmočnejše stranke lahko igrajo neneh-no po lastnih principih. Ob vašem vprašanju še tole: oportunizem spreminja koristnost spremem-be. Če imate uspeh, je zelo malo verjetno, da ga bo-ste imeli tudi v prihodnosti. Ne morete igrati po-membne vloge v družbenih spremembah, |cer ste žrtev lastnih preteklih uspehov. Vprašanje j^, ali so nove forme organiziranja bolj progresivne bd sta-rih, ki so iz čisto racionalnih razlogov kopčale v oportunizmu. V zahodnih in tudi y nez^hodnih družbah so se mnogi konflikti prenesli na p^dročja, ki niso organizacijsko strukturirana z nekanalizira-nimi tipi politične akcije. Takšne vrste gibianj, ki nimajo ne organizacijske ne teoretijčne jas^iosti, imajo lahko velik vpliv na družbo, v kateri še de-lujejo tradiciona4ne organizacije. wmH: Nekje omenjate, da ni več jasne polarizacije med levico in desnico. Uporabili ste pojem postin-dustrijska levica, ki jo tvorijo različne skupine sred-njih slojev. Ta nova levica igra pomembno vlogo v sedanjem predstavniškem sistemu, kar podrazume-va, da mora sprejemati določena pravila igre, ki jih ta sistem zahteva. Na kakšen način to spreminja karakter postindustrijske levice, npr. ZelenihVHP
Offe: Ne bi se strinjal z vašo trditvijo, kar se tiče Zelenih. Zeleni so bili prisiljeni sprejeti ta pravila, vendar so jih uporabili kot del svoje političi\e ak-tivnosti. Njihovo delovanje je zelo bistro, tako da si obenem pridobivajo naklonjenost javnosti in ne blokirajo samih sebe s temi istimi pravili. Ali dru-gače rečeno: pravila uporabljajo za svoje lastne ak-tivnosti, ne da bi te podrejali tem pravilom. Npr., pred nekaj tedni so Zeleni okupirali ambasado ZR Nemčije v Južni Afriki. Vedli so se sicer proti ne-katerim pravilom, todauporabilisonekadrugaza svoj manever. To, da uporabljajo parlamentarae možnosti, ne pomeni, da se odpovedujejo neparla-mentarni taktiki in politiki gibanja. Na ta način se oblikuje celota njihove aktivnosti, ki jim omogoča uresničevanje zastavljenih ciljev. MMttt: Izhajal sem iz vtisa, ki sem ga dobil iz tukaj objavljenih člankov. Večkrat se namreč omenja, da so Zeleni spremenili celoten karakter participacije v parlamentu, ter mislim, da je težko, da bi to ne vplivalo nai^je^BHBHHBBBHI
Offe: Gre za racibnalno vrsto aktivnosti ne pa drugačno aktivnost. Takšne vrste trditev, kot je vaša, so mi že dolgo znane in slonijo na nezadostni razlagi, da ko si enkrat iz politike gibanja napravil korak k parlamentarni politiki, ni več poti nazaj. Zakaj ne? Logika oportunizma je seveda nenehno prisotna, več kot imaš parlamentarne moči, manj boš postavljal te oblasti na kocko. Tako lahko iz-gubiš marsikaj. Po drugi strani pa si sicer lahko sta-bilen v parlamentu, imaš podporo volivcev, vendar omejen prostor protestne akcije, torej zopet nekaj izgubiš. Če si v parlamentu, lahko izgubiš moč veta, če ostaneš zunaj, ga pa sploh nimaš. Mislim, da smo daleč od tega, da bi govorili o Zelenih kot organizaciji, ki se giblje v smefi oportunizma. Ima-jo malo neposrednega uspeha, vendar zelo velikega posrednega s tem, ko vsiljujejo drugim organizaci-jam in strankam določen način delovanja, ki je dru-gačen od dosedanjega!
:? Danke!                 Prevod SAMO ŠKRBEC
Splošno o gibanju
Edvard Kardelj je neuvrščenost opredelil k »... najširšo navzočo težnjo narodov in njihov al( tiven boj za dosego popolne nacionalne svobode i zagotovitev pravice za to, da se v tej svobodi drui beno razvijajo v skladu s svojo lastno izbiro, da n bodo ali pa da nehajo biti ekonomski in političi priveski velikih svetovnih sil oziroma centrov vc jaškopolitične in ekonomske moči, da se y tem prc cesu zavarujejo pred zunanjo dominacijo in ek| ploatacijo in da lahko s teh pozicij vplivajo na razr voj mednarodnih odnosov.«
Takšna definicija gibanje neuvrščenih opre kot dolgoročno družbeno zgodovinsko tender kot obliko mednarodne politike in akcije, kot liko družbenega, ekonomskega, političnega in > turnega preurejarija sveta. Gibanje nima značilr ti blokov, predstavlja pa neko tretjo razdelitev s ta, ki se ni obarval ne belo ne črno. Je posledica j trebe po klasifikaciji, ki nudi deželam neko viš stopnjo varnosti. Gibanje neuvrščenih nima nej gospodarske in vojaške vrednosti, njegova politi< na vrednost je relativna, ker predstavlja večinsk gibanje v OZN, toda pripadnost temu gibanj neprecenljive vrednosti za dežele članice, ker f.. meni velik prispevek k nacionalni varnosti. Gibaf nje je s svojim nastankom prispevalo k redu v me^i narodnih odnosih, ki so v veliki meri težili k sti skosti.
Kdo želi neuvrščene »uvrstiti«
Kljub skupnemu interesu, ki članice gibanji druži, nas to ne sme zavesti v zmotno mišljenje, je gibanje homogeno in pripravljeno in sposob skozi vsako svojih članic zastopati interese gibanja Tudi y samem gibanju se pojavljajo težnje, da bi s gibanje nagnilo na eno ali drugo stran, da bi se na slonilo na enega izmed blokov. Takšne težnje s nenehen spremljevalec dejavnosti nekaterih člani gibanja. Po eni strani »bi Kuba, Vietnam, Laos, Kampučija, ki so v teh težnjah najbolj intenzivne in Etiopija, Angola in Mozambik, ki jim lahko pri pisujemo drugo stopnjo intenzivnosti, rade dosej le, da bi se gibanje neuvrščenih opredelilo kot »na ravni zaveznik« in nekakšna politicna rezerva so cializma, po drugi strani pa, na čelu z Zairom in In donezijo, obstaja močna skupina kakšnih 15 drž^1 ki si želijo naslonitev gibanja na ameriško stra
i Zunanji izrazi teženj po »uvrščanju« neuvrščenih|
Tovrstne težnje so prišle doslej najbolj do izrQ7j na vrhu y Havani, kjer si je Kuba zadala nai prepričati neuvrščene, da je linija, ki jo zagovaj edina perspektiva gibanja. Vrh v New Delhij] pokazal, da v gibanju vseeno obstaja kal 60-70 držav, ki si ne želijo naslonitve na nobei od blokov, kar pa ne pomeni, da poskusi idec kega grupiranja niso obstajali še do ministrske'. ference v Luandi. Ravno tu, kjer je bil namen | raniti enotnost gibanja, se je prosovjetsko kriy zopet uspelo izpostaviti kot najbolj aktivno. razvidno tako iz sklepnih dokumentov, kot tu« zelo spretne poteze, ki so jo uspeli izvesti tihi: titelji konference, namreč, za naslednjo gostitef konference so predlagali deželo prve bojne čr afriškem jugu, Zimbabve, ki ga, verjetno ne razloga, štejejo za prosovjetsko državo. Takšnc predlogu, ki sicer verjetno gre v korist prosovjd liniji, se pra-ktično nihče ni mogel upreti, ker je' s tem izražena moralna in politična podpora celot^ nemu afriškemu jugu:
Problemi gibanja
Težave, ki jih neuvrščenim povzročajo notranji| nesoglasja, so nedvomno velik minus za samo g L nje. Toda to ne more biti največji problem ne ščenosti. Največji problem gibanja je njegova^ cijska nesposobnost. Gibanju se pripisuje y« nalog, ki jih dejansko ne more izpolniti. Gib spremlja stalen problem nemoči reševati noti konflikte. Najboljši primer za to je vojna med! kom in Iranom, kjer se gibanje celo o enotni pol za rešitev konflikta ne more dogovoriti. Razlc akcijsko nesposobnost pa je v pomanjkanju m«i_ nizmov in materialnih možnosti za kaj takegaT
Vendar vse tq ne pomeni, da ne obstaja potre po takšni organizaciji, kot so neuvrščeni. Ravr nasprotno.
Vloga Jugoslavije in problem iskanja modeloi
Vloga Jugoslavije, kot ene od pobudnic za stanek gibanja, je verjetno, čeprav je zelo malo taj kih, ki bi se s to trditvijo strinjali, v gibanju neuvr* ščenih, y zadnjem času precej manjša, kot je bilai K zmanjšanju vloge Jugoslavije nedvomno velikij prispeva dejstvo, da ni več Tita, ki je bil zadnji ži) veči državnik med ustanovitelji gibanja. D vzrok pa je nedvomno notranja kriza Jugosla^ Jugoslavija je lahko bila zgled za neuvrščene i' le, dokler je nudila uspešen model razvoja, ki   _ naslonjen na nobenega od blokov. Danes je Jugc lavija zaradi notranjih kriz, ki jo pretresajo, slaa vzgled. Neuvrščene dežele se danes zatekajo pfl vzglede na Zahod, ki nudi uspešen gospodarski siJ stem, vendar pa niso imune na vzhodni političn stem, ki zagotavlja, da ko prideš^ia oblast, zlep. izgubiš svojih pozicij. Pri iskanju modelov razvoja se ti dve stvari velikokrat skušata »oženiti«, kar ] doslej ni dalo želenih rezultatov.
Stanislav Vidov
stran 11
študentskilist
Pred zgodovinskim momemtom združitve
SPECIAL guest STAR: YUGOOOO)
»Nasproti sili meščanske revolucije je potrebno postaviti revolucionarno moč proletariata,« je dav-nega osemnajstega leta pisala Rosa Luxemburg v programu Spartakus. Iz tistih časov izvira tudi rek-lo, naj se proletarci vseh dežel združijo in jaz ugi-bam, če ta čas ni prišel v našo presvetlo Jugoslavijo.
Moč(a) jugoznanosti in tehnologije je zbrana tudi v finrii Zastava ali SOZD Crvena Zastava, ka-kor pač hočete. Ta vsesplošni monopolitičen »ju-gomonstrum« je poleg obubožanega domačega trga in raznih kooperacij pljusnil tudi v najskomercia-lizirano družbo, ki jo predstavljajo ZDA. V svojem značilnem komercialnem driblingu je pridrvel pred podpovpreenega Yankeeja in ga podrl z vpraša-njem: »Ali hočeš moj avto?« A ta prmetenec je spr-va zahteval nekaj več kot avto takšen kot je bil; po-globil se je-v način produkcije in kvaliteto, ker ga je v začetku začudil prodor jugoslovanske robotiza-cije, ko pa je zvedel za realno stanje, je zahteval med drugim resnost v produkciji Yuga, obilo fines in amerikaniziranja proizvoda. Nato je določil ceno, pri tem pa je naš partner odigral pasivno vlo-go (podobnost z jugoexport filmom ni slučajna). Uspešno sklenjena kupčija se je obilno proslavila dn propagandirala y domači deželi. Po veselici je prišla treznost: »Privijajmo vijake do konca«; rodil pa se je splošni dvom o možnosti izdelave zadost-nega števila avtov. Osveščevalna parola o vijakih je delovno silo kot lastnika proizvajalnih sredstev ne-nadoma potisnila pred dejstvo, da je konec »zaje-bancije«. Ker pa razumljivost tega v preteklosti ni bila vsem dostopna, je kratko potegnil človek, ki je pač kupil katerikoli Žastavin avto. Mehaniki in CZ so bogateli, ker je CZ pač imela MONOPOL trga.
Tu mi odzvanja dvom, da po tej nelogiki dobi ameriški proletarec nadpovprečni izdelek, naš pa, ki je posredno ali neposredno udeležen zaradi ne-kakšnega nepojasnjenega greha, ne dobi ali ne za-služi kvalitete. Ta metričhi vijak je bil v zgodovini zanemarjen in nerazumljiv, da ga zaradi čistega »usmiljenja« nismo privijali do konca. Naj zdaj de-finiram kupca kakor hočete, kot silo mesčanske re-volucije ali kot proletarca (možnost, da bo Yugo ig-rača razsuli ameriški mladini, izpustite), ostane ko-nec koncev dvom o odtujenosti prijateljske relacije med jugo in atmero proletarci. Sodobnost modifici-ra tudi gesla zakrknjenih marksistov prvih bojnih vrst.
Cena kot merilo nečesa, kar je pri nas izgubilo pomen, se znajde pri analizi na situ, skozi katero ne more. Postavimo v primerjavo njihovo in našo ceno (izogibam se numeričnim primerjavam, zara-di pristopnosti teh podatkov v vseh medijih). Raz-liko opazimo, ko dolarje preračunamo v dinarje po veljavnem tečaju. Seveda pa se ne spuščam v to po-vršno ekonomiko, ne da bi vedel, da je realni tržni tečaj precej drugačen. Cena dolarja je v SR Srbiji med 600 in 700 dinarji, ta razlika pa izhaja iz raz-loga, da imajo deficit pri primerjavi izvoz-uvoz, kar pa je izvoza, je izrazito klirinški. Torej je profit za-radi gornjega razmerja očiten, saj sodelovanje s FIAT-om zahteva poleg izmenjave tudi določen del konvertibilne valute (insinuacije na domače de-vizno trgovanje zanemarjam). Realna cena avto-mobila na domačem trgu je previsoka, s tem pa Ju-goslovan plača preveč za tisto skrpucalo, ki jo dobi za svoj denar. S tem se zruši nimb nedolžnosti juga kot proizvoda jugoslovanske industrije. Američani dobivajoboljše izraženo delo in boljše vgrajeni ma-terial, s tem pa se podre tudi oporna točka primer-jave med cenami (naš avto je dejansko veliko manj vreden). Ta dvojnost profita se potroji ob upošte-vanju smernic obetajočega se novega deviznega za-kona. Ob vsem zapletenem birokratskem tolmače-nju je jasno viden cilj tega zakona; dolar naj bi bil enako vreden v vseh jugoslovanskih republikah, oz. naj bi bil upoštevan realni prispevek izvoza na konvertibilni trg - naš dolg je žal enak.
Skratka, jugoslovanski proletarec se preko di-metralnega tržnega razmerja »brati« z ameriškim in s tem izpolnjuje vizijo, predvideno v čisto dru-gačni dramaturgiji.
Pri vsem tem je bilo časopisno tolmačenje arti-kuliranih trditev, ne enostransko, temveč bolj ne-dbtečeno. YUGO v Ameriki ni najcenejši avto, in če b\ kot takšen že bil, ne bi bilo to posledica ne-kakšne imaginarne uspešnosti CZ temveč dejstva, da se pri nas drugače in tudi bolj skromno dela. Ljudjč podobnih panog po svetu seveda zaslužijo (prejemajo OD ali mezde!!) mnogo več, tudi do ko-ličnika 10x, s tem pa seveda več in bolje delajo (nis-mo je J. Koreja ne Japonska). Na drugi strani izvoz našega avtomobila tja ni uspeh, temveč NUJA pro-dati cim več, pa čeprav za,>>sitan novac«. Smo že takd dalec, da smo tam. (Živel ELAN!)
V tej kratki realizaciji dvoma namerno izpuš-čam nekaj preteklih nedorečenosti CZ. Čeprav ne mislim dajati partikularnih definicij v stilu nekate-
rih bolj vplivnih, se bom dotaknil kompleksne pre-teklosti Zavoda CZ v Kragujevcu. Pri tem se izogi-bam determinanti o vojaškem momentu proizvod-nje, estetskem učinku in racionalnosti produkta. Izražen tržni monopol doseže tudi transformacije in odgoditev zveznih zakonov. Ena od posledic takšnih zlorab je tudi zanemaritev eestnoprometne varnosti in preventive. Kot primer lahko iz pretek-losti navedem zadevo varnostno »naslonjalo«. Od-log tega zakona o uvedbi obveznega vgrajevanja na-slonjal v jugoslovanske avtomobile kaže v smer, da se zmanjša varnost v avtomobilih na račun profita. »Uspešni« rezultati znanosti se torej kažejo tudi tu.
Ne dvomim sicer o zavijanju vijakov (do konca) v varnostne namene, kaže pa na monopol in po-membnost projekta YUGO, saj se bodo razpolož-ljive delovne kapacitete, porabile na Yugu, Jugoslo-vani pa se bomo vozili v manj varnih avtih. Prebu-jajoča ekološka zavest pa bo našla kamen spotike v katalizatorju za svinec, spet z razliko, da ga mi ni-mamo, ker je naš zrak najčistejši in sploh deviški. Ni dosti razlogov, da dvomimo o neoporečnosti in diferencijaciji med jugom in YUG0M.
Intuitivni sum, izražen kot vodilo tega članka, resonira dvom o dejanski uspešnosti tega našega dobro(zlo)glasnega avtomobila. To pisanje bo ime-lo različen odmev in bo morda sprožilo polemike o resnosti našega dela. Vendar poudarjam, da spletkarijo okrog tega, da delavec pri nas ne dela dovolj, prav tisti, ki bi morali animirati k boljšemu delu. Animacija pa žal ni samo govorjenje o NE-CEM imaginarnem, temveč hkraten pristop pro-blemu na več področjih. Čas bo »presodil« pravil-nost in vprašljivost mojih trditev, da je Yugo pri-mer nerazčiščenih pojmov in refleksija stanja v ju-goslovanskem gospodarstvu. Čast izjemam!
V primeru uveljavitve na ponovno porajajočem konjunkturnem trgu in odpravi nedoslednosti lah-ko dosežemo nekaj majhnih izboljšav likvidnosti naše države. Če pa manipulacije z kupcem juga v Jugoslaviji nadaljujejo svojo pot, ne bo učinka dela oz. realizacije prizadevanj vseh nas. Skratka, no-čem momenta, v katerem bom opazil, da je Yugo, čeprav naš, samo njihov!
Mladen Peteretič-Gido
Exploited - kalimero
punk
Že 4 leta bolj ali manj resni punkerji nosijo ma-Ijice z napisom Exploited in sliko možica z nena-1 vadno mohikansko frizuro. Bend, ki je po celem svetu razkričal, da »Punk ni crknu!«, je s svojim pbiskom počastil tudi Ljubljano. Dom svobode, [zadnji rezervat drugačne mladinske kulture, je svoj odeij odstopil bendu, ki bi morda bolj sodil v vele-blagovnico. Res je, da se Wattie in kompanija ne I obnašajo ravno lepo, vendar za lastnika dobro ute-Ičene trgovine to ne bi mogel biti problem. Pfed-Ivsem so Exploited težko pokvarljivo blago. Njiho-I va besedila so kompilacija starih hit tem punka. Na enem koncertu razkrinkajo vse institucije, ki so mladini kadar koli grenile življenje: obtožujejo voj-sko, razkrinkajo ministrsko predsednico, kraljico, prekolnejo ZDA, policijo... Potem ko razsujejo »Hudobne«, povedo, kaj je tisto »Dobro«: vera v lanarhijo, kaos in punk. Stare, prežvečene teme ok-Irasijo z efektno muziko, udarnimi refreni in uspeh Itežko izostane.
Rotten je svoj čas rohnel: »Ne vem, kva hočem, | ampak vem, kako to dobit!« Exploited se obnašajo' precej drugače. Izgleda, kot da vedo, kaj hočejo | (kaos, anarhijo, razsut hudobne...), le da ne vedo, kako naj to naredijo. In kerjim ni jasno, kako bi to naredili, naredijo iz anarhije mit, iz punka pa bo-žanstvo, ki ne more umreti. Geslo »Verjamem v anarhijo!« bi lahko enostavno zamenjali z »Verja-mem v odrešenika, socializem, vodjo, lepšo pri-hodnost...« Če so pionirji ljubljanskega hardcora Stres DA svoje početje imenovali »Boj za ... nič«, Izkoriščani ponujajo utopične recepte, ki pa se ob-nesejo predvsem finančno.
Publika (polna dvorana, najbrž so prišli zaradi I »firbca«) je cirkusantsko početje (npr. opletanje z verigo, in ker ni bilo navdušenja, jo je pevec Wattie predal asistentki, ki je skrbela za rekvizite) hitro razkrinkala. Del publike je na oder začel metati drobiž in bankovce za dva jurja, nekateri pa so vpili »Fuck the Exploited«. »Eksploatirani« so zmerja-nje vzeli zares in zmerjali nazaj: »Aids! Aids!«
Skratka, kalimerovska »Tq je krivica, zares« poza v Ljubljani ni vžgala. Najbrž nihče ni verjel, I da so nastopajoči res izkoriščani. Na odru sicer res lahko igrajo zatirane, za hrbtom pa se nam režijo in tlačijo žepe z denarjem. Exploited že dolgo niso več kakšen underground bend, ampak manjša fir-ma, ki prodaja bes prejšnjih generacij punka, bes, ki je včasih nekaj pomenil, Exploited pa so ta bes sprefnenili v prijazne popevke in mit.
Ali Žerdin
Pesmi sprave
Vsak se zabava na kolikor toliko sebi lasten na-čin. Bono (U2) pravi: »Petje pesmi me spravi v I jezo.<<
Nič veČ o razfukavanju. Nič več ciničnega spra-ševanja »Kaj nardit?« Pesmi sprave?
Pesmi sprave, morda še najbližje Dolgcajtu. (Bili so otroci tistih let, ko so peli o resnici, ftiku in planincih. Zdaj so otroci drugih let, ko pojejo o fuku in rocku.)
Sprava z zabavo. Saj gre samo za rock'n'rol. Laž resnica zdaj več ni. Vzgoja srca je na neki način do-vršena. Privoščimo si konstrukcijo. Če bi podobno igral drugi VIS, bi se mu verjetno marsikaj zame-rilo - kitarski izleti itd. Spoštovanje?
V velikem finalu, ko je pol arene na nogah in druga polovica zdolgočasena zbeži, Čehi pač radi zbežijo, poletijo, se skrijejo v nebo. Prosto si izmisli i dialektiko povezave giasbe in verzov. Čehi letijo v I nebo. Kdor se je spravil z Rdečim albumom, bi se moral tudi s Pesmimi sprave. Pa brez patosa. Saj je le punkVroll. In zagotovo ni švindl. Pankrti.      '
Andrej F. Novak
Časopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani
I. izdaja UK ZSMS, Ljubljana. UREDNIŠTVO: Sašp Danev (v.d. gl. urednika), Andrej Klernenc (v.d.odg. urednika), Igor Lukšič, Robert Botteri, Jasmin Držanič. STALNI SODELAVCI: Gligor Atanasovski, Mare Galperlin, Igor Omahen, Stanislav Vidovič, Dušan Gerlica, Samo Škrbec, Mladen Petretič-Gido, Alojz Krivograd. OBLIKO-VANJE IN TEHNICNA UREDITEV: Maruša Zorec, Boštjan Kenda-Botas. Tajnica: Andrej-ka Prijon. Lektoriranje: Samo Koler. Naslov ured-ništva: Kersnikova 4, Ljubljana, telefon: 319-496. Izdajateljski svet: Ludvik Horvat (predsednik), An-drej Lukšič, Zoran Kariž, Aleš Kardelj, Bojan Kle-novšek, Robert Škrlj, Primož Hainz, Matjaž Jevni-šek, Igor Lukšič, Robert Botteri, Jasmin Držanič. Tisk: Tiskarna Ljudska pravica, Priprava BEP Dnevnik. Naklada 5000 izvodov, cena številke: 45 din. Oproščeno temeljnega davka za pro-met po sklepu št. 421 -170 z dne 22. januarja 1973. Jaftii sestanki uredništva so ob torkfli ob 18. uri. Uradne ure: vsak delavnik od 12. do 14. ure.