Sodobni teoretični pristopi (na področju didaktike) k politični kulturi v Zahodni Nemčiji
ALOJZIJA ZIDAN
1. O AKTUALNOSTI TEMATIKE
Trdimo lahko, da je oblikovanje različnih teoretičnih pristopov k politični kulturi zelo aktualno (tudi) v zahodnomenškem družbenem prostoru. Tako raznotera teoretična gledišča v tem prostoru razmišljajo o pojmovni določitvi politične kulture, o njeni zgodovinski genezi, njenem bistvu, njenih vsebinah, njenih nosilcih in tudi o proccsih njenega didaktičnega artikuliranja. V tem družbenem kontekstu so tudi zelo navzoče diskusije o medsebojnem razmerju tako imenovane "politične vzgoje" in politične znanosti, "politične vzgoje" in zgodovine ter nenazadnje "politične vzgoje" in ostalih znanstvenih področij. Prisotna so tudi razmišljanja o pojavljajočih se konfliktih na področju politične vzgoje. Možno se je srečati s številnimi viri, ki obravnavajo problematiko politične socializacije. In to problematiko politične socializacije, ki se pojavlja tako na teoretični ravni kot na praktični. Tako tovrstni viri obravnavajo vprašanja subjekta in političnega sistema, politične psihologije, politike v ogledalu družbenih znanosti, politične socializacije in nacionalne identitete, poteka procesa političnega učenja tako pri otrocih kot pri mladostnikih, čustvene, družbene vzgoje v vrtcih, moralnosti in oblikovanja politične zavesti, vloge politične socializacije med pedagoško antropologijo in politično sistemsko teorijo. In še bi lahko naštevali. Se predvsem so v okviru tovrstnih virov zanimiva razmišljanja, ki se bavijo s preučevanjem problema, koncipiranega v obliki dilemne alternative: Ali politična socializacija ali moralna vzgoja?1 Da je problematika (politične) socializacije v Zahodni Nemčiji vse bolj živo prisotna, nam tudi potrjuje razmišljanje: "Pedagogika v svetu ne sodi med temeljne discipline, ki se ukvarjajo s problemi socializacije, čeprav je res, da se tudi v svetu (npr. v Zahodni Evropi, posebej pa v Zahodni Nemčiji) pedagoško orientirani pristopi v proučevanju socializacijskega procesa vedno bolj množijo."2
Torej, ponovno lahko poudarimo, da so tudi v Zahodni Nemčiji živo prisotna razmišljanja o socializaciji. Oziroma, bolje rečeno, o politični socializaciji. Le-to zanima
1 Glej o tem še zlasti v: Schmitt, Gisela: Politische Socialisation oder moralische Krziehung? In: Politischcs und soziales Lemen im Grundschulalter, Bundeszentrale fUr politische Bildung. Bonn, 1978.
Godina - Vuk Vesna, Težave s socializacijo (v novejii jugoslovanski družboslovni literaturi), Anthropoc, Ljubljana, Id. 1988, ilev. 1,2, 3, str. 121.
sledeče: "Oblikovanje posameznika v socialnem okolju, njegovo vključevanje v to okolje, prevzemanje določenih vrednot in norm vedenja, kakor tudi sistematično delovanje družbe na posameznika imenujemo proces socializacije. To je proces interakcije, v katerem se posameznik socializira in je socializiran, proces oblikovanja človeka kot družbenega bitja v konkretnem družbenem okolju oziroma, glede na vsebino politične kulture, proces v okviru katerega postanejo ideje vladajočega razreda vladajoče ideje v družbi" (Marx)".
Naša spoznanja pa moramo še doreči. In sicer: (tudi) v zahodnonemškem prostoru v sodobnih teoretičnih pristopih k politični kulturi potekajo razmišljanja ne le o politični kulturi kot osamljenem (izoliranem) družbenem pojavu, temveč tudi o njegovi (neločljivi) povezanosti s pojavom, imenovanim politična socializacija. Kako naj sprejema posameznik v procesu politične socializacije politično kulturo? Kako naj v procesu polilične socializacije vgrajuje politično kulturo v strukturo svoje osebnosti? Kako naj ponotranja v strukturo svoje osebnosti politične vrednote, vzorce in norme političnega obnašanja? Kako naj opredeljuje svoja stališča do politike in političnega? Kako naj si pridobiva (razširja) svojo politično izobrazbo? Kakšen pomen lahko (naj) ima politična kultura za politični sistem? Kako naj politični sistem inicira, organizira in poizkuša sprevesti (oživeti) odgovarjajoči, želeni proces politične socializacije?
2. SODOBNI TEORETIČNI PRISTOPI (NA PODROČJU DIDAKTIKE) K POLITIČNI KULTURI V ZAHODNI NEMČIJI
Preidimo torej k naši razpravi. To jc, k ogledu nekaterih pojavljajočih se sodobnih teoretičnih pristopov k politični kulturi v zahodnonemškem družbenem prostoru, pojavljajočih se predvsem na didaktičnem področju. Ali, denimo tudi: ogledali si bomo, kako gledišča nekaterih smeri sodobne didaktike v zahodnonemškem prostoru (tudi) motrijo proces učenčeve politične socializacijo, v katerem si le-ta lahko pridobiva informativne vsebine, stališča, vrednote. Skratka, politično kulturo kot pomembno sestavno prvino svoje obče kulture.
Ogled konkretnejših smeri sodobne didaktike v Zahodni Nemčiji oziroma n jihovega prispevka k uresničevanju procesa učenčeve politične socializacije kot procesa pridobivanja njegove politične kulture nam kaže, da jih lahko predstavimo kot: oblikovalno-izobraževalno teoretično didaktiko; učno-teoretično didaktiko; kibernetično didaktiko; strukturno-teoretično didaktiko.5
3	Šiber Ivan, Politična kultura in politična socializacija. Politološke teme (študijsko gradivo), Maricsisitčni ccntcr IJniver/.e Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana, 1987, str. 249.
4	Na tem mestu je nujno opozorili, da je pojav, imenovan politična kultura, sploh neločljivo povezan tudi s pojavi, imenovanimi politična socializacija, politična participacija, politična orientacija. Povezava med temi pojavi je izrazilo dialektična, čeprav dialekličnosli ne gre absolulizirati v smislu neke idealno obstoječe vzročnosti oziroma posledičnosli. "Stvarnost dokazuje, da obstajajo številna odstopanja od njihove pričakovane medsebojne odvisnosti." (Povzeto po: Kržišnik Hukič Vera, Interesi i polilička kultura, Magistaniki rad, FSPN, Ljubljana, 1980, str. 114.) Ker bi se z osvetljevanjem pojavov, imenovanih politična kultura, politična socializacija, politična participacija, politična orientacija, preveč oddaljili od tematike, ki jo želimo v pričujočem prispevku osvetliti, glej obširneje o tem v: Kržišnik Bukič Vera, Interesi i polilička kultura, Magistarski rad, FSPN, Ljubljana, 1980.
^ Glej o teh smereh v vini: Dr. Strmčnik France, Znanstveni predmet in smeri sodobne didaktike, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1987, štev. 5-6.
Oblikovalno-izobražcvalno teoretično didaktiko, kakorkoli nosi ime "teoretična" didaktika, predvsem zanima praktični vidik izobraževanja. Najbolj znan zagovornik njenih gledišč je Klafki Wolfgang6
Ta didaktika svoje temeljno gledišče izreka v obliki imperativa: pri (v) izvajanju pedagoškega procesa je potrebno uresničevati pedagoško odgovornost. Le-ta pa mora presegali konkurenčnost države, cerkve, strank in drugih pri uresničevanju njihove politične ter idejne vzgojne funkcije. Opravilo razvijanja učenčeve politične kulture torej ta didaktika bolj prepušča državi, strankam.
Učno-teoretična didaktika opozarja izvajalca pedagoškega procesa na to, da naj gradi in uresničuje svoja didaktična ravnanja čim bolj razumsko, čim bolj premišljeno. Toda, to (pa) pomeni, da mora v njih prihajati do izraza učiteljeva kritičnost, zavestnost. In, kar je najpomembneje: osvobojenost od slehernih ideoloških predpostavk pouka. Naloga učitelja je, da se pri izvajanju pedagoškega procesa, pri uresničevanju njegovih ciljev, pri svojem vsebinskem posredovanju osvobodi ideološkosti. Še več. Osvoboditi se mora ne le ideologije, temveč tudi vpetosti pred dogmam, slehernih predsodkov, slepih tradicionalizmov. Ta sodobni didaktični pristop je torej zagovornik popolne učiteljeve svobode, indiferentnosti na vrednostnem področju. Oziroma, ta sodobni didaktični pristop "prezre dejstvo, da se vsaka znanost - tako humanistična, družbena kot naravoslovna - prakticira v socialno-kulturnem kontekstu, v katerem veljajo določeni vrednostni standardi in sistemi norm. Ti vplivajo na znanstvenika pri izboru problemov, pri izboru metodičnih standardov, pogosto celo pri izboru pojmovnega instrumentarija, s katerim se loteva kakega problema."
Učitelja, oblikovalca ter razvijalca učenčeve politične kulture postavlja v vlogo asketskega, povsem svobodnega iskalca in prcnašalca resnice. Iskanje resnice učitelja je koncipirano kot njegovo povsem privatno dejanje, ravnanje. Ali, denimo: učiteljeva vrednotenja povsem subjektivne narave dobivajo pri izvajanju pedagoškega (politično socializacijskcga) procesa značaj povsem objektivnih dejstev. Prav vse obstoječe vrednostne norme so sicer lahko stalni predmet učiteljeve kritike, so sicer stalno izpostavljene učiteljevi zavesti, njegovemu zavestnemu odnosu. Toda, kako jih bo le-ta ocenil, kakšen (povsem subjektivni) pomen jim bo pripisal, to je prepuščeno njegovim povsem konkretnim odločitvam.
Berlinska didaktika je torej na vrednostnem področju zagovornica popolne svobode. Oziroma, denimo: kakorkoli pušča ta didaktika učitelju, oblikovalcu in razvijalcu učenčeve politične kulture popolnoma svoboden pristop pri njegovi "beri" vrednot, vendarle postavlja zahtevo, da je potrebno v pedagoškem (politično socializacijskem) procesu uresničevati dve temeljni vrednoti. In sicer: vrednoto, imenovano emancipacija, ter vrednoto, imenovano kooperacija. Prav ti vrednoti sta (morata biti) tvorec osnovnega didaktičnega odnosa. Oziroma, prav ti vrednoti sta pomembni graditeljici učenčeve politične kulture. Vzlic tega jima je potrebno v pedagoškem (politično socializacijskem) procesu dati največji odmerek. Oziroma, prav ti vrednoti morata imeti v pedagoškem (politično socializacijskem) procesu na oblikovanje učenčeve osebnosti kar največji
6 Glej zlasti tudi njegovi publikaciji: Klafki Wolfgang. Die Pidagogik Theodor Lilts, Eine kritisehe Vergcgenwartigung,
Scriptor - Verlag, Konigstcin, 1982; Klafki Wolfgang, Zum VerhSltnis von Didaktik und Methodik, Zeitschriit ftlr Padagogik, Beltz, Weinheim, Basel, 1976/1.
Kurt Šalamun, Pripombe k idcologizaciji, k vrednostni nevtralnosti in k vrednostnemu nanašanju humanističnih in družbenih znanosti, Anthropos, Ljubljana, let. 1987, Stcv. 5-6, str. 90.
vpliv. Učcncc pa mora v pedagoškem (politično socializacijskcm) procesu oblikovali svojo osebnost kot "partner dialoga", kol enakopravni diskutant. Pa tudi kot "subjekt lastne biograf ije".
Kritični pristop do didaktične smeri, katere zahtevana gledišča smo predstavili, seveda poraja vprašanja: Ali je res mogoče, da je pedagoški proces lahko učinkovit pri posredovanju svojih vsebin, pri uresničevanju svojih ciljev, če (ko) pa, četudi na didaktično najbolj premišljen način, dopušča "cvetenje" vseh vrednot? Ali je res povsem nepomembno, s kakšnimi (katerimi) vrednotami učitelj pri izvajanju svojega pedagoškega procesa, ki nedvomno predstavlja (mora predstavljati) tudi enega izmeti pomembnih procesov razvijanja učenčeve demokratične politične kulture, oblikuje učenčevo osebnost? Ali je res povsem nepomembno, katere vrednote (kot spone, kot posrednice med potrebami in interesi) učencu oblikujejo njegovo osebnostno strukturo? Berlinska didaktika zanemarja dejstvo, da mora prav učitelj, praktik "s posredovanjem informacij (vzgojno-izobraževalnih vsebin) učenčevi osebnosti pri le-tcj oblikovati pomembne (tako individualne kot socialne) vrednote kot pomembne temelje za njeno oblikovanje (tako individualnih kot socialnih) stališč. Oziroma, učitelj mora, kot smo že opozorili, pri oblikovanju vrednot učenčeve osebnosti pri le-tcj /.lasti opravljali dvojno nalogo:
a)	po eni strani mora učenčevo osebnost seznanjati s temeljnimi (individualnimi in socialnimi) vrednotami;
b)	po drugi strani pa mora na temelju takšnega seznan janja učenčevo osebnost tudi usposobljati za to, da se bo lc-ta sama pojavljala v funkciji nadaljnjega samostojnega razvijalca in uresničevalca progresivnih (tako njenih osebnih, individualnih, kot socialnih) vrednot."
Navedli smo že, da v Zahodni Nemčiji tudi obstaja didaktična smer, ki jo lahko poimenujemo /. atributom kibernetična. Oziroma, didaktika je v zahodnonemškem družbenem prostoru tudi deležna kibernetičnega pojasnjevanja.
Glavna zagovornika stališč kibernetične didaktike sta Frank H. ter F. v. Cube.
Kibernetična didaktika temelji na upoštevanju principov kibernetike, na njenih spoznanjih o vodenju ter reguliranju različnih sistemov.
Kibernetična didaktika tudi vzgojno-izobražcvalni proces uvršča v družbeni sistem. Sodi, da ga je mogoče voditi. Učitelj je sistem, ki vodi, učcncc sistem, ki je voden. "V rabi je kibernetična terminologija: ne govori se o učitelju in učencu, marveč o predajniku
* Wftrterbuch der PSdagogik, Herder Freiburg, Basel, Wicn, 1977,str. 196.
^ Dr. Židan Alojzija, O učenčevem vrednosLnem in staližčnem oblikovanju v pedagoškem procesu, Anlhropos, T.jubljana, let. 1989, Štev. 1-2, str. 87,88.
10	Znane so zlasti publikacije Fclisa von Cubcja: Fxlremismus und Fxodus Konsequenz.cn fur die polilischc Bildung, Frgiinzungen zu den Ausfuhrungen von L. v. Balluscck, Zum Hxodus Jugcndlichcr, B. 30/79. In: Aus Politik und Zcitgeschichle, 30, 1980, (iewonnencs Terrain wird sofort abgcslcckl, Die Verrechtlichung in dcr Bundesrepublik Deutschland als Folge polilischer Polarisiening, In: Matcrialien zur Poliuschcn Bildung, 7, 1979; Bildungsarbeil zwischcn Politik und Wissenschaft, In: Bildungsarbcit in Untcmehmcn, BASF - Symposium vom 6. 4. 1978 in I.udwigshafcn, Vcrlag Wissenchaft und Politik, Kiiln; 1978, Kybcmctische Grundlagen des Lcmcns und I^ehrcns, E. Klett Verlag, Stulgart, 1965.
11	Ker sc na tem mestu ne bomo ukvarjali s prikazom principov kibernetike, z njenimi spoznanji, glej o vlogi kibcmelike v: Georg Klaus, Kybemetik und Gcsscllschaft, VEB, Deutscher Verlag dcr Wissenschaften. Berlin, 1964; Meyer G., Kybemetik und Untcrrichlsprozcss, Volks und Wissen, Berlin, 1966; Dr. Mirko Mirkovič, Prilaz kibcmelici, Savremena administracija, Beograd, 1972; Pavlovič Tcplov Lev, Oris kibernetike, DZS, Ljubljana, 1966; Ferenc Šoli, Uvod v kibcrnctiko, Radnički univerzilet, Radivoj Čcmapov, Novi Sad, 1973.
in sprejemniku, o poučcvalnem in učnem sistemu, za učne vsebine je v rabi pojem informacije, namesto izobraževanja pa reguliranje ravnanja, itd.."
Ko razpravljamo o obstoječem kibernetičnem pojasnjevanju didaktike v zahodnonemškem družbenem prostoru, moramo povedati, da je le-to za učenčevo osvajanje demokratične politične kulture dokaj nerelevantno. Le-to namreč v žarišče svoje pozornosti pral vsem postavlja učno organizacijo, ne pa tudi druge pomembne nastopajoče sestavine pedagoškega procesa. In sicer: učne cilje, učence, učne vsebine. Še več. Teh sestavin kibernetična didaktika ne uvršča v svoje delovno področje, pač pa zanje sodi, da so stvar politike (predmetne znanosti in psihologije).
Sodili smo že, da je tako opredeljena vloga didaktike za učenčevo pridobivanje (demokratične) politične kulture dokaj nerclevantna. Oziroma, kaj malo relevantna, saj prvenstveno svojo pozornost osredinja k organizacijskim momentom, k organizacijskim glediščem. Trdimo, da imajo tehnike posredovanja v procesu učenčeve politične socializacije kot procesu pridobivanja njegove politične kulture lahko sicer zelo pomembno funkcijo. Toda, pomembno tudi je: kakšne (katere) informacije sprejema učenec, kakšna je njegova subjektivna vloga v zapletenem kompleksnem procesu informacijskega sprejemanja? Ali je učenec subjekt lastnega vodenja in spreminjanja? Kako si učenec vrednostno artikulira svojo osebnost itd.? Vse to so vprašanja, ki pa jih kibernetična didaktika preprosto pušča ob strani. Oziroma, potiska v območje politike. Pri zahodnonemški kibernetični didaktiki je torej prisotno ostro ločevanje (razmejevanje) med didaktiko in politiko, politično znanostjo. Ne pa ustvarjalno prepletanje in dograjevanje njunih funkcij. Oziroma, trdimo lahko, da zahodnonemška kibernetična didaktika ne predstavlja interdisciplinarne vede. Interdisciplinarne v smislu bogatitve njenih spoznanj tudi s spoznanji politike, politične znanosti. Kibernetična didaktika torej pušča ob strani vprašanja uresničevanja vzgojnih funkcij pouka.
Enostranosti kibernetične didaktike dr. France Strmčnik ocenjuje takole: "V teh poskusih se premalo upoštevajo posebnosti vzgojno-izobraževalnega področja, zlasti učenca, ki ni le objekt, temveč prav toliko tudi subjekt lastnega vodenja in spreminjanja. V oči padejo nasprotja med smotri ljudskega učenja in kibcrncličnimi učnimi potmi, se pravi, med zahtevami po razvijanju višjih, samostojnih miselnih aktivnosti učencev in strogo vodenim učenjem, med posplošenimi, sintetičnim mišljenjem in partikularnimi in analitičnimi učnimi postopki, med ustvarjalnostjo mišljenja in avtomatiziranim učenjem. Ni tako preprosto odgovoriti na vprašanje, do kod je moč abstrahirati vsebinsko in vrednostno učno konkretnost in jo zrcducirati na simbole, formule in modele, da se ne bi spremenili v formalistično znanje brez pravega razumevanja, v izobrazbene klišeje, brez vsebinskega in vrednostnega ozadja."
12	Dr. Slrmčnik Franco, Znaasivcni predmet in smeri sodobne didaklike. Sodobna pedagogika, Ljubljana, lcl. 1987, štev. 5-6. sir. 238.
13	Tako najbolj izra/.ili zagovornik njenih stališča Cube von Felix sodi, da je vloga kibemetične didaktike le omejena na učno organizacijo, katera obsega učno načrtovanje in učno vodenje, ne pa tudi raznoterih drugih sestavin pouka
14	O pomenu človekovega subjektivnega videnja v procesu polilične socializacije, o subjektivnem pojasnjevanju politike, političnega, o pomenu človekove občutljivosti za politično, družbeno območje glej v: Bukič Kržišnik Vera, Interesi i polilička kultura, Magislarski rad, FSNP, Ljubljani, let. 1980, str. 95.
15	V tem kontekstu jc smotrno opozoriti, da pa je prisotnost teh vprašanj mogoče zaznati v vzhodno-nemški didaktiki. V tem družbenem prostoru se namreč vse bolj uveljavlja spoznanje, da jc neba razumeli vlogo didaktike širše In to vzlic novo pojavljajočih se problemov na področju vzgoje in izobraževanja. Kot jc, na primer, problem: rast informacijskih virov in možnost njihovega vključevanja v pouk.
16	Dr. Slrmčnik France, Znanstveni predmet in smeri sodobne didaktike, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1987, štev. 5-6, str. 242.
Ncrclcvanca oziroma dokaj majhna rclcvanca zahodnoncmške kibcrnctičnc didaktike za razvijanje učenčeve (demokratične) politične kulture je torej, če ponovno opozorimo, prav v njenem abstrahiranju vsebinskih elementov, vrednostnih elementov. Oziroma, v njihovem potiskanju v območje politike, politične znanosti.
Vzlic opozorilom na mnoge enostranosti didaktične smeri, ki smo jo pravkar predstavili, se v nadaljevanju nekoliko zadržimo še na prikazu nekaterih problemov, katerim pa ta didaktična smer na svojem raziskovalnem območju posveča večjo pozornost. Problemov, za katere sodimo, da so za razvijanje učenčeve (demokratične) politične kulture pomembni. Spričo tega je o njih vredno (nujno) razmišljati.
V sklop takšnih problemov moramo vsekakor uvrstiti probleme optimalne predstavitve, optimalnega prenosa tistih informacij, ki predstavljajo učeči osebi minimalne subjektivne informacije. To pomeni, da so učeči osebi resnično nepoznane.
Kibernetična didaktika tudi pomembno opozarja, da je lahko vsaka informacija kot temeljna prvina politične kulture predstavljena na različne načine. Različna predstavitev informacije je mogoča tako v vsebinskem kot v metodičnem smislu.
Nadalje se pri njej srečujemo z opozorilom. Razumevanje informacij, za katere se sodi, da so objektivnega značaja, je vedno pod močnimi subjektivnimi sprejemnikovimi vplivi.
Nujno je še omeniti ukvarjanje kibcrnctičnc didaktike s problemi, kako učečo se osebo čim bolje osamosvojiti, navaditi na samostojno informacijsko sprejemanje. Oziroma, kako zmanjševati (presegati) vlogo učitelja kot informacijskega oddajnika, kako narediti njegovo vlogo odvečno (redundantno)?
Povedali smo že, da so vsi ti nanizani problemi zelo pomembni, ko (če) razmišljamo, kako pri učencu v procesu njegove politične socializacije kar najbolj učinkovito razvijati (demokratično) politično kulturo. Pomembnost teh problemov se še povečuje s prehodom v "informacijsko družbo".17 Še povečala pa se bo tudi z dejanskim vstopom v to družbo.Tcdaj se bodo namreč tudi v našem družbenem prostoru še bolj, kot so se že, izostrila mnoga vprašanja. Vprašanja, ki jih lahko izrečemo takole: kako človeku kot multimedijskemu informacijskemu sprejemniku kar najbolj učinkovito posredovati resnično mu neznano politično informacijo? Kako mu le-to predstaviti v vsebinskem in metodičnem pogledu? Kako človeka usposobiti za povsem samostojno (avtonomno) sprejemanje političnih vsebin? Kako človeka usposobiti (motivirati) za povsem samostojno poglabljanje in razširjanje svoje politične izobrazbe? Kako človeku pri njegovem sprejemanju političnih informacij, za katere se sodi, da so objektivne, razvijati njegove sposobnosti subjektivnega videnja, njegovo občutljivost za politično, družbeno območje? Vse to so vprašanja, ki jih tako na svetovni, kot tudi na naši družbeni ravni odpirajo sodobni procesi, kot so: eksplozija informacij, intenziven razvoj informacijske in telekomunikacijske tehnologije itd.. Vse to so vprašanja, o katerih mora (bo morala) aktivneje razmišljati tudi naša politološka oziroma sploh družboslovna misel.
Pri razmišljanju o teh vprašanjih, ki jih postavlja v ospredje zahodnonemška kibernetična didaktika in, ki so sicer do neke mere relevantna za naš družbeni prostor, pa seveda nikakor ni dopustno izključevanje vsebinske in vrednostne konkretnosti. Prav za
17
Z obravnavo različnih, temeljnih teoretičnih pristopov do informacijske družbe se je mogoče izčrpneje seznaniti v: Popovič Mirko, Teoretična sociologija: nekateri socioloiki vidiki prehoda v "informacijsko družbo" (pismeni prispevek), Ljubljana, 23. 9.1987.
ti namreč lahko rečemo, da imata v našem družbenem prostoru še kako pomembno vlogo. Še kako pomembno vlogo, saj jc potrebna vzgoja našega človeka za demokratično politično kulturo. "Postulira se takšen tip politične kulture, ki postavlja v središče človeka, poudarjajoč človekovo moč, ponos in dostojanstvo nad sistemom političnih institucij ter nad območjem ozkogrudne privatnosti. S konceptom socialistične demokracije in samoopredelitve narodov presega samoupravna politična kultura buržoazni horizont. To pomeni, da pokora vanju in verovanju v osveščene avtoritete zopcrstavlja svobodno politično in družbeno aktiviteto 'osvobojenega človeka'."
Vzgoja našega človeka (v današnjem obdobju nastopajoče nove političnosti) za samoupravno, demokratično politično kulturo postavlja zahtevo po tem, da se tudi upošteva vsebinski element, vsebinska vrednostna konkretnost. In ne le didaktična (organizacijska) pot njenega uresničevanja. Prav vsebina jc namreč tista, s pomočjo katere jc mogoče vplivati na najpomembnejšo komponento človekove politične kulture, to je na njegovo zavest. "Njegova zavest jc lahko kritična (revolucionarna) in nekritična (adaptivna)."19
Opozorili smo že, da odpirajo procesi informatizacije nekatera pomembna vprašanja, ki jim je (bo) potrebno (v bodoče) namestiti večjo pozornost. In to vzlic temu, da prodirajo ti procesi tudi v našo družbo. In to ne glede na to, kakšna jc stopnja našega aktivnega, hotenega vključevanja vanje. Ti prodirajoči procesi informatizacije v družbi slej ko preje dobivajo svoj odsev tudi na vzgojno-izobraževalnem področju kot enem izmed pomembnih področij razvoja človekove (učenčeve) politične kulture.20
Tudi tu prihaja do pojava problema, ki se ga, kot smo že opozorili, zelo dobro zaveda vzhodnonemška didaktika. Do problema namreč, ki ga lahko koncipiramo kol: kako izredno hitro kopičenje novih informacijskih virov vključevati v pouk? Ali, denimo: koliko so razvite sposobnosti vzgojno-izobražcvalncga sistema, da se učinkovito odziva procesom informatizacije?
Ko govorimo o pomembnosti kibernetičnega vodenja pedagoškega procesa (ki ima nedvomno na področju didaktike svojo težo), pa moramo vendarle opozoriti na razmislek, ki se nam pojavlja ob obravnavi tematike. Pojavlja se namreč vprašanje: Ali (in koliko) je takšno vodenje pedagoškega procesa najbolj ustrezno za učenčevo pridobivanje (demokratične) politične kulture? Politične kulture kot izredno kompleksnega, slojevitega pojava, tvorjenega iz več sestavin: "Mnogi avtorji, in z njimi se strinja tudi pisec tega dela, sodijo, da je politična kultura zelo kompleksen ter slojevit pojem, ki ima svojo objektivno in subjektivno stran, četudi njuna razmejitvena linija ni vedno natančna."22
Sodimo, da so tako objektivne kot subjektivne sestavine politične kulture izrazito zapletenega karakterja. Vzlic temu jih ni (najbolj) ustrezno vkleščili, utesnjevati v kibernetične kalupe. Takšno delo je morebiti le delno uporabljivo pri osvajanju tistih sestavin politične kulture, ki so reproduktivne. Sestavin, ki predstavljajo neobhodni pogoj za sprejemanje (razumevanje) produktivnih sestavin. Se pravi, da jc mogoče poti
18
Dr. Podunavac Milan, Politička kultura i politički odnosi, Radnička štampa, Beograd, 1982, str. 217.
19 Bukič Kržišnik Vera, Interesi i politička kultura. Magistarski rad, FSNP, Ljubljana, 1980, str. 98.
Glej o tematiki, koncipirani kot vloga izobraževanja za prehod v informacijsko družbo v vini: Rajkovič V., Kušče - Zupan S.: Izobraževanje za prehod v informacijsko družbo, Anthropos, Ljubljana, let. 1983, štev. 5-6, str. 274-286.
Pojava "eksplozije" informacij se jc tudi lotila posebna disciplina, imenovana "scientometrija", ki se ukvarja s problemi rasti, strukture in organizacije znanosti.
22 Pantič Dragomir, Politička kultura i članstvo SKJ, Marksistička misao, Beograd, let. 1987, štev. 5-6, str. 189.
do razumevanja njihovih bistev, pravil, zakonitosti omejiti ter jih enotno pojasniti (pojasnjevati). Nikakor pa ni takšno delo uporabljivo pri pridobivanju produktivnih sestavin politične kulture, ki so sila zapletenega značaja. Te sestavine politične kulture so namreč lahko učinkovito osvajane (in osvojene) le tedaj, če jih spremlja človekova miselna svoboda, kritičnost, njegovo lastno presojanje, argumentiranje, (do)zorevanje njegovih stališč, itd..
Proces pridobivanja človekove politične kulture je proces, ki je zaradi nastopanja in delovanja različnih (v sebi zelo strukturiranih) dejavnikov v njem zelo težko predvidljiv. Večkrat (v praksi) obstajajo značilna odstopanja od (na teoretični ravni) pričakovane medsebojne odvisnosti njegovih dejavnikov. Proces pridobivanja človekove politične kulture, ki vsega opisanega ne omogoča, namreč vodi v nasprotja. To je v dogmati/.iranjc in indoktriniranje. Ne pa v razširanjc prostora demokratičnosti kot temeljnega, nujnega pogoja za dobro delovanje demokratične politične kulture.
Smer, koncipirana kot strukturno-teoretična didaktika, ima svoje začetne korenine v duhoslovni (Diltcy) in celostni psihologiji (leipziška šola).
Kaj je interesni predmet preučevanja strukturno-teoretične didaktike? Lc-ta predvsem raziskuje živo didaktično prakso kot človekovo možno področje pridobivanja tudi njegove politične kulture. "Danes težko govorimo o strukturno-teoretični didaktiki kot o posebni didaktični smeri. Je pa strukturno razumevanje didaktične stvarnosti vgrajeno skoraj v vse sodobnejše didaktične smeri. Te se razlikujejo le po tem, s katerim didaktičnim področjem se prvenstveno ukvarjajo."
3. SKLEPNO RAZMIŠLJANJE
Kaj je mogoče reči po obravnavi nekaterih sodobnih teoretičnih pristopov (na področju didaktike) k politični kulturi v Zahodni Nemčiji? Oziroma, kaj je mogoče povzeti po obravnavi nekaterih didaktičnih koncepcij politične vzgoje, obstoječih v zahodnonemškem družbenem prostoru?
Spoznali smo, da obstaja v zahodnonemškem družbenem prostoru mnogo temeljnih teoretičnih smeri meščanske didaktike, ki le-to različno opredeljujejo. Njeno različno opredeljevanje, različno opredeljevanje njene vloge, 1'unkcije, njenega predmeta pa ima nedvomno posledice na izvajanje državljanske (politične) in družbene vzgoje, ki je obvezna na vseh stopnjah šolanja.
Obstoječe smeri, ki smo jih predstavili, so vsaka na svojstven način zanimive.Vsaka od navedenih smeri se namreč razlikuje po tem, kam usmerja svoje raziskovalno težišče (polje), preučevanju katerih vprašanj daje večjo pozornost.
Kako živo prisotne so obstoječe didaktične koncepcije v zahodnonemškem družbenem prostoru, didaktične koncepcije zagovarjanje stališč katerih dobiva svoj
23	Glej o lem še v: Krctschmer Ingo, Di&kurs im Untcrricht, L'ntereuchung cine* Ixmprozcsscs im poliiischcn Unicnichl, in: Gcgenwamkunde, 29, 1980, H. 3; Slein Gerd: Poliukdidaklik als pranisbe/ogcne Theorie, Burg - Vcrlag, Slutigart, 1981; Kochan Barbara, Rollcnspiel als Mclhode so/.ialen l-cmcns, Bin Reader Alhcnaum - Vcrlag, IConigslcin, 1981.
24	Dr. Strmčnik France, Znanstveni predmcl in smeri sodobne didaklike, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let 1987, šlev. 5-6, sir. 243.
odra/, tudi na področju izvajanja državljanske (politične) vzgoje, dokazuje obstoj številnih virov različnih avtorjev.25
Če oblikujemo kritično oceno sodobnih didaktičnih konccpcij politične vzgoje, obstoječih v zahodnonemškem družbenem prostoru, potem lahko rečemo, da so lc-te enostranc, nccclovitc. Njihova cnostranost, necelovitost se posebej izraža na področju vrednot kol pomembnem področju pridobivanja sestavin človekove politične kulture. In to vzlic temu, da se posveča (didaktičnim) vprašanjem politične vzgoje ("Polilischcn Bildung") zelo velika pozornost.
V didaktičnih koncepcijah politične vzgoje ne prihaja do (za proces pridobivanja samoupravne, demokratične politične kulture človeka še kako pomembnega) ustvarjalnega sodelovanja med didaktiko in politiko. Njuno sodelovanje jc ločeno. Naloga (kibernetične) didaktike je izvajanje učne organizacije, naloga politike pa postavljanje učnih ciljev.
Povsem na kraju lahko tudi trdimo, da bi bilo v tem družbenem prostoru zaželeno večje sodelovanje med didaktiko in metodikami, ne pa jim strogo pripisovanje njihovega hierarhičnega pomena. Proces pridobivanja človekove samoupravne, demokratične politične kulture jc namreč lahko učinkovit le tedaj, kadar ima v uvidu sočasni potek obeh vidikov, tako politične vsebine kot način njihovega prenosa.
UPORABUENI VIRI
1.	Belgrad, Jiirgcn, Didaktik des integricrtcn polilischcn Unlcrrichls, (irundlegung und Modcllc fiir cinc emanzipatorisehe politisehe Bildung in der Schulc, Bcltz - Vcrlag, Wcinhcim, 1977.
2.	Cube, von Felix, Extrcmismus und Exodus - Konsequcnzcn fur die politische Bildung, Erganzungcn zu den Ausftihrungcn von L. V. Balluscck, /um Exodus Jugcndlichcr, B. 30/79, In: Aus Politik und Zcilgcschichtc, 30,1980.
3.	Cube, von Felix, Kybcmelischc Grundlagcn des Ixmcns und Lchrcns, E. Klctl Vcrlag, Slullgart, 1965.
4.	Derbolav, Josef, Didaktischc Konzcptioncn hislorisch - politischer Bildung, In: F.ngagcmcnl, /.eitschrifl fur Erziehung und Schulc, 1983, H. 3/4.
5.	Godina Vuk, Vesna, Težave s socializacijo (v novejši jugoslovanski dnizixislovni literaturi), Anlhropos, I-jubljana, let. 1988, štev. 1, 2, 3.
6.	Krctschmcr, Ingo, Diskurs im Unterricht, Unlcrsuchung eines Ixmpro/esscs im polilischcn Untemchl, In: Gcgcnvvartskundc, 29, 1980, H. 3.
7.	Kržišnik, Bukič Vera, Interesi i politička kultura, Magistarski rad, FSPN, Ljubljana, 1980.
8.	Kurt, Šalamun, Pripombe k idcologizaciji, k vrednostni nevtralnosti in k vrednotnemu nanašanju humanističnih in družbenih znanosti, Anlhropos, Ljubljana, let. 1987, štev. 5-6.
9.	Pantič, Dragomir, Politička kultura i članstvo SKJ, Marksistička misao, Beograd, let. 1987, štev. 5-6.
10.	Podunavac, Milan, Politička kultura i politički odnosi, Radnička štampa, Beograd, 1982.
11.	Popovič, Mirko, Teoretična sociologija: nekateri sociološki vidiki prehoda v "informacijsko družbo" (pismeni prispevek), Ljubljana, 23. 9. 1987.
12.	Rajkovič V., Kuščc Zupan S., Izobraževanje za prehod v informacijsko družbo, Anlhropos, Ljubljana, let.
1983, šicv. 5-6.
13.	Stein, Gcrd, Politikdidaktik als praxisbczxjgcne 'llicoric, Burg - Vcrlag, Stullgart, 1981.
25 t
Zopet bomo tudi posredovali nekatere izmed virov, ki se (sploh v nemškem družbenem prostoru) ukvarjajo z obravnavanjem lovretne tematike. To so viri: Derbolav Josef, Didaktischc Konzcptioncn Hislorisch - poliliseher Bildung, In: F.ngagcmcnl. Zeitschrift fUr Krziehung und Schulc, 1983, N. 3/4; Arnold Rolf, Konzeplionen poliliseher Didaktik, In: Marz, Fritz /Amold, Rolf / Rcischmann, Josl: Lcmkotilrollcn im polilischcn Unterricht, Klctl - Vcrlag, Stullgart 1978; Bchrmann Giinlcr C., Die "ncucre Didaktik", Zur Kritik cines "Konslrukus", In: Politische Didaklik, 6. 1980,11. 3.
14.	Strmčnik, France, Znanstveni predmet in smeri sodobne didaktike, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1987, štev. 5-6.
15.	Šiber, Ivan, Politična kultura in politična socializacija, Politološke teme (študijsko gradivo), Marksistični center Univerze Kdvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana, 1987.
16.	Schmitl, Gisela, Politische Sozialisalion oder moralisehe Frziehung?, In: Politisches und sozialcs Lernen im Grundschulalter, Bundeszenlrale fiir politische Bildung, Bonn, 1978.
17.	Wortcrbuch der Padagogik, Herder Freiburg, Basel, Wicn, 1977.
18.	Židan, Alojzija, O učenčevem vrednostnem in stališčnem oblikovanju v pedagoškem procesu, Anthropos, Ljubljana, let. 1989, štev. 1-2.