POEZIJA
Ivan Dobnik
Nove pesmi
dih vrbe je dih vetra v megli stene ob steni brat na poti v amsterdam indijo ali tibet, srečen s svojim pisalnim čopičem dan odteka, z njim mrzla jesen nad žovneškim jezerom ti zlagaš verze, samo zlagaš globoko v tebi magma velike pesmi koprni, jezna že, neutolažljiva vetrnica bašojevega petja strmo oko njenih prstov prekriva nastaja balada
čolni čez reko vozijo nove pesnike
stara ljudstva so živa: v naših
sanjah se groza pokolov budi
pesem odzvanja in je čudež na morju
strani zvezka so obrazi peska
neukročena je med nami kača pozlačena s spominom
in tih je tvoj jezik težko razpoznaven
duhovfn zbujen k tebi prihaja
mrak razgalja kožo stanovanjskih luči
ni še prepozno za sprehod
ki bi dihanje kosti nasitil z molkom
jutra čakaš žejen
in čas se enakomerno zliva v sobe
obrobljene z mahom razpok, živosrebrne
iglice iz sanj rosijo
literatura	13
POEZIJA
že razbolele, polnage v zimskem mesecu na epikurov vrt zdaj tišji tišji v tvoje dneve brez vrnitve
v stiski bereš pesmi v noči breztežni poslušaš svoj glas v dolgem koraku dihanja je oko tvoje golo vse steze križane igrače v dnevu ki tone v drevju ostrmelem v srcu golem
na prepihu besed ki jih slana duši v dnevu brezčasno pesem gori
* * +
Postaneva panterja in v mraku
svetlobo zavrževa
Jedek je vonj krempljev
Gibek dotik stopinj z zelenim vetrom
Z ostrimi zobmi nebo uloviva
V dišečem kožuhu metulji pospijo
in pesem se strne med nama
Med nama noči in vztrajna skušnjava
Čez goščavje bredeva
Votle sence lenobe raztrgava
Divjina spi
Divjina renči
Panter lahno drsi
14	literatura