Poštnina plačana v gotovini. HUMORISTIČNI LIST Izhaja mesečno dvakrat. v Številka stane 2 D., letno 30 D. Uprava in uredništvo: Škrat, Kranj Inserati po dogovoru. Štev. 20. V Kranju, dne 13. januarja 1928. Leto I. Poglejte, gospodje, najboljšo dresuro: Ne grizejo, a zvijajo se, kakor mi piskamo! Stran 150 ,ŠKRAT" Štev. 20 BERITE! Našim cenjenim naročnikom, ki še niso poravnali naročnine, polagamo na srce, da je skrajni čas za to. Uprava ima ve¬ liko nepotrebnega dela in stroškov, ako se zavlačuje naročnina. Vsakdo mora pri- poznati, da je 30 Din letno tako malen¬ kostna svota, katero pač premore vsakdo Položnice so priložene, zato naj vzame vsakdo pero v roko in takoj napiše ti dve številki nanjo. Stori vsak svojo v dolžnost in Škrat bo svojo. Komur je položnica pomotoma priložena naj jo hrani za bodoči letnik. Muki: Šport. Pondeljek je napočil. Napotim se k prijatelju, da zvem novice. »Dobro jutro, dragi prijatelj! No, kako si preživel nedeljo?" Jaz? Sijajno! Postal sem sedaj športnik in povem ti, jaz živim zdaj samo za šport. Človek je zdrav in tako prijetno diši potem!" ,Ja, ja po jodu!" „Po jodu? No, ja, če se človek malo potolče, to se ja lahko vsakemu pripeti." „Kakšen šport pa gojiš?" Jaz? Veslanje. Včeraj sem začel, toda sijajno. Za¬ četkom tedna sem si kupil čoln. Videti bi ga moral. Zgrajen kot kaka 171etna gospodična, samo bolj trd je. Vsa ramena sem si ogulil." Ja, kaj pa imajo ramena zraven?" „No, saj moram vendar odnesti čoln v vodo, sam ne zleti tj e!" „A, torej, ti imaš čoln doma spravljen?" »Seveda. Cel teden zunaj pustiti, ni nič! Drugače se mi zgodi, kot se je mojemu prijatelju, ki zato cel teden ni spal." „Pa ti ne dela nadlego doma?" »Niti za misliti ni! Stoji za vrati, pa kadar pride obisk, se zvrne takoj vsakdo čez." »Ali to ima lahko zle posledice!" „Ne tako hude! Saj imam doma obveze za vsak slučaj Toda prej je imel čoln slabši prostor, stal je pokoncu v moji sobi. Tedaj se je vsak trenotek pre¬ vrnil !“ »No, hvala lepa!" »Tako je rekla tudi moja nevesta!" »Tvoja nevesta?" „Da. Namreč čoln ji je izbil dva zoba. Tedaj je rekla: No, hvala lepa." „Pa delata izlete skupaj?" »Seveda. Saj neseva čoln tudi skupaj." »Kaj ni to pretežko za damo?" „Ah kje! Ona prime za vrvico, vse drugo pa ne¬ sem jaz. Včeraj sva šla ob treh!" — »Kaj ni to prezgodaj?" »Niti ne; človek je še malo zaspan, toda če se ne- kolikokrat spodtakne, se že zbudi!“ »Koliko časa pa tečeta, da prideta do vode?" »Ne dolgo. Kvečjemu dve uri. S čolnom na hrbtu seveda več. Izvenfega pa sem se moral na pol poli obrniti!“ »Zakaj pa to?" »Ker sem jermena doma pozabil!“ »Potem si pa moral eno uro nazaj teči?" »Ne! Kvečjem pet četrt ure. Ko pa pridem nazaj, ni več moje neveste. Čakal sem jo do poldne, na to sem pa pot nadaljeval sam." »Kaj, ti si v opoldanski vročini sam nesel čoln?" »Deloma sem ga vlekel. Toda to se naj ne dela. Ena deska se mi je odtrgala, da sem moral ure dolgo popravljaii." »Za božjo voljo, kedaj si pa potem prišel k vodi?" »Okoli šestih zvečer." »Kaj tako pozno?" - % ; • »Kaj se pravi pozno?! Imel sem še srečo. Ko je šla pot proti koncu, je šla cesta strmo v dolino. Te¬ daj sem se usedel v čoln, ter z njim vred doli drsel." »Zares lepo! Toda kako je bilo na to na vodi?" »Kaj se to pravi na vodi ?“ »Saj si ja s tvojim čolnom veslal po vodi!" »Oprosti! Ti nimaš pojma o športu. Teci cel dan s čolnom na rami okoli, tedaj ne boš imel veselja zve¬ čer na vodi okoli veslati." Diskrecija. Gospod izroči služkinji pismo, naslovljeno na neko operetno divo s pripombo: »Nesite to pismo tja, samo pazite, da moja žena tega ne opazi!" »V takih slučajih mi je diskrecija častna," odgovori služkinja, »lahko vprašate gospo soprogo!" Samo takrat. Zdravnik: »Ali vas vino razburi?" Pacient: »Da, ampak samo takrat, kadar ga nimam!" Dober svet. Gospa: »Kaj naj napišem služkinji v knjižico kot vzrok odpusta? To ji vendar ne morem napisati, da se je pustila od tebe poljubiti!" Mož: Napiši enostavno: sladkosnednost!" v Stednja. v 4 Žena (težko bolna možu): »Poslušaj, jaz. umiram, pojdi hitro po zdravnika!" Mož: Čemu? Če že umreš, si vsaj prihranim za zdravnika!“ Galantno. Žena: »Kakor se sliši, si ti imel pred najino poroko zelo veliko razmerij z raznimi dekleti!“ Mož: »No, saj moj princip je bil ta, poskusi vse in najslajšo si obdrži!" Stcv. 20 ŠKRAT« Stran 151 Srca umor Minuli sta že leti dve, A sam se vprašam, kdaj? Saj rana srčna peče me Od takrat še sedaj. Več njih me vpraša, kaj ti je Da si tak’ bled postal. Si li bolan, al’ ranjen kje, Kdo rano f’je zadal? Da res, bolan sem in hudo Sam dobro vem zakaj, Dvomim, da rana srčna bo Ozdravela še kedaj. In rano to pni je zadal Moj angeljski uzor, Ves bled pred njo takrat sem stal, Li bil ni to srca umor? Ko tega se spominjam zdaj Mi lice obledi, In rana srčna ko tedaj, Mi zopet krvavi. —p— Ropotulčev Kori v nebesih. Kori je prišel pred nebeška vrata. Sv. Peter, Ijubez- njiv gospod, ga sprejme in vpraša po želji. „Koliko časa bom še živel?” vpraša Kori rajskega gospoda. Namesto odgovora ga svetnik poprime pod pazdu¬ ho in odvede v veliko dvorano, veliko kakor nebo, v kateri je na milijone malih posodic z oljem napolnje¬ nih in gorečih. Kakor večne lučke so zgledale. Neka¬ tere so gorele, druge so pa bile ugasnjene: „Vsaka lučka je človeška duša “ pravi sv. Peter. „Kadar kaka lučka ugasne, takrat umre dotični, čigar je lučka. Ko¬ likor več olja je v posodici, toliko dalje časa bo ži¬ vel dotični človek na svetu!" »A kje je moja lučka?" vpraša Kori svetnika s pri¬ tajenim glasom in strahom, ker bil je pripravljen na najhujše. „Tukaj tale!" »Vraga! Saj ni skoraj nič več olja v posodici! Či¬ gava pa je ona tam poleg moje, kjer je še več kot polovico olja?" »Tista je pa od tvoje žene." A tedaj je Kori brzo izkoristil par trenotkov. Ko je sv. Peter pogledal po drugih, je Kori hitro vtaknil prst v olje svoje žene in prenesel kapljice v svojo lučko, tako je parkrat segel v ženino posodo in zopet nato v svojo. »Kaj pa je to? Ali slišiš Kori, takoj odstrani roko!" zagrči gospa Sidonja, žena Korlnova, katera pač ni sanjala . . . —P~~ Nehote prisluškoval. Vzamem slušalko v roko in prosim za zvezo, jasno, da jo nisem takoj dobil, pač pa sem slišal pogovor na drugi progi, katerega sem si dobesedno zapomnil: — Halo! — Halo! — Je li tam gospod Mirko Kragulj? — Da sem v lastni osebi! —- Tukaj Nestor Blažič, pekovski mojster. — Oprostite, nisem imel časti — — Jaz sem Mjcikin mož. — Mož . . . Čigav mož ? —■ Micikin! Molk. —. Halo! — Halo! Da vam povem: Micikin mož. Od one Micike, katera je bila pred tremi leti vaša ljubimka. Stran 152 »ŠKRAT" Štev. 20 — Ali gospodi — Pardon, nečem vam predbacivaii, bog ne daj. Saj vas razumem. To vam pripovedujem samo zato, da veste, kdo govori. — Gospod, to bo najbrže pomota! Spominjam se neke dame z imenom Micika, vendar se njen mož ni pisal Blažič. — Povsem pravilno. Imenoval se je Krivonos, ali ločila sta se, in njegova nekdanja žena je postala mlada ločena žena, v katero sem se jaz zaljubil in jo poročil. Gospod, ne razumem te neumestne šale —- — Ne šalim se, gospod. Tu je na kocki mir mo¬ jega domačega ognjišča. Moja eksistenca je na vpra¬ šanju . . . Poslušajte, da vam pojasnim celo zadevo. Micika je taka, da nikakor ni v stanu živeti samo z enim. Ona je samo takrat ljubeznjiva z možem, kadar ima hišnega prijatelja. Takrat, ko ste jo vi osrečavali je živel njen prvi mož kakor človek. Ali ko ste vi odšli na drugo stran je postal doma cel pekel. Nesreča! Kreg, ropotanje, vpitje, solze, razbijanje krožnikov itd. Nesrečni njen mož je moral pospraviti svojih sedem češpelj in oditi po svetu, neznano kom. Ona je do¬ segla ločitev. No in prišel sem jaz . . . jaz, kateri sem za vse zvedel prepozno. — Kako to? Zakaj prepozno? Lenoba Stara, odpri mi usta, jaz bi rad zdehal. — Zato, ker sem zvedel šele po poroki! Da, jaz sem se oženil z Miciko. In sedaj, ko nimamo vas se je cirkus zopet pričel. Krožniki plešejo, vilice in noži frče, solze teko, zobje škripljejo, sami prepiri in scene za bogove! Namreč ona ima vas še vedno rada, moja Micika. Zato sem mislil ... da bi ... da bi bili tako ljubeznivi, ker tako ne more več dalje iti. Sicer bom primoran se tudi jaz podati v svet. A moja žena se meni zelo dopade, gospod, in bilo bi mi zelo žal, da bi se ločil, samo zaradi njene čudne narave. Prosim vas torej — umirite to naravo in vrnite se k nji! Pa saj to ni tako huda žrtev! Micika je lepa, zelo stra¬ stna — ona se razume na vse! No, pa saj jo vi itak poznate! Pridite, upam, da mi ne odrečete te ljubez- njivosti! S tem, gospod, rešite domači mir dveh za¬ koncev. — Nikdar gospod! Vi ste gotovo ob pamet. — Nisem. Nasprotno, še nikdar nisem bil pamet¬ nejši kot sedaj, ko iščem domači mir! — Norec ali pameten, to je vseeno, rečem vam, da ni treba na mene prav čisto nič računati. Započel sem svojo nalogo in jo hočem tudi do konca izpe¬ ljati. Torej pravite, da ne! — Ne in ne! Ste me razumeli? — Vi ste trmast! — Prosim, prosim! — Vi nimate srca! — O, prosim. — Vi ste brez karakterja! V tem trenotku sem dobil zvezo, drugače bi se jaz ponudil za hišnega prijatelja . . . Čudno ustavljanje. Oče obišče svojega sina v mestu, kateri si je pri¬ dobil lepo premoženje. „Oče, ravno prav ste prišli," reče sin, „baš sedaj bom preizkusil novi auto, ki sem ga kupil!" Rečeno, storjeno, oče prisede in odpeljejo se. Malo čudno in nervozno je gledal oče okoli sebe, ker se je prvič peljal v autu. — Pozor — tračnice -— pred prehodom ovinek — zavore spuščene — sin-vozač lajik — v ovinku prepozno okrenil — bums — tresk in grda kletev so spremljali zaletljaj v drevo. Ko se je oče malo oddahnil, v blatu na cesti se¬ deč, popolnoma mirno vpraša: „Ti jure, ali se moraš vsakokrat v drevo zaleteti, kadar hočeš ustaviti?" Ne pusti se. Mali Kondek hoče v materino spalnico in ko opazi, da je zaklenjena, pogleda skozi ključavnico. Dolgo, dolgo gleda, naposled se odstrani in reče sam zase: „ln ti tukaj notri v spalnici hočejo meni prepove¬ dati vrtanje s prstom v nosu!" Do kam? „Do kam dežuje?" vpraša profesor. „Do zemlje!“ „Ni prav!" zavrne profesor, „do Zaprešiča (to je, hrvaške meje), ker naprej po Hrvaškem že „kiša pa¬ da" !" Poravnane naročnino! Stran 20 »ŠKRAT" Štev. 153 —XYZ— Filozofija o človeku in zemlji. Gotovo se je že vsak človek vprašal, kje, kako in čemu je bil ustvarjen človeški rod. Tudi jaz sem to študiral in reči moram, da sem pravo zadel. Začnimo torej: Kdaj ? Učenjaki si lomijo glavo, kdaj je nastal svet in kdaj človek. Niso si gospodje še vsi edini, ampak imamo male diference: eni trde, da je svet star 5tisoč let, drugi ravno toliko milijonov. — Gospoda! Če bi si glavo zlomil nad prvim vprašanjem, ne bi mogel od¬ govoriti na ostale tri. Torej: nebo in zemlja sta bila vstvarjena v začetku, človek pa šest dni pozneje. Stojim na stališču, da je bila najprej zemlja, potem šele človek; ker če bi bil človek prvi, gotovo ne bi pustil Bogu samega napravit mu zemljo in bi gotovo hotel sodelovati in še do danes ne bi bila zemlja go¬ tova. Iz nečesa je moral Bog napraviti človeka in kam se naj bi človek vsedel, če ne bi bilo še ničesar. Kje je nastal človek? V raju. Dobro! Toda kje je bil raj: eden imenuje Azijo, drugi Afriko, tretji celo Jugoslavijo. Prišel sem do prepričanja, da v skladišču bencina ali smodnika ni bilo mogoče. In zakaj ne? Ker sta Kajn in Abel darovala kadilni dar, in v teh poslopjih je kajenje strogo prepovedano. Kako? Bog ga je zmodeliral iz gline po svoji po¬ dobi, pa je revežu spodletelo in je napravil le kari¬ katuro. Končno — čemu? to je najtežje vprašanje, a tudi tega sem rešil: Adam in Eva sta bila ustvarjena, da grešita, zato grešijo ljudje še sedaj. Pri vesoljnem potopu je bil rešen Noe, da je izumil vinarstvo in kletarstvo. Potem so nastali vinski trgovci in vinski pivci. Zato, bratje, smo ustvarjeni — ex! —p— Logika. Soprog-zdravnik se vrne zelo pozno domov. Bil je tako utrujen, da je naročil svoji mladi boljši polovici, ko je že ležal poleg nje: „Dragica, če me bo kdo iskal ali zahteval, reči, da me ni doma!" Kmalu zapoje telefon na nočni omarici. Gospa se prebudi, vzame slušalko in se javi: „Halo, tu stano¬ vanje doktor Jekiča!" „Halo, tu stanovanje gospoda narodnega poslanca Neznankoviča! Ah gospa, res ne vem, kaj naj nare¬ dim!" reče neka mamica po telefonu, „moja mala hčerkica je dobila zelo hude krče v želodcu. Ali je gospod doktor doma?" »Ni doma, gospa, je na potovanju., Ali . . . poča- čakajte trenotek —nato potihem vpraša svojega moža, kaj naj reče nepoznani, ki išče zdravniško po¬ moč. - Dajte ji gorke obkladke, pa ji bo odleglo." Čez eno uro zopet pozvoni telefon in isti glas se javi: „Ali je že prišel gospod doktor, moji hčerki je vedno slabše!" „Ne, še ni prišel," odgovori gospa zdravnikova, strogo se držeča moževe zapovedi . . . „ali počakajte malo — “ in zopet vpraša po tihem moža. „— Dajte ji vroč čaj ali komilc, pa ji bo odleglo!" reče gospa in odstavi slušalo. Ker deklici nikakor ni odleglo se mati tretjič oglasi telefonskim potom pri zdravniku, in vpraša, če se je gospod doktor že vrnil, ker deklici je vedno slabše. „Zalibog, še ni prišel, vendar počakajte malo — “ »Hvala lepa, gospa!" se zahvali nesrečna mali de¬ klice, »oprostite, da vas vprašam: poleg vas mora le¬ žati potem kak drugi doktor . . . pošljite mi torej vsaj njega! Kino v »Narodnem domu" - Kranj Ponesrečen poizkus. Gospod Tulpenblau, trgovec, bi zelo rad zaboj kave spravil čez mejo brez carine. »Poizkusimo!" pravi in si kupi dva enaka zaboja. V enega nabaše kavo, v drugega pa živega zajca. Na meji pri carinskem pre¬ gledu ga vpraša uradnik: »Kaj imate v tem zaboju?" »Zajca!" odgovori trgovec. »Ga morate zacariniti!" »Kdo to pravi, saj je živ. Kakor imajo drugi pse, tako imam jaz zajca pri sebi!" »Tako, no, kaj pa je v drugem zaboju?" »Tam pa je hrana za zajca!" »Odprite zaboj!" zapove uradnik. Gospod Tulpenblau odpre zaboj. Besno se zadere carinik na trgovca: »To je ja kava, to vendar zajec ne žre!“ »Tako! Ne žre? No, potem ne dobi ničesar!" Pojasnil. Dama: »Gospod baron, rečem vam, da sem na la¬ stne oči videla, ko je neki gospod poljubil vašo so¬ progo !“ Baron: »Res? No, potem je bil gotovo kak začetnik." Gospod brez prenočišča LJUBICA (HARY LIEDTKE) Juriš na ekspress Markova prva ljubezen Rože z juga Gospoda ne želi otrok * »* W* <,* KK H, m **', mmm < H f4**i**4i, m * j ,ti,<,t<, m *******HH