DARILO
MLADINE
REPUBLIKi
Letošnja dela na avtomobilski cesti »Bratstva in enotnosti« so pri kraju. Mlatlina je svoji socialistični repubiiki zopet podarila velik dar — nadaljnjih 95 kilometrov asfaltiranega cestišča, ki bo prihodnje leto zvezalo Ljubljano in Djevdjelijo.
Kot vsako leto doslej, so naši mla-di ljudje tudi letos svojo delovno ob-vezo izpolnili pred rokom.
Minilo je dvajset let, odkar je mla-di rod dežele na Balkanu poprijel, sku-paj z drugimi, za kolo zgodovine in ga pričel obračati hitreje in hitreje. Od prvih nalog, ki so pile pomembne za neposredni uspeh ljudske revoluci-je, je mJadina Jugoslavije od leta do leta sprejemala nove in nove. Pred nobeno, še tako težko nalogo ni klo-nila.
Bosanska krajina 1942, Vojvodina 1945, Brčko—Banoviči 1946, Šamac— Sarajevo 1947, Beograd—Zagreb 1948, Novi Beograd  1949, Jablanica  1950...
Dvajset let dela mladinskih delovnih brigad in dvajset velikih delovnih uspehov: na stotine kilometrov novih cest in železnic, nekaj gigantov naše mlade industrije.
To pa še nifco vsi uspehi brigadir-jev. Ob delu so se vzgajali tudi sami. V delovnih brigadah so se usposab-ljali za življenje. Prva leta so pre-vladovali tečaji za nepismenej^ danes pa se brigadirji spoznavajo z 'moder-no tehniko.
Odsek avtomobilske ceste Paračin— Osipaonica je končan. Do Beograda je ostalo še 58 kilometrov. Zadnji del delovne obveze, ki jo je sprejela mla-dina Jugoslavije na 6. kongresu LMJ, bo končan pi"ihodnje leto.
Na bližnjem sedmem kongresu Ljud-ske mladine pa bo naš mladi rod pre-vzel  spet  nove  in  odgovorne naloge.
Leto XII.
Ljubljana,
14. novembra 1962
Stev. 21
Pred dnevi so z zagrebškega letališča odpotovali na turnejo w ZAR in Grčijo člani Ijubljanskega študentskega kulturno Mniškega društva Akademik. Iz Zagreba so odpotovali s posebnim letalom Adria-avioprometa. Na turnejo so člani Akademika odšli po velikih organizacijskih in drugih pri-pravah, ki so obsegale predvsem številne vaje in gostova-nja.
Sw e nekaj dni je pred nami in z de-lom  bo   začela  redna  konferenca komunistov   Ijubljanske   univerze, akademij, visokih in višjih šol.
V   zadnjih   mesecih   preteklega   študij-skega leta in v tekočem letu potekajo in-tenzivne   priprave   na   univerzitetno   kon-ferenco. To je Čas, ko so v vseh osnov-nih   organizacijah,   aktivih   in   fakultetnih organizacijah letne  konference  Zveze  ko-munistov.    Na   njih   polagajo   komunisti obračun  preteklega   dela,   ugotavljajo   na-pake in slabosti v svoji dejavnosti in u-poštevajoč   izkušnje   iz   preteklega   leta, sprejemajo   delovni   program   za   prihod-nje obdobje.
V   pripravah  na   konferenco   razpravlja-jo  komunisti  o  konkretnih problemih,  ki se   pojavljajo   na   visokošolskih   zavodih, v   luči   razprave   in   sldepov   IV. plenuma CK ZKJ, pri čemer povezujejo to razpravo z diskusijo o poročilu univerzitetnega ko-miteja za bližnjo konferenco.
Analiza problemov, ki jih je doslej po-stavila študijska reforma, nadaljnji raz-voj reforrae visokošolskega študija, vlo-ga komunistov pri utrjevanju in na> daljnjem razvijanju družbenega upravlja-nja, nov sistem nagrajevanja pedagoške-ga in administrativno-upravnega osebja, problematika znanstveno-razdskovabie de-javnosti na univerzi, nadaljnji razvoj mar-ksistične znanstvene misli, idejnost pou-ka in pouk predmeta Uvod v družbene vede, uvajanje sodobnih oblik in metod študija,    organizacijsko-politično    učvrsti-
tev osnovnih organizacij Zveze komuni-stov — so osrednja vprašanja, o katerih bo morala spregovoriti univerzitetna kon-ferenca Zveze komunistov.
Obravnavo vseh navedenih in še drugih perečih vprašanj bo potrebno nasloniti na aktualna družbena dogajanja izven univerze. Kljub temu, da se jasno zaveda-mo, da problemov univerze ni mogoee reševati, ne da bi razumeli njeno ozko povezanost z dogajanjem v praksi, še ved-no premalo poznamo dejanske procese, ki se razvijajo v naši družbi. Medtem ko smo včasih pretirano zaskrbljeni nad tem, kaj se bo zgodilo z diplomanti I. stopnje, pa premalo poznamo probleme, položaj in vlogo, ki jo naša mlada, zlasti tehnična inteligenca, v praksi danes že i-ma. Ko govorimo o idejnosti pouka, o po-sebnem predmetu Uvod v družbene vede, ni mogoče tega problema obravnavati oz-ko, zgolj s stališča organizacije in metod takega pouka. Tu je potrebno izhajati iz družbene vloge, ki jo bo morala opravlja-ti naša bodoča inteligenca. če pa tako gle-damo na ta problem, se je treba zavedati, da ima proizvodni proces poleg tehnične tudi   družbeno   plat:   proizvodne   odnose.
Da bi zagotovili pravilno vlogo komu-nistov pri reševanju vseh poglavitnih vprašanj visokošolskjl' zavodov, bo mo-rala konferenca temeljito analizirati in kritično oceniti dose«anje delo ter z us-treznimi sklepi naluiznti nadaljnjo smer aktivnosti komimistov na univerzi.
Marjan Ulčar
Nl DRZAVA V DRŽAVI!
V sedemnajsti št. Tribune je bil objav-Ijen članek z naslovom »Zakaj država v državi v Naselju«, ki je obravnaval problem 6. bloka. Glede na to, da mnoge stvari niso resnične in da je ves članek napisan tendenciozno, se čutim dolžnega, da popravim anonimnega avtorja in pri-kažem probleme, takšne kot so v resnici.
Da bi Oila slika preglednejša, bom na kratko nakazal, kako je prišlo do gradnje bloka. Zdrušenje jugoslovanskih železarn se je pred nekaj leti odločilo, da zgradi za potrebe svojih štipendistov v Ljubljani stanovanjski blok. Pri tem so sodelovale sledeče železarne: Zenica-50 ležišč, Skop-lje-40 Jesenice-36, Ravne-30, Store-10, Nik-kšič-10 in Sisak 6-ležišč. Blok je bil zgra-jen 6. oktobra preteklega leta. Pred vse-litvijo je bil sestanek predstavnikov že-lezarn, UO ŠN in univerze. Na tem se-stanku so poleg drugega razpravljali tudi o pogojih za vselitev v 6. blok. Iz zapisni-ka tega sestanka je jasno razvidno, da so se predstavniki zedinili, da se novo zgra-jena stolpnica vključi v ŠN in da se mo-rajo vsi stanovalci dritati pravil hišnega reda in disciplinskih pravil ŠN; vprašanje pogojev za vselitev je pa ostalo odprto, pravico vselitve pa so obdršali štipendi-torji. Tu lafiko omenimo še sestanek predstavnikov železarn v začetku tega meseca na Jesenicah, ki so mu prisostvo-vali tudi predstavniki UO ŠN in univerze, kjer so tudi razpravljali o pogojih za vse-litev in o pravici vselitve v 6. blok. Tudi na tem sestanku niso prišli do kakšnih končnih odločitev, ampak so se samo do-govorili za izdelavo pravilnika.
Anonimni avtor je verjetno zasnoval svoj članek na neodgovornih izjavah po-sameznikov in na izmišljenih dejstvih, ker bi drugače stvari ne mogel tolmačiti stvari tako, kot jih je.
Drži, da posamezniki niso pravočasno oddali potrdila o izpitih, vendar ne zaradi tega, ker bi smatrali stolpnico za »svojo last«, ampak zato, ker so menili, da jih lahko oddajo samo štipenditorjem.
Člankar govori tudi o neprijateljskih iz-padih stanovalcev 6.bloka do ostalih sta-novalcev študentskega naselja. To so čisto navadne izmišljotine in grobe šalitve sta-novalcev 6.bloka. Odnos med posamezni-ki v 6.bloku, kakor tudi do ostalih štu~ dentov v ŠN, je pristen in se odvija v ko-legialni atmosferi. To lahko potrdi vsak-do v 6.bloku, kakor tudi v ŠN; avtorja pa bi hoteli opozoriti in vprašati, na čem je zasnoval svoje žalitve stanovalcev 6.bloka!
če tu misli včasih vrženo steklenico, mu bom takoj dokazal, da s tem ni dovolj se-znanjem, ali pa, da se ni hotel seznaniti. Predvsem bi hotel tovariša aanonimca« vprašati, kaj misli s »tihim prepevanjem in malo večjo veselostjo«?
Večkrat se je dogajalo, da je skupina veseljakov po polnoči priredila »gromo-glasen koncert«, ki gotovo zbudi ves blok. Tako izzvani so nekateri posamezniki vr-gli skozi okno kako steklenico in šli pred blok, da raz&eno izgrednike. Odbor bloka je takoj reagiral in dopovedal posamez-nikom, da ne bi smeli reagirati na tak na-in, čeprav so bili grobo izzvani, in jih je dal disciplinski komisiji, da jih primerno kaznuje. Dodamo lahko samo še to, da disciplinska komisija ni posvetila dovolj izzivalcem in jih je kaznovala premilo.
To je odgovor anonimnemu avtorju, ki se, ne vem zakaj, ni smel podpisati. če ima pisec kake pripombe in konstruk-tivne predloge, ima dovolj možnosti, da to javno pove, mi pa bomo to pozdravili in radi sprejeli.
Hotel sem prikazati realno sliko 6.blo-ka in mislim, da ta blok ne more ustva-riti in ne ustvarja temeljev za gro/ »Države v državi«. čeprav pisec zaključu-je svoj članek s trditvijo, da ne želi ust-varjati razdvojenosti, se mi zdi, da je rav-no z načinom svojega pisanja, z neodgo-vornimi izjavami, ustvaril problem 6.blo-ka v ŠN.
Mirno lahko rečem, da 6.blok ni pose-
ben problem in da ni nikakršna »država
v državi«, ampak vedno del študentskega
naselja v Ljubljani.                Dušan  Bakič
— predsednik odbora 6. bloka
Ker je to že drugi prigovor na članek Tribune, »Zakaj država v državi v nase-lju«, se čutim dolžnega, da na ta dva članka odgavorim in obrazložim namen in smisel sestavka.
Najprej samo formalna stran sprejema-nja v IV. blok: mislim, da je najbolje, če prepišem besedilo 9. člena pogodbe, ki je bila sklenjena med Združenjem jugo-slovanskih železarn in Skladom za izgrad-njo študentskih domov pri univerzi v Ljubljani (podpis: predsednik Sklada, ing.Sodnik Dušan, predsednik Kuratori-ja, univ. docent dr. Kobe Peter in zastop-nik Združenja jugoslovanskih železarn, ing.Hafner Matevž) z dne 1. oktobra 1959, ki je tudi temelj vseh sestankov, na kate-rih se je razpravljalo o pogojih vselitve in bivanja   v. 6. bloku.    9. člen   pravi:   Zdru-
ženje jugoslovanskih železarn se glede za-sedbe postelj v tej stanovanjski stavbi (VI. blok) v celoti podvrže določbam pra-vil Sklada za izgradnjo študentskih sta-novanj pri univerzi v Ljubljani in sploš-nim pogojem za sprejemanje — in biva-nje študentov v študentovskih domovih, po posebnem pravilniku, ki ga je potrdila univerzitetna uprava univerze v Ljubljani.
Res je, da je bil pred kratkim sestanek na Jesenicah, na katerem so sklenili, ir-delati poseben pravilnik, ki pa ne bo v nobenem primeru pomenil spremembe 9.člena omenjene pogodbe, ampak bo sa-mo že sprejeto pogodbo razčlenil, da bo razumljiva vsakomur.
Sicer se pa sama člankarja ne ujemata. Telebak trdi, da ni nihče izmed stanoval-cev 6. bloka imel nič proti potrdilom o materialnem stanju, katerih sploh nisem omenil, in me zaradi teh podatkov skoraj ne gre napadati.
Kot najboljši odgovor na »nič proti«, navajam stavek iz članka predsednika sprejemne komisije, Skrt Karla (19. štev. Tribune), ki piše: »Primer zase je Vl.blok v štud.naselju, kjer se je udomačilo mne-nje, da zanje ne veljajo isti kriteriji kot za ostale stanovalce.« Težko bi dobil po-datke iz bolj »prve roke«. Kolega Bakič pove svoje mnenje o sprejemanju bolj odkrito in me dolži, da razmetujem z od-ločitvami, ki še niso sprejete. Sicer pa smo si že prebrali 9.člen iz pogodbe. Če bosta  kolega   še  enkrat  prebrala  članek,
bosta opazila, da govorim na več mestih o posameznikih in nekaterih stanovalcih, kar še posebej poudarjam in da govorim o psihozi, ki se je začela širiti med osta-le stanovalce; »ograjevanje« pomeni samo posledico vsega tega.
Poleg tega so tu še steklenice in prepe-vanje ponoči. Ne mika me diskutirati o tem, če se lahko poje in kje se lahko po-je. Mislim pa, da sem svoje stališče že jasno povedal. Vendar se še enkrat spra-šujem, kaj bi bilo, če bi katera steklenica res padla komu na glavo.
Naj zaključim! Nobene izjave ne zani-kam in se jih upam braniti, če se nas ured-ništvo Tribune in bralci ne bodo naveli-čali. Priznam samo eno napako in to je, da je članek izšel nekoliko prepozno, ko so se stvari, kot vidim sedaj, že začele po-pravljati, na kar pa sem sam šele hotel opozoriti.
Zimšek Tone
Uredništvo Tribune z objavo odgovora predsednika VI. bloka in Zimšek Toneta zaključuje polemiko okrog članka »Zakaj država v državi v naselju«. Celotna pole-mika je pokazala, da problemi vendarle niso tako jasni in da stanovalci VI. bloka niso seznanjeni z vsemi določili za spre-jem v ŠN. Menimo, da reševanje proble-matike sprejemanja, kaljenja nočnega mi-ru in drugega, presega okvire našega lista in jih naj zato rešujejo odgovorni forumi v Študentskem naselju.
Uredništvo
Problem mafematike na univerzi
Menda bom še najmanj pogrešil, če za-čenjam z ugotovitvijo, da je stanje mate-matike pri nas nezadovoljivo in zaskrblju-joče za naš nadaljnji razvoj. Zelo tuja in nesimpatična mi je misel, da bi iskal vzroke, ki so privedli do takega položaja. Želim pa opozoriti na obstoječa dejstva, podpreti prizadevanja za izboljšanje pre-cej slabega položaja in podati nekaj misli, ki bi jih bilo morda vredno upoštevati pri našem bodočem delu.
Nedvomno je, da je položaj matematike pri nas zelo resen; to nam dokazujejo številne ugotovitve naših pedagoških in znanstvenih institucij, opozorila Društva matematikov in fizikov LRS in v nemajh-ni meri tudi zanimanje, ki so ga za to problematiko pokazali naši najvišji druž-beni organi. Znano je, da se s to proble-matiko že nekaj let ukvarja Svet za zna-nost LRS, prav nazadnje pa tudi Zvezni izvršni svet, katerega odbor za prosveto in kulturo je v juliju izčrpno razpravljal o stanju matematike pri nas in sprejel vrsto zelo koristnih priporočil, da se ne-ugodno stanje izboljša.
Po teh priporočilih se naj posveti po-sebna skrb dvigu kvalitete matematične vzgoje in matematične kulture, ker je ma-tematika nepogrešljiva pri razvijanju znanstvenega mišljenja. Iz leta v leto se večajo potrebe po dvigu matematične izo-brazbe in po matematikih raznih profilov in na raznih stopnjah. Aktivno obvladanje matematike postaja vedno bolj očitno va-
žen pogoj za racionalen ekonomski razvoj vsake države. Uporaba matematike se širi na nova in nova znanstvena področja, pa tudi v moderno gospodarstvo. Pred deset-letji se je matematika uporabljala skoro izključno samo v šolah; dandanes pa so se stvari bistveno spremeaile: za matema-tiko in matematike se zanimajo razne znanstvene institucije, industrijska pod-jetja, statistika itd. Zaradi tega je treba posvetiti posebno pozornost vzgoji mate-matičnih kadrov za potrebe osnovnih, sred-njih, višjih in visokih šol, za potrebe ra-čunskih centrov, ki naj bi bili opremljeni z modernimi elektronskimi račimskimi stroji,
K delu za napredek matematike pa niso poklicane samo šolske organizacije, am-pak tudi vse druge, ki lahko karkoli pri-spevajo k takemu delu. Svojo vlogo mo-rajo pri tem delu odigrati zlasti Društva matematikov in fizikov, Društva prijate-Ijev mladine pa tudi druge mladinske organizacije. študentska organizacija na Univerzi brez dvoma lahko mnogo prispe-va k takemu delu, saj njeni člani na svoji koži čutijo, da nekaj ne more biti v redu in da predstavlja marsikomu — in to včasih ne po njegovi krivdi matema-tika — zlasti v prvem letniku nepremost-ljiv problem.
Glede učiteljskega kadra se položaj na Univerzi popravlja, zlasti, če primerjamo sedanje stanje s stanjem n. pr. pred tremi leti. Univerzi je uspelo vzgojiti za naše razmere kar precej številen rod mladih matematikov, ki delujejo kot docenti ali predavatelji na raznih fakultetah. Končno
so se malo manj na ozko odprla vrata za špecializacijo v inozemstvu. Močno pa še vedno primanjkuje asistentov.
Na gimnazijah, pa tudi na večini sred-njih strokovnih šol, je položaj glede kvali-fikacije učnega osebja za matematiko raz-meroma ugoden, le da je razpoložljivi ka-der s pedagoškim delom daleč preobreme-njen. Zlasti so preobremenjeni s številom ur pripravniki, ki se zaradi tega ne mo-rejo za svoje delo metodično prav pripra-viti, in se pravilno razvijati v svojem peda-goškem poklicu ter zasledovati razvoja svoje znanosti.
Porazno pa je stanje glede kvalifikacije učnega kadra za matematiko v osnovni šoli; pn tem mislim zadnje štiri letnike, kjer poučujejo matematiko predmetni uči-telji. Ne bi našteval podatkov, ki jih je o tem zbralo Društvo matematikov in fizi-kov; v ilustracijo bi navedel le podatek za občino Ljubljana-center, ki je sicer na najboljšem, kjer pa kljub temu poučuje matematiko 50 odstotkov nekvalificiranih učnih moči, od katerih zna vsak samo to, kar si je pridobil kot dijak kake sred-nje šole. Moje osebno mnenje je, da izvi-rajo iz tega mnoge težave, ki jih srečuje-mo pri vzgoji na višjih stopnjah.
Matematika je predmet, ki se gradi od spodaj navzgor, in sicer zelo sistematično. Sdor nima osnov, ne more napredovati na višjih stopnjah. Prepričan sem, da smo želeli s šolsko reformo nekaj podobnega doseči. Ob začetku diskusije o šolski re-formi mi je vzbudila posebno pozornost sugestija tov. K. Crvenkovskega, da naj najboljši pedagogi delujejo na nižjih stop-
njah. Izkušnja kaže, da smo doslej to suge-stijo še najmanj upoštevali in to na vseh stopnjah pouka matematike. Pouk mate-matike se zlasti na osnovnih šolait zaupa ljudem, ki takemu delu niso kos in ki morda naredijo več škode kakor koristi. Zdi se mi, da je bolje, da matematika kot predmet odpade, če ni za to kvalificira-nega učitelja. Obsojati je treba nia naših šolah zakoreninjeno neumno mnenje, da da lahko vsakdo uči matematiko v višjih razredih osnovne šole. Ce je že n.pr. kaka nekvalificirana učna moč primorana, da uči matematiko v teh razredih, potem bi ga raje poslali učit na višjo stopnjo, kjer bo brez dvoma naredil manj škode, pa četudi ne bi dijakov prav nič naučil. Nekaj težav, ki jih ima študent na uni-verzi pri matematiki, izvira iz današnje strukture mature. Taka matura nam, ma-tematikom, ne ugaja; s tem pa ne mislim zagovarjati mature starega tipa. Današnje pismene maturitetne teze so vsaj glede matematike zelo problematične in vodijo le pri najboljših dijakih do samostojnega dela. Dijak, ki ne izbere matematike za maturo, študira matematiko proti koncu srednje šole manj intenzivno, zlasti pa po-zablja starejšo snov, kot n. pr. trigono-metrijo. Zaradi tega pride na univerzo z razmeroma slabim in neutrjenim znanjem matematike. Posledice tega so znane in jih marsikateri študent bridko občuti na svoji koži. O reorganizaciji mature je Društvo matematikov in fizikov dosti raz-mišljalo; izgleda, da bi bilo treba maturo reformirati v tej smeri:
Se nadaljuje
PREtoSTAVLJAMO   UMVERZITETNE CEJVTRE
jL e pred nekaj leti so študent-
V   ske menze v Zagrebu imele
*J  slab sloves. Stiskale so se
v  neprimernih,  majhnih  prostorih,
študentov pa je bilo veliko in hra-
na je bila dostikrot upravičeno kri-
tizirana.  Nekatere  menze  so  štu-
dentje   zbadljivo   imenovali   »Dva
kostura« ali »Tri kostura« itd.
Mnogo študentov je na »špici« poveče-valo število pohajalcev, ki so se izgubljali v dolgih debatah in v mlatenju praznc sla-me. Zdaj se je vse to precej spremenilo. Neprimerne menze so zaprli, udeležba študentov na »špici« pa je občutno padla. Seveda to ne pomeni, da se sedaj študent-je ne hranijo več v menzah oz. da je »špi-ca« izgubila vse obiskovalce, pač pa, da je uspešno rešilo problem prehrane in štud. družabnega življenja in mnoge dru-ge probleme, ki so tesno povezani z življe-njem študentov.
Leta 1958 se je zagrebški velesejetn pre-selil iz razstavnih prostorov na Savski ulici. Za zapuščene zgradbe in paviljone se je potegovalo več interesentov, med nji-mi tudi Zveza študentov. študentje so ta-koj uvideli, kako bi jim lahko preurejeni prostori koristili. Dosegli so, da so jih dobili. Uspeli pa so tudi dobiti denarna sredstva za potrebne adaptacije in v začet-ku 1959 je bil svečano odprt Studentski centar. To je središče — edino v drža-vi — kjer lahko študent prebije koristno in prijetno ves čas, ko ni na fakulteti pri predavanjih.
Studentski centar leži v središču mesta, v bližini več fakultet, univerzitetnih usta-nov in študentskih domov. Na 25000 kva-dratnih metrih površine stoje zgradbe in paviljoni, kjer so razporejene: študentska menza, expres restavracija z vrtom in sla-ščičarno, pomožne enote (skladišča, hladil-ne   komore,. priprava   hrane   z   mesnico
itd.), klubski prostori in čitalnica, učilnica, kino dvorana, komorno gledališče, študent-ska knjigarna, študentska brivnica, gra-fično — likovni servis, študentski servis ter upravni prostori centra. Tam ima svo-je prostore tudi zagrebški univerzitetni odbor.
štiri vrste v menzi
Sodobno urejena menza, sodoben način priprave in serviranja hrane je v centru problem prehrane študentov spravil z dnevnega reda. Kuhinja lahko pripravi dnevno do 16000 obrokov. Serviranje hra-ne je mnogo bolje organizirano kot pri nas v Naselju. Obroke delijo na štirih mes-tih istočasno (v štirih vrstah.) Hrano ser-irajo hitro in 8000 Ijudi je postreženih hitreje kot 1200 v Ljubljani. Pri tem je treba povedati, da je na vsaki vrsti druga vrsta hrane, na eni izmed vrst pa servi-rajo dietno prehrano. Enak jedilnik se v eni dekadi praviloma ne ponavlja. Vzorce hrane seveda dnevno laboratorijsko pre-gledajo.
Pomembno vlogo pri študentski prehra-in ima expres restavracija, kjer študentje dobijo razne specialitete na žaru in hitro pripravljena jedila. Cene so konkurenčne (v Zagrebu je precej expres in samopo-strežnih restavracij!). Zato se študentje te restavracije pridoma poslužujejo. (Za ilu-stracijo naj povemo, da stane npr. naravni rezek z ocvrtim krompirjem samo 175din, pa vendar pri takih cenah restavracija ne posluje z izgubo.) če se zopet ozremo na Ijubljanske razmere, vidimo, da smo pre-cej zaostali. Pa ne samo na študentskem področju, na splošno je tako. V Ljubljani že več let govorimo o gradnji expres in samopostrežne restavracije, pa še sedaj ni nobene.
V  Studentskem centru je vedno mnogo študentov. Izračunali so, da se giblje šte-vilo  študentov-,   ki   dnevno  cirkulirajo  po raznih prostorih centra, okoli 15000. Večji del seveda odpade na obrate za prehrano. Pozabiti pa ne smemo, da je v Centru tudi učilnica z 280 sedeži, ki je vedno do kraja zasedena,  poleg  tega  pa   še   čitalnica   in klubski   prostori.
Mcsiineje za šiudente
V  Centru je ena najmodernejših in naj-lepših kino dvoran v državi. V dvorani, ki
Studentski centar - ponos zagrebških študentov
ima 1095 sedežev, so poleg kino predstav mnoge pomembne politične in kulturne prireditve. Tu je bil V. kongres SZDL NRH, koncert newyorške filharmonije, glasbena prireditev Zagreb 62 itd.) S to dvorano se po urejenosti (air condition, naprave za simultano prevajanje itd.) me-ri lahko le dvorana v Domu sindikatov v Beogradu.
S kino dvorano upravljajo študentje sa-mi, tako kot z vsemi ostalimi objekti v Centru. Predvajalno politiko vodi svet za kino prireditve, ki je sestavljen iz študen-tov in zainteresiranih družbenih delavcev. Na programu so sami kvalitetni filmi. Ob četrtkih pa so posebne matineje samo za študente. Vstopnice za matineje veljajo le 30 din. Na ta način si ob pravilni pro-gramski politiki najširši krog bodoče inte-ligence pridobi vsaj minimalno filmsko kulturo. Vse matineje so seveda polno obiskane.
V giedališču je izbran repertoor
V posebni pritlični stavbi se nahaja Ko-morno gledališče, ena arhitektonsko naj-lepših malih dvoran. Dvorana, ki je bila pred kratkim dograjena, služi študentskim gledališkim skupinam, najvidnejšim jugo-slovanskim dramskim kolektivom (Atelje 212, Jugoslovansko dramsko kazalište, Eks-perimentalno gledališče iz Ljubljane. Ma-lo pozorište iz Sarajeva, zagrebško Dramsko kazalište in drugi). Mnogi od teh so že pristali na sodelovanje. Tako bodo imeli zagrebški študentje možnost, da v izbranem repertoarju komornega gledali-šča spremljajo vse najboljše jugoslovan-ske študentske in tudi ostale dramske sku-pine.
Dvorana komornega gledališča je bila dograjena z lastnimi sredstvi Centra. Va-njo so vložili 80 milijonov. To je poleg adaptacije učilnice že drugi objekt, ki so ga v Centru adaptirali z lastnimi sredstvi. Že prej smo omenili, da nekatere dejav-nosti Centra pokrivajo lastne stroške in jih celo presegajo; druge pa imajo izgu-bo. Med »aktivne« dejavnosti lahko uvrsti-mo kino dvorano (ne mnogo), expres resta-vracijo ter predvsem oddajanje praznih paviljonov v najem, študentski servis in grafično likovni servis.
317 milijonov za študente
študentski servis skrbi za honorarne zaposlitve študentov, podobno kot v ko-misiji za honorarne zaposlitve pri UOpri nas. V svetu študentskega servisa (organu družbenega upravljanja) so poleg študen-tov tudi predstavniki velikih podjetij — naročnikov za opravljanje honorarnih del. Zagrebški študentje se tega servisa precej poslužujejo. Večkrat se že zgodaj zjutraj nabere dolga vrsta študentov, ki čakajo pred okencem servisa. V lanskem letu je bilo preko servisa izplačanih 317 milijonov dinarjev, del tega pa je ostal na razpolago servisu. Visoki zaslužki so namreč pro-gresivno obdavčeni. Tako so lansko leto iz tega denarja izdali 26 milijonov dinarjev za družbene aktivnosti Centra. Grafično-likovni servis dela na komercialni bazi in je največji proizvajalec plakatov v Jugo-slaviji. V svojem okviru ima foto-labora-torij, sitotisk in seriografijo. Grafično li-kovni servis krepko pomaga proračunu Centra.
Če bi gledali center skozi gospodarsko prizmo, bi lahko Studentski centar pri-merjali s srednjemočnim podjetjem, saj ima več kot eno milijardo skupnega bruto dohodka. Center ne dobi nobenih dotacij, je finančno samostojen, še več, je finanč-no »rentabilen«.
Odločujoča vloga študentov
Seveda pa vodenje in upravljanje, tako velikega objekta ni preprosta stvar, poseb-no pa še usj;e3no upravljanje. Delovni ko-lektiv in študentje, ki Center upravljajo, so se dobro zavedali velike odgovornosti in zaupanja, ki jim ga je izkazala družba (vrednost investicij znaša 700 milijonov). V toku obstoja Centra so oblike uprav-ljanja zmeraj bolj izpopolnjevali. študent-ski predstavniki enakopravno odločajo — obenem s predstavniki kolektiva in osta-limi predstavniki. Upravni odbor Centra sestavljajo predstavniki univerze, mestnih in republiških organov oblasti, delovnega kolektiva in predstavniki študentskega sveta.
Vrhovni    študentski    organ    Centra   je svet  študentov,  katere  določi  Univerzitet-ni   odbor  in  fakultetna  skupščina  ZŠJ. Svet študentov določa svoje predstavnike
v posamezne svete in v upravni odbor ter vodi politiko in delo študentskih predstav-nikov.
Enakopravno sodelovanje študentov pri upravljanju se je pokazalo kot koristno; študentje so pričeli čutiti, da Center v re-snici pripada njim in da je od njih odvi-zadovoljstvo vseh koristnikov.
Tribuno in obetajoči načrti
Svet za družbeno dejavnost je s svojo aktivnostjo mnogo doprinesel k afirmaciji študentskega centra. Prireditve, orga-nizirane pod skupnim naslovom »Tribuna 5 minuta posle 8«, so postale znane po vsej državi. Na tribuni se vsak teden, od pone-deljka do petka, vrstijo razna predavanja, diskusije ter razgovori z znanimi ljudmi Iz političnega, znanstvenga, kulturnega, glasbenega in športnega življenja. Gostje na »Tribuni 5 minuta posle 8« so bili že: Kosta Crvenkovski, Milentije Popovič, Koča Popovic, dr.Jože Brilej, pa še Ivo Andrid, Josip Vidmar, Dobrica Cosid, po-leg njih pa še filmski režiserji in igralci, glasbeni kritiki, športni komentatorji in drugi. Na odru so se pojavili tudi ugledni inozemski gostje: sovjetski znanstvenik akademik Semjonov in astronavt German Titov.
Tako široko zastavljena in visoko kvali-tetna tribuna ima velik odziv med študen-ti. Vsak večer se zbere od 600 do 1000 po-slušalcev. Vidimo torej, da je zanimanje študentov za raznovrstna kvalitetna in aktualna predavanja, - diskusije in razgo-vore, zelo veliko. »Tribuna 5 minuta po sle 8« si je po pravdci zaslužila sloves ene najbolj uspelih oblik idejnega izobraževa-nja študentov.
Studentski centar predstavlja zelo kori-stno ustanovo za zagrebške študente, kate-rih življenje je tako močno obogateno.
Izkušnje, pridobljene pri upravljanju Centra, bodo kasneje ninogim precej kori-stile. Zaželeno je, da bi se tudi pri osta-lih univerzitetnih središčih sčasoma osno-vali podobni centri, oz. dopobiili sedanji objekti z novimi, tako kot Studentski centar v Zagrebu, ki ni samo ponos za-grebških, ampak tudi vseh jugoslovao-skih študentov.
Ko se danes konkretno lotevamo zastavljene na-loge, da čez leto pred-stavimo vso našo častit-Ijivo univerzo, katera štu-dijska področja vse pre-more, začnimo kar s FA-KULTETO ZA STROJNI-ŠTVO. Najdeš jo v Ašker-čevi ulici 16, v družbi z mnogimi dnigimi fakul-tetami.
FAKULTETA ZA STROJNIŠTVO
ŠTUDIJ na Fakulteti za strojništvo je stopenjski. Prva stopnja traja dve leti; daje strokovnjake višje izobrazbe, ki se lahko zaposlijo kot obratni inže-nirji. Prvi letnik študira po enotno urejenem učnem načrtu. Posluša v glavnem teoretične predmete iz svoje stroke. Medtem ko poslušajo slušatelji v pr-vem letniku prve stopnje skupno vse osnovne pred-mete, ki so potrebni za nadaljevanje študija, je v drugem letu skupen le še del predmetov, predmeti za usmerjanje pa so že ločeni. V drugem letniku se namreč študij deli v dve smeri: v energetsko in tehnološko smer. Po svojem nagnjenju si izbereš eno. Energetiki se podrobneje ukvarjajo s problemi energetskih virov in pogonskih strojev v obratu, medtem ko tehnologe zanima bolj sama obdelava materiala. — Tretji letnik študija oziroma prvi letnik druge študijske stopnje, ima spet skupna vsa predavanja, razen dveh, ki ju izberejo slušatelji po svoji presoji glede na nadaljnji študij, ki se bo v četrtem letniku delil predvidoma na tri smeri:
a)  energetsko smer — ki pa se še ožje diferen-cira v:
1.   področje pogonskih strojev in termičnih na-prav in
2.    področje   delovnih   strojev   in   transportnih naprav;
b)  tehnološko smer.
Prvi letnik posluša naslednje PREDMETE: Stroj-no risanje, Višjo matematiko I, Mehaniko, Tehno-logijo gradiv, Osnove termodinamike, Eletrotehniko, Strojne elemente, Uvod v družbene vede in Pred-vojaško vzgojo. Kot obvezni seminar poslušaš v drugem semestru še 15 ur Industrijske varnosti. Kot fakultativni predmet, ki je pogoj za vpis na drugo stopnjo, pa si izbereš en tuj jezik (angleščino ali nemščino ali ruščino).
Vsa predavanja in vaje imaš v glavnem na fakul-teti, povprečno okrog 35 ur tedensko.
KOLOKVIJE pišeš skozi vse leto. Niso obvezni, so pa priporočljivi. Prisilijo te, da delaš sproti. če pišeš kolokvij dobro, imaš pri izpitu ugodnosti. Če gotegneš odlično oceno iz kolokvija, ti ga profe-sor prizna kot izpit, ali pa ti vsaj ni treba oprav-ljati pismenega izpita. Vendar moraš kolokvij iz nekega predmeta pisati pozitivno, da lahko greš na naslednjega
Poleg predavanj obiskuješ še VAJE: opazovanja v laboratorijih in delavnicah na fakulteti, praktične meritve na raznih strojih, gledaš strokovne filme, imaš vaje v Litostroju in tako dalje. V drugem se-mestru na brezplačni ekskurziji obiščete kako večjo strojno tovarno v Sloveniji.
PROGRAME izdelaš lahko že na vajah na fa-kulteti, če si le priden. Izdelati moraš od 15 do 25 programov Strojnega risanja, kar ti vzame precej časa. Navadno študentje jemljejo programe domov, da jih dokončajo, ker zahteva izdelava programa brskanje po literaturi in precejšnjo mero že osvo-jenega znanja
ORODJE Pri risanju programov nujno rabiš ri-salna peresa »Grafos«. Skoraj nepogrešljiva sta tudi garnitura šestila in logaritemsko računalo; ni pa odveč, če premoreš tudi večjo risalno desko. Za na-kup vseh naštetih naprav se zato skušaj že med počitnicami dokopati do nekako 25 tisočakov.
IZPITI so pismeni in ustmeni. Začno se šele po zimskih počitnicah. Izpitni režim ni najbolj blag. Pogoji desetih pozitivno pisanih izpitov v indeksu močno zredčijo vrste novincev.
LITERATURA Skripta za prvi letnik so v glav-nem za vse predmete na razpolago. Vendar so za mnoge predmete glavna opora pri študiju za izpit lastni zapiski s predavanj. če hodiš redno na preda-vanja, si v snovi bolj doma, imaš zapiske in izpit dosti laže naštudiraš. Ostala, širša literatura je v srbohrvaščini, nemščini in ruščini. Izposodiš si jo lahko v Strokovni knjižnici na fakulteti, ali v Cen-tralni tehniški knjižnici, ali pa jo dobiš v NUK.
ŠTIPENDIJE Večina študentov Strojne fakultete jih ima. Vsakoletne potrebe so še velike, tako da štipendije za strojništvo ni težko najti med razpisi tovarn, podjetij in raznih zavodov.
NASVET Tisti, ki kani iti prihodnje leto med strojnike, naj mu matematika in fizika ne bosta španska vas, če hoče, da bo dobro oral.       M. T.
POJASNILO!
Oprostiti se moramo, ker je v zadnji številki zaradi nepredvidenih težav izostala Rubrika srednje-šolcev, tako da smo začeli s predstavljanjem fakul-tet šele danes. V prihodnje številki si bomo ogledali ekonomsko akulteto.
Tov. B. M. se za njegovo pismo lepo zahvalju-jemo. Vse, kar ga zanima v zvezi s študijem veteri-narstva, pa bo lahko zvedel iz ene prihodnjih šte-vilk Tribune.
SREDNJEŠOLCEM
PREDSTAVUAMO VAM PRLESKI STUDENTSKI KLUB
Pred nekaj tedni je Tribuna objavila članek o proble-tnih pokrajinskih študentskih klubov in to me je vzpod-budilo, da napišem nekaj vrstic o delu enega izmed njih. Pravzaprav ne samo to, odločil sem se šele potem, ko sem prebral več kot skromne vrstice o klubih v poročilu za let-no skupščino ZŠJ, ki med drugim ugotavlja, da od toliko in toliko registriranih klubov več kot polovica ne dela, oziramo samo životari. S tedenskim izhajanjem in poveča-njem obsega Tribune se je odprla možnost temeljitejše razprave in boljše izmenjave izkušenj tudi na tem področju dela študentske organizacije.
Po datumu ustanovitve spada Prleški študentski klub med najstarejše na ljubljanski univerzi. Izhajajoč iz majh-ne obrobne pokrajine, so se študentje iz Prlekije vedno radi družili v Ljubljani. Nikdar jih ni bilo mnogo; tudi danes spada PŠK med najmanjše klube. Kljub temu se je Iz razgovorov o domači pokrajini in njenih ljudeh rodila marsikatera dobra misel o čim boljši povezavi z njo. Iz priložnostnih predavanj za prebivalstvo obeh občin na desnem bregu Mure — Ljutomer in Radgono — in časov, ko so člani kluba vsako leto naštudirali kakšno igralsko predstavo ter z njo med počitniškimi meseci nastopali po vaseh, so prešli na pomembnejše in politično zahtevnejše akcije. Sem spada zbiranje materiala iz NOB, izdaja prvega prleškega zbornika, proučevanje kadrovske politike in pro-blemov štipendiranja in — pa kaj bi naštevali, to je že zgodovina, ki je vsakemu na razpolago v arhivu kluba. Dejstvo je, da se je klub močno uveljavil pri političnih Eorumih obeh domačih občin in da z obema vzdržuje zelo tesne stike. Ni redek slučaj, da pride kakšen predstavnik te ali one občine v Ljubljano in predhodno obvesti deset ali še več članov kluba, da bi se želel pogoviriti z njimi, ali pa celo predlaga sestanek kluba. Kljub vsemu pa smo v zadnjih dveh letih opažali stagnacijo pri delu, dokler se v lanskem letu ni število članov povečalo od 32 na 48. Takšen priliv novih moči se izredno dobro odraža v le-tošnji aktivnosti PSK. Poživili so družabno življenje, usta-novili folklorno skupino, ki ima za seboj že nekaj uspešnih
nastopov v Pomurju — oraeniti moramo vsaj avgustovsko turnejo skupaj s Koroškim akademskim oktetom, in orga-nizirali delovno akcijo v Vidmu ob Ščavnici, kjer so tri tedne gradili tečajniški dom v okviru vzorno urejenega centra za elektrifikacijo podeželja ter s tem tako rekoč nadaljevali delo starejših kolegov, ki so v letu 1956 pričeli graditi v istem kraju prvo univerzalno šolsko delavnico na vasi.
Sodelovanje s Klubom študentov Prekmurja, ki je drugi študentski klub v murskosoboškem okraju, je bilo prejšnja leta uspešnejše kot letos. Edina skupna akcija je bil ciklus predavanj predstavnikov OLO o gospodarstvu in kulturnih problemih v okraju. Ob skupnem aktivu ZK bi moralo biti to sodelovanje vsekakor pristnejše. Poudariti pa je treba, da je iz njega izšel sklad štefana Kovača, ki razpisuje vsako leto pomembne teme s področja gospodarstva, kul-ture in zgodovine, ki so potrebne znanstvene obdelave. V triletnem obstoju se je sklad lepo uveljavil, odziv na razpis je vsako leto večji, posebno še zaradi tega, ker sklad priporoča študentom, naj jemljejo za diplomska dela teme z domačega področja
PŠK ne zanemarja niti športnega področja. Vsako leto organizirajo pod pokroviteljstvom UO ZŠT namiznoteniško prvenstvo študentskih klubov, v načrtu pa imajo tudi po-doben turnir v odbojki. Želeli bi, da bi se prvenstvev ude-leževalo več klubov, saj se je dOslej navadno odzvala le slaba tretjina.                                                  «
V pripravi je nov zbornik Prlekije, ki bo prinesel o tem delu Slovenije več novosti kot karkoli, kar je bilo do zdaj objavljeno. Pobudo zanj je dal klub, prispevke pa pišejo priznani politični, prosvetni in kulturni delavci, kl izhajajo s tega področja. Izšel bo prihodnje leto, če bo članom kluba uspelo zbrati potrebna finančna sredstva. Razen tega bi radi v prihodnjem letu tesneje sodelovali z organizacijami LMS, za kar je bilo že doslej dovolj želja na obeh straneh, razvilo pa se ni predvsem zaradi tega, ker so ObK LMS skora vedno pozabili na kooptiranega člana s strani kluba                               Franček Lasbaher
SUBVEIMCIJE LETOS
Subvencijska komisija pri Kuratoriju je ugodno rešiSa 781 prošenj. Pri povprečni subvenciji 3910 din znese to 3,055.000 din na mesec.
Tovariši, ki so reševali prošnje za snbvencije v letniku, bodo gotovo videli, da se odločitve Komisije ne ujemajo vedno z njihovimi predlogi in da se marsikje celo razli-kujejo od njih.
Kjer so reševali prošnje s skrajno neresnostjo in po bratovsko predlagali skoraj vsetn najvišje zneske, ne da bi upoštevali sprejete kriterije, tam gotovo ne bodo presene-čeni nad spremenjenimi številkami. Tako delo meče slabo luč na vsa prizadevanja, da bi prenesli reševanje vsch po-dobnih nalog popolnoma v letnik.
Nekoliko presenečeni bodo ua nekaterib fakultetah, kjer so se dela lotili resno, vendar so njihovi predlogi kljub temu nckoliko spremenjeni, čeprav je rang ostal isti. Komi-sija .je namreč zvišala kriterije za 1000 din.
O honorarjih, ki jih zaslužijo študentje v času prcda-vanj, nimajo vsi enakih mnenj. Nekateri jib prištevajo kar k rednim dohodkom. Menim pa, da kdor ob rednem študiju zasluži kakšcn dinar. medtetn ko morda njegov kolega za-pravlja čas in kakšen dinar v kavarni, ne stne biti pri-krajšan za subvencijo. kljub temu. da bo sedaj tnogoče lepše oblečen.
Prav tako je z delotn mcd počknicami. Studentje, ki cele počitnice delajo, bodo ob začetku šolskega leta gotovo
v boljšem materialnem položaju kot tisti, ki so počitnice samo uživali.
Manjšemu številu tovarišev je bila odklonjena subven-eija zaradi pomanjkljivosti podatkov. Nekaterim je manj* kalo samo leto imatrikulacije, ki je pa nujen podatek, da komisija ugotovi, če študent redno študira. Tu bi pripo-mnil, da subvencije niso namenjene slabim študentom, id ponavljajo letnik na svoji ali kateri drugi fakulteti. Štu-dentje, ki bodo podatke dopolnili, bodo lahko dobili sub-vencijo v decembru
In komisija je vse napake popravila in pravično raz-delila subvencije? Prav gotovo ne! Kljub nedvomni objek-tivnosti članov komisije in njihovemu prizadevanju. Kjer niso letniki dobro opravili svojega dela, tam tudi komisija oi mogla v vsakem primern najpravilneje odločiti.
Nekatere številke v formularjih bo treba vsekakor pre-veriti! Komisija ne dvomi, da je storila prav, ko je zaupala večini študentov, vendar se ne more odreči temu, da bi se o resničnosti podatkov še posebej prepričala. Kjer bodo ugotovljeni lažni podatki, bodo sledile sankcije v ZŠJ in na fakulteti. Te bodo stroge, kajti kdor zlorablja zaupanje, ne zasluži drugega. Prepričan pa sem, da bodo to izjeme, če sploh bodo.
Odločitve komisije bodo prav gotovo deležne npravičene kritike, še več pa neupravičenih pripomb. Kdor je stal ob določanju predlogov ob strani, oziroma dajal neutemeljene pripombe, naj raje drugič sam pomaga, namesto da kriti-zira. Potem bo tudi on deležen kritike.
IVIorda pa ne?                                                     S. G.
V petek, 16. nov. ob 20.30, bo v menzi Štu-dentskega nuselja predaval tov. dr. Joža Vilfan, pcdpredsednik IS LRS: »0 pred-osnutku nove ustave«.
Vabljeni!
NEVARNO JE BITI
ŠTUDENT
Sredi preteklega leta je prišla v VenezueSo skrivnostna oseba. Pri-š!a je prevzet ambasado Združenih držav, pa čeprav nifi rojena ni bila v državi, ki jo je predstavljaia. ProbSem njene nacionalnosti je bil sploh kompliciran. Rojena v Kataloniji, španijo, miadost preživela v Puerto Rico. Kako je potemiakem mogla nosiii naslov ambasadorja Združenih držav? Odgovor je preprost. Moscoso, to je namreč ime ambasadorja, se ni obotavljal predsedniku Kennedyju pomagati pri po-novni pridobitvi Latinske Amerike.
V Venezueli, pravijo študentje, kontro-lirajo vse množične organizacije z groŽ-njami in zvijačami. Zato ni prav nič čud-no, da je Betancourtova vlada svetovala Moscosu, naj obišče centralno univerzo. Poleg varnosti, za katero mu je jamčila država, tudi Moscoso sam ni pozabil na različne varnostne ukrepe. Nepričakova-no je prispel na fakulteto za arhitektu-ro, ki je sicer precej daleč od centralne egradbe univerze in kjer so bili »ek-stremisti« pri zadnjih volitvah nepričako-
vano premagani. Na fakulteto je prišel, ko so bila predavanja za tisti dan že kon-čana. Toda to mu ni niti najmanj poma-galo, ker so bili, še preden se je lahko obrnil, že zbrani pred vhodom na fakul-teto tisoči študentov, ki so zahtevali gla-vo preplašenega ambasadorja. Le-tega so hitro skrili v — za njegovo dostojanstvo — »neudobno« sobo in, pravijo, da je ka-vo, ki so mu jo ponudili, da bi si pomiril živce, razlil po hlačah enega svojih sprem-ljevavcev. Toda stvari se s tem še niso
TELEGRAMI
AL2IR:
Kot je izjavil predstavnik Nacionalne unije alžirskih študentov (UGEMA) na srečanju svetovnih univerzitetnih centrov v Tokiju, študira trenutno v tujini okoli 2000 alžirskih študentov, od katerih jih je okoli polovica vpisanih na francoskih univerzah. 353 Alžircev študira v ostalih zahodnih državah — od teh 160 v švici in 85 v Zahodni Nemčiji. 380 Alžircev študira na arabskih univerzah, 280 pa v vzhodnih državah. Tudi pri nas študira nekaj študentov iz Alžirije.
FRANCIJA:
Letos je bil v Franciji mednarodni »Mesec prijateljstva« v štirih francoskih mestih. »Mesec prijateljstva«, ki je bil organiziran med počitnicami, ima namen zbližati študente iz vsega sveta z osebnimi stiki, izmenavo mnenj itd. »Mesec prijateljstva« je bil ustanovljen leta 1956 in ga od takrat organizirajo vsako leto. Letos se ga je udeležiln 700 študentov.
ITALIJA:
Profesorji in študentje italijanskih univerz so začeli v začetku okto-bra enotedensko stavko, da bi opozorili na reformo univerzitetnega sistema. Po vsej deželi so se odzvali stavki. V Rimu, kjer so nekateri profesorji nasprotovali stavki, jih je več kot 100 študentov prisililo. da so prekinili z izpiti in predavanji.
ZDA:
V šolskem letu 1981/62 je več kot 58.000 profesorjev in študentov iz 149 dežel učilo ali študiralo na 1798 univerzah in colledgeih. To je pred dnevi sporoeil mednarodni inštitut za vzgojo. Tuji študenti, tned katerimi jih je precej iz Afrike, Latinske Amerike in le 15 °/o iz Evrope, so študirali tehniko, humanistične in naravo-slovne znanosti, medicino itd.
7DA:
Demonstracije in pretepi, ki so se končali s krvjo, so se odvijali v Oxfordu, država Mississippi, ko je prve dni oktobra prestopil prag univerze črni študent James Meredifh. Univerza, ki je skozi 100 let svojega obstoja sprejemala samo bele študente, je odbila prošnjo 29-letnega študenta. Kasneje so ga sprejeli, začele pa so se demonstracije rasnib nestrpnežev: v demonstracijah je bil ubit francoski novinar in prebivalec Oxforda; 20 demonstrantov, policajev in študentov je bilo resno ranjcnih, okoli 200 Ijudi, med njimi tretjina študentov, pa je bilo aretiranih.
verze je že večkrat zasedla armada, vča-sih tudi za več tednov. Položaj je bil že tako reseh, da je minister za šolstvo prisostvaval seji univerzitetnega sveta.ko so razpravljali o Kennedyjevem obisku, da bi razpravljal o tem, katera oblika ci-vilne straže bi pomagala ob obisku Ame-ričana. Le popolna mobilizacija študentov je preprečila te manevre. Policija je in-špecirala študentovske domove in rekto-rat. Razmetala je vse arhive in pisarniški material. Ko pa ni našla orožja (kako naj bo skrito na rektoratu!), je policija vztra-jala na tem, da se vrne in nadaljuje »inšpekcijo«.
Razko! s Kubo
Prekinitev diplomatskih stikov s Kubo je vzbudila široko reakcijo po vsej državi. Protesti so se izražali najbolj v pouličnib demonstracijah. študentje so demonstrirali z ostalimi ljudmi in usta-novili ljudsko stražo. Vsi opozicijski ča-sopisi so bili prepovedani. Betancourto-ve oborožene sile so noč in dan stražile na ulicah. Vse je bilo pripravljeno tudi za zadušitev ljudske vstaje, ki bi lahko izbruhnila. Vojska je zasedla vse važne strateške položaje. Toda kljub temu so bile povsod akcije solidarnosti s Kubo in študentje so bili povsod med organizator-ji. Pritisk je bil strašen. Stotine aretiranih so bile poslane v ječe. Samo s popolno izgubo ugleda je venezuelska vlada iz-vedla odločitve konference v Punti del Este.
Ha kateri strani si?
Sledil je val gladovnih stavk, izrazi sim-patij so deževali od vsepovsod. Opozicij-ske časopise, ki so objavili slike stavku-jočih, so napadli. Vsi so zahtevali izpusti-tev zapornikov. Tako je Betancourt ob-Ijubil, da bo glavni del zapomikov izpu-ščen in da bodo uvedli postopek samo proti manjšemu delu. Po tej delni zmagi je bila gladovna stavka na univerzi, ki je trajala 14 dni, prekinjena. Vendar Be-tancourt ni držal obljube. Ječe so še vedno ostale polne političnih zapornikov. Tisoči mož in žena so se združili v po-novno borbo za izpustitev zapornikov in proti vladnim okrepom. Napačna politi-ka vlade je vzrok, da postaja le-ta vse bolj izolirana od širokih ljudskih mas.
Na kateri strani barikad so študentje? 2e po tradiciji so vedno na strani pravi-ce in vedno se bodo borili za popolno demokracijo, ki ne bo potrebovala pomo-či tujih imperialistov. študentovsko giba-nje je osvojilo principe »boja med štu-dijem«, boja proti teoriji, ki skuša raz-vrednotiti njihove zahteve in njihovo re-volucionarno tradicijo.
Pripravlja se nova kampanja. študent-je se bodo zdrnžili z vsemi demokratič-nimi silami. Uspeh v bodočnosti bo od-ločilen za orientacijo dežele in nedvom-no bodo študentje spet odigrali važno vlogo v predstraži tega gibanja.
Priredil J. Prešeren
končale. študentje so šli tako daleč, da so zažgali ambasadorjevo limuzino. Tako se je Moscoso lahko prepričal, da se ve-nezuelski študentje ne borijo samo priti »svoji«, vladni politiki, temveč delajo tako tudi z nepremagljivimi resolucijamd.
Betancourtova vlada je smrten sovraž-nik univerze in študentovskega gibanja. Svoje zaveznike ima tudi v skupini pro-fesorjev, od katerih so že mnogi dobili ponudbo, da bi služili diktatorju Perezu Jimenezu in ki se čutijo na svojih polo-žajih varne, kljub vsem študentovskim de-monstracijam. Vladna predstraža je tudi krščanska demokracija, ki je lani ustano-iila posebne oborožene oddelke, ki naj bi zatrli študentovske demonstracije. Kr-ščanski demokrati uživajo podporo Fran-cove španije in se poslužujejo metod fa-šizma in španskega falangizma.
Neznosen položaj
Ob podpori teh zaveznikav hoče vlada razbiti univerzitetno enotnost. Napadi so bili že tako popolni, da je bil položaj skoraj nevzdržen. Samo junaškemu bo-ju študentov in demokratičnih profesor-jev se je treba zahvaliti, da so se ubranili nasilnih napadov. Vlada hoče obračunati z intervencijo univerze. Uradni tisk stalno napada demokratične sile. Kampanja se razvija v dveh smereh: na eni strani ob-tožujejo univerzo, da ne jamči pravice do študija »demokratičnim« študentom. Rek-torja De Venanzija so obtožili, da je za-šel v vode ekstremistov. Na drugi strani pa tisk obtožuje univerzo, še posebej pa študentovske domove, da postajajo vojaš-ke postojanke. Demonstracije, štrajki, oboroženi napadi in gverilske aktivnosti, trdi vlada, da so pripravljene, začete in vodene od tam.
Obtožbs tiska so samo zelo majhen del vladnih  napadov.  Centralno  zgradbo  uni-
Iz
predavaloioe v zapor
Pred leti so razne študentske zve-ze in časopisi izvedli široko akcijo za izpustitev Marie Rose Borras in Heliosa Babiana, dveh katalonskih študentov, ki jih je zaprl Francov režim. Sodelavec študentskega časo-pisa World student news je imel pred nedavnim priložnost, da je go-voril z Mario Roso Borras, študent-kc umetniške akademije, ki je že končala izpite in mora sedaj samo še diplomirati. Povedala je, da je srečanje Aula Magna 1. 1956, ki je bilo tistega leta, ko je prišla na uni-verzo, vzbudilo zavest mnogih štu-dentov...« in med drugim tudi mojo«.
»Nenadoma je vstopila policija«, je rekla Maria Rosa »in prekinila srečanje. Aretirali so mnogo ljudi in jih izgnali z univerze za dobo petih let.«
Maria Rosa je aktivno sodelovala v legalnem boju za študentovske pravice. Ktnalu po omenjenem do-godku je bila izvršena reorganizaci-ja študentovske organizacije. Maria je bila med drugim izvoljena za de-legata svoje fakultete za kongres študentov umetniških akademij. Ko jo je sodelavecWSN vprašal za oko-liščine aretacije, je povedala, da so jo aretirali istcga dne z dvajsetlet-nim študentom Heliosom Babianom, studentom višje tehnične šole, ko sta pripravljala nenasilno stavko. »Aretiral naju je človek v padalski uniformi, s pištolo v roki,« je po-vedala, »in naju obtožil, da sva raz-pečavala letake.
Odpeljali so naju na policijsko posta.jo, ne da bi naju vprašali za imena. Dobrodošlico so nama izrekli z udarcem v obraz. Kasneje so naju vprašali za imena in imena študen-tov — najiiiih kolegov, ki so delali v proti — Francovem gibanju. Ko sva zavrnila njihove zahteve, so naju tepli z gumijevkami. Rane so ostale na telesu še mesec dni kasneje. Tepli so naju od osmih zvečer do treh zutraj. Tortura je bila grozna. Heliosa so žgali žgali s cigaretami in maltretirali vpričo njegove ma-tere. Pet dni sva ostala na policijski postaji. Potem so naju odgnali v vo-jaško ječo pod obtožbo ,poskus mi-niranja javne varnosti«.
»Koliko časa ste bili v jedi?«
»Osem meseccv in pol sem bila v zaporu brez procesa, ne da bi en-krat videla odvetnika. Potem so bile obtožbe proti meni ustavljene, He-lios pa je obsedel v ječi Caceres. Prisodili so mu  s e d e m  let«.
Vsa njena osebnost priča o tem, da se hoče še vedno boriti, trdno verujoč, da pripada zmaga njim, svobodoljubnim ljudem vse Španije, ki se z ramo ob rami s študenti bo-rijo za svobodo dežele. Njen glas je poln obtožb. ko govori o skrajno ne-humanib odnosih do zaprtib Ijudi, na diugi strani pa je polna navdu-šenja, ko govori o študentovski soli-darnosti, ki jo izkazujejo političnim zapornikom — študentom v ječi.
»čudovito je bilo, ko smo dobili cvetje, obleko in zdravila. Paketi so prišli iz Francije, Švice, denar iz Mehike. Vse to je bilo za nas seveda zelo koristno, Želcla bi, da bi vsi zaprti študentje pn španiji bili de-ležni take solidamosti...«
»Zopet setn se vključila v boj proti Francovemu režimu, kajti lju-bim svojo domovino, ki jo režim tako ponižuje in tepta.«
Prevedel P. BREŠČAK
Kaj se dogaja v mladi
Veliko, in to je somo po sebi dobro zna-menje. »čredni instinkt« je izginil, avtcrji nič več ne sledijo obnošenim shemam, mla-di pisci se ne vdajajo več masovni hipnozi, kot se je to dogajalo pred nedavnim. Po obdobju splošnega navdušenja in naivnosti, je šablonskemu pisanju preteklih deset let sledilo splošno streznjenje; začela se je doba moralnega preiskovanja in notranjega vznemirjanja. Reainost si je nadela sivo ali celo črno barvo, kar je sprožilo med kritiki splošen alarm. Toda lahko smo pričakovali, da se bo nihalo kmalu obrnilo prav na na-sprotno stran — in v resnici lahko rečemo, da }e sivo-črno obdobje sedaj za nami.
Mladi pisatelji so se navdušili za teme, ki so ob-ravnavale emocionalne odnose. Cez nekaj časa so se začele pojavljati knjige, katerih subjekti so bili zaprti v krog erotičnih odnosov in so bili povsem indiferentni do sveta, ki je bil izven tega kroga. Bil je kot nejasno, umazano steklo, skozi katerega se v ozadju vidita silhueti ljubimcev — ki se pri-bližujeta, zdaj oddaljujeta drug od drugega. Na srečo je tudi to obdobje že prešlo.
Sedanja situacija se zdi iz vseh gledišč normalna: veliko število mladih pisateljev se skuša na svoj lasten način približati, kot je rekel Josef Konrad, najvišji pravici poznanega sveta. Dosegli smo sta-nje ravnotežja ali dinamičnega ravnotežja, ki je rezultat mnogih različnih eksperimentov. To je vrsta ravnotežja, ki je vsakdanji kruh literature.
Nobenih čudežev ali duhov ni. Nobenih kometov ni, ki bi drveli skozi nebo. Toda tu je nekaj zvezd treh ali desetih dimenzij, ki jih vidimo v njihovih brezštevilnih konstelacijah.
Predstavimo vas končno z nekaj avtorji.
Prejšnje leto je dobitnik Nagrade mladih, ki jo podeljuje Zveza socialistične mladine in uredništvo časopisa Sztandar M Codit Jansusz Krasinski. Ta pi-sec proze in tekstov za radio, čigar življenjska zgodba je težka in zamotana, je pred nekaj leti vzbudil pozornost s svojim prvim romanom »Obala klavrnega dne«, ki je vrgel novo luč na problem odporniškega gibanja. Nagrado mladih je dobil za knjigo »Prekinjeno potovanje ,Bele Marianne'«. Ta knjiga se dotika socialnih problemov in jih prinaša bravcu na poseben, nenavaden način.
Pred nekaj meseoi se je trgu pojavila njegova knjiga novel: »Kako veliko sonce«, katero je kri-tika z navdušenjem sprejela. Knjiga obravnava mo-derne teme, dogajanje pa se med drugim vrši tudi v Francovih ječah. Avtorja posebno zanima moral-ni problem ječe, kakor tudi jetniška atmosfera. Pri-zadeva si, da bi prikazal izvleček slike: množico dejstev prinaša z realnostjo in jih posploši z fi-lozofsko sintezo.
Podobna prizadevanja, v katerih hoče pisec pre-magati plitkost kakor tudi literarno deskripcijo in
poljski prozi ?
metaforično abstrakcijo, vodijo tudi pisatelja Bog-dana Wojdovskega v knjigi »Jobove počitnice«. Nedvomno je njegova knjiga najzanimivejši literarni dogodek sezone. Tudi ta roman pripada ciklu moderne proze
Najresnejši kandidat za Nagrado mladih je bil poleg Krasinskega Tadeusz Mikolajek iz Wroclava, avtor knjige »Po dežju«. Njegova proza ima avten-tičen, aster duh vojne in povojnih prevratov. Kljub temu, da njegovo pisanje vzbuja včasih videz nare-jenosti, pa spontano kaže na pisateljev talent.
Prav takšno pozornost zasluži tudi knjiga novel Tadeusza Jaszczyka, Pisatelj nam podaja sliko oku-pacije drugače kot preje omenjeni pisci. Dobo podaja kot normalno, vsakdanjo. Knjiga leži na izkušnjah otrok, skozi svojo občutljivo naravo ču-tijo navskrižja teh krutih let.
Ta naein izpovedi ima mnoge privržence. Psiho-loška zaupnost je karakteristična tudi za zelo »žen-sko« prozo Magde Leje, čeprav skuša iti, posebno v delu »Pisma mojemu fantu«, mimo tega. V tem delu avtorica na neposreden način opisuje atmos-fero tako imenovanih huliganov in skuša brez pred-sodkov razložiti problem »slabe« mladine, ki jo odrasli večkrat tako slabo razumejo.
Poskus podajanja današnjih socialnih tem je tudi delo Wroclawskega pisatelja Macieja Patkowskega. Njegovo delo preveva zdrav čut za in zanimanje za pasivnost, ki jo je navadno najti med mladimi. Glavni protagonist njegovega dela je teoretično študent, dejansko pa je to mlad človek, ki hodi po ulicah, ostaja v parkih in poseda v kavarnah. Nje-gov junak nima dovolj življenjske volje. Cez nekaj časa ga začne njegova vloga dolgočasiti; postane žoga v rokah usode. Knjiga, ki jo je pisatelj izdal pozneje, »Poldne«, mu je prinesla literarno slavo in po njej so posneli film. To je zgodba fanta, proletarca Londonovega tipa ki se kot neke vrste današnji Martin Eden bori proti oviram, da bi na svoj način pridobil naklonjenost žene, samo da bi spoznal, da je bila to napaka.
Omeniti moramo še delo Aleksandra Minowske-ga. Njegovo delo »Nikoli na zemlji« je pravi coctail dandanašnjega življenja. Zanimivo branje sta tudi njegova romana »40 ljudi na vrhu«, v katerem se avtor dotika »eksistencialističnih« ljudi. Jerzy Kra-iscki iz Krakova je pred časom izdal zelo obetajoč cikel »Na drugo stran«.
Zanimive probleme si zastavljajo tudi Andrzej Brychta v delu »Izsušena trava« in Mark Nowakow-ski v romanu »Ta stari tat« in »Beniek Kwiaciarz«, kakor tudi psihološko-erotična struja, ki jo zasto-pajo Maria Paczowska, Krystyna Kleczkowska, An-drzej Bonarski in drugi. Izredno zanimiva pa so psihološka proza in eksperimentiranje Stanislawa Groehowiaka, Wladsyslawa Trieckega in Stanisla-wa Stanucha.
Težko je danes izreči sodbo o mladi poljski pro-zi. Vendar jo imajo Poljaki radi. Slabo in dobro; Kajti v vseh se odseva pojem Poljska, kar pomeni izkušnja, katastrofe in upanje.
Andrzey Dravicz Prevedel Peter Breščak
PREDSTAVA -UPAJMO NE ZADNJA
Konec oktobra smo bili v Unionski dvorani priča zanimivemu dogodku v naši študentovski kulturi. Pravim: zanimivemu in pri tem mislim še, da so take prireditve preredke. Preredke tako za študentovsko publiko in za vso ostalo. Vrednosti izvedbe in besedila, scenarija, s samo »zanimivo-stjo« skoraj ne moremo povezovati.
Ni znano, ali je imel Akademik kot organizator predsiave, namen samo zabavati zbrano študentov-sko publiko ali je hotel s svojimi ambicijami poseči še kaj dlje. Očitno je le, da je prireditev hotela biti uvod v letošnjo sezono brucovanj in seznanjanje novincev z drugo platjo študentovskega življenja, s platjo, s katero se bodo med svojim študentova-njem vsaj nekateri zaradi prenatrpanosti študijske-ga programa manj spoznavali. Nehote se nam vsili tudi misel, da je bila ta prireditev tudi apel jaa. to, da se ne bi povscm pozabila študentovska tradicija in da bi se razširjala in utrjevala pot jedkega in zdravega študentovskega humurja in satire.
V največjo škodo prireditve je bilo to, da je bila pripravljena v naglici. To je bilo očitno skoraj preveč. Ali je res bila ta prireditev tako tesno v zvezi z odhodom Akademikovega vodstva in neka-terih njegovih skupin v Afriko? Na vsak način je izvedbo  prireditve  priganjal tudi     skorajšnji zače-
tek brucovanj. škodilo ji pa je končno morda tudi zanašanje na nezahtevnost in razumevanje študen-tovske publike. Teh vzrokov pa bi vsekakor ne mogli opravičevati. Tako nam je predstava izzvene-la kot neizdelana, medla, na silo skonstruirana. Revija humorja in glasbe, revija, ki bi lahko bila nckaj izrednega, pa ni bila.
Tekst sam je dobil zadostno oceno publike, saj tnu je zaploskala le enkrat ali dvakrat. Vse ostalo ploskanje je, tako kaže, veljalo glasbi. In tako bi bilo tudi prav, čeprav smo od orkestra pričakovali več razgibanosti. Zabavni zbor se nam je predstavil z nekaj novimi pesmimi, pa tudi tako medlo, da nam še ni potrdil upravičenosti svojega obstoja. Njegovo veliko delo, njegov večji uspeh se nam zdi še precej oddaljen. Predstavi je manjkala jasna režijska koncepcija, očitno je bilo pomanjkanje iz-kušenj, zato je bilo vse preveč začetniška in včasih celo diletantska.
Sodelovali so: študentje Akademije za igralsko umetnost, ki so preskrbeli tudi besedilo, jazz orke-ster »Ad hoc«, študentovski zabavni zbor in še pevci — solisti. Pri tehnični izvedbi programa je sodelovala Zveza ŠOLT.
Jože Prešeren
POJASNILO JAVNOSTI
Spričo mnenj, objavljenih v Naših razgledih, Delu in Tribuni, da je bila s preimenovanjem revije Miada pota v Probleme odvzeta mlademu, doraščajo-čemu rodu njegova revija, in spričo dejstva, da se takšna stališča ponavljajo, ne glede na nasprotna zagotovila, je uredništvo Problemov dolžno dati naslednjo izjavo:
V prvi številki Problemov je bila na ovitku pojas-njena narava sprememb, ki so narekovale preime-novanje Mladih potov v Probleme. Glede na do-sledno neupoštevanje tega pojasnila in drugih sta-lišč, ki govorijo v prilog omenjeni spremembi, je uredništvo Problemov prisiljeno pred javnostjo ponovno ugotoviti, da so bili obrisi spremenje-nega koncepta nakazani že v zadnjem letniku Mla-dih potov. Revija se slejkoprej obrača predvsem k mladi generaciji in sicer v prepričanju, da njen interes ni omejen zgolj na literaturo in literarna vprašanja. Uredništvo Problemov bo skušalo v revi-ji zadovoljiti tešnjo mlade generacije, da bi bila sposobna, orientirati se v čim širšem problemskem krogu sodobnega sveta in dogajanja v njem. V ta namen je že okoli zadnjega letnika Mladih potov, za razliko od prejšnjih letnikov, ¦ strnila širši krog ustvarjalcev, ki se imajo za del te generacije in skušajo izraziti njene probleme, njena hotenja, ali pa kot znanstveniki, javni delavci in publicisti, problemsko obravnavajo vsa tista področja podob-nega življenja, do katerih mlada generacija ne more in ne sme biti 'indiferentna. V Problemih bo ured-ništvo ta krog še razširilo. Razumljivo je, da roj-stne letnice tu niso najbolj odločilna stvar. Obču-tek odgovornosti pred mlado generacijo in pred javnostjo, pogumno in jasno izražena osebna sta-lišča, zlasti pa tudi volja, obravnavati snov stvarno in dostopno, brez samozadovoljenega intelektuali-stičnega sprenevedanja, to naj bi bile oblike sode-lavcev nove revije.
V zvezi z orisanim načrtom je uredniški odbor na pobudo posveta sodelavcev in v soglasju z izdajateljem revije, CK LRS, sklenil, naj nove na-loge revije izraža tudi naslov. Iz zgornjega je raz-vidno, da Problemi nikakor ne ukinjajo montor-skega koncepta Mladifi potov, temveč ga samo razširjajo, kajti nekdanji mentorski koncept Mladih potov po desetih letih izhajanja te revije terja do-polnitve. V tej zvezi je potrebno pojasniti tndi od-nos nove revije do literarnega mentorstva.
Uredništvo Problemov meni, da literarnega tnen-terstva revije ne more opravljati mimo splošno kulturne naloge, ki si jo je zadala. Literatura, tudi začetniška, ne nastaja izven splošnega življenj-skega konteksta in ne more rasti, ne da bi se ori-entirala v času in družbi. Literarno mentorstvo je ena izmed nalog revije. V skladu z razloženim kon-
ceptom je revija povabila k sodelovanju vse, ki sodijo, da je začrtani program revije vsaj boij ali manj v skladu z njihovimi hotenji. Zlasti je pova-bila k sodelovanju mlade ustvarjalce in njihove krožke, saj želi, da bi bila revija tudi njihovo gla-silo. želi pa tudi, da bi bila revija glasilo in tribuna vse mlade generacije, da bi jo mlada generacija sprejela kot svojo revijo.
Ali morejo po vseh teh zagotovilih trditi, da jc bila s pretmenovanjem Mladih potov v Probleme mladini odvzeta mentorska revija? To obtožbo so si enostavno izmislili nekateri posamezniki, ki se morda ne strinjajo s konceptom Problemov, niso pa svojih pravih pomislekov pripravljeni javno rafr ložiti. Namesto da bi s svojimi kritičnimi prispevki pomagali oblikovati in dopolnjevati zastavljen men-torski koncept Problemov, pripisujejo reviji stali' šča, ki jih ta nikoli ni zagovarjala. Na ta način seveda skušajo javno diskreditirati njena prava sta-lišča in hotenja.
če bo prihodnost pokazala, da Problemi zaradi razlogov, ki bodo nastali izven uredništva revije, ne bodo mogli uresničiti zastavljenega koncepta, to ne bo krivda uredništva in sodelavcev.
Uredništvo   Problemo.,
J. D. Solinger
Odličen dan za banana-ribe
»Prav zares je bil samo navaden svilen robec, Lahko bi vi-dela, saj si stala blizu,« je rekla žena na ležalniku poleg gospe Carpenter. »Rada bi vedela, kako je prišla do tega. Zares je bilo, dragica.«
»To zveni, draga,« je soglašala gospa Carpenter. »Sybil, bodi tiho, mucika!«
»Si videla več stekla,« je rekla Sybil.
Gospa Carpenter je vzdihnila. »V redu,« je rekla. Pokrila je stekleničko s sončnim oljem. »Zdaj tekaj in se igraj, muci! Mamica gre v hotel, ker jo čaka gospa Hubbel. Prinesla ti bom olive.«
Ko je utihnilo, je Sybil takoj stekla proti ravnemu delu plaže in začela hoditi v smeri Fishermanovega paviljona. Usta-vila se je samo toliko, da je potopila nogo v blato, razrušen grad, in kmalu je bila izven področja, ki je bilo rezervirano za hotelske goste.
Hodila je še kake četrt milje, potem pa se nenadoma spu-stila v tek proti močvirnemu delu obale. Ustavila se je, ko je prišla do mladega moža, ležečega na hrbtu.
»Greš v vodo, videti več stekla?« je rekla.
Mladi mož se je prestrašil in se z desno roko prijel sa šepni rob svoje svečane obleke. Obrnil se je na trebuh, pustil, da mu je zvita brišača padla z oči, in poškilil na Sybil.
»Hej! Zdravo, Sybil!«
»čakal sem te že,« je rekel mladi mož. »Ka je novega?«
»Kaj?«
»Kaj je novega? Kaj je na programn?«
»Moj očka pride jutri z avionom,« je rekla Sybil in brcni-la v pesek.
»Ne v moj obraz, baby,« je zabičal mladi moi in položil roko na Sybilin gleženj. »Dobro, gre za to, kdaj bo prišel. že ves čas ga čakam. Neprestano.«
»Kje je gospa?« je vprašala Sybil.
»Gospa?« Mladi mož si je stresel pesek z las. »To je tekko reči, Sybil.  Lahko je v kateremkoli od tisoč krajev. Lahko je
pri krojaču. Barva si lase na sivo. Ali pa dela punčke za revne otroke v svoji sobi.« Zdaj je ležal nagnjen, roki je skrčil v pesti, postavil drugo. na drugo in se nanju naslonil z brado. »Vprašaj me kaj drugega, Sybil,« je rekel. »Lepo kopalno oble-ko imaš. če je kaka stvar, ki mi je všeč, potem je to modra kopalna obleka.«
Sybil se je zastrmela vanj in potem pogledala po sebi. »Ta je rumena,« je rekla. »Ta je rumena«.
»Ali res? Stopi malo bliže!«
Sybil je stopila korak proti njemu.
»Popolnoma prav imaš. Kako sem neumen!«
»Greš v vodo?« je vprašala Sybil.
»Prav resno sem to pretehtal. Zelo sem razmišljal o tem, Sybil, bodi vesela, da to veš.«
Sybil je k mlademu možu potisnila zračno blazino. »Treba je zraka,« je rekla.
»Prav imaš. Treba je več zraka, kot ga morem sprejeti. »Pe-sti je vzel proč in pustil, da je glava počivala na pesku. »Sybil,« je rekel, »zelo dobro zgledaš. Lepo te je gledati. Povej mi kaj o sebi.« Pri tem je prijel oba Sybilina gležnja. »Jaz sem Capricorn,« je rekel »Kaj si ti?«
»Sharon Lipschutz je rekla, da si ji dovolil sedeti s teboj za klavirjem«
»Sharon Lipschutz je to rekla?«
Sybil je odrezano prikimala.
Spustil je njene gležnje, pritegnil roke k sebi in naslonil lice na levi podlaket. »Dobro,« je rekel, »ti veš, kako je prišlo do tega, Sybil. Sedel sem tam in igral. Tebe ni bilo nikjer videti. In Sharon Lipschutz je prišla in sedla poleg mene Nisem je mogel napoditi stran, ali ne?«
»Da«
»Oh, ne. Nisem mogel tega narediti,« je rekel mladi moš. »Povedal ti bom, kaj je bilo..«
»Kaj?«
»Pretvarjal sem se, kot da je ona ti«
Sybil se je takjo sklonila in začela kopati pesek. »Pojdiva v vodo,« je rekla.
»V redu,« je rekel mladi mož. »To ti lafiko tudi v vodi po-vem.«
»Drugič jo odženi stran,« je rekla
»Koga naj odženem?«
»Sharon Lipschutz.«
»Ah, Sharon Lipschutz,« je rekel mladi mož.« Kako prihaja-jo ta iraena. Mešam spomin in želje. Nenadoma je vstal. Gle-dal je proti morju »Sybil,« je rekel, »povedal ti bom, kaj bova delala. Pogledala bova, če znava loviti banana-ribe.«
»K-a-j?«
»Banana-ribe,«. je rekel in razvezal trak pri obleki Slekel se je. Njegova ramena so bila bela in ozka, njegovo telo je bilo popolnoma modro. Zložil je obleko, najprej podolgem, potem še na tretjino. Razvil je brisačo,. ki jo je prej imel preko oči, jo razgrnil po pesku in nanjo položil zloženo obleko. Obrnil se je, pbral zračno blazino in jo prijel z desnico, z levo pa je po-iskal Sybilino roko.
Tako sta šla proti oceanu.
»Menim, da si videla -mak) banana-rib v tvojih letih,« je rekel mladi mož.
Sybil je prikimala.
»Sploh nisi? Kje pa vendcr iiviš?«
»Ne vem,« je rekla Sybil.
»Prav gotovo veš, moraš vedeti. Sharon Lipschutz ve, kje živi. čeprav je stara komaj tri in pol leta.«
Sybil se je ustavila in potegnila roko k sebi. Pobrala je navadno školjko in jo opazovak z narejenim zanimanjem. Vrgla jo je stran. »Whirly Wood, Coanecticut,« je rekla in začela spet hoditi, s trebuhom naprej.
»Whirly Wood, Connecticvt,« je rekel mladi moL. »Ali je to blizu Whirly Wood, Connecticut,kje tdm?«
Pogledala ga je. »Tam jaz fAvim,« je rekla nepotrpežljivo. »živim v Whirly Wood, Comectkut. »Stekla je nekaj kora-kov pred njim, se prijela za levo nogo in dvakrat ali trikrat poskočila.
»Niti misliti si ne moreš, kako je zdaj postalo vse jasno,« je rekel mladi mož.
Sybil je spustila nogo. »Si bral delo ,Mali črni Sambo?'« je vprašala.
»Zelo je smešno, da me to vprašaš,« je rekel. »čisto slučaj-no sem jo prebral ravno sinoči.« Dohitel jo je in jo spet prijel za roke.  »Kaj misliš o njej?« je vprašal.
»Ali so tigri tekli ves čas okoli drevesa?«
»Mislim, da niso nikoli prenehali. Nisem še videl toliko ti-grov.«
»Bilo jih je samo šest,« je rekla Sybil.
»Samo šest!« je rekel mladi mot »Temu rečeš ti samo«
»Ali imaš rad vosek?« je vpmšala Sybil.
»Kaj če imam rad?«
»Vosek.«
»Zelo. Ti ne?«
Sybil je prikimala. »Imaš rad olive?« je spet vprašala.
»Olive, da. Olive in vosek. Nikamor ne grem brez tega.n
»Imaš rad Sharon Lipschutz?« je vprašala Sybil
»Da. Da, rad jo imam,« je rekel mladi mož. »še posebej mi je na njej všeč to, ker mkdar ničesar noče tistim malim psom v hotelski loži. Tisti maU psiček kanadske gospe, na pri-
mer. Najbrž ne boš verjela, da nekatere male deklice rade dra-žijo psičke. Sharon pa ne. Nikdar ni podla ali neprijazna. Zaradi tega jo imam tako rad«
Sybil je molčala.
»Jaz imam radc žvečilni gumi,« je končno rekla
»Kdo ga nima?« je rekel mladi mož in si zmočil noge. »Uuu! Kako je hladna!« Spustil je zračno blazino. »Počakaj trenutek, Sybil«
Brodila sta po vodi, dokler ni voda segala do Sybilinega života. Potem jo je mladi mot vzdignil in jo položil na trebuh na zračno blazino.
»Ali si sploh kdaj nosila plavalno kapo ali kaj takega?« je vprašal mladi mož.
»Ne spusti me,« je zapovedala. »Drži me zdaj!«
»Miss Carpenter, prosim! Poznam svoj posel,« je rekel mladi mož. »Ti samo imej odprte oči za banana-ribe. Danes je odličen dan zabanana-ribe.«
»Nobme ne vidim,« je rekla Sybil.
To je nerazumljivo. Njihove navade so zelo čudne. Zelo čudne.« Blazino je potiskal pred seboj. Voda mu je segala sko-raj do prsi. »Zelo tragično življenje imajo,« je rekel. »Ali veš, kaj delajo?«
Sibil je odkimala
»Veš, plavajo v luknjo, kjer je veliko banan Ko plavajo vanjo, zgledajo zelo navadne ribe. Ko so pa enkrat notri, se ob-našajo kot prašički. Ker , poznal sem nekatere banana ribe, 'ki so plavale v luknjo banan in jih pojedle oseminsedemdeset!« Po-rinil je blazino in njenega potnika še korak bliše k obzorju. »Naravno, da so potem tako debele, da ne morejo priti iz luk-nje. Ne prilegajo se vratom.«
»Ne pojdiva predaleč ven,« je rekla Sybil »Kaj se potem zgodi z njimi?«
»Komu ..   kaj se zgodi?
»Banana — ribam«
»Ali, ti tnisliš, da potem, ko so pojedle toliko banan, ne mo-rejo iz bananine luknje?«
»Da,« je odvrnila Sybil.
»Dobro. Nerad ti to povem, Sybil. Umro.«
»Zakaj?« je vprašala Sybil.
»Zato, ker dobijo banana mrzlico. To je strašna bolezen.«
»Val prihaja,« je livtno zavpila Sybil.
»Nič zato! Kar zanemarila ga bova,« je rekel mladi moš. »Dva domišljavca.« Prijel je za Sybiline gležnje in potiskal na-prej. Blazina je prešla preko vala. Voda je zmočila Sybiline modre lase, vendar je bil njen krik poln zadovoljstva.
Ko je prišla blazina spet na ravno, si je Sybil obrisala obraz, z oči si je umaknila šop mokrih las in poročala: »Videla sem eno.<<
»Kaj si videla, Ijubezen moja?«
»Banana-ribo.M
»Moj bog, ne!« je vzkliknil mladi mož.« Ali je sploh imela banano v ustih?«
»Da,« je rekla Sybil. »šest.«
Mladi mož se je nenadoma sklonil k Sybilini mokri nogi, ki je visela čez rob blazine, in jo poljubil.
»Hej,« je rekel lastnik noge in se obrnil.
»Hej ti! Ven grava! Imaš dovolj?«
»Ne!«  .
»Prav žal mi je,« je rekel in porinil blazino proti obali, pre-den je šla Sybil z nje. Ostanek poti jo je nesel.
»Zbogom,« je rekla Sybil in brez obžalovanja stekla v smeri hotela...
Mladi mož si je nadel svojo svečano obleko, jo tesno zapel in stlačil v žep brisačo. Pobral je spolzko mokro, nerodno zračno blazino in jo stisnil pod roko. Utrujen jeblodil po mehkem vro-čem pesku proti hotelu.
V podpritličju hotela, ki ga je uprava določila za uporabo kopavcem, je žena s cinkovim mazilom na nosu vstopila v dvigalo istočasno z mladim molem.
»Vidim, da gledate moje noge,« ji je rekel, ko se je dvigalo premaknilo.
»Prosim?« je rekla žena.
»Rekel sem, da vidim, da gledate moje noge.«
»Prosim. Slučajno gledam na tla,« je rekla žena in se z obra-zom obrnila proti vratom dvigala.
»če šelite gledati moje noge, mi povejte,« je rekel mladi mož. oNe glejte pa jih kot kak prekleti hinavec«
»Pustite me, da izstopim, prosim,« je žena hitro rekla dekle-tu, ki je upravljalo dvigalo.
Dvigalo se je ustavilo in šena je izstopila, ne da bi se obrni-la nazaj.
»Imam dve norrnalm nogi in ne viditn najmanjšega prekle-tega razloga, da vsakdo tako zija nanje,« je rekel mladi mož. »Peto nadstropje, prosim.« Vzel je ključ iz hlačnega žepa.
Izstopil je v petem nadstropju, šel vzdolž hodnika in vstopil v sobo 507. V sobi je dišalo po novih usnjenih kovčkih in po laku za nohte.
Bežno je pogledal dekle, speče na enem delu dvojne poste-Ije. Nato je šel k enemu kovčku, ga odprl in izpod kupa perila potegnU Ortgies kalibra 7.65 automatic. Izpustil je magazin, ga pregledal in spet vstavil. Potem je šel preko sobe, se vsedel na nezasedeni del postelje, pogledal dekle, nameril pištolo in ustre-lil v svoje desno sence.   _
Prevedel J.P.
POPOLDIME Z DUBRAVKO
Spoznati Dubravko Tomšič, go-voriti z njo in jo poslušati, ko igra, je dožlvetje. Presenečen si nad nje-no skromnostjo in predanosljo umet-nosti. V svojih nazorih nl ozka. Vsako umetnost sprejema le, če je dobro. »Slikarstvo, glasba, literatu-ra... vse je povezano, vse druži ii s t v a r j a I n o s t.«
Bali smo se, da se bo ustrašila naše ne tako majhne »delegacije«. Pa je bilo prav nasprotno! Odprla nam je sama, prijazna,
nasmejana. Formalnosti predstavljanja so zgledale tako neprisiljeno, kot morda še nikoli. Povabila nas je v sobo. Na sredi klavir. Simbol njenega življenja. Pa rože in punčke. Na okrogli mizici, okoli katere se posedemo, tri knjige. Med njimi Eros-Tanatos našega Gradnikd in Camusove no-vele. To je torej soba tistih čudovitih kla-virskih melodij. Povedali smo, čemu smo prišli in kaj nas zartima. Stekla je tista mehka beseda, ki jo rečeš prijatelju ali staremu znancu, ko mu govoriš o sebi. Tej besedi da barvo še izkušenost, globoka prepričanost v resnico te svoje besede. Že po prvih besedah je zaslutila, da bo morala zopet pripovedovati svojo zgodbo.
»Zopet ta stara zgodba,« se je nasmeh-nila. Tudi mi smo se nasmehnili; kajti njena zgodba res ni tako stara.
»S tremi leti sem začela igrati klavir. Po posluhu sem igrala narodne pesmi, ki sem jih mimogrede slišala. Potem sem začela igrati tudi druge stvari. Ko sem imela štiri leta, sem koncertirala v doma-čem krogu za družinske znance, ko pa sem bila stara pet let fleto, ko sem vsto-pila na Akademijo), sem v Dubrovniku koncertirala tudi za javnost,« je povedala kot nekaj, kar je samo po sebi razumljivo. Dubravka je bila čude&ni otrok...
Kje so bili tisti vzponi, ki so jo silili za vrsto črno belih tipk? Kako, da so se me-lodije, ki jih je slišala mimogrede, spre-menile v gibe prstov, v novo melodijo triletnega otroka?
»Vse, kar lahko povem o tem je, da sem čutila globoko Ijubezen do instrumenta,« je povedala.
Akademijo je Dubravka končala v Ljub-Ijani.
»Ko sem imela enajst let, sem odpoto-vala v London in kasneje v New Vork«. Njen učitelj: Rubinstein.
»Kako ste se znašli v Ameriki brez zna-nja angleščine in navad tamkajšnjega ziv-Ijenja?«
»Angleščino sem v kratkem obvladala. Poleg glasbenega študija sem morala vsto-piti tudi na osnovno šolo. čeprav sem imela četrti razred že doma za seboj, sem ga morala tam še enkrat obiskovati, ker pač nisem dobro obladala jezika. Ta raz-
red z nižjo gimnazijo sem končala v treh letih, višjo gimnazijo pa v dveh... Seve-da pa sem morala predvsem veliko vaditi in študirati glasbo, kajti zato sem šla v Ameriko. Glasbo sem študirala na najbolj znani glasbeni šoli v Ameriki — Juliet Scool of Music, kjer sem leta 1957 diplo-mirala.«
Ko je Dubravka Tomšič diplomirala, ji je njen učitelj pianist in veliki glasbe-ni pedagog Arthur Rubinstein dejal, da se je sedaj vse naučila in da se zdaj lahko uči samo še od sebe.
Med bivanjem v Ameriki je Dubravka Tomšič velikokrat koncertirala. Navduše-vala je publiko v Chicagu, New Vorku v državi Colorado, v Kaliforniji.
»Katero mesto se vam je najbolj vti-snilo v spomin?«
»Lepo sen bila sprejeta povsod, kamor-koli sem prišla. Posebno doživetje pa je, bil zame koncert v Coloradu, kjer je bilo v dvorani 3000 Ijudi, ki so bili po koncertu navdušeni; žvižgali so, razbijali s stoli. Nekaj drugega pa je spet bil koncert v Moskvi. Ljudje so jokali in ploskali.«
Ko se je spet vrnila na stari kontinent, je začela svoje potovanje skoraj po vseh evropskih prestolnicah. Razen številnih koncertov doma, ki so ji vedno bili naj-Ijubši, so jo vabili skoraj po vsem svetu. Njena slava je hitro rasla. Dubravka Tom-šič je postala pojem v sodobnem glasbe-nem svetu. Na tej poti ji je služila glasba, univerzalna govorica vseh narodnosti sve-ta.
»Ali bi nam lahko povedali, katera oseb-nost je naredila na vas najgloblji vtis? Tu mislimo zelo na splošno, ne samo iz glas-benega sveta. Osebnost, ki je pomagala k dozorevanju vaše osebnosti in pripomogla k vašemu uspehu.«
»Arthur Rubinstein.« Brez oklevanja se je odložila zanj. »Rubinstein, veliki moj-ster klavirja, mi je pomagal, da sem raz-vila svojo osebnost ne samo v igri, ampak tudi v življenju.«
»Vaše življenje je vsekakor pestro, pol-no doživetij, presenečenj in srečani. Ka-ko vse to deluje na vas?«
»Mislim, da je moje življenje navadno, kot kakšnega drugega človeka.  Vsaj sku-
šam, da bi bilo tako... Vendar verjemi-te, da ni vse v življenju ploskanje... Vča-sih je potrebna tako majhna stvar, da je človek srečen...«
»Bi nam lahko opisali vaš dan? Misli-mo dan, ko ne kancertirate.«
»Seveda lahko...« se je nasmehni-la. »Ob osmih zjutraj vstanem, pozajtrku-jem in preberem časopise... Veste, rada spim. Ko sem študirala, sem morala tako zgodaj vstajati in sedaj bi rada malce nadoknadila. Potem dve uri vadim. Ob dvanajstih grem v mesto na kosilo: tu se srečam s prijatelji. Po kosilu gremo na ,turško,... Potem, če je lepo, majhen sprehod. Potem urejam doma svoje stvari in 6e le morem, zopet dve uri vadim. Zve-čer pa v Dramo, ali kamorkoli...«
»Kaj najraje berete?«
»Veste, prišla sem do preprostega spoz-nanja, da rada berem vse, kar je dobre-ga. Vendar se vedno znova vračam k Sha-kespearu. Omeniti pa moram še Gradni-ka in Kosovelove poezije.«
»Kaj tahko rečete o zabavni glasbi in jazzu?«
»če je dobra, tudi to sprejmem. Dober jazz pa je tudi zame umetnost.«
Dubravka Tomšič je pred kratkim kon-certirala po manjših slovenskih mestih. Zanimalo nas je, če jo pogodbe in kon-certi preveč vežejo.
»To je del mojega življenja... In kon-čno: zelo rada potujem.«
še in še smo se pogovarjali. Povedala je tudi, da nima pred nastopom mkoli treme.
»Moje razpoloženje je odvisno od pu-blike. Zanimivo je, da že takoj, ko stopim na oder, vem, kakšna publika je in kako me bo sprejemala. — kakšen bo kontakt z njOM
Potem nam je še zaigrala. Chopina.
In melodija, ki jo je zaigrala, tako kot čuti, je povedala več kot besede.
V začetku januarja, verjetno osmega, bo Dubravka TomšiČ priredila celovečemi so-listični koncert v Slovenski filharmoniji za študente. Organizator koncertc je šlu-dentska Tribuna
Tekst: Peter Breščak
Jože Prešeren
Fotogra/ije: Jcže Znidaršič
Obiščite nas v Mahagony Hallu
Najbednejše rojstvo nafmlajše
glasbene zvrsti
Bordeli in pogrebni zavodi
edini »odjemavci« raga, bluesa
in dixielanda
Najbednejše rojstvo najmlajše glasbene zvrsti. Bordeli in pogrebni zavodi edini »odjemalci« raga, bluesa in dixielanda.
Trije datumi so v razvoju pristaniške-ga mesta na jugu Združenih držav, New Orleansa, obenem nevede pozitivno vpli-vali na razvoj nove glasbe, ki je imela sprva popolnoma nepomemben in lokalen značaj, a se je iz leta v leto s presenetlji-vo naglico širila po vsem svetu.
10. marec 1857 je prvi izmed datumov. To leto je prineslo zakon o omejeni pro-stituciji. Le-ta je v teh letih jcelo dobro
cvetela in nastopila je nevarnost, da se bo vse mesto sprevrglo v velik bordel. Mestni možje so izdali strog zakon, ki je točno določal, kje se v mestu smejo za~ državeti prostitutke in so bile za krše-nje teh določil predpisane zelo visoke kaz-ni. Na primer: Za odpiranje bordela brez predhodnega dovoljenja mestnega sveta, Je bila predvidena kazen do sto dolarjev ali trideset dni zapora. Kako točno je bil definiran ta zakonik, nam pove citat:
»Prepoveduje se dekletu ali ženi, ki prodaja svoje telo, postajanje na pločni-ku pred hišo, v kateri stanuje, na pre-hodu, vratih ali v veži te zgradbe. Prepo-veduje se ji nedostojno posedanje na stop-nišču, oziroma da se obregne, pokliče ali ustavi katerokoli osebo pri prehodu, prepoveduje se ji sprehajanje po pločni-ku. Za kršenje tega predpisa je pred-videna kazen — najmanj deset dolarjev za prekršek.«
IZ JAZZ
KOLEDARJA
Quincy Jones je sestavil spomladi leta 1959 svoj prvi važnejši ameriški orke-ster z namenom, igrati jazz, v katerem se bo čutil izključno evropski duh. S svojimi šestindvajsetimi Ieti, bil je mnogo mlajši od marsikaterega člana svojega orkestra, je dosegel zavidanja vredne uspehe. Nobeden vodja jazz orkestra ni s šestindvajsetitni leti posnel toliko LP gramofonskih plošč kot on; vodil je novi veliki jazz orkester za Dizzija Gillespia in tesno sodeloval s Caunt Basiem. Harry Erison je Quinsija Jonesa tako okarakteriziral: »Ce ta fant napiše kako noto, bodite gotovi, da je pravilna. In še to — je eden izmed najpriljubljenejših in najpoštenejših mož v tem poklicu.«
Drugi datum je 1897, ko je bil predlo-žen in še isto leto sprejet predpis Alder-mana Storyja o odrejeni četrti mesta, v kateri so se zbrala vsa zabave željna de-kleta. S tem zakonom, so se vsa zabavi-šča preselila v četrt Storyville, ki nosi ime po predlagatelju.
In še tretji datum, to je leto 1017, ko ukinejo vse legalne bordele; godbeniki iz-gubijo kmh in se pričnejo seliti po Zdru-ženih državah. Jazz je pričel s svojim zmagoslavnim pohodom.
Omenil sem Storyville. To je bil predel mesta, kjer je kraljevalo zlo! Dekleta so propadala, črnci, ki so umirali v bedi, nijo poznali razen otožnega ritma bobnov in melodije godalnega instrumenta, ki je spominjala francosko-špansko pogreno ko-ročnico, skoraj ničesar.
Godbeniki so si iskali utehe v alkoho-lu, nekateri so zapadli v trgovino z be-limi sužnji, a le redki so se pravočasno umaknili iz scene, v kateri so denar in človeške »slabosti« potencirano vladale nad človeškim razumom.
V takih razmerah se je rodil način igranja klavirja, ki je dobil ime rag, ob-dobja pa — ragtime. Od začetka niso bordeli poznali glasbe, toda sčasoma je število teh vse bolj naraščalo, konkuren-ca je bila vse večja in da bi gostom na-pravili celo stvar še bolj privlačno, so si lastniki teh lokalov poiskali pianiste. Pi-anist je moral v zadimljenem lokalu igra-ti. Toda kako so igrali? Jelly Roll Morton, znani pisanist Andersenovega lokala »An-nex«, je igral tudi po sedem, osem ur nepretrgoma. To je za tri dolge opere!
Ranč  101  — sestajališče odlfčnih godbenikov
Poglejmo, kako je znani jazz kritik Ba-rry Ulanov, opisal NEw Orleans!
»Mahagonj? Hall«, bordel, ki ga je vo-dila neka LULU White (op. pis.) in so-sedni salon na vogalu ulic Bienville in Basin nam lahko odlično služita kot za-četno mesto našega sprehoda po Story-villu, v katerem je jazz cvetel od poznih osemdesetih let pa vse do 1917. Če se obrnenao proti jugu, leži med nami Južna želežniška proga, to je prostor razrit z mnogimi želežniškimi tiri, ki vodijo od ulice Basin pa do železniške postaje v uh-ci Canal. Za bišo niže, v smeri vztaod, ˇ Ibervillski ulici, stoji »Annex« Toma An-dersona, a takoj za njim v ulici Frarik-lin lokal »Ranch 101«. Le-ta se je razvil do leta 1910 iz neke vrste pristaniške go stilne v prostor, kjer se je igral odličen jazz. Tu so igrali kornetist King Oliver, klarinetist Sidney Bechet, Bop Poster in Emmanuel Perez. Lastnik »Rancha« je od-prl na drugi strani ulice plesno dvorano »Tuxedo«. »Tuxedo« je bil prostor mnogih policijskih racij in na koncu tudi umo-ra lastnika lokala Phillipsa. V »Tuxedu« so igrali med drugimi Freddie Keppard — kornet, kasneje odlični klarinetist Joh-ny Dodds, Oscar Celestin pa je vodil svoj ansambel, ki je nosil naslov »Ttuce-do Band«.
Nekaj hiš niže od »dvora« Lulu White, na vogalu ulic Liberty in Bienville, stoji kavarna »Poodle Dog Cafe«. To ime je bi-lo za kavarne zelo priljubljeno, tako da se je širilo od pričetka pa do 1920 po vseh Združenih državah. V skoraj vsakem mestu je bila kaka kavarna s tem naslo-vom. Celo v Washingtonu je bila kavarna »Poodle Dog Cafe«, prva, ki je dajala zaslužek Duke Ellingtonu. V ulici Iber-ville je še kavarna Petea Lale, ki je bila zelo priljubljena zaradi dobre pijače in dobre. glasbe. Tu so včasih vodili orkest-re Kid Ory, King Oliver in Louis Arm-strong. Če se sprehodimo iz središča me-sta vzdolž ulice Basin, pridemo do poko-pališč. Tudi ulici Iberville in Conti vodi-ta do pokopališč. Ce se sprehodimo po ulici St. Louis in aveniji Lafitte, pride-mo do trga Beauregard, kjer stoji Ob-činska dvorana. V parku »Trg Kongo« so črni sužnji, seveda samo tisti, ki so dobili dan svobode, plesali in peli ob spremljavi tam-tama in uživali ob čarob-niških obredih. Tu je bila repriza vsega tistega, kar so njihovi starši doživljali na črnem kontinentu. Slišale so se nevsak-danje pesmi, prav čudni kriki, vendar že pod vplivom francosko-španske kulture. Mnogi turisti, ki so obiskali New Orleans še pred pričetkom Državljanske vojne, so bili priča tem črnskim »polpraznikom«. Nihali so v ritmu tam-tama, bobna, ki je bil napravljen iz soda in prekrit z govejo kožo, padali nevede v ekstazo in peli, skratka, obnašali so prav tako kot Afri-čani. Staccato akcenti so se ustvarjali ob udarjanju govejih kosti kot kastanjete. Mnogi afriški instrumenti, plesi in ritmi, so se celo udomačili v Cenralni in Južni Ameriki,  in  se kasneje  razvili v  rumbo,
Jelly Roll Morton
mambo, kongo in druge. Na .Kubi, Argen-tini in Braziliji, se je glasba razvijala po-dobno kot v New Orleansu — na trgih. Jazz je bil dvakrat pod vplivom »Trga Kongo«. Prvič posredno v New Orleansu, ko so »bebop« godbeniki odpotovali na Kubo po to, kar so v zgodnji dobi ja^— dali.
Prehod godolo — pihalo
Konec osemdesetih let črnski godbeni-ki v Storyvillu niso uporabljali več godalnih instrumentov, kajti sčasoma so jih pričeli zanimati instrumenti belih, ki so dajali več možnosti za »izpoved«. To so bili pihalni instnmnenti, kot so komet, pozavna in klarinet. Ritem je dajal, razum-ljivo, klavir. Take zasedbe so, brez klavir* ja in basa, igrale na pogrebih, porokah, političnih zborih in praznikih. (Cetrti ju-lij, Dan dela, Dan predsednika Jacksona in karneval). Tu so se glasbeniki ogreli in igrali tako, da so spravili ljudi, ki so Jih spremljali, v pravi delirij. Kako tudi ne bi! Saj so še danes, po tolikih letih deležne izrednega priznanja skladbe, kot so »When the Sainsts go Marching In«, »Didn the Ramble?« »Hing Society« in tnorda daleč najkvalitetnejša kompozicija »Tiger rag«.
Jazz, kakršen se je igral v črnski četrti New Orleansa, je pričel zanitnati tudi bele godbenike. Sprejet je bil po besedah Ba-rrija Ulanova: »... kot mešanica ravno-dušnega sprejemanja in fanatičnega entu-zijazma, ki vedno spremljajo integraci-jo neke umetniške oblike v kulturi.«
Na koncu poglejmo še, kdo so bili prvi godbeniki v zgodovini jazza.
Omenil bi »Ragtime Band«, orkester Bu-ddija Boldena, ki je igral na zabavah iti drugih prireditvah od leta 1895 do 1907. Važen je zato, ker je prvi fiksiral sestav neworleanskega orkestra, ki sestoji iz enega ali dveh kometov,- klarineta, pozav-ne, kontrabasa, kitare in bobnov. Od kor-netistov bo še omenil Freddia Keppardda, ki je zamanjal violino z kornetom menda zato, ker ni znal brati not, in je ustvaril impresivno podobo neworleanskega kor-netista. Edinstven je njegov posnetek skupaj z klarinetjstom Alphonzom Pico-uom in orkestrom »Olympia« v skladbi »High Society«. še večji sloves se je ustva-ril King Oliver, ki je tradicionalni jazz »odnesel« v Chicago.
Vsekakor pomemben je pozavnist Kid Ory, nato klarinetisti: Johnny Doods, Sid-ney Bechet. 2al je bilo v New Orleansu malo pianistov. Mislim na dobre. Godbe, ki so igrale na sprevodih in na odprtih prostorih, so bile brez klavirja, tistega dobrega med pianisti, ki so igrali po lo-kalih, je bilo zelo malo. Klavirista s kvali-tetami Kepparda, Oliverja, Armstronga in Noona pa skorajda sploh ni bilo. Omembe vreden je Jelly Roll Morton, ki je bil pravi lik neworleanskega pianista.
V zgodovini jazza sta pustila najglobji vtis, basist Pops Foster in bobnar Zutty
Singelton.
ivo Strakl
Stran 9
INDEKS
IN...
ŽOGA
Tokrat smo za razgovor o študi-ju in šporlu izbrali DANILA BRE-ZIGARJA,   nogometaša  Oljmpije.
g| Najprej seveda osnovni po-datki!
Danilo je absolvent ekonomije. Do konca študija mu manjka le še en izpit. »Gotovo je, da bi ga že lahko opravil«, pravi, »tako bi tudi diplomiral v predpisanem ča-su.«
Nogomet sem pričel igrati ne-kako pred desetimi leti dotna v Solkanu, pri klubu Branik. Ko sem prišel v Ljubljano, sem igral sprva za Ljubljano, kasneje pa sem pri-stopil k današnji Oljtnpiji.
0  Ali  si  se  moral  vsled  študija kdaj odpovedati nogometu?
»Z nekaj truda sem uspel kar dobro vskladiti zahteve študija in svoje   športno   udejstvovanje.«
gg  Kolikokrat na teden treniraš?
»Treningi, še bolj pa tekme, se v II. zvezni ligi precej razlikujejo od slovenske lige, kjer sem prej igral. Prost sem le v ponedeljek in soboto, pri tem pa je pripo-ročljivo, da od četrtka do nedelje ,hodim  s  kurami  spat'«.
H Kakšne prejemke imaš v li-gaškem  tekmovanju?
»Po pravilniku nihče ne more pre-seči 45.000 din na mesec. Stalna postavka pri meni je 22.000 dinar-jev, ostalo pa lahko dosežem pač glede na to, kakšni so uspehi na terenu. Doseženi goli posamezni-ku posebej ne koristijo, saj bi tak način precej škodoval uspehu ce-lega  moštva.«
^ Kaj sodiš o prepričanju, da Slovenci niso za nogomet?
»Osebno sem prepričan, da gle-de telesnih zmogljivosti Slovenci prav nič ne zaostajajo za ostali-mi nogometaši. Razlika je le v tem, da se naši rojaki v večini pri-merov poleg nogometa posvečajo še poklicu oziroma šoli. Ustvarjajo si tako imenovano eksistenco v življenju, kjer pa nogometu ne da-jejo odločujoče vloge.«
g| Zdaj pa še o današnjem na-daljevanju »preklnjene partije«.
»škoda, da sem se pustil izzvati. Klubu bi vsekakor bolj koristil, če bi na naslednjih tekmah igral. Tokrat bom igral le v drugem de-lu — prijateljskem. Mislim pa, da bo v ostanku ostal rezultat nespre-tnenjen,«
^ Še neizogibno vprašanje o štu-dentskem   športu!
»Študentsko športno organizacijo poznam. Večkrat sem nastopil tudi za klub goriških študentov in pa na ekonomijadi v Zagrebu, kjer smo se uvrstili menda na tretje mesto.
Večkrat tudi opazujem tnali no-gomet v Naselju. Kar dober nogo-tnet igrajo. Z vztrajnim delom bi marsikdo precej dosegel, seveda bi pa pri tem nujno trpel študij. Uspeh v republiškem tekmovanju pa tega ne bi odtehtal.
Mislim, da študentski šport brez večjega vlaganja materialnih sred-stev za igrišča, opremo in vadi-telje, ne more kreniti z mrtve točke.
01  Načrti za prihodnost? »Študij    nameravam    končati    ne-
kje v aprilu. Čeprav želijo v klubu, da bi sodeloval še leto ali dve, sem se odločil, da odidem v JLA je-seni; še prej pa bi se za dva ali tri  mesece zaposlil.«
NEKAJ MISLI
0 ŠPORTU NA UNIVERZI
Oclveč bi bilo v razpravi izhajati iz samih začetkov telesnokulturne in športne dejavnosti na naši univerzi. Ta je iz začetnih in skromnih oblik rastla in končno dobila danes že svojo popolno podobo, le da ni še povsem izoblikovana in da je ne moremo po-vsod ocenjevati z enakimi merili.
Ves ta razvoj od skromnih začetkov pa je temeljil na skupnih prizadeva-njih, namreč, omogočiti študentom telesnokulturno in športno aktivnost v dveh smereh: a) v množični — re-kreativni aktivnosti in b) v vrhunskem športu. V obeh primerih so bili no-silci te dejavnosti študentje; usmerje-valci pa prav tako študentje, oziroma njihova organizacija. Menda je to do-volj, da so se v vseh pogledih kazala skupna prizadevanja, ki so šla v tej smeri, da bi se čimveč študentov na naši univerzi vključilo v telesnokultur-no in športno dejavnost
Sodelovanje in izpoinjevanje nalog
če izhajam iz teh misli, je bilo so-delovanje tisti osnovni pogoj, ki je lahko v celoti privedel do tega, kar imamo danes: resnično kvalitetno štu-dentsko športno društvo Olympia (kdor ne ve — tu so študentje le v večini), Zvezo študentskih športnih or-ganizacij in naposled streha na tej dvonadstropni stavbi, Komisija za te-lesno kulturo in predvojaško vzgojo pri Univerzitetnem svetu.
Mar bi bilo mogoče doseči in izo-blikovati vse te oblike, po katerih se danes odvija telesnokulturna in šport-na dejavnost naših študentov, če bi ne bilo pravega sodelovanja, ki je bi-lo in bo pogoj nadaljnjega dela, re-zultatov in uspehov.
Te, že večkrat postavijene naloge, morajo biti naš končni cilj, katerega moramb skupno doseči, s skupnimi prizadevanji, toda vsak z izpolnjeva-njem svojega programa, ki bo v konč-ni fazi razgrnil pred nami vso telesno kulturno in športno dejavnost. V iz-polnjevanju tega programa, v konkre-tizaciji tega dela pa bomo nedvomno sodelovali vsi. Sodelovali resnično, vsebinsko.
Študentje -  nosilci športne dejavnosti
To je trditev in odraz dejanskega položaja. Nosilci v študentskem šport-nem društvu Olympiji, nosilci v pro-gramu Zveze študentskih športnih or-ganizacij, nosilci v programu univerze.
Tudi pri zastavljanju nalog, progra-movin planov.
Ko   ugotavljamo,  da   so  študentje
URNIk VADBE
V   TELOVADNICI  TVD  »PARTIZAN« TRNOVO:
Fakulteta za naravoslovje in teh nologijo:
Ponedeljek: 14—15.30 ODBOJKA — 15.30—17 ATLETIKA Sobota: 14—15.30 KOŠARKA — 15.30—17 VAJE NA ORODJU
Fakulteto  za  elektrotehniko:
Petek: 14.—15.30 ODBOJKA — 15.30—17 ATLETIKA Sobota: 9.30—11 VAJE NA ORODJU
Fokuiteta za strojništvo:
Petek: 14—15.30 ODBOJKA — 15.30—17 ATLETIKA Sobota: 8—9.30 KOŠARKA — 11—12.30 VAJE NA ORODJL
Ekonomska fakulieta:
Petek: 14—15.30 ODBOJKA — 15.30—17 ATLETIKA Sobota: 8-9.30 KOŠARKA — 11—12.30 VAJE NA ORODJU
Fakulteta  za   gradbeništvo,   arhit ekturo in geodezijo:
Petek: 14—15.30 ODBOJKA — 15.30—17 ATLETIKA Sobota: 8—9.30 KOŠARKA — 11—12.30 VAJE NA ORODJU
V  TELOVADNICI OSNOVNE ŠOLE »PREŽIHOV VORANC«: Filozofska fakulteta:
Ponedeljek: 19—20.30 Sreda: 19—21 Cetrtek: 19—21
Pravna fakulteta:
Ponedeljek: 20.30—22
Športne zvrsti bodo določili kasneje
športne vesti bodo  določili kasneje
V  TELOVADNICi  TVD   »PARTIZAN«  MOSTE: Medicinska  fakuiteta:
Torek: 14—16 KOŠARKA I Sreda: 19—20.30 VAJE NA ORODJU Petek: 15.30—17 ODBOJKA I
Sobota: 14—15.30 VAJE NA ORODJU — 16.30—17 ODBOJKA II
17—18.30 KOŠARKA II
Biotehnična  fakulteitr
Sreda: 17.30—19 ODBOJKA Sobota: 8.45—11.45
Športne zvrsti bodo določili kasneje
najbolj aktivni v našem športnem društvu, je to povsem razumljivo. Naj-bolj je izoblikovalo svojo podobo, nje-gova vodila so jasna, študentje so jih sprejeli in se za njih tudi bojujejo. V obeh naslednjih primerih so štu-dentje resda tisti, ki so edini nosilci telesnokulturnega in športnega pro grama. Toda delo obeh organizacij še ni tako daleč prodrlo v zavest študen-tov, da bi ti povsem zavestno pristo-pili k izpolnjevanju programa obeh organizacij.
Univerza in šport
Komisija za telesno kulturo in pred-vojaško vzgojo ima po mojem mnenju dve bistveni nalogl: a) usmerjanje ce-lotne telesnokulturne dejavnosti na univerzi in b)  organiziranje fakulta-
Olympia - prvak v badmintonu
Tekmovanje za naslov ekipnega prvaka Slovenije za leto 1962 je pravkar končano. Nastopale so ekipe ŠSD Slavije iz Vevč, Srednje šole za telesno vzgojo iz Murske Sobote, BA Elan iz Begunj, ABK OIym-pia I in II ter ekipa indonezijskih študen-tov. Po daljšem premoru smo videli v Ljubljani zopet kvalitetno tekmovanje. Zaradi finančnih in organizacijskih težav nekaterih klubov namreč nekaj časa raz-voj badmintona v Sloveniji ni tako naglo napredoval, kakor smo bili vajeni doslej. Trenutna kriza je prešla. Ekipno prven-stvo je pokazalo, da prekinitev ni imela posledic.
Prvo mesto je s premočjo osvojilo prvo moštvo Olympie. To smo tudi pričako-vali, zakaj ta klub po kvaliteti v Sloveniji še vedno nima resnega tekmeca. Bolj izenačene in zato ostrejše borbe so bile med moštvi Slavije, Olympie II in indo-nezijskimi študenti. Slavija je upravičeno zasedla drugo mesto. V tej ekipi so bili nekateri znani tekmovalci, ki so doslej nastopali za Papirničarja iz Vevč. Med njimi tnoramo omeniti Cerarja, ki je bil skoraj na vseh dosedanjih republiških prvenstvih posameznikov kandidat za vi-dnejše mesto.
Organizatorjem tekmovanja moramo šteti v dobro še to, da so znali pritegniti k tekmovanju simpatične Indonezijce, ki študirajo v Ljubljani. Vedeti moramo, da je v tej deželi badminton izredno popu-laren šport. Zato bodo gostje iz Azije slo-venskim igralcem lahko pomagali z mno-gimi nasveti. čeprav Indonezijci v Ljub-Ijani niso redno treiiirali, niti niso poz-nali žogic, s kakršnimi igramo pri nas, so pokazali veliko znanja. Tretje mesto pomeni zanjc uspeh. če bodo redno va-dili, utegnejo na prihodnjih tekmovanjih doseči še boljše rezultate.
Po končanem tekmovanju je zastopnik slovenskega Odbora za badminton izro-čil prvim trem ekipam priznanja, zma-govalni ekipi pa še praktično darilo. Brez dvoma je tekmovanje zelo uspelo. Dobili smo pregled moči posamcznih klubov in tekmovalcev. Igralci badmintona po za-ključenem ekipnem prvenstvu ne bodo počivali, saj jih čaka že za praznik re-publikc prvenstvo Slovenije za posamez-nike in dvojice.
Vrstni red: 1. Olympia I, 2. Slavija, 3. Indonezijski študenti, 4. Olvmpia II, 5. ŠSTV Murska Sobota, 6. Elan.
RP
tivne in v perspektivi obvezne telesne kulture na univerzi v sklopu univerzi-tetnega študija vsaj na prvi stopnji izobraževanja.
Iste naioge
Zveza študentskih športnih organi-zacij sedaj še ne sme spremeniti svo-je vloge. Njene naloge ostajajo slej ko prej iste: organizacija teleshokul-turnega in športnega dela študentov na univerzi, pobuda za organizacijo športnih odborov na posameznih fa-kultetah, vzpodbujanje notranjega programa v teh osnovnih organizaci-jah, pobuda za vključevanje študentov v telesnokulturno in športno delova-nje na univerzi, organizacija tekmo-vanj ipd. Toda uresničitev tega je od-visna od študentov samih, njihove or-ganizacije, in ne le športne, na posa-meznih fakultetah. Uresničitev tega programa je tudi naloga ZŠJ v celoti.
Vrhunski šport
študentsko športno društvo Olym-pia je v tem sestavu nedvomno tista organizacija, ki je v svojera večletnem delu največ dosegla; vrhunsko kvali-teto v vrsti športnih panog, ki jih goji. Takih prizadevanj in takega poleta ne bi smeli omejevati s preveč zahtevni-mi željami po vključevanju Oliympie v program pomoči in oblikovanja športnega življenja na univerzi, saj je Olympia kot študentski kolektiv naj-bolj učinkovita propaganda za prav tisto, kar hočemo: vključevanje štu-dentov v telesnokultumo in športno delovanje.
še obroben primer klubov, ki v štu-dentskem kolektivu Olympia ne do-segajo norm in zahtev kot jih ta po-stavlja! Prav je, da o njih z vso res-nostjo razpravlja kolektiv, v katerem so zrasli, posebno, če v dolgoletnem delu niso niti kvalitetno niti organiza-cijsko uspeli doseči več, kot so.
Celovitost in skupnost problema vključevanja študentov v telesnokul-turno in športno dejavnost zahteva, da vsak izpolnjuje svoje naloge, da vsak da poln prispevek skupnim pri-zadevanjem, ki smo jihomenili v uvo-du. Tako izpolnjevanje naiog pa bo nedvomno privedlo tudi do tistega, o čemer sedaj toliko govorimo: do sode-lovanja. Toda zamenjajmo to besedo z aktivnejšo: delo; skupno, požrtvo-valno, aktivno in zlasti ustvarjalno.
Janko POPOVIC
tov. Lepo so me sprejeli in posadili med goste. Za pozornost sem se jim moral se-veda revanžirati. Za to sem imel tudi lep namen, vmes pa je prišla višja sila — teh-ničnl urednik. Moj skrbno spisani članek — lahko bi bil kar pravi zapisnik skup-ščine — je ob pomanjkanjanju materia-la za zabavno stran uvrstil kar tja. Vsa čitajoča publika te strani (takrat je šte-la že 68 navdušenih bralcev) je moj uspeh lepo pozdravila. Vseeno sem dlje časa ho-dil v kino Vič raje preko Rožnika in rož-nodolskih vrtov, ker so bili kolegi z zdru-ženja neprijateljsko razpoloženi.
Takoj lahko dodam, da nam sedanji »tehnico«, žal, podobriih stvari ne poče-nja, čeprav bi dve ali tri podobne reči na mesec jaz osebno lepo pozdravil. Prav gotovo namreč prispevajo k dvigu kvali-tete zabavne strani oziroma zmanjšujejo nekvaliteto drugih strani, poleg tega pa skrbijo za živahnost na fakultetah, ali kjerkoli drugod študentje sicer živijo.
Drugič spet sem se zavzel za seminar v Ankaranu. Moj nasvet so odgovorni či-nitelji vzeli dobesedno (seveda z nujno korekturo že omenjeni 1800). Seminar je takoj dobil delovni značaj in se ga še do danes ni iznebil. Jasno, da vsled te-ga ne zahajam več srčno rad — na se-minar, seveda.
No, pa sem nastopal tudi splošno priznane cilje. Že leta je tega, kar sem
ŠKORPJONCKI
DOMA IN PO SVETU: Vendar tokrat le doma in ne po svetu. Kaj? boste vpra-šali. In škorpjonček vam pove: PROHIBICIJA.
Dragi Skorpjončkovi bralci! V študentovskem naselju v Ljubljani je zavladala divja doba prohibicije. Na sobotnih plesih ne točijo več alkoholnih pijač. Naš dopisnik Janez Žolna poroča, da je ta prohibicija tako striktna, da niti njemu, ki ima nos, ni uspelo izvrtati kapljice. Tam za pultom se je blestel Ie stari, dobri sadni sok. Orkester je igral stare čikaške iz dobe prohibicije. Kot pa je bilo v navadi v dobi ameriške prohibicije, so tudi tukaj po kotih pili iz petlitrskih steklenic. Enega izmed obiskovalcev je naš dopisnik po končanem plesu intervjuval:
»Tovariš, kaj mislite o prohibiciji?«
»Ou, prohibišn?« se mu je zakolcalo. »O. K. Perfektno, kc...« Več naš dopisnik ni izvedel, ker se je vprašanemu prehudo zakolcalo.
MEDNARODNI DOGODKI: V staro, sveto deželo se je podala akademikova kara-vana. Ko je prispela, je najprej zagledala puščavo.
SPORT IN ŠAH: O tem na tej strani ne bomo poročali, ker si še nismo povsem na jasnem s tekočimi dogodki. Vendar pa v primeru neke zmage objavimo parte )za premagance!
IZ NASIH KRAJEV: Studentje miličniki so se odselili v svoje kraje.
JAZZ RUBRIKA: Kot ste morda opazili v prejšnji številki, je uredništvo Tribnne objavilo aktualno karikaturo, na kateri smo videli dvoje muck, ki sta verjetno peli žalosten blues. Uredništvo Skorpjončka je sklenilo, da bo vsakokrat komentiralo aktualne jazz dogodke. Tokrat je beseda o orkestru »AD HOC« (trenutno se peče na afriškem sončku). Nekemu kulturnemu uredniku Tribune se ne posreči napisati »AD HOC«. Pred nedavnim je iz njegovega zapisa namesto »AD HOC« nastalo »AC HOC«. Pojasnilo uredništva Tribune: »Kriv je tiskarski škratek«. Pojasnilo urednt štva škorpjončka: »Zakaj škratek? Prekorigirajmo ga raje v škrata.«
PILM: V Ljubljani igra film »Minuta za humor«. (Tokrat ni tiskarskega škrata!)
Florijan: memoari
V prejšnji številki sem vam otoljubil napisati, kako sem pričel kot avtor Flo-rijanovega foruma. Torej...
Predvsem nekaj nujnih pojasnil: Plori-janov forum, to je bil takrat družbeno upoštevan faktor v študentskem življenju; zavestna sila bi celo lahko refcli. Upošte-vali so me zelo, lahko bi rekel, kar 1000. Le izhodišči sta bili nekaj oddaljeni — strokovnjak bi točno izračunal kar 180° in bi še laikom pojasnil: torej prav na-sprotno.
Prvikrat sem uspel na ta način: Kot zastopnik demokratičnega študent-skega  tiska,  Tribune,  so  me  poslali na neko  skupščino  združenja Zveze  študen-
nad študentsko rajo dvignil zastavo pro-hibicije. Malo ozko sem gledal na pro-blem, saj sem vzdržnost oziroma prizanes-Ijivost terjal le za množične pokole vina ob priliki brucovanj. Ker seveda ne smem spremeniti plašča, se pridružim procesiji, ki se ob sobotnih plesih vije od Naselja do Katrce. Nazaj se večkrat niti ne vije, ampak vse kaj drugega, ker nasto-pa pri udeležencih poglavje iz fizike ki nas uči o sorazmerju med prostomino in napetostjo.
V zadnjem času ste lahko opazili v Tri-buni precej popravkov, medtem ko pra-ve napake niti niso bile vse popravljene.-Gotovo vas zanima, kako je bilo s temi stvarmi v dobrih, starih časih.
Pričujoča zgodba je ena iz-med tistih, ki jih zaradi groz. Ijivosti niso dovolili prirediti Hitchcoku za televizijo. Zgod-ba pripoveduje 0 divjačini in lovu — posebne vrste. Da pa ne bi svojih bralcev po nepo-trebnem razburjali, smo se Ddločili, da bomo zgodbo ob-javljali v -nadaljevanjih. Tako bodo naši bralci po koščkih spoznali to najnevarnejšo div-jačino in telefoni na klinikab In bolnišnicah za živčne zlo-me ne bodo zvonili.
Piše:
Richard
Conell
»Tam na desno — nekje — je velik otok,« je rekel Whitney. »Ta otok je pravzaprav skrivnost...«
»Kakšen otok je to?« ga je vprašal Rainsford.
»Stari zemljevidi ga imenujejo ,Otok ladijske po-gube',« je odgovoril Whitney. »Sugestivno ime, mar ne? Mornarji imajo čuden strah pred tem področ-jem. Ne vem, zakaj. Neke vrste praznoverje...«
»Ne morem ga videti,« je pripomnil Rainsford, ki je skušal videti skozi vlažno tropsko noč, ki je bila otipljiva, kot da bi stisnil njeno gosto, vročo temo okoli jahte.
»Ti imaš dobre oči,« je rekel Whitney in se za-smejal, »in videl sem te, kako si si izbiral losa v rjavem grmičevju na slapu na dvesto metrov, pa sedaj ne moreš v tej karibski noči brez mesečine videti niti dve milji daleč.«
»Niti dva metra,« je priznal Rainsford. »Uh! Saj je kot moker žamet.«
»Dovolj svetlobe bo v Riu,« je obljubil Whitney. »V nekaj dneh bomo tam. Upam, da so puške za lov na jaguarja že prispele iz Kurdeya. Imela bova dober lov, tam ob Amazonki. Silen šport je lov.«
»Najboljši šport na svetu,« se je strinjal Rains-dorf.
»Za lovca,« je pripomnil Whitney, »ne pa za ja-guarja.«   .
»Ne šali se, Whitney!« je rekel Rainsdorf. »Ti si lovec na veliko divjačino, ne pa filozof. Koga briga, kaj jaguar čuti?«
»Mogoče pa jaguar čuti,« je menil Whitney.
»Bah! Saj vendar nimajo razuma.«
»čeprav. Pa vendar mislim, da eno stvar razume-jo — strah. Strah pred bolečino in strah pred smrtjo.«
»Neumnost,« se je smehljal Rainsdorf. »To vroče vreme te je naredilo mehkega, Whitney! Bodi realist! Svet sestavljata dva razreda: lovci in divjačina. Na srečo sva midva lovca. Ali misliš, da smo pustili otok že za seboj?«
»Ne vem, ko je pa tako temno. Upam, da smo.«
»Zakaj?«
»Ker je ta otok na slabem glasu.«
»Ljudožerci?« je namignil Rainsdorf.
»Težko. Celo ljudožerci ne bi hoteli živeti na ta-kem, od boga pozabljenem otoku. Ali nisi opazil, da je posadka danes malce živčna?«
»Da, malce čudni so, moram priznati. Celo kapi-tan Nielsen —.«
»Da, celo ta trdni stari šved, ki bi šel prosit samega hudiča za ogenj. Iz njegovih ribje modrih oči sem videl tak pogled kot še nikoli prej. Vse, kar sem mogel izbrskati iz njega, je bilo: ,Ta otok je na slabem glasu med mornarji, sir.' Potem mi je zelo temačno rekel: ,Ali ne čutite, kot da bi bil zrak okoli nas v resnici strupen?« Sedaj se ne smeš sme-jati, če ti povem, da me je nenadoma stresel mraz.«
»Takrat ni bilo vetra. Morje je bilo ravno kot okensko steklo. Takrat smo pluli mimo otoka. To, kar sem čutil, je bil nek notranji mraz — neke vrste občutek nenadne groze.«
»Gola domišljija,« je rekel Rainsdorf. »Praznove-ren mornar lahko okuži s svojim strahom celo po-sadko.«
»Morda. Toda včasih se mi zdi, da imajo mor-narji nek poseben čut, ki jim pove, kdaj so v ne-varnosti. Včasih se mi zdi, da je zlo oprijemljiva stvar, z valovno dolžino, kot jo ima zvok ali svetloba. Nevarno mesto lahko, tako rekoč, oddaja tresljaje nevarnosti. Kakor že, vesel sem, da smo prišli ven iz tega področja. No, mislim, da bom se-daj legel, Reinsdorf.«
»Jaz nisem zaspan,« je rekel Rainsdorf. »Gori na palubo grem pokadit še eno pipo.«
»Lahko noč torej, Rainsdorf! Nasvidenje pri zaj-trku.«
»V redu. Lahko noč, Whitney.«
Nobenega zvoka ni bilo v noči — le zamolklo bitje stroja, ki je hitro gnal jahto skozi temo, ter šumljanje in šelestenje propelerja.
Rainsdorf je slonel v ladijskem ležalniku in brez-brižno puhal svoj najljubši šipek. »Tako temno je,«t je pomislil, »da bi lahko spal, ne da bi zaprl oči; noč bi imel namesto vek —.«
Nenavaden zvok ga je presenetil. Slišal ga je z desne, in njegova ušesa, ki so bila izurjena v teh stvareh, se niso mogla zmotiti. Zopet je zaslišal zvok, in zopet. Nekje, tam v temi, je nekdo Irikrat ustrelil.
Rainsdorf je hitro skočil k ograji. Uprl je oči v smer, od koder so prihajali streli, toda to je bilo tako, kot bi hotel pogledati skozi zid. Preskočil je ograjo in tam lovil ravnotežje, da bi bolje videl; pipa mu je padla iz ust. Stegnil se je za njo; kratek, hripav krik je prišel z njegovih ustnic, ko je spo-znal, da je šel predaleč in da zgublja ravnotežje. Krik je udušila kot kri topla voda Karibskega mor-ja, ki ga je pokrila.
Boril se je, da je splaval na površino in hotel je zakričati, toda voda, • ki je vrela izpod propelerja hiteče jahte, mu je pljusnila v obraz in slana voda mu je napolnila odprta usta ter mu jih zamašila. Obupano se je z močnimi odrivi pognal za umika-jočimi se lučmi jahte, toda nehal je plavati, ko je prešel nekaj metrov. Neka določena hladna razsod-nost je prešla vanj; ni bilo prvič, da je bil v nape-tem položaju. Bilo je mogoče, da bi njegove krike slišal nekdo na jahti, toda ta možnost je bila vse manjša in se je z oddaljujočo jahto, ki je brzela naprej, vse bolj manjšala. S težavo se je znebil oble-ke in kričal z vso močjo. Luči na jahti so medlele; potem jih je noč povsem prekrila.
Rainsdorf se je spomnil strelov. Prišli so z desne in vztrajno je zaplaval v tisto smer; plaval je počasi; s preudarnimi zamahi je hranil svoje moči. Na videz neskončno dolgo se je boril z morjem. Obupan je začel šteti zamahe. Bržkone jih je naštel sto in takrat —
Rainsdorf je slišal krik. Prišel je iz teme, visok, vreščeč krik, krik živali v skrajnosti tesnobe in groze.
Ni spoznal živali, ki je imela tak krik; tudi ni poskušal; s svežo močjo je zaplaval proti kriku. Potem ga je znova zaslišal; toda odrezal ga je drug, kratek.
Se nadaljuje
Najnevarnejša divjačina
PD JUTRA DO VEČERA
Centralna tehnična knjižnica v Tomšičevi ulici je blla doslej znana le majhnemu krogu stal-nih obiskovalcev. Toda z vsa-kim dnem zahaja v te »znan-stvene« prostore vedno več in več študentov: nekateri zaradi tega, ker nimajo drugje prosto-ra za svoj študij, drugi spet za-radi priročnosti knjižnice, saj jim ta lahko postreže z bogato zalogo knjig, priročnikov, ob-sirnih tehničnih del in podobno.
Ko smo obiskali študijsko knjižnico, je bila ura nekaj minut čez sedem. Bili smo prav presenečeni, saj so bila že skoraj vsa mesta zasedena. Značilno delovno vzdušje je bilo čutiti, ko smo stopili v te sicer ze-lo utesnjene prostore.
Razgovor z obiskovalci nam je nakazal precej problemov. Tako so nam povedali, da zahajajo v študijsko knjižnico študen-tje dveh vrst: eni si iščejo študijskih pri-pomočkov in raznih znanstvenih tehnič-nih knjig, ki si jih potem sposodijo, da lahko doma študirajo, drugi študentje teh-ničnih fakultet pa najbrž drugje nirrfajo miru in prostora, pa se tod zadržujejo in študirajo. žal do sedaj še ni bilo poskrb-Ijeno, da bi lahko vsi dobili svoj sedež v tehnični knjižnici. Po principu: kdor prvi pride, prvi melje, prihitijo študentje že navsezgodaj in zasedejo borih 57 prosto-rov, kolikor jih ima knjižnica na razpo-lago. Drugi, ki pridejo pozneje, morajo seveda počakati, da kdo vstane, ali pa oditi praznih rok. Najbrž odložijo študij na na-slednji dan. Ko že govorimo o prostoru, je zanimiv podatek, da je vseh teh 57 sto-lic, pultov in študentov stisnjenih na ko-maj €4m površine. To je l.llm na osebo, kar znaša več kot 100 odstotkov manj kot predpisujejo obstoječi predpisi.
UPRAVNIKA
smo v pisarni vprašali še o drugih proble-mih knjišnice. Letno poročilo govori o tem, kako bi delovanje Centralne knjiž-nice organizirali, da bi še bolj slušila svo~ jemu namenu. Predvsem bi morali najprej najti ustrezne prostore. V ta namen je bil še sklican sestanek dekanov tehničnih fa-kultet, kjer so poudarili pomen centralne tehnične knjižnice in priporočili, da se poiščejo za pisarne raznih tehn.fakultet, ki so v stavbi, drugi prostori, sedanji pa naj se odstopijo knjižnici. Tako bi problem vsaj začasno rešili. Toda fakulteta za na-ravoslovje in tehnologijo se ni držala te-ga sklepa in tako ima še svoje pisarne v Tomšičevi ulici. Teh pet sob bi se dalo koristno uporabiti za razširitev čitalnice. Zaradi tega menijo študentje, je dejal to-variš upravnik, da se morajo čimprej naj-ti ustrezni prostori za študij, saj so štu-dijski pogoji čedalje težji in so študentje na knjižnico postali zelo navezani.
In še nekaj besed o Centralni tehnični knjižnici: V svoji bogati zbirki raznovrst-nik knjig, ki jih je preko 46 tisoč, so med drugimi številne strokovne revije iz vsega sveta, tako da so obiskovalci lahko na te-kočem, kaj se dogaja v znanosti in tehni-ki. Knjižnica si je zadela nalogo, da si bo oskrbela tehnično dokumentacijo, o kate-ri so govorili na nedavnem simpoziju o tehnični in znanstveni dokumentaciji.
število obiskovalcev iz meseca v mesec narašča. — V lanskem šolskem letu — so izposodili knjige nad 27 tisočkrat, tako da je število izposojenih knjih preseglo 86.000. S takim številom knjižničnega fonda se lahko pohvali le malokatera knji&nica s tehničnega področja pri nas. To pa nam iudi pove, da so knjižnični fondi živi in skoraj vsi v prometu.
Milan Mladenovič
Pet minut po kosilu pred drugim blokom v Naselju
POHOD KLUBA KOPRSKIH ŠTUOENTOV PO KRASU
PO PIVŠK^M
2e lansko leto so študentje pokrajinskega kluba okraja Koper sklenili, da organizirajo partizanski pohod po Krasu, ali točneje, po Pivškem. Pred kratkim so ta pohod izvedli. Udeležilo se ga je okrog 50 članov kluba in nekaj povabljencev — srednješolske, delavske in kmečke mladine iz okraja Koper. Pohod je trajal dva dni. Udeleženci so spotoma obiskali nekatere partizanske vasi in položili vence na spomenike padlih borcev. Spominu padlih so se pridružile tudi komemoracije, ki so jih izvajali recitatorji in del pevcev Primorskega akademskega zbora »Vinko Vo-dopivec«.
Udeleženci pohoda, ki se je začel v Postojni in končal v Ilirski Bistrici, so bili povsod prisrčno sprejeti s strani domačinov, ki so bilil navdušeni nad kratkimi mitingi, ki so jih priredili študentje. Zatrjevali so, da jih morajo prihodnje leto spet obiskati.
Partizanski pohod Koprčanov je naletel na veliko zanimanje, odobravanje in pomoč pri političnih organizacijah. V Ilirski Bistrici so udeležencem pripravili spre-jem, na katerem je govoril predsednik občinskega odbora in poudaril važno vlogo, ki jo imajo študentje, če sodelujejo in spremljajo razvoj v okraju in komuni. Pohvalil je delo pokrajinskega kluba, ki si je s pohodom kot z eno izmed oblik dela, pridobil mnogo simpatij.
Udeleženci pohoda so zadovoljni, saj so povsod lepo uspeli in želi priznanja. Marsikdo je sklenil, da se bo drugo leto spet priključil onim, ki bodo odšli na pohod. Odbor, ki je prireditev izvedel, pa se bo trudil, da bo v svoje vrste pritegnil še več delavske in kmečke mladine.                                                                           TaM
NOVICESFAKULTETE ZA STROJIMIŠTVO
Letos je končala prvo stopnjo prva ge-neracija študentov, ki študirajo po novem študijskem sistemu. Diplomo je uspešno apravila tretjina študentov.
Lani so delovali štirje centri za izredne študente strojništva: v Ljubljani, Kranju, Kopru in Goraždu. Letos sta samo še dva (Goražde in Kranj sta odpadla), pa tudi v teh dveh preostalih centrih se je število slušateljev v primerjavi z lanskim letom močno znižalo.
Pomanjkanje asistentov je še vedno pe-reč problem na fakulteti. Samo majhna primerjava: na beograjski fakulteti pride na enega asistenta devet slušateljev, v Ljubljani pa triinštirideset.
še en statistični podatek: Na en sedež v predavalnicah in risalnicah pride 2.6 študenta.
V kratkem bo ustanovljen inštitut za strojništvo in tehnologijo. To bo organi-zacijsko samostojna enota, vendar tesno povezana s fakulteto in industrijo. Inšti-tut bo služil predvsem raziskovalnim na-logam.
Letne skupščine uprave fakultete za strojništvo se je razen učnega osebja in študentov udeležilo tudi večje število pred-
stavnikov industrije. To kaže na zanima-nje podjetij za nove visokokvalificirane kadre. Na tej skupščini so med drugim poudarili, da je bilo sodelovanje med štu-denti in profesorji zadovoljivo. Razprav-ljali so tudi o gradnji nove fakultetne stavbe in ugotovili, da se vprašanje grad-nje le s težavo premika z mrtve točke. Glavni vzrok za to so finančna vprašanja.
Pomanjkanje lastnih prostorov je na . fakulteti tako občutno, da je letošnji prvi letnik začel predavanja s precejšnjo za-mudo. Na žalost tudi druge fakultete ne kažejo dovolj razumevanja za ta problem. Tako je zahtevala fakulteta za elektro tehniko za eno samo šolsko uro v njeni predavalnici celih 5000 dinarjev za od-škodnino. Koliko bi to naneslo v dveh semestrih?
Ljubljanski strojniki bodo letos gosti-telji tradicionalnega »Tedna strojništva«. V ta namen so že ustanovili posebni pri-pravljalni odbor.
Prav tako so že v teku priprave za pro-slavo 29. novembra, ki jo bodo organizi-rali skupaj z Višjo šolo za medicinske sestre.
Jure Janžek
Maribora
MAR9B0R: Na višjo tehnično šolo v Maribom se je letos vpisala že četrta generacija; zato sodi šola med najstarejše visokošolske zavode v tem mestu. Po številu izdanih učbenikov oziroma zapiskov pa je med zadnjimi v Mariboru. Pred-metnik na vseh petih oddelkih ob-sega približno 25 predmetov. štu-dentje so potožili, da nimajo na rapolago enotnih učbenikov, kjer bi bila snov, ki so jo predavatelji pre-davali, strnjena in so zaradi preobi-lice učbenikov, ki jih morajo iskati — preobremenjeni.
ZAGREB: Univerzitetni svet v Zagrebu je odločil, da se študentom ne bo več izplačevala subvencija v obliki blokov kot pomoč za hrano, temveč kar v gotovini. Do te spre-membe je prišlo zlasti zaradi tega, ker je postala blagajna študentskega Centra (kot naše Naselje) prava me-njalnica, kjer so študenjet prodajali bloke, da so dobili denar. Univerzi-tetni svet je na seji sprejel tudi nov pravilnil^ o dajanju dotacij rednim študentom. Višina pomoči bo od tisoč do tri tisoč dinarjev in bo od-visna od študentovega materialncga položaja in študijskih uspehov, ne pa več toliko od družbeno-politične aktivnosti.
BE03R.4D: Na elektrotehnični fakulteti so podelili v zadnjih dneh oktobra 203 diplome študentom, ki so uspešno zaključili 1. stopnjo na fakulteti. Diplomanti so dobili na-slov obratnega inženirja. Zanimiv je podatek, da je to prva generacija, ki študira po sistemu stopcnjskega štu-dija in da 443 študentov iz te gene-racije še ni uspelo opraviti vseh iz-pitov in priti do diplome prve stopnje.
SARAJEVO: Na seji Fonda za dodeljevanje kreditov v Sarajevu, so odločili, da bodo podelili kredite le 300 študentom, čeprav je prošenj veliko več. Za šolsko leto 1962/63 je na razpolago 50 milijonov dinarjev. Krediti bodo v višini 11.000 do 15.000 dinarjev.                               -
ZAGREB: Združenje študentov pravne fakultete v Zagrebu je te dni izdalo brošuro z naslovora: Razpra-va o prednačrtu ustave. V njej so zbrana predavanja in diskusije s seminarja, ki je bil organiziran za aktiviste univerze v Zagrebu. Na tem seminarju so se udeleženci spo-znali z osnovnimi aspekti predna-črta ustave, obenem pa so se uspo-sobili za predavatelje ustavne mate. rije. Izdana brošura je namenjena v prvi vrsti študentom in naj bi jim služila kot pripomoček pri razjasnje-vanju osnovnih postavk nove Usta« ve. študentje iz Zagreba so z vese-Ijem sprejeli to akcijo pravne fakultete. K izdaji brošure so pripo-mogli tudi Glavni odbor SZDL Hr-vatske, CK LMS in Univerzitetni od-bor Zveze študentov.
do Skopja
rrlbuna - glasllo Zveze fitudentov — Izdaj a univerzktetni odbor ZSJ — Ureja uredniškl odbor - Odgovorni urednik Jože Sušmelj; giavnl uredntk Nlko riCar - Urednlštvo ta uprava, Tribuna Poljanska 811, telefon 30-123 - tekoči račuo 600-14/3-567 - Letna naročnlna 400 dlnarjev. posameznl tzvod 20 din -Rokopisov in fotograflj ne vrafta-mo - nsk: CV Delo. Ljubliana, Tomšifteva l. tel. J3-522.
Irlbuna