X. leto. št. 7.
1914. Julij.
i
*

Tiv
rtfgf
Si
fi Iti



MARIJIN LIST
=4
Nevtepeno Poprijeta Devica Marija,
Zmožna Gospa Vogrska. = POBOŽEN MESEČEN LIST. "
Vrejiije ga: KLEKL JOŽEF vpok. pleb. v Čerensovcih. CSERFOLD (Zalamegye.)
a
rgsif

m
m
Balkanyi Erno Alsolendva i Muraszombat
Dari.
Milodari na veržejški Samostan nabrani v Velkoj-Polani.
Toplak Števan 1 K, Vuk Števan 1 K, Špilak Janoš 1 K, Leb?r Matjaša dovica 1 K, Kotnjek Jožef 3 K, Kelenc Ivan 1 K, Cuk Števan 1 K, Tivadar Števan 1 K. Hozian Jula 1 K, Tivadar Martin 2 K, Cigiit Peter, Kelenc Ana, Žerdin Marka dovica, Matjašec Ana, Kranjec Marko, Špilak Jožef, Nežič Kata, Nežič Ana, Nežič Bara, Utruša Bara, Raščan Marko, Lebar Marko, Zelko Števan, Zelko Marko, Krampač Števan, Tornar Kata Hozian Jožef, Krampač Matjaš, Jorkoš Ivan, Lebar Ana, Z. J., Kelenč Števan, Cuk Matjaš, Zelko Mihal 1 — 1 K, Ritlop Ivan 10 f, Matjaseč Ana 20 f, Vuk Jožef 10 f, Gerič Matjaš 40 f, Hozjan Ivan 20 f, Žerdin Jožef 10 f, Gerič Marija 20 f, Vožar Ana 20 f, Vožar Jožef 10 f, Tibaut Števan 20 f, Pucko Marko 20 f, Kotnjek Janoš 40 f, Prša Števan 20 f, Šobočan Ivan 20 f, Cuk Števan 20 f, Vuk Mihal 40 f, Tivadar Števan 40 f, Žerdin Števan 60 f, Žalik Ana 20 f, Kelenc Marko 20 f, Tivadar Marko 40 f, Mertiik Ivan 20 f, Hozian Jula 40 f, Raščan Matjaš 20 f, Jaklin Števan 40 f. Žižek Mihal 28 f, Matjašeč Števan 20 f, Žiželc Jožef 20 f, Pucko Ana 40 f, Pucko Števan 40 f, Pucko Verona 20 f, Prša Ivan 40 f, Žerdin Janos 20 f, Tivadar Števan 10 f, Kokun Števan 70 f, Kelenc Jožef 40 f, Cigiit Peter 40 f, Gornjec Martin 20 f, Kelenc Jožef 20 f, Žižek Stevan 40 f, Pucko Janoš 30 f, Kranjec Stevan 40 f, Horvat Marko 40 f, Kelenc Kata 30 f, Kranjec Jožef 40 f, Pucko Marko 10 f, Jaklin Orša 20 'f, Kelenc Ivan Petrov 20 f, Matjašec Ana 40 f, Cuk Ivan 20 f, Prša Janoš 40 f, Laki Stevan 20 f, Laki Jožef 20 f, Jaklin Stevan 20 f, Jaklin Bara 20 f, Prša Ana 20 f, Jaklin Ivan 20 f, Kramar Marko 40 f, Horvat Stevan 80 f, Prša Stevan 20 f, Kelenc Matjaš Hozian Stevan 20 f, Salaj Stevan 60 f, Tivadar Marko 60 f, Vori Manka 40 f, Žerdin Marko 20 f, Hozjan Jožef 30 f, Hozjan Marko 20 f, Kranjec Marko 10 f, Knauš Ivan 40 f, Pucko Janoš 20 f, Prša Ivan 20 f, Matjašec Matjaš 20 f. Žerdin Matjaš 20 f, Magdič Marija 50 f, Magdič Ivan 36 f, Režonja Stevan 20 f, Hozjan Stevan 20 f, Horvat Jožef 20 f, Hozjan Kata 20 f, Jorkoš Ivan 20 f, Otruša Bara 20 f, Nežič Kata 20 f, Nežič Ana 20 f, Horvat Stevan 20 f, Tumpa Stevan 40 f, Litrop Ivan 20 f, Tumpa Marko 40 f, Balažek Marko 30 f, Gelt Jožef 20 f, Hozjan Stevan 20 f, Horvat Jožef 20 f, Žalik Stevan 40 f, Gelt Jožef 30 f,
X. leto. 7. št.
1914. julij.
Nevtepeno Poprijeta Devica Marija,
ZMOŽNA GOSPA VOGRSKA - POBOŽEN MESEČEN LIST.
VREJUJE GA:
KLEKL JOŽEF
plebanoš na pokoji v Črensovcih. Cserfold (Zalamegye). Z dovoljenjom višešnje cerkvene oblasti.
Prihaja vsaki mesec 8-ga na veseli spomin petdesetletnice 1. 1904. dec. 8-ga obhajane zavolo razglašenja verske pravice o Marijinom nevtepenom poprijetji, šteri den je te pobožen list prvič slovencom vogrskim do rok dani. — Cena 2 koroni, v Ameriko 3.
Kaj bo letos od julija 22-do 26-ga?
Dečica draga! Te dneve bo v Lourdesi jako dosta liidi z celoga sveta. 1 ti vnogi ludje do si pogučavali od toga, kak naj moremo Jezuša v oltarskom Svestvi bole lubiti. Oltarsko svestvo se po grčkom euharistija zove,
zato je ime toga shoda v Lourdeši: euharistični shod to je kde vkup hodijo narodi zavolo euharistije, za volo oltarskoga svestva. Dvajseti peti bo te shod. Držao se bo na tistom mesti, kde se je Marija prikazala ednomi liiblenomi deteti: Bernadetki, kak ste lani čiteli.
Ne istina, da bi vi tudi tam radi bili i culi dosta-dosta lepoga od Jezuša i Marije? Če bodete tistim dobrim ludem pomagali, ki do si tam od Jezuša pogučavali, da se njim posreči podignoti lubezen do Oltarskoga Svestva te vi tudi tam bodete. Kakda? Tak, ka v vseh molitvah, v vseh mešah v vseh pobožnostih bodete del dobili, najbole vas pa blagoslovila i jako-jako poliibila bo Marija, Prečista Devica po svojem Jezušeki.
Kaj pa bi mogli vi te včiniti, da pomagate tistim možom? Sveti Filip Nerejski je dečico oproso, naj molijo za njega, da reši diiše. 1? »Moji junaki« — piše -— so mi pomogli duše rešiti. Lani, kda je na Malta otoki bio euharistični shod, je 400 mali deklin v Armeniji v Aziji tri dni samo kruh suhi jelo i štere so smele že, k pre-čiščavanji hodile, naj se shod posreči. Pa što bi znao povedati po čelom sveti, keliko je dobroga včinila dečica za svojega liiblenoga Jezuša. Ti draga i lublena slovenska dečica, ne zaostani od ovih. Moli k Prečistoj Devici Mariji za dober uspeh, za srečen dokonček toga dragoga shoda. Molite v te namen ali to desetino:
,,Kpga si Devica od sv. Diiha poprijela," ali pa če znate, malo čislo od Nevtepenoga ali brezmadežnoga poprijetja Marijinoga. To čislo stoji z trej očanašov i 12 zdravi marj. Pred vsakim ocanašom se pravi: Dika bodi Bogi Oči i Sini i svetomi Diihi; pri vsakoj zdravojmarji
pa po imeni: Jezuš se pravi:
O Marija, brezi greha poprijeta prosi za nas, ki k tebi pribežimo. To je vse. Jako lepa molitev i Mariji dopadiiva. Ne je pa potrebno zato si čisla kupuvati. Na navadno je tudi dobro to zmoliti. To zmolite vsaki den de julija 26-ga. To je to prvo delo.
To drugo je pa zatajitev. Vsaki den denite z tistoga falajčka, šteroga najraj mate, nekaj malo k strani i dajte siromaki, ali komi driigomi. To tudi vsaki den.
To tretje je pa to, pridite kem večkrat k Jezuši pri sv. obhajili posebno pa julija 26-ga v nedelo. Prečistite se te den. Te den bodo naime v Lourdesi jezeri no jezeri šli k obhajili i deset jezeri no desetjezeri molili i sprevajali Jezusa pri precesiji.
Dečica, edno ešče. Prosite svoje stariše, brate, sestre, poznance, naj oni to tudi z vami delajo, naj zvnoge grešne duše dobijo miloščo, da se povrnejo i ne bodo več žalile Jezuša i ne preklinjale njegove presvete matere.
To vas prosi v Marijinom imeni, ki vas lubi. Ali, da ga posluhnete. Vupam se.
mmmmmmmmmmmmmmmmm
Človeka isščem.
Moder Šalamon krao je šo ednok iskat človeka. Najšeo je vnogo možkov, ki so vsi bili tak oblečeni, kak možki so, so meli obraščenje, njiiva reč je bila močna, globoka, pa med vsemi temi je Šalamon nej najšeo tistoga, šteroga je tak dugo iskao. »Ednoga človeka sam najšeo med jezermi«, je pravo nato. (Eccl. 7, 29.)
Pravih, resnih, celih človekov je zaistino jako malo!
l(a je znamenje pravoga človeka? Pa ka je posebno znamenje katoličanskoga, v resnici pravoga človeka ? Nej njegova postava, nej obleka, nego njegovo močno pa dosledno katoličansko mišlenje, pa njegovo neprestano i močno djanje, štero se ravna po večnih, nespremenlivih zakona] katoličanske vere.
Ja, tak utemeljeno, samozavestno pa dobro premiš-leno djanje znači pravoga katoličanskoga človeka, štero djanje pa more priti do veljave nej samo v družinskem,
nego tiidi v javnom živlenji kak napriliko pri volitivaj, odebiranjaj poslanikov itd.
V irskoj državi so leta 1828 0'l(onel Daniela šteli zvoliti v angležko zbornico, naj bi on nazaj spravo svojemi potlačenomi narodi versko i politično slobodo.
Volitev je bila težka. Največ irskih kmetov je bilo najemnikov bogatih proteštansov, ki so pa nanč čiiti nej šteli od 0'Konela. Vnogo teh najemnikov je prišlo v temlice, ki so nej meli s kem plačati najemnine v pravom časi. Tak so tudi gnali v temlico ednoga najemnika, šteromi je ime bilo Prunti. Njegova zvesta žena ga je do temlice sprevajala z malim detetom v naročji. Oda bi v temlico meo stopiti, njemi je kričao proteštant, šteroga zemlo je meo v najem :
—	Daj svoj glas na mojega človeka — pa boš prosti!
Prunti je zdaj pogledno na svoj jedini kine na toj zemli, na svojo zvesto ženo pa na svoje jedino, liibleno dete, so se njemi oči zaskuzile, pa je že šteo bogati proteštanta. Žena njemi je pa nato velela:
—	Boj močen, stanoviten! Zmisli si na nemrtelno dušo pa na prostost naše domovine.
Prunti si je zatem v resnici raj zebrao temlico, liki bi pa bogao zapelivoga protestanta. Pravo je zato:
—	Odprite mi temlico, jaz neščem voliti proti svojoj duši pa proti svojoj domovini.
Tak močne, stanovitne pa z prepričanja delajoče prave katoličanške možke daj Gospodne Bože našemi narodi!
(Hirnok 1914.)
Od sestre Marije Benedete.
Potrpliva betežnica je mela edno želenje. Jako rada je poslušala igranje z orgolami, zato je prosila
predstojnico, naj dovoli, ka njoj k posteli postavijo male orgole. Predstojnica njoj je spunila želo, so njoj k posteli postavili male orgole, na štere orgole je potom ona z ednov rokov igrala lepe pesmi pa viže. Oda je pa že tak slaba postala, ka je sama nej mogla več z rokov nikaj, potom njoj je od časa do časa štera druga sestra malo orglala.
Leta so se medtem minjavala. Preteklo je 10, 20, 30, 40 pa ešče 50 let, kak je ona na posteo privezana čakala od vore do vore smrt. Oospodni Bog jo je pa šteo po-dignoti med manternike pa med junake, ki so dobrovolno pretrpeli vse te najgzozovitejše bolečine. Pokazao je Bog, ka je mogoča včiniti moč njegove milosti. Telo, štero se je borilo z smrt j o v, je več 50 let obdržao pri živ-lenji. Kakšo moč pa more dati milost boža ešče duši! Benedeta je najbole grozne bolečine tak prenašala, kak prenašajo drugi ludje veselje. Celih 52 let jo je nišče nej čtio, ka bi ednokrat zječala. Njen obraz je bio miren, pa se je nigdar nej vidla na njem nepotrplivnošča. Obis-kavali so jo betežnicje na duši pa na teli, naj bi zadobili pri njoj polejšanje za svoje bolezni. Sestra Jožefa, štera njoj je vseh 52 let dvorila pa poleg njene postele stara postanola, pripovedavle, ka se je vnogo ludi samo po lom, ka so betežnico vidili, natelko poživilo, ka so z velkov diiševnov zadovolnostjov odhajali. Vnoge ludi je edna sama reč betežnice potolažila pa k potrplivosti nadignola. Ednok je med večimi obiskovalci prišeo tudi eden neveren slobodnozidar, šteri je po vsoj sili šteo zadobiti zdravje pri betežnici, pa je nazadnje ešče to pravo, ka či ga ne ozdravi, ka se te štrli.
Sestra Benedeta njemi je z najvekšov mirovnostjov eta pravila:
Gospod, bole se vi skrbite za dušno zveličanje, kak pa za telovno zdravje. Ali ne vala duša več kak telo ?
Te reči betežnice, štera si je mislila samo na zveli-čanje duše, za svoje telovno zdravje je pa poleg smrt-noga betega nikaj nej marala, so natelko strsnole toga nevernika, ka je postao ž njega dober katoličan.
Vnogo čudnih ozdravlenj pa spreobrnenj se je zgodilo pri toj betežnici, štere betežnice prošnje je posliino Bog. Sestra Jožefa, ka njoj je dvorila, pripovedavle, ka je ednok Bog na njeno prošnjo dao ednomi deteti videnje, štero dete je že nikaj nej prle vidilo. Znala je dostakrat tiidi naprej povedati betežniki, či ozdravi ali pa nej. Či je znala, ka betežnik ozdravi, je navadno pravila: No. vej mali Jezušek posluhne prošnjo.
Či je pa vidla pa znala, ka betežnik neozdravi, potom je pa rada pravila:
—	Moremo se vdati Božoj voli. Z Boga pomočjov je tudi znala večkrat prerokiivati. Tak se je zgodilo, ka je ednok prišla k njoj predstojnica pa njoj je pravila, ka so kardinal Bedini, tistoga časa viterboski piišpek, dosta lepih sveč poslali samostani za dar. Benedeta si je malo nekaj premišlavala, zatem je pa pravila:
- Kakpa, te sveče do ravno pri njem gorele!
—	E, ka to praviš, draga sestra! vej so šče kardinal tak močni pa zdravi.
—	Častita mati, to se vam samo tak vidi. Bodete že videli, ka do te sveče pri njegovom mrtvo m teli gorele! Tak se je tudi zgodilo. Kardinal Bedini je za dva dni mro: njegovo telo so položili v drvo v samostani, pa so sveče resan pri njegovom mrtvom teli gorele.
Mela je tudi prikazen, gda je bio vmorjeni italijanski krao Umberto. Ravno tisto voro, gda so krala bujli, je ona preči obširno povedala, kak so ga bujli. Po mesti se je hitro razneso glas od te njene prikazni, pa so se liidje čudivali. Za par vor potom je pa li prišeo brzojav, ka je krao zaistino vmorjeni.
Margeta, italijanska kralica, je jako poštuvala sestro
Benedeto. Večkrat jo je osebno obiskala, v pismaj jo je prosila, naj za njo moli, pa njoj je pošilala vučene strežnice (dvorjenice).
Njiiva Svetlost, X. Pius rimpapa, so jo tudi osebno poznali, pa so gosto pozvedavali za njov, kak se počuti. Oda je sestra Benedeta obhajala polstoletnico svoje grozne bolezni, ka je že 50 let bila v posteli med neprestanimi bolečinami: te so njoj rimpapa X. Pius poslali pismo, štero so sami napisali, pa v šterom pismi so to betež-nico kak K/istušov zemelski namestnik opominali, ka kak je sv. Pavel postao sredstvo v rokaj Boga ravno po tom, ka njemi je Bog pokazao, kelko de mogeo zavolo njego-voga imena trpeti: tak je njo tiidi Bog odebrao za takše sredstvo, zato ka po njenom trplenji šče pokazati Oospod, ka je mogoča včiniti moč boža, pa ka so čudna dela bože milosti ne navezana na prostor, ne na čas pa ne na osebo. Rimpapa se njoj zatem sami priporačajo v molitvi. To pismo so kardinal Kaseta, šteroga so X. Pius oprosili, nesli osebno v mesto Viterbo, pa so tam v sobici betežnice na petdesetletnico njene bolezni opravili sveto mešo.
Ta soba se je po pravici lejko imeniivala kapelica, zato ka se je v njoj vsaki den opravlala sveta meša. Bio je v njoj oltar, po stenaj je pa bilo vse puno kepov pa drugih pobožnih reči, štere so sprinesli tisti, štere je Bog posluhno na prošnjo betežne sestre Benedete.
Po smrti sestre Benedete so njene tivaršice komaj kaj ohranile z med teh dugovanj, zato ka je vsaki, ki jo je prišeo gledat, šteo meti kakši spomenik. Mrtvo telo je več dni v cerkvi ležalo v drvo postavleno. Smrt je nej nahala nikšega znamenja na njenom obrazi; ki so jo poznali od mladosti, pravijo, ka je v drevi bila tak lepa, kak je bila, gda se je kak mlada devojka v samostan podala. Lica so se njoj držala na smeh, kak komi se kaj lepoga senja. V rokaj je držala razpetje, na čelo so njoj pa položili lepi venec,
Mesto Viterbo je dalo pokopati z velkov sloves-nostjov to Kristusovo manternico, pa se že tiidi vršijo priprave, ka bi jo zapisali med blažene.
(Viragoskert. 1914.)
Sveta Monika.
Kak nezmerno je liibila sveta Monika svojega Augus-tina, kakšo pazko je mela na njega vsigdar, kakši strah je trpela za njegovo dušo, naj se ne pogubi, očivestno nam kaže sledeča dogodbica iz njenoga živlenja:
Monika ednok pismo dobi od Augustina iz I^arthage, gde se zdržavao. Z trepetajočimi rokami vrtgne gori to pismo. Nikši notrašnji glas njoj že naprej nazvisčavao, ka se z Augustinom nikaj ne dobro pripetilo. I prav je mela Augustin njoj v pismi na znanje da, ka povrčti šče Karthago, prijatli ga naime nagučavlejo, naj ide prejk v Rim, tam njega vekša čast i dika čaka, kak v Afriki i zato on nameni ta idti srečo iskat.
Sveta Monika je včasi sprevidla, kak nevarna bode ta pot za Augustina. Tak daleč vkraj biti od lisboga sina, ka bo ž njega, či ga na sebe niha, da bliizi njega bila pa li v kakšo pogiibelnost je prišao, ka pa te zdaj, da edno morje bo med njima!
Njegova duša je v nevarnosti, ta edna misel njoj ne da mira. Ne pozna več ne daritve, ne truda, na velko delo se odloči. Šla de k sini, prehititi šče njega prle, kak v Rim odide. 1 resan ide v Kartl">ag° > na dobro srečo Augustina ešče doma najde; ravno se nikaj vkup pakivao, ka bi te na drugi den odpotiivao, gda mati notristopi i se njemi za šinjek zgrabi. K sebi stisne svoje liibo dete i jočeč se njemi moli naj ne ide v Rim, liki
naj v Karthagi ostane, ali če ravno Ščč idti, te naj njo tiidi z sebov zeme, ar ovači se njoj srce razpoči od velike žalosti. Augustin je na vse bio pripravleni, samo na to ne, ka bi mati tak hitro za njim prišla. Ka bode zdaj činio ? Malo se strsno nad njenimi skuzami pa je tiidi obečao Moniki, ka nikam ne de šo, ali skrivoma se zato li spravlao. Oda je že vse kredi meo na pot, je začno praviti materi: Prijatel moj ide v Rim, jas ne bom šo, samo me proso, naj ga prej do morja sprevodim, zato ta po poldnevi ideva midva ž njim v pristanišče, gde de na ladjo sedao, ali na večar bom prišao že nazaj domo. Monika včasi kredi bila z odgovorom. Či vidva idela k morji, te jas tiidi z vama idem. To je pa ne bilo po voli Augustini, da se on tak računao, ka mati doma ostane, on pa z prijatlom lepo na ladjo sede pa se odpela v Rim; odpovedati materi je pa zato ne viipao i tak so šli teda vsi trje proti bregi morja. Ladja je že čakala i kredi bila na pot, samo ka je preveč veliki viher divjao pa strašno valovje metao, zato so se mornarje bojali na pot vzeti, liki počakali so dokeč se viher malo potiša. Tečas se pa kre brega semta sprevajajo vsi trije. Ali viher nešče gorhenjati; sunce se že nagnolo, mračiti se začne i tak po mali večer nastane. Oni pa li verno dale čakajo. Na večar viher največkrat popusti. Ali zaman. Zdaj Augustin pa prijatel njegov vkup pogledneta. Za-razmila sta se. Začneta nagučavati Moniko, ka je ona že trudna, dobro bi bilo zato, či bi šla domo, njidva ta pa zato duže čakala. Monika je pa čutila, ka njoj bole molitev potrebna kak sen, zato stopi notri v sv. Cipriana kapelico, štera je tam bluzi na bregi stala ino se v dugo i gorečo molitev pusti. Tam je ostala celo noč i niti vpamet ne vzela, ka se že zoriti zača. Prebudi se zglo-boke molitvi i stopi z kapele, okoli pogledne, o jaj, Augustina nigdi ne viditi i prijatla tudi ne!
Kak je naime Monika odišla v kapelo, viher je malo
pomenkao i ladja se podala na pot. Augustin pa prijatel sta se odpelala i Moniko pa v kapeli v molitvi povrgla brez toga, ka bi slovo zela od nje. Oda Monika s kapele pride, te je že ladja deleč odplavala od brega, iz štere Augustin ešče eden mili pogled vrže na kapelo, v šteroj mati moli za njega, pomali se sivi bregovje svoje rojstne domovine tudi v meglo skrijejo pred njegovimi očmi i tak na dugi čas eden »z Bogom ostani« pove svojoj Afriki, gde je obprvim vido sunčeno svetlost i odide v eden drugi, pred njim ešče nepoznami svet, v našo staro Eur6po — srečo iskat.
(Dale.)
Najponiznejše Srce Jezusovo.
1 či je že šteo človek postanoti, bi si lejko zebrao na zemli najimenitnejše okolščine. Pa ravno na opak se je zgodilo, vse v najvekšoj ponižnosti. Siromaška je njegova Mati, narodo sze je v slaboj štalici v sirmaški plenicah poviti je ležao v jaslicaj na trdom i mrzlom ; i tak malo ludi je znalo za njegovo rojsvo. Tak kak drugo grešno dete je po židoskoj šegi bio obrezan, i on ki je bio od veka, si je dao ime dati.
Poglednimo sče dale. Nikelko dnevov potom ga vidimo z Marijov i Jožefom bežečega v Egiptom. Še tisti slab kot, ki szi ga je zebrao za prvo stanuvanje, se njemi brani; bežati je pripravleni z dežele, v šteroj ma pravico prebivati, ne samo po božoj liki tudi po člove-čoj postavi; ognoti se je šteo krali, šteroga moč je teliko kak nikaj proti njegovoj. Kak ponižno Srce ma Jezus!
Zatem pride z Jožefom i Marijov v Nazaret. Nova neskončana lubezniva podoba ponižnosti se nam tii razvija. Tiho živlenje v Nazareti je istina najlepša šola ponižnosti. Za tesačovoga sina šče valati pri sosedaj. V nikšem dugovanji ne razodevle i ne žele več kak druga deca. Či ravno je večna modrost, kaže le teliko razuma i znanja, keliko je njegovim mladim letam primerno. »Raseo je kak na starosti, tak na modrosti i milosti pred Bogom i pred liidmi.« V prostoj hišici siromaškoga delavca je njegovo stanuvanje. Kruh, ki si ga pomaga sam služiti v znoji svojega božega lica, je njegova zmerna hrana. Samoten i pozableni živi v sredini svojega liidstva tisti od šteroga je angeo boži napovedao njegovoj Materi:
»Gospod Bog njemi bo dao stolec Davida njegovoga oče i kraliivao bo v hiži Jakopovoj na veke.« Pa kak zdaj kraltije te večen Krao? Sv. pismo nam na krači pove, kak: 1 je ž njima šo i prišeo v Nazaret i njima je bio pokoren. (Luk. 2, 51). Ka^ lubezniva ponižnost, ki jo je včilo najlepše Srce Jezušovo celih 30 let.
1 kak je bilo, gda je zapiisto nazarensko samoto, ar je očivesno začno včiti? Pa vse v najvekšoj ponižnosti. Drugi vučenjacje njegovoga časa so se že po obleki poznali od drugi liidi: suknja njim je bila preči šerše zaroblena, na plašči so bili zašiti dugi zabrinki, zberali so si prve stolce, po shodnicah se štimali itd. Zveličite-lovo Srce pa ne poznalo nikše nečimernosti.
Gda stopi prvič med liidstvo, ga šče poznati ne morejo; Ivan Krstiteo ga šče le spozna, ar njemi je bilo z nebes razodeto, šteri je. Tiidi jih ne začne včasi včiti, liki ž njimi vred ide k Jordani, kde je Ivan pokoro glaso i krščavao spokornike. Kak drugi stopi v vodo; vsaki ga ma za grešnika, ki je pokore potreben, i v svojoj brez-krajnoj ponižnosti šče, da ga majo za spokornika, ar Ivana prosi naj ga krsti. Ivan se zosaga takše ponižnosti, ne viipa, brani se. Jezuš pa ga šče bole sili rekoči:
»Nihaj zazdaj; zato ka tak se nam spodobi vso pravico zpuniti«. (Mat. 3, 15.) Kak ponižno govori: »nam se spodobi«, viš, kak drugim, tak njemi — i sv. Ivan
Ježusek rože bere, Nje:n se radiije Srce. Pa lepe te rože So dušice naše.
ga krsti. Skoro bi tnislo, da je ta preliibezniva ponižnost Jezušovoga Srca nagnola nebeskoga Očo, da je
zezvao z nebe: »To je moj lubleni Sin, do šteroga man vse dopadenje«.
Kak da bi bio potreben šče posebnoga pripravlanja, ide v puščavo, tam moli, premišlavle i posti se 40 dni i 40 noči. 1 ka se šče zgodi? Celo to, da se šatani dovoli skušati, da bi bio v vseh rečeh podoben svojim bratom. Nerazumlivo veliko je bilo že to, da je Bog pokoren človeki: ali da je bio celo šatani pokoren, keliko se je dalo brezi greha, da se je žnjim šteo pogovarjati se njemi je dao pelati na vrh cerkvi, na visoko goro, to je najglobša ponižnost, ki si jo moremo misliti. O neskončana ponižnost Srca Jezušovoga.
(Dale.)
Nebesa Svadba.
»Blaženi so oni, ki so pozvani na svadbeno večerjo Agnjecovo.« (Skr. raz. 19., 9.) Ali dosta vekša blaženost nevesti, s šterov Jezuš v nebeskom kralestvi sklene zvezo lubezni i s šterov obhaja večno svadbo. Znano je vsakomi, da v nebesaj ne ga več potrebčin, štere tii poskušamo na sveti. Oda bomo stali pred božim stolcom, ne bomo občutili ne lakote, ne žeje, ne mraza, ne vročine; »tudi ne de več žalosti, ne ječanja, ne bolečine, ar vse poprešnje mine«. (Skr. raz. 21., 4.) Tam bomo kak angelje boži. 1 ar naš duh niti misliti ne more, kakše je nebeško veselje, nam je Jezuš povedao priliko od kralestva, da vužiga naše želenje po časti, priliko od skritoga kinča, da pobudjava naše želenje po bogastvi, i priliko od svadbe, da vžiga naše hrepenenje po veselji Vse ka si človek more na sveti misliti prijetnoga, veseloga i veličastnoga, vse to de v neskončanom preobilji
v nebesaj njegov delež. 1 ar je svadba velika veselica, nam kaže Kristus nepopislivo radost, ki nas čaka v nebesaj v priliki od svadbe.
»Nebeško kralestvo je podobno deseterim devicam štere so vzele svoje svetilnice i so šle zaročniki i nevesti proti. Pet jih je bilo nespametnih, pet pa čedni. Petere nespametne so vzele svetilnice, olja pa neso vzele sebov. Čedne so pa vzele olje v svojih posodaj z lampicami vred. 1 ar se zaročnik zamudo, so vse podremale i zaspale. O polnoči je pa nastano šum: Ovo; zaročnik ide idte njemi proti. Te so stanole vse tiste device i so pri-pravlale svoje svetilnice.
Nespametne so pa modrim pravile: Dajte nam svoj olij ar naše lampice vgašujejo. Čedne so pa odgovorile rekoč: Da i nam ne sfali i vam idte si raj kupite. Oda so odišle kupijvat, prišeo je zaročnik, i pripravlene so šle ž njim na svadbo, i dveri so se zaprle. Te so pa prišle tiidi one device, rekoč: Oospod, Gospod, odpri nam! On je pa odgovoro i pravo: »Zaistino vam povem ne poznam vas«. (Mat. 25., 12.)
Ta prilika je tak jasna da je ne trbe razlagati. Zaročnik je Jezuš. Nevesta gli zaročnica ne samo katoli-čanska cerkev, nego vsaka človeča duša Svetilnice pomenijo svetlost sv. vere. Olje so dobra dela Miidenje zaročnikovo je čas našega živlenja. Šumo polnoči pomeni s m rt. Zaročnik pride, to je vabilo na nebeško svadbo. Či pa zamudimo hip, gda Jezuš pride, da bi nas odpelao vnebesa — i ne vemo vore ne hipa - se nam nebeška vrata zapro i nigdar več se ne odpro. Naj potom le klonkajo nespametne device, kak njim je vola, vsigdar bodo čiile strašne reči: Prekesno je, prekesno je! Zamudile ste čas, ne poznam vas več, nigdar i nigdar več.
Tiste pa šteri idejo na nebeško svadbo, oh kakša radost, kakša blaženost je tam čaka. Zveza liibezni, štero v nebesaj sklepa duša z Bogom, jo tak zjedini z žnjim,
da se oba zlijeta vedno bojštvo. Sklenivši to zvezo večne lubezni, stopi duša v rajsko veličanstvo, gde gleda Boga od lica do lica i to gledanje jo v njega spremeni. Da vidi kakši je, on ar se vdeleži njegove blaženosti. 1 radost duše, štera obhaja nebeško svadbo po tom združenji z Bogom, je takša tak dovršena i neskončana, da njoj nega podobe na tom sveti.
»Vse zemelsko veselje«, piše sv. Bernard, »je le žalost, vsa slast je le bolečina i vsa lepota toga sveta je gnjusoba proti nebeskoj svadbi«. Pohodi najveselejše posvetne svadbe i po njih sodi nebeško, ge ne de kratko telovno veselje, ne vgodnost, štero obeče kakša svtar, tiidi ne blaženost vseh angelov i vseh nebeški prebi-valcov, nego ge de Bog sam z vsov svojov lepotov z vsem svojim veličastvom tvoj večni delež, krona tvoje sreče i tvoje preobilno darilo, i kje se bo tvoja duša, sklenivši z Bogom zvezo večne lubezni, se v topila v morje rajske slasti i nepopislive blaženosti.
Sv. Hilarij, poatierski škof, je bio prvle oženjeni kak je postano duhovnik i škof. Meo je edno hčer. Oda so ga sovražniki krščanstva za volo njegove stanovitnosti v veri pregnali v delešnjo Ažijo, zroči svojo hčerko, štera je bila šče te mala, ednoj pobožnoj držini v zrejo. Za ništerna leta, ka je deklica zrasla i kak lelija vogradi razvila svojo lepoto, njoj pride vogledi eden bogat mla-denec. Ali deklica se je spomnila štrte bože zapovedi, ne obečala mladenci, dokeč ne dobila od oče dovoljenje i blagoslova. Pisala je oči zato v pregnanstvo i ga pitala, kaj naj včini. Ali oča njoj je odpisao: Zaročnik, ki te šče meti v zakon, je prenisikoga stana, ne zadosta lepi, ne zadosta moder i ne zadosta ltibezniv. Tvoje srce je prebogato za tak sirmaško ženitev. Zato sam ti poiskao drugoga zaročnika kraleskoga roda, šteroga lepota, dobrotlivost i bogastvo presega ves tvoj razum. Oda boš ga vidila se tak v njega zalubiš i boš srečna v svoji
liibezni Či skoro kak mislim, pridem domo, i prinesem z sebov njegovo podobo, dokeč pride sam i se zaroči s tebov. Či ti je te tanač tvojega očo povoli, daj slovo mladenci, ki te žele v zakon, i potrpi nikelko, dokeč pride pravi zaročnik, ki je tvoje liibezni vreden.
Deklici je bio očin tanač po voli. Gda je Hilarij prišeo nezaj na Francosko, njoj je prineseo podobo kri-žanoga Kristusa, nebeskoga zaročnika čisti diiš. Devica se toga zaročnika razveseli i sklene, posvetiti njemi svoje srce. Naskori na to smrtno zboli v cvetji svojega živ-lenja; ar istina je, ka človek ne ve hipa ne viire, gda ga Gospod pozove k sebi. Hilarij njoj je stao na strani kak dušni pomočnik i gda njoj je pokazao Agnjeca bo-žega, velo njoj je ves genjen te reči: »Glej, moja hči, zaročnik pride. To je kraleski sin, s šterim sam te zaročo; idi teda vnebesko svadbo i veseli se vekomaj, da se je spunila tvoja lubezen«.
O da bi tudi mi, gda pride svadba, štero je Jezuš pripravo svojoj nevesti, se veselili tak i diko spevali Bogi. Blaženi so, ki so pozvani na Agnjecovo svadbo !
Premišlavali smo teda štiri prilike. Odprimo šče ednok sv. pismo. Tu najdemo šče vnogo prilik, ki predstavlajo nebeško kralestvo, kak na pr.: Prilika od sejača, od hižnoga gospodara, ki plačuje svojim najemnikom najem, od tržni min, od večerje, od prijetnoga gaja, od zadoblene vadlinge, od krone, od božega mesta, od hiže gospodove itd. Ali vse te podobe, čeravno predstavlajo, ka je najimetnitnejšega i najprijetnejšega na sveti, venda niti senca neso proti istini.
Vidi se mi da sam Kristuš ne naišeo rečih opisati nebeško kralestvo, ali pa, da človeči razum i človeče srce ne more razumiti to, ka nas čaka tam. Dokeč blodimo eti v senci nevednosti, ne moremo gledati Gospodovih čud. Či zemelski rečih ne razumimo, kak bi nebeške? Pa ravno ta nemogočnost, nebeško veselje razumiti, nam
svedoči, kak neskončano veličastno more biti. »To je moja tolažba piše sv. Gregor, da služim Gospodi, šteroga velikost i veličastvo je takše, da presega ves moj razum. Či bi jaz razumo večno blaženost, bi bilo kaj maloga. Ar so pa nebesa nezapopadliva skrivnost, mi je svedok vera, da me tam čaka neskončana radost, pa ne žalost, zdravje pa ne bolezni, svetloba pa ne krnica, živlenje pa ne smrt. Tam se mladost nigdar ne postara, lepota nigdar nezvehne, lubezen se ne ohladi, radost nigdar ne henja, i živlenja nigdar ne de konec, ar Bog sam, naj-vekša dobrota, bo naš delež na veke«.
Stoger Ja noš S. J. „ Nebeška krona".
Servulus.
Za časa svetoga Gregora, rimskoga papo, je živo v Rimi eden siromak berač, ki je jako pobožen pa boga-boječi bio. Ime njemi je bilo Servulus. Od svoje mladosti je bio skiilavi, žmetno je stanjuvao pa sedao, pa si je v svojem sirmaškom stališi nej znao pomagati. Njegova vrla mati pa njena sestra sta ga meli pod skrbjov. Vsako zajtro sta ga odpelali pred velke dveri cerkvi sv. Kje-menta. Dobri ludje so tam vnogo milodarov znadavali betežnomi sirmaki; njegovo trplenje je ubudilo sočutje v vsakom srci. Pa on je dobleno miloščino delio tiidi svojim tivarišom, sam se je pa zadovolo, či je meo ta najpotrebnejša. Njegovo dušo je kinčila angelska jakost potrpliv-nosti pa krotkosti, vsaki se je čudivao, ka je on vse nehao na božo volo, njegova viista so vsigdar pobožne zdihaje pa lubezlive reči šošnjala. Ludje so se radi ž njim v guč vzeli, on njim je pa vseli tak genlivo znao gučati od bože liibeznosti. Nezgovorno veselje je čiito
tudi te, gda je za svojo dušo proso milodar, vrastvo, lejšajoči balzam. Večkrat je proso, ka njemi je što rnogeo kaj čteti z svetih knig. Z veseljom pa z pazlivostjov je posliišao navuke, tak ka je že nazadnje napamet znao biblijo. Oda je eden den pali pri cerkvi bio, pa so siro-maški ludje stopili okoli njega, ka bi ga poslušali, je čuto, ka se njemi približavle zadnja vora, zato je proso svoje poslušavce:
Dragi krščanski bratje! Jaz merjeni, ka ne bo dugo, zato vas prosim, molite pa spevlite z menov, naj hvalimo Gospoda!
Prošnjo so njemi posliihnoli. Njegov slab glas se je vmešao v pesem drugih vernikov. Gda je spevanje po-tihnolo, je samo skričao od veselja:
— Ovo! ne čujete lepe nebeške pesmi? Glava njemi je nato povisnola, duša je pa šla v nebeško kralestvo.
Gregor papa je občuvao reči toga siromaškoga človeka, z šterimi rečmi je hvalo Boga, pa je je dao v marmor vklesati v cerkvi sv. Kjementa. Tak je ohranjeni spomin toga sirmaškoga berača, šteromi je Gospodni Bog poslao tak lepo smrt za njegovo veliko potrplivnost.
(Hirndk 1914.)
Maii Jezušek v vsetoj hoštiji.
Eden duhovnik je meo vrloga ministranta. Vsaki den je redno prišeo te dečkec v cerkev pa je pomagao duhovniki pri svetoj meši. Zgodilo se je pa, ka je eden den z jočom prišeo domo pa se je etak začno tožiti materi;
—	Mati moja! jez pa bormič več ne bom šo mi-nistralivat!
—	Zakaj pa nej, sinek moj ?
—	Zato nej, ka sam dnes vido v svetoj hoštiji edno malo detece . . . štero detece je roke proti meni razprest-rlo pa me je zvalo k sebi. Vido sam, ka me je štelo k sebi stisnoti ... pa se mi je jako veselilo . . .
Pa znate, draga mati, to detece so duhovnik raztrgali pa je pojeli.
Zato se pa zdaj bojim, ka pa či bi driigoč... mene tiidi pojeli . ..
„Hk." 1914.
Don Bosko i sv. Vincencij Pavlanski.
Sv. Vincencij Pavi. i častitlivi Janoš Bosko sta si v živlenji jako podobniva. Don Bosko je občiidiivao veli-koga francuškoga svetnika in knižico: Kristjan po st>. Vincencij i Pavlanskom. I vkom sta si podobniva?
Kak sv. Vincencij, tak se je podao v Rim tiidi don Bosko, da obišče sv. Očo, grob sv. Petra in slavna svetišča. Kak sv. Vinconcij, tak je predgao tiidi don Bosko po mestaj in po vesnicaj. Oba sta se trudila za v zgojo gorečih diihovnikov, za razširjanje duhovniških i redovniških pozvanj.
Kak sv. Vincencij, tak je bio tiidi don Bosko veselega značaja, nagnjenoga k čemerom, je nasleduvaoga v liibeznivosti i ž njov vabio liidi.
Kak sv. Vincencij, tak je tudi don Bosko sprejemao peršone vsake vrste i vsakoga stana pa njim dajao modre tanače. Kak prvi, tak je tiidi drugi občevao z vladari in z velikaši; oba sta vredniva občudovanja vsled odkritosrčnosti, štera nikdar ne zarnuči pravice.
Sv. Vincencij Pavi. je zbtido v vnogih samostanaj prvejše spunjavanje pravil; don Bosko je delo z velikov srčnostjov, da bi obvarvao samostane pred svetskov oblastjov in jih je vnogo rešo.
Sv. Vincencij je nastavo družbo lazaristov i smilenih sester; don Bosko družbo salezijancov i hčer Marije Pomočnice.
Sv. Vincencij je delio kinče med siromake i je rešo cele dežele iz skrajnih stiskov, don Bosko je zbirao kinče za deco, za vboge sirote i je vnogim preskrbo vzgojo i pošteno službo.
Sv. Vincencij je nastavo družbo plemenitih dam (gospe), da bi ga podpirale vdelaj smilenja, z te istim namenom je nastavo don Bosko družbo sotrudnikov.
Sv. Vincencij je pripomogao k izvolitvi pušpekov v francuskih pušpekijaj, po delovanji don Boskovim je več kak pedeset pušpekij na Talijanskam prijelo pastera.
Ludvik XIII. je želo v smrti sv. Vincencija, da bi ga tolažo; veliki vojvoda toskanski je pa don Boska.
Sv. Vincencij je dosta delo za nezmotlivost rim-skoga pape, don Bosko se je zato podao v Rim, da bi premago predsodke ništernih duhovnikov, šterim se ta verska pravica ne vidila potrebna.
Sv. Vincencij je ščeo razširiti vero po Škotskom, Irlandskom, Angleškom i v Indiji, don Bosko pošle sale-zijance na Angleško, med divjake v Patagonijo i na druge kraja sveta.
Kerec.
Moč svetoga rožnoga venca.
Pred oltarom device Marije v cerkvi redemptoristov v Beči je edno zajtro rano klečala ženska. Bila je ta ženska oblečena sirmaško pa je verno molila sveti rož-
t
nivenec. Njene oči so bile obrnjene na Marijino podobo, z viist je pa prihajala prošnja:
— Devica Marija, oslobodi ga! Sprosi njemi miloš-čo spreobrnenja. Posluhni moje molitve, ka je za njega opravlam. Bojdi njegova zagovornica pri svojem svetom Sini, ki je tudi za njega trpo na križi!
Tak je zdihavala ženska, gda je zmolila rožni venec pa devala čislo nazaj v žep. Zatem so se njoj začnole oči skuziti, pa se je glasno hapila jokati, kak či bi bojazen, štero je čutila do tistoga, za koga je molila, zbudila bridkosti v njenom srci.
Nato si je obraz zakrila z rokami, pa pokeč so se njene oči skuzile, je molila dale pa prosila.
Z skuzami je tudi bridkosti svoje duše pa bolečine srca položila pred devico Marijo. Obrisala si je skuznate oči, je stanola pa je šče eden lubeznivi pa vupanja pun pogled vrgla na podobo Marije z prošnjov:
O nebeška Mati, jeli pa, ka 1i ne dopustiš, ka bi mro brezi spokorenja?
Zatem se je nanizila pa je odišla.
Šla je vo z cerkvi, pa se je čutila malo veselejša, kak gda je v cerkev šla.
Nekše prijetno čutenje se je naselilo v njeno srce, pa se njoj je čiilo, kak či bi njoj eden znotrašnji glas pravo, ka do njoj prošnje posluhnjene.
Med cerkvenimi dverami je vkup prišla z svojov sosedov. To je bila pobožna ženska, pa je zdaj tudi prišla v cerkev, ka bi bila pri meši.
No, kak je vaš mož? — je pilala sočutno. Zmirom ednako. Jako slabo njemi je. Zdravnik je pravo, ka ne bo duže živo, či šče dva dni. Znabiti pa tudi, ka šče dnes zaspi, tak je slab, njoj je odgovorila žalostno.

—	Naj se zgodi, kak je boža vola! Vi se pa vdajte v njegovo sveto volo!
—	Vdala sam se že jaz v božo volo, draga soseda, vej m o v kratkom časi tak mogli vsi zapustiti te svet, Tiidi mojemi moževi de smrt dobrota, zato ka jako velke mantre trpi. To me pa zato li preveč žalosti, ka od Boga nanč čuti nešče. Jako bi me žmetno stanolo, či bi tak vtegno mreti kak pogan.
—	Mejmo vupanje v Bogi. Lejko njemi pa podeli miloščo, ka se spokori, — njoj je pravila tolažlivo soseda.
Molila sam jaz tudi za to vnoči pa vudne, gda sam njemi dvorila, zato ka bi njemi rada rešila dušo, či njemi že zdravja ne moremo več nazaj dati. Zdaj sam tiidi hčer povrgia pri betežniki, ki je malo zadremao, pa sam se paščila v cerkev, ka bi prosila Devico Marijo, naj bo ona tiidi na pomoč, pa njemi naj sprosi od Boga miloščo, ka se spreobrne, — je pripovedavala ženska.
—	Te pa mejte vupanje, vej Marija takše prošnje nigdar ne zavrže. Vište, tu stojivi pred samostanom re-demptoristov. Znate ka? Ite vi v samostan, poiščite patra Kjementa Hofbauera,*) pa ga proste, naj zmiri vašega moža z Bogom. Samo ite. Vej znam patra Hofbauera poznate ?
—	Poznam ga po glasi. Dosta sam že čiila, kak pobožno pa sveto žive.
—	No, vidite. Njega Bog rad posliihne. Zato pa ite k njemi pa ga prosite. Jaz mislim, ka či vam on ne bo mogeo pomočti, ka potom drugi bole nišče nej. Vej bom jaz tiidi molila zdaj pri svetoj meši, pa prosila Devico Marijo, naj vam bo na pomoč, ka se to delo srečno dokonča.
Ženska se je zahvalila na dobrom nasveti pa je šla k bogaboječemi redovniki.
*) Zdaj je že svetnikom prišteti.
Tam je z skuznatimi očmi povadala, kakšo nevolo ma, pa je prosila pomoč.
-— Vse sam že včinila, ka edna zvesta ženska za svojega moža včiniti more. Včinila sam pa zato, ka sam oblubila pred oltarom, ka ga ne odstavim v nikšoj ne-voli nej. Vnoči pa vudne sam njemi dvorila, pa nakelko mi je bilo mogoče, sam njemi spunila vsako želo. Tela njemi pa že ne morem več zvračiti, zato bi rada bila, či bi njemi konči dušo mogla odsloboditi, ka nebi prišla na skvarjenje - - je pravila ženska.
Kak dugo je že ne bio pri spovedi vaš mož?
-	Od zdavanja mao nej! To je pa že več kak dvajseti let!
Pa si je zdaj v tom nevarnom betegi niednok nej pogučao, ka bi se meo volo spovedati?
-	Niednok nej! Oh, vej či bi to včino, bi jaz včasi z veseljom bežala po spovednika. Večkrat sam ga nagovarjala, ka bi se zmiro z Bogom, pa me on te vseli preklinja. Jaz sam zato molila za njega, pa sam nej zgubila viipanja.
—	Dobro ste včinili, — je pravo redovnik.
—	Nocojšnjo noč je bio miroven, - je pripoveda-vala dale ženska. — Zajtra je rano stano. Tak se mi je vidlo, kak či bi ga sladek sen malo razbistro. Odihavle si zdaj bole ednakomerno, pa njemi je pogled postao malo črstvejši, kak je bio prle. To priliko sam jaz porabila, sam se na njega naslonila pa sam ga z lepimi rečmi opominala na zveličanje duše. Na te moje reči se je pali razburkao pa mi je srdito pravo:
—	Ti me že pali z duhovniki čemeriš! Bole idi tii-odnet, pa či je že ednok zdravnik pravo, ka nemam več dosta dnevov živeti, me nahaj, ka v meri merjem!
Oh častiti gospod, — je pravila ženska z jočom, niti povedati vam ne morem, kak žalostno so me zadele te reči mojega moža! Kak či bi mi što oster nož porino
v boleče srce! Več kak dvajseti let je ne bio pri spovedi, pa te zdaj šče mreti kak pogan. Pa to on zove za mirno smrt. Nej, naj se zgodi kašteč, sam si mislila, to pa zato li ne dopustim, ka bi moj mož brezi slednjih svestev mro. Povrgla sam zato pri njem svojo odraščeno hčer, pa sam se paščila sem v to vašo cerkev, sam zmolila rožnivenec pa prosila blaženo Devico Marijo, štera je mati milosti pa pribežališče grešnikov, naj sprosi mojemi mirajočemi moževi miloščo spokorjenja. Oda sam z cerkvi šla, mi je velela moja soseda, naj idem k vam pa naj vas prosim za pomoč. Hodite zato z menov, častiti gospod ! Smiliijte se mojemi mirajočemi moževi, ki nikaj nešče čuti od Boga pa od nemrtelne duše. Hodite pa ga zmirite z lubim Bogom. Jaz mam viipanje, ka se vam to posreči, zato ka mi notranji glas to pravi, ka de Marija z nami.
Tak je pripovedavala pa prosila duhovnika za pomoč ženska, štera se je bojala za zveličanje svojega moža.
Pater Hofbauer je malo na kraj nagno glavo pa si je začno premišlavati.
— Ja, Devica Marija de nam na pomoč pa naš trud ne ostane brezi uspeha! Hudi duh ne sme zmagati nad dušami, štere so odkuplene s predragov krvjov Jezuša Kristuša! — je pravo po kratkom pre mišlavanji duhovnik pa je obrno svoj proseči pogled na steni viseče razpetje. •
Hodva, — je pravo proti ženski, — ka to zgtib-leno ovco pripelava nazaj dobromi Pasteri.
Zatem si je vzeo najsvetejše Oltarskosvestvo pa je šo pohajat betežnika.
To je bio rokodelavec v najlepših letaj.
V posteli je ležao pa ječao, poleg njega je pa sedela njegova odraščena hči.
Na betežniki se je vidilo, ka dosta trpi, pa ka ga je močen beteg že jako spotro. Oči, štere so že skoro
zevsema zgubile svetlost, so njemi že globoko spadnole. Njegov posušeni obraz je pa bio žuti kak vosk.
Oda je pater Hofbauer v sobico stopo, pa je Oltar-sko svestvo na sto djao, sta si ženska pa deklina dol pokleknoli. Betežnik je pa gledao duhovnika z nemirnim pogledom, je zmuvo par nerazumlivi reči pa se je te obrno proti steni.
Redovnik je k njemi stopo, njemi je narahi prijao roko pa je pravo:
—	Hvalen bojdi Jezuš Kristuš!
—	Ka iščete tu vi, ki svet norite? je odgovoro betežnik.
Dušo vam ščem zvračiti ! je pravo redovnik z liibeznivimi rečmi.
Nato se je betežnik proti njemi obrno pa ga je jako zbočki gledao. Obleteli so ga čemerje pa je bio' srditi, tak ka je njegov obraz, šteri je prle bio žuti, postao zdaj naednok rdeči. Njegov prle slab glas, je zdaj začao trepetati, je z rokov kazao proti dveram pa velo duhovniki :
Ite vo z moje sobe! Ka iščete tu vi, ki Bogi den kradnete? Poberite se tiiodnet!
Dragi moj mož, ne žali častitoga gospoda, ki ti . dobro želejo! ga je prosila žena z sklenjenimi rokami.
Lubi moj oča, ne gučite tak! ga je prosila hči z jočom.
Pobožen redovnik je pa stao pri miri. Njega so nej žalile grde reči, štere njemi je betežnik zgučao. On se je že k takšemi navado, zato ka se njemi je to nej zdaj prvikrat zgodilo. Ostao je miroven tudi proti tem božnim rečam pa se je z nasmehom obrno prti ženskama:
Nikaj vaj naj ne brigajo te grde reči. Ali vidve ne veta, ka po viheri pa po grmlajci pride navadno lepo vreme ?
Držao jc šče zmerom betežnikovo roko, se je k njemi naslono pa njemi je z liibeznostjov pravo:
Dragi prijateo, vi stojite zdaj pred dugov potjov. Ta pot je med potmi celoga sveta najdugša. Pa znate, za koj se skrbi, ki se na dugo pot spravla? Jeli pa, ka se skrbi za tisto, ka bi si s sebov neseo, ka bi njemi lejšalo težko potiivanje! Zakaj pa vi, ki se tiidi na dugo pot, na ov svet spravlate, neščete vzeti popotnice, ka sam vam jo prineso, presveto telo Jezušovo, brezi štere popotnice ne bote mogli srečno priti v domovino veki-večnoga blaženstva?
Te z lubezlivostjov spregovorjene redovnikove reči so mele takši vpliv, kakšega majo navadno topli sunčeni traki. Pri njih se zača razpuščati led. Našega betežnika srce je pa bilo nej samo ledeno, nego trdo kak pečina. Naj so se bližali k njemi s kakšovkoli liibeznostjov, ohme-čiti so ga nej mogli, tak trdo je bilo to grešno srce.
Na vse liibezlive reči je odgovarjao betežnik samo s preklinjanjom. Te grde reči so se sipavale z viist njegovih čiduže bole, pa je bio jako razburkani.
Žena pa hči sta ga jočič prosili, naj se obnaša dostojno, naj se obnaša konči tak, kak se spodobi obnašati proti svojemi bližnjemi.
Vse prošnje so pa bile zaman. Ešče tak se je vidlo, ka se njegova razburkanost povekšavle. Čemerio, burkao se je, kak se burka morje v vihernom vremeni.
Seri gospod Hofbauer je pa stao pri miri poleg betežnikove postele. Roko njemi je pusto, zato ka jo je betežnik ze vsov močjov šteo osloboditi, pa je pravo jokajočima ženskama: Mejmo viipanje v božoj milošči pa v pomoči Device Marije. Tii se vojiije pekel z nebesami za edno človečo dušo. Ta borba najmre, štera se kaže odzvuna na betežniki pa v njegovih rečaj, je nej nikaj driigo, kak izraz znotrašnjega boja, šteri boj vojiijeta v njegovoj duši greh pa boža milošča!
Nikaj več ne guči ti, ki Bogi den kradneš, pa mi žalostiš tiste minote, štere šče mam preživeti na tom sveti, — je skričao betežnik, pa je znova začno preklinjati redovnika.
Redovnik pa, naj njegova bližanja nazočnost ne bi škodila betežnikovoj duši, ka bi ga šče gder bole razburkala, je šo za dveri pa si je tam seo na eden stolec. Zatem je naprej vzeo čislo pa je pravo proti jokajočima ženskama:
Molimo za njega k prečistoj Devici, naj stere moč pekla, pa naj oslobodi to dušo skvarjenja. Devica Marija je pomoč pa obramba grešnikov. Ona nam bo pomagala. Tu more Kristus zmagati!
Ženski sta tudi naprej vzeli rožne vence pa sta goreče začnoli moliti.
Častiti gospod Hofbauer je svoj pogled zmerom na betežnika meo oprtoga, kak či bi opažiivao vsako spremembo, pa kak či bi čakao, kakši uspeh bo mela molitev. Molo je pa z gorečim srcom.
Pri mirajočem so se resan vršile spremembe. Samo ka nej tiste, kak je je redovnik čakao.
Betežnika je jako dražo redovnikov pogled, njegovo mirno obnašanje pa goreča molitev. Pa da ga je hudi duh, šteri je meo v oblasti njegovo dušo, nadigavao proti redovniki, zato je napno vse svoje moči, se je šče ednok zdigno v posteli, pa kak divja zver je erjoveo proti duhovniki:
— Poberi se tuodnet! Ka ščeš tii ? Zakaj se pšeš sem, da sam te nej zvao? Nahaj mene, ka mirno merjeni, pa Idi tuodnet L
Nej, dragi moj prijateo, — je odgovoro nato odločno častiti gospod Hofbauer. - Zdaj pa ravno zato ne bom šo. Jaz ščem počakati tvojo smrt, od štere ti praviš, ka de mirna. Jaz sam že najrnre dosta liidi vido srečno mirati. Zdaj pa tudi to ščem viditi, kakša je smrt
takšega človeka, šteri nešče poznati Boga, pa šteri se po vsoj sili šče pogubiti!
Zatem je molo dale.
Betežnik je pa po čelom teli strepeto, pa so se njemi na čeli pokazale rosnate kaplice.
Ka so s trdokornim srcom nej mogle opraviti krotke pa lubeznive redovnikove reči, to so dosegnole ete ostre reči:
—	Vi se po vsoj sili ščete pogubiti!
Kak močen vdarec z velkim železnim klepačom, so zadele te reči njegovo trdokorno srce, tak ka je po vsem teli strepeto.
Zapro je oči, ka ne bi vido tistoga človeka, šteri je te močen vdarec namero na njegovo srce, samo ka njemi je bilo zaman. Duhovnika je, istina, nej vido, gda je oči zapro, čilo je pa strašne reči:
—	Vi se po vsoj sili ščete pogubiti!
Te reči so njemi zmerom donele v vtihi, so njemi vdarjale na srce, pa so ga jako znemirile.
—	Šče se pogubiti! Na skvarjenje šče priti! Po vsoj sili! Pogubiti se šče!
Obrno se je proti steni. Na glavo si je potegno ode-valo, pa je bilo zaman!
Ostre reči so njemi zmerom donele po viihaj pa so, kak železen klepač, vdarjale na njegovo srce.
Nej se jih je mogeo osloboditi. Zmerom so njemi odmevale v duši. Tak se njemi je že vidlo, kak či bi bio na dneh pekla, v večnom pogublenji. Pa na to miseo, ka za volo svojih grehov pa hudobij ne more čakati zveli-čanja, nego se resan pogubi, na to miseo ga je obišeo škrab po čelom teli.
Častiti gospod Hofbauer pa ženski so pa molile duže.
Molile so pa verno, pa z velkim zavupanjom, kak či bi z mirovnoga betežnikovoga obnašanja sumnili, ka njemi je Marija sprosila miloščo spokorjenja...
Vej je že po velikom viheri pa po grmlajci nastopila tihota . . .
Ali se bodo razpršili tudi oblaki?
Ali zasija tudi svetlo sunce?
Ali se betežnik resan spokori ?
Znamenja kažejo, ka se spokori!
Pa so duže prosili Devico Marijo, pomoč pa obrambo grešnikov, naj ne zapusti toga mirajočega človeka . . .
Viipanje jih je nej vkanilo.
Devica Marija je pomagala.
Betežnikovo srce se ja začnolo topiti. Duša se njemi je spreminjavala.
Kak či bi z vsakov zdravov marjov, štero so zmotili, eden trak bože milošče šino na betežnikovo dušo, se je betežnik pomali začno zavedati pa se skrbeti za dušno zveličanje. oster meč so ga vbadale reči, ka se more pogiibiti!
Pa se zaistino more pogiibiti ?
Nej ! To je odvisno od njega!
Samo more poslOhnoti reč božo, štera ga opomina, naj se spokori.
On pa posliihne to reč božo.
Z glave si je potegno odevalo, se je obrno proti dveram, pa je svoj pogled opro na duhovnika, ki je šče zmerom tam sedo pa bogamolo.
Za koga je molo?
Za njega!
Za njega, ka se ne bi pogubo!
Zdigno je svojo desnico pa ga je k sebi zvao. Pa gda je redovnik k njemi stopo pa se je nadnjega nas- . lono, ga je betežnik s tresočim pa s požaluvajočim glasom pitao:
— Ali mi odpustite, da sam vas razžalo?
- Dragi moj prijateo, jaz sam vam že davno od-piisto, je odgovora redovnik z lubeznivimi rečmi.
—	Ste nej čemerni, ka sam tak grdo z vami gučao ?
Sam nej bio čemeren!
—	Lepo se vam zahvalim! Oh, kak ste vi dobri, častiti gospod! Ali pa meni tiidi gospodni Bog odpusti?
Kakpa ka vam odpusti!
Da pa jaz dosta grehov mam! Velike so moje hudobije! - je dostavo betežnik nevolno. Nato se je pusto v joč pa je z skuznatimi očmi gledao duhovnika.
Samo se ščista spovejte pa požaliijte svoje grehe s potrtim srcom, dragi moj človek, — ga je tolazo častiti gospod, — vej vam je te Bog odpusti, zato ka je on neskončno smileni, pa rad odpusti spokorjenomi grešniki.
Betežnik' si je nato globoko pa olejšajoče zdejno.
—	Te se mi pa ne de trbelo pogtibiti! — je šepetao pa se je zmiro z Bogom. Gda je redovnik šteo oditi, je podržao betežniki sveto razpetje. Te je pa z veseljom zgrabo za nje, je je skušivao pa na prsi prtisno, kak či bi šteo praviti, ka je njegovo srce pa duša bože, pa ga od Boga nikaj več ne odloči . . .
V vseh srca se je naselilo veselje. Čiravno ka je betežnikova smrt povzročila žalost družini, so se zato potolažili z tem, ka za koj so tak goreče molili, za spokorjenje betežnikovo, ka se njim je ta prošnja spunila.
K tomi je pripomogla Devica Marija, štera je pokazala, ka molitev svetoga rožnoga venca ma vsigdar uspeh.
Vk." 1914.

Žalik Marko 30 f, Hozian Jožef 40 f, Krampač Matjaš 40 f, Krampač Janoš 40 f, Petek Stevan 20 f, Žalik Stevan 20 f, Prša Marko 26 f, Matjašec Jožef 20 f, Kranjec Stevan 60 f, Kotnjek Stevan 20 f, Hozian Marko 40 f, Zelko Stevan 80 f, Tivadar Ivan 20 f, Spilak Ivan 40 f, Žalik Ivan 20 f, Horvat Stevan 20 f, Hozjan Ivan 20 f, Matjašec Ivan 20 f, Matjašec Ivan 40 f, Zver Bara 10 f, Zelko Marija 20 f, Režonja Janoš 40 f, Tumpa Kata 20 f, Žerdin Janoš 40 f, Hozjan Kata 20 f, Hozjan Mihal 20 f, Režonja Jožef 20 f, Režonja Ana 20 f, T. B. 10 f, Ž. S. 10 f, vkup 72 K 50 f._
Pošta.
Marijin rob. V. Marijino naslediivanje ne objavimo celo. Nekaj že je prestavlenoga, kaj je lepše, se objavi. Vse ne trebe. Misel od lista za mladino je lepa — a samostalno se ne da zvršiti. More se reč z listom združiti. Hvala na poslanih rečeh.
Vsem. Prosim vse dragi naročnike, naj poravnajo svoje ■ duge, ki so še lista nej plačali. Polleta je minolo.
Popolni odpustki.
Za tretji red: julija 9, 14, 24, augusta 2-ga (kelkokrat se 'cerkev pohodi.)
Za Srca Jezušovoga bratovčino: augusta 7, ali 9-ga i eden šterikoli den meseca.
Za oltarskoga Svestva bratovčino: augusta 6-ga i eden šterikoli den meseca.
Za bratovčino karmelske Dev. Marije: julija 16, (kelikokrat se cerkev pohodi) v osmini vsakiden, 19, 20, 24, 26-ga, augusta •7-ga.
Za bratovčino živoga rožnoga venca: julija 19, i aug. 5-ga.
K zadoblenji popolnih odpustkov je potrebno spoved, pre-čiščavanje opraviti i v namen materecerkve moliti. Navadno se moli 5 očanašov, 5 zdravimarj. Da je k zadoblenji večih popolnih odpiiskov tiidi obiskanje cerkve naprejspisano, (tretjeredniki majo več takših) naj po obhajili z cerkvi idoč se v njo ešče ednok povrnejo i tekrat zmolijo zapovedanih 5 očanašov i 5 zadravimarj. Najbolše je pa Več zmoliti, da na den zavolo večih bratovčin več popolnih odpustkov zamore človek dobiti. Edno čislo bi za vse zadostoValo. Ki vsaki den, ali konči 5-krat na tjeden hodi vredno k sv. obhajili, brez spovedi dobi vse popolne odpustke na te dn?TC> spadajoče. (Ac. S. S. XXXIX. 62. 1906. febr. 14.)
Na znanje.
Cena Marijinoga lista je za domače 2 K., za amerikance tri.
List se more naednok naprej dolplačati. Ki je to ne mogoči vči-niti, sme na pol leta. 1 korono, ali na edno štrtino leta 50 filerov plačati naprej.
Vsaki naročnik, ki se toga predpisa pri plači drži, dobi k listi brezplačno proti konci leta kalendar leta 1915-ga.
Vsi naročniki so spisani v serafinsko lubezni družbo „i zato se za nje žive i pokojne na leto više tri jezero sveti meš služi". Ta družba je v Linci i oskrblava siromaško, sirotinsko deco.
Za širitele, pisatele i druge podpirače se vsaki mesec z pozpsed služi edna sveta meša z vsemi vernimi dušami v vicah vred.
Peneze i vsa pisma naj se pošilajo samo na te naslov:
Klekl Jožef
vpok. plebanoš v Čerensovcih. Cserfold, Žalam-
Vsebina.
Kaj bo letos?................193
Človeka iščem................195
Marija Benedeta ,..............196
Sveta Monika................200
Srce jezušovo................202
Nebesa — Svadba..............205
Servulus..................205
Mali Jezuš v sv. hoštiji ............210
Don Bosko i sv. Vincencij...........211
Moč sv. rožnovenca..............212