i
X                Janko Samec:  Čakanje. — Ivan Albreht:  Imel sem sen.                }{
Janko Samec:
v
Čakanje.
O, če samo bi slutil ti, moj dragi, kako težko, težko nocoj te čakam, kako za tabo gledam tu na prag:[ nestrpna vsa in grenke solze plakam;
o, če bi znal, kako te ljubim zvesto bolj od beline svojega telesa in od zenice svojega očesa, prišel bi k meni in bi kot nevesto
natihoma peljal me v tiste kraje, kjer sanje se pleto iz rože vsake, kjer zlato solnce sije skoz oblake in trudni zemlji moč življenja daje! —
Ob tistih virih novega življenja,
bi se vse moje solze posušile
in moje misli vse bi se napile
moči za nova, globlja hrepenenj a ^vo/a^ J^^i^^^jj^ f«* f«$
Ivan Albreht:
Imel
sem sen.
Imel sem sen: Visoko pod nebeškim svodom zakrožil silen ptič je črnokril, plahutal je, se nižal, dvigal, nižal in naposled me v mrzlo noč zavil.
In kot sem bil, sem čutil razdejanje, razpadali so udje mi — in vse telo na sto strani v atome se je ražbežalo, in le srce je živo, živo še bilo.
S tem srcem toplim, v smrt trepetajočim, zakresal luč sem v novi svet... In glej, moj ptič, moj silni, črnokrili, naenkrat z zlatim žarom je odet.
V ljubezni molim zdaj to tajno prerojenje, ki v smrti hrani vedno živi kal; o; ptič iz sanj, ti daljni, tajni, nedosežni, očisti duše še nenajdeni kristal.
Cr*
—   412   —