187
Razmišljanje ob zadnjih razstavah
FRANCE BERNIK, PISMA FRANA LEVCA
V okviru inštituta za slovensko li-Književnost teraturo in literarne vede SAZU v seriji Korespondence pomembnih Slovencev, ki jo ureja akademik dr. Anton Ocvirk, in v Razredu za filološke in literarne vede je izšla tretja in s tem zadnja knjiga pisem Frana Levca*, ki jih je zbral in z zelo obsežnimi opom-
(France Bernik, Pisma Frana Levca, tretja knjiga SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Ljubljana 1973, str. 475)
bami in pojasnili opremil dr. France Bernik. Tako imamo poleg esejev, razprav in potopisov Frana Levca, ki jo je z uvodno študijo opremil isti avtor kot pisma, pregled nad bogato korespondenco pomembnega slovenskega literarnega kritika, mentorja, zgodovinarja, urednika, profesorja.
Tretja knjiga prinaša 298 pisem 58 naslovljencem z ustreznimi Berniko-vimi pojasnili (približno 230 strani). Kot pojasnjuje urednik, je bilo Lev-čevo dopisovanje z večino naslovljen-cev kratkotrajno ali nekontinuirano, z
188
M. Zlobec
mnogimi enkratno, tako da ni mogoč vpogled v širši, celotnejši odnos med dopisovalcema. Pisma so kljub temu bogat dokument dobe in s tem omogočajo literarni vedi in kulturni zgodovini v marsičem globlji vpogled v območje delovanja ne samo Frana Levca, ampak tudi naslovljencev, ki sq bili v večini primerov pomembne in samostojne kulturne, znanstvene in družbenopolitične osebnosti! Med najpomembnejša Levčeva pisma sodijo nedvomno pisma tistim naslovljencem, ki «o se s svojim delom povzpeli v vrh znanstvenega in kulturnega življenja dobe. Sem bi lahko šteli pisma Vatroslavu Jagiču, Matiji Murku, Ivanu Cankarju, Franu Ksaverju Mešku, Ivanu Prijatelju, Ivanu Grafenauerju, Rajku Nahtigalu, Antonu Funtku, Franu Deteli, Franu Govekarju, Dragotinu Lončarju in morda še komu. Nekatera pisma so bolj osebnostna npr. pisma sinu Vladimiru, Henriku Schreinerju, deloma Franu Deteli, kasnejša pisma F. K. Mešku, ki razkrivajo Levčevo starostno dobo, bolezen in spoznanje, da ne bo mogel uresničiti številnih ustvarjalnih načrtov.
S stališča literarne zgodovine so zanimiva pisma, ki kažejo Levčev odnos do Štrekljeve izdaje narodnih pesmi in polemike v zvezi z njihovo izdajo. Nekaj pisem F. K. Mešku razkriva Levčev odnos do literarnih kritikov in kritik, zlasti do kritikov v Govekar-jevem Slovenskem narodu. Veliko pisem znanim umetnikom dobe razkriva Levčevo uredniško politiko pri Ljubljanskem zvonu in Levčev položaj v Slovenski matici. S stališča znanstvene metodologije Ivana Prijatelja so zanimiva pisma piscu monografije o lanku Kersniku. Kasnejši zapletljaji med zgodovinarjema dovolj zgovorno kažejo, kakšnega pomena je lahko intimna, zaupna korespondenca, če jo dobi v roke nepoklicani in jo proti dovoljenju avtorja uporabi v svoje namene. Primer Ivana Prijatelja, ki je »zlorabil«
korespondenco med Franom Levcem in Jankom Kersnikom, tako da jo je uporabil v svoji monografiji v posameznih primerih, ki ne kažejo na celoten, temveč bolj trenuten odnos avtorja pisem do nekaterih uglednih osebnosti dobe, kar Leveč sam opravičuje s svojim koleričnim značajem, razgrinjajo nove odnose med omenjenimi osebnostmi. V teh pismih pa je osvetljen tudi Levčev odnos do nekaterih drugih ustvarjalcev dobe, npr. Ivana Tavčarja. Levčeva pisma Ivanu Grafenauerju, Vatroslavu Jagiču, Vatroslavu Oblaku, Josipu Murnu, Luki Pintarju, Rajku Nahtigalu kažejo na avtorjevo vsestransko sodelovanje s številnimi literarnimi zgodovinarji in slavisti, tako da v marsičem pojasnjujejo skrivnosti medsebojnih odnosov, pomembnih za njihovo samostojno znanstveno pot.
V Bernikovem petnajstletnem iskanju Levčevih pisem se je ob 640 pismih iz NUK povzpelo število vseh pisem na 822, a 76 naslovljencem. Dostavki prinašajo kazalo osebnih imen in kronološki seznam pisem v vseh treh knjigah, ki obsegajo čas od leta 1858 do leta 1916.
Bernikovo petnajstletno potrpežljivo in natančno delo je velik prispevek slovenski literarni vedi in kulturnopo-litični zgodovini dobe, katere ena izmed pomembnih osebnosti je bil tudi Fran Leveč.