Letošnji 1. maj
Letošnje praznovanje L maja, mednarodnega praznika dela, se povezuje z nekaterimi zelo pomembnimi družbenimi dogajanji.
Predvsem kaže poudariti, da letos proslavljamo 30-letnico uvedbe delavskega samoupravljanja, ki z.agotavlja delavcem neposredno upravljanje s pogoji in plodovi njihovega dela. V preteklih tridesetih letih smo dosegli nedvomno velik napredek v uveljavljanju samoupravljanja. To še zlasti velja, če pravično upoštevamo, da takšna revolucionarna družbena preobrazba ni odvisna le od dobrih želja delavcev in prizadevanj zavestnih družbenih sil, temveč predvem od objektivno možnega razvoja proizvajalnih sil in družbene zavesti.
. Z gotovostjo lahko trdimo, da smo v tridesetih le’ih od sprejema zakona o delavskih svetih v glavnem uresničili revolucionarno geslo »Tovarne delavcem«. To pomeni, da delavci že upravljajo tovarne, da torej že razpolagajo s tistim delom dohodka, ki ga delijo, oziroma uporabljajo znotraj svojih organizacij združenega dela. Mnogo manjši pa je vpliv delavcev na celotno družbeno reprodukcijo, torej na družbene odločitve o uporabi tistega dela dohodka, ki gre za skupne in splošne družbene potrebe ali pa se pretaka preko bank in drugih finančnih organizacij. Niso še dovolj razviti delegatski odnosi, družbeno planiranje in svobodna menjava dela, kar vse naj bi zagotovilo neposreden vpliv delavcev na celotni družbenoekonomski razvoj. To pomeni, da moramo še mnogo storiti, da bi v celoti prešli od upravljanja v imenu delavcev na upravljanje delavcev samih, da bi torej uveljavili samoupravljanje kot dejansko prevladujoč družbeni odnos na vseh področjih družbene reprodukcije.
Druga pomembna okolnost, ki jo kaže upoštevati ob letošnjem praznovanju praznika dela, so prizadevanja za stabilizacijo in preobrazbo g< spodarstva, kar je tesno povezano tudi z uveljavljanjem samoupravljanja. Le-to se namreč lahko potrjuje kot najnaprednejša družbena^ureditev, le če obenem z osvobajanjem dela in humane; širni medčloveškimi odnosi zagotavlja tudi uspešen razvoj proizvajalnih sil oziroma družbene produktivnosti dela. Drugače povedano: ni dobrega samoupravljanja brez dobrega gospodarjenja in obratno! Pravica delavca do upravljanja je torej neposredno povezana z njegovo odgovornostjo za smotrno gospodarjenje z družbenimi proizvajalnimi sredstvi in družbenim dohodkom. K temu pa mora delavca spodbujati tudi učinkovita delitev po delu in rezultatih dela.
Vse to smo do zdaj premalo poudarjali in dejansko uresničevali, pa smo zato bolj razvijali delavčev interes za delitev kot pa za ustvarjanje dohodka, in pogosto smo trošili prek svojih možnosti. To nas je poleg drugih vzrokov privedlo do hude gospodarske nestabilnosti, ki resno zavira razvoj samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, ogroža socialno varnost zlasti osnovnih slojev delavcev in izpodkopuje tudi družbeno stabilnost. Zato lahko brez pretiravanja trdimo, da je takšna gospodarska nestabilnost v tem trenutku sovražnik delavskega razreda številka I, uspešna borba proti njej pa temeljni razredni interes delavcev. Boriti se za stabilnost pa pomeni začasno se čemu odreči, torej malce zategniti pas, da bi ga lahko pozneje spet preudarneje raztegovali.
To je važno tudi zato, ker letos končujemo sedanje srednjeročno plansko obdobje in pripravljamo plane družbenoekonomskega razvoja za novo petletno obdobje od leta 1981 do 1985. To mora biti obdobje popolnejše stabilizacije in korenitejše preobrazbe gospodarstva na osnovi večje produktivnosti dela, kvalitetnejše proizvodnje in uspešnejšega vključevanja v mednarodno delitev deta.
Vzporedno s tem se mora krepiti tudi samoupravni položaj ter družbeni in osebni standard delavcev.
Doseganje teh družbenih ciljev je v precejšnji meri odvisno tudi od razvoja mednarodnih, političnih in ekonomskih odnosov, ki nujno tako ali drugače vplivajo tudi na naš notranji položaj. Ti odnosi pa so v tem trenutku dokaj zaostreni in ni pričakovati njihovega skorajšnjega in korenitega izboljšanja. To seveda otežuje tudi naš položaj in nas še bolj sili k osloni-tvi na lastne sile in povečanju naše družbenoekonomske učinkovitosti, h krepitvi naše politične enotnosti in obrambne sposobnosti, k nadaljevanju 'naših prizadevanj za ohranitev miru in uveljavljanju enakopravnih mednarodnih odnosov.
Ob vseh teh zelo resnih in pomembnih okol-nostih, v kakršnih praznujemo letošnji I. maj, pa ni razlogov, da bi bdi pretirano zaskrbljeni ali celo malodušni. Potrebpo je le, da smo še bolj zbrani in zresnjeni, sicer pa praznujmo sproščeno in Z vedrim pogledom v bodočnost.
Vinko Hafner
Ob dnevu Osvobodilne fronte slovenskega naroda in mednarodnem prazniku dela — 1. maju Želijo vsem delovnim ljudem in občanom veliko uspehov
Republiški svet ZSS. Republiški odbori sindikatov in Delavska enotnost
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Dušan Gačnik, odgovorna urednica: Majda Žlender
DELAVSKA ENOTNOST
26. aprila 1980
cena 7 din
št. Ib—17 — leto XXXIX
Pogovor z Vladom Janžičem:
Mednarodna aktivnost
Jugoslavije
in Zveze komunistov
(strani 6. 7)
Skupni jugoslovanski feljton:
Kako z delavskimi športnimi igrami v prihodnje?
(strani 3—10)
Sogovorniki na temo:
Z rdečim nageljnom v gumbnici po stabilizacijskih in prazničnih poteh
(strani 8. 9)
Obisk v občini Krško:
Kar je Sava ločevala, zdaj združuje
(strani 10, 11)
Ljubljanski delavci odločajo o presežkih SIS:
Kdor hitro da, dvakrat da
(stran 12)
Ob zanimivi razstavi:
Partizanski mojstri niso potrebovali licenc
(stran'14)
Dvakrat zlate trobente trboveljskih rudarjev:
Lani 1. maja so zaigrali tovarišu Titu
(stran 16)
Kamniški feniks:
Tovarna usnja Utok je bila že odpisana, danes pa je ena najboljših v občini
(stran 18)
Spoštovane naročnike obveščamo, da bo naslednja, 18. številka Delavske enotnosti izšla 10. maja.
Fotografija: Marjan Zaplati!
Njegovo delo je naša trajna last
Sporočila zdravniškega konzilija o kritičnem zdravstvenem stanju predsednika Tita smo delovni ljudje po vsej naši domovini sprejeli z veliko zaskrbljenostjo, hkrati pa tudi z izredno prizadevnostjo za ohranitev in nadaljnji razvoj naših revolucionarnih pridobitev, v katere je globoko in trajno zapisano ime tovariša Tita. Vse te naše težnje, izpričane v delovnih dogovorih delavcev in občanov, v številnih prošnjah mladih ljudi za sprejem v zvezo komunistov, v samoupravnih sporazumih, s katerimi skušamo zagotoviti še boljšo samoupravo in večjo veljavo delegatskega sistema, so strnjene v eno samo željo, da vztrajamo na poti, ki jo je začrtal tovariš Tito.
Štafeta mladosti, ki, nosi ta naša hotenja tovarišu Titu (in je naš simbol svobode in bratstva, socialne pravičnosti, torej vsega, kar smo že storili ali pa še moramo postoriti, da bi na vseh področjih našega Življenja in ustvarjanja zagotovili delavsko oblast), je minuli teden prišla v našo republiko. V sredo so jo sprejeli slovenski mladinci iz rok mladih ljudi Hrvaške, in ko so v Plavanji skupaj zapeli tisto našo staro: »Druže Tito, mi ti se kunemo, da sa tvogaputa ne skrenemo...«, so v teh besedah, porojenih v revoluciji in tolikokrat potrjenih v bitkah za svobodni razvoj našega socializma, izpričali vso našo odločnost, da bomo hodili po Titovi poti.
»Ponosni smo, ker smo tvoji sodobniki«, so zapisali v svoje pismo mladi ljudje ob slovenski obali, »in ohranili bomo tvoje veliko delo.«
»Ohraniliga bomo«, so zatrjevali povsod, kamor je v minulih dneh prispela štafeta mladosti.
Tudi v tujih sredstvih informiranja so v preteklem tednu veliko pisali in govorili o Titu in o Jugoslaviji, o naši mednarodni dejavnosti in samoupravnih uspehih, o uresničevanju Titove pobude za kolektivno delo in splošni ljudski odpor. Skupni imenovalec večine teh člankov in poročil v časnikih, radijskih in
televizijskih postajah, je ugotovitev, da bomo Jugoslovani vedno in povsod znali braniti in nadalje razvijati zgodovinske pridobitve naše revolucije: neodvisnost, samoupravljanje in neuvrščenost.
Glasilo KP Španije »Mundo Obrero« med drugim poudarja, da je predsednik Tito osebnost izjemnega pomena, svetovni državnik, ki je vse svoje življenje posvetil blaginji Jugoslovanov, miru in varnosti človeštva. Španski list je pred dnevi posvetil največ pozornosti praksi jugoslovanskega samoupravljanja, naši izvirni poti pri graditvi socializma in tudi vlogi neuvrščene Jugoslavije v sodobnem svetu. »Samoupravni socializem, ki ga Jugoslavija pod vodstvom predsednika Tita gradi že tri desetletja, je v življenjski praksi potrdil vse vsoje odlike. Jugoslovani danes žive mimo, socialistična revolucija jim je zagotovila varnost in življenjski standard, kakršnega niso imeli še nikoli«, ugotavlja »Mundo Obrero.«
Japonski dnevnik »Tokio Šinbun« poudarja, da je predsednik Tito ena najbolj znamenitih osebnosti naše dobe. »Titova moč je sad neomajne privrženosti neodvisnim izvirni poti v socializem«. Enakega mnenja so urugvajski tednik »El Diario«, britanski tednik »Sunday Telegraph« in številni drugi časniki. Londonski tednik je pred dnevi objavil daljši članek o svojevrstni jugoslovanski poti v socializem, »El Diario« pa je zapisal, da »je predsednik Tito ena najbolj uglednih osebnosti povojnega razvoja celotnega sveta.«
Tudi jugoslovanski izseljenci iz daljne Nove Zelandije so poslali Titu sporočilo, v katerem poudarjajo, da so ponosni na dosežke in na ugled Jugoslavije. »Spričo ugleda, ki ga ima samoupravna socialistična Jugoslavija zaradi svoje neuvrščene zunanje politike, stabilnega notranjega razvoja, zasnovanega na samoupravljanju delovnih ljudi, še zlasti pa spričo vašega velikega ugleda, so naši izseljenci ponosni na svoj izvor.«
Klepet v uredništvu
Cink v objemu revolucije
Z njim se čas ustavi. V vsej tej naglici se na mah nikamor ne mudi niti njemu niti nam, ki ga poslušamo. Revolucionar od pet do glave. Naš prvomajski gost — Franc Kralj-Cink.
Že prvi stisk roke govori, da imaš opraviti z odločnim človekom. Za prozaično umirjenimi in značilnimi potezami nekdanjega trboveljskega knapa se skriva deroča reka — revolucija. Dokler ga bodo nosile klene revirske noge, ne bo usahnila. Tudi po tem se ni bati zanjo — pregloboko sežejo njene korenine. Tudi po zaslugi Franca Kralja-Cinka.
Klepet v uredništvu. Besede prvega »spraševalca« zadenejo v živo. Cink se spominja mladosti. Najlepše od vseh. V njej se je rodilo novo življenje.
Žrtvovana mladost? Ne, nikakor. Vsaj za Cinka ne. Bila je čudovita, navzlic »hudičevi situaciji, ki je takrat stiskala revirskega proletarca«.
Cink začne s »pravim« Cinkom. Jasno, »na tapeti« je leto 1936 — začetek njegovega organiziranega delovanja v partiji. To je obdobje hude stiske, pomanjkanja, zatiranja. Cink išče izod iz proletarske bede. Programi legalnih strank mu ga ne pokažejo. Najde ga v »čudni« literaturi pod bratovim vzglavjem. Brat je komunist — že od leta 1932. Življenje je dal v španski mednarodni proletarski bitki.
V Kraljiču se začne oblikovati razredna zavest. Dokončno spozna, kdo je, kdo so njegovi »kameradi« na odkopu vzhodnega obrata trboveljskega rudnika. Spoznanje rojeva punt. Cink ga kaže na vsakem koraku. Zato mu pride prav sleherno okolje, kamor ga zanese nemiren duh. Delavsko kulturno društvo Svoboda, kasneje Vzajemnost, sindikalne organizacije ZRS in ZGDJ in nenazadnje športno društvo Retje so Cinkova prva organizirana razredna šola. V teh organizacijah in društvih je čutiti precej vpliva komunistov: Marinka, Hohkrauta, Kešeta, Rug-mana, Umeka, bratov Vresk in drugih. Med njimi spozna, kaj je »levo« in kaj »desno«.
Cink skorajda »ne dovoli« vprašanja. Iz njega bruhajo podatki. Ne presenečajo njegove sedanje funkcije:	predsednik
skupine CK ZKS za vprašanja predvojnih članov KP in revolucionarnih delavcev, predsednik komisije za proučevanje zgodovine ZK Slovenije pri CK ZKS, član odbora za izdajo zbornika delavskega gibanja za revirje v Trbovljah. Nobene študije ne sežejo globlje od njegovega pričevanja. Cink je živa enciklopedija...
Revirji — Anglija 19. stoletja
Cink se spominja najbolj grenkega obdobja svojega življenja v rudarskih revirjih. Leta pred vojno so obdobje najhujšega kapitalističnega izkoriščanja. Delavec je konj. Dajo mu le toliko, da ga obdrže pri golem življenju. Toliko, da lahko koplje. Denar ja je komajda za kruh. To je premišljena eksplotacija. Knap ne sme razmišljati, zato mora le riti, riti... Samo če rije. ni nevaren. Zato naj bo krt in krt ne »potrebuje« niti časa niti denarja, da bi se kulturno dvigoval, da bi se razredno osvestil. Srednjih, višjih in visokih šol ne obiskuje niti en rudarski otrok. Ko je rudar upokojen, mora zapustiti stanovanje. Kam gre? Bog si
ga vedi? Sicer pa bo zavoljo tega v skrbeh največ še pet let, ko bo tako ali tako umrl. Revirji so Anglija 19. stoletja.
Policijski teror je hud. Kdor se upira, je odpuščen. Obsojen na propad. Če to ne zaleže, sledijo zatohle celice. Ne obidejo tudi Franca Kralja, ima pa srečo: pomotoma ga izpuste, zadrže »napačnega« Kralja.
Stranke podpirajo buržoazijo. Tudi opozicija ne dela težav. Partija j" v ilegali. Svoja načela uveljavlja prek sindikatov in društev. Tudi v njih vlada moč »drobtinice«. Partija jih kljub temu prepričuje za boj. Toda to ni tisto, kar bi bila sposobna sama narediti. To je na dlani, toda »kaj si mogel...«
Cink stiska pest. Tega še sam ne opazi. Sovje obrvi se dvignejo. Krog bolj poslušalcev kot pa sogovornikov se udobneje namesti. Na vrsti je partijsko delo-
vanje v tem obdobju. Tu ne sme uiti nobena beseda.
Komunisti med množico
»Hja, to je bilo nekaj drugega, kot opažam danes. Če je kdajkoli, potlej je komunist prav takrat deloval znotraj političnega sistema. Ljudi si prepričeval osebno. Kazal si jim pot iz tiste hudičeve situacije. Res, jasne vizije takrat nisem imel, vendar je bilo dovolj, če si »kameradu« razložil, da se borimo zato, da boš dobil toliko, kolikor si delal. To je bilo takrat dovolj, kajti vsakomur od nas je bilo jasno, da je polovica premoga v vagončku čisti dobiček kapitalista.
Komunisti smo ^ delovali predvsem v množici. Višje nismo prodrli, ker smo zadeli v tako imenovano delavsko aristokraci-
jo. To so bili ljudje, ki so se dali kupiti za drobtinice. Buržoazija je to dobro vedela, zato ni naključje, da si takšne ljudi srečal tudi na položajih v delavskem gibanju. Partija je po takšnih odločno odrihaia, jih razgaljala na vsakem koraku, toda uspehi niso bili posebno veliki, ker smo delali v strogi konspiraciji«.
Konspiracija je posebno poglavje v Cinkovem življenju. Ne spominja se je ravno z radostjo. Toda kljub temu razpreda dalje: »Komunisti v glavnem nismo vedeli drug za drugega. Konspiracija je vladala na vsakem koraku. Celo pri sprejemanju novih čla-
» Včasih me kaj hudo moti...«
nov. In sprejet si bil le, če si partiji z delom dokazal, da si njen človek. Sam sem zvedel, da sem v njej leta 1937 in to povsem naključno.
Pridem na vlak in me ogovori Hohkraut: »Ali nisi ti Kralj?« Zmedel me je, čeprav sem ga poznal. Vseeno pa sem uspel spraviti skupaj vprašanje: »Kako me pa ti poznaš?« Pa mi je hitro spet zabil: »Ko ste si pa vsi Kralji tako podobni...« Tako je bilo to takrat. Zelo težko, toda vseeno uspešno. Vpliv partije se je čutil na vsakem koraku pa čeprav je bila v ilegali. Njena moč je še zlasti narasla po Lebinah, ko se je tudi številčno zelo opomogla in iz ozkosti prerasla v pomembno politično silo«.
Cinkova
največja ljubezen
Cink niz^a konkretne dogodke, v katerih se izkazuje ta vpliv. Ta je bil še zlasti velik v veliki stavki revirskih knapov leta 1939, Knapi niso zadovoljni z 8-odstotnim povečanjem mezd. Negodujejo. V Hrastniku je sindikat v rokah partije. Začne se štrajk. V Trbovljah ne gre tako gladko. Toda vseeno, partija je toliko močna, da organizira
(Nadaljevanje na 21. strani)
Do kod smo se prikopali v uveljavljanju načela delitve po delu in rezultatih dela
Delimo, ko je kaj deliti
Do kod smo se prikopali pri iskanju praktičnih rešitev nagrajevanja po delu in rezultatih dela, odkar je zakon o združenem delu utemeljil tak sistem delitve in odkar so slovenski sindikati v sklepih IX. kongresa jasno zapisali cilje takšne delitve in svoje naloge na tem področju, da bi do ciljev tudi v resnici prišli. Na to vprašanje smo iskali odgovor pri slovenskih sindikatih —m republiškem svetu ZSS, na Gospodarski zbornici Slovenije, pri Izvršnem svetu SRS — republiškem komiteju za delo in v združenem delu samem —v delovni organizaciji Marles, za katero smo zvedeli, da se je prikopala mnogo globlje do resnic o delitvi po delu kot večina drugih organizacij združenega dela.
Kje je vrednotenje minulega dela?
Emil Šuštar, član predsedstva RS Zveze sindikatov Slovenije: »Uresničevan je načela delitve po delu in rezultatih dela je bilo po IX. kongresu sindikatov Slovenije ena temeljnih aktivnosti slovenskih sindikatov. Rezultat te aktivnosti so pred letom dni sprejeta sindikalna »Stališča«, ki predstavljajo uresničenje spoznanj ob uveljavljanju Zakona o združenem delu in so temelj za nadaljnje uveljavljanje načela delitve po delu. Zveza sindikatov Slovenije se je ustrezno organizirala na republiški in občinski ravni — ustanovljeni so bili sveti za oblikovanje in delitev dohodka). kar je tudi pospeševalo uveljavljanje prej omenjenih sindikalnih Stališč. Ta stališča so kajpak tudi podlaga za oblikovanje in uveljavljanje Družbenega dogovora o skupnih osnovah za oblikovanje in delitev sredstevza OD in skupno porabo. Koliko pozornosti posvečajo sindikati tem vprašanjenv dokazuje dejstvo, da se je Republiški svet odločil, da bo tema II. konference ZSS delitev po delu. Ocenili bomo, do kod smo se prikopali v praksi, sprejeli bomo omen jeni družbeni dogovor in opredelili temeljne naloge sindikatov za nadaljnjo aktivnost na tem področju. Razprave o DD, ki bodo potekale pred tem, pa bodo hkrati tudi prispevek k oblikova-
nju družbenih planov za naslednje srednjeročno obdobje, saj je delitev sestavni del planov.
Seveda pa v minulem obdobju nismo na tem področju uresničevali vsega, kar smo si zastavili. Zlasti zaostajamo pri uveljavljanju minulega dela. Zaskrbljujoče je tudi, da kljub dobrim strokovno-političnim podlagam komajda napreduje svobodna menjava dela med TOZD in skupnimi službami, kar kaže med drugim tudi na določene odpore v posameznih sredinah. Premalo tudi vrednotimo težje pogoje dela pri oblikovanju meril za delitev, zavoljo česar kadri odtekajo iz materialne proizvodnje. Prav tako pa še nismo uspeli dovolj povezati sklada skupne porabe in delitve teh sredstev s prispevkom posameznega delavca k dohodku. Zaradi vseh teh težav in neizpolnjenih nalog se nam dogaja, da osebni dohodki še vedno rastejo pretežno v skladu z rastjo življenjskih stroškov.
Posamezniki branijo stare, udobne položaje
Miran Mihelčič, sekretar
koordinacijskega odbora za tržišče in za ustvarjanje in delitev dohodka prrGospodarski zbornici Slovenije: »Prepričan sem, da tudi tam. kjer danes še nimajo ustreznih rešitev za delitev po delu, delavci čutijo, da »to« ni tisto pravo in se zato kot posamezniki ali organizirano prizadevajo za spremembo sistema. delitve. To je nedvomno posledica stalne aktivnosti družbenopolitičnih organizacij, zlasti sindikatov.
Gospodarska zbornica si je kmalu po sprejetju Zakona o združenem delu zadala nalogo, da pripravi strokovne podlage za izdelavo meril uspešnosti dela po posameznih dejavnostih in je v splošnih združenjih razvila široko aktivnost. Rezultati pa so bili žal pičli, naša prizadevanja so se odrazila le v posameznih organizacijah združenega dela. Zato smo se letos na Zbornici dogovorili, da moramo vztrajati (priložnost za to je nastajajoči družbeni dogovor o skupnih
osnovah za oblikovanje in delitev sredstev za OD in skupno porabo) pri uveljavitvi strokovnih podlag glede meril za razporejanje čistega dohodka, nekaterih meril za dela in naloge, ki so tipične za posamezne dejavnosti ter nekaterih meril za določena dela in naloge, ki so skupna v več dejavnostih (na primer računovodska, finančna, komercialna itd.). Zbornica bo tudi pripravila svoja stališča o opredelitvi zahtevnosti in uspešnosti dela poslovodnih organov.
Zakaj nismo dosegli boljših rezultatov v delitvi po delu? Sodimo, da imamo opravka z obrambo obstoječih privilegijev posameznikov, pa zavoljo tega naletimo v posameznih sredinah ne le na premajhen interes, pač pa celo na odkrit odpor do nagrajevanja po delu in rezultatih dela. Seveda pa niso samo ti posamezniki odgovorni, da doslej še nismo povsod povezali ugotavljanja zahtevnosti del z rezultati, ki jih morajo ta dela in naloge prinesti. Dejstvo je, da marsikje še niso pristopili k vzpostavitvi temeljnih pogojev za opredelitev zahtevnosti in uspešnosti dela in nalog, saj si poročila o opravljenem delu le počasi pridobivajo domovinsko pravico. Ob tem velja omeniti tudi, da se prepočasi prebija v zavest potreba po višjem vrednotenju zahtevnosti fizičnega dela v primerjavi z nekreativnim administrativnim delom in nekreativnim strokovnim delom. Tudi še nismo uspeli — razen v izjemno redkih primerih —izdelati meril za delitev OD iz naslova minulega dela.«
Delavci so za delitev po delu
Andrej Grahor, predsednik republiškega komiteja za delo: »Menim, da z uresničevanjem sklepov .v zvezi z delitvijo po delu ne moremo biti zadovoljni. Seveda pa ne gre prezreti težavnosti zastavl jenih nalog. Za delitev po delu namreč ne more biti enotnega »recepta«, saj so tudi dela in naloge, ki jih opravljajo delavci, zelo raznovrstna in je treba merila za ugotavljanje de-
lovnega prispevka temu prilagoditi.
Vidim tri izrazite točke zaostajanja za postavljenimi cilji: zelo malo smo napredovali v upoštevanju gospodarjenja z minulim delom kot eno od osnov za osebne dohodke. Le v manjšem številu organizacij združenega dela smo dobili dobra merila za posebno nadomestilo za inventivno delo. Še vedno je bistveno bolj merjen prispevek z živim delom delavcev v proi-vodnji, kot pa za naloge in dela izven proizvodnje, ne glede na to. ali se opravljajo v družbenih službah ali v gospodarstvu.
Ne moremo biti zadovoljni z razvojem strokovnih služb, ki delajo na razvoju sistemov delitve osebnih dohodkov. Vendar tu vsaj lahko ugotovimo, da vedno hitreje prehajamo od prepričanja, da je to naloga, ki naj jo opravi nekaj sindikalnih funkcionarjev popoldne. k spoznanju, da je to zelo zahtevno politično, pa tudi strokovno delo.
Dokaj smo lahko zadovoljni s premiki v zavesti večine delavcev, saj sprejemajo delitev po rezultatih dela in jih resno moti, kadar v delitvi prevladujejo druga merila. V tem napredku so bili rezultati v letu 1979 manj intenzivni kot leto dni poprej^ ob intenzivnem uresničevanju zakona o združenem delu. Ocenjujejo, da bo razprava ob osnutku novega družbenega dogovora o skupnih osnovah za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo zopet zelo razgibala akcijo v združenem delu. Teoretična spoznanja in izkušnje zadnjih let skupaj bodo lahko ustvarili pomemben korak naprej v
uresničevanju ustavnega položaja delavca — samoupravljal-ca.
Podlaga je stimulacija, ne prisila
V Marlesu smo preverjali, kako se načela delitve po delu uveljavljajo v praksi. V večurnem pogovoru z avtorji meril za delitev sredstev za osebne dohodke in pravilnikov (vsaka TOZD ima svojega) o osnovah in merilih za delitev sredstev osebnih dohodkov, funkcionarji družbenopolitičnih organizacij ter delavci v proizvodnji in režiji smo se dokopali do spoznanja, da so v tej delovni organizaciji mnogo bolj, kot v večini drugih sredin uveljavili načelo delitve po delu in rezultatih dela. Ob tem pa sami delavci priznavajo, da so ob praktičnih izvedbah morali zavoljo vrste vzrokov, med katerimi so tudi visoki stroški optimalne izvedbe delitve (preverjanje prispevka vsakega posameznega delavca), poseči po kompromisnih rešitvah. Poleglega pa izvedbo delitve po delu, za kakršno so se samoupravno sporazumeli v Marlesu, ogrožajo tudi zunanji vplivi, ki posredno ali neposredno »določajo« višino dohodka, na katere pa delavci nimajo (za zdaj) nobenega vpliva.
Ker na omejenem prostoru v časniku ne moremo podrobneje razložiti Marlesovega modela delitve po delu (čeprav jo zasluži ) se tokrat ome jimo na rezultate. ki jih je sistem delitve prinesel — delavcem in temeljnim organizacijam. Povejmo o sistemu le toliko, da s količinskimi, ka-
kovostnimi in uspešnostnimi »normami« merijo delo skupin, da so vodje skupin in poslovodni delavci »nagrajevani« glede na uspešnost skupine ali TOZD itd. in da merila za delitev dopuščajo nihanje OD od 95 odstotkov (ki so solidarnostno zajamčena spodnja meja) do 135 odstotkov, v kuvertah posameznikov pa to pomeni razlike od 1000 pa celo do 4000 din med posa-meznmi meseci. To velja seveda tudi za režijske delavce.
Učinki takšnega pravilnika so, kot trdijo v Marlesu, prav neverjetno dobri. Očitni so prihranki pri materialu, boljša je kakovost izdelkov,« nam je pripovedoval Franc Krivec, namestnik predsednika konference OOS Marlesa. »Celo v režiji in administraciji, kjer je sicer največ delavcev. ki so premalo zaposleni, si pri nas zaposleni ob novem sistemu delitve vneto prizadevajo pridobiti si še kakšno točko več. Čeprav je naš sistem na videz zapleten, si lahko vsak delavec sam izračuna osebni dohodek brez težav, če si le sproti vodi »osebno« evidenco opravljenega dela. Tako nam je letos računovodstvo izdelalo bilanco predčasno, kajti tudi časovni prihranki so ovrednoteni. V servisih se trudijo, da storitve opravijo čimprej, najkasneje pa v zakonsko predpisanem roku. Zavoljo tega so odpadle številne prej »nujno« potrebne nadure. Vsekakor so za to krepko zaslužne tudi družbenopolitične organizacije, ki so si trdo — in uspešno — prizadevale pri delavcih razviti in utrditi zavest, da je treba najprej ustvariti dohodek, potem pa šele razpravljati o njegovi delitvi.«
Boris Rugelj
Slovenija: Kako z delavskimi športnimi igrami v prihodnje?
So igre le srečanje športnikov?
Posebno v letošnjem letu, v letu stabilizacijskih prizadevanj, so razprave o smotrnosti sindikalnih športnih iger skorajda na dnevnem redu. Mnenja so deljena. Mnogi so »za«, veliko pa jih je tudi »proti«. Eni pravijo, da pomenijo redna sindikalna športna srečanja na ravni delovne skupine, temeljne organizacije in potlej enkrat letno tudi na ravni občine ali celo republike, pametno naložbo v organizirano aktivnost delovnih ljudi, njihovo zdravjejn razpoloženje, drugi spet zatrjujejo, da predstavlja ta dejavnost le zapravljanje denarja! Kdo ima bolj prav?
Zelo različna mnen ja o sindikalnih športnih srečanjih izhajajo v Sloveniji že iz tega, da ne razpravljajo vsi o isti stvari. Zagovorniki imajo pred očmi celoletno športno aktivnost, katere zaključek je običajno finalno srečanje na tej ali oni ravni. Tisti.
ki so proti igram, vidijo v mnogi h primerih le zaključno prireditev, za katero mislijo, da predstavlja začetek in konec športne aktivnosti tega ali onega kolektiva, Očitno je torej, da gre ob razpravah o upravičenosti oziromasmi-| slu iger za nesporazum, ki bi bil precej manjši, če bi gledala oziroma ocenjevala problem večina iz istega zornega kota.
Približno tako kot v drugih jugoslovanskih republikah in, po-krajinah so tudi v Sloveniji naj-: bolj sporna srečanja na repubii-| ški in seveda zvezni ravni. Mnogi ; namreč trde, da gre v teh primerih le za »izlet« vedno iste »peščice izbrancev« in za »vsakoletni privilegij« istih ljudi. Če to drži. je razmišljanje o smotrnosti takih j srečanj ne le upravičeno, temveč ' nu jno potrebno. Če pa je vzrok, da hodijo na republiška srečan ja vedno isti ljudje, v tem. da marsikje še ni poskrbljeno za redno
rekreacijo delovnih ljudi, in da v mnogih primerih še ni govora o celoletnem sistematičnem delu. potlej moramo iskati problem drugje. Iskati ga moramo v delovnih kolektivih, v slabem delu in ne navsezadnje v odgovoru na vprašanje, zakaj se ponekod lahko pohvalijo z množičnostjo na področju športa in zakaj se drugje ukvarja s to dejavnostjo dejansko le peščica »izbrancev«! Skratka, vse skupaj ni tako preprosto, kot se zdi mnogim na prvi pogled. Se posebno zgrešeno pa je, če problem posplošu jemo, saj natančno vemo, da ne gre metati vse v isti koš!
Ne smemo namreč pozabiti, poudarja jo delovni ljudje v Sloveniji, da štejejo tradicionalna športna srečanja med pomembne in zelo učinkovite spodbude za redno, sistematično in celoletno delo, kar je pravzaprav bistvo športno-rekreativne
dejavnosti. Ne smemo tudi pozabiti, da je prav na račun pomanjkanja spodbude rekreacijska dejavnost marsikje šc vedno na samem začetku. Z drugimi besedami: tudi za šport je potrebno nekaj »žrtvovati« , še posebno, če gre za akcije, ki spodbujajo množičnost.
Ob tem ne gre prezreti, opozarjajo zagovorniki iger v Sloveniji, da pri sindikalnih športnih srečan jih ne gre le za tekmovan je športnikov, temveč tudi za tovariške! srečanje delavcev, ki ga dobro izkoristijo za.pogovor, za izmenjavo delovnih izkušenj, kovanje skupnih delovnih načrtov. In verjetno je ta »del« srečanja prav tako pomemben, če ne še bolj kot prvi. takoimeno-vani »tekmovalni« del.
In kaj sodijo o delavskih športnih igrah slovenski sindikati? Nž vprašanje odgovarja Vlado Žorž. strokovni sodelavec
republiškega sveta ZSS:
»Za sindikate so delavske športne igre ena od oblik športne rekreacije, ki se je udeležuje največje število delavcev. Ko ocenjujemo značaj delavskih športnih iger se zavedamo, da športna srečanja prispevajo k večjemu številu aktivnih. Če so igre dobro organizirane, če pri-
Piše:
Andrej Ulaga
j spevajo k boljšemu zdravju, ! boljšemu razpoložen ju, če povečujejo delovne sposobnosti, prispevajo k manjšemu številu nesreč na delovnem mestu in doma, če doprinašajo k našim obrambnim sposobnostim, potlej vsekakor opravičujejo svoj obstoj. Premišljeno organizirana rekreacija se mora namreč dobro j obrestovati pri naših stabilizacij-| skih prizadevanjih, ko se zavze-i mamo, da bi delali več in bolje.
Delavske športne igre na republiški in zvezni ravni pa ne prispevajo k večji množičnosti, še posebno, če so povezane z elitizmom. rivalstvom in neracionalnim trošenjem sredstev. V naši republiki smo zabeležili nekaj primerov, ko namenjajo organizacije združenega dela več sredstev za sodelovanje majhnega števila delavcev na republiških igrah, kot za temeljno telesno-kulturno dejavnost zaposlenih.«
7 dni v sindikatih
stran 4
Predsedstvo RS ZSS o zaposlovanju in izrabi delovnega časa	Namesto komentarja
Pretehtajmo odločitve Ljudje s figami v žepu o zaposlovanju
»Družbeno akcijo na področju zaposlovanja moramo graditi na spoznanju, da je zaposlovanje neposredno povezano z odločitvami pri gospodarjenju, hkrati pa je tudi pomemben dejavnik v prizadevanjih za povečanje produktivnosti dela ter smotrnega upravljanja in gospodarjenja z družbenimi sredstvi — torej zelo pomemben dejavnik v sedanjih in prihodnjih naporih za gospodarsko stabilizacijo. »Ta temeljna misel uvodničarja, Francija Polaka, člana predsedstva RS ZSS, je prevevala vso razpravo na seji predsedstva RS ZSS o vlogi in nalogah sindikatov pri uveljavljanju načrtnega zaposlovanja in smotrne izrabe delovnega časa.
Dosedanja prizadevanja družbenopolitičnih dejavnikov na področju zaposlovanja so bila sorazmerno uspešna, kar ponazarjajo tudi naslednji podatki: industrijska proizvodnja se je lani povečala za 7 odstotkov, število zaposlenih pa le za enega. Če pa primerjamo letošnje marčevske podatke o zaposlovanju z lanskimi v istem mesecu, je slika še ugodnejša. Kljub temu so člani predsedstva zelo kritično spregovorili o uresničevanju nalog, ki sodijo v »delokrog« družbenega planiranja kadrovske politike organizacij združenega dela, o usklajevanju zaposlovanja v samoupravnih interesnih skupnostih za zaposlovanje in tako imenovanih zaposlitvenih bilancah, ki se jih ponekod niso lotili v stabilizacijskem duhu. Zaostriti bo treba tudi vprašanje (ne)uresničevanja družbenega dogovora o minimalnih življenjskih in kulturnih pogojih pri zaposlovanju delavcev, dosledneje bo treba uresničevati politiko produktivnega izkoriščanja delovnega časa v temeljnih organizacijah združenega dela, še posebej je bilo poudarjeno, da se mora delovni čas v delovnih skupnostih prilagajati potrebam delovnega procesa in življenjskim razmeram delavcev. Posebno vprašanje pri razčlenjevanju oblik in poti ekstenzivnega zaposlovanja v naši republiki pa je bržkone posredništvo pri zaposlovanju delavcev iz drugih republik, ki imajo vse značilnosti
klasičnega prekupčevanja z delovno silo. To se sicer največkrat spretno prikriva za navidez legalno obrtjo, vendar pa kljub lanskim širokim prizadevanjem, da se takšna žarišča nesamou-pravnega položaja delavcev uredijo, marsikje še niso Storili dovolj.
Med zelo pomembne dejavnike pri uresničevanju stabilizacijske politike zaposlovanja in boljše izrabe delovnega časa sodi tudi delitev sredstev za osebne dohodke. V dosedanji praksi smo sicer to pogosto {»udarjali, vendar pa nismo bili dovolj učinkoviti pri uresničevanju. Skorajda skupni imenovalec vseh nasprotij v delitvi OD je neskladje med nagrajevanjem proizvodnega ter neproizvodnega dela. Ni treba posebej poudarjati, da na tem področju osnovne organizacije ZS in drugi dejavniki niso izbojevali primernih samoupravnih odločitev. V družbeni praksi namreč za enostavna ali manj zahtevna proizvodna dela določamo nižje
osebne dohodke, hkrati pa z merili za količino in kakovost dokaj natančno merimo delovni prispevek slehernega proizvodnega delavca. Bistveno drugače pa je to pri neproizvodnem delu, ki ga že praviloma vrednotimo kot zahtevnejše od proizvodnega. S tem že v načelu neproizvodnemu delu priznamo višji osebni dohodek, vendar pa pogosto ne uporabljamo skoraj nikakršnih meril za ocenjevanje uspešnosti, oziroma za merjenje delovnega prispevka teh delavcev. Brez dvoma bo tudi temu vprašanju, v sedanjih razpravah o politiki zaposlovanja in nalogah ZSS na tem področju, treba nameniti več skrbi.
Pravzaprav je bila seja predsedstva RS ZSS neke vrste »generalka« pred sejo republiškega sveta, kjer bodo sprejeli dokument o vlogi in nalogah sindikatov pri uveljavljanju načrtnega zaposlovanja in smotrne izrabe delovnega časa.
M. H.
Nič kolikokrat smo že slišali, dasvet meri razvitost nekega narodnega gospodarstva po razvitosti elektronike in kemične industrije. Kajpak je takšna trditev lahko sporna, saj pri presojanju bržkone niso upoštevane vse značilnosti poprejšnjega razvoja, niti primerjalne prednosti v svetovni delitvi dela in drugi pomembni dejavniki. Razmišljanje ob tem bi lahko kaj hitro prebudilo slovenske gospodarske vrtičkarje, da bi se odločali ZA ali PROTI, vsak s svojega zornega kota (da ne rečemo cehovskega) bi dokazoval zmotnost drugega.
Morda se sliši grobo, vendar je res, da imamo v slovenski kemični industriji veliko vrtičkarjev. Takšno sliko smo dobili po razpravi na razširjeni seji izvršnega odbora sindikata delavcev kemične industrije, kjer je bilo precej grenkih besed na račun zaplotništva in še posebej takšnega vedenja odgovornih, da ko steče beseda o združevanju, držijo fige v žepu.
V žarišču razpravesta bila dva osnutka dokumentov: osnutek samoupravnega sporazuma o ustanovitvi planske poslovne skupnosti v kemični industriji in osnutek dokumenta za ustanovitev poslovne skupnosti. Tokrat ne bi tehtali potrebnosti obeh skupnosti, temveč želimo le povedati, da očitno tudi na tem področju ni treba z lučjo iskati nerazumevanja, odporov in stranpoti, in kar je še huje — to so posebej poudarili člani izvršnega odbora — osnutki ležijo v predalih direktorjev, med delavce pa ne pridejo. Imeli smo nekaj sestavljenih organizacij,
imamo jih še, vendar pa tudi v njih škriplje. Poglejmo samo podatek; v POLIKEMU so izračunali, da zato, ker Color in Helios ne nabavljata skupaj surovin in reprodukcijskega materiala v tujini, plačata za to blago cel milijon dolarjev več, kot bi lahko. Komentar ni potreben, mar ne?
Toda to samo mimogrede. Bistveno je, da skoraj vsi soglašamo, da je združevanje slovenske kemične industrije nujno, vendar pa kaj dlje od te ugotovitve ne pridemo; ko je treba dogovorjeno uresničiti, tedaj odpovemo. Ali gre za dvoličnost, za prešibko znanje in takšen pragmatizem v razvoju, ki ne vidi čez tovarniški plot?! Vsega je po malem. Ko seštejemo te pomanjkljivosti, je vsota taka, da ogroža nadaljnji razvoj slovenske kemične industrije.
In če že govorimo o napakah, odporih in stranpoteh v tej industriji, če je črno na belem dokazano, da hodita kupovat v tujino dva, lahko pa bi to delo opravil en sam, potlej ne bo nič hudega, če zapišemo, da imamo zoper takšne bolezni v naši družbi pripravna zdravila. Odgovorni organi bi lahko (morali!?) začeli ustrezen postopek, saj gre za neodgovorno ravnanje z družbenim dohodkom in z družbeno lastnino. In potlej,'lek imamo zoper tiste, ki v procesu dogovarjanja držijo fige v žepih. Lekcijo vsem ljudem s figami v žepih pa bi lahko dale tudi družbenopolitične organizacije in samoupravni organi v organizacijah združenega dela.
Marjan Horvat
Poziv inovatorjem
RS ZSS organizira v sodelovanju z GZS, Raziskovalno skupnostjo Slovenije, Komitejem za kulturo in znanost. RK SZDL, RK ZSMS. Društvi izumiteljev Slovenije in nekaterimi OZD
POSVETOVANJE O AKTUALNIH PROBLEMIH ORGANIZACIJE IN PLANIRANJA RAZVOJNEGA DELA IN MNOŽIČNE INVENTIVNE DEJAVNOSTI
Posvet bo v ponedeljek, 19. maja 1980 ob 9. uri v prostorih Ekonomske fakultete Borisa Kidriča v Ljubljani, Vojkova 69.
Posvetovanje o inventivni dejavnosti ima dva temeljna smotra:
— opozoriti in spodbuditi udeležence in širšo javnost na nekatera pereča vprašanja glede stanja in nadaljnjega razvijanja in organizacije inventivne dejavnosti ter nakazati nekatera možna pota ter smeri za njihovo
•učinkovito razreševanje in
— predstaviti udeležencem in širši javnosti dosedanje uspešne rešitve in primere ter možne nar čine za načrtovanje in organiziranje razvojnega dela ter množične inventivne dejavnosti v združenem delu ter celotni družr bi, da bi le-ta postala stalni pomembni del samoupravne dejavnosti.
Interesenti morajo priglasiti svojo udeležbo najkasneje do 12. maja 1980 na naslov organizatorja posvetovanja — Delavska univerza Tomo Brejc, 64000 Kranj, Staneta Žagarja 1.
Dodatne informacije pa je mogoče dobiti po telefonu Št. 064-27-481.
Na osnovi prijave bodo udeleženci dobili zbornik z referati najpozneje do 14, maja.
Predsednik
organizacijskega odbora: VIDA PRINČIČ-GORJANC. dipl. oec.
Srbija: Kako z delavskimi športnimi igrami v prihodnje?
Tovarištvo kot spodbuda
Že več Ičt so delavske športne igre v Srbiji ena od najpriljubljenejših in najmnožične jših oblik športnega udejstvovanja delavcev. Razlog za tako razširjenost so družabna srečan ja na takih igrah in pa premalo razvita telesna kultura in rekreacija v delovnih organizacijah.
Od vseh 114 občin v Srbiji jih kar 96 organizira delavske športne igre, na lanskih tekmovanjih, ki so potekala pod naslovom »Srečanja organizacij združenega dela Srbije« pa je sodelovalo 230.000 delavcev. Ta številka je zelo visoka, toda v primerjavi z vsemi zaposlenimi predstavlja komaj 15 odstotkov.
Verjetno je bil to eden od razlogov, da je svet Zveze sindikatov Srbije sprejel stališča sveta Zveze sindikatov Jugoslavije, da se zvezna in republiška tekmovanja ne organizirajo več vsako leto, temveč po dogovoru in po potrebah združenega dela, recimo, vsako četrto leto.
O delavskih športnih igrah so zadnja leta veliko govorili kot o manifestacijah, ki veliko stanejo, množičnost in športna rekreacija pa sta postavljeni v ozadje.
Kako so tak predlog sprejeli v delovnih organizacijah smo povprašali v beograjski gradbeni delovni organizaciji »Rad«, ki se
udeležuje delavskih športnih iger že od vsega začetka.
— O organiziranju iger, njihovem preveč poudarjenem ma-nifestativnem značaju, vrednotenju športnih rezultatov, kar je bilo posebej opaziti v zadnjih letih, smo tudi mi imeli podobno mnenje kot sindikat, je rekel Djurdje Živkovič, vodja kadrovske službe v »Radu«, ki skrbi tudi za šport in rekreacijo. Igre spremlja preveč pompa in nepotrebnih stroškov, ne smemo pa pozabiti, da so bile glavna spodbuda delavcem za športno in rekreativno aktivnost.
»Rad« je, na primer, lani namenil okoli sto tisoč dinarjev za
skupne priprave ekip in financiranje delavskih športnih iger, kar ne predstavlja finančnega bremena za njihov dohodek, izostankov z dela pa tudi ni bilo, saj so delavci porabili za priprave in tekmovanja svoj letni dopust.
V »Radu«, ki je po športno rekreativni dejavnosti med prvimi v Srbiji, so potekala tekmovanja znotraj delovne organizacije skozi vse leto, sodelujejo pa tudi na občinskih tekmovanjih. Tu se aktivno ukvarja s športom okoli 600 delavcev. Za kolektiv z 8500 zaposlenimi, od katerih je večina iz Beograda, ki ima svoje objekte in športne dvorane, to res ni veliko.
Šport in rekreacija se v tem kolektivu financirata po stopnji 0,20 odstotka od čistega dohodka OZD, tako da se del sredstev združuje tudi za delavske športne igre. Lani so, na primer, organizirali delavske športne igre »Rada« in nanje povabili tudi svoje poslovne partnerje, ki so se radi odzvali vabilu. Skratka.
Piše: Zorica Bosnič- Vujadinovič
športne igre so zelo priljubljena oblika medsebojnega zbliževanja in spoznavanja delavcev.
Delavci tega kolektiva menijo, da je treba igre tudi v bodoče ohraniti, seveda pa izvesti tudi vsa predtekmovanja po TOZD in delovnih organizacijah, in da je treba poleg športnih rezultatov vrednotiti tudi množično udeležbo. Tak pristop pa zahteva tudi spremembo pravil delavskih športnih iger, ki sedaj predvsem vrednotijo vrhunske rezultate. Tako se dogaja, da dobimo namesto množice delavcev, ki se ukvarjajo s športno rekreacijo, vrhunske športnike in profesionalce.
Po volilnih sejah občinskih svetov ZSS
Z volilne seje občinskega sveta Zveze sindikatov Slovenije v Celju
Korak naprej v kolektivno delo
Volilne seje občinskih svetov Zveze sindikatov Slovenije so pri kraju. Največ jih je bilo v prvi polovici minulega meseca. Resnici na ljubo pa moramo zapisati, da kljub številnim dogovorom, kako je treba pripraviti te seje in kaj storiti, da bodo občinski sveti in njihova predsedstva in drugi organi bolj učinkoviti, niso uspeli opraviti volilne seje v občinskih svetih Ljutomer in Metlika oziroma so morali zaradi nesklepčnosti ponoviti.
Celovite analize o pripravah in poteku volilnih sej občinskih svetov še ni... Kaj kmalu bomo lahko našim bralcem »postregli« tudi s tem, vendarle 'se zdi, da lahko že zastavimo vsaj nekaj vprašanj sekretarju sekretariata predsedstva RS ZSS, Ivanu Godcu, o rezultatih volilnih sej in njihovih usmeritvah za delo v prihodnje.
— Kako ocenjujete priprave in potek letošnjih volilnih sej občinskih svetov Zveze sindikatov?
— Zdi se mi, da so priprave na te seje bile temeljitejše kot doslej, saj so se pričele že po prvi konferenci ZSS. Pravzaprav je celo lansko leto bilo v dobršni meri namenjeno vprašanju, kako pritegniti k delu v sindikatu čim širši krog delavcev. Za vsebinske priprave občinskih volilnih sej pa so zelo pomembni občni zbori osnovnih organizacij ZS, ki so potekali v januarju in februarju. Poleg tega so bili v občinah organizirani številni posveti, seminarji in razprave o aktualnih nalogah Zveze sindikatov. Vidite torej, da je v pripravah na volilne seje sodeloval zelo širok krog ljudi. V številnih občinskih svetih, od koder imam ocene in podatke, velja, da je tokrat stekla zelo konkretna beseda o planiranju, o analizah gospodarjenja, o uresničevanju političnega sistema socialističnega samoupravljanja... Razumljivo smo takšno vsebinsko usmeritev spodbujali tudi v RS ZSS, vendar pa tokrat niso bila stališča ZSS samo verificirana v vseh samoupravnih okoljih in v občinskih svetih, temveč smo lahko na volilnih sejah tudi slišali vrsto predlogov za zelo konkretno akcijo. Razpravljale! na sejah so konkretno govorili o posameznih
negativnih pojavih, o nesamou-pravnem vedenju v nekaterih okoljih in še posebej tudi o pomanjkljivostih sindikata pri odpravljanju »žarišč« za negodovanje, nedelo...«
— Torej samozadovoljstva o opravljenem delu ni več?
»Ne bi smeli govoriti o samozadovoljstvu, ki naj bi veljalo, sodeč po vašem vprašanju za pretekle volilne se je; res pa je, da so prav volilne seje dokaz, da se več ni mogoče zadovoljiti z neke vrste delnim samozadovoljstvom, niti s površnim obravnavanjem vprašanj v posameznih okoljih in da prav sedanje seje zadolžujejo sindikalne organizacije in organe, da se lotevajo vseh vprašanj kritično in s potrebno mero političnega realizma.
Mislim, da so v tem smislu stekle tudi kadrovske priprave na volilne seje občinskih svetov Zveze sindikatov. Opravljene so bile spremembe v vodstvih občinskih svetov in zdi se mi prav, da povem, da so bili primeri, ko so bili nekateri člani svetov in predsedstev tudi odpoklicani s svojih političnih dolžnosti. Nekaj
tovarišev pa je bilo razrešenih funkcij zaradi bolezni ali novih dolžnosti. Če bomo tako nadaljevali, bomo hitreje dosegli večjo stopnjo odgovornosti članov Zveze .sindikatov v njenih organih kot kolektivnih telesih. V nekaterih občinah pa so na volilnih sejah še posebej razpravljali o delegatskem sistemu in vlogi SZDL, kar nedvomno prispeva k demokratizaciji politike in h krepitvi fronte organiziranosti.«
— Kako daleč smo s kolektivnim delom v ZSS?
»Deloma sem na to vprašanje že odgovoril. Po sedanjih podatkih je moč ugotoviti, da so v dvajsetih slovenskih občinskih svetih izvolili novega predsednika oziroma sekretarja. To je ena tretjina novih profesionalnih političnih sindikalnih delavcev v slovenskih sindikalnih občinskih svetih. V skladu s stališči L konference ZSS so lahko predsedniki in sekretarji še enkrat izvoljeni. Računamo, da bodo pomembne kadrovske menjave tudi v prihodnjem letu, saj smo predvideli, da se bo postopno obnovil ves profesionalni sindikalni kader, kar je bržkone po
eni strani pomemben prispevek k demokratizaciji odnosov in h kolektivnemu delu, ki vključuje enoletni mandat predsednika, dvoletni mandat sekretarja in zamen Ijivost kadrov; po drugi strani pa nam takšna politika, za kakršno smo se odločili na kon-ferenci,omogoča tudi takšno postopnost kadrovskih sprememb, ki ne bo ogrozila kontinuitete dela sindikata oziroma njegovih organov.«
— Kakšno bo kolektivno delo v praksi?
»Ponekod so doslej dobro uresničevali funkcijo predsedstva občinskega sveta kot kolektivnega telesa, kar hkrati govori o tem, da so razčiščeni pojmi, kaj je kolektivna in kaj osebna odgovornost. Praksa kaže, da so se člani predsedstev občinskih svetov ZS pripravljeni vse bolj angažirati pri delu. Problem pa je pogosto v tem, da so ti ljudje preobremenjeni s političnim in drugim delom v organizacijah združenega dela in še kje. Prepričan sem, da je funkcija in odgovornost članov predsedstva občinskega sveta ZS tako pomembna, da bi jih morali razbremeniti vseh drugih družbenopolitičnih funkcij. Ce bo temu tako, bo lahko član predsedstva poleg svojega rednega dela v organizaciji združenega dela sprejel ustrezen delež dela in odgovornosti v skladu z delitvijo dela v občinskem svetu. To poudarjam posebej zato, ker mora vsak član predsedstva tvorno sodelovati v delu, ne more in ne sme odlagati svojega dela in odgovornosti na predsednika ali sekretarja občinskega sveta... Pa tudi ni dovolj, da člani predsedstva »pokrivajo« le okolja v katerem živijo in delajo ali da so le razpravljale! na sejah; opravljati morajo konkretno delo pri uresničevanju programa dela občinskega sveta. Sposobni morajo biti predstavljati občinski svet in njegova stališča v drugih družbenopolitičnih organizacijah, v medobčinskem svetu in v RS ZSS. Le na ta način se bo postopno uresničevala kolektivnost dela predsedstev. Zdajšnje kadrovske spremembe potrjujejo takšno usmeritev.
Marjan Horvat
Zaostritev
odgovornosti
Sindikat je s svojo aktivnostjo v Celju pripomogel k pre-nekateremu uspehu, vendar s celotnim delom še niso zadovoljni. Odraz dobrega dela sindikata je tudi dobro samoupravljanje in uspešen razvoj delegatskega sistema. Delovno disciplino je treba v sindikatu zaostriti in nedelavno vodstvo zamenjati ali posameznike celo izključiti iz svojih vrst, bi bil kratek povzetek široke zasnove analize minulega dela ter razprav. STANETU MELETU so za leto dni podaljšali mandat za predsednika, ALBINU COCEJU pa za podpredsednika občinskega sindikalnega sveta, VILI KONČAN pa naj bi še dve leti ostal sekretar.
Z navim načinom dela v celjskem občinskem svetu ZSS, ki povezuje delo 306 osnovnih organizacij, je po mnenju STANETA MELETA dosežen velik napredek.katerega nadaljevanje zagotavlja novo vodstvo v nekaterih osnovnih organizacijah. V minulem obdobju, med obema volilnima sejama sicer v Celju niso zabeležili večjega čeprav še kako nujnega prestrukturiranja gospodarstva, prav tako niso uspeli povsem obrzdati velikih želja po zaposlovanju in zviševanju osebnih dohodkov; vendar ob tem ne gre zanemariti drugih uspehov, ki so v veliki meri pripomogli, da se lahko celjsko združeno delo uspešno spoprijema s stabilizacijo. Ta mora biti vtkana v vsakdanje življenje vseh delavcev. Zato pa je potrebno pripravljati takšne programe s primerljivimi cilji, ki jih je moč spremljati skozi vse leto. Sem sodi tudi planiranje, ki ne sme ostati domena samo planerjev, ali celo temeljiti na podjetniški miselnosti, ki se je v Celju še niso dokončno znebili.
Kritično so znova obravnavali boleznine in bolniški stalež. Analiza zadnjih deset let sicer uvršča Celje po odstotku boleznin na zadnja mesta v republiki, vendar ugotavljajo, da bolezenski dopusti v nekaterih gospodarskih vejah močno izstopajo. Celjsko gospodarstvo sicer res zvečine tvori kovinsko predelovalna industrija, kjer je tudi po-
škodb, delovnih nesreč in inva-lidnosti največ, vendar po drugi strani ugotavljajo, da je za varstvo pri delu tako organizacijsko kot profesionalno dobro poskrbljeno. Do nesreč prihaja zvečine zaradi omalovaževanja zaščitnih sredstev in varnostnih predpisov. Zato bi moral sindikat v vsakem kolektivu sproti spremljati bolniški stalež in ugotavljati, koliko ta zažira v njihov dohodek. S prvim majem bodo v Celju ukinili prvo in drugostopenjsko zdravniško komisijo, ki je doslej določala čas trajanja bolezni. Ta odločitev bo odslej prepuščena zdravniku. Zaradi vse pogostejših primerov, da posamezni delavci izkoriščajo boleznino za umik z dela in se med »boleznijo« ukvarjajo z drugim delom, posamezne delovne organizacije znova oživljajo inšpekcijske službe. Prvi znaki kažejo, da skoraj polovica »bolnih« v resnici izrablja zaupanje kolektiva in bolezen za izgovore ter se v času »nezmožnosti za delo« mirno in javno ukvarja z bolje plačanim in celo težjim fizičnim delom, kot pa bi se, če bi ostali na delovnem mestu. Niso tudi redki primeri, da nekateri »bežijo« v bolniško tudi zato, ker je gospodarski položaj njihovega kolektiva letos slab, lanskoletna poprečja * osebnih dohodkov pa mu zagotavljajo celo večji dohodek v »bolniški«, kot pa ob letošnjem rednem delu...
Kritično so ocenili tudi delo sindikata v celjski trgovini. Kot je znano, je tudi letos, kot že vrsto let, propadlo združevanje celjske trgovine, ki naj bi združena omogočala dinamične jši razvoj in izločala monopoliziranje posameznih trgovskih organizacij. Ob tem so naglasili, da delavci znotraj teh organizacij tudi sami prispevajo k nestabilnosti trga, saj s svojo premajhno aktivnostjo, kot je bil to primer s premogom, ustvarjajo nezadovoljstva potrošnikov.
Janez Sever
Vojvodina: Kako z delavskimi športnimi igrami v prihodnje?
Nasprotujejo raznim »ijadam«
V Vojvodini ima delavska športna dejavnost oziroma rekreacija delovnih ljudi tradicijo,' ki je stara že več kot dve desetletji. Po nekaterih podatkih v raznih tekmovanjih in v rekreaciji sodeluje v tej pokrajini približno sto trideset tisoč delavcev oziroma skoraj 20 odstotkov zaposlenih. Nosilci te dejavnosti so sindikat oziroma komisije za športno rekreacijo v raznih tele- \ sih organov sindikata — od pokrajine do osnovnih organizacij, organizatorji pa so ustrezna telesa v zvezi za telesno kulturo.
Delavske športne igre potekajo na raznih ravneh — od delovne organizacije do regije.
Vsako četrto leto potekajo olim-piade, to so pregledi delavskih športnih dosežkov. Prva olim-piada je bila leta 1975 v Novem Sadu, druga je bila leta 1979 v Pančevu, tretja pa bo leta 1983 v Sremski Mitroviči. Na njej sodelujejo prvaki osmih regij.
Ko gre za rekreacijo v Bečeju, moramo predvsem omeniti FADIP, saj se v tej tovarni, v kateri je zaposlenih 1600 delavcev, tretjina oziroma 500 delavcev redno ukvarja s športom. Če nekoliko pretiravamo, potem lahko rečemo, da so v občini delavske igre pravzaprav domače prvenstvo tovarne FADIP. Delovni ljudje te, v vsej državi znane de-
lovne organizacije kovinske industrije, sodelujejo na občinskih tekmovanjih v enajstih panogah z dvajsetimi ekipami. Vsako leto in to že polni dve desetletji.
Stevan jakšič je kvalificirani strugar, šef oddelka za vzdrževanje. Zdaj je predsednik športne komisije in vodja rokometnega moštva. Z njegovim imenom je povezan tudi velik uspeh tovarne FADIP v zadnjih letih.
V petih disciplinah so bili v finalu na drugi delavski olimpiadi. Fantje v nogometu, kegljanju in streljanju, ženske pa v rokometu in pikadu. Morda bi s še enim primerom potrdili, da je FADIP
trdnjava delavskega športa v Po-tisju. Lani so v regijskem finalu šestih občin — Ada, Senta, Čoka, Bečej, Kanjiža in Srbo-bran — Fadipovi športniki sodelovali v osmih disciplinah. Poleg prej omenjenih petih ekip so sodelovali še namiznoteniški igralci, šahisti in rokometaši. Vsi so tekmovali za nadaljnjo uvrstitev.
— Žal to ni uspelo vsem — pravi Jakšič. Največja težava je v tem, da v Bečeju ni dovolj športnih objektov. Zato ni naključje, da smo velik del regresa namenili za graditev športnega centra in to za pet let naprej. Vemo, da bomo imeli od tega samo koristi. Ko bo center zgrajen, se v naši delovni
organizaciji s športom ne bo uk^ varjalo samo petsto ljudi, ampak precej več.
Toliko o športu delavcev v tovarni FADIP. Pogovarjali smo se o nadaljnjem delu. V delavskem športu so dosegli vrhunske rezultate, vendar ali se zavedajo, da zabavni šport, športne igre, koristijo tudi proizvodnji. Treba ga je tako usmerjati, da šport ne bo
Piše:
Jožef D j. Nadj
samo zabava, ampak tudi element za izboljšanje proizvodnje...
XXX
Tako je v večini občin in delovnih organizacij. Stališče pokrajinskega sveta Zveze sindikatov Vojvodine je, da dejavnost v čimvečjem obsegu poteka v delovnih organizacijah in na ravni občine, regijska tekmovanja pa bodo pripravili teta 1982- da bi na njih dobili udeležence za prihodnjo delavsko olimpiado, ki bo leta 1983, Poleg tega priporočajo, da se ne organizirajo razna srečanja (‘ijade) v okviru gospodarskih panog, kertc ne ustreza temeljnemu namenu rekreacije.
Vlado Janžič, izvršni sekretar predsedstva CK ZKJ za Delavsko enotnost
V mednarodni dejavnosti ima ZKJ samostojna in neodvisna stališča
Mednarodne razmere danes prav gotovo zaskrbljujejo vse napredno človeštvo. Dejstvo je, da smo prav v sedanjem obdobju priče vrsti zaostritev, vojaškim spopadom in intervencijam, ki v nobenem primeru ne gredo v prid miru in popuščanja napetosti. Nasprotno, nastajajo nova žarišča, ki terjajo nenehno aktivnost in angažiranost sil, ki želijo mir in razorožitev, ki želijo varnost in ki se bojujejo tudi za drugačno mednarodno ekonomsko ureditev. Pri tem imajo eno odločujočih vlog prav neuvrščene dežele in med njimi tudi Jugoslavija.
O tem in posebej o mednarodni aktivnosti Jugoslavije ter ZKJ se je z Vladom Janžičem, izvršnim sekretarjem predsedstva CK ZKJ, pogovarjal glavni urednik DE Dušan Gačnik.
— Mednarodni položaj je danes gotovo zapleten. Kako bi vi ocenili trenutne mednarodne razmere?
— Bržkone danes vsakdo, ki vsaj bežno spremlja mednarodne dogodke, lahko ugotovi, daje mednarodni položaj zelo poslabšan, da so mednarodni odnosi močno zaostreni in zapleteni.
Značilno za sedanje razmere je, da so velike sile v neizprosni tekmi za zagotovitev svojih vplivnih območij in prevlado v posameznih delih sveta. Prav zaradi tega srečujemo pojave in grožnje z orožjem, pa tudi druge oblike vmešavanja in intervencij v posameznih državah na različnih koncih zemljine oble.
Vse močnejši blokovski pristopi v mednarodnih odnosih hkrati pospešujejo oboroževalno tekmo, tako da je kopičenje vseh vrst orožja zavzelo zastrašujoč obseg. Posledice vsega tega pa se morda najbolj kažejo v počasnem reševanju ali pa celo v popolnem zastoju, pri odpravljanju posameznih težkih žarišč v svetu (ponekod se odpirajo tudi nova), kot so na primer Bližnji vzhod, jug Afrike, ali jugovzhodna ali centralna Azija. Če k temu dodamo še zelo zaskrbljujoče mednarodne gospodarske odnose, potem je na dlani, da slika današnjega sveta resnično ni rožnata. To dejstvo seveda samo potrjuje, da proces popuščanja mednarodne napetosti že dalj časa ne daje otipljivejših rezultatov, na kar je že pred časom opozarjal naš predsednik, tovariš Tito, ko je dejal, da detant ne sme biti omejen samo na velike sile, temveč da mora postati univerzalen proces, ki se mora odraziti mnogo širše, kot zgolj v odnose med ZDA in SZ.
— Sedanji mednarodni položaj neposredno prizadeva tudi neuvrščene dežele!
— Povsem razumljivo je, da kriza in napetost v mednarodnih odnosih nista brez posledic za mnoge neuvrščene dežele. Sedanje stanje ogroža predvsem neodvisnost številnih neuvrščenih dežel, saj so nekatere pod neposrednim pritiskom, tako glede vmešavanja v njihove notranje zadeve, nekatere pa tudi čutiioudarce vojnih
intervencij. Namen takšnih pritiskov je jasen, namreč predvsem ta, da bi se neuvrščene dežele pridružile politiki tega ali onega bloka in s tem zadreti ost vse večjemu vplivu gibanja neuvrščenih dežel nasploh.
— Kako neuvrščeni odgovarjajo na te pritiske?
nja neuvrščenih v tej smeri. Te se izražajo v tem, da imajo nekatere neuvrščene dežele različne poglede na posamezne mednarodne dogodke oziroma krizna žarišča, ali z drugimi besedami, nimajo povsem enotnih stališč do posameznih vprašanj.
Do teh razlik prihaja predvsem zaradi neenakega položaja posameznih neuvrščenih dežel, njihove različne razvitosti, različnih družbenopolitičnih sistemov v posameznih neuvrščenih deželah, pa tudi zaradi neenakih trenutnih interesov. Seveda se moramo s temi razlikami sprijazniti in jih upoštevati, ker so objektivno dane in so dolgoročne narave.
— Mojemnenje je, da so prisotne določene ovire za učinkovito aktiviranje gjba-
— Ali to pomeni, da je v krizi tudi gibanje neuvrščenih?
— Ne, saj prevladuje tisto, kar jih združuje in več je skupnih točk, zaradi katerih so se vključile v gibanje neuvrščenih. Ti skupni cilji so: nevmešavanje v notranje zadeve drugih, pravica narodov do samostojnega razvoja in neodvisnega položaja, reševanje odprtih problemov po mirni poti in brez uporabe sile, borba za razorožitev, zavzemanje za posebna območja miru in spremembo obstoječih ter v bistvu nepravičnih in izkoriščevalskih mednarodnih gospodarskih odnosov itd.
Prav zaradi takih načel neuvrščene politike je gibanje neuvrščenih doseglo veliko afirmacijo in postalo eno glavnih oporišč miru in borbe za popuščanje mednarodne napetosti. Prav v sedanjem težkem mednarodnem položaju kažejo načela in cilji politike neuvrščenosti svojo življenjskost
in moč, kažejo poti in načine,kako iz sedanjih težav, in so obenem realna alternativa nevarnim zaostritvam.
Gibanje neuvrščenih utrjuje tudi borbo vseh narodov za neodvisnost in njihovo pravico, da sami rešujejo svoje notranje probleme. Politika neuvrščenosti jim omogoča, da se ne opredeljujejo za ta ali oni blok, marveč za mir, varnost, stabilnost sveta ter za svoj lastni napredek.
— To je res. Gibanje neuvrščenih jim je v napoto, ker jim križa račune o blokovski delitvi sveta. Treba je vedeti, da so ga že ob nastanku prav velike sile precej podcenjevale, pozneje pa se je interes za to gibanje spremenil. To se ni zgodilo zaradi pomoči njegovemu razvoju, pač pa zato, ker je zanje postalo nevarno, ker se je vedno bolj širilo, ker je iztrgalo mnoge dežele iz njihove prevlade in vplivov, ker se ni spopri-jaznilo z blokovskimi računi in politiko takoimenovanih interesnih sfer, ker je razgaljalo blokovsko politiko in kazalo svetu drugačno, boljšo, lepša pravičnejšo pot v razvoju mednarodnih odnosov. In končno, ker je postalo izredno pomemben dejavnik mednarodnih odnosov, s katerim mora računati vsakdo.
— Nekatere velike sile so si uspele v posamez- I nih neuvrščenih deželah zagotoviti svoje žago- | vornike. Ali to ne ogroža enotnosti gibanja? fj
— Bili so poskusi, zlasti pred konfe- 1 renco v Havani, in tudi na sami konferenci,	j
da bi razbili gibanje, tako da bi ugotavljali, g kdo je bolj revolucionaren, kdo manj in 1 kdo je reakcionaren. Tako, v bistvu ideološko delitev neuvrščenih so hoteli izkoristiti, da bi gibanje kot celoto ah pa vsaj posamezne dele, priključili k zagovarjanju enostranske blokovske politike. Od tod tudi ideja, da je naravni zaveznik gibanja neuvrščenih Sovjetska zveza in dežele socialističnega tabora, sovražnik pa imperializem in dežele kapitalističnega sistema.
Seveda se je~Velika večina neuvrščenih dežel uprla takemu pristopu in poudarila, da mora gibanje ostati tako antiimperiali-stični kot tudi zunajblokovski dejavnik. Edino tako lahko prispeva k miru, reševanju problemov, edino tako lahko ponudi alternativo mednarodni napetosti. To pa hkrati omogoča in razširja okvire za razvoj socializma v svetu, ki se v današnjih svetovnih razmerah lahko razvija in bogati le, če vlada mir, kajti vojna bi uničila svet in s tem tudi velike in napredne pridobitve človeštva.
—	Kje se to kaže konkretno?
— Konkretno se je to pokazalo na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov, še posebno, ko so razpravljali o Kampučiji, Iranu, Afganistanu, Zimbabveju in o boju proti izraelski agresivnosti na Bližnjem vzhodu in še bi lahko našteli.
—	Pa vendar so neuvrščeni nenehno predmet zanimanja obeh blokov in velikih sil?
— V Evropi so samo tri neuvrščene dežele. Ali to pomeni, da v Evropi neuvrščenost nima dovolj moči za hitrejše napredovanje?
— Evropa, ki je najtežje občutila drugo svetovno vojno in potem še posledice hladne vojne, je v glavnem razdeljena na dva bloka. V njej je nakopičeno ogromno orožja in vojaških sil. Toda v Evropi so tudi nevtralne države, ki se z zanimanjem udeležujejo konferenc neuvrščenih držav, t>
Črna gora: Kako z delavskimi športnimi igrami v prihodnje?
Skromni rezultati
Ob koncu lanskega leta in v začetku letošnjega si je sindikat prizadeval za vsebinsko in oblikovno preobrazbo delavskih športnih iger in drugih proizvodnih tekmovanj.
Ta akcija je postala nujna iz več razlogov: dosedanja tekmovanja niso več ustrezala osnovnim zahtevam iz resolucije osmega kongresa Zveze sindikatov Jugoslavije, ki poudarja, da je samo množična športna rekreacija pomemben dejavnik družbene reprodukcije in ima le-taka vzgojni, zdravstveni, družbenopolitični in obrambni pomen za delavce v združenem delu.
V praksi, v mnogih organizaci-
jah združenega dela, pa teh napotil niso tako razumeli.
O položaju v Črni gori pa je Vladeta Cvijovič, član predsedstva Sveta Zveze sindikatov Črne gore, povedal naslednje:
»Težko je ugotoviti točno število vseh srečanj, proizvodnih tekmovanj in iger, čeprav po podatkih, ki jih ima Svet, lahko rečem, da jih redno poteka okoli dvajset. Vsa ta tekmovanja pa po vsebini lahko razdelimo v dve skupini. V prvo uvrščamo proizvodna tekmovanja (to so igre kovinarjev, gostincev, gozdar jev), v drugo pa spadajo tekmovanja delavcev-posameznih gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, ki imajo predvsem
tekmovalni značaj. Tekmujejo najpogosteje v klasičnih disciplinah (najpogosteje v tako imenovanih malih športih: rokometu, košarki, odbojki in nekaterih atletskih disciplinah, v tenisu, šahu in streljanju).
Vsa ta srečanja pa spremljajo tudi pogovori, na katerih si delavci izmenjujejo izkušnje s področja samoupravne organiziranosti, organizacije dela, položaja organizacije združenega dela določene panoge v sistemu delitve dela. o poklicnih problemih delavcev in podobno.
Na seji predsedstva Sveta Zveze sindikatov Črne gore so opozorili na dve osnovni slabosti takih športnih srečanj. Najprej,
da delavske športne igre niso stalna in množična oblika športno rekreativne dejavnosti delavcev v organizacijah združenega dela in v krajih njihovega bivanja. Drugo pa je preveč izrazit tekmovalni zn ca j, ki posnema vrh" portna tekmovanja, l'	/ni cilj zmaga in
čim ve	10	osvojenih točk
in prvi	Ki prinašajo medalje in c	. Taka tekmovanja
imajo	ne	organizacij A.
odbor	jo	drage n . - -
cije i- . v več serij.:’/. -. • vilna	i razkošna p.
gar	adiva. Na k/.rk r -
ved. dj poudarč ' — ' lesti	kot pa re- v -,e rezultati	rd sbč; 'n vda pod
poj	reJ-r-.;.-.: cii »igre«
včasih razumemo drage zabave, gostije, potovanja, skratka, »razkošje«.
Takim pojavom je sindikat vedno nasprotoval, še posebno pa letos, v letu ekonomske stabilizacije, ko dajemo ustalitvenim prizadevanjem poseben pomen. S tem pa ni rečeno, da je sindikat proti delavskim športnim igram, nsprotno, zavzema se za njihov r,, Jjljnji in hitrejši razvoj, da bi elc vse večje število delavcev v pester izbor športno rekrea-:ie dejavnosti, in to na delov-r.ir: mestih in v krajih bivanja delavcev.
Zato je zaključek sindikatov naslednji: športne igre po panogah naj se v bodoče ne organizi-
rajo po regijah, republikah ali na zvezni ravni, temveč v osnovnih in sestavljenih organizacijah združenega dela in delovnih skupnostih in to v obliki občinskih tekmovanj. Delavske športne igre v občini naj bodo po obliki in po vsebini prikaz preteklega (v glavnem enoletnega) prizadevanja za čim množičnejšo in čimbolj pestro rekreativno aktivnost delavcev v osnovnih organizacijah in delovnih skupnostih. Predvsem pa naj bi jih očistili prevelike manifestativnosti, prevelikega tekmovalnega duha in posnemanja vrhunskih športnih tekmovanj ter negospodarnega ravnanja s sredstvi.«
5. Jovanovič
!> ki v okviru svojih možnosti podpirajo politiko neuvrščenosti. Zraven tega je v Evropi mnogo političnih strank in sil, denimo nekatere komunistične in socialistične partije, ki se v bistvu opredeljujejo za politiko in gibanje neuvrščenih. In teh sil je vedno več, nekatere celo zahtevajo od svojih vlad, da bi le-te morale po poti politike neuvrščenih. Skratka, tudi v Evropi si neuvrščenost pridobiva vse večji ugled, še zlasti zdaj, v teh težkih mednarodnih okoliščinah, ko mnogi vidijo edini izhod v še večji dejavnosti gibanja neuvrščenih.
— Kako pa se ZKJ vključuje v mednarodno komunistično in delavsko gibanje?
— ZKJ ima zelo razvito mednarodno sodelovanje in stike. Sodelujemo z več kot 120 komunističnimi, socialističnimi, social-demokratskimi in drugimi naprednimi in demokratičnimi gibanji.
To sodelovanje temelji na osnovah kot so: — enakopravnost in samostojnost vsake partije; — nevmešavanje v druge partije in gibanja; — pravica, da vsaka partija samostojno določa programe in pota razvoja socializma, tako kot ustreza njihovim socialnim, političnim in drugim pogojem; — odgovornost vsake partije svojemu delavskemu razredu in svojemu narodu; — pravica, da vsaka partija samostojno določa svojo notranjo in zunanjo politiko in stališča ter da — prostovoljno stopa v mednarodno sodelovanje in v skupne mednarodne aktivnosti.
ZKJ pa se je na čelu s tovarišem Titom v mednarodnem delavskem in komunističnem gibanju nenehno bojevala za ta načela in jih tudi v celoti spoštuje v praksi. Večina teh načel je bila osvojenih na Berlinski konferenci 1976. leta, kar pomeni, da so jih priznale vse evropske komunistične partije.
— Kljub temu so opazne razlike med evropskimi komunističnimi partijami, še zlasti v odnosu do mednarodnih vprašanj.
— Da. Tudi to je naravno. KP delujejo v različnih pogojih in različnih političnih razmerah. To je objektivno, zato so tudi razlike objektivne. To pa naj ne bi zmanjševalo medsebojne solidarnosti, stalnih razgovorov, izmenjave mnenj in ocen ter tudi skupnih aktivnosti pri tistih vprašanjih, ki so skupna in za katere se dogovorijo na osnovi soglasja vseh.
Da so prisotne razlike, zlasti v gledanjih na mednarodni položaj, oziroma bolje re-
čeno, na vzroke in izhode iz teh razmer, vpliva tudi dejstvo, da nekatere KP delujejo oziroma so na oblasti v deželah, ki so pripadnice enemu vojaškemu bloku, druge v kapitalističnih deželah, ki pripadajo drugemu vojaškemu bloku. To vsekakor vpliva na njihove opredelitve, še zlasti okrog aktualnih mednarodnih dogodkov. Toda te razlike so, kot rečeno, objektivne, in jih je treba upoštevati. Je pa seveda tudi mnogo vprašanj, do katerih so stališča KP, kot pravimo, istovetna, podobna itd., torej imajo tudi mnogo skupnega. Predvsem je to borba za preobrazbo družbe in razvoj socialističnih odnosov. Razlike seveda ne bi smele biti prepreka za prostovoljno in prijateljsko sodelovanje ter solidarnost med komunističnimi in delavskimi partijami.
— Pa vendar smo priče medsebojnih napadov in obtoževanj.
— Je pač tako, da slabosti iz preteklosti niso še povsem preživete. Še vedno obstajajo težnje in njihovi nosilci, ki mislijo , da je razvoj socializma mogoč samo po enem modelu, še vedno obstajajo dogmatske in druge sile, ki menijo, da se morata strategija in taktika KP oblikovati v enem centru, in ki trdijo, da različnost poti vodi k slabitvi, ne pa k bogatitvi razvoja socializma. To so realnosti in z njimi moramo računati, predvsem pa se aktivno boriti proti takim pojavom v komunističnem in delavskem gibanju.
V tej borbi je ZKJ dosledno postavljala zahtevo, da ima vsaka partija pravico do izbire samostojne in izvirne poti pri preobrazbi družbe in razvoju borbe za socialistične odnose. Spoštujemo načela, po katerih KP odgovarjajo za svojo dejavnost predvsem svojemu delavskemu razredu in svojemu narodu ter da svojo mednarodno solidarnost izpolnjujejo tako, da gradijo čimbolj stabilno socialistično družbo v svoji deželi ter da se ne vmešavajo v notranje zadeve drugih partij. Pri tem, kot sem že dejal, ne izključujemo koristnosti izmenjav izkušenj in mnenj . Toda, vsak naj se prostovoljno odloči za tisto, kar n jemu in s tem skupnemu boju delavskega razreda najbolj ustreza. Zato menim, da vsakršni pritiski pa tudi razni ideološki napadi in
kampanje škodijo naporom delavskega razreda za lepši in srečnejši jutri.
— Ali so razlike, o katerih smo prej govorili, tudi vzrok, da se nedavno sklicane konference komunističnih partij Evrope mnoge ne bodo udeležile? Kot že vemo, se tudi ZKJ tega sestanka ne bo udeležila.
— Te razlike v gledanjih na vzroke in izhode iz izostrenega medfiarodnega položaja so verjetno same eden od razlogov, da se nekatere KP Evrope ne mislijo udeležiti sestanka, ki je sklican za 28. in 29. apribv Parizu. Ni pa edini.
Kar zadeva ZKJ. bi na prvem mestu omenil našo oceno, da v sedanji mednarodni situaciji ni mogoče od ta ko enostransko zasnovane konference pričakovati dovolj konkretnih rezultatov v smeri [»puščanja napetosti in razorožitve. Konferenca je namreč usmerjena tako, da na njej ni mogoče širše obravnavati in razčlenjevati vzrokov za nastale razmere. Gre za to, da vsaka poglobljena obravnava v sedanjem trenutku ne bi mogla mimo zadev, kot so: — vmešavanja — blokovsko rivalstvo — politika interesnih sfer — tekma v oboroževanju — ekonomske sankcije proti ne-
katerim deželam itd. Razprava o teh vprašanjih na konferenci pa bi pomenila v svojem bistvu poglabljanje razlik znotraj KP Evrope. Toda, iti mimo tega bi, po naši presoji, pomenilo zadovoljiti se le s propagandnimi učinki »primerno« napisanega in od vseh udeležencev sprejetega apela brez
teženj in realnih predpostavk za vključitev širokih množic delavstva Evrope v borbo
za mir, za popuščanje mednarodne napetosti in razorožitev.
Danes je bolj kot kdajkoli prej jasno, da je problem miru in razorožitve skrb vseh naprednih sil, ne glede na njihovo ideološko opredelitev. Torej tudi ni prav, da bi komunisti sami, mimo teh sil, razpravljali in sprejemali sklepe o borbi za razorožitev, mir, varnost in popuščanje mednarodne napetosti. Še več, če ne bi reševali teh vprašanj skupaj z drugimi naprednimi in demokratičnimi silami, bi se izpostavili nevarnosti izolacije in kritiki, da ne delujemo v korist resničnega popuščanja napetosti, sodelovanja in ustvarjanja pogojev za konkretne korake pri zaustavljanju oboroževalne tekme.
Iz tega je tudi moč razbrati, da bi udeležba ZKJ na tako ozko in enostransko postavljenem konceptu konference škodovala interesom in neodvisnemu položaju ZKJ, saj bi nas oddaljila od ostalih naprednih in demokratičnih si^s katerimi sodelujemo v borbi za popuščanje napetosti in razorožitev. ZKJ ima o teh vprašanjih svoja samostojna in neodvisna stališča, ki izhajajo iz temeljev naše neuvrščene politike, in se torej razlikujejo od pristopov nekaterih partij v državah, ki pripadajo voino-blokovski delitvi.
Vendar je treba dodati, da je ZKJ bila pripravljena na pogovore o koristnosti konference in o morebitni razširitvi njenega vsebinskega koncepta in tudi na razširitev glede udeležencev sestanka. Toda organizatorji so razpravo o teh vprašanjih presekali in sklicali konferenco, kljub pripombam nekaterih partij. V takih pogojih sklica konference je bila seveda naša odločitev o neudeležbi še bolj upravičena.
— V teh zapletenih mednarodnih razmerah so zato še posebej pomembne široke in temeljite priprave na Madridski sestanek o varnosti in sodelovanju v Evropi.
— Splošno poslabšanje mednarodnega položaja je pripeljalo tudi do določenih napetosti in zaostritev v Evropi. Priča smo novi oboroževalni tekmi oziroma kopičenju orožja in vojaških sil na našem kontinentu. Tak razvoj nas zaskrbljuje, saj ogroža pozitivne dosežke, do katerih je prišlo v Evropi v času helsinške konference in po njej. Zato je tudi za Evropo detant, to je popuščanje napetosti, edini izhod. Prišel je tak časa, da je treba zelo aktivno delovati, da bi se odnosi v Evropi spet obrnili na bolje. Sestanek v Madridu bi moral prav k temu prispevati svoj delež. Zato so zelo važne vsestranske priprave Madridskega sestanka, kajti njegov neuspeh bo pomenil nov in težak udarec odnosom, varnosti in sodelovanju v Evropi.
Jugoslavija si zato prizadeva razvijati takšno mednarodno aktivnost, ki bo prispevala k ustvarjanju pogojev za uspeh Madridskega sestanka. To se kaže predvsem v razvoju bilateralnih odnosov, pa tudi v aktivnosti med nevtralnimi in neuvrščenimi državami. V tej smeri pa delu jejo tudi naše družbenopolitične organizacije, ZK. SZDL, ZSMS, ZZB NOV in zveza sindikatov. Le-te lahko v povezavi z drugimi naprednimi in demokratičnimi silami v Evropi prav tako v mnogočem pripomorejo k ustvarjanju ugodnega vzdušja, ki odpira poti popuščanja, miru, razorožitve, varnosti in sodelovanja.
Kosovo: Kako z delavskimi športnimi igrami v prihodnje?
Most zbliževanja in prijateljstva
Delavske športne igre imajo na Kosovu dolgo tradicijo. Vsako leto sodeluje na teh igrah vsak deseti delavec. Zaradi pomembnosti iger je predsedstvo Sveta sindikatov Kosova ustanovilo odbor za telesno kulturo in rekreacijo delavcev.
Da bi se podrobneje seznanili z delavskimi športnimi igrami na Kosovu, smo se napotili k najstarejšemu članu kolektiva Salihu Salihi, sicer članu predsedstva Zveze sindikatov Kosovo. Med drugim nam je dejal, da imajo delavske športne igre globoke korenine na Kosovu, prve pa so bile v Trepči, največ jem delovnem kolektivu. Sicer pa vam lahko povem, da so zbujale veliko zaniman je pri delavcih in so
bile most zbliževanja in negovanja tradicij naše ' revolucije, predvsem pa razvijanja bratstva in enotnosti, kot tudi skupnosti naših narodov in narodnosti. Igre so potekale na ravni republike in pokrajine. Zato so imele tudi večji pomen, saj so zbliževale delavce iz posameznih krajev in območij republike pa tudi vse države.
Sedanji predsednik odbora za telesno kulturo in rekreacijo delavcev Murat Sadiku pravi, da je predsedstvo z namenom, da bi uspešno uresničevali cilje in naloge v razvoju telesne kulture in rekreacije delavcev, ustanovilo ta odbor. Njegova poglavitna naloga je, da spremlja in analizira razvoj telesne kulture in rekrea-
cije v združenem delu. z eno besedo, da spodbuja množičnost, da koordinira delo in dejavnost na področju športa s spodbujanjem raznih oblik, še zlasti pa mora spremljati tekmovanja, ki potekajo na ravni pokrajine. Da bi igre potekale čim bolj organizirano in to skozi vse leto. smo pripravili pravilnik pa tudi pro-pozicije tekmovanj o srečanjih »OZD Kosova«. Posebej moram poudariti, da se je zlasti povečala zavest pri vseh delovnih ljudeh o pomenu delavskih športnih iger. kar se posebej izraža prek udeležbe delovnih ljudi v ustvarjanju materialne baze, vlaganja sredstev prek samoprispevkov in prostovoljnega dela pri graditvi objektov za športno rekreacijo. V mnogih organizacijah združe-
nega dela so ustanovili športna društva, klube in aktive, v katerih sodelu je več desettioč delavcev.
V zadn jih letih so na Kosovu v sedmih večjih mestih zgradili velike dvorane za šport in rekreacijo mladine in delavcev. Tudi to je eden izmed razlogov, da delavci kažejo vse večje zanimanje za ukvarjanje s športom. V mnogih organizacijah združenega dela so navezali tesno sodelovanje med sindikatom in organizacijo za telesno kulturo.
Za večjo množičnost pa bi morali po besedah Murata Sadika še bolj razvijati sodelovanje s SIS za telesno kulturo in za oddih in rekreacijo delavcev. Na tem po-
dročju smo sicer dosegli kakovost in množičnost, vendar s tem ne smemo biti zadovoljni. Odločno se moramo zavzemati, da bo telesna kultura še bolj v združenem delu, krajevnih skupnostih, torej tam, kjer delovni ljudje in občani živijo in delajo. Obenem moramo nenehno vplivati na samoupravne interesne skupnosti, da bodo izločale več sredstev za to vrsto športne dejavnosti in ne samo za kakovosten šport.
Piše:
Tomislav Kadič
Na koncu je Murat Sadiku pozval organizacije za telesno kulturo, da še bolj organizirajo raznovrstno dejavnost. Poudaril je, da morajo biti nosilke razvoja telesne kulture, ki jo je treba še bolj razširiti v delovnih organizacijah. — Sindikat se bo po svoje še bolj zavzemal za to, da bi igre resnično zbujale interes pri delovnih ljudeh in da bi spodbujale ustvarjalnost. Igram bomo pomagali tudi v materialnem pogledu. kot smo to vsako leto doslej. Zavzeli se bomo za to, da bi v delovnih organizacijah ustanovili koordinacijska telesa, ki bi vplivala na večjo organiziranost in množičnost. Sicer pa so igre že doslej povsem upravičile svoj obstoj — je na koncu poudaril Murat Sadiku.
Ljudje med ljudmi
stran 8
Ljudje med ljudmi
stran 9
26. aprila 1980
DE
26. aprila 1980
Z rdečim nageljnom v gumbnici po stabilizacijskih in prazničnih poteh
Vsak hrib je spomenik
Oče Jožeta Žitnika je pustil kmetijo in pred vojno poiskal delo v zagorskem premogovniku. Jože, že rojen Zagorjan, je končal triletno rudarsko šolo in po očetovih stopinjah krenil v jamo. Leta 1954 je začel kopati v Kisovcu in se kot gospodar čela preselil v jamo Kotredež v Zagorju. V njej še zdaj nadzira delo svoje skupine kopačev in njihovih pomočnikov. Omenimo še njegovo zavzeto delo v družbenopolitičnih organizacijah in samoupravnih organih. Dve leti je bil predsednik centralnega delavskega sveta REK Zasavje in kaže, da bo tudi naslednji dve leti. Le toliko o rudarju, ki smo mu prisluhnili, ko je razmišljal o delavskem prazniku, 1. maju.
»Lahko rečem, da sta mi najpomembnejša dva dneva v letu — 3. julij, praznik slovenskih rudarjev, ko se vsako leto spomnimo trpljenja svojih tovarišev med veliko gladovno stavko leta 1924, drug tak dan pa je 1. maj. To je res delavski praznik, po vsem svetu se delavski razred na ta dan še posebej zaveda, kako trd boj je za njim in kaj vsesi bo moral še izboriti. Pri nas, v revirjih, imamo posebne spomine — tako kot povsod po svetu se spominjamo naših in naših prednikov bitk za lepše delavčevo življenje, veselimo se, da si lahko ponosno pripnemo rdeč nagelj in gremo v hribe brez strahu, da nas bo kdo tepel in nam trgal cvet s suknjiča, kar se je pred vojno dogajalo vsem, ki so praznovali 1. maj. Knapi smo menda še najbolj zvesti tradicijam, včasih morda kar preveč trmasto vztrajamo pri svojem, za dan dela pa to spoštovanje tradicij gotovo pride do svoje prave veljave«.
Jože Žitnik vsako leto med prvomajskimi prazniki prehodi poti, po katerih so se svoje dni rudarji borili za pravico do rdečega cveta. S tovariši se kot včasih napoti v hribe.
»Vsako leto, tudi če nam
Z našimi današnjimi sogovorniki so se pogovarjali novinarji Ciril Brajer, Marjan Horvat, Damjan Križnik, Boris Rugelj, Sonja Gašperšič, Ivo Kuljaj, Igo Tratnik in Andrej Ulaga
Jože Žitnik
vreme ni bilo milo, smo obiskali okoliške planine, tradicionalne kraje rudarskega prvomajskega praznovanja. Enkrat pride na vrsto Čemšeniška planina, pa Kum, Mrzlica, Pleše in Zelene trave, kraji bojev 1. revirske čete, Kal... Ne zmanjka vrhov, od katerih vsak pomeni spomenik boja rudarjev.
Nisem sam, vsi ti vrhovi na ta dan ožive, spet jih zagrne množica in pordeče nageljni. Lepo je potovati po svetu, spoznavati tuje dežele, a ne vem, kaj naši ljudje na tak praznik iščejo v tujini. Toliko lepih krajev je doma. ki jim je poleg narave še zgodovina delavskega boja dahnila poseben čar in tako malo časa je danes, da bi vse te kraje obiskali in počastili, da bi za 1. maj res ne smeli potovati v tujino. Zdaj z vseh vetrov poslušamo o stabilizaciji, o varčevanju, o škodljivosti trošenja denarja v tujini... Vse to drži, a tudi če bi nam biloz rožicami postlano in bi nam tekla med in mleko, za praznik dela je domovina že vredna, da ji posvetimo ta dan.
»Saj bo šlo!«
Osem krav in štiri bikce ima v svo jem hlevu Peter Prešeren iz Homca pri Domžalah, pa še nekaj prašičev je v staji. Izza zidov pa tri hektare orne zemlje in dva hektara kislih travnikov. Ga je, trdnega kmeta, kakršen je, seda j spomladi sploh umestno spraševati, kako praznuje 1. maj, praznik dela?
»Zakaj pa ne?« nasmejan odvrne. »Takoj po vojni smo na ta
dan resda navadno grabili steljo in jo drugo dopoldne vozili domov, a nam je tudi ta dan prirasel k srcu«. Segavo doda, da mu pride prav pač vsak praznik, najsi bo cerkven ali državni. »Na njivo ne bom šel, pa tudi kam drugam ne. Saj veste, mi bi že praznovali, a kaj. ko krave te naše želje ne razumejo«. Od 1963. leta, ko je moral ljubljanskemu Agrokombinatu prodati štiri hektare najboljše zemlje po pičlih 25 par za površinski meter, si lažje privošči kakšen dan brezdelja. »Več pa ne, četudi bi si pravzaprav lahko«, razmišlja. »Ko so bili otroci še majhni, smo šli za nekaj dni na morje. A kaj, ko je mene že naslednji dan zaskrbelo. če je doma vse v redu...«
Pogovor nanese na ustalitvena prizadevanja našega gospodarstva. »Ja, veliko vem o tem; redno prebiram časopis, gledam TV in poslušam radio«. Sname klobuk in si z razoranimi prsti ra-zmišljujoče pogladi lase. Nato natoči Šilce domačega žgan ja, da bi pridobil na času, slednjič pa vprašujoče odgovarja:
»Letos sem kupil kar pet ton gnojil. Ne vem. ali je zemlja slabša ali se je tako zelo navadila nanje? Dejstvo je, da jih moram vsako leto potrositi več. če le hočem imeti takšno letino kot leto poprej. Tu torej ni »špara-nja«. Tudi pri nafti ne. Saj veste, da traktor ni za luksus. Le elektriko bi lahko štedil. Pa še to tako, če bi zvečer zgodaj legel in
Peter Prešeren
zjutraj pozno vstal. To torej odpade. Žato lahko prispevam k stabilizaciji le z boljšim obdelovanjem. zato pa potrebujem gnojila, nafto, elektriko...«
»Sicer pa; če bomo zdravi, pa če bo mir. bo že kako šlo. Šc kaj hujšega smo dali skoz’, kot je ta stabilizacija...«
Kako tovariški smo znali biti
Jožica Škorjanc, Tovarna nogavic Polzela:
»Praznovanje največjega delavskega praznika. 1. maja. si morda nekoliko po svoje predstavljam. Sem proti veselicam, proti razsipništvu in raznim drugim oblikam pretiravanj pri praznovanju. Skromno naj bo to spominjanje na delavske boje, na prelito kri, na štrajke... Tako skromno kot je bilo včasih. Tako tovariško kot vedno, dokler ga ni »popadla« bolezen potrošništva pri nas.
Sem pa za kulturne prireditve, za proslave s tovariškimi srečati ji z rdečim nageljnom v gumbnici. V Polzeli bomo praznovali skromno, kot že nekaj let nazaj. Srečali se bomo delavci, študentje, dijaki in kmetje, saj je to praznik delovnih ljudi, mar ne? Morda bo tokrat tudi najboljša priložnost, da se o marsičem pogovorimo in skupaj prisluhnemo govornikom in kulturno umetniškemu programu. Veste, kar nekam moti me pri teh praznovanjih, da pozabljamo na uspehe. ki smo jih dosegli v dosedanjem razvoju na vseh področjih. Ne bi smeli, saj je bilo »prelitega« mnogo znoja za to, kar imamo, in še posebej zato. ker so v glavnem delavci kovači svoje sreče v tovarnah, čeprav njihova beseda še ne seže pogostokrat ven iz tovarn.
To spoznanje o delavski (ne)moči še ni dovolj prodrlo v vse pore družbenega življenja. Letos, ko praznujemo prvi maj. pa bi se morali zavedati, da gre za »stabilizacijski »1. maj, da je to tudi čas za premislek, kako bolje delati in gospodariti, kako se
Jožica Škorjanc
bolje organizirati in družno poprijeti pri delu, da bomo kos gospodarskim in drugim težavam. Ker sem ženska, bi naslovila vsem še posebno vprašanje: ali se ženske dovolj zavedamo, da smo tudi DELAVKE, ne pa samo matere in gospodinje? Kako naš formalno enakopravni položaj v združenem delu spremeniti tudi v dejansko enakopravnega?
Tudi na to ne bi smeli pozabiti ob praznovanju 1. maja. Seveda pa to ni takoimenovano »žensko« vprašanje, temveč družbeno vprašanje. Menim, da tudi takšna razmišljanja sodijo v sedanji čas in letošnje praznovan je 1. maja.
Stabilizacijski
zobje
Za Milorada Joksimoviča, zobozdravnika prevaljške enote TOZD Zdravstveni dom Ravne, stabilizacija prav gotovo ni puhla fraza. Že zaradi tega ne. ker je Joksimovič predan družbenopolitični delavec. Po drugi strani pa ga prav ustalitvena prizadevan ja pogosto silijo v precep.
»Ja,« pripoveduje Milorad, »ti časi me večkrat spravljajo v čudno situacijo. Na eni strani pacienti terjajo od tebe. da jim popraviš v ustih vse kar najboljše, na drugi nas omejujejo normativi zdravstvene skupnosti. No, zame pri tem ni dileme. Stabilizacija pač terja svoje, tudi na področju zobozdravstva. Drugače pa je seveda s tistimi normativi, ki praktično onemogočajo uva-
janje sodobnih dosežkov medicinske znanosti v zobozdravstveno prakso. V tem stabilizacija že izgublja svoj smisel«.
In kako je z drugim varčevanjem?
»Prepričan sem; da gre varčevanje največ lahko na rovaš materialov. V to nas silijo tudi strašanske podražitve v tujini. Toda kljub temu poskušamo na področju zobozdravstva izvajati stabilizacijo tako. da ne bi neno-sredno prizadela pacienta. Če govorimo o stabilizaciji v zobozdravstvu, potlej je to pri nas na Koroškem preozko. Zajeti je potrebno celotno zdravstveno mrežo. Prav v njej so velike stabilizacijske možnosti. Mislim kajpak'na združitev Koroškega zdravstvenega doma s slovenjgraško bolnišnico, o čemer teče beseda že več let. Ne mislim na neko politično združevanje, ampak na integracijo, v kateri bi se našel vsak od nas«.
In kakšne so perspektive te integracije?
»Velike. Z ustrezno organizacijo dela bi postalo koroško zdravstvo veliko bolj učinkovito, kot je bilo dosle j. Hkrati bi lahko marsikaj storili pri boljši organizaciji skupnih služb, ki se zdaj marsikje podvajajo. In nenazadnje. veliko več bi lahko naredili v preventivnem zdravljen ju, kar je cilj vsakega dobro organiziranega zdravstva. Zdravnik bi moral biti namreč najbolj vesel, če bi bila njegova bolnišnica prazna. Ali ne?«
3. maja
knjižnica odprta
S sedemindvajsetletno Angelco Mokorel, višjo knjižničarko in predsednico OO ZSS ljubljanske Delavske knjižnice, sva kar zanimivo klepetali o praznovanju 1. maja, tudi v letošnjem stabilizacijskem letu.
— Predno sem se lani avgusta zaposlila v knjižnici, sem tri leta poučevala na osnovni šoli. Zdi se mi, da ima praznovanje praznika dela na šoli res primerno vzdušje, tam to ni le podaljšan vikend za otroke in učitelje. Učila sem tudi slovenščino, poleg angleščine, imela dramski krožek in pripravili smo precej obsežno proslavo. Na OŠ Dobrova, kjer je bilo moje zadnje učiteljevanje, pa •smo lani skupaj s krajani pripravili proslavo, potem pa je delegacija učencev odšla na Toško čelo k spomeniku iz NOB, učenci pa so se lotili pred praznikom še olepševalne akcije v okolici šole in pogozdovanja.
— Ste v šolskih kolektivih za te praznike kdaj načrtovali izlet v inozemstvo?
— Kje pa, v šoli res ne prideš na tako idejo. Sicer pa, zakaj bi?
— In potem so praznični dne vi, šola zaprta. Kam krenete z možem in malim Grego?
— Dom mojih staršev je na vasi, v Mali Rečni pri Grosupljem. Z avtobusom se odpeljemo tja. Veste, odkar pomnim, so pri nas na vasi na predvečer prvega maja vedno kurili mogočne kresove. Tudi letos pojdemo domov, tam je kar praznično razpoloženje. Domača učiteljica z otroki organizira proslavo za vaščane. Meni pa so se seveda kresovi že od malega najbolj vtisnili v spomin.
— In kako boste praznovali v kolektivu?
— Smo majhen kolektiv, 24 članov skupaj s potujočo knjižnico. Tu sem še malo časa, a iz pripovedovanja vem, da so tu prvi maj vedno praznovali delovno, tudi letos bo 3. maja knjižnica odprta. Opažam, da se tudi za različne praznične dni kar precej ljudi oglasi v knjižnici, predvsem starejši, pa študentje, ki pridejo v čitalnico. Sicer pa kot vem, v tem kolektivu ni navade, da bi za praznike kaj »zapravljali«, odšli na kak drag izlet, saj so sredstva vedno zelo omejena in veseli bi bili, če bi imeli kaj več denarja za
Angelca Mokorel
izboljšanje naših delovnih pogojev, ki so zelo slabi, a v letošn jem stabilizacijskem letu slabo kaže... Smiselno pa bi bilo, če bi imeli kak delovni razgovor, o novih knjigah denimo, saj vsi vsega ne moremo prebrati... za proslavo pa še pravega prostora nimamo.
— Kaj pa če bi 3. maja povabili med vaš kolektiv, pa med obiskovalce knjižnice, kakšnega avtorja, ki bi lahko pripovedoval o praznovanju 1. maja med obema vojnama?
— Zamisel je dobra, izvedljiva, če ne letos pa drugo leto. Velja si jo zapomniti.
— Kako ob tem 1. maju čuti vaš kolektiv stabilizacijo?
— Najbolj pritiksjo na ljudi slabi delovni pogoji, kot sem rekla, letos ni obetov za večje posege. Varčujemo povsod., saj veste, da imamo omejeno rast porabe na 16%. Štiriindvajsetega aprila bo referendum o združitvi naše. Mestne in Pionirske knjižnice v Knjižnico Oton Župančič; morda pa bo to dolgoročneje prispevalo k racionalnejšemu in še kvalitetnejšemu delu knjižničarstva v Ljubljani...
»Vse ima svoje meje«
Viktor Korošec je direktor' Hotela Slon, temeljne organizacije združenega dela delovne organizacije Emona-hoteli, nič več in nič manj kot leto dni in pol. Za naš klepet ob prvomajskih praznikih smo ga »sneli« s seje kolegija TOZD, na kateri so razprav-
ljali o stabilizacijskih ukrepih, in | tako je pač naš klepet zajadral takoj v te vode. Mimogrede je Viktor Korošec pohvalil »svoj« kolektiv in njegova stabilizacijska prizadevanja, saj so letos v prvem trimesečju povečali dohodek za 47 odstotkov glede na lanskega v enakem obdobju, ko tudi ni bil nizek.
Prvomajske praznike bo direktor Slona prežive! tako rekoč kot »dežurni« v upravi svoje TOZD. — »Kako, direktor, pa dežurni?« smo debelo pogledali.
»Med prazniki bomo delali s približno polovičnimi zmogljivostmi, odprta bo večina obratov, zaposlena pa bo približno polovica ljudi. Ob praznikih, ko imamo odprte lokale, je v navadi. da so tudi na upravi dežurni, ki razrešujejo tekoče probleme. Tokrat bom tudi sam prihajal pogledat, kako poteka delo.«
»Prvomajskih praznikov torej za direktorja Slona letos ne bo?«
»Ne celih, ne vseh štirih ali petih dni skupaj. Bom pa seveda vmes že skočil na kak izlet.«
»Prvomajski prazniki v luči ustalitvenih prizadevanj?«
»Čeprav je leto stabilizacije in si naš kolektiv resno prizadeva za čimboljši poslovni uspeh, bomo vendarle tudi delavcem »privoščili« pražnike. Nismo pripravili nič posebnega za prvi maj. lokali bodo odprti kot ponavadi, saj je prav, da tudi tisti delavci, ki bodo delali, ne delajo več kot običajno zavoljo nekakšne možnosti, da bi med prazniki več iztržili.«
»Prvi maj in komercializacija praznovanja delavskega praznika?«
»O tem imam izoblikovano svoje mnenje. Ker sem gostinec, mi dovolite, da ga zadržim za sebe. Sodim pa, da ima vsaka stvar, torej tudi ta, svoje meje. Sem povedal dovolj jasno?«
»Dovolj. Hvala za pogovor.«
Kam gre naš denar?
»Lansko leto smo imeli v Blagovno transportnem centru na voljo za organizacijsko rekreacijo 340 tisočakov, letos pa je proračun za to dejavnost nekoliko skromnejši...« razlaga Tine Havlina, poklicni organizator aktivnega oddiha v Blagovno transportnem centru Ljubljana. »Zadovoljiti se bomo morali z 200 tisočaki. To z drugimi besedami pomeni, da bomo še več izdatkov prenesli na žep posameznika in, čemur se ne moremo izogniti, da bomo športno aktivnost programsko osiromašili. Ne glede na precej manjši proračun smose odločili, da bomoše nadalje plačevali najemnino za telovadnico. bazen, kegljišče in strelišče, za vse to moramo odšteti nekaj več kot 70 tisočakov na leto, od marsičesa pa smose, vsaj za letos, poslovili. Športnih sre-čan j se bomo udeleževali samo še na področju mesta oziroma občine. Zelo smo skrčili izletniško in planinsko dejavnost, tenisa ne bomo več igrali, poslovili smo se tudi od nogometne sekcije. Dogovorili smo se. da bomo krili čim več izdatkov iz lastnih žepov, razumljivo pa je to stvar vsakega posameznika. Lahko svetujemo, priporočamo.., kaj več pa ne.«4
Potrebnih sredstev za rekreacijo je torej v letošnjem letu še manj, kot jih je bilo doslej. Pa jih je bilo že prej precej pretnalo. Ob tem se delavci upravičeno sprašujejo, kam gre njihov denar, ki ga vsak mesec pridno odvajajo za telesnokulturno življenje?
»Kje je napaka? Med drugim nedvomno tudi v tem. da ne spoštujemo portoroških sklepov.
Domenili smo sef da bomo odvajali polovico zbranih sredstev za množičnost, pa sprejetega sklepa ne spoštujemo. To delavci čutijo in zato upravičeno negodujejo. Od zbranih sredstev za telesno kulturo se ne vrne niti dinar, vsako uslugo, vsako najemnino pa moramo plačati po ekonomski ceni...«, opozarja Tine Havlina.
V počastitev prvega maja bodo organizirali delavci Blagovno transportnega centra kljub varčevalnim ukrepom srečanja v štirih športnih panogah. Tekmovanja bodole na ravni delovnih skupin in temeljnih organizacij. Domenili so se. da bodo speljali vse brez kakršnihkoli izdatkov.
Zavora
raziskavam
»Stabilizacija? V začetku leta smo se v RO dogovorili, da bomo pozorno spremljali vse dogajanje z njo. Kaj kmalu je z vso ostrino »izskočila« raziskovalna dejavnost,« je dejala Metka Rečnik, sekretar RO sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti. Uvrščena je bila v izvenmaterialno sfero, kar se že kaže kot ovira, še najbolj pri uresničevanju razvojnih načrtov. Kakor se čudno sliši, se v bistvu duši svobodna menjava dela. Razvojne organizacije, ki imajo že sklenjene pogodbe z delovnimi organizacijami, se zdaj sprašujejo, ali so sploh uresničljive.
Če že mene vprašujete, me mora skrbeti tak odnos, saj je bistvo stabilizacije vendar v tem, da omejimo neracionalno trošenje sredstev in damo novega poleta vsemu inventivnemu. Prav raziskovalna dejavnost pa je tista, od katere si vedno moramo obetati »več« in ne »manj«.
Kako je prišlo do tega, da se je raziskovalna dejavnost v stabilizacijskih razmerah znašla v vlogi Pepelke? Po vsej verjetnosti gre za nerazumevanje načina pridobivanja dohodka. Raziskovalno dejavnost smo pripeljali žal do tega, da ne razmišlja, kako bi uresničila čim več razvojnih predlogov, ampak da jo predvsem skrbi, kaj lahko stori brez zaposlovanja novih strokovnjakov.
Republiški komite za znanost in kulturo na primer ugotavlja, da raziskovalni dejavnosti pri nas dajemo vzdevek »kvalitativni dejavnik razvoja«, zraven pa uveljavljamo sistem, ki tudi nji omejuje možnosti razvoja in delovanja.
Ostanimo pri tej ugotovitvi, ki ne bi smela izzveneti pesimistično, ampak je lahko dobra osnova za nadaljnje razmišljanje. Kaže, da bomo v bližnji prihodnosti v razgovorih na SZDL in sindikatih nerazumevanju lahko odvzeli dobršno mero veljave. Togost pri oblikovanju teh vprašanj bi bila vsekakor zelo nevarna, saj je v bistvu negospodarna in destabi-lizacijska.«
Makedonija: Kako z delavskimi športnimi igrami v prihodnje?
Rekreacija v delovnem procesu
— Pri nadaljnjem razvoju delavskih športnih iger skušamo čim dosledneje uresničiti usmeritve 10. kongresa Zveze sindikatov Makedonije, je v pogovoru povedal Panče Mikulovski, član predsedstva Zveze sindikatov Makedonije.
— Povedati moram, je nadaljeval, da imajo delavske športne igre v naši republiki v dosedanjem razvoju dve obdobji. Prvo sega v čas takoj po osvoboditvi, ko so se začeli v Makedoniji ustanavljati sindikati. Nato so delavske športne igre nekako zamrle, razen v Skopju, kjer so jih občasno prirejali.
Drugo, pomembnejše obdobje se je začelo z letom 1971, ko smo začeli uresničevati mnogo jasnejšo zasnovo za organizirano rekreiranje delovnih ljudi, k; je presegla okvire delav-
skih športnih iger. Glavni namen je bil ustvariti pogoje za vsebinsko bolj bogato in organizirano preživljanje prostega časa delavcev.
S takozastavljanimi cilji smo v Makedoniji dosegli tudi izjemne rezultate v organizacijah zdru -ženega dela, občinah, regijah inv republiki. V množičnih delavskih športnih i grah sodeluje več kot 120.000 delavcev, ki tekmujejo v 16 športnih disciplinah. Te dejavnosti pa so močno vplivale na razvoj telesne kulture nasploh. Mnoge delovne organizacije so na svojih dvoriščih zgradile športne objekte, trimske steze in kabinete, opremljene s športnimi pripomočki. Tako so ustvarili možnosti, da se delavci med delom lahko sprostijo ter jih množično navdušili za šport in rekreacijo. V okolici mest so na-
stali pravi športno rekreacijski centri, delavske športne igre pa so presegle ozke pravilnike tekmovalnega značaja ter vključile novo kvaliteto — množičnost.
V sedanjem obdobju gredo naša prizadevanja naprej, k preobrazbi delavskih športnih iger, k še bolj množičnemu sodelovanju delavcev v raznovrstnih oblikah športne rekreacije, in to delavcev vseh starosti in obeh spolov. V to nas silijo tudi rezultati nedavne ankete, ki smo jo izvedli v nekaterih večjih delovnih organizacijah. Pokazali so, da je več kot 95 odstotkov delavcev odločno zahtevalo, da bi bilo čim manj vrhunskih tekmovanj na različnih ravneh, na katerih je sodelovalo po 20 ali 30 najboljših športnikov iz delovnih kolektivov in še to so bili pogosto eni in isti. Delavci si želijo več takoi-
menovanih proizvodnih športno rekreativnih dejavnosti. Zato gredo naša razmišljanja naprej — k še večjemu razvoju trimske dejavnosti, množičnih krosov in športnih iger brez dosedanjega kvalifikacijskega sistema za vrhunske rezultate in za sestavljanje »reprezentanc« izbranih športnikov.
Pri teh prizadevanjih pa smo naleteli tudi na problem pomanjkanja strokovnih kadrov za tako široko zamišljeno športno in rekreativno dejavnost. Na fakulteti za telesno kulturo v Skopju bodo kmalu odprli katedro za telesno kulturo delavcev in dokler ne bo še strokovn jakov s te fakultete, se bomo morali nasloniti na sedanje strokovnjake pri Zvezi za športno rekreacijo in telesno vzgojo Partizan. Društva^
Partizana so zelo številna in po vseh mestih v republiki. Zato so same delovne organizacije dale pobudo za samoupravno uskladitev dela, saj bi s tem dosegli, da bi bili športno rekreacijski centri bolje izkoriščeni. To velja zlasti za številne športne objekte po šolah. Tako bi imeli dvojno korist: delavci bi imeli pogoje za rekreacijo in športno dejavnost, delovne ogranizacije pa bi pomagale šolam pri vzdrževanju in opremljanju športnih objektov.
Piše:
Branko Stančevski
Svet Zveze sindikatov Makedonije, ki si prizadeva za nadaljnji razvoj delavskih športnih iger in njihovo vsebinsko preobrazbo, usmerja organizacije združenega dela. naj same analizirajo in ocenijo stanje in na podlagi tega same določijo nadaljnji program športno rekreativne dejavnosti. Različne oblike športne rekreacije v združenem delu in pri samem procesu proizvodnje pa j bi prispevale končno k povečanju storilnosti, z množičnim vključevanjem delavcev v delavskih športnih pa bi premostili tekmovalno naravo iger samih. To je tudi ena izmed nalog sindikata na področju oddiha in rekreacije delavcev, ki smo jo zapisali v akcijskem programu o nalogah Zveze sindikatov Makedonije, je zaključil Panče Mir-kovski.
Hrvaška: Kako z delavskimi športnimi igrami v prihodnje
Srečanja, toda ne samo športna
Te dni potekajo po zagrebških gradbenih organizacijah združenega dela športna tekmovanja v rokometu, košarki, odbojki, kegljanju in drugih športnih panogah. V »Hidroelektri« so udeleženci tekmovanj povedali, da so to priprave na letošnje 12. srečanje zagrebških gradbincev, ki bo od 30. maja do 1. junija letos. Na tem tekmovanju pa bodo izbrali ekipe za republiško tekmovanje gradbincev.
Ali so pri tem obšli priporočila Sveta Zveze sindikatov Hrvaške, da v skladu s stabilizacijskimi prizadevanji letošnjih športnih iger ne bo, ampak samo proizvodna tekmovanja?
Vsekakor — varčevati je treba povsod, tako tudi na športnem področju. V socialistični republiki Hrvaški so vsako leto orga-
nizirali svoje športne igre delavci v bankah, gradbinci, pomorci, iz kemijske industrije pa proizvajalci plastičnih mas in petroke-miki ter drugi, da ne bi vseh naštevali. Iz Reke pa so nam te dni sporočili, da letos športnega srečanja pomorcev ne bo. Kako bo z ostalimi ,dejavnostmi, še ne vemo.
V hrvaškem svetu Zveze sindikatov smo povprašali, kako delovne organizacije upoštevajo njihova priporočila. Vodja informativne službe pri svetu ZS Hrvaške je povedal, da nimajo nobenega koordinacijskega telesa, ki bi usklajevalo in spremljalo ta srečanja,, vsak republiški odbor sindikata organizi ra te igre po svoje.
Da bi dobili podrobnejša poja-
snila o delavskih športnih igrah gradbincev, smo se napotili k medobčinskemu odboru sindikata gradbenih delavcev Zagreba. Nikola Andjelič je pojasnil, da priporočilo vsekakor upoštevajo, kljub temu pa so med delavci v osnovnih sindikalnih organizacijah izvedli anketo, kako bi skrčili število športnih disciplin in dali prednost drugim vsebinam. Po oceni Nikole Andje-liča je v preteklih dvanajstih letih zorela misel, da bi športne igre delavcev razširili v mno žično manifestacijo. Na teh tekmovanjih gradbinci lahko prikažejo svoje celoletne uspehe, vsakodnevne aktivnosti v organizacijah združenega dela — od delovnih, ustvarjalnih, športno lekreativ-nih in kulturno umetniških, vse do izmenjave izkušenj pri sa-
moupravljanju pa do skupnega iskanja ustreznejših rešitev.
Tako bo na letošnjem srečanju gradbincev, na primer, tematska konferenca, na kateri bodo razpravljali o načrtu samoupravnega sporazuma o osnovnih življenjskih in delovnih pogojih gradbenih delavcev, s čimer se bo pravzaprav začela javna razprava o tem važnem dokumentu. Z istim ciljem, torej, da bi dosegli boljše delovne rezultate in zvišali kakovost dela gradbenih delavcev, načrtujejo proizvodna srečanja zidarjev, tesarjev, varilcev, monterjev in drugih.
— Zraven teh tekmovanj, pravi Željko Djurašin, delegat medobčinskega odbora sindikata gradbenih delavcev v Zagrebu,
bo tudi razstava likovnih in literarnih del, kot zaključni del razstave po osnovnih organizacijah, pripravili pa bodo tudi tekmovanje iz splošne ljudske obrambe.
Naše sogovornike smo vprašali. kako se vse to sklada s splošnimi ustalitvenimi prizadevanji.
— Prav zato smo razširili tudi program proizvodnih tekmovanj. Poleg tega pripravljamo tudi razstavo gradbenih izdelkov, kjer bi izmenjali poklicne izkušnje in kjer bi predstavili nove izdelke, je pripomnil Željko Djurašin.
Na osnovi rezultatov že prej omenjene ankete pa so iz delavskih športnih tekmovanj črtali plavanje in kros. Skušali sb sto-
riti vse, da bi igre dobile čimbolj proizvodno vsebino, športna tekmovanja bi bila le del teh aktivnosti. Da pa bi še bolj varčevali, so ukinili vse medalje, značke in zastavice športnih iger.
Šele po končanih športnih igrah bomo lahko ugotovili, koliko smo na ta način zmanjšali porabo sredstev. Kljub temu bo potrebna globlja analiza po posameznih organizacijah združenega dela, da se ne bi igre, kljub velikemu poudarku na vsebini, spremenile v »male športne olimpijade«. Najlaže bi bilo seveda, če takih srečanj sploh ne bi bilo, vendar se kaj rado zgodi, kot pravi pregovor, da zaradi dreves ne bi več videli gozda.
Marijan Lekič
Obisk v občini
DE
26. aprila 1980
stran 10
KRŠKO: Kar je Sava ločevala, zdaj kritične usmeritve za delo in dovolj
Ne samo novinarji, prav vsi se pri izbiri informacije vprašujemo, zakaj je prišlo na površje prav »to« in ne »ono«. Tudi na našem popotovanju med kraji in ljudmi v krški občini smo naleteli na številne teme, ki jih ponuja z dogodki in pojavi polno življenje, vendar... naposled se je le treba sprijazniti z dejstvom, da je od velikosti lonca (strani časopisa) odvisno, koliko bo v njem juhe.
Torej — vsega, kar smo srečali zanimivega, nismo mogli uporabiti. Ostalo bo kot dragoceno izhodišče za prihodnja srečanja, za katera smo oboji rekli, da si jih želimo.
Roko na srce —za osnovo »popotovanja« smo vzeli obsežno gradi-
vo, ki ga je v pogovorih pred dobrim letom dni v krški občini zbrala delovna skupina CK ZKS in je dala večji poudarek kritičnim ugotovitvam z namenom, da bi s skupnim dogovorom odpravili pomanjkljivosti in negativne pojave.
Kaj se je konkretnega spremenilo v letu dni? Tako smo največkrat zastavili uvodno vprašanje. S pripombo, da smo od »specializiranih« tem zveze komunistov —torej od ravnanja komunistov in delovanja organizacij —zaožili pozornost na vse tisto, kar predstavlja neposreden sa-moupravljavski in življenjski interes delavca in krajana.
Kooperantski tek čez ovire formalizma?
Kmetijstvo na obeh straneh spodnje Save nikakor ni nepomembna dejavnost: hrana, pridelovanje krme, živinoreja, vinogradništvo... In zdi se, da bo pomen te gospodarske dejavnosti samo še naraščal. Nosilec kmetijskega razvoja v krški občini je Agrokombinat, ki je v sestavljeni organizaciji ljubljanskega Mercatorja. Pomemben del tega razvoja pa »pade« na temeljno organizacijo kmetov kooperantov, zato naša izbira sogovornika nikakor ni bila naključna:
»Tovariš Ivan Kozole, ste direktor TOK — kooperacija. Kaj lahko poveste o prizadevanjih, da bi kooperacijsko sodelovanje s kmeti pri vas dalo opaznejše rezultate?«
»Najprej naj povem, da smo našo temeljno organizacijo organizirali šele lani. Vsi smo si in si še od nje veliko obetamo pri uresničevanju srednjeročnega plana razvoja kmetijstva do 1985. leta.
Naj malo osvetlim omenjeni plan. Predvsem računamo z velikim povečanjem proizvodnje hrane in živinske krme. Od tu gradimo največ na živinoreji (meso, mleko, plemenska živina). Samo letos računamo na primer na 20.000 prašičev, od česar naj bi šli kar dve tretjini »proti Ljubljani«.
Kakor veste, je pri nas dokaj zaostreno vprašanje obstoja višinskih kmetij, zato ne dajemo brez razloga živinoreji takšnega poudarka. Na Gorjancih in Bohorju bomo poskusili celo z ovčerejo. Zaradi jagnjetine in sira in nekaj malega tudi volne.
Tudi vinogradništvo je na našem področju dokaj v ospre-
dju. Zaenkrat imamo 800 hektarov vinogradov, ki so večinoma obnovljeni. Čez pet let bomo imeli še 200 hektarov novih.
Sadjarstvo. Lani smo ustanovili prve skupnosti. Od sedanjih »takih« 11 hektarov bomo do 1985. leta prišli na 100 hektarov jablan in še ene stolice za jagodičevje (zanimivo za izvoz!).«
»Vaše napovedi za povečanje so presenetljivo velike... In kje so bili doslej vsi ti hektarji?«
»Seveda so bili tukaj! Poudarjam, da gre velika večina povečanja proizvodnje na račun intenzivnejše proizvodnje, večje strokovnosti in boljše organizacije. In tudi — naš plan ni zgorn ja meja. Še bo dovolj prostora za velike korake...«
»Slišimo, da ne gre brez zatikanja in spotikanja?«
»Po pravici naj povem, da ta čas velikokrat slišim od naših kooperantov, kako »nas družba pušča na cedilu«. In tudi sam se nemalokrat počutim kot lažnivec.
Ivan Kozole
Lani smo namreč v občini ustanovili SIS za pospeševanje kmetijstva. Združeno delo je presenetljivo ugodno sprejelo sporazum in začelo nakazovati denar, nakar — je SDK ugotovil, da sporazum nima zakonske osnove. Denar je zdaj »zamrznjen«.«
»Kaj zdaj?«
»To v zvezi z zakonodajo
bomo vsekakor morali pripeljati »na sonce«. Šli bomo pred skupščino. Prepričan sem. da bo razprava in tudi odločanje izredno zanimivo tudi za druge in ne samo za nas. Saj navsezadnje povsod po Sloveniji ugotavljamo, kako imamo še velike rezerve v zemlji in tudi v ljudeh za razvoj kmetijstva, vendar — svojih možnosti menda ne znamo učinkovito izrabiti...«
Ne gre lahko pri menjavi
Povojnega razvoja posavske metropole si brez tovarne celuloze in papirja Djuro Salaj praktično ne bi mogli predstavljati. Kakor je šla krivulja gospodarske uspešnosti navzgor in navzdol, tako je hitreje ali počasneje »dihal« tudi prenekateri Krčan. Tudi tokrat bi lahko v tovarni našli obilo zanimivosti, od prizadevanj za novo samoupravno organiziranost (saj na tem področju je vedno na voljo dovolj novih idej) do naporov pri izvajanju stabilizacijskega programa, vendar.. . dane bi bili preveč »gospodarski«, ostanimo tokrat pri bolj »človeških« vprašanjih.
Tokrat smo se za spremembo pozanimali, do kod so v »celulozi«. kot kar na kratko rečejo v Krškem, prišli pri urejanju do hodkovne povezanosti med TOZD in delovno skupnostjo skupnih služb in kaj je kaj novega pri izostankih z dela. z bolniškimi ...
» Kar leto je že mimo,« je dejal
Milenko Vladič
predsednik osnovne organizacije ZSS v delovni skupnosti skupnih služb Milenko Vladič. »vendar o kakšnem posebnem napredku pri urejanju dohodkovne povezanosti še ne bi mogel govoriti.
Bosna in Hercegovina: Kako z delavskimi športnimi igrami v prihodnje?
Velik poudarek množičnosti
Piše:
Esad Njemčevič
V bosanskohercegovskih sindikatih se zavzemajo za še hitrejši razvoj telesne kulture v organizacijah združenega dela, še posebej množičnih delavskih športnih iger. Ker pa smo v obdobju stabilizacije, naj bo poraba sredstev na teh področjih v razumnih mejah. Ne bi smeli dovoliti, da bi se, denimo, udeleženci delavskih športnih tekmovanj obnašali kot kakšni »profesionalci«. Cilj tovrstnih manifestacij je, da so zasnovane na amaterski osnovi, da v njih prevladuje množičnost, ne pa le tisti »najboljši«. Športne igre delovnih ljudi morajo predstavljati organizirano športno-tekmovalno aktivnost, s trdno določenim programom tekmovanj in s ciljem, da bi delovni ljudje zadovoljevali svoje potrebe po določeni športni aktivnosti, in bi v procesu te aktivnosti razvijali
svoje telesne sposobnosti, ustvarjali širše medsebojne stike in aktivno izkoriščali svoj prosti čas.
Nekatere analize kažejo, da je telesna kultura v organizacijah združenega dela v BiH še vedno nerazvita, niti ne dohaja ravni splošnega družbenega razvoja. Spomniti se je treba, da dokumenti 11. kongresa ZKJ in 7. kongresa BiH o idejno-političnih nalogah komunistov na tem področju to od njih odločno zahtevajo.
Organizacije združenega dela kot osnovne celice organiziranja delovnih ljudi predstavljajo okvir samoupravnega družbenega organiziranja tudi za zadovoljevanje potreb in interesov na področju telesne kulture. Pri tem ne gre za organizacije tipa »združenje občanov«, pač pa za družbene organizacije, ki izvirajo iz
osnovnih celic družbenoekonomskega sistema, v katerih delavci delajo, živijo in uresničujejo svoje osnovne potrebe in interese. Zatorej predstavljajo te-lesnokulturna društva najprimernejšo samoupravno obliko družbenega organiziranja delavcev na področju telesne kulture. Na zadnji seji zbora združenega dela in družbenopolitičnega zbora skupščine BiH so delegati izrazili potrebo po kar najbolj množični telesni vzgoji vseh delovnih ljudi, še posebej zato. ker so v nekaterih sredinah zanemarili prav množičnost.
»Glavni poudarek pri množični telesni kulturi delovnih ljudi in občanov je krepitev njihovih zdravstvenih, delovnih in obrambnih sposobnosti, « je ob tej priložnosti povedal Jovo Mi-škovič, predsednik zveze tele-snokulturnih skupnosti BiH.
»Pod tem pa razumem tudi ustvarjan je pogojev za množično ukvarjanje s telesno kulturo in športom, in racionalno gradnjo večjega števila športnih objektov v krajevnih skupnostih in organizacijah združenega dela.«
Na tej seji so ugotovili, da so napori organiziranih socialističnih sil bistveno prispevali k procesu družbeno-ekonomskega razvoja in samoupravnega interesnega združevanja, kar je pozitivno vplivalo na celovit razvoj telesne kulture in športa. Sedaj pa bi bilo treba aktivnost usmeriti v nadaljnji razvoj množične telesne kulture, zasnovane na amaterizmu v organizacijah združenega dela in v krajevnih skupnostih. Možnostim razvoja telesne kulture in športa bi morali sproti prilagajati tekmovalni sistem, to pa tako, da bi bil čim
dela
Videti je, da so stvari dokaj zapletene, tako da ne bi kazalo kar na pamet temu ali onemu očitati zavlačevanja.
Spremenilo? Prava sprememba bi bila le to, da komerciala ni več v skupnih službah, ampak je postala samostojna TOZD.
Delovna disciplina, bolniške? Saj pri nas je vedno veliko pripomb na račun neupravičenih izostankov z dela, ki se potem skušajo prikrivati z boleznijo... Potem večkrat slišimo očitanja, da zdravniki vse preradi »dajejo svoj podpis«. Iz lastnih izkušenj bi si upal trditi, da le tisti zdravnik. ki dobro pozna naravo dela delavca in pogoje njegovega delovnega mesta, lahko prav oceni, za kakšno bolezen (ali »bolezen«) gre. Ne,za to, da bi delavci Varnosti kontrolirali bolnike na domu. se pa pri nas nismo odločili. Tudi nisem prepričan, da so drugi, ki so šli na tako pot. bili potem zadovoljni z učinki...«
racionalnejši ter družbeno sprejemljiv in opravičljiv.
V pripravah za sprejem srednjeročnih programov razvoja bi bilo zato zelo potrebno posvetiti več pozornosti tudi nadaljnjemu razvoju telesne kulture. Graditi bi morali prav take športne objekte, ki bi služili potrebam množične telesne kulture.
---------------------\
Negotovost
Rudnik rjavega premoga Senovo bi bil verjetno že »zapečaten«, če ne bi prihajala energetska kriza z vse težjimi koraki. Pred letom dni smo poslušali ocene, da bodo v rudniku verjetno že 1983. leta nehali izkopavati. Zdaj se je ta »meja« že pomaknila za dve leti naprej. V Senovem je veliko takih, ki so prepričani, da je premoga še dovolj, samo... Ne gre le za to, da so raziskave drage in zamudne. Zdi se pomembneje, kaj se vse zaradi občutki negotovosti dogaja z ljudmi. O tem nam je nekaj več povedal predsednik delavskega sveta rudnika Pavel Čižmek:
»Če pustimo ob strani docela gospodarske razloge, je najteže za rudarje, da se zaradi »črnih napovedi« naprave v rudniku ne modernizirajo in so zato delovni pogoji izredno težki. Zdaj ni nič bolje kot pred letom.
Nekako večina naših fantov — vseh zaposlenih je 430 — prihaja s kozjanskega konca. Praktično vsak ima še nekaj doma; tako da lahko v prizadevanjih za boljši standard »kombinira« z zaslužkom v jami. Izostanki z dela — zaradi bolezni ali neopravičeni — so pri nas še vedno precejšnji, čeprav poskušamo vse mogoče, da bi se stvari spremenile na bolje. Tudi samovoljno zapuščanje dela ip odhajanje drugam je še vedno veliko. Navsezadnje jim niti ne morem zameriti, saj zaenkrat nihče ne vidi v našem rudniku dolgoročnejših perspektiv. Če se ne bo kaj bistveno spremenilo, potem...
Zaenkrat je še najbolj oprijemljiva prihodnost nova tovarna embalaže, kjer bomo lahko zaposlili okoli 50 naših delavcev — vendar to le ni več rudnik!«
Tekst: Igo Tratnik Fotografije: Andrej Agnič
I
stran 11
Obisk v občini
26. aprila 1980
združuje —
volje za smelo pot naprej
Suada Kadič	Josipa Ebersolt	Anica Tišlerič	Božica Štefan
A
r
Pesem Kostanjev iškega okteta je lepo odmevala med arkadami. Kostanjevica je letos gostila udeležence Praznika posavskih vin . Turizem, kultura in dobra volja z roko v roki.
Mala anketa
Senovo, bolj znano po premogovništvu, praviloma ni bilo kaj prida radodarno z delovnimi mesti za ženske. Zadnje čase so se razmeroma močno popravile, predvsem po zaslugi senovske temeljne organizacije konfekcije Lisca. Celo več: zdaj domačih delavk že primanjkuje in jih »uvažajo« iz drugih republik (Liscin primer nikakor ni osamljen v Posavju!). Osemnajst jih stanuje v samskem domu. več kot 60 pa se jih vsak dan vozi s tovarniškim avtobusom iz hrvaškega Zagorja. Poklepetali smo z nekaterimi od njih. Posebej nas je zanimalo, kako žive in kako lahko sodelujejo v samoupravnem življenju.
Sauda Kadič, 24. poročena, mati triletnega otroka, doma iz
Bosanskega Novega: »V Senovem sem že tri leta. Všeč mi je in bom še kar ostala. V začetku je bilo neobičajno (jezik!), potem sem se privadila... Živim v samskem domu. tako da moram imeti otroka pri stari materi. Aktivno delam v mladinski organizaciji. Sem članica ZK in si moram prav zato prizadevati, da bi bila dobra delavka, med najboljšimi.«
Josipa Ebersolt. 31, poročena, mati 9-letnega sina: »Doma sem iz okolice Klanjca. Do avtobusa imam 40 minut, vendar so nekatere tudi na slabšem, ker hodijo po uro. V Senovem delam že leto dni. Prej sem bila devet let v Ka-menskem. Tukaj sem bolj zadovoljna, predvsem zaradi boljših odnosov in pa delovnih pogojev. S sodelovanjem v samoupravljanju je seveda teže. Avtobus!«
Božica Štefan, 33, poročena, dva otroka, doma iz okolice Ku-
mrovca: »Meni je lahko, ker mi avtobus ustavi »pred hišo«. In tudi res je, da je od nas do Senovega le dobre pol ure vožnje. Ni prehudo. Celo bolj ugodno je, kot če bi se vozila na primer z rednim avtobusom v Klanje c. Včasih se pač zgodi, da tovarniškega avtobusa ni. nakar seveda čakamo. Sicer pa računam s tem, da bom delala v Lisci dlje časa. Samoupravljanje? Obveščena sem o vsem. da bi pa sama aktivneje sodelovala, je že teže « Anica Tišlerič. 18. doma iz medžumurskega Čakovca: »V Lisci v Senovem sem že dve leti in zaenkrat ne mislim na to, da bi šla drugam. Živim v samskem domu. Največ sem sodelovala v delu mladinske organizacije, zdaj sem pa začela tudi v sindikatu. Če gre pri delu vse v redu, je poprečni osebni dohodek med 6000 in 6800 dinarjev. Nekaj pač gre na knjižico.,. «
Šolske zagate in razmišljanja
Na hodniku osnovne šole Jurij Dalmatin smo prebrali, da je bilo v Krškem 1886. leta ustanovljeno prvo pedagoško društvo na Slovenskem. Videti je, da šolniki v tem »podnebju« kar dobro uspevajo, saj je sedanji ravnatelj šole Niko Žibert znan po dobrem daleč čez občinske meje. Mimogrede: v Ljubljani je pri republiških sindikatih član delovne skupine za usmerjeno izobraževanje.
»Kje smo torej ta čas?«
»Najbolj poenostavljeno bi lahko rekel, da smo v teoriji sorazmerno daleč, v praksi imamo pa še vedno opraviti s proračunsko delitvijo sredstev, kar je seveda huda zavora.«
»Izhod?«
»Samo v direktnem dogovarjanju s porabniki in v povezovanju z okoljem, v katerem »živi« šola«.
»Zadnje čase je bilo veliko slišati o razplamtevan ju polemik na račun šolstva med Posavjem in Dolenjsko...«
»Da. Ne gre samo za Krško. Šolstvo je v vsej posavski regiji v hudi zagati. Napravili smo sicer dogovor za pet let, na tej osnovi smo potem spravili skupaj tudi dijaške domove (Brežice, Krško), zdaj pa se nam lahko primeri, da namjpodo povečani apetiti sosedov (Novo mesto) direktno ogrozili razvoj in obstoj nekaterih šol pri nas... Prepričan
sem, da se bomo morali o teh vprašanjih še veliko pogovarjati, saj ne kaže drug drugemu delati škodo, ki je naposled seveda tudi skupna škoda.«
Včasih je bilo slišati, da je pravilnik o nagrajevanju na šoli Jurij Dalmatin »povzročal hudo kri« (kaj posebno izjemnega menda to le ni bilo?). Zdaj ste v delovni skupini pri sindikatih, ki se ubada prav z nagrajevanjem in vaša šola sodi med eksperimentalne.«
V »Dalmatinu« sproti preverjamo novo metodologijo in smo v tem pogledu res neke vrste eksperimentalna šola. Osem je takih v Sloveniji. Prav zanimivo
Kozerija
Sindik v Krškem
Bivši predsednik OO sindikata tovariš Sindik je že ob prihodu v Krško naletel na mino. Na postaji je namreč vprašal, od kdaj imajo v posavski metropoli mošejo. »Kakšna mošeja? To je ja nuklearka! In če boš tako neumno spraševal,
Malce kasneje je Sindik tudi zvedel, da je v Krškem najbolj nevarno spraševati za referendume. Zato je sklenil, da bo raje gledal...
Prišel je do zelo zanimivih ugotovitev:» Glej si jih, Posavce! Vsi jim očitajo, da so lokalisti, oni pa mimo prenašajo, da imajo njihovi avtomobili tablice CE in NM in poleg tega se v lokalnem prometu gnetejo avtobusi celjskega Izletnika in novomeških Gorjancev. Hotel je pa v Sozdu ljubljanskega Mercatorja in Agrokombinat tudi... Odprtost na vsej črti...«
Sindika je najbolj pretreslo, ko je ugotovil, da Sava ni več meja. Včasih je bilo življenjsko nevarno iti iz Krškega čez most v Videm v gostilno (ali obratno), zdaj se pa kar vse naselje na obeh bregovih imenuje Krško in zaradi tega nihče več nima zdravstvenih posledic. Tudi Jurij Dalmatin
ne (mislimo namreč na šolo), ki si za svojega življenja prav gotovo ni upal iz Krškega v Videm drugače, kot s pogledom čez Savo, zdaj ima pa na severnem bregu čudovito šolo, v katero hodijo otroci z obeh bregov.
Tako se je Sindik zaradi pomirjevalnih rezultatov raziskav le ojunačil, da bo začel sem in tja tudi spraševati o posavskih problemih, vendar — se je zapletel v drugo lokalno posebnost. Kogar je namreč hotel kaj vprašati, ga enostavno ni bilo (pardon, govorimo o popoldanskem času), ker je odšel »v vinograd obrezovat«. Šele potem je malce dvignil pogled na okoliške griče in opazil, da zaradi vikendov vinogradov skoraj ni več videti.
V »vinograd« pa ni šel nikogar iskat, ker so ga domačini potolažili Z lokalno šalo: » Veste, pri nas tisti, ki pridela pethektov, osem proda, ostalo pa sam spije!«
Tako je Sindik ostal brez najbolj priznane posavske tekoče specialitete, vse do Ljubljane pa si tega ni upal nikomur priznati. Namreč, da imajo Krčani občutek za humor tudi na svoj račun...
bo videti rezultate, ko jih bomo primerjali med seboj.«
»Kje so osnovne težave?«
»Zavedati bi se morali, da je učiteljevo delo v bistvu inovacija, prave rezultate pa imamo na dlani lahko šele čez pet do deset let. Sicer pa menim, da je osnova vsega program šole in šele znotraj tega se lahko potem šolniki pogovarjamo naprej.«
»Tovariš ravnatelj, iz Krškega smo pred letom dni slišali zanimiva mnenja, da je ukinjanje manjših podružničnih šol prineslo veliko dobrega, vendar...«
»Glejte, na naši šoli je več kot tisoč učencev, od tega okoli 300 »vozačev«. Z avtobusi jih vozimo iz manjših krajev, kjer so nekoč bile šole. Res, kvaliteta pouka je na ta način prav gotovo porasla, toda naše pripombe so se nanašale na to, da so prevozi za otroke lahko tudi zelo naporni, saj mora prenekateri vstajati precej prej.
In še nekaj: ugotavljamo, da je z ukinitvijo šole v tistem kraju kar po pravilu zamrlo vse kulturno življenje. Šola je le bila središče dogp jan ja, četudi je bila majhna... Zdaj resno razmišljamo o tem. kako bi »šolo pripeljali nazaj«. Vsaj tako. da bi imeli vrtec skupaj z malo šolo. Vsaj nekaj življenja bo spet... Predvsem za odročne krajevne skupnosti je lahko to izrednega pomena.«
»In kakšne so vaše izkušnje s poklicnim usmerjanjem in sodelovanjem Z delovnimi organizacijami?«
»Kar dobro nam uspeva! Na primer s »celulozo«, ki je naš pokrovitelj. potem v sodelovanju s Kovinarsko uvajamo nekatere oblike proizvodnega dela. pogozdujemo. zbiramo star papir... In predvsem: šolarji imajo veliko uspeha z »dajanjem« kulturnih programov v delovnih organizacijah. Tudi v nuklearki smo že nastopili za delavce iz drugih republik. Mi pa potem dobimo sredstva za našo knjižnico...«
Dim za hitre reflekse
»Najbolj se bojimo, da bi nam svetovali, kako naj vržemo puško v koruzo! Za nas bi bilo to huje od predaje...«
Trditev je bila izgovorjena na koncu pogovora, vendar nam jc najbolj ostala v ušesih, ker smo si obenem zapomnili tudi poglede. Ob obisku v plinski elektrarni v Brestanici smo se pogovarjali z direktorjem Vinkom Eričem, analitikom Petrom Novakom in predsednikom sindikata Francetom Dularjem.
Večina ljudi pri nas ne ve. bližnja okolica pa ... Brestaniška elektrarna praktično ne dela. ker je zaradi visokih proizvodnih stroškov v rezervi. In v stalni pripravljenosti. Njena velika prednost pa je, da lahko začne obratovati že po sedmih minutah in to tudi v primeru, če bi se sesul ves slovenski elektro sistem...
Dobro, morali smo povedati nekaj osnovnih tehnoloških posebnosti, da bi bolje razumeli, kaj tako žuli okoli 200 delavcev v elektrarni. Kjerkoli se pojavijo, jih vse zmerja: »A, vi ste tisti, ki nič ne delate in samo plačo dobivate!?«
In potem se ni čuditi, če znotraj kolektiva vse bolj narašča nezadovoljstvo. pogosti so prepiri in »eksplozije« zaradi nervoze, medsebojni odnosi razpadajo... In v ozadju vsega je.se zdi. občutek. da opravljaš nekaj, kar jc za družbo brez vrednosti.
»Naposled smo zadnjič lahko celo prebrali v časopisih.« jc planil predsednik Dular, »da bi vsaj samoupravljali lahko v redu. če-že nič ne delamo. Kakor da bi
Franc Dular
bilo bistvo dela samoupravnih organov in družbeno političnih organizacij v tem, da sestanku jelo... Sestanka si skoraj ne upam sklicati, ker raje vidim, da ne pridemo skupaj...«
V Brestanici na veliko razmišljajo, kako bi se izvlekli iz takega neprostovoljnegapočiva-lišča in upajo, da bo energetska kriza morda navrgla tudi zanje kakšno delo. Tako, za vsak dan...
No. humorja jim le še ni zmanjkalo docela. Ko je fotoreporter hotel slikati elektrarno, so rekli: »Kaj bi slikali, če se nič ne kadi. Kdor hoče slikati dim iz našega dimnika, mora imeti dobre reflekse...« Tokrat tudi refleksi ne bi pomagali, ker dima ni bilo...
Delavci ljubljanskih občin se ta mesec odločajo o uporabi presežkov
Kdor hitro da, dvakrat da
Ljubljanski delavci so bili doslej vedno solidarni
Ko je predsedstvo Mestnega sveta ZSS Ljubljana ob koncu februarja obravnavalo presežke samoupravnih interesnih skupnosti družbenih dejavnosti iz leta 1979, zaključni računi v teh SIS še niso bili sprejeti, znana je bila le okvirna številka, da bo namreč teh presežkov za okoli 22 starih milijard. Presežke je seveda treba vrniti tistim, ki sredstva ustvarjajo, toda zakon o enotnih osnovah svobodne menjave omogoča, da delavci take presežke sporazumno združijo za kak program skupnega interesa. Prav to pa se dogaja letos v Ljubljani, ta mesec, ko se delavci odločajo, da bi na osnovi samoupravnega sporazuma presežke namenih za pospešeno izgradnjo objektov iz programa samopri-spevka II: za osnovne šole, zdravstvene domove, domove za starejše občane, pa vrtce, ki jih Ljubljančani tako zelo pogrešajo. Predsedstvo Mestnega sveta ZSS Ljubljana je že v februarju takšno samoupravno akcijo podprlo kot gospodarsko in stabilizacijsko. A hkrati so terjah, naj dobe delavci, ki se bodo o tem odločah, kar najbolj natančne podatke o dosedanjem gospodarjenju s sredstvi samoprispevka II.
O tem, kako poteka to samoupravno sporazumevanje, smo se pred tednom pogovarjali s DARETOM RAVNIKARJEM, sekretarjem Mestnega sveta ZSS Ljubljana.
— Interesna skupnost za izgradnjo objektov iz programa samoprispevka II ježe v januarju obvestila izvršni svet in družbenopolitične organizacije mesta, da bo predvidena dinamika izgradnje objektov zastala, ker zaradi podražitev zmanjkuje za celotni program okoli 26 starih milijard. Razmišljati je bilo mogoče samo o dvojnem: ali zaradi primanjkljaja podaljšati rok dokončanja vseh objektov, pri čemer pa bi letošnji primanjkljaj do drugega leta narastel na 46 starih milijard, ali pa na nek način že letos zagotoviti primanjkljaj in tako po začrtani dinamiki pospešiti gradnjo. Že takrat smo skupaj ugotovih, da bodo SIS družbenih dejavnosti imele za približno 22 starih milijard presežkov iz leta 1979, ki jih bodo morale vrniti združenemu delu. Natančna številka je bila znana šele v marcu (219.876.000,00 din), toda predsedstvo Mestnega sveta je že na svoji seji v februarju izoblikovalo stališče, da od programa izgradnje objektov iz samoprispevka II ne bi smeli odstopiti, saj so se zanj ljudje plebiscitarno odločali. Podprh smo predlog, da s samoupravnim sporazumom spodbudimo odločitev ljubljanskih delavcev, da lanske presežke SIS družbenih dejavnosti združijo za kritje prej omenjenega primanjkljaja.
SIS družbenih dejavnosti so lani vrnile združenemu delu presežke iz leta 1978, nekaj čez 9 starih milijard, veliko skupaj, pa malo za posamezno TOZD, zato tudi ni bilo kakšnega posebnega odmeva na to. Letos ubiramo to pot, da o presežkih, ki so last združenega dela, odločimo s samoupravnim sporazumom o njihovi uporabi. Dogovorjena pot je bila taka, da skupščine SIS. hkrati s sklepanjem o vračilu teh presežkov, sklepajo tudi o tem. da združenemu delu predlagajo, da se samoupravno dogovori o namembnosti teh sredstev za pokritje primanjkljaja pri izvajanju dinamičnega programa objektov samoprispevka II. V. februarju.
ko smo tudi mi v mestnih sindikatih podprli tako pot razreševanja problematike izgradnje prepotrebnih objektov družbenega standarda Ljubljančanov, besedilo sporazuma še ni bilo pripravljeno, terjali pa smo, da bo takšno, da bo vsakdo vedelza kaj gre. Takšno pot samoupravnega sporazumevanja je v marcu podprl tudi zbor združenega dela skupščine mesta, saj so objekti samoprispevka II zdaj tudi v dopolnjenem srednjeročnem načrtu.
— Informiranost delavcev o tem, za kaj gre, očitno povsod ni zadostna?
— Sindikati smo sprejeli nalogo, da bomo v združenem delu vodili politično akcijo za pristop k temu sporazumu. Toda začetek akcije je šel mimo nas. Namesto da bi sporazum in obrazložitev predlagatelj, tako kot je običajno ob samoupravnem sporazumevanju. prek občinskih skupščin in občinskih sindikalnih svetov poslal med delavce, je bilo oboje 6. marca prek delegatskega gradiva posredovano le delegatom, s prošnjo, da ju oni vročijo organom samoupravljanja v svojih delovnih organizacijah. Nastal je kratek stik. Le tisti delegati, ki vedno skrbno preberejo vse gradivo, so to tudi storili. Ko so družbenopolitične organizacije v Ljubljani to ugotovile in opozorile (zlasti v občini Bežigrad so ostro reagirali), da pot ni prava, so predlagatelji poslali sporazum in obrazložitev prek občinskih skupščin in občinskih sindikalnih svetov v delovne organizacije.
— Kakšni so odzivi?
— Sporazumevanje je v teku, rok je do konca aprila. Zato so podatki iz sredine aprila zgolj informativni. V občini Bežigrad so sklenili, naj delavci o tem odločajo ob periodičnih obračunih, zato ta hip podatkov sploh ni, v občini Moste-Polje je pristopilo 13 odstotkov TOZD, v občinah Center in Šiška se je do tega časa odzvalo 30 odstotkov TOZD, v občini Vič-Rudnik 66 odstotkov.
— V občini Center smo prejeli sporazum in obrazložitev 27. marca, odločali pa naj bi do 25. marca (ne, to ni tiskarski škrat!).
— Prvotni rok je bil res 25. marec, kasneje pa je bil prestavljen na 25. aprila. Sindikati nismo zato, da se samo zaradi tega sklicujejo zbori, to lahko store ob periodičnih obračunih; sicer pa menimo, da bi takšni samoupravni sporazumi vedno morali priti pred delavce takrat, kadar le-ti odločajo o dohodku. To pravilo naj pozna le redke izjeme.
— Ponekod menijo, da delavci za takšno odločitev niso dobili v roke celovite informacije o problematiki, n. pr. razčlenitev podražitev.
— Interesna skupnost za izgradnjo objektov iz samoprispevka II pripravlja letno več obsežnih informacij o uresničevanju programa za družbenopolitične organizacije, interesne skupnosti in skupščine občin in mesta. Seveda bi pričakovali, da bodo na zborih delavcev to sedanjo obrazložitev k samoupravnemu sporazumu dopolnili delegati zborov združenega dela in delegati SIS s prvotno informacijo. Kot rečeno, tu pa je bil kratek stik. Sindikati smo se potem, šele v aprilu, ko je bila akcija sporazumevanja usmerjena tudi prek nas, organizirali in angažirali tako kot običajno, kadar gre za samoupravne sporazume. Lažje se je seveda za kaj takega organizirati n. pr. v občini Vič—Rud-
nik, kjer je okoli 140 subjektov sporazumevanja, težje v občini Center, kjer jih je več kot 600. Razčlenitev podražitev? Tisti, ki odloča o sredstvih, res lahko to terja. Obrazložitev, ki je strokovnjaka nemara zadostna (če se s to problematiko ukvarja) je za samoupravijalca morda res pomanjkljiva, premalo razumljiva.
— Recimo, koliko otrok bo prej prišlo do vrtca, če se odločimo za pokritje omenjenega primanjkljaja?
— Zelo življenjsko smo vse to znali predstaviti ljudem pred referendumom. Tokrat je jezik sporazumevanja morda bolj jezik suhih številk... Nemara bi res morali bolj obrazložiti, koliko pri ugotovljeni podražitvi
Zakaj ne bi v takih soseskah začasno namenih za vrtce stanovanja v pritličju (kot so to že storili v Šiški), ah začasno spremenili v vrtce zdaj še nedokončane lokale v BS-3, ki tudi še nimajo interesentov. V Štepanjskem naselju je med stanovalci kakih 6.500 aktivnih delavcev. Kako bomo ob takih eksplozijah potreb po vrtcih temu kos, če so naši predpisi o normativih zanje vse prej kot napisani na kožo našega sedanjega trenutka? Morah bomo iskati prehodne rešitve.
Kar pa zadeva sohdamost ljubljanskih delavcev, verjamemo, da se bo tudi tokrat izkazala, kot se je izkazala vedno, ob naravnih nesrečah v Posočju, Črni gori, ob cestnem posojilu...
Nova pridobitev iz samoprispevka II: vrtec v Sneberjah (A. Agnič)
Fotografija: Marjan Jager
celotnega programa gre na račun dviga cen, kohko na račun podražitve priprave težkih gradbenih terenov (barjanski teren), kohko na račun zapletenih pravnih lastninskih postopkov. Res je, da tudi vsa lokacijska dokumentacija ni bila povsod pravočasno pripravljena, vendarle je v večini bila, to je napredek nasproti situaciji ob izgradnji objektov samoprispevka 1. Problem je seveda tudi, kako pripraviti ustrezno gradivo za samoupravno odločitev, ti problemi pa se začnejo že v samih TOZD. ko gradivo pripravljajo skupne službe. Ne sme biti obsežno, mora pa razgrniti vse pomembne argumente za odločanje.
— Tokrat gre za odločitev, ko bi lahko rekli: dvakrat da, kdor da hitro, mar ne?
— Dal bo tisti, ki bo pristopil k sporazumu. Dal bo za solidarno in pospešeno razreševan je življenjskih problemov mnogih Ljubljančanov. Kdor ne bo dal, ker je ostal za svojim »plotom«, bo sicer dvakrat »na boljšem«: nič ne bo prispeval, problem družbenega standarda njegovih delavcev bodo reševah drugi. To seveda ni solidarnost. Prav zato ne gre zdaj za politično prepričevanje. gre za utemeljitve, ki morajo potisniti v kot tudi subjektivno ozkosrčnost.
— Podatki govore o tem, da so doslej dobili največ objektov v občini Šiška, najmanj v občini Vič-Rudnik.
— Prav imate, v Šiški so stvari dobro peljali, na Viču je bila tudi vrsta objektivnih ovir, a zdaj so se začeh dobro organizirati, v občini Moste-Polje sta zrastla dva vrtca mimo sredstev samoprispevka.
— Pomanjkanje vrtcev najbolj pritiska na ljudi.
— V sindikatih razmišljamo o teh potrebah tudi drugače. V BS-3 čaka na vrtec 1200 otrok, imajo enega samega, enega naj bi zgradili iz samoprispevka III. In še bo kakih 200 otrok, ko bodo tu dogradili še tri stolpnice. Ne dohajamo potreb po vrtcih.
Graditi hitreje — graditi ceneje!
Od 50 objektov družbenega standarda, ki naj bi jih zgradili s samoprispevkom II v Ljubljani, je ta čas i5 zgrajenih, 16 jih je v gradnji, 19 še nezačetih. Po odloku naj bi jih zgradili do konca leta 1983, za leto in pol pa bi ta čas skrajšali, če bi letos začeh z gradnjo vseh objektov. Prav to pa bi bilo mogoče, če se bodo ljubljanski delavci odločili, da bodo nekaj manj kot 22 starih milijard presežkov SIS družbenih dejavnosti iz leta 1979, o katerih seveda oni odločajo, združili in usmerili v to gradnjo. Lani novembra je bila opravljena valorizacija celotnega programa objektov samoprispevka II, ki je razkrila, da bi morah zaradi podražitev zagotoviti še nekaj več kot 26 milijard starih din. Ce ta primanjkljaj v glavnem pokrijemo letos, se lahko nadaljuje oziroma pospeši sedanja dinamika izgradnje objektov; če bi to prelagali na drugo leto, bi ta primanjkljaj narastel že na 46 starih milijard. Brez pokritja primanjkljaja pa seveda lahko program izgradn je objektov le še časovno precej odmaknemo, kar pa pri sedanjih potrebah po objektih družbenega standarda v Ljubljani gotovo ni dobro.
Hitreje graditi pomeni torej graditi ceneje pa tudi časovno približati čakalno dobo na nove vrtce, šole... Interesna skupnost za izgradnjo objektov samoprispevka II si je doslej prizadevala zbrani denar kar najhitreje obračati. Če katere terminsko predvidene gradnje ni bilo mogoče začeti, ker ni bila pripravljena lokacijska dokumentacija, ah je moralo priti do odloga zaradi zapletene (in drage) priprave težavnega gradbenega terena (barjansko zemljišče), včasih pa tudi zaradi dolgotrajnih zapletov s privatnimi lastniki zemljišč ah stavb, so sredstva pač preusme-
rili drugam, k jer je bilo za gradnjo vse pripravljeno. To je vsekakor racionalno gospodarjenje s sredstvi, saj bi denar, ki bi ležal »rezerviran«, inflacija ka j hitro razvrednotila; njena skupna stopnja je od leta 1976, ko smo se izrekli za samoprispevek H, že okoli 63 odstotkov. Pri gradnji objektov samoprispevka I, ko smo se terminskega plana striktno držali, je končna cena celotnega programa zrasla na indeks 311, ob uresničevanju programa samoprispevka II, in takojšnjem aktiviranju vseh zbranih sredstev pa komaj na indeks 163. Z dodatnimi 22 milijardami starih din, iz presežkov SIS družbenih dejavnosti, bi ljubljansko združeno delo torej izdatno pomagalo ceneje in hitreje uresničevati celoten program.
O vsem tem smo se pogovarjali v času, ko ljubljanski delavci na zborih že odločajo o svojem pristopu k temu samoupravnemu sporazumu, s predstavniki interesne skupnosti za izgradnjo objektov samoprispevka II, predsednico skupščine OLGO VIPOTNIK, sekretarjem skupščine LUDVIKOM ČINČEM, podpredsednikom izvršnega odbora skupščine MITJEM ZUPANE-KOM. v razgovoru pa je sodelovala tudi podpredsednica MK SZDL NUŠA KERŠEVAN. V pogovor se največkrat vpletajo ugotovitve,zakaj podražitve: valorizacija objektov je za 30 odstotkov višja od prvotnih izračunov. levji delež te podražitve gre na račun težavnih gradbenih terenov (zemljišče, ki terja enako pripravo kot vrhniška cesta). Seveda gre tudi za ocene, kako so se kje organizirali: v Šiški zelo dobro, pravijo, in zdaj so se začeli drugače organizirati tudi na Viču. kjer bo poslej pospešena izgradnja.
Zanimivo je tudi pogledati.
kako so se preoblikovali viri sredstev za program samopri-spevka I in program samoprispevka II:
Samoprispevek I:
40 % samoprispevek 18 % prispevek SIS 39% proračuni DPS
3	% lastni prihodki sklada
Samoprispevek II:
71 % samoprispevek 13 % prispevek SIS
4	% proračuni DPS
12-% (če bi prispevali presežke SIS iz leta 1979)
Iz prikazane . razpredelnice lahko vidimo, kako so se spremenili odnosi v razpolaganju s sredstvi. Seveda pa je treba tudi upoštevati, da je bila poraba z letošnjo resolucijo omejena na indeks 116. da kreditov ni mogoče dobiti, če ni 50% lastne udeležbe, in da o presežkih SIS zdaj odločajo delavci. V razgovoru jc bilo opozorjeno, da bo potrebno odslej tudi samoprispevek vgraditi kot vir za realizacijo srednjeročnega plana. In če naj bi ljubljanske občine do leta 1985 zajele v varstvo n. pr. 60 odstotkov otrok, bomo morah v Ljubljani v prihodnjih letih zgraditi vsaj še 22 vrtcev, seveda različno razporejenih po občinah. Potrebe so res ogromne. Znano je, da je Ljubi jana v preteklosti dolga leta zanemarjala skrb za družbeni standard, da smo začeh s samoprispevkom pospešeno razreševati te probleme pravzaprav med zadnjimi v Sloveniji. Zato bi morali toliko bolj zdaj s svojimi odločitvami pomagati, da bi nakopičene probleme razreševali učinkovito in hitro. To pa hkrati pomeni skrajšati marsikatero človeško stisko, kam z otrokom, kam z onemoglim ostarelim svojcem... Sonja Gašperšič
26. aprila 1980
stran 13
v
Šport, oddih in rekreacija
S patronati nad planinskimi postojankami do večjega obiska naših gora
Popeljimo v gore čmiveč delavcev
Že dolga leta ugotavljamo, j da imamo v Sloveniji- premalo počitniških zmogljivosti. Žal ostajamo le pri ugotovitvah, saj so se le v malo delovnih organizacijah odločili, da ukrepajo tudi na tem zelo pomembnem področju družbenega standarda. Skora j vedno in skoraj povsod je kaj bolj pomembno, kot pa so počitniški domovi, letni oddih in skrb za delovnega človeka. V večini primerov modrujejo nekako takole: počitniški dom lahko počaka, so pomembnejše stvari in najprej se bomo spoprijeli z njimi. Na rekreacijo (na človeka) bomo mislili kasneje...
Morda tako razmišljanje niti ne bi bilo tako zelo napak in vredno obsojanja, če se ne bi ponavljalo in tako nerazumljivo vleklo. Iz leta v leto. iz enega srednjeročnega obdobja v drugo, iz desetletja v desetletje. Vlečemo pa sami sebe, naše delovne ljudi. Vedno imamo na zalogi več kot dovolj izgovorov, vedno je nekaj važnejšega, nekaj bolj potrebnega. Letošnje leto pa je to, žal, celo res. In kako bo prihodnje leto? Tako kot letos, lani, pred petimi, pred desetimi leti?
Naj bo kakorkoli že: delovni ljudje Slovenije pravijo, da nas je že več kot 800.000, imamo za svoje potrebe in potrebe svojih družinskih članov v počitniških domovih delovnih organizacij blizu 25.000 ležišč. Malo, presneto malo! Še posebno, če upoštevamo. da delavci ne hodijo sami na redni letni dopust, temveč v krogu družine. Preprosta računica nam namreč pove, da pride komaj eno ležišče v počitniških domovih delovnih organizacij na 96 zaposlenih in n jihovih najožjih svojcev. In pri tem smo računali zelo optimistično: enega ali dva otroka, brez starih staršev. brez tet. brez prijateljev.
Prav ima. V naših gorah, ki jih je lani obiskalo več kot poldrugi milijon ljudi, imamo kar 162 planinskih postojank, od katerih
Gorjanski turizem še vedno bajka
Gorjanci bi lahko bili prava oaza delavskega turizma. O tem je bilo izrečenih Že mnogo misli, ki pa žal ostajajo le želje. Trenutno pa na Gorjancih še tiste proste počitniške zmogljivosti, ki so na voljo, niso izkoriščene. O tem smo se pogovarjali z Vojkom Mrharjem, upravnikom Novoteksovega doma na Gorjancih.
»Res je«, pravi mladi upravnik. »Zmogljivosti so premalo izkoriščene skozi vse leto, ne samo v mrtvi sezoni. Kaj je temu krivo? Težko bi rekel, prepričan pa sem, da tiči poglavitni vzrok znotraj kolektivov. Sindikalne organizacije Gorjancem ne namenjajo dovolj pozornosti, ampak jih bolj zanimajo drage gorenjske postojanke in obmorsko letovanje. Morda bi k temu lahko prištel še to, da med Dolenjci ne vlada planinska miselnost, ampak jih zadovoljujejo že zidanice.«
In koliko je teh zmogljivosti?
»Trenutno so na Gorjancih štirje domovi in sicer: Pionirjev, Novoteksov, ter od podjetij IM V in Elektro. Skupaj premorejo ti domovi okoli 80 ležišč.«
Kako je z oskrbovanjem?
so mnoge slabo izkoriščene. Razlogov za to je več, osnovni pa je prav gotovo v tem. da imajo planinska društva, ki upravljajo planinske domove, zaradi po-| manjkanja sredstev zvezane roke. Mnoge gorske postojanke propadajo, ker ni najnujnejših sredstev za vzdrževanje, v številnih primerih imajo hude težave z oskrbniškim kadrom, saj povsod primanjkuje sredstevza ustrezno nagrajevanje.
»Razlogov, da bi prevzeli močnejši delovni kolektivi patronate nad nekaterimi planinskimi postojankami v Sloveniji, je torej kar precej...,« nadalju je Janez Kmet. »Z akcijo smo pričeli že leta 1977 in v teh letih nam je uspelo s pomočjo patronatov postaviti na noge nekaj pomembnih planinskih domov. Trenutno poteka 15 pogovorov o j prevzemu patronatov, računamo oziroma želimo pa, da bi sčasoma živelo pod okriljem delovnih organizacij kakih 40 pomembnejših planinskih postojank. V patronatih vidimo namreč obojestransko korist. Planinska društva imajo zagotovljeno vzdrževanje svojih domov, člani delovnih kolektivov pa večje možnosti in več spodbude za prijetno rekreacijo v gorah.«
Glede na pereče poman jkanje počitniških zmogljivosti bi kazalo naše planinske postojanke j zares bolje izkoristiti. Lani smo zabeležili v naših gorah 179.000 nočitev, to je 29.000 več kot leto dni prej. Lahko pa bi bila ta številka še precej večja, če bi bile naše gorske postojanke urejene in dobro vzdrževane, če bi nudile obiskovalcem vsaj najnujnejše udobje. Pa ga v mnogih primerih ne, kar je posledica dolgoletnega mačehovskega odnosa do naših planinskih organizacij, ki združujejo v svojih vrstah že 99.770 ljubiteljev gora.
Andrej Ulaga
Varno zavetje pod Skuto . . .
S pokroviteljstvom do številnejših ljubiteljev hoje in izletništva
V tej stiski, ki mnogim povzroča iz leta v leto hude skrbi, si ljudje pomagajo na najrazličnejše načine. Tisti, ki imajo več pod palcem, si lahko pomagajo uspešneje, mnogim pa še vedno ne preostane drugega, kot da ostanejo v času svojega rednega letnega dopusta doma. In takih je v Sloveniji še vedno okrog 50
odstotkov!
Zato je pobuda Planinske zveze Slovenije. Gospodarske zbornice Slovenije in slovenskih sindikatov, da bi prevzeli delovni kolektivi patronate nad planinskimi postojankamifše toliko bolj spodbudna in vredna temeljitega premisleka. V Sloveniji imamo namreč kar 162 planinskih postojank. njihova zmogljivost pa znaša približno 6000 ležišč.
»To z drugimi besedami pomeni. da bi si lahko delovni kolektivi, ki nimajo svojih počitniških kapacitet, precej pomagali z zmogljivostmi planinskih postojank. Oddih v gorah je glede na cene precej dostopnejši kot k jerkoli drugje. Za ležišče je potrebno odšteti dnevno 10 do 60 dinarjev, hrani pa se vgorah vsak po svoje. Mnogi pogosto kar iz nahrbtnika. In. če k vsemu temu dodamo še nadvse mikavne možnosti rekreacije vgorah. potlej skorajda ni več dvoma, da bi kazalo posvetiti oddihu v planinah in s tem vred tudi našim pla-, ninskim domovom, večjo pozornost....« meni Janez Kmet, tajnik Planinske zveze Slovenije.
»Stalno odprt je le naš ■— Novoteksov dom, ki pa je bolj gostilna kot pa planinsko letovišče. Toda bolje nekaj kot nič.«
Kakšen je odnos kolektiva do svojega doma?
»Pravzaprav ima Novo-teks ta dom samo v upravljanju. To pravico si je pridobil, ko je prispeval pretežni del sredstev za njegovo graditev; sicer pa je dom v lasti novomeškega planinskega društva in se imenuje po narodnem heroju dom Vinka Paderšiča. Toda kljub temu je Novoteksov odnos do tega doma prav mačehovski. V glavnem je vse prepuščeno meni. Važno je le, da dom nima izgube. Vse ostalo nikogar ne zanima. Zavoljo tega tudi ne mislim več ostati tu gori. Nima smisla.«
In kakšni sp vaši osebni dohodki?
»Revščina! Ne bi se spuščal v vse podrobnosti, ker bi bila slika preveč črna. Povem pa lahko, da sem dobil februarja 265 starih tisočakov. Da ne bo napačnih razlag: moji osebni dohodki so vezani na izpolnjevanje plana. In kako ga je. v teh okoliščinah moč izpolniti, si lahko mislite...«
Čeprav delavci sestavljene organizacije združenega dela Emona še nimajo svoje planinske organizacije, je med njimi veliko ljubiteljev hoje in planinarjenja. To je razumljivo, saj je obiskovanje gora ena izmed najmikavnejših rekreacijskih dejavnosti sploh, za katero imamo prav v Sloveniji izredno ugodne pogoje.
»Na pobudo Gospodarske zbornice Slovenije in slovenskih sindikatov smo se lansko leto odločili, da prevzamemo patronat nad Kočo pri Sedmerih jezerih. Ob tej priložnosti smo organizirali izlet Emoncev na Triglav, na vrh se jih je povzpelo blizu sto, kar dvakrat toliko delavcev pa se je zadovoljilo s turo do Sedmerih jezer. Tu smo organizirali srečanje s predstavniki Planinskega društva Matica in se dokončno dogovorih za patronat... nam je z jedrnatimi besedami povedal Miran Blaha, podpredsednik poslovodnega odbora sestavljene or-
ganizacije združenega dela Emona.
Lani so pokrovitelji Koče pri Sedmerih jezerih prispevali za to planinsko postojanko najrazličnejša živila v vrednosti 25 tisočakov, že letošnje leto pa bo pomoč precej izdatnejša. Miran Blaha nam je povedal o tem naslednje:
»Sporazumeli smo se, da bomo letos pomagali tej planinski postojanki ne le z živili oziroma prehrambenimi artikli, temveč tudi z delovnimi akcijami. Koča je potrebna temeljite obnove, za adaptacijo pa so potrebne poleg denarja tudi pridne roke. Načrtujemo, da bomo letos prispevali za Kočo pri Sedmerih jezerih štiristo tisočakov. Sicer pa se nismo odločili za patronat samo zato. da bomo pomagati. V mislih smo imeli tudi spodbujanje hoje, aktivnega razvedrila, rekreacije, kar vse naši ljudje še kako potrebujejo.« je poudaril Miran Blaha.
Dve muhi na mah
Planinsko društvo Slovenijales deluje šele četrto leto. vendar je v tem kratkem času več kot opravičilo svoj obstoj. Združuje že dvesto ljubiteljev gora, ki se lahko p oh valijo s številnimi, med njimi tudi zelo zahtevnimi vzponi. Lani je denimo petnajst planincev tega društva osvojilo vrh Mont Blanca, to je vrh najvišje gore v Evropi. Sicer pa planinci Slovenijalesa zagotavljajo, da niso njihov cilj ekstremni dosežki. Pravijo, da mislijo predvsem na vzgojo kadrov, zanesljive vodnike želijo imeti v svojih vrstah in pa na to, kar je želja vsakega pravega planinca, da bi popeljali v gore čim več ljudi, da bi pokazali lepote planin tudi drugim.
»Lani smo se odločili, da prevzamemo patronat nad kočo na Ratitovcu. S predstavniki Planinskega društva Železniki, ki upravljajo to planinsko postojanko, smo se dogovorili, kje je naša pomoč najbi d j potrebna.
Ker ima dom na Ratitovcu podobne probleme kot druge naše planinske postojanke, smo se odločili, da bomo v letošnjem letu obnovili spodnje prostore. Projekti so napravljeni, kmalu bomo pričeli s prvimi deli...,« nam je povedal Vojko Bučar, predsednik planinskega društva Slovenijales.
Tudi planinci Slovenijalesa so se odločili za patronat iz dveh razlogov:	da priskočijo na
pomoč veliki družini slovenskih planincev, in da imajo razlog več za tesnejšo povezavo z gorami. Na Ratitovcu ne bomo imeli posebnih prednosti. Vsak dan bodo imeli rezervirana tri ležišča, vendar le do sedmih zvečer.
In, zakaj so se planinci Slovenijalesa odločili za to, da prevzamejo patronat prav nad domom na Ratitovcu? Zato. pravijo, ker tesno sodelujejo z Alplesom iz Železnikov, kjer je jedro Planinskega društva Železniki.
Razstava inovacijske dejavnosti med NOB je predvsem spodbuda
Partizanski mojstri niso potrebovali licenc
Fotografije: Foto klub Ljubljanska banka, tekst: Ciril Brajer
Lirske bone denarnega zavoda Slovenije, od junija do septembra 1944. so kljub poman jkanju materiala in tehnologije v Triglavski tiskarni 11 A prav mojstrsko izdelali. Tudi Tržačani se jih še v vojnem času niso branili.
Propagandno radijsko postajo Kričač so že leta 1941 sestavili v ljubljanski ilegalni radijski delavnici.
Preteklost je še vedno dobra šola
Dušan Marinšek se je že med NOB ukvarjal z inovacijsko dejavnostjo. Formiral je inženirsko brigado, ki je usposobila porušene prometne zveze za končni prodor partizanske vojske. Po vojni je več kot 10 let skrbel za ^ tehnične vede pri skladu Borisa • ''Kidriča in zdaj si v Ljubljanski banki prizadeva, da bi gospodarstvo uresničilo čim več inovacijskih predlogov:
»Že takrat smo pripravili razstavo dosežkov domačega znan ja z namenom, da bi jih začeli ceniti, kot zaslužijo. Četrta, ki jo prikazujemo zdaj v stolpnici Iskre, sega v preteklost, v čas, ko smo znali iz nič ustvariti mnogo tega, kar so potrebovali borci, bolnišnice, ilegalne tehnike... Z razstavo smo skušali dokazati, da za iznajdljivost, pogum in dobro voljo ne sme biti nepremagljivih preprek.
Tega se danes, v neprimerljivo boljših pogojih, premalo zavedamo. Saj inovacijskih predlogov je precej, čeprav še ne dovolj, izkoristiti pa jih znamo kaj malo. Ne bi smeli zmigovati z glavo, da je bil takrat pač čas, ki je terjal največ je napore, vztrajnost in iznajdljivost, da kadargre
za glavo, vsak hitro potuhta, kako jo bo celo izvlekel...
Tudi danes je tak čas, da se moramo vsi kar najbolj potruditi in prispevati k trdnejšemu gospodarskemu položaju naše družbe. Z razvojem in napredkom si postavljamo nove cilje, ustvarjamo nove potrebe in vse to terja ne le napoi; ampak tudi znanje, predvsem domače. Razstavo smo v Ljubljanski banki pripravili skupaj z Raziskovalno skupnostjo Slovenije prav z namenom, da bi se spomnili pomena tega področja takrat, in sc zavedli tega pomena danes.«
Vsak izdelek inovacija
Podpolkovnik Jože Rački je bil organizator partizanskih delavnic v Beli krajini in na Notranjskem:
»Noč in dan so pela kovaška kladiva, imeli smo mehanične, ključavničarske delavnice... imeli smo skoraj vse, le orožarne so ostale v okrilju glavnega štaba. Materiala ni bilo skoraj nobenega, orodja prav tako malo. Saj res ni bil nov izun^kako se krivijo smuči, v tistih pogojih pa je bila vsaka krivina inovacija. Počasi smo se naučili, da lahko uporabimo prav vsako vlakno padala, vsak kos železa, vsak jermen. Spomnim se, da so naši livarji talili aluminij v svinjskem kotlu — res, vsak izdelek je imel takrat obeležje inovacije, pa naj je šlo za surovino ali tehnološki postopek in vsak delavec v partizanski delavnici pa tudi večina borcev, vsi so bili inovatorji. Na pobudo Borisa Kidriča je bila menda prva razstava inovacij pri
nas marca 1945 v Črnomlju, ko so mojstri prikazali izdelke svoje iznajdljivosti in spretnih rok.
Ko danes toliko razpravljamo o vrednotenju in nagrajevanju inovatorstva. se včasih spomnim na naš razpis za zaščitni znak partizanskih delavnic: prva nagrada je bila klobasa, druga sKatlica cigaret in tretja 10 cigaret.«
Med gosti, ki jim je Dušan Marinšek, »duša« razstave inovacij v NOB. pokazal najzanimivejše zamisli in izdelke partizanskih inovatorjev, je bil tudi Vinko Hafner, predsednik RS ZSS.
V izredno težkih pogojih boja so partizani vsako zavezniško pomoč težko pričakovali. Zavezniški letalci so jim jo metali v kovinskih kontejnerjih s padali. Spretneži so prav vsako vlakno padala s pridom porabili — kontejnerji so prišli prav partizanskim bolnišnicam, kjer so jih predelali v razkuževalne posode, pa tudi kuharji so jih bdi veseli. Iz jermenov so izdelovali nosila in pozimi sanke za prevažanje ranjencev ali tovora, iz vrvi padala pa so spretne roke iznajdljivih mojstrov znale splesti kar trpežno obuvalo.
Če bi obrnili fotografijo na glavo, bi videli naslovnico domobranskega časopisa. Ko so ga tiskali, prav gotovo niso domnevali, kako prav bo prišel našim borcem. Papirja je v partizanskih enotah vedno primanjkovalo, pa šota časopis lahko uporabili poleti za cigaretni papir, pozimi pa so lahko iz njega skrojili prav tople srajce
Orožarji 3. bataljona Soškega odreda so leta 1942 po-tuhtali res enostavno, a nič manj učinkovito napravo za dezaktivirunje bomb.
Ilektro materiala ni bilo, luč pa so na osvobojenem ozemlju potrebo-	Aktivisti O F so skušali pošto in ilegalno literaturo skrivat prenašati na
vali — tudi bukov les je bil dober za stikalu in grla žarnic ki so jih iz-	vse mogoče načine. Tudi izvotljen kuhinjski valjar je bil dobro skriva-
najdljivi mojstri napravili v Črnomlju.	lišče.
ZA PRAZNIK DELOVNIH LJUDI ISKRENO ČESTITAMO!
IGM »SAVA« KRŠKO Cesta Krških žrtev 59 KRŠKO
Izdeluje za gradbeništvo: opažno betonske plošče za strope vseh dimenzij in koristne obtežbe po projektu. Betonske zidake modularnih dimenzij debeline 7, 20, 25 in 30cm. Betonske robnike za cestogradnjo in vrtove. Razne tlakovalne in travne plošče in mejnike. Opažno betonske plohe za ročno montažo stropov. Razne betonske elemente po posebnih naročilih. Prane gramozne frakcije, pesek za malto in omete, kamen.
Izdeluje za elektrogospodarstvo: betonske podstavke »Univerzal« za sanacijo in novogradnjo lesenih daljnovodov. Betonske montažne trafopostaje za »Rade Končar« in »IMF«. Betonske ozemijitvene jaške itd. PROJEKTIRA:
izdelava vseh vrst urbanistične ir, investicijsko tehnične dokumentacije. Gradbeni nadzor. CESTE:
vzdrževanje, rekonstrukcija, modernizacija in novogradnja lokalnih in občinskih cest_____
s== zavarovalna skupnost triglav ^OBMOČNA SKUPNOST KRŠKO
SO KRŠKO OBČ. KONFERENCE ZKS, SZDL, ZSMS, OBČ. SINDIKALNI SVET, OBČINSKI ODBOR ZZB NOV
PROIZVODNO IN TRGOVSKO PODJETJE
MM
IMlsrcator
n o v o I e s
TOZD SPLOŠNO MIZARSTVO BOR, Krško
ljubljanska banka
temeljna posavska banka Krško s stanovanjsko-poslovno enoto Krško ter ekspozituro Brežice, Sevnica in agencijo Senovo
čestitamo vsem poslovnim strankam in drugim delovnim ljudem za praznik
Po naročilu izdelujemo notranjo pohištveno opremo za šole, vrtce, trgovine, hotele En druge objekte.
TOZD LIPA, Kostanjevica
mercator/ preskrba krško
trgovsko podjetje na debelo in drobno,
LB temeljna posavska banka Krško je pravi naslov za denarne zadeve vseh članic - ustanoviteljic te banke pa tudi za vse občane Posavja. Zaupajte ji in sodelujte z njo!
izdelujemo stavbno pohištvo (okna, vrata, predelne stene, stenske in stropne obloge) za stanovanjsko izgradnjo in objekte splošnega družbenega pomena.
ČESTITA VSEM DELOVNIM LJUDEM ZA 1. MAJ
TOVARNA CELULOZE IN PAPIRJA
djuro šolaj
KRŠKO
Od vseh visokih priznanj je članom Delavske godbe najdragocenejši lanski obisk pri tovarišu Titu
Obisk pri Delavski godbi v Trbovljah
Dvakrat zlate trobente trboveljskih rudarjev
Delavska godba iz Trbovelj je Že desetletja nepogrešljiv člen življenja tega našega najstarejšega rudarskega mesta. S sodelovanjem na raznovrstnih prireditvah, veselih in žalostnih, od kulturnih do političnih manifestacij, od igranja vzpodbudnic stavkajočim rudarjem do spremljanja partizanskih jurišev v Gornji Savinjski dolini, se je ta godba vtkala z zlatimi črkami v naš čas in rudarske revirje, kjer je zdaj neločljivi del tamkajšnjega kulturnega življenja.
Eden najstarejših posnetkov Delavske godbe iz Trbovelj
Začetek sega v prejšnje stoletje
Godbeniki iz Trbovelj sicer še niti danes, po tolikih desetletjih svojega dela, nimajo urejene in zbrane svoje kronologije, vendar s ponosom povedo, da segajo začetki njihove godbe v leto 1891, ko je godbenik Herman ustanovil prvo rudarsko godbo v Trbovljah. Sodeč po okoliščinah, zgodovini tega rudnika in drugih dokumentih, bi lahko te začetke mirno premaknili še nazaj, vendar so se sami odločili, da bodo za svoj mejnik postavili leto 1903, ko sta Mlakar in Rinaldo s pomočjo delavskega Konsumnega društva kupila godbi instrumente. Kapelni-ško mesto pa je prevzel Gašper Turnšek, pomagal pa mu je glasbeni strokovnjak in učitelj večine glasbenikov tedanje dobe — Simon Grohar. Do prve svetovne vojne so se zvrstili še štirje kapelniki. Ker je vojna tudi med tr-
boveljskimi godbeniki zahtevala ogromen krvni davek, in da godba ne bi razpadla, se je za ka-pelniškim pultom že takrat pojavljal, sicer še kratkohlačnik, poznejši neumorni vodja Tone Hudarin.
»To je bilo burno in težavno obdobje,« pripovedujejo najstarejši godbeniki. »Prva svetovna vojna je bila pravzaprav prelomnica v organiziranju naše godbe. V njo se je vključilo mnogo delavcev in rudarjev, godba je postala žarišče delavske svobodomiselnosti. Igrali smo budnice, sodelovali na prosvetnih večerih prosvetnega društva Svoboda, sodelovali na zletih Svobod v Mariboru, Celju in Ljubljani. S strumnimi koračnicami smo pozdravljali štrajke in ilegalne proslave 1. maja. Bili smo vsepovsod, kjer se je kaj do-
gajalo, zato ni čudno, da oblasti to ni bilo pogodu.«
Pod vodstvom TONETA HUDARINA je godba dosegala vse višjo umetniško raven. Kvalitetna rast je zamrla z vdorom okupatorja. Nekaj članov se je takoj priključilo narodnoosvobodilnemu boju, drugi pa so skupaj z instrumenti odrinili v partizane 1944. leta, ko je štab IV. operativne cone v Savinjski dolini ustanovil svojo godbo. V tej godbi je bila večina godbenikov iz Trbovelj. Štirinajst godbenikov je ostalo na bojiščih...
Resnično ljudski godbeniki
»Delo z našo godbo je za vsakega veliko priznanje. Marljivost in predanost naših godbenikov nima primere. Gre za trdo delo, nenehne vaje, tudi po več kot dvesto nastopov v enem letu, to je prispevek godbenikov kulturnemu utripu Trbovelj,« pravi JANEZ OCEPEK, predsednik godbe, sicer direktor Rudisa, ki že deseto leto z velikim veseljem in predanostjo opravlja to odgovorno delo. »Imeli smo srečo, da je TONE HUDARIN vsa leta vzgajal izredno dobre godbenike in godbo s trdim delom spravil na takšno umetniško raven, da si je odela nešteto lovorik. Za ilustracijo samo podatek. da je bila naša godba že 1949. leta najboljša v Sloveniji in naslednje leto že najboljša v državi.
;	A,
Uspehi in priznanja
Vrsto let najboljša godba v republiki. Osemkrat najboljša godba v državi. 1974. leta so na svetovnem festivalu amaterskih godb v Kerkradeju na Nizozemskem prejeli prvo nagrado v naj-višjem tekmovalnem razredu, posebno priznanje mednarodne žirije in posebno priznanje ameriške ambasade za najboljšo inozemsko godbo. Med najboljše, zlate, so se v istem mestu uvrstili tudi štiri leta pozneje. Godba je prejela celo vrsto največjih priznanj in medalj.
Lani za prvi maj so na Brdu pri Kranju koncertirali tovarišu Titu.
V___________________________:________________________________
Člani
Delavske godbe:
Dirigent:	prof. Miha
Gunzek;
Trobentači: Štefan Guna, Martin Žilnik, Stane Klemen, Matej Bovhan, Marjan Prašnikar, Jože Kersnik, Viki Kralj, Rajko Kolšek, Ivan Kralj, Bernard Tomažič, David Spec, Roman Tomšič, Vencelj Kotar, Avgust Krajšek in Oto Guna.
Klarinetisti: Alojz Zupan, Ervin Plevnik, Bogo Pikš, Bogdan Tominšek, Srečko in Sašo Spec, Toni Umek, Iztok Kunšek, Mirko Klan-čišar, Jurij Cizej, Metod Vozelj, Goran Jamšek, Deželak Slavko in Darko Abram. Flavtisti:	Viki Medvešek,
Špela Malovrh, Gornik Mišo in Ksenija Hribar: Tenorista: Ivo Zmrzlak in Edi Matko. Alt saksofon: Jože Suša. Tenor saksofon: Boris Lesjak. Bariton saksofon: Miran Ovnič. Bariton: Albert Jazbinšek. Rog: Alojz Potokar in Ivan Prašnikar. Krilnica: Edo Marin. Tuba: Dušan Oplotnik, Trampuš Alojz in Jože Vajdič. Rog: Aleksander: Vili Trampuš in Franci Lipovšek, Pozavna: Jože Planinc. Boben: Teo Klančičar. Mali boben: Dušan Beravs in Franc Matko. Trombon: Alojz Bezgovšek in Janez Istenič. Harmonika: Franci Vrtačnik.
V ____________________________J
Našo godbo srečaš vsepovsod: na kulturni ali politični manifestaciji, ob smrti, ob prazniku, ob veselju in žalosti. Vsa ta desetletja se še ni zgodilo, da naši godbeniki ne bi nastopili'ob prvem maju; včasih skrivaj, po osvoboditvi pa javno v vseh delavskih naseljih in Trbovljah. V dežju, snegu ali po prečuti noči.
Zato ni čudno, da so postali resnično ljudski godbeniki.
Najvišjo umetniško rast je godba doživela pod vodstvom sedanjega kapelnika in prejšnjega člana godbe, profesorja MIHAELA GUNZKA. To je raven, ki jo bo težko preseči. Naši godbeniki so na svetovnem festivalu amaterskih godb v Ker-kreadeu 1974. leta dosegli 331 in pol točk, zaenkrat največ v zgodovini tega festivala. Tudi mi ga čez štiri leta nismo več ponovili, čeprav smo bili še vedno .zlati1.
»To je bil dogodek, ki bo vsakemu godbeniku ostal v trajnem spominu,« dodaja ALOJZ TRAMPUŽ, godbenik in tajnik godbe, sicer delovodja v Strojni tovarni. »Ko smo namreč prišli na Nizozemsko, nas ni nihče jemal resno. Tam je vse blestelo, mi pa z instrumenti, ki so delili z nami dobro in slabo: tovornjake ob prevozih na okoliške hribe, dež in sneg ob praznovanjih in budnicah. Toda, ko smo jo urezali, je bilo še dolgo časa vse tiho... Potem pa se je začelo. Bili smo edini godbeniki, ki so jim prireditelji dovolili ponovitev. Postali smo ponos in hvala celega mesta. Po razglasitvi smo igrali celo noč in ves naslednji dan... Nekaj nepojmljivega pa je bila vrnitev. Ko smo se vrnili v Trbovlje, nas je pričakala desettisočglava množica. Kaj takega Trbovlje ne pomni. Nas je sprejem ohromil, enostavno nismo mogli igrati. No, to smo potem storili naslednji dan, ki je bil vsesplošen praznik... Šele takrat smo se zavedli, koliko v resnici pomenimo našim Trbovljam!«
Sprejem
pri tovarišu Titu
»Z godbo sem delil slabo in dobro,« pripoveduje ALBIN KRAJŠEK, rudar, ki je pri godbi že 52 let, drugi najstarejši godbenik. »Spominov je toliko, da jih je težko strniti. Bil sem
zraven, ko je bilo vroče, ko smo morali instrumente skriti in bežati, bilo je primerov, ko bi lahko s trobento ubil Nemca, tako blizu sva bila in sem igral. To je bilo v partizanih. Še danes ne bom pozabil tistega dne na Ljubnem, ko smo morali instrumente skriti pod pogorišče in so jih po izdaji potem Švabi odkrili. Potem so sledila leta uspehov. Ponosen sem, da sem še vedno pri godbi. Tista zmaga na Nizozemskem je bila resnično nekaj enkratnega, toda tako odrevenelih ustnic, kot sem jih imel na Brdu, pa na Nizozemskem le nisem imel! Naj pove Filip, kako je bilo...«
»Na predvečer prvega maja smo igrali ob kresu na Dobrni, to je staro rudarsko naselje, kilometer nad Trbovljami, zibelka našega delavskega gibanja,« povzame FILIP PIRC, klarinetist, zdaj podpredsednik godbe, rudar in mož, ki ni mogel deliti veselja ob zmagi v tujini. Čeprav je bil organizator potovanja na Nizozemsko, ga je tragični dogodek v družini zadržal doma. »Ko so fantje zjutraj odigrali še budnico, smo se hitro stlačili v avtobuse in odhiteli na Brdo pri Kranju. Povabil nas je tovariš Tito. To je bilo lani za prvi maj. Ni mi nerodno priznati, da smo bili čisto iz sebe. Končno nam je Te uspelo premagati tremo, da nismo povsem zatajili. Potem se nam je le odprlo in smo zaigrali tako, kot nikoli. To je bil najlepši trenutek v mojem življenju. Po koncertu je moral tovariš Tito v Bohinj, mi pa smo še igrali, igrali...«
»Danes mi ni žal, da se se odločil za godbo,« pravi eden najmlajših članov, še ne štirinajstletni JURE CIZEJ, učenec 7. razreda osnovne šole. »Dolgo časa se nisem mogel odločiti med nogometom in glasbo. Težko mi je bilo zapustiti tovariše pri žogi in oditi k vajam. Včasih bi najraje klarinet kar odvrgel. No, zdaj je drugače...«
Za malega Jureta pravijo, da je že prekosil očeta. Tako kot prenekateri godbenik trboveljske Delavske godbe. Kajti v Trbovljah je nešteto primerov, da je instrument ostal v družini in ga predajajo iz roda v rod. Trboveljska godba je dala tudi okrog 15 priznanih glasbenih pedago^ gov, ki danes širijo glasbeno kulturo v drugih krajih in jim je glasba osnovni poklic. Nekateri se še vračajo, drugi so se zlili v druge skupine in ansamble. V njih so vtisnili pečat delavske godbe, ki je bodrila, razveseljevala in bila opora desetletja vsem dogodkom, so za ; življenje Trbovelj bili in so še potrebni. Kajti Delavska godba iz Trbovelj spremlja vsakega Trboveljčana od rojstva do groba.
Janez Sever
Trenutek z nedavnega koncerta v republiki San Marino
'Svetovna sindikalna konferenca — Beograd, od 22. do 25. aprila
Razlike v razvoju ogrožajo mir
Medsebojna pogojenost gospodarskih in političnih problemov
Udeležence svetovne sindikalne konference o razvoju je v imenu predsednika Tita, ZIS ter vseh narodov in narodnosti socialistične Jugoslavije pozdravil predsednik izvršnega sveta Vese lin Djuranovič, ki je poudaril, da »je pomen konference prav v posebni kvaliteti in širini srečanja, v dejstvu, da predstavljate delavski razred sveta, torej tiste sloje svetovnega prebivalstva, ki imajo največji interes, da bo čim hitreje in uspešneje premagana gospodarska kriza, ki pretresa svet. Kajti prav delavski razred nosi glavno breme vseh težav in je glavna žrtev gospodarskih kriz in vsakodnevnih spopadov«.
»Neuvrščene in druge dežele v razvoju so dale pobudo za globalno reševanje najpomembnejših problemov svetovnega gospodarstva in mednarodnih ekonomskih odnosov s predlogom, naj se začno široka pogajanja o mednarodnem gospodarskem sodelovanju in pripravah na novo mednarodno razvojno strategijo v prihodnjem desetletju.
Dežele v razvoju in gibanje neuvrščenosti žive v prepričanju, da so politični in gospodarski problemi med seboj tesno povezani ter drug z drugim pogojeni, da varnost, mir in stabilnost v svetu niso mogoči brez korenitih sprememb sedanjih neenakopravnih mednarodnih političnih in gospodarskih odnosov.«
»Te države,« je nadalje poudaril Veselin Djuranovič, »upravičeno menijo, da sedanji politični spopadi, prav tako pa tudi ekonomske motnje v svetovnih gospodarskih gibanjih, ne opravičujejo stališča, da zaradi njih ni mogoče reševati ekonomskih problemov. Nasprotno, ravno zato, ker obstajajo, terjajo velika, skupna prizadevanja za odpiranje novih poti ekonomskega in socialnega razvoja na osnovah novih odnosov.«
Ta pot pa neizbežno vodi prek strukturnih sprememb v svetovnem gospodarstvu, v mednarodni delitvi dela, prek industrializacije dežel v razvoju in reševanja problemov prenosa tehnologije, reševanja žgočih problemov na področju surovin, energije in mednarodne trgovine, prek premagovanja protekcionizma, regionalnega zapiranja in monopola nadnacionalnih služb, prek reforme mednarodnega kreditno-monetarnega sistema.
Na koncu pa je Veselin Djuranovič še posebej poudaril:
»Življenjske razmere, možnosti za večje zaposlovanje in socialni napredek delavcev v industrijsko razvitih deželah, vse to je danes vedno bolj ogroženo zaradi neenakomernega razvoja v svetu ter težav dežel v razvoju, zaradi preozkih tržišč, nezadostnih energetskih in surovinskih virov itd. K širjenju in argumentiranju teh spoznanj bi lahko sindikati neprecenljivo prispevali.
V tem vidim namen, pomembnost in možnosti vašega zbora, novo dimenzijo vaših akcij in izgrajevanje solidarnosti delavskega razreda ter novo možnost za mednarodni razvoj in razumevanje, za dobrobit in napredek vseh delovnih ljudi, ki jih vi tu predstavljate.«
V beograjskem Sava-centru se je v torek, 22. aprila, pričela svetovna sindikalna konferenca, na kateri sodelujejo predstavniki vseh treh svetovnih sindikalnih central in prek 40 avtonomnih sindikatov. V štirih delovnih dneh bodo poskusili opozoriti na vsa tista vprašanja, za katerih razreševanje so zainteresirani vsi delavci sveta, ne glede na ideološke opredelitve, politične sisteme in blokovsko delitev. Po letu 1948, ko je v mednarodnem sindikalnem gibanju prišlo do razcepa, je to prvo takšno srečanje sindikatov, ki bo skušalo najti najprimernejše odgovore na nepravično delitev bogatstva, izkoriščanje in nezaposlenost, socialno negotovost in bedo.
Udeleženci svetovne sindikalne konference bodos svojimi razpravami in amandmaji prispevali k izoblikovanju sklepne deklaracije, ki naj bi bila vodilo nadaljnjemu delu.
Mika Špiljak: »Cilj — spreminjanje zdajšnjih razmer«
»V razmerah, ko se zaostruje svetovna gospodarska kriza, ob vseh nevarnostih, ki jih to pomeni za delavski razred, in še posebej, ker bo v kratkem enajsto posebno zasedanje generalne skupščine OZN, na katerem naj bi določili strategijo za tretjo dekado razvoja in modali-tete splošnih pogajanj o spodbuditvi razvoja v svetu in uvedbi nove mednarodne gospodarske ureditve, bi bilo neodpustljivo, da bi mednarodno sindikalno gibanje ostalo ob strani ali da bi delovalo razbito.
Sindikati morajo po svoji funkciji delovati skupaj z drugimi miroljubnimi in naprednimi silami v svetu, v akcijah za ureditev teh problemov in v skladu z interesi delavskega razreda in narodov vseh držav. Kot organizacija delavskega razreda morajo pomembno prispevati k premagovanju odpora sebičnih monopolističnih interesov, ki so glavna ovira pri urejanju temeljnih problemov svetovnega gospodarstva,« je poudaril Mika Špiljak, ko je v imenu gostiteljev, delavskega razreda in ZSJ, pozdravil udeležence tega velikega delovnega srečanja, ki mora biti
Fotografije: Dragoljub Arčeski
»tribuna sodelovanja, ne pa prizorišče konfrontacije, da bo v enakopravnem in v demokratičnem dialogu, ob popolnem spoštovanju samostojnosti, stališč in argumentov vsakega udeleženca izrazila skupen interes vseh delavcev sveta, iz razvitih dežel kot tudi iz držav v razvoju, ne glede na razlike v njihovi organizacijski pripadnosti«.
»Tu smo se zbrali, ne da bi razpravljali o preteklosti ali o tistem, kar nas ločuje, temveč, da bi se usmerili v prihodnost in k stvarnim skupnim nalogam, ki imajo za cilj spremeniti zdajšnje razmere in doseči skupne cilje. Naša naloga ni ugotavljati zgodovinsko krivdo za zdajšnji položaj. Vemo, da ga je ustvaril kapitalizem. Poiskati moramo skupni imenovalec ciljev, sredstev in metod za spremenitev takih razmer in za uvedbo nove mednarodne gospodarske ureditve. Prav tako pa konferenca nima nikakršnega namena, da bi oslabila dosedanje vezi med posameznimi sindikati ali deli sindikalnega gibanja, še manj pa da bi obstoječe mednarodne sindikalne centrale zamenjala z novimi.«
»Prepad v gospodarskem razvoju,« je nadaljeval Mika Špiljak. »pomeni eno bistvenih in potencialno najbolj nevarnih nasprotij sodobnega sveta. Njegovo vse večje zaostrovanje pa že hudo ogroža mir in napredek ne le dežel v razvoju,temveč tudi razvitih držav. Razvoj prvih pa pogojuje uravnovešen razvoj celotnega svetovnega gospodarstva.
Sedanja svetovna gospodarska kriza, katere glavno breme nosijo delavski razred in revni sloji prebivalstva zajema vsa področja mednarodnih gospodarskih odnosov, od energetike in industrije, prek trgovine in finančnega ter denarnega sistema do kmetijskega razvoja in preskrbe s hrano. Kljub temu, da razvite države zaradi svoje gospodarske moči in položaja v mednarodnih gospodarskih odnosih laže prenašajo pretrese v svetovnem gospodarstvu in da njihove posledice prevalijo na hrbet nerazvitih, tudi njihov delavski razred ni zavarovan. Nasprotno, brezposelnost se povečuje, realna vrednost zaslužkov pa zmanjšuje. Zlasti je težaven položaj mladih generacij, kar se ne
kaže le v večji brezposelnosti mladih, temveč tudi v marsičem drugem: od njihove popolne pasivnosti in nemočnosti do popolnega zanikanja vsega obstoječega in terorizma.«
Jugoslovanski sindikati so vselej poudarjali, da med delavci razvitih držav in držav v razvoju v resnici ni nasprotij. Razvoj, napredek in blagostanje prvih pomenijo, če so pravilno usmer jeni, tudi več možnosti za razvoj, napredek in blaginjo drugih držav. Te okoliščine pa so delo monopolnega kapitala in njemu podrejenih nacionalnih in mednarodnih struktur.
Svetovna sindikalna konferenca o razvoju ne bo izpolnila svoje naloge, če ne bo vztrajala pri socialnih dimenzijah razvoja. Ugotoviti mora dejanske vezi, ki povezujejo različne vidike razvoja in nove mednarodne ureditve, kljub pluralizmu situacij in interesov znotraj narodov in med njimi. Konferenca mora prispevati h krepitvi vloge sindikatov v nacionalnih in mednarodnih okvirih ter oblikovanju skupnih ciljev na področju razvoja in reforme mednarodnih ekonomskih odnosov.«
Pripravila: Majda Žlender
Človek
Mednarodna gospodarska kriza, z vsemi spremljajočimi posledicami, ki vedno huje pretresa svet, se bolj ali manj boleče odraža v razvitih in nerazvitih deželah. Povsem razumljivo je torej delovni) srečanje predstavnikov sindikalnih organizacij iz vsega sveta, saj lahko nekontrolirane posledice krize edinole povečajo obstoječe napetosti in ustvarjajo nova trenja med državami ter na ta način ogrozijo mir v svetu.
Prav sindikati pa so tista sila. ki lahko zagotovi, da bodo delavci sami, s svojim vplivom vzpostavili pravičnejšo delitev ustvarjenega svetovnega dohodka. Kako potrebno je najti in izvajati takšna merila, nazorno pove že podatek, da tretjina svetovnega prebivalstva danes razpolaga kar z okoli 85 odstotkov svetovnega bruto družbenega proizvoda. Komaj 15 odstotkov pa ostane za zadovoljevanje skupnih in posamičnih potreb drugima dvema tretjinama človeštva.
Želja po boljšem življenju vsakega delavca posebej in vsega delavskega razreda, ki jo je moč zado vol jev ati le s pravičnejšim gospodarskim redom v svetu, pa terja od vseh nas vzpostavljanje dobrih medčloveških odnosov, sodelovanje vseh narodov sveta. Svet pa moramo zato pojmovati kot en sistem, ki združuje posamezne dele, v katerih je lahko edinole človek center razvoja.
Tovarnci usnja Utok iz Kamnika je bila le odpisana, danes pa je ena najboljših
Utok — kamniški feniks
Stari Egipčani so imeli feniksa, Kamničani imajo Utok. Mitološki ptič je sam sebe zažgal in nato pomlajen vstal iz pepela, Tovarna usnja je z nepremišljeno investicijo, zadolženostjo, slabimi poslovnimi odločitvami... do vratu zabredla v živi pesek in se prerojena izvlekla na plan. Razlika med njima je le v tem, da je bilo ‘feniksu v mitologiji to lažje storiti, Utoku pa v konkretni praksi mnogo težje. A ljubezen kamniških- usnjarjev do svoje »fabrike« in vonja po »ledru« je bila močnejša od vseh težav, ki so se mnogim drugim »zdravim« ljudem zdele povsem brezupne. Marsičemu so se zato odpovedali v zadnjih treh letih. Danes se že lahko pohvalijo, da niso le eni redkih, če že ne edini, ki so do pike uresničili svoj sanacijski program, pač pa tudi z osebnimi dohodki, ki so nad panožnim povprečjem in med najvišjimi v kamniški občini. Pa so bili že odpisani. ..
Ipok je do temeljev zamajal Utok
Usnjarstvo ima v Kamniku 56-letno tradicijo. Tovarno so namreč postavili 1924. leta in kljub slabim pogojem, ki so vladali v njej. do druge svetovne vojne izdelovali kvalitetno usnje za čevlje in galanterijo. Skokovi-tejši razvoj se je začel po maju 1946, ko je podjetje prišlo v državne roke. S pomočjo sredstev Glavne direkcije usnjarske industrije Jugoslavije je 120 Utoko-vih delavcev zgradilo pralnico, strojamo in skladišče. Delo je dobilo 50 novih delavcev. Pomemben prelom v njihovem življenju je pomenilo tudi 1952. leto: izvolili so prvi delavski svet, hkrati pa začeli vlagati sredstva v modernizacijo proizvodnje. Do 1968. leta so se ukvarjali le s predelavo svinjskih kož. Šlo je torej za specializirano proizvodnjo. Ker pa so bila krizna obdobja v življenju te delovne organizacije zaradi različnih vzrokov na tržišču pogosta, so si rešitev obetali od razširitve proizvodnje. V letu 1969 so se odločili, da bodo svinjsko usnje uporabljali za izdelavo konfekcije. Zgradili so novo tovarno, vlagali pa so tudi sredstva za izboljšanje proizvodnje, kar je dalo zelo dobre gospodarske rezultate. Ugodne ekonomske razmere so v veliki meri vplivale na izdelavo programa za nadaljnji razvoj te delovne organizacije. Odločili so se za proizvodnjo plastične obutve, elaborat za to pa so dobili v kranjski Savi.
»Leta 1969 so v kletnih prostorih Konfekcije montirali polavtomatsko linijo za izdelavo plastične obutve,« se spominja Horst Hafner, zdaj glavni direktor Utoka, ki pa tedaj še ni bil tu v službi. »Rezultati so bili več kot zadovoljivi, zato se je delovna organizacija odločila za razširjeno reprodukcijo tega programa in nabavila tri avtomatske linije za izdelavo plastične obutve pri kanadski tovarni Drying Systems. Teoretična zmogljivost teh linij je bila 1,8 do dva milijona parov čevljev na leto...«
Na seji delavskega sveta tovarne so 9. novembra 1972. leta izrekli svoj »da« za novo investicijo, čeprav ni bila pripravljena celotna dokumentacija o tej proizvodnji in o pogojih financiranja. še zlasti pomanjkljivo pa je bila obdelana dokumentacija o možnostih prodaje plastične obutve na jugoslovanskem tržišču in o možnostih izvoza. De-
lavski svet je torej sprejel svojo odločitev na podlagi izredno pomanjkljivega predloga...
Prvič, drugič, tretjič... prodano!
|
Julija 1974. leta so v Kamniku z vsem pompom, ki sodi zraven, odprli obrat za izdelavo plastične obutve Ipok. Kamničani so ta sodobno opremljeni obrat postavljali v vrh svoje industrije, kar ob dejstvu, da tod ne manjka tovarn, gotovo nekaj pomeni. A odtlej je šlo vse narobe. Kanadska tovarna Drying Systems je Kamničanom prodala neustrezno in nekvalitetno opremo, s čimer jim je prizadejala večmilijonsko škodo. Kupoprodajni pogodbi je bil priložen tudi spi-
Franc Smolnikar
sek strojne opreme ter opis del, ki jih bo treba opraviti pri montaži. Ta spisek je bil kasneje dodobra spremenjen, skupni znesek pa je ostal enak. Taka sprememba strojne opreme in opisa montažnih del pa je omogočila utajo carinskih obveznosti tovarne Utok. Kanadska tvrdka je Utok oškodovala tudi s tem, ker je dobavila nekaj starih šivalnih strojev za — nove. Res čudno, da se je to zgodilo, saj je imel Utok v Kanadi vendarle svojega inženirja, ki naj bi nadzoroval dobavo opreme! Pa še celo več drugih težav je bilo. Zaradi slabe montaže in opreme je prihajalo do težkih problemov, tovarna je celo zagorela. Vse to je seveda zahtevalo še dodatne stroške. Ob vsem tem pa se je v prvi fazi obratovanja tudi pokazalo, da delavci za to delo niso usposobljeni. In nastala je nova škoda, izražena v nizki produktivnosti dela.
Z zastoji so se večali proizvodni stroški, z njimi cene izdelkov, zaloge so se kopičile, nekateri kupci pa so zaradi slabe kvalitete vrnili tudi precej izdelkov. Vse to je povzročilo nizko realizacijo, in da bi vsaj delno odpravili tako stanje, so izdali nekaj faktur za navidez prodano blago. V splošnem naraščanju zalog so se v Ipoku lotili tudi organizacije lastne prodajne mreže, pri čemer pa niso storili dovolj, da bi se povezali z drugimi tovrstnimi delovnimi organizacijami v Sloveniji in Jugoslaviji. Tako so, denimo, postavili lastno trgovino v Kostanjevici, k jer pa sploh ni takšnega zaledja, ki bi zagotavljalo dobro prodajo...!
Po letu in pol hiranja so v Ipoku 1. marca 1977 ustavili
proizvodnjo, 15. novembra pa prodali tovarno. »Dajem na licitacijo zemljišče, zgradbe, energetsko opremo in dopolnilne energetske naprave!« je tedaj govoril likvidator Ipoka, dobrih 14 dni v. d. glavnega direktorja Utoka Horst Hafner. Pet minut kasneje je bil Ipok že ranjki. Za 31 milijonov 843 tisoč 710 dinarjev ga je kupil Alprem. Ko so prodali še stroje, so za vse skupaj dobili 4,5 stare milijarde. Domala ves denar so vrnili banki, njim je ostalo le 136 starih milijonov...
Ogorčen boj za obstanek
»Ni pa bil zgolj Ipok vzrok vseh Utokovih težav«, razčlenjuje Horst Hafner. »Do 1976.
Horst Hafner
Jože Baraga
leta smo v Jugoslavijo uvažali ogromne količine kož iz Sovjetske zveze za kliring. Mi smo jih le predelovali in izvažali. Potem pa so Rusi ustavili izvoz in to nas je močno udarilo.«
Biti ali ne biti? Tako hamletovsko vprašanje so si v tistih dneh zastavljali Utokovi delavci. »Ko sem hodil po pisarnah, sem opazil, da šo ljudje med 7. in 8. uro zjutraj vsak dan brali časopise na tistih straneh, kjer so bili objavljeni oglasi. Iskali so si novo službo,« se spominja Horst Hafner. »Tudi jaz sem ‘razmišljal, da bi šel stran. Tedaj še nisem bil direktor. Rekel sem si: »Fant, menda ja ne boš pri tem pogrebu!« Toda sodelavci so rne spodbujali, naj ostanem. Da bo že nekako,so mi govorili. Pasem pristal.
Bilo je žalostno, da nismo
Šele januarja letos je lahko Utok kupil nekaj novih strojev
imeli nikakršne podpore pri svojih prizadevanjih, da bi v tistih kritičnih dneh vendarle obstali. Niti na občini niti v branži niti v republiki. Naš edini kapital je bil delavec! In ko sem vsak dan hodil po proizvodnih prostorih, so mi delavke z dolgoletnim stažem v Utoku govorile: »Direktor, četudi dva meseca ne dobimo plače, nič hudega. Le tovarne nam ne zapreti!« Ja, hudo je bilo tedaj. Pa še na trgu smo bili diskvalificirani. Dobro se spomnim svojega potovanja v Slavonijo, kamor sem šel sklepat desetmilijonski posel. »Vse lepo in prav«, mi je dejal tamkajšnji direktor, »samo ne vem, če bo kaj s kupčijo. Sinoči sem na zagrebški TV slišal, da vam bodo zaprli tovarno.« Sredstva javnega obveščanja so nam v tistih hudih časih delala medvedjo uslugo.
Začeli smo boj za svoj obstanek. Potrkali smo na najrazličnejša vrata, pa so ostala zaprta. Nazadnje nam jih je na CK ZKS odprl tovariš Mlinar. Rezultat pogovora z njim je bila komisija za družbeni nadzor.
Trdo smo delali odtlej. Od 850 delavcev, kolikor jih je bilo pred odločilno krizo zaposlenih pri nas, jih je ostalo le še 500. K sreči najboljših, Utoku najzvestejših. Spoznali smo, da je vse tisto, kar smo še včeraj razglašali za »objektivno«, v resnici zgolj subjektivno. Za vse vzroke, ki smo jih še do nedavnega imeli za zunanje, vemo, da so notranji,zato jih tudi rešujemo znotraj tovarniških plank. Prišli smo tudi do kvalitetnega spoznanja, da Miklavža ni. Ni bank, ni kakršnihkoli drugih dobrotnikov. Samo mi smo. Kako drugače so začeli delati delavci potem, ko jim je to
spoznanje prodrlo v zavest! Podrli smo tudi vse barikade, ki so bile postavljene od direktorja navzdol do zadnjega proletarca tam za strojem.
Bistven premik pa smo dosegli z boljšo organizacijo dela. Ko sem prišel v Utok, je, denimo, v lužilnici delalo 100 ljudi. Danes 30. V fakturnem oddelku jih je bilo osem, danes le eden. In vsemu temu navkljub danes v eni izmeni napravimo več kot smo včasih v dveh...«
»Ja, hudi so bili tisti časi,« se je v pogovor vključil Jože Baraga, predsednik^ izvršnega odbora sindikata v TOZD Usnjama. »Zelje in krompir smo »natepa-vali«, za malico, ker ni bilo denarja za meso. Celo pošte nismo mogli odpošiljati, ker ni bilo za znamke... Slabim plačam in nizkim standardom navkljub pa nismo imeli nikakršnega ekscesa v obliki štrajka. Saj ne rečem, da ljudje niso bili slabe volje. Toda pošteno smo jih informirali o vseh dogodkih in premikih in zaupali so nam. V tistih težkih časih so se med vsemi nami izoblikovali izredno tovariški odnosi. K večji složnosti je pripomogla tudi likvidacija Ipoka. Ta nam je bil namreč konkurenčen, pa čeprav je bil naš TOZD in smo ga mi z našim delom postavili. Pa so se njegovi delavci postavljali pred nami, češ, koliko bolje zaslužijo. Po njegovem koncu pa smo začeli spet delati sami zase...
Po haljah ni moč ločiti direktorja od delavca
Utokovi delavci so splavali iz težav tudi s pomočjo številnih udarniških ur. v katerih so izrazili
svojo veliko ljubezen do svoje tovarne. »Kdor je imel namen delati, je tudi v tistih najtežjih dneh ostal z nami,« nadaljuje Franc Smolnikar, predsednik sindikalne konference v Utoku. »Ničkolikokrat se je zgodilo, da smo dobili ogromne količine kož. Koža je pa tako občutljiva, kakor človek na zdravje. In ker delavcev ni bilo, kože pa bi se lahko pokvarile, smo jih šli vsi — od direktorja do vratarja — solit. Pa za to nihče ni dobil niti dinarja. Družbenopolitične organizacije so bile pobudnice dela ob prostih sobotah...« V pogovor se spet vključi direktor Hafner: »Pa tudi sicer ni razlik med nami vodilnimi in delavci. Le poglejte, kakšne halje imamo. Stalno smo vključeni v proizvodnjo in to je naša oblika timskega dela...«
S tako trdnim in zagnanim delom vseh petstotih delavcev tudi rezultati niso mogli izostati. Zaključni račun ’79 to najbolje dokazuje: za 374,275.855,40 dinarjev so ustvarili prihodka, za 108,472.482,03 dohodka, za 85,241.370,38 čistega dohodka in za 18,670.428,31 dinarjev ostanka čistega dohodka. Konec 1978. leta je znašal poprečni osebni dohodek na zaposlenega 4.200 dinarjev, lani — pa čeprav so šele novembra prišli na 100-odstotne — pa že 7.300 dinarjev. Tako so z osebnimi dohodki nad povprečjem svoje panoge, pa tudi med prvimi tremi podjetji kamniške občine.
»Sedaj bi se marsikdo spet želel zaposliti v naši tovarni,« pravi Smolnikar. »Toda v tistih hudih časih smo sklenili: takih, ki so nam tedaj obrnili hrbet, ne bomo jemali nazaj v službo...«
Damjan Križnik
\
Obisk pri družini, ki se je iz barak preselila na boljše
Avdo: »Delo je vse. Ce ga ni, se počutim slabo.«
Pravijo, da ima vsak človek svojo zgodbo. Saj ni pomembno, ali je velika ali majhna. Lepo pa je, če je zgodba »polna«, pristna... bogata z razmišljanjem, četudi se je odvijala preprosto. Sicer pa, kaj je v življenju »preprosto«?
Za Abdulaha Mulaliča ni bilo prav nič preprosto, ko je z osemnajstimi leti odšel iz rodnega Bužima pri Bihaču »v svet«. Vprašanje, ali bo močno pogrešal domačijske zelene pašnike in vitki minaret z zeleno streho, je bilo treba odriniti na stran in odgovor prepustiti muhavosti usode. Huje je pritiskalo ono drugo, kako bo »tam«, v Sloveniji. Sorodniki in prijatelji so sicer vedeli povedati, da dela ne manjka in da je tudi zaslužek dober... Delo. Za Avda, kakor mu pravijo že od malega, mu rečejo sodelavci zdaj in mu bomo tudi mi rekli v naši zgodbi, je bilo
najde kakšna baraka. Če drugje n^pa na gradbišču.
»Nisem bil vedno v barakah. V Mengšu sem nekaj časa stanoval pri zasebnem obrtniku. Imel sem sobo. V prostem času sem pomagal pri delu, opravil kakšno vožnjo, popravljal okvare na strojih. Dobro se mu je zdelo in mi sobe sploh ni zaračunal. Potem sva se razšla. Ponudil mi je stanovanje, če se zaposlim pri njem. Ko sem vse premislil, sem raje ostal zvest OZD Slovenija ceste, kjer delam že od vsega začetka. Mislim, da imam kot delavec drugačen položaj, kakor če bi delal pri zasebniku.«
Odločitev je bilo treba tudi plačati. Avdo se je z družino znašel v baraki na Tomačevski cesti.
»Slovenija ceste so imele tam nekaj barak za svoje delavce. Bil je izhod za silo, vendar bolje kot nič. Ko sva se z Jelo poročila, sva le imela dom, četudi zasilen.
dela kar moč veliko. Pridejo dnevi, kozaradi slabega vremena ne delamo. Takrat ni dobro. Ne počutim se dobro. No, če bi moral hoditi še na kakšne sestanke, ne vem, kako bi bilo. In še nekaj me moti... Med mojo odsotnostjo bi kdo drug delal z mojim buldožerjem, ki ima 500 konj, požre 50 litrov nafte in smo zanj plačali 800 milijonov. Dobro je treba paziti nanj, da se dobro ,počuti*. Sebi že zaupam, za kakšnega priložnostnega namestnika* pa nisem docela prepričan...«
Avdo je ponosen na to, da je buldožerist, zato nas je zanimal odgovor na vprašanje, če je'delo težko.
»Zdaj se je tehnika že precej izpopolnila, tako da je upravljanje z vozilom enostavno in lahko. Z malim prstom lahko premikam ročico. Tudi kabina je dobro izo-J hrana, tako da pozimi ni težav, le
»Danes ne morem delati zaradi vlažne podlage«, pravi Avdo. » Tako sem lahko z otrokoma ves dan in ne samo zvečer ali v nedeljo.«
Avdo je najprej pomil kozarce in natočil vinjak. Da bo pogovor bolje stekel
delo vedno začetek vsega razmišljanja in tistega, čemur največkrat pravimo »planiranje«.
Doma ni bilo dela — torej odrinimo v svet! Odločitev za prelomni korak je bila toliko lažja, ker je tok zdomarskega preseljevanja iz Krajine že od nekdaj močan. Najmočneje teče na severozahod, proti Sloveniji.
»V vojsko mi ni bilo treba zaradi zvitega stopala, zato sem si lahko že tako zgodaj poiskal zaposlitev. Prišel sem pred šestnajstimi leti na gradbišče brniškega letališča. Bil sem samo delavec... No, še preden je minilo leto, sem naredil tečaj za poklicnega strojnika v težki mehanizaciji. Po domače bi rekel, da sem buldožerist.«
Avdo je visok in krepak, odmerjenih, vendar ne nerodnih kretenj. Do otrok, ki se igrata in motata okoli njega, skuša biti strog, vendar ne more skriti, da mu pomenita veliko več kot predmet očetovskih vzgojnih metod.
»Avdo, z jezikom nimate težav. Je bilo vedno tako?« Priznanje mu godi, nasmeh razkriva čustva...
»V začetku sem mislil, da bo šlo težko. Potem se je kar hitro .odprlo*. Računati moraš s tem, da sem na delovnem mestu že vsa leta največ v družbi z rojaki. Pri njih se slovenščine pač ne bi mogel naučiti...
Sicer je pa s slovenščino tako: yeliko mojih Krajišnikov se pritožuje, da je težka. Če se potrudiš, ni nič težkega.«
Počasi je prišlo na dan, da ^kvdo z delom ni imel ne vem kako hudih težav (mislimo na to. ali ga bo dobil ali ne), vendar je bilo vse kaj drugega s stanovanjem. Tolažil se je pač s tem, da se za gradbenega delavca vedno
Tudi moja žena je Bosanka, iz okolice Banja Luke. Deset let je mlajša od mene in je tudi toliko manj v Sloveniji. Najprej je bila kuharica v menzi Slovenija cest. Tam sva se spoznala in .zvezala*. Potem je zaradi težkega dela raje odšla v Iskro. To se mi zdi bolje, ker mi ni vseeno, če bi zaradi težkega dela trpelo njeno zdravje...«
Razmišljamo o kombinaciji — delo in baraka. Kako se počuti delavec v »drugačni« okolici in kako ta okolica gleda nanj?
»Nikoli nisem imel občutka, da bi me kdo gledal po strani, ker sem bil dober in zanesljiv delavec. Ne, v samoupravnih organih ali sindikatu nisem nikoli delal, vendar ne zato, ker me ne bi zanimalo. Veš kako je? Pri nas gradbincih je tako, če je treba in je tudi vreme v redu, .potegnemo* z delom tudi do enajst ur. Rad bi ustvaril za družino kaj boljšega, zato sem vesel, če je
poleti nekaj zaradi vročine... Vendar je nekaj drugega: zaradi močnih tresljajev — še posebej, kadar naletiš na skalnat teren — ti ledvice .padajo ven*. Mislim, da je 25 let največ, kar lahko zdržiš. Potem si bo treba najti lažje delo. Upam, da bo to pri Slovenija ceste, kjer sem ,doma*.
Drugače imam delo rad. Delam v dobri ekipi, ki je .zagrabila*, da je kaj, ko smo dobili nov, sti mulativnejši način nagrajevanja. Dobro je, če se delavci med sabo razumejo.
Nikar ne mislite, da je upravljanje buldožerja brez nevarnosti! Ko smo gradili Partizanko (cesto med Semičem in Črmoš-njicami na Dolenjskem), me je na strmem delu hriba pri odrivanju zemlje zaneslo navzdol za nekaj metrov. Če me ne bi ustavila skala, bi midva — buldožer in jaz — zgrmela v globe!.«
»Slišiš, Avdo, delo s tako dragocenim strojem je zelo odgo-
vorno. Kako imate pri vas urejeno to z odgovornostjo? Je to upoštevano pri plači ali greš na disciplinsko, če je kaj narobe zaradi malomarnosti ali česa podobnega?«
Priznam, po tem vprašanju sem v Avdovih očeh videl izraz, ki sem ga malokdaj srečal...
»Da bi šel na disciplinsko zaradi malomarnosti? To se ne more zgoditi!«
»Zakaj?«
»Saj bi potem vendar ostal brez dela, če bi bilo z mojim buldožerjem kaj narobe! Ne, ne, takih vprašanj pa ni treba zastavljati...«
Med pogovorom sta se okoli naju ves čas sukala triletni Amir in šestletna Elvira. Oče je z njima ves čas govoril slovensko. »Otroka mi veliko pomenita. Hčerka je opravila malo šolo. Poglej, kako lepe risbe je napravila! Amir je malo slabe volje.
ker pogreša svoje prijatelje iz otroškega vrtca.
Da. Januarja smo se iz tomačevskih barak preselili v novo majhno naselje v Črnučah, na Cesto v Pečale. Življenje se je spremenilo. Zdaj imamo eno in pol sobno stanovanje. Če bi bilo malo večje, bi ga kupil, tako pa...«
Potem Avdo pove. da z ženo že več let varčujeta za stanovanje. Želela sta si. da bi naposled s kreditom prišla do svoje hiše ali stanovanja.
»Malo bova še počakala in varčevala... Sedanja rešitev je v primeri z barakami zelo dobra, toda otroka bosta rasla in rad bi jima zagotovil kaj več, kot samo minimum.«
Žal nam je bilo, ker smo našli doma samo Avda in ne tudi njegove žene.
»Tako je, tudi mene ne bi našel, če ne bi bilo danes slabše vreme in ne moremo delati.
Del novega naselja za nekdanje tomačevske »harakarje« v Črnučah:	Amir in Elvira sta ponosna, da imata album s slikami — ko »sta bila še
otroci pač najdejo prostor za igro z Žogo	majhna«	Foto: A. Agnič
Otroka nista v vrtcu, tako da je še velika sreča, ker stanuje pri nas ženina sestra Mijanija, ki tudi dela v Iskri. Z ženo delata v različnih izmenah, tako da je lahko vedno ena pri otrocih. Vidiš, pomagamo si pač, kot znamo... Če ne bi bilo tako, bi morala žena pustiti službo, kar bi nam podrlo vse načrte. Tako je zdaj v redu, in če ne bo slabše, bova z ženo, z najinima plačama (žena okoli 5000 in jaz z nadurami okoli 14.000) lahko počasi uresničevala načrte.«
»Avdo, kaj si najbolj želita?«
»Svojo hišo, da bo tudi za otroka bolje, ko bosta večja! Potem je seveda tudi želja, da bi jima bilo v šoli dobro in bi nekaj postala. Skrbi me samo to, če bom imel dovolj dela. Zdaj nekaj na veliko govore o stabilizaciji in o tem, da bo gradbeništvo prvo čutilo, če bo manj denarja za nove gradnje. Potem bo za mene težko, ker bom moral pustiti svoj buldožer, in je vprašanje, kako bom pri kakšnem drugem delu dobil vse tisto, kar moja družina potrebuje.«
Zdaj mu je bila v očeh rahla senca skrbi. Vendar ne pretirano izražena, saj je Avdo ves čas pogovora stal trdno »na tleh«. Zavedal se je, daje dober delavec in takim se prav gotovo ni bati za svojo usodo.
»Letos januarja smo prišli iz barake v novo stanovanje. Moja žena je rojena januarja in tudi oba otroka sta prišla na svet januarja. Po vsem tem bi lahko rekel, da je januar za mene srečen mesec!«
Drugega nam pač ni preostalo, da smo mu rekli: »Avdo, drži se in še veliko januarjev!«
Igo Tratnik
Vodnik Andrija o sebi in Slovencih
»J^. starejši vodnik Andrija Šuvak pri telefonu.
Prav, torej pridete jutri ob štirih popoldne. Takrat bom gotovo že doma. Samo...«
V najinem telefonskem pogovoru je nastal kratek premor. Andrijo je gotovo nekaj zanimalo.
»Samo... rad bi pa le vedel, zakaj ste izbrali prav mene in o čem se bova pogovarjala?«
»Seveda, prav to sem vam hotel pojasniti. Izbrali smo vas slučajno, kot vojaka in kot človeka iz druge republike, ki pri nas v Sloveniji živi več let. Radi bi vedeli, kako se pri nas počutite, kaj mislite o Sloveniji in Slovencih in skratka, kako ste se privadili na življenje pri nas.«
»Da, ...da...« Očitno je Andrija napeto razmišljal in po njegovem glasu sodeč, že pripravljal odgovore na še ne dokončno zastavljena vprašanja. »Prav, jutri ob štirih!«
Prav kakor Andrija, ki ga je zanimalo, o čem in zakaj naj bi se pogovarjal z novinarjem, je — priznam — tudi mene zanimalo, kakšen človek je Andrija Šuvak. Konec koncev, z nekom se lahko pogovarjaš sproščeno in prijateljsko, od drugega pa ne dobiš daljšega odgovora od »ja« ali pa »ne«.
Po nekaj stavkih najinega telefonskega pogovora sem si že oddahnil . Govoril je lepo slovensko, tako da sem nehote še enkrat preveril priimek v beležnici. Njegov jasen, dosleden in razumevajoč nastop je obetal zanimiv in predvsem sproščen pogovor.
Nisem se zmotil. Zmenjena sva bila v avli hotela Triglav, ki je istočasno samski dom oficirjev in podoficirjev ljubljanske garnizije. Že na prvi pogled sva se prepoznala, predstavila in povabil me je v svojo sobo.
Skromen prostor, na moč podoben hotelski sobi B kategorije, ni dajal vtisa, da je že štiri leta dom človeka, z vsemi njegovimi željami in navadami. Prostor, ki je bil istočasno spalnica, dnevni in delovni prostor, je bil nekako brezoseben, če seveda odmislimo televizor, radio, nekaj knjig in spominčkov na omari. Potovalna torba v majhni predsobi pa je njegovemu bivanju še močneje dajala vtis začasnosti.
To je bil prvi vtis, ki do konca mojega obiska ni zbledel, čeprav se je izkazalo, da je Andrija eden od prvih prebivalcev tega samskega doma in da je človek s svojimi ideali, načrti, željami, skratka človek, ki ve, kaj hoče, vendar očitno tega ne kaže navzven.
In kot sem že dejal, je po nekaj minutah najin klepet že stekel na »isti valovni dolžini«. Tudi steklenica domače, slavonske lozo-vače (tropinovec), je prispevala svoje.
O čem naj bi se pogovarjala, sem povedal že na začetku. Najin pogovor pa se seveda ni držal prvotnega načrta, še posebej ne zato, ker je Andrija zelo zgovoren in kar mimogrede sva zašla.
Nekaj reda pa v pisani besedi vsekakor mora biti, zato bom poskušal najine misli malce urediti.
Prav gotovo sodi na začetek
njegova odločitev za vojački poklic.
»Že kot učenec osnovne šole, še posebej pa v osmem razredu, sem si vojaški poklic predstavljal kot simbol ponosa, celovite osebnosti in človeka, ki poleg svojega dela opravlja še dolžnost, ki pomeni nekaj več. To je bilo tisto, kar mi je kot 15-let-nemu dečku pomagalo pri odločitvi za poklic.« Tudi to, da se je Andrija odločil za vojaško prometno službo, ni slučaj.
»Odkar pomnim, sem občudoval avtomobile. Najraje sem sedel ob cesti in opazoval promet. V sanjah sem z avtomobili potoval daleč, daleč po svetu. Če k temu prištejemo še veselje do orožja, se mi takratna odločitev ne zdi čisto nič nenavadna. Najbrž se danes ne bi odločil drugače.«
»Kolikor se spomnirp, takrat starši niso bili posebno navdušeni nad mojo odločitvijo, posebno mama, ki je želela, da bi bil čim bliže domu. Sam pa sem že takrat vedel, da ne bom mogel
sam odločati o kraju svojega službovanja, to je pomenilo, da bom moral iz domačega kraja, Osijeka.«
Po končani prometni vojaški šoli v Črni gori je moral Andrija izpolniti anketni list, kjer je bilo med drugim tudi vprašanje, v katerem kraju Jugoslavije bi želel službovati. Napisal je tri kraje: Slavonska Požega, to je kraj najbližji domu, potem pa Reka in Ljubljana. Čeprav je bila to le orientacijska anketa, se mu je želja skoraj izpolnila. Njegovo prvo delovno mesto je bila Reka.
»Že moje šolanje v Črni gori me je prevzelo. »Padel« sem iz slavonske ravnine v najbolj hribovito področje Jugoslavije. Tam mi je bilo zelo všeč. Vzljubil sem hribe in morje, zato sem si zaželel na Reko. Tja sem bil tudi dodeljen.«
Tudi želja, da bi služboval v Ljubljani, ni bila slučajna. Eden njegovih najboljših prijateljev v šoli je bil Slovenec Janko. Tamu je opisal in predstavil Slovenijo
tako slikovito, da si je zaželel priti ravno v Ljubljano.
»Po nekaj letih bivanja na Reki sem zaslutil, da me bodo premestili v Slovenijo. Bolj za šalo kot zares me je Janko začel že na Reki učiti slovenščine. Najprej me je »založil« s slovenskimi časopisi. Ob prostih dneh sem včasih šel z njim domov. Ko smo prešli hrvaško mejo, je
Janko začel govoriti z mano samo slovensko. »Snadži se!« je dejal Janko in od tedaj ni hotel razumeti niti besede srbohrvaščine. Ker sem že prej prebiral slovenske časopise in razumel precej slovenskih besed, sem sprejel igro in se trudil govoriti slovensko. Moram priznati, da v začetku ni šlo lahko, vendar z malo vztrajnosti in trme sva se le nekako sporazumela — tudi po slovensko. No, danes, ko sem skoraj štiri leta v Sloveniji, lahko trdim, da že ločim Štajerca od Primorca in Dolenjca od Gorenjca. Celo svojemu dekletu, ki je Slovenka, včasih popravim kako besedo.«
Andrija me je v začetku razgovora presenetil s pravilno slovenščino, vendar, ko se je v svojem pripovedovanju razvnel, je začel mešati vmes srbohrvaške izraze, dokler na koncu ni govoril samo še v svojem jeziku. Ko sem ga na to opozoril, mi je povedal, da se mu to večkrat zgodi, in tudi med srbohrvaščino včasih zameša slovenske besede.
»Kdor hoče, se lahko nauči govoriti slovensko. Je pa mnogo takih, ki se nočejo. Ti se zapirajo v svoj krog in imajo manj od življenja. Vse je pač odvisno od posameznika.«
Andrija je rad v Ljubljani in med nami se dobro počuti. Vsaj tako mi je večkrat zatrdil. Hotel sem vedety zakaj.
Ne živim točno po programu, vendar imam rad red. Slovenci ste dejansko pojem discipline in natančnosti pri delu in v družini. Prav zato ne bi hotel iz Slovenije. In še nekaj je, kar mu ugaja v Ljubljani. V dobri uri si z avtomobilom na morju ali pa v planinah. Vsega tega pri nas v Slavoniji ni. Sicer pa...« je preskočil Andrija. »V Osijek grem morda
trikrat na leto in pri tem ugotavljam, da prihajam skoraj med tujce. Od stotine znancev in prijateljev iz mladih let je ostalo morda še kakih deset, s katerimi se lahko sproščeno pogovarjam. Domači so seveda izvzeti. Ne samo zaradi dekleta, ki je Slovenka, ampak zaradi prijateljev, ki jih imam v Ljubljani in po vsej Sloveniji, bi hote!ostati tu.«
»Gotovo imate že načrte za prihodnost,« me je tudi zanimalo.
»Da...« Malo je razmišljal in ' tis sem imel, da mu je nerodno. »Rad bi si ustvaril družino. Prihodnjo jesen se mislim poročiti. Morda se vam zdi čudno, zakaj sem si tako natančno določil rok. Vendar mislim, da zakon ni preprosta odločitev in predno stopiš vanj, moraš biti prepričan, da boš uspel. Stanovanje ni problem. Dobil ga bom.«
Doslej je bil najin pogovor sproščen, kot klepet med starima znancema, in kar nekam težko sem mu zastavil vprašanje, ki me je najbolj zanimalo: kako kot vojak najde stik z ljudmi in kako po njegovem Slovenci gledamo na vojaka. Mislil sem, da bo v zadregi, vendar sem se zmotil, saj je imel odgovor že pripravljen.
»To je pri nas v Jugoslaviji zelo zanimivo. Na jugu, najbolj
pa v Makedoniji in Črni gori, je vojaški poklic zelo cenjen in spoštovan. Mnogokrat se nam je zgodilo v Titogradu, da smo se zastonj vozili z avtobusom. »Naj se vozi vojska« je navadno sprevodnik zamahnil z roko, ko smo vstopili. Vendar v medsebojnih odnosih, posebno z dekleti, je vojak tabu. Zelo spoštovan sicer, vendar nič več. Čim bolj pa gre š proti severozahodu, bolj se ta odnos menja. Zgodovino Slovenije ravno toliko poznam, da lahko to razumem. Tu vojaški poklic ni posebno v čislih. Tisti Slovenec, ki pa se odloči za vojaški poklic, postane zelo dober vojak, ker je ambiciozen in prizadeven. Če pa se vrneva k odnosu do vojakov v Sloveniji, mislim, da Slovenci vidite v vojaku tudi človeka. Morda je to povedano malo togo, oziroma enostransko. Ugotovil sem, da ko enkrat s Slovencem navežeš stik in se začneš z njim pogovarjati, uniforma pri tem ni nikakšrna ovira več. Tudi pri dekleih je tako. Če sta prijatelja, ji ni nerodno iti z vojakom tudi pod roko skozi mesto. Res pa je, da pogosto slišimo od deklet izjavo, da si niso predstavljala, da smo vojaki lahko tudi veseli in zabavni.«
Je pa še nekaj, kar je zatrjeval Andrija. Vsak vojak mora biti vedno dostojno oblečen in tudi na obnašanje mora paziti, tako se lahko vključi v vsako slovensko družbo.
Opazil sem, da je Andrija že nekajkrat pogledal na uro. Treba bo torej zaključiti najin pogovor. Zanimalo me je še to, kaj vse počenja v prostem času.
»Vsak prosti trenutek izrabim za reševanje križank. Rad popravljam tudi svoj avto. In če ne boste vzeli čisto dobesedno, mi je kar všeč, da je z mojo stoenko vedno kaj narobe. Ob prostih sobotah in nedeljah grem običajno na krajši ali daljši izlet. Tudi šah rad igram, kdaj pa kdaj ob večerih s prijatelji posedim v naši restavraciji ob kavi ali kozarcu vina. Tem za razgovor nam nikoli ne zmanjka.«
Kaj pa šport, rekreacija in družbenopolitično delo na terenu,« me je še zanimalo.
Ne vem sicer zakaj, vendar sem pri tem odpovedal. Na Reki sem bil vseskozi aktiven mladinski funkcionar. Ta štiri let^odkar sem v Ljubljani.pa... Morda so prevladale druge skrbi ali pa nisem znal najti stikasterenom.«
Ura je bila že krepko čez sedem zvečer, ko sva najin pogovor zaključila. Ko sva se poslavljal^ sva ugotovila, da imava isto pot. Andrija je namreč pred dnevi kupil šotor in zanimala ga je še ostala oprema, ki jo mora dokupiti. Letošnji dopust namerava namreč preživeti v enem od kampov ob morju. Šotor pa mu bo prišel prav tudi na daljših izletih po Sloveniji. Hotelskih sob, kot pravi, ima že dovolj.
Zanimiv in prijeten človek je Andrija, kolikor sem ga lahko spoznal v nekaj urah. Ko sva se zares poslovila, sem bil prepri-i čan. da se bova še večkrat srečala.
Andrej Agnič
Ob petdesetletnici prve stavke v zasavskih revirjih (julij 1889 — julij 1939)
Prvi veliki boj slovenskega delavstva
(VIII.)
Z delovnimi prizadevanji in uspehi bomo najlepše proslavili pomembne obletnice iz Zgodovine ZKJ, revolucionarnega delavskega gibanja in naše socialistične graditve v letošnjem letu. Najvidnejše mesto bomo letos namenili obeleževanju obletnic najvidnejših dogodkov iz revolucionarnega delavskega gibanja v času med obema svetovnima vojnama. Delavsko gibanje in oblikovanje razredne zavesti pa se je tudi pri nas pričelo že veliko pred tem obdobjem — konec prejšnjega stoletja kljub temu, da je bila
naša ožja domovina naseljena s pretežno kmečkim življem. Toda zasavski revirji so se že takrat odločili za trd in neizprosen boj, organizirani v sindikatih in na čelu s Komunistično partijo Slovenije pa so nekaj desetletij kasneje skupaj z vsemi naprednimi prebivalci Slovenije in Jugoslavije izvojevali ta boj. S ponatisom zapisa »Prvi veliki boj slovenskega delavstva,« ki je leta 1950 izšel v založbi Delavske enotnosti, želimo nekoliko osvetliti spomin na tiste dni.
Lahko smo različnih političnih in verskih nazorov, izkoriščani pa smo enako in v boju proti temu izkoriščanju moremo in moramo biti enotni. Ta zavest je v zadnjem letu v naših revirjih že dosegla neke konkretne uspehe. Ni bilo sicer storjenega mnogo, toda že korak naprej v enotnosti organizacije je to okrepil in dvignil borbenega duha rudarjev. Močna, velika organizacija in borbeni duh delavcev pa sta najboljše jamstvo, da bodo delavski interesi dobro zaščiteni in branjeni. Toda taka enotnost ne sme biti samo deklarativna, samo na jeziku. To enotnost je treba pokazati v dejanjih, v sporazumnih akcijah, v osebnem sodelovanju, v popolni demokratičnosti notranjih odnosov v strokovnih organizacijah. Prvi koraki, ki so bili pri nas storjeni v tej smeri, dokazujejo, da je tako enotnost mogoče doseči predvsem tedaj, če je organizacija velika, številna. Zaradi tega tudi stojimo rudarji trboveljskih revirjev ob štirideseti obletnici naše razredne strokovne organizacije enodušno okrog nje in verujemo v njeno krepitev, v njen uspešen razvoj, v popolno zmago nad razcepljenostjo in strankarsko ozkogrudnostjo.
Toda ta čas ne sme biti več daleč. Razredno strokovno gibanje je v nevarnosti. Samo enoten delavski razred bo preprečil nove udarce. Nasprotniki enotnosti v delavskih vrstah delajo torej delavskim interesom veliko škodo, oni omogočujejo udarce po delavskem razredu, a zlasti po pozicijah delavskega strokovnega gibanja. Zato je potrebno, da zavedno delavci posvete vse svoje sile, da bi bila enotnost čim prej dosežena. Nasprotniki enotnosti naj vedo, da je slovensko delavstvo enodušno za enotnost razrednega strokovnega gibanja. Samo tedaj bo zlomljen njihov odpor. Pot nam kažejo francoski delavci, ki imajo danes v svojih enotnih razrednih sindikatih organiziranih preko 5 milijonov članov in predstavljajo nezlomljivo silo.
Vendar, če se nasprotniki delavske enotnosti še upirajo enodušni delavski zahtevi po enotnosti, tedaj mora sleherni zavedni delavec vedeti, da nosi tudi on velik del odgovornosti za to dejstvo. Ali si
organiziran v svoji strokovni organizaciji? Ali prepričuješ neprestano svoje neorganizirane tovariše in sodruge, da se je treba organizirati? Ali se boriš zato, da bi organizacija postala močna, da bi postala aktivna, da bi izobraževala svoje članstvo? Ali si prizadevaš, da bi bile med tvojo razredno strokovno organizacijo in med drugimi sindikati (JSZ, NSZ) čim tesnejše vezi in sodelovanje v bojih? Ali poskušaš prepričati delavca v Jugorasu, ki je prav tak trpin kot ti, da razredno strokovno gibanje ni njegov sovražnik, marveč najboljši borec za interese vseh delavcev, ne glede na njihovo politično in versko prepričanje?
Ako tega ne delaš, tedaj ne vidiš svoje dolžnosti, tedaj ne krepiš organizacije, ne krepiš delavske borbe, marveč podpiraš nasprotnike enotnosti v organizaciji, kajti gornji pregled bojev in organizacij v trboveljskih revirjih nam jasno govori zato, da samo številna, močna organizacija, z močnim in zdravim aktivom lahko premaga v sebi vse tuje ne-delavske vplive, ki se kažejo v pojavih oportunizma in razcepljenosti, ter doseže zares velike uspehe v gospodarskem boju delavskega razreda.
Rudarji trboveljskih revirjev, ponosni na nepregledno vrsto bojev, ki so jih izvojevale rudarske generacije in učeč se v teh bojih preteklosti, kličemo zato slovenskim delavcem:
Organizirajte se v svojih strokovnih organizacijah! Krepite razredno strokovno gibanje URSSA! Krepite Zvezo rudarjev! Borite se za popolno enotnost v teh organizacijah! Borite se za to, da se popravijo krivice, storjene s strani nasprotnikov enotnosti borcem za enotnost. Borite se za akcijo enotnosti z nerazrednimi sindikati! Borite se za enotno in nepremagljivostrokovno armadosloven-skega delavstva!
Poslednja stavka rudarjev trboveljskega revirja v decembru 1939
O brošuri »Prvi veliki boj...« ni bilo v takratnem slovenskem tisku nobenega odmeva, kolikor se da
sklepati iz površnega pregleda. Pač pa je mala »Spomenica rudarjev trboveljskega revirja« izzvala tajnika Zveze rudarjev, proslulega antire-formista Jurija Arha v Zagorju, da jo je takoj po trboveljski proslavi, omenjeni v naši »Uvodni-opom-bi«, v »Delavski politiki« (10. avgusta 1939) zavrnil, češ da je poglavitni namen »Spomenice«, ki so jo na trboveljski proslavi »neki ljudje razpečavali«, »oblatiti (!) med rudarji in ostalim delavstvom predstavnike strokovne organizacije v pred — in poprevratni dobi«, in da predstavlja »podtalno ro-varjenje« »zakotnih pisačev«, zahrbtno zastrupljanje« ... Tako je označeval Arh brošuro, ki je prav tako kakor »Prvi velik boj...« izzvenela v želji po enotnosti delavskih vrst v boju proti izkoriščanju in fašizmu ter pri tem — vprav zaradi prizadevanja za to enotnost — kritiko reformističnega zaviranja delavske borbe skrčila na neobhodni minimum in jo čim bolj ublažila.
Reformisti Arhovega kova so slej ko prej — tudi v dneh fašistične ofenzive — videli svojo poglavitno nalogo v tem, da dušijo borbenega duha v množicah, ki ga je razvijala Komunistična partija.
To svojo vlogo so reformisti odigrali še enkrat pri poslednji stavki slovenskih rudarjev. Dne 22. novembra 1939 so strokovne organizacije predložile TPD zahtevo po zvišanju mezd. Premogo-kopna družba je najprej pogajanja odklonila, na sestanku predstavnikov obeh strani 12. decembra pa ponudila 6 % zvišanje mezd, medtem ko so rudarji zahtevali in pričakovali 20 % do 25 % zvišanje (gl.Ljudski glas št. 1 zdne 10. januarja 1940).Sporazum s predstavniki TPD je bilo mogoče doseči le na 8% zvišanju. Predstavnika krščanskosociali-stične Jugoslovanske strokovne zveze in Narodno-strokovne zveze sta se najprej branila podpisati takšen sporazuj, češ da je treba o njem prej delavstvu poročati, nato sta pa tudi onadva popustila. Tako so organizacije mezdno gibanje zaključile, rudarji pa so ga nadaljevali: Dne 14. decembra so začeli stavkati hrastniški rudarji, dne 17. decembra so trboveljski rudarji na shodu, ki ga je oblast sku-
šala preprečiti, izrekli nezaupnico tistim, ki so dotlej vodili pogajanja, izvolili novo delegacijo, formulirali zahteve ter zanje stopili v stavko. Priključili so se ji tudi hudojamski rudarji.
O poteku stavke so podatki v tedanjih časnikih skrajno pičli, ker režim ni dopuščalo njej nobenega obveščanja in razpravljanja. Dokler je trajala stavka, je videti, da časnikarji niso smeli uporabiti besede »stavka«. (Režimski »Slovenski dom« z dne 19. decembra 1939 ima notico, ki le posredno obvešča o stavki, »Delavska pravica« z dne 21. decembra je mogla zapisati le: »Položaj v rudarskih revirjih je spričo opisanih razmer izredno zaostren.«) Konkretnejših podatkov o nasiljih ni najti v časnikih tudi po zaključku stavke. Dne 27. decembra je glede na brezizgledni položaj — spričo ravnanja oblasti, domnevnega pojava stavk okaštva in nasprotovanja Arhov — shod rudarjev v Trbovljah sklenil, da stavko ustavi; zahteval pa je, da se ob stavki aretirani delavci in delavke izpustijo.
S to poslednjo rudarsko stavko spopolnjujemo pregled, ki ga vsebuje ta knjižica, do konca. Hkrati pa želimo opozoriti, da bi bilo treba v revirjih organizirano zbrati spominske podatke o poslednji in tudi o prejšnjih rudarskih stavkah, da ohranimo o njih približno točne slike. Takšnih slik danes nimamo zlasti o tistih stavkah, o katerih ni istodobnih časniških poročil bodisi iz režimskopolitičnih ali iz drugih razlogov (n.pr. o prvi poprevratni stavki v jeseni 1919, ko zaradi stavke grafičnih delavcev časniki v Sloveniji niso izhajali).
Potrebni so nam podrobni opisi vseh večjih delavskih bojev, da bodo pred očmi potomcev, ki danes po zmagi nad tujimi in domačimi zatiralci gradijo z vsemi silami svoj socialistični dom, vstale žive postave pozabljenih očetov in mater, ki so se vzdignili iz temnega suženjstva v težavno, a sveto borbo za svojo pravico, za pravico hlapca Jerneja.
(KONEC)
Cink v objemu revolucije
(Nadaljevanje z 2. strani)
a
štrajk kar v jami. Cinka izvoli jo v stavkovni odbor. Štrajk združi knape iz Hrastnika in Trbovelj. Revirji so na nogah. Policija tudi. Štrajk morda prav zaradi tega ne uspe. Kljub temu pa je pomembna stopnica v osveščanju revirskega knapa. Ta se začne vse bolj zavedati svoje moči.
Cink je zaljubljen v partijo. Ogenj te ljubezni nikoli ne usahne. Tudi takrat ne, ko se zdi ljubezen nesmiselna. In takih trenutkov je v njegovem življenju veliko. Smisla ne najde v Anti-Diihringu, tudi od Buharina nima nič. To je abstraktnost, s katero si praktik Cink nima kaj pomagati. Izhod vedno intuitivno najde v življenju in borbi. In pa pri velikih zgledih, ki jih ima revirsko delavsko gibanje, pri: Marinku, Hohkrautu, Salamonu, Lidiji Šentjurc, Farčni-ku, Marnu, še prej pa pri bratih Klopčič in kasneje pri Sergeju Kraigherju in Slavku Šlandru.
Cinka ne zanimajo formule. Njih avtorji se jih lahko držijo kar sami. Tako je tudi leta 1941, ko pridejo v revirje Nemci.
»Ljudje, tega se ne da povedati, v kakšni čudni situaciji sem bil takrat... Ti se toliko časa boriš, da bi lahko svobodno praznovali L maj, da bi izboljšali družbenoekonomski položaj delavca itd., pa ti pridejo ti nacisti in se gredo velike socialiste. Njihova demagogija je takrat zavedla veliko revirskega delavstva. To je bil pesek v oči delavskemu gibanju. Še danes se spominjam tistega L maja leta 194L Prej
napovedanega praznovanja so e morali zdaj udeležiti vsi delav-:i. In kaj so jim tam govorili! Ne — niti prej niti kasneje nisem do-iivel takšne demagogije, ki je narsikoga čisto zmešala. Tega se jreproto ne da docela orisati. In ;aj storiti v takšnih okoliščinah? iklep partije je bil, da delamo na azkrinkavanju Nemcev. K sreči n nesreči so nam okupatorji ilajšali delo, ko so pokazali svo j jravi obraz, ko so začeli na ve-iko zapirati in izseljevati. Samo ivgusta 1941 so nacisti iz revirjev izselili več kot 600 ljudi«.
V precepu
Revirsko protifašistično gibanje dobi potem novi zagon. Delo partije v vseh teh letih nazaj skozi ljudsko frontovsko gibanje. delavsko kmečko gibanje. Zvezo delovnega ljudstva Slovenije in boj za enotnost delavskega gibanja se kljub žrtvam bogato obrestuje. Iz tega zraste protifašistična fronta, ki se oblikuje iz ljudstva. Njeno osnovo tvorijo rudarji. Ti zamenjajo kramp in lopato s puško. Prvi med njimi so komunisti in skojevci. V Cinkovem globokem spominu ostane Nande Šuštar, sekretar SKOJ za Trbovlje, ki postane leta 1941 komisar Revirske čete'in še istega leta pade.
Revirski delavec se bori proti fašizmu pa tudi proti razrednemu sovražniku. To daje njegovemu giban ju duh nezlomljivosti.
»Ne vem. kako bi takrat vse
skupa j potekalo, če partija ne bi imela tako sposobnega vodstva. Mi preprosto nismo bili tako daljnovidni, da bi lahko delali brez njenih direktiv. To se je izkazalo ničkolikokrat. Tako med samo vojno kot tudi po n jej.
Med vojno sem bil partijski delavec. Od vsega začetka (Franc Kralj-Cink je spomeničar op. p.). Nekaj časa sem bil tudi na terenu. Kaj sem razlagal ljudem? Priznam, da mi ni bilo čisto jasno, kako in kaj. Še zlasti sem bil v precepu, ko naj bi ljudem odgovarjal na to, za koga se bo1 rijo in ali bomo potem spet delali za gospodo. Pa sem kljub temu odgovarjal: če bomo imeli orožje, bomo imeli tudi oblast. Vprašanjem sem s tem zadostil, sam pa sem tuhtal, da je to pač revolucija v posebni obliki. Vedel sem, da partija ni mogla odkrito na dan s svojim programom, vsaj vzačetku ne, ker je s koalicijo reševala naš narodni obstoj. Ko sem po vojni razčlenjeval to svo je miselno obdobje, sem ugotovil: pa sem nekako le zadel. A sem?«
Cink si na vprašanje odgovar ja sam. Vedno se uči v borbi. Tudi danes je tako. In še ena n jegova lastnost: nikoli ni zadovoljen z doseženim.
Kam gre revolucija
»Kam gre naša revolucija, je zagotovljena kontinuiteta? Mislim. da je njena smer jasna. Na-
V pogovoru s Francem Kraljem-Cinkom so sodelovali: Sonja Gašperšič, Dušan Gačnik, Majda Žlender, Damjan Križnik in Ivo Kuljaj
rekuje jo naš politični sistem, katerega podlaga je samoupravi ja-nje. Konstrukcija je torej napravljena. Komunisti pa tudi vsi drugi si moramo zda j prizadevati, da v tej zgradbi poživimo krvni obtok. Res je, štafetno palico revolucije predajamo iz rok v roke. Naša generacija je pripravljala pot za izvedbo revolucije. To je tudi storila. Mi smo si priborili oblast, oblast delavcev. S tem smo ustvarili podlago, da se delavec skozi samoupravljanje tudi dejansko osvobodi.
Nove generacije naj se zgledujejo po naši. Pri tem morajo vedeti. da brez borbe in samoodre-kanja ni nič. To niso prazne besede, to je naše življenje«.
Katero življenje misli Cink. je na dlani. Prav tako pa je na dlani, da se danes soočamo z mnogimi slabostmi, ki ne gredo ravno v prid borbi za Cinkove ideale.
»Ja. potrošništvo, to je res plevel. Toda mi smo se tudi borili za večje blagostanje ljudi v novi družbi. Ta generacija si mora
drži in ga še povečuje, toda ne na račun človeka. Avtomobil, počitniška hiša. nesmiselno trošenje itd. — vse to ne sme biti pred človekom. Človek mora obvladovati gmotne dobrine in ne sme nikakor dovoliti, da bi vladale nad njim. To je še zlasti velika naloga komunistov.
To ne bo tako lahko, kot se sliši. Opažam, da smo komunisti marsikje izgubili stik z ljudmi. Posebej velja to za velike mestne krajevne skupnosti, v katerih je marsikje premalo čutiti njihov vpliv.
Res je, kar pravi Cink. Komunisti (včasih celo profesionalci) imajo prek sredstev javnega obveščanja ali kakor koli že. veliko povedati, kako se je treba organizirati. da bo odločan je čim neposredne jše. Toda to sodi v njihov »službeni čas«, doma v krajevni skupnosti pa se za atrijskimi plotovi vedejo povsem drugače. ( inka še marsikaj hudo moti. Še zlasti to. ker smo mar-
sikje na rovaš osebnega zapostavljali družbeni standard.
»Pri tem pa smo tudi tako nedosledni. da je kaj. Kako je mo goče, da je pri nas še vedno prepuščeno 50 odstotkov otrok kdo ve kakšnemu varstvu.
Imamo velike bloke, še večje gradimo. In še nikjerse ni zgodilo. da bi pritličje kakega bloka namenili otroškemu varstvu. O tem ni bilo še nobenega referenduma. In vedeti je treba, da vse te načrte delajo tudi arhitekti komunisti, potrjujejo jih uradniki — tudi komunisti. In kje je delovni človek? On je od vsega tega odtujen. Zame je to dokaz, da revolucija res še ni končana, da nas čaka še veliko bitk n poti k dejanskemu osvobajati: , delovnega človeka...«
Cink s tem še ne konča. Dotakne se še mnogo žgočih pt ble-mov. kj nas tarejo. Toda v vsaki njegovi misli je prisotno no eno: delati, boriti se. če ; na. da bi bili bližje idealom
Iv ::«ai

PRVOMAJSKA
NAGRADNA
KRIŽANKA
Rešitve pošljite do 14. maja 1980 na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici: PRVOMAJSKA NAGRADNA KRIŽANKA. Nagrade so: prva nagrada 800 din, dve nagradi po 500 din. tri nagrade po 300 din, in pet nagrad po 150 din.
Rešitev nagradne križanke št. 13
Stanislavski, pipeta, Marij Kogoj, Črne maske, Aron, Irene, Aiken, Or, les, plen, danke, apno, tnalo, napon, Alžir. AT, otka, oval, etika ovra, BM, teren, Don, France Prešeren, TL Atair, imenovalec, natan, maketa, tla.
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 13
1. nagrada 300 din: Sonja Stradar, Šuštarjeva 27 a, 61420 Trbovlje; 2. nagrada 200 din: Marjan Regina, Partizanska 13,63208 Šenčur; 3. nagrada 150 din: Bernarda Kostovič, Titova 1 b, 69000 Murska Sobota.
Nagrade bomo poslali po pošti.

DE
zbirka Aktualna tema
V založbi Delavska enotnost bo kmalu izšla druga brošura v zbirki Aktualna tema:
Jože Smole:
SEDANJI MEDNARODNI ODNOSI IN
PERSPEKTIVA NJIHOVE PREOBRAZBE
Cena 20 din.
Naročila pošljite na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, ali knjigarna DE, Tavčarjeva 5.
V____________ ________________J
ZNAČKE OB JUBILEJU SAMOUPRAVLJANJA
V seriji so tudi tri značke z likom tovariša Tita
Ob 30-letnici samoupravljanja v Jugoslaviji je Združenje klubov samoupravljalcev Jugoslavije sprejelo poseben program, ki zajema številne priložnostne manifestacije. Mednje sodi tudi izdelava jubilejnih značk z likom tovariša Tita in napisom »Josip Broz Tito — 30 let samoupravljanja«, ki je bila zaupana jugos lo-vanskim sindikalnim listom — med njimi tudi Delavski enotnosti — in Skupnosti klubov samoupravljavcev Beograda.
Izdelavo značke je odobril zvezni sekretariat za pravosodje in organizacijo zvezne uprave št. 04/5-336/1-180-02, z dne 10. marca 1980, v skladu z zakonom o uporabi lika in imena predsednika republike Josipa Broza Tita.
Hkrati z omenjeno značko bo izdana tudi značka koncentrična petokraka — simbol samoupravljanja. Značka z likom tovariša Tita bo v zlati, srebrni in bronasti izvedbi, značka simbol samoupravljanja z napisom »27. junij — 30 let samoupravljanja« pa bo v rdeči barvi in nikljana in v zlati, srebrni in bronasti izvedbi.
Kot posamezna značka bo naprodaj le rdeča značka — simbol samoupravljanja, in sicer po 20 din za značko.
Ostale značke pa je mogoče kupiti le v kompletih:
1.	Komplet 4 značk (zlata, srebrna in bronasta z likom tovariša Tita in ena značka — rdeča — simbol samoupravljanja) po 80 dinarjev za komplet.
2.	Komplet 6 značk (zlata, srebrna, bronasta z likom tovariša Tita in zlata, srebrna, bronasta — simbol samoupravljanja) po 150 dinarjev za komplet.
Značke bodo vložene v plastičnih etuijih. Naročite jih lahko na naslov: DELAVSKA ENOTNOST. Ljubljana. Dalmatinova 4. s tem, da odpočijete potrjeno naročilnico. Značke bomo začeli pošiljati po pošti po 15. aprilu.
NAROČILNICA
Pri ČGP DELO — TOZD DELAVSKA ENOTNOST. Ljubljana. Dalmatinova 4. nepreklicno naročamo naslednje značke — komplet z likom tovariša Tita in s simbolom samoupravljanja:
1	.............. posameznih značk — simbol samoupravlianja
po 20 din.
2	............... kompletov s 4 značkami po 80 din za komplet in
3	............... kompletov s 6 značkami po 150 din za komplet.
Naslov naročnika
Datum...........................1980
Žig
Podpis naročnika
VSEM DELOVNIM LJUDEM IN OBČANOM ČESTITAJO ZA PRAZNIK DELA-1. MAJ
Občinski svet Zveze sindikatov
Slovenska Bistrica
Komite občinske konference ZKS
Slovenska Bistrica
Občinska konferenca SZDL
Slovenska Bistrica
Občinska konferenca ZSMS
Slovenska Bistrica
Občinski odbor ZZB NOV Slovenska
Bistrica
Skupščina občine Slovenska Bistrica IS skupščine občine Slovenska Bistrica
unial
tovarna glinice in aluminija Boris Kidrič n. sub. o. Kidričevo
čestita vsem delovnim ljudem za praznik dela -1- maj
Izdelujemo:
.	_ '	j
-	hidrat
-	metalurško glinico
-	specialne glinice za proizvodnjo;
-	elektroporcelana
-	ognjeodpornih materialov
-	polirnih sredstev
-	korundov
-	aluminij v kvalitetah;
-	Al 99,8%
-	Al 99,7%
-	Al 99,5%
-	EAI 99,5%
-	gnetne zlitine v valjarniških in stiskalniških formatih
-	livarske zlitine
-	Al odlitke:
-	visokotlačnega litja
-	nizkotlačnega litja
-	kokilnega litja
-	anodno maso
TEKOL
-	delovna organizacija za tehnično zaščitna dela
Maribor, Ulica pohorskega bataljona 14 opravlja:
-	protikorozijsko zaščito vseh železnih konstrukcij, plovnih objektov, hidroenergetskih objektov, itd.
-	plastifikacijo, metalizacijo
-	hidroizolacijo streh
-	zaščito betona in betonskih konstrukcij
DELA OPRAVLJAMO DOMA IN V TUJINI.
VSEM DELOVNIM LJUDEM ČESTITAMO ZA PRAZNIK DELA -1. MAJ
Vsem delovnim ljudem čestitamo za praznik dela - 1. maj
TOZD »GALANTERIJA PODPEČ«:
lesena galanterija - obešalniki, pohištveni sistem »HOPO«
TOZD »POHIŠTVO POLHOV GRADEC«; pohištvena oprema po naročilu
TOZD »STAVBNO MIZARSTVO« Ljubljana. Koperska c.:
stavbno pohištvo, okna in balkonska vrata
TOZD »TESARSTVO« Ljubljana, Ižanska 18 tesarski izdelki, klasične konstrukcije, lepljeni leseni nosilci za vse razpone do 100 m, vikend hišice TOZD »ŽAGA« Rob na Dolenjskem: žagan les listavcev in iglavcev
TOZD »ŽAGA« Škofljica
žagan les listavcev in iglavcev
DSSS Ljubljana, Langusova 8
		
Kggfm. ■■■■■	Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije, izdaja ČGP Delo, TOZD ■V H hT°*	Delavska enotnost, List je bil ustanovljen 30. novembra 1942. lesa. Ust urejajo: fflUt	Andrej Agnič, Ciril Brajer, Dušan Gačnik (glavni urednik in direktor), Sonja Gaš- JSlBj čatgS	peršič, Marjan Horvat. Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Rafael Lindič (tehnični ured- mHSB	nik), Boris Rugelj, Janez Sever, Igo Tratnik. Andrej Ulaga, Janez Voljč in Majda	Žlender (odgovorna urednica). Založniški svet Delavske enotnosti — predsednik: Miran Potrč; člani: Tilka Blaha, Silva Bočaj, Urška Svetko, Janez Čebulj, Majda Emeršič, Slavko Grčar, Janez Korošec, Edo Lenarčič, Mira Maljuna, Jože Ogrizek, Boštjan Pirc, Janko Sedonja, Vlado šlamberger, Jože Varl. Naslov uredništva in uprave; Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal 313-VI; na-	ročniški oddelek te!.: 310-033, int. 278, 322-947. Uredništvo tel.; 312-691 Knji-garna-galerija 317-870, Račun pri SDK Ljubljana št. 50100-603-41502. Posamezna številka stane 7.00 din, letna naročnina je 350,00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.
VSEM DELOVNIM LJUDEM IN OBČANOM ZA PRAZNIK -1. MAJ
čestitajo
Medobčinski svet zveze sindikatov ljubljanske regije
Mestni svet zveze sindikatov Ljubljana in občinski sveti zveze sindikatov:
Domžale, Grosuplje,
Kamnik, Kočevje, Litija, Ljubljana Bežigrad, Ljubljana Center,
Ljubljana Moste-Polje, Ljubljana Vič-Rudnik, Logatec, Ribnica in Vrhnika