ZGRNI ČASOPIS, UGASNI RADIO IN TELEVIZIJO
Prejšnjikrat sem vam svetovala, da se ne greste Ijubiteljskega detektiva, ko skušate zvedeti, ali ima vaš otrok že kakšno izkušnjo z drogami. Med tem ste - če mojega nasvela glede časopisa, radia in televizije niste vzeli preveč dobesedno - v časopisih lahko prebrali alarmantne naslove. V Dnevniku (11. 3.) na primer: »Šole v omami droge; hašiš kadi kar 50 do 60 odstotkov mladih v Ljubljani« in podobne. Če ti odstotki vsaj približno držijo, je »detektivstvo« toliko manj potrebno: začnite se - brez panike - takoj pogovarjati o tem, kaj vaš nadobudnež ali nadobudnica misli o omenjenih podatkih. Glede na to, da naj bi bilo v sedmih razredih osemletk 7 odstotkov rednih uživalcev drog, v osmih 15 odstotkov, v prvih razredih srednjih šol pa že kar med 30 in 32 odstotkov, je malo verjetno, da od potomstva ne bi izvedeli o drogah in uživanju drog kaj več, kot veste sami.
Verjetno boste ob podatku, da »hašiš kadi kar 50 do 60 odstotkov mladih v Ljub-ljani«, slišali. da je to bedarija. Tudi če odstotek drži. gre bržkone za nesporazum pri imenih. Hašiš, haš, tudi šit (angleško shit) ali »drek« je posebna smola, ki jo vsebujejo ženski cvetovi rastline kanabis in jo nabirajo po precej zahtevnem postopku. Ne nazadnje je tudi zato primerno draga - v Amsterdamu stane gram kakih 25 DEM. Redna oskrba tolikšnega števila uživalcev bi že zaradi potrebne količine težko ušla policijskemu nadzoru. Verjet-neje gre večidel za marihuano. imenovano tudi trava. torej za posušene lističe iste rastline, ki pa v manjših količinah vsebuje isto opojno substanco z enakimi učinki.
Kemično zapletena učinkovina deluje podobno kot alkohol in se nanjo uživalci »odzivajo« različno. Treba pa je reči, da kot opojne droge nasploh, »povzroča ob-čutek sreče in zadovoljstva, krepi zaupanje v lastne sposobnosti in navidezno odprav-Ija utrujenost, skrbi in življenjske težave«. (Kot vidimo, je v teni enciklopedijskem opisu - presenetljivo - v celoti zaobjeta vsebina prve kitice naše nove himne.) Ka-korkoli: v tem navidezno pozitivnem učinku je treba iskati pomen besede »trip« (potovanje), ki ga uživalci mamil uporab-ljajo za čas, preiivet pod učinkom mamila. In če smo prejžnjikrat rekli. da je »trip« vedno beg od nečesa, smo zdaj lahko izrecnejši: beg pred nesrečnostjo in neza-dovoljstvom, pred izgubljenim zaupanjem v lastne sposobnosti. pred utrujenostjo in skrbmi, skratka pred okoliščinami. ki v na-šem otroku vzbujajo vse te občutke in za fcatere srao že rekli. da smo vanje še kako vpleteni. Tako smo prišli do tiste ključne točke preprečevanja, ki bi ji načeloma mo-rali biti kos in smo ji tudi dejansko, vsaj v veliki meri lahko.
S tem ne mislim, da lahko kar izbrišemo težave, ki našo mlado generacijo (lahko bi rekli »objektivno«) bremenijo (in nas z njo). Tudi ne mislitn kot nekateri, da je dovolj »imeti otroka res rad« pa bo vse
v redu. Nikakor ne. V mislih imam samo zdravilno moč besede. govorjenja, pogo-vora, ki jo je veliki nemSki pisatelj Thomas Mann izrekel v stavku: »Izgovorjeno je na pol odpravljeno.« Kaj mora biti v takem pogovoru z otrokom izrečeno, predvsem kaj naj bi on povedal, je seveda različno, odvisno od vsakokratnih okoliščin. Naj-bolj pomembno je, da smo iskreno pri-pravljeni prisluhniti njegovim težavam, ne glede na to. da mu »hočemo samo dobro« in s tega stališča tudi mislimo, da zane-sljivo vemo, kaj je zanj dobro. Ena takih stvari. mislim. da najpogostejša, je brez-kompromisno in nepremakljivo izenačenje naših zahtev x)o otroka z zahtevami šole.
Tu gre v bistvu za naše želje in pričakova-nja glede otrokove prihodnosti in zato naj-večkrat ravnamo, kot da so lahko naše zahteve v »otrokovo dobro« malone ne-omejene. Druga, najbrž ne manj pogosta stvar. je dejstvo, da otroke brez usmiljenja obremenjujemo s svojimi skrbmi in teža-vami. ki jih žal ne manjka, pa naj gre za zakonske prepire, za jezo in skrbi, ki jih prinašamo domov iz službe ali za tiste, ki zadevajo naše  preživetje  in prihodnost.
V naših, največkrat pretesnih stanovanjih je vse to resda pred otrokom težko skriti, ni pa nujno, da se zaradi svojih težav zna-šamo nad otrokom. Roko na srce - to pogosto delamo, ker je otrok pač edino bitje, ki se nam ne more učinkovito upreti. Dovolimo mu torej, da nam vsaj pove, kako ga take stvari prizadenejo.
Tokrat nisem zapisala nobene besede o strahotah zasvojenosti z mamili, kar se-veda ne pomeni. da jih ni. Lahko vam celo zaupam, da kanabiati, torej opojne sub-stance kanabisa, ne povzročajo telesne od-visnosti in zato tudi ne abstinenčnih težav. Tudi zato sem večkrat svetovala, da ne ravnajte panično, če ugotovite, da je vaš otrok zašel med tistih domnevnih 50 do 60 odstotkov kadilcev »trave«. To ni ne-varno, a tudi usodno še ni. O nevarnostih pa prihodnjič.
INA PETRIC