študentski list
Ljubljana, 1. junija 1966
Letnik XVI.
Številka 27
tribuna
IZ RAZPRAVE O INTELIGENCI
—  Razprave, ka so bile sprožene z ob-javo tez o inteligenci, so zavzele zelo ši-rok obseg. Potekale so in še potekajo ne le na univerzi, pač pa tudi izven nje. Vse to dokazuje, da je bilo načenjanje te raz-prave potrebno in nujno.
—  Konferenca  je  ugotovila,  da  smo  v izredno  dinamični etapi  razvoja.  Srečuje-mo se s povsem. novimi problemi v okviru samoupravnega sistema. Reformni procesi še posebej zahtevajo nove originalne rešit-ve. Logična posledica tega je, da ni vzdrž-no nikakršno poenostavljeno ali enostran-sko reševanje protislovij, problemov in na-log. Samo znanstveno reševanje vsega te-ga nas bo pripeljalo do optimalnih gospo-darskih in političnih rezultatov.
—  Temeljna ovira   za   uspešnejše   uve-ljavljanje odgovornosti in strokovnosti je razmeroma   še   precejšna   anonimnost   v strokovnem  delu  in  v  mnogih  političnih odločitvah.   Komunisti   univerze   si   bomo prizadevali  za višjo raven odgovornosti s tem, da se bomo odločno borili za javnost strokovnega  dela  in  družbenega  življenja na univerzi ter v družbi.
—  Zahteve   družbe   do   univerze   so   se često  pojavljale  in  uveljavljale  na  način, ki je pomenil in vzbujal vtis  etatistične-ga  usmerjanja,  kar  samoupravljanje  ovi-ra. Del inteligence na univerzi je napačno reflektiral te tendence tako, da jih je sa-mo  pasivno   sprejemal.   Samoupravni  od-nos naj bi se močneje uveljavljal tudi na relaciji driržba — univerza. Reševanje te-ga pa je v veliki meri odvisno od aktiv-nosti komunistov na univerzi.
—  Komunisti   nismo   vedno   storili   do-volj za urejevanje razmer na univerzi; zla-sti ni bil zadosten naš delež v reševanju globalnifa in posebnih družbenih vprašanj. Tudi zato ugotavljamo, da posamezne fa-kultete,   oddelki,   odseki,   katedre   v   mno-gih primerih nimajo razčiščenih pogledov do položaja ustrezne stroke v družbi. Ures-ničevanje tega je le izpolnjevanje obvez in odgovornosti univerze  do družbe;  kar pa ne   pomeni    konstituiranje    univerze    kot posebnega   političnega   subjekta   kakor   to nekateri napačno razlagajo.
—  Komunisti na univerzi si bomo mo-rali intenzivneje prizadevati, da bo inteli-genca postajala v največji možnd meri in-tegralni     del     samoupravnih,   kreativnih družbenih tokov preko svoje stroke. Ude-leževanje v takih procesih bo onemogoča-lo odtujevanje, pa tudi pojave resignacije med inteligenco.
—  Kot   nosilci   idejno-političnega   boja se moramo komunisti na fakultetah, vtiso-feih in višjih šolah ter akademijah mnogo bolj usposabljati za ta boj — tako organi. zacijsko kot kadrovsko.  Vse bolj bi mo-rali biti idejno jedro tega boja. Tako orga-nizirani   bomo   uspešneje  prebijali   atmo-stfero vse prepogostega pasivizma.
—  Med  revolucijo  se  je velika  večana inteligence združila   z   ljudstvom   (B. Ki-drič). Ves čas po revoluciji pa so stalisča do inteligence nihala v teoriji (in praksi) od opredelitev, da je neproduktiven sloj, da ne sodi med proizvajalce pa do današ-njih, ki nakazujejo, da inteligenca je del delavskega  razreda.  Nadaljevati  bo  treba z razčiščevanji funkcije inteligenee v naši družbi. Razprava ni dala (in fcudi ni mo-gla dati)  enoznačne in širše sprejemljdve definicije  inteligence kot  sloja. Znansfcve-ne tnstitucije (še posebej na univerai) naj bi se v večji meri pričele ukvarjata z znaiv stvenimi   in   empiričnimi   raziskavami  vse te problematike.
Naloga vse inteligence pri nas, komu-nistov na univerzi pa še posebej je, da se razprave odvijajo naprej v smeri prera-ščanja ozko političnih razprav v politi^čno znanstvene.
—  Značilnost dosedanjih razprav o iiv-teligenci je, da v njih še ne sodelujejo y zadostni meri poleg hiunanistično izobm-žene inteligence še dmgi   deli:   tehniške, medicinske, politične in druge inteligence. Nedvomno je  to posledica teoretično so-oiološko zastavljenih tem v prvi faai raa-prav.
—  Posebej  je bila poudarjena nujnost temeljitejšiii raziskav vzrokov scx;ialne se-lekcije študentov, ki je   še   vedno   domi-nantna.   Raziskati   bo  tudi  breba,  kakšne nazorske,  politične in drugačne posledice bo tako rekrutšranje imelo za fizionomijo bodoče   inteligence.   Na  osnovi  takiih  štu-dij bi bilo potrebno planirati ustrezne ak-cije   za   preorientacijo   na    selekcijo    po sposobnostih.
Konferenca je dalje sprejela za kon-kretno politično orientaoijo komunistov na univerzi dodatne teze, objavljene v Tribu-ni št. 26.
Konferenca je tudi potrdila stališča uni-verzitetnega komiteja ZKS o materialnih problemih visokega šolstva (objavljeno prair tam).
I
* Kadar je v tekstu uporabljen izraz univerza, so pri tem mišljene še vlsoke in višje šole ter akademije.
o o
9q
O
L.-S«
3 n S o u
lllii
1)   m   r  S   II)
«3ž 2o
»Inteligenčnemu sloju, ki ga v prelomnih do-bah njegovi socialni pogoji niso izrazito pre-maknili v smer družbenega progresa, pač manj« kajo objektivni temelji za tvorno politično raz-boritost. Objektne temelje poudarjam. Doumeti jih mora, kdo hoče spoznati razvojne razlike današnjih dni, ko je sicer med slovensko inte>-ligenco še vedno dovolj tradicionalne politične nevednosti in neorientiranosti, ko ji pa vendar« le kljub vsemu ne primanjkuje več splošnih Ln lastnih objektivnih pogojev za pozitivno usmer-jenost, ustrezajočo družbenemu razvojnemu toku.« (Sodobnost 1941; Z. D. I.; str. 132).
»Kongresa se je udeležilo rekordno število 70 kulturnih delavcev, ki trenutno vrše svoje kulturno delo med cvetom našega naroda, med našo vojsko. že po tej plati je torej kongres izrazil in poudaril dejstvo, da je osvobodilna borba cdpravila zakoreninjeno protislovje, ki je prejšnje čase obstajalo v tem, da se je de-mokratična misel sicer često zatekala v velike slovenske kulturne stvaritve, da pa je sloven-ska kulturna inteligenca ostajala oddvojena od svojega ljudstva in njegove borbe ter mnogo-krat odigrala bolj ali manj bedno vlogo v slo-venskem narodnem in političnom dogajanju.« (Ljudska pravica 1944; Z. D. II.; str 14).
»Narodnoosvobodilna borba je našo inteli-genco, oziroma hjerio veliko večino, ponovno združila z Ijudstvom. To je ena največjih pri-dobitev narodnoosvobodilnega boja, vseh nas. To je ena največjih pridobitev naše inteligence same. Združiti inteligenco z ljudstvom in po-glabljati vezi z Ijudstvom, razvijati se s to in-teligenco novega kova, ki ne bo ničesar izgu-bila, ampak samo pridobila, je osnovna mož-nost naše inteligence — in to raožnost naša inteligenca tudi ima.« (Slovenski poročevalec 1945; Z. D. II.; str. 369).
OSTI TEDNA
S člankojtn, ki ga objavljamo n» zahte-vo v skladu zakona o tisku^ zaključujemo celoletno   razpravo.
LINČVNEPOSREDNI DEMOKRACIJI
Pojav, ki bi trenutno utegnil biti zna-čilen za ožje družbene procese, so spori na raznih delovnih področjih. Spori, ki so v nečem istosmiselni. Spori neke ožje skupnosti s posamezniki. Nekratkotrajni, po svoje dramatični. Določena formalna ali materialna sredina neke skupnosti teži k izločibvi posameznikov. Posameznik se upira, sredina zaastruje sredstva za izlo-čitevtudi do brezobzirne skrajnosti. Sre-dini je očividno najvažnejša naloga likvi-dacija posameznega nasprotnika. Zanjo ni važnejšega problema.
Likvidiranec je v glavnem prepuščen samemu sebi in lastni domiselnosti v tem neenakem boju. V svojo obrambo išče družbenoupTavna, pa pravna sredstva. Iz-črpava se v čudnem okolju, katero zoper njega neizčrpno aktivira nova sredstva, no-ve sile.
širša sredina? Ona opazuje. Tehta. Opredeljuje se zdaj sem, zdaj tja. Kuloar-sko tudi komentira. Obnaša se kot publi-ka v amfiteatru. Ali pa kot šolarček pred skušnjo.
Tile posamezni amfiteatri, kjer postaja usoda posameznika za družbeno prakso »nepomembna«, so bržčas zanimivi z vidi-ka ideologije humanizma. Tiste ideologije, ki jo uradno vsi priznavajo. Avtentični humanizem bi naj bil celo odločujoča pr-vina zavestnega razvoja družbe, ki se ne giblje izfcljučno le po tirnicah materialno-ekonomske eksistence. Humanizem seve-da ni fraza, je priznavanje osebnosti, ra-stoče v odtujevanju primitivno skupnemu; osebnosti, ki ne more več biti podrejena neki apriomosti, če naj bo ta osebnost našega veka res ustvarjalna.
Delec ne predstavlja celote. Zato posa-mezna družbena dejavnost ne pomeni ce-kmtega gibanja družbe in posameznikova usoda ni totalna podoba občestva. Toda — posamezna družbena dejavnost je prak-sa teorije neke celovite družbe in uso-da posameznika je konkrebni učinek te prakse. Razdelitev vlog je torej v tej smi-' selni vertikali družba — posamezna de-javnost — posameznik dokaj jasna; vsaj za tistega, ki zna iz posameznega izlušči-ti refleks splošmega.
Ustava osvobaja delavca z vso močjo in ostrimo deklaracije. Osvobaja neposre-dno; ne pooblašča nekoga, ki naj »na-vzdol« osvobodi delavca. Osvoboditev je neposredna in iz nje rasto ostale družbe-ne instituoije. Universalia post rem! Pre-misa je ijasna, obča, nedvoumna. Nujmo že   vključuje  posamezno  osebnost,   ki   je
TRIBUNO UREJAJO: FRANCE ANŽEL (TEHNICNI DREDNIK), NADEŽDA CACINO-VIC, SPOMENKA HRIBAR, VILIBALD NOVAK (SEKRE-TAR), MILAN PINTAR, FRAN-CI PIVEC, DIMITRIJ RUPEL (ODGOVOR. UREDNIK), VLA-DIMIR  VIDMAR.

TRIBUNA   —   IZDAJA   UO  ZSJ
—   UREDNIŠTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE    l/II     — TELEFON    21-280    —    TEKOCI RAČUN    503-8-72    —    LETNA NAROCNINA    DESET    DINAR-JEV   (TISOC   STARIH   DINAR-JEV)   —   POSAMEZEN  IZVOD 40  PAR   (40   STARIH   DINAR-JEV) — ROKOPISOV IN FOTO-GRAPIJ NE   VRACAMO   —  TI-SKA   ČP    DELO,    LJUBLJANA, TOMŠICEVA 1, TELEFON 23-522
—  POSTNINA PLACANA V GO-TOVINI.
z ničemer ne krni, in ne negira raznoli-
kosti posameznikov. Universalia lahko na-stajajo tedaj le skozi dialoge, ki morajo izraziti vso protislovnost sredine, če naj so dialektična razrešitev.
Dialogov ne more nadomestiti nasilna likvidacija protislovnega. Nasilna izločitev predposta/vlja neprotislovnost sredine kot izhodišče družbene graditve. Koncepcija osvoboditve je tedaj drugačna. Osvobodi-tev z likvidacijo? Likvidacija — neproti-slovnost sredine — graditev družbe? V tej koncepciji je težko najti osvobojenega delavca. V tej koncepciji je obsežena le polna vzajemnost Likvidacije — sredstva in neprotislovnosti — namena. Te vzajem-nosti ne kazi obimjena praksa: neprotislov-nost — sredstvo in likvidacija — namen.
Medicinsko fakulteto izgrajujejo po na-čelu totalno neprotislovne sredine. »Pred-postavlja svojo lastno osebnost željam in mnenju učiteljskega zbora«: učiteljski zbor hoče biti v sebi neprotisloven; kdor se mu z lastno osebnostjo zoperstavlja, je »neustrezna osebnost«; »mora nemudoma zapustiti...« delovno organizacijo: poziv k   likvidaciji.
Gornje v navednicah so citati. In ti so srž frazerskega poročila posebne »komisU je«, katero se zaključuje s pozivom k likvi-daciji »neustrezne osebnosti«. Dokumant sredine in časa, bolj kot dokument zave-sti piscev. Zavest in izobraženost nista vselej vzporedni.
Totalmo neprotislovna sredina izključu-je individualni razum. »Razum« je v njej osplošena sila, v katero se smejo stekati posamezne zavesti v ofcviru soglasja. Ta osplošena sila ustvarja potem čuda: ideo-logizme, etione norrne in glasovalne meha-nizme.
Osplošeni razum ima protagoniste. Ti govorijo v imenu sredine, delujejo z var-nim zaledijem sredine. Protagonist sredine ima vselej prav in je vselej neoporečen. Je avtoriteta.
Določena sredina učiteljev medicinske fakultete je vsUej soglasna pri obravna-vanju nekih delovnih problemov. Vsaj te-daj, kadar gre za likvidacijo. Soglasnost je nastala, ko so se posamezniki (ujeti v lastni nemoči) umaknili s prizorišča, ne-kateri pa pametno umolknili. Tako je na-stal kvantitativno določljiv tvorek, ki gla-suje soglasno in ki dokazuje vse s svojo soglasnostjo.
Kritika, izrečena mimo soglasja, je po-stala s soglasnim sklepom sredine »žalu tev«, »denunciacija«, »insinuapija«, »negativ no dejanje«, »nemorala«.
Kritiko sem pisal jaz v posebnem opo-zorilu dekanatu in sekretariatu za zdrav-stvo in visoko šolstvo leta 1963 in v svoji pritožbi fakultetnemu svetu 1965.
Besede v navednicah zgoraj so povzete iz izjav in poročil »komisij« in iz »raz-prav« v fakultetni sredini.
Posameznike nazivajo marsikje »avtori-teta  fakultete«,   in  oni   odgovarjajo:   »Mi
—  fakulteta«, »Nas — fakulteto«, »z Nami
—   fakulteto«,  »za Nas — fakuleto«,  »za-radi Nas — fakultete«.
Totalno neprotislovna sredina z razum-sko osplošenostjo in določeno hierarhijo avtoritet postaja navznoter vsemogočna, vseobsegajoča; vseustvarjajoča in vsepo-dirajoča; včeraj »hozana«, jutni »križaj ga«. Ker včeraj in jutri ni isto neproti-slovno. Neprotdslovno v razpetju časa ne prenese ustaljenih kriterijev. Kriterije je je treba ustvarjati sproti, po trenutaii po-trebi neprotislovja, torej subjektivno.
Neka fakulteta ne bi mogla biti v za-dregi zastran kriterijev izbora delavcev. Strokovnost: Bibliograjski leksikon 1957 Univerze v Ljubljani je dokument, iz ka-terega bi mogli štartati v kadrovsko rast katere koli Jakultete, če bi jo spremljali v minevajočem desetletju. Na primer me-dicina po nekih fragmentih. Da, posamez-niki izborni strokovnjaki, če sodimo stro-kovnost po teži strokovne dokumentacije. Posamezniki, nasprotno, izkazujejo manj ali nič strokovnih del (11 asistentov), ozU roma ima po posamezno publikacijo (11 asistentov). Ce že ogledujemo ravno asi-stente, ta strokovni »kambij« fakultete, potem opazimo, da skoro polovica njih (32) izkazuje skromno publicistično dejav-nost — a na drugi strani najdemo posa~ mezne profesorje, ki imajo odločno manj strokovnih del kot nekateri dobri asi-stentje.
V desetletju je iz »kambija 32« vsaj šest asistentov »avanziralo« za docente, a le eden, se zdi, je napredovanje opravičil z doktoratom znanosti. Nedavno je bil iz-voljen za asistenta kandidat brez sleher-nega strokovnega dela in ki celo izjavlja, da nirna smisla za pedagogiko in da ne namerava raziskovati. A tudi za docenta so habilitirali osebo brez ustrezajoče strO' kovne dokumentacije in mimo predhodne ustrezajoče pedagoške izkaznosti. Iz fizike so bili izgnali kandidata, češ, nima pogo. jev — da je ta isti kandidat potem drug-je dokazal, kako dejansko prerašča ra-ven na medicinski fakulteti. Našli pa so nadomestilo — toda kakšno! Iz farmako-logije so pognali asistenta, ko je položil znanstveni doktorat. Neko habilitacijo so
nekoč odklonili kot neustrezno, sedaj pa do ustreznosti dozorelemu kandidatu po-verjajo vodstvo neke institucije. Nekdaj so podelili doktorat znanosti, danes pravijo: nima »ntti« specializacije. Itd.
Koliko je neki učiteljev, zlasti v pred-kliničnih predmetih, ki nimajo ne speci-alizacije ne doktorata znanosti (in ne ma-gisterija)? In koliko predstojnikov? In kolikokrat se iz takih oblikujejo komisije za doktorate znanosti? In kakšen status dajejo vnaprejšnji habilitaciji, ko takim posameznikom brez. drugih kvalifikacij poverjajo dela v znanostnih komisijah? Itd.
člen 79 statuta Univerze določa: pro-fesor mora imeti doktorat znanosti. Isti člen tudi kategorizira kvalifikacije: do-cent mora imeti VSAJ magisterij ali spe. cializacijo, v kolikor nima seveda ctonto-rata znanosti.
SHši se, da je medicina »nekaj druge-ga« od drugih fakultet.
Gotovo je. Po dejavnosti. Tudi po pe-dagoškem aspektu? Po univerzitetnih kru terijih? Od teh se lahko razlikuje le tista medicina, ki noče razlikovati med diplo-mo doktorja — zdravnika — specialista in doktoratom znanosti, ki trdi, da podelju-je doktorate znanosti »takole«, malone bedakom. če — potem zelo žalostno; in čudno, da nimajo doktoratov vsi tisti pa-metni.
Tale »hozana-križaj« je čuden. Univer' zi pravzaprav narekuje, naj preveri stro-kovno težo VSEM na medicinski fakul-teti z ISTIMI UNIVERZITETNIMI kri-teriji. In potem naj tudi ustrezno ukrepa. Toda javno. Naj se vidi, kdo navsezadnje največ pije in kdo največ plača.
Totalno neprotislovna sredina usmerja svoj razvoj. Obvladuje ga s kriteriji, im-proviziranimi potom ohranjanja svojega neprotislovnega ravnotežja. Tisto kar teži v probislovje, sredina diskvalificira; kar ravnotežje podpira, sredina (re)habilitira. Kriteriji so torej uglašeni na določeno se-lekcijo ljudi. Selekcija Ijudi je sredstvo dirigirane rasti in njema metoda. Ta selek-cija obMkuje, ko pronica tudi v duha sre-dine. Postane duhovna »higijena« sredine. Ravnati v smislu te higiene pomeni biti moralen. Od moralizacije do likvidacije »nemaralnega« pelje tako kratek preskok, kakršen je potreben za vzgib od akcepti-ranja do dogovora za akoijo. Ko je akcija enkrat sprožena, pelje v perpetuacijo, v obnavljanje ki traja, dokler traja motiv za določeno selekcijo ljudi za določeno sredino. '
Sredina na medicini zna (re)habilitira-bi. Zgodilo se je, da so na kJiniki nekomu vzeli predstojništvo — kmalu ga najde-mo na položaju: prodekana — dekana — v. d. predstojnika neke druge instatucije. Dogajajo se incidenti: okrog slabe nege, okrog slabe organizacije dela; sem-tja pranikne kakšna spoma stvar celo v si-cer nekoliko sramežljivo slovensko časo-pisje. In? Nič se ni zgodilo. Za stvari, za katere bd se zdela normalna vsaj kakšna demisija, se v tej sredini nič ne zgodi. Sredina stvari prekrije, celo ožari jih s pavdarjanjeni tistega, kar šteje za uspe-he. Ne — demisij pri nas ne poznamo. To sredstvo gojijo kvečjemu v kakšni formalistdčni sredini, kjer odstopi kak se-kretar za industrijo in pravijo, da je ta-ko, kot da je padla »vlada«.
Mladega strokovnjaka pa, ki je kritizu ral predstojnika, da ne ravna sodobno, sredina diskvalificira. Likvidacija je stek-la premišljeno: vzeli so mu stanovanj-sko odločbo — sprožili so disciplinski pre-gon (republiško disciplinsko sodišče ga je osvobodilo) — naročili so pristranskega poročevalca za elekcijski asistentski po-stopek — diskvalificiraU so ga kot asisten-ta — avtoriteta ga toši pred občinskirn sodiščem na podlagi enkratno zamišljene ovadbe, naročene pri absolventu medici-ne — vrgli ga bodo na cesto. Kršil je nače-lo neprotislovnosti sredine. Nastopil je celo zoper avtoritete. Križajmo ga! — edu no sredstvo, ki ga sredina pozna v svoji selektivnosti.
Politično nestrpnost, otešeno s skrajno problematičnostjo, sredina spregleda. Na medicini jo celo odlikujejo. RehabilitacU ja je tukaj celo nadomestila, vsekakor pa prehitela redno sodno odgovornost, ki bi jo narekoval skrajno žaljiv izrek o oseb-nosti, ki je legenda naših dni in progresa.
Ta sredina mene diskvalifidra, ker sem se pritožil zoper žaljivo nestrpnost. Tudi mene meče na cesto. Tudi zame velja — »križaj ga!«.
Vse gornje niso moje izmišljotine. K vsakemu samostalniku sodi konkretno ime in priimek.
Načelo selekcije za neprotislovnost sredine pelje aritmetično k homogenizaci-ji sredine. Selekcijska afiniteta deluje brezhibno. Homogenizacijo realizira pred-vsem količina, količino pa daje povpreč-je. Fovprečje iin progresivnost razvoja ni-sta identična. Delujoča selekcija je v tem pogledu torej negativna. Navzven se nega-tivno selekcionirana scredina ogradi. Pri tem se sklicuje na splošna demokratična načela družbe, s katerimi si izsili politič-no avtarkijo. In potlej je res najbalje, da
pametni molče, poštenjaki v nemočd sti-SKajo zobe, neprevidni uporniki pa plaču-jejo. Zanimiv razvoj znotraj širše sredi-ne. Ce bi tak razvoj bil ekstenzivna zako-nitost, bi pomenil razkroj demokratično koncipirane družbe v svoja protislovja, v totalitarizme majhnih sredin. Z malo do-mišljije bo uspelo dočarati si vizijo druž-be, ki bi nastala, ko bi iz takšne raz-kropljenosti nastala zopet celota: totali-tarna družba. Kdo ve, če pozma zgodovina — kljub nedavnim izkušnjam -^- že to-vrstni vzorec neprotislovne urejenosti.
Na medicinski fakulteti so spoštovanja vredni strokovnjaki, tako kot je mnogo zdravnikov, predanih svojemu humanemu delu. A zgodovina medicine v Ljubljani na fakulteti ne pišejo takšni Ijudje. Drugi. Pravzaprav maloštevilni. In tem je na-menjena kritika. Njihove so tukaj opisa-ne metode nasilnega ustvarjanja neproti-slovja. Zaradi njih so mnogi zapustili moU če prizorišče, pri meni pa ne gre gladko. Uprl sem se jim.
In sedaj me žigosajo. žigosanje je postala športna disciplina v tej sredini. Kdor hočeš v njeno naročje — pojdi in šu gosaj, v tem je zagotovilo polnega uspeha. Izmisli si, dodaj kaj svojega, bodi iznajd-Ijiv! Žigosarji — združite se!
žigosanje jim očividno dela zabavo. To delajo povsod, kjerkoli se snidejo uradno ali družbeno.politično ali privatno. Zdrav-niki, kurirji in laboranti, morda celo njih gospodinjske pomočnice naj vedo, da sein »nemoralen«; se pravi, da vedo »vse« o meni. Nemorala je vseobsegajoči žig, ki ga nikomur ni treba še posebej dokazo-vati. V tej sredini ni nikomur treba rtu česar dokazati, dovolj je samo žigosati. Tako nastajajo vse mogoče trditve, od pru mitivnih potvorb do prebrisanih. neresnic, od preproste fantazije poslušnega mezd-nega vdinjanja do bolne, kompleksarske zlobe; tekmujejo športniki vseh vrst: od nasedlega naivneža do brodolomco., pre. verjenega v osebnih življenjskih izkuš-njah. Kakšen mozaik oblik, usod, znača-jev in življenjskih koncepcij!
Kako prehitro pozabljamo na famozni protištudentski proces, s katerim je ta sredina slavila nekako prvo povojno peU letko! »Lik pedagogike« — bi lahko napi. sali v spominsko knjigo tistega obdobja A danes delujejo isti Ijudje na pravtako famoznih »aferah« in samozavestno gredo preko vsega, kar niso oni sami. Vse jim je dovoljeno.
Ko zapretim s sodno potjo, zavpijejo: »Ha — kverulant!«.
Ko novinarji napišejo nekaj o proble-mu, začne sredina napadati mene in dok-torja Ačka; za vsak članek v časopisu — revanža nad nama; znašajo se nad nama; mečejo me z delovnega mesta, onemogo-čajo mi raziskovalno delo. Zat/oljo po-tvorb, ki so jih zagrešili, zavoljo- neresnič-mh izjav in celotnega spora, v katerega so naju ti neoporečni mogotci pahnili, je v teku nad ducat najinih sporov s to sre-dino pred rednimi pravnimi forumi. Edi-na pot, ki nama je še ostala. Edino, kjer lahko iščeva zaščito osebnosti, časti in ugleda.
Gredo se policijo, za nama pošiljajo »izvidnike« — kuloarsko pa trdijo, da me je »tajna« šlužba »poslala«, da bi jo zala-gal s podatki za »črno Usto« in da »raz-bijem« fakulteto. Kakšna primitivnost! Ali strah? Ah kamujlaža? čudno, da ku-loarji preneso vso to grdobijo laži, skozi katere spuščajo še tole brenkanje, ka~ tero naj uspava: kaj nam vendar mar en sam človek — zaradi poedinca, pa tak cirkus!
Res, prečudovit triumf meke» m&rale. Tiste dvojne. Bivši dekan tov. Milčinski je zalučal prvi kamen v moralnem linču. Premišljeno; in zato mu bodo generacije še dolgo pele hvalo. Pritožbo, ki jo mo-ralno-politični forumi imajo za umestno naslovljeno, je on naredil za denunciaci-jo. Njegovi kriteriji o moralnosti so dru-gačni od kriterijev tiste politične Jorma-cije, kateri sam po članstvu pripada. ču-dno. So mu bliže moralne norme tistega, ki po vojni v trenutkih spozabe psuje vo-ditelje države in pripadnike tiste politič-ne formacije, kateri pripada tov. Milčin-ski sam? Ali je skrenitev pritožbe zoper nestrpneža slučaj? Načrt? Ali izraz »neke« morale? Mnogo vprašanj.
čudno, da sredina ne vidi, da gre za vse kaj več kot za eno osebo. Gre za vse tisto, kar sem zgoraj opiscd. In to ni zgoij osebna drama enega človeka (katero naj družba čimpreje »preboli«), gre za vse ti-sto, kar se je izrazilo kot nek popačen sistem, pa čeprav se je izrazilo skozi ne-ko osebno dramo.
čudno, da se tega ne osvestijo. Osve-ščanje je vendar bivanje intelekta in in-telekt bi naj bil obejktivni atribut fakul-tetnega subjekta.
Osebno pa imam veliko zado&čenje: v tem času in v njegovih pogojih sem spo-znal razne lastnosti Ijudi bolje kot kje drugje in drugače. In med ljumi sem kljub vsemu srečal tudi Cloveka. Tistemu sem dolžnik za dobro besedo in za prisrčen sbisk rake, za nepodpisane črke toplih in vzpodbudnih besed, predvsem pa za po-moč k spoznanju, da vse tisto veliko in svetlo v ideji humanizma, kar tako pavsem zbledi v sredini ljudskih farz, da vse to živi in bo živelo in se vtapljalo v prihod-njost samo z njim, s človekom.
dr. Vladimir Kresnik
KONFERENCA ZVEZE KOMUNISTOV LJUBLJANSKE UNIVERZE
Objavljamo povzetke iz razprave o inte-ligenci na konferenci ZKS Ljubljanske univerze, visokih in višjih šol ter akade-mij, ki je bila 27.  maja  1966.
KREŠO PETROVIČ
O NEZAUPANJU IN RESIGNACIJI
Vse pogosteje srečujemo y našem delu dva poja-va, to sta: nezaupanje in resignacijo med delom in-teligence na univerzi — zlasti med mladimi ljudmi — komunisti in nekomunisti.
Zavedam se, da ne gre za pojav, ki je dominan-ten v družbi, pa tudi ne na univerzi, ki pa mu je — vsaj tako me prepričujejo dosegljivi podatki — vre-dno posvetiti nekaj več pozornosti tudi na tej kon-ferenci.
Komunisti ne moremo biti ravnodušni do tej po-javov — še posebej ne, če so vse češči v naših vrstah, če pomemjo izstope iz ZK, oziroma nevstope najbolj-ših razmišljajočih mladih ljudi. če pomenijo nasploh beg v ozko strokovnost kot izraz bega od splošnih druž-benih odgovornosti; če pomenijo neprevzemanje funk-cij, zvezanih z družbeno odgovornostjo; zapiranje v ozek, negativen svet potrošniških dobrin, ali pa beg v religiozm iluzionizem (vse bolj se polnijo cerkve z mladimi mtelektualci) ali želje po stari, oblastniški in direktivarski ZK. In nazadnje, ali lahko pristane-mo ravnodušno na take pojave tako med komuni-sti kc\, nekomunisti, če vemo, da pomenijo pasivnost, netvoren protest in s tem pristajanje na obstoječe, pristajanje ravno in predvsem na tisto, kar bi bilo po-trebno z družbeno akcijo preseči.
Za izhodišče razmišljanja bi navedel sledečo ugo-tovitev: Bolj ko se samouprava utrjuje in realizira, večje ko so v njej možnosti agiranja, bolj opazni so pojavi izražanja splošnega nezaupanja dela inteligen-ce; število pojavov resignacije mladih celo raste.
Kje so vzroki? Grenke izkušnje in reminescence še ne tako odmaknjenega obdobja, ko so posamezni znanstveni delavci bojevali težak, pa žal dostikrat ne-uspešen boj za upoštevanje znanosti in strokovnosti pri realizaciji družbenih projektov na raznih pod-roč.jih; ali morda posamezne izkušnje, ko se spreje-majo le tiste raziskave, ki utemeljujejo naročnikove že postavljene rezultate?
Koliko so vzroki — odrinjenost od formiranja politike fetišiziranje zaslug starejše generacije, kar pušča mlade v stalnem odnosu hvaležnosti; ali razko-ruk rned proklamiranim in prakso (nekateri pravijo temu laž); ali pomanjkanje vrednot; neefektnost kri-tike; iluzije, da bo socializem in samoupravo lažje uresmčevati; ali nezadostnost znanja z družbeno-eko-nomskega in filozofsko-sociološkega področja (Saj bi celo ali bolje tudi za ZK lahko ugotovili, da je nema-ra malo političnih organizacij, katerih članstvo bi ta-ko malo vedelo o svoji teoretični doktrini kot že do-kajšen del članstva ZK o marksizmu).
Se in še bi lahko naštevali objektivne in subjek-tivne resnične pa tudi neresnične, utemeljene in ne-uiemeljene vzroke nezaupanja in resignacije.
Naj so ostanki preteklosti, bivajoči v naši se-danjosti, ali posledica naših napak in protislovij, ali pa posledica tujih vplivov ali delovanje tu bivajočega razrednega sovražnika (kot se danes često opozar ja). — Tu so in to je neizpodbitno.
Želel bi se zaustaviti le ob enem aspektu resigna-c:J3, ki se mi za naš jutrišnji dan zdi pomembnejši od navedenih vplivov in posledic negativne prakse preteklosti, pa tudi današnjega dne. To je signacija, ki izvira iz dejstva samoupravljanja, iz položaja in udgovornosti posameznika v tem samoupravljanju.
Prav gotovo pomeni samouprava kreativno in od-govorno vlogo slehernega človeka v njej — pomeni ISKANJE slehernega; iskanje pa poraja dvome v sebe, v svoje znanje, v projekte; posledica je nema-lokrat tudi resignacija.
Na pomembnost tega aspekta me navajajo:
—  nekateri rezultati v naši anketi, ki kažejo na veiiivo nezaupanje v lastne sposobnosti večjega dela mladih ljudi;
—   izstopne  izjave  iz  ZK, ki vse  češče  izražajo skepsG nad sposobnostjo sprejemati breme samastoj-nega odločanja in zavzemanja stališč kot komunistov v samoupravnih organih; izjave, ki kažejo na resig-nacijo ob prvih neuspelih poskusih uveljavljanja last-nih stališč;
—  nadalje beg v religiozni iluzionizem — število ¦. intelektualcev tu raste — želja po  »trdnih vredno-rtah«.
* — podoben pojav begu v religiozni iluzionizem (ne po vsebini, pač pa po odnosu) je zahteva med de-lom komunistov, da se postavljajo jasne, nedvoum-ne direktive, kreirajo »svetli cilji«.
—   eksplicirane  težnje  med nekaterimi mladimi t kulturniki po umetnosti, ki »nekomu služi«.
F Naj se poslužim za plastičnejši prikaz te situa-cije Cankarja, ko v Almanahovcih govori o semenišč-nikih, »ki stopajo v življenje leto za letom v velikih jatah« (mimogrede: danes postajajo te jate večje kot so bile v Cankarjevem času) in za katere pravi: »Vse vedo, ti srečni ljudje ... ti ljudje vse vedo in kar je glavno: vedo, da vse vedo... V tem je nevarnost... Taki samozavestni, vsevedni ljudje so brutalni, brez-obzirni, so aktivni!«
In  nadaljuje  z ugotovitvijo,  da je   uspeh takih
r vsevednežev zato takšen, »ker so ljudje lačni in žej-
I n: laži«, »mi pa, ki ne vemo »zadnje resnice«, jim ne
moremo nuditi drugega kot ISKANJE, drugega kot
»čakanje   na   odgovor«.   Toda   povzema   Cankar   pe-
snika Multatulija:  »če vzameš ljudem veliko laž, za-
htevajo nadomestek in te vznemirjajo, če jim odgo-
voriš: — To je laž — ali ni dovolj, da sem vam to
povedal? Toda ljudje niso zadovoljni. —- Vzel si nam
—  daj!«
Samouprava pomeni iskanje slehernega, pomeni pogled v sebe in sočloveka. Ne more v svojem krilu negovati tiste, ki VEDO in VEDO, da vse VEDO, pa naj bodo iz semenišča ali naj bodo oblastniški-etati-stično birokratski elementi države ali katere koli po-litične organizacije v njej.
Zato bo samouprava rojevala resignacijo posamez-nika, izstope iz ZK, pa tudi vse večjo notranjo trd-nost in UCLOVEČITEV ČLOVEKA.
Kaj lahko tu store komunisti? Ali pristati na resignacijo kot objektivno danost, ki se bo razreševala sama v sebi in samoupravi? Ali jq celo propagirati?
Zoper resignacijo je za komuniste možen le akti-ven deloven odnos do vseh problemov, ki so med ljudmi, in ki to resignacijo pogojujejo.
Opozoril bom samo na eno možnost človeka pri preseganju resignacije, ki se mi zdi za nas na univer-zi še posebej pomembna. To je znanje. še posebej zna-nje z družbeno-ekonomskega in filozofsko-sociološke-ga področja.
želimo celovito, ustvarjalno socialistično oseb-nost. Ob našem stalnem poudarjanju humanističnih vrednot in dejstvu, da resnično samoupravlja lahko le osebnost, ki mora biti vse prej kot atomiziran člo-vek, del strojnega parka; ob poudarjanju teh dveh vrednot: humanizma in samouprave je naš deficit na tem področju neopravičljiv.
Sedanji pouk teh znanosti — kolikor ga je (0,5
—  1,5 odstotka vis a vis univerzam na vzhodu in za-padu, ki imajo 20—25 odstotkov fonda ura na razpo-lago za te predmete), tudi vsebinsko ne ustreza:
— je preveč zgodovinsko — pozitivističen
—  brez zadostne koristnosti za delovno mesto in brez odprtih vprašanj sedanjega časa (problematike blagovno tržnih odnosov, delovanja zakona vrednosti v naših pogojih, problemov družbene lastnine itn.).
Naj zaključim z mislijo znanega francoskega pro-fesorja: Na koncu postane iz večine mladih ljudi to, kar iz njih naredimo — to je njihovo opravičilo in ob-tožba. (Emile Bonparytre)
Zato resignacija mladih ljudi ni samo njihov, tem-več tudi naš problem.
BOŽIDAR DEBENJAK
PROBLEM VLOGE INTELIGENCE
Ne bi se mogel strinjati s tistimi kritiki razprav-ljanja o vlogi inteligence, ki trdijo, da je problem in-telektualnega dela in intelektualnih delavcev namiš-ljen problem, razpravljanje o njem pa zamegljevanje dejanske problematike. Problem vloge inteligence nam-reč nikakor ni nov problem, ampak spremlja sociali-stično gibanje že precejšen del njegove zgodovine. Na tezo, da pri nas o neadekvatnem odnosu do inteli-gence ne more biti govora, bi lahko najbolje odgovo-rili z zgodovinskim orisom tega odnosa v našem po-vojnem razvoju. Seveda nimam pretenzij, da bi to sto-ril tu; naloga, da se razišče ta odnos, je še pred nami. Rad bi navrgel le nekaj točk v podkrepitev svoje teze. Nezaupanje do inteligence je bilo nedvoumno prisot-no v naši stvarnosti; opiralo se je tudi na teoretsko utemeljitev, češ da je inteligenca vmesni sloj in da ji je treba zato »od zunaj« postavljati cilje. Teoretsko neizčiščenost problema inteligence lahko razvidimo tudi iz evolucije naše družbene teorije po letu 1960. V ustavnem zakonu, ki je sankcioniral samouprav-ljanje, se največja večina intelektualnih delavcev šte-je za neproizvajalce, saj so v »zboru proizvajalcev« za-stopani samo predstavniki gospodarstva. Družbena te-orija je postopoma razvila doktrino o »družbenih službah« oziroma »posrednih proizvajalcih«, doktrino, ki samo priča, kako zelo je problem intelektualnih de-lavcev pri nas teoretsko še odprt.
Praktično nezaupanje do inteligence pa je priha-jalo do izraza tudi v političnem odnosu do univerzi-tetnih delavcev, vštevši komuniste. Institucija, ki ji je bila najpozneje zaupana saniouprava, je univerza. Na univerzi so se najdlje obdržale direktive, vnaprejš-nje sprejemanje sklepov v osnovni organizaciji in gla-sovalni stroj komunistov v fakultetnih upravah itd. Ta sistem se je razgradil šele y zadnjih petih letih. Za normalno je bilo treba šteti, da reforme šolstva in posebej univerze niso izhajale »od spodaj«, ampak so bile pred visokošolske ustanove in komuniste na njih postavljene od zgoraj od forumov. Potem ko so stališča forumov po imanentni logiki njihovega delo-vanja evoluirala, ko je plimo kampanje zamenjala ose-ka, so komunisti na fakultetah ostajali na peščini kot tisti, ki naj zdaj prevzamejo celotno odgovor-nost. Kaj je to pomenilo za ugled in vpliv komuni-stov, ni treba posebej govoriti.
Zakaj govorim o preteklosti? Zato, ker danes, če-prav se je položaj bistveno popravil, še zmeraj osta-jajo prisotni ostanki starega odnosa. Ko so se začele uveljavljati pobude od spodaj, to nikakor ni šlo brez pretresov. Za ilustracijo naj navedem samo nastop fi-lozofske fakultete in strokovnih društev proti najno-vejšemu reformnemu poskusu: od zelo odgovornih predstavnikov so prihajale in še prihajajo teze, češ da je bila naloga podpisnikov resolucij, da ponudijo svoje dobre usluge pri dodelovanju in piljenju pred-loženega osnutka, ne pa da polemizirajo proti dolo-čenim temeljnim tezam te reforme (kar pomeni, da naloga strokovnih ustanov in društev ni, da pomaga-jo pri koncipiranju bistvenih vprašanj, ampak le pri izpiljanju nebistvenih formulacij — da je njihova na-loga potrjevanje konceptov, ki so nastali mimo njih): akcija je bila celo ocenjena kot nekaj, za či-mer se skriva zarota reakcionarnih sil, kot fasada za politični nastop klerikalizma (!>. To vse kaže, na kak-šne odpore lahko še v tem trenutku naleti progresiv-na pobuda »od spodaj«.
Demokratične pobude iz vrst intelektualnih delav-cev morajo priti v konflikt s političnim voluntariz-mom. Zahteva po strokovnosti je v nasprotju s pre-pričanjem političnega voluntarista, da je z urejajo-čo voljo, izraž^no v političnih odločitvah, direktivah, sklepih ali zakonih mogoče kreirati svet; da je samo konstituiranje urejajoče volje v urejajočem sklepu zadosti, da se družbena stvarnost preobrazi. Nujne ne-uspehe takega voluntarizma pozdravljajo pikre pri-pombe z desne in škodoželjni nasmeški filistrov v vr-stah tistih, ki so za »stvar«, pa zbujajo potrtost in bridek samoposmeh, izvirajoč iz zavesti, da so izklju-čeni od odločanja o sistemskih odločitvah, saj prav te dostikrat obidejo možnost za demokratično javno razpravo. Situacija potrtosti, samoposmeha in resigna-cije pa seveda otežkoča, če ne naravnost onemogoča angažiranje intelektualnih delavcev. Zato se boj za večjo demokratično funkcijo in odgovornost intelek-tualnih delavcev povezuje z bojem za afirmacijo družbene kritike, kar spet prihaja v konflikt s politič-nim voluntarizmom; ker kritika, ki jo priznava poli-tični voluntarist, leti na zgodovino (»v določeni fazi so bile take rešitve nujne«), na okoliščine (» v izvajanju so zaradi objektivnih in subjektivnih vzrokov nastale določene pomanjkljivosti«); najpogosteje pa prihaja do samoprevare, do prepričanja, da je bilo hoteno tudi doseženo — in tu se začenja začarani krog sa-moprevare; odpravljajo se »določene pomanjkljivo-sti« in se na osnovi »dosežene stopnje razvoja« sprejemajo nadaljni sklepi; ker so zgrajeni na fiktiv-nih rezultatih, so tudi sami fiktivni.
Naloga komunistov na univerzi je še prav pose-bej, da se zavzemamo za analizo naše realnosti, neiz-prosno diagnozo njenih slabosti — saj tako spoznanje je lahko samo vir moči, ne pa vir slabosti. Vir slabo-sti je iluzija, ideologiziranje in tabuji, ne pa »vsa re-snica v svojem stanju« (Marx). Ne smemo se zado-voljiti s konstatiranjem napačnega odnosa do inteli-gence v preteklosti in v marsičem še v sedanjosti; če ne bomo izkoristili vseh možnosti za afirmacijo po-zitivnih pobud, potem bo vir pobud pač nekdo drug — in s tem bomo napakam preteklosti pridružili svo-jo lastno, usodnejšo.
SLAVKO PODMENIK
INTELIGENCA KOT SLOJ
Procesi reforme so zaostrili tudi nekatere pro-bleme inteligence: proti zahtevam prakse po večji in-tenzivnosti dela, doslednejši delitvi po delu in popol-ni javnosti vseh družbeno pomembnih akcij, se uve-Ijavljajo močni odpori tudi na nivojih z visoko izo-brazbo in (ali) funkcijo. Te praktične zaostritve naj-dejo svoj teoretičen izraz tudi v raznih skrajnostih. Nazori, da je inteligenca že zaradi same izobrazbe sloj, ki ima vodilno vlogo v družbi in pa, da sploh ni sloj, kei je notranje diferencirana, se zelo približujejo enot-nemu stališču: da razne njene enostranosti (tudi bi-rokratizem) niso zasidrane tudi v mentaliteti ljudi, temveč so samo sekundarni izraz sistema politične organizacije v samem nerazumevanju, neznanju in ideoloških projekcijah. Zato vidijo temeljno rešitev samo v zavestni akciji samoupravljanja, delitve do-hodka ali moralne prevzgoje. Spremembe v material-ni osnovi pa poenostavljajo bodisi na obseg same pro-duktivnosti in na spreminjanje fizičnega dela v da-našnjo obliko intelektualnega ali združevanje slednje-ga z današnjim fizičnim ali se izogibajo vlogi dela na-sploh. Takšne poenostavljene lahkotne perspektive raz-voja lahko popolnoma zameglijo zelo kompleksno strukturo determinant, vzročnosti in nujnost dolgo trajnega in zahtevnega napora in boja za uresničeva-nje popolnejših družbenih odnosov s pospeševanjem razvoja celovitejšega dela in razvoja celovitejše člo-vekove osebnosti.
Teoretični vir takšnih poenostavljanj je na eni strani v vztrajanju pri stalinski redukciji Marxovega pojmovanja produktivnih sil na samo produktiv-nost (količino dobrin) in produkcijskih odnosov na samo lastnino in delitev dobrin. Na drugi strani pa v nekritičnem prevzemanju pozitivističnih modelov za proučevanje in pojasnjevanje sodobnih odnosov. Oba vira zanemarjata vplive načina delitve dela (v koli-kor je ta kolektiven, enakopraven ali individualno hi-erarhičen), vplive značaja dela (v kolikor je omeju-joče breme ali ustvarjalno zadovoljstvo), kako se ti vplivi prepletajo z vplivi produktivnosti dela in vza-jemno učinkujejo na oblikovanje teženj po določe-nem načinu prilaščanja dobrin in kako se vse to iz-raža v karakternih lastnostih, navadah, nazorih in dejanjih, posebno še v metodah pri samem delu, pri prilaščanju pogojev dela in pri delitvi dohodka. Od teh vplivov ni izvzeta tudi vrhunska ustvarjalna ak-tivnost: če ji manjka pristno, enakopravno sodelova-nje, ki ga izpodriva hierarhični konkurenčni boj, se pogosto razvijejo kompenzacije v hipertrofiranih me-galomanskih težnjah. če tudi te pomenijo slojev-ske značilnosti, se vidi in potrjuje v dejstvih, koliko pospešujejo in utrjujejo sorodne pojave na vseh dru-gih, nižjih nivojih.
Pogosto je značilno tudi pomanjkanje čuta od-govornosti za materialna sredstva (dobrine), za delo in življenje: nekateri se jim izrecno odrekajo, češ da »kvarijo človeka«; nekateri jih predimenzionirano trošijo mimo družbenih potreb; nekateri pa velikodu-šno gradijo samo po globalnih abstraktnih proporcih — za stvarnost, konkretnost in celovitost prakse pa naj poskrbijo sami proizvajalci ali čisto svobodna trž-na konkurenca ali hierarhija menažerjev ...
Ne smemo pa seveda zanemariti pozitivne zna-čilnosti: stopnjo in vlogo znanja, predvsem pa dej-stva, da se stopnjuje tudi ustvarjalen, zmerom bolj celovit, intelektualno praktičen značaj dela in tudi zmerom bolj množično in   kolektivn^  enakopravnQ
(nadaljevanje na 7. strani)
BORIS PAŠ
ORFEJ IN EVRIDIKA II
Vsa helenska kultura — ta značaj: mehka zazrtost vase, razdejana z napadi strašne otož-nosti — ta razbičani kotel, ki ga preti raznesti — ta značaj, ki se v tem trenutku dvigne do neslutenih višin, da bi se brez misli strmogla-vil v naročje Dionizu — vsi kipi, templji, ka-men, obrasel s sredozemskim zelenjem, mlač-na sapa z morja — priča, da je bilo bosonogo človeštvo, ko je letalo v srajcah okrog, udarje-no na temelj. Iz skale je prižuborel studenec: udarjeno na temelj zemlje. Zato je bilo Orfeju to že od nekdaj tako čudovito, da ni mogel ver-jeti, da bi bilo lahko tudi res. Gledal je Evri-diko — samo izginevanje, do katerega ni mo-gel, tako da mu je vsak njen gib s svojo nere-sničnostjo izzival blazno željo po njej; da je bil vsak njen prihod nekaj, nad čemer je lah-ko samo strmel, vsaka njena kretnja pa hkra-tna na milost in krutost, po katerima se je zdela božanska — lahkota, s katero se kamniti kipi v atenskih muzejih osvobajajo kamna.
To je njihovo žarenje — neprestano rojeva-nje: želvino uhajanje Ahilu; to je hipnotični učinek njihovih teles — trenutek, ko se nesreč-nik zave usodnosti svoje strasti: odsevanje ne-izbežnosti gledalčevih lastnih katastrof; to je njihova žlahtnost — žrtvovanost, ki jo zrcali Orfejev pogled, ko Evridiko dobesedno spre-minja v dim, ko jo kot smrtnonosni žarek v neslišnem hipu zbriše s površja zemlje; to je groza, ki jo vzbujajo — zločin, ki je človeštvu ob pompoznem zborovanju nacistov v Niirn-bergu, nočnih bakladah, histeričnemu odzdrav-Ijanju množice voditelju — ustanavljanju tisoč-letnega Reicha, kakor bi pridrsela dežna kap-Ijica po žlebiču dorskega stebra do tal po dvatisoč letih do konca razparal dušo; to je dogajanje mita o Orfeju in Evridiki — ogenj, ki je šinil čez prepad in združil temna bregova.
Dobo, ki sega v čas še pred Kristusovim roj-stvom, in dobo, ki jo človeštvo preživlja — do-bo nemoči in dobo nasilja; nemoči, ki je v taki popolnosti izvabila naravi njene čudeže, da ji je to moglo uspeti le z nepopisno nasilnim posegom vanjo, in nasilja, ki s takim besom tep-ta lepoto, da izraža samo svojo popolno ne-moč pred njo — dobi, ki bi jima lahko zame-njal vzdevka; dobi, ki kot mejnika dopolnjeva-nja zahodnoevropskega razuma s svojim nasil-nim začetkom v helenski kulturi in krščanskem nauku in nemočnim koncem y nacizmu in sta-linizmu to zamenjavo tudi izrecno zahtevata kot svoje pravilnejše imenovanje — dobi to-rej, ki sta kakor iz ene železne dobe, kraka, ki sta očrtala krog metafizike — zaključila člove-ka kot človeka — in mu dala s tem vedeti, da je šestilo tu — ki odkrivata mrk sveta, ko je ta prišel v mlaj in ga v ozadju osvetljuje nje-gov ščip, tako da njegova od lastne svetlobe krvavo obrobljena senca lije čez človeštvo so-mrak bogov in ga sili, naj se sooči s sabo — v tem soju, v katerem Nietzsche drhte razglaša prihajajoči človeški vstop vase — soju, ki obra-ča Heideggra,da oživlja v njem presvetljeno človeštvo — soju, ki obuja mit o Sizifu, da nje-govo dogajanje kaže človeštvu njegov absolut-ni razkol — ko v vrenju hlapi skoz se kot meta-fizika— konec procesa, ki teče, odkar se je zgodil usodni obrat eshatologije iz onostran-stva v tostranstvo — odkar se je svet pod he-lenskimi in judovskimi sandali kot pod neznos-nim bremenom opotekel in začel s skrajnimi silami loviti nazaj, se trgati — padati; padati, dokler ni začel s tako silo razodevati temeljne človeške razsežnosti — MOŽNOSTI, da je iz-zval obe svetovni vojni v presledku dobrih dvaj-setih let, v katerih se je lahko za kratek čas izdivjala in kot vprašanje nehala pritiskati na človeštvo; da mu jo danes, po novih dvajsetih letih že spet razkriva z zmeraj nevzdržnejšim pritiskom, le da to pot — kakor samo še v anti-ki ob njegovem rojstvu — v njeni polnosti, v celoti tega, kar je, kot ABSOLUTNO NEMO2-NOST, za kar govore njegove takratne, zaradi svoje enkratne natančnosti vso zgodovino ob-vladujoče podobe, dvignjene v mite in njegova sedanja blazna uničevalna potenca.
Kadar se človek zave svoje absolutne nemož-nosti — kakor v času stare Grčije in danes — se znajde pred samomorom. To je pot, po ka-teri se metafizika dopolnjuje v življenju — pot rojstva umetnosti, Orfejeve tožbe za nedoseg-Ijivo Evridiko; pot podivjanega uničevanja, človeškega besa nad nedosegljivim svetom; pot krščanskega nauka, Jezusovega križanja; pot patosne graditve, Stalinovega terorja — to je tisočletna POT ČLOVEŠKEGA JAZA, želez-nega glasu, ki v prsih zahteva od Ijudi odgo-vor, da mu tulijo nazaj z mehaničnimi gibi pri delu, tekmovanji, raziskavami, zabavo — z vsem, kar počnejo, ker vse počnejo, da bi tulili v eno z njim in ne slišali njegovega glasu; člo-veškega jaza, katerega premoč nad človeštvom izdaja človeška civilizacija, strašnega glasu, ki mora biti utišan — ali pa raztreščen; raztre-ščen, ko ne more biti več utišan — ko ga vsa graditev in razdejanje ne moreta več doseči, tedaj mora planiti iz človeka njegov glas in se raztreščiti v človeškem jazu, tedaj se mora dopolniti metafizika v sebi, si zastaviti vpraša-nje samomora kot svoje osrednje vprašanje: takrat mora človek obupati nad seboj kot člo-vekom.
Dogajanje mita o Sizifu je dogajanje tega človeškega obupa; dogajanje, v katerem si me-tafizika sega h koreninam in odkriva svoj iz-vir v človeški odvisnosti od smrti kot značil-nem človeškem odnosu, temeljni nevarnosti, iz katere ek-sistira, se šele oblikuje kot človek, in razkrinkuje razum kot dogajanje te odvisno-sti in nenehno obnavljanje te nevarnosti — te-
daj dogajanje razuma kot razuma, ker je do-gajanje te odvisnosti ravno dogajanje razu-ma, ki je nevarnost sam po sebi in s tem v prvi vrsti zase, tako da je samega sebe gotov šele kot stalna nevarnost — v današnjem svetu usodno gotov; zanesljivost te nevarnosti pa je porok človekovi človeškosti, ker je ravno ta nevarnost človeškost, za katero danes ni videti izhoda; ta osupljujoča nevarnost je perpe-tuum mobile, ki si ga človek zaman prizadeva iznajti — perpetuum mobile v njegovi glavi: odbijanje v nasprotjih — gravitacijski zakon, ki obvladuje vesolje; svojo zadnjo stopnjo je torej človek dosegel z »osvoboditvijo« od te svoje vezi po absurdu, ko se je vrgel v naročje obupu, da je s krikom smrtno ranjenega do-stojanstva na ustih zbudil v sebi silni up, ki tiči v obupu, naj se mu damo — up, ki ga je po stalinizmu in nacizmu sploh še mogel vzravna-ti — in da se je v enkratni kretnji smrti dvig-nil iz blata, v katerega je bil pogreznjen, nedo-takljivo čist, kakor vstane iz življenja umetni-na, ki v tem gibu otrese s sebe vso umazanijo sveta — okameni; tako brezobzirno izročen sa-memu sebi se je razgalil in ogledal v vsej svoji revi, pravi človeškosti, ki je popila s sveta ne-človeškost —v ekstazi. Ta poslednja eshatolo-gija — ne onostranska, ne tostranska, marveč človeška — se zgodovinsko uresničuje z re-voltom proletariata— človeškega človeštva — ki jo je tudi za vse čase razglasil s parolo: BILI SMO NIČ, BODIMO VSE — parolo čiste-ga voluntarizma, edine zveličavne resnice člo-veškosti. Tako se danes človeško človeštvo, ko slednjič obupuje na svoji zgodovinski poti, zni-čuje v fikcijo: samoupravlja — smrt vzporedno s tem požira svoj odnos, ko ji prav zaradi tega uspeva požirati zemeljsko eshatologijo, in se ustoličuje kot abolutum; človekova temeljna razsežnost — možnost se tako dokončno zapi-ra; kot čisti humanizem enkrat za vselej razlo-žena s humanizmom se brez raz-lage MRTVA pojavlja v dogajanju sveta KOT GOTOVA DA-NOST: s svojo popolno razvezanostjo, z uvelja-vitvijo čiste odvisnosti z ničem — te pijanosti, se človek-proletarec vsak hip zasvetlika v žaru srečanja s seboj in razblini; z dogajanjem mita o Sizifu — bogu-proletarcu — se brez prestanka razblinja, ko hodi skozse — smrt skozi razum
—  in dviga do svoje nemoči, da bi tudi za hip kaj obdržal v sebi.
V drugi obliki: ko se predaja vsemu, se raz-blinja v nič — tako metafizika odkrito pokaže svoj obraz: protislovje; protislovje, ki je ra-zum kot slep vid; protislovje človeka kot raz-lage nečesa, kar bi izrazil v formuli kot poten-co: življenja na smrt; protislovje, ki je usoda Ijudi, da se jim izprevrže vse, česar se lotijo; protislovje tega sveta, ki ohranja mir z bom-bami; protislovje, ki ga uteleša ženska, ker je ženska utelešen razum, kar zveni spet proti-slovno, pa je vendar za moškega najstrašnejše protislovje; protislovje, ki ga natančno izraža svetopisemski stavek: in luč sveti v temi in te-ma je ni sprejela; tako natančno in za današ-nji svet tako usodno, da se bo morda protislov-nost tega sveta, ko se je enkrat dopolnila, še izpolnila s protislovjem, da je največja prisot-nost v odsotnosti; in slednjič protislovje, ki ga ponazarja dogajanje mita o Sizifu samo: ko se je človek s krikom smrtno ranjenega dosto-janstva vzpel iz blata, se je pogreznil vanj čez glavo — kot je obupal nad sabo kot človekom, si je zbudil najsilnejši up: človeškost; člove-škost, ki je od vseh protislovij najhujše proti-slovje — čista Ijubezen: razum kot čustvo — protislovje protislovij: absolutni nič — člove-kova odrešitev, s tem da dogaja čas kot čeda-Ije večjo hitrost denarnega obtoka, svet pa kot nujnost, v kateri se vse vrti, ko se z izenačeva-njem spreminja v senco in na površju razplam-teva v požaru tega človeškega upa, ki ga pona-zarja konstrukcija, s tem da se svet dokonč-no odloča za smrt — kot abstrakcija od Ijudi
—  kot milni mehurček od zemlje in razblinja: prazen up. Dogajanje mita o Sizifu je dogaja-nje tega človekovega odrešenja; čiste Ijubezni v njeni čistosti, odrešene vseh drugih ciljev, či-ste Ijubezni, ki je slednjič postala sama sebi cilj; je tedaj v celoti eshatologij vzpostavlja-nje odnosa, kakršnega vzpostavlja Ijubezenska zveza do vseh drugih zvez — zaradi premože-nja, užitka, toposti... — čistega odnosa, odno-sa čiste nevarnosti, ki je Ijubezen in ki obvla-duje svet; dogajanje čiste Ijubezni v njeni od-kritosti, tako da stopa na dan v svoji polnosti, vsej brezobzirnosti kot sebičnost in prezir; je tedaj  dogajanje raz-lage  človeškosti,  prav ko jo razlaga. S tem je izraženo protislovje pro-tislovij človeškosti kot človeškosti, ki je ravno dogajanje mita o Sizifu in za kar postaja so-dobni človek — Sizif-obupanec — ko spoznava, da je vse brez smisla, šele pravi človek. Zakaj Sizifovo delo je v resnici brez smisla, bolj kot si misli, saj nosi ta novodobni titan na svojih plečih človeško človeštvo, za katerega za kazen ponosno vzravnan brezplodno vali svojo skalo v hrib — kot žrtveno jagnje za žgalno daritev bogovom, ki se od smeha drže za trebuhe. Kaj-ti božji um je gorčično zrno — čisto zlo — in hohot, ki prihaja od božjih poljan je brezme-jen; človeku ni— naj ve — da bi se spuščal v pravdo z bogom, tudi titanu ne. To je strašno protislonje možnosti, ki je kot možnost člove-kova  usoda;  protislovje  možnosti,   da  možno ni mogoče in da je treba opustiti nemožno, če naj postane možno mogoče, ki   pa   kot   tako spet ni mogoče; v tem je skrita groza spozna-nja, da Človek ni danost ampak možnost, za-kaj brž ko človek odkrije, da je možnost, ne vzdrži več v tem, kar je, kaj drugega od tega,
kar je, pa ne more biti, kar pa spet ni nikjer rečeno. To spoznanje pa je obenem tudi razlo-ček med sedanjim dogajanjem mita o Sizifu in njegovim dogajanjem pred dvatisoč leti; raz-loček, ki ga izraža razlika med trmo in zagrize-nostjo; razloček, ki se danes čedalje jasneje razkriva — med nemožnostjo in absolutno ne-možnostjo, ki ni samo nemožnost vsake možno-sti ampak tudi nemožnost nemožnosti: razlo-ček med obupom in brezupom. To je razloček med dogajanjem mita o Sizifu in dogajanjem mita o Orfeju in Evridiki. Razloček med pri-hajanjem resnice v odkritost — zgodovinsko gledano, njenim odreševanjem po eshatologi-jafi — in njenim prihodom. Razloček, ki ga no-si v sebi premislek samomorilca, da ne stori samomora. Razloček, ki je v zraku — razlo-ček, ki je tisto, kar visi, razloček, ki je blaznost.
To je strašen pouk, ki ga je Orfeju dala Evridika; kajti na poti, po kateri ga je vodila, ni poznala izgovora, nobene slabosti, nobenega usmiljenja — samo grmado; požiranje, ki ga je gledal pred sabo — zakaj videl je njeno belo telo — ta plamen je bil kres, na katerem je zvezan gorel bogovom na čast — dokler ni zgo-rel in je nastopila tema. Tema na zemlji. Doga-janje mita o Orfeju in Evridiki je dogajanje polnoči tega sveta. Polnoči, ko je šel Orfej po zlu na Evridiki, svoji absolutno nepremostljivi oviri, skozi katero je ves čas hodil, da ga je vzdignjenega razblinjala v nič, dokler se ni sled-njič razblinil v nič, v absolutni nič, ki je bil ves čas, najprej zakriti, nazadnje odkriti cilj nje-gove človeškosti, dokler se ni utemeljil v to, kar je — temo.
če je Oidip človeški simbol krvoskrunstva, je Orfej božji — zakaj Oidip se je nehote zve-zal s svojo materjo, Orfej hote povrh še s se-stro; Oidip je nevede in po nesreči ubil svojega očeta, Orfej vede in namerno svoje vse; zato si Oidip samo iztakne oči, da za kazen gleda bogove, Orfej pa umre, da bi jim za vselej izgi-
nil izpred obličja... zakaj Oidip greši, ko pre-zira bogove, iz napuha po človeški postavi, Or-fej, ko trmasto posluša v sebi človeški glas, iz srca po božji — v Evridiki hoče postati človek in na svetu ni drugega zločina od hotenja, kar ve vsak petošolski zaljubljenec... od hotenja pa se loči resnično hotenje, kakor se loči od navadne človeške postave bleščeča božja — zlo-čin je, za katerega je brezpogojno predpisana smrtna kazen; kazen, za katero Ijudje nimajo pooblastila in tudi čutijo, da je ne smejo izre-kati... značilna zanj je trma in pogled na tr-moglavca Ijudi ali gane ali razjezi — zmeraj so njegovi skrivni zavezniki; vsako hotenje je zgolj prisila in samo človeška domišljavost si ga prostodušno slika kot hotenje; Oidip utele-ša to spoznanje, ko slednjič odkrije zlo, ki ga je ves čas nevede počel in kot slepec spregle-da, kako si je zgolj utvarjal, da dela po lastni volji; Orfej pa samo sledi svojemu notranje-mu glasu in si zato nikoli ne utvarja, da bi kaj delal iz lastne volje, saj človek ne Ijubi zato, ker bi hotel, ampak ker mora; notranjega gla-su ne more nihče uravnavati po lastni volji, ker je človeku dan od bogov — v preizkušnjo, za stavo, kajti edini smisel njegovega obstoja na svetu, zaradi katerega si tako razbija glavo je, da zabava bogove; trma, ki jo imajo Ijudje za nerazumno stopnjevano hotenje, tedaj ni-ma s hotenjem nič skupnega razen prav tega, namreč da je izraz za vedenje, ki stoji zunaj vsakega hotenja — ki ni ne hoteno — ko ho-čem ali nočem — ne nehoteno, ne prisiljeno, ampak se pojavlja kot resnično hotenje — strast; kajti trma je strast do samega sebe, notranja, neuklonljiva strast, ki žene človeka do absolutnega propada — zato, ker je zločin zoper božjo postavo: do smrti — zato, ker je človeška zaveza: čez smrt. Trma je blaznost, sporočena človeštvu v priliki o drevesu življe-nja. Blaznost, ki je v tem, da ne more nihče vedeti, ali je samo zagrizen ali trmast, dokler se ne izkaže^ — ali ni popustil, ali se je zlomil; človek kot človek je zagrizen — človeškost kot taka je zagrizenost sama; vsakdo je zagrizen, dokler se ne zlomi; in tega se ne da razumeti, ker je razum ravno zagrizenost, to je treba vi-deti na lastne oči; na lastne oči je treba videti človeka, kako se zlomljen sklanja nad svojim delom, da bi mogli doumeti njegovo veličino; srečni Sizif je zagrizenec-Camus — helenski Sizif pa sklonjen vali svojo skalo v hrib in he-lenski Prometej ne dviga pesti, ampak ukle-, njen trudno pobeša glavo, medtem ko ga orel kljuva v jetra; srečni Sizif kar naprej čisto ho-
bi resnično ho-
srečnega Sizifa
monstrum vsa-
ije — ne strast;
i Sizif je tam,
ka: najdlje od
¦eva za nič — za-
njegova kazen tra-
islic, ki jih je člo-
če in nikoli ne zmor
tel; zato je helenski\
monstrum, kakor je;
ka žrtev; srečni Sizif\
obup razuma — ne
koder hočejo imeti
sebe, v popolni temi,\
kaj sam sebi je poroh
jala večno (ena od bc
veku grozljivo odkrit remljan od vihar-
nega smeha, si je spr ikalo, ki jo vali, v
poželenje, tako da se  tovo ne bo naveli-
čal valiti — skala mu tala vse — bogovi
s  prstom  kažejo  nai k mu je  postala
vse! — se zvijajo od; fe vzklikajo: Skala
mu je postala vse! — in zato ni člove-
štvu nikoli napravil i^usluge, zaradi ka-
tere bi moral trpeti,
svet, ker bi ga tako
veštva, ne sveta — sk
v tartaru. — Kaj naj sMželijo še več?
Srečni Sizif čisto Mo Ijubi — to je na sploh; v času poč hodi_ po pobočju navzdol, se smehlja \ ipominom-sanjam, neprestano je v odru Ktom na sploh, s človeštvom na sploh mškostjo, kar je samo izraz za to, damnosu z ničemer; duhovnik te ničnostimw imenuje člove-škost — mrtev kličeMsmrt življenje in
Hada ni  ušel  na kajti zanj ni člo-
jevse: rodil se je
ubija vse okrog sebe;
vali svojo skalo v ht nk je y resnici s svojim zanikanjem st Ika, ki ponazoru-je stanje: v nič razjn
ke, ta plamen v temi, puritanizem,  to   čisto
Rdeče in črno, ta čiopočin in kazen za-gluhote, na vseh
ičesar ne dela, ko
se kadilo Ameri-feme ne prime, ta leo elementov na
njo, to kričavo Vojz koncih sukljajoče se Zakaj bogovi so hov svet: protisloven\ svet je njihova šala; bil Orfej, tava z izte vem svetu in izkušal sebi, tako da se lomi\ se je Orfej, ko ni nje) — ta kot začara dišča... kdor pa po svoji volji trmast\ miti, da bi potem še bo spet zlomil, ko je da se zlomi — kdor z mesta, tako da ne tega božjega sveta — si zasužnjuje svoj\ mu smejejo, podirajo si, s katerimi se je ko ga gledajo, kako znova postavljati.. mogel skriva glavo v\\rcajo ga po njej in se mu smejejo, ko mjo, kako jo zariva čedalje globlje, s prsmo za njim in mu ne dajo miru, kajti a 11, zato vendar da
|n iafc je tudi nji-;vse je in ni res, 'Armast, kakor je i rokami v njiho-\ 'protislovnost na koraku (kakor Evridike, ne od \okrog svojega sre-ne more biti \mora najprej zlo-i bil trmast, če se [trma ravno v tem, fe, se ne premakne \mr o protislovjih njem pobožno — in bogovi se iPatjomkinove va-se mu smejejo, del od groze hiti se mu,  ko  one-
jih zabava, ko v prei bo nazadnje vendar r\ kati, da bi vzdignili v\
ge, in bi si družno zi lišljati zanj pasti,
v katere naj se ujan
Oidipa — dodobra iz $o, ali niso, da si
yrežijo, ali se ne n jih izvolil zani-ii privabil še dru-
naj ga — kakor
bo niče zapomnilo, ki Ijati,  da so izrodki ono igrača v njihovih
čijo Ijudi in ne odne Mer se od preve-likega gorja na zakrk i m vselej ne otrp-nejo od strafia, ali » iijo mrtvih od le-nobe, ki jih varuje pr m z zaščitno oblo-go potrpežljivosti —
čajo in spravijo od n
nejši za njihove izzi ior pa je trmast, mora prenašati njiha ienje bolj od vseh, ta jim je dobesedno
porog, s katerim spn ca, pri njem izbruhi njem preneha vsaka
stva so jim dovolj di imo da ga spravijo
predrznilo domiš-iomišljije, ko je .. tako bogovi mu-
fk slednjič naveli-fage, ki so dovzet-
kremplje; prikrit svojega zanikoval krit sarkazem; pri tsljivost, vsa sred-
svoj  srd,   nobena — in vse to sa-
zlo, ko ga je de-ip y svesti vsega, ki jo stori; s člo-
tela nesreča, ta-brez krivde kriv,
ki je nedvomno tločini v človeku lev, s katerimi bi
iz tira, slepo izlivajo
okrutnost jim ni dc
mo zato, ker poslušato njihov glas... ka-
kor da bi on izdajal rknemoč.
če je bilo Oidipu lal, si mora biti Orfe tudi najmanjše nadr veškega stališča je ko da je za povzrc Orfej pa je zavesten\ kriv; če vzbujaj& stud in grozo, ni v nf mogel dojeti OrfejeiMp da ga puščajo trdega kakor prevelil 'pije, s katerim ne more več sočustvova 50 pa tako močno pretrese s predstavo te nepojmljivem, da ga bo do smrti in ločtni. Zakaj Orfej ni ubil Evridike enki mlej, ampak jo je ubijal vsak trenutek Evridiko, s katero je bil zvezan z vsak hom — 2 vsakim trenutkom svojega i 1, premišljeno, ko ga je obupno rotila, n lusmili, ko je šepe-tala, da bi ne vzbudiugnosti okolice, šepe-tala, ker ni verjela, hotela verjeti, ker ni\ hal, dokler je ni zagle Zakaj trma je vzt upa, ko hočeta oba sti, ki trmoglavi, da se ne more končati, volje — ampak odič prišla, znenada, sar trenutku, ko se zač trma je rast; rast mora človek, ki rase oklepu razuma je bi človeški človek zme jati — zagrizeno upa;lne more več vztra-jati — obupa. Trmi j|t resnično hotenje, metafizika pa je br da v njej ne more pak se ji oglaša sat ki jo žge, dokler je ne krog izgorevanja kroženje okrog niča.
io mogoče, ker ni on pa ni odne-
\v polomu svojega p pregovarja, in ti-
ar že končala, pa \odvisna od njune
odide, kakor je
e — natančno v nnjati v hotenje;
j zraka in zato \'dovek propasti; v
se pokaže, zakaj \oblika hoče vztra-
Klja, vse-nič, tako ega hotenja, am-ki golta, in žeja,
\v obup, da se skle-in znova začne misli okrog jaz-
za, ki kroži okrog smrti. To je SVOBODA MI-SLI — SVOBODA SMRTI. Zakaj Ijudi obdaja krogotok njihovih misli, ki teče brez prestan-ka, ker nikoli ne morejo prenehati biti Ijudje, in jih reže od zemlje; ne morejo si strgati z obraza krinke upa, tako da jim neprestano teče pred očmi reka misli, ki jih odnaša s sabo. To je nezadržni tok smrti. Izpuhtevanje sveta v dim. Na vsakem koraku te čaka možnost — na vsakem koraku preži nate smrt. Vsaka razum-na misel — kretnja — je možnost, v kateri okre-peniš. To je trdna točka, ki jo potrebuje razum za izhodišče: tvoja smrt. Zato je dogajanje mi-ta o Sizifu stanje. Kajti svet nasilja — čiste Ijubezni — se sam duši s svojim nasiljem; volja, kot smrti nasproten tok v človeku, drži člove-ka v odnosu s smrtjo in mu onemogoča rast; strast do samega sebe nadomesti metafizika z voljo do samega sebe in človek živi svojo sen-co — živi, da živi; zaprl se je v pojav in po-stal primera; primera, kot je vse primera za vse.
Orfej pa je žrtvoval v naravi, da je dvigal dim k nebu — gorel v srcu, da je dvigal dim k čelu in je moral zato vsakič, ko je hotel sto-riti odločilni korak, nanovo sprevideti, kako je vse njegovo hotenje zgrešeno, ker se ne more na noben način prisiliti, da bi mu šlo zares... gledal je živo Evridiko mrtvo in ni mogel več peti, laž neizogibne vsakdanje večnosti ga je gnala v obup; in ni se mu mogel vdati, ker ga je živa-mrtva Evridika zasledovala brez oddiha, da sta se mu v prsih neprestano dvigala vala resnice in laži vsak z ene strani srca in mu padla nazaj v sredi razpirala brezno niča — da je vse sproti podiral, kar je gradil, dokler ni mogel več storiti nobene kretnje dokler ni mo-gel več misliti...
Oglasila se je nema, davna, pozabljena pe-sem, ki ni oživljala samo mrtve narave, ampak je mehčala celo brezsrčna srca bogov, pesem, ki jo je rodila tema... Orfej je taval po Hadu. Bogovi so mu obljubili, da bo izpeljal Evridiko na svet — pod pogojem, če se ne ozre. Taval je po Hadu. Znenada je zaslišal Evridikine klice in ni se hotel obrniti, klice kot da so izbruh še-peta, ki ga je neprestano nosil s sabo v ušesih, in ni se hotel obrniti — pa se je. To je doga-janje mita o Orfeju in Evridiki: snovanje tr-me, ki je predrla razum —ko se je obrnil, je ujel ravno še telo, spreminjajoče se v senco in se prebudil — dogajanje konca človeške za-grizenosti.
Kaj je rast, te uči tvoja koža: brezup. Obup je končen in se izpolni s samomorom, brezup-je neskončen; obup pride in gre, brezup ostane vedno. Obup je odločitev, brezup izročenost. čas obupa je čas odločitve — odločitve od zemlje.
Zaka' človek je rastlina in skrivnost sveta je njegova zemlja. To je spoznanje brezupa: če si, si zmeraj v nečem. Vse, kar storiš, ni ne dobro ne slabo, ampak zmeraj v nečem. Tvoje govorjenje ni dopovedljivo in nenedopovedlji-vo, ampak zmeraj v nečem. Tvoja groza je, da si v nečem.
čas obupa je čas pozabljenja, brezupa spo-minjanja. To je obrat, ki ga napravi človek od strahote smrti k strahoti rojstva, da bi okusil zavist bogov, ki vse vleče k sebi. Zdaj vidiš Orfe-ja, kako blodi po Hadu in sliši za seboj Evridi-kine klice, na katere se zaradi zaveze z njimi noče obrniti. Vidiš Orfeja, kako upa, da bo iz-peljal Evridiko. Veš: ko je bil neizrekljivo ne-srečen, so mu dali piti blaznost in mu zabičali, da se v nji ne sme obrniti, ker so ga hoteli ob-držati zase. Gledaš jih, kako jih lomi krohot ob pogledu na Orfeja, ki se ne zmeni za Evri-dikine klice in kroži naprej okrog njih, kakor bi se ne zgodilo nič. Veš — blazni Orfej ni bla-zen: to je slepilo bogov. — Vidiš, kako se je obrnil in uzrl telo, spreminjajoče se v senco. Veš: Orfeja so razčetverili štirje jezdeci iz Apokalipse: grštvo — nacizem, krščanstvo — stalinizem, da je od njega ostala samo še bo-lečina. Prebudil se je v blaznost: blaznost, ki je izročenost. Izročenost na milost in nemilost, ali ga bo Evridika poklicala iz smrti. Blaznost, da ga je poklicala iz smrti. Blaznost, da jo je poslušal in prekršil zavezo z bogovi. Blaznost, da je ni izpeljal na svet. Blaznost, ki je vid in sluh; vid in sluh, ki ne kakor slep vid in slep sluh vse razlikujeta in zato enačita, ampak vse ločita in zato istita. Kdor ju ima, ta zaznava, da tiči v vseh jazih istost — njihova ranljivost. Ta doumeva, da je on oživljanje sveta — dre-vo življenja, in spoznava svojo absolutno ne-možnost, da bi s komerkoli živel; ta gleda pred-stavo sveta: ideologijo — plakatirano notra-njost, vojno — destrukcijo jaza; ta se raztre-ščen zbira, ko razbija svoje življenje in se izro-ča. Ta čuti, kaj to pomeni, da je temelj sveta istost: absolutna nemožnost, da bi s komerkoli živel, komerkoli kaj povedal (ko je on vse, on, ki je absolutni nič — ko je torej res temelj nečesa vse-nič), in nujnost, da živi z vsemi in govori vsem — ta čuti, da je to eros, ta čuti, da je nekaj eros, da se dogaja eros. Ta čuti vrednote jazov: njihove svojosti, po katerih še-le sploh lahko prodira v svet, in ne dela med njimi razlik; tega ne izpusti iz rok natančnost — ki je ravno blaznost; blaznost, da vidi, kako je to resnično, medtem ko je ono, temu na las enako, neresnično; da ne opazi, kar opazijo drugi — tisto od sebe, kar mu je nedosegljivo; da je nekaj neposnemljivo; da mu je končno vseeno, če bo umrl, in da slednjič tega sploh ne prenese; da ve, da ga ni, pa se zaleti z gla-vo v zid, kakor bi ne vem kako bil; da čuti, ka-ko se ne sme umazati, znenada pa, kako se mo-ra; kako mora zdaj molčati in spet govoriti; da se nekoga ne more dotakniti, čeprav je ko-rak od njega; da je resnica močnejša od nje-ga, ki je vse; da ni kraja, ne časa in da je ven-dar on, ki ga ni, v tem času in tem kraju ta on; da ni res, kar piše, ker je res, kar je, in da vendar piše; da je vse res in da ni nič res in da to razpoznava: kaos.
Boris Paš
TADEUSZ ROZEVVICZ, KARTOTEKA
V mislih imam Ionescovo Plešasto pevko. Njena komičnost in iz nje izvirajoči »absurd-ni« odnos do sveta temelj v notranjem dina-mičnem učinkovanju zbirke nesmiselnih, para-doksalnih vsakodnevnih dialogov, ki prekriva-jo neko odsotnost nekihčloveškihkomunikacij. V Ionescu ostajajo odnošaji namenoma nedo-ločni in njihova kritična »antidramska« rein-karnacija s tem izrablja dvoje poglavitnih možnosti, s katerima se tudi izčrpa. Na eni strani imam tu v mislih njen »anti-humor«, zgrajen na paradoksu, po drugi plati pa par-cialnost njene gledališke kritičnosti, ki je v isti raeri kot kritika tudi gola konverzacijska igra, analiza sveta in krinka sveta, resnica in sprene-vedanje itn. Vse to hkrati dopušča aplikacijo bizarnega in delokaliziranega paradoksa na do-ločen socialni oziroma prostorski konkretum in hkrati jo onemogoča, saj se zapira v proso-jen vakuum paradoksnih duhovitosti, labirint domislic, ki pa ima na kraju kljub vsemu le svoj obvezni didaktični klicaj.
Rozewiczeva Kartoteka se v temelju stika z zarisano ionescovsko dramaturško strukturo, saj tudi sama gradi iz zveze med različnimi in nepovezanimi dramatičnimi skeč-situacijami, pai*adoksalnimi domislicami, iz razslojevanja neke konkretne, aplikativne resničnosti in ve-selja do špektakla, vendar se Kartoteka v isti meri tudi izdvaja iz te dramaturgije. Rozewiczev svet je konkretnejši od ionescovskega in če-prav je razslojen, ga je vendarle mogoče do-volj zanesljivo spet sestaviti nazaj v celovitost in se s pomočjo preproste miselne totalizacije spet prebiti do njegove začetne koherentnosti. To pomeni, da gre v drami za popis samega razslojevanja, ne pa za njegovo analizo in av-tor stoji od začetka do konca odločno na stra-ni koherentne izvorne resničnosti sveta, ki jo nekje v drami ponazarja tudi beseda človek na-pisana iz izgovorjena z veliko začetnico. Po-temtakem gre v prvi vrsti zato, da se v drami popiše proces človeškega razslojevanja, razpa-danja in demitizacije, zato da bi nemara le še kaj storili zoper vse to, se pravi zato, da bi se z dano človeško usodo nikakor ne sprijaznili, to je, da na njo ne bi pristali, čeprav je posle-dica še tako utemeljenih in razumljivih, z zgo-dovino in preteklostjo pogojenih okvirov, am-pak da bi jo premagali — ne v okvirih zgodo-vine same, ampak zoper njo. To pa spet pome-ni, da v temelju odbijemo igro in teatraliko ionescovskega tipa, odbijemo kot možnost in perspektivo sveta, odbijemo njegovo komično-paradoksno ost in jo nadomestimo z neko dru-go vrednoto. Ta vrednota je pri Tadeuszu Ro zewiczu v celoti stari »humanistični ideal«, ka-kor ga je poznala avtorjeva polpreteklost, in celoten dramaturški in teatralični aparat, ki ga'uporablja, da bi ta »ideal« naslikal, ga osme-šil in se razjokal nad njegovo odsotnostjo, ne gre v smeri analize njegove nove, razslojene variante, ampak se ga poslužuje predvsem za-to, da bi skoznjo omenjeni ideal spet vzpostavil in ga kljub vsem realnim protiargumentom po-novno pokazal kot edino pravo možnost res-nične človeškosti.
Zato avtorjeva potreba po totalnosti in po-splošitvi svojega Junaka. Junak namreč ni iz-jemna oziroma tako ali drugače individualizi-rana figura, ampak je preprostež, tip, človek iz parterja, ta ali drugi, vseeno, je takorekoč avditorij v celoti. Jzmak nima imena, se pravi da ima vsa imena. V njegovi usodi se prepleta tako otroštvo kot starost v skoroda istem tre-nutku, zdaj postane spolnost njegova temeljna razsežnost, potem ga je mogoče spet določiti le skoz travmo, ki jo je vanj zasekala zadnja vojna in ki se zdi neodstranljiva, nato jo spet premaga in Mlademu (nemškemu) dekletu z vso iskrenostjo in okrvavljenimi rokami zaželi vso srečo, saj otroci ne morejo biti krivi za greh svojih staršev, in kmalu nato je v pogo-voru z leporečnim in ideološko brezhibnim no-vinarjem spet docela iztirjen in dezorientiran, saj lahko na njegova vprašanja po »načrtih v življenju« odgovarja le z nedoločnimi in brez-obveznimi odgovori. Pri tem ni pomembno ti-sto stališče oziroma skeč, ki dramo zaključi, saj po njem drami ni mogoče določiti poante ali skozenj razumeti morebitno avtorjevo so-cialno-projektivno voljo ali vizijo sveta. V te-melju je potrebno izhajati iz celote in kontek-sta in pravzaprav je popolnoma vseeno, kak-šen je vrstni red situacij v njem. S tem seveda ne izrekamo nikakršne nezaupnice dramski kompoziciji Kartoteke saj je jasno, da ne mo-remo imeti opravka s strogim, »klasicističnim« tipom situacijskega razvrščanja posameznih dramskih dimenzij, ampak le za učinkovito ko-pičenje in prepletanje situacij, zasnovano v pa-radoksu, ki naj bi utemeljil razslojeno člove-škost in jo hkrati spet sestavljal, v potrebi ali celo agitacijskem klicu po njeni ponovni ko-herentnosti; in ta klic prinaša edinole dramski kontekst, ne pa morebiti le ena njegovih raz-sežnosti.
Rozewiczev Junak tedaj biva celoto sveta. To pomeni, da je hkrati tudi merilo za svet. Zunaj njega ničesar ni. Junak. torej preživlja razpad sveta skoz sebe. V sebi pa vendarle ne-prenehoma odkriva tudi iluzijo, da se propad da morda še zaustaviti in spet sestaviti svet. Zato je sam in zato je hkrati stopljen s tisto splošnostjo, iz katere se je izvil, da bi jo za-stopal in ji razkril nesmisel in ne-pravičnost, ki je temeljna lastnost njenega bivanja. Juna-kovo prizadevanje je pravzaprav spopad z bo-gom, ki ga ni mogoče več odkriti: svet ga je zavrgel, saj njegov razkroj kot akt anti-božjega to dovolj jasno izpričuje, Junak je pa živ, to-rej uklenjen v svet in nesvoboden. Tedaj je bog ukinjen tudi v njem samem. Junaku osta-
ja le gola vera, ki je ni mogoče preskušati in ki zategadelj ostaja neprenehoma brez možno-sti, da bi se — potopljena vanj — spet vzdigni-la na površje sveta in se v njem materializi-rala in uresničila. Ni namreč samo vera do-volj, slutnja boga, saj z njo samo v svetu ni mogoče ničesar razrešiti. Svet se ji — razpar-cializiran — celo postavlja nasproti in neprene-homa dokazuje nemožnosti ponovne integraci-je in s tem kajpa hkrati tudi nemožnosti enot-nega merila; bog bi bil mogoč edinole kot ob-jekt sveta, kot nekaj, kar bi od zunaj urejalo njegove posamezne plasti. Rekli pa smo, da je že Junak sam merilo sveta. Vendar to ne mo-re pomeniti, da je bog v resnici v njem in da je svoboden. Jimak je medij, skoz katerega se celota razslojenega sveta prikazuje. Junak je bog, kolikor boga potrebuje, odkriti ga pa v sve-tu ne more, saj je sam svet in njeg-svi bližnjiki so v njem samem. Junak je tedaj celota sveta in v tem je njegovo prekletstvo in v tem so vse njegove nemožnosti, saj je rezultat, ki ga rodi učinkovanje ene plasti razplastenega sveta na drugo, zmerom enak niču. Junak. je nepre-nehno povzemanje sveta in neprenehno sreče-vanje z zmerom istim rezultatom povzema-nja. Tragično je to, da je nekoč boga imel. Ne-prenehoma spoznava, da je ponovna vrnitev k temu bogu nemogoča, neprenehoma pa tudi ve-ruje, da vse le še ni docela zgubljeno. Junakova vera je potopljena v neizbežnosti sveta, hkrati pa se postavlja po robu njegovim objektivnim in samodejnim zakonitostim, na katere ne mo-re vplivati. Zmerom se postavlja po robu nje-govim posameznim plastem, v imenu spomina in potrebe rojene iz njega poskuša elimini-rati ene in ponovno vzpostaviti druge (adek-vatne) dimenzije sveta. Podoben je muhi, ki se zapleta v pajkovi mreži in ki jo sleherni pre-mik le še bolj zamota vanjo. Zmerom bolj po-staja eno s svetom, saj bi prebiti njegove zido-ve pomenilo prebiti svet in še več: pomenilo bi ukinitev in zanikanje sveta. Boga je mogoče odkriti le onstran sveta v čistem in breztežnem lebdenju v niču, zakaj nič ne presega sveta. Nič je smrt, ne-svet, čisti spomin na stari svet. Bog je v smrti in smrt tudi razrešuje — s tem, da ukinja totalnost sveta. Vendar smrt ukinja tudi vero, spomin, zato Junak in svet z njim ter v njem vztraja in zato navsezadnje tudi pristaja sam nase in goji iluzijo, da »morda« vsa vrata »le še niso« zaprta.
V tej iluziji, rojeni iz poenotenosti Junaka ln sveta, je isKati ldejno jedro Rozewiczeve Kartotefce ln temeij njegovega gledališča, v ka-cerem je meja mea lgravcem ln gledavci za-Drisana, saj se to gieaališče — skladno s svojo ldeoiogijo oziroma metaliziko — rojeva iz zve-ze mea njimi, to je, njune poenotenosti. Vse ngure, ki pnnajajo z Junakom v stik, prihaja: jo zato, da poKazejo razplastenost sveta in nje-govo prosevanje skoz junafca, hkrati pa naka-zujeju tucu nujnost zveze z avditorijem: gle-aavci so nK.rau junak m razsiojeni, mnogoiič-m m nezaruzijivi svet. Eno in drugo je loceno, aa di posiaia istovetnost razvidnejša. Po vsem cem je diio Kajpa povsem brezsmiselno pre-scavijau h.ariomtco na veliki, od giedavce s Kiasicno rampo loceni oder Drame ln proti te-meijnim zancevam Karcoteke postavijati pred-stavo na principih stare odrsKe iluzije, ki je cto giedavca — v nujah pričujočega teksta — doceia neoovezna, saj je potreono njegovo težo neposredno oočutiti v seDi, se znajti sredi dram-SKega dejanja, in brez možnosti bega. V ukle-njenosti te sorte je edina možnost Jttozewicze-vega giedalisča. Tu pa smo Dili na drugi strani, čeprav je Tone Slodnjak kot junak nastopil iz dvorane in čeprav je Plakater z reflektorjem bliskal po avcutoriju. čeprav je Tone Slodnjak zasnovai in izpeljal svojo vlogo kot brezmo-čen upor in čeprav mu jo je uspelo realizirati z veliko intenzivnosti in zelo ekonomičnimi, strogimi igralskimi sredstvi, med katerimi ve-lja omeniti zlasti veliko telesno kulturo. Oder je bil kljub temu izdvojen, čeprav je režiser žarko Petan dovolj pogosto usmerjal igralce na občinstvo in čeprav je bila celotna koncep-cija predstave zamišljena napadalno in domi-seino tudi v organizaciji »sopotnikov« osred-njega Junaka. Vendar pa je v celoti pogrešala tempa in modernejše scenske zasnove, saj spa-da telegrafski drog in s plakati prelepljen pa-no med najkonvencionalnejši rekvizitorij »uli-ce« v gledališču. (Scena je delo Svete Jovano-viča) Izvirnejša in predvsem bolj dinamična bi bila zamisel, ki bi pcudarila paradoksalno zve-zo postelje in ulice ter ulični vrvež močneje vnašala v junakovo bivališče. Tu mislim pred-vsem na pomanjkljivo kontrastiranje dejanja, ki bi morda zbilo tudi sentimentalizem, ki zdaj kar nekam veje iz predstave, — prav za-radi »klasičnega« režijskega zgoščevanja doga-janja na eno situacijo, se pravi zaradi prestro-gega in predoslednega centriranja dejanja na eni misli, kretnji, dialogu — ko bi bilo treba graditi na prelivanju ene situacije v drugo in na kontekstu, ki bi ponazarjal razslojeni in razbiti svet. V njem so vse tri njegove dramske enotnosti dosledno ukinjene. Tudi zasedba je bila nekako »klasična« in je bolj gradila na ustreznosti posameznih igralcev v odnosu do zunanjih karakteristik posameznih figur, manj ali skoro nič pa na paradoksalnem učinku, ki bi ga tekst potreboval, saj bi bilo z njim jasneje akcentuirano njegovo idejno jedro.
Mislim pa, da je zlasti klasični gledališki oder neustrezen R6zewiczevi dramaturški struk-turi in da je potem-takem prenos Kartoteke iz Križank v dramo veliki nesporazum; z njim se je sklenila letošnja sezona v Drami; sinteza nas slej ko prej še čaka.
Andrej Inkret
I 1
milenko vakanjac
simboli
Modrost spisana na robu levega devžeja: očiščenje
... Tebe Shjioek sem imel rad, kajti tvoja skrivnost je bil tisti funt mesa. Hotel si ga.
Imaš ga. Dolbel si z vnaprej ukrivljenim palcem, drsel v meso, se zavozljaval med kite, kakor da si otožen.
Sedaj mojster, ko si pri kraju, nastopi tvoj oddih,
tvoja
fiesta, preden se zlekneš v senco svojih razmišljanj, mi nalij vina v zobalo.
Obred samoobvladovanja je končan. privid
Ostanejo ti še krdela kategorij in čvrsta lobanja.
V motni zenici kljub vsemu vidiš povečano jutro, ko krdelo ptic pokonča mesečino božanskega Svetovita in njeno kri skrije v meso žuželk.
Otroci breztelesnih rusalk skrivaj zgrizejo pod starega hrama in se usujejo v samoto.
Z ogoljfnimi rebri, zasoplim od cviljenja iščejo blodnjo, nad katero razpno netnir prejšnjega bivanja
Vrne jim kri.
II.
Kadar se utiša gostolenje malikov, kakor pokvarjena gramofonska igla, išče demos pod svojo oskubljeno podobo skrit amulet.
Nastopi mrk.
Med vrsto smešnih trubadurjev, plešejo do grla preparani letni časi znojnih gležnjev svoj — dans macabre.
_„„„ r .»<* začetku, ko je preobrazba še popolna, vendar jo takrat nihee noče skriti pod svojo krošnjo in ji zaceliti betežnih misli.
Mislim, torej me ni!
Zakaj metoda je v tem (hitrem) korakanju nadušlji
vih vizij, ko nad vegetacijo bde servisi (brez dekre-
tov za odvoz pošiljevanj) in hladnokrvno razmišljajo
o novem nagradnem natečaju.
V  skopo odmerjenih paralelah
si vsakdo lahko zvije zanko, iz zob vetra,ko pritrjuje, zakasnelim pastorjem.
Na njih ustnicah je cenena slika mitnohoda.
Tega se ni moč navaditi, navadiš se kvečjemu ,da si menjalec posoljenih dogodkov.
čakaš
da si še vedno kameleon sredi črede kameleonov, kt ima normalen utrip, kjer se tvoja beseda porazgubi. Odneso jo previdno zavito               ,
(z zlagano pieteto)
kakor smet, skrivajoč jo pred resnično
neidentificiranimi sithuetami.
V prostor pridro veseljaki izsušenih goleni in vse polno jih je, ti pa se drenjaš med njimi kakor med
svojci.
In čisto počasi razpredaš nek neopredeljen — sistem.
odnosi II
Bodi dobrodošel prišlec, zato ker si živ.
Ko vse utone prideš in zanetiš ogenj sredi vetra, ki razjeda ustnice streham in se odpraviš mračen preko sobane.
Zdi se, kakor da je gostije konec.
Nikogar ni, ki bi šel s teboj
(nihče ti ne izvotli bolečine)
na poti blebečejo zgodbo, izgnano iz raja, kar tako iz kratkočasja.
(kako si tuj)
Zoperstavi se medlim stopinjam, ki jih je moč zapreti preko noči v dlan in čakati.
Popotnik...
Sporoči, naj mi ne zamerijo, če sem sredi parade zadremal. Zgodilo se je nekje na robu med vami in menoj.
,,VSEENO JIM JE..."
Prav gotovo je eden izmed znakov človekovega dozorevanja tudi razčlenjevanje in ugotavljanje svo-jega odnosa do obstoječega sveta. še prav posebno zanimivo pa je ugotoviti, kakšno stališče do družbe zavzema socialno in moralno ogrožena mladina, ki je v preteklosti že izpričala tak svoj odnos z deja-nji, s katerimi se družba ne strinja.
Tak poizkus razčlenitve osebnih stališč do ob-stoječega sveta smo naredili tudi med dekleti Dekli škega vzgajališča v Višnji gori. Naloga ni imela razi-skovalnih teženj, saj je enostavno sovpadala s po-ukom slovenskega jezika na tamkajšnji šoli, ter ji vsled tega ne moremo pripisati kakršnih koli po-membnejših zaključkov. Zajela je komaj eno deveti-no deklet — sedem po številu. Te bodo letos odpu-ščene, če uspešno zaključijo vajensko šolo z izpitom, in seveda če bodo izpolnjeni še drugi, objektivni po-goji fslužba, stanovanje). Morda omenimo še to, da se giblje povprečna stopnja inteligenčne razvitosti med slabim in normalnim povprečjem po Wechsler-Bel-levueju z marginalijo, ki je ne smemo prezreti, da so več ali manj vsa dekleta tudi precej čustveno mo-tena, kar občutno vpliva na intelektualno sposobnost. Stare so od 17 do 18 let, ter se že vse nahajajo v za-vodu dve leti, kar je opaziti tudi v njihovih odgovo-rih, ki so si precej slična. Specifično okolje, v kate-rem prežive nekaj let, jih brez dvoma porine v nek določen kalup reagiranja, kar lahko preprosto in po-enostavljeno imenujemo samoobramba. Večina od vseh deklet, ki pridejo v Višnjo goro, so namreč pre-pričana, da je vzrok njihovega bivanja v zavodu ma-ščevanje družbe (staršev, šole in drugih), da se jih ho-čejo znebiti, ter jih &e samo to dejstvo poriva v kon-fliktne situacije, ki zelo otežkočajo prevzgojno delo. šele tedaj ko nam bo uspelo dekle prepričati, da bi-vanje v zavodu ne pomeni maščevanje nad njo, šele tedaj bomo lahko rekli, da so postavljeni temelji za prevzgojo ...
Sicer pa poglejmo, kakšni so njihovi odgovori. Naslov je zelo preprost: »Moje mnenje o odraslih Ijudeh«.
»Mladi Ijudje si o odraslih ustvarjamo različna mnenja. Dostikrat se nam zdi, da v kakšnem pogle-du nimajo prav, da so starokopitni, neživljenjski, ali pa da nas nočejo razumeti. Me dekleta, ki smo tu v zavodu, si ustvarjamo drugačno mnenje o odra-slih Ijudeh kot mladina, ki tega življenja ne pozna. Upam si trditi, da nas večina Ijudi noče razumeti, ČEPRAV SO ZATO POKLICANI (podčrtala BB). Ni-koli jim ni prav, če se mladina želi kdaj sprostiti, če je lahkomiselna ...«
»Moje mnenje o odraslih Ijudeh je povsem nega-tivno. Kljub temu, da vem, da sem morda prestroga, tega mnenja ne morem spremeniti. če bi rekla, da so mi odrasli Ijudje všeč, bi lagala. Sicer pa kaže, da laž ni tako huda stvar, SAJ TOLIKO ODRASLIH LJUDI LAŽE. (podčrtala B. B.) Vsak pogovor z zrelim člo-vekom se mi zdi nepomemben, nerealen... Mislim. da nas starejši Ijudje nočejo razumeti, kajti naše za-bave jim že presedajo. Toda vse naše življenje pa se sestoji iz ene same želje po zabavi... kdo bi zato mi-slil na stvarnost, in odrasli Ijudje z njihovimi več-nimi očitki so tako daleč — zato si jih ne moremo stavljati za vzgled ...«
»Odrasli Ijudje so po mojem mnenju preveč sta-rokopitni. Preveč strogo postopajo z nami. Mislijo namreč, da živijo v času, ko so bili še oni mladi. Ta-krat so se dekleta bala in bilo jih je sram, če so šle same po cesti ali s fantom. Današnja dekleta ne mi-slijo na sramoto. VSE JIM JE VSEENO, kaj odrasli Ijudje mislijo o njih. Seveda pa se jim s tem zelo za-merijo. Odrasli Ijudje nam dajejo nasvete, katerih mi ne upoštevamo, čeprav bi nam koristilL Oni se pri tem, ker mi ne vzamemo resno, zelo razjezijo in so tudi hitro ušaljeni. Toda tudi odpuste nam, ČE JIH PROSIMO ZA ODPUŠČANJE (podčrtala B.B.) Če pa bi me vprašali, konkretno, kaj mislim o kom tu ali izven zavoda, bi lahko napisala mnogo več...«
»Mladina vidi v odraslih Ijudeh zgolj oviro, pre-preko proti njihovemu mišljenju .. Mladi iščemo svoje IDEALE V HULIGANIH, PEVCIH, FILMSKIH (podčrtala B.B.). In ravno tu je sporna točka, ven-Zato tudi pride večkrat do sporov. Ko bi se znala pretvarjati, kot se znajo odrasli. V takih trenutkih naredim kaj usodnega, kar se ne da več popraviti. V marsikateri družini pride do sporov med hčerjo, materjo in očetom. Kjer je sin, je to nekaj drugega. Dekle pa je bolj potrebno pozornosti staršev, da ne zaide na slaba pota. Vendar je razumevanje v dru-žini redko, zelo redko...«
»Prevladuje splošno mnenje, da so odrasli staro-kopitni, krivični, da nas sploh ne razumejo. Njihovi razumski nazori se nam zdijo ovira za življenje, ka-kršnega si mi predstavljamo, kajti za nas pomeni be-seda Življenje, SVET GLASBE, PLESA IN UDOBJA (podčrtala B. B.) ln ravno tu je sporna točka, ven-dar pa mislim, da takšno življenje le ni tako slabo, da bi ne moglo pripeljati do nekega v redu konca... če bi se opredelila na posameznike, bi lahko napi-sala kaj bolj določnega. Omenila pa bi rada le še tiste najstarejše, dobrodušne stare Ijudi, ki jim pravimo dedek in babica. To so Ijudje, ki jih imam najrajši. Sodeč po svoji stari mami znajo biti mnogo bolj ra-zumevajoči kot starši sami za svoje otroke... morda to razumevanje izhaja ravno iz nemoči, ki so jo oni v enaki meri deležni kot mi...«
»Veliko, preveliko ima mlad človek mnenj o odraslih Ijudeh. Oni nam dajejo pravilne in pametne nasvete, ki pa se jih povečini ne držimo, ker jih sma-tramo za starokopitneže, ki nas nočejo razumeti, ker nočejo razumeti, kaj nam pomenijo zabava, glasba, ples, film. Na splošno nam ne ugaja njihovo besedi-čenje... Vso vzgojo se naučimo od odraslih. Prego-vor pravi: »Kakršna mati takšna hči«. A to ni resnica. Oče in mati lahko pravilno vzgajat svojega sina ali hčer. A sin in hči odklanjata'njune nasvete toliko časa, da je prepozno... Imamo pa Ijudi, ki preveč črno gledajo na mladino. Po njihovem mnenju je vsa pokvarjena, gledajo nanjo kot na črno ovco. Jaz imam dom, očeta in mamo. Oba sta dovolj hudega pretrpela v življenju. Večkrat sta mi pametno sve-tovala. TO SVETOVANJE PA JE BILO VČASIH PRE-MILO, VČASIH PREOSTRO, DA SPLOH NISEM VE-DELA PRI ČEM SEM (podčrtala B.B.). Zazdelo se mi je, da oče sploh noče razumeti mladega človeka,
da noče razumeti svoje hčere... Veliko nas je v tem domu in vsaka ima svojo usodo. Kmalu bomo sto-pile v življenje, hočem reči, da bomo odšle iz zavoda. Počutile se bomo odrasle, čeprav smo v bistvu še otroci. Končno bomo enakopravne Ijudem, ki niso nikoli živeli pod to streho, vsaj na to nekateri gle-dajo tako ponižujoče. Kljub temu, da imam bolj slabo mnenje o odraslih Ijudeh vem, da jih bomo potrebo-vale, njihove nasvete, njihovo pomoč. Zato moramo spoštovati odraslega človeka, jim biti hvaležne, če-prav tega vedno ne zaslužijo, ter jim z drobnimi de-janji vračati vse tisto, kar nam dajejo.«
»Včasih premišljujem o odraslih Ijudeh in spre-minjam svoja mnenja o njih. Rekla bi, da so staro-kopitni. Mnenja sem, da mora biti poklic odraslega človeka glavna točka, po kateri ga cenim. Nekaj mo-ra pomeniti, njegova funkcija ne more biti le »živim od danes do jutri«. Biti mora vztrajen in skratka, kamorkoli se obrne spoštovan in zaželjen... če po-gledamo trenutno mišljenje mladine o odraslih Iju-deh je zelo kritično, nespodobno in nehvaležno. Ven-dar tako je. Sicer pa sami tudi ne vemo, kaj hočemo. Naše matere, očetje in drugi so trpeli, mi trpljenja ne poznamo...«
Barbara Brecelj
PRIMER MOSKOVSKEGA ŠTUDENTA ŽENJE BELOVA
V 4. številki mednarodnega študentskega lista The Student je objavljeno pismo študentske zveze Malte sovjetskemu premieru Kosiginu. V pismu, ki ga tu posredujemo, maltska študentska zveza prote-stira proti odločitvi oblasti, ki so sovjetskega študen-ta 2enjo Belova poslale na kliniko za duševno bolne.
študentje univerze na Malti so pred časom iz-vedeli za primer Ženje Belova, moskovskega študenta, ki so ga poslali na kliniko za duševno bolne.
Sporočeno nam je bilo, da je tovariš Belov kriti-ziral notranjo politiko vaše vlade in to nam je vzhu-dilo sum, da je sklicevanje na kliniko za duševno bolne samo političen ukrep.
Ugled sovjetske vlade se je v zadnjih letih močno povečal z vašim konkretnim premikanjem za dosego razumevanja in miru med narodi vsega sveta. Vaša mirovna pobuda za Taškent nas je na primer prepri-čala o vaših zelo dobrih namenih.
Vzpodbujeni s tem zaupanjem skromno apelira-mo na vas kot premiera Sovejtske zveze, da pomirite dvome, ki so nastali okoli primera tovariša Beloval Želeli bi, da bi psihiater z mednarodnim priznanjem lahko preiskal tovariša Belova. Naravno pričakujemo, da bo tovariš Belov odpuščen iz klinike za duševne bo-lezni, če bodo psihiatrove ugotovitve negativne.
Prosimo, sprejmite naše najboljše želje.
Raymond Vassallo
podpredsednik za mednarodne zadeve
študentski svet — Malta
(po — The Student — April 1966)
OBVESTILO
študentski tabor Ankaran obvešča vse štu-dente, ki želijo preživeti letošnje počitnice v Ankaranu, da bo letos tabor odprt od 1. julija do 31. avgusta 1966.
Tabor ima ležišča v šotorih in lesenih hiši-cah. Cena enodnevnega bivanja za študente v šotorib je 15 N din. v hišicah pa 17 N din za osebo. Možnost letovanja v taboru imajo tudi tuji študenti in ostali gosti, in sicer za 20 N din v šotorih in 23 N din v hišicah.
Vse podrobnejše informacije kakor tudi re-zervacije lahko dobite na upravi tabora ob tor-kih in četrtkih od 11. do 13. ure na Trgu revo-lucije 1/1, soba štev. 56.                     UPRAVA
KONFERENCA ZVEZE KOMUNISTOV UUBUANSKE UNIVERZE
(nadaljevanje   s   3.   strani)
sodelovanje v samem delu. Vse to približuje umsko in fizično delo postopni odstranitvi konfliktnih raz-lik- Dokler pa to ni popolnoma realizirano, inteligen-ca kot sloj ne nastopa kot vodilna množična druž-bena sila, ki bi lahko po svojih heterogenih interesih usmerjala in organizirala sistem družbenih odnosov. če pa se konfliktne razlike presegajo s celovitejšim delom, izginevajo tudi slojevske težnje po posebni vo-dilni vlogi s samim ustvarjanjem in posredovanjem idej in preraščajo v težnje po enakopravnem sode-lovanju vseh ljudi v vseh družbenih odnosih. Toliko bolj se lahko takšni deli inteligence vključujejo med vodilne sile delavskega razreda za uresničevanje brez-razrednih odnosov.
V  današnji fazi boja za dosledno samoupravlja-nje nam ne koristi nobeno zamolčevanje protislovij in težav: z njim ne bi pritegovali »vse inteligence«, še najmanj pa njenih   najnaprednejših   sil.   Odprt   boj mnenj edini lahko izključi metode sumničenja in apri-orističnega obsojanja. človeških potreb, interesov, us-merjenosti karakterja in intelekta ne moremo spre-minjati z direktnim zavestnim   učinkovanjem,   tem-več le preko spremihjanja objektivnih pogojev dela in odnosov v delu. Le te pa lahko spreminjamo ljud-je, kakršni smo! Moramo in moremo pa zavestno zelo pospeševati razvoj pozitivnih in ovirati razvoj nega-tivnih lastnosti in teženj, predvsem z metodami ne-posrednega množičnega boja v organiziranju vseh od-nosov.
Zato je treba najbolj zaostriti metode za tiste od-nose, za katere so pogoji množično dani: odgovornost na vseh nivojih za dosledno javnost vseh političnih in drugih družbenih (tudi strokovnih) funkcij; pose-bej pa še odgovornost za dosledno spoštovanje učin-kovitosti dela ne samo za delitev dohodka, temveč predvsem za strokovno organizacijo dela samega.
V  te probleme je treba usmeriti tudi znanstveno-raziskovalno delo s čim bolj kompleksnimi modeli, ki omogočajo tudi teoretično analizo in posplošitve.
LOJZE SKOK
O KOMENTARJIH NA TEZE
m
Naj dodam še nekaj misli o vrsti vprašanj, ki so v tezah obravnavana. Predvsem bom skušal razprav-ljati o tistih stališčih v tezah, ki so se že v razpravi pokazala kot ne dovolj jasna, neprecizna in ki so sprožila največ često kontradiktornih komentarjev.
Naj takoj poudarim, da ni bil namen niti univer-zitetnega komiteja niti seštavljalcev tez, da bi s tem, ko smo podali neko skra|§SnO sfclco delinicije o in-teligenci kot sloju, želeli ponovno obujati razprave o nekakšni tragičrii usodi inteligence ali podobno. Ali pa podpirati kakršnekoli tendence v smeri cehovske obrambe izobraženstva kot sloja v obrambo kakršnih koli njenih materialnih ali drugih interesov, posebno še, ker nam je jasno, da zaradi notranje heterogeno-sti tega sloja praktično ni mogoče govoriti o katerem-koli njenem enotnem interesu. Dalje smo želeli na-praviti konec impresionističnim razpravam ter vzpod-buditi empirične in znanstvene raziskave problema. Ma-terialni interesi izobraženstva (ne slojevski) so rešljivi samo v doslednem uresničevanju nagrajevanja po de-lu v vseh sferah družbe; kljub temu, da se le-to često odvija tudi ob subjektivnem odporu izobraženstva samega.
Dalje moramo podčrtati, da v tezah ni dovolj ja-sno eksplicirana razlika med izobraženstvom kot slo-jem in pozicijo intelektualca, ustvarjalca itd. kot po-sameznika. Zato smatram za potrebno, da ponovno podčrtam, da je definicija izobraženstva kot sloja po-vzetek Marxove misli o njehem socialnem položaju. Izobraženec prodaja svojo duševno delovno sposob-nost prav tako kot mezdni fizični delavec, torej je zato del delavskega razreda.
Seveda pa je jasno, da ta socialna pozicija ne vključuje tudi dejstva, da bi bilo izobraženstvo enove-ljavno in v vsakem položaju tudi najzavestnejši del (ali kakorkoli se že to označuje) delavskega razreda. Gle-de na to, da je nosilec znanja v človeški družbi, je nujno nosilec tudi vseh in vsakršnih tendenc, misel-nih tokov in tendenc konkretne družbene strukture, razreda, časa itd.
Naj ilustriram: Intelektualci so se kot del de-lavskega razreda zavestno vključevali v borbo tega zgodovinsko najnaprednejšega razreda ter s tem ra-zumljivo bili na čelu borbe za progres (to je tudi naj-pomembnejša misel Gramscija, ki je pisal, da inteli-genca lahko realizira zgodovinsko vodilno vlogo le v toliko, v kolikor jo realizira skupno z delavskim raz-redom kot njen del). Prav tako pa izobraženci zavest-no nudijo svoje (lahko tudi najvišje) duševne sposob-nosti za graditev družbenega položaja najmračnejših sil konservativizma ali reakcije.
Kot primer naj zopet navedem dejstvo, da so osnovni nosilci religioznega indoktriniranja najšir-ših ljudskih množic v smislu takega in prav takega verovanja, kakršno je npr. verovanje neke kon-kretne cerkve, visoko izobraženi in vzgojeni intelek-tualci, ne pa neizobraženci ali polizobraženci. To naj bo tudi praktičen primer — žal zopet negativističen — kako pomembno je in kakšne sadove lahko daje zavestno in brezrezervno angažiranje izobraženca — intelektualca v družbenih tokovih v okviru in intere-su raznih družbenih grup in razredov.
Da si izobraženci po pravilu lažje služijo kruh in to po navadi večji kos kruha in dalje, da se lahko vključujejo v gibanja revnih in lačnih delovnih mno-žic, ali pa, da se vdinjajo vladajočim razredom — ponekod je to sploh pot za vključevanje v posedu-joče razrede — zamegljuje njihov osnovni, socialni ter družbeni status.
Ilustracij v tem smislu bi lahko še našteli. Vse to pa moramo upoštevati, da bi pravilno razlikovali
položaj izobraženca — intelektualca v družbi. Torej položaj izobraženstva kot sloja v bistvu najmanj vpli-va na konkretno družbeno, nazorsko in politično ori-entacijo vsakega posarneznega njegovega člana. Zato je tudi nedopustno šteti ustvarjalnost ter snujočo misel izrecno samo v monopol izobraženstva, ker bi nas to lahko takoj pripeljalo do tega, da pripišemo inteli-genci vodilno in izvendružbeno vlogo v družbi kot po-sestniku vsega znanja, resnice, misli, napredka itd. Izkušnje iz preteklosti nas tudi uče, da je zameg-ljevanje oziroma zamenjavanje teh dveh osnovnih dejstev, o katerih sem pravkar razpravljal, vodilo do zahtev po prav taki vlogi inteligence kot sloja, ki se-veda ni uresničljiva drugače, kakor v večpartijskem sistemu oziroma v uveljavitvi njene paternalistične pozicije v družbi. Vse to smo pa že odklonili.
PETER KLINAR
HETEROGENA STRUKTURA INTELIGENCE
že za označevanje inteligence kot sloja v socia-listični družbi klasične opredelitve ne zadoščajo. Za-radi spremenjene razredne struktur, v kateri se de-jansko skoraj povsem eleminira eksploatatorski raz-red, ne moremo več opredeljevati vlogo inteligence kot vmesnega sloja, ki je med obema osnovnima razredoma. Vendar pa velja tudi za inteligenco v socializmu, da je ta sloj izredno heterogen in gibljiv, saj se razteza od delovnega ljudstva odnosno delav-skega razreda v širšem smislu (katerega sestavni del je) preko svobodnih poklicev do vodstvenih gospo-darskih ter političnih slojev itd. Strukturiranost inte-ligence je odvisna predvsem od kvalifikacij ali izo-brazbe in funkcije v družbeni dejavnosti, diferencia-cijo pa pogojuje tudi sistem delitve znotraj inteligen-ce. Heterogena struktura inteligence povzroča notra-nja nasprotja med plastmi inteligence.
Naloga teoretičnega in empiričnega raziskovanja je proučiti strukturo sloja inteligence ne nazadnje tudi zato, da se lahko vodi določena politika do tega sloja. Postavimo lahko le nekaj hipotez, pri katerih se omejujemo na sloj inteligence (iraenujemo jo delov-no inteligenco), ki je sestavni del delovnega ljudstva. Menimo, da ta sloj ne more biti v konfliktu z delav-skim razredom zaradi pretežno istih interesov, po-dobnega družbi položaja itd. Pri tem seveda ne zani-karho rhožnosti, da med delovno inteligenco in de-lavskim razredom ne more priti do posameznih na-sprotij. Delovni inteligenci lahko pripišujemo: krea-tivnost, kritičnost, znanje, aktivnost v družbenem življenju in zaradi teh karakteristik tudi primerno družbeno odgovornost. Sodimo, da delovna inteligen-ca v družbenem življenju nima vedno odgovarjajo-če družbene vloge (primerne zasedbe številnih delov-nih mest v delovnih organizacijah in drugje — na vseh nivojih v Sloveniji ipd.) in da je družbeni razvoj mo-čno odvisen od tega, da delovni inteligenci zagoto-vimo takšno vlogo, kot ji gre. S tem je povezan tudi demokratični in strokovni postopek pri sprejemanju političnih odločitev v globalnih in parcialnih družbe-nih procesih in to v vseh fazah formiranja politike. Pomembna se nam ždi zlasti vloga inteligence v ta-ko imenovanih pripravljalnih dejavnostih. Delovna in-teligenca — če ji je zagotovljena takšna vloga — je lahko skupaj z delavskim razredom učinkovit de-javnik v boju proti birokratizmu. Lahko pride do kon-flikta med delovno inteligenco in vodstvenimi sloji, ki ga je treba reševati v karist demokratičnega in stro-kovnega sprejemanja družbenopolitičnih odločitev.
Empirični podatki pričajo o kvantitativnem povečanju intelektualnih delavcev in o tem, da smo po osvoboditvi dobili med njimi nekatere nove kate-gorije. Vendar dosedanji razvoj na področju družbo-slovja še ni izoblikoval profilov, ki bi odgovarjali na-šim samoupravnim odnosom. še vse preveč imamo klasičnih profilov na področju družbenih znanosti, pri tem pa se sociologi in politologi srečujejo z vrsto ne-razumevanji in težavami, čeprav so ti strokovnjaki po svetu že uveljavljeni in priznani. Težave pri teh družboslovnih panogah in strokovnjakih so: neprizna-vanje stroke, težave pri izobraževanju in zaposlova-nju, nezadostno uporabljanje rezultatov empiričnih raziskav v praksi itd.
SPOMENKA HRIBAR
BLAGOVNIODNOSI-SAMOUPRAVLJANJE
O problemu blagovni odnosi nasproti samou-pravljanju je več tez, »teoretičnih« in praktičnih, ki kot akcije predhodnim slede. Ena teza, prikazana she-matično, se glasi: blagovni odnosi so nujnost, izven njih ni ničesar; ekonomski zakoni so nujnost, enaka prirodnim zakonom in nanje je zatorej treba enostav-no pristajati. Druga teza: samoupravljanje kot področ-je človekove svobode... Krepimo zato samouprav-ljanje. Na prvo tezo se neposredno logično navezu-je druga: borimo se proti človeški naravi, ker je ta slaba itd. (teza implicitno zahteva etatistični paterna-lizem, blagega in vsevednega očeta, ki skrbi za slabo naravo ljudi) in druga: ker je samoupravljanje pod-ročje človekove svobode, svobodnejših človeških od-nosov, kupimo samoupravljanje, spreminjajmo odno-se med ljudmi oziroma vse, kar te odnose pogojuje. Politične akcije, zasnovane na obeh tezah hkrati, so
prisotne v našem družbenem prostoru. Ne le, da raz-lični posamezniki in politiki zastopajo vsak svojo tezo oziroma razrešitev tega odnosa, biagovni odnosi ali na-tančneje — ekonomski zakoni — samoupravljanje, ampak da celo en posameznik ali politik sam zasto-pa nkrati obe tezi.                           ,           .
Toda, tezi si nasprotujeta ali bolj^ odnos, 4aed njima, odnos, ekonomski zakoni (nujnost) — samo-upravljanje (svoboda) pri nas še ni dobil teoretične razrešitve. Zakaj če so ekonomski zakoni enaki pri-rodni nujnosti, potem samoupravljanje predstavlja del tega nujnega ekonomskega mehanizma in vpra-šanje je, kakšno more biti potemtakem področje človekove svobode oziroma kakšna svoboda je to? če pa je dejansko samoupravljanje področje človekove svobode, potem je treba teoretično prikazati, v ko-likšni meri je neodvisno od ekonomskih zakonov (če je sploh neodvisno). Od razrešitve tega vprašanja je odvisen tudi odgovor, ali lahko postopke samo-upravnih organov, ki temelje na ekonomskem izraču-nu, ocenjujemo kot moralni problem ali ne itd.
Alternativa je torej: ali ekonornski zakon (zakon vrednosti) kreira samoupravljanje ali samoupravlja-nje kreira ekonomske zakone. Dasi je lahko odgo-vor: dialektično, eno kreira drugo in obratno, se vpra-šanje, gledano v perspektivi razvoja in rezultata lah-ko reducira na alternativni tezi.
Teoretičnega odgovora v alternativo postavlje-nega vprašanja ni in mogoče je tudi to del često ne-gotovih političnih akcij in nejasnosti. Razrešitevr te-ga problema bi namreč dala tudi odgovor na v_ ?. a-nje: kakšno akcijo in čemu sploh akcija: ali sprei-ii-njati naravo človeka ali spreminjati pogoje ..« spre-membo odnosov in s tem odnose same ali pa n.jrtia oboje in v kolikšnem razmerju. Vprašanje je tudi, kako in kdo; toda to je že drug problem.
S takšnim vprašanjem ki po zručaju samsm za-hteva razrešitev za ekonomiste, sociologe, filc^ofe se ukvarja je malokdo in še to največkrat kot posa-meznik. Problem pa se sicer nemalokrat izraža v po-litičnem volontarizmu, izhajajoč zdaj iž erie zdaj iz druge teze ali iz obeh hkrati, ne da bi se odnos sam domislil.
Takšen problem bi morali reševati strokovnjaki omenjenih in drugih strok, toda pri nas ne govo-rimo o povezovanju med inštituti ter prepletanju in oplajanju strok, ampak se posamezni ihštituti mukoma rinejo sami naprej, ker ni sredstev. Na vpra-šanje v anketi (ki smo jo izvedli med komunisti ljub-ljanske univerze žal še ni vseh rezultatov tako ahke-ta, izvedena med profesorji, še sploh ni obdelana). kaj je vzrok za slabe ali omejene pogoje znanstveno-razisKovalnega dela, je približno 40 odgovorov (štu-dentov) takih: naša družbena praksa ne stremi po re-zultatih znanosti. Postavlja se vprašanje, kdo (zakaj) so tisti, ki »ugotavljajo potrebe prakse« in ki ugo-tavljajo, da potreb ni, kar je razvidno iz težav, v ka-terih so znanstvene institucije, znanstvenorazisko-valno delo sploh v svojem prizadevanju po znanstve-noraziskovalnem delu, ki temelji iia ugotovitvi; da »praksa potrebuje rezultate znanosti«. Kdo ima prav?
Iz teoretične razrešitve vprašanja, kakšen je od-nos, med ekonomskimi zakoni in samoupravljanjem, bi bila nakazane tudi pot razreševanju vprašanja: kakšna naj bi bila ZKJ, in kako naj bi dosegla v po-gojih samoupravljanja svoj »čemu« in čemu sploh. O tem vprašanju kakšna naj bi bila vloga ZK, dajejo anketni odgovori sliko precejšnje dezorientacije. To-da teoretičnih in empiričnih raziskav o tem proble-mu je premalo; ni naročnikov, ni družbenega intere-sa, torej tudi ni problema. (?) Toda iz odgovorov na anketno vprašanje, kakšna je vloga ZK, je že na prvi pogled razvidno, da deklarirane izjave in ugotovitve kot tudi deklarirane kritike niso dovolj.        .".  .   ,
žal rii časa, da bi potrebnost teh in drugih razi-skav   bolje utemeljila.
DIMITRIJ RUPEL
ZA AVTENTIČNI POLOŽAJ
Danes smo na konferenci večkrat slišali o kritič-nosti. Ta beseda se vse pogosteje uporablja in je že postala neke vrste standard, po katerem se je treba ravnati. Ko premišljujem o takšnih mimobežnih iz-javah (saj bi že težko našli koga, ki ni kritičen) se mi zdi, da sem znotraj nekega hermetičnega kroga. Kajti ne samo, da smo kritični do nekaterih pojavov, ampak smo kritični eelo do kritičnosti. In sam po-skušam biti kritičen do nje in ne izvzemam možnosti, da je nekdo kritičen do moje kritičnosti. Takšna abundanca kritičnosti mi nrkaj govori. Govori mi, da z njo nekaj ni v redu. Tudi spraševanje o položaju inteligence mi nekaj govori: da s tem položajem ne-kaj ni v redu, da je nejasen, morda slab itd.
Vse pogosteje so dobrohotno razpoložena do kri-tičnosti tudi politična vodstva. Govore, da je prav, če jih kritiziramo, da je prav, če jih kličemo na odgovor-nost. Takšna legalizacija kritičnosti pa je dejansko razorožitev družbene kritike. To je indoktrinacija dvoma. Indoktrinacija dvoma pa je zelo podobna in-doktrinaciji vere; medtem ko je le-ta fasada resnič-nih družbenih odnosov, je prva fasada demokracije.
Prepričan sem, da je kritičnost potrebna, da je potrebno trganje pajčolanov in pajčevin, da je potreb-no (posebej še v ZK) odkrivanje nepravilnosti. Ven-dar je družbena kritika v položaju indoktriniranega dvoma v stiski.
Marx je nekje v Kapitalu zapisal, da bo verski odsev sveta ostal vse dotlej, dokler ne bomo strgali koprene z obraza fetišiziranim družbenim odnosom in jih regenerirali v odnose med tovariši. Mislim, da je danes vsepovsod preveč fetišev, preveč mitov, ki jih zaradi bojazni pred sankcijami ali pa zaradi avto-matične vključenosti v strukturo konstruktivizma ne razkrivamo. To bojazen in ta avtomatizem bi morali razbiti. To se mi zdi temeljni problem.
V zadnjem času so postale zelo aktualne črne gradnje in to predvsevi po zaslugi odgovornih orga-nov, ki skušajo z odločnimi ukrepi omejiti in prepre-Čiti to precej razširjeno gradbeno zvrst. Miniranje v Godešiču še ni utonilo v pozabo. precej pa ga v zad-njem času spominjajo (vendar precej ponesrečenoj v Spodnii in Zgornji Hudinii pri Celiu. Zanimivo pa je, da v tem primeru ne grozijo skupščinski organi ampak prebivalci sami. V čem se torej kaže problem?
Konec lanskega leta je bil v prostorih krajevne skupnosti Gaberje-Hudinja razgrnjen zazidalni na-Črt za omenjeno področje. Na spornem področju je bila v začetku predvidena gradnja treh stanovanjskih blokov in treh stolpičev. zato so prebivalci s predlo-gom ureditvenega načrta stanovanjske soseske Hudi-nja v glavnem soglašali. Ker so stanovanjske razmere sezonske delovne sile v Celju zelo neurejene, je Ob-činska skupščina v Celju na eni svojih sej priporočila delovnim organizacijam, naj sezonskim delavcem omogočijo normalne stanovanjske pogoje. Na podla-gi tega priporočila je gradbeno podjetje »Gradis« za-prosilo za gradbeno dovoljenje ter lokacijo za grad-njo samskega doma. Svet za gradbene, urbanistične, komunalne in stanovanjske zadeve pri Občinski skup-ščini v Celju je v soglasju z republiškim urbanistič-nim inšpektorjem izdal gradbeno dovoljenje in lo-kacijsko odločbo. Po tej lokacijski odločbi naj bi podjetje »Gradis« gradilo samski dom namesto ene-ga od treh stanovanjskih blokov, katerih gradnja je bila prvotno predvidena na zazidalnem okolišu na Spodnji Hudinji. Občinska skupščina ozirortia Svet za urbanizem se o omenjeni lokaciji ni posvetovala z okoliškimi prebivalci, niti s pedagogom ali sociologom. Podjetje »Gradis« je pričelo z zemeljskimi priprav-Ijalnimi deli za gradnjo samskega doma, ko so za lo-kacijo zvedeli prebivalci s tega področja. Niso se strinjali z gradnjo in so proti njej protestirali. Zakaj so prebivalci Hndinje protestirali proti gradnji sam-skega doma v njihovem okolišu?
V Škofji vasi pri Celju je na kmetijskem pose-stvu zaposlena skupina sezonskih delavcev iz naših južnih republik. Ti delavci terorizirajo prebivalstvo in pred kratkim so nekega človeka ubili, nekaj pa so jih v raznih pretepih hudo ranili. Poleg tega v večer-nih urah nadlegujejo predvsem ženske, da si le-te skoraj ne upajo več na cesto. Na hudinjski osemlet-ki, ki slovi po enem najlepše urejenih planetarijev v Jugoslaviji, so omenjeni Ijudje polomili precej sa-dik in napravili občutno škodo, poleg tega pa razni amoralni izpadi teh Ijudi na javnih prostorih niso nobena redkost. Zanimivo je, da Ijudje prestopnikov ne upajo ovaditi, ker se baje bojijo za lastna življe-nja. Tudi od drugod je znanih precej primerov, da so predvsem sezonci iz juznih republik kaj hitro priprav-Ijeni na obračun z nožem.
Okrog prostora, kjer naj bi gradili samski dom
fsezonski delavci so po večini samci) so pristojni or-
gani izdali že mnogo lokacijskih dovoljenj za grad-
nje individualnih hišic in investitorji teh gradenj se
glede na zgoraj opisane izpade opravičeno bojijo, da
zaradi  nekaterih  razboritih  samcev  ne  bodo  imeli
~v.i*.,,   Pnipo teaa je to bojazen prav gotovo še pove-
'vnika »Gradisa«, ki je v neki privat-
jal, naj prebivalci en kilometer okrog
podrejo vse hiše ter se odselijo dru-
d ostal, naj si kupi hudcga psa, perilo
stnih razlogov suši v prvem nadstrop-
ju aii pa se više. Vendar to po izjavi nekaterih ni
,,ČRNA GRADNJA" OBČINSKE SKUPŠČINE
glavni razlog za nesoglasje prebivalcev z gradnjo. Prebivalci Hudinje se sklicujejo na strokovno mne-nje profesorja Lešnika, ki je do te gradnje odklo-nilno, poleg tega pa tudi na to, da v prvotnem uredit-venem načrtu ni bila predvidena gradnja samskega doma. V bližini bodočega samskega doma je tudi šola, zato lokacija doma ni najbolj primerna, kar je izjavilo tudi pedagoško osebje osemletke. Samski dom bi bil precej oddaljen od Celja, zato njegovi prebivalci ne bi imeli možnosti za kakršnokoli kul-tumo ali športno izživljanje, ker v bližnji okolici ni primernih tovrstnih objektov. Zaradi oddaljenosti od Celja bi se pojavil tudi problem prehrane stano-valcev samskega doma.
Te in še nekatere druge argumente so prebivalci Hudinje navedli proti gradnji samskega doma v svo-ji pritožbi na Republiški svet za urbanizacijo. Ven-dar je to že druga faza v sporu okrog gradnje sam-skega doma na Hudinji.
Takoj, ko se je zvedelo, da gradbeno podjetje »Gradis« gradi samski dom, so prebivalci Hudinje zahtevali sklicanje izrednega sestanka podružnične organizacije SZDL. Prvič so za tako akcijo najeli le-talo celjskega Aerokluba, s pomočjo katerega so raz-trosili vabila za ta sestanek. Odziv prebivalstva je bil zelo velik, saj se je na sestanku zbralo 162 Hudinjča-nov (za primerjavo naj povem, da je bilo na rednih sestankih navzočih manj kot tretjina omenjenega števila prebivalcev Hudinje). Sprejeli so sklep za ustavitev gradnje samskega doma ter ga posredovali pristojnim organom. Izvolili so tudi svojega pred-stavnika, ki naj bi jih zastopal v celotni zadevi. Ob-činska skupščina je na to proucila vse protiargumen-te in končno sklenila, da se z gradnjo samskega doma nadaljuje. Prebivalci Hudinje se s tem sklepom se-veda niso strinjali, odklonilno stališče do gradnje samskega doma pa je zavzel tudi krajevni odbor SZDL in Krajevna skupnost Gaberje-Hudinja. Svet za gradbene, urbanistične, komunalne in stanovanj-ske zadeve je ponovno proučil stališča prebivalcev, krajevnega odbora SZDL in Krajevne skupnosti, ven-dar je zahtevo le-teh ovrgel ter dovolil nadaljevanje gradnje samskega doma. Hudinjčani in gba krajevna organa so bili seveda zelo ogorčeni, zato so napisali že omenjeno pritožbo na Republiški svet sa urbani-zem, zraven pa so priložili okrog štiri sto podpisov volilcev iz okrožnih volilnih enot (vseh volilcev je le nekaj več). Republiški svet za urbanizem pritozbe še ni obravnaval, občinski pa je sprejel naslednja stališča in zaključke:
1.   V predlogu ureditvenega načrta stanovanjske soseske Hudinja, ki je v trimesečni razgrnitvi, dejan-sko ni bilo navedeno, da gre na predmetni lokaciji za samski dom, temveč je bilo samo napisano, da bo tu stanovanjski blok. To ni v nasprotju s prakso v ur-banističnem načrtovanju in v tem pogledu ni nobe-nega odstopa, saj gre za stanovanjski objekt.
2.  Pri zadnji lokaciji za ta samski dom ni sode-
loval niti pedagog niti psiholog. Sodelovanje teh strokovnjakov pri takih lokacijah ni v praksi, kajti ti strokovnjaki sodelujejo pri lokacijah samo tedaj, kadar gre za objekte vzgojno varstvenih ustanov, šol in podobno. Tudi v tem pogledu ni nobene napake v postopku.
3.  Lokacija ni idealna, vendar v pogojih urbani-zacije mesta Celja boljše lokacije za samski dom, ki bi bil bližje centra, bližje kulturnih institucij, bližje preskrbovalnih   organov   ni,   posebno   pa   še   zaradi tega, ker ni razpoložljivih gradbenih parcel.
4.  Lokacija samskega doma je v centru bodoče stanovanjske soseske   Hudinja   in   po   programu   iz-gradnje mesta Celja ne bo dolgo osamljena, saj je postopek za izdajo lokacijskih dovoljenj za tri stol-piče v tej soseski že v teku.
Občinski svet za urbanizem je izjavil tudi za-skrbljenost zaradi negativnih pojavov, ki so se v zvezi z lokacijo samskega doma pojavili na terenu Hudinje, posebno še zaradi tega, ker je negativno stališče do gradnje doma zavzelo tudi vodstvo kra-jevnega odbora SZDL in Krajevne skupnosti. In ka-teri so ti negativni pojavi?
Volilci na Hudinji, pa tudi drugi, so zaradi odlo-čitev Občinske skupščine Celje in njenih organov v zvezi z gradnjo samskega doma precej zrevoltirani. Odbornik tega terena A. B., udeleženec prvih štrajkov in borec NOV je povedal, da Ijudje na terenu nočejo več plačevati članarine SZDL. Za vzdušje na Hudinji je značilna tudi njegova izjava, ki jo dobesedno ci-tiram. Dejal je: »Kapitalistam sem v času štrajkov govoril, da bo že še prišel čas, ko bodo tudi delavci imeli besedo, sedaj, ko naj bi bil ta čas pa naša be-seda zopet nič ne veljaf« Med Ijudmi lahko zasledimo tudi razne ekstremistične izjave, da Ijudje ne smejo več sami odločati ter da je tako počenjanje občin-skih organov pravzaprav diktatura. Ljudje tudi pra-vijo, da bodo novogradnjo samskega doma razstre-lili, tako kot so občinski organi v Škofji Loki črno gradnjo v Godešiču. člani podružničnega odbora SZDL na Hudinji so soglasno sklenili, da bodo odstopili, pred podobno odločitvijo pa je tudi krajevni odbor SZDL. Vse družbene organizacije na Hudinji so, ali bodo, prenehale z delom in tudi odborniki občinske skupščine iz tega terena bodo po vsej verjetnosti od-stopili, kajti nekateri prebivalci grozijo, da bodo s tistimi, ki ne bodo odstopili, fizično obračunali, prav tako pa tudi s tistim, ki bi prišel pobirat kakršno-koli članarino. Drugo leto bodo na tem področju vo-litve odbornikov v občinsko skupščino in skoraj go-tovo je, da bodo prebivalci Hudinje te volitve bojko-tirali. Iz teh dejstev je popolnoma jasno, kakšna je psihoza Hudinjčanov. vprašanje je le, kako se bodo stvari končale.
Zno.no je, da je bilo v Celju v zadnjem času ne-kaj afer, ki so razburkale občane. Zadeva z milični-kom Kapunom, »faraoni« in partijske kazni, v tisku očitane nepravilnosti v poslovanju uslužbenca UNZ Celje, ki jih pristojni iz nepojasnjenih vzrokov še niso pojasnili in končno spor v zvezi z gradnjo sam-skega doma na Hudinji. Vse to na Ijudi vpliva pre-cej negativno in druzbena morala v Celju zelo šepa.
Nujno bi bilo, da bi se pristojni organi učinko-viteje pristopili k reševanju takih in vodobnih nepri-jetnih situacij, ki razburjajo duhove, kajti lahko se zgodi, da občani le ne bodo ostali samo pri svojih groznjah...
Vladimir Vidmar
,,BERLINSKI MODEL" V NEVARNOSTI?
Protesti zoper ameriško udeležbo v vietnamski vojni so povzročili težavo študentom Zahodnega Ber lina. Prizadeti sta obe strani — demonstranti in nji-hovi nasprotniki. Ko so se konec januarja zbrali na-sprotniki vietnamske vojne v študentskem domu teh-nične univerze, je eksplodiral zavoj z eksplozivom. Eksplozija ni bila močna in ni povzročila nobene škode. Menda je šlo za z eksplozivom napolnjeno škatlo za piškote; Ijudje menijo, da je incident prej posledica slabega obnašanja kot političnega fanatiz-ma.
Vseeno pa tli zažigalna vrvica še tedne po tej eksploziji. V začetku februarja so se hoteli socialistič-ni študentje svobodne univerze (Frei Universitdt) zbrati na protivojnem zborovanju. Akademski svet je nasprotoval predlogu. šele po dolgem razgovoru s predstavniki študentske organizacije je rektor pri-stal na zborovanje v veliki predavalnici. Kmalu pa je obžaloval svojo odločitev: anonimni telefonski klic je posvaril najbližjo policijsko postajo pred ponovvo eksplozijo. Neugodna situacija je za nekaj časa zmanj-šala rektorjev vpliv v univerzitetnih poslopjih; večji oddelek policajev je prišel na univerzo, da bi poiskal bombe v veliki dvorani.
Prihod policajev pa je načel potrpežljivost uni-verzitetnih uciteljev. Eksplozija bombe — mimogrede: krivca niso odkrili —jih je verjetno manj ujezila kot dejstvo, da so policaji morali prekršiti suvere-nost Univerze in njenih oddelkov. Vietnamsko zbo-rovanje, ki ga je imel v načrtu krog študentov krščan-skih demokratov so prepovedali. Ti študentje sim-patizirajo z Američani. 16. februarja se je sestal aka-demski svet na posebni seji, na kateri naj bi se inter-na univerzitetna vietnamska vojna enkrat in za vse-lej končala.
Odločili so se, da bodo predavalnice svobodne Univerze v bodoče odprte le znanstvenim in kultur-nim dogodkom. In obenem na razpolago raznim fo-rumom Univerze; politične manifestacije naj se omejijo le na oba klubska domova študentske orga-nizacije in na univerzitetne restavracije. Predsed-nik šiudentskega odbora bi moral sam osebno odgo-varjati za red v restavracijah po šesti uri popoldne. Rektor in svet upata, da se tako konflikti med štu-denti o posameznih političnih dogodkih ne bodo več odražali na univerzi.
Medtem, ko se je svet na svoji seji ukvarjal še z nekaterimi drugimi problemi, so se pred vrati sej-ne dvorane že zbrali prvi demonstranti: bivši pred-
sedniki študentskega odbora (ASTA) so se združili pod napisom v katerem so obžalovali, da so sploh kdaj bili predsedniki glavnega študentskega odbora na tej univerzi. Njihov naslednik, ki je bil predsed-nik v času odločitve univerzitetnega sveta, je takoj odstopil z vsemi svojimi sodelavci in je imel že eno uro po tem tiskovno konferenco v svojih prostorih. Ta odločitev, so trdili študentje, je kršitev univerzitetne-ga statuta. Zato se bodo študentje legalno pritožili za-hodnoberlinskemu senatorju za znanost in umetnost. »Berlinski model« svobodne Univerze je v nevarnosti.
V resnici je Berlinski model, ki so ga vpeljali, ko je bila osnovana svobodna univerza, zelo občutljiva zgradba in še vedno brez primere med nemškimi uni-verzami. študentje, ki so največ prispevali k osno-vanju te univerze, so bili ali izključeni iz univerz v sovjetski okupacijski coni ali pa so se sami umaknili s teh univerz, ker so hoteli študirati v popolni svo-bodi. Univerzitetni statut posebej upošteva te okolišči-ne. študentje so dobili že široke pravice samouprav-Ijanja, obenem pa jim statut omogoča, da pošiljajo svoje izvoljene predstavnike na vse seje univerzitet-nih teles, kjer lahko tudi polnopravno glasujejo.
Dan po seji sveta je imel rektor svojo tiskovno konferenco. Izjavil je, da ni govora o ukinjanju štu-dentskih pravic, ki so določene s statutom. Nasprot-no: »Rad bi poudaril, da so prostori univerzitetne re-stavracije tudi prostori Univerze,« je naglasil. Zako-niti položaj študentov pa se je samo izboljšal, saj sami odgovarjajo za prostore restavracije do šestih popoldne. študentska zveza pa je nasprotovala: uni-verzitetna restavracija je bila premajhna in nepri-merna. Skupina, ki jo je odločitev sveta direktno pri-zadela ni dolgo ostala sama. študentski socialni ser-vis, neodvisna zveza, ki skrbi za materialni položaj študentov, je izjavila: jedilnice ne morejo biti na razpolago. Izkazalo se je, da so pravice do restavra-cije, ki jih je hotel svet zvečer odstopiti študentom, že oddane. že precej časa pred temi dogodki je uni-verza dala restavracije z vsemi pravicami do prosto-rov na razpolago socialnemu servisu.
Toda nezadovoljstva niso pokazali samo študent-je. Profesor Sontheimer, ki ga je svet zadolžil za po-litično vzgojo in delo na univerzi, je najavil svoj odstop, če odločitev ne bo revidirana. Svet je skušal preprečiti oboje in je profesorja razrešil njegove ob-veznosti.
Zahodnoberlinski senator za znanost in umet-nost je interveniral z namenom, da pomiri položaj. Medtem ko je priporočil študentom, naj ne zaostru-jejo položaja z nadaljnjimi protestnimi akcijami, je predlagal članom univerzitetnega sveta, naj še en-krat premislijo svojo, v bistvu nasprotno odločitev.
Medtem ko mnogi Berlinčani prerokujejo svoji univerzi zopet nemirni poletni semester, spremljajo predstavniki ASte, ki so zaenkrat ostali na svojih me-
stih, razvoj z določenim zaupanjem. Tokrat menijo predstavniki študentov, je zakon očividno na njihovi strani. Preteklo poletje je že prišlo do določenega ne-mira, ko je rektor prepovedal politični pogovor s pi-sateljem Erichom Kubyjem. Kuby je ob neki prejšnji priliki grobo žalil Univerzo. V tem internem univer-zitetnem prepiru so bili študentje poraženi.
Toda študentski optimizem ne more vzpodbudi-ti dejstva, da »akademska stran« ne samo brani svo-je poglede na politično življenje na Univerzi, pač pa začenja tudi zbirati različne argumente zoper štu-dentske predstavnike. Tako sta se rektor in svet ostro uprla kritiki predavanj, ki so bile prvič objav-Ijene v listu Fu-Spiegel, izdaja ga ASTA. Rektor fi-lozof in sociolog, prof. Hans Joachim Lieber, ki ga drugače študentje zelo spoštujejo, se je pritožil, da se predstavniki študentov vedno bolj spreminjajo v »antiprofesorsko skupino« in tako škodujejo Univer-zi. Zaradi teh kritik predavanj se je sedem profesor-jev prezgodaj umaknilo v pokoj, medtem ko so pro-fesorji, ki še niso poučevali v Berlinu, odbili, da bi zasedli nezavzeta profesorska mesta.
Frank Pauli — Studenten spiegel
PISMO UREDNIŠTVU
V članku Milana Pintarja »Demonstracije ...«, objavljenem v 24. številki vašega lista dne 11. maja 1966, je kot moja izjava objavljena zelo svobodna in-terpretacija razgovora vašega sodelavca Milana Pin-tarja z menoj.
Avtor je to interpretacijo napravil in objavil brez posvetovanja z menoj, zato ne morem prevzeti odgo-vornosti za stališča, ki so mi v objavljeni izjavi pripi-sana. To toliko bolj, ker so nekatera y očitnem nas-protju z mojimi osebnimi prizadevanji, kar bi avtor lahko ugotovil tudi iz gradiva, ki ga je dobil na raz-polago. Mislim, da je prišlo do tega zlasti zato, ker je uporabil le nekatere iz celote iztrgane ocene in mi poleg tega pripisal tudi nekatera lastna mnenja in formulacije.
Ne mislim se spuščati v razmišljanje o kvaliteti takega pisanja, želim samo, da z objavo tega pojas-nila obvestite javnost o netočnosti objavljene inter-pretacije.
P.S.
če avtor želi natančneje analizirati stvari o kate-rih je pisal, sem mu z razumevanjem na razpolago. Škofja Loka, 20. maja 1966
Polde Kejžar ObK ZKS Škofja Loka Pripis uredništva: Brez besed
zasnove
o
teoretska priloga tribune
O
o
9A0USBZ
neodvisnost estetske funkcije, vračanje v preteklost ni več umetnost. Spremenil se je odnos ploskve do li-nije in umetnost se je prilagodila novemu občutju. Akcent je na gibanju, ritmu, ki ne prenese realistič-nih elementov. Bije se boj za čisto formo.
Do kam je prišel razvoj slovenskega slikarstva? Iščemo novih poti, nove sintetične like, subtilno nian-sirane barvne skale. Usmerjamo se v osebni repertoar in v izgradnjo širokega slikarskega sistema, ki naj za-jame vse vidne fenomene. Ne iščemo v tehnicizmu, temveč v likovnem kramljanju med štirimi očmi. žensko mehko govorico ograjujemo z ostrimi, odloč-nimi geometrijskimi liki, ki jih preveva ornamental-ni ritem. Ne moremo si očitati plitvosti, nasprotno: resno, moško zadržano širimo materialno paleto. Bratimo se s tektonskimi tendencami in premaguje-mo sile organskega izvora. Sestavljamo kompozicije s privzemanjem geometrijskih teles, govorimo skozi mrežo estetsko pretanjenih kompozicionalnih težišč-nic, pozitivno fazo strukturizma. Slikovitejšo površi-no dosegamo z bleščavami različnih kovin in s tem vedrejše efekte. Zakaj ne bi iskali mir za naše razbi-čane živce med obdajajočimi kovinskimi okviri ter med obdanimi kroglami? Vse to je porojeno iz notra-nje nuje in izraža izpovedno moč.
Vendar se mi zdi, da imamo v zadnjih letih, ko sicer prevzemamo nove navade in težimo k novi etiki ter iščemo novo estetiko, premalo posluha za — v bujnem razmahu zapadnega sveta — porajajoče se nove umetnostne smeri in bojim se, da ne bi prišli v
drevesa življenja. Od tod poplava nezrelih čustev. In-tuitivni način dojemanja se ne opira na zunanje za-znavne manifestacije objektov, temveč občuti, obču-teva njih notranji utrip tako, kakor da bi se z njirai poenotil; čeprav prodre do njih utripa preko zuna-njih zaznavnih manifestacij, jih ne razvršča, poudar-ja in zanemarja, temveč jih porablja v popolni celoti kot sredstvo za pronik v bistvene, snujoče gibalne sile človekove duševnosti in narave. V tem smislu je in-tuicija duhovno gledanje, neposredno dojemanje resničnosti v njeni polnosti.
Intuitivna zavest je celota dočutenih spoznanj, ki so intelektu nepristopna in jih tudi ne more do kraja razgraditi. Odvisna je od občutljivosti, usmerjenosti in razvitosti intuitivne potence in intelekta, ki ta spo z/ianja, po njih bistvu neokrnjena, uvršča in vrednoti v zavesti. Ker se na tem najvišjem načinu spoznanja (Spinoza) zgrajena življenjska izkustva ne dado ne-okrnjena, »živa« posredovati s sredstvi intelekta, si je človeški duh poiskal posrednika v različnih umet-nostnih zvrsteh.
Prizadetost. Richard Wagner pravi: »Mislec je nazaj ozirajoči se pesnik; resnični pesnik pa je vna-prej oznanjujoč prerok. Za to preroško službo pa ga usposablja samo najgloblje, najpreduhovljenejše so-čutje z neko veliko, enako stremečo skupnostjo, ka-tere nezaveden izraz pesnik vsebinsko razlaga.«
Umetnost želi dognati resničnost reda okoli sebe, poslednje realitete in objektivitete, ki imajo zato za vse obvezujoč smisel. Pesnik ne more biti v službi ne-
UMETNOST. ABSURD IN DRUŽBA
ALEŠ HRIBAR
čas je spremenil vidno sliko sveta, nastali so no-vi odnosi med zunanjim svetom in duhom. Doba teh-nike je vse spremenila: komunikacije in medseboj-ne odnose, uničila je pokrajinske kulture, povzročila nestalnost, brutalen propad stoletnih navad ter spre-menila način mišljenja. Spremembe niso samo v sve-tu predmetov okoli nas, temveč tudi v nas samih. Nova vsebina zahteva novo formo. Stroj poraja no-ve materiale, gibe in forme. Izvršila se je preobrazba likovnega objekta in prinesla nov sistem predstav-ljanja. Posledica elektronsko-kemijskih procesov je novo razumevanje nevidnih gibalnih sil, nov ritem, novi odnosi, nova vrednotenja. Nedvomna resnica je, da tehnični in estetski razvoj potekata vzporedno. Človek in čas sta opustila tradicionalno gledanje na
f-rance Anzel, Collage I, 1966
neskiadje s sodobnimi tendencami, z likovno napred-nostjo. Tu mislim predvsem op-art in pop-art. Ker nam op-art ni več popolnoma neznan, prisluhnimo sa-mo mislim najvidnejšega opartista Victorja Vasare-lyja: »Naša epoha s svojim tehničnim napredkom, svojo hitrostjo, znanostmi, vrtoglavico vzbujajočimi teorijami nas podreja novim zakonom in iz njih se rojevajo nove umetnostne oblike ... Viri reda in lepo-te so geometrija, decimalni sistem, abeceda s svojimi konstantami: prostor — čas — gibanje ...«
Pop-art se prvič pojavi v Angliji že leta 1956. Po-imenovanje je okrajšava za popularno umetnost. Pio-nirji pop-artizma: Robert Rauschenberg, TomWessel-mann, Andy Warhol, John Fischer. K samonikli, da-nes slavni in uspešni pop-skupini umetnikov spadajo: slikarka Marisol, švicar Jean Tinguely, Roy Lichten-stein, Claes Oldenbourg, James Rosenquist, Chamber-lain, Robert Indiana, Bill Tarr (vznemirljive aluminij-ske plastike), Jime Dine in drugi. Ta Novi Realizem je oživel mnogo pomembnih umetnostnih galerij New Yorka. Slikarji so postali igralci, režiserji in scenari-sti v eni osebi. Kdor želi več zvedeti o tem, mu pripo-ročam knjigo: Juergen Becker, Happening, Fluxus, Nouveau Realisme. Rowohlt 1965, Hamburg. Zadovo-ljimo se z značilnim scenarijem pop-artista Raffaela Ganza za nek »happening«. Avtor izjavlja, da šele s ta-kim odnosom do življenja sploh moremo razumeti pop-art in s tem postanemo hkrati opora pop-družbi in pop-kulturi:
1.  Spijte zgodaj zjutraj dva litra črnine.
2.  Recite glasno v restavraciji: »Vsi ste svinje«.
3.  Odrežite si hlače pri kolenu.
4.  Kupite si cilinder m si ga posadite na glavo.
5.  Delajte tako, kot da bi imeli napad močno bo-lečega vnetja slepega črevesa in ščijte na ulico.
6.  Poslušajte samo še Elvisa, Little Richarda in Jay Haukinsa.
7.  Hitro se razbesnite in glasno vpijte.
8.  —točko je redakcija cenzurirala.
9.  Ugriznite vašo mater v roko in tako dalje do-kler...
10.  Premikajte se samo še na kotalkah.
Doslej sem se trudil biti pop-ularen, dalje pa va-bim, da mi slede, le tiste, ki so pripravljeni sprejeti tudi kakšno nepopularno misel. Menim, da je vsako dokazovanje, da vedno bolj zapadamo v duhovno zme-do, odveč. Poplava zgrešenih gesel in pojmovanj pre-glasi osamljene trezne misli. Zato je treba postaviti vprašanje: Kaj je umetnost? Prvo spoznanje je, da je treba dosledno ločiti pojma umetnost in tehnično ob-vladanje materije. Tehnično obvladanje materije mo-re obsegati spretno obrtništvo, tehnično bravuroznost, akademizem in estetsko dognanost, ne da bi že mogli govoriti o umetnosti. Za razlikovanje je treba imeti izostren posluh za duševne vzgibe v človeku, pozna-vanje sil, ki grajujoče in razgrajujoče vplivajo na člo-veško duhovnost. Tak posluh pa je danes redkost — tavamo v formalizmih, intelektualizmih in praznem esteticiziranju.
V bistvu gre za ustvarjalčev odnos do sveta, ki more biti čustveno ravnodušen (realistično dokumen-taren) ali aktivističen ali zavesten. Čim se zavest veže z globino doživljanja, prizadetostjo, duhovno razsež-nostjo in neko neznanko, je podana možnost nastan-ka umetniškega dela. Da morem do neke mere razlo-žiti pogojenosti globine doživljanja, moram navesti nekaj psiholoških dejstev. Znano je, da je v člove-kovi duševnosti dvoje debel, ki se izključujeta in po-gojujeta: intuitivna in intelektualna potenca. V vsa-kem človeku je moč ene in druge različna, ena in druga ima tudi različne usmeritve. Na tem mestu se ne bom spuščal v zapletene ustrojenosti njunih od-nosov, temveč bom za pravilno razumevanje navedel le nekaj skopih ugotovitev o manj znanem intuitiv-nem deblu. Danes nam primanjkuje kultivacija intu-itivnega   debla,     intuitivno-čustveno-čutnega     sveta,
ke prakticistične norme, ne more biti ugleden, »po-poln« občan, meščan, partijec brez madeža do konca, človek, ki ga ne vrednotimo po moralnih kvalitetah, temveč po okrasjih, s katerimi ga oveša neka druž-bena organizacija. Obtežen s to lažnivostjo nam ne more posredovati resnice naše eksistence. Ne more se vdajati samozadovoljnosti in prakticizmu, ki uči kako čimbolj brez tveganj hoditi skozi življenje. šele kot tak more ustvariti umetnost, ki človeka pritira do tega, da izven svojih stanovskih in drugih družbe-nih »tankovestnih« zadržkov stopi ob sočloveka in mu stoji ob strani, ki z razgaljevanjem zavrženosti odre-šuje človeka vseh mogočih tež, ga osvešča, da zna sa-mega sebe družbeno postaviti na nič, da ni pravičnik, da zna odvreči cehovsko zavest, partijsko samoza-dovoljnost, »neomadeževanost« — dekor, ki ga po-stavlja kot bariero med sočloveka in sebe, in se s tem osvesti svoje kreaturne nesposobnosti, sebe v posled-njem kreaturnem smislu. »Varnosti« ni, »varnost« je laž, tvegati moramo vse, če hočemo vse pridobiti. De-javno sočutje je subjektivna osnova vsakršni nravno-sti (Hume, A. Smith, Comte, Schopenhauer, Feuerbah, Spencer).
Duhovna razsežnost. Predpostavlja razčiščeno duhovno zasnovo, poznavanje procesa človekovega osveščanja in s tem sil, ki so sposobne nositi in, ki iz-terjavajo nadaljnje osveščanje.
Neznanka. Poslednji činitelj je neugotovljiv. Vča-sih mu pravimo ustvarjalni impulz ali ustvarjalna nuja. Fenomen umetnika je torej intelektualno neo-predeljiv. Vse povedano je le nakazovanje, kje naj iščemo umetnostno ustvarjanje in nič več.
V kakšni luči morem videti ustvarjalnost z izhodi-šča brezpredmetnega upodabljanja? Medij doživljanja in obujanja čustvenih impulzov je predmet. Brž ko pomen predmeta zanikamo, se znajdemo v čudni zmedi. Preskočimo zavest in postanemo aktivisti po eni strani nekih nagonskih impulzov, izrazov »prana-gonov«, »pranagonskih« občutij in razpoloženj, po drugi strani grafičnih »analiz« človekove duševnosti in duhovnih nasprotij v svetu tavajočega, psihologi-zirajočega intelekta, likovnih prikazov kabalističnih simbolov, magičnih znamenj in bolj ali manj slabo ra-zumljenih metafizičnih formulacij. Oboje se običajno prepleta in v često vznemirljivi barvni kompoziciji (svetleče barve) drasti svet čutnega doživljanja. V tem smislu celo ustvarja neko svojo estetiko. Intelekt, senzualnost — izločena in vrednostno najnižja prvina intuitivne potence — ter estetski čut so tri kompo-nente sil, ki se morejo polastiti umetnika v nekem šibkem trenutku in ga odvrniti od njegovega zavest-nega odnosa do sveta. Kje so korenine diaboličnih sil estetike, intelekta in čutnosti? Katere moči so se jim sposobne upreti? Svoje duševnosti ne bomo mogli ni-koli do kraja dogledati. Vendar do neke mere mo-remo le opredeliti te silnice, jih dokazati in zaneslji-vo ugotoviti njihovo vzvratno učinkovanje na posa-mezne bivajoče konstelacije človeških duševnosti, ki jih le preradovoljno združujemo in posplošujemo v pojmu človek, ne da bi pri tem gledali na določnost povedanega.
Povsem razumljivo je, da brezpredmetno upodab-ljanje ne more vzbujati in nagovarjati v človeku dru-gih prvin, kot jih samo izraža in ki so ga porodile. Potemtakem prvenstveno nagovarja kaotičen svet na-gonske čutnosti, ki ima sam po sebi asocialen značaj, ter nastopa odevanje s »psihologijo«, »magijo«, »mi-stiko«, »kabalizmom«, celo političnim humanističnim aktivizmom le kot sredstvo, ki naj zamoti in zbega in-telekt. Taka »umetnost« torej ni sposobna graditi družbo, ne, s svojimi silnicami, ki rojevajo anarhijo, jo celo uničuje. Ne samo, da človeka ne ohranja, tem-več ga celo nagovarja, naj se »osvesti« svojih »pra-nagonov« in se spremeni v žival, ker je to najvišja bivanjska možnost. Picasso pravi: »Vsi smo več ali manj živali in približno tri četrtine človeške rase izgle-dajo kot živali.«
Clovek je začutil zlaganost zgolj estetsko dogna-nega tehničnega obvladanja materije. Primanjkovalo mu je moči, da bi mu vdihnil pristni izraz svojega do-življanja. Ni uvidel, da je pomanjkljivost pri njem, temveč je mislil, da je pomanjkljiva tehnika izražanja. Pričel je razbijati predmet, prispel v brezpredmetno tehniko, se ji predal in si s tem do kraja zaprl mož-nost izpovedi v človeškem smislu. Ali morda celo ho-te? Ker nam nima ničesar povedati? Ali gre torej sa-mo za nezavedno spakovanje, prikrivanje zadrege, va-ranja samega sebe, za potuho duhovni sterilnosti?
če kratko povzamemo zgodovino Picassovega upodabljanja, moramo ugotoviti sledeče: V početku, ko se mu je zelo slabo godilo, si je pomagal s sinjo barvo, da bi mogel izraziti svoje bridke izkušnje (sinja perioda); ko se mu je življenje pričelo nasmihati, je prešel preko sivih na bledo rdeče nianse (roza peri-oda). Kljub tem in drugim pomagalom (naslanjanje in vzorovanje pri drugih kulturnih krogih) njegova dela izpričujejo šibko izpovedno moč, plitko in eno-stransko občutevanje življenja, intelektualizem, ne-kakšno abstraktno koncepcijo humanizma, sanjavost, lirično melanholijo, hlad, zevanje v praznino, breziz-hodnost. To so sicer morebiti simptomi časa, a vidi-mo, da se jim Picasso ne zna in ne zmore upreti. Kasneje popolnoma obnemore in se zateče v brezpred-metno upodabljanje. Kaj pravi sam o tem upodablja-nju? »Kar je danes zgrešeno na moderni umetnosti in mogli bi prav tako reči, kar bo njena smrt, je dejstvo, da pogrešamo močno, mogočno akademično umet-nost, proti kateri bi se bilo vredno boriti. Mora biti neko pravilo, četudi slabo, kajti sila umetnosti se oči-tuje v premagovanju tabujev. Odstranitev vseh za-prek pa ne pomeni svobode, temveč živinorejo — dol-gočasno zadevo, ki napravi vse brez hrbtenice, brez-oblično, nesmiselno in nično.« (»Umetnost je neke vrste punt. Nekaj, kar enostavno ne sme biti svobod-no. Umetnost in svobodo je treba uropati kakor Pro-metejev ogenj, da bi ju uporabili proti obstoječemu redu... Ce umetnost kdaj prejme mestne ključe, potem samo zato, ker je tako propadla in postala ta-ko impotentna, da ni več vredna, da bi se proti njej borili«.)
Ozrimo se v preteklost; kateremu umetnostnemu stilu morerao po notranji vsebini primerjati brezpred-metno upodabljanje? Saj to je vendar ROMANTIKA! Romantika našega stoletja! To bolestno sanjarjenje in psihoanaliziranje o praobčutjih, ta odmaknjenost od sveta, ki se le tu in tam preko nevzdržnih inte-lektualizmov veže na današnji čas. Vendar če jo pri-merjamo z dvorsko viteško romantiko 13. stoletja in še bolj evropsko romantiko 19. stol. se nam razkrije kot skrajno skvarjena in duhovno sterilna. Enostra-nost, pretiravanje, eksaltacija do atraktivnosti, pre-kompenzacija, laž, varanje samega sebe, glasna trdi-tev tistega, o čemer najbolj dvomi, bolestnost — znak prešibkega duševnega ravnotežja — pa so skupne zna-čilnosti. Priznati moramo, da za to romantiko našega časa še bolj velja Goethejeva definicija, po kateri je romantika utelešeno načelo bolezni. Konec koncev ni važno, česa se brezpredmetnik oklepa, odločilno je to, da beži pred sedanjostjo in pred bližajočim se pro-padom sveta. Odnos nefiguralnega ustvarjalca do dela je nekritičen (izven esteticiziranja — v ostalem ni kriterijev), obhaja ga samozadovoljstvo, blesteče do-mislice novih tehničnih rešitev ga navdajajo z misli-jo, da je enkratni genij. če vidi, da njegove umotvore ljudje odklanjajo, mu je to povsem razumljivo, saj hodi pred časom, likovno nevzgojena sedanjost cap-lja daleč za njim. Da ne bo nesporazuma. Pogosto se zgodi, da neki duh s svojim prodornim pogledom od-pahne sodobnike. Grešimo v tem, da ustvarjalno prodornost zamenjujemo s težnjo po modnosti. Pro-dornost je največji znak stvariteljskega duha, ne pa želja po ugajanju, težnja po modnosti, izvirnosti. V tem se razkriva naše feminilno doživljanje umet-nosti, da vedno zahtevamo nekaj novega, nove tehnič-no dognane forme (nove kroje za poletje 66!).
Priznati moram, da ima ta način »izražanja« za ustvarjalca v sebi izredne mike, pritegne ga z diabo-lično silo v to duševno onanijo, igračkanje z lastno duhovno sterilnostjo in nemočjo.
Romantika! L'art pour l'art, beg v utopijo in prav-ljico, v nezavednost in domišljijo, skrivnostnost in ne-navadnost »potopljenih svetov«, v otroško risbo in k »naravi pranagonskosti«, v sanjarjenje o magiji in v blazne ideje o izrazu atomske dobe, to so same za-strte in več ali manj sublimirane oblike istega občut-ka, istega hrepenenja po neodgovornosti in po življe-nju brez trpljenja, poskusi bega v kaos in anarhijo, predajanje iluzijam estetsko utopičnega bivanja. Sanjske podobe, sad te romantike brez predmetov ali predmeti z atributi magičnosti, slabijo razumski od-por proti sanjam želja in fantazijam, predstavljajo nezavedno varanje samega sebe, omamljanje in opa-janje čutov.
Še v nečem tekmujemo z mladimi bohemi roman-tike preteklega stoletja: v nespodobnosti in nesram-nosti, v krčeviti težnji po razločevanju od normal-nih, povprečnih ljudi, v nenavadnem oblačenju, noši las in brad, samodopadljivosti in nečimrnosti roman-tičnega obupanca, v boju zoper vse podedovano in konvencionalno, vse česar se je moč naučiti, zoper vse zrelo, trezno in pomirjeno. V kolikor je tudi tak upor dragocen kot protest proti brezdušni urejenosti življenja, moralni zlaganosti v družbi, pa je v našem primeru skrb vzbujajoč nivo teh, ki protestirajo. Opi-janje z zvoki električnih kitar (in alkoholom), delo-mrzništvo in sanjarjenje, jecljajoča instiktivna latov-ščina, ki jo govorijo? »Se večje zlo pa je v tem, da ta jezik brez besed ubijajoče deluje na misel, čustvo in domišljijo in s svojo vsestransko kužnostjo poraja duševno lenobo v mladih ljudeh: mrtvilo, mlahavost, plehkost in dvom o možnosti spoznanja, dvom, ki v svojem zadnjem bistvu in obliki vodi k nečloveškim odnosom med ljudmi.« »In samo pritrdimo lahko Književnim novinam, da se ta »prikazen« vse bolj ši-ri med naše izobraženstvo in naš kulturni svet. Pa ne samo tam.« (Posurovelost, NR, št. 20—65). To so ge-neracije, ki bodo morale jutri nositi življenje. Kakš-no bo to življenje? človek izgublja svojo hrbtenico, svoj ponos, svoje kritično samospoštovanje in spo-štovanje drugih. Zapada v duševno otrplost, bebavost. Spreminja se v zbegano živalco, ujeto v svojo neosve-ščeno nagonskost, malenkostna poželjenja in čustve-na načela. če skušaš postaviti predenj zrcalo in do-seči, da se strezni, zasluti svojo nemoč in zavrženost ter zbesnl. Tak preskusni kamen, tako osveščujočo si-
zahtevamo od umetnosti. To niso prazne besede. pomnimo se viharja razburjenja, ki je lani ob upri-tritvi »Pohujšanja« pretresal sicer tako apatično slo-ensko javnost. Ali odmeva razgaljujočih spontanih ksistencialnih krikov Šalamunovih pesmi. Resnica nli, resnica je neprijetna. Tisto kar nam godi, boža iise čute, nam vzbuja varljiva upanja in iluzije — je ajmanj izkrivljena resnica. Umetnost torej nikoli ne »re biti popularna v tem smislu kot kriminalka ali iiscena literatura. Če jo je človek primoran sprejeti »t družbeno vrednoto, jo skuša spremeniti v nekaj leodvisnega, v princip lepega, ali klasičnega. Ne, kaj oisporoča, kakšno spoznanje duhovnih resnic člove-kovega bivanja in njegovega neposrednega duhovne-jaodnosa do sveta mi posreduje, temveč, kaj je. To ieeden bistvenih činiteljev, ki rode estetiko in v ne-Bterih dobah upodabljanje, ki se ravna po njenih lačelih, skoraj povsem uduši umetnost. Zavedati se noramo, da prefektnost tehničnega obvladanja mate-ijemore le udušiti ustvarjalni ogenj. Tudi brezpred-netna tehnika ima neko svojstveno estetiko (kompo-icija, barve), ki jo čutim in priznavam, a iz tega ni iiogoče sklepati, da so možne tudi umetnine.
Ozrimo se na položaj pri nas Slovencih. Brezpred-etno novoromantično upodabljanje ni porojeno pri
Da je k nam »uvoženo«, je dejstvo. Torej ne iz-ja iz naših družbenih razmer, naše družbene baze, nveč ji je vsiljeno. In vendar so v naši bazi, v na-
siceršnjem življenju morali obstajati neki slični lovni tokovi, ki so to »umetniško izražanje« pod-
mu dali zaživeti in razmahniti se med vso ajšo generacijo upodabljalcev. Ti ljudje so najbolj !z pridržkov doživljali naše povojno dogajanje, ker bili vsled mladosti relativno brez življenjskih sku-ij. Kakšno je bilo to dogajanje? Obvladovala nas je ¦a, da bo v simboličnem kolektivizmu, ki smo ga varili, v kratkem zacvetela posameznikova oseb-;, dosegla svojo najpozitivnejšo obliko in s tem ne mogoče, da bi nastopili v družbi problemi, ki jih ne ibila sposobna rešiti. Vsi srečni smo čakali na ta izcvet in v luči te vere so se nam vse »majhne« na-ike in spodrsljaji v gospodarskem in družbenem živ-snju zdeli nepomembni in skoraj komični. Spomni-
se pravljične Pionirske železnice in podobnega. lansko gospodarstvo, prehod k popolni odpravi bla-ovnega gospodarstva, ko bo vsak prejemal po ... Tu-v gospodarstvu smo križem rok čakali na skriv-istne vzgibe, dotacije in sanacije iz čudežno neizčrp-
blagajn, vse gledali v luči trenutnih kampanj ne s treznim razumom. In če smo bili nestrpni, leganjanja različnih abstraktnih — izmov, ki spo-linjajo na zarotovanja duhov. Ali ni to najvišja mož-
mera romantike v družbenem življenju? V tem idušju so rasli naši današnji brezpredmetni umetni-iin ko se je to romantično vzdušje pričelo polago-
umikati iz družbene zavesti, so bili ti Ijudje ne-jsobni spoprijeti se z življenjsko resničnostjo, svobodili« so se je v imenu umetniške svobode in mišljenih revolucionarnih sprememb v medčlove-ih odnosih, načinu mišljenja in dojemanja, ki jih baje prinesel razvoj tehnike, ter se umaknili v svet nišljenih eksistencialnih groz in drugih utopij, kar ieva psihotičen strah pred sodobnostjo in lastno fefaslostjo ter poskus bega. Upodabljanje preneha
družbena umetnost, ne rešuje več globlje problema-e našega bivanja, obnemore in zanika veljavnost ob-ktivnih umetnostnih pravil, postane izraz anarhič-»a individualizma, ki sam ustvarja in vsiljuje meri-po katerem želi, da bi ga ocenjevali. Duh je sicer &ak, a meso je slabo. Kadar duh obnemore, priplava-na površje nizki instinkti človeka. To ni nič nove-i »Bit človekovega "bitja se niti najmanj ne spremi-ja« (prof. Branko Bošnjak, 4. 7.1966). Kljub vsemu redmet ostaja predmet. Kljub hitrosti medplanetar-
raketa ostaja medplanetarna raketa in smetišni-i smetišnica. Res je edinole, da ob mrzličnosti živ-enja globina doživijanja pojavnega sveta plitvi. Plit-»st spoznanja pa ni nova kvaliteta, temveč zanemar-snost. Problemi ostajajo problemi in z zatiskanjem fi pred njimi jih ne rešujemo. če ne bomo mi odpra-Hnapačnih pojmovanj in prakse, bodo ta odpravila
Družba se instiktivno brani te novoromantične imetnosti«, ker čuti njeno tendenco v brezizhodnost. tsnična umetnost s svojo sugestivno, osveščujočo lodrešujočo silo ne more biti tuja današnji družbi. timerjajmo navdušenje in obisk kratkotrajne retro-lektivne razstave del Jakoba Savinška in odmev nezentativnega mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, ki je šel mimo našega življenja sko-neopazno. Zakaj drugod organizirana družba spre-ma brezpredmetno, op- in pop-umetnost z odprtimi feami, se nas ne tiče; to je stvar zapadnoevropskih ameriških družb samih; za nas pa je življenjskega imena vprašanje: Zakaj se to dogaja pri nas? — juib navedenemu odporu družbe? Ali niso kritiki, ki Drizirajo apostole in posnemalce teh »umetnost-«zvrsti, agenti nekih sil, ki nam hočejo vsiliti ni-stičen pogled na svet, ideologijo absurda? Ali ni-jpotemtakem nezavedno borci proti družbenemu ipredku, proti temeljnim načelom socialistične druž-(,ki eahteva smisla polno življenje, ki je ne more-graditi na silah, ki jo razkrajajo? Zakaj mora da-naša družba sredstva za razvoj takih izraznih zvr-S,ki imajo njej pogubonosne tendence? Zakaj ni edstev za prireditev razstav, ki bi osvetlile domačo, iginalno kulturno tvornost, npr. dela Jožeta Petkov-in Franca Kralja, fenomenalen pojav, ki ga pred-ivlja opus Karle Bulovčeve?
Kam nas je privedlo to romantično obravnavanje ljenja— danes polagoma spoznavamo. Med drugim Umo nad uradno ugbtovitvijo z najvišjega me-<ia so v vodilnih plasteb. družbe, ki bi morale biti jbolj zavedne, kar celi roji kriminalcev, kar družba irno tolerira. Nadejam se, da ne bomo tudi tega jstva priceli obravnavati na romantičen način, npr. kovnjači v socializmu, hajduki atomskega veka ipd. kaj samo jadikujemo in moraliziramo nad hitrim jenjem neresnosti, vzgojne zanemarjenosti, »nepri-jojenosti«, prestopništva in zločinstvenosti med ladino, ukrenemo pa nič? Zakaj glasilo SZDLS »De-vvsaki številki poveličuje kriminal s tem, da lite-turo, ki popisuje taka »zanimiva« junaštva, objav-v nadaljevanjih? Ali to morda spada v program iralne vzgoje, ki jo izvaja Socialistična zveza pre-svojega glasila? O drugih listih in publikacijah, katerih izključno s tovrstnim poslanstvom, pa bo-da molčim.
Skrb vzbujajoče je ob širjenju individualistične miselnosti izginevanje zavesti, da je socialistična družba organsko bitje, ki ne sme tavati, marveč mora z vso resnostjo in zavzetostjo slediti nekemu visoke-mu in plemenitemu cilju, gradnji pristnosti in nepo-srednosti medčloveških odnosov na visokih etičnih načelih in s tem človeške sreče. V tem in takem or-ganizmu more posameznik s svojo aktivno in smisel-no udeležbo šele zadobiti pravi in človeško polni smi-sel. Z dvignjenimi rokami se brezmočno predajamo poplavi najrazličnejših spretno zamišljenih sredstev z Zapada, ki tako prijetno drastijo predvsem naše nizke instinkte, spreminjamo se v propalice in hinav-ce, ki izročajo svojo družbo, svoje otroke in narod barbarizmu in propadu. V tem je videti upadanje zre-losti subjektivnih sil. Pri starejših ustvarja vse to psi-hozo, da je »konec sveta«, da je vsakršen idealizem smešen, da je življenje le še burka, v kateri moraš pa-ziti, da ne potegneš kratkega konca, da se boš mogel dodobra nažreti in pozabavati po svojem »okusu«. Ljudje, ki jih še preveva tvoren idealizem, so silno redki in predstavljajo tarčo poroga ostalih. Vse to ljubko imenujemo »proces atomizacije družbe«.
Da smo si v svesti svojega ravnanja, je razvidno iz poročila o lanskem posvetovanju o zabavnosti v ti-sku (NR, št. 2—66). Nekaj odlomkov: »... prvič, te vr-ste tisk ima največje naklade, ljudje najbolj segajo po njem, je najbolj razširjen; drugič, mnogi berejo sa-mo tovrsten tisk in se torej njegov vpliv ne popravlja z vplivom tiska drugega žanra, in tretjič, po tem ti-sku segajo najbolj mladi ljudje, dovzetni za take ali drugačne vzgojne vplive.« » ... ki so opredeljevale senzacionalizem za hlapčevanje nizkim instinktom in za ponarejanje resnice,..,.« »Dosti je očitkov, da piše zabavni tisk samo ali predvsem o temnih plateh na-šega življenja, da ne vidi svetlih plati: požrtvovalno-sti ljudi, poštenja in drugih moralnih vrednot.« (Ne sme videti: nravstveno pozitivno obnašanje tako ne-prijetno terja posnemanje ali vzbuja očitke vesti, ne-gativnosti pa nas sproščajo, ker vzbujajo samozado-voljen občutek, da smo neskončno boljši od teh pro-palic.) »Vendar, nič popolnoma prepričevalnega ni mogoče reči zoper to, naj tisk tudi zabava, čeprav se kaj hitro pritihotapi zraven nevarnost odvračanja ljudi od resnice in družbenih problemov; gotovo pa tu-di ni mogoče trditi, da se da zabavati samo s krimi-nalom in škandali, s fiziološko kroniko zvezdnic« »Najbolj usodno je, so dejali posvetovalci, če prevze-mamo s tujega, ne da bi pomislili, kaj smo vzeli, ne da bi vedeli za namen, ki ga hočemo doseči, in ne da bi se zavedali posledic prispevka, ki, denimo, poveli-čuje brezobzirnost in surovost, lahkotno življenjsko pot in nemoralo oziroma amoralo sploh, ali pa pita bralca z najbolj trivialno banalnostjo.« — To in še kaj hujšega je mogoče ugotoviti tudi za vse druge oblike »zabave«. Vsega tega se človek privadi kakor opija in brez te »tolažbe« ne strpi več.
Zakaj stanja ne izboljšamo, temveč ga celo za-ostrujemo? Kdaj se bomo ovedeli skrajno dvomljive vrednosti povezovanja prijetnega s koristnim? Po no-tranji nujnosti svoje slabosti se človek usmeri na pri-jetno in druge utemeljitve smatra za sitnarjenje. Ve-mo, da po tej poti ne smemo iti, da moramo na vsa-kem koraku vzgojno vplivati na našega človeka, če hočemo doseči idejno raven, ki bo zmožna nositi sa-moupravljanje, delamo pa nasprotno. Komercialne razloge postavljamo pred nepopravljivo škodo, ki jo ustvarja taka družbena »vzgoja«. Ali nas ne bodo konec koncev KPD, prehodni dornovi, vzgajališča, začasni ukrepi, centri za socialno delo stali več, kot pa ima-mo »dobička« s t. i. zabavnim tiskom in drugimi obči-li? In ali ne pomenijo take kalkulacije čisto prepro-sto trgovanja z ljudmi, z mladino, z našimi otroci? Deklarativno ugotavljamo, da je naša največja vred-nota človek, v praksi pa ga pehamo v to, da se iz-gublja v svojih najbolj nizkih nagonih in se spremi-nja v brezčutno ali razdraženo žival. To hromi druž-bo, jemlje ji njeno življenjsko, tvorno moč in pred-stavlja najresnejšo oviro na poti graditve socializma.
Za mnoge zveni pripovedovanje o mladih samo-morilcih kot zgodba iz daljnih dežel. Za mene ne. Dva moja sošolca, več drugih mojih vrstnikov, bi-strih in sposobnih fantov, se je povsem trezno odlo-čilo za ta korak. Da moremo nositi breme življenja, je treba imeti moč, duhovno mišljeno. če ne bi bilo treba moči, bi še mogli nekako životariti, a življenje sahteva moč. In te nam manjka. Vera v človekovo možnost, smisel neizogibnega trpljenja, odrekanja in s tem obvladovanja samega sebe — vsega tega ne po-znamo. Omejevanje sebe (svojih najrazličnejših »ape-titov«) je pogoj za duhovno rast. če hočemo to obiti, obidemo tudi lastno možnost v tej smeri. To na neki stopnji umskega razvoja spoznamo, a ugotavljamo hkrati odsotnost smisla etičnih naponov človeštva. Vedno več naših sposobnih vrstnikov prihaja do po-slednje »rešitve«, do umika. Pri manjši izobrazbi člo-vek ni sposoben kompleksnejše osvestitve, pri večji izobrazbi ali položaju v družbi pa zapade korupciji, lastni ambicioznosti (komolčarstvu), pritisku ali pa ni-hilizmu in cinizmu.
Svet ne more propasti. Propasti more le v smislu nekih splošno priznanih družbenih vrednot, na katerih je zgrajen duhovni ustroj družbe. če te vrednote od-povedo in se družba pogrezne v anarhijo, se po sili nujnosti morajo najti druge vrednote in družba se pojavi v spremenjeni obliki. Taka velikanska spre-memba pa terja pogrešanja, polna muk, množična umiranja in krvoprelitja ter hkrati s prejšnjimi vred-notami pokoplje pod seboj narodovo samobitnost in kulturo, ki je grajena na njem. Ali se potemtakem pri-bližujemo anarhiji, najvišji stopnji nepomogljivosti, najvišji stopnji socialnega bankrota?
Pričele so prevladovati misli, da smo Ijudje pre-šibki, da bi uresničili idejo socializma. Jaz ne rnislim tako. Menim; da še nismo poiskali vseh idejnih virov in da pri iskanju le-teh ne smemo biti dogmatično " ozkosrčni in s to ozkosrčnostjo pokopati idejo v celo ti. Rešitev moramo iskati zavzeto in z bdločnostjo iti do kraja, z zavestjo, da človek ni strojček, ki se da »popraviti« s parolami, deklaracijami, ampak da so te stvari dokaj bolj zamotane, a vendar ne nerešljive. še moremo rešiti socializem, če se bomo pravočasno in pravilno ovedeli tehtnosti in usodnosti teh vpra-šanj in temu primerno ukrepali. Zavedati se moramo, da družbe ni mogoče rešiti s kazensko poi?tr:o' in ustrojem zakonodaje, čeprav in^.ta velik pomen, temveč z močjo idej, ki jo prežemajo.
ČLOVEK KOT BOG
TINE HRIBAR
(Nadaljevanje in konec)
Po tem, ko je Hegel odgovoril, da je absolutna resnica bivajočega, bivajočnost bivajočega, absolutni duh kot bog, je bila filozofija zanj dovršena. Na vpra-šanje: »Zakaj je bivajoče in ne rajši nič?« je bilo do-končno odgovorjeno.
Zakaj je bivajoče in ne nič? To vprašanje je je-dro vsakega filozofiranja. Misel, ki ne drhti ob tem vprašanju in ima nanj zmeraj že dokončen absoluten odgovor, ni filozofska misel.
Komur je na primer Biblija božje razodetje in resnica, ima že pred vsakim spraševanjem: zakaj je sploh bivajoče in ne rajši nič, samozadovoljiv odgo-vor: bivajoče, v kolikor to bivajoče ni sam bog, je po njem ustvarjeno. Zanj je bog neustvarjeni ustvarjalec. Kdor torej stoji na tleh takšnega verovanja, more na svojstven način odgovoriti na naše vprašanje, ne mo-re pa filozofsko vpraševati. More se samo delati, da tako vprašuje. Po drugi strani pa to verovanje, če si ne vzpostavlja stalno možnost neverovanja, ni nika-kršno verovanje, temveč »komodnost«. To potem ni niti verovanje niti filozofsko vpraševanje, temveč ravnodušnost, ki pa se sicer lahko ukvarja, celo zelo zainteresirano, z obojim: tako z verovanjem kot S fi-lozofskim vpraševanjem.
Verovanje kot svojstveno posedovanje absolutne resnice predstavlja seveda zavetje, toda z navedbo biblijskih besed: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo itd....«, ni odgovorjeno na naše vprašanje: »Zakaj je bivajoče in ne rajši nič?« Ta stavek, ne gle-de na to, ali je za verovanje resnice ali ne, na naše vprašanje sploh ne more predstavljati nikakršnega odgovora, ker do njega nima nikakršnega odnosa. Nikakršnega odnosa nima, ker ga kot takšnega sploh ne more sprejeti. »Zakaj je bivajoče in ne rajši nič?« To je vendar povsem jasno. Kar je za nas najsvoj-stvenejše vpraševanje, je za verovanje norost.
Toda na tej norosti obstaja filozofija. Zato je »krščanska filozofija« leseno železo in nesporazum. Sicer obstaja miselno in vprašujoče predelovanje krščansko izkušenega sveta, to je verovanja, ki se imenuje teologija. Samo v obdobju, ko se ne veruje več prav posebno na resnično veličino naloge, ki jo ima teologija — in takšno je tudi sedanje obdobje — pri-haja do skrivljenega mnenja, da se da dozdevno osve-žitvijo teologije s pomočjo filozofije teologijo pri-bližati dejanskemu filozofskemu mišljenju. Vendar je filozofija prej ko slej za izvorno krščansko mišlje-nje norost. Filozofirati se pravi spraševati: »Zakaj je sploh bivajoče in ne rajši nič?« Dejansko tako vpraševati pomeni: drzniti se spuščati v neizčrpaio tega vprašanja. Kjer se dogaja to, tam je filozofija.
Vendar vpliv Biblije na filozofijo ni izkljucen. Priroda ali kozmos veljata vse od gospostva krščan-stva na zahodu ne samo v srednjem veku, temveč tudi skozi vso novoveško metafiziko kot ustvarjeno. Novoveška metafizika od Descartesa do Kanta in pre-ko njega tudi metafizike nemškega idealizma brez krščanskega osnovnega predstavljanja ni mogoče mi-sliti. Odnos do dogmatičnega verovanja more biti pri tem zelo ohlapen ,celo odklonilen.
Vsekakor pa ostaja zvestoba krščanskemu pred-stavljanju bivajočega ,iz katerega prehaja v bivajo-če kot celotno določena členitev in stopnjevanje. Iz-redno in najvišje bivajoče je ono, kar velja kot ustvar-jalni vzrok vsega bivajočega; en, osebni bog kot duh in ustvarjalec. Vse nebožje bivajoče je ustvarjeno. Znotraj ustvarjenega bivajočega pa ima neko bivajoče spet izredno mesto. To je človek in sicer zaradi tega, ker ima možnost večnega zveličanja. Bog kot ustvar-jalec, svet ustvarjenega, človek — njegovo večno zve-ličanje, so tri iz krščanskega mišljenja opredeljena območja znotraj bivajočega v celotnem.
Ker metafizika vprašuje po bivajočem v celot-nem, kaj da je in zakaj je tako kakor je, obravnava krščansko razumljena metafizika boga (teologija), svet (kozmologija), človeka in njegovo duševno zve-ličanje (psihologija). Kolikor pa je primerno temeljni racionalni (matematični) potezi novoveškega mišlje-nja tudi metafizika oblikovana iz osnovnih stavkov čistega uma (ratio), je metafizično učenje o bogu — teologija, toda theologije rationalis; je učenje o sve-t.u, kozmologija, toda cosmologija rationalis, je uče-nje o človeku — psihologija, toda psychologia rationa-
list.
Za to mevafiziko sta značilna torej dva momenta:
1.  Krščansko  predstavljanje  bivajočega  kot   ens creatura,
2.  racionalna (matematična) osnovna poteza. Prvi moment zadeva   vsebino   metafizike,   drugi
zadeva njeno obliko. Toda to označevanje po vsebi-ni in obliki je prepoceni, da bi bilo resnično. Sajti krščansko opredeljena členitev ne tvori samc vse-bine, to, kar se obravnava o mišljenju, temveč prav tako opredeljuje tudi obliko: kako. Dokler je boti kot ustvarjalec vzrok in osnova vsega bivajočega. ie ta tako, način vpraševanja, naprej orientira na ta prin-cip. Obratno pa racionalno ni samo na krščansko vsebino nalepljena oblika, ampak samo spada k vse-bini.
Kolikor je- »jaz mislim« vodeči osnovni stavek, prihaja jaz in s tern človek do edinstvenega poiožaja
znotraj tega vpraševanja po bivajočem. Ta osnovni stavek ne označuje samo neko območje med ostalimi, ampak tisto, od koder izhajajo vsi metafizični stav-ki in na katerega se vsi vračajo. Metafizično mišlje-nje se giblje zmeraj v različnih razmejenih okrožjih subjektivitete. Zaradi tega pravi Kant: vsa vprašanja metafizike, to je imenovanih disciplin, se dajo izve-sti na vprašanje: Kaj je človek? V prednosti tega vprašanja se skriva prednost že od Descartesovih Regulae.
Transcendentalno Kantove metode je predsta-va, da odgovarja dostavitvi zadostnega razloga, to je da temelji na zahtevi po tej dostavitvi. Transcenden-talno nikakor ni po človekovem mišljenju izumljeno ravnanje. Kakor kaže transcendentalna metoda na-zaj tja do physisa Grkov, tako kaže naprej v najno-vejšo epoho zgodovinskega dogajanja. Kajti v tran-scendentalni metodi, pripadajoči k predmetnosti pre-dmeta, temelji, kakor smo videli pri Heglu, to, kar je v metafiziki nemškega klasičnega idealizma dia-lektika. Ta bitno zgodovinska dialektika pa pretvor-jena v historičnodialektični materializem, hkrati s tem, po čemer je nošena, na najrazličnejše načine opredeluje današnjo zgodovino človeka. Med dru-gim prihaja na dan tudi skozi politične in gospodar-ske borbe za moč. Toda kakšen je izvoren Marxov odnos do človeka in sveta?
MARXOV ODNOS DO SVETA IN CLOVEKA
Trije stavki so odločujoči za Marxov odnos do človeka in sveta:
1.  »Koren za človeka je človek sam.«
2.  »Clovek je najvišja bitnost človeka«.
3.  »Filozof i so svet le različno interpretirali gre pa zato, da se ga predrugači«.
Koren za človeka je človek sam. Clovek je naj-višja bitnost človeka. Prvi stavek je odgovor na vpra-šanje: Kaj je osnova človeka? Drugi stavek je odgo-vor na vprašanje: Kaj je najvišje bivajoče človeka?
Vprašanji sta metafizični vprašanji, ker sprašu-jeta po osnovi in najvišjem bivajočem. Sprašujeta po tistem, na kar odgovarjata ontologija in teologija, oziroma po tistem, na kar odgovarja metafizika kot onto-teologija. Vprašanji nista metafizični, ker ne sprašujeta po osnovi in najvišjem bivajočem sploh, ampak sprašujeta po osnovi in najvišjem bivajočem človeka.
Odgovora na vprašanji sta v vsej zgodovini meta-fizike imenovala neko bivajoče izven človeka za osno-vo bivajočega vobče, ne samo človeka; neko bivajoče izven človeka za najvišje bivajoče, bivajočega vobče, ne samo človeka. Marxova odgovora imenujeta neko bivajoee kot osnovo samo za človeka, neko bivajoče kot najvišje bivajoče samo za človeka in to bivajoče ni neko bivajoče izven človeka, ampak je človek sam.
Razlika v vprašanjih je bila enojna, v odgovorih je dvojna. Zato sta odgovora toliko manj metafizična. Ali sploh še sta metafizična? Ali je na metafizično vprašanje mogoč nemetafizičen odgovor? Sta na vprašanji, ki sta in nista metafizični, mogoča odgo-vora, ki sploh nista metafizična, ali samo odgovora, ki sta in nista metafizična?
Marxovi vprašanji sprašujeta po istem kot meta-fizika, čeprav ne enako. Rečeno ne pomeni isto, kot pomeni ugotovitev, da vsi metafiziki sprašujejo po istem, čeprav medsebojno neenako odgovarjajo. Neenakost Marxovih vprašanj ni samo v odnosu do posamezne metafizične koncepcije, do zastavitve vpra-šanja pri posameznem metafiziku, ampak v odno-su do metafizike vobče. Kaj pa odgovora?
Kaj je najvišja bitnost človeka? Najvišja bitnost je človek. Odgovor odgovarja istemu kakor metafi-zika, toda ne enako. Najvišja bitnost ni več nekaj iz-ven človeka, ampak je človek sam. človeka se preko tega odgovora neponižuje nasproti najvišji bit-nosti, ker se s te povrača tako, da sebe imenuje naj-višje. Najvišje v odnosu do česa? Do sebe? Toda tedaj ni samo najvišje za človeka, ampak tudi najnižje in vse, kar je med najnižjim in najvišjim. Človek je mera samega sebe in samemu sebi. Koren za človeka je človek sam. Odgovor govori isto kot Descartes, ko pravi: Cogito, ergo sum ali Hegel, ko pravi: Zavest je mera sebe same. Govori isto, toda spet ne enako; ne v odnosu do Platona ali Descartesa ali Hegla, ampak v odnosu do metafizike vobče.
V čem je neenakost istega? Neenakost se izraža skozi tavtologičnost obeh odgovorov: koren za člo-veka je človek in najvišja bitnost človeka je človek. Drugi odgovor govori o najvišjem bivajočem za člo-veka, prvi o prvem in poslednjem bivajočem za člo-veka. Tavtologičnost odgovorov pripoveduje, da člo-vek ni najvišje bivajoče ter prvo in poslednje biva-joče kot tako in vobče, namreč v odnosu do tega, kar je, ampak samo v odnosu do človeka. Zato odgovora človeka ne spreminjata v boga in v bit kot bivajočnost bivajočega vobče, ampak samo v odnosu do človeka. človek je tako bog, ki ni bog in bit kot bivajočnost bivajočega, ki ni kot bivajočnost bivajočega. Teologija in ontologija se pretvorita v antropologijo. Metafizi-ka kot onto-teologija se predrugači v antropologijo.
S tem se tudi vprašanji, kaj je največja bitnost za človeka in kaj je koren za človeka izkažeta kot po bistvu, antropološki. Ne sprašujeta namreč po ko-renu in najvišji bitnosti tega, kar vobče je, ampak le po korenu in najvišji bitnosti za človeka. Marx se v svoji osnovni smeri (obstaja tudi druga) ne sprašuje kot vsa metafizika po nečem, kar bi bilo izven človeka za človeka. Zanj ni nič, kar bi bilo izven človeka za človeka. Zato je zanj tudi priroda izven človeka za človeka nič. Toda ali se priroda sploh more dejan-sko fiksirati izven človeka? Ali človek mora biti ka-korkoli izven prirode, v ločenosti od prirode, če je člo-vek človeška priroda?
Za vso metafiziko je človekova svoboda v tem, v čemer vidi tudi svojo osnovno nalogo — da si človek pravilno interpretira bivajočnost bivajočega in da se podredi tej interpretaciji. Interpretacija odtujenosti odtujenega sveta pa ne more biti samo poseben na-čin tu-biti odtujitve človekovega bistva, ki je soproiz-vajanje bivajočega sploh in samega sebe. Filozofija kot metafizika (ideologija) torej v vsej svoji zgodovini ne opazi človekove odtujitve, čeprav jo vseskozi izraža;
človek zanjo ni koren in najvišja bitnost človeka. Zato ji tudi ne gre za predrugačitev pričujoče tu-biti člo-vekove biti, ki jo karakterizira razkol med človekovo bitjo in človekovim bistvom, kakor gre Marxu, ki ra-dikalno kritizira vse, kar onemogoča človeka kot ko-ren in najvišjo bitnost človeka.
Zato interpretacija (in vsa dognanja, razvita na tezi, da je osnova Marxa dialektika in materija, s čemer ga po eni strani reducira na Hegla, po drugi strani pa na francoske materialiste 17. in 18. stol.), ne ustreza dejanskemu Marxu, ki izraza dialektični ma-terializem tudi nikdar rabil ni. Tej r.upačni dogmatič-ni interpretaciji je v svojem članku Za Boga in člo-veka podlegel tudi Franc Križnik. Zato pomeša Mar-xovo misel med misli, ki jih pri Marxu ni najti.
Ali za Marxa res velja, da za boga priznava ma-terijo? Kakor smo videli, ne. Ali je Marx krščanskega Boga res preselil in degradiral v materijo, ki je brez razuma, mehanična, ki se giblje po skrivnostnih zako-nih dialektike? Je Marx res zgolj ateist? Je njegova antropologija res na glavo obrnjen Heglov idealistič-ni panteizem?
Poglejmo, kaj pravi samo o svojem odnosu do Boga in religije: »Kritika religije streznjuje človeka, da bi mislil, delal, oblikoval svojo dejanskost kot strez-njeni človek, kot človek, ki je prišel do razuma, da bi se gibal okrog samega sebe in s tem okrog svojega
France Anžel, Collage IV, 1966
dejanskega sonca... Religija je po svojem bistvu iz-praznjenje človeka in prirode vsake vsebine, prena-šanje te vsebine na panton onstranskega boga, ki po tem človeku in prirodi spet po milosti nekaj daje iz svojega izobilja... Feuerbach izhaja iz dejstva reli-giozne samoodtujitve, podvojitve sveta v religiozni omišljeni in resnični svet. Njegovo delo je v tem, da reducira religiozni svet na njegovo posvetno osnovo. Prezrl je, da je treba po tem, ko je to delo dokončal, opraviti še glavno stvar. Dejstvo namreč, da se po-svetna osnova dvigne nad samo sebe in se utrdi kot samostojno carstvo v oblakih, je mogoče razložiti le na ta način, daje ta posvetna osnova razklana v sebi sami in protislovna. To samo je torej treba: prvič treba razumeti v njenem protislovju in potem praktično revolucionirati z odstranitvijo protislov-ja... S tem,da sta bitnost človeka in prirode, s tem, da sta človek za človeka kot obstajanje prirode, in priroda človeka kot obstajanje človeka, postala prak-
tična, čutna, očividna, je postalo praktično nemogoče vprašanje o tujem bitju, o bitju nad prirodo in člo-vekom — vprašanje, ki vključuje priznanje nebitno-sti prirode in človeka. ATEIZEM kot zanikanje te nebitnosti nima več smisla, ker je ateizem negacija boga in postavlja s to negacijo obstajanje človeka ... Nima več smisla, ker je človek že koren in najvišja bitnost samega sebe, ne pa šele v postajanju in v ne-giranju tega, kar ga ovira, da bi bil koren in najvišja bitnost samega sebe.
Da bi nam bile te misli razumljivejše, se ozrimo še na nekatere Feuerbachove misli, iz katerih Marx v marsičem izhaja: »Bistvo teologije je transcendent-na, izven človeka postavljena bitnost človeka ... Skriv-nost teologije je antropologija... Mišljenje biva po biti in ne bit po mišljenju... S tega stališča zato ustvarjalec prirode ni nič drugega kot bistvo prirode s pomočjo abstrakcije različno in ločeno od dejanske prirode, od prirode, kakor je predmet čutov, s pomoč-jo fantazije spremenjeno v človeško ali antropomorf-no bitje, popularizirano, antropomorfizirano, personi-ficirano... .Ateizem' je preobrnjeni ,panteizem.<< (Feuerbach, Izbor iz djela, Zagreb 1956, str. 119, 131, 231, 118).
Brez posebnih dokazov je očitno, da Marx boga ni degradiral v brezrazumno, mehanično, po skrivno-stnih zakonih dialektike gibajočo se materijo; da nje-gova antropologija ni na glavo obrnjen Heglov ideali-stični panteizem; da ni bil zgolj ateist, temveč si je predstavljal svet, v katerem ne bo niti teistov niti atei-stov, ampak samo človek kot koren in najvišja bit-nost samega sebe. če je bog samoodtujitev človeka, njegovi bistveni cilj in zmožnosti, praktično razodtu-jevanje človeka samega človeka vzpostavlja v boga, ki pa seveda ni bog v klasičnem smislu: bog kot ustvarjalec. Kolikor je človek ustvarjalec, je ustvarja-lec le samega sebe in svojega sveta. Z zahtevo po dejan-ski vzpostavitvi človeka kot korena in najvišje bitno-sti samega sebe je Marx mnogo bliže besedam Svetega pisma »Bogovi ste«, kot pa na primer Križnik s svo-jim člankom Za Boga in človeka, v katerem je zanj samega najbolj problematičen prav naslov sam. Pro-blematičen je prav ta IN v naslovu: Za Boga IN člo-veka, ki razdvaja boga in človeka, ker vzpostalja boga kot odtujenost človeka.
Ob tem, ko Marx zahteva dejansko vzpostavitev človeka kot osnove in najvišje bivajočega samegase-be, po kateri naj bi človek ne bil niti teist niti ateist, je jasno, da iz Marxove misli ne izhaja enostavna težnja po vzgajanju ljudi za ateizem. Kajti preden kritiziramo religioznega človeka in preden ga prev-zgajamo, je treba po Marxu spremeniti razklani in sprevrnjeni svet, v katerem ta človek biva. Spremeni-ti je treba svet, v katerem kakorkoli obstaja kapital, ki kot substanca in subjekt spreminja človeka v svoj objekt in objekt zgodovine.
Zato ni mogoče pristati na Križnikovo zahtevo po delitvi vzgoje med državo in Cerkvijo, kajti ta zahteva je tipično obstajanje na obstoječe, na delova-nje in samorazcvetanje v odtujenem svetu. (Takšno značilno pristajanje na odtujene pogoje človeškega bivanja se izrecno kaže tudi v »Družini«, ki zna na primer dekletu natančno razložiti, zakaj se naj zara-di materialnih pogojev ne poroči pred 26 leti, niče-sar kritičnega pa ne zna reči proti samim pogojem in tistemu, kar te pogoje omogoča ter preprečuje te-mu dekletu, da bi se lahko poročilo takoj, ko je zrelo za zakon in materinstvo.) Prej bi bilo treba iz šol od-straniti dogmatični dialektični materializem in vanjo uvesti dejansko Marxovo misel, ki pa se ne deli v dialektični materializem kot marksistični svetovni na-zor, znanstveni socializem kot gospodarski sistem, ki vodi v komunizem in historični materializem kot marksistično interpretiranje zgodovine, temveč je enotno nerazcepljeno mišljenje. Zato je vsako go-vorjenje o izključitvi dialektičnega materializma iz šol in ohranitvi ostalih dveh delov marksizma ab-surd.
Iz istega razloga ni mogoče pristajati na delitev moči (oblasti) med državo (»partijo«) in Cerkvijo kot hierarhično urejeno organizacijo, ker je to po bistvu nesamoupravna in klerikalna težnja. Ce smo v prera-ščanju v dejansko samoupravljanje, potem je osnov-na naloga vzpostavljati takšne pogoje, v katerih ne bo potrebna nobena hierarhična organizacija: niti cer-kvena niti »partijska«, ki je v mnogočem nastala prav zaradi borbe proti klerikalnim organizacijam. Kdor se zavzema za delitev moči med državo in Cerkvijo, dejansko podpira obstoječe še dokaj neiz-grajene samoupravne odnose, njihov razvoj zavira, ne pa pospešuje. Kajti objektivno sili in vzpodbuja državo, da krepi svoje pozicije, ne pa da dela za svo-je samoodmiranje. Zavira vzpostavljenje človeka kot korena in najvišjo bitnost samega sebe.
Zlasti če gre tako daleč, da s prepričanjem ne-koga, ki ve za absolutno resnico, govori o moči krščan-stva, (beri tudi: cerkvene hierarhije) ki da ima v sebi toliko vitalnosti in vztrajnosti, da bo v prihodnje spo-sobna svoji zgodovini dodati še »zanimivo poglavje« o marksizmu in oceniti njegov delež v razvoju člove-štva. Kako daleč je to prepričanje od morebitnega klerikalnega sklepa nekje v bližnji ali daljnji prihod-nosti, da je obdobje marksizma ali katerekoli druge misli pač že minilo in da je zato že čas, da stopi na oblast samo in edino krščanstvo, (beri tudi: cerkvena hierarhija)? če hočemo torej naprej sodelovati v dia-logu, ne pa voditi polemike, kar je do sedaj bilo, te-daj je nujno potrebno, da se sobesednik jasno distan-cira od vsakih klerikalnih teženj v cerkveni hierar-hiji ne zgolj verbalno, temveč tudi dejansko. Kako daleč je na primer ocenjevanje filmov, ki jih predva-jajo v ljubljanskih kinematografih, s čimer je sedaj začela »Družina«, od klerikalne zahteve po sodelova-nju v komisijah, ki odločajo o tem, kateri filmi naj se predvajajo? Kako daleč je to potem od zahteve po oblastniškem soodločanju Cerkve o vseh kulturnih zadevah? In navsezadnje: kako daleč je to od tega, da bi članek, ki sem ga napisal, cerkvene oblasti oce-nile kot članek, ki jih žali in me začele zaradi tega sodnijsko preganjati?
Na koncu bi bilo treba še proučiti, kaj vse izhaja iz Marxovega stavka »človek je koren in najvišja bit-nost samega sebe«. Posebno glede na naše osnovno vprašanje: »Zakaj je bivajoče in ne rajši nič?« V ko-likšni meri iz Marxovega stavka na primer prodira glas absolutne resnice? Vprašanji ostajata odprti