Marko Juvan
Medbesedilni odnosi, oblike in vrste
V debatah med zagovorniki mnenja, da je intertekstualnost splošna lastnost vseh besedil, in tistimi, ki jo kot posebnost priznavajo le določenim delom, je prišlo na začetku osemdesetih let do kompromisa' — vsa besedila so medbesedilna, le da ena bolj od drugih. M. Pfister je izdelal celo kriterije za prepoznavanje, kolikšna je izrazitost te poteze: referencialnost, komunikativnost, avtorefleksivnost, strukturnost, selektivnost, dialoškost (1985 a). Glede na ta merila bi se torej v »trdo jedro« medbesedilnosti uvrstila predvsem tista besedila, v katerih se tujih prvin še držijo signali diskurza, v katerega so bile prvotno vpete, kjer se tujki ne pojavljajo le mestoma ter zgrad-beno obrobno, ampak so bodisi številni, gosto posejani in i z velikega števila predlog ali pa kot anagram razporejeni po metabesedilih, tako da so njihov neločljivi, obvezni del, ki jim v sprejemalnem procesu podtaknjeno dodatno izotopijo (Lachmann 1983: 100); ta je v čimbolj izrazitem dialogu, interferiranju z novim označevalnim okoljem; pri tem so navezave v besedilih zaznamovane kot »zavestne«, torej eksplicirane v jezikovnem izrazu oz. »površini« (Lachmann 1984: 134).
Kljub temu, da ni mogoče mimo medbesedilne elite, ki se je najbolje obnesla of Pfistrovih šestih parametrih, pa velja, da je — kot uči teorija intertekstualnosti vsaj že dvajset let — bolj ali manj med-besedilno proizvajanje oziroma sestavljanje vsakega besedila: »besedilo samo se konstituira z intertekstualnim procesom, ki pomenske vzorce drugih besedil absorbira in obdela« (Lachmann 1983: 72). Preglednejše bo, če to, Kristevo nadgrajujočo teoretično »matrico« razdelim na tri sklope ter vsakega posebej »amplificiram« s podrobnejšo terminologijo. Najprej bom osvetlil, kaj lahko tvori označevalno gradivo oziroma predloge za medsebedilni proces, nato bom sistematiziral osnovne načine medbesedilnega navezovanja, končno pa sintaktične in semantične vidike vgrajevanja z navezovalnimi načini pridobljenih »tujih« znamenj v novo označevalno okolje.
Predloge
Za označevalno gradivo, predloge medbesedilne konstitucije služijo posamična besedila (protobesedila), njihove skupine oz. serije (npr. več del istega avtorja) in/ali kodi, ki so tvorbni in sprejemalni vzorci zanje (protosistemi). Kodi so že sami po sebi stabilizirane invariant« medbesedilne interakcije, zapisane (v normativni poetiki, baročnih enciklopedijah, literarni kritiki) ali nezapisane konvencije sprejemanja in proizvajanja literarnih izjav. Izpeljane in lahko tudi opisane so zaradi ponovljivosti, predvidljive v besedilnih aktualizacijah. Proto-sistemi so slovarji (zaloge motivov, podob) in skladenjske ter pragmatične norme za njihovo kombiniranje, ustreznost kontekstu ter namenu izjavljanja. Gre torej za najsplošnejše normativne sisteme jezika in besedilnosti, razne pripovedne in lirske konvencije, določene di-skurzivne tipe iz literarnega in družbenega konteksta, žanrske in ča-sovnostilne tipe besedil, »arhetipske« motive oz. miteme idr.
V izrazju se tu sicer opiram na razlikovanje med Einzeltextrefe-renz in Systemreferenz (Broich 1985: 48—52 in Pfister 1985: 52—58), vendar pa je potrebno opozicijo sistem — besedilo dekonstruirati, pokazati, kako je en člen zastopan v drugem, in zasukati njeno implicitno hierarhičnost. Posamično besedilo, na katerega naj bi se nanašala referenca, vedno vsebuje tudi tloris več sistemov (konvencij), zaradi katerih jo je sploh mogoče sprejemati in na podlagi katerih so mogoče posnemujoče izpeljave. Zupančič je npr. v ciklu-ipoklonu (hommageu) Manom Josipa Murna Aleksandrova predstavil portret prijateljevega pesništva s prenašanjem lirskih motivov, metafor, drže lirskega subjekta in še drugega gradiva iz njegovih posameznih pesmi; vendar pa se te prvine ponavljajo že pri Murnu (serija besedil), tako da so zanj tipične, nekakšni »murnizmi«, ki se jih ne da več vedno locirati v točno določeno posamezno protobesedilo. Postanejo namreč že sistem — njegovega stilnega idiolekta v okviru drugih, širših sistemov moderne. Prehodi med »citiranjem« posameznih besedil in posnemanjem Murnove pesniške govorice (sistema) so tako pri Zupančiču zabrisani.1 Ta primer pokaže, kako je med obema členoma razmerje gradacije in — da tako rečem — ontološke koek-sistence: prehajata drug v drugega, obstajata le prek svojega »nasprotja«. S tem se poruši strukturalistična hierarhija med njima: besedilo pač ni zgolj realizacija sistema, ampak je tudi sistem izpeljave iz obdelave, procesiranja besedil.2
' Izšlo v zbirki Cez plan 1904 (O. Zupančič: Zbrano delo 2. Ur. J. Vidmar, D. Pirjevec, Ljubljana 1957).
2 O tem, kako je lahko s stališča naslovnika irelevantno, ali gre za navezavo na posamično protobesedilo ali za posnemanje določenega pesniškega žanra, gl. Juvan 19B7: 107 — v Tauferjevem Popotovanju odo npr. enako
Kljub fluidni meji med protobesedilom in protosistemom pa je navadno dovolj razpoznavno v ospredju prva ali druga možnost — Cankar se je npr. v povesti Potepuh Marko in kralj Matjaž posne-mujoče navezoval na konvencije ljudskega pripovedništva, celo na širše sisteme ljudske kulture, a je vanjo vključil še gradivo inter-teksta povedk o kralju Matjažu (torej vrsto besedil oziroma nekakšen podkod zaloge motivov), posebej pa tudi posamično besedilo, povedko Pijanec pri kralju Matjažu — toda vse te predloge je med sabo prepletel součinkujoče, kljub temu, da jih je teoretično mogoče razločiti.3 Se jasnejša je ta razlika pri parodijah; da je občutek zanjo prešel skoraj v vsakdanjo rabo, da je torej tudi širše sprejemalno utrjena sintetizacija obdelave besedil, pričajo izrazi, kot so parodija na Dumo, parodija na Kodra ali Aškerca, parodija na kriminalko.
Označevalno gradivo iz predlog
Iz protobesedil in protosistemov besedilo povzema posamezne prvine in/ali strukturne odnose med njimi, jih reproducira (to Karrer 1985 poimenuje Elementen- in Strukturreproduktion) tako, da jih v večjem ali manjšem obsegu in gostoti na različnih mestih svojih zgrad-benih ravnin vgrajuje. Robova travestija Jurčičevega Desetega brata je glede tega prava zakladnica: verzna pripoved pač po nareku tra-vestijskih pravil ob znižanju stila reproducira oziroma ohranja tematske in kompozicijske strukture predloge (zasnovo konfiguracije, razvoj zgodbe in njene motive), vendar pa je njena zgradba odprta tudi za posamezne prvine številnih ».že izoblikovan/ih/ in preoblikovanih naravnih, ljudskih in umetniških književnih besedil različnih vrst in zvrsti«; iz njih torej povzame le kakšen citat za v mota poglavij, napaberkuje znano zveneče leksikalno gradivo, omeni kakšnega razvpitega književnega junaka ali literarno ime iz tedaj žive »scene« književnega življenja. Reproducira pa tudi strukture teh predlog: metrične citate, vsebinske parafraze ter kontaminacije znanih pesniških odlomkov (Pretnar 1987). A. Blatnik si npr. iz Orwellovega romana 1984 z ravni zgodbe in pripovedne karakterizacije izposodi junaka in ga vgradi v postmodernistično kontaminacijsko zgodbo svojega romana Plamenice in solze; ta v nekaterih delih tudi diskurzivno spominja na tipične pripovedne strukture žanra črne utopije, ki se v tem pele-mele žanrov prepleta s strukturami vohunskega trilerja, pustolovskega in znanstvenofantastičnega pripovedništva itd. Takšnega, za postmodernizem značilnega mešanja žanrskih struktur, pre-
učinkuje dobesedni citat ali stilizacijski posnetek partizanske poezije; obakrat v bralcu oživi spomin na določen slog, žanr, način razmišljanja, idejni
vidik.
3 I. Cankar: ZD 13. Ljubljana 1973.
vzetih zgodbenih in tematskih konstelacij je na pretek tako v slovenski »novi« kot »mladi prozi« (npr. vzorci sentimentalnega romana v pismih pri Kalčiču, pravljični tloris v kratki zgodbi L. B. Njatin).4
Načini proizvodnje dvojnih znamenj
Zdaj se je treba lotiti vprašanja, kako neko literarno delo te prvine in/ali strukture iz protobesedil/-sistemov sploh pridobiva, na kakšne osnovne načine jih reproducira, da se v njegove strukturne relacije, v njegovo označevalno okolje vcepijo kot »dvojna znamenja« (Riffaterre 1978: 81—104), takšna, ki obenem pripadajo njemu in njegovemu literarnemu oziroma neliterarnemu diskurzivnemu kontekstu (Juvan 1985: 52—53) in so torej dvojno kodirana (Lachmann 1983: 76—77).
Glede na korpus literarnih del, s katerim sem doslej imel opravka, se mi zdita za osnovo sistematike medbesedilnih navezovalnih načinov še najustreznejša (v smislu epistemološkega »it fits«) konceptualni zametek na uvodnih straneh Genettovih Palimpsestov (1982: 12—14), sicer potreben določenih »korekcij«, ter tipologija relacij med besedilom in vanj povzeto predlogo v razpravah R. Lachmann (1983, 1984), ki pa se jo da tudi dekonstrukcijsko relativizirati.
Genette pod rubriko hipertekstualnosti, ki obravnava besedila »na drugi stopnji«, izpeljana iz že obstoječih besedil, vpelje razlikovanje med tremi načini izpeljave: prva različica je deskriptivna, intelektualna, v pravem pomenu metatekstualna (npr. Aristotelova Poetika o Kralju Oidipu), druga je preprosta, neposredna transformacija, ki privede do besedila, ki »pove isto stvar drugače« (npr. zgodbena podlaga Odiseje v Joyceovem romanu), tretja pa je indi-rektna transformacija, ki jo Genette poimenuje imitacija (»povedati drugo stvar na podoben način«). Imitacija je indirektna zato, ker gre za figuro, izpeljano prek vmesnih transformativnih korakov. Primer za to so t.i. pastiši, npr. Balzacovega stila. Iz Balzacovih tipičnih, iterativnih figur (»balzakemov«) se da izpeljati njihov tvorbni model, imitacijsko matrico (»balzacizem« oz. — če jih je več — »balza-kovščino«), na podlagi katere je mogoče generirati nove izjave {Genette 1982: 80—92). Francoski strukturalistični erudit je s sistematizacijo metatekstov pod hipertekstualnost sam spodkopal svoj simetrični terminološki portal (metatekstualnost kot ena izmed petih temeljnih transtekstualnih figur postane odvečna). Poleg tega je seveda
4 Blatnikov roman je izšel v Ljubljani 1987; U. Kalčič v Dokumentih o čričkih (Ljubljana 1987) poleg sentimentalističnega protosistema za gradnjo svojega ironičnega in čimbolj izvirnega, od okolja neodvisnega idio-lekta, metajezikovno preigrava še druge diskurzivne registre — npr. eksistencialistično frazeologijo, uradovalna besedila, realistično kmečko povest; Lela B. Njatin, Nestrpnost, Ljubljana 1988.
s temi tremi derivacijskimi načini (opisnim, transformativnim, imi-tacijskim) — mogoče razložiti tudi od besedila manjše enote, ki jih v svoji monografiji Genette ne obravnava (npr. citate, citate struktur, aluzije, izposoje, metaliterarni govor — torej književne odnos-nice). Za to pa je Genetta potrebno medbesedilno »-kontaminirati-« s koncepti R. Lachmann; »moja« sistematizacija bo torej rezultat interference med obema, čeprav njene sledi vodijo tudi v indukcijsko sin-tetiiziranje analiziranih literarnih del in v strukturalno drevo književnih odnosnic (Juvan 1985).
Tako kot Živa Ben-Porat, ki tipologizira aluzije na metaforične in metonimične (1976: 116 in si.) ali L. Jenny, ki sorodno razvršča načine vključitve tujih izotopij v navajajoče besedilo (1976: 274), se tudi R. Lachmannova opre na to notorično jakobsonovsko dihotomijo. Po njenem markacijski signal medbesedilne zveze, ki z motnjo izotopije manifestira dvojno kodiranost znakov, kaže dva glavna odnosa med besedilom in njegovo predlogo: to sta kontigvitetni in similaritetni odnos (1984: 136).
Kontigvitetni odnos je — razlaga dalje Lachmannova — tisti, ko je v besedilu ponovljen kakšen sestavni element tuje predloge (z njene tematske, sekvenčno-pripovedne ali stilistične ravni); ta element evocira celotno protobesedilo. Odnos pars pro toto je možen tudi na ravni imitacije — če je v besedilu reprezentirana označevalna strategija tujega besedila, tako da priziva predlogo v njeni pripadnosti določeni poetiki, pesniški konvenciji s specifičnimi stilističnimi, tematskimi ali pripovednimi vzorci (n. m.).
Similaritetno evokacijo pa imamo, če so v besedilu strukture signalizirane kot ekvivalentne, analogne strukturam predloge. Ta odnos se ne realizira s citiranjem elementov ali postopkov, temveč z izgradnjo analognih strategij, ki imajo svoje ustreznike v predlogah. Analogija je bodisi formalna ekvivalenca ob popolnem prevrednotenju funkcije bodisi funkcionalna ekvivalenca pri popolni nadomestitvi forme (n. m.).
Ekvivalenca po načelu pars pro toto oziroma po načelu analogije, kot to Jakobsonovo opozicijo aplicira Lachmannova, pa ne more razločiti dveh vrst medbesedilnih razmerij. Dvojno kodirana znamenja namreč v obeh primerih reprezentirajo le del označevalnega gradiva in struktur predloge v novem besedilu, v pologi; naslovnik obakrat šele prek teh, v metabesedilu artikuliranih »tujih« znakov in/ali njihovih relacij spominsko aktivira »konotirano«, neartikulirano celoto protobesedila. Pogledu skozi optiko R. Lachmann se ločevanje med kontigviteto in similariteto zabriše ravno ob problemu imitacije (gl. Genette 1982: 80—92, zgoraj). Ta ji predstavlja enkrat citat postopka oziroma stilema, drugič pa — še bolj megleno — izgradnjo analognih strategij (formalnih?). Pokaže se, da sloni njeno razmišljanje na razliki, ki je predvsem na ravni pomenskega razmerja, ki nastane med
starim in novim, na ravni obsega privzetega gradiva v metabesedilu, torej razlikovanja med posamičnimi referencami in besedilnimi izpeljavami (gl. razdelek Odnosnice in izpeljave).
Moj predlog tipologije osnovnih navezovalnih načinov oziroma načinov proizvodnje medbesedilnih znamenj in struktur je potemtakem nekoliko drugačen od Genetta in Lachmannove: dvojna znamenja metabesedilo »pridobiva« na tri načine: z opisom, s prenosom in s posnemanjem. Prvi sloni na metadeskriptivnem odnosu med besedilom in predlogo, drugi na stičnosti (kontigviteti), tretji pa na podobnosti (similariteti) njunih besedilnih izrazov in/ali vsebinskih struktur.
1. Opisovanje
Opisna je medbesedilna navezava takrat, ko metabesedilo govori o protobesedilu (njegovi vsebini in izrazu) ali/in protosistemih z izraznimi sredstvi, pripadajočimi od predloge različnemu diskurzu, torej drugačni jezikovni »površini«. Metabesedilo torej posamična proto-besedila, njihove skupine in/ali protosisteme parafrazično opisuje, analizira, sintetizira, komentira, vrednoti, aplicira ipd., jih skratka prevaja v svoje diskurzivno obzorje din kode, ki so vpisani vanj. Takšen je pretežno medbesedilni odnos metabesedilnih žanrov normativne ter deskriptivne poetike, literarne vede (zgodovine in teorije) z interpretacijo, literarne publicistike, ki spremljajo in sourejajo sistem procesiranja/obdelave oziroma recepcije/učinkovanja literarnih besedil. Obstajajo pa tudi literarna dela — predvsem pripovedna in dramatska (posebej če se motivnotematsko predstavljajo umetniško in/ali univerzitetno življenje) — v katerih je mogoče najti opise raznih literarnih predlog, bodisi posamičnih besedil bodisi sistemov (celo sistemov literarnega življenja oziroma kulture).
V	obliterarnih metabesedilih se interpretacija vmeša že na stopnji, ko opisujoče metabesedilo posamezne narativne sekvence predloge sintetizira z drugačnim »jezikom« v motive — da npr. prevede več strani diskurza Prežihovega Boja na požiralniku v »motiv naravne nesreče in sovražne soseske« (prim. Hladnik 1989). Sintetizacijska obdelava predloge, z njo pa tudi ekspliciranost njene interpretativne osmislitve, se stopnjuje vse do opusov forme in vsebine (pomena) predloge v »celoti« — npr. da je Cankarjev Hlapec Jernej prepesnitev Komunističnega manifesta (Prijatelj), da Prešeren v O Vrbi, ki je sonet, opeva svojo nostalgijo po domačijski idili ipd.
V	Ruplovih romanih, npr. v Družinski zvezi, so takšni kritiki, interpreti kar znotrajpripovedne instance — literarne osebe, udeležene v zgodbi, in pripovedovalec. Ti v svojih lahkotnih konverzacijah ali v vloženih zapiskih sicer opisujejo tudi dejansko obstoječa proto-besedila in razne sisteme, kot je trenutno literarno življenje (branost knjig, status pisateljev). Se značilnejše pa je satirično, stilnokritično
oziroma karikaturno opisovanje protosistemov prek fiktivnih, neobstoječih posamičnih predlog: sisteme, podkode, klišejsko ponavljujoče se vzorce, izpeljane iz dejanskih predlog, karikaturno predstavlja fiktivna predloga, ki postane rezultat konverzacijskega opisa — tako npr. iz neke kritike, ki je dejansko ne bi našli, prek opisa njenih značilnosti dovolj razločno zaveje duh »javorškizma«.5
Opisno medbesedilno razmerje naj ponazori in od ostalih dveh vrst razloči sledeči izmišljeni primer. Prešernov verz »Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi« je opisno povzet z necitatno parafrazo, takšno, ki ne vsebuje leksikalnega gradiva predloge: »Pesnik trdi, da je bivanje utesnjujoče in pod stalnim pritiskom minevanja«.
2. Prenašanje
Prenos (transpozicija — Genette 1982: 237—238) je medbesedilno razmerje, v katerem metabesedilo upoveduje takšne elemente ali/in odnose med njimi, ki so vzpostavljeni na ravni vsebine ali izraza predloge. Gre torej za — nazorneje rečeno — »citatno« in citatno rabo tuje vsebine ali diskurza, za — če imamo opravka s pripovedništvom — premestitev literarnih likov, dogodkov, kronotopa protobesedila na zgodbeno raven metabesedila ali/in za reprodukcijo dobesednega odlomka na njegovo diskurzivno raven — torej za izposojo oziroma citat.4
Pri posamičnem protobesedilu gre za prenos in ne za posnemanje struktur le tedaj, ko se v novem označevalnem okolju znajde sestav odnosov celih sklopov predstavljenega sveta iz vsebine predloge (npr. konfiguracija istih oseb, večje sekvence dogodkov ali že kar cela Jurčičeve Rokovnjače, prenesti v svoje besedilo osebe, celotno njihovo zgodba z istimi udeleženci in/ali kronotopom), ne pa strukture, zna-
5	V uvodnem metaliterarnem govoru »avtor« ironično razglablja o literarnih vplivih nanj, o knjigi in bralcih na Slovenskem ipd. (str. 6—15); junak — pisatelj razmišlja o vlogi pisateljev v očeh preprostih ljudi (str. 32—33), Kostjevo poročanje o literarni kritiki je na str. 143 Ruplove Družinske zveze (Koper 1977).
6	Pri strukturah, torej sestavu odnosov med posamičnimi prvinami, pa se skriva zelo drobna razlika, ki loči prenos od posnemanja. O prenosu iz protosistemov lahko govorimo, če besedilo uporabi (prim, opozicijo use--refer to) strukture iz občih, utrjenih, časovno, interesno, izjavljalno neobremenjenih kodov, ki so pretežno »formalni«, ne pa diskurzivno idiolek-talni: npr. protosisteme »naravnih« literarnih zvrsti, metrične sheme, stalne oblike, ne pa protosistemov »zgodovinskih« vrst (žanrov), pisateljsko tipičnega stila. Takoj ko so odnosnica sistemi z izrazitejšo izjavljevalsko udeleženostjo, je medbesedilni odnos z njimi že posnemanje in ne prenos. Karrer opozarja, da nI mogoče posnemati in torej tudi ne parodirati »trans-historičnih« besedilnih razredov, kot so pismo, telegram, pripovedništvo ali roman, mogoče pa je posncmovalno smešiti historične načine uporabe teh besedilnih razredov — kot npr. Cervantes viteški roman (Karrer 1977: 04).
čilne za način predstavljanja. Te, ki pravzaprav regulirajo vzorce karakterizacije, fabulativnih shem ipd., so predmet posnemanja. Naj to razliko ponazorim s primerom! Kersnik je moral, ko je nadaljeval konfiguracijo, kakršno je dal njegov predhodnik na ravni zgodbe; moral pa je tudi posneti Jurčičev način pripovedovanja, če je hotel, da se povest gladko bere. Dolenc in Rupel sta v Petem nadstropju trinadstropne hiše v središče svoje zgodbe prenesla Miškina iz romana Idiot Dostojevskega kot primerek pirjevčevskega »problematičnega junaka«, Rupel sam pa je v Družinski zvezi en sižejski pramen izpeljal iz prenosa Jurčičevih literarnih oseb in samega prvega slovenskega romanopisca kot zgodbenega soudeleženca.7
Seveda so prvine in strukture predstavljenega sveta vedno pri-povedno-diskurzivno posredovane oziroma — gledano obrnjeno — prek diskurza za bralca šele konstituirane (prim. Culler 1981: 169 do 177, pogl. Story and discourse in the analysis of narrative). Zato je njihov prenos v novo pripoved, njihova ponovna diskurzivna konstrukcija lahko le posredna — drugače kot pri neposrednem prenosu diskurzivnih odlomkov pri citiranju. Preden torej novo besedilo npr. z istimi junaki, s prenosom istih dogodkov nadaljuje ali kako drugače dopolnjuje protobesedilno zgodbo, je nujno še vmesno delo — gre za dejavnost t.i. bralske konkretizacije, interpretativnega recepcijskega sintetiziranja diskurza vsaj na ravni razumevanja karakterizacije, motivacije dogodkov, tematskih opozicij. Njen neposredni izraz je opisno metabesedilo, o katerem sem govoril najprej. Pri prenosu prvin in struktur predstavljenega sveta je torej pogosto impliciran še opisni medbesedilni odnos, ki se na nekaterih mestih lahko tudi eksplicira; če pa ostane »potlačen«, se njegovo delo kaže v metabesedilnem načinu predstavljanja prenesenega znakovnega gradiva (v vrednotenju, motivaciji ipd.).
In še primer za razločevanje kontigvitetnega prenosa dobesednega segmenta protobesedilnega izraza — gre bodisi za citat bodisi za njegove pretvorjene različice (npr. vstavki, izpusti, prerazporeditve, ponavljanje, zamenjave), od katerih je nemara najznačilnejša citatna parafraza, tj. tista, ki ohranja del izhodiščnega besednega gradiva. Prešernov verz »Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi« bi s takšno pa-rafrazo lahko dal sledečo poved: »Življenje je podobno ječi, v kateri straži hudi rabelj«.
3. Posnemanje
Posnemanje (imitacija) temelji na podobnosti besedila z vsebinskimi in/ali izraznimi strukturami protobesedil in protosistemov. Podobnost struktur vsebine metabesedila z ekvivalentnimi strukturami
1 J. Jurčič: Zbrano delo 7. Ur. M. Kupel, Ljubljana 195«; D. Rupel, M. Dolenc: Peto nadstropje trinadstropne hiše, Maribor 1972.
posamične predloge je rezultat neposredne analogije: npr. fabulativna shema Kozakove Vide Grantove ter semantizacija konfiguracije njenih dramskih oseb skuša biti analogna, podobna ustreznim strukturam Prešernove predelave ljudske pesmi Od lepe Vide, čeprav se konkretni obrisi dogodkov, dogajalnega prostora in časa seveda razlikujejo, tako da med njimi ni nobene logične, kavzalne, prostorske ali drugačne stičnosti. Sorodno se do iste predloge obnašajo še Jurčič, Cankar, Kranjec idr. (prim. Pogačnik 1988). Povsod pa je analogija markirana še kontigvitetno — vsaj z imenom osebe.
Posebnost s strukturami predstavljanja oziroma izraza, ki jim pojem posnemanje že tradicionalno bolj ustreza, je rezultat posredne stopnje; na njej je potrebno iz ponovljivih zgradbenih in stilnih pojavov več besedil enega avtorja, žanra, časovnega ali regionalnega stila izpeljati protosistemsko »imitacijsko matrico«; ta je šele vzorec za tvorbo novih izjav, ki so torej predlogam stilno, žanrsko podobne (Genette 1982: 8—92). Težko bi na Slovenskem našli bolj doslednega pastišista, mojstra imitacije (oziroma stilizacije), kot je Pregelj — npr. v Regini roži Ajdovski ali še bolj v Zapiskih gospoda Lanšpreškega in Zgodbah zdravnika Muznika. Iz teh del ne veje stilni okus baroka ob posnetkih že bolj razsvetljensko (fiziokratskega) načina razmišljanja »vložničnih« pripovedovalcev le na ravni mikrostruktur (raba emblemov, topike, retoričnih figur), ampak tudi na ravni posnemujočega navezovanja na baročne žanrske strukture, kakršne so pastorala, »pro-poved«, »baročna novela«. Literarna zgodovina priča, da je takšna imitacija (oziroma stilizacija) rezultat Pregljevega študijskega ukvarjanja z baročnimi slovstvenimi deli.8
Zdaj bi si moral izmisliti še ponazorilno-konstativni primer posnemovalne navezave na prešernovski stilni sistem, a bom raje poklical na pomoč Tauferjevo imitacijo figure prešernovščine: »razveseliš se življenja britve«.
Naj zdaj povzamem bistveno razliko med tremi osnovnimi med-besedilnimi navezavami v izrazju, ki je nekoliko bolj tradicionalno: opis je hermenevtika predloge, prenos je mimesis »sveta«, ki je v njej predstavljen, posnemanje pa mimesis struktur tega »sveta« ali mimesis načinov njegovega predstavljanja. Teoretično so s tem menda ti trije modusi medbesedilnosti dovolj razločni; drugače je v knjigah, kjer se ti »idealni tipi« kajpada prepletajo, nalagajo drug na drugega. Pokazal sem, da prenos zgodbenih prvin iz predloge v pologo ni mogoč brez
' Ta dela so izšla od 1923 do 1929 — I. Pregelj: Izbrana dela 4. Ur. F. Koblar, Celje 1970. Pastiš (fr. pastiche, it. pasticcio) je medbesedilna vrsta različnega obsega; pisec ga sestavi s prenosi in svojevoljno rekom-binacijo protobesedilnih diskurzivnih ter vsebinskih prvin (značilnih besed, delov povedi, opaznih dogodkov, oseb), ki jo spremlja še karikaturno, stopnjujoče, nakopičeno posnemanje njegovih stilnih in zgradbenih struktur — njen mojster je bil npr. M. Proust (Karrer 1977: 75, Genette 1982: 106—146).
vmesne dejavnosti hermenevtike, ki bi, če bi se eksplicirala, privedla do opisa. Tudi posnemanje zgodbenega vzorca — npr. slovenske Lepe Vide — se druži s povzemanjem posameznih prvin same zgodbe ali diskurza.
Zgradbeno-pomenske interakcije z novim označevalnim okoljem
In kakšen je položaj s temi tremi načini pridobljenih dvojnih znamenj v novem označevalnem okolju, kako naslovniku sploh izdajo svoje poreklo? Medbesedilnost povečini opisujejo — razen redkih izjem — kot dvočlenski odnos med besedilom in njegovo predlogo. Kot se to pogosto dogaja, pa je ta model povečini nereflektirano izpeljan iz specifične bralne izkušnje posebne interpretacijske skupnosti — lite-rarnovednih strokovnih bralcev, ki neko besedilo primerjajo s predlogo, ki jo imajo v rokah, in tako po mili volji svojih razlagalnih strategij vzpostavljajo medbesedilne odnose. Toda takšne bralne situacije ni mogoče posplošiti — verjetno je, da večina bralcev medbesedilno prepojenega literarnega dela ne bere dvakrat in s skladovnico virov ob svojem fotelju, ampak le enkrat in da medbesedilni odnos vzpostavi takrat, ko nekaj v besedilu spodbudi v njihovem bralnem spominu (kot delu literarne kompetence) asociacije na tisto »že brano«, nekakšno »anamnezo« pozabljene sintagmatike tekstualnih cepičev, iki jo tudi pomensko krmili (Barthes 1971: 229, Jenny 1976: 267, Juvan 1987: 106—107). Kaj je torej tisto nekaj?
1. Medbesedilje
Zaradi sprejemalnega »realizma« medbesedilnost pojmujem kot odnose med tremi členi. Med protobesedilom (predlogo) in metabesedi-lom (pologo) posreduje intekst. Ta Toropov pojem, ki bi ga lahko poslovenil kot medbesedilje, obsega tiste označevalce im odnose v pologi, ki so vanjo — s prej obravnavanimi tremi načini — »prevedeni« iz protobesedila/protosistemov (Torop 1981: 39—43). Medbesedilje so označevalci, ki so »dvojno kodirani« — z besedilom in njegovo predlogo (Lachmann 1983: 76—77) — in ki v besedilu tvorijo artikularno podlago za konotiranje protobesedila (prim. Stierle 1983: 14), ki je odsotno in prizvano le spominsko, neartikulirano, virtualno. Intekst je podoba, predstavitev (reprezentacija) protobesedila, kakor jo za bralca ustvarja metabesedilo. Sele korekcije med metabesedilom in intek-stom vzbudijo v bralcu njegov spomin na »že prebrano« in tako usmerjajo dekodiranje medbesedilnih odnosov vse dotlej, dokler nista obe besedili v drugem, »strokovnem« branju neposredno vzporejani.
Med predlogo in medbesediljem so odnosi izbora (določenih elementov ali struktur) in povzemanja (z opisom, prenosom ali posne-
manjem), med intekstom in pologo pa odnosi vgrajevanja, prerazpo-rejanja, zlasti pa medsebojnega interpretiranja. Pri vgrajevanju v novo označevalno okolje se tuje gradivo nujno že sproti prerazporeja — npr. s figurami retorike: odvzemanje, dodajanje, premeščanje, zamenjava, ponavljanje, ojačevanje (Karrer 1977: 69, Lindner 1985). S tem se v pologi transformirajo izhodiščni pomenski vzorci, v semantičnih interferencah pa se označevalni nizi iz protobesedil/protosiste-mov in metabesedila/metasistema medsebojno interpretirajo, vzpostavljajo pomene oziroma smisel (Lachmann 1983: 72). Stopnje tega interferiranja, semantične, stilistične, s tem pa tudi vrednostno-ideo-loške »dialoškosti« segajo od potrjevanja do zanikanja. Možni so npr. odnosi dodatnega kodiranja, podpiranja, dopolnjevanja, širjenja, zanikanja besedilnega smisla, kontrastiranja, afirmiranja, kritike ipd. (prim. Schulte-Middelich 1985: 214—240).
Obstaja že kar nekaj predlogov naštevanja ali sistematizacij takšnih pomenskih odnosov med besedili oziroma funkcij »citiranja« (Popovič 1976, 1982; Genette 1982: 39). Toda teoretično strogi model funkcij je dokaj zgrešena investicija. Interferiranje je največkrat zelo subtilno, dvoumno, niansirano, različno od besedila do besedila in od bralca do bralca. Tako se lahko npr. v Genettovem tipološkem pojmu resnobnega odnosa skriva podtalna, revizionlstična polemika, v Po-povičevi kontroverznosti do predloge pa tiho občudovanje in nezavedna afirmacija.'
V zadnji instanci o tem, ali bralec dojema kazalno vrednost označevalcev tujosti inteksta, agramatičnost povzetih prvin in odnosov glede na kod in označevalno okolje pologe, kolikšen in kakšen bo zanj intekst, odloča njegova literarna kompetenca. Ravno zato pa je v metabesedilo in njegov intekst že vračunan njen pričakovani profil (npr. verjetnost, da je ciljna bralska skupina Tauferjeve Cerkvice na hribčku že kdaj brala Vodnikove alpske poskočnice).10
2. Besedila kot interpretanti
R. Kloepfer je v eni izmed opomb medbesediloslovcem očital, da je njihovo pojmovanje intertekstualnosti kot vsakršnih sintaktičnih povezav med izjavami in besedili odveč, ker da je že Peirce sam znak
' Franjo Zakrajšek v »junaški pesmi« Ljudmila in Privina (1085) Prešernov Krst pri Savici na prvi pogled zvesto posnema, a ga hoče tudi presegati, ga popravljati; tudi M. Malenšek v zgodovinskem romanu Črtomir in Bogomila (1959) Krst pri Savici očitno le dopolnjuje, a spreminja njegove motivacijske sisteme; Smole, ki je z dramo Krst pri Savici (1969) do Prešerna odkrito kritičen, pa z »globinsko« strukturo ponavlja in poglablja njegovo figuro.
16 Vaje in naloge, Ljubljana 1969. Prim. Juvan 1985.
definiral prek relacije z drugimi znaki (Kloepfer 1982: 90). Toda na Peircea so se že prej spomnili tudi kritiziranci in z njegovo pomočjo osvetlili bistvene semiotične pogoje za pomenske interference, dinamičnost pomenov in smisla v besedilih, ki so vsa bolj alli manj inter-tekstualno sestavljena in sprejemana. V Peirceovem trikotniku se-mioze je poleg znaka/reprezentamena in predmeta kot tretje oglišče še interpretant, ki posreduje med znakom in predmetom. Je produkt interpretacije, ki motivira povezanost predmeta z znakom, in je tudi sam znak, ekvivalenten reprezentamenu: je bodisi njegova definici-ja/parafraza (ustreznik v istem znakovnem sestavu) bodisi sinonim/ /prevod (ustreznik v drugem znakovnem sistemu) — prim. Riffaterre 1979, Compagnon 1979: 60, 73. Medbesedilna aplikacija tega modela se kar ponuja: če je interpretant znak in če je besedilo tudi znak, je torej interpretant lahko tudi neko besedilo, ki razlaga, eksplicira oziroma daje model za določene segmente ali plasti označevalnega gradiva drugega besedila — takšni so npr. srednjeveški komentarji bibličnih besedil (Compagnon 1979: 61, 163, 171, 223—4), postopki alegorične razlage in aplikacije legend, novelističnih anekdot in drugega eksem-plaričnega gradiva v slovenskih baročnih pridigah (Juvan 1989: 180 do 181) ali pa besedila, ki so nudila Lautreamontu model za posebne sprevrniitve klišeiziranih literarnih reprezentacij (Riffaterre 1979).
Intekst, tj. znakovno gradivo, prevedeno iz različnih predlog, v novem označevalnem okolju pologe funkcionira torej kot njen interpretant; toda tudi pologa, ki vase vgrajuje, transformira in opomenja medbesedilje, obenem funkcionira kot interpretant inteksta ter prek njega tudi predloge. Med obema označevalnima nizoma tako pride do vrste pomenskih ekvivalentizacij in diferenciarij, kar kaže na to, da je opomenjanje dinamično, drsljivo, da je vzpostavljanje besedilnega smisla medbesedilno. Predloga s samim načinom prevajanja v intekst ter z vgrajevanjem le-tega v okolje novih pomenskih vzorcev dobiva — po znani Fregejevi terminologiji — nov smisel, tj. način razumevanja pomena s posebnega vidika (prim. Riffaterre 1979).
Pomensko vgrajevanje v novo označevalno okolje
Dvojna znamenja medbesedilja so bolj ali manj opazno tuja vsebinskim in izraznim strukturam novega označevalnega gradiva; medbesedilno razmerje je — če ni eksplicitno markirano — sploh zaznavno šele zaradi stilnoizrazne ali vsebinske »agramatičnosti« (Riffaterre 1979) oziroma »lomov in imkompatibilnosti« (Lachmann 1983: 77) med prvinami, strukturami predloge in pologe, zaradi »motnje besedilne izotopije« (Lachmann 1984: 136). V procesu branja Snojeve pesmi Pod goro, pod to goro zeleno se npr. v sprejemalno strukturiranje njenih pomenov zadrejo posamezna znamenja, indici, ki »štrlijo« iz njene
na prvi pogled ljudske poetike in tematike; ker se ne skladajo z njenimi imanentnimi konvencijami, kažejo iz besedila ven, v njegov sodobni, modernistični literarni kontekst (Juvan 1987: 106—109).
Toda takšne izrazite motnje in lomi nastajajo večinoma le pri književnih delih iz trdega jedra medbesedilnosti, pri katerih se znamenja novega označevalnega okolja do medbesedilja ne obnašajo pasivno, ampak aktivno (Durišin 1984: 169—170). Protobesedilne izoto-pije, ki jih zastopa in priziva intekst, se v metabesedilo vgrajujejo na več načinov, pni čemer je razmerje novega označevalnega okolja do njih bodisi pomensko in vrednostno integracijsko bodisi diferen-ciacijska — nova znamenja, strukture predlogo dopolnjujejo v skladju z njenimi vrednostnimi, tematskimi, stilnimi vidiki ali pa jo spodbijajo 7. neskladnimi (n. d.: 166—168).
L. Jenny (1976: 274—275) je v predlogu izotopijskih razmerij med
lastnim in tujim označevalnim gradivom nekoliko širši od Lachmanno-ve, ki ponuja le kontigviteto in similariteto. V metonimični izotopiji se tuje gradivo vključuje v istovrstno ravnino pologe, tako da so njeni pomeni v prostorsko, logično, časovno stičnem odnosu z medbesedi-Ijem: oitat iz nekega Livijevega dela je npr. vključen v roman Clauda Simona, kot da ga ena izmed literarnih oseb prepisuje; Smoletov Krst pri Savici z istimi osebami nadaljuje Prešernovo zgodbo. V metaforični izotopiji so pomenske strukture pologe izpisane tako, da so analogne medbesedilju — Proustov odlomek v Simonovem romanu npr. vsebuje situacijo, ki je analogna položaju osebe navajajočega dela. Možna je tudi neizotopična montaža, pri kateri navedeno gradivo nima nikakršnega vnaprejšnjega pomenskega razmerja z navajajočim besedilom — takšen se zdi npr. na Tavčarjevo »kroniko« namigujoči naslov Seligovega kratkega novega romana Triptih Agate Schwarzkobler ali umeščanje odlomkov iz Majcnove Apokalipse v Bratožev »remake nekih sanj«; vendar pa pri takšnih primerih pride do bralskega vzpostavljanja »divjega opomenjanja« heterogenega gradiva."
Razporeditev tujega gradiva v besedilu je ali mestovna ali celovita. R. Lachmann govori s tem v zvezi o kontaminacijski in anagram-ski medbesedilnosti (1983: 100), Durišin pa o kontingentni in esen-cialni (1984: 162). Navadno se s tema dvema razporeditvama veže tudi razlika v prvenstvu predloge ali pologe. Pri mestovnem vgrajevanju je prvina ali struktura predloge podrejena tematskemu, argu-mentaoijskemu razvoju pomenjanja pologe in bi jo lahko načelno zamenjali s kakšno drugo odnosnico; pri celovitem vgrajevanju pa je predloga izhodišče za izpeljevanje pologe — predloga seveda ni edina in izključna matrica, iz katere bi bilo razširjeno novo besedilo; to
" Šeligov Triptih je prvič izšel 1968; I. Bratož: Marche funčbre za nedeljo (v: Isti, Pozlata pozabe, Ljubljana 1988).
ima lahko celo vrsto drugih medbescdilnih ozadij, vendar je izotopija, ki jo pridobi iiz predloge, ključna za njegovo koherentnost in kohezivnost.
Odnosnice in izpeljave
Da gre pri besedilih, ki proizvodno, eksistenčno in sprejemalno parazitirajo na predhodnih delih kar najrazličnejših literarnih zvrsti, vrst, žanrov, marsikdaj tudi za njihov avtonomni, od predlog neodvisni žanrski status (prim. Genette 1982: 15), pričajo njihova poimenovanja, ki so že relativno utrjena v literarni zavesti. So torej sinte-tizacijska etiketa konvencij njihove produkcije ter sprejemanja. Naj jih nekaj naštejem: prevod, parodija, travestija, pastiš, imitacija, fal-safikacija in mistifikacija, centon, hommage, montaža, kolaž, nadaljevanje, adaptacija, variacija, dramatizacija, romanizacija itd.
Podobno tradicionalna so tudi poimenovanja za manjše medbesedilne oblike, lahko tudi figure, ki so relativno stabilne: sentenca, citat, parafraza, topos, imitacija, reminiscenca, aluzija, stilizacija itd. Te stalne medbesedilne oblike sem že poskušal sistematizirati pod krovno oznako literarnih referenc tako, da sem upošteval kot glavno opozicijo razvrščanja nanašanje na kod (protosisteme) ali na posamično besedilo {protobesedilo) — Juvan 1985. Zdaj pa bom citate, aluzije, izposoje, stilizacijo, citate struktur in metaliterarni govor včlenil še v širši model medbesedilnosti.
Ch. Grivel loči v svoji tipologiji intertekstov mdr. derivacije dn odnosnice: v prvi tip sodijo besedila, ki so nastala iz enega ali več predhodnih besedil, v drugega pa tista, ki jih le »citatno« prizivajo (1983: 65). Podobno opredeli nekaj poprej derivacijo tudi G. Genette: kot proces, po katerem iz predhodnega nastane besedilo na drugi stopnji (1982: 12). Opirajoč se na Durišinovo razlikovanje esencialne, za koherentnost zgradbe besedila nujne, in kontingentne, nenujne, obrobne in zamenljive rabe medliterarno sprejetih prvin (1984: 162) ter na sorodno predstavo R. Lachmann, ki loči kontaminacijsko, zgolj mestovno vgrajenost tujdh pomenskih vzorcev, od anagramske, v kateri so ti razporejeni po celem besedilu (1983: 100), sem prišel do takšnega predloga tipologije: književne odnosnice so stalne medbesedilne oblike/figure, ki so v delo vgrajene mestovno, tako da je intekst po obsegu majhen; izpeljava pa je krovna oznaka za razne medbesedilne vrste im žanre, a tudi za vsa, žanrsko še ne kodificirana medbesedilna nanašanja, pri katerih drugo besedilo kot celota korc-lira s protobesedili oziroma protosistemi, ki so njegova proizvodna in sprejemalna matrica oziroma ozadje. Intekst dma pri izpeljavah večji obseg in osrednje mesto v zgradbi, koherentnosti in kohezivnosti me-tabesedila, ker je tudi proizvodnja novega označevalnega gradiva integracijsko ali diferenoiacijsko (prim. Durišin 1984: 166—167) vezana na privzeta dvojna znamenja.
Tako književne odnosnice kot izpeljave temeljijo na medbese-diljih, pridobljenih z opisom, prenosom ali imitacijo. Opisna odnos-nica je metaliterarni govor, izpeljava pa npr. literarna kritika; prenosne odnosnice so citat, aluzija (dodatna njena podtipa — imenska aluzija in aluzivno ime) dn izposoja, izpeljave pa npr. scenizacija, nadaljevanje, romanizacija, citatna parodija, travestdja; imitacijska od-nosnica sta citat stilema (ki ga odslej raje imenujem posnetek stile-ma) an stilizacija, izpeljava, pa npr. parodija stila, žanra, pastiš, fal-sifikacija, dovršitev dela.12
Odnosnice
BARTHES, R. 1971:
De l'oeuvre au texte. »Revue d'esthčtique«, 3.
BEN-PORAT, Z. 1976:
The poetics of literary allusion. »PTL« 1, str. 105—128.
BROICH, U./PFISTER, M. 19115:
Intertextualitdt. Formen, Funktionen, anglistisehe Fallstudien. Tii-bingen.
BROICH, U. 1985:
Konzepte der Intertextualitat. V: Broich/Pfister 1985, str. 1—24.
........ 1985b:
Zur Einzeltextreferenz. V: Broich/Pfister 1985, str. 48—52.
COMPAGNON, A. 1979:
La scconde main ou le travail de la citation. Pariz.
CULLER, J. 1981:
The pursuit of signs: semiotics, literature, deconstruction. London.
DURIŠIN, D. 1984:
Theory of literary comparatislics. Bratislava.
GENETTE, G. 1982:
Palimpsestes. La literature au second degre. Pariz.
GRIVEL, C. 1982:
Thfeses prčparatoires sur les intertextes. V: Lachmann 1982 (ur.), str. 237—249.
........ 1983:
Serien textueller Perzeption: Eine Skizze. V: Schmid/Stempel 1983 (ui\), str. 53—83.
HLADNIK, M. 1989:
Prežihov »Boj na požiralniku« in metodološka vprašanja analize pripovedne proze. »Slavistična revija« 36, št. 4, str. 339—348.
JENNY, L. 1976:
La strategic de la forme. »Počtique« 7, št. 27, str. 257—281.
JU V AN, M. 1985:
Književne odnosnice v poeziji Vena Tauferja. »Slavistična revija« 33, št. 1, str. 51—70.
........ 1987:
Dialog literature z literaturo. »Problemi-Literatura« 25, št. 1, str. 99—111.
..... - - - 1989:
Slovenska baročna pridiga kot transtekstualni pojav. V: Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ur. A. Skaza, A. Vidovič-Muha. Ljubljana, str. 175—184.
,J Natančnejše opredelitve posameznih književnih odnosnic gl. v Juvan
KARRER, W. 1977:
Parodie, Travestie, Pastiche. Miinchen.
........ 1985:
Intertextualitat als Elementen- und Strukturreproduktion. V: Broich/ /Pfister 1985, str. 98—115.
KLOEPFER, R. 1982:
Grundlagen des »dialogischen Prinzips« in der Literatur. V: Lachmann 1982 (ur.), str. 85—106.
KRISTEVA, J. 1969:
Semeiotiki: recherches pour une semanalyse. Pariz.
LACHMANN, R.1982 (ur.): Dialogizittit. MUnchen.
........ 1983:
Intertextualitat als Sinnkonstitution. »Poetica« 15, št. 1—2, str. 66—107.
........ 1984:
Ebenen des Intertextualitatsbegriff. V: Stierle/Warning (ur.) 1984, str. 113—138.
LINDNER, M. 1985:
Integrationsformen der Intertextualitat. V: Broich/Pfister 1985, str. 116—134.
PFISTER, M. 1985:
Konzepte der Intertextualitat. V: Broich/Pfister 1985, str. 1—24.
........ 1985a:
Skalierung der Intertextualitat. V: n. d., str. 25—30.
........ 1985b:
Zur Einzeltextreferenz. V: n. d., str. 48—52.
POGAČNIK, J. 1988:
Slovenska Lepa Vida ali hoja za rožo čudotvorno. Motiv lepe Vide v slovenski književnosti. Ljubljana.
POPOVIC, A. 1976:
Aspects of metatext. »CRCL«, št. 3, str. 225—235.
........ 1982:
Opozicija prototekst/metatekst i razvojna interpretacija umetnosti. »Delo« 28, št. 2, str. 22—41.
PRETNAR, T. 1987:
Problem verza, junaka in medbesedilnost! v Robovem Desetem bratu. »Obdobja 7«, str. 237—248. Ljubljana.
RIFFATERRE, M. 1978:
Semiotics o/ poetry. London.
........ 1979:
S6miotique intertextuelle: 1'interpretant. »Revue d'esth6tique« 32, str. 1—2, str. 128—150.
SCHMID, W./STEMPEL, W.-D. 1983: (ur.)
Dialog der Texte. Hamburger Kolloquium zur Intertextualitat. Dunaj.
SCHULTE-MIDDELICH, B. 1985:
Funktionen intertextueller Textkonstitution. V: Broich/Pfister 1985, str. 197—242.
STEMPEL, W.-D. 1983:
Intertextualitat und Rezeption. V: Schmid/Stempel 1983, str. 85—110.
STIERLE, K. 1983:
Werk und Intertextualitat. V: Schmid/Stempel 1983, str. 7—26.
STIERLE, K./WARNING, R. 1984: (ur.)
Das Gesprach. »Poetik und Hermeneutik« 11. MUnchen.
TOROP, P. H. 1981:
Problema inteksta. V: Tekst v tekste, Semeiotike. Tartu, str. 33—44.