PRED JASLICAMI Pred jaslicami si mislim: Blajžena si bila, Divica Marija, ka si maloga Jezuša držala v rokaj, ga hranila, si z njim gučala. Blajženi si biu, sveti Jožef, ka si v sveti noči biu poleg maloga Jezuša, pa ga ešče te par let gledo, ga poslüšo, pa njemi pomago. Blajženi ste bili, pasteri, ka ste čüli spejvati angele, pokleknili pred Bože Dete pa vidli njega, šteroga so čakali že več sto lejt. Blajženi ste bili, sveti trije krali, šteri takšo razliko med nami? Kak sem to premišlavo pa gledo Jezuša v jaslicaj, se mi je vidlo, ka mi sam Jezuš nika guči. Ja, guči mi. Guči tebi, šteri to čitaš. Jezuš guči vsem nam. Blajžena je Divica Marija, pa sveti Jožef, pasteri, tri krali pa blajženi so vsi drügi, šteri me poslüšajo, vörvlejo v mene pa me majo radi. Blajženi je sveti Ivan Krstitel, šteri me je tresti let kesnej v Jordani krsto. Zdaj je pri meni v nebesaj. Blajženi ženi so vsi svetci od svetoga Martina do papeža Janeza Pavla drügoga. Blajženi je Boži slüžabnik Alojzij Kozar, šteri je v cerkvi na Gorenjem Seniki pri svetom krsti začno svojo pot k meni. Blajženi so vsi, šteri so me lübili, pa lübili lidi od Janoša Kühara, Ivana Camplina, Jožefa Sakoviča, Ludvika Markoviča do tisti, šterim doma samo vö zvonijo. Vsi so pri meni, vsi so srečni, so blajženi. pravo: Ti si moje libleno dete, ti si moje veselje. Blajženi si, ka leko čüješ moje reči, samo Sveto pismo moreš odpreti. Blajženi si, ka si leko z menov gučiš, ka te poslüšam, se te veselim pa ti kažem pot, kak naj živeš. Blajženi si, ka leko poklekneš v cerkvi pa me moliš, zato ka sem zaistino tam, v svetom Rešnjom Tejli. Blajženi si, ka se z mojim Telom leko hraniš. Blajženi si, ka leko meni davaš svoje dare, pa pastere. Lepo mi je bilo pri srci. Znao sem, ka je Jezuš pri meni, ka Marija misli na mene, ka sveti Jožef prosi Boga za mene, ka dosta düšni pasterov skrbi za mene. V srci se je oglasila sveta pesem: »Spi, spi Sinek moj, sladko primi pokoj svoj.« Naj sveta pesem na sveti den pa na vse drüge dneve žive v vaši srcaj pa vas spominja, ka ste nej sami, liki je z vami Bog, Jezuš Kristuš, ka je z vami Di ste po dugi poti prišli do Jezuša, njemi izročili svoje dare, zato ka ste znali, ka je to Dete najvišeši kral. Ali kak je to, ka Bog ma rad samo par lidi, samo Marijo, Jožefa, pastere, tri krale? Zakoj pa vsi drügi nemamo te sreče, ka bi Jezuša vidli, bili poleg njega? Zakoj Bog dela so moji apostoli Peter, Janez, Andrej, Tomaž pa drügi. Blajženi so vsi mantrniki od svetoga Števana, Licije do Božega slüžabnika Janoša Brennera. Vidli so nebesa odprejta, prek praga smrti so stopili v nebesa. Vsi so zdaj pri meni, ešče bole poleg mene so, kak so bili v sveti noči pasteri. Blaj-Poslüšo sem te reči pa mi je bilo že bole toplo pri srci. Ali ešče itak sem čako kaj več. Jezuš je gučo dale. Gučo je od mene, gučo je od tebe. Ja, blajženi si ti, šteri to poslüšaš, šteri to čitaš. Blajženi zato, ka si poleg mene. Blajženi si, ka te je pri svetom krsti sam Bog Oča vzeo v roke pa ne zlato, kadilo in miro kak trije krali, liki svojo vöro, svojo lübezen. Blajženi si, ka maš v nebesaj Mater Marijo, štera te ma tak rada, kak je mela rada mene od Betlehema do Kalvarije. Blajženi si, ka maš svetce, šteri za tebe prosijo. Gledo sem Jezuša v jaslicaj, gledo Marijo, svetoga Jožefa, vica Marija, ka so z vami svetniki. Zato »čüjte, čüjte, vsi lidje …« »Kristus se je narodo, vselmo se, hvalo njemi spevajmo.« Blajženi ste vsi, šteri to čitate, šteri to čüjete, šteri to vörjete. Lojze Kozar, ml. Foto: K. Holec Pogučavanje ob konci leta s slovensko zagovornico Eriko Köleš Kiss NAŠO SKROMNOST MORAMO SPREMENITI, DAPA NEJ NA SILO Na konci leta skorok vsakši na-bila izvoljena, bi že bila zagovor-je že dosta lidi odlo tü, tau je za op. pisca), poslanec od tam je po-pa za Slovenski dom tö. V tom pravi bilanco leta, malo prejk-nica za Slovence. Istina, ka sem nas pomembno. Lidgé, politiki zvau vse narodnostne zagovor-je notri tüdi podpora lokalnim pogledne, ka je kaj dobroga ali ge dugo tak mislila, ka sem ge tü v Budimpešti leko kaj od mene nike na djilejš. Ali smo pa bili v slovenskim samoupravam. Istipozitivnoga napravo, pa ka je kaj najmenje glasov dobila, zatok čüjejo od Slovencov, dapa tau, ka Ráckeve (tam živijo Srbi), tam je na, ka mi samo 10 mamo, dapa takšnoga, ka se ma je nej zošika-sem večkrat pregledala te nume-direktno vidijo, ka se dogaja v tö tam biu poslanec. Ge z našim te so slovenske, so čiste, nej kak lo. Pred svetki sva se – med dru poslancom nikši stikov nejmam, pri drugi narodnosti. Tau tö trno gim – o tom pogučavale s sloven zvün tistoga, ka sva obadva mej-spoštujejo v Budimpešti pa pravisko zagovornico v madžarskom la zdravico (pohárköszöntő) na jo, ka smo pri tom tö leko pelda.« parlamenti Eriko Köleš Kiss. svetki, gda so prejkdali obnovle-Erika Köleš Kiss tak pravi, ka v -Ka si štejete za najvekši rezul ni Slovenski dom. Dapa v Budim-Pešti trno pozitivno gledajo na tat v tom leti? pešti me ranč ne pozdravi, se mi nas Slovence, zatok pomagajo, »Za največji rezultat mislim tau, ne pokloni. Tau vela za vse druge podpirajo vse dobre ideje. Ona si ka smo leko tisto prvo voljo vla poslance iz Železne županije, je gordala, ka v nauvom leti trbej de spremenili, pa proračun za zvün Tibora Bane iz Varaša, steri obnauviti senički vrtec, pa paut v narodnosti za večkrat povišali. me večkrat pita, če mi kaj leko Hamponi na Gorenjom Seniki tr-Na začetki je bilau guča o tom, pomaga, dapa on je pa člen opo-bej v red vzeti, vej je pa tam Hiša ka samo kakšne 4 procente do zicijske stranke (ellenzéki párt). jabolk. Ta paut pela do tromeje, bimo več, kak prejšnje leto. Vsi Zame bi bilau koristno, če bi se gde veliko turistov ojdi. Konec vejmo, ka je pejnez nej vse, dapa leko vsedla s poslanci iz Železne koncev pa tam lidgé živijo, steri tau tö, ka delovati, opravlati delo županije, sploj pa s tistim, steri je so vrejdni normalne ceste. Eške na narodnostnom področji ovak odgovoren za tau našo območje, itak je nej gordala plane, ka bi ne more, samo če mamo za tau steroga so volili naši Slovenci, se mogle popraviti pa normalno pejneze. zatok ka dosta takši planov pa narediti poštije, stere pelajo do Na sprtolejt – ka proračun za programov mam, stere bi mi-Števanovec pa do Senika. »Tau leto 2017 so v madžarskom par-re pa sem vidla, ka nej, za nami Porabji, kak se dela, kak se živi, vadva že leko uspešno napravila, že na dosti mejstaj majo gorzalamenti sprejeli že spomladi – so eške štiri narodnosti, stere so tau dostaveč pomeni. S tem, ka vöspelala. Če nede šlau z njim, si merkano, ka dostikrat takši lidgé smo zavolo toga napravili par menje glasov dale na tisto listo, s smo dosta obiskov (gledanja) že najdem pomauč, dapa lepše tau naprej prinesejo, sterim sem »krogov«, pa so nas te na slejdnje stere je prišo njini zagovornik v meli, zdaj že nas za peldo (vzor) bi bilau, če kaj delam, ka bi mi nej ge pravla. Zdaj že vidim, ka dunk poslüšali. Tak, ka zdaj leko parlament. Dapa tau je itak tak, postavlajo. Dostakrat mi kolegi on stau na strani, pa bi te leko človek leko dosti naredi, samo povejmo, ka za leto 2017 mamo ka če človek zna, ka lidgé stojijo pravijo, vej pa komaj vas geste, vküper nazdravila rezultati. trbej vödržati pa vztrajno delati,« zagotovljena tista sredstva, pej-za njim, pomeni, ka je legitimna pa te drugo ne čüjemo, ka Slo--Ka nauvoga se obeta sloven-je rekla slovenska zagovornica neze, s sterimi leko različne na-oseba, legitimen predstavnik venci etak pa Slovenci tak. Dapa ski narodnosti v leti 2017? pa vcüjdala, »ka našo skromnost rodnostne organizacije, instituci-do konca mandata. Zdaj tö leko tau je rejsan tak, pa tü doma tau »Tau ponavadi ide tak, ka mi opi-(szerénység) moramo spremeni-je mirno delajo.« človek ma takšno čütenje, ka je lidgé gvüšno ne dajo valati, ka tamo, ka bi želele organizacije, ti, dapa nej na silo«, ka se tau njej -Biu je kakšen neuspeh tö? Kaj legitimna oseba, vej je pa po vel-tau, ka mi – številčno tak mala pa te se pogajamo. Za naslednje tö ne vidi. »Vse ne moremo čakati takšoga, ka se vam je ne zoši-javni zakonodaji prišo do funk-narodnost – naredimo, tau je rej-leto de obnauvlena streja Küha-od vlade, od parlamenta. Vsakši kalo? cije. Samo ka vrnau zakonodaja san za zgled za druge tö. Zatoga rove spominske hiše, ka tam nej mora naredti svojo delo; lerance »Druga stvar je, ka smo ešče fejst je nej tista, ka bi leko volivcom volo, ka narodnosti, sterih je dos-bilau izolacije, za tau dobijo 70 tam, gde včijo, stariške tam, gde steli pa smo nej mogli dosegniti, stauprocentno zagotovila, ka de taveč, tö nemajo več dejavnosti, milijonov forintov. Dodatni de-mlajše gorranijo, funkcionarge ka bi spremenili ništrne paragra-velala njina volja. Ka se nam je institucij, tö nemajo več poka-nar dobi športno igrišče šaule na tam, gde delajo. Vsakši ma svojo fe narodnostnoga zakona. Tau se narodnostnoga (pa volilnoga) zati. Ne moremo se vküpdjasti z Gorenjom Seniki, zvün toga smo delo za slovensko skupnost,« je nam je nej zošikalo, ka je vlada zakona nej zošikalo spremeniti, Nemci, ka je tau druga kategori-leko dosegli, ka za časopis Po-povedala slovenska zagovornica (kormány) telko zakonov vložila je negativni poluš našoga dela. ja (število, popularnost nemško-rabje bau malo več penez, dobi pa vsejm bralcom našoga časopred parlament že sprtolejt pa te -Kak si se osebno gornajšla, ga gezika), dapa ge mislim, ka se plus 4 milijone, pa de emo 12 pisa zaželejla blajžene božične geseni pá, vmejs je pa eške biu kak leko prideš do lidi v po-slovenska narodnost špotarivati strani. Šaule tö redno dobivajo svetke. »Adventni cajt je za nami, referendum, zatok je zavolo ča-membni funkcijaj? ali dojgledati ja ne dá. svojo plus proračunsko podporo, steri je miniu v pričakovanji. Krsovne stiske nej šlau. Tak čütim, če kaj ščem dosegni-- Kak leko vküp delaš s poslanci ka lidgé ranč ne vejo, kak dosta ščanska vöra nas vči, ka čakamo -Stere stvari ste mislili spreme-ti, mam vsakša vrata oprejta. naše krajine, Železne župani-tau pomeni. Vse druge vogrske na rojstvo Jezuša, dapa čakamo niti v narodnostnom zakoni? Če kaj ščeš tanapraviti, trbej za je? Oni so tö odgovorni za tau šaule dosta težav majo. Te naše na nika nauvoga tö. Ge želim, ka Najbole smo mislili spremeniti stvarmi dosta ojdti. Dapa zdaj krajino, vej so pa tü dosta gla-šaule bi ranč več nej delale, če naj tau nauvo za vsakšoga pride predpise v zvezi z izvolitvijo na-že človek vidi pa vej, koga pa gé sov dobili na volitvaj. bi jih nej narodnostna organiza-tak, ka ta kralüvala mir med lirodnostni zagovornikov, ka tak, ga trbej gorziskati, naj se po naši »Nikak nej. Tau je najbole eno-cija mela v rokej. S pomočjauv dami pa medsebojna lübezen. Če kak je zdaj – leko povejmo – je voli kaj dogaja. Leko povejm, ka staven odgovor. Ešče eni kolegi, dodatne podpore (kiegészítő smo med sebov dobri, če mamo tau skor nej prava volitev, liki dobre stike mam z državnim steri v parlamenti pauleg mene támogatás) leko cejlo leto brezi mir v svoji düši, te leko mamo lejbole delegiranje. Ne mislim pa, sekretarstvom na Ministrstvi za sedijo, mi pravijo, ka ništrni problemov delajo, majo za vzdr-pi žitek. Želim vsakšoma, naj ma ka bi vlada s tejm kaj naredila, človeške vire (EMMI) pa z bivšim poslanci iz Železne županije tak ževanje, za plače pa še kakšne lejpo življenje v zadovoljstvi pa v bar tak se mi vidi, ka nemajo na-državnim sekretarom tö, steri odijo mimo mene, kak če bi iz lu-programe leko naredijo. Zvün zdravji. Naj v naslednjom leti domena tega sistema spremeniti. zdaj dela na Uradi predsedni-fta bila. Ge tö vidim. Trinajst za-toga še leko napravijo kakšne sta nauvoga, dapa dosta lejpoga Za nas bi bilau tüdi bole enostav-ka vlade. Tau je velka pomauč govornikov nas je, pa vidim, ka investicije. Tau je velka pomauč. nauvoga dosežejo, dosežemo.« no, bole čisto, če bi kandidirali zamé. Redno dobre stike mam vsaka narodnost ma eške kakše Za letošnje leto je tau palajfli - Baug plati za pogovor. za zagovornike in bi nas volivci z zunanjim ministrstvom pa z ’veze’ (kapcsolat) med poslanci. 300 milijonov forintov, ka je slo-volili direktno, nej pa kak zdaj, Uradom predsednika parlamen-Moji kolegi organizirajo sküpne venska narodnost dobila, s toga ka svoj glas dajo na listo. Ge sam ta. Prejk tej stikov zatok človek programe s poslanci svoje kraji-je kauli 130 milijonov za šaule, Marijana Sukič zdaj bila prva na listi DSS, pa če dostavse leko dosegne. Recimo, ne. Zdaj smo bili, recimo v varaši drugo je za Državno slovensko foto: F. Sütő bi samo en glas dobila lista, bi že če koga pozovem v Porabje. Zdaj Gyula (tam živejo Romejnarge, samoupravo pa njene inštitucije Pavlovo leto – 2016 Slovencov na Madžarskom je nej dosta, smo edna veuka držina. Kak držina šegau mamo se spominati na rojstna in imena dneve pa na pokojne. Za den Slovencov na Madžarskom smo si vöodebrali rojstni den Avgusta Pavla – 28. augustuš. Pauleg toga dneva organizira Državna slovenska samouprava Državno srečanje Slovencov na Madžarskom. Letos 3. septembra v Sakalauvci nejsmo se srečali samo kak veuka držina, liki smo se eške spomnili 130. oblejtnice rojstva Avgusta Pavla. Po njem poimenovani mešani pevski zbor z Gorenjoga Sinika je spejvo dvej pesmi – Sunce gre za goro pa Po laug mi lejče -šteriva reči je Pavel dojspiso 1909-oga leta v svoji knigaj (Glasoslovje cankovskega slovenskega narečja). Na letaki (szórólap) smo na kratko leko šteli o njegvom živlenji z ništernimi rečami iz Porabja. Najbole so svetili oblejtnico v rojstnoj vesi Cankovi v Sloveniji. V petek 16. septembra je na konferenci nutpokazalo Pavlovo živlenje in delo 14 predavatelov (z Madžarske: Judita Pavel, Marija Bajzek Lukač in Marija Kozar-Mukič). V kulturnom programi je emo svetešnji guč slovenski minister za kulturo Anton Peršak, spejvo pa je MePZ Avgust Pavel ZSM Gornji Se v Muzeji Savaria pa srečanji s pesniki pa čednjaki na domi. Pred 30-imi lejtami – ob 100. oblejtnici rojstva Avgusta Pavla – je bila ustanovlena Pavlova spominska plaketa. Skupščina Železne županije (Vas Megye Közgyűlése) se tistim za(h)vali s tem, šteri so dosta včinili za kulturo Madžarov, Slovencev, Nemcev, Hrvatov in Romov v županiji. V preminauči tresti lejtaj je tau priznanje dobilo 20 Slovencov, leta 2016 Laci Korpič. V monoštrskom Muzeji Avgusta Pavla eške leko vidite razstavo, na šteroj so kejpi in dokumenti iz Pavlovi šolski, mladi lejt, gda je v Monošter odo na gimnazijo (18971901), pa se sledik tam oženo (1914). Gnešnji učenci gimnazije so probali vözmisliti, kakša pisma je tistoga ipa piso domau starišom. (O tome ste leko šteli v naši novinaj.) Na konci Pavlovoga spominskoga leta smo (9. decembra) obesili Pavlov kejp iz mladi lejt v sobi predstojnika za Slavistiko na Univerzi Savaria v Somboteli. Slovensko zastalo sta s kejpa dojvzela rektor univerze v pokoju dr. Karel Gadányi in slovenska parlamentarna zagovornica Erika Köleš Kiss. Dr. Gadányi je v svojom guči tak pravo: »Od gnes je dr. Avgust Pavel redni profesor na sombotelski slavistiki«. Marija Kozar nik. Predavanja do vödana v knigaj, štere se nutpokažejo 8. februara 2017 na Cankovi. V Somboteli, gde je Pavel živo od 1920 do 1946, so bili 14. 15. oktobra XI. Mednarodni slavistični dnevi v spomin Pavlove 130. oblejt-nice roj stva. Na konferenci so štirge meli predavanje v zvezi z njegovim delom. (H)či Judita Pavel o toma, ka vse je piso o slovenskom geziki in knigaj. Prorektor mariborske univerze dr. Marko Jesenšek o Pavlovi pesmi v domanjoj slovenskoj rejči, slovenski lektor na ELTE v Budimpešti Mladen Pavičić o Pavlovom pregledi slovenske književnosti in etnologinja Marija Kozar o Pavlovom prevodi ljudske pesmi o Lepi Vidi s kačo in porabski pripovejsti Kralič pa Lejpa Vida. Za tau priliko sta Sombotelska Univerza pa Sombotelska slovenska samouprava vküper vödali knige Sorsközösség az irodalomban (Skupna usoda v književnosti), v šteroj leko štemo slovenske ljudske pesmi v madžarskom prevodi Avgusta Pavla. V Budimpešti sta 23. novembra varuhinja narodnostni pravic dr. Erzsébet Sándor Szalay in slovenska parlamentarna zagovornica Erika Köleš Kiss organizirali Pavlov spominski dan. Na konferenco je prišlo skor stau lüdi, od toga dosta iz Porabja. Kauli staucov na steni pa v vitrinaj je bila razstava o Pavlovom živlenji in deli. Guče so pa meli: Judita Pavel, András Bertalan Székely, Marija Kozar, György Rágyanszki in Erika Köleš Kiss. Vse guče mo leko šteli v novinaj Barátság že v decembri. Zvün štiri vekši programov so sombotelski Slovenci, šteri se vsikšo leto spominajo oblejtnice smrti in rojstva Avgusta Pavla, bili organizatori ali soorganizatori eške štiri programov. Na začetki leta, 16. januara, so gorpoiskali Pavlov grob v salezijanski cerkvi. Na cvejtno nedelo, 20. marca, so vküper z muzejskim drüštvom ojdli po Pavlovoj pauti od Monoštra prejk Števanovec do Andovec. Tü je či Judita gorštejla, kakše dijnate künje je njeni oča vüdo v vesi 1927-oga leta. Na Jürjevo senje (23. april) so pozvali cankovsko folklorno skupino v sombotelski Škanzen. Pred nastopom so püšeu rauž dojdjali pri lipi, štera je posajena v spomin toga, ka je Pavel že v 1940-i lejtaj predlago, aj baude v Somboteli Škanzen. En den pred rojstnim dnevom – 27. augustuša – so na tablo na Pavlovoj iži v Somboteli venec djali: veleposlanica RS v Budimpešti Ksenija Škrilec, generalni konzul RS v Monoštru Boris Jesih in mariborski župan Andrej Fištravec. Pauleg so bili člani Pavlove držine in predsednica Sombotelske slovenske samouprave. Ob 130. oblejtnici rojstva je Őrvidék Ház v Somboteli 27. aprila pauzvo na pogučavanje Judito Pavel, škonika Pétra Tótha, urednika novin Vasi Szemle Ferenca Gyurácza in etnologinjo Marijo Kozar, šteri so gučali o Pavlovom deli Monografija ROJENA V NAREČJE - AKADEMIKINJI Dr. ZINKI ZORKO OB 80-LETNICI tam. Veliko študentov smo imeli na slovenščini v Sombotelu tedaj. Več kot tri desetletja sem predavala tam.« Ob tem omeni izkušnjo, kako je bilo prva leta raziskovanja. Takrat so se Porabski Slovenci bali v javnosti družiti z obiskovalci iz Slovenije, tudi s strokovnjaki (in novinarji), zato so jih povabili v domove, v svoj družinski krog. Proti koncu proučevanja so se razmere bistveno izboljšale in so jo vabili domov in na dvoršču pogrnili mizo in pogostili. Toda varčevanje je močno skrčilo in na koncu prekinilo dialektološko proučevanje v Porabju in deloma tudi med štajerskimi Slovenci v Radonskem kotu. Na začetku so prihajale skupine njenih študentov (med njimi je bila tudi zdaj redna profesorica dr. Mihaela Koletnik, ki na Filozofski fakulteti v Mariboru nadaljuje delo dr. Zinke Zorko) in ostajali vsaj en teden. Kot novinar sem spremljal pogovore z lončarjem Karlom Dončecem na Verici, kjer smo posneli dva desetminutna dokumentarca za Televizijo Slovenija, potem pa je bilo iz leta v leto manj denarja in od skupine je ostala samo dr. Zinka Zorko, ki je imela zadnji pogovor o narečju z družino Holečevih v Andovcih. Strokovni, osrednji del monografije je razdeljen na tri poglavja: Dialektologija, kjer je 20 razprav in člankov, Zgodovina jezika z 8 članki in Filologija s 15 članki, skupaj 40 strokovno poglobljenih zapisov najuglednejših avtorjev iz Evrope. V razdelku dialektologija objavljajo porabski avtorji. Marija Kozar Mukič: Pismo iz Amerike -besedilo v zapisanem števanovskem govoru; Elizabeta Emberšič Škaper in Ibolya Dončec Merkli: Kmetijsko izrazje v porabskih vaseh in Marija Bajzek Lukač: Slovenska krajevna in vodna imena v Porabju in širši okolici. V poglavju Filologija sta avtorja tudi István Nyomár Čeprav so knjige mednarodne založbe Oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru tudi po zaslugi urednika dr. Marka Jesenška zelo obsežne publikacije, številka 114, posvečena prof. dr. Zinki Zorko ob njeni 80-letnici, presega s 700 stranmi vse dosedanje. Zbornik prinaša veliko tehtnih razprav in študij, ki so jih napisali poznavalci jubilantkinega življenja in dela in iz svojega delovnega področja. Vsebino uvaja kronogram dr. Jožefa Smeja v čast akademikinje Zinke Zorko, potlej čestitke jubilantki, zapisi Marka Snoja, Karla Ger žana in Toneta Petelinška o Zinki Zorko. Uredniki zbirke Zora Marko Jesenšek in avtorji člankov so iz Slovenije, Združenih držav Amerike, Češke, Madžarske in Poljske. »Akademikinja redna prof. dr. Zinka Zorko je po Franu Ramovšu in dr. Tinetu Logarju najpomembnejša sloven ska dialektologinja, ki je med drugim na glas razmišljala o zapisu prekmurskega knjižnega jezika. S proučevanjem narečnega jezika v porabskem prostoru je bila v času „železne zavese” edini živi vir med prebivalci Porabja na obeh straneh meje. Njene raziskave so ohranjale slovenski narod in slovenski jezik v tistem prosto ru,« je jubilantko označil dr. Igor Tičar, rektor Univerze v Mariboru. K temu sodijo misli dr. Zinke Zorko o tem, kaj vse jo povezuje s Sombotelom in s Porabjem: »Marsikomu se je zdelo malo le sedem vasi okoli Monoštra, a vsaka generacija mojih študentov je romala v Porabje. Najmanj so ga poznali. In s tem smo jim dali podporo, da jih občudujemo, da so obstali, ohranili jezik, da imajo svoje izobražence, svoj časopis. Po en teden na mesec sem bila kay, znan v Porabju, predvsem pa v Sombotelu, in Marija Stanonik, urednica porabskih pravljic in povedk Karla Krajcarja Kralič pa lejpa Vida (Kmečki,1996). Zgovoren je podatek s strani Tabula gratularoria, kjer je ob javljenih 331 čestitk jubilantki. Premisleke o življenju in delu jubilantke je napisalo 13 avtorjev, prvi med njimi dr. Tadej Bajd, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dr. Károly Gadányi in hčerka Lilijana Zorko (Moja mama). Predsednik SAZU navaja obrazložitev akademikov Jožeta Toporišiča in Franca Zadravca ob izvolitvi Zinke Zorko za akademikinjo. Označila sta jo kot »sistematično in vztrajno jezikoslovno osvetljevalko kulturne zgodovine in podobe tega kulturno občutljivega slovenskega (koroško-kozjaško-kobansko-mariborsko-haloško-prleško-radgonsko--prekmursko-porabskega) predela, kjer se slovenski svet stika z nemškim, madžarskim in hrvaškim«. Tekst in fotografije: Ernest Ružič Slovenska kultura - v družbi pisatelja 9. decembra so se na Katedri za slovenski jezik in književnost v Univerzitetnem središču Sava-ria zbrali predavatelji in slušatelji slovenskega jezika, nekateri kroatisti in drugi slovenski kulturni delavci, da bi popoldan posvetili slovenskemu jeziku, književnosti in kulturi. Organizator in povezovalec dogodka je bil slovenski lektor na sombotelski univerzi Jernej Ključevšek, ki je povedal, da se »Svetovni dnevi« organizirajo od leta 2004 na slovenistikah na tujih univerzah. Med drugim so bili posvečeni že literarnemu prevajanju, slovenskemu filmu, književnosti in jeziku. Letos so na 57 univerzah po svetu med 3. in 9. decembrom priredili 8. Svetovne dneve slovenske kulture. Dnevi okoli rojstnega dneva Franceta Prešerna (»ta veseli dan kulture«) so bili v letu 2016 osredotočeni na kulturo -med drugimi na glasbo, književnost, zgodovino, turizem, kulinariko, znanost, gospodarstvo ali šport. »Učitelji slovenščine smo za ta projekt izdelali pregledno gradivo s teh področij in ga objavili v spletni učilnici. Bo nam v pomoč pri poučevanju predmeta civilizacije« -je novo knjižico predstavil sombotelski lektor Ključevšek in opozoril, da so se v teh dnevih odvijali literarni in filmski večeri, znanstveni posveti in delavnice po vsem svetu. Slovenskega lektorja na budimpeštanski univerzi ELTE dr. Mladena Pavičića prav tako govo avtobiografsko delo »Moj ata, socialistični kulak«. »Imajo me za humorista, zato me ne tepejo« -se je nasmehnil Tone Partljič. V Sombotelu je 76-letni pisatelj predstavil še ljubko otroško zgodbo o tem, kako se je že v nižjih razredih šole poročil z vrstnico, ko naj bi se na »3-4« slekla, nato pa oblekla. Deklica je to storila, on pa je zbežal. Kljub temu svoji kasnejši ženi ni govoril o tem, da je že poročen - je potegavščino slikovito opisal Tone Partljič. Druga Partljičeva pripoved govori o tem, kako so k njegovi materi med vojno prihajali nemški vojaki. Oče je po vrnitvi vprašal sina, ali so prišli soldati. »Seveda« - je zažarel. »Kaj jim je mama dala?« »Dala je vse, kar da tebi« - je bil sin ponosen. »So spali pri nas?« - »Ne eden. Sto!« - je mamo kot radodarno dobronamerno pohvalil sin. Na kulturnem popoldnevu smo lahko spoznali še številne druge nagajive zgodbe znamenitega pisatelja, ki je letos prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Na koncu prireditve sta oba redna študenta sombotelske slovenistike prebrala odlomek iz Partljičeve obravnavane knjige, zraven pa še madžarski prevod, ki sta ga pripravila sama. Prisotni so lahko v dobri uri spoznali pripovedni talent Toneta Partljiča in na zabaven način poglobili svoja znanja o nekaterih področjih slovenske kulture. -dm najdemo med avtorji pregledne in široko zasnovane brošure, ki se deli brezplačno. Sam je bil najbolj dejaven pri sestavljanju gradiva za predstavitev zgodovine Slovencev. V Sombotel je s seboj pripeljal projecirano prezentacijo, s pomočjo katere lahko predavatelj v 90 minutah strne najpomembnejša vedenja o slovenski zgodovini. Mladen Pavičić je tokrat še bolj skrajšal predstavitev, tako smo lahko v eni šolski uri slišali o vsej preteklosti Slovencev, začenši z naselitvijo Slovanov, Karantanijo, knežjim kamnom in ustoličevanjem. Na panonski prostor so se navezovala dejstva o Blatenskem kostelu in bratih Cirilu in Metodu. Predavatelj ni šel mimo germanizacije in fevdalizma v srednjem veku, omenil pa je tudi najpomembnejša rodova Habsburžanov in Celjskih. Slovenski prostor so kasneje zaznamovali turški vpadi in kmečki upori, je nadaljeval predavatelj in kot odločilno dobo v razvoju slovenskega naroda označil reformacijo, ko so nastale prve slovenske knjige. Razsvetljenemu absolutizmu so nekoliko kasneje sledili časi Ilirskih provinc, oznaka »Slovenec« pa naj bi se dokončno utrdila v »pomladi narodov«. Kljub programu »Zedinjene Slovenije« je po prvi svetovni vojni četrtina Slovencev ostala zunaj meja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prvo, »kraljevo« Jugoslavijo je razbila druga svetovna vojna, kasnejša »socialistična« pa je ob pomanjkljivostih le prinašala določene prednosti. Po osamosvojitvi in 10-dnevni vojni danes živi večina Slovencev v Republiki Sloveniji, ki je članica Evropske unije in zavezništva NATO. Predavanje Mladena Pavičića je bilo zanimivo tudi zato, ker je v predstavitev zgodovine vpletel lastna doživetja oziroma spomine iz dolgoletne učiteljske prakse. Večdesetletne izkušnje z mladimi pa ima tudi slovenski pisatelj in dramatik Tone Partljič, ki je bil slavnostni gost kulturnega popoldneva v Sombotelu. Kot dramaturg je v 70-ih letih 20. stoletja večkrat prihajal na Madžarsko, je začel pripovedovati Tone Partljič, z igro »Matiček se ženi« so poželi veliko uspehov v Porabju. Kasneje je v Monošter zahajal na povabilo gibanja »Bralna značka«, vselej pa ga je motilo slabo znanje slovenščine pri porabskih učencih. Sam sicer za izginjanje domačega slovenskega narečja krivi globalizacijo. Z gostom se je v Sombotelu pogovarjal domači študent Norbert Gerencsér, rdečo nit pogovora je predstavljala mladinska knjiga »Hotel sem prijeti sonce«. Zbirka črtic je bila ponatisnjena sedemkrat, zgodbe se odvijajo v Partljičevi rodni Pesnici. »Moj ata je moral leta 1941 oditi v nemško vojsko« -je začel pripovedovati slovenski pisatelj in predstavil dogodivščine očeta na ruski fronti. Te spomine je želel predati svoji hčeri, ki pa se preveč ni zanimala. »Sem mislil, da ko bo večja, se bo vseeno vprašala, kaj je bilo z njeno družino. In sem pravzaprav zato te črtice napisal. In malo za svojo dušo. Ker so me veselile ali me je kaj bolelo« - je priznal Tone Partljič. O naslovu pa je dodal, da so stanovali na vrhu brega, sonce pa je zahajalo za drugim gričem, kjer je stala cerkvica. Kot otrok je želel priti na ta grič, da bi prijel sonce. Ko pa je prišel tja, je opazil še nešteto hribov. »Tako je, kot z ženo: je kot sonce, jo hočeš prijeti. Po 30 letih pa več ni sonce« -je bil hudomušen Tone Partljič, ki slovi tudi kot eden največjih živih slovenskih komediografov. »Če bi vse napisal, kot je bilo res, mojih komedij ne bi igra li. Zato pa jih spremenim v štos« -pripoveduje dramatik, ki je prva priznanja požel že v prejšnjem sistemu. Najbolj znano (tudi v tujini) je menda nje- MAKSIM GASPARI IN NJEGOVI LJUDSKI MOTIVI »Dognal sem, da bom najve-Med študijem na Akademiji je in tako se je leta 1907 znašel je pogosto uporabil svojo ženo posvetil nekaj več pozornosti čjo vrednost svojega slikar-Gaspari skupaj s še nekateri-v Münchnu. Tukaj je na lastno Vido, za otročička pa njunega prav nošam iz Bele krajine. Ta skega dela dosegel s tipizacijo mi jugoslovanskimi umetniki pest, a še vedno s skromno Sad-sinka Otona. Po vojni je Gas-pokrajina je bila zanimiva zlanašega narodnega življenja, ustanovil likovni klub Vesna. nikarjevo podporo, nadaljeval pari postal profesor risanja na sti zaradi folklornega izročila kajti nesmiselno se mi je zde-Njihovo vodilo, ki je postalo študij, zraven pa je marljivo grafični šoli Probuda v Ljublja-in verjetno je iz istega razlolo iskati slikarske motive v tudi vseživljenjsko vodilo Gas-risal in slikal. Tisto, kar je »ljud-ni. Pedagoško delo je sicer rad ga slikar tudi ilustriral precej daljavi inozemcev, ko sem parija, se je glasilo »Iz naro-skega« in »nacionalnega« v Gas-opravljal, vendar mu je jemalo knjig z belokranjsko tematiko. vendar imel v neposredni parijevem slikarstvu, ni le dos-tisti čas, ki bi ga želel posvetiti Obdobje, ki je temu sledilo, bližini neizčrpno izbiro ljud ledna uporaba narodnih noš, lastnemu slikarskemu ustvar-je postalo nosilec značilnega skih, slovenskih prizorov, ki temveč jezik njegovega umet »gasparijanskega sloga«. so bili po svoji duševnosti in nostnega ustvarjanja, ki se Vsebinsko se je namreč začel zunanjosti dovolj privlačni pokriva z jezikom našega ljud omejevati na nekoliko nostal kot predmeti za likovno umet stva. Po vrnitvi iz Münchna se gično prikrojeno, idealizirano nost…« (Maksim Gaspari) je slikar sprva naselil v Kamni- folkloro. S tem stavkom je Gaspari potr ku, kjer mu je prijatelj Sadni- Kot vsi slovenski slikarji je tudi dil svoj umetnostni program, kar pripravil atelje. Čez čas pa Maksim Gaspari gojil v srcu ki si ga je zastavil že v svojih je odpotoval v Ljubljano. Tam si eno veliko željo: da bi vsaj en-zgodnjih dunajskih študijskih je ustvaril dom, poiskal službo krat v življenju lahko naslikal letih. Njegova prijazna umet in nenehno ustvarjal. Njegove nekaj velikega in monumentalnost je bila v začetkih prežeta da za narod«. Ta misel se je kompozicije iz kmečkega življe nega. To hrepenenje se mu je v predvsem z mladostno zagna-odražala tudi na njegovih raz-nja, oplemenitene z ljubeznijo tridesetih letih tudi izpolnilo. nostjo, kmalu pa se je razvila v glednicah, ki jih je tedaj začel in humorjem, so osvajale naše janju. Večjih naročil sicer v tem Leta 1939 je dobil naročilo za optimistično pritrdilo življenju ustvarjati. Motivi, s katerimi jih ljudi, njegove razglednice, ki so času ni bilo in tako so v slikar-Veliko kmečko ohcet, sliko za ter ljudski folklori. Našla je je opremljal, govorijo o samem nastajale ob prazničnih dnevih jevem obdobju nastopila neka-novi gostinski dom na Marznačilno stilizacijo in tipiza-likovnem napredku umetnika, leto za letom, pa so si poiskale kšna prehodna, manj plodna tuljku. Tukaj je končno lahko cijo figur, posegla od slik do na katerega je v teh zgodnjih poti do sleherne slovenske vasi. leta. Koledniki iz leta 1920 so uresničil vse svoje slikarsko ilustracij, razglednic in celo do dunajskih letih zelo vplivala Njegove ilustracije, ki so boga-nekakšen mejni kamen prvega znanje, ki si ga je nabral skozi reklamnih risb. Zakoreninila takrat popularna likovna smer tile predvsem mladinske knjige slikarjevega obdobja. Snov pa desetletja. Slikar je za vse figuse je globoko med ljudstvom, – secesija. Vsebinsko se je Gas-(učbenike, pravljice, povesti), je ponovno vzeta iz ljudskega re, ki nastopajo na upodobitvi, ki mu je s svojo preprostostjo pari v glavnem naslonil na so na široko odprle vrata v ča-običaja. pripravil skice in študije po približala občutje za domačo slovensko ljudsko pesem, obli-robni svet lepote in likovnega Poslej je slikar ubiral stvar-resničnih modelih, ki se skozi umetnost. kovno pa je svoj slikarski svet doživljanja. Tedaj je upodobil nejšo, bolj realistično smer in »gasparijevsko tradicijo« zgo-Maksim Gaspari se je rodil v podvrgel določeni stilizaciji in tudi Kožuharje, Veliko noč, vorno prebijajo na plan. Delo je mrzlem januarju leta 1883 v ornamentiki. Rezultati takega Nagelj, Zapuščeno in Bogate- zares izvrstno! Za tem je nastaSelščku nad Cerknico. Mati mu gledanja na svet in umetnost so ga ženina. lo še nekaj vidnejših stvaritev, je zgodaj umrla, kar je izredno se pokazali v prisrčni naivnosti Gasparijeva muza pa ni bila po- kot so Starka zima, ilustracije vplivalo na njegovo nadaljnjo z rahlim ščepcem humorja in svečena le radostim njegovega Jurčičevega Desetega brata, Čaživljenjsko pot. Oče ga je poslal človeka. Leta 1914 rovnice in Večerna molitev. k teti v Ljubljano, da bi tam od- se je začela prva Po šestdesetem letu starosti je raščal in obiskoval realko, ona svetovna vojna. Sli- Gasparijeva mehka črta neko-pa ga je preusmerila k trgov- kar, ki je bil po očetu liko otrdela in postala strožja. skemu poklicu in ga odpeljala italijanski državljan, V starosti pa sta mu tresoča k trgovcu Murniku v Kamnik. ni bil mobiliziran, roka in slab vid zameglila linijo Med leti 1896 do 1899 je tam ostal je doma v ne- pa tudi občutek za skladno in služboval kot trgovski pomoč kakšni internaciji. pregledno kompozicijo. Kljub nik. Kot reklama za izložbo je V tem obdobju se temu pa je do konca ostal zvest izpod njegovega risala takrat je umetnik posvetil del mladostne naivnosti ter svojemu slogu in bil zato že od nastala znana slika Slanik, motivu tako imeno-poezije sta poniknila. Njegova daleč prepoznaven, domač in ki jo je opazil znan slovenski dobršno mero poezije. Precej vane slovenske Madone. To dela so se tukaj razdelila v dve prisrčen. Svoje življenjsko po-kulturnik in zbiralec umetnin, ustvarjalno je bilo zanj leto so slike matere z otrokom ali smeri: v svet ilustracij ter v svet potovanje je zaključil v 97. letu Josip Sadnikar. Nemudoma se 1904. Tedaj so nastale številne matere pri zibelki, v oblačilih, njegovih že tako poznanih in starosti v Ljubljani. Umetnostni je zavzel za mladega, slikar-risbe in slike, npr. tiste za pro-ki predstavljajo slovensko na-priljubljenih razglednic. Od zgodovinar Emilijan Cevc je ob sko nadarjenega fanta. Najprej dajalca knjig Turka, za Dom in rodno nošo in so podobne upo-leta 1923 naprej, ko je ilustriral tem dejal, da je njegova umetga je napotil v Ljubljano, nato svet ter Zvon in dela na temo dobitvam Marije z Jezusom. V Prvo čitanko, so nastale ilust-nost v času krepitve slovenske pa na študij na Dunaj ter ga iz narodnih pesmi. Nekaj iz-času med prvo svetovno vojno racije za vrsto knjig, ki so bile zavesti opravila veliko nalogo ves čas gmotno in moralno med teh del je: Bod´moja, je namreč na te materinske namenjene predvsem mladim. prebujanja in si zagotovila ljupodpiral. Sprva se je Gaspari bod´moja, Zobobol, Škrjan-prizore padla temna senca Leta 1924 je nastalo njegovo bezen ljudi in trajno pomemb-izobraževal na Grafičnem za-ček in Lastna podoba. vojne vihre in slovenski svet omembe vredno delo Jurjeva-nost v dokumentarnosti ljudvodu, kasneje pa na dunajski Gmotna situacija je Gasparija se je začel zatekati k Mariji nje. Ob narodnih nošah vseh skih starosvetnosti. umetnostni Akademiji. prisilila, da je zapustil Dunaj pomočnici naroda. Za model slovenskih pokrajin je Gaspari Mojca Polona Vaupotič O božiči inda in gnes – Ivanka Donko PREJK STOLA MOREMO EDEN DRÜGOGA VIDETI Ivanka Donko je Sobočanka, ovak pa Markojca, vej pa je bila rojena na Dolnjoj Bistrici. »Bistrica je duga, z Mürov ograjena, z drevjen zasajena. Tak nekak pravi pesem. In za mené je ške zdaj najlepša,« pravi penzionistka, stera je duga lejta delala na Kmetijsko-gozdarskem zavodu (Mezőgazdasági és Erdészeti Intézet) Murska Sobota. Ona je bila tista, stera je pomagala in tanače da-vala paverkinjam: »Ge sam med pavri gor rasla, zatau sam svoje delo nej gemala samo kak slüžbo, liki mi je tau bilou düšno delo tö«. Dosta lejpih tanačov je vertinjan dala o ton tö, kak se morejo pripravlati na praznovanje božiča. »Meni je praznovanje božiča v cajti moje mladosti ostalo v lepom spomini. Čiglij smo te bole prausno svetili, je bilou vseeno lepau, vej pa je biu tau za držino najvekši svetek v leti. Že neka kednov prva smo začnili pospravlati po ižaj, pa tüdi zvün rama. Te smo ške takšne rame meli, ka smo jih belili, sploj tam pri zemlej, coklin, steroga so kokauši po klükale. Notri smo leseni pod mogli fejst zribati, fijanke oprati in vse lepo pospraviti. Adventnoga venčka smo te ške nej meli, smo pa dosta zeleno-ga v ram prinesli. Pauleg bele omele, za stero so pravli, ka jo trbej pred dveri gorobesiti, ka tau odganja nesrečo, smo iže okrasili s puspanom, steri je dugo osto, nej kak pri krispani, vej pa so iglice s smreke rade brž doj letele,« je povedala sogovornica, stera se rada spaumni tüdi na tau, kak so z mamo in staro mamo kinčale krispan z doma napravlenimi, tüdi pečenimi, okraski. Gor so obesile posüšeni sad, največ kloce iz djabok, pa oreje, stere so pofarbale na srebrno ali zlato in ške cukre, stere so spakivale v srebrni in zlati paper, pa zvezale s cvörnom. »Moj oča je delo v Ljubljani in za božič mi je od tam furt prineso dar. Najbole sam si zapumnila, ka mi je prineso knjigo Medved Pu (Micimackó), stero ške gnesden mam, pa ruksauk, steroga sam v prvom razredi te nosila tüdi v šaulo. Spaumnin se ške ene plave trenerke, stero sam tö mejla za šaulo,« raztolmači Donkova, stera se rada spaumni tüdi na tisto, ka se je znajšlo za božič na stoli: »Prva kak smo šli k paunaučnici, smo na postni den (sveti post) geli tüdi takšno postno gesti, od mlečnoga graja do mlečnih krumplinov in ajdove kaše. Tö kompot je biu iz kloc. Beli božični krü se je speko, sadnoga krüja smo te ške nej pekli, steri se je zrankoma cuj k beloj kavi jo. Za božični obed je od pogač najbole potica, sploj makova, nej smela faliti, pa tüdi prekmurska gibanica in retaši so se spekli. Od mesa pa se je te najbole gelo meso iz marine (perutnine). Te so stari lidge tak pravli, ka rece pa vse tisto, ka plava po vaudi, prinesé mirno leto. Mi smo živeli pauleg rokava Müre in smo rece meli, geli pa smo tüdi küjano kokauš ali pečenoga piškenca. Küreča župa, naj-večkrat z domanjimi rezanci, je tö nej smela faliti. Za šalato smo geli kiselo kapüsto, grajovo šalato ali pa straušanco, leko tüdi rdečo kapüsto, k ste-roj smo djabke cuj naribali«. Ivanka Donko pravi, ka je gnesden dostakrat ovak, kak je bilou v njeni mladi lejtaj. Fajn bi bilou, ka bi gnesden lidge tö ram vredvzeli, tak notri kak zvüna. »Poskrbeti bi mogli za tau, ka malo pospravimo in pofrišamo vse. Fajn bi bilou, če na sto denemo lejpi staulnjek – inda so bili takši lepi beli – pa ga tüdi gorokinčamo z nekšim zelenim aranžmajom in kakšo svejčo. Tau pa ne smej biti previsiko, vej pa moremo prejk stola eden drügoga videti. Iz omar vzememo tisto lepšo pausaudo, talejre in posance. Vertinja pa je tista, stera te s svojim gestijom brcla (razvaja) goste.« In tak de Ivanka tüdi za té božič z veseljom pedentivala in razvajala z gestijom svojo držino, moža, sina in snejo, pa vnüka in vnükico. »Naši majo radi filanoga piceka. Ne delam pa vsakšo leto isto gesti, furt malo ovak napravim,« cujda Ivanka Donko in pove ške recept za proseno kašo s süjimi slivami, stere tö leko pripravite za božične svetke: »Nücamo pau litra mleka, frtau kile pro-sene kaše, stero prva operemo v mrzli vodi, te pa sküjamo v mlejki, tak okauli 15 do 20 minut. Po tistom damo cuj, tri ali štiri žlice cukra, pet deke masla, tri djajca in dvej žlici zmletih orejov ali lejšnikov, pa ške petnajst dek süjih sliv, najboukše tistih brez goškic, ka jih ležej narejžete. Tau vsevküper zmejšate in pečete v tepsiji 50 minut pri 180 stopinjaj Celzija. Gda spečete, cujdate malo sladkoga vrnjoga mleka in trij žlice škipkov, pa tau namažite na spečeno pogačo in potrosite na tau ške malo na draubno narezanih süji sliv«. Dober tek in merne božične svetke! Silva Eöry Spominjali so se smrti kaplana Jánosa Brennerja Na tretjo adventno nedeljo zvečer se je zbralo – zdaj že desetič – kakih 130 vernikov v cerkvi v Rábakethelyu/Trošči. Prišli so z vseh koncev Železne županije, da bi se udeležili romanja po poti, ki jo je pred svojo nasilno smrtjo prehodil kaplan János Brenner. Ob nizkih temperaturah in svetlobi ročnih svetilk ter sveč so se napotili pod vodstvom upravitelja sombotelske škofije Istvána Császárja na križev pot. Med potjo so se večkrat ustavili pri goreči sveči, prisluhnili mislim kaplana Mateja Peteja Polgárja, na koncu pa prispeli do kapele Dobrega pastirja. Verniki so od tod skupaj z domačini šli do spominskega križa na Židovi, kjer so prižgali sveče spominjanja in molili za uspešno beatifikacijo Jánosa Brennerja, ki je v petdesetih letih umrl nasilne smrti. László R. Horváth Dogodki in drugo delo v letu 2016 na Slovenski zvezi Materni gezik je del človekove osebne pa kulturne identitete, so tiste značilnosti, ki ga delajo posebnega in edinstvenega. Omogauči ma predstavitev njegve izvorne kulture pa tak spodbuja njegvo razumevanje v večkulturnem okolju. K tomi, ka aj se tau uresniči pa ohrani, s svojim delom vcüj pomore Slovenska zveza. Literatura pa gezik Letos smo tretjo paut organizirali jezikovni tečaj za tiste, šteri bi radi širili svojo znanje slovenskega knjižnege gezika, geseni pa drugo paut za začetnike. Zvün toga je Slovenska zveza omogaučila, kak izdajatelj knjige Francek Mukič: Slovenska slovnica, ka šenki se leko kdor koli vči slovenski gezik skaus računalnika. Morate poiskati spletno stran Zveze (www.zveza.hu) pod točko ZSM / izdaje najdete v elektronski obliki slovnico. Letos smo nutpokazali 3 knjige: od Lojzeta Kozarja V Porab-ju doma, od Boža Repeta Milan Kučan, prvi predsednik, pa knjige z molitvami, stere je vödau dr. Bojan Zadravec. Februara smo svetili 25. oblejtnico novin Porabje, štere nas vsakši keden obveščajo o aktualnosti v Porabji pa oklici v domanjom pa knjižnom geziki. 24 lejt je Slovenska zveza izdajatelj letopisa Slovencev na Madžarskem - (Slovenskega) Porabskega koledara -, ka ga vsakšo leto dobijo naročniki novin Porabje za božični dar. Aj se slovenske naute tüdi ohranijo, smo letos februara na Slovenskom kulturnom prazniki nutpokazali prvo zgoščenko Komornega zbora ZSM Monošter. Kulturna dejavnost Kulturno erbo, ka so naši starci nam tü njali, prejk dali, probajo tüdi gordržati kulturne skupine Slovenske zveze. Trenutno dela v Porabji 9 odrasli kulturni skupin. Vsi člani, vodje, muzikanti pa mentorji kulturni skupin so hvalo vrejdni za cejloletno aktivno delo. Rejsan so bili aktivni, vej pa letos so vse vküper imeli 101 nastop, 29 več kak lani. MePZ Avgust Pavel Gorenji Senik 13, FS Gorenji Senik 6, Ljudski pevci Gorenji Senik 10, Sakalovska folklora 7, Komorni zbor v Varaši 10, gledališka skupina Fodor Duo pa Nindrik-indrik 7, folklorna skupina upokojenk 10, števanovske ljudske pevke 9, števanovski Veseli pajdaši 15 pa števanovski cerkveni zbor 14. Meseca junija so svetile Ljudske pevke ZSM Števanovci 25. oblejtnico svojega dela. Ženskam pa mentorici Mariji Rituper se lepau zahvalimo za njino potrpljivo delo. Varaški komorni zbor je peto paut sodelovau na reviji »Primorska poje« v Sovodnjaj ob Soči pa na območni reviji odraslih pevskih zborov v Bogojini, pod vodstvom Tomaža Kuharja. Seniški MePZ Avgust Pavel je letos 44-ič gorstaupo na Taboru slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, spejvo je na reviji cerkvenih pevskih zborov v Kuzmi tö pod vodstvom Cirila Kozara. Števanovska gledališka skupina Veseli pajdaši so letos maja sodelovali na 10. festivali skečev v Pečarovci, meseca septembra pa na festivali Umetnosti in komedije v Gradi pod vodstvom Lacija Kovača. Kulturne programe smo probali tak vküper postaviti v letu 2016, aj vsakši si nika zanimivega najde za sebe. Na začetki leta smo svetili Slovenski kulturni praznik, gé smo leko poslüšali koncert Varaškoga komornoga zbora, Cvenskega okteta pa smo leko poglednili kratko igro števanovske gledališke skupine. Letos smo tüdi več koncertov organizirali v Porabji: aprila je na Gorenjom Seniki emo koncert pevski zbor Maranata iz Nuskove, KPD Lipa Šempas s svojim kulturnim programom (pevski zbor, gledališka skupina, voklano-inštrumentalna skupina, harmonikaša) se je nutpokazo v Slovenskem domi. Poleti smo leko poslüšali lejpe naute od glasbene skupine Kontrabant, geseni pa je nas s svojim programom razveselila tamburaška skupina Starabanda z avstrijske Koroške, za mlade smo povabili heavy metal skupino Abolished iz Slovenije. Sprtolejt smo leko zvedli od Karčija Holeca, kak so člani društva prišli od maloga Triglava na Triglav. Juniuša smo oprvin organizirali Mednarodni festival plesa »LIPAFEST«, gé so se nutpokazale plesne pa folklorne skupine z Vogrskoga, Slovenije, Hrvaške pa Talanjskoga. Septembra je števanovska gledališka skupina Veseli pajdaši nutpokazala svojo nauvo igro z naslovom O, Merika. Novembra smo vküper z domanjim drüštvom Verica-Ritkarovci imeli en lejpi foto večer, gé smo si leko poglednili kejpe pa poslüšlali pripovejdanje Miškana Ropoša. Na konca leta smo prejkdali obnovljeni kulturni dom v Varaši, svetašnje guče so meli presednik Slovenske zveze, Jože Hirnök, Attila Fülöp, državni podsekretar Ministrstva za človeške vire, pa Gorazd Žamavc, minister Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Letos smo vsevküper meli 7 razstav v Slovenskem domu, gé so umetniki nutpokazali svoje kejpe pa kipe, zvün toga smo vküper s Pokrajinskim muzejem iz Murske Sobote organizirali razstavo z naslovom Prišo je glas - Porabski Slovenci v bojni 1914-1918. Tüdi v l. 2016 so nas gorpoiskali politiki, visoki gostje z Vogrskoga pa iz Slovenije. Ka bi slovenske šege ostale Kak drejvo ne more živeti Dogodki in drugo delo v letu 2016 na Slovenski zvezi brezi korenjé, tüdi mi ne moremo biti brezi naši šeg, običajev. Na fašenski torek sta Fašenek pa Lenka s fudašom vred gorziskala več družin v Porabju pa plesala za kusto repo pa za dugi len. Mejseca februarja vküper z DSS pa z domanjo narodnostno samoupravo ter drüštvom smo organizirali Porabsko borovo gostüvanje na Verici-Ritkarovcaj. Aj, se ta šega širi po cejlom rosagi, smo go tüdi nutpokazali v kraji Moha na Vogrskom. Rokodelci iz Porabja so letos tüdi nutpokazali svoja dela na 19. Jožefovih dnevih na Cankovi, zvün toga so zraven bili pri projektu »Sosedje se učimo«, gé so se navzoči od enga drugoga včili mešterije. Geseni smo vküper s PKTD Andovci štrto paut organizirali Vrajžo nauč v Andovci, gé smo se med nočnim pohodom leko srečali z liki ljudskega verovanja, potem smo pa leko poglednili laser show. Decembra je porabske malčke gorpoisko Miklavž, šterome so mlajši lejpe naute zaspejva li. Letos smo prvo paut meli Porabski božični bazar na dvorišči Slovenskega doma, gé so domanji obrtniki nut-pokazali svoja dela, mlajši so figice okrasili, nut smo pokazali »žive jaslice«, gé so člani seničkoge mešanoga zbora sodelovali kak kralji pa pastirji. V kulturnem programu sta adventne pa božične naute spejvala varaški komorni zbor pa seniški MePZ Avgust Pavel. Programi za mlajše pa mladino Za mlade smo tüdi letos ponidili različne pa zanimive programe. Na začetki leta smo si poglenili film z naslovom Traktor, ljubezen in rock’ n’ roll. Mejseca aprila smo vküper z Uradom organizirali Delavnice medijskega izobraževanja, za tiste, šteri že delajo ali do delali na medijskem področju. Petkrat smo imeli delavnice, gé smo poslüšali predavanja, smo meli praktične vöre, skupinsko delo pa diskusije. Majuša so malčki z Gorenjoga pa Dolenjoga Senika ter Saka lovcev preživeli en lejpi den z dramskim krožkom POŠ Mačkovci, ki so nutpokazali igro Kozlički in volk. Člani Miškino gledališče KU-KUC so decembra za naše porabske mlajše nutpokazali gledališko predstavo z naslovom Medvedje sanje. Mladi športniki iz Slovenske vesi so letos spet sodelovali na 40. Srečanji mladih slovenskih športnikov iz obmejnih dežel v Ljubljani, gé so v nogometi drugo mesto dosegni li. Porabski osnovnošolci so letos leko šli na 10. jezikovne počitnice v Fieso v organizaciji Zavoda RS za šolstvo, OE Murska Sobota, in naši soorganizaciji. Vküper z Drüštvom porabske mladine pa Drüštvom za humanistična vprašanja ARGO smo meli za mlade literarno prireditev »Slišiš/Čüješ?«, gé so šteli pisatelji pa pesniki, steri so bili na prireditvi Oko besede, svoje pesmi pa pripovedi. Sodelovanje Skaus cejloga leta smo sodelovali na kulturnem področju s slovenskimi društvami v Porabju in zvün Porabja (Slovensko društvo v Budimpešti, Szombathelyu, PKTD Andovci, DPSU, Društvo za vas Verica-Ritkarvci, Društvo porabske mladine). Tüdi z drugo krovnov organizacijov na Vogrskom, Državno slovensko samoupravo, pa Generalnim konzulatom RS v Varaši vküper delamo. Od toga leta naprej tüdi na cerkvenom področji pomagamo gordržati slovensko cerkveno petje v Števanovci pa na Gorenjom Seniki. Tretje leto sodelujemo s Slovenskim kulturnim društvom Bazovica na Reki. Letos so uni nas gorpoiskali pa sodelovali na mednarodnem plesnem festivali v Varaši. Drugo Slovenska zveza je letos oprvin podelila štipendijo »Rozmarin« za tri aktivne člane kulturni skupin Zveze: Barbara Laczó (MePZ Avgust Pavel ZSM Gornji Senik), Benjamin Sukič (FS ZSM Gornji Senik) pa Mate Nemeš (FS ZSM Sakalovci). Meseca aprila je predsednik Slovenije Borut Pahor prejkdau državna odlikovanja. Medaljo za zasluge je daubo tüdi dr. Károly Gadányi iz Sombotela, na predlog Slovenske zveze. V letu 2016 smo se trüdili, aj Vam leko ponidimo bogati kulturni program z zanimivimi in poučnimi vsebinami. Zato, ka smo leko vse te programe uresničili, se zahvaljujemo Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ministrstvu za človeške vire v Budimpešti pa Javnemu skladu za kulturne dejavnosti v Ljubljani. Vam, dragi bralci, naročnikom časopisa za letošnji knjižni dar Slovenska zveza podari Porabski koledar pa knjigo Branka Šömna Rakičanski breg/Monošterski brejg, ka aj nedo tak dugi zimski večeri. »Lučke v srcih si prižgimo, pokleknimo k jaslicam, božje dete počastimo, ki prišlo z nebes je k nam!« Vesel božič in srečno novo leto! Vam želijo sodelavci Slovenske zveze pa novin Porabje! Gyöngyi Bajzek sekretarka Slovenske zveze PORABSKI PENZIONISTI SO MELI USPEŠNO LETO Penzionistke se s flajsnimi rokami za dostafele delo podamo, djajca (pirhe) farbamo, papirnate rauže, lanceke, s kukarčnoga lupinja angele, božične okraske delamo s pomočtjauv domanji pa prekmurski mlajši pa starejši žensk. Slovenski penzionisti smo vörno lüstvo, se radöjvamo lepoti v naravi pa z dobre vaule opravlamo domanjo indašnjo paversko delo tü. Radi pozovemo med nas Slovence, steri v svojom življenji na velko slöjžijo slovenstvo, s svojim znanjom ali v svoji funkciji nam dosta vse nauvoga vejo pripovejdati pa se vküper veseliti, ka mi trno radi popejvamo tü. Varaški slovenski fašenek z DU Rogašovci pa Šalovci-Hodoš, Goričkimi pajdaši pa SNS Slovenska ves s finančno pomočtjauv Ministrstva za človeške vire. Na izleti pa prauški v Győri pa v opatiji Pannonhalma, gda so nam slovensko mešo slüžili porabski gospaud s fare Vasszécsény, Ferenc Merkli. Piknik na Verici z ZSM. Zgrablenci pa igralci KUD Budinci, Püconski duet, Veseli pajdaši, ljudski godci TRIO Vetrnica Mala vas pa naši küjarge. Izdaja na 20. jubilej: »20 lejt Drüštva porabski slovenski penzionistov 19962016«, stero sta pripravili Klara Fodor pa Marija Kozar Mukič. Podnapisi: Klara Fodor; Kejpi: K. Holec, K. Fodor, Horváth L., Bana F., M. Kovač, D. Mukič Zdravje, veseldje pa telko penez, ka je potrejbno Vajnina Marika, po možej Ta-»Tau ne vejm ti prajti, zato ka ga, pa ranč tak Okti pa njeni - Kelko časa ste prišli pejški ta bejla še osemnaset lejt stara.« laber, na Verici-Ritkarovci žive, ne vejm, kak bi bilau, če bi mej-ženin.« do cerkve? - Te so se mlajši naraudili, te tam na tistom tali, šteri so se la brata pa sestro. -Če dobro vejm, vekša hči »V edni vöri smo prišli, če je nej si pa zato nej mogla plesat gnauk kak fara k Gorenjomi - Na božič je gvüšno, ka bauk-Timi je tö na šifti delala, bilau fejst velkoga snega. Če je odti. Seniki držali, sledkar pa k Šte-še bilau, ka si sama bila, zato moža pa iz Francije ma. snejg spadno, te smo vsigdar »Leko bi odla, zato ka med vanovci. Lejpo mesto je tau, dé na Gorenji Senik šli k meši, dvöma deklama, med Timi pa ona žive, dapa gnauk svejta je zato ka je skrjej bilau nam, kak med Okti, je deset lejt razlike. od tistac zato mantranja bilau če bi pejški v Števanovce šli. Dapa nika se ne morem žaurv Varaš pridti, gda je v zimi Zaman smo meli avto, tistoga gati, zato ka müva z možaum velki snejg spadno. Zdaj že nej reda so še poti nej pucali, tak ka sva dosta odla po veselicaj, dogvüšno, ka bi doma ostala, kak z avtonom, z našim Žigulinom sta sva plesala, tak ka nika sem mi je pripovejdala, samo te nej smo nikan nej mogli titi. Bilau nej vöostala.« bilau časa na tau broditi, zato je tak, ka smo v noči pejški šli -Gda je vsakši doma bejo, te ka se je rano ženila pa rodila prejk na Gorenji Senik k pau-je vas zato pauradno bilau. dejte. naučnici, zaranka k deseti meši »Baba je bila, oča, mati, mauž -Marika, če kauli po rami gle pa v Števanovce.« Feri pa dja, pa te še dvej dekle, -V noči ste se nej bojali, gda tak ka vsevküp sedem nas je okrasov, adventi vencov maš. dam, vidim, ka dosti božični ste pejški prejk po gauštji šli? bilau. Dapa rejdko je bilau, ka Tak mislim, ka se vi redno »Nej, te se je nej trbelo boja-bi vsi nagnauk pri satuli sejdli. kreda dejvate na svetek. ti. Vejš, ka te so vsepovsedik Tašo je bola samo po nedelaj bi»Kak vsakšo leto zdaj se tö sodacke bili. Tak mislim, ka lau, dapa te nas je tö samo šest kreda dejvamo na božič. Kak gnesden bi se dosta bola trbe-bilau pri stauli, zato ka baba so vidiš, ram vöokinčamo, na ad-ka vse, ka je na krispana pa »Mauž je iz Francije, iz Strasbo-lo bojati, če bi zdaj odli pejški vsigdar posaba sejdli. Zdaj je tö ventnom venci svejče vožgemo, pod krispanom bilau, je tvojo urga, dvakrat smo že bili tam, prejk na Gorenji Senik.« tak, če vküper pridemo, te nas dapa najbola k meši odimo pa k bilau, nej? vse je fejst lejpo bilau, samo -Nej se je vam vnaužalo pej-dosta djesta, gda nej, te se pa z spauvedi. Kak prvin, tak zdaj tö, »Če tak gledamo, s tauga tala je tau, ka ne vejmo gučati. Njegvi ški tak daleč titi? možaum leko naganjava.« doma v rami vse vöspucamo, rejsan dobro bilau. Dapa zato stariške tö vsakšo leto pogled-»Nej, mi smo radi šli že te tü, - Dam valati, zato ka je Vajnired napravimo, pa če še mamo nej tak bilau, kak če bi cejlak nejo mlajše, pa tašoga reda na gda smo še mali bili. Po meši na familija velka familija. čas, malo kaj že pečemo tö.« sama bejla, zato ka dja sem eden obed k nam tö pridejo.« smo pri Zavci vsigdar stanili pa »Kak sem že prajla, zdaj že bola -Tak vidim, ka vi nej samo za sploj dosta vküp odla s svojimi - Kak pripovejdate z njimi? smo bambi (oranžada) dobili na rejdki vküpodimo, zato ka tejlo, liki za düšo se tö skrbite. sestričnami v Števanovci, z Edi-»Vej pa Timi pa David prevaja-za piti, tau je nam tak žmano vsakši svojo družino ma, dapa »Mi tau fejst držimo. Nas so bilau, ka vejndrik od tistoga če kaj tašo mamo, te se zato doma stariške tak včili pa mi mau sem tašo dobro nej pila.« srečamo.« svoje mlajše smo tö tak včili, -Gda si zvejdla, ka krispan -Tü v Ritkarovci živeti je pr aj k meši pa k spauvedi dejo na ne nosi Jezuš? vin nej tak leko bilau, pa ti si »Tau je tak bilau, ka so baba, itak doma ostala, kak tau? bejla, te je božič bola prausen božič. Prvin gda sem dekličina očina mati bili vsigdar Jezuš. »Tau je tak bilau, ka mlada sem bejo. Mi smo se najbola kris- Tašoga reda, gda je krispan se oženila, te smo vcujzejdali, pana veselili, zato ka darila je prinesla, te je vsigdar edno fi-pa te tak smo tü ostali. Zdaj, s trno tak nej bilau. Pa te je še nej janko mejla na glavej. Slejdnjo tau pametjov, bi že ovak brodibejo tak goraokinčani, telko se paut, gda so krispan nota v ižo la, dapa zdaj že skaus trbej preje nej svejtilo na drejvi kak zdaj, prinesli, te sem dja fijanko spo-nesti, ka si začnila. Dja mlajše samo saloncuker pa keks smo znala, pa tak sem te »Jezuša« tö sploj rada mam, dapa itak tau meli, dapa tau je nam velko ve- spoznala, pa potistim sem več mislim, ka najbaukše je itak seldje bilau. Zdaj, ka koli dobijo nej dala valati.« tau, če so posaba. Če mlajšom mlajši, že se tak fejst ne radöje -Božiča je konec bilau pa tak škeš pomagati, te leko tak tö jo kak mi tistoga reda krispani. nagnauk je že Silvester prišo, pomagaš, če so nej doma, če pa Leko ka zdaj je že baukši svejt kak ste na staro leto svetili tü nej, te pa tak vseedno, gdé so.« pa bola bogati, dapa tak mi-tom, z Martijom pa Monikov. ta, če sta nej paulek, te malo v Ritkarovci? -Če nazaj gledamo, kak si slim, za tau dosta trbej trpeti pa Dja sem sploj dosta bila tam pri nemški gučimo. Zato ka oni »Gda sem še mala bejla, vejn, ka zadovolna s tem letom, ka je delati. Dja vsigdar tau pravim, njij, pa ranč tak one tö pri nas, so tö paulek pri nemški meji sausedje so prejkprišli k nam za nami? če človek veča ma, veča trbej mi smo tak bile kak sestre.« pa znajo nemški gučati. Malo televizijo gledat, zato ka te pri Dosta sem delala pa se trüdna, delati, dapa s tejn dosta zgi--Dvej hčeri maš, stere sta se z rokami, malo z nogami, malo vsakšom rami še nej bejla te-dapa zato sem zadovolna, če od biš tö. Delaš, mantraš se, nika že vöodnesle, edna na Rába-nemški, pa te se zato nikak spo-levizija. Malo domanjo vino so tauga slabšo leto nemo meli, te küpiš, toma se gnes veseliš, gyarmati žive, drüga pa na razmejmo.« koštavali pa pomalek je te tak de dobro. dapa zranja te že ne briga, zato šifti dela, če dobro vejm. -Marika, kak se nazaj spo-nauvo leto gratalo. Gda sem -Pa ka bi si želejla za leto nemaš že časa, ka bi se leko ra-»Nejsta že doma, dapa zato red-niš na božiče, gda si še mala vekša bejla, te smo na staro leto 2017? düvo. Prvin leko ka je srmastvo no odita domau. Vekša, Timi že bila? že na Verico v krčmau odli na »Najprvin zdravje, pa nej samo bilau, dapa lüstvo je dosta bola ma edno hčerko, menša, Okti »Gda sem še dekličina bejla na veselice. Te so še večkrat bile mena, liki cejli družini, zato ka mirno živelo.« na šifti dela, steri po Rajni pa božič smo od tec prejk na Go-veselice, gasilci so je držali. Te če nejmaš zdravja, te nika ne -Ti si sama bila doma, nej si po Duni vozi. Tak vögleda, ka renji Senik odli k paunaučni na staro leto tisti, šteri je plesati vala, ka koli maš. Dapa tau je mejla nej brata pa nej sestro? de ona v Ritkarovci živela, zato meši, te so še gospaud Kühar sto, je emo priliko.« zato tö istina, ka brezi penez »Dja sem sama, nejman nej ka töj so tjöjpili eden ram. Timi bili tam pop. Mi, sausedge smo - Ti si dosta odla plesat? je življenje tö nej leko. Tak ka brata pa nej sestre.« dosta odi domau, zato ka na prejk po gauštja s patrejom v »Rada sem plesala, samo dosta zdravje, veseldje pa telko pe -Dobro je bilau, ka si sama tjeden dvakrat, trikrat gvüšno rokej šli, pa niže kak je krčma sem nej mogla plesati, zato ka nez, ka je potrejbno.« bila? ka pride, pa zet tö dosta poma-Zavec, tam smo vöprišli.« rano sem se oženila, nej sem Karči Holec Miklauš gorpoisko sombotelske mlajše tö »Naš glavni ciu je tadale, občni zbor, na cvejtno nedelo ka negujemo svoj materni pa so pejški ojdli od Monoštra gezik pa kulturo, gordržimo do Andovec. Aprila so v Som-svojo identiteto. Slovenska boteu prišli gostje s Cankove samouprava in Slovensko (v Škanzeni je gorstaupila nji drüštvo Avgust Pavel v Somboteli eške dale organizirata programe vküper« -je svoj guč začnila predsednica domanje slovenske samouprave Marija Kozar 10. decembra v Somboteli, gda je organizacija držala vsakšoletno srečanje z lüstvom (közmeghallgatás). Predsednica je povödala, ka je samouprava (z drüštvom) mejla 16 programov v leti 2016. Sombotelski Slovenci so februara polagali venec pri grobi Avgusta Pavla, eške gnaki mejsec pa so odišli na borovo gostüvanje na Verico. Marciuša je drüštvo držalo na folklorna skupina), majuša so s padašami z Andovec ranč tak v muzejskoj vesi držali den mater(ne rejči). V Martinovom jubilejnom leti (1700. oblejtnica rojstva) so odišli na prauško od Goričkoga do Trbovelj blüzi Ljubljane, pa si poglednili kulturne pa cerkvene spomenike. Septembra je samouprava vödala dvojezični prospekt s kejpami o 15 lejtaj Martinovi praušk v matično domovino. Pevska skupina Sombotelske spominčice je mejla dva nasto pa, ženske so junija spejvale na 25. jubilejnom koncerti Ljudski pevk ZSM Števanovci, septembra pa na Narodnost-nom dnevi v Somboteli, ranč tak v čest svetoga Martina. Eške v Pavlovom leti (130. oblejtnica rojstva) so v organizaciji samouprave visiki gostje iz Slovenije položili venec pri spominskoj tabli Avgusta Pavla v Somboteli, organizacija pa je s penezami pomagala nadruknivati knige o literarnom deli slovensko-ga polihistra. V novembri so Sombotelčarge na pozvanje slovenske parlamentarne zagovornice Erike Köleš Kiss gorpoiskali parlament v Budimpešti. (Samouprava je 2016-oga leta dobila pomauč od Mestne občine Sombotel, Državne slovenske samouprave ino Zveze Slovencev na Madžarskem, za ka se lepau zavali.) Srečanje z lüstvom je biu slejdnji program v leti 2016, predsednica Marija Kozar pa je gučala o bodaučnosti tö. Podukšano Pavlovo leto de se končalo 3. februara 2017 s konferenco v Muzeji Savaria, v soorganizaciji domanje slovenske samouprave. 10. junija Sombotelčarge dejo v Varaš na Porabski den, 17. junija pa k andovskim padašom. 24. 25. junija planerajo dvodnevno prauško v »Srce Slovenije«, v Šmartno pri Litiji. Spominčice do spejvale 1. julija v Monoštri, 9. julija na Verici, 23. septembra pa v Somboteli na Narodnostnom dnevi (pá v Škanzeni). Na slejdjen datum so pozvali v muzejsko ves člane Drüštva porabski slovenski penzionistov. Za člane drüštva, za vsikšo držino samouprava tadale nutplača novine Porabje. Tačas, ka je predsednica končala svoj guč, so najbole žmetno čakali navzauči mlajši. V Somboteli je šega, ka na den srečanja z lüstvom na dveri pokloncka sveti Miklauš. Za en malo se je od vanej rejsan čülo cinganje, mlajši so vsi tüu gratali, starec v redečom gvanti, z botom pa veukim žaklom je veselo nutstaupo. »Dober večer!« -so kričali vnüki členov drüštva. Trüden püšpek je dojseu v svoj tronuš, pa začno pripovejdati, ka na dalečnjom söveri že veuki snejg geste pa takši mraz, ka je naus od djelenov vse redeči grato. Povödo je kratko pripovejst od padaša »kraliča Bucina«, šteri ga je gnauk pito: »Što pa Miklauši dare dava?« Tistoga ipa je strarec skor djaukati začno, eške bole, gda je od maloga pojba daubo lejpo pesmico. Sombotelski mlajši so se ranč tak lepau pripravili: skoro vsikši (sploj pa menši) so vsi verše gučali pa pesmi spejva li. Ništerni so eške na papér namalali dobroga starca z njegvimi djeleni pa žaklom z dari. Un pa je lepau poslüšo, pa se ma je bejla keca samo tak rezgetala. Miklauš je za vsakšo pesmico dau malo začko, puno s slatkim. Male bábe (eške nauvo narodjene) so ranč tak nika dobile. Vözraščeni pa so tö nej manjasti bili, veselo so zaspejvali pesem »Z nebe je prišo« v slovenskom pa vogrskom geziki. Saloncuker je vsikši daubo, mali pojep Rudika Čer pa je vzeu naprej svoj krpač pa vse navzauče pofriško. Vüpajmo, ka do sombotelski Slovenci rejsan friški v nauvom leti 2017 pa do meli eške dosta prilike gučati slovenski pa stare pesmi spejvati. Vejpa -gda so mlajši že domau odišli -so naprej prišle fude pa se je dugo v nauč čüu njini veseli glas. -dm OGLAS/HIRDETÉS Generalni konzulat RS v Monoštru prodaja diplomatsko službeno vozilo z naslednjimi podatki: Lastnik vozila: Generalni konzulat Republike Slovenije v Monoštru Znamka, tip: Peugeot 607 2.9 Letnik: 2004 Datum prve registracije: 10.06.2004 Datum prve registracije na Madžarskem: 25.11.2010 Prevoženi km: 136.000 Tehnični pregled: do 1.12.2016 Motor: bencinski, 2946 cm3, 152 kW (207 KM) Menjalnik: ročni (5 pr.) Oblika: limuzina Kraj ogleda: Kossuth u. 39, Monošter/Szentgotthárd Cena: 3000 EUR ali najboljša ponudba »Sveti Miklavž, pomagaj mi, da bom postal dober kot ti.« OBISKAL NAS JE MIKLAVŽ V torek, 6. decembra 2016, smo na DOŠ Jožefa Košiča na Gornjem Seniku tudi letos pričakali prihod Miklavža. Že zgodaj zjutraj so po šoli strašili parklji (krampusi), kasneje pa je s polnim košem daril prišel še Miklavž. Vsi otroci so mu morali povedati tudi nekaj po slovensko: nekateri so mu slovensko peli, drugi molili, tretji pa so mu deklamirali. Miklavž je bil zelo zadovoljen, pojamral je le pri tistih učencih, ki se ne učijo zadosti, ne delajo redno domačih nalog, ali ne ubogajo učiteljev. Ne glede na to je vsem razdelil čokoladne pakete, župan Gornjega Senika pa je vsem učencem zraven poklonil še čokoladnega Miklavža. Učenci so Miklavžu obljubili, da bodo pridni in da bodo ubogali tako učitelje kot starše. Pa da se bodo še bolj pridno učili slovenski jezik. Samo da obljube ne bi pozabili do prihodnjega leta! Posebno darilo Miklavža, za gornjeseniške učence, pa je bila tudi gledališka predstava gledališke skupine Veseli pajdaši iz Števanovec, ki se je zgodila v četrtek, 8. decembra v tamkajšnjem kulturnem domu. V okviru šolskega predmeta spoznavanje slovenstva se učenci pri urah učijo o življenju Porabcev nekoč in danes, kjer je največji poudarek na njihovih šegah ali običajih, ki jih ohranjajo tudi porabske kulturne skupine. Gledališka predstava z naslovom »O, Merika«, ki jo je napisal in zrežiral Laci Kovač, je otrokom poleg »domanjega jezika« postregla s komičnimi dialogi oseb srečujočih se na letalu. Njihova ugotovitev po obisku Amerike in sporočilo vsem nam gledalcem je bilo naslednje: »Amerika danes je lahko vsepovsod, Amerika danes je lahko tudi v Porabju. Le znati jo moramo videti in začutiti!« Nino Gumilar KA DELAM PA KA SAM V TOM LIBLÉNOM PORABJI? Malo zgodovine Komornoga zbora Porabskih Slovencov iz Monoštra pa moji porabski spominov za dosta lejt nazaj... glasje. Kak smo bili srečni, če nam je gratalo spejvati kaj zahtevnejšoga, pa smo lejko šli na revijo odraslij zborov v Mursko Soboto, tüdi na Primorska poje smo že stalno poulek. Tüdi v Logatci, v Šempasi, v Maribori, Litiji, v Radencaj pa na Reki so s toplim aplauzom sprejeli naše spejvanje... Trnok sam veseli, ka smo tak dobro vküp stoupili pa telko napravili, ka smo ob desetoj oblejtnici delovanja tüdi slavili »rojstvo« prvoga CD-ja!! Ob toj priliki bi rad na kratko opiso, kak se je rodio té naš prvi CD. Skoro cejlo leto pred snemanjom smo bili pravi »mami ce, povejte mi...« Na prvom snemanji smo čista vöobrnjeni bili, nikši cumper je šou z lüfta, pa še dež je takši biu, kak če bi ga sam hüdi naroučo. Niti blajžena bogojinska cerkev, gé smo snemali, na žalost nej nikaj valala, ka bi kaj čednoga vküp spravili. Na volou smo méli pa samo ešče edno snemanje. Te smo pa, vala bougi, vse od sébe dali, pa je grátalo. Vej te čüli, gda te poslüšali ploščo. Rejsan, ka sva s kolegom Dragojom v studiji mogla preci vör presedeti z odprejtimi, nabrüšenimi vüjami in velkim potrplenjom, ka sva v réd jemala, če je gé še kaj trbelo. Trnok sva se veselila, gda se je lepou čülo. Na ipe sva se čemerila tö, ali tou bole na raji. Zdaj že vejmo, ka se je splačalo. Za pesmi smo fejst šürkoga srca, vse mámo radi. Nej samo naše, dománje pa prekmurske, tö gorenjske, beneške, istrske, pa takše iz indašnji cajtov. Ljudske pesmi nas drüžijo s slovenskimi pokrajinami in njihovimi prebivalci. Tiste fejst stare pa nas veselijo na svoj način. V ništernji pesmaj mamo tüdi soliste. Čüli te popejvati Iluš- Komorni zbor ob 10. obletnici ko, Mileno pa Attilo. Bravo! Zakoj smo jo pa krstili »Mamica, povejte mi...?« Smo se dugo čednili okouli imena plošče. Ednouk sam naprej prineso tou lejpo pesem, meni itak med porabskimi pesmimi najbole prilüblena, rejsan! Té pa denejo, malo nej eden prejk drügoga, ge sam tö tau mislo, meni je tau trnok fajn. V redi! Je pa v naslovi plošče mišleno malo več, kak tá pesem pravi. Vejmo, ka nam mamice dostakrat kaj lejpoga povejo, brez pitanja. Najbole, gda tou in glij tisto, ka najbole nücamo. Pesmice pa zgodbice, ka navčijo mamice in jih doma spejvlemo pa poslüšamo, so pa itak najvekši zaklad in sreča v živlenji. Tau nam cejlo življenje pri srci ostane. Zatou sam gvüšen, ka boukšega naslova skorok nej bi mogli najti, nej istina? Ploščo podarjamo prijatelom in ljubitelom domanje pesmi v zborovski izvedbi. Lepou bi bilou, ka bi tej bilou čim več. Tistim pa, ki pričakujejo brezhiben izdelek, velja, da smo tokrat brezhibnost nadoknadili s privrženostjo, srčnostjo, dobrim namenom ter željo ustvariti dokument o slovenskem zborovskem petju minulega desetletja v Porab-ji. Pa dokazali smo, kako se dá iz pravcatega »nič« izpred desetih let s trdno voljo, ljubeznijo in prepričanjem o pravi stvari, pripraviti prijeten in velik dogodek. Od srca hvala pevcem in vsem, ki so bili za našo stvar, nam verjeli ter pomagali! Zagotavljamo, da nadaljnja pot vodi tudi k brezhibnosti! Tomaž Kuhar, zborovodja Tou zgodbo mi nej gratalo v porabski koledar spraviti, če glij sam želo. Kriv sam si büo, ka sam zamüdo rok za objavo. Pa mi je bilou žao! godek za Porabske Slovence so bili Porabski dnevi, še zdaj pogučavlemo s pevci, šteri so že té spejvali. Ob tom se še dosta drügi zanimivi doživlja jov spoumnimo s tisti časov. Kak se té ne bi, po vsej tej lejpi spominaj, pred dobrimi desetimi lejtami nalejci pá odloučo pa sprejeu ponudbo za vodenje zbora v Monoštri?! Vej je od začetka trnok lagvo kazalo. Malo nas je bilou, dosta premalo, ka bi lejko zborvsko, bár na štiri glase spejvali. Pa smo se odloučili za triglasje, tak bole v domanjom, ljudskom načini. Te smo pa, najprlé malo za hec, iz altov »napravili« dva tenora, tak smo pá napravili novi stopaj naprej, či glij nej preveč velki. Té so se nam pa lejpoga dneva še priklüčili pevci »s pevskov kilometrinov« iz mešanoga zbora Radenci. Té stopaj naprej je biu pa velki, na pravoj pouti! Tak se je začnilo. Najprle je bilou zanimivo biti polek pa poslüšati prepletanje prekmurščine s sobočkoga konca, prleščine s kapelski brejgov, pravoga porabskoga guča pa knjižne slovenščine. Pa še madžarščine bole malo, ka sam na vüja vlejko. Od začetka sam dostakrat pozabo, ka moram pomali gučati, »ne razmejmo«, se je čülo v zbori. Vse večkrat pa sam li vido »posvejt na konci tunela...«, z drügimi besedami, iz prijetnega družabno-ga spejvanja se je vse večkrat čülo lejpo zborovsko štiri- Tak sam se odloučo zdaj za novine napisati. Če glij sam jo dostakrat pripovejdo, gé koli je prava prilika bila ali pa sam vido, ka lidi gvüšno zanima té tau porabske kulture. Mogouče pa de koga tüdi zdaj cejla štorija o zbori zanimala pa de si jo prešto... Porabje sam oprvin doživo kak pevec sobočkoga zbora Štefana Kovača tam v sedemdeseti lejtaj. V seničkom kulturnom doumi so nas celou od zvünaj, skouz oukna poslüšali, ka notri nej bilou mesta, tak s srcom radi so poslüjnoli slovenskoj pesmi, pesmi v maternom geziki! Tak od srca smo njim spejvali, tou nikdar nemo pozabo! Pa nikak tüdi nemo pozabo srečavanj pa dela s pevci zbora Avgust Pavel z Gorenjega Senika, gda smo se pripravalali za Porabske dneve v Cankarovom doumi, tam v osemdesetij lejtaj. Té je Csabai Bandi báči büo zborovodja. Dostakrat se o tom, kak velki pa pomemben do- Tetica Eržika, štero so tan doj v Avstraliji zvali miss Elizabeth, je samo gnouk prišla nazaj. Bila je vönapravlena kak ejrašnja varaška gospa: na glavej ženski kolapoš vijoličaste farbe, kiklo je mejla bole nabrano kak mi fijringe, bluza pa je bila tak globko odkapčena, ka je moja mama očo vsigdar klencnila po rauki, gda so mu ta notri vujšle očí. Bila je bole stara kak moja mama, a je zglednola dosta bole mlada. Brodo sam si, ka zatou, ka tam doli v Avstraliji živejo dosta bougše, ka majo pejnez kak blata, ka jim nej trbej tak žmetno delati niti na njivaj, niti v fabrikaj. Tam so, kak je pravila, tak velke njive kak pri nas rosagi, zatou tam šprickajo z eroplani, trakori pa na gnauk vlečejo več kak deset brazd tö. V fabrikaj skoron nega delavcov, ar skoron vse delajo roboti. »Roboti pa so lidgé, šteri nejso iz mesa kak mi, liki iz železa pa plastike. Žené pa jih lektrika. Nej jim trbej nej gesti, nej piti, pa bole so batrivni pa friški kak mi,« se je razgučala strina. Tak oči kak meni so zrasle vüje. Od maloga sam si želo, ka bi takšnoga robota, šteri bi prao cote, küjo, pospravlo pa drva notri noso, a za tou nejsmo meli pejnez. No, pejneze bi že nekak vküper poškrabali, a takšnoga robota neje bilou nindri küpiti. Tam v Avstraliji pa sigdar lejko, ar v eni bauti, šteroj tan pravijo shop ali store, küpiš vse od šifta do šivače igle. »Nete vörvali,« so joj sijale očí, »v ton shopi si lejko zaželejš, ka ti srcé želej. Če ščeš našo domanjo palinko, jo že vütro dobiš. Neje vöza- Milan Vincetič prejto, ka si nej bi lejko naroučo takši avto, kakšnoga ešče nišče nema. V takšnom big shopi si lejko küpiš ižo tö. Nika bole ležišoga: ižo ti pripelajo ta, gé jo ščeš meti. Nete si mislili, v škatülaj je spakejrana, vküper pa jo zmontejrajo roboti, šteri bole friško odijo po lestvici kak veverce. Nega ka nega, mali,« se je obrnoula prouti meni. Pokumo sam. Ka bi drügoga. Po drügi strani pa sam si želo, prinesla tou, ka je v tej njeni Avstraliji najbole v moudi, nej pa je toga mogla pokazati, ar toga kataloga iz toga shopa neje mejla s sebov. Je pa prinesla dosta takšnih z gvantanjom, štere so tak mama kak sousidice dnejve pa dnejve zijale. Dva dneva pred božičom je poštaš Kari z biciklina doj vzeo pak. Či gli je biu tak velki, ka sam, gda sam ga neso, komaj prejk vido, je biu léki kak pero. Notri je bilou teticino pismo s starinskimi, malo vözobrnjenimi literami, štere je moja mati, či gli je mejla očove oukole komaj preštejla. »Draga sestra, tvoj mouž pa mali, pred dobrin mejsecom sam se odselila na Christmas Island v varaš Sylver City, od kec vas iz srca pozdravlan, kcoj pa prilagam poštarsko karto tö, ka te vidli, gé zdaj živém. Tem avstralskim otokom (sziget), gé zdaj živém, bi po domanje pravili Božični otoki (Karácsony szigetek), varaš pa bi se zvao Srebrni varaš. Eti se guči, ka so tak v Italiji kak v Španiji trnok v moudi bambole. Edno vam pošilam, ar znam, ka tou ešče neje k vam prišlo. Za božič denite tou lejpo deklinico pod kristpan, po svečnici pa na postelo v prednjo ižo. Lejpe pa blagoslovene Božične svetke vam želej Vaša tetica Elizabeth!« Čista na dne paka pa je biu kejp, šteroga smo obesili na stejno: na njom je bila tetica Eržika, štera se je preveč gizdavo postavila pred krispan s sefelé migejčimi posvejti. Pod krispanom pa je sejdla bambola, tak lejpa deklinica, kakšna gvüšno boude moja sestra, štero sta mi tak oča kak mama sveto oblübila na drügo leto za božič. Što pa ma preveč rad pejnez, pa nema rad lidí,« je zdignila srednji prst. »Tou je že vedo naš Odrešenik, šteroga na »S vsakši božič tak žmetno čakamo. Vej pa si se na veronavuki včijo,« me je poglednola z bejlin, »kak je Jezus v temploni tá obrno stole s pejnezi?« Rejsan, sam si brodo, Avstralija je doli, na doljnoj strani naše Zemle, šteroj v Avstraliji pravijo Blue planet, ar so jo takšno vidli ovi, šteri so pred dvema letoma stoupili na Mejsec, ka smo lejko gledali po teveni. »Ranč prave zime nemamo, snega tan doli ešče nejsam vidla, če gli doli živém več kak tresti lejt. Mi smo okauli obrnjeni kak vi: gda mate vi zimo, mi mamo leto, zatou je toga časa, ar smo krajen avgustuša, pri nas zima,« je pametüvala. »Kakšna pa je tou zima, če nega snega?« sam jo pito. »Gda je pri nas zima, so pri nas najvekši svetki: božič pa nouvo leto. Kak vi sploj svetite božič?« »Kak, kak,« se je začüdila, »tak kak vi, samo nemamo Bambola krispanov, ar tan doli ne rastejo djeliči. Pri nas so samo palme, té pa so nej dobre za krispan. No, zadnje čase že delajo krispane iz plastike. Nete mi vörvali: lepši pa jakši so kak pravi, ar iglice doj ne kaplejo pa nigdar ne povegnejo. Zatou je lepou nazaj zapekejramo v škatüle, pa je drügo leto pa okinčamo.« okinčeni krispan. Cejli se svejti,« si je globko zdejnola tetica, »štekaš ga v lektriko, pa posvejteki tak svejtijo pa migečejo, ka brodiš, ka si v nebesaj. V oblüblena nebesa pa malo što pride, ar je tam več kak gospoudni Boug vrejden money …« »Money?« sam zabezekno. »Pejnez, bi pravili po domanjom. Only money, samo pejnez. cukri, zamotanimi v zlati paper?« sam grato najgirig. Mama je sela na drügo stran stoula pa se zaglednola v svojo sestro, štera je samo zamajnila z rokou. »Se spominaš, kak smo gor na krispan obešavali oreje? Če je mejo bautoš kakšen cuker, šteri je biu v zlatom ali srebrnom papejri, smo ga nej pogeli, liki obesili na krispan. Pa takšni vsefelé kinč smo delali iz papejra, zvejzde, mejsec, male zvonce. S kukurčnoga lupinja pa smo vküper sükali angele, štere smo obesili na najvišiše vejke …« se neje mogla staviti moja mati. »Pri nas pa si lejko küpiš že ka bi kakšen pejnez s tistoga stola spadno v mojo žepko tö. V slabom kedni, kak je bila strina Eržika pri nas, san vse zvedo o njeni Avstaliji. Kak eti nigdar nemo tan, gé je zdaj Avstralija, ar je ona stou lejt pred nami. Kak se tan z malimi eronplani vozijo kak eti z avtoji. Kak tan sploj ne küjajo, ar ti ešče vroučo gesti prinesejo na domanji prag. Kak tan srakico nosijo samo eden den, te jo pa tá ličijo. Kak šolare vozijo, kak je ona pravila, z busi, zvejzke pa knige pa piščavlejo v šouli. Na konci pa ešče tou, ka če Bog zdravdje da, de tou leto kauli božiča ešče gnouk prišla. Pa ka de