Ameriška Domov p '6r*°$*yLsn^'* <» *»«wf N. y jy Ali 6117 St. Clair Ave. — HEnderson 1-0628 — Cleveland, Ohio 44103 National and International Circulation Published daily except Saturdays, Sundays, Holidays and 1st week of July Managing Editor: Mary Debevec NAROČNINA: Za Združene države: $16.00 na leto; $8.00 za pol leta; $5.00 za 3 mesece Za Kanado in dežele izven Združenih držav: $18.00 na leto; $9.00 za pol leta; $5.50 za 3 mesece Petkova izdaja $5.00 na leto načelih svobode in demokracije razvijati svoje sile in uveljavljati svoja stremljenja”. Do tega pa bo kljub tretji u-stavi še dolga pot, in če se taka demokracija ne bo uveljavila, bo napovedana nova “rešitev narodnostnega problema malih narodov v zvezni državi” vodila samo do novega — poloma, kakor še vse “revizije” doslej. S. S. BESEDA IZ NARODA SUBSCRIPTION RATES: United States: $16.00 per year; $8.00 for 6 months; $5.00 for 3 months Canada and Foreign Countries: $18.('0 per year; $9.00 for 6 montns; $5.50 for 3 months Friday edition $5.00 for one year SECOND CLASS POSTAGE PAID AT CLEVELAND. OHIO *>83 No. 42 Tuesday, March 2, 1971 Kje delali bomo v teh dneh Fred veliko odločitvijo? Že smo poročali o sklepu prve konference Zveze komunistov Jugoslavije, da naj se pripravi sprememba ustave, ki naj iz sistema samouprave pripelje državo v zvezne države suverenih federacij. Po teh načrtih naj bi se državna uprava decentralizirala, posamezne republike naj bi tudi v resnici postale “suverene”, ki naj bi se samo po zvezni skupščini povezale v jugoslovansko federacijo. Njej bi odstopile nekaj svojih prerogativ, sicer pa se vladale same na svojih področjih tako v upravnem kakor ekonomskem pogledu. O svojem dobičku bi razpolagale same, ne da bi ga centrala trošila v manj razvitih delih države. Mali narodi naj bi prišli do svoje polne veljave. Uzakoniti da je treba zato novo temeljno razmerje med narodi, ki bi garantiralo resnično enakopravnost posameznih republik in enako-\>ednost narodov. Predvidoma bo trajalo pripravljanje te nove federativne ustave Jugoslavije dve leti. Začel se je torej proces, ki naj bi postavil Slovenijo kot suvereno narodno upravno področje, predvsem v ekonomskem pogledu. Kaj naj ves ta razvoj pomeni za nas, ki ga gledamo od zunaj ? Najprej: da gre razvoj v Jugoslavii v večji poudarek nacionalizmov, torej v nasprotje temu, kar je bil cilj narod-no-osvobodilne borbe ves čas revolucije pod geslom “Bratstvo in edinost”. Tito je tedaj poudarjal — in to večkrat in z odločnostjo predvsem proti obtožbam Sovjetije — da se je boril kot internacionalist za proletarsko enotnost narodov, svetovno revolucijo, ki naj bi ji bila “prav Slovenija odskočna deska za Srednjo Evropo”. Zdaj se ta “edinost”, ki je le druga beseda za centralizem, drobi, in drobi se njegov “proletarski internacionali-zem” ob dejstvu, da Tito mora zdaj braniti drž(avo proti tistemu sovjetskemu stalinizmu, katerega je branil z vso ihto in na debelo moril svoje sorojake. Polom v temelju, kar priznava tudi Djilas: “revolucionarne formule in mar-ksistično-leninistične ideje so potrošene, partijska birokracija išče sedaj izhod po birokratskem nacionalizmu”, to se pravi: ta federativni nacionalizem, ki se oznanja, je samo uradni izhod vladajočih za rešitev razpadajočega komunizma v državi. Ohraniti se hoče na vrhu na ta način, da ugodi nacionalnim zahtevam narodov v državi. Vseh petindvajset let je glasil Tito v svet, da je idealno uredil v državi “narodno vrašanje”, kar naenkrat pa se pojavi stari nerešeni problem v novem poglobljenem raz-glasju: priznati je treba poraz in spremeniti ustavo, da si podaljša življenje na oblasti, sebi in naslednikom. Vladimir Krivic, predsednik ustavnega sodišča SR Slovenije javno priznava: “Pri nas, žal, v preteklih dveh desetletjih ni bilo malo takih, ki so videli nevarnost predvsem v nacionalizmu in etatizmu malih narodov ... Taka stališča so se pokazala globoko zgrešena in so ustvarjala neugodne mednarodne odnose ter škodila razvoju samoupravljanja na vseh ravneh.” Torej: dvajset let napačnega osnovnega gledanja na male narode! Torej: polom dvajsetletne politike med tem. ko je ves svet hvalil Titovo nacionalno rešitev. Zdaj ji sami priznavajo polom. Popraviti so hoteli najprej ta polom s svetovno znanim in priznanim “samoupravljanjem”, toda tržaški Zaliv, ki gleda z meje v Slovenijo, je zapisal: “Tedaj ko so v Jugoslaviji stalinizem pobijali z najbolj stalinističnimi metodami... je nastala ideja ‘samoupravljanja družbe’... in država je zašla v čudovite težave navzven in navznoter, ideološko in politično in idejno, in iz vsega je nastala godlja brez slehernega okusa in užitnosti.” Polom torej tudi samouprava. Treba je poiskati novo pot in ž,e v tretjič spremeniti ustavo, da se reši “jugoslovanska pot v socializem”. Zato sedaj mrzlično iskanje nove poti, ki je popolnoma nasprotna prvi, revolucionarni internacionalistični poti, potem poti po diktaturi proletariata v smislu stalinizma, nato po samoupravni poti k federaciji držav. Ta sicer ne bo več v smislu ‘edinosti’, to je centralizma, gotovo pa bo v znamenju ‘bratstva’, to je komunističnega, ki obstaja pri lazredni borbi proti vsem “reakcionarjem”, proti ne-komu-nistom. Nova federativna Jugoslavija, ki naj jo preuredi tretja ustava in s spremembo temelja medvojnega AVNOJA, ki je petindvajset let vodil napačno pot države, bo kljub vsemu ustvarila v najboljšem primeru samo po formi suverene narodne države, po vsebini pa bodo prav tako kot sedaj _ komunistične ter bedo po treh ugotovljenih polomih — samo nov poizkus obstajanja na oblasti sedanjih voditeljev. Tej federaciji držav bo manjkalo do zadovoljive rešitve prav to, kar so narodne sile maja 1945 v Ljubljani pred nastopom komunistične oblasti izrecno poudarile: ta “država Slovenija bodi sestavni del demokratične Jugoslavije”, in to demokracije v zahodno-evropskem, krščanskem in socialnem smislu, kjer bo mogla vsaka stranka po NEW YORK, N.Y. — Večerne ure mi že odganjajo ta pepelni dan! Sicer na današnjo Pepelnico nisem v mestu in podzemni videl toliko napepeljenih čel, kot sem bil tega vajen v nju-jorškem mestu še pred leti. S pomislijo na očetnjavo vem, da naše cerkve na ta dan niso bile kaj izredno polne. Nekaj več ljudi je prišlo k jutranjim mašam, vsaj na kmetih je bilo tako, da jih je duhovnik “zaznamoval za smrt”! V očetovem starem kraju je bil glas zvona o polnoči, ki je oznanil prvo uro, začetek Pepelnice in posta nasploh skoraj bolj pomemben kot pa jutranjo ali ponekod večerno p e p e 1 j enje. Spomnim se, kako močno je u-darjal ta zvon, ki sem ga kot šestletni fante prvič slišal, ker me je v sladkem spanju predramil. Takrat smo stanovali v očetovi rojstni hišici, ki je čisto pod d mžalskim cerkvenim gričkom. L tara mati je bila pri nas in je začela moliti za srečno zadnjo uro. Takrat ji je bilo 77 let! Vendar tudi pepeljenje, čeprav je povzeto po starojudov-skem običaju, ko so grešnike o-deli v vrečevino in jih posuli s pepelom, postalo tudi krščanska navada in od začetka 12. stoletja celo zakramental, je bilo na Slovenskem pomembna narodna navada, za mene lep običaj, ki je lahko naganjanje h globljemu razmišljanju o življenju. Od Ijudskošolskih let sem na ta dan zmeraj odprem Gregorčičeve poezije in preberem njegovo v “Pepelnični noči”. Takoj po polnoči se začne njena lirično-,epska zgodba vseh stanov družbe in pa težke življenjske borbe našega naroda. Gregorčiču je vsaka smrt doumljiva, ker takšen je zakon življenja, samo njegov narod ne sme nikdar umreti, ker to se ne sme zgoditi po tolikih stoletjih samega trpljenja. Vsem položi pepel na čelo, a ko v cerkev stopi njegov slovenski narod, tedaj odloži pepel in raje moli za njegovo življenje ... Pa tudi s to pesmijo si je Gregorčič natakal “čašo nesmrtnosti" hkrati, ko je natakal čašo življenja svojega naroda! Nič hudega in nič tragičnega ni: doživljati pepelni dan, ko- ristno pa ga je doživljati s pomislijo na smrtni dan! Posameznik se temu dnevu ne more izogniti! Skupnost, ki ji pravimo narod, pa se mu stalno in uspešno izmika, če s pravimi deli svojega duha polni “čašo svoje nesmrtnosti”. Ta dela bomo zmeraj pošteno opravljali, če bomo gledali na našo celotnost, če si sami ne bomo izpodrezavali zdravih korenin, ki so že vraščene v plodni in sočni zemlji, če ne bomo hlastali po vsem in preskušali vse “pilule modernosti”, in če se ne bomo zgubljali v majhnostih o-sebnih nagnjenj in jim dajali veliko — da celo zveličavno pomembnost. Vsako delo, kateremu botruje iskrenost in predanost za skupnost, bo koristilo našim narodnim srenjam v zdomstvu in bo tudi nekaj malega pripomoglo življenju naše osnovne narodne skupnosti, ki je in bo le na Slovenskem, dokler se ne bodo spet razklale nase meje, ko bi druge sovražne vode lahko spet preplavljale našo starožitno usedlino! S takšno mislijo in s takšnimi pogledi, verjemite mi, zmeraj rad poročam o življenju naše njujorške srenje, pa čeprav včasih nenamerno ne zapišem vseh imen, da “članek ne bi bil predolg”! Tako danes zapišem, da smo na drugo februarsko nedeljo imeli prvi poskus občasne “nedeljske prosvetne ure”. Še Slomšek bi se morda temu poimenovanju dobrohotno nasmehnil. In naš kaplan oče Bertrand Kotnik nam je govoril o Slomškovem sodobniku Frideriku Baragi — oziroma bolje povedano, kakšne so bile dejanske tedanje okoliščine na področjih, kjer je Baraga začel svoje misijonarstvo — med ameriškimi Indijanci. Prihodnja takšna “nedeljska prosvetna ura” bo na tretjo mar-čevo nedeljo — 21. marca — s kar lepim programom. Malo bo govora, naši šolarji bodo dekla' mirali in nam dve pesmici zapeli, pa še Marinka Ravnikar-Zupančičeva ter morda celo naš — še zmeraj priljubljeni — Charlie Guardia. Nekaj koristnega pa nam bosta povedala dr. Franjo Delak in dr. Zdravko Kalan. V nedeljo, 14. marca, ob 3. pop. bodo zapeli spet naši “Fantje z Osme” v Ridgewoodu. Dvorano so dobili od Ridgewood Presbyterian Church na 70. Aveniji, št. 59-14. Vsem starejšim Slovencem in tudi mnogim novodošlim je ta blok dobro poznan. Je na oglu Forst Avenije, skoraj ob Myrtle Ave. Pred to cerkvijo na Forest Avenue je Federal Home Savings Bank. To vse skupaj ni tako važno in pbmembno, razen, v kolikor vas natančneje popelje do te dvorane, kolikor je za nas njujorške Slovence pomembnejše dejstvo, da je ta cerkvena dvorana postavljena na svetu med to banko, katera ja tod stoji komaj 17 let, in pa skupno petih dvostanovanjskih hiš, ki sta jih zgradila staronaseljenca in narodno delavna njujorška Slovenca Cesark in Burgar. In eno od teh hiš je lastoval Metod Končan, eno od njih pa pred leti umrli Louis Češarek. In pred to Cesarkovo hišo je zasajena lipa, ki jo je prinesel iz starega kraja, s Slovenskega, ustanovitelj slovenske fare na Osmi frančiškan Kazimir Zakrajšek. Vprav po čudni usodi bo na drugo nedeljo v mesecu marcu ob treh popoldne v tem bloku denela slovenska pesem! Koliko mistike bo v tem nastopu “Fantov z Osme”, koliko lepih in težkih spominov za vse nas — njujorške Slovence. Ker so zveze za ta ogel 70. Avenije in Forest Avenije v Ridgewoodu tako vsestranske in prikladne, in ker nas je Slovencev še zmeraj največ na tem področju, upam, da se bomo strnili okrog naših fantov — in ti nam bodo še posebno iz duše in srca zapeli! Polna ni bila za tokratno “neorganizirano maškarado 1971”, vendar je bil za vse navzoče dokaj zabaven večer. K tej zabavnosti so pripomogle zares prave maškare in pa plesni orkester “Veseli Štajerci”. Druga imena se kar bojim navajati. Toda navzlic temu bi rad že na začetku postnega časa zapisal, katera Jednotina društva so že župniku očetu Richardu Ro-ganu javila svoje letne obhajilne sestanke: Društvo sv. Jožef za nedeljo, 21. marca. To ne bo nič motilo prosvetne ure, ki je po deseti maši. Marsikateri od njih pa se bo lahko malo dlje zadržal v dvorani in bo še pH tej srenjski dejavnosti. Društvo sv. Ana se bo zbralo takoj naslednjo nedeljo, 28. marca. Društvo Marija Pomagaj ima že po tradiciji skupno obhajilo na Cvetno nedeljo. To je nedelja, ko naša mladina da cerkvici sv. Cirila na “Osmi” pravo velikonočno razpoloženje in pa lep odsev tiste nekdanje mogočnosti in lepote, ki smo jo na ta dan nekdaj uživali na Slovenskem. Tone Osovnik Skupna prireditev slovenskih narodnih domov CLEVELAND, O. — Za sodelovanje slovenskih narodnih domov v Clevelandu in okolici je bil 11. avgusta 1959 prvi sestanek. Naš namen je bil prvotno pomeniti se o tem, kako si medsebojno pomagati z raznimi posvetovanji in pripomočki, da vzdržujemo naše domove za kulturne in družbene prireditve. Pozneje smo prišli na idejo, da bi volili zaslužno “osebo” leta, kar je dobra ideja. Bila je v določeni meri priznanje zaslužnim osebam; žal ni bilo vsem mogoče ustreči, kajti v resnici je veliko zaslužnih mož in žena v naših naseljih Clevelanda in okolice. Za leto 1971 je federacija 9 slovenskih narodnih domov izbrala Mrs. Josephine Stwan, prvo ženo skupnih domov, pred njo je bilo v ta namen počaščenih 9 moških, (isto število kot je domov pri federaciji). Pri našem “Slovenskem društvenem domu“ v Euclidu, Ohio, je dobil to čast “Man of the Year” (mož leta) John Evatz. John je dolgo let direktor Doma, ki je služil v več odborih kot gospodarskem in nadzornem. Kot prvovrsten mesar in obenem izvrsten kuhar za pripravo okusnih jedil, je dobil več skušenj, ko je služil stricu Samu (ZDA) kot vojak, v našem Domu je večkrat pokazal, kako se postreže za okusno jed. Posebno dobra moč je pri dramatskem klubu “Naša zvezda”, svoje vloge vrši v splošno zadovoljstvo, poleg tega je član še drugih slovenskih organizacij. Pripravljen je sodelovati in pomagati, kjerkoli potrebno za boljši uspeh in napredek pri našem Domu. Pri ostalih Domovih so bili izbrani kot “Možje leta” naslednji rojaki: na Denison Avenue John Fabris; na East 80th St. Frank Kroll; na Holmes Avenue Joseph Ferra; na Maple Hts. Andrew F. Rezin Jr.; na St. Clair Avenue Josephine Stwan; na Waterloo Rd. Walter Lampe; v West Park Tony Miklich in na Prince Avenue John Taucher. V ta namen priredi Federacija domov v nedeljo, 21. marca, o-kusno večerjo z zabavo v SND na St. Clair Avenue. Pričetek ob 4. popoldne. Za ples bo igral Pecon Trebar orkester. Na veselo svidenje! Joseph Trebeč 18039 Neff Road Cleveland, O. 44109 Pasterizirana mleko Preko 90% mleka v mestih s 100,000 in več prebivalci je pasteriziranega, ipredno ga smejo prodati. Bitni narodni problemi in partija danes mogoče, nazaj na 400 let razvoja (po renesansi, op. p.) vidimo, da je človeška misel na vsaki novi stopnji napredka odpravila Boga kot nepotrebno domnevo iz vsakokratnega območja raziskovanja. Kopernik in Newton sta ga odpravila iz vesoljstva, Darwin iz življenja, Marks iz zgodovine, Freud pa še iz zadnje utrdbe duha in duše.” Nato pa nadaljuje dr. Zalokar: “Tako se je človek znašel brez dostojanstva biti in mu je ostalo zgolj umišljeno dostojanstvo njegove minljivosti. Absolutno v sebi je imenoval laž, slepilo, zablodo itd.” V naslednjem odstavku nadaljuje: “Priznati si moramo, da je tako mišljeno in občuteno življenje človeka zelo žalostno. Dokler se je slepil z raznimi drobnimi maliki (denar, hiša, avto, položaj, uspeh, razni užitki), je še šlo. Če pa je vsega sit, ali če je zvest svojemu razsojanju spoznal praznoto in ničevost teh malikov, kaj ostane? Ostane praznina, naveličanost, nesmisel, obup in celo gnus. Puškin je to tako doživel: “Cilja ni nikjer pred mano, duša prazna, prazen um. Mene muči neprestano pustega življenja sum.” Po teh razmišljanjih pride dr. Zalokar do ugotovitve: “Tako se znova srečujemo z nazorskimi, filozofskimi, oziroma religioznimi vprašanji, ki bistveno vplivajo na naše vrednote življenja in smrti in konec koncev tudi na to, ali smrt iščemo in kako jo iščemo. Prav zaradi ozračja, ki bolestno sili v nesmisel in išče smrt, more človek poseči po vzorcu samomora m se ubiti, če je v svojem raz- Ustvariti si jasno sliko o razmerah v Sloveniji pod sedanjim režimom ni lahko. Pripovedovanja izseljencev, ki se vračajo z obiskov, so največkrat krajevno omejena, ali pa ne povedo dosti več kot opazovanja običajnega turista. Najdemo pa članke ali ugotovitve tudi v listih in revijah, ki izhajajo v Sloveniji, pa kljub temu osvetlijo marsikak problem jasneje kot vsa pripovedovanja. Marsikateri obiskovalec domovine omenja, kako se tam pijan-čuje in da je zlasti velik del odrasle mladine nagnjen k temu. Ta mladina živi iz dneva v dan in ne najde v materialističnem nauku komunizma smisla svojemu življenju. Zdravnik dr. Ljubo Djordje-vič je v ljubljanskem Delu z dne 4. decembra 1970 zapisal tole nazorno ugotovitev in prognozo: “Res je tudi, da imamo v Sloveniji 450-500 tisoč odraslih prebivalcev, ki prekomerno in pretirano pijejo in ki bodo vsak čas, če že niso, postali takšni alkoholiki, kot je že tistih 30 ali 50 tisoč, katere je težko ali skoraj nemogoče ozdraviti in bo tako število alkoholikov v Sloveniji ne več 50 tisoč, ampak 500 tisoč in več. Tako bo alkoholizem, ki je že zdaj družbena patologija števika ena, postal pri nas družbeni samomor.” Zaman iščemo, da bi zasledili kak poizkus komunističnega režima, kako odpraviti to zlo, ki naj bi po mnenju tega zdravnika postal v Sloveniji “družbeni samomor”. Naravnost pretresljiva je statistika samomorilcev: S 26.7 samomorov na 100,000 prebivalcev smo blizu vrha evropske lestvice. O teh samomorilcih je psihiater dr. Jurij Zalokar v reviji Prostor in čas, ki jo izdaja založba Ozborja v Mariboru, v št. 4/5 1970 v razpravi “Proti slepilu samomora”, zapisal: “Samomorov ni mogoče jemati za znamenje duševnega obolenja, čeprav je med samomorilci precej duševno bolnih ljudi (približno tretjina). Ti ljudje se v mukah svoje duševne bolezni zatečejo k samomoru toliko prej, kolikor bolj je misel na samo- mor živa v njih samih, bodisi že od prej, preden so zboleli, ali pa v njihovem okolju. Toda dobršen delež samomorilcev in tistih, ki so samomor resno nameravali ali že poskušali, ni duševno bolnih, so le v “stiski” ali pa blodijo v zmoti. Tudi ti prihajajo včasih k psihiatru. Razprava, ki sledi, naj bi predvsem govorila o tem, kako naj psihiater pomaga tistim v stiski in pripomore, da bolestna sla samoubi-janja pojenja. O sli govorimo zato, ker vemo, da je samomorilno iskanje smrti nekaterim celo užitek, nekaka perverzija užitka, ki ga pričakujejo kot nekaj, kar je večje od vseh drugih užitkov.” Pri vprašanju, kaj bi bilo storiti in reči zdravniku tistim, ki nameravajo iti po poti samomorilcev, dr. Zalokar nakazuje smer z raznimi citati. Najprej citira, kako je videl pred 400 leti zdravniški poklic Paracelsus, ki ga imenujejo začetnika sodobne znastvene medicine. Takole piše dr. Zalokar, ko navaja citate Parcelsusa: “Teorija in praksa morata biti ena sama celota in morata o-stati nerazdružni” in “Praksa ne sme izvirati iz spekulativne teorije, temveč teorija mora nastati iz prakse”. y zvestobi do izkušenj pa človeške narave ni omejil le na živalski del, temveč je učil: “Človek je nastal iz zemlje in ima zato v sebi naravo zemlje. Toda kasneje je v “novem rojstvu” izšel iz Boga in je dobil v taki podobi še božjo naravo. In človek je namreč več kot le narava ... Spričo tega je ločil dve modrosti: “Dve modrosti sta na tem svetu: ena večna in ena minljiva.” Da bi prišli do obeh, moramo znati zamenjati znanje iz obeh danosti, ne da bi ju ločili. Pri tem je izkušnja duhovnega življenja posebno pomembna: “Zato mora zdravnik graditi svoje temelje v duhovnem, saj ni brez tega nič drugega kot le navidezen zdravnik, izgubljenec razkrojenega duha.” Dr. Zalokar nato citira, kaj je napisal biblični zgodovinar Ad-kinson o racionalističnem humanizmu: “Ko se oziramo, kot nam je kroju ali stiski prišel do skrajnih mej. Samomor postane vzorec za “rešitev”. Vemo pa, da so bila obdobja, ko so drugače gledali na samomor in na smrt in ko je bil odstotek tistih, ki so v skrajni stiski iskali smrt, manjši, saj so se očitno zatekali k drugim vzorcem in načinom reševanja iz stiske.” Slovenska komunistična partija gre brezobzirno mimo vseh za slovensko narodno življenje bitnih problemov, od katerih smo dva navedli v tem članku. Še več. Namesto da bi podpirala tiste, ki si prizadevajo poiskati rešilno pot tem problemom, jih pri tem celo ovira. Nad vse zgovoren je tale primer: Ljubljana ima danes trikrat več prebivalcev kakor leta 1945. Pri tem pa tri cerkve manj kot tedaj, ne da bi upoštevali samostanske kapele. Kanonik Glinšek je leta 1966 kot dekan mesta Ljubljane poslal u r b a n i s tičnemu zavodu Skupščine mesta Ljubljane prošnjo za izdajo 17 potrebnih lokacij za nove cerkve v novih ljubljanskih naseljih. Pred nekaj meseci je nadškof znova zaprosil za te lokacije, ker na prošnjo kanonika Glinška iz leta 1966 ni bilo odgovora. Toda urbanisti se še vedno izgovarjajo, da so zazidalni načrti že narajeni in da za bogoslužne prostore ni mesta. To stališče urbanistov, ki dajejo take odgovore po navodilu partije, ne potrebuje nobene razlage. V prav posebno luč pa postavlja slovenske komuniste dejstvo, da so zagreb ški urbanisti zagrebškemu nadškofijskemu ordinariatu vsaj toliko ugodili, da so predvideli postavitev 13 glavnih verskih središč v prihodnjih treh desetletjih. Poleg vsakega glavnega središča v samostojni zgradbi bi zgradili v povezavi z drugimi stavbami ali družbenimi centri še 4 do 5 pomožnih pastoralnih središč. Slovenski komunisti postajajo smešni, ker v vsaki cerkvi vidijo “klerikalizem”, katerega se naravnost bedasto boje. Toda prej ali slej bodo morali pod težo razvoja priznati, da cerkve in učenje krščanskega nauka niso klerikalizem. M. S. v S. Sl. KANADSKA DOMOVINA Iz slovenskega Toronta Na obisk je prišel. . . Sredi februarja sta priletela v Toronto ga. in g. Božo Stariha. Med Slovenci v Torontu sta se °§lasila na svoji krožni poti iz Argentine, po Evropi in nazaj skozi Kanado in Združene drža-Ve v Argentino. G. Božo Stariha le belokranjski rojak in se je zato ustavil pri g. Petru Pavlinu; Negova ga. ženka Štefka je tudi Belokranjka in se je včasih pi-Sato Štukelj. Desetdnevno biva-nto je dalo vsaj nekaj prilike §• Starihi, ki je predsednik “Zedinjene Slovenije” v Buenos Airesu, da je obiskal znance, Prijatelje in se v razgovoru z njimi seznanil s slovenskimi razmerami v Torontu. Tudi midva sva se sešla, saj 'toju je v preteklosti vezalo važno delo in sva tudi v kampih delila skupno usodo. Podobnost °Pravkov naju tudi danes veže, 4ato ni čudno, da sva dolg večer Prebila skupaj v razgovoru, v °bujanju spominov in v analizi d°godkov, ki bodo oblikovali slovensko bodočnosht. Pri tem Sva mislila tudi na bralce Ka-P^dske Domovine, ki jih bo raz-£°vor tudi zanimal. ‘Kako, da si se odločil za tako togo pot, ki končno tudi ni tako Pečeni,” sem vprašal prijaznega °2ota, ki se v 25 letih, odkar Se nisva videla, ni mnogo spre-toenil. Po zunanjosti je postal toalo bolj moški, po svojem ve-?toem temperamentu je pa ostal ■;6 Vedno veseli Belokranjec, ki to zvedav in bister opazovalec. . ‘Moj obisk Evrope in Kanade to čisto osebnega značaja. Hotel Sein se znebiti vsakodnevnega tomlja in istočasno pogledati, kaj to dogaja po naših središčih v ^domski in zamejski Sloveniji’, ^družiti s Pristnim.” Gotovo imaš v Evropi po-toanee in prijatelje, da ti ni bilo toeba kar na slepo tavati po ev-topskem mravljišču?” Seveda, moj prvi cilj je bila _ emčija ali bolje rečeno dr. B. nam an, ki je izseljenski duhov-'k v Muenchenu. Tam sem od blizu priliko opazovati k°zrtovalno delo naših duhovni-^v> ki skrbe za sezonske delav-na Bavarskem. Njihovo delo to čudovito *tonje.” t , ^toiko slišimo in beremo o sezonskih delavcih, ki jim °toovina ne more dati dela in k toužka, zato sem bil vesel, da .'Jto iz prvega vira zvedel kaj o njih.” i Samo v Muenchenu jih je ka-5000, ” je nadaljeval Božo. s 1 som z njimi, razgovarjali s, ^ se, udeležil sem se z njimi ^užbe božje. Za te ljudi največ varedij0 naši duhovniki, ki so . dno na poti iz kraja v kraj. hhovo delo ni samo verskega rtoča kultu; v ^ ^ajo nanje. V osebnem raz- ^ °ru s temi izseljenci sem 0H“ . em želel zvedeti, zakaj so sk na tuje. Po večini so vsi Ptlr sem hotel prijetno s in zasluži vse pri- aja, ampak tudi socialno in nno, saj se v vseh zadevah d^toali, da zato, da bi si z de- ^ 1 v tujini dokopali do lastnih j^tonv v Sloveniji. Zato je v ge vecino upanje, da se Vrnitev pa iz leta v leto in zavlačujejo. Pri tem teklosti umiralo človeštvo?” “Da, obiskal sem Dachau, tam na tistem kraju trpljenja se mi je zdelo, da sem v rimskih katakombah. Snežilo je, ko smo stopili na prosluli “Appellplatz”, toplo oblečeni. Tedaj sem pomislil na tisoče na pol nagih žrtev nacizma, ki so morali v zgodnjih urah tukaj trpeti in prezebati. Za barake so Nemci zgodaj poskrbeli, da so izginile. Ostali so samo še temelji. (Bog ve, če so tudi temelji nemške osvajalne in nadute miselnosti še ostali? Vprašanje por.) Obiskal sem protestantovsko kapelo. Pastor, Nemec, ki živi stalno tukaj in je bil nekoč tam pripornik, je izjavil: ‘Vedno se čutim kot Nemec osramočenega pred tujimi obiskovalci. Preko “potoka smrti” se pride do dobro ohranjenih krematorijev. Ob zidovih so pokopališča s pepelom deset-tisočev. Ob skrajnem zidu pa so karmeličanke, ki s svojo molitvijo zadostujejo Bogu. Za slovo smo še obiskali muzej.” “Ali ti je kaj znano, koliko Slovencev je umrlo v tem taborišču?” “Do leta 1945 je bilo v tem taborišču pobitih 32,000 ljudi vseh narodnosti. Med njimi je bilo 1700 Slovencev. Najmanjši narod v Evropi je bil torej med pobitimi procentualno najbolj zastopan.” Ob izhodu iz muzeja je z velikimi črkami napisana misel ameriškega filozofa Georga Santayane-a kot v opomin: “Kdor pozablja na preteklost, je obsojen, da jo še enkrat doživi.” (Ko mi je Božo povedal gornje misli, sem se spomnil na tiste Slovence v Torontu, ki bi tako radi pozabili na preteklost zadnje vojne in revolucije in ki celo našo mladino drže v nevednosti. Zgrozil sem se ob misli: Ali ne kažejo znamenja sedanjosti, da bodo še enkrat doživeli, kar hočejo pozabiti!) “Na svoji poti po Evropi si gotovo pogledal tudi doli na Koroško, zemljo naše ljubezni in bolečine. Ali si šel v Vetrinj, mogoče celo v Pliberk, Podrož-co..i?” ! ■! v i “Da, tudi tja na Koroško me je peljalo srce. Ustavil sem se celo na Ljubelju. Opazoval sem črn in mrzel tunel, skozi katerega smo nekoč upali, da bomo pršli na svobodo. Danes pa se skozi tunel vijejo cele kolone modernih limuzin “novega razreda”, “rdeče kaste”, polne rejenih veljakov v usnjenih jopičih. Takrat, ko sem jih opazoval, so se vozili na obisk dunajske plesne revije na ledu v Celovcu. Nehote sem primerjal utrujene obraze naših sezonskih delavcev v Nemčiji s temi obrazi, ki žive na njihov račun. Da, koroška dežela, naša ljubezen in naša bolečina. Na Koroškem sem imel priliko govoriti tudi z ljudmi, ki stojijo v prvi bojni liniji naše svetle misli in naše slovenske pravice. Samo to rečem, da ni lahko biti v tej liniji.” “Sedaj si pa že nekaj dni v Kanadi, v Torontu, v naši Torontski Sloveniji. Kakšni so tvoji prvi vtisi?” “V Torontu sem našel zatočišče pri dragi Pavlinovi družini, gledamo domačine zviška, mislimo, da smo nekaj več in nekaj boljšega. Pri vas je pa obratno. Vaš čut manjvrednosti nasproti angleškemu elementu vas žene v integracijo. Vsi pa smo hlavežni in ponosni na dežele, ki so nas sprejele in nam nudile, da smo si ustvarili novi dom. Vendar včasih gre naša hvaležnost predaleč; mnogi jo često tolmačijo s popolnim izenačenjem. Hvaležnost lahko pokažemo z zvestobo deželi, kjer živimo, ni pa treba d o p r in ašati žrtev, ki jih od nas nihče ne zahteva. , Boj za obstanek je povsod težak. A zdi se mi, da v konkretnem primeru, v borbi za “dolar” gremo predaleč. Postali smo popolnoma brezbrižni do vsega; mar nam je samo še lastni dobiček. In vendar sem zvedel v tej lepi in bogati deželi, da ima samo Toronto 62 javnih čitalnic in kjižnic. Tudi sam sem jih nekaj obiskal in sem v njih dobil nekaj najlepših vtisov, kar sem jih na svoji poti doživel. Zdomski Slovenci v Kanadi in v Argentini bi se morali trdne: je povezati. Medsebojni obiski bi bili lahko pogostejši, veliko potujemo in vsi naši slovenski centri bi morali biti deležni več pozornosti. “Rotary Club” organizira obiske mladine po JuJžni Ameriki. Ali ne bi mogli mi Slovenci storiti isto? Zamenjava naših fantov in deklet, ki bi lahko živeli v družinskem okolju slovenskih družin. Že skozi tisočletja bije naš narod neenako borbo za svoj obstanek. Tudi mi smo bili nasilno potisnjeni vstran od živega narodnega telesa. Mislim, da v tej borbi ne smemo biti pasivni. Storimo, kar smo dolžni Bogu in narodu!” “Božo, vaša borba1 v-'Argentini je veliko bolj uspešna, kot je naša. Na narodno-ikulturnem področju vodite laiki in duhovščina vas zvesto podpira. Samo še to povej našim bralcem, kako je z vašim slovenskim šolstvom tam doli. Slovensko šolstvo spada v delokrog “Zedinjene Slovenije”, ki ji ti predseduješ.” “Naj samo na kratko povem tole: “V slovenske osnovnošolske tečaje hodi 700 učenk in u-čencev; v srednješolske tečaje pa 200 mladincev. Učiteljski zbor pa šteje 80 učnih moči.” “Slovensko šolstvo v Argentini je torej vaš veliki uspeh in vaš ponos. Ponesi rojakom tan> doli pozdrave Slovencev iz Kanade! Bodi zahvaljen za obisk!” Por. bi jim povedal, da so mi v oporo pri študijih na poti do oltarja in v misijone. Med obiskom sem občudoval svoje sonarodnjake, ki so v popolnoma tujem okolju ohranili slovensko kulturo in jezik. Čestitam! Ne smem pozabiti slovenskih korenin: dr. Meršola, ki je, čeprav privezan na posteljo, napravil name vtis preroka; prof. J. Severja, mladostnega duha; pisatelja Karla Mauser j a, nemirnega iskalca resnice. Ne smem izpustiti Ovseni kovega ata, ki je največ prispeval, da sem se v Clevelandu počutil kot doma. Bog daj vsem veliko sreče, Vaš vdani Stanko Rozman sem zadnji čas že toliko preletel,, in prevozil, sem doma uporabljal precej noge kot nekdaj in s tem obujal stare spomine. Od treh Anton Pušavec: ¥ Jugoslavijo preko Skandinavije in Sovjetske zveze (Nadaljevanje) ^ Nastajajo ločitve, mešani za- kateri sem “ukradel” precej dni. in druge nesreče, ki jih ta- Navajen sem na argentinsko „stonje prinaša.” razsežnost, a me je kanadska ne- ^aj si si mislil, ko si bil sre-^ 6 mlade slovenske krvi, ki se za življenje na tujem?” ‘‘!pvez pomisleka je odgovoril: narodni prirastek, ki je e-i£kal sem prijatelje iz časov w Pičli in to množično izselje-k to mladine, je nema obsodba k Pnističnega režima in siste-W ^ Je pred 25 leti zasužnjil (l° domovino.” Ali k; si videl v Nemčiji tudi spomenik”, kjer je v pre- izmernost očarala. Ritem življenja je tukaj še hitrejši. Našel pa sem med Slovenci v Torontu košček zdomske Slovenije. Obi- do- mobranstva in taboriščnih let. Videl sem, da imate iste probleme, kot mi tam doli v Argentini. Integracija v kanadsko družbo je verjetno pri vas hitrejša Misijonar @ vtisih ošiiska v illeveiasidu WILLOWDALE, Ont. — Spoštovani in dragi gospod urednik! Sprejmite lep pozdrav. Za zmeraj se mi je vtisnil v spomin o-bisk v Vašem uredništvu in tiskarni Ameriške Domovine: Koliko požrtvovalnega dela in truda je vloženega v en sam izvod priljubljenega dnevnika! Bralcem Ameriške Domovine, ki so bili obveščeni o mojem nameravanem obisku, bi rad povedal, da sem v Clevelandu res bil. Pri Sv. Vidu sem imel dvoje ski-optičnih predavanj, prav tako pri Mariji Vnehovzeti. Udeleženci so videli različne kraje, ljudi in običaje v Zambiji, kjer delamo slovenski misijonarji. Tudi po članih malega slovenskega naroda hoče zavladati Kri- Četudi sem imel v vagonu dosti odeje, se kar nisem mogel ogreti, ker vagon ni bil nič kur-Danesjjen. Potniki so nagovarjali sprevodnika, da bi nam zakuril, pa je rekel, da je še prezgodaj. Vlak tudi ni vozil hitro, pa tudi večkrat se je ustavil, kar mi je bilo kar prav. Škoda se mi je zdelo namreč, da bi prišli pred dnevom predaleč in bi bil s tem oškodovan pri razgledu. Lvov je bilo prvo večje mesto. Ime, ki sem ga mnogokrat slišal med vojno, je pa tudi že tisto ime, ki sem ga še kot otrok — za svet sem se že takrat zanimal — dostikrat slišal. Kot o-trok sem napeto poslušal starejše ljudi, ki so služili avstrijsko vojsko, ki so imenovali to ime in Galicijo. Jaz sem pot nadaljeval potem preko Karpatov. 'Vsa ta imena so še iz otroštva, sko-ro pravljična. Vlak je bil dolg, jaz pa sem sedel v predzadnjem vagonu tako, da je bilo kar lepo gledati, ko se je vlak na vse načine previjal, ko se je počasi pomikal. Bil je namreč precejšen breg. Od časa do časa krajši predor, dok ler ni vlak dosegel naj višje točke. Tu je tekla meja med vojnama med Češkoslovaško in Polj sko. Obe deželi sem med vojno prepotoval po dolgem in počez, obe mnogo peš. Češkoslovaška je bila v mnogočem vodilna v železni industriji, porcelanu, steklu, tekstilu, tudi češko pivo poznamo v Ameriki, plzensko in Budweiser (češke Budjevice). Dežela je lepo urejena, da ji je komaj katera druga kos. Poljska na drugi strani, čimbolj sem se oddaljeval od nemške meje, tem bolj je bila zanemarjena. Ko sem konec avgusta leta 1944 blizu Varšave, so se uboge kolibe komaj videle iz žitnih polj, pa tudi nobene kaj vredne ceste nisem videl. Ko je vlak dosegel najvišjo točko in se spustil v dolino, kot se je preje vzpenjal v breg, je bila skoro jasno začrtana meja, ker ta del je pripadal med voj nama, okoli 80 km širok pas proti jugu in 180 km dolg proti vzhodu, Češkoslovaški, kjer so močno udarjali sledovi dobro u-rejene države, kot je bila Češkoslovaška. Lepa naselja in ceste, čeprav zgrajene že najmanj pred 30 leti. Cerkvica skoraj v vsaki vasi, vsa dežela nasploh lepa, ki me je spominjala močno na češko, stus. Njegova zmaga bo tem hitrejša in temeljitejša, čim večja kjer sem prebil zadnje 3 mesece bo povezava med misijonarji in Cerkvijo v zaledju: misijonarjeve korenine so v domačem narodu, njegovo delo ni le njegovo. Hvaležen sem clevelandskim vojne v prijaznem, malem mestecu, po imenu Lisa, 35 km severovzhodno od Prage, na reki Labi. Že pozno popoldne je vlak misijonskim prijateljem za . po- prispel v obmejno mesto Čop. kot pri nas v argentinsko. Vzrok jzornost, ki so mi jo izkazali, in Če se pravilno spominjam, je je pa v tem, ker mi v Argentini idarove, ki so mi jih dali. Rad bila prav v tem kraju kratka odhoda nazaj konferenca med Rusi in Čehi leta 1968, predno so Rusi vdrli na Češko. Malo naselje, večjega pomena zaradi tromeje. Tu je bilo zanimivo gledati, kako so stisnili kolesa na vlaku za okoli 10-15 cm, če je vlak peljal dalje po Evropi ali nasprotno, če je peljal proti vzhodu. Vlak je stal tu 2 uri, kar je bilo dobro za mene zato, ker nisem imel madžarske tranzitne vize. Predno sem tu uredil še z Rusi na meji; Odpeljal me je namreč neki Rus do meje, in mi je ruski carinik pregledal še enkrat stvari. Telefoniral je čez most tu še ne preširoke reke Tise, na madžarsko stran in objasnil mojo zadevo madžarskemu čari niku, nakar sem šel peš čez most do madžarske carine. Tu mi je takoj napravil vizo. S pomočjo dolarjev je šlo vse zelo gladko. Od madžarske carine pa sem imel zopet okoli 2 km do postaje, kjer sem čakal manj kot 5 minut, da je vlak privozil z ruske strani. Vstopil sem v isti oddelek, kot sem bil preje. Takoj nato je vlak odpeljal, napravila se je noč tako, da mi je bilo zelo žal, da sem Madžarsko tako malo videl. Zaspal bi, pa je bila proga skozi Madžarsko tako slaba, da me je premetavalo zdaj z glavo do stene in zopet z nogami tako, da o spanju ni bilo govora. Včasih sem se naravnost bal, da bi vlak ne iztiril. Noč je še bila, ko se je vlak ustavil v Subotici, in po 20 minutah, ki je zopet odpeljal in nadaljeval pot skozi Bačko, je bil že popolnoma dan. Bačka je ravnina s samimi koruznimi polji. Mogli bi jo imenovati Jugoslovanska Iowa. “Beograd!” je prihajal glas iz zvočnika, ko se je vlak ob 7. u-stavil, 30 ur potem, ko sem vstopil v Kijevu. Ko sem izstopil, me ni pričakal spremljevalec kot v Rusiji, pač pa nosač, ki mi je kovček naravnost iztrgal iz rok in ga odnesel na postaji v prtljago. Bila je sobota. Lahko bi nadaljeval pot proti Sloveniji še isti dan, pa sem bil prvič v Beogradu in ker je prestolica Jugoslavije, se je spodobilo, da mu posvetim vsaj en dan. Ko sem napravil par korakov od postaje in pogledal po bregu, ni napravil na mene nič kaj dober vtis. šele, ko sem šel proti sredini mesta, nekoliko v bregu, mi je začelo ugajati. Lepo, prijazno mesto. PrVič, odkar sem zapustil Helsinke, se mi je zdelo, da sem v mestu, kot smo jih vajeni na zapadu. Lepe stavbe, trgovine oblože ne in čiste, ceste pa polne prometa. Četudi me po Rusiji ni nihče nadlegoval in je Jugoslavija tu di komunistična država, Si kar v zraku opazil neko sprostitev. Na vseh koncih se opaža vpliv za-pada. Nedelja je bila, ura 6. zjutraj, ko sem se opravil in šel preko ceste na postajo, kjer sem imel ob 7. uri vlak v Ljubljano. Bil je že zaseden tako, da sem kar težko dobil dosti prostora za mojo prtljago in še za dve nogi. O sedenju ni bilo govora, za kar se nisem nič vznemirjal, če je za menoj dobro prespana noč, za spremembo kar rad stojim, kar tudi sem. Med potjo do Ljubljane bi se lahko nekajkrat podrenjal do sedeža, pa mi je stoje kar ugajalo. V Ljubljani, ko sem prestopil proti Gorenjski, bi po voznem redu morali imeti okoli 40 minut časa, pa sem radi male zamude iz Beograda samo prestopil in vlak je takoj odpeljal. Tako sem točno ob 4h popoldne 30. avgusta prispel v Lesce tako, da je brat namesto železnice kar mene pohvalil zaradi točnosti. Trije tedni so mi še ostali do Kanado. Ker tednov, ki so mi še ostali, sem si vzel vstran še tri dni in šel pogledat dobre Tirolce, kamor sem še med vojno prihajal na dopust in še po vojni bil tam dobri dve leti. Bil je z menoj tudi brat. Od tu pa'smo napravili še en mal izlet po novi cesti skozi Vzhodno Tirolsko, skozi tunel pod snežniki na Salzburško, od tu proti vzhodu do Zell am See, od tam pa po cesti preko Gross-glocknerja. Odkar sem šel tu zadnjikrat pred 4 leti, so cesto še izboljšali tako, da je sedaj krasna cesta z Bog ve koliko o-vinki. Zakaj ne, saj je najvišja točka, kjer je tudi koča še čez 2600 m nadmorske višine. Bil je lep, sončni dan, kamor si pogledal, sami gorski vrhovi in snežniki. Naravna lepota, da ji ne najdeš pravega imena. Ko se je cesta nagnila že na koroško stran, se je del ceste odcepil in peljal tik pod vrh Gross-glocknerja. Ko sem bil še v Moskvi, bi rad kupil kak pameten spominek, pa nisem mogel nič primernega najti. V hotelu so imeli nekaj, kar sem mogel kupiti z devizami, pa je bila radi 100-letnice Leninovega rojstva skoraj vse v znamenju Lenina. Da bi imel doma v hiši njega izpostavljenega kot spomin na Rusijo, nisem hotel in tako sem kupil samo nekaj razglednic, tu sredi snežni-kov pa tolika izbira. Problem je bil, kaj le bi kupil, vse je bilo tako lepo. Komaj kaj več kot uro bi mi vzelo, ko sem se vračal z avio-nom z Brnika v Frankfurt in četudi sem se po isti progi že tolikokrat peljal z vlakom, sem si izbral zopet vlak. Se ta mali košček Gorenjske, kar je še iz Lesc do Jesenic, se tako lepo iz vlaka vidi, potem skozi tunel na Koroško in zopet tunel pod Visokimi Turami v nadvse prijazno Salzburško, ki sem jo ob koncu vojne prešel skoraj celo peš — iz Salzburga v Malnitz in nato mesto Salzburg. Kolikrat sem tu menjal vlak med vojno, in z velikimi zamudami radi bombnih napadov, koliko ur tu prečakal, ko sem prihajal iz smeri ali v smer iz Poljske preko Slezije skozi Brno na Moravskem, Dunaja in Linza v Salzburg ali tu vzhodno do Linza, tu severno preko Čeških Budjevie in Prage, ali pa tu kar severno preko Regensburga. Potem Muenchen, tudi tu sem med vojno mnogokrat menjal vlak in zopet naprej preko cvetočih mest: Augsburg, Ulm, Stuttgart, Mannheim, kjer je vlak dosegel reko Ren. Kar škoda se mi je zdelo, da je vlak peljal tako malo časa ob reki, tako je bilo lepo urejeno na obeh straneh, ker bližal se je Frankfurt. V nedeljo, 20. sept., ob 2. popoldne, bi moral odleteti hazaj čez Atlantik, pa so ravno tisti čas zračni piratje ugrabili več letal. Tako je bil natančni pregled vsaj delno kriv za eno in četrturno zamudo. Vsak, kdor je že potoval z letalom, bo priznal, da je potovanje z letalom najlepše. Razgled pa, kakor je. Imel sem srečo, da je bilo lepo vreme. Ko sem je letalo dvignilo in letelo nekako po meji med Belgijo in Nizozemsko, je bilo kot da imam zemljevid pred seboj. Tako jasno se je videla obala ob Severnem morju in Rokav-skem prelivu. Prav tako jasna je bila angleška obala. Preko Anglije bi mogel prešteti skoro vse na zemlji. Isto na Irskem, velik del Atlantika se je bleščal v soncu, potem Labrador, pust, kot je. Saj je minulo komaj nekaj ur, ko sem letel preko lepe, stare Evrope, prejasno sem jo imel še pred očmi. Sele okoli Ottawe se je slika nekoliko izboljšala. Iz Frankfurta je letalo namreč napravilo precejšen lok. Tudi v Ameriko danes ne potujejo več tedne kot nekdaj, pač pa je cela pot lep nedeljski popoldanski izlet. Točno ob 3.15 popoldne je letalo odletelo iz Frankfurta, čeprav je bilo že v drugi polovici septembra, pa je v Torontu še vedno sijalo sonce, ko je letalo ob 6.35 po torontskem času skoro naravnost iz severne smeri pristalo. Mesece vnaprej sem se veselil te poti, ko pa sem izsto-jil in celi poti dodal samo še piko, sem se spomnil, kar vedno rečejo stari ljudje: “Kako je bilo še takrat!” Jaz bi k temu samo dodal: Ko bi vsaj naprej vedeli. (Konec ) Kanada se zavzela za omejitev jedrskih preskusov ŽENEVA, Šv. — Kanadski zastopnik je na razorožitveni konferenci tu pretekli teden pozval ZDA in ZSSR, naj omejita jačino svojih podzemnih jedrskih preskusov, dokler ne bo mogoče doseči popolno prepoved vseh preskusov sploh. Svojevrstna ločitev SOBDEHAM, Šved. — Mož, d je bil pred sodiščem zaradi ločitve zakona, je včeraj začel nenadno streljati. Usmrtil je svojo ženo, sodnika in dva odvetnika, nato pa zbežal. CLEVELAND, O. Help Wanted — Female Mature woman for office work, typing, billing, receptionist, shorthand, experienced. Call 431-9590 between 8:30 and 4 p.m. (42) Moxki dobijo delo Tiskarja iščemo Iščemo izučenega tiskarja (pressmana). Nastop službe takoj. Unijski pogoji. Znanje angleščine ni nujno. Oglasite se osebno v uradu, ali kličite 431-0628. AMERIŠKA DOMOVINA 6117 St. Clair Ave. Cleveland, Ohio 44103 (X) MALA OGLASI V najem Oddamo 3 sobe, kopalnico in sončni porč, blizu Waterloo. Kličite 531-7636 (42) Išče sobe Starejša Slovenka bi rada dobila v najem 2 ali tri sobi v bližini cerkve sv. Kristine ali na Neff Rd. Kličite 692-1983. (45) Soba se odda S souporabo kuhinje v bližini Parkgrove Ave. v Collinwoodu zaposleni ženski. Kličite 692-0451 -(42) Stanovanje išče Zakonca srednjih let iščeta 2-sobno stanovanje s kopalnico in garažo v Euclidu blizu cerkve sv. Kristine. Kličite 486-4265. (45) V najem Oddamo 3 opremljene sobe na Saranac Rd. Kličite GL 1-8133 (44) Naprodaj V Chardon Hill okolici v Euclidu lesen in zidan bungalow, 3 spalnice, zgotovljena razvedrilna soba. Lastnik 531-1593 (45) V najem Oddamo spalno sobo moškemu v St. Clairski naselbini. Kličite UT 1-3955 (2,5 mar) V najem Oddamo 5 sob zgoraj starejšim ljudem. Oglasite se na 17817 Delavan Rd. ali kličite KE 1-1538. —(46) Išče službo Električar, z znanjem popravila motorjev in inštalacijo išče službo. Kdor potrebuje delavca naj kliče 883-2742. ALEXANDRE DUMAS: Grof Monte Cristo “Kaj?” “Obljubite mi!” “Vse, kar hočete, izvzemši, če 2ahtevate, naj več ne poizvedujem po tem možu. Vzroke imam, katerih vam ne morem povedati in mi'vzbujajo željo, da bi vedel, kdo je, odkod prihaja in kam gre.” “Od kod prihaja, ne vem; toda lahko vam povem, kam gre, namreč v peklo.” “Vrniva se k temu, kaj vam imam obljubiti, grofica,” pravi Franc. “O, to je, da se vrnete naravnost v svoj hotel in danes več ne poskušate, da bi videli tega moža. Med osebami, katere zapustimo, in onimi, h katerim pridemo, so gotova sorodstva. Ne bodite posredovalec med tem možem in menoj! Jutri tekajte za njim, kolikor hočete, a ne predstavite mi ga nikdar, če nočete, da umrjem strahu. Zdaj pa lahko noč, in dobro spite! Jaz vem dobro, kdo ne bode spal.” In s temi besedami zapusti grofica Franca, ki ostane nego- CHICAGO, ILL. tov, ali se je grofica ž njim norčevala, ali je strah, ki ga je kazala, resničen. Ko se Franc vrne domov, najde Alberta v spalni suknji in domačih čevljih, zleknenega v naslonjaču in pušečega smodko. “O, ti si!” mu pravi. “Pri moji duši, pričakoval sem te šele jutri zjutraj.” “Moj ljubi Albert,” odvrne Franc, “vesel sem, da imam vzrok, povedati ti enkrat za vselej, da si predstavljaš italijanske ženske čisto napačno; a vendar bi mislil, da so ti tvoji neuspehi, tičoči se ljubavnih razmerij, že razbistrili krive pojme.” “Kaj hočeš! Teh vražjih žensk človek ne more razumeti! Ponudijo ti roko in jo stisnejo, tiho govorijo s teboj in dovolijo ti, da jih spremljaš domov; s četrtino tega bi Parižanka že izgubila svoje dobro ime.” “V tej lepi deželi, kjer odmeva ‘si’, kakor pravi Dante, se ženske kretajo tako prosto, ker nimajo ničesar skrivati, kajti vse njihovo življenje leži neza-strto pred celim svetom. Sicer si pa videl, da je bilo grofico res strah.” “Strah? Pred kom vendar? Pred možem, ki nam je sedel REAL ESTATE FOR SALE EDGERTON - WISC. Year round 7 rrn. ranch, gas ht. 1k block from lake. Lot size 105’xl25’. $20,000. Must sell by April 1st. Call Mr. Hacker at 312-837-6035 8 a.m. - 5 p.m. (42) PALATINE — GREAT FOR 1ST HOME 2 bdrm. ranch, full bsmt., 2V2 car gar. Interior immaculate. By Owner. $25,900. Aft. 4 daily, anytime iwkends. 358-4636 ___________________________(43) y/z acre residential corner lot. Beaut, site, small lake across st. in Medinah Spring Valley. By Owner. $15,500. Ph. 825-7088 MOBILE HOME FAR NO. SUB. LOC. Landola custom made mobile home. 10x52. Early Amer. decor. Exc. cond., 2 bdrms., compl. furn. $3,400. Owner 662-8396 BUSINESS OPPORTUNITY BARBER SHOP Good S.W. sub. loc. in Lemont. Modern, fully equipped. 1 chair. $1300. Call owner at 257-7326 betw. fl-6. (42) BEAUTY SHOP — Oak Lawn area. Exc. cond. 4 stat., 6 dryers, 2 shampoo bowls. Well stocked. Illness forces sale. Call owner at 434-4094 (43) CARPET-Furn. Floor-Wall Clng. Bus. Est. 6 yrs. Good growth income. Sell ras. due owners health. 546-2166 (43) GROCER - BLDG. Very busy S.W. loc. Will sell separately if nec. $90 - $100,000 year vol. Ideal family operation. Call owner CL 4-7419 (43) BEAUTY SALON — Gd. area, gd. business, gd. following. 4 chairs, rm. for expansion. FL 4-6699 & 485-6092 DRUGSTORE — LIQUOR and fountain. Gold Coast loc. Low rent, good lease. Volume excess $200,000. 677-9545 CHICAGO, ILL. MALE HELP NEEDED 100 TRACTOR TRAILER TRUCK DRIVERS Experienced over the road men. Car hauling experience preferred but will consider all qualified drivers. Immediate employment for those accepted. Write or Call CLARK TRANSPORTATION CO. INC. 2200 Edgewater Ave. Dundalk, Md. 21222 301-633-9100 An Equal Opportunity Employer (43) ENGLtfEERiKG EXPERIENCED • Quality Surveillance Engineers • Mechanical Engineers • Piping designers For designing, layout and material procurement and control. Long term project with responsible Engineering Construction Organization. Send confidential full resume, including phone number to: PAUL J. ROBINSON J. A. JONES CONSTRUCTION GO. Box 426 Bridgman, Mich. 49106 (43) FEMALE HELP KEY PUNCH OPERATOR for Alpha and Numerical work Small computor department. Good working conditions. Many Company benefits. GLOBE WHOLESALE 2101 S. Carpenter 733-2317 Chicago, Illinois See Mr. Dricoll (44) GENERAL OFFICE in Hotel Manager’s office. Shorthand & typing necessary. Steady work, good starting salary. Call between 9-5. YA 7-5580 (44) LUNCHEON HOSTESS 10:30 to 3:30 5 days week Must be experienced YA 7-5580, EXT. 283 (44) HOUSEHOLD HELP HOUSEWORK - CHILDCARE Woman needed to care for 1 schl age. child in Teacher’s Beverly Hills home 7:30 - 4:30 p.m. Refs. Sal. open. PR 9-2551 nasproti z lepo Grkinjo? Jaz sem ju hotel videti natančneje, in ko sta zapuščala svojo ložo, sem šel na koridor in ju srečal; toda ne vem, od kod prihajajo vama misli o drugem svetu! On je zelo lep in zelo skrbno oblečen mož, da je videti, kakor da si naroča svojo obleko pri Blinu ali Humannu na Francoskem. Nekoliko bled je, to je res, toda znano ti je, da je bleda barva znamenje odličnosti.” Franc se nasmehne, kajti Albert je bil ponosen na to, da je bil bled. “Tudi sem prepričan,” mu pravi Franc, “da so grofičine misli o tem možu nespametne. Ali je govoril, in ali si razločil katero izmed njegovih besed?” “Govoril je, toda romejsko. Jezik sem spoznal po nekaterih popačenih grških besedah. Povedati ti moram, moj ljubi, da sem se v šoli odlikoval v grščini.” “Torej govoril je romejsko?” “Tako se mi zdi.” “Gotovo je on,” zamrmra Franc. “Kaj praviš?” “Nič. A kaj pravzaprav delaš tukaj?” “Povedati ti imam nekaj posebnega.” “Kaj?” “Da ne moreva dobiti voza, to ti je znano?” “To pač vem, ker sva se zastonj trudila, da bi ga dobila.” “Torej meni je prišlo na misel nekaj izvrstnega.” Franc pogleda Alberta kakor da njegovi iznajdljivosti ne zaupa posebno mnogo. “Moj ljubi,” pravi Albert, gledaš me tako, da bi moral pravzaprav zahtevati, da se za to opravičiš.” “In pripravljen sem sp opravičiti, moj ljubi, če je tvoja misel res tako duhovita kakor trdiš.” “Torej poslušaj.” ‘“Poslušam.” “Midva nimava voza?” “Ne.” “In konj?” “Tudi ne.” “Toda lahko bi dobila kareto?” “Morda.” “In par volov?” “Skoro gotovo.” “Torej, moj ljubi, čuj moj predlog. Katero dam opremiti kot poljski voz ob žetvi, midva se oblečeva kot neapolitanska žanjca in bodeva predstavljala lepo sliko Leopolda Roberta in natura. Če se bo hotela grofica obleči kot kmetica iz Puzzuoli ali Sorrenta ter naju spremljati bode maškarada popolna, in grofica je pač dovolj lepa, da jo je lahko smatrati za original ‘Žene z otrokom.’ ” “Za Boga,” vsklikne Franc, “sedaj imaš prav, Albert, to je res krasna misel.” “In čisto narodna, moj ljubi. Ah, gospodje Rimljani, vi menite, da bodeva tekala po ulicah peš kakor lazzaroni! In to zato, ker nimate dovolj voz in konj Dobro, nadomestiva jih.” “In ali si ta krasni načrt že komu razodel?” “Najinemu hotelirju. Ko sem prišel domov, sem ga dal poklicati ter mu povedal svojo misel. 'h Zagotovil me je, da ni ničesar na svetu storiti lažje kakor to. Hotel sem dati rogove volov pozlatiti, toda rekel mi je, da bi bili v to potrebni trije dnevi. Ta sicer nepotrebni kras morava torej opustiti.” “In kje je?” “Kdo?” “Najin hotelir.” “Šel je poizvedovat po vsem, kar bodeva rabila. Jutri bi stvar trajala predolgo.” “Torej izveva vse še danes?” “Upam.” Ta hip vtakne skozi vrata svojo glavo mojster Pastrini. “Permesso?” pravi. “Gotovo je dovoljeno!” odvrne Franc. “Torej,” pravi Albert, “ali ste našli kareto, ki jo želim, in zahtevane vole?” “Našel sem več kakor to,” odgovori hotelir z najzadovolj-nejšim obrazom na svetu. “O, moj ljubi gospod,” vsk-ikne Albert, “čuvajte se, da nama ne obljubite preveč.” “Le zaupajta mi, Ekscelenci,” pravi mojster Pastrini samozavestno. “Kaj nama imate torej povedati?” vpraša Franc. Znano vam je,” odgovori krčmar, “da stanuje v istem nadstropju kakor vidva grof Monte-Cristo?” “To bi pač mislil,” pravi Al-oert, “kajti zaradi njega morava prebivati v takem stanovanju kakor dva dijaka v ulici Saint-Nicolas-du Chardonnet.” “Torej ta pozna zadrego, v kateri sta Ekscelenci, in vama nudi na razpolago dva prostora v svojem vozu in dva prostora pri oknih, katera si je najel v kavarni Rospoli.” Albert in Franc se spogledata. “Toda,” vpraša Albert, “ ali naj sprejmeva ponudbo tega moža, ki ga niti ne poznava?” “Kakšen človek pa je pravzaprav ta grof Monte-Cristo?” vpraša Franc krčmarja. “Zelo visok gospod, ne vem gotovo, ali z Malte ali s Sicilije, coda odličen in bogat, da mu ni primere.” “Zdi se mi,” pravi Franc Albertu, “če bi bil ta mož res tako odličen, kakor trdi mojster Pa-strini, da bi naju moral povabiti na drug način, bodisi pismeno ali...” Ta hip potrka nekdo na vrata. “Naprej!” pravi Franc. Na pragu vrat se prikaže sluga v zelo elegantni livreji. “Od grofa Monte-Cristo za gospoda Franca d’Epinay in za gospoda grofa Alberta de Mor-cerf,” pravi ter odda krčmarju dve posetnici, kateri izroči ta mladima gospodoma. “Grof Monte-Cristo,” nadaljuje sluga, “prosi gospoda do- voljenja, posetiti ju zjutraj, in šču ista oseba, katere pojav v želi vedeti, ob kateri uri ga go- gledališču Argentina je napravil spoda najlažje sprejmeta.” “Pri moji duši,” zašepeče Albert Francu, “tu ni ničesar ugovarjati, to je vse v redu.” “Povejte grofu,” odvrne Franc, “da ga najprej posetiva midva.” Sluga odide. “To imenujem ‘ljudnost,” pravi Albert. “Imeli ste čisto prav, mojster Pastrini, to je človek, ki ve, kaj je treba storiti, ta vaš grof Monte-Cristo.” “Torej sprejmeta njegovo ponudbo?” vpraša krčmar. “To se razume,” odvrne Albert. “Vendar moram priznati, da mi je žal po kareti in žanjcih. In če bi naju za to ne odškodovalo okno v kavarni Rospoli, menim, da bi raje vresničil svojo misel, ki mi je ugajala tako izborno. Kaj praviš k temu ti, Franc?” “Jaz pravim, da so tudi pri meni odločilna okna kavarne Rospoli,” odvrne Franc Albertu. Ponudba prostorov na oknih kavarne Rospoli je spomnila Franca na pogovor v razvalinah Kolozeja, kjer je obljubil mož v plašču Transtiberčanu, da izposluje pomiloščenje za obsojenca. In ker je bil, če ga niso varale vse njegove slutnje, mož v pla- nanj tako silen utis, ni dvomil, da ga spozna, ter sklenil vstreči svoji radovednosti. Franc je prebil jeden del noči zopet brez spanja, kajti pred njegovo dušo so stopali vsi dogodki zadnjega časa ter razbur- jali njegovo domišljijo. Željno je pričakoval jutra, od katerega je upal pojasnila v tolikih ozirih. Ce njegov sosed, grof Monte-Cristo, nima prstana, ki ga je imel Gyges in s katerega pomočjo se napravi nevidnega, mu to pot ne uide. (Dalje prihodnjič) m V blag spomin DRUGE OBLETNICE SMRTI ODKAR NAS JE ZA VEDNO ZAPUSTIL NAŠ LJUBLJENI IN NEPOZABNI SOPROG, OČE, SIN IN BRAT Rtasor John L FeSHc Njegovo dobro srce je za vedno prenehalo biti na bojišču v Vietnamu dne 2. marca 1969. Nikoli Te ne bomo pozabili in zvesto bomo Te ljubili, Ko dragi v hladnem grobu spiš, v srcih naših še živiš! Žalujoči: soproga LINDA PETRIČ roj. LYONS otroci JOAN MARIE, JOHN ANTHONY in STEVEN CHRISTOPHER starši JOHN in MARY PETRIČ brata in sestre ter ostalo sorodstvo. Cleveland, Ohio, 2. marca 1971. K S K J AMERIŠKA SLOVENSKA KATOLIŠKA JEDH0TA (K.S.K.J.) NAJSTAREJŠA SLOVENSKA KATOLIŠKA BODPORNA ORGANIZACIJA V AMERIKI sprejema moške in ženske od 16. do 60. leta; otroke pa takoj po rojstvu. a izdaja najmodernejše vrste zavarovalnin za odrasle in za mladino, a od $500.00 do $15,000.00 posmrtnine « za onemoglost, poškodbe in operacije do vsote $600.00 a za odrasle člane bolniško podporo a članom posodi denar za nakup doma. Za seznam in pojasnila o tajniku ali tajnici v vaši okolico Izpolnite izrezek in pošljite na glavni urad K.S.K.J. AMERICAN SLOVENIAN CATHOLIC UNION 351-353 N«. Chicago St. Joliet, Illinois G0431 (K.S.K.J.) Radi bi več pojasnila o K.S.K.J. ter ime in naslov tajnika(ice) v naši okolici a»a«•••••••••••••##•• IME NASLOV ___ MESTO . DRŽAVA >•#»•••tl•#••••••##•••••••! ...... CODE »»»»••»#»••• aa _ _ _ -j" ^ ČE SE SELITE izpolnite ta odrezek in ga nam takoj pošljite. Ni potrebno, da nam pišete pismo. Naslove menjamo dvakrat tedensko. Navedba starega naslova je nujna AMERIŠKA DOMOVINA 6117 St. Clair Ave- Cleveland, Ohio 44103 Moj stari naslov: .............................. Moj novi naslov: MOJE IME: PROSIMO, PIŠITE RAZLOČNO GRDINOVA POGREBNA ZAVODA 1053 East 62 St. 431-2088 17010 Lake Shore Blvd. 531-6300 GRDIN0VA TRGOVINA S POHIŠTVOM 15301 Waterloo Road 531-1235 1908 19T1I PREDSEDNIK PRED RAZREDOM — Ko je bil predsednik R. M. Nixon zadnjič za svoj rojstni dan v San Clemente v Kaliforniji, mu je 5. razred osnovne šole Concordia poslal veliko pozdravno karto s čestitkami in voščili. Predsednik je prišel v šolo m se razredu osebno zahvalil za čestitke, pa spregovoril učencem in učenkam še nekaj o državljanskih dolžnostih. V BLAG SPOMIN OB PRVI OBLETNICI — ODKAR JE UMRL NAŠ LJUBLJENI SOPROG, OČE IN STARI OČE Jože Gazvoda ki je zaspal v Gospodu dne 2. marca 1970 Ura slovesa pred enim letom je bila, težke ločitve spomin se budi. Ljubezen do Tebe pa vedno je živa, v našem življenju kot lučka gori. Počivaj v miru, dobri soprog, preljubi oče v grobu tam, v ljubezni trajni boš ostal, dragi nepozabni nam! Žalujoči ostali: Leto dni Te zemlja krije, v temnem grobu mirno spiš. Srce Tvoje več ne bije, bolečin več ne trpiš. Nam pa žalost srca trga, rosijo solze nam oči. Dom je prazen in otožen, odkar Te več med nami ni. soproga FRANCKA hčerki FRANCES in MARTINA por. ŠTEPEC s družino sin MARK s družino vnuki in vnukinje ter ostalo sorodstvo Cleveland, Ohio, 2. marca 1971