ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA PODLOZNIKI IN VOJAŠKA SLUŽBA V TEREZIJANSKI DOBI MAJDA SMOLE Do srede XViin. stoletja naše dežele niso imele stalne vojske. Deželni knez si je po- magal s tako imenovanim deželnim pozi- vom, to ise pravi, v primeru nevarnosti je poklical pod orožje vsakega 30., 20., 10. ali 5. moža, poleg tega pa je vojake tudi na- jemal. Šele terezijanske vojaške reforme, ki so jih izvedli v zvezi z avstrijsko na- sledstveno vojno (1740—1748), sedemletno vojno (1756—1765) in bavarsko nasledstve- no vojno (1778—^1779), so položile temelje za ureditev stalne vojske. V času sedemletne vojne so se pojavili poleg običajnih vojakov-najemnikov, ka- terih najemniške pogodbe so z odlokom 1758. 1. podaljšali za ves čas vojne, že tudi prvi redni vojaki. Novačenje so izvedla zemljiška gospostva. Ponovna novačenja so razpisali v letih 1775, 1776, 1777, 1778 in 1779. Izvršili so jih naborni okraji, ki so jih uvedli 1. 1771 in jih vsakemu polku dodelili določeno število. Pri vsakem novačenju je bilo število po- trjenih vojakov večje. Medtem ko so no- tranjeavstrijske dežele dale 1. 1775 160 in 1. 1776 celo le 100 dragoncev, pri čemer je dala Štajerska 90 oziroma 60, Koroška 25 oziroma 15, Kranjska, Goriška in Gradi- ška pa 45 oziroma 35 rekrutov, so 1. 1777 dale samo Kranjska, Goriška in Gradiška 525 mož, od tega 463 pešcev za pehotna polka Moltke in Thurn in 60 konjenikov. Poleg omenjenih dragoncev je dala Kranj- ska 1. 1776 še li2 rekrutov za lahki komje- niški polk Darmstatt in 19 rekrutov za Lobkowizov dragonski polk. L. 1778, ko je izbruhnila bavarska nasledstvena vojna, se je vršil nabor trikrat: 20. marca, 25. julija in 16. decembra. Pri prvem naboru je dala Štajerska 2700 rekrutov, Koroška 966, Kranjska 1371, Goriška in Gradiška pa 354. Pri drugem naboru so v vsaki deželi potr- dili polovico manj vojakov, pri tretjem pa štirikrat toliko kot pri drugem. V teku 1. 1778 je odšlo iz notranjeavstrijskih dežel na vojsko 18.871 mož in to iz Štajerske 9450, iz Koroške 5581, iz Kranjske 4801, iz Goriške in Gradiške pa 1259. Uvrstili so jih v pehotne polke Durlach (Kranjska, Štajer- ska), Langlois (Kranjska), Lattermann (Šta- jerska), Moltke (Kranjska, Goriška in Gra- diška), Riese in Stein (Koroška), Teresian- tea-Konigsegg (Štajerska), Thurn in Tillier (Kranjska), oziroma v konjeniške polke d'Ayassassa, Stara Modena in še nekatere druge, nekaj pa so jih dodelili k pratežu. Še istega leta je dala Kranjska ponovno 248 mož za pratež, 1. 1779 pa še 2744 re- krutov. Vsi ti vojaki so bili po svojem poreklu, pripadniki podložniškega stanu, ki je edini od vseh slojev prebivalstva moral služiti državi z orožjem v roki. Od vojaške službe so bili izvzeti le lastniki gruntov, njihovi ediiici, zeti edink in tisti, ki so se odku- pili od vojaščine pri svojem polku, medtem ko odkup pri nadrejeni zemljiški gosposki ni veljal. Popolnoma' oproščeni vojaške službe so bili duhovniki, plemiči, dvorni svetniki, uradniki, višji uslužbenci, me- Vojaški bobnar iz dobe Marije Terezije 21 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ščani deželnoknežjili mest in trgov ter nji- hovi sinovi, rokodelci pa le za svojo osebo in toliko časa, dokler so bili dejansko zapo- sleni. Oprostitev od vojaške službe ni ve- ljala za meščane in njihove otroke, če so prestopili v kmečki podložniški stan, le kot plemiški lakaji so mogli biti še naprej oproščeni. Vojaške službe niso bili dolžni opravljati uradniki zemljiških gospostev, župani, sodniki in sindiki municipalnih mest, prebivalci teh mest, če so imeli ob- davčeno hišo, zemljišče ali obrt, nižji de- želnoknežji uslužbenci, izvrševalci komer- cialnih obrti, negocianti, bankirji, trgovci, doktorji, kirurgi, prokuratorji, solicita- torji, lekarnarji, agenti, padarji, torej iz- obraženci, zato pa so smeli otroci podlož- nikov obiskovati višje šole le z izrecnim dovoljenjem deželnega glavarstva. Opro- ščeni so bili tudi delavci v rudnikih in fužinah, toda le če so bili zabeleženi v rud- niških knjigah in so imeli uradno potrdilo o oprostitvi. Drvarjev niso klicali k nova- čenju, dokler so delali v gozdu, zato so morali lastniki posekov vsake četrt leta pošiljati poročila o efektivnem stanju drvarjev; vsak podložnik je moral imeti za delo v gozdu posebno dovoljenje zem- ljiške gosposke. Dimnikarji niso prihajali v poštev za rekrutacijo. Praktično so torej odbirali za vojake le manj premožne kmeč- ke podložnike, ki so bili zdravi in dovolj postavni; meriti so morali za pehoto naj- manj 5 čevljev in 3 palce (167 cm), za konjenico pa najmanj 5 čevljev in 1 palec (162 cm) in so se morali razumeti na konje. Podložniki, ki so bili po svojem social- nem poreklu in telesnih sposobnostih vojni obvezniki, so se, če so le mogli, skušali rešiti vojaščine bodisi s pohabljenjem ali pa z begom v tujino in nekonskribirane de- žele, to se pravi, tiste dežele, v katerih vojaška obveznost ni bila vpeljana: n. pr. Ogrsko in Hrvatsko. Največ priložnosti za beg so imeli podložniki v Kranjski, ki je mejila na Benečijo in Hrvatsko, zato je bila izvedba novačenja tu najtežja. Strah pred vojaško službo je razumljiv, če pomislimo, da je moral po določbi z dne 10. marca 1773 vsak moški, ki so ga potrdili k vojakom, služiti do smrti. Ta odlok je veljal do vojaških reform nadvojvode Karla, ki je s patentom dne 4 maja 1804 ukinil dosmrtno vojaško službo in določil vojaški rok za vse vrste orožja. Pri pehoti, pontonirjih in pratežu je trajal rok 10 let, pri konjenici 12 let, pri artileriji in raz- ličnih vrstah tehničnega orožja pa 14 let. Po preteku te službene dobe je mogel vsak vojni obveznik izstopiti iz vojaške službe, toda če so ga zalotili brez zaposlitve, so ga zopet vtaknili v vojaško suknjo. Odpor podložnikov do vojaške službe zaradi izredno težkih pogojev je zelo otež- kočal delo nabornih komisij. Da bi omemo- gočili beg rekrutov, so skušali izvajati no- vačenja v največji tajnos;ti, po možnosti v vseh nabornih okrajih istočasno in po- zimi, ko je bilo skrivanje v gozdovih težje. Vendar ni bilo lahko ohraniti razpis nova- čenja v tajnosti, ker so bili za to potrebni premiki čet, kar so takoj raznesli trgovci in vozniki tako, da so mnogokrat podlož- niki prej vedeli, da se bo vršil nabor kot sama gospostva. Prilike za beg pa so imeli podložniki dovolj zlasti na Kranjskem, kjer je bila ponekod posest zemljiških gospo- stev zelo razdrobljena in so bile v mnogih vaseh kmetije med seboj dokaj oddaljene. Da bi izpolnila predpise glede števila re- krutov, so zato gospostva cesto pošiljala k novačenju nesposobne podložnike, jih prevzemala drug drugemu ali pa se poslu- ževala zvijače, kot n. pr. 1. 1759 baron Jožef pl. Salwag in upravitelj postojnskega go- spostva Grošelj, ki sta obkolila cerkev v Slavini, ko so bili ljudje zbrani pri pol- nočnici, in nasilno odpeljala vse za orožje sposobne moške. Ker so morale zemljiške gosposke nadomestiti tudi dezerterje, ki so ušli vojaški straži že med potjo na dolo- čena zibirališča, so rekrute mnogokje vko- vali v verige. Tako postopanje je dvorna pisarna ostro obsodila in naročila reprezen- tanci in komori, da ga mora preprečiti. Prav tako je dvorna pisarna nastopila proti brezvestnosti nekaterih gospostev, ki so pot- ne stroške in hranarino rekrutom zaraču- navala, kljub temu da so dobila za vsakega rekruta po 20 goldinarjev odškodnine. To bonifikacijo so 1. 1767 ukinili na veliko nejevoljo zemljiških gospodov. Kranjski stanovi so se bridko pritoževali, češ da stro- ški, ki jih ima gospostvo z vsakim rekru- tom, daleč presegajo ta znesek, razen tega pa gospostvo izgubi dragoceno delovno silo, kajtii zaradi pobega podložnikov, ki so vpisani v seznamih nabornih komisij, mora izročiti nabornim oficirjem lastnike gruntov in tako nastajajo pustote, s čimer se zmanjšujejo dohodki gospostev in de- žele, presihajo pa tudi denarni viri dežel- nega kneza. Pritožba je bila zaman, pač pa je dvorna pisarna skušala olajšati rekrutacijo z odlo- kom, da se vsak prijet in v vojaščino vtak- njen tihotapec tobaka in soli šteje v dobro zemljiški gosposki, ki ga izsledi, da se na 22 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA splošno zmanjša število zahtevanih voja- ških novincev, če se posreči ujeti in uvrstiti med vojake večje število postopačev, in da se vsak nadštevilni rekrut, ki ga pošlje zemljiško gospostvo zato, da bi pozneje ne pobegnil, vzame v poštev za naslednje no- vačenje. Dvorna pisarna je dovolila tudi manj strogo presojanje glede sposobnosti za vojaško službo; pri novačenju 1. 1779 so sprejeli tudi rekrute s slabimi ali manjka- jočimii zobmi, odebelelim vratom in podobino. Podvzela je ukrepe, ki naj bi olajšali polo- žaj vojakov in omilili njihov odpor do vo- jaškega stanu. Vojakom, ki so bili zapo- sleni Y poljedelstvu ali obrti, so dovolje- vali daljše dopuste tako, da so mogli večino svojega časa prebiti doma. Pri vsakem vpo- klicu pa so se morali takoj javiti pri svo- jih enotah, če ne, so ravnali z njimi kot z dezerterji. Vojak, ki se je po poteku do- pusta takoj javil pri svojem polku, je dobil na roko 6 goldinarjev in novo opremo. Za nedoločen čas je smel oditi na dopust vo- jak, ki je imel obdavčeno hišo in ga njegov zemljiški gospod ni zamenjal z drugim rekrutom; v času dopusta je moral. prav tako kot vsak drug podložnik opravljati rektifdcirano tlako in plačevati vse predpi- sane dajatve. V primeru bolezni je voja- kom pripadala brezplačna oskrba v bolnici in v vsaki ubožnici so nekaj mest pridržali onemoglim vojakom. Vojaki so se smeli poročiti, toda le z izrecnim dovoljenjem polkovnika, kajti vsak polk je smel imeti le določeno število poročenih vojakov. Do- voljenje za sklenitev zakona je mogel vo- jak dobiti le, če je bila njegova nevesta v nravnem oziru neoporečna in če se je obve- zal, da žene ne bo zapustil, kar je moral župnik vpisati v poročni list. Oblast se je tudi zanimala za usodo voja- ških otrok, ki jih je oddajala v oskrbo zemljiškim gosposkam. Potne stroške zanje je prevzel erar, ki^ je za vsakega otroka plačal po dva goldinarja in dovolil, da smejo gospostva dečke, če jih prevzamejo kmetje, šteti za svoje podložnike in jih pred vsemi drugimi prijaviti kot vojne ob- veznike. Gospostvom je erar priporočal, naj poskrbe, da bo prvo službeno mesto teh otrok prijetno in naj po možnosti ostanejo v prvi službi do svoje polnoletnosti, vendar menjava službe ni izključena, zlasti v pri- meru, če delodajalec obuboža ali pa se otroku ponudi prilika za boljši zaslužek. Posebnega navdušenja za vojaški stan te olajšave niso vzbudile, kajti malokomu je bila všeč misel, naj bi do svoje smrti pre- našal trdo življenje vojaka in izpostavljal isti usodi tudi svoje morebitne otroke. Slej ko prej so se podložniki skušali odtegniti vojaščini, siromašni z begom, sinovi pre- možnejših kmetov, — kolikor niso bili de- diči kmetij — pa z odkupom. Upravitelji zemljiških gospostev so v zvezi z odkupi spretno izrabljali nevednost podložnikov v svojo korist. Sprejemali so od njih odkup- nine, čeprav so vedeli, da je oprostitev ve- ljavna le, če se rekrut odkupi neposredno pri svojem polku. Kot konkreten primer protizakonitega postopanja pri odkupu pod- ložnika od vojaške službe naj navedem primer blejskega tlačana Jeklarja, ki ča- sovno sicer presega okvir pričujočega članka, a je zanimiv, ker je bil v zadevo zapleten Valentin Vodnik kot priča v ko- rist podložnika. Pri rekrutaciji 1. 1793 je upravitelj blej- skega gospostva Ignac Novak določil za vojaško službo Tomaža Jeklarja, ki so ga dodelili pehotnemu polku Thurn. Tomažev oče, gruntar Nikolaj Jeklar, je ponudil upravitelju Novaku 150 goldinarjev, če bi bil pripravljen izposlovati za njegovega sina oprostitev od vojaščine. Novak je sprva sicer okleval, končno pa je ponudbo sprejel pod pogojem, da da Nikolaj Jeklar omenjeno vsoto na razpolago za popravilo cerkve v Koprivniku. Novak se je obvezal, da bo Tomaža Jeklarja rešil iz vojske, tudi če bi bil že tri milje onstran Dunaja; v primeru, da bi Tomaž umrl, pa bo ta zne- sek Nikolaju Jeklarju vrnil, pa četudi bi smrt dohitela njegovega sina že v vasi Beli; le če bo Tomaž prestopil domači prag, bo ta vsota ostala cerkvi. Morda, tako je ob- ljubljal Novak, se mu bo posrečilo zadržati Tomaža v Ljubljani pri depoju in tako mu sploh ne bo treba iti na bojišče, ker ga je določil le za tri leta, nato ga bo zamenjal z drugim rekrutom; da pa bo zamenjava lažja, naj mu Nikolaj preskrbi grunt ali vsaj del grunta. Po tem dogovoru z Niko- lajem Jeklarjem je Novak poslal v Kopriv- nik kot svojega zastopnika Janeza Drob- Topničarji iz XVIII. stoletja 23 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO niča, ki je v navzočnosti kaplana Valentina^ Vodnika izročil Nikolaju pobotnico za 150 ? goldinarjev in mu obljubil, da bo ntiknadno ' dobil uradno zadolžnico s točno navedbo i pogojev, pod katerimi je bil denar izdan, j .Teklar je nato dogovorjeno vsoto odštel' kaplanu Vodniku. Toda obljubljene zadolž-; uice ni nikoli prejel in tudi povratka svo- jega sina Tomaža ni pričakal. Po njegovi smrti se je njegov starejši sin in nasledniki Ignac obrnil na Vodnika, ki je tedaj živeli že v Ljubljani kot učitelj poetike, da bi j zvedel, kaj je z njegovim bratom in denar-j jem, kajti še 1. 1804 ni bilo o Tomažu no-! benih vesti. iNovak je očividno prelomil j dano besedo. Vodnik je na Ignačevo željo j sestavil in lastnoročno napisal pritožbo na J okrožni urad; podrobno je razložil vse oko-. Hščine dn tudi potrdil, da je od Nikolaja * jeklarja res dobil 150 goldinarjev in od tega porabil 127 goldinarjev in 30 krajcar- jev za cerkev. Pristavil je, da se več ne spominja, pod kakšnimi pogoji je Ignačev oče izročil omenjeni znesek. Vodnik je v pritožbi tudi posebej pripomnil, da jo se- stavlja zato, da bi Ignaca obvaroval pred zakotnimi pisarji in ker ve, da ga bodo tako zaslišali kot pričo. Kako je potekla pravda med blejskim upraviteljem in njegovim, za čedno vsoto opeharjenim podložnikom, o tem pa po- datki v blejskem arhivu niso ohranjeni. LITERATURA IN VIRI Anger Gilbert: Illustrierte Geschiclite der k. k. Armee, 11. zv. 5. knjiga (Die Zeit iMaria Thercsias und Josephs II.), 6. knjiga (Die Franzosenkriege von 17<*2 bis 1815). Arhiv Repre/entancc iu komore fasc. XXIII b; Arhiv Deželnega glavarstva za Kranjsko, Militare Lit. R No. 2; Zbirka resolucij in patentov 1769-1780; Blejski arhiv: Dopisi (ker arhiv še ni dokončno urejen, fascikli nimajo določene signature). — Vsi navedeni arhivi so v sklopu Državnei?a arhiva LR Slovenije v Ljubljani. 24