PROBLEMI
4, 1984 (242, letnik XXII)
Uredništvo: Miha Avanzo (glavni urednik), Andrej Blatnik, Miran Božovič, Mladen Dolar (odgovorni urednik),
Branko Gradišnik, Milan Jesih, Miha Kovač, Peter Mlakar, Rastko Močnik, Denis Poniž, Rado Riha, Jože
Vogrinc, Zdenko Vrdlovec, Igor Žagar
Svet revije: Miha Avanzo, Mladen Dolar, Uroš Kalčič, Sergej Kapus, Peter Lovšin, Rastko Močnik, Boris A. Novak, Braco
Rotar, Ivan Urbančič, Jože Vogrinc, Slavoj Žižek (delegati sodelavcev); Jože Dežman, Marko Kerševan, Valentin Kalan,
Marjan Kotar, Lev Kreft, Sonja Lokar, Tomaž Mastnak, Jože Osterman (predsednik). Marko Švabič, Jadranka Vesel
(delegati širše družbene skupnosti).
KJE JE KAJ
Boris A. Novak: FAETON
Milan Jesih: RAZNI VERZI ^
Ivo Svetina: VAS MIRABILE 11
Jure Potokar: ENO - AMBIENTI ZRAČNIH POKRAJIN 14
Milan Kleč: DVE ZGODBI ,^
Denis Poniž: JESENSKA ODA po
Matjaž Kocbek: VAMPI S KRIZANTEMO 03
Andrej Lutman: ZADNJA, KONČNO PRVA 26
Matjaž Smerdu: MOJ OSNUTEK ZA IZDELA VO ŽIVLJENJEPISA 27
Igor Likar: PESMI Po
Marinka Poštrak: ČE HLASTAM ZA ZRAKOM 31
Silvester Plotajs-Sico: PESMICE 33
Maks Kubo: DOBRODOŠLI PRI NAS DOMA •34
Ivan Dobnik: PESMI 40
Vinko Moderndorfer: PROSITVE 45
Iz sodobne ameriške književnosti: CHARLES BUKOWSKI 47
Jiri Valoch: ČEŠKA VIZUALNA POEZIJA SEDEMDESETIH LET 50
Branje (Peter Kolšek: Med Blatnikom in Potokarjem, med pridigo in kriminalko; Denis Poniž- Bralec in
avtor - literarna komunikacija v osemdesetih letih) 59
NASLOVNICA: MIRJAM KOPŠE
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije.
Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto št. 421 -1 /74 z dne 14.3.1974 je revija oproščena
temeljnega davka od prometa proizvodov.
Tekoči račun: 50101-678-47163 z oznako: za Probleme. Letna naročnina 300 din, za tujino dvojno.
Izdajatelj: RK ZSMS.
Tisk: DU Univerzum, Parmova 39, Ljubljana.
Uredništvo sprejema sodelavce vsak torek od 16-18h in četrtek od 10-12h v svojih prostorih na Gosposki
10/1.
Gena te številke je 50 din.
Boris A. Novak
I
FAETON
sonetni venec
Sonce je moj oče. Jaz sem strašni sad,
Sladki, brezdanji pad v nemogoče.
Rad bi gor. a oče me nežno noče . . .
Nebo je nedogledni, ognjeni grad.
Nebo je nedosežni dedni zaklad,
Do golote krvav od zvezdne toče.
Leteti in zgoreti se mi hoče,
Umreti brez pepela, visok in mlad.
Moja senca ima sončno poreklo!
Rastem pod steklenim zvonom tesnobe.
Igram se smrt, ker hočem biti jeklo.
Tema je zadnji temelj dnevne sobe.
Tja bo nekoč tudi oko odteklo.
Oko, ki gleda v brezno svetlobe . . .
2
Oko, ki gleda v brezno svetlobe:
Koliko neba v špranji zenice!
Koliko prostora za razcvet ptice!
Koliko vsega izven tesne sobe! . . .
Sem slepa sončna sla, od neonske dobe
Bežim med krvoločne sokolje klice;
Igla vetra mi tetovira lice;
Kri je edina pisava zvestobe! . . .
Bom zmogel donositi edinko smrt
In jo roditi v zibko svetlobe
In jo poviti v čist besedni prt?
Otrok sem, vajen prhke mehkobe,
Preveč vezan na senčni domači vrt.
Na krilih besed bežim od trohnobe ...
3
Na krilih besed bežim od trohnobe.
A sončna luč mi sveti le v tilnik -
Moja senca spreminja svet v črnilnik . . .
Pesnik sem, poznorojenec svetlobe:
Skoz oblake na obalah te dobe
Iščem izgubljeni sveti svetilnik,
Smer časa, prvi in poslednji miljnik
Na poti v prabodočnost svetlobe . . .
Le stih ne rjavi v stoletju dežja;
Le stih preživi vsak razcvet in razpad.
Ker je bolj od svetlobe kot od sveta . . .
Ker je manj od sveta ... O strašna pomlad
Biti živa beseda na ustih brez dna!
Cvetje želje me zapelje-v prepad ...
4
Cvetje želje me zapelje v prepad.
Izzivam usodo: iz bolečine
Ali užitka trgam goste pajčevine,
Ki me ščitijo kot maternica sad . ..
Zdaj sem gol. Zdaj sem živ. Zdaj sem volčja glad
Tuliti v prepoln mesec tišine
In lokati belo kri mesečine! . . .
Zdaj sem gol. Zdaj sem kriv. Sam sebi prepad .. .
Letim in padam vase, dvorezni meč.
Rana je žena, mrki ljubezenski slad;
Rana je lepa, od nje ne morem preč;
Rana je naga, najbolj strašna vseh naslad . . .
To je vse, ne želim si ničesar več:
Umiram visokoživeč, prost kot pad!...
5
Umiram visokoživeč, prost kot pad!
Šele zdaj sem vreden zraka in srebra,
Ko sem tvegal tla in postal tat neba.
Nova zvezda, ki razdaja svoj razpad . . .
Posnemam očetov jutranji napad:
Nad obzorje peljem kočijo iz zlata,
Da napoči novo svitanje sveta.
Da noč poči kot prezreli čarni sad!. . .
Ukradel sem očetovo orožje.
Zdaj dirjam čez nebo kot bog svetlobe,
A moje prsi so za celo smrt ožje . . .
Bom prenesel prostor onstran podobe?
Je dom res tam, kjer kaže domotožje?
Osvajanje neba je klic zvestobe ...
6
Osvajanje neba je klic zvestobe.
Prosim te, oče: dvigni moje petje!
Daj mi žarkov, ključar, da odprem cvetje
In slepe sobe in okna grenkobe!
Lučonosec, daj mi baklo svetlobe.
Da v gozdu noči prižgem poletje.
Da začudenim pomnožim imetje,
Da divje plesalce rešim plesnobe!
Daj mi lok, strelec, daj mi struno neba.
Da napnem zven od zvezda do gluhobe.
Da ustrelim pesem v tarčo brez dna! . . .
O kralj luči, nauči me svetlobe.
Svetlobe za en dan, za en krog neba,
Čudežni polet iz te zaprte dobe!...
2
7
čudežni polet iz te zaprte dobe \
V odprti prostor je padanje navzgor.
Karkoli se prosto zgodi - samomor
Ali upor - je širše od tesnobe . . .
Dovolj je verig pod krinko sladkobe!
Upiram se lastni teži, tako nor
In smel in svetal ... da sem zrel za umor:
Veliki ptič iz boleče svetlobe...
Sam proti vetru, ki me nosi drugam.
Proti vetru časa, ki nosi propad
In v propadu najvišji živi hram . . .
Le Sonce vsak dan zmore zvezdni obrat.
Moj polet je senca Sonca, smrtni sram.
Edina pot v lepo, kruto pomlad . . .
8
Edina pot v lepo, kruto pomlad . . .
Edino nebo! - Po tej strmi poti
Mi nevzdržno svetal prihajaš naproti;
Oče, jaz se ti bližam skoz deški izpad .
Vsak dan znova osvajaš vesoljni hlad
In temo - zvezde usode so proti,
Nekoč boš padel v nočni zaroti!
Pokopan boš v nebo. In vse bo prepad
Ti si ukrivljena neskončnost cilja.
Ti si moja žeja, mleko imena.
Jaz sem rana nebesnega ožilja.
Zemlji darujem ognjena semena.
Vsak moj gib je bolečina nasilja.
Tat hipa čuvam praogenj plemena ...
9
Tat hipa čuvam praogenj plemena:
Nezarasli gnev vseh porušenih gnezd
In strašne razdalje vseh prehojenih cest
Pri selitvah čez nebesna slemena . . .
Sem poslednji sin davnega imena.
Prvi zapisovalec zgodovine zvezd;
Zdaj sem jaz na vrsti, da ranljiv in zvest
Zdržim usodo blaznega plemena . . .
Preden se moja moč razkadi v dim,
Bom končal pesem, kruto kot jasnina:
Ko letim, padam - in ko padam, letim!. ,
Nad breznom me drži drzna izmišljotina.
Srebrna ostrina nezaslišanih rim.
Upor! Vrh! Pišem stih čez rob pogina ...
3
lO
Upor, vrh: pišem stih čez rob pogina!
Kri je tudi v snu temna in slana.
Pesem je rešilna spominska rana,
Z besedami sešita raztrganina.
Neznansko senčna sije zgodovina:
Koliko zvezd, padlih kot nočna hrana!
Kje je moja družina pokopana?
Neskončen grob je moja domovina.
Svetli krokar krožim nad jamo sveta:
Iščem iskre ugaslega kremena.
Upanje se je skrilo v skrinjo sna.
Zagnnja me strašna sinja koprena.
Rjasti mesečev srp ne bo požel neba,
Vrnjen grozi kot enodnevna mena . . .
1
Vrnjen grozi: kot enodnevna mena
Nosim senco, lučonosec življenja.
Senca je brezdanje sidro letenja.
Telesna rana luči, nema mrena.
Svetloba in senca sta pot in stena.
Svetloba se razpeja od strmenja
Do smrti: razpenjeni lok drhtenja.
Širnega časa prostorska ramena . . .
Vsak žarek razkolje senco kot dleto.
Vsak žarek je presvetla bolečina,
Zvezda, ki neskončno svetlobno leto
Daleč pada v val črnega vina . .. -
In v pesem, nikdar do kraja izpeto:
Dvigam glas na mrtvi straži spomina.
12
Dvigam glas: na mrtvi straži spomina
Sem premagal vse usodne uganke -
Vse razen ene: sence velikanke.
Ki me spremlja kot psica bolečina
Zvesto, kot besedi njena tišina.
Z neznanskim plaščem poslednje neznanke
Ogrinja moje predsmrtne ostanke
In me ljubkuje, srhljiva milina . . .
Ta senca je moja in jaz sem ves njen.
Ne morem stran, do čistega pomena.
Le Sonce nima sence. Jaz sem njen plen.
Teža sence me vleče na dno plamena.
Ta senca je moja in stih je njen zven.
Agoniji zadajam smrtna imena!. . .
4 ;
13
Agoniji zadajam smrtna imena . . .
Rdeče Sonce trobi v večerni rog!
A zaman: letim. Neskončnost. Odprt krog.
Nikjer ni trdnega dna, je le pena.
Luknja sredi nebesnega temena . ..
Črno Sonce trobi v gluhi nočni rog! •
A zaman: padam. Konec. Sklenjen je krog.
Nemim pred neznanim kot temna mena . ..
In bo rdeče in črno in belo nebo.
In bo morje, morje ustnic iz vina.
In bo vse, vse. Vse bo prišlo in odšlo.
In bo stih in v stihu hip spomina.
In bo oko in vanj staljeno zlato,
Razsevano sonce Sončnega sina . . .
14
Razsevano sonce Sončnega sina
Padam v naročj e neskončne noči.
V obraz poraza zrem odprtih oči.
Jaz sem žrtev lastnega zločina:
Biti pesem, o vrtoglava višina.
V stihu vidim vse, s hitrostjo luči
Še poslednjič pišem lepoto stvari.
Svet se v smrti odpre kot bližina . . .
Zdaj je pesmi konec, ogenj me briše.
Naj oblaki zagrnejo moj strmi pad.
Naj se zaprejo okna rojstne hiše.
Naj Sonce ne vidi, kako bel in mlad
Izginjam v stih - više, više, tiše:
»Sonce je moj oče. Jaz sem strašni sad ...«
15
MAGISTRALE
Sonce je moj oče. Jaz sem strašni sad,
Oko, ki gleda v brezno svetlobe:
Na krilih besed bežim od trohnobe;
Cvetje želje me zapelje v prepad . . .
Umiram visokoživeč, prost kot pad!
Osvajanje neba je klic zvestobe.
Čudežni polet iz te zaprte dobe.
Edina pot v lepo, kruto pomlad . . .
Tat hipa čuvam praogenj plemena.
Upor, vrh: pišem stih čez rob pogina.
Vrnjen grozi kot enodnevna mena . . .
Dvigam glas na mrtvi straži spomina,
Agoniji zadajam smrtna imena,
Razsevano sonce Sončnega sina .. .
5
Milan Jesih
RAZNI VERZI
POLJUBNOSTI
Orel sin razširi krila.
Onečašča bog zemljanko.
Tam je dekla luč razbila.
Zgnil do kraja par opankov.
Uš zbudi se v bezgu mladem.
Zablešči se zvezda bela.
Starec kruha si ukrade.
Mravlja se odpravlja delat.
V nebu se lisjak umiva.
Cinik jemlje aspirin.
Sneg leži po trudnih njivah.
Radenska je hči globin.
Kopje davno se zapiči
sred pustinje v prazen zrak.
Z Iga vstanejo mrliči
zamudit na prvi vlak.
Veter sladek slači goro.
Čas uživa ruševine.
Tam nekdo zaruli noro
od neznane bolečine.
KAJ BLEŠCl SE
Kaj blešči se na večernem nebu?
So zidarji sneli bele kape?
Mar perut je drzna ušla galebu?
Stvarnik je navzgor obrnil slape?
Kape niso, voda ne peruti,
niso bele svilnate ponjave.
Prej bili bi mački preobuti?
Prej bile odrezane bi glave?
Niso mački, glave tudi niso.
Apno ni in niso rakovice.
Dečki so? Domov gredo zašli so
na neskončne poprove stopnice?
Niso dečki, tudi niso čeče,
kar blešči se na globokem nebu.
Temni hlapci spanja so, šumeče
vino slave pijejo k pogrebu.
KLIC
V daljavo sukanec vržen, zabrisan;
bel tenek iz gnezda rok. Kakor
zemlja iz roda oblakov
in plava okol obrnjena miza,
takšno nebo.
Nesmiselna misel stran leti:
v rečeni daljavi je moč že
klic, že ptič. Iz borne koče
stopi klicani mož vročih nozdrvi
in negotov.
Sama pika ptič neslišen,
visoko sama sred nebesnine plave.
Na začetni strani rečene daljave
smukne nazaj skoz okno mlade hiše
utihnjen šiv.
SRCA CAS
Srca čas, ugrnjen v pretoplo odejo,
maha razgaljen z gajžlo daljav,
vprežene škatle v galop se napnejo,
bo vedra večerja in dober pozdrav.
Tuji ljudje se umikajo s pota,
ko jim naprot zavrtinči se prah.
V srca čas ulita vesela je zmota
in vera in koprnenje in strah.
(Rjuhe prebele in koža mladenke
z vrati velikih razstrtih oči -
kako spreminjajo svetle odtenke,
kako svetloba v njih pregori.j
Ljubit! in ljubit! in vse se pozablja,
daleč so ceste in let jih ne išče.
Ljubit? A ljubit? Rjasta sablja
zapičena v tuje pokopališče?
6
SIV veCer
Lastavic je sivo nebo.
V njem si ženske umivajo noge,
da je večer čisto okrogel.
Sivo je tiho lepo.
V trdo cunjo se bnše slikar.
Zmeša si težko, lakotno vino,
nerazume, nerazume silno.
Stoji, postaja star.
Pa se smehlja: umetnost je šala.
Zapre okno in oči.
Večer se zunaj umiri.
Po davnem spominu ga mala.
DELO
Imel bi kakšno podjetje
na nebu. Ne gre za zaslužek,
gre za delo. Rad bi delal
na nebu. Ne recite: ja, glancal
zvezde. Slab humor. Rajši
recite: spal in vedel. Hodil
z ribami do bregov, zbiral
ropotulje za starce, odvažal
pomije iz oblastniških palač
in si redil nedolžne bele svinje.
Pšenične detelje bi si pnnašal
za malico in skrivaj poslušal
tranzistor med poukom. Vse noči
bi preležal z igralko naivko in njeno
temno pestunjo, pred zoro bi jima
kuhal vinski čaj iz bratovskih
jabolk, pa naj potem zajtrkujeta
sami in zamišljeni,
ko jaz že vozim kratkovidni
buldožer po gruščnatem nebu.
ROMA ŽENA
Zala gora sile nove!
Teče lune voda bela,
buri mire hude sove,
mile tihe čare dela.
Roma žena. boga reva,
teža žuli golo ramo.
tava, žeje sita peva,
koso topo nese samo.
Ruma pale čaše dane.
Mize tuje, suho reče.
tura liže žive rane.
roka. peta, čelo peče.
Hodi taka, moli, bega,
zima čudo moči hoče.
Tudi vase ruje. sega,
zobe kaže, malo joče.
NASIHA IN METULJI
Nasiha je spala, ko so prileteli
trije metulji.
Prvi je bil, težek
od samote, krt,
in pomenil je smrt.
Takrat je bila še brez telesa,
zato ji ni mogel ničesar.
Drugi je bil jastreb.
Bil je svetli urez sle.
Bil je veliko, ne pa še vse.
Bil je. da se je zganila
iz prsti in iz ila.
Tretji je bil medved.
Se pravi, trgovec mlad,
gladka baraba in velik bedak,
doma spod zlatih damaščanskih kupol.
Kaj si je ta vse upal!
Zdavnaj so že odleteli
trije metulji,
in Nasiha še kar spi
globoko pod vekami
s temnimi očmi.
GOSTITELJ
K nam hodijo kvartat.
Nikoli se ne izdajo z nobenim znamenjem.
Samo hišni gospodar, samo jaz vem zanje,
ko zaslutim njihove žene, ki jih čakajo brenčeč pred hišo,
kadar se vračam iz polnočne gostilne.
Baba ne ve nič: sedi na pručki, puklasta
od vezenja, njim pa je prepustila veliko mizo;
ne vidi jih. ne sliši jih, samo pomeni groženj
jo mogoče dosežejo, da me zato pogleda
z velikim, temnim strahom, ko pridem od vina.
Ostarela tašča ne ve: spi in se čudi,
kam so pobegnile nepreštete ovčke.
Otroka ne vesta, smehljata se v cirkusu sanj,
nevarno je smešno, grozno je zabavno, presladki spanec!
Od vrat jima z ustnico popravim odejo.
Jaz vem in molčim. Sam se zaklenem v kabinet.
Šele pozno negotov zaspim v jedko temo.
Ob zori in prej se zbudim žejen ko po preobilni krvi,
da me prešine - nisem bil tokrat z njimi? -
dokler se skoz meglo ne spomnim pravih obrazov
in penečih zdravic odprtega pijanskega tovarištva.
Prihajajo, ne izdajo se z nobenim znamenjem,
ampak vem, da je brezupni okus p zgubljenem,
ki me ovije na stopnicah, ko si grem točit vode,
ostal za samim kraljem, ko je bil pri sinočnji igri ob ves up.
Samo uboga gnida sem, nič več, in vendar, ko me zapljusne
ta mržnja, se čutim eno z vsem, kar je na svetu živega.
7
TVOJE ŽIVALI
Tam daleč
so se ti po obrazu
lovili mladi
delfirii,
s poljubom sem jih opazil;
in že so ti beli
metulji
vzcveteli
v prozorni lupini
glasu,
se smejat sezuli,
a v temni globeli
na dnu
tvoje sle
sta zaživeli
zverini
da in še
premili,
UK LJUBEZNI
Mlade njive, ki mamijo
z grenkim pravonjem
rodnosti, in zmeraj na begu;
igrače, zrele od zgodnjega
večera in prepuščene
omamni milosti:
seveda ptica krika v krhkem
zraku daleč, da je tišina
za hip še temnejša -
tega se kmalu nauči
vsak ljubimec,
in ni zadosti.
ZAMIŠLJAM SI
Zamišljam si,
sonce pripeka
in sem na hoji čez morje
srečal človeka.
Ne odgovori
in ne prašam: Kdo si?
Zamišljam si,
več ne vem zanj,
vroč veter
ga proč nosi.
VELIKANI
Slutim velikane
s temeni pod nebom
jeseni,
zapeljane
od bleska slasti:
z vetrom jih dohiti,
jih ureze v možgane
klic radosti
neznane.
Slutim jih velike
sleponeme
s temeni pod nebom
jeseni
iz snovi grozdja
nebnih skal
in brez oblike.
Ne ugledajo nikdar
in ne dosežejo tal.
Zasute jih slutim
v dihu poljuba in stisku
roke, ki jo držim v rokah.
Pod nebom jih jeseni nosim
v vseh čutih
in njihov strah.
SLOVO
Odpeljali so
vozovi,
daleč so že,
davno so že.
Kar je drdralo,
je samo še brnenje,
mogoče
muha.
KOZJEBRADI
Kozjebradi polbog
napihne piščal.
k nebu
se dvigne
ko droben poljub,
tu potok
sam
z velikim očesom zelenim
sladko zre
za njim.
8
JADRAN
Strma, ozka uličica.
Raztreščena lubenica.
Samoten golob pri peškah.
Siesta negibna in težka.
Za prhkimi pročelji
spanec starce ziba.
Dobro so jedli.
Diši po ribah.
DUHOVI PLEŠEJO
Duhovi plešejo
nad temnimi
vodami.
Duh ob duhu
z ramo ob rami.
Neslišni so,
nevidni so
in sami.
Brez sna
zavrženke
edine,
ki tavajo
čez trnaste
ledine,
slutijo jih kdaj
znad mrzle
gladine.
Čeprav
poznano ni mi,
lahko da
v ostri zimi
včasih kakšna
bosa
zavrti se
z njimi.
Saj mi vsega
tega
ni prav prida
mar,
a za bajerjem
se valja
zimski solen
star
in malo dlje
še eden
in sta očitno par.
NA DOLENJSKEM
Zvon prepolovi
večer,
po njem sled sledi
v času, napisana na vodo zraka,
nežna.
Iz cerkve prikoraka
mežnar,
čil od guncanja zvonov.
Tako je večerjo
naročil domov.
VECERNA SAMOVŠECNA
Pod večer se je na nebo
nagrmelo
ogromno težkih sivih kamnov.
Zevsovo delo.
Veter se je zaganjal
v hithh, nepredvidljivih sunkih.
Lit je začelo.
Jaz sem sedel v gostilni
pri pijanskem opravilu.
Blisnilo je. Trepetaje
vstal sem: »Silni,
kdo ti je strele ošilil?«
Tresk je v oknih stresel steklo.
"Ti si ta,« je nekaj reklo,
»ti ta mojster, kisli Milček.
Rukni šilce, brusi šilček!«
KAJN IN ABEL
Kajn
je Abla ubil.
Ne rečem, da je to fajn
in da ni kriv.
Vendar bi morebit,
če bi nasprotno
Kajna fental Abel,
bil svet še bolj miserable.
9
10
JESEN (song)
Tiho, neslišno prišla je jesen.
Jesen vselej pride o mraku.
Pripelje jo veter, to hlapec je njen,
zvečer na škrlatnem oblaku.
Rahla, diskretna lepa gospa
čez trave, skoz loge se je sprehodila,
skoz parke šumeče nalahno je šla,
na mostu zastala in vodo skalila.
OKO IN NEBO (song)
Oko in nebo sta sovražna soseda.
Nebo je globoka tarča pogleda.
Snov neba se pred pogledom razpira,
snov neba se za pogledom zastira:
snov očesa se rani ob nebu.
Oko utopi, raztopi se v nebu.
Oko je v nebu na svojem pogrebu.
GLAVA (song)
Glava je okrogla koščena posoda,
v njej dvoje oči in dvoje ušes.
V možgane zapisana izbira in usoda.
Pa vaga v glavi: kaj je. kaj ni res.
In besede: vendar, čeravno in toda.
In čut, da človek je delo nebes.
In čut, da človek zavrže Gospoda.
In z glavo je človek malo čez les.
Ivo Svetina
VAS MIRABILE
I.
Skoval bom žitno hišo in to boš ti.
Sedem sob. sedem tvojih organov.
Velik mehur bo dihal za osmimi vrati,
ki si bodo umivala ušesa in iztegovala
jezik proti spodnjim prostorom,
kjer bom, ujet v krčenje jeter,
dragulj v žabji glavi.
Žito bo zlato oko šumelo čez steno,
ki bodo mislile kovača, da podkuje boso nebo.
Vsako sedmo zrno bo stopilo iz reke
in sedem noči bo posejanih v njivo dneva.
In mrak. ne pes ne volk. bo čas.
ko bom občeval s plodom, velikim kot žena.
Vedno proti jugu, z glavo v gori, temni,
na boku ladja nad breznom zraka,
sezidanim v drobovju žive vode.
Na tvojem pragu, vas mirablle. bom odrešen
časa, ki me dela drugim enakega.
In porabila bova vsa zrna; le eno bo z imenom
zvezda zašlo v notranjosti zemlje
in naju krstilo z ognjem.
II.
Ne podeljuj pomena, beli jelen,
svoji podobi v meni: ne priklanjaj
se, plamen, svojemu lesu: ne vstajaj,
kamen, in ne hodi pit vame.
Ker čas. ki je seštet v vas treh
ne odtehta sončnice, cimeta in
želvinih možganov, ki med nebom
in zemljo večnost merijo.
Samo psi. žabe in zvonovi še bedijo
ob uri, ki ni ne od dneva ne od noči.
Devici se od vetra himen naježi
in mila žrtev zajoka po plavooki
zvezdi. Da ne onemi na tehtnici,
ko lačno sestro iz snovi pokliče.
III.
»Sto in sto žensk bo tvojih in samo ena smrt.
Tisočkrat boš v njih in one nad teboj,
a le enkrat boš srečal njo in vzljubila te bo -
smrt.
Ne pogubi se preden ne zapade beli čas,
pred uro. ko ti glas spod vode ne razbije sank.
Ni ga petja, otoka, žene, ki jih ne boš končno
zamenjal za usta, polna teme, in prgišče pepela.
Če ne bi bilo žena, če ne bi bilo vetra, z vodo
blagoslavljajočega trg v podobi srca,
bi sit sedel za mizo in smrt zate ne bi imela pomena.
Sirena, Odisej, Politem so bili tu pred teboj
in vsak si je vzel čas. ki je bil zate tu.
Na poti, skoraj že zraku.«
IV.
Milost si do mene, kar je vsemu do dva;
polna mesa, razlij se olje. razgrni mesto,
kjer se ti pričenja telo. Na tebi se celo
milu ježi polt; gladka v pazduhah,
tvoj vrat je trta znoja, ko v ustih
neizgovorjene besede vzhajajo moje meso.
Dolina med dojkama, s filmom sperme prevlečena,
pestuje trdo tkivo: popek, temno oko gazele.
Prerezom te vlažno, meso milosti polno,
naj pride tvoje kraljestvo, pribežališče
moje, prostor, zamejen z dva dni starimi dlakami.
Vsi so te imeli, ti nikogar v telesu, čolnu,
zibajočem se od teže las, kamor ležem,
ko črno vime vzide in svoj ud žličko položim
tja, kjer mila žila samo sebe ješ.
11
12
V.
Daj, da bom nocoj čisto, svoje telo,
da bom globoko ogledalo želje
in dolga bolečina uda.
Naj bruham od tvoje brezmadežnosti,
naj se raztopim od pen svojega bitja!
Stori, kar samo draguljarji vedo!
VIII.
Kaj bo z mojim telesom, ko
zrcalo spregovori: »Vse meso je trava.«
in usahne Device zvezdni plod?
Bodo žile otroške reke, odtekajoče
skozi otekle roke; bo dovolj reči:
»Oče« in iztisniti oči, da zašumi mlad dež?
Bo slepo telo dovolj pripravljeno
za nalogo čolna, vozečega preko vrtinca,
ki ga ročaj noža izvrta v vrtnici krvi?
Kaj bo s tistim, ki ga ni od mojega telesa?
Pogubljenje, povzdigovanje, hiacinta -
zapis božjega »Ai« na srčnem listu?
Obet tihega sorodstva z dušami besed?
Kovina ulita v leva pa bo stala
na moji mizi in mraz bo šel do nje
od roke, ki ne bo več počivala
pred njegovimi šapami.
OREL
Orel, krila, razpeta milosti.
Darovanemu temi so mi naložene
nove naloge: ne piši s peresom,
ampak s konico prsta; pozabi samega
sebe in nikdar več se ne spominjaj
štirih strani neba, ne da bi videl
v sebi bele krpe plamena, ki so dih
orla, letečega skozi sever na jug:
orla, ki se hrani s tem. kar sem bil,
kar sem mislil, kar sem pil,
ne da bi mi ranil srce, ne da bi
enkrat samkrat pristal na svoji poti,
ki sem jaz, ko sem moral pozabiti
njegov dar in postal mlada stopnica
zavesti: krila, razpeta v milost.
V roži je zapisano: »In žena
bo jajce sedela ob tvoji postelji,
ki bo grob." To ni pesem, to je spomin
in onkraj, ki v ničemer ne živi.
Le spominčice se tako imenujejo.
Izpolnilo si svoje sanje, skrito
in prebelo. Nič več ne govoriš, nič
več ne ješ. V tebi je planet metikega
zlata in reka, ki bo dala vodo vsem rekam.
Samo vase rastoče, kdo te bo štel,
kdo lizal, kdo grel, da se žitni kamen
razcepiš v smeri dežja?
»2ena, ki v plamen po obhajilo gre.«
Živali zaplešejo beli ogenj
in Marija si v solzi umije spolovilo
in rodi oko, ki na tebi bere napis:
»Thabiti Kumi!«
VI.
Ubijem te ribo in razbiješ se voda
in grem te vrč iskat, da vidim, ko vino
z meščevim morjem občuješ.
Napne se ti trebuh kot Mariji
ki pod lipo rodi in brata z neba
se ločita: dan gre na tvoje,
noč na moje lice.
Vzhaja voda. zahaja vino: nezvesta
stopaš iz risbe, ki jo volk v pesek izgrize.
V tebi so samo še meščeve kosti;
bele, nesmrtne otroške dlani.
VII.
Po Janezu je zapisano: »Veter vije,
kjer hoče in njegov glas slišiš na gori,
pa ne veš od katerega morja se je dvignil
in v katero dolino gre.«
Daj mi nocoj svoje vsakdanje telo,
da skozi njegovo temno os zgorim,
ker dan rojstva je tudi že dan smrti.
Daj mi meso, pripisano tvojemu imenu -
ker samo tako se rodi trajna pijanost;
da je tvoja kri dež, tvoje meso sneg
in zrak, ki ga dihaš žara vetra -
da o kamnu veš tisto, kar o njem ve školjka.
slavCek
Nisi uroboros, ki sam sebe žre,
nisi deček, ki sam sebe sesa;
si pritlikavi gozd, ki me sprašuje:
»Ali živali vedo, kako jim je ime?«
Poješ pred mamo, da njena pod z morja
prihaja, da njeno telo vse bolj diši.
Gladek kot palica ležeš name
in na prsih se ti svetlika bitje
z onstran sveta.
»Kdo si, ki si mi oče, ko še ptič nisem?«
Do pasu voda, čez oči nebo,
da prostor meje nima in hiša
okna izjoka v belo skalo, kjer sadiš pesem,
ki južni veter čez tvoje ustnice sneži -
sol in solza.
PSICA
Ne zaljubi se v svojega gospodarja,
ki zvest sedi v tvojem pogledu!
Ne jej njegovih mladičev, ki so tvoje
meso! Umij si redko dlako, da bo večer
mojemu jeziku dolg, ko se boš z mlekom
dotikala tal.
Goni se, zvesta, da seme vseh ne bo moglo
počakati in bo brizgalo še preden boš
razprla temni gobec. Napni hrbet,
da se bo srce stopilo v slino, oblivajoče
tace in karmin utripajočih udov.
Svaril sem te, da si še za tople noči
poiščeš dom, ker pred jutrom ne bom
poslušal tvojega zavijanja, ki bo tekmovalo
s sinjim vetrom.
Ti pa si legla na lužo, ki je iztekla
iz tvojega telesa in renčala na tiste,
ki sem jim dal tvojo tesno in ostro
ovratnico.
13
Jure Potokar
ENO - AMBIENTI ZVOČNIH POKRAJIN
eno
I.
alikvotni toni vesolja nam šepetajo,
ko se precejajo skoz tenki porcelan,
skoz opne razredčenega zraka!
vodiš nas v slišne pokrajine,
cluster za clustrom nas zadeva,
da se uhio upogiba od ugodja.
to so nam znane mimikrije molka,
drsenje snežink ob gladki koži,
zatikanje zvokov ob dlačicah spomina -
kako si naš, ko skupaj zazvenimo!
II.
budi nas šelestenje prstov na planoti ogledala,
pusto je, samo sapa iz piščali nam mrši obrvi
in se zaganja ob polkna, ki zakrivajo samotnosti.
ta sapa - je to nam nedomači veter? - v nas
naseljuje pradavno tesnobo, ki ni strah,
le neudobnost prav narahlo preceja v kosti.
potem brez vsake eksplozije sledi pomiritev,
še smo vsi, nihče ne manjka, turobnost nas
zapušča v slapovih, planota ogledala je razbremenjena:
in zdaj sledi nebrzdanost fandanga!
III.
popisovanje konopljenih dialogov, ki jih rahli
stik svetov pošilja v namišljenost vesolja,
to je tvoje delo, tvoje ravnanje ostrih kotov,
da lahko potem brez teže zdrsnemo v temo
en k drugemu, da se lahko z radostmi bratimo
in zvenko trkamo na prožne opne, v katerih smo!
pazljiv kot vselej odgrinjaš plast za plastjo,
ravnanje modreca v enkratnosti ponavljanja,
zato smo ti zvesti, kot si ti zvest spominu zvezd,
ki jih z zamahom roke umirjaš nihanje!
IV.
vztrajnost tihega mrmranja zvezd,
tesnobnost polnočne praznine;
ti si na naši poti, opit z vetrom iz okarin,
ki trepetavo nihajo ob našem boku.
razprostrl si po vesolju, ki se
v svojem bistvu krči in razteza,
zato si ves tako predan dvomu nihanja
kot plesalec starodavnega obreda;
čist in spokojen v spancu in v gibu,
si z rokami že davno sklenil krog!
14
15
kakor kristali zraka, ki legajo na pljuča
in prodirajo v alveole, da se skoz tkivo
širi drgetanje, si se zapisala vame!
a laž je zdaj menjalno sredstvo, robovi
so preostri, da bi vanje brez skrbi
zaupanje - ta zven e strune - obregnila.
pogled nazaj ni več mogoč, zato se noč,
ki jo s sinkopami zaklinjaš, ne bo nikoli
skrajšala: cela in s prastarim imenom
si položena v ožino sanj!
NIČ
odtekanje sveta je naša stalna rana,
zaradi nje s kriki polnimo kavarne,
ki nas z zlobo svoje praznosti tako bolijo.
s skrivenčenimi prsti na rokahi si segamo
v lase in trma korenin nam utripa skoznje,
odmevamo, tako prazno odmevamo, da smo
z lastnim krikom kakor prestreljeni,
kri nam po kapljicah polzi v nič, in če
bi vprašali rablja, kaj je najprej, človek
ali rabelj, je odgovor kot na dlani - človek!
SRŽ
minilo je, minilo! robovi brazgotin se skoraj stikajo,
zdaj boš spet sam svoj lek varil, da bo po kapljicah
polzel skoz ritem tkiva v sredico, v srž,
ki ti je ohromela v bojih s tankovestnostjo.
ničesar ni, kar bi še lahko obžaloval, in če te
kaj preganja, so to zgolj polifonije senc
na mlečnem steklu, ki ga veže komaj slutna žica.
kar še ostaja, so drobeče se naslage strtega ponosa,
tenke črepinje porcelanske vaze iz neznane dinastije.
robovi brazgotin se skoraj stikajo, minilo je, minilo!
JOD
za vselej sem zapisan v vzorec srebrovega jodida,
za vselej! in boli me, da nimam trme njegovega
vztrajanja, njegovega ponosa na mesto v risu zgodovine
za vselej v vzorcu! v sredici trdnost volje,
blazna želja po belini sončevih poti, ki jih predoča
vid, po ai lientih tihih stopinj namenjenih v odtekanje;
za vselej v ždenju o vzvišenosti ideala, v tenki
mimikriji zvoka, ki mu nič ne manjka, a je gluh
in votel kot oklep izglodane mitologije,
da je ostala samo še bela pena pomnjenja!
KSENOFOB
kdo pa bo ljubil, če ne ti, ki si velik
in širok čez prsi, čeprav vitek?
kdo bo potem z bleščečim nožem kruh rezal,
do konca zmrvil drobtine in jih ponudil ptičem?
in če v tebi kot v zrcalu od ljubezni podobe
drevenijo, je to le znak poguma in ne minevanje,
ki mu skoz labirint uhajamo, čeprav vemo,
kje nas bo na koncu v igri kart premagalo,
obilje harmonij z bleščečim vzorcem
prenašaš v sebi, kot darila - lahka, toda trajna -
ti pršijo z rok, pa se vseeno širi mreža razpoklin,
ker nekaj znotraj raste in se vzpenja -
natančno v sredici se ti reži ksenofob!
Milan Kleč
DVE ZGODBI
NE OBRAČAJ SE
Ne pomnim, da bi kdajkoli preživel štirinajst dni v takšnem
miru, kot se mi je to dogajalo na letošnjiti počitnicati. Iz-
redno ponosen sem bil sam nase, ko sem se odločil, da jih
bom preživel sam. Nobene ženske s sabo, - sem si zabi-
čal, niti je nisem nameraval poiskati na licu mesta, kot se
mi j ečesto dogajalo. Pred počitnicami sem naporno delal
in opravil zadane naloge, torej sem se odpravil sproščen.
Tudi napil se nisem že prvi dan, ker v takšnem primeru po-
tem obvezno popivam, dokler mi ne poteče rezervacija. Iz-
raz počitnice uporabljam predvsem zato, ker me je motil,
oziroma sem leta nazaj zasledil, kako se odpravim nekam,
kamor mi sploh ne odgovarja. V nobenem smislu, edino v
spremembi kraja, kar pa lahko traja največ tri štiri dni, če-
mur sledi obvezno dolgočasje. Da, fenomen počitnic me je
vedno motil. Nisem niti vedel, zakaj so potrebne, ali pa
moraš biti zares tako prekleto utrujen, da si potem dovollš
teden dni poleževanja. Vem, tukaj so navzoče tudi avan-
ture, spoznavanje takoimenovanih zanimivih ljudi, ki so mi
šli vedno na živce, in kaj vem še kaj. V vsemu skupaj sem
vedno opažal vse preveč načelnosti. Kot - počitnice pač
morajo biti. Moraš potovati, moraš na morje, v hribe, mo-
raš v tujino. Čeprav se marsikdo pri vsemu skupaj peklen-
sko muči in bi bil najraje doma. Ampak moraš! Takšne na-
ture pa ne prinesejo nazaj niti notranjega kapitala, ki ga
poznam. Mogoče pa je čar počitnikovanja v sprostitvi, ki z
dolžnostmi doma potem kaj kmalu zamre. Kaj jaz vem.
Glavno je to, da letos niti nisem razmišljal o tem. Ali to po-
meni, da je tudi meni uspelo, da sem se znašel na počitni-
cah. Hočem reči, - da sem užival. Da sem se sprostil in
odkril njihov čar, ki sem ga navdušen sprejel. Nekaj resni-
ce že mora biti v tej misli. Prav gotovo. Odpotoval sem v
najbolj neumnem mesecu, ki je julij, kajti povedati moram,
da vročine ne prenašam. Prav zares sem, ko takole raz-
mišljam, delal poskuse sam s sabo. In gotovo sem hotel
biti prav zaradi tega tudi sam. Odločil sem se za otok. Niti
turisti me niso motili, kot se mi je sicer obvezno dogajalo.
Za to nisem potreboval nobene posebne energije. Niti
opazil jih nisem, kaj šele da bi se kdo v koga vtikal. In da
ponovim: niti nisem preveč razmišljal o tem. Samo spre-
hajal sem se ob morju, potem sem veliko plaval in se son-
čil, kdaj pa kdaj sem veslal. Tudi jedel sem dobro. Prvič v
življenju sem spoznal ribje pojedine, ki me sploh niso ra-
zočarale. Skratka užival sem, uspelo mi je, in ni prišlo do
nobenih ekscesov, ki me sicer spremljajo. Sploh sem bil
že večkrat sam in zelo zanimivo. Takrat sem bil vedno bolj
umirjen in najbolj delaven. Prav zapiral sem se in silil v izo-
lacijo. Potem pa se mi je vrnila ženska in pa sem se jaz vr-
nilk njej in zopet sem ga začel srati. Torej moj slučaj nika-
kor ne govori v prid tistega rekla, ki pravi, da prilika dela
tatu. Ravno nasprotno. Ker potem bi ga moral na morju
zelo intenzivno srati. Ker je resnica, da sem hrepenel po
čemu podobnemu. Toliko žensk, kot jih je bilo tukaj, toliko
golote in sploh vse dostopnosti, ki je postala že skoraj ob-
veza. A jaz sem jih samo gledal. S prav nobeno željo ali in-
teresom do erotike. Tudi turistke so mene gledale in do-
volj bi bilo, da bi naredil korak. Hčerka moje gospodinje
me je dobesedno zasledovala, a jaz se nisem odzval. Res-
nica je, hočem reči - nekaj je na tem, da sem bil trezen,
ker če bi se napil, potem bi me gotovo kakšna premamila.
Takšen človek sem pač. Kaj morem. Kolikokrat sem se
sprehajal in kramljal z nagci. To so bili neobvezni pogovo-
ri, a pomislil nisem na nič. Še dandanes sem presenečen
nad samim seboj in ne morem kaj, da ne bi sklepal, zakaj
se je vse skupaj tako odvijalo. Morda prav zaradi doživlja-
ja, ki se je pripetil zadnji dan mojega bivanja na tistem
sončnem otoku. Dopust bi secer lahko podaljšal, a kot da
ne bi hotel ničesar pokvariti, kajti poznam se. Včasih je
zares potrebno zbežati, ko se imaš najlepše.
Pred večerjo sem se ponavadi odpravil na sprehod. Obisk
solin sem si prihranil prav za zadnji dan. Vedno so se mi
zdele nekam predaleč, a druge kotičke otoka sem poznal
že na pamet. Za soline sem se še posebej navdušil pri za-
jtrku, ko mi je gospodinja omenila, da obstaja bližnjica.
Lahkotno sem hodil in bil izredno zadovoljen. Odločil sem
se, da se jim bom približal po obali, nazaj pa bom krenil
čez hrib in si prihranil kos poti, kakor so mi svetovali. Opa-
zoval sem pozne kopalce, ki so uživali v prijetni vodi. Za-
radi njih je bila hoja prav kratkočasna, saj sem kaj kmalu
spoznal soline. O njih nimaj kaj povedati, pa še pozna jih
vsakdo. Pokadil sem cigareto in se vračal v vasico čez
hrib. Brez težav sem našel bližnjico. Hodil sem med debe-
limi drevesi, kar je bilo nekaj povsem obižajnega, saj tisti
otok slovi po obilni vegetaciji, ki je sicer na otokih prava
redkost. Kot da ne bi bil na morju, ampak nekje v hribih. Ko
sem zadovoljen pohajal in premišljeval o večerji, kajti za-
čutil sem želodec, sem prišel do pokopališča. Mislim celo,
da mi ga je gospodinja omenila, torej nisem zgrešil. Brez
večjih premislekov sem se odločil, da si ga ogledam, ker
so pokopališča na otokih prav gotovo nekaj posebnega.
Včasih se je prav zanimivo sprehajati med grobovi in pre-
birati imena umrlih. Ne vem zakaj, a na otokih je to druga-
če. Doma tega ne bi nikoli počel. To pokopališče je imelo
izredno zanimivo lego, kar je samo po sebi umevno, če je
bilo na hribu pod močnim soncem, ki je tistikrat sicer že
popuščalo. Odstrl sem kovana vrata in že čez nekaj mo-
mentov sem postal pozoren, kajti opazil sem, da so grob-
nice odprte. Grobnice so bile sicer preproste. Praktično
so morali samo odkopane grobove obložiti z marmorjem,
ki je bil bel. Ni mi bilo jasno, zakaj so pokrovi odstranjeni.
Niti enega zaprtega groba ni bilo, če sem dobro pogledal.
Z zanimanjem sem se celo sklonil in se zazrl v nekaj grob-
nic. Prazne so bile. Nobenih krst ali kosti, ki sem jih priča-
koval, ni bilo. Sklepal sem seveda na preurejanje, a ni me
obdal nikakršen občutek tesnobe, ker sem bil očitno vse
preveč spočit in povsem nekje drugje. »Grobnice so pač
odprte, - sem preprosto pomislil in jih zapustil. Nisem se
zapiral. Tudi ura je tekla in gospodinja je bila nezadovolj-
na, če so gostje zamujali večerjo. Popolnoma razumljivo.
Grobove sem potentakem pustil odprte in se prav vedro,
seveda ne zaradi njih, spustil po hribu v vasico, kjer sem
preživljal dopust.
16
Zelo hitro sem se vrnil. Ostalo mi je celo toliko časa, kot
sem domneval, zato sem se odpravil v gostilno, da spijem
še kozarec vina pred večerjo in čudno sem pogledal žga-
nico, ki sem si jo nevede naročil in ki mi jo je prinesel prija-
zen natakar. - »Od kje žganica, - sem se ovedel in na hitro
vprašal, kajti tisto obdobje nisem pil žganih pijač. Samo
kakšen kozarec vina, kakšno pivo. Očitno sem jo naročil
popolnoma nezavedno in tako se je ponavadi dogajalo, ko
sem nekaj spregledal, - nekaj, kar me je očitno močno
pretreslo in je šele kasneje prišlo za mano. Srknil sem jo
in čakal, kaj bo privrelo iz mene. In ni mi bilo potrebno do-
lgo čakati. Kmalu je šinilo skozi mene. Kot da bi me zagra-
bi krč, mi je nekaj reklo:
»Zdaj ali pa nikoli!«
Zdaj ali pa nikoli. - Kaj pomeni zdaj ali pa nikoli sem moral
najprej razložiti sebi in kar kolena so se mi zatresla, ko
sem dobil odgovor. Zdaj ali nikoli ni pomenilo drugega, kot
da če zdaj ne bom fukal v grobnici, potem ne bom nikoli.
Natanko to. Na hitro sem stresel vase še nekaj kozarčkov
lozovače, česar ni spregledal niti natakar, ki se sicer ni
imel navade vtikati v goste. Vedel je, da se mi je moralo
nekaj pripetiti.-
Fukati v grobnici potemtakem. Zdaj ali pa nikoli, - so tekli
in se vrstili kozarčki. Nikoli je pomenilo prav gotovo to, da
je le malo verjetnosti, da bi še kdaj naletel na odprte grob-
nice. Da pa bi jih odpiral, mi ni padlo niti na kraj pameti. -
Kaj takega! - Nisem mogel verjeti. Vem, da sem sicer
marsičesa zmožen, ampak fukanje v grobu ... Misel me je
začela naravnost provocirati in kmalu sem trdno vedel, da
nimam izbire. Preveč me je zavrtelo in če bi zapustil otok,
ne da bi vsaj poskusil, potem ne bi mogel več mirno spati.
Neopravljena naloga, ker to je bila naloga, mi ne bi dala
miru, da bi nazaj odpotoval, torej da bi se vrnil, to pa je bilo
tudi brez veze, pa že grobnice bi lahko vmes zaprli, torej bi
se kompletno zajebal.
Moral sem ukrepati. Avtomatično sem začel pozorneje
ogledovati goste za mizicami. Ker moral sem najprej po-
iskati žensko. Če bi poklical svojo, bi zopet predolgo traja-
lo, pa niti mešati je nisem hotel v vse skupaj. Čeprav mis-
lim, da bi mi ustregla, saj se družim z dobrosrčnimi žen-
skami. A na to sem kaj hitro pozabil. Naglo sem moral
ukrepati. Popolnoma zmešan sem postal.« Kakšna provo-
kacija, - sem premišljeval, - in zakaj se je porodila ravno v
meni. Dobro, porodila že, a da jo bom skušal za vsako
ceno realizirati... Tega nisem bil navajen pri sebi. Svinja-
rije sem si bolj predstavljal in na tihem užival v njih, kot pa
da bi jih počel. Če so se mi že pripetile, potem je bilo to
zgolj slučajno, pa še dosti težav sem imel kasneje s sabo,
da sem si opral vest. Od kje mi je potem prišla tako močna
volja, da opravim nalogo, ker sem vedel, da bom po opra-
vljenem aktu trpel, če bo kakšna ženska sploh pristala.
Kakšna mučna energija me je zgrabila. Takšnega se za-
res nisem poznal in dvomil sem, da so takšne stvari skrite
v meni, čeprav je večkrat resnica, ko pravijo, da se poje
največ zarečenega kruha. Do tedaj so bila moja načela
povsem drugačna, čeprav teh pojmov sploh ne mislimo
objasnjevati. Sploh nisem pomislil in si nisem delal preve-
likih problemov, kako bom tako na hitro dobil žensko.
Žensko bom že dobil, - sem si mislil, a kako jo bom tako
hitro omehčal in jo spravil na pokopališče in jo zapeljal.
Tega pa nisem vedel. Tega sem se na samem začetku
očitno vse premalo zavedal, ker sem bil preveč obseden
in presenečen nad samim seboj. Te problemi so se mi za-
čeli postavljati šele malo kasneje, to je takrat, ko sem se
ovedel in se začel zavedati razsežnosti celotne situacije.
Nenhno sem preskakoval iz misli na misel. Nisem vedel,
ali se je takšna želja porodila v meni, ker sem dopustoval
vse preveč mirno. Tiste počitnice sem prav gotovo šel v
skrajnosti in ni čudno, da mi je tako udarilo ven. Mislim -
na takšen način. Prav nič čudnega. Življenje bi moral imeti
malo bolj razporejeno, jaz pa sem delal očitno proti sebi in
sedaj bom moral poravnati račune za tako nenormalno
mirno in urejeno življenje, ki sem ga bil tako vesel in zado-
voljen.-Tako sem si mislil.
Opazil pa sem tudi obenem, ko sem zadnje premleval,
kako pregledujem in ocenjujem ženske. Vedel sem, da bo
morala to biti posebnica, ker sem dvomil, da imam toliko
moči v sebi, da bi lahko sleherno pripravil za to dejanje. Bil
sem tudi vse preveč iz forme. Normalno se mi je zdelo, da
si ne smem izbrati posebno lepe. Posebno grdih pa tudi ni
bilo, čeprav so se mi zdele vedno lažje pristopne. A niko-
gar nisem hotel izrabiti zaradi njegovih pomanjkljivosti,
čeprav bi bilo to najlažje, pa tudi časa mi je primanjkovalo.
Kljub vsemu sem hotel dobiti sebi enakovredno partneri-
co. Škoda, da nisem imel nobene stalne družbe, zato sem
moral opustiti sleherno taktiko. Se bo že našla kakšna, -
sem si rekel, - če si jo že tako močno želim. Takrat sem
ugotovil, da sem pozabil na večerjo. Krepko sem zamudil,
zato je bilo nesmiselno zapuščati gostilno, pa tudi nobene
lakote nisem več občutil. Ob tej priliki sem se spomnil na
hčerko gospodinje, ki bi vse storila zame, a njo bi vse pre-
več zlorabil. Preveč nedolžna je bila. Najbolje bi bilo -
sem tuhtal - da bi dobil takšno žensko, ki bi ji bilo fukanje
v grobu podobno slast ali vsaj provokacija kot meni. -
Šele tedaj sem zapazil, da sploh ne sedim več sam za
mizo. Tako sem bil poglobljen. Poleg mene sta sedela
mlajša parčka, ki sem ju srečeval. Dami sta igrali šah, kar
je bilo očitno povod, da se je omizje večalo. Na šahovsko
desko je prišla merit svoje moči tudi nudistka, ki mi je že
večkrat padla v oči. Vsekakor je izstopala od zbrane druš-
čine. Opazil je nisem samo zaradi izredno temne polti, ki
je bila naravnega izvora, temveč predvsem zaradi tega,
ker je iz nje prihajala neverjetna erotična energija. Bila je
ena redkih, če ne že edina, ki ji ne bi prepovedal nudizma.
Hočem samo reči, da je čutila in obvladala svoje lepo golo
telo, v nasprotju z ostalimi nudisti, ki se kot gole klade
premetavajo po plaži. Ogabni so bili in me prav nič ne bri-
ga, če je to menda zdravo. Zdravje je še vedno premalo.
Spomnil sem se, kako sva se srečala sredi slanega jeze-
ra. - Kako je veslala. Naga. Priklonil sem se njeni lepoti, ki
je bila obvladanje nečesa subtilnega, kar pa je prava red-
kost. Tega ji seveda nisem pokazal, a takšna ženska kot
je bila nudistka, je to morala začutiti, ker sva bila pač so-
rodni duši. Opazoval sem jo, kako premika figure po ša-
hovskem polju. Tudi to je počela izredno erotično. Zares
sem spoštoval njeno neverjetno lepoto. Njeno zavedanje
in negovanje meni najdražjih reči. Tovrstnim ljudem se
bom vedno priklanjal. -
Prijavil sem se za partijo šaha. Moja nasprotnica je bila po
pričakovanju nudistka, ki je bila po vsem sodeč tudi odlič-
na šahistka, saj je premagala prav vse nasprotnike, ki so
bili pred mano. To se sicer ni ujemalo z mojo predstavo o
njej, očitno pa je zmagovala zaradi tega, da se je lahko
srečala z mano. Takšne partije še nisem igral. Takoj mi je
bilo jasno, da ni ona ena izmed tistih, ki bi na vsak način
hlepela po zmagah. Igrala je, kot da bi plesala in tudi mene
je potegnila v to nežno divjanje. Kar smejal sem se, ko
sem opažal, kako se s figurami prižema tesno ob moje.
Plesala sva po taktih, ki sem jih jaz diktiral. Tudi ona se je
smejala. Kakšen ples! Koliko ritmov sva izmenjala. Seve-
da, v tej partiji ni bilo poraženca, ker sva jo prekinila. Jaz
sem se uradno vdal. Za plačilo sem jo moral povabit na pi-
jačo. Kako gladko je steklo vse skupaj. -
Nudistka je bila moja. Ali pa sem bil jaz njen. Kakorkoli že
17
obrnemo.
Zapustila sva gostilno in se podala na sprehod po obali. V
mislih sem se norčeval, ko sva se poljubljala, kako bi rea-
girala, če bi jo odrinil od sebe in jo vprašal: »Ti, greva fukat
v grobnico?!« In prekleto, premišljeval sem, če sem zares
potreboval tako nekrofilski impulz, da sem sploh opazil to
neverjetno žensko. Ker drugače je ne bi. - Grenko sem se
smejal samemu sebi, ko sem še pred pol ure premišljeval
in to popolnoma resno in zaskrbljeno, če mi bo v grobnici
sploh stopil. Ker poznam svojo potenco, ki ima svojo gla-
vo. Zares, ali bi bil sploh zmožen opraviti akt, ker
se poznam. Če hočem kaj na silo doseči, potem prav
gotovo odpovem. Sama procedura bi morala biti zares
dosledna in poštena, da bi sploh lahko funkcioniral. To
pa bi bilo v tem primeru izredno težko, če ne že ne-
mogoče. A nisem se bal, ker sem se tako trdno in neizo-
gibno odločil, da to opravim. Preklinjal sem se že, da sem
se znašel dokaj pogosto v takšnih situacijah pred podob-
nimi pomisleki, a vse skupaj so bili samo očitni simpto-
mi, da ne obvladam določene trdnosti, ki pa je sploh ne
pogrešam, oziroma sem celo ponosen na to, čemur
bi lahko nekdo rekel hiba. Jaz ne verjamem v te reči.
- A takšni problemi so me obdajali pred pol ure. Od-
prte grobnice so bile samo neposreden impulz za nu-
distko, s katero sva se objemala.Prepričan sem bil v to.
Prijela me je za roko in me odpeljala do morja. Znebila sva
se obleke in zaplavala. Izmuznila se mi je. Sledil sem ji z
krepkimi zamahi. Kako je plavala. Kako se je obračala. Iz-
vajala je prave piruete. Samo gledal sem jo in se zahvalje-
val nebu tej pošiljki. Ker samo nebo mi jo je lahko poslalo.
Približala sva se obali in ko sem se hotel jaz napotiti k
obleki, voda mi je bila še do ramen, se mi je stisnila v naro-
čje in kar naenkrat sem se znašel v njej. To je bil tako fan-
tastičen občutek, ki je prišel tudi izredno nepričakovano,
da sem zakričal od radosti. Nobene njene teže nisem ču-
til, ko se je spuščala in natikala name. Samo zijal sem in
nisem mogel verjeti. Še nikoli nisem namreč fukal v morju!
To je zares nekaj fantastičnega in kar lahko storim, je
samo to, da vsakemu svetujem in priporočam. Bila je lah-
ka kot pero. Moji gibi so bili popolnoma drugačni. V njih
sploh nisem čutil nobene vulgarnosti. Ravno obratno. Ču-
til sem absolutno skladnost in naravnost, kar mi je odpira-
lo usta kot otroku. Ne lažem, če rečem, da mi je bilo to kot
prvi fuk, morda smo z to razliko, da je bil ta popoln. Sploh
ne pretiravam. V meni je prevladovala napetost, ki je dru-
gačna od fizične. Kako se je vsa zadeva spremenila. Po
štirinajstih dneh vzdržnosti me prešine, da bi fukal v grob-
nici, to je v leglu smrti, potem pa to počnem v leglu življe-
nja, ki mu pravijo tudi morje. Bil sem naravnost očaran.
Kot da bi plezala po meni, se je premikala po vodi, ko sva
spreminjala lege. Kako srečen sem bil. Kako zelo zelo
srečen. V meni so se vzbujala čustva, ki sem jih že davno
pozabil. Skoraj bi se moral zahvaljevati in moliti grobni-
cam. Nekomu bom moral plačati mašo. Nisem in nisem
mogel verjeti. Premišljeval sem, če bi vse skupaj zaupal
nudistki, ki me je tako nepričakovano obdarila z takšno
radostjo. Odločil sem se, da bom tiho, ker je morala marsi-
kaj tega preprosto čutiti, ker se mi je podajala na tisti na-
čin, ko me je samo čutila in se hranila in opajala z mojo ra-
dostjo. Kako se je vse skupaj spremenilo. O, kako se je
vse skupaj spremenilo. Zares še nisem za v staro šaro.
Kako peklensko bi se zajebal, če bi jo slep nagovoril za
grob. In to prav njo, ki je očitno prihajala iz nekje povsem
drugod. Kakšna ženska, kaj vse sem zanemarjal, čeprav
je pravilno, da sem prišel do tega po mnogih pasteh. Lah-
ko bi se polomil, če ne že ubil. In prav bi mi bilo. Zaslužil bi
kazen. Prav verno sem se že počutil in prav gotovo sem v
določenem smislu vernik.
Ko sem se oblačil, sem se počutil kot zaljubljenec. Tega
sem se celo malo ustrašil, ker bi bilo gotovo nesmiselno,
če bi se zaljubil samo zaradi prečudovitega fizičnega od-
nosa, ki se mi sicer ne bi zgodil s katerokoli, a vseeno sem
čutil do nudistke neizmerno hvaležnost, zato sem se držal
v mejah pravilnosti. A tudi te težave sem kaj kmalu odpra-
vil, saj mi je srce vse preveč prijetno igralo, da bi lahko
imel kakršnekoli probleme. Nisem se več ubadal s tem, da
bi se lahko žrtvoval za njo. Kakšna beseda je sploh žrtvo-
vanje. Čeprav sem za takšne izkušnje pripravljen žrtvova-
ti življenje. Nekaj bi mi manjkalo, če ne bi tega doživel.
Tako pa se očitno še vedno polnim, česar sem bil še naj-
bolj vesel. Nudistka me je držala pod roko in se mi prepuš-
čala. Povedala mi je, da živi v sosednji vasici. Odločila sva
se, da prebijeva tistih nekaj ur pred odhodom ladje pri
njej. Noč je bila prijetna. Topla in nežna. Koliko lepega
sem premišljeval in ji tudi povedal. Zares, kako se spremi-
njajo reči. To me je že prav obsedalo. Prav v tem je nekaj,
nekaj ogromnega in potrebna je samo drobna napaka in
človeka zavede v povsem neznano smer, v popolno temo,
iz katere se le težko izmuzne in reši. Prav gotovo pa za to
potrebuje veliko energije. Vmes je obvezno delovati na-
tančno. In resnično, izredno zadovoljen sem bil s sabo.
Zares še nisem za v staro šaro. -
Nudistka je malo govorila. Sledil sem ji. Dolgo sva že hodi-
la. Po gozdu in sploh nisva bila edina. Tudi drugi so se
sprehajali ali odhajali spat. Povečini so bili zaljubljenci.
Sploh pa morje napelje človeka do tega, da je bolj spro-
ščen. Morda je prav v temu čar počitnic. -
Dospela sva na hrib in znašla sva se pri nizkem obzidju, ki
me je takoj spomnilo na tistega, ki sem ga srečal in spo-
znal pred nekaj urami in je obdajalo ter označevalo poko-
pališče. Vrnila se mi je prigoda in zasmejal sem se. Nisem
si mogel več kaj, da nisem nudistke zadržal pred pokopa-
liščem in ji vse priznal. Ko sem prenehal ničesar nisem
zamolčal, tudi ona ni bila več tiho. - Zašepetala mi je: Saj
prav v tem je stvar. Jaz namreč stanujem na pokopališču.
Prepričan sem bil, da se zajebava. A očitno se ni zajeba-
vala. Obljubil sem ji, da bom kos noči preživel pri njej, torej
nisem imel kaj oklevati, kajti mož beseda sem, pa za kar-
koli že gre. Pomislil sem celo na to, da lahko ubijem dve
muhi na en mah, čeprav mi ni bilo čisto jasno, kaj se doga-
ja.-
Z nudistko sva stopila na pokopališče med grobove, ki so
bili tudi odprti. To je bil popolnoma isti tip zadnjega doma
kot nad mojo vasjo. Nudistka mi je povedala, da jih ogrom-
no prebiva v teh grobnicah. Povečini so to mladi ljudje, če-
prav se najdejo tudi upokojenci. Zabičala mi je, da bi lahko
vedel, kako je v njih, to je med rezkim marmorjem najhlad-
nejše, ker je bila vročina zares neznosna. In resnično: me-
sečina mi je odstirala to pokopališče, ki je bilo kot nekak-
šen kamp. Na nagrobnih kamnih so bila sončna in drugač-
na očala, zraven njih se je nahajal tudi pribor za britje, po-
tem so bile med enim grobom in drugim razobešene brisa-
če, perilo in kaj jaz vem kaj še. Nisem mogel verjeti svojim
očem. Prehitro in preveč se je dogajalo. Ker je tudi izgle-
dalo, da me bo nudistka odpeljala do svojega groba ali
grobnice. Avtomatično sem zastal, najbrže tudi zaradi
tega, da sem si lahko vtisnil v spomin ta fascinatni večer.
Iz grobov so prihajale svetilke, torej njihovi prebivalci še
niso spali. Zaslišal sem tranzistorje, ki so povečini odda-
jali sveže novice, ker morajo biti pač turisti seznanjeni s
tekočim dogajanjem na sicer tako odmaknjenih otokih.
Poročila v več jezikih bi lahko poslušal. Očitno je bila taka
ura, ker je za tem pridrla izpod zemlje muzika. Iz groba, ki
mi je bil najbližji, se je oglasila tudi kitara, ki jo je spremlja-
18
lo nežno petje.Pokopališče je bilo spremenjeno v pravo
letovišče. Prav zares, spremenjeno je bilo v nekakšen
kamp in do takrat nisem imel pojma, da kaj podobnega
sploti obstaja, čeprav sem vedel, da je človeška domišljija
brezmejna. V kakršnem koli smislu že. Na tiitro sem moral
razčiščevati svoj odnos do mrtvih. Čeprav ne morem reči,
da bi tukaj vladala kakšna brezbrižnost, kakor bi se lahko
na hitro pomislilo. Jaz sem prišel na sosednje pokopališ-
če očitno prezgodaj. Pogledal sem tudi v premalo grobov.
Morda se je že tam kdo premetaval v spalni vreči, ker tu-
kaj se je slišalo tudi smrčanje. In moram priznati, da svoje-
ga odnosa do mrtvakov nisem razrešil. Nisem bil preveč
uspešen, ker sem imel vsekakor premalo časa, kajti bil
sem v rokah nudistke. Mimo naju so se urejeno drenjali
turisti, ki sem jih srečaval na obali in v gostilni. Pozdravljali
so naju. Prav prijazno. To pokopališče se je obnašalo kot
prava družina: Nisem se niti vtikal v to, če to vse skupaj
pomeni samo napredek turizma, kajti opazil sem jih, kako
vstopajo in izstopajo iz kapelice, kjer sem predvideval, da
imajo urejene sanitarije ali kaj. Nisem spraševal, a verjeti
nisem mogel. To je bilo vsekakor preveč za en dan. Nu-
distka se je stisnila k meni in me počasi odpeljala do svoje
grobnice. Tiho, a to je bila povsem normalna poteza, ki je
morala slediti. Neverjetno miren sem bil in šokiran nad sa-
mim seboj, ko me dana situacija ni niti malo zmedla. Lah-
ko bi podivjal in začel razbijati grobnice, da bi odgnal turi-
ste, ki bi se mi lahko zdeli brezčutni. A jaz sem samo sledil
nudistki, ki je že našla svoj grob. Marmorna plošča
je bila toliko odmaknjena, da je dovoljevala vstop. Najprej
se je spustila nudistka, ki je pač poznala svoj dom. Spu-
stila se je po lestvi in v grobu se je utrnila svetilka. Tudi jaz
sem se podal na lestev in, jebenti boga, znašel sem se v
prav prijetni grobnici ali sobi, ker preprosto nisem več ve-
del, kako naj vse skupaj imenujem. Spomnil sem se svojih
študentovskih let, spomnil sem se skromnih sobic, ki so
za oko tako prijetne. Posebno po določenem času. Pogre-
šal sem to. Postal sem malodane sentimentalen. Nad
nama so sijale zvezde, v grobnico je pritekala kot po lijaku
mesečina, nudistka pa se je slekla. Od nekod je privlekla
pivo in, jebenti, bilo je prijetno hladno. Vedno bolj sem ra-
zumel smisel teh pokopališč. Kar samo od sebe mi je ste-
klo po grlu. Nudistko sem prav spoštoval, ko ni silila vame
z nobenimi vprašanji. Tudi govorila je malo in še manj po-
jasnjevala kaj jaz vem kaj. Če sem že rekel, da sem se po-
čutil kot v študentskem naselju, potem je bila vsaj toliko
uvidevna, da mi ni rekla, kako vsak trenutek pričakuje ci-
mro. Ali da bi mi priznala, da se je cimra prijazno umaknila
v sosednjo grobnico. Ponudila mi je novo pivo, ki sem ga
brez pomisleka sprejel, ko sem zasanjan gledal zvezde.
Tako močno že dolgo nisem užival. Imel sem še nekaj ur
do ladje in pred neizogibnim slovesom sva se z nudistko
prepustila ljubezni, ki se je odvijala z nezmanjšano ener-
gijo in sploh ni imela zadaha po grobnici.-
Kmalu sem se moral odtrgati od nje. Moral sem spokati,
poravnati račune z gospodinjo in pohiteti na ladjo. Nu-
distka me je pospremila iz grobnice do vrat pokopališča.
Poljubila me je v slovo in mi ganjena in iskrena svarila, naj
se ne obračam. Nisem se obrnil. Tako lepih počitnic še ni-
sem preživel.
PTERODAKTIL ALI RAMFORINH
Potem sem jaz na vrsti, da vam povem zgodbo. Kar začni-
mo.
Vas, o kateri vam bom govoril, je slovela kot malodane
sleherna. Kar povedal bom: ena slovi po dobrem krompir-
ju, druga po kovaških izdelkih, naslednja zopet po dobrem
vinu, - vas, v kateri bomo preživeli nekaj trenutkov, pa je
slovela po nagačenih pticah. Prav ste me slišali. Tako se
je tudi imenovala. Nagačena ptica.
Vas je bila obdana z obzidjem. Govoril bom v preteklem
času, ker ne vem, če je še vedno. Vhodna vrata v vasico
so bila iz orjaškega lesa, nad katerim je bil nagačen orja-
ški orel. To bi bil lahko simbol vasi. Hiše so bile strnjene v
dveh vrstah. Če bi jih gledali iz ptičje perspektive, kar ne bi
bilo odveč v našem primeru, potem ne bi spregledali, kako
so bile hiše tudi za glavno ulico. A tiste so bile bolj razme-
tane. V vasi je bila skratka utrjena samo ena pot in že
vemo, katera je bila to. To je bila pot, ki je vodila v gostilno.
Kot gaz v snegu je delovala. Da ne pozabim nečesa. Vsa-
ka hiša je imela obvezno nad vhodnimi vrati nagačeno pti-
co. Da, vsaka. Nad vhodnimi vrati vasi je bila na prvi po-
gled najbolj imenitna, a kmalu bi se lahko ugotovilo, da ni
čisto res, ker je z njo prav gotovo tekmovala tista za go-
stilno. Hiše pa so imele vsaka svoj primerek. Odvisno od
sposobnosti vaščanov lovcev, oziroma od socialnega
stanu. Saj se razumemo. Kajti tudi v vaseh obstajajo soci-
alne razlike. To prav vsi dobro vemo.
Ko so se moški vračali z lova, je vas oživela. Njihov prihod
je poklical iz hiš ženske, sopotnice naših lovcev. Vedno
so prišle izredno pohlevne. Tekale so tesno ob hišah.
Skoraj identično so bile oblečene. Nobene pestrosti niso
poznale za razliko od moških. Nisem je opazil, ki ne bi bila
oblečena v črno. Stresale so se pred gostilno. Sleherni
dan. Mlade in stare so bile, a kot da med njimi ne bi bilo
razlike.
Čeprav se nisem vtikal v njihove odnose, sem dobil obču-
tek, da so brez pravic. Možakarji jih niso niti pogledali, ko
so se po lovu shajali v gostilni. Celo odrivali so jih, če se je
že katera drznila preveč blizu. Čeprav so bile po telesni
rasti višje, kar mi je nehote zadajalo smešen občutek. Se-
veda le po telesni višini.
Gostilna je bila zelo nizka. Zelo zelo nizka. Na stenah je
bilo seveda vse polno nagačenih ptic. Tako nizka je bila,
da je bil strop ravno po meri najvišjemu izmed dedcev in
kaj kmalu sem ugotovil zakaj. Rekel sem že, da so bile
ženske pctelesni rasti višje od moških. Potemtakem so
bile tako visoke, da niso mogle v gostilno niti normalno
vstopiti, ker bi se morale drugače preprosto plaziti. Nisem
vedel in tudi spraševal nisem, ali so se dedci nalašč odlo-
čili za takšno gradnjo. A zadostovalo mi je, da so izpadle
ženske izredno trapasto, če so že vstopile in hotele kaj od
svojega moža, do katerega so se lahko samo po vseh šti-
rih priplazile. Dogajalo se je, da so opazovale svoje lovce
skozi okno. Takrat je orjaški birt, ki je bil sicer bolj debelu-
šen kot orjaški, obvezno zagrnil zaveso, da jih ne bi moti-
le. Imel sem vtis, da te ženske, med katerimi je bila tudi
moja babnica, nimajo nič od življenja.
To so bile torej splošne oznake te vasi.
Tisti dan, ko se dogaja moja zgodba, je bil nekaj posebne-
ga. Morda nisem uporabil pravega izraza, ko sem takoj re-
kel, da je bil nekaj posebnega. To se je šele kasneje ures-
ničevalo, do tedaj pa je bilo morda ravno obratno, kajti
naše junake, naše vaščane, naše lovce je spremljala pre-
kleta enoličnost tega bednega življenja. Kaj mislim?! -
Sleherni dan loviti ptice, ko si že tako verziran, da lahko
19
ujameš katerokoli, - to nekako več ne gre. Nobena ptica
jim ni bila nedosegljiva. Prav vse primerke so imeli že na-
gačene v svojiti tiišati. Niso vedeli več kaj bi z njimi, da pa
bi se zadovoljevali zgolj z zaslužkom, to pa jim je bilo tudi
premalo. Nove ptice in neznane v teke kraje tudi niso ho-
tele priletavati, čeprav so jih želeli in čeprav so jih klicali.
Torej: rekel sem, da je bil zaslužek premalo za njihovo za-
dovoljstvo, akoravno so njihove trofeje slovele kot prav
umetnine. Notranje zadovoljstvo je izginjalo. Morda bi jim
koristilo sušno leto, kar se ptičev tiče seveda, a do tega ni
prišlo. Vsega so imeli dovolj, iz tega pa ponavadi nastane
in privre na dan objestnost, kar tudi v našem primeru ni
bilo drugače.
Tako mi je pripovedoval ded, ki me je vzel pod komando in
tako sem zaznaval situacijo tudi sam. Bili so strastni lovci,
lovci z dušo in telesom, prav gotovo za to posvečeni in
vemo, kako je s tem. Kako prekleto precizni in občutljivi
mehanizmi so to, ki ponavadi ne dovolijo nobenih napak.
Ko so možje po lovu vstopili v gostilno, so najprej odvrgli
trofeje. Zares ležerno. Metali so jih po mizah, umazanih
tleh in šanku. Gostilna je bila precej temna. Luči so bile
povečini razbite. Bila je tudi silno neurejena. Končno pa je
za gostilno najpomembnejše, da se nahaja v njej dobra
kapljica. Vino je bilo zares odlično. Vsaka miza je imela
montiran priročen sodček. Tukaj je vladala pravzaprav
neverjetna solidarnost in zaupanje, ker nisem nikogar
opazil, ko smo zapuščali gostilno, kadar smo jo že, da bi
izvlekel denarnico in poravnal račun. Tudi gostilničar ni
tega zahteval. Mene, ki sem bil na počitnicah, nihče sploh
ni opazil, čeprav sem bil vsem na očeh.To mi je bilo všeč,
da se niso vtikali vame.
Tisti dan je odšel z nami na lov tudi birt. Režal se je kot ob-
seden. Meni se je zdel kar malo nor. Karjole in tricikle, s
katerimi so prevažali ujete ptice, je napolnil s pletenkami
vina. Pred tem se niso že tri dni in noči premaknili iz gostil-
ne, tako da so odšli na lov vse prej kot spočiti. Ženske so
plaho jokale, zato so njihovi sopotniki dobili še večja krila,
kot da bi jih njihova žalost naravnost vzpodbujala v hudo-
bije. Prav gotovo so bile verne, ker so se križale, kot da bi
že preveč dražili mati naravo, ko je pijanska povorka, v
kateri sem bil tudi jaz, zapuščala vas. Najbolj opolzek je
bil seveda moj ded. Morda ga je dohajal samo njegov
kompanjon, ki je bil tudi približno osemdeset let star de-
dec. Drug drugega sta kotrlikala, potem pa sta kdaj pa
kdaj zbila z žepnim nožičem kakšno sinico v letu. Zares
sta bila neverjetno sposobna. Kljub nemajhni pijanosti,
čeprav jima ni nihče oporekal, kaj šele da bi ju gledal po-
strani. To sem počel samo jaz, ki sem prišel iz mesta na
deželo. Moje oči so bile drugače usmerjene, zato so tudi
drugače gledale in vesel sem, da sem to spoznal.
Hodili smo navkreber in se bližali planoti, ki je dajala ob-
čutek, kot da se za njo pokrajina konča. Kot da bi bilo za
njo samo nebo. Na planoti so bile vitke breze, kjer je bilo
najboljše lovišče, kot sem zvedel. Kot da bi vabile ptice.
Tudi vrbe sem kaj kmalu opazil. Za njimi se je moralo ne-
kaj skrivati in nisem se zmotil. Dospeli smo. Pod vrbami je
tekla reka. Povsem navadna reka, samo če sedaj razmiš-
ljam, je bila v toliko nenavadna, ker se mi dozdeva, da je
tekla nekam visoko. Ponavadi so reke v nižinah. Nočem
reči, da je tekla čez vrhove gora, kot kakšna meja, a vsee-
no. Tudi ne bom rekel, da se je vzpenjala, čeprav bi jo mo-
ral vsakdo videti. Tudi na drugi strani so jo obdajale vrbe,
le da je bila pred njimi najprej še izredno visoka trava.
Reka je delovala globoko in hitro. - Zavalili smo se v travo.
Dedci so še kar naprej z izredno vnemo pili. Toliko kleve-
tanja, kot sem ga slišal tistikrat, ga prav gotovo še nisem.
Nisem vedel ali naj zardevam ali kaj. A sodelovati nisem
mogel, ker bi bil vsekakor neuspešen, ker so me prekaša-
li, kakor orel prekaša vrabca. Kod da bi jih spustili iz po-
vodcev, so se norčevali iz družbene politične ureditve,
gospodarskega sistema, - iz voditeljev so brili norce, -
potem pa so seveda obvezno prešli na kurbarijo. Lahko bi
pripovedoval njihove žaljivke, a to nikakor ni moj namen.
Kako ostre jezike so imeli, zajedljive in kako pokvarjeni so
bili in pohotni. Ne, ne. - Te ljudje so imeli zares vsega pre-
več in tega niso znali več spoštovati. Izgubili so razsod-
nost, čeprav moram priznati, da so bili v veliki meri celo
kritični. Izhajali so namreč iz tega, da so imeli polne riti, pa
so vseeno razbirali skorajda usodne napake sistema. To
se mi je zdelo še najbolj zanimivo, ker se ponavadi ljudje
pritožujejo zaradi pomanjkanja ali kakšne druge reči, ki
nima opravka stvarnostjo, drugače pa so ponavadi tihi in
pohlevni, če jim gre vse v redu. In ne vem, v kaj bi se spre-
menilo to klevetanje, če ne bi prišlo do izredno nagle vre-
menske spremembe. Nebo je zadrhtelo. Najprej je postalo
krvavo rdeče, kar bi lahko pomenilo sončni zahod, kar pa
je bilo za tisti dan vsekakor še dosti prezgodaj, potem je
postalo rumeno, sivo, črno, belo. Izredno naglo se je me-
njavalo, tako da mu je bilo težko slediti, čeprav ni bilo go-
vora o kakršnikoli mavrici. Priklatil se je tudi veter. Potuh-
njeno je zavijalo. Udarilo je tudi nekaj strel. Kar mimogre-
de. Nebo se je zares s strahovito naglico spreminjalo. Vse
skupaj je dajalo čuden vtis, česar nisem čutil samo jaz,
kajti tudi natolcevanje je prenehalo. Ded je na hitro orga-
niziral skupino, ki je odšla pobrat ptice, ki so jih povečini
lovili na limance. Tudi mene je vzel s sabo. Šele takrat mi
je odklenil in razkazal leseno barako, ki je bila prava oro-
žarna. Koliko pušk so imeli notri shranjenih, koliko pištol
in lokov, celo priročni topič sem opazil. Neverjetno. Njiho-
va lovska strast zares nI bila nobena šala. Baraka je bila
polna tudi najrazličnejših ptičjih kletk. V nekaterih se je
gnetlo tudi po trideset ptic, med katerimi sem opazil že ve-
liko mrtvih. Takrat so se že vrnili lovci z nekaj karjolami
plena. Zapahnili so jih v barako, potem pa smo se vrnili k
reki, ki je dajala vtis, da se je ustavila. Zgrnili smo se na
kup in nebogljeno pričakovali, kaj se bo pripetilo. Narav-
nost buljili smo v vodo, ki se resnično ni več premikala. To
pa že mora pomeniti hudiča. Dogodka ni nihče komentiral.
Reka je začela postajati vedno bolj temna. Ni ga bilo med
nami, ki bi to spregledal. Gladina je začela dobivati nekak-
šne čudne obrise. Kot da bi se nekaj rojevalo v njeni zago-
netni notranjosti. Kakor da bi se mogoče hotela preobra-
ziti v živo bitje. Da, da, - reka je spreminjala svojo sub-
stanco. Začel sem ugotavljati, da stvari pravzaprav sploh
niso definirane. Kot da bi reka dobivala krila, pa orjaško
glavo, ki je bila že na prvi pogled ptičja, ter prav takšen
trup, samo neverjetnih dimenzij. Kar povedal bom. Reka
se je spreminjala v pošast. V ptičjo počast. Vsaj petdeset
metrov visoko, ki je počasi razprostrla krila in jih preizku-
šala, kot da bi se prav takrat šele rodila. Stopila je tudi na
noge. Višja je bila od vrb, ki so bile v primerjavi z njo prav
majhne. Možakarji so se ovedli in malodane streznili, saj
daje pošast takšne učinke. »Kakšen hudič pa je to?!« -
sem bral njihove pretresene obraze. Mislim, da so bili tudi
zaskrbljeni, če že ne prestrašeni. Ker so imeli s sabo na-
bite steklenke, so seveda opravili nekaj krepkih požirkov
za pogum. A niti to jim ni več pomagalo. V pošasti so spo-
znavali ptico, jaz pa, ki sem takrat še drgnil šolske klopi,
sem razbral v njej pretoradaktila ali ramforinha, čeprav ne
vem natančno, kateri je bil. Lahko bi preveril v kakšni en-
ciklopediji, a tudi to ni pomembno. Vsekakor je bila ta po-
šast, ki ni niti malo plaho zakrilila, prvi ptič iz davnih časov.
Lovci so se razživeli. Končno so ugotovili, da se jim je po-
nudila enkratna prilika, da ujamejo ptiča, ki ga še nimajo v
20
svojih vitrinah. Da, ta pterodaktil ali ramforinh bi bila zares
prava trofeja, ki bi bila lahko celi naši družbi v nacionalni
ponos. Natanko tako je razmišljal prav gotovo tudi moj
ded, ki je poslal nekaj lovcev v barako. Kot bi trenil so se
vrnili s tistim priročnim topom in tudi drugo orožje so pri-
peljali s triciklom in karjolami. Začel se je pravi spopad,
prava bitka, ki ji je poveljeval moj hudobni ded. Oddajal je
ukaze. Od nekod je privlekel celo daljnogled, da bi lahko
zrl v rane gromozanskega ptiča, ki se je pripravljal, da
vzleti. Med zobmi je držal nož in renčal. Streljaj, - je kričal.
Streljaj! A pterodaktil ali ramforinh se ni kaj prida zmenil
za rafale, puščice, kopja, nože in granate. Sploh mu niso
prišli od živega. Tedaj je ded oddal povelje: Na juriš! - Lov-
ci so zagrabili nevarno orožje in začeli bresti po reki, a bilo
je že prepozno, kajti orjaški ptič se je dvignil in kmalu za-
plaval po nebu.-
Kot da bi ded intuitivno nekaj začutil, je ukazal, da
se vrnemo v dolino. Tekli smo, kakor se spodobi. Seveda
tudi jaz, ki sploh nisem bil takšen junak kot oni. Čeprav
sploh ne morem reči, da bi me stisnilo v jajcih. Med temi
lovci sem se počutil varnega. Moj ded je tekel na čelu ko-
lone, ki ni bila več strnjena. Tricikle in karjole smo pustili
kar na planoti, ker so postale naenkrat periferne. Za nami,
ki smo se stalno ozirali, pa se je prikazala ogromna črna
pojava pterodaktila ali ramforinha. Šele sedaj smo ugoto-
vili, kako velika je, ker je dejansko prekrila dobršen del
neba. Kateregakoli del je zakrila, je bila pod njo črna tema.
Letela pa je naravnost nad vas, ki smo se ji bližali. Že med
potjo nas je preletela, tako da smo se spotikali v mraku, ki
je nastal.
Zopet smo se zakadili naravnost v gostilno. Kot da bi se v
njej skrivala rešilna bilka. In zares, moj ded je privlekel
izza sanka orjaški top in ga namestil pred gostilno. Tokrat
je orožje prevzel kar sam. Ostali smo gledali skozi okno.
Ptič - velikan se je odmikal od vasi, neverjetno brzino je
imel, potem pa se je nekje daleč obrnil v elegantnem loku
in se nam zopet približeval. Ženske, ki so bile skrite v hi-
šah, so prav gotovo molile. Ko se menjavata dan in noč v
nekaj minutah, tega prav gotovo ne more nihče spregle-
dati. Pterodaktil ali ramforinh je bil tik pred vasjo in še pre-
den nas je pokril s temo, je ded sprožil. Počakali smo ne-
kaj trenutkov, a nič ni padlo z neba, kar je bilo še dobro,
kajti moj ded in preostali vaščani so bili tako slepi v svoji
zaghzenosti, da so prav gotovo spregledali, kako bi v tem
primeru ptič porušil vas in nam tako zadal gotovo smrt. A
dogajati se je šele začelo. Ko se je namreč znova prikazal
dan, se je zaslišalo čiv, čiv. Čiv, čiv! Ne šalim se. Čiv, čiv
pa je izkljunila markantna ptica, ki je bila nagačena nad
gostilno. Nagačena je bila, pa kar čiv, čiv je spravljala iz
sebe. Ptica je po vsemu sodeč oživljala. To pa je bilo že
neverjetno in je izpadlo kot strahovito pretiravanje. Da,
simbol vasi je oživel. Zaplapolal je s krili, znova veselo za-
godel in se dvignil nad zaprepadene vaščane. Neverjetno.
Odletel pa je naravnost k pterodaktilu ali ramforinhu in se
mu zakadil, kakor iz neizmerne hvaležnosti, naravnost z
glavo v rit, da sta bile na nebu že dve ptici. To je razorožilo
tudi prekaljenega deda, ki je imel vseeno nekoliko lovske
sreče, kajti prav tedaj je priletelo pred gostilno nekaj
ogromnih ptičjih peres, ki so očitno pripadali pterodaktilu
ali ramforinhu. Ded ga je torej zadel, a zbiti mu ga vseeno
ni uspelo. Kot je izgledalo, česa podobnega ni niti več na-
meraval, kot da bi priznal poraz. Zadovoljil se je s peresi,
ki jih je z zanimanjem ogledoval. Krožila so iz rok v roke. -
To pa je bil šele začetek konca vasi Nagačena ptica. Kot
da bi se simbol vasi prijel v riti pterodaktila ali ramforinha,
kar je bil očitno nekakšen signal, kajti zopet se je zasliša-
lo prebujanje življenja. Tokrat že glasnejše in odločnejše.
Odvijalo pa se je med nami. V gostilni se je zaslišalo
strašno čivkanje. Ptice so oživljale. Tudi tistim, ki so jih
nagačili že pred desetletji, sta se vrnila srce in duša. Kar v
trenutku so imele polno energije. Saj si predstavljate. Iz
gostilne so leteli orli, fazani, kavke, grlice, jastrebi, neto-
pirji, sove, pomotoma ujete kokoši, sem pa tja je odletel
kakšen lišček, taščica ali sinica. Seveda se je kmalu iz-
praznila tudi glavna ulica v vasi. Tudi te ptice so ponovno
okusile slast življenja. In to po nekaj letih smrtnega miro-
vanja.-
Na nebu je bil prav naval. Vsaka oživela ptica je zletela
prejšnji z glavo v rit, da so tako sklenile krog, kakor da
drugače morda ne bi znale krožiti. Črta kroga je bila pone-
kod debela, drugod tanka, vsekakor pa neenakomerna.
Odvisno od izvora in kvalitete ptice pač. Morda so se lah-
ko samo tako sklenjene naučile leteti po toliko letih smrti.
In ta krog je potem krožil. Krožil nad vasjo Nagačena pti-
ca. Naši lovci so se mi zdeli vedno manjši in vedno bolj ne-
bogljeni. Edino birt, ki pa je bil po moje itak nor, kot sem že
dejal, je tekel za njimi. Drugače ni nihče poskušal kakor-
koli ukrepati. Nemočni smo gledali čudo. Hudo mora biti,
ko človeku takole izpred oči odleti tradicija, pa ne more
kaj dosti ukreniti. Ponavadi niti ne poskuša, ker česa po-
dobnega sploh ne pričakuje. Ko pa bi pravilno ukrepal, če
bi sploh lahko, pa je že prepozno.
- Vas je bila opustošena. Razbita. Ptiči, ki jih je sklenil tisti
nad vhodnimi vrati vasi, kakor sem šele kasneje ugotovil,
so še nekajkrat potemneli pokrajino, potem pa so se izgu-
bili in odleteli neznano kam.
A poglejte, naši lovci so se kmalu zbrali. Morda so prav to
potrebovali. Bili so eni izmed tistih ljudi, ki postanejo ak-
tivni šele takrat, ko se pripeti kaka huda nesreča, če že ne
tragedija. Vaščani niso klonili. Hitro so se postavili na
noge in se polni elana odločili, da bodo nadaljevali s preki-
njeno tradicijo, samo da jo bodo poslej bolj spoštovali.
Vsaka šola namreč nekaj stane.
Že naslednji dan sem odpotoval. Ded mi je poklonil pero
pterodaktila ali ramforinha, ki vam ga bom ob priliki lahko
pokazal.
21
Denis Poniž
JESENSKA ODA
na mostu časa krhek lok spoznanja, pripet
na bisernat odsev brezsna. skozi trepet,
splet čutnih jat, obraz kot porcelan izlit.
nebeško lep in krhek v tujosti neba, nedna.
v dotik izčiščen, ki vonj ga tebi krade,
kot droben zven dveh mehkih kož, z vonji sline
prepletenih, v očeh pa prah nebiti.
jezika smrt, ta blazni kronos spanja.
ni protitoka. ni spomina, je čisti rez obupa,
gladka črta skozi plast obrata, zob premika,
spominska igra: na plitvini rožnatega sna telo,
nečlovek in neriba, med nevodo in nezrak ujet.
zarit v jedek krik: svit dna, rdeči pentagram neba,
v zvenu strun, prepadov okrasnega tila.
iz brezdna glas, v svoj odmev ujet,
črn in trd. v njem svilnati spomin,
rumeni dih in gora hladnih lusk.
o,grenki zidci straha, med jekli stolpov,
v poševnih žarkih mraka, ni neobzorja sna, ni
sladke vode mirovanja, na trzajoči rob pripeti,
gladki, svetli falos misli, glas nočne ure,
na gori mraza, v blodnjaku belih kamnov,
čista snov, grezilo sluznic, strd noči.
sredica ognja, s sluzjo prekvašena, nemirni
rdeči mraz jeseni, v globini spanja budnost,
vseprisotnost: topli jezik drugosti neba.
vijuge božanj, listi na gladini teme, oko
se pase v motni luči, čas pleše svoj dvanajsti
spev. vsa snov sveti, žari: na kožo pada
zlati prah, kot droben zven dveh mehkih kož.
izjeden sem, v hladni, modri ogenj zvit.
22
Matjaž Kocbek
VAMPI S KRIZANTEMO
Curek!
Diši smola!
Diši dotik!
Diši bolečina!
Poljubi seme, volka, ograjo!
Poljubljaj!
Srce je kristal ki ob godbi poči!
Vlaki se izlivajo v prepade!
Čutiš moč vriskanja!
Slišiš božansko bolečino zemlje?
Slišiš prah kako tuli?
Ne boj se sunkov!
Sunki so kot ogledala,
vroči in spogledljivi!
Buden spim pesem vstajenja!
Buden spim pesem vstajenja!
Ateizem je zavit v celofan,
kdor ga odvije brez šuma je jelen
in mora preplezati bano!
Če se ozreš nazaj boš zelen gips
na Grintavcu,
glej naprej,
tam je večna pomlad,
zadušila bo človeštvo brez muk!
Puščave kukajo skozi živo mejo!
Narod klofa dekle,
sadi trstičevje in ohrovt!
Ne občuj za mizo
to je prostor molitve!
Ko postanem slaven
bom imel naslonjač iz dojk
in konja, da bo nosil prijateljem knjige!
Gnezdo
Poišči me v orlu, deklica!
Noro je bivati v moji režeči rani!
Umetnost je nositi moj vonj na prsih,
nebeško lepo je hraniti mojo studenčnico v ustih!
Odreži si košček sreče, deklica!
Zatrkolikaj jo po svojem telesu!
Vse bridkosti izlij v nebo!
Meditiraj!
poišči me v orlu, deklica!
Alergija
Tepihi pod tabo so drgetanje srca!
Posiljevanje dreves je
ideološka deformacija,
je rana, ki tuli in zahteva mast!
Tvoje rumene oči tipajo travnik
hrešče zlomljen kozolec je markacija,
scela ga je treba pohrustati da napišeš
dobro pesem m si zadovoljen!
Kaplani imajo HiFi svetovni nazor,
felatio je prava pot do delirija,
poliži nebotičnik
tvoje gube ostanejo
in lopata bo vseeno usekala!
Visoka pesem mineralov,
to je tisto pravo,
daj zvezdo v čelo,
zaženi se na čelo kolone,
ostalo pride po pošti!
Piščanci so kaznovani,
njihovi luleki so zbrani v zboru na
ogrlici!
Spomin je seno nametano v telo!
23
Vdrta moda
Videti pomeni dati jedrca v pravi položaj!
Jejte!
Spite!
Ne moti tektonskiti premikov!
Utopija je hioditi bos po Rogu!
Resnica gnezdi v Jagodati!
Prinesite piščance!
Žive in mrtve!
Škornji so institucionalna fata morgana!
piti je treba čaj,
čaj, ki kaplja iz limfe!
Vem,
na poti k meni vas ovira težnost!
Treba jo bo prebosti!
Žaba in česen
Na divanu je sedelo toliko ljudi
daje protoki podivjal
in ga zvlekel v muzej, kjer so ga pretepli
do smrti!
In ti?
Niti premaknil se nisi! Samo mencal
si v svoji človečnosti in tulil v glavnik!
Popil si strele
in se šel Guliverja!
Prašič, ti odurna megla!
Žene te med brusilce duš,
pa si furman z odprtim šlicem!
Vsesaj svoje drobovje nazaj!
Noben med ne pomaga,
sedel boš v neosvetljeni veži in donel
kot zmrznjen ocvirk!
Zavijemtevpakpapir,
dati ugasne obraz!
Da boš žaba in česen hkrati!
Zoologija
Vzporedno življenje mojih dlani
je ječa in seme v njih
rabelj hudi!
Strmim v ribo!
V kovčku burja,
na karti orgazem tujca!
Nagačen Mrak v Zvezdi!
Sidro v tolmunu urbanizma!
Sam sem tesal moj kozmos,
sam bom plul med juro in kredo!
Vse piramide se dotikajo hrepenenja!
Kdo krade morja?
Kdo nosi okrog vratu
spoznajo molka, ščebet soli?
Telo je treba cediti kot pesmi,
naj žene beračem trebijo kosti,
luskine oči naj se levijo v toploti prsti!
Prve slovenske knjige so požrte,
prave pesmi se nosijo k vojakom
in so bronaste,
bivamo v livarnah!
Lastovice so kurirji slovenske poezije,
tako kot smo se bali turških kurcev,
se bojimo da se udušimo v otavi!
Sem ujetnik vetra!
Vsi bobni v vseh besedah so utihnili!
Ptice polegle v grmovje,
dečki med šepetanje!
Sredi vetra zobje,
okoli zobovja žareča volčja glava,
sredi zrkel curek krvi.
Piramide spominov,
palače strahu!
Kot slepec
naslonjen na ognjeno srž,
sem fetus sredi droba vetra!
24
Razdeli glasove barju!
Strah nikoli ne vpraša za obrtno dovoljenje!
Sam znam nacepiti pizdune in jih
zložiti okoli stajice.
Kos moje mladosti so odščipnili
borci za svobodo,
z veseljem kažem svoje ranjeno telo!
Dober glas seže do sosednjega kupa!
Pobarvaj se kot kovček,
mogoče te odnese ambasador v notranjost
med neznane grobe moške,
na primer med Turke s krivimi!
Starce zavijajo v zemljo,
malo iz zadrege in navade,
malo iz hudobije.
Pedagogika je kost,
človeška golenica!
Grizljaj meščane,
to putrasto nesnago!
Razdeli glasove barju!
Gotsko srce
Nobeden heroj ne bo vzel napitnine!
Heroji so šestila
zapičena v gozdove in srca!
Če kamen prileti na mokro kožo,
koža poči.
Cement ne bo upognil fižol
do Sarajeva!
Vse bo spral marčni dež,
preselimo se med želod!
Avstrijcem težko vstane v jerhovicah!
Papir ima svojo moč,
ker ima senčne strani življenja!
25
Andrej Lutnfian
ZADNJA, KONČNO: PRVA
(pomoč? premoč)
ZADNJA, KONČNO: PRVA
(pomoč? premoč)
I Kajne, da po tem ni nič - nič
In prekletstvo je že izpeljano
Reci! da ni res, in bo postalo
želja, ki noče biti Ti, ne zna biti
ker je zbita, v slamo položena nemoč
vseti spominjanj; in zdaj še Ti: ZADNJA
ali spet: poleti, zleti poleti in pozabi
in bodi prva, ko pa ne moreš biti
biti biti biti ZADNJA zora, bi Ti, ti?
II Praviš, tia! prav vidiš? da sem zbit v
Sod ... ni ga prvega zagona več potreba stati
na mestu mesta mesta telefon in SONCE
me srka, ma kaj! žge; črna ženska
Moj MOJ! si stokala in govorila in sesala jezero
večkratnega poraza njega, ki je jaz bil
bil bil ritko. Sem bral, da skupaj
bi zg(i)nila, pa nisem rekel Ti, ti, ti-fuj!
III Čakat na čudovite gobe ENERGIJE, ki
jo obožuješ? Saj je prav, pa ni, pa
kaj aj aj - oooo o oo žvižgrkelj
solze padajo - pad dajo mi mi mi mi
mi! ki sem sam, sam on nebeški kiks
jasniti in ostrih noči moči, spet moči
mi glasovje glas besede mraz oaz
jeklenih src, ples vešč, ar grobov, bau-au?
IV Moraš biti ZADNJA, hrc
Vsak se zavije v svoj cinizem, hej: SMEH
Laži in in ne prvi ne zadnji, duška!
In jalova Afrodita se vrne v gostilno
po plod in flajšter. Grdoba sem
zaradi besed in duška in nosu:
lizanec: pom, pom, pom . . . pin!
REZALA SVA POLŽE, LEPRIKA ZALA
(votlina, prizidek, morda ni)
Bolelo je.
Bo le loj ali vsaj milo, si
vprašala, ali šala?
Milo se mi je storilo.
Bolj bledo, bolj milo.
In si se le-pri(li)ka-zala: naga, sama.
Isto si kazala in prst
mi ni začel (v prst), šel
za teboj kot zmeraj.
Bolelo je, kot bi rezilo rilo
v polža, v slino.
Si, Leprika zala; bodi!
Le prikazen in kazen.
Kazen pri veselju,
kazen pri želji.
(Po čudenju sva si vohala dlani.)
Leno je bilo, lej no! spomini.
Leno in lahno kot v pravljici: slaba
vest in mirno zaspi.
Torej tudi čreva in slina in
lupina? Lupina jajc?
Apnenec je isti, bolestni.
Kot rojevanje, kot sni.
26
Matjaž Smerdu
MOJ OSNUTEK ZA IZDELAVO ŽIVLJENJEPISA
1. Najprej sem se rodil. To se je zgodilo 5. 11. 1960 nekje v Ljubljani. Potem smo verjetno nekaj časa sta-
novali v Ljubljani. Verjetno smo se tudi kam preselili.
2. Edina zanesljiva informacija je to, da se je Tomaž - po idejni usmeritvi kreten - drugače pa moj brat, ro-
dil v Ljubljani verjetno 14. 11. 1962. Potem smo verjetno še nekaj časa stanovali v Ljubljani. Potem smo se
preselili za nekaj časa v Litijo.
3. Potem smo se vrnili iz Litije v Ljubljano, v Šiško, v Gospodinjsko ulico, verjetno številka 14. Verjetno
smo stanovali v 3. ali pa v 4. nadstropju. Vhod v stanovanje je bil čisto blizu stopnic desno.
4. V vrtcu, v katerem sem bil, in je imel dve nadstropji, eno standardno in eno podstrešno, so bili vsi ostali
otroci razen mene sami kreteni in sadisti.
5. Izjavil sem, da bom zgradil cesto do sonca. Do te napake je prišlo lahko samo zato, ker mi ni nihče pove-
dal, da je za gradnjo ceste potrebno zelo veliko delavcev. Jaz sem mislil, da jo bom lahko zgradil kar sam.
6. V postelji, v kateri sem spal, je nastala približno na sredini luknja. Ta luknja se je nadaljevala v globok
prepad. Zaradi tega si nisem upal ležati z iztegnjenimi nogami, ker bi lahko zdrsnil v prepad. Zdi se mi, da
sem to zjutraj povedal mami.
7. Iz razloga, ki ga sedaj, ko pišem ta osnutek, ne morem razumeti, sem neke noči vstal iz postelje in se
ulegel na tla pred vrati tako, da sem imel glavo usmerjeno proti vratom, noge pa proti postelji. Moje telo je
bilo pod kotom 90 stopinj glede na vrata. V tem položaju sem opazoval svetlobo, ki je prihajala skozi špranjo
pod vrati, in poslušal pogovor očeta in matere.
8. Kupili smo televizijo. Gledali smo TV Avstrijo. Na sporedu je bil napovedovalec. Vertikalna sinhronizaci-
ja slike ni funkcionirala. Vendar se mi je to takrat zdelo povsem normalno.
9. Tomaž je razbil steklenico z mlekom, ko jo je nesel domov. Zdi se mi, da se to ni zgodilo samo enkrat.
10. Šli smo na pošitnice v Žažar. Mislil sem, da je mogoče s padalom skakati z višine 10 do 20 m. Mislil sem
tudi, da so smreke visoke en kilometer. V resnici so visoke 10 do 20 m. Takrat je bil efekt verjetno še v la-
tentni obliki. Ko smo se vrnili, sem skozi odprto okno stanovanja slišal petje ptičev. Zdelo se mi je zelo čud-
no, da živijo ptiči tudi v Ljubljani. Mislil sem, da živijo ptiči samo na podeželju.
11. Šli smo z vlakom v Trst. Prejšnji večer je oče šibal po stanovanju. Naslednji dan zjutraj je rekel, da je vso
noč bedel. Meni se je zdelo, da sem tudi jaz vso noč bedel. Vendar je precej verjetno, da sem vso noč spal. V
Trstu smo ves dan šibali po trgovinah s čevlji. To je bilo blazno dolgočasno in otrudljivo. Ko smo čakali na
železniški postaji za domov, je šel oče v poslopje postaje. Meni mama ni dovolila, da bi šel z njim. To ji zelo
zamerim. Potem sem ugotovil, da prihajajo na železniško postajo tiri samo z ene strani. Na nasprotni strani
pa so hiše. To se mi je zdelo zelo čudno. Mislil sem, da so tiri nekako skriti, tako da bo vlak vendarle lahko
odpeljal v tisto smer, kjer so hiše. Hotel sem gledati skozi okno odhod vlaka s postaje po skrivnih tirih skozi
hiše. Vendar sem tudi mislil, da se to ne bo dalo, ker je bila že noč. Potem sledi luknja v spominu. Verjetno
sem spal.
12. Z železniške postaje v Ljubljani smo odšli z avtobusom. Ko smo izstopili iz avtobusa in šli peš naprej, se
nisem ničesar spominjal, od kje smo prišli, kam gremo. Vprašal sem mamo, kam gremo. Rekla je, da gremo
domov.
13. Preselili smo se v Vrtno ulico 3 v prvo nadstropje. Preuredili smo zunanje stopnice. V cementu od bal-
kona pri Mišotu so vgrajeni nekakšni podplati. Ko smo se selili, se nisem smel peljati zadaj v tovornjaku.
14. Nino mi je rekel, da mu je ime Nino.
15. Ne spominjam se, kakšni so bili otroci v drugem vrtcu. Enkrat smo se igrali bedasto tombolo z rožami.
Za večino rož nisem vedel, kako se imenujejo. Igrali pa smo se tudi gostilno, toda jaz nisem imel denarnice,
imel sem samo denar. Tovarišica je izustila nesramno laž. Rekla je, da učenci v šoli pridno in tiho prihajajo in
odhajajo iz njega. V osnovni šoli so me dali v vzporednico A. To se mi je zdelo zelo v redu, vendar ne vem za-
kaj. V šoli so bili sami kreteni in tudi nekaj sadistov. Moja mama me je prisilila, da sem hodil v likovni krožek,
ki je bil zelo bedast. Moral sem tudi nekaj časa nositi očala, ki so me žulila v nos in ušesa. Pačila so svetlobo
luči, v mraku pa so zmanjševala jakost svetlobe. Krožka in očal svoji materi nisem zameril.
16. Ko smo še stanovali v Šiški, sem šel s staro mamo in dedkom na počitnice v Piran v dom za upokojence.
Bral sem o nekem človeku, ki je šel k čevljarju po čevlje. Šel je seveda bos, ker so bili njegovi čevlji pri če-
27
vljarju v popravilu. Ko je pričel k čevljarju, pa ni vzel čevljev, ker kar bi se mi v tej situaciji zdelo še najbolj
normalno, pač pa je odšel z nekim drugim človekom v neko drugo hišo, okoli katere je rasla živa meja. Pri
tem sta pazila, da ju ne bi kdo videl. V hiši je bilo še več ljudi in pričeli so se pogovarjati o politiki. Ta zgodba
se mi je zdela zelo neumna.
17. V Piranu so gradili cesto ob obali za v Portorož. Šli smo po tej cesti v Portorož. Nekje na sredini ceste so
delavci z vrtalnimi stroji s pogonom na stisnjen zrak delali luknje v tla. Tu stroji povzročajo strašen hrup.
Stvari, ki povzročajo strašen hrup, pa se zelo bojim. Zato nisem hotel iti naprej. Stara mama in dedek sta me
prisilila, da sem šel naprej. To jima zelo zamerim. Ko smo šli domov, je bila cesta že zgrajena. Vendar smo
hoteli iti z ladjico, ki je bila na svojem parkirnem prostoru, do Portoroža. Nekdo na ladjici je rekel, da bo od-
peljala čez eno uro. Stara mama je rekla, da bomo šli rajši z avtobusom, ker bomo sicer zamudili avtobus do
Ljubljane. Meni pa se enourno čakanje sploh ni zdelo pomembno in sem hotel iti z ladjico.
18. S staro mamo in dedkom sem šel na počitnice tudi v Ulcinj. Stara mama mi je rekla, naj grem v morje
iskat dedka. Nataknil sem napihljiv obroč in odšel. Morje je bilo zelo plitvo. Zelo počasi se je poglabljalo. Pri-
šel sem že tako daleč, da sem videl vhod v pristanišče, pa je bila globina še vedno pol metra ali manj. Šel
sem še naprej in prišel do dedka, ki se je pogovarjal z nekim gospodom. Rekel sem dedku, da je stara mama
rekla, da mora priti k njej, vendar se je on še naprej pogovarjal z gospodom. Bili smo na nekakšni terasi s
kamnito ograjo, ki je imela večji del pod zemljo. V tem delu je bila pipa, skozi katero je pritekla voda. Ob
kamniti ograji so stali dedek, stara mama, neka gospa in nek gospod. Gospod je rekel, naj mu lonček napol-
nim z vodo, da si bo lahko umil zobe. Tega nisem hotel storiti. Potem je rekel dedek, ali pa morda stara
mama, naj mu oziroma ji napolnim lonček rvodo za umivanje zob.
19. V Piranu sta se stara mama in dedek pogovarjala z dvema Nemcema. Eden je bil moškega, drugi pa
ženskega spola. Stara mama mi je rekla, naj rečem nekaj po nemško. Nisem hotel, ker nisem razumel, kaj
pomeni tisto, kar naj bi rekel.
20. Z mamo, očetom in Tomažem smo šli v Ankaran. Jaz sem en onoč spal na napihnjeni blazini. Zaradi bla-
zininih reber je bilo to neprijetno, vendar sem se navadil. Ko je oče umrl in smo bili spet v Ankaranu na počit-
nicah, je bila za večerjo riba. Jaz sem dobil celo. Rekel sem, da ne bom pojedel cele. Mama je rekla, da če
ne bom pojedel cele, bo prišel upravnik doma in me bo požrl. To nesramno laž ji zelo zamerim. V tem domu je
bila zelo pogosto zelo zanič hrana, vendar je bila moji mami zelo všeč. Iz tega časa nimam podatkov o efek-
tu.
21. Odšli smo v Lipico. Tomaž se je šel kopat v pokrit bazen, jaz pa ne. Zdi se mi, da nisem imel kopalk s se-
boj. Morda pa je bil vzrok to, da se mi gnusi kopalna kapa. Potem smo šli gledat konje. Jaz se nisem upal iti
zraven. Efekt je bil takrat že povsem aktiven. Potem sem vseeno šel gedat konje.
22. Še veliko prej sem šel iz neznanega vzroka na Rakitno. Ko sem vstopil v avtobus, nisem vedel, kam
grem. Na Rakitni je bilo grozno. Domov sem se vrnil s kombijem. Mami zelo zamerim, da me ni vprašala, če
želim iti na Rakitno, ali mi vsaj povedala, da grem na Rakitno. Kombi se je ustavil pri igrišču za Križankami.
Ko sem iz&topil, nisem vedel, kje sem. Čakali so me Ninotova mama in morda še kdo. Odšli smo po Cojzovi
cesti proti domu. Ko smo hodili proti domu, še vedno nisem vedel, kje sem. Šli smo k stari mami na kosilo.
Stara mama me je prisilila, da sem jedel neko svinjarijo. To ji zelo zamerim.
23. Z Ninotom sva pri stari mami tekmovala, kdo bo prišel prej v kopalnico. Tekla sva. Jaz bi prišel prej, če bi
bila vrata od kopalnice odprta. Zaletel sem se z glavo v šipo. Razbila se je. Začel sem jokati. Nabrž me je bo-
lelo. Na čelo so mi dali obvezo, vendar se ne spominjam, kdaj. Potem sem sedel na klopci. Na čelu nisem ču-
til nobene bolečine. Potem so rekli, da se bom šel peljat z avtom. Vprašal sem, kakšne barve je, ker sem
mislil, da je to rešilni avto. Nisem se hotel peljat z rešilnim avtom. Ne vem, zakaj. Glede barve so se zlagali.
Bil je bele barve. Odpeljali smo se na polikliniko. V polikliniki smo šli v neko veliko sobo. Na drugem koncu je
bila navadna pisalna miza. Za njo je sedela neka ženska. Vstala je in mi dala obvezo z glave in pogledala,
kaj je spodaj. Pri tem nisem čutil nič. Potem me je ta ženska odpeljala v neko majhno sobo. Tam mi je oble-
kla nekaj belega, kar bi lahko bilo srajca ali pa halja, vendar se ne spominjam dolžine. Čudno se mi je zdelo
to, da je imela stvar gumbe na hrbtu. Nato me je hotela odpeljati v operacijsko sobo. Prijel sem se očeta in
nisem hotel iti noter. Nato me je peljala v majhno sobo, v kateri je bila pri oknu miza, na kateri je bilo mnogo
iger. Rekla je nekaj takega kot »poglej te igrače«. Nato me je peljala v operacijsko sobo. Nad umivalnikom je
bila čudno pobarvana okrogla majhna luč. Zdi se mi, da je bila podobna glavi lutke. Ženska je to luč prižgala
in ugasnila. Pri tem je rekla nekaj takega kot: »poglej to luč« -. Nato me je odpeljala k operacijski mizi. Nad
njo je bila velikanska luč. Prižgala jo je. Pri tem je rekla nekaj takega kot: »poglej to luč«. Potem sem se ule-
gel na operacijsko mizo. Pri tem mi je luč, ki je bila zelo močna, bleščala v oči, vendar se nisem upal reči, naj
jo ugasnejo. Potem je nekdo pripeljal voziček k operacijski mizi. Hotel sem obrniti glavo, da bi videl, kaj je na
njem, vendar nisem mogel, ker so mi že prej privezali glavo. Nisem čutil, kdaj so mi privezali glavo. Potem so
me rahlo žgečkali po čelu. Hotel sem premakniti glavo, vendar je nisem, ker sem mislil, da je ne smem.
24. Po osnovni šoli sem šel v Litostroj. V Litostroju so bili ostali učenci sami kreteni in sadisti. Zato sem šel
v gimnazijo 6. V gimnaziji 6 so sami kreteni in nekaj sadistov.
25. Sedaj ne hodim nikamor. Terapevti v norišnici in sorodniki hočejo, da bi šel v šolo ali pa v službo. To jim
zelo zamerim. Jaz bi rajši živel v komunistični družbeni ureditvi.
28
Igor Likar
PESMI
prijatelju Borisu
1.
Pesem je kelih opoja
ki se razliva čez rob!
Gostija z njo
je božanski napitek
je vedenje sna
in izpitje razlik.
Povabljeni k njej smo
le žalostni pivci
do jutra, ki pokrije
nam s prtom oči.
2.
Vsi mi, brezbožci
smo v ta keliti razliti.
Hip nas drobi
in večnost skeli
hoja po zraku
nas strašno lovi
in padec k tlom
nam v srcih leži.
3.
Kamnita zvezda
v naši noči leži!
Njen sij
nam dan izroči
jasnina neba
spet nam temo naloži.
Tako gre do jutra
ki pokrije nam s prtom oči.
Vsi mi, goslači
s svojo nočjo smo opiti
in bomo v kelihu pesmi popiti.
4.
Pesem je kelih opoja
ki se razliva čez rob!
Ko se vanjo pogrezaš
piješ svoj grob.
Pij, žalostni pivec
povabljeni gost
do jutra
ki pokrije ti s prtom oči!
Cez leso v les
v stružen les
v stražen kres
v postruženo srce
ki strašno žge.
v omamen ples
v omamen kres
v divjo leso let
ki nesejo nas čez.
v piskavi let
v praskavi pot
v dalj ujet
ves sam - od kod?   .
neznan
neizdan
v pisk
v omamo
v let in pot
v ostružke.
v les do sebe
strašno iskan
strašno
kot kres ožgan.
29
POLN SEM NEIZREČENE ZEMUE
1.
Poln senn
neizrečene zemlje.
Iz grla, iz besed
se vame seseda.
Kruši se, ko molčim.
In pada v moj molk.
2.
Plaz
neizrečene zemlje
me vsipa
do mojega dna.
Zapira mi pot do grla,
pot do besed.
3.
Spregovorim,
da bi se prikopal izpod plazu.
A neizrečena zemlja
me odnaša.
Izven besed,
izven tega, kar govorim.
4.
Moje besede
ostajajo pod plazom
neizrečene zemlje
v meni.
MOLK MOJE GOVORICE
Nikoli se ne bom nasitil
teh besed, ki so zakopane
v meni
nikoli opustil iskanja
tistih, ki leže
pozabljene v drugih.
Verjemi mi, čeprav govorica ludizma
zavrača moje besede
ker so obrnjene
k svečanem použivanju Jaza.
Molk moje govorice
je prehrupen
za svečenike besed.
GRAAL
1.
Tevtonski vitezi
templarji
križarji zmuzljivih resnic
in roparji površij
demoni političnih tribun -
ljudje brez dna in neba
slišite
kako rase zid molka
okoli vas?
Zaman iščete
izgubljeni graal -
grozi vam
tiha in blazna nakana
vase zaklenjenega neba.
2.
Počil bo čas
prav na dnu iskanega graala
bo zazijala njegova razpoka.
Gluhi tron
se bo sesedel vase
in kristal usode
bo zablestel
z vso svojo skromnostjo.
30
Marinka Poštrak
ČE HLASTAM ZA ZRAKOM
Metamorfoze odpirajo oči
s cilindri
ker je zgodovina povrgla modo
tistim
ki poznajo pravila molka
eksces besede se mi zažira
v meso
ko zabadam steklenice
v vagine bordelov
breje mačke odnaša
reka slapov.
čas prerokov je izplaknil
usta
v prenatrpani menzi
norcev.
Ce tilastam za zrakom
delam to iz radovednosti.
Zdaj bi
o škarjahi
ki ljubijo glave
spet se je deklica
okopala v mleku igrivih oranž
da si je vzbrstela
kratke prste.
res je morala storiti
nekaj norega z nasmehom
odpadkov.
nenehni čolni
tokrat premrzli
niso odpluli s stolpa civilizacije,
raje so poiskali kritike
ki poznajo umite popke.
nekateri se z zeleno
drugi z belo.
trmasto sadje
je bog brez usmiljenja
svoje lupine razkrije
v grlu
če ga zmešaš
s porosnimi dojkami.
o igri
otroci ne govorijo,
igralci se izdajajo
s kazalci ki so zgubili
številčnico
med kupi blaga,
dajmo!
skrijmo se v izložbe
da nas ne prepoznajo na cesti.
31
za nedelje so iste poti
za samostani zaljubljene z maternicami golote,
za ograjami Proust. res je. ne lažem.
za črnino margarina las.
ve ste vklesane v opeko
preveč ste
in moje ubijanje je edino,
srebro se spet stara.
počasi prepočasi na kavču stegnjene noge
in tvoje besede
brez ponavljanj,
nov stil uničenja.
slišim kugo. prepočasi se staram
da bi vedela kaj tiočem reči.
izdajam se brez goltanca.
premikanje možgan med praznimi stoli,
ionesco beckett - vajin čas se navija
v vzmeti tiisterije.
časa ne obešamo na lesene zadrge.
je v nogah.
golih.
tako jaz.
morda še kdo -
ne bom napisala, vse besede so neizrečene
tudi tiste s terase ko ne morem odpihniti
grla in zmečkane luči.
da bi v tem do smrti
in vse te uporne besede in volna s trebuha
nabrekla in izvlečena kot neskončna kaseta.
koža je velika v grozi kletve, vključeno.
reg. reg. da bi znala reči.
samo vrata in okamenelost arhitekture.
preveč pameti.
ko otroku ukradejo -
ne bom dokončala, že veste.
pepel v dimu vsem znan
v vratu revolt.
velike besede majhnih očetov,
morda pomenijo
ker nimam žalosti na katero me obsojate.
vzvalovan barok
z žlico metamorfoze.
fantje v črnem hočejo postati
pa ne znajo.
ključi na blagu prstov.
smiliš se.
imaš še čas da se obriješ.
32
Silvester Plotajs-Sico
PESMICE
Poplesuje kot ne maram.
Celo njegovega noža
si ne upam vzeti v usta.
Mojster koles
Magnet,
kroglice,
nazadnje pridejo nalepke.
S kom v zaklon letiš
narazen noge drezat
v čevlje.
S tičem.
Zapičim v travo.
Pulim. Korenine ji ližem.
S ptičem orjem zemljo
in sejem ženske.
(Navkljub usranemu štrbunk
sekretu
Kazale (bodo) vse.
Kriči,
pojedel boš žensko.
Sklanjajo se že
preden je potrebno.
Leži mi telo med medvedi.
Nizam prekle
(nočem hočem)
brez dveh besed zapisati.
So moji udi medvedi.
Vse narobe.
Verujem
da sem napačen.
Nazadnjak nazaj!
Umreti.
Jutri.
N.
Prosi za pomoč.
Ne veš okoli vrele krvi
nikoli se nisem bal
praskam in kričim si jajca
(po človeško oprosti)
ne upaš si jo
ne dosežeš z jezikom!
Zaprosi jo naj ti ga umije
z jezikom.
Kakšen si mi maček.
33
Maks Kubo
DOBRODOŠLI PRI NAS DOMA
Mladi biciklist, ki se je tistega jutra utrujen peljal po samotni
cesti pod Rožnikom, se je skoraj zvrnil s svojega kolesa, ko
je mimogrede pogledal na rosni travnik na svoji desni in sta
se ravno v tistem trenutku na njem materializirali dve goli
moški postavi. Videl ju je le od daleč in po travniku se je pla-
zila gosta meglica, pa tudi povsem svetlo še ni bilo, vendar
je bilo dovolj, da je z vso silo pritisnil na pedala in odbrzel
proti domu. Do doma na drugi strani mesta se je nenavadni
pripetljaj že varno pomešal z ostalimi nejasnimi dogodki pre-
krokane noči.
Obe goli postavi, ki sta mirno sedeli sredi travnika, se nista
zmenili za mimovozečega biciklista. Kljub nenavadnim oko-
liščinam sta bila videti navadna moška Zemljana, eden mlaj-
ši, drugi malo starejši. Nekaj nedoločenega na njiju - morda
mirno strmeče oči, morda položaj sedečiti teles, morda še
kaj bolj zakritega - pa je vendarle govorilo, da sta daleč od
svojega doma.
Prvi, mlajši, je bil poraščen z dolgo in močno brado in tudi
njegovo suho in visoko telo je bilo precej kosmato. Po vrhu
glave je bil skoraj plešast, vendar ni bil videti starejši od pe-
tindvajsetih let. Drugi je bil nekako srednjih let, štirideset,
malo debelušen, srednje rasti. Njegovi rdeči lasje so bili
kratko pristriženi. Gladko je bil obrit, ali pa mu brada sploh ni
poganjala - nikjer ni bilo videti značilnih senc, oznanjajočih
podkožne korenine dlak. Obrvi in trepalnice je imel živo
črne.
Oba sta negibno sedela in zrla v nedoločeno daljavo. Kljub
mrzlemu jutru in vlagi na travniku in v zraku nista z nobenim
znakom pokazala, da jima okolje povzroča kakršnekoli ne-
prijetnosti. Bila sta videti prisotna in neprisotna obenem.
Čez čas sta hkrati vstala, se okorno pretegnila in se začela
gibati. Zdelo se je, kot bi imel nad telesi kontrolo nekdo ali
nekaj, ki ju sploh ne pozna in ne ve, kako ju je treba uprav-
ljati. Njuni gibi so bili togi, sunkoviti in neusklajeni. Prve mi-
nute sta se kretala nerodno kot poceni robota iz kakega fu-
turističnega filma. Gib za gibom pa je bil gladkejši, elegant-
nejši, skladnejši in ni minilo dolgo, ko sta že tekala gor in dol
po sveži travi, se prekopicevala, delala stoje in kolesa in si
še drugače dokazovala popolnost svojih teles.
Upehana sta se ustavila spet tam, kjer sta prej sedela. Stala
sta drug nasproti drugemu in začela na vse mogoče načine
pačiti obraza, se kremžiti in spakovati, se nasmihati, meži-
kati. Ko sta nehala, jima je na obrazu ostal rahel nasmešek,
pogled pa sta imela prazen. Njun izraz bi bil lahko izraz
vaškega bebčka. Lahko pa bi bil izraz globokega zrenja po-
duhovljenega človeka - svetnika.
Sočasno sta se sklonila in vsak iz svoje male, srebrnkaste,
valjaste škatle, ki ju je skoraj zakrivala trava, začela vleči
oblačila. Otipavala in gledala sta jih z nekolikšnim začuden-
jem in nezaupanjem, vendar je bilo le videti, da sta že imela
opravka z njimi in sta vsaj približno vedela, kaj naj počneta.
Iz škatlic sta povlekla cel kup obleke in jo potem nekaj časa
premetavala in sortirala. To tako vsakdanje opravilo jima je
nudilo temeljite umske in koordinacijske napore.
Dan se je že naredil in meglice so se skoraj povsem razpu-
stile, ko sta končno stala drug poleg drugega, oblečena v
nova in lepa oblačila, ki pa so stala na njiju kot nepotrebna
in smešna navlaka. Visoki je bil oblečen v sivo tridelno oble-
ko, izpod katere je kukala pisana srajca. Na bosih nogah je
imel nataknjene indijske sandale, okoli vratu je imel ogrnjen
dolg bel šal, v ušesu pa mu je visel velik zlat uhan. Manjši,
rdečelasi je imel na sebi zelene pumparice in belo delavsko
majico, na nogah je imel rdeče dokolenke in velike lesene
cokle. Na glavi mu je čepela pisana kvačkana čepica.
Tako opravljena sta se, še vedno brez kakršnekoli besede,
napotila čez travnik do ceste in potem po cesti proti pn/im
skupkom hiš predmestja.
Ustavila sta se pred prvo hišo, do katere sta prišla po cesti.
Bila je bogata enodružinska nadstropna hiša, obita s temnim
lesom, z velikimi površinami stekla v pritličju ter sončnimi
kolektorji in televizijskimi antenami na strehi. V velikem vrtu
je raslo polno okrasnih iglavcev in nekaj brez, med njimi pa
se je po tleh kot lepa preproga bohotila mehka, perfektna.
nizko strižena trava. Celotno zemljišče je obdajala dva me-
tra visoka kovinska ograja z lepimi ročno izdelanimi vzorci.
Od vrat v ograji do vhoda v hišo je vodila vijugasta potka,
tlakovana s ploščami naravnih kamnov različnih barv. Vrata
v hišo so bila iz temnega, neprozornega stekla, vdelanega v
širok, zlat okvir.
Poleg hiše je bila blizu vhoda postavljena razkošna pasja
uta, ki je bila med pasjimi utami, kar je bila hiša med hišami.
Ko sta se phšleka ustavila na drugi strani visoke ograje, se
je iz ute pognal velik, čistokrven ovčar. V nekaj dolgih skokih
svojega popolnega telesa je bil pri ograji in že je tiho. a ne-
varno renčal na tujca. Tujca sta ga tiho pogledala, pes je
zacvilil, začel veselo mahati z repom kot mlad cucek in se
zavlekel pod prvo drevo, spod katerega ju je gledal z ne-
kakšno vdanostjo v vlažnih očeh. Tujca sta se pomaknila k
vratom v železni ograji in visoki je pokljukal po ornamentni
kljuki. Vrata so bila zaklenjena.
Tujca sta počepnila, nekaj trenutkov ostala napeta v tem po-
ložaju, potem pa sta skočila, kot kobilici poletela preko viso-
ke ograje in mehko pristala na drugi strani. Ne da bi še okle-
vala, sta stopila do vrat in sočasno, vsak s svojo desnico,
potrkala po steklu. Elektronsko oko nad njunima glavama je
oživelo, vendar iz notranjosti hiše ni bilo nobenega odziva.
Še enkrat sta glasno potrkala.
Vrata so se odprla in pokazala razkošno notranjost, ki je bila
še precej bolj blesteča od zunanjosti. V dverju je stala če-
merna ženska srednjih let, preprosto oblečena, vendar
skrbno urejena. Njene majhne, svetle oči, obrobljene z mno-
žico drobnih gubic, ki so ji dajale ptičji videz, so ju nezauplji-
vo in prezirljivo gledale. Njen glas je bil hreščeč in nevlju-
den, čeprav so bile besede, ki jima jih je ponudila v pozdrav,
kar se da primerne.
"Dobro jutro. Želite?" je rekla.
Tujca sta v en glas odzdravila: "Dober dan." Njuna glasova
sta bila prijetna, normalna, vendar sta nekoliko napačno na-
glaševala posamezne zloge ali besede, tako da njun govor
ni zvenel povsem domače.
"Midva sva prišla k vam od Marsa," sta nadaljevala, spet
popolnoma sočasno, kot bi ju vodil en sam govorec.
Ženska se je cinično nasmehnila, češ poznam, poznam, in
rekla:
"No, če nimata ničesar drugega za povedati..." Zanihala je
z vrati, ki jih je držala z levo roko, da bi jih zaprla.
"Še imava," sta rekla tujca. "Predstavnika sva od vseh ljudi
na Marsu in morava govoriti s predstavnikom vseh ljudi od
34
tukaj."
Ženskin cinizem se je počasi pretvoril v začudenje, nerazu-
mevanje, nezaupanje, pomešano s kancem zavsakoslučaj-
nega spoštovanja.
"Ne vem, no," je obotavljivo rekla. "Počakajta tukaj."
Tujca sta potrpežljivo čakala, brez najmanjšega znaka živč-
nosti ali pričakovanja. Cez minuto ali dve je po leseniti stop-
nicati z vrhnjega nadstropja odločno prikorakal moški sred-
njih let, nekoliko debelušen, nekoliko plešast, močno resen
in skrajnje urejen. Z eno roko v žepu se je ustavil tik pred
tujcema. Tri korake za njim je stala ženska, ki jima je bila
odprla vrata.
"Dobro jutro," je odločno, skoraj odsekano pozdravil moški
in gledal od enega do drugega, kot bi čakal, da mu bo eden
ali drugi pojasnil celo stvar. Tujca pa sta gledala njega, pri-
jazno, a še vedno nič pričakujoč.
"No, prosim," je po nekaj trenutkih vzajemnega molka odre-
zal moški v dverju, "bi mi lahko razložila, za kaj pravzaprav
gre? Tule moja služkinja nekaj pravi, da. . ." Zamahnil je z
roko proti notranjosti. Ko se tujca nista zmenila za nedore-
čeni stavek, ga je končal sam: "da sta. kaj vem, z Marsa ali
kaj. A je to štos?"
"Stos?" sta hkrati vprašala tujca. "Ne, ni štos. Je planet.
Četrti po vrsti od prvega. Sosed od Zemlje. Mars - rdeči
planet - midva sva od tam."
Mož ju je nekaj hipov okamenelo gledal, potem je izbruhnil v
bevskajoč kratek smeh.
"Dobro, v redu." je spet resno iztisnil iz sebe, ko ga je smeh
odsekano minil, kot se je bil sunkovito pojavil, "dober štos, v
redu. No, zdaj pa, če nimata ničesar drugega, bi. . ."
"Imava samo sebe," sta spet hkrati odvrnila tujca, "sebe in
poslanstvo. Poslanstvo vsega Marsovstva Zemljanstvu. Pri-
hajava, da . . ."
"Kaj je zdaj to, France?" se je oglasil hreščeč visok ženski
glas iz temnejše notranjosti in hip zatem se je pojavila za
moškim ženska, nekoliko mlajša od njega, vendar oblečena
le v haljo, razkuštranih las, gubastega, utrujenega obraza in
neprimerno bolj neurejena. Izraz njenih golih oči je bil razbit
in prikrito hudoben.
"Nič, nič," se je mož pomirjujoče obrnil k ženi, "ta dva trdita,
da sta z Marsa."
"Kaj sta nora?" se je grobo zadrla proti tujcema.
"Nisva nora," sta odvrnila, "sva le prisotna in hočeva stika-
ti."
"Kaj, stikati hočeta!" je zavreščala ženska. "Bosta že videla!
France, pokliči policijo.' Zadnje je izgovorila z utrujeno od-
ločnostjo, se obrnila in se vrnila v notranjost, kot bi bilo z
njenim ukazom vse rešeno.
Mož je skomignil z rameni. Preden je uspel kaj novega reči,
je po stopnicah pridrvel mlad mož dvajsetih ali enaindvajse-
tih let. Bil je kratko pristrižen in gladko obrit, njegovo telo je
bilo sicer majhno, vendar mišičasto. Kljub mladostnemu
obrazu je imel v očeh podoben izraz kot njegova mati. Od-
ločno se je postavil zraven očeta.
"Kaj je zdaj to?" je vprašal naravnost tujca.
"To je poskus stikališča, poskus od naju proti vam," sta ta
dva odgovorila.
"Ne me jebat," je revsknil mladec. "Poberita se, preden se
razjezim."
"Jeziti se, ni dobro." sta mirno rekla tujca.
"Kaj!" je zakričal mladenič, kot bi ga kdo brcnil v rit, "vidva
bosta mene učila!" S sunkovito kretnjo se je postavil v polo-
žaj japonskega borca, zožil veke in napel mišice okoli ust.
"Vesta, da imam rjav pas v karateju?" je zasikal skozi zobe,
iztiskaje zrak globoko iz trebuha. Hitro je proti vsakemu pos-
lal en zuki. ki se je končal tik pred nosom. Tujca nista niti
trznila, kar je mladega moža še bolj razbesnelo in začel je
kar pihati. Se nekaj udarcev je vrgel proti njima, ne da bi se
ju dotaknil. Tudi tokrat nista z ničimer pokazala, da se ga
sploh zavedata. Mladenič je otrdel v prav nič karatejskem
položaju in ju nejeverno gledal. Oče ob njem mu je okoli
hrbta položil težko roko in pomirjujoče rekel:
"V redu, sine, bom že jaz. Kar noter pojdi." Mladenič ga je
brez besed ubogal in se kot mesečnik vrnil v notranjost hiše.
Moški se je potegnil iz delne zasanjanosti in spet odločno
rekel tujcema: "Tako, zdaj pa pojdita. Nimamo več kaj raz-
pravljati." Bil je strog in resen, globoko v njem pa je bilo čuti-
ti mehkost in prijaznost, ki ni mogla na piano.
Tujca sta se brez besed obrnila in odšla po poti proti ograji.
Moški je segel v notranjost dverja in phtisnil na gumb. Vrata
v ograji so se odprla in tujca sta stopila skoznje na pločnik in
odšla naprej proti mestu, ne da bi se ozrla. Vrata so se za
njima spet zaprla. Ključavnica je električno škljocnila.
Mimo nekaj hiš sta šla. ne da bi se ustavila. Pri stari bledoru-
menkasti, na pol razpadajoči hiši sta na zanemarjenem, za-
raščenem vrtu zagledala starko, ki je s kratko motikico brklja-
la okoli cvetličnih grmov ob žični ograji s sosednjim vrtom.
Vstopila sta skozi nezaklenjena razmajana vrata v ograji ob
pločniku in pri tem pozdravila. Starka je še naprej sklonjena
grebla po suhi zemlji in ni z ničimer pokazala, da ju je sploh
slišala.
Tujca sta stopila bliže in ko sta bila že čisto ob njej, se je po-
časi, z muko, zravnala in ju ocenjujoče pogledala.
"Dober dan," sta še enkrat hkrati pozdravila tujca.
"Dobro jutro," je prijazno odzdravila starka. Oblečena je bila
v temno sivo dolgo krilo in rjavo volneno jopico. Na nogah je
imela stare črne čevlje. Njena postava je bila drobna in
sključena. Zgodnje sonce ji je sijalo na obraz, poln drobnih
gubic, in skoz tanke bele lase. Zgubane in zgrbljene roke so
se ji rahlo tresle.
"Sta pa zgodaj prišla," je rekla na pol sebi, na pol njima in
počasi prikimavala s težko glavo. "No, kar z mano pojdita."
Odložila je motikico na zemljo poleg grma, si nekajkrat obri-
sala roke, ki niso bile umazane, v krilo, se z drobnimi koraki
obrnila in se napotila proti zunanjim betonskim stopnicam, ki
so vodile k vratom visokega pritličja. Počasi se je vzpenjala
stopnico za stopnico, oprijemaje se mrzle kamnite ograje.
Tujca sta ji molče sledila. Na vrhu stopnišča se je starka
ustavila, povlekla iz žepa v jopici dolg ključ in počasi odkle-
nila vrata. Vstopili so v temačno, starostno zatohlo stano-
vanje. Vse je bilo urejeno, vendar natrpano, da je bilo videti
manjše kot je bilo v resnici.
Starka ju je vodila skozi predsobe in dnevno sobo v spalni-
co. Na visoki postelji je bil nagrmaden kup starih oblek, ki so
dehtele po uležanosti. Starka je pokazala na veliko omaro iz
češnjevega lesa ob levi steni, in rekla: "Tole bosta nesla
ven. Kar na cesto jo postavita. Jo bojo že odpeljali. Pridejo
od komunale. Potem pa pridita nazaj gor in bosta postavila
noter tisto iz veže. Tisto mi je zadnjič pripeljal Marjan. Am-
pak jaz moram to vse počasi. Ne morem tako hitro kot vi
mladi. Pri nas starih to ne gre." Prijazno ju je pogledala in se
nasmehnila. "No, zdaj pa le zgrabita in jo nesita ven. Saj sta
močna. Pa ni težka, zdaj ko sem vse ven spravila." Z roko je
zamahnila proti kupu na postelji.
Tujca se nista premaknila, zato jima je starka še enkrat re-
kla: "No, le zganita se."
Stopila sta vsak na eno stran omare, jo dvignila kot bi bila
peresno lahka in jo odnesla iz sobe. Starka je šla počasi za
njima in jima dajala navodila, kje naj pazita, da ne bosta če-
sa obtolkla, kje naj gresta posebno počasi in tako naprej.
Tujca se nista kaj dosti menila za njene napotke, a sta v naj-
krajšem času prenesla omaro skoz ozko stanovanje in po
strmih stopnicah in na ulico. Zgledalo je kot ne bi imela tež-
35
jega in okornejšega bremena od stola ali nočne omarice.
Ko je bilo treba prenesti novo omaro iz svetle orehovine iz
predsobe v spalnico, je postala starka še veliko bolj nervoz-
na in je skakala okoli njiju kot besna kokoš in ju ves čas ob-
kladala z navodili, ki so si včasih nasprotovala. Tujca se ni-
sta niti najmanj zmedla in sta novo omaro z isto lahkoto kot
prej staro prenesla v sobo. Postavila sta jo na isti položaj ob
steno, kjer se je še poznal pravokotni madež neobledele
barve od prejšnje, vendar starka s tem ni bila zadovoljna in
jima je s svojima koščenima rokama mahala, kam naj jo raje
premakneta. Tujca sta omaro ustrežljivo vozila centimetre in
decimetre sem in tja, dokler se ni starka odločila, da je le
najboljše, če omara prekriva liso in da je tako ali tako nava-
jena, da je omara prav tam in je že prestara, da bi se nava-
dila česa novega.
Ko je bilo vse v redu storjeno in je bila starka končno zado-
voljna in si je sijočega obraza ogledala novo omaro, je tujca
povabila v kuhinjo, rekoč: "Zdaj sta pa gotovo žejna. Kaj bi
raje, pivo ali čaj?"
"Caj?" sta odgovorila tujca z rahlim prizvokom vprašanja.
"Ja, po napornem delu najbolj tekne pivo, to je rekel že moj
rajnki Metod," je rekla starka. Posadila ju je za majhno okro-
glo mizo v kuhinji in iz orošene steklenica natočila vsakemu
pol kozarca piva, potem je na pol polno steklenico zamašila
z rdečim gumijastim zamaškom in jo postavila nazaj v hladil-
nik. Tujca sta molče in brez posebnih znakov ugodja ali neu-
godja spila vsak svoje pivo. Ko sta še kar naprej sedela pri
mizi, je starka nekoliko nejevoljno ponovno vzela steklenico
iz hladilnika in jima natočila še preostalo tekočino. Ko sta
spila tudi to in se še vedno nista dvignila, je že skoraj jezno
rekla:
"No, zdaj pa že lahko gresta. Ne vem - vi mladi bi samo se-
deli in pili. Včasih smo bili veseli, če smo imeli vodo. Pa še
delati smo morali. Ne vem, ne vem."
Tujca sta vstala, se poslovila in odšla. Starka je držala v ro-
kah prazno steklenico, gledala za njima in odkimavala z gla-
vo. Potem je steklenico postavila na mizo, šla v spalnico in
zadovoljno, skrbeče začela zlagati kup oblek v novo omaro.
Ko sta šla tujca mimo majhne hiše, ki je mejila naravnost na
ulico, se je iz notranjosti zaslišal ropot in hrup in robantenje.
Trenutek zatem je skoz odprto okno priletela prazna litrska
steklenica. Visoki je stegnil roko in jo lahkotno ujel.
Oba sta brez besed in brez težav skočila drug za drugim na
okensko polico in z nje v notranjost hiše. Znašla sta se v ve-
liki temačni dnevni sobi. Svetloba je prihajala le skoz okno,
ki je gledalo na ulico, stransko okno je bilo zastrto s temnimi
zavesami. V mehkem naslonjaču je, s hrbtom obrnjen proti
odprtemu oknu, sedel starejši plešast moški. Sklonjen je bil
naprej. Med koleni je stiskal polno steklenico vina in se mu-
čil z vlečenjem zamaška. Tujca sta pristopila k njemu in rav-
no ko ju je zagledal, mu je uspelo sunkovito izvleči tesen za-
mašek. Roka, ki je objemala steklenico tam, kjer se je zače-
la ožati. se mu je zatresla bolj, kot bi se, če ju še ne bi bil
opazil in pljunek temnega vina mu je skočil na hlače in se
vpil v sivo blago. Moški te svoje nerodnosti sploh ni zaznal.
Tujca je nekaj časa gledal s povsem bebavim izrazom. Po-
tem si je nesel steklenico k ustom, čeprav je imel na mizi
pred sabo čist kozarec, in globoko pil. Šele ko je steklenico
spet odstavil, je vprašal:
"Od kje, hudiča, sta se pa vidva vzela?"
"Midva sva vedno," sta odgovorila tujca. "Prihajava z Mar-
sa." Visoki je postavil na mizo poleg polne steklenice praz-
no, ki jo je držal v roki. Steklenici sta bili enaki - buteljki z
imenom Refošk. Moški je s svojimi majhnimi okrvavljenimi
očmi poškilil proti prazni steklenici, jo vzel v roko in si jo na-
tančno ogledal.
"To sem jaz prej. . ." je začudeno zamomljal. "Čudno, da
se ni razbila." Naredil je še en velik požirek in ponudil ste-
klenico pnšiekoma. Tudi onadva sta naredila vsak po en
požirek.
"Letnik 72," je rekel moški. "Dobra letina. Takrat sem ga ve-
liko nabavil. Sem ga poceni dobil. Kakšnih sto flaš ga še
imam."
Naslonil se je nazaj, da je vsaj malo razbremenil svoj veliki
trebuh, ki mu je napenjal belo srajco in mu visel preko pasu
hlač. Zožil je svoje že tako majhne oči, ki so bile na njego-
vem rdečkastem, zamaščenem, neobritem obrazu videti ne-
koliko prašičje.
"Z Marsa torej," je rekel nekoliko zamišljeno, a ne začude-
no. "Najbrž ni nič slabše kot tukaj. Kaj pa iščeta v teh božjih
krajih?"
"Stik, stik z Zemljani," sta hkrati odgovorila tujca.
"Ne vem, a sem ga že toliko spil, da že slišim dvojno? Stik,
pravita? Tega ni. Stik z Zemljani? Ha, ta je dobra. Stik! Dajta
no mir. Stika pa res ni. Prej bi našla poštenega politika ali pa
pametnega policaja. Vesta, kaj uporabljamo Zemljani za
stik? Tole." Spet je ljubeče objel steklenico z vinom. "Edino
s temle lahko dosežemo nekaj malega stika, prugače pa
ne." Krepko je potegnil in spet ponudil tujcema, ki sta tudi
nagnila. "S kom pa bi rada stik? Najbrž ne s kakšno fejst ba-
bo?" Naslonil se je nazaj in se gromko zasmejal svojemu
štosu.
"S šefi," sta rekla tujca.
"S šefi. Pri nas sploh ni šefov, ha ha ha," se je spet zasme-
jal. "Pri nas je le ljudstvo. Edini šefi so šefi strežbe." Ko se
je spet umiril, je nadaljeval: "Ne, seveda so šefi, čeprav se
jim pravi drugače. Direktorji so že na primer šefi. A vesta, da
sem bil jaz včasih direktor? Si ne bi mislila, a? Ja. pa sem
bil. In to ne tako nepomemben. Kar visoka živina. Potem so
me pa žagali. Obdolžili korupcije. Penzionirali. Obsoditi me
niso mogli, sem imel preveč prijateljev med advokati, ha ha.
Jih imam še zdaj. Saj sem končno tudi jaz pravnik. Ampak
kaj bi pravil. Kurbe so vsi po vrsti. Ko smo se pa tepli za to
našo stvar, sem bil pa dovolj dober, da sem tukajle z nogo
ustavil švabsko kuglo." Potegnil si je hlačnico navzgor in po-
kazal bleda meča, v katerih se je videla bledo vijolična braz-
gotina. "Za to sem bil dober, ja. Potem pa so prišli ta mladi,
ki se požvižgajo na vse skupaj, na to kaj smo mi pretrpeli, in
se obnašajo kot da je vse njihovo. Ah, pejt se solit," je rekel
kar tako v zrak in spet spil nekaj vina.
"Morali bi jih bolj trdo vzgajati, ta mlade. To ni nič. Vse bo
šlo k vragu. A smo se zato borili, da lahko zdaj vsak smrka-
vec odloča, a ne bi mogoče v naslednjem trenutku vso stvar
poslali k hudiču? Ne vem, zakaj neki bi morali biti tako pre-
kleto demokratični. Naj se še oni borijo. Mi smo se že. Mi
smo že dokazali, da smo vredni. Zdaj naj še oni kaj pokaže-
jo. Ampak ne verjamem, da bo kaj iz njih. Za nobeno stvar
niso. Samo luftali bi in se zabavali. Še v vojsko najraje ne bi
šli. Najsvetejše - domovina - je njim le krava, ki jo je treba
molzti. Če pa neha dajati mleko, bi jo pa kar zaklali in požrli.
Tak je ta naš mladi rod."
Za trenutek je umolknil, kot bi mu zmanjkalo niti, potem se je
spet spomnil svojih obiskovalcev: "Pravita, da sta Marsov-
ca? Na zadnjem popisu prebivalstva so ugotovili, da je v
Sloveniji kar nekaj Marsovcev. So to vajini kolegi, sorodniki
ali kaj?"
"Ali kaj," sta odgovorila tujca. "Niso kolegi ali sorodniki. Niso
Marsovci."
"Ja, saj sem si tudi jaz mislil. To se spet kakšni hipiji ali pan-
kovci norčujejo. Ne vejo. kaj pomeni biti Slovenec. Ne vejo,
ker jim je predobro, ker niso nikoli trpeli. Včasih smo bili po-
nosni na to in treba je bilo biti prekleto korajžen, da si priz-
nal, da si Slovenec, zdaj pa jim je vse en drek. Marsovce se
36
grejo! Ha!"
Iz sosednjega prostora se je zaslišal siten ženski glas:
"Henrik, s kom se pa pogovarjaš?"
"Z nikomer," je osorno zaklical moški, "daj mi gmati!"
"A se ti je že spet zbledlo?" je vztrajal ženski glas.
"Daj mi mir, sem ti rekel!" Obrnil se je k tujcem. "Nata še
vsak en šluk, potem pa pejta. Boljše bo tako." Podal jima je
steklenico, v kateri je bilo še kake četrt vina, in jima zarot-
niško pomežiknil. Tujca sta naredila vsak še en požirek in se
po isti poti kot sta prišla, vrnila na ulico. Odšla sta naprej po
pločniku proti mestu. Ko sta bila kakiti deset korakov odda-
ljena od tiiše, se je za njima razlegel žvenket steklenice ob
trd asfalt. Ne da bi se ozrla, sta šla naprej.
Tujca sta prišla do prvega velikega bloka študentskih do-
mov. Ustavila sta se in z zanimanjem opazovala pročelje ve-
like stavbe, po številnih oknih in balkonih ovešeno z raz-
novrstno pisano šaro. Skoz okno nekje v sredini višine bloka
je veselo uhajala ročk muzika. Po stopnišču so ven in noter
hodili študentje in študentke - predvsem študentke.
Tujca sta nekaj časa z zanimanjem opazovala neenakomer-
ni tok mladih ljudi. Potem sta tudi onadva stopila po stopni-
cah navzgor, mimo vratarice, ki je v vratarski loži študirala
za naslednji izpit, preko s kamnom obložene veže in skoz
zdrsana in umazana nihajna vrata v hodnik. Po eni strani
hodnika so bile razporejene sobe študentskih družin. Na
drugi strani so bili stranišče, umivalnica s pralnico in skupna
kuhinja, iz katere so prihajali vonji kave in zvoki in vonji ne-
kega nedoločenega cvrenja. Tujca sta se napotila naravnost
proti kuhinji, od koder se je zdaj zaslišal tudi visok ženski
glas. ki je rekel nekaj hitro in ne preveč prijazno. Ob odprtih
kuhinjskih vratih sta se ustavila in gledala mlado žensko, ki
je živčno nekaj pripravljala na štedilniku. Bila je neurejena in
neprespana. Oblečena je bila v tanke trenirke. Poleg nje je
stal na tleh zdelan otroški voziček, v njem pa je ležal grd do-
jenček, ki je prav tedaj začel na ves glas tuliti.
Ženska je proti tujcema v dverju vrgla neprijazen pogled, mi-
mogrede nadrla otroka, naj da že vendar mir, in se spet
mrzlično, raztreseno posvetila pripravljanju hrane in pijače
zase in za dojenčka. Ko sta tujca še kar naprej stala v vratih
in nista pokazala nobenega namena, kamorkoli se prema-
kniti, ju je mlada ženska ponovno pogledala, tokrat za neko-
liko daljši čas.
"A bi kaj rada?" ju je osorno vprašala, kot bi jima hotela po-
vedati, naj od nje pač ničesar ne pričakujeta.
"Ja. bi kaj rada." sta v en glas odgovorila tujca.
Mlada ženska ju je gledala, kot bi ne vedela, ali jo vlečeta za
nos ali ne.
"In kaj bi rada?" ju je neprijazno vprašala.
"Rada bi stik,' sta odvrnila tujca.
"Ne me jebat," je ostro usekala.
"Ne jebat, to sploh ne, samo stikati, stikovati, stičiti."
"Pustita me pri miru," se je že skoraj histerično zadrla mlada
ženska. "Pojdita sikirati koga drugega, pa ne mene. A ne vi-
dite, da imam že tako preveč dela!" Z desno roko je zaobje-
la ves težki. kruti svet okoli sebe. Istočasno z žensko je oja-
čano začel tuliti tudi otrok v vozičku. Tujca sta stopila bliže.
Nizki je z zapleteno kretnjo zamahnil pred otrokovim obra-
zom. Otrok je kot začaran v trenutku utihnil. Na obraz mu je
legel spokojen izraz, ki ga je napravil celo nekoliko lepšega.
Nastala tišina je na žensko delovala kot bi glasen pok na ko-
ga drugega. Sunkovito se je zavrtela od kuhalnika in zakri-
čala:
"Pustita otroka pri miru! Zginita! Pustita me pri miru!"
Tujca sta se brez besed, čeprav ne vidno pretresena, uma-
knila iz kuhinje spet v hodnik in se tam iz oči v oči srečala z
drugo mlado žensko, ki jima je prihajala nasproti. Ta je bila
čisto drugačna od kuhajoče in bruhajoče kolegice. Bila je
nekoliko mlajša, pa veliko lepša na pogled. Imela je živahne
oči in vesel izraz. Ko je zagledala tujca, ki sta stopila iz ku-
hinje, se je široko nasmehnila in veselo rekla:
"A vama je dala vetra, kaj? Ne smeta je jemati resno. Mari-
na ima vedno kake probleme in se potem znaša nad drugi-
mi."
Pogledala ju je nekoliko podrobneje. "A vidva pa nista od tu-
kaj, kajne?"
"Sva vedno od tukaj.in vedno od zdaj," sta odvrnila tujca.
Dekle se je prijetno zasmejala. "To že, mislim, nista iz na-
selja, nista iz Ljubljane. Prihajata od nekje drugod?"
"Prihajava z Marsa."
"Obnašata se pa res tako," se je spet zasmejala. "Zakaj pa
vedno odgovarjata skupaj? Kako vama to sploh uspe? Ima-
ta stvar naštudirano ali kaj? Ne, pa saj to ne bi mogla. Res,
kako vama to uspe?"
"Ali je čudno?" sta spet povsem hkrati rekla tujca.
"Seveda je čudno," je bilo navdušeno dekle. "Tega še v
teatru ne bi spravili skupaj. Normalno pa ljudje govorijo tako.
da najprej govori eden, potem drugi in tako naprej. Ampak
saj vesta!"
"Ali," je rekel prvi.
"tako," je takoj zatem rekel drugi.
"kot," je nadaljeval prvi.
"govoriva", je rekel drugi.
"zdajle?" je končal prvi.
Dekle se je smejala od vsega srca, kot bi imela pred sabo
najboljšo komedijo. Ko je spet prišla do sape, je rekla: "Ne
tako, jasno da ne. Tega ne bi nihče razumel. Poslušajta,
Marsovca. Govoriti je treba tako, vsaj spodobi se, da končaš
stavek, misel, šele potem začne govoriti drugi. Ponavadi po-
veš tudi več stavkov skupaj, preveč pa spet ne, ker je dolgo-
časno. To je potem monolog in ne pogovor. Jaz imam na
primer zdajle že skoraj monolog.
Kdo vaju je pa sploh uči govoriti, če sta res z Marsa?"
"Učili ste nas vi, Zemljani," je rekel rdečelasi tujec.
"Učili smo se iz televizijskih in radijskih oddajanj, ki smo jih
lovili po našem planetu," je rekel bradati tujec.
"Vemo, da ni popolnosti," je rekel nizki.
"Še se učiva," je rekel visoki. "Vedno."
"Ja, prav," je reklo dekle, "jaz se tudi vedno učim. Vsaj zdi
se mi tako." Pogledala je na zapestno uro. "Zdajle vaju bom
morala ravnokar zapustiti, ker imam neke blesave vaje,
ampak če ne pridem, ne dobim podpisa. Ce pa vama lahko
še kaj pomagam ... Kaj pravzaprav sploh hočeta tule na
Zemlji?"
"Hočeva stik," je rekel debelušni tujec.
"Že, stik," je rekla dekle, "ampak s kom?"
"Stik z vsem človekom," je rekel suhi.
"Kako z vsem človekom? Misliš z vsem človeštvom?"
"Ja, to. Ali ni to isto?" je rekel nizki.
"Ne bi rekla. Ne vem, kako vidva gledata na stvar, ampak
meni se sploh ne zdi isto. Stik s človekom - to je lahko ne-
kaj zelo banalnega, lahko pa je tudi nekaj najglobljega. Stik
s celim človeštvom - čisto dobesedno je to sploh nemogo-
če - doseči stik prav z vsemi ljudmi."
"To, to", je nekoliko vzkliknil višji tujec. "Oboje. Nekaj naj-
globljega s celim človeštvom."
"Verjetno se hecata. ali pa res totalno nimata pojma o raz-
merah tule na Zemlji. Globok stik s celim človeštvom! Am-
pak to ni mogoče. Še čisto plitek stik s celotnim človeštvom
se mi zdi precej neverjeten. Lahko pa poskusita. Mogoče če
bi objavili po televiziji. . .
Vsekakor pa morata najprej dobiti dovoljenje od vlade. Pri
nas je za vsako reč treba dovoljenje."
"Kje pa lahko najdeva dovoljenje?" je vprašal nižji tujec.
37
"Kaj pa vem ... Pri kakem vladnem organu verjetno."
"To, to," je rekel višji tujec. "Kje pa je vladni organ?"
"Kaj pa vem. Nekaj je tam nasproti Maximarketa. Ne vem,
ali je skupščina ali izvršni svet. Vsekakor nekaj pomembne-
ga."
"Tam je organ?" je vprašal debelušni.
"Organ je skupščina ali izvršni svet."
"In kje je ta organ? Nasproti Maximarketa? Ali je Maximar-
ket tudi organ?" je vprašal suhi.
"Ne," se je zasmejala dekle. "Maximarket je trgovina. Saj
vesta - hiša ali prostor, kjer prodajajo razne stvari, od hra-
ne do televizorjev, avtomobilov - vse kar potrebuješ. Še
vedno ne stekata? Saj ni važno, jaz včasih tudi ne. Marx je
to vse razložil, ampak kaj je imel od tega? Nič. Zajebali so
ga.
No, v glavnem, nasproti Maximarketa je ta skupščina ali
izvršni svet ali karkoli že je. Ne moreta zgrešiti. Poleg tega
spredaj ves čas paradira kifeljc. Kifeljc? Policaj. Miličnik.
Človek v uniformi. Organ javne varnosti. Ja, tudi organ, am-
pak drugačen.
Sicer pa, vesta kaj, jaz grem zdajle tako ali tako na faks, pa
vaju lahko spremim kos poti. Skoraj do tja. Potem pa res ne
bosta mogla več zgrešiti."
Skupaj so šli pod starimi kostanji ob železniškem nasipu, po
stopnicah navzdol do podvoza pod obvoznico in do križišča
s staro Prešernovo, kjer se jim je razprl veličasten pogled na
bleščeči kulturni hram. Tu jima je dekle dala še zadnje izčrp-
ne napotke in so se poslovili - ona na desno na faks,
onadva na levo, proti organu.
Stavbo, v kateri se je nahajal organ in pred katero se je
sprehajal organ, sta res brez težav našla. Dekle jima je po-
drobno opisala lego in izgled velikega poslopja, predvsem je
poudarila njegovo impozantno dverje, ki da mu ni enakega.
Mlademu policaju, ki je hodil sem ter tja, sta tujca takoj pad-
la v oči in v njegovih treniranih možganih povzročila nekak-
šen kratki spoj. Ko sta stopala po asfaltni ploščadi in si ogle-
dovala veličastno dverje velike stavbe - težka lesena vrata,
obdana z brezštevilno množico majhnih mrtvih nagcev - je
postajal vedno bolj napet in pripravljen za opravljanje svoje
dolžnosti, ki je trajala že tri ure in pol. Tujca sta ga le za hi-
pec prehitela, ko ju je že ravno hotel legitimirati z osornostjo,
ki pristoji možu v uniformi.
Stopila sta k njemu in visoki ga je s svojim milim izrazom
vprašal:
"Si ti organ?"
Policaju se je od začudenja spodnja čeljust povesila in
pokazala škrbaste zobe. Vojaško pristrižene brčice so mu
neenakomerno trzale. Tujčevo vprašanje ni sodilo v nobeno
kategorijo vprašanj, ki jih je spoznal v šoli, in nanj ni imel pri-
pravljenega odgovora. Zato se je poslužil stare, ustaljene
zvijače policajev v zadregi.
"Dokumente!" je rekel in se pri tem držal kar se da vzravna-
no.
"Ne, hvala," je rekel manjši tujec. "Hočeva le stik. Ali je tu
notri organ za stik?" Pokazal je na stavbo na svoji levi.
"Kaj?" je z negotovim, skoraj hripavim glasom zacvilil poli-
caj.
"Ali je tu noth organ za stik," je rekel visoki tujec.
"Tu notri ni nobenega organa za stik," je negotovo odvrnil
policaj, ki je povsem pozabil na dokumente. "Tu notri nimata
kaj iskati!"
"Nimava?" je rekel debelušni.
"Nimata," je potrdil policaj, spet nekoliko bolj gotov v svojem
nastopu.
Tujca sta po tem zagotovilu pokazala policaju hrbet in brez
besed odšla proti mestu. Policaj je nekaj trenutkov negibno
strmel za njima in je bil videti skorajda nekoliko omamljen od
nenavadnega srečanja. Potem mu je roka trznila do višine
prsi, kot bi hotela pritegniti nazaj nenavadna moža. A med-
tem sta tadva že izginila v mestni množici ljudi.
Ko sta stopila okoli vogala v pravi vrvež, ni bilo videti, da bi
se jima to zdelo kakorkoli nenavadno. Še naprej sta se pov-
sem lagodno sprehajala mimo hitečih meščanov in skozi
stoječe gruče. Ljudje so ju zvedavo gledali, onadva pa tega
sploh nista opazila. Prav tako se nista obnašala kot turista,
ki sta prišla v neznano, zanimivo mesto in si zvedavo ogle-
dujeta vsako podrobnost. Mirno sta hodila mimo pisanih
izložb in kričečih napisov in jim posvečala ravno toliko po-
zornosti kot ljudem ali občasnim kilavim drevesom. Ljudje
pa so ju začudeno gledali, ko sta šla brezbrižno preko ulice
pri rdečem semaforju ali pa sta se sprehajala kar po vozni
površini. Kljub temu, da je bil promet kar precej gost, ju avto-
mobili niso motili in tudi ni bilo videti, da onadva kaj dosti
motita avtomobile. Vedno sta hodila ravno tam, kjer v tistem
hipu ni bilo nobenega vozila.
Prva stvar, ki je vidno zbudila njuno pozornost, je bila majh-
na trgovina s sadjem in zelenjavo. Po nekaj stopnicah sta se
spustila v pogreznjeno notranjost trgovinice in mimo treh
kupcev odšla do zadnjega prodajnega pulta, na katerem je
bila škatla z arašidi. Brez besed sta si jih nabasala polne
žepe in z bežnim nasmehom proti osuplim kupcem in proda-
jalki odšla nazaj na ulico. Že na stopnišču sta si začela ene-
ga za drugim luščiti in si jih z veseljem metati v usta. Glasno
sta jih mlela z belimi zobmi, luščine pa sta metala po tleh.
Prodajalka je strmela za njima. V eni roki je držala majhno
hruško, z drugo pa je podpirala papirno vrečko na tehtnici, v
kateri je bilo še za kilogram hrušk. Bila je presenečena, ven-
dar v njenem izrazu ni bilo jeze.
"Ali ne boste javili policiji?" je ogorčeno vprašala ženska, ki
je ravno kupovala. "Saj sta bila navadna tatova."
"In kako sta bila oblečena!" je zasikala druga, "kot kakšna
cigana."
"Ne vem, kam to pelje," je zmajeval z glavo starejši, debe-
lejši moški, tretji kupec. "Včasih je bila Ljubljana tako mirno
in varno mesto. Zdaj pa se vse sorte gangsterji kar podnevi
sprehajajo naokoli. Policija pa sedi križem rok. Ne vem, za-
kaj ne morejo vseh pozapreti, da bo človek lahko spet mirno
dihal."
"Saj je bilo le nekaj kikirikijev," je zavzdihnila prodajalka in
za dobro mero še malo hruško vrgla v vrečko.
Tujca sta hodila veselo naprej po mestu, luščila kikirikije in
jih zobala. Luščine sta metala na tla, včasih pa pod gume
mimoidočih avtomobilov, da je prijetno zahreščalo.
Tako sta hodila po mestu sem in tja, se kdaj pa kdaj ustavi-
la, včasih s kom poklepetala. Zelo hitro sta se učila in njun
govor kmalu ni bil več tako okoren kot v začetku, takoj ob
prihodu. Še vedno pa sta uporabljala pojme in zveze na ne-
navaden način.
Še vedno sta iskala stik in še vedno ni nihče prav razumel,
kaj hočeta. Nekateri sploh niso razumeli, nekateri pa so ra-
zumeli narobe. Kljub temu tujca nista izgubila vere v to, da
je njun "stik" vendarle mogoče doseči, čeprav jima je mar-
sikdo, ki je kot prej mlada študentka vsaj delno slutil njuno
željo, rekel, da to na Zemlji ni mogoče.
Ko se je že večerilo, sta se znašla v eni od mestnih gostiln z
velikim vrtom. Čeprav niso bile vse mize zasedene, je ob
vhodu v vrt stala precejšna gruča mladeničev in mladenk,
kadila cenene cigarete in se zdolgočaseno pogovarjala. Ko
sta hotela tujca mimo, ju je zaustavil visoki in suhi fant
s pisanim uhanom v ušesu in s skuštranimi svetlimi lasmi.
"Ej, a imata kaj sodra?" ju je vprašal, niti ne neprijazno, še
38
manj pa prijazno.
"Sodra?" je rekel začudeno visoki tujec. "Mislim, da ne. Kaj
pa je to? Če latiko natančno opišeš, mogoče imava. Ali ti
imaš?"
Mladenič ju je pogledal z odprtimi usti in nekaj trenutkov tre-
petal z očmi in gledal sem ter tja, kot bi nekje v bližnjem
okolju iskal odgovor za svoje nerazumevanje.
Dekle poleg njega ga je prijela za laket in rekla; "Pusti ju, saj
vidiš, da nimata."
"Dobro, dobro, ampak zato ni treba, da govorita gluposti,"
se je jezil fant. "Vprašam ju nekaj čisto jasnega, onadva pa
nekaj filozofirata. Brez zveze."
"Zveze? Zveza? Ali je to stik?" je vneto vprašal manjši tujec.
"A se vidva zajebavata?" ju je s priprtimi očmi pogledal fant.
"Pusti ju, saj vidiš, da sta totalka zadeta," ga je spet mirilo
dekle. Obrnila se je proti tujcema. "Kar pejta in uživajta."
Prav prijazno se jima je nasmetinila.
"Kako pa naj uživava?" je vprašal nizki tujec in se pri tem
držal popolnoma resno, tako da je dekle brutinila v krotiot.
Visoki fant ob njej pa je bil še vedno namrščen. Potem je
skomignil z rameni in oba sta se obrnila proč in se oddaljila.
Tujca sta šla počasi naprej, in pri prvi mizi, kjer sta bila sredi
bučne in številne druščine prosta dva sedeža, prisedla.
Svetlolasi, nekoliko debelušni fant na njuni levi ju je takoj
glasno, čeprav ne tiudo jezno, nadrl;
"Ej, kaj pa je vama? Kdo vama je pa rekel, da je tu prosto?"
"Nihče ni rekel," je odvrnil visoki tujec. "To je vidno, ki ne
potrebuje verbalnega potrdila."
Svetlolasi fant se je široko zasmejal in veselo lopnil visoke-
ga tujca po ramenih. "Okej," je odobravajoče rekel, "ti si moj
tip. Kar ostanita. Mare in Borč bosta že kje našla stole. Na
pir." Pred njiju je potisnil še skoraj poln vrč piva. Visoki tujec
je z nekaj požirki spil pol vsebine, ostalo pa hitro za njim nje-
gov rojak. Svetlolasi fant je visokega spet lopnil po hrbtu in
se zasmejal, tujec pa mu je vrnil smehljaj in trepljanje.
Druščina ju je sprejela in ko sta se manjkajoča člana vrnila
iz stranišča, sta si privlekla nova stola.
Naročili so še nove vrče zlatega piva in pili in se menili in se
smejali in rjoveli in včasih zapeli. Tujca sta bila skoraj popol-
noma tiho, kar pa ni nikogar motilo. Večkrat sta se trepljala s
svojima najbližjima sosedoma, včasih sta lopnila drug dru-
gega in se veselo zasmejala. Kadila sta cigarete, ki so jima
jih ponujali in pila pivo kot vsi drugi. Nihče ju ni spraševal niti
po imenih, kaj šele po bolj podrobnih podrobnostih. Vsa
druščina šestih fantov in štirih deklet je bila pošteno nadela-
na in podrobnosti niso nikogar zanimale. Pogovor je bil ves
čas bolj ali manj splošen, kot je navada pri vseh gostilniških
pogovorih. Vsi, razen dveh fantov, ki sta hodila v zadnji raz-
red srednje šole, so bili študentje, in so imeli veliko povedati
o težavah študentskega življenja; denar, stan, študij, podob-
no. Oba srednješolca sta bila tik pred vpoklicem v vojsko in
ju je poleg zaključnega uspeha to najbolj pestilo. Z bradatim
fantom z očitno bogatimi izkušnjami sta se menila, kako bi
se lahko služenja vojaškega roka zmazala ali si ga vsaj
skrajšala.
"Ali to ni zaželeno, iti v vojsko?" je vprašal visoki tujec.
"Bi rekel, da ne," je rekel dolgolasi srednješolec. "A si ti že
bil?"
"Ne, ampak zakaj pa hočeš iti, če nočeš iti? To je protislov-
no."
"Kdo pa pravi, da hočem iti? Moram iti. To pa je precejšna
razlika, če se ne motim." Čudno ga je pogledal. "Ampak tebi
pa gotovo ni bilo treba iti, ko take ven mečeš?"
"Ni bilo treba. Ampak ne bi mogel, če ne bi mogel. Saj ven-
dar ne moreš narediti nekaj, česar nočeš."
Vsi trije, ki so se menili o vojski, so se na ves glas zakroho-
tali. "To je najboljše," je med smehom izdavil bradati stro-
kovnjak za izmazavanje. Obrnil se je k obema srednješolce-
ma. "Samo to recita, pa vama ne bo treba iti. Si predstavlja-
ta? Phdeš na nabor, pa rečeš, oprostite, ne morem, ker pač
ne morem, če bi lahko, bi lahko, ampak ker ne morem, pa
ne morem. Tak je zakon narave, tu ni kaj." Vsi trije so se
spet veselo zasmejali, tujec pa je tiho rekel;
"Točno tako."
Trije so se spet zasmejali in eden ga je prešerno lopnil po
hrbtu.
Večer je bil že pozen,, vsaj polovica družb je že zapustila go-
stilniški vrt in osebje je že živčno zlagalo stole na mize, dva
od njih pa sta tudi že odšla proti domu, ko je bradati in dol-
golasi mladenič predlagal, da grejo še malo na "Rimca".
"Zakaj pa?" je zamijavkala ena od deklet. "Zakaj pa ne bi
ostali še tukaj?" Zdolgočaseno se je zvijala sem in tja.
Trije fantje in eno dekle so jo pogledali z močno pomenljivim
izrazom, češ to je pa vendar jasno. Bradati pa je obe roki
združil v značilno kroglasto obliko, oba palca naslonil na
usta in pretirano sikajoče nekajkrat potegnil zrak vase. Pri
tem je nepremično gledal dekle, dokler ni tudi njej postalo
jasno.
"A ja," je presenečeno vzkliknila, "zakaj pa ne rečeš?"
Spet so jo ostali pogledali kot da ga pa zdaj pa res že serje.
"Dobro, pojdimo," je rekel svetlolasi fant na levi večjega tuj-
ca. Vsi so se počasi, majavo vzdignili in v gruči odšli po koc-
kasto tlakovani ulici do križišča, kjer so zavili levo. Ph prvem
grmovju sta se dva fanta ustavila in si olajšala mehurje.
Pred stopniščem, ki je peljalo pod obokom starega zidu, je
večina zavila levo na s travo porasel griček, ki je z ene strani
prekrival stari rimljanski zid. Dva najbolj razposajena pa sta
šla po stopnicah navzdol in se na drugi strani začela prete-
govati po kamniti steni. Pijansko omehčani prsti so jima v
skoraj popolni temi švigali iz špranje v špranjo, od izbokline
do zbokline.
Medtem so ostali že posedli v krogu po kratki, mehki travi.
Bradati je privlekel ria dan dve smotki, obe prižgal, nekajkrat
potegnil in podal vsako na eno stran skupinice. Žareči ciga-
reti sta krožili iz roke v roko in vlekli za sabo opojen, gost
dim. Z neba so svetile zvezde in na lepi travi, v bližini velikih
dreves, so se počutili skoraj povsem odmaknjeni od mestne-
ga življenja. Le sem ter tja je v bližini mimo njih pripeljal
avto, ki pa ga je zakrivala gmota tihega zidu.
Plezalca sta pomolila svoji glavi na zid, na travo, in eden je z
narejeno ogorčenostjo vzkliknil; "Ohej, kaj pa midva? Dajte
še nama kakšen dim!"
Podali so jima smotki, ki sta že dogorevali, in vsak je dokadil
svojo. Odvrgla sta ogorka na cestišče pod seboj, da so se
iskrice raztresle po temni površini.
"Ej," je rekel navdušeno levi, "ludnica. Plezati zašponan je
kot bi letel. Še boljše. Kdo gre plezat? A gre kdo od vaju?"
je vprašal tujca. "Kako vama je pa sploh ime, mimogrede?"
"Ime? Kako nama je ime? Ni nama ime," je rekel večji.
"Kako ni vama ime? Vsak ima ime. A si že čisto zadet, ha
ha? Saj veš, ime, Janez, Francelj, Ivo, Maks."
"Prav."
"Kako prav? Katero?"
"Prav; Janez, Francelj, Ivo, Maks."
"Ne se hecat. Samo eno, saj veš."
"Prav."
"Kaj prav?"
"Kar hočeš."
"Ne. Ne more biti, kar hočeš. Je ali pa ni."
"Prav. Maks."
"Okej. Pa ti?"
"Prav. Maks."
"Oba sta Maksa?" Vedno bolj se je smejal. "Meni se zdi, da
se zajebavata. Ali sta pa totalka zašopana. Ampak saj je
39
vseeno. No, Maksa, a gresta vidva plezat?"
"Greva," sta odgovorila tujca in se premaknila do roba tra-
ve, do začetka zidu. Mimo presenečenih obrazov obeh ple-
zalcev sta se oprijela prvih kamnov in z glavo naprej začela
plezati navzdol proti znožju zidu. Plezala sta popolnoma lah-
kotno, kot da zanju sploh ne velja velika sila težnosti. Videti
je bilo kot da se plazita po vodoravnih tleh. Tik nad znožjem,
ob stiku zidu in trave, ki je rasla pod njim, sta se obrnila na
levo in plezala nekaj časa po dolžini zidu, potem pa sta spet
zavila navzgor in se v kratkem pridružila skupini na zgor-
njem travniku.
Prvotna plezalca sta medtem ves čas čepela tik pod vrhom
zidu in sta premikala le svoji nejeverni glavi in neslišno odpi-
rala in zapirala usta. Ko sta tujca spet sedela v krogu, sta se
le z muko potegnila čez rob in negotovo pristopila k sede-
čim. Šele čez nekaj dolgih trenutkov sta uspela s svojimi
kretnjami in neartikularnimi glasovi vzbuditi nekaj pozor-
nosti.
"A . . a . . aaa," je jecljaje začel prvi, "a . . a ste videli ta dva,
kaj sta naredila?" Z roko je skoraj obtožujoče mahal proti
tujcema.
"Z glavo navzdol," je dodal drugi, "sta lezla."
Nekateri ju sploh niso poslušali. Nekateri niso videli v novici
nič posebnega: "Kaj pa potem? Dol je še lažje kot gor."
"Ni res," je ugovarjal plezalec, "sploh ni res," a oni ga že ni
več poslušal.
Nekateri pa so se smejali, meneč da sta pa ta dva pa danes
pa res zadeta, da ne vidita več, kaj je gor in kaj dol in kje je
glava in kje so noge. Poznali so to prijetno počutje kozmične
pomešanosti in so se mu tudi sami phbliževali. Le to jim ni
bilo jasno, zakaj se onadva sploh razburjata. A tudi s tem si
nihče ni delal preglavic.
Tujca se zaradi mamila nista prav nič spremenila, pač pa
sta v očeh zakajenih Zemljanov izgubila še tisto nenavad-
nost, ki so jo videli prej. Zdaj sta se jim zdela povsem nor-
malna, povsem enaka njim. Karkoli sta rekla, so zdaj razu-
meli, pa tudi ko sta bila tiho, sta se povsem vklapljala v
družbo.
Kot sveža člana druščine sta bila na nek način še bolj zani-
miva in privlačna in kmalu se je vsakemu pridružilo eno od
deklet. Začeli sta se muzati okoli njiju in očitno sta pričako-
vali, da bosta tujca nekako stopila v akcijo. Ta dva pa nista
storila ničesar. Dekleti sta se še nekaj časa negotovo motali,
potem sta uvideli, da zaman čakata. V akcijo sta torej stopili
sami. Začeli sta objemati in počasi tudi poljubljati tujca, ki ni-
sta ob tem pokazala nobenega presenečenja ali celo osu-
plosti. Nekaj časa tudi nista pokazala posebnega navdušen-
ja, potem pa se je manjši začel odzivati in koj za njim še
višji.
"To je neke vrste stik?" je vprašal višji.
Dekle, ki ga je pravkat božala po vrhu glave, se je veselo
zasmejala. "Bi rekla, da je neke vrste stik. Najboljši."
"Najboljši?" je bil začuden nižji tujec. "Nemogoče. To ni nič.
Ampak je pa nekaj." Z nekaj počasnimi, lahkimi gibi in dotiki
na prave telesne točke in z globokim pogledom v oči in ko-
maj slišno brezbesedno pesmijo sta potem tujca spravila de-
kleti v sopečo ekstazo, kakršne še nikoli nista doživeli. Njuni
vročični telesi sta znotraj razpadali po vseh šivih, duši sta
jima gomazeli od preplavljenih mednožij do trepetajočih src
in scvrknjenih možganov. Čeprav sta se v kričečem ugodju
le čisto malo premikali, sta na koncu, po kruto raztegnjenih
dveh minutah, obležali na mehki travi povsem obnemogli,
prepoteni od zlepljenih las do puhtečih prstov na nogah, z
obleko popolnoma premočeno z različno dišečimi telesnimi
sokovi.
Tujca sta gledala na ožeti telesi poleg sebe in ni bilo videti,
da se je v njiju zgodil kak podoben globok pretres. Še vedno
sta povsem mirno zrla v svet, medtem ko sta dekleti v travi
gledali le še z belim.
Dekleti sta se iz omame zbudili šele dobre pol ure kasneje.
Brez besed sta se postavili na mehke noge in se odmajali
stran. Njuna obraza sta sijala od zadovoljstva in izpolnje-
nosti. Na klice iz skupine, kam neki gresta, se nista odzvali.
"Domov gresta. Jaz grem tudi," je rekla ena od preostalih
deklet. Vstala je in za njo še trije. V naslednjih minutah so
odšli prav vsi in tujca, ki so ju prej tako veselo in iskreno
sprejeli medse, sta ostala sama na nočni travi.
Tudi ona sta vstala in se spet odpravila po mestu. Brez cilja,
pravzaprav s ciljem, ki ni bil dosegljiv, sta tavala po vedno
bolj praznih ulicah. Skoraj nikogar več nista srečala in nihče
se ni zmenil zanju. Čeprav nista bila videti nič bolj utrujena
kot prvo minuto, ko sta se pojavila na jutranjem travniku, sta
se okoli ene po polnoči odločila, da ostanek noči izrabita za
počitek. Gibčno sta splezala v prvo veliko drevo ob pločniku
in se udobno zleknila vsak po svoji debeli veji. Tako sta mir-
no obvisela. Ni bilo videti, da imata z ravnotežjem kakršne-
koli težave. Kot dva mačka sta udobno čepela v krošnji.
Tik pred jutranjim svitom, ko so ptiči ravno dobro začeli svo-
jo vsakdanjo budnico, je na pločnik pod drevesom počasi
zapeljala debela marica in se ustavila. Iz nje sta zlezla dva
policaja v usnjenih jopičih. Leno sta stopila do drevesa in
gledala gor proti tujcema. Spogledala sta se in spet pogle-
dala navzgor.
"Ti, ne razumem, kako da ne padeta dol," je rekel brkati.
"Ja," mu je odvrnil drugi, "posebno ker morata biti čisto na-
delana. Ej, vidva," je zavpil navzgor proti tujcema, "gremo
dol! Gremo, gremo!" Tujca medtem pravzaprav sploh nista
spala. Že ves čas nista spala. Pogreznila sta se le v miro-
vanje, vendar sta se ves čas zavedala dogajanj okoli sebe.
Tako sta videla tudi marico in policaja, a nista niti trznila,
dokler ju nista ogovorila. Tedaj pa sta se takoj zganila in
gibčno splezala dol na tla. Policaja sta začudeno gledala,
saj sta pričakovala, da se bosta ubogi pijanduri vsaj malo
polomili ob spustu. Ta dva pa sta strumno stala ob deblu in
sta bila videti povsem sveža - vsekakor precej bolj kot poli-
caja. "Dober večer," sta v en glas pozdravila.
"Vama bom dal 'dober večer', "je zagrmel na pol plešasti
policaj. "A ne vidita, da se že dani? Kaj pa sta delala tukaj?"
"Delala?" se je začudil nižji tujec. "Nič nisva delala. Ravno
obratno. Močno sva nedelala."
"Ti, poslušaj, mene ne boš imel za norca," je rekel policaj,
se phjel za ob boku visečo gumijevko in grozeče stopil korak
naprej.
"Ne, seveda ne. Kaj bi z norcem? Ali imajo oni stik?"
"Veš kaj, če boš še dolgo duhovičil, ti bom dal stik s temle."
Pobožno se je potrepljal po svoji trdi gumijevki.
"Ampak jaz hočem stik s človekom."
"Dobro, zdaj pa se nehajmo hecat in takoj pokažita osebne
dokumente!"
"Nimava osebnih dokumentov. Pri nas sploh nimamo doku-
mentov. Ne potrebujemo jih.
Tudi osebnosti nimamo. Vsi smo enaki."
"Seveda smo vsi enaki," je bil ogorčen brkati policaj. "Saj
smo vendar v socializmu. Ampak dokumente mora imeti
vsak. No, sem z njimi, ali pa gresta z nama."
"Gresta z nama," je rekel višji tujec.
"Nič 'z nama', z nama," se je zjezil policaj in ju potisnil v
odprti zadek marice.
Peljali so se po praznih mestnih ulicah in se končno ustavili
pred stavbo, v kateri je bila policijska postaja. Plešasti poli-
caj je odprl zadnja vrata marice in ukazal tujcema, naj izsto-
pita. Pospremil ju je v stavbo in ju namestil v prostoru s ste-
klenimi vrati brez kljuke in z velikim oknom na ulico. Po stari
40
policajski navadi so ju pustili čakati polno uro. Tujca sta mir-
no sedela in čakala, kot jima je naročil policaj, in bi lahko
tako čakala še desetkrat dalj ali pa še več in bi ostala prav
tako mirna.
Potem se jima je pridružil suhi, skoraj koščeni, visoki, svetlo-
lasi policaj. Sedel je na stol poleg njiju, položil na nizko mizi-
co beležko in kemični svinčnik in ju ocenjujoče pogledal.
Tudi tujca sta ga pogledala, vendar prav nič ocenjujoče, saj
sta ga nezmotljivo ocenila že tisti hip, ko je stopil skoz vrata.
"Nimata osebnih dokumentov?" je zdolgočaseno vprašal
policaj.
"Nimava osebnih dokumentov," sta odvrnila tujca.
"Kako se imenujeta?"
"Maks."
"Naj odgovarja le eden! Vi," je pokazal na višjega tujca.
Ta je molčal.
"Kako se imenujete?" ga je osorno vprašal policaj.
"Maks."
"Priimek?"
"Maks."
"Kako, Maks? Kaj je zdaj to, priimek ali ime?"
"Ja."
"Kaj, ja?"
"Priimek ali ime."
Policaj je pordečel in skoraj posinjel v svoj koščeni, neprijaz-
ni obraz. Sunkovito je vstal, da je skoraj prevrnil stol, na ka-
terem je bil sedel, in z desno roko zamahnil proti tujcu. Te-
daj pa se je zgodilo nekaj neverjetnega. Ne da bi se tujec
sploh zganil, je policaj ustavil roko tik pred njegovim licem in
jo počasi spet umaknil. Videti je bil presenečen sam nad
sabo in zmajaje z glavo se je obrnil in brez besed odšel iz
prostora.
Spet je pretekla kaka ura. ko je v prostor vstopil človek v ci-
vilni obleki, vendar očitno tudi policaj. Tudi ta je sedel poleg
njiju in ju ocenjujoče pogledal, vendar nekoliko resneje kot
njegov kolega.
"Torej." je rekel in se naslonil nazaj. "Baje nočeta povedati,
kdo sta. Naj vama takoj svetujem, da se ne splača ničesar
skrivati. Tako ali drugače bomo zvedeli. Čim hitreje bosta
sama povedala, tem laže bo za vse. Predvsem za vaju."
Tujca sta molčala. Policaj ju je gledal, onadva sta gledala
njega. Čez čas je rekel policaj precej jezno: "No, ali bo kaj?"
"Ne veva," sta rekla oba.
"Česa ne vesta? Kako se imenujeta?"
"Ne veva, ali bo kaj."
"Vesta kaj," je rekel policaj ostro in ju gledal skoz nekoliko
priprte veke, "ali se norčujeta ali pa sta malo premaknjena.
Za vaju je boljše, da se ne norčujeta."
"Ne norčujeva se," je odvrnil nižji tujec. "Za naju pa je
vseeno. Hočeva le stik. Nič drugega."
Policaj ju je še nekaj trenutkov gledal in videti je bilo, kot da
je njegova jeza že začela plahneti. Utrujeno je vstal, ju še
enkrat pogledal in tiho rekel: "No, bomo videli." Potem je
odšel.
Četrt ure ju je druga marica spet vozila po mestu in se
končno ustavila pred novim dolgočasnim poslopjem. Ob
vhodu je bila tabla z napisom "Psihiatrična klinika". Oba po-
licaja, druga kot prej, sta pospremila tujca skoz velika vrata
v notranjost, se po kratki izmenjavi z vratarjem napotila po
stopnicah v prvo nadstropje in potrkala na določena vrata.
Po odzivu iz sobe so vsi štirje vstopili. Policaja sta malo za-
tem spet izstopila in odšla.
Tujca sta stala ob mizi, za katero je sedela mlada ženska v
beli halji.
"Jaz sem Martina Žak," jima je rekla prijazno. "Prosim, kar
usedita se." je z roko zamahnila proti dvema mehkima se-
dežema. Tujca sta sedla.
"Menda sta imela nekak nesporazum z miličniki," je nadalje-
vala dr. Žakova. "Ali bi mi lahko o tem kaj povedala?"
"Nesporazum je točno," je rekel visoki tujec. "Imela sva po-
poln nesporazum. Vsi smo imeli nesporazum. Tudi zdajle
imamo nesporazum."
"To pa ne vem zakaj," je bila rahlo presenečena dr. Žakova.
"Saj smo se komaj začeli meniti."
"Med nami ni sporazuma," je rekel nižji tujec. "Torej nespo-
razum."
"Aha, se mi zdi, da razumem. Kaj pa med vama, ali je med
vama sporazum?"
"Med nama je sporazum," sta hkrati odgovorila tujca.
"Ali lahko o tem kaj več povesta?"
"Lahko," je odvrnil višji. "Med nami na Marsu je vedno in
povsod sporazum. Nikoli niti najmanj nesporazuma. Iščeva
isto s človekom."
"Aha," je rekla zdravnica. Bila je malce zmedena, vendar ni
tega ne rekla ne očitno pokazala. Tudi njej ni bilo čisto jas-
no, ali naj vse skupaj vzame za šalo ali ne. Zdravniška etika
ji je narekovala, da nenavadne izjave obeh mož vendarle
vsaj z nekega stališča jemlje resno.
"No, povejta mi še kaj o Marsu," je rekla.
"Mars je četrti planet od Sonca, naslednji od Zemlje navz-
ven, proti odprtemu vesolju, se pravi galaktičnemu prostoru.
Njegova . . ."
"Ne, ne," je višjega tujca prekinila zdravnica, "mislila sem o
vajini zvezi z Marsom, ne o Marsu kot planetu."
"Najina zveza z Marsom je enotna," je rekel nižji tujec.
"Mars in midva in ostali Marsovci, to je eno. Ni mogoče raz-
ločiti."
"Ampak saj sta že vidva tule povsem ločena drug od druge-
ga, kaj šele od vajinega planeta."
"To ni tako. Midva sva eno, povsem eno. Samo najini telesi
Zemljanov sta dve, midva pa sva povsem eno in eno tudi z
vsemi Marsovci in Marsom. Midva sva Marsovci in Mars."
Martina Žak je svoja obiskovalca nekaj tihih trenutkov opa-
zovala in se čudila njunemu povsem prisebnemu videzu.
"Vesta kaj," je rekla po premisleku, "ostala bosta nekaj časa
pri nas. Potem bomo pa videli."
Pritisnila je na gumb na svoji mizi in čez nekaj trenutkov je v
sobo stopil bolničar.
"Ta dva tovariša bosta nekaj časa pri nas," je rekla dr. Ža-
kova. "Pelji ju prosim v sobo 12. Naj si najprej malo odpoči-
jeta." Obrnila se je proti tujcema. "Prosim pojdita s tovari-
šem Šuštaričem. Popoldne se bom spet oglasila pri vaju, da
se še kaj pomenimo."
Tujca sta brez besed odšla z bolničarjem iz sobe.
Popoldne ju je zdravnica res obiskala v njuni sobi. Na nev-
siljiv način je skušala ugotoviti, ali se njena bolnika sploh za-
vedata svojih osebnosti. Že po nekaj trenutkih sta jo spre-
gledala in ji kar takoj razložila, da osebnosti na Marsu sploh
ni in da seveda tudi ona torej ne moreta imeti svojih.
"Osebnost je nasprotno od enotnosti," je rekel nižji. "Ne mo-
remo imeti. Ime lahko imamo, na primer Maks, ampak po-
meni toliko kot prazna ropotulja, kakor bi vi temu rekli."
"Oprostite; kdo bi temu rako rekel?"
"Vi, Zemljani? Ne? Mogoče imava kaj narobe."
"No, nič hudega," je hitela Martina, "saj ni pomembno. No,
kaj bi se še pomenili? Ali mi lahko, na primer, povesta kaj o
svojem otroštvu?"
"Tega nismo uspeli natančno zagotoviti. Kaj je to natančno
sploh 'otroštvo'?"
V sobi glavnega psihiatra Stanislava Kautskega, sta naspro-
ti doktorja sedela dr. Martina Žak in bolničar Janez Žuštar-
šič. Vsi trije so bili na prvi pogled mirni, v vseh pa je bilo mo-
41
goče zaslediti utrujenost in kanec nejevolje. Na mizi je stala
steklenica jabolčnega soka in ob njej trije do polovice na-
polnjeni kozarci.
"Ni mi jasno, kako da še zdaj niso ugotovili, kdo sta," je
zaskrbljeno rekla dr. Žakova in prekrižala svoje dolge noge.
"Saj imajo računalnike."
"Danes sem govoril z načelnikom," je utrujeno odvrnil
dr. Kautsky, "in pravi, da tudi on ne razume, a da o njiju ne
morejo prav ničesar odkriti. Prstni odtisi sploh niso taki kot bi
morali biti."
"Kako 'morali biti'? Saj ima vsak človek svoje."
"2e, ampak vsi imajo neke skupne značilnosti. Ta dva pa
imata preveč zapleteno zavite figure. Vama povem, še naj-
lažje bi bilo verjeti, da sta res z Marsa."
"Ampak to . . ."
"Seveda, seveda, saj ne mislim resno. Pravim le, da bi tako
imeli najmanj težav z njima. No, kaj pa mi vi lahko poveste?"
"Pravzaprav nič, vsaj nič določenega. Pacienta skoraj niče-
sar ne jesta, kar pa za njuno stanje ni nič nenavadnega. Si-
cer sta videti mirna in se, kot kaže, zavedata svojih dejanj in
izjav. V glavnem ves čas mirujeta, vendar ni videti, da bi
sploh kdaj popolnoma spala. Le njuno mirovanje postane od
časa do časa intenzivnejše, globlje, vendar se tudi tedaj ves
čas zavedata svojega okolja.
Njune izjave so v veliki meri nesmiselne, vendar same sebi
ne nasprotujejo. Zdi se, kot da povsem živita v svojem za-
mišljenem svetu. Med našimi pogovori se ni niti enkrat zgo-
dilo, da bi pacienta zaradi kakega vprašanja ali zahteve
po pojasnitvi karkoli popravljala. Le dopolnjevala sta, kjer je
bilo potrebno. Sicer pa ves čas govorita o nekem " stiku", ki
bi ga baje rada dosegla. Zdi se mi, da gre za precej pogosto
okupacijo pri mladi generacji, ki se počuti nekako zgubljeno
in odtujeno v tem svetu. A pri teh dveh je ta okupacija res-
nično ekstremna, poleg tega pa eden sploh ni več mlad. Mo-
ram vam priznati, da česa takega še nisem videla."
"Kolegica," je pomirljivo rekel dr. Krautsky, "vedno se zgodi,
da naletimo na kak primer, ki presega vse prejšnje. A povej-
te mi o teh fizioloških spremembah, ki jih je omenil tovariš
Šuštaršič. To me pa res močno zanima."
"Ja. Vse kaže, da imata neke nenavadne fiziološke last-
nosti, ki pa so lahko povezane z njunim psihičnim stanjem
ali pa tudi ne. To njuno stalno budnost sem že omenila. A to
niti ni tako redko. To, da malo jesta, se mi niti ne zdi nena-
vadno. Bolj nenavadno je, da ne reagirata na kemično tera-
pijo, ki sem jima jo predpisala. Prav nič, niti najmanj. In pri
tem je goljufija z njune strani izključena.
Ampak najbolj osupljivo se je pokazalo, ko smo jima skušali
vzeti kri za preiskavo. Najprej je poskusil tovariš Šuštaršič in
ko njemu ni uspelo, sem poskusila še jaz. prepričana da ne
zna pravilno zabosti igle." Tu se je dr. Žakova obrnila proti
tovarišu Šušteršiču in se mu utrujeno nasmehnila, kot v
opravičilo. "A tudi meni ni uspelo. Nisem uspela najti žile,
čeprav sem se trudila gotovo četrt ure."
"No, kolegica, to pa res še ni nič takega," je spet pomirjajo-
če, tokrat tudi nekoliko skeptično, rekel dr. Kautsky. "To se
lahko vsakomur zgodi. Verjetno je njuno napeto stanje povz-
ročilo, da so se žile nekoliko skrčile in se pomaknile nekoliko
globlje."
"To še ni vse," je hitro nadaljevala Žakova. "Včeraj so se
začele pojavljati prve spremembe v njunem stanju, odkar
sta pri nas. Na to me je opozoril tovariš Šuštaršič, ki je že
zgodaj zjutraj opazil, da se prav rahlo treseta po vsem tele-
su. Ko sta prišla k nam, sta bila povsem mirna, celo nenor-
malno mirna. Ko sem ju danes ob osmih zjutraj pregledala,
pa sta že vidno drhtela, in to res prav po celem telesu. Prav
nenavadno. Sicer sta bila videti še vedno mirna. Dala sem
jima nekoliko spremenjeno terapijo in seveda ni prav nič po-
magalo.
Ko sem ju pregledala popoldne," pogledala je na zapestno
uro, "pred dvema urama in pol, so se jima roke in noge že
prav močno tresle in glava jima je opletala sem in tja. Začela
sta zavijati z očmi in iztegovati jezik. Kadar kaj rečeta, moč-
no jecljata in lomita besede. Nazadnje sta mi skušala pove-
dati, če sem ju sploh prav razumela, da njuni telesi, ki baje
sploh nista njuni, počasi razpadata.
Povem vam, vse skupaj se mi zdi skoraj pošastno. Ko bi
vsaj terapija kaj delovala. Pa nič."
"No, to se pa sliši kar resno," je rekel dr. Kautsky, še vedno
zbrano, a nekoliko manj mirno. "Najboljše bo, če stopimo
kar zdajle do njiju, da si ju še jaz pobliže ogledam."
Vsi trije so vstali, stopili iz sobe, šli po belem hodniku do
stopnišča in se povzpeli nadstropje više. Po hodniku so od-
ločno odkorakali do sobe s številko 12. Hip so postali, tova-
riš Šuštaršič je iz žepa svoje bele halje potegnil šop ključev,
vtaknil enega v ključavnico in odklenil vrata. Spet je izvlekel
ključ in ga z ostalimi spravil. Umaknil se je korak v desno.
Dr. Stanislav Kautsky je položil svojo mehko roko na mede-
ninasto kljuko, pritisnil in odprl vrata. Oba tujca sta stala sre-
di sobe in zrla naravnost v prišleke, kot bi jih pričakovala.
"Ddd..obrrro..dddo..šli," sta skupaj iztisnila in se pri tem
strahovito kremžila. Tudi ko sta bila tiho, sta njuna obraza
ves čas menjavala izraze in telesi sta jima nekontrolirano
drhteli in poplesavali.
Oba zdravnika in bolničar so stopili v sobo in za seboj zaprli
vrata.
"Tttteeele..ssssa nnnnn..e dddde..llllluje..ttttta vvvvve..č," je
iztisnil nizki tujec. "Nnnnnnni nnnnnarere..jjjjeno zzzzzza
dddddoL.gggo." "Zzzzzdddddd..aj bbbbboo.vvvva šššššla,"
je izdavil višji tujec. Pri tem je močno stresel z desno roko in
z nje mu je odpadel palec in se zakotalil pred dr. Kautskega.
Ta se je zgroženo umaknil in se s hrbtom naslonil na vrata.
"Ssstttttt..iii..ssstttik nnnnnnnnnniiiiiiiiii mmmomomomomo-
momom..gogogomogomogomogomogomogomoč," je izvr-
gel nižji tujec in pri tem mu je odpadla cela desna noga, da
se je zrušil na zadnjico. Dr. Žakova je omedlela in tovariš
Šušteršič je imel preveč dela s svojo grozo, da bi ji lahko ka-
korkoli pomagal.
"Nnnnnnaasvadaidisvidididonevsvenesvidenje," sta skupaj
zagrgrala tujca in popolnoma razpadla. Glavi sta se zakotali-
li vsaka pod eno posteljo.
42
Ivan Dobnik
PESMI
KAKO ČAS DRSI NAJINO MORJE
Besede v papirju, V rosi odmev skrivališč
Prisluškujem
Kako čas drsi. Najino morje
Oblaki, Ki
so se razprli. Dehteči
Jih čujeva v prividu steklenem, Lasišču
osenčenem
Nenadoma kot srna vznemirjena planeš
v lok. Sama
v osuplem jeziku. Da se
Obarva cvet v tvojih očeh
MUZIKA
TEBI
(skica)
vidim Ofelijo, V luno slečeno
zaljubljeno
In
grem na reko kot stopinja
klicat kaplje
Grem
Lahko bi, Še listje bi lahko
Bi njive šume las
Gmajne
Žičnice
Koruzne stepe
Bi jok prstkov, Bi noči
Trave bi
(lahko bi)
Še večer Še zime. Morje
Rodila zobke v spancu petja
BI
Deklica, Še slutnja v boku
Pravljica, Še potepe onstran
Še to pesem
BI popila
HIMNIČNO
Ki me potapljaš!
O ustne v priprtosti, da sem!
Načelu
minljiv plamen vetra. Poskusa!
Niti strahu niti groze očesa
Nezapnem, Niti
glasu sna
Zdaj, Gola ost v nabreknjenem miru
hiš
Topih prividnih sunkov
Vonj potovanja. Skopa
uzda znamenj predira tenje
Bivanja
BRATU
S potoki, Otipanimi
ustnami začni. Znova
z zavestjo o spočetju. Noben
tanek led med prsti
V prvem V zadnjem
TantaladoVida
do opoja jutranjih Prihodov
(zdrsnejo strmine)
Svetlobe
Noči, Senca želja Da
te ljubim. Da
te zbudim Da začneva
Da bova zbujena
OČETU
Ko da zaman si legel
Prisluškoval drevesju. Življenju let
Ko si se spuščal je jesen šumela
in si razprl cvet v dlaneh gorljiv
Ni bilo več časa za vrnitev. Konj
slepi je zahrzal
Zadnjikrat sva skupaj stala v hladu
Potem molk in strah. Noč
kije veter zapeljala
Razbijanje daljav
in voz, Somrak
43
NI TI MAR
ran ki si jih
znotraj
dobila
časa ti ni mar
od časa do časa
ki si ga
pozabila
brinje si spletla
na notranji strani
mesa
brinje pozabe (spomina)
za dva
butanje proda ob breg
mesa ob resje
čreves
ni ti mar ran od slasti
ko glavo pod roko
spodvihaš
in v nebo zagrizeš
do krvi
POTEM BOM REŠEN BO DAN
Pridejo valovi na doseg prstov skodrani in gluhi
vpljusku
Neskrunjeni
Brezmadežni (Svetilniki v rosi na njem)
si razkazujejo prostore in poljubljajo oči
(nekje v dnu njih mrtvi zven)
Plahost nemoči ko pada dež in vlaži noč
je tukaj prisotni čum, Bobnar
ko bo ladja morala odriniti
Dolžine rok
se bodo zbrale Potem bom rešen Bo dan
IN ME JEZDIŠ IN ME JEZDIŠ
In me jezdiš In me jezdiš
Šklepečeš z boki Zajedaš se v tkivo V moje srce
Ga jezdiš Ga jezdiš V klanec
Mahaš s svojim penastim gobcem V levo
V desno Prebijaš strop in stene
Vrata puščaš odprta Nazaj na hodnik Nazaj preko streh
in ulic Spet name Na mojo rožno rane Meso srčevo
In me jezdiš In me jezdiš
In dišiš po slanem Po pravkar prihajajoči oseki
In butneš (s koleni) na moj trebuh
školjke in alge in tvojo mlečno peno
In me jezdiš In me jezdiš
In se zunaj lomijo zidovi Padajo gverilci Odpirajo se
poglavja Ti se pred mojimi usti odpiraš Rožnato in slano
In kloniš pred mojim obrazom in se v sedlo zavihtiš
nazaj
Roza Luxemburg Devica v tej sobi Velika junakinja
južne amerike Neobjavljena pesem skrita in varna
pred ljudmi
In me jezdiš In me jezdiš
Potem obračaš svoje telo Počasi ga potem obračaš
Utrujena od dolge ježe (ga obračaš)
Kosti navzven (za vse tiste ki niso zraven)
Tvojo prožno stegnenico prelomiš Iz hvaležnosti
Iz želje po miru (med vsemi ljudmi)
Iz ljubezni do glasbe jo prelomiš
Tvojo prožno stegnenico
za mojo satirsko piščal
44
Vinko Moderndorfer
PROSITVE
1.
prosi položaje (kdo?)
ljubimec prosi ljubo
pesem za dir preko glasbe
prosi
čas za minljivost
kamenje diti slučajnih ljubljenj
ulica prosi (kdo?)
ljubljena na oknu za njegovo
daljavo
prosi ta mrtva narava
za eno noč
skupno noč prosi
ona na oknu
on daleč za kamenjem
2.
vrni se sen na sanje
vrni se dih
bodi blizu kot bližina vrni se
korak na odmev tvoj pogled
na oko vrni se vrni se
da ne bo tako prazen
da ne bo tako sam
jutranji dan
3.
kolo okrog vratu Okrog drevesa
kolo
za roke za noge za divje oči za črne
lase
kolo od kamna Okrog krošnje vrv Okrog
vratu
preko obraza preko oči Vrni se ko se kolo
zavrti
zavrti se na eno zavrti se na drugo
in tretjo in peto in šesto
s peto udari Prepevaj glasno
kolo iz kamna vleče na dno
4.
daj me poljubi
daj me znotraj
pod kožo
znotraj v meso
daj me poljubi
tvoja vroča slina
naj me
naj me
do pozabe razžre
45
5.
daj kruh daj kamen vodo
sinjino besede daj pesem
daj ime zanj daj ime kar tako
daj daj nazaj od noči do dne
od zore do rose daj poljub nazaj
nazaj pod drevo kot takrat daj
daj kruh od ust za ime daj vodo
iz trebuha nazaj nazaj daj okrog
telesa vodo za tisto ponesrečeno
ljubljenje daj ^
6.
obrni prošnjo na prava usta
na prava usta obrni prošnjo
prošnjo na pravo ime
obrni na prošnjo
kot zemlja obrača telo na pravi
kamen ga obrača ga obrača
v pravo vodo
obrni mojo prošnjo tako
mojo prošnjo obrni naj bo telo
tvoja trava naj ležeš nanjo
tvoja naga polt na mojo travo
naj bom trava na pravem telesu
na pravem mestu
obrni mojo prošnjo na prava usta
mojo drobno drobno prošnjo
obrni
zoper smrt
7.
prosim te kot prosinec
prosi pomlad Kot češnja belino snega
Prosim te kot prostor prosi telo
da ga napolni da ga z glasom napolni
Prosim za zven zob v poljubu
za (kot trava košnjo) mesto na tvoji
koži Prosim te (ženski letni čas)
da ne bi da ne bi proč pogledala
kadar me vidiš pesnika
8.
zate (od svita do svita)
čez dan noč
nosim
zate (preko obraza)
dlani obračam
zate (zemlja miruje)
s senco te pred soncem
varuje
zate (obrnem trebuh proti gladini)
čez oči spustim dlani
naj te obvarujejo
naj te pred dnem obvarujejo
zate (nosim)
studenec k ustom
korak od praga
zate od trde teme
do belega svita
prosim
46
iz sodobne ameriške književnosti
CHARLES BUKOVVSKI
LITERARNI VEČER V KANSAS CITVJU*
Ko smo se začeli spuščati proti Kansas Cityju, je pilot ozna-
nil, da je zunaj deset stopinj pod ničlo, jaz pa sem bil v tan-
kem športnem kalifornijskem suknjiču in srajci, lahkih hla-
čah, poletnih nogavicah, v čevljih pa sem imel luknje. Takoj
ko smo pristali, so vsi začeli brskati za plašči, rokavicami,
klobuki, šali. Počakal sem. da so vsi izstopili, in se šele
potem spustil po prenosnih stopnicah. Frenchy se je naslan-
jal na letališko poslopje in me čakal. Poučeval je dramatiko
in zbiral knjige, v glavnem moje. »Dobrodošel v Kansas Shit-
tyju, Chinaski!" me je pozdravil in mi pomolil steklenico
tekile. Pošteno sem nagnil in stopil za njim proti parkirišču.
Nobene prtljage nisem imel, samo polno aktovko pesmi. V
avtu je bilo toplo in prijetno in pridno sva praznila steklenico.
Avtocesto je na debelo pokrival led.
»Ne zna vsakdo voziti po tem zajebanem ledu,« je rekel
Frenchy. »Natančno moraš vedeti, kaj delaš.«
Odprl sem aktovko in začel Frenchyju brati neko ljubezen-
sko pesem, ki mi jo je pred odhodom na letališče stisnila v
roke Lydia.
"... tvoj škrlatni l<urc. ukrivljen . . .«
». . . ko ti stiskam mozolje, gnoj ti štrene kakor sperma . . .<<
»O SRANJE!« je zatulil Frenchy. Avto je začelo zanašati in
na vso moč se je trudil, da bi ga spet zravnal.
»Frenchy,« sem ugotovil ter pri tem pošteno nagnil stekle-
nico tekile, »tokrat nama ne bo ratalo«
Vrglo naju je v metrski jarek, ki je delil oba pasova avtoceste.
Ponudil sem mu steklenico.
Skobacala sva se iz avta in splezala nazaj na cestišče.
Molela sva palec proti mimo vozečim vozilom in pridno praz-
nila steklenico. Nazadnje nama je ustavil kakšnih petindvaj-
set let star mladenič, očitno pijan. »Kam pa?« je vprašal.
»Na literarni večer.« mu ]e pojasnil Frenchy.
»Na literarni večer?«
»Ja, na univerzo.«
»Prav, skočita noter.«
Bil je trgovec z alkoholnimi pijačami. Na zadnjem sedežu so
bili zloženi zaboji piva.
»Kar postrezita si,« je rekel, »in tudi meni dajta steklenico.«
Phpeljal naju je naravnost v sredo študentskega naselja in
ustavil avto na zelenici pred dvorano. Samo četrt ure sva
imela zamude. Zlezel sem iz avta. bil sem živšen. bruhal
sem, potem pa smo jo vsi skupaj mahnili noter. Spotoma
smo si preskrbeli pollitrsko steklenico vodke, da bo med
branjem pri roki.
Kakšnih dvajset minut sem bral, potem sem odložil liste s
pesmimi. »Ta jajca me preveč dolgočasijo,« sem rekel, »raje
se pogovarjajmo«
Ko sem nehal tuliti v množico, je ta pridno zatulila nazaj.
Občinstvo res ni bilo slabo, kajti literarni večer je bil zastonj.
Cez dobre pol ure sta me iz dvorane spravila dva profesorja.
' Odlomek je iz knjige Ženske (VVorren). 1978, ki |e pravkar izšla pri
DZS.
»Sobo imamo za vas, Chinaski,« mi je razložil eden od njiju.
»V ženskem bloku.«
»V ženskem bloku?«
»Ja, krasna soba.«
. . . Res je bilo. Soba je bila v tretjem nadstropju. Eden od
profesorjev je prinesel cel liter viskija, drugi mi je izročil ček
za literarni večer in potne stroške. Nekaj časa smo sedeli in
se nalivali in klepetali. Potem me je zmanjkalo. Ko sem spet
prišel k sebi, ni bilo nikogar več, steklenica pa je bila napol
prazna. Takoj sem se je lotil in začel tuhtati. Hej, ti, Chinaski,
saj ti si vendar legendarni Chinaski. Dobro veš, kakšen glas
gre o tebi. In zdaj si v ženskem bloku, kjer spi na stotine
žensk. Na stotine žensk!
Bil sem v samih gatah in nogavicah. Stopil sem na hodnik in
potrkal na prva vrata.
»hej. jaz sem Henry Chinaski. nesmrtni pisatelj! Odprite!
Nekaj bi vam rad pokazal!«
V sobi je bilo slišati hihitanje.
»Okej,« sem nadaljeval. »Koliko vas je tam notri? Dve? Tri?
Saj je vseeno. Tudi s tremi zlahka opravim? Brez problema!
Slišite? Odprite! Tole ogromno škrlatno stvar imam v roki.
Prisluhnite, potrkal bom z njo na vrata!«
S pestjo sem pobobnal po vratih. Še kar naprej so se hihi-
tale.
»Tako torej! Nočete spustiti Chinaskega v sobo. ne res?
Potem se pa jebite!«
Poskusil sem pri naslednjih vratih. »Hej. punce! Tukaj stoji
največji pesnik zadnjih osemnajstih stoletij! Odprite! Nekaj
vam bom pokazal! Nekaj sladkega in trdega za vaše sramne
ustne!«
Stopil sem k naslednjim vratom.
Potrkal sem na vsa vrata in se po stopnicah spustil v drugo
nadstropje in tudi tam poskusil pri vseh vratih in tudi pri vseh
vratih v prvem nadstropju. Ves čas sem s sabo nosil stekle-
nico viskija, kar me je pošteno zdelalo. Imel sem občutek, da
hodim že ure in ure od sobe do sobe. Pošteno sem potegnil
in se opotekal naprej. Brez uspeha.
Popolnoma sem izgubil orientacijo in niti pojma nisem imel,
kje sem, v katerem nadstropju in kje je moja soba. Nazadnje
sem si želel samo še to, da se v miru spravim v posteljo.
Spet sem hodil od vrat do vrat, tokrat tiho, kajti nenadoma
sem se zavedel svojih spodnjic in nogavic. Brez uspeha.
»Največji ljudje so najbolj osamljeni.«
V tretjem nadstropju sem pritisnil na neko kljuko in ta se je
vdala. Vrata so se odprla. In tam je bila aktovka mojih
pesmi . . . prazni kozarci, prepolni pepelniki . . . moje hlače,
srajca, čevlji, suknjič. Bil je čudovit pogled. Zaprl sem vrata,
sedel na posteljo in do konca izpraznil steklenico, ki sem jo
ves čas nosil s sabo.
Ko sem se prebudil, je bil že dan in ležal sem v čudno čistem
prostoru z dvema posteljama, zavesami na oknih, televizor-
jem in kopalnico. Najbrž sem bil v kakšnem motelu. Vstal
sem in odprl vrata. Povsod sneg in led. Naglo sem spet zaprl
in se razgledal naokrog. Bil sem povsem zmeden. Še san-
jalo se mi ni, kje bi lahko bil. Otepal sem se s hudim mačkom
in strašno sem bil pobit. Dvignil sem slušalko in naročil med-
krajevni pogovor. Klical sem Lydio v Los Angelesu.
47
"Ljubica, še sanja se mi ne, kje sem!«
»Mislila sem, da si odšel v Kansas City?«
»Saj sem. Ampak zdaj ne vem, kje sem, razumeš? Odprl
sem vrata, zunaj pa nič drugega kot z ledom pokrite ceste,
povsod sneg!"
»In kje stanuješ?"
»Zadnje, kar se spominjam, je soba v ženskem bloku štu-
dentskega naselja.«
»No, najbrž si spet počel kakšne traparije, pa so te preselili
v motel. Nič ne skrbi. Se bo že kdo prikazal in poskrbel
zate.«
»Za božjo voljo, ali res ne moreš pokazati vsaj malo razume-
vanja za moj položaj?"
»Osmešil si se. Sicer se pa ves čas samo smešiš.«
»Kaj misliš s tem?«
»Navaden ušiv pijanec si,« je rekla Lydia. »Stuširaj se z
vročo vodo."
Odložila je slušalko.
Vrgel sem se na posteljo. Soba je bila čisto prijetna motelska
soba, samo popolnoma brezosebna. Naj me vrag, če bom
šel pod tuš. Na misel mi je prišlo celo. da bi prižgal televizor.
Nazadnje sem zaspal , . .
Zbudilo me je trkanje. Med vrati sta stala dva vesela štu-
denta, ki naj bi me spravila na letališče, tako kot je Lydia
predvidela. Sedel sem na rob postelje in si začel obuvati
čevlje. »Imamo še dovolj časa, da na letališču zvrnemo kak-
šen kozarec?« sem vprašal.
»Jasno, gospod Chinaski,« je odvrnil eden izmed njiju, »kar-
koli vam srce poželi.«
»Okej,« sem rekel, »potem pa jo brž pobrišimo od tod.«
KAKO POSTANEŠ SLAVEN PISATELJ
pofukat moraš kup žensk
in to lepih
in napisat kakšno spodobno ljubezensko pesem.
in naj te nič ne skrbijo leta
in/ali mladi talenti.
samo nalivaj se s pivom
še in še
in pojdi na konjske dirke
vsaj enkrat na teden
in dobi na stavah
če je le mogoče
težko se je naučiti zmagovati -
izgubljati zna že vsako niče.
in ne pozabi na svojega Brahmsa
in na svojega Bacha in
na svoje pivo.
nikakor se ne pretegni.
spi do poldneva.
izogibaj se kreditnih kartic
in zamujaj s plačilom
za vsako stvar.
dobro si zapomni, da ni pičke pod soncem,
ki bi bila vredna več kot 50 čukov
(leta 1977).
in če si sploh zmožen ljubiti,
potem ljubi najprej sebe,
ves čas pa imej pred očmi
možnost popolnega poraza,
in naj se ti zdi razlog za poraz upravičen ali ne -
zgodnji okus smrti ni nujno slaba stvar.
na daleč se izogibaj cerkva in krčem in
muzejev,
in bodi potrpežljiv kakor pajek -
čas je križ za vsakogar,
pa še
izgnanstvo
poraz
zahrbtnost.
vsa ta jajca,
drži se piva.
pivo je prava kri.
stalni ljubimec.
nabavi si velik pisalni stroj
in ko pod oknom romajo koraki
gor in dol
trešči tisto stvar
pošteno jo trešči
naj bo to borba težke kategorije
naj bo to bik, ki se prvič zaleti v areno
in ne pozabi starih mačkov
ki so se tako dobro borili:
Herningwaya, Celina, Dostojevskega, Hamsuna.
če misliš, da niso ponoreli
v svojih ozkih čumnatah
prav kakor ti
brez žensk
brez hrane
brez upanja
potem še nisi pripravljen.
še naprej se nalivaj s pivom.
dovolj časa imaš še.
če pa ne,
tudi čisto nič
hudega.
48
LITERARNA ROMANCA
spoznal sem jo prek pisem ali poezije ali revij
in začela mi je pošiljati sila seksi
pesmi o posilstviii in pohoti, in ker je pnmaknila
še kanček intelektualizma,
me je to pošteno vrglo in spravil sem se v avto
in se odpeljal na sever
čez hribe in doline po avtocestah
neprespan, zmačkan od zadnjega popivanja,
pravkar ločen, brezposeln, že v letih, utrujen,
z eno samo željo, da bi spal pet ali deset let.
nazadnje pa sem le našel motel
v sončnem mestecu ob prašni cesti,
sedel sem tam in kadil in tuhtal,
da moram biti res pošteno trčen,
potem pa sem se uro pozneje odpravil
na sestanek; bila je že prekleto stara,
skoraj toliko kot jaz, ne preveč seksi,
stisnila mi je jabolko, trdo ko kamen,
ki sem se ga lotil s tistimi zobmi, ki so
mi še preostali.
pobirala jo je neka bolezen,
nekaj takšnega kot astma,
prišepnila mi je, da bi mi rada zaupala
skrivnost, rekel sem; že vem, 35 let si stara
in še vedno devica.
in je potegnila na dan beležnico z 10 ali 1 2 pesmimi:
njeno življenjsko delo, in moral sem jih
pazljivo prebrati in trudil sem se,
da bi bil prijazen,
vendar so bile obupne.
peljal sem jo na boks
in dušila se je v dimu
in se ozirala naokrog in strmela
v vse tiste ljudi
in nato v boksarje
ter pri tem trdno stiskala pesti.
tebe nič na svetu ne spravi s tira. kaj?
me je vprašala, vendar me je tisti večer
med griči pošteno spravila s tira,
me razvnela in trikrat ali štirikrat
sem se zalotil, kako
popravljam katero od njenih pesmi
in nabila mi je jezik globoko v grlo.
ampak ko sem potem odšel
je bila še vedno devica
in zelo slaba pesnica.
kajti če ženska tišči kolena skupaj 35 let,
tedaj je prepozno
tako za ljubezen
kot za poezijo.
SOBA NI BILA VIDETI SLABA
imela je debela stegna
in lepo se je smejala
smejala pa se je za vsako malenkost
in zavese so bile rumene
prišlo mi je
zvalil sem se z nje
in preden je izginila v kopalnico
je izpod postelje potegnjla brisačo
in mi jo vrgla.
od sperme drugih moških je
bila vsa trda.
raje sem se obrisal v rjuho.
ko se je spet prikazala
se je sklonila
in mi pokazala vso tisto svojo krasno rit
saj je dala na gramofon Mozarta.
NOCOJ
»čez 50 let bodo tvoje pesmi
o dekletih še vedno tu, dekleta
pa bodo že davno izginila,«
mi pravi moj založnik po telefonu.
dragi založnik;
vse kaže, da so dekleta izginila
že zdaj.
vem, kaj si hotel reči,
ampak preskrbi mi
nocoj
eno samo samcato žensko,
ki mi prihaja nasproti.
pa lahko obdržiš čisto vse moje pesmi
dobre,
slabe
in tudi vse, ki jih bom morda napisal po tejle.
vem, kaj si hotel reči.
pa veš, kaj sem hotel jaz?
TI
ti si prava pošast, pravi
s tem belim vampom
in kosmatimi nogami.
nikoli si ne porežeš nohtov
imaš debele roke
šape kakor mačka
rdeč nos
in največja jajca
kar sem jih kdaj videla.
sperma ti šprica
kakor kitu voda
iz luknje na hrbtu.
ti pošast ti,
me poljubi,
kaj bi rad
za zajtrk?
Charles Bukovvski je ena od najzanimivejših osebnosti sodobne ameriške literature. Rodil se je leta 1920 v Andernachu v današnji ZB
Nemčiji in se je preselil v ZDA, ko mu je bilo tri leta. Odraščal je v Los Angelesu, kjer živi še danes.
Izdal je več kot tndeset pesniških zbirk, nekaj knjig kratke proze {Notes ofa Dirty Old Man, 1969, Erections, Ejaculations, Exhibitions and
General Tales of Ordlnary t^adness, 1972, in druge) in štiri izrazito avtobiografske romane [Post Office, 1970, Factotum, 1975. VVomen,
1978, in Ham on Rye, 1982).
prevod: M i ti a Avanzo
49
Jiri Valocli
ČEŠKA VIZUALNA POEZIJA SEDEMDESETIH LET
Zanimanje za vizualne značilnosti pesniškega besedila,
namera, da bi uporabili vizualno organizacijo verbalne-
ga materiala kot del pomenskega sporočila ali kot samo-
bitne estetske kvalitete, zanimanje za specifične možno-
sti posamezniti znakovnih sistemov z vidika njihovega vi-
zualnega delovanja - to so pojavi, ki spremljajo včasih bolj
intenzivno, včasih pa manj močno celoten dosedanji raz-
voj linearno pisane poezije. V nekaterih zgodovinskih ob-
dobjih so to potezo čutili kot obrobno, drugje pa predstav-
lja komplementaren del kompleksa pisane literature, v
zvezi z nekaterimi avantgardnimi umetniškimi tendenca-
mi dvajsetega stoletja pa spet postaja bolj razširjena in
tehtna .... Omenimo lahko na primer vizualne pesmi Simi-
asa iz antične Grčije, vizualno organizirane reformacijske
in protireformacijske tekste, posamezne vizualne realiza-
cije, ki so se uveljavile na ozadju tradicionalno urejenega
besedila pri takih avtorjih, kot sta bila Francois Rebelais
ali Levvis Caroll. V tesni povezavi z nekaterimi likovnimi
usmeritvami pa so se pojavile vizualne pesmi v kontekstu
nemškega ekspresionizma in dadaističnega gibanja, »os-
vobojene besede« so postale naravnost programski načrt
italijanskega futurizma, prizadevanje za stvaritev literarne
paralele kubistični sliki je dalo spodbudo Guillaumu Apol-
linairu pri njegovih kaligramih, v krogu ruskega futurizma
se je še posebno močno uveljavilo zanimanje za odkriva-
nje novih pomenov, dotlej nesposobnih za verbalizacijo, v
podobi »zaumnega« jezika, pogosto kombiniranega z vi-
zualno organizacijo pesniškega besedila ali z uporabo di-
ferenciacije s pomočjo tipografične pisave. Predhodnik
teh prizadevanj je bil v drugi polovici prejšnjega stoletja
Stephane Mallarme s svojim Metanjem kocke, ki je prvi
odkril možnost vizualne orkestracije pesniškega teksta
na površini tiskane strani oziroma dveh strani in iz tega iz-
virajoče pomenske uveljavitve vseh elementov, torej ne le
lastnega jezikovnega materiala, ampak tudi npr. velikosti
pisave, lokalizacije na ploskvi, odnosa potiskanih in »či-
stih« ploskev ali možnosti različnega načina branja, raz-
ličnih zaporedij posameznih sekvenc itd. Na prelomu pet-
desetih in šestdesetih let se izrazito aktivizira zanimanje
za vizualno poezijo v mnogih državah - rezultat tega je do-
kaj veliko število revijalnih in knjižnih publikacij, antologij
in še posebej razstav. Zanimanje za samo strukturo jezi-
ka, za njeno estetsko aktualizacijo vodi k formiranju t. i.
konkretne poezije, ki uporablja maksimalno reduciran se-
mantični material in je usmerjena k izpovedi o estetskih
možnostih jezikovne strukture, o lastnih karakteristikah
metajezika. Vplivi in spodbude izvirajo v tem obdobju na
eni strani s področja lingvističnih raziskav, na drugi pa iz
paralelnih odkritij na področju likovne umetnosti, pred-
vsem v podobi konkretne umetnosti, in v novi glasbi. Obe-
nem s konkretno poezijo se najprej razvijajo posamezne
podobe vizualne poezije, pri čemer avtorji velik del pozor-
nosti posvečajo posebno realizacijam na meji med likov-
no umetnostjo in poezijo, ki se kaže v podobi asemantič-
nih tipografskih kompozicij, natipkanih ali napisanih na
roko, pa naj poudarjajo avtorsko ekspresijo ali pa naspro-
tno racionalno sistematiko kompozicije.
Če opazujemo ustvarjalnost tega tipa, ki bi jo lahko kom-
pleksno zajeli pod oznako »vizualna poezija« ali raje »vi-
zualni teksti« v sedemdesetih letih, lahko v najširšem
kontekstu opazujemo nekaj bistvenih razlik v primerjavi s
predhodnim obdobjem. To je predvsem opredelitev dveh
nasprotnih tendenc - ena od njih je prizadevanje za stva-
ritev vizualne pesmi kot kompleksne tvorbe z nekaj po-
menskimi ravninami, ki je realizirana s kombinacijo raznih
tipov materialov, na primer tiskanega besedila m slikov-
nega materiala, dopolnjenega na primer z rokopisnim ali
slikarskim posegom (primer takih realizacij je lahko
ustvarjanje italijanskih pesnikov iz kroga Poesia Visiva).
Nasprotna tendenca je minimalizacija in konceptualizaci-
ja pesniškega teksta, ki vodi do tesnega zbližanja s kon-
ceptnimi deli v različnih medijih, ki jih realizirajo avtorji,
katerih izhodišče je likovno ustvarjanje. Z jezikovnimi re-
alizacijami konceptne umetnosti se ta linija vizualne po-
ezije včasih praktično zlije, njuna skupna značilna poteza
je maksimalna redukcija jezikovnega materiala in dosled-
na podrejenost estetskih ciljev glavni zahtevi, namreč
sporočanju določene ideje, navezovanja stika, zbujanju
določenega miselnega procesa v bralcu. Vizualna organi-
zacija takih besedil, pa naj bo v podobi ploskovno omeje-
nih sekvenc ali v podobi posameznih strani v knjigi, je ne-
ločljiv del semantičnega plana dela in se radikalno loči od
estetsko privlačnih vizualnih ureditev tistega tipa vizualne
poezije, ki smo ga spoznali eno ali dve desetletji prej. Na-
slednja bistvena poteza ustvarjanja v zadnjem desetletju
je phzadevanje za uporabo novih, do tega časa za vizual-
no poezijo neobičajnih medijev, predvsem fotografije,
vendar tudi filma ali video zapisa. Na tem področju se po-
javlja tudi vrsta prehodnih realizacij, ki so v zvezi s spre-
membami estetike filma in še posebej z značilnimi pote-
zami video zapisov, ki se šele oblikujejo, z njihovim »roko-
pisom«, ki se loči od filmske kamere na primer z veliko
večjim poudarkom na detajlu, s prisotnostjo v tesni bližini
človeka ali drugega snemanega objekta, pa tudi z iska-
njem lastnega načina kompozicije (rez), ki vodi k nastaja-
nju kreacij, ki so jih avtorji označili kot »video pesmi«.
Končno je treba v zvezi z vizualno poezijo sedemdesetih
let spomniti tudi na njeno zvezo z najrazličnejčimi poskusi
umetniške uporabe efemernih form komunikacije, s kate-
rimi smo se srečevali pod oznakami mail art in stamp art,
pa naj so bili tvorci teh realizacij pesniki, likovniki ali skla-
datelji. Čeprav se je večina te produkcije hitro izrodila v
obliki banalnosti in hoteno smešnih idej, je zrasla iz nje -
posebej na njenem začetku - vrsta zanimivih kreacij, ki so
aktualizirale nova izrazna sredstva in doslej v umetniški
ustvarjalnosti neuporabljene komunikacijske sisteme.
Skozi vso problematiko vizualne poezije zadnjega deset-
letja se torej vleče raziskovanje novih podob knjige, za-
čenši s knjigo objektom, kot jo poznamo že od predstavni-
kov klasičnih avantgard moderne umetnosti, prek knjig
pesmi, ki tvorijo končno podobo vizualno organizacijske-
ga pesniškega teksta, vse do knjig konceptov in knjig idej,
ki na ozadju fiksirane predstave knjige uporabljajo odklo-
ne in spremembe norme kot sredstva komunikacije, pri
čemer je lahko smisel njihovega nastanka prav tako izpo-
ved o naravi knjige kot medija in raziskave novih, adekvat-
nejših oblik predstavitve konceptualnega besedila ali
pesmi. Skalo knjig dopolnjuje tudi vrsta likovnih kreacij, v
katerih se uveljavlja serijska zaporednost posameznih
sekvenc, na primer v sistemskih realizacijah, ki uveljavlja-
50
Eduard Ovčaček: TAO i
Eduard Ovčaček
OPOR
51
jo določeno racionalno pravilo kompozicije, ali v analizi
posameznih elementov, kot sta rokopis, barva itd., včasih
dopolnjenih tudi s tekstom.
Večino omenjenih pojavov lahko zasledujemo tudi v češki
vizualni poeziji sedemdesetih let - na srečo je ta ustvar-
jalnost zelo malo znana, pojavlja se le na občasnih avtor-
skih ali kolektivnih razstavah, dela nekaterih najmlajših
avtorjev pa nastajajo izključno v veselje iskanja in poteši-
tev najbližjih prijateljev. Cilj teh vrstic je poskus karakteri-
tacije ustvarjalnost posameznih avtorjev, nakazati pa že-
lim tudi njihove specifične poteze in njihov delež v celotni
podobi češke vizualne poezije tega časa. Podrobno razli-
kovanje stopnje originalnosti in umetniške tehtnosti pa bi
presegalo obseg te informacije - prav tako bo moralo biti
dopolnjeno z analizami posameznih del. V tej zvezi je tre-
ba vsaj omeniti delo likovnikov, ki se sistematično ukvar-
jajo s pisavo kot s pomenskim in estetskim ei^mentom in
so usmerjeni v ustvarjanje specifične paralele kaligrafije v
okviru možnosti latinske pisave in njene vključitve v
strukturo slike ali grafičnega lista. Njihove realizacije se
približujejo področju vizualne poezije, tvorijo de facto njen
likovni protipol, namreč črkovno ali skriptualno sliko. Ta
slika se od vizualne poezije loči po svojih sredstvih, ven-
dar ima z njo skupno zanimanje za vizualno organizacijo
tekstnih elementov. Skoraj th desetletja že nastajajo sli-
ke, risbe in grafični listi zaslužnega umetnika Zdenka
Sklenafa, ki je najprej parafraziral orientalsko kaligrafijo s
sredstvi »evropskega« oljnega slikanja, pri čemer je
spontanost kaligrafske geste nadomestil s strukturalnimi
kvalitetami slikanja. Postopoma se začne v njegovih delih
redno pojavljati tudi latinska pisava, v njenih kopičenjih in
prekrivanjih najde umetnik podobne kompozicijske princi-
pe, kot jih vsebujejo njegove arcimboldovske* slike, ki na-
vezujejo na na novo odkrito delo znamenitega slikarja ru-
dolfinskega dvora. Včasih se v Sklenafovih slikah in listih
pojavlja tudi enostaven polnopomenski tekst, na primer v
obliki kaligrafije na grafeme besede IDEJA. V sedemde-
setih letih se je umetnikovo delo obogatilo tudi z kaligra-
fično linijo traktirane podobo predmetov, ki so tvorili ne-
kakšno malce kuriozno in obenem likovno zelo učinkovito
»abecedo stvari«, vendar pa iz tega obdobja izvira tudi
vrsta slik in grafičnih listov z latinskimi grafemi, ki izrablja-
jo oblikovne karakteristike posameznih pisav. Kiparska in
grafična ustvarjalnost Eduarda Ovčačka predstavlja če-
ško varianto letrizma, ki je motiviran s prepričanjem, da je
sama pisava nosilec določenih, ne le vizualnih, ampak
tudi komunikacijskih kvalitet, ker se navezuje na določe-
no kulturno okolje, na določene situacije itd. Ovčaček
uporablja v zadnjih letih na eni strani kombinacije črkov-
nih elementov z enostavnimi grafičnimi znaki, kot so pu-
ščice ali grafi, na drugi strani pa nakazuje s pomočjo line-
arne risbe določeno prostorsko kompozicijo. Na svoje
starejše realizacije navezuje v plastikah in reliefih, v kate-
rih se posamezni grafemi uveljavljajo kot del določene vi-
zualne strukture, ustvarjene z njihovim ponavljanjem, pre-
krivanjem in prenikanjem, pa tudi v prežganih kolažih, v
katerih se aktualizira moment akcijskega posega v njego-
vi spremenljivosti v kontrastu z nesprejemljivo podobo
grafemov. Kipar Vladimir Preclik se je na sredi sedemde-
setih let posvetil grafičnim strukturam, ki so pogosto
ustvarjene s ponavljajočimi se znaki pisalnega stroja. Nji-
hova vizualna urejenost ni vodila k sintaksi določenega
jezika, ampak k vertikalni sestavljenosti njegovih skulp-
tur, od katerih je ohranjalo na primer totemsko ureditev ali
linearne značilnosti posameznih sekvenc, pri čemer so
* Guiseppe Arcimbaldo (1527-1593), italijanski manirist, (op.
prev.)
različne optične strukture ustrezale uveljavitvi barv v nje-
govih kiparskih realizacijah. S sfero vizualne poezije se
praktično zlivajo tekstne risbe Dalibora Chatrnyja, ki od
prve tretjine sedemdesetih let navezuje na svoje starejše
konstruktivne realizacije v delih, v katerih kombinira be-
sedilo z drugimi risarskimi posegi. Konstanta Chatrnyje-
vega ustvarjanja ostaja odnos do prostora - njegove prve
tekstne risbe predstavljajo nekakšne elementarne inte-
rierje, katerih stene so določene z besednimi oznakami.
Razmerje med vizualnim in verbalnim (pri katerem včasih
tudi uporablja pojme v nekaj različnih jezikih) ustvar-
ja končno podobo dela, nekakšno prostorsko lokaliza-
cijo teksta z različnimi možnostmi za branje, z mož-
nostjo iskanja in odkrivanja različnih razmerij in odvisno-
sti. V naslednjih risbah uporablja Chatrny najpogosteje
tehniko frontaže, ki mu dovoljuje, da konfrontira pisani
tekst z naslednjo ravnino, naslednjo plastjo, ki je ustvarje-
na z naravo izbrane materialne strukture, ali pa naravnost
prenaša na površino papirja relie'ni tekst, ga med na-
stajanjem risbei spreminja in tako precizira in daje poseb-
no veljavo njegovemu običajnemu leksikalnemu pomenu.
Nikakor ni slučaj, da se avtor večkrat ukvarja s pojmi, ki jih
na splošno čutimo kot poetične - barvni posegi v risbino
strukturo pa sodoločajo končno podobo teksta, ki je sin-
teza verbalnega pomena in njegovih vizualnih (grafičnih,
strukturalnih in barvnih) sprememb. Deli pomenske struk-
ture celote so torej tudi spremembe in posegi, ki običajno
spadajo le k estetsko veljavnim detajlom risarskega roko-
pisa. V zadnjem času raziskuje avtor tudi možnosti res-
nične prostorske kompozicije teksta - če se je v risbah
ukvarjal ali s posameznimi pojmi, ki so evocirali določene
poetične kvalitete (npr. »vrtnica«, »razgled«, »grm« ipd.)
ali z enostavnimi opredelitvami, ki so se spreminjale po
zaslugi risarskega posega (npr. »mesto«, »tukaj« ipd.),
potem je svoje prostorske tekste ustvaril s citiranjem be-
letrističnih in teoretičnih tekstov; v njihovi končni kompo-
ziciji se uveljavlja prepletanje nekaj ravnin, srečevanje
različnih sekvenc ipd. Fuzija likovnih in pesniških usmeri-
tev karakterizira tudi ustvarjalnost Jirija Hula - če se v ne-
katerih njegovih likovnih realizacijah uveljavljajo črkovni
tipi predvsem kot dekor, četudi zelo kultiviran, kot na pri-
mer v njegovi keramiki, potem njegovi računalniški teksti
uporabljajo vizualne značilnosti površine mnogokrat po-
navljanih grafemov za ustvarjanje novih odnosov, ki evo-
cirajo in implicirajo prostorski konstruktivni sistem. Zani-
manje za sistematiko slikovne kompozicije je še bolj očit-
no pri Hulovih kolažih, v katerih analizira izhodiščno sliko
(fotografijo, plakat ipd.) tako, da po prej določeni statistič-
ni shemi izbira določene elemente in jih znova sestavlja.
Rezultat je vizualna struktura, ki je podobna predlogi, v
detajlih pa se od nje loči, spremenjena po zaslugi izbrane-
ga pravila kompozicije. V krožnih kolažih avtor podobno
ruši konvencionalno kompozicijo slike in spet dovoljuje
gledalcu, da primerja pravilnost izbranega sistema z indi-
vidualnimi podobami njegove aplikacije. Hulovi kolaži so
torej nekakšni praktični dokazi eksperimenta s področja
statistične estetike, ne da bi se omejevali na dokumenta-
cijo gole teoretične usmeritve.
Uveljavitev individualnega rokopisa opazuje v svojih novih
vizualnih pesmih Ladislav Novak, ki je dejaven tudi kot li-
kovnik in prevajalec. Na likovnem področju razvija v se-
demdesetih letih svoje odkritje froasaža, interpretacijske
metode, ki mu dovoljuje, da ustvarja risbo imaginativnega
karakterja iz slučajno nastale strukture zmečkanega pa-
pirja. Iz strukturalnih detajlov avtor postopno gradi vedno
bolj konkretne podobe fantazijskih likov, včasih jih je tež-
ko poimenovati, včasih so jasno figuralni z vrsto natanč-
52
Pavel Rudolf: brez naslova
Pavel Rudolf: brez naslova
53
nih detajlov. Tekstne interpretacije, ki včasih spremljajo
te risbe, navajajo fantazijsko in groteskno dogajanje, po-
pisujejo obliko risbe in obenem bogatijo z drugimi pomeni
in možnostjo kakršnegakoli potencialnega dogajanja, pri
katerem je risba ena sama sekvenca. V vizualnih pesmih
uveljavlja Novak rokopis, s katerim spreminja enostavne
teme, najbolj pogosto eno ali nekaj besed, v obliko gro-
tesknega lika, ki spominja na živi organizem ali navaja na
možnost vegetacijske spremembe, razvijanja ali razra-
ščanja. V novih razmerah in v novih sredstvih tako nave-
zuje ustvarjalec na emblematične vizualne tekste, ki jih
poznamo iz preteklih stoletij. Včasih spreminja Ladislav
Novak v obliko fantazijskega figuralnega lika eno samo
črko - antropomorfizira njen obris, ustvari nekaj na meji
med grafenom in fantazijsko postavo. V pomenski poliva-
lenci ali dvopomenskosti tiči bistvo umetnikovih pesmi,
pomembno vlogo v njih pa igrajo tudi vizualni humor, gro-
teska ali ironizirajoča parafraza običajnega in znanega. V
nekaj ciklih avtor tudi tekstovno komentira svoje risbe
enostavnih, malce groteskno učinkujočih linearnih likov.
Komentar iz njih spet ustvari zgodbo, povzroča stalni pro-
ces sprememb, včasih fantazijskih, drugič komičnih ali
grotesknih. Generacijo mlajši Vaciav Vokolek se je od za-
četka sedemdesetih let osredotočal predvsem na pesmi
velikega formata v obliki plakatov, v katerih se je uveljav-
ljal tako elementarni tekstni material pa tudi njegova eks-
presivna interpretacija v obliki slike, naslikane s čopičem
s tempero ali tušem. Ploskovna distribucija teksta, njego-
va barvna in rokopisna transkripcija, vse to je imelo enak
delež pri končni podobi vsakega lista, ki ga je možno doje-
mati globalno, podobno kot je to na primer pri plakatu. Na-
slednja Vokolkova raziskovanja so vodila na področje
prostorske uveljavitve enostavnega verbalnega teksta -
medtem ko so poskusi s trodimenzionalnimi pesmimi pla-
stikami ostali osamljeni, je ustvaril avtor bistveni del svo-
jih dosedanjih realizacij v obliki risarskih projektov, v ka-
terih beseda postaja arhitektura ali element pokrajine in
tako prihaja v nov kontekst, spreminja svoje okolje, to pa
spreminja tudi njo.
Najbolj dosleden predstavnik sintetične linije vizualne po-
ezije je Jindrich Prochazka, ki se je po vrsti poskusov ne-
posredne sinteze poezije in vsakdanjega življenja - med
njimi je treba omeniti vsaj koncepcijo Neločene umetnosti
70, ki je bila predstavljena z medsebojnimi zvezami in po-
vezavami pisem nekaj naslovnikom in njihovih odgovorov,
in Neločena umetnost 70-76, ki jo je predstavljala vrsta
demonstrativnih, mistifikacijskih ali blasfemičnih akcij,
pojmovanih kot pesniške geste - vrnil leta 1979 k pisani
poeziji. Za Prochazkove pesmi je značilna ploskovna di-
stribucija tekstnih fragmentov, ki dopuščajo veliko nači-
nov branja. Na ploskvi pesmi se mešajo citati tujih tekstov
in banalnih informacij, metaforične refleksije, deskripcije
ali onomatopoetični zapisi z vizualno-semantičnimi detaj-
li, ustvarjenimi vedno iz strojepisnih znamenj, in to v obliki
parafraze tujega likovnega dela ali v obliki nekakšne plo-
skovne konstelacije. S polifoničnostjo in doslednim upo-
rabljanjem citatov, pogovornih zapisov ipd. razvija Pro-
chazka svojo linijo ploskovne poezije, izhajajoč iz principa
narativne umetnosti, nove figuracije in pop arta, kar je od-
kril za področje vizualne poezije že v drugi polovici
šestdesetih let. V narativni poeziji in tudi v drugih tipih plo-
skovno organiziranih pesmi opravlja zaključek (poanto),
razvija možnosti različnih variant branja in medsebojno
vplivajočih kontekstov. V Prochazkovih listih - vsaka nje-
gova pesem ima standarden format A4 - so sintetizirane
spodbude tradicionalne in vizualne poezije za novo celo-
to, v kateri se kažejo kot avtorjeve najosebnejše eksi-
stenčne spodbude in tudi kot parafraze tujih umetniških
del, deskripcije situacij in iskanja novih možnosti pesni-
ške aktualizacije jezikovne strukture.
Iz ustvarjanja Miroslava Koryčana spadajo v omenjeno
obdobje že teksti, ki so ustvarjeni z aplikacijo pravila raz-
ličnih iger (npr. šaha, dame) na izbran jezikovni material.
Rezultat je tekst, ki ustreza določeni strategiji - jezikovni
material se zdaj pojavlja v novih zvezah, pogosto prese-
netljivih in nekonvencionalnih, včasih v obliki vizualne
konstelacije, drugič v obliki prepisa vrstic. Prizadevanje
za to, da bi našel skupne poteze pesmi in slike, so pred-
stavljali avtorjevi poskusi, da bi transformiral obliko pes-
niškega teksta v sliko in to tako, da bi bili določeni jezi-
kovni elementi nadomeščeni s posameznimi vizualnimi
elementi (liki in barvami). Končna risba torej ohranja kom-
pozicijske značilnosti izhodiščnega pesniškega teksta,
vizualizira jih in predstavlja kot določeno estetsko kvalite-
to, V konfrontaciji s tekstom - ki ga avtor daje gledalcu
prav tako na razpolago - je mogoče odkrivati medsebojne
zveze in različnosti obeh kreacij, zavedati se specifično
jezikovnih in specifično vizualnih vidikov in narave njiho-
vega delovanja. V zadnjih letih se usmerja Koryčanovo
ustvarjanje k bolj sintetičnim strukturam, v katerih se uve-
ljavlja tudi prostorska organizacija posameznih jezikovnih
elementov in konfrontacija verbalnih detajlov z drugimi
materiali, ki jih spreminjajo in jim dajejo pečat posebnega.
V prvi polovici sedemdesetih let so se pojavile v javnosti
tudi kolažirane pesmi Helene Hatlejeve, ki je uporabljala
kontrast dveh struktur, namreč detajlne risbe iz anatom-
skega atlasa in vrste grafemov, iztrganih iz besednega
konteksta. Ureditev ali nakopičenje znamenj je povzro-
čilo možnost določene zgodbe, fiziološko dejavnost žive-
ga organizma je metaforično kazalo kot del nekakšnega
spremenljivega, »živega« teksta in nasprotno najosnov-
nejše elemnte pesmi predstavljajo kot »živi organizem«.
Enostaven metaforičen odnos med živim organizmom,
oziroma podobo njegovega detajla, in tekstom je bil pri li-
stih Hatlejeve poudarjen s kvalitetami obeh uporabljenih
materialov.
Tendenci po minimalizaciji jezikovnih sredstev in po kon-
ceptualizaciji teksta sta bistveni za ustvarjalnost vrste
avtorjev srednje in mlade generacije, pa naj je njihovo iz-
hodišče literarno ali likovno področje. Karel Adamus se -
po nekaj letih strojepisne vizualne poezije in kinetičnih
pesmi - od začetka sedemdesetih let osredotoča na razi-
skovanje novih možnosti metafore. Na začetku teh zani-
manj so bile drobne žigosane pesmi s tekstnimi fragmenti
in metaforično delujočimi slikovnimi detajli. Sledile pa so
pesmi objekti in kolažirane pesmi. V letih 1974-1976 se
je Adamus še enkrat vrnil k čistim estetskim kvalitetam
strojepisja in je ustvaril obsežno zbirko, ki jo imenuje
»pesmi slike«. To so strojepisni teksti, ustvarjeni z več-
kratnim ponavljanjem enega grafema, lirske konstelacije,
realizirane s spontano gotovostjo, ki vodijo k odkrivanju
poetičnega delovanja posameznih znakov, njihovih po-
navljanj, prekrivanj, formiranj do intuitino občutenega si-
stema. Obsežna zbirka »pesmi slik« je izpoved o estet-
skih možnostih strojepisja, povzema jih in obenem pripe-
lje do podobe končnega umetniškega dela. Naslednji
Adamusovi teksti imajo obliko metaforičnih konceptov -
avtor se vrača k metafori kot osnovnemu pesniškemu
sredstvu, vendar jo izolira, ustvari iz nje delni refleks, ki
vodi k realnosti jezika pa tudi k temu, kar označuje. To so
pogosto le posamezne besede, ki se šele z imenom,
označitvijo spreminjajo v obliko lirske miniature, v obliko
metafore. Podobno dela Adamus tudi s slikovnim materi-
alom - izbira preproste fotografije ali osnutke predmetov
54
Dalibor Chatrny: Duchampovska meditacija
Ivan Chatrny: brez naslova
55
in situacij, mineralov, rastlin in naravniti tvorb. Podobno
kot besedne sekvence tudi tem daje poseben pomen z
imeni, ki jiti spreminja v vizualno metaforo. Z enako
skromnimi sredstvi dela tudi likovnik Jan Steklik, ki od za-
četka sedemdesetih! let realizira svoje risbe igre. To so
preprosta navodila in pozivi, ki jiti dobro označuje že z
imeni, ki jim jiti daje - »prebarvanke«, »odstriženke«, »de-
predstavljanke« itd. To je vedno poziv na nekakšno akci-
jo, pa naj bo dejanska ali mentalna, risba pa je izdelana
tako, da dopušča tako akcijo. Odnos med metaforično na-
ravo ponujene akcije (npr. »ugriz v jabolko« je parafrazi-
ran z odstriženim koščkom narisanega jabolka) in mož-
nostjo njene uresničitve, med možnostjo, ki ostaja odprta
vsakemu gledalcu, in njeno uresničitvijo, ki pomeni dejan-
ski »konec igre«, je vir napetosti, je pa tudi resnična opre-
delitev »pravil igre«. V »odstrižkih pokrajine« iz zadnjiti let
parafrazira Steklik risbo krojaških rezov - in jih uporablja
kot vir evokacij različnih podob pokrajine, maksimalno
abstrahirane, kot je to na zemljevidih, ki pri tem vzbuja či-
sto konkretne predstave pokrajinskih situacij in razmerij.
Steklikove risbe predstavljajo mejno področje med vizual-
no poezijo in likovno ustvarjalnostjo; na področje, ki nas
zanima, pa spada s svojim iskanjem vizualne metafore in
s tem, kako postaja to mentalna, pomenska igra. Na po-
dročje mentalnih procesov so orientirani tudi teksti Mila-
na Knižaka, ki predstavljajo le del njegove obsežne dejav-
nosti, v katero spada tudi akcija, ustvarjanje objektov, ne-
pretrgano raziskovanje novih možnosti glasbe, arhitektu-
re itd. Povezovalen vidik celotne Knižakove ustvarjalnosti
je sprememba običajnih situacij, dejavnosti in zgodb, da-
janje pečata posebnosti z novimi elementi ali novimi kon-
teksti. Dojemati in ravnati drugače, to je bilo že pred leti
značilna poteza njegovega dela in kljub vsem spremem-
bam umetnikovih kreacij je tako še danes. Teksti, ki so v
zvezi s konceptualnim ustvarjanjem, so se pojavljali v
glavnem v drugi polovici sedemdesetih let - če jih je sam
avtor označil kot Procese predvsem zaradi ideje, jih je s
tem natančno označil. To so navodila za akcijo, partiture,
ki spodbujajo k dejavnostim, ki so bolj neobičajne ali s pri-
zvokom nenavadnosti in rešene zastarelih pomenov in
zvez. Nekater izmed njih je mogoče resnično izpeljati, dru-
gi pa lahko potekajo le v mislih. To so navodila »divjega«,
neutilitarnega in neformaliziranega mišljenja (ali početja),
katerih rešuje preživetih stereotipov in je vir presenetlji-
vega, novega spoznanja. Včasih imajo ta navodila obliko
pesmi, drugič so natančno določeno naštevanje, pod
objektivizirajočo podobo katerega se skriva spodbuda, ki
je enaka pesmi in akciji. Na področje vizualnih tekstov
spadajo tudi Knižakove partiture, v katerih kombinira npr.
notni zapis z verbalnim navodilom ali s popisom konkret-
ne situacije ali zgodbe. »Skladba« je rezultat, kontekst
teh spodbud, njihovih uresničitev ali njegova predstava. S
spremembami človeške senzibilnosti, ki se nanaša na pa-
pir, se ukvarja J. H. Kocman. Njegove prve knjižne realiza-
cije so nastajale od začetka sedemdesetih let - takrat so
bile to knjige objekti, ki so dopuščale npr. opazovanje vi-
zualnih značilnosti teksta, njegove notranje »kaligrafije« v
poševnem rezu strukture najdene knjige; vrsto drugih pa
je realiziral kot zapis procesa prenikanja barve skozi po-
samezne liste, kar ni dokumentiralo in vizualiziralo le last-
nosti uporabljenega materiala, ampak tudi njegove možne
estetske kvalitete, kar je bilo v zvezi s celoto avtorjevih
»kromatografičnih aktivnosti«, ki so mejil ena eni strani na
racionalno analizo, na drugi pa na lirično igro. Po izkuš-
njah s področja umetnosti kot komunikacije (mail art,
stamp art) se je od začetka druge polovice sedemdesetih
let osredotočil Kocman na spoznavanje tehnologije ročne
izdelave papirja in na njegovo lastno ustvarjanje le-tega.
Izhodišče mu je najbolj pogosto potiskan papir, tega
spreminja, dela iz njega nov list papirja, ki obsega frag-
mente izhodiščnega materiala. Nastali prostorski kolaž, ki
ni zanimiv le v listanju, ampak še posebej pri presevanju,
ima svoje haptične kvalitete, vendar pa je tudi usmerjen k
določenemu izhodiščnemu materialu. Tako je Kocman
naredil papirje, ki obsegajo fragmente starih tekstov, dru-
gi vsebujejo ostanke zemljevidov ali gravur, pesmi ipd.
Avtor prisoja papirju senzibilnost, izoblikovano v stiku s
knjigami m drugimi materiali. Svoje papirje sam obdeluje
po tradicionalni tehnologiji do knjižne oblike - včasih bolj
konceptnega karakterja, ko na primer spreminja znano
knjigo pri ohranitvi materiala ali ko implicira z njenim
obsegom ali izbiro papirja (naj bodo njegovi ali standar-
dni) in obdelavo možno dodatno vsebino, drugič je usmer-
jen k liričnemu poudarku ali k namigu na določeno kultur-
no okolje (knjige iz čajnega papirja ipd.) Racionalni in
sistemski pristopi karakterizirajo predvsem ustvarjalnost
Jana VVojnarja in Pavla Rudolfa. Jan VVojnar je začenjal z
letrističnimi slikami, od začetka sedemdesetih let pa se je
v njegovem delu izkristaliziralo zanimanje za raziskovanje
odnosov. Na to področje spadajo že njegove prostorske in
variacijske pesmi, potem narativni in precesualni teksti, v
katerih opazuje spremembe geometričnih likov ali eno-
stavnega figuralnega obrisa v nekaj navpično in vodorav-
no organiziranih sekvencah. Lastna »pesem« tu ustvarja
zaporednost posameznih faz, njihov medsebojni odnos. V
ciklu Prilagajanja je avtor opazoval spreminjanja posa-
meznih grefemov ali osnovnih geometričnih likov do obli-
ke identične amorfni strukturi in tako dopuščal raziskova-
nje odnosov med posameznimi pomeni in njihovimi spre-
membami in najdenje »skupnega imenovalca«. Od srede
sedemdesetih let nastajajo VVojnarjeve »mrežne pesmi« -
to so konfrontacije dveh sekvenc, ki imata nekaj skupne-
ga in se v nečem ločita. »Mrežna pesem« je torej implici-
ran odnos, spodbuda gledalcu, da bi npr. odkril pravilo,
zaradi katerega je prišlo do spremembe, da bi identificiral
spodbudo, da bi se zamislil nad medsebojno soodnos-
nostjo teh dveh sekvenc. »Mrežne pesmi« nastajajo naj-
pogosteje iz črkovnega materiala, to sta na primer dve
obliki pisanja določenega teksta ali dva načina ureditve
grafemov na ploskvi, lahko pa sta tudi dve fotografiji s
skupnimi potezami. V lestvico VVojnarjeve ustvarjalnosti
spadajo tudi knjige z vključevanjem geometričnega obri-
sa, ki postopoma narašča, v katerem proces listanja
ustvarja nekakšen prostorski lik, knjige z vključevanjem
izrezov slikovnih detajlov, ki ustvarjajo nov strukturo in di-
agrame, ki vizualizirajo odnose med nekaj sekvencami fo-
tografsko dokumentiranega dogajanja.
Po nekaj letih grafične ustvarjalnosti, posvečene pred-
vsem lesorezom in monotipom z abstrahiranimi znamenji
arhitektur, stvari itd., je navezal v drugi polovici sedemde-
setih let Pavel Rudolf na svoje starejše risbe s črkovno te-
matiko. To so bile slikovne pisave, grafični neologizmi, ki
so pogosto izhajali iz tipov latinice in so spominjali deloma
na nekakšne kvazipiktograme, s katerimi se je ukvarjal v
drugi polovici šestdesetih let. Njegove sedanje realizacije
so usmerjene k analizi črkovnega znamenja, k raziskova-
nju statističnih karakteristik teksta in k vizualizaciji neka-
terih vidikov njegove strukture. Pod oznako logogrif razu-
me avtor znakovni neologizem, ki je nastal s kopičenjem
posameznih grafemov izbrane besede, izpisanih v kva-
dratni tloris - nastala grafična oblika različno korespondi-
ra z leksikalnim pomenom, včasih se bliža piktogramu,
drugič pa nasprotno - izhodiščnemu pomenu daje poseb-
no, nenavadno veljavo. Nastali logogrif vodi k verbalni
56
Karel Adamus: Hmatova basen
Jan Wojnar: mrežna basen
57
obliki označujočega, nikoli pa naravnost k označenemu -
podobno so logogrami nekakšni »diagrami besed«., ki
ustrezajo lokalizaciji posameznih grafemov v okviru siste-
ma celotne abecede, pri čemer logograf spet povzroča
različne odnose do izhodiščnega pomena, njihovi cikli pa
dopuščajo primerjanje medsebojnih odnosov med mofro-
loško bližnjimi ali medsebojno odvisnimi pomeni. Linearni
risarski komentarji zaključenih tujih tekstov pa vizualizi-
rajo določene značilnosti pesmi ali proznega fragmenta,
ki so v njih sicer prisotne, vendar pa jih večinoma ne za-
znavamo. »Risba« ni določena le z avtorsko usmeritvijo,
ampak tudi s samo strukturo jezika, v kateri je pisan upo-
rabljeni tekst, in z njeno konkretno uveljavitvijo v tem
tekstu. Risbo dojemamo v kontekstu besedila, na njego-
vem ozadju, podobno kot dojemamo Rudolfove novejše vi-
zualizacije besed v obliki vizualnega grafa, ki podaljšuje
posamezne linije črk, kot celoto linearne strukture in ver-
baliziranega pomena. Jirija Valocha predstavljajo od prve
tretjine sedemdesetih let eno možnih oblik konceptne po-
ezije, za katero je značilno zanimanje za lastno strukturo
jezika, aktualizirano v minimaliziranih tekstih, v katerih se
uveljavljajo semantične komplikacije in paradoksi ali eno-
stavna zaporedna razvrščanja nekaj dominantnih pome-
nov. Avtorjevi teksti postopoma dobivajo podobe nekakš-
nega opredeljevanja, ki v bralčevi zavesti vzbuja določen
miselni proces. To so poskusi, da bi se formulirale in opre-
delile določene situacije in dogajanja in da bi jih sporočali
bralcu, velikokrat pa postanejo nekakšne »vaje«, ki npr.
imajo za cilj, da bi se zavedli semantičnih diferenc, ki jih ni
mogoče verbalizirati, v okviru enega samega leksikalnega
pomena ali nekajbesedne vezave. Obenem s temi realiza-
cijami se je ukvarjal Valoch v sedemdesetih letih z različ-
nimi tipi semantičnih risb, v katerih so različni besedni po-
meni specificirani ali spremenjeni z risbarskimi posegi,
npr. z barvnim omejevanjem, z linearno opredelitvijo med-
sebojnih odnosov besed na ploskvi ali z nakazovanjem
nekakšnih »dogajanj« s krivuljami, ki opredeljujejo možne
lokalizacije besed. Predhodniki teh tipov tekstov so bili (v
letih 1969-1974) fotografski teksti v obliki posega v ne-
gativ ali fotografiranih besednih posegov v naravno oko-
lje, ki so ustvarjali nove kontekste in (šestdesetih letih)
nesemantične strojepisne tipograme in konkretne pesmi,
izhajajoč iz gramatične strukture češčine. Eksperimenti
mladega pesnika Petra Ševčika so usmerjeni v razisko-
vanje odnosov med oblikami istega teksta v različnih jezi-
kih, v spremembe določenega leksikalnega področja (npr.
medmeti) v različnih jezikih in v ustvarjanje novega kon-
teksta s pomočjo nekakšnega »izbirnega slovarja«, dolo-
čenega ali tematsko ali s selekcijo iz izbranega jezikov-
nega materiala. V vizualne, ploskovno organizirane kon-
stelacije urejuje besede, medsebojno morfološko ali se-
mantično povezane in ustvarja tako nekakšne pesmi slo-
varja, formirane z vezavo med leksikalnim materialom. To
so pesmi, ki se navezujejo na strukturo jezika, jo aktualizi-
rajo in prevrednotijo v nove celote. V kratkih, verzno orga-
niziranih besedilih pa Ševčik popisuje zgradbo različnih
tipov tekstov, pisem itd., v vizualnih tekstih konfrontira
grafično obliko istega pomena v različnih izvenevropskih
pisavah. Na strukturalne značilnosti proznega teksta ka-
žejo njegove operacije z zaključenimi teksti, na primer v
obiki spremembe besednega reda pri ohranitvi istega lek-
sikalnega materiala, ki dopuščajo bralcu, da konfrontira
znano obliko teksta, vendar s pečatom posebnosti, da se
zave »pritiska forme« in drugih determinirajočih dejavni-
kov. V zvezi s konceptualno usmerjenimi ustvarjalci je tre-
ba vsaj omeniti nekaj mladih avtorjev, katerih delo sicer
prerašča meje vizualne in konceptne poezije in se bliža
58
drugačnim tipom intermedijalnega ustvarjanja, ima pa z
že omenjenimi avtorji nekatere skupne poteze. K tem
spada Zdenek Sedlaček, njegove konceptne serije, grafi
in diagrami so usmerjeni k vedno bolj komplicirani izpove-
di o naravi človeške komunikacije. Od relativnosti verbal-
nih oznak in njihovih odnosov do vizualnih struktur, od vi-
zualnih demonstracij konvencionalnosti medsebojne po-
vezave med označujočim in označenim je prišel v zadnjih
letih vse do zapleteno organiziranih grafov, ki se nanašajo
na različne situacije človeške percepcije in človeškega
mišljenja. Marian Palla, ki je začenjal svoje ustvarjanje z
napol grotesknimi, napol komičnimi risbami in slikami s
tekstovnimi komentarji, je prišel do konceptov slik, ki za-
znamujejo sledi posameznih dejavnosti, ki so neposredno
povezane z njegovim življenjem. V ročno delanih knjigah
pa je ujel sled preproste akcije v obliki verbalnega zapisa,
ki jo trga iz konteksta, jo osamosvaja in ji daje nov, neza-
staran pomen. Pavel Holouš, katerega glavna domena so
tipografski zapisi naratnih detajlov in situacij, v katerih je
konfrontirana natančnost zapisa z nepopolnostjo, pogo-
jeno z njegovo abstraktnostjo, njegov glavni motiv pa je
polarnost med splošnim in konkretnim, je tudi avtor vrste
knjig, v katerih le opredeljuje določeno razsežnost in tako
dela iz knjige sporočilo o njeni najosnovnejši značilnosti,
in ploskovno organizirane partiture, katerih opredeljuje
določene prostorske odnose in možnosti percepcije raz-
ličnih okolij in situacij. Z aktualizacijo posameznih vidikov
dojemanja knjige se ukvarja tudi Vladimir Havlik. ki je tudi
avtor pesmi objektov, v katerih uporablja lirične kompozi-
cije različnih predmetov, barv itd.
Za uporabo netradicionalnih medijev na področju vizualne
poezije je najbolj značilno bogato diferencirano ustvarja-
nje Miroslava Klivarja, pri katerem pa področje našega
zanimanja spada na eni strani računalniška grafika, v ka-
teri avtor opazuje odnose med slučajnostjo m sistemom,
na drugi strani pa vizualne pesmi, ki jih ustvarja na primer
z lapidarnim kontrastom med elementi določenega komu-
nikacijskega sistema in odtisom naravne prvine, npr dre-
vesnega lista, v katerem je kontrast med racionalnim m
»živim« vir slikovne refleksije okolja, v katerem živimo.
Fotografsko dokumentirane akcije in pesmi v naravnem
okolju dveh sistemov, naravnega ekosistema m sistema
človeške komunikacije. Izolirane črke, včlenjene v okolje,
postajajo namig na človeško prisotnost, elementi obeh si-
stemov si medsebojno dajejo poseben pomen in se po-
mensko prevrednotijo. Kot prvi v češkem okolju je ekspe-
rimentiral Miroslav Klivar tudi z možnostmi konfrontacije
med sliko in tekstom, najpogosteje v obliki enostavne
kompozicije ponavljajočih se grafemov, v video zapisu. To
tehnološko zahtevno raziskovanje prinaša na področje vi-
zualne poezije moment časa in gibanja, ki ga do sedaj v
našem okolju z izjemo nekaterih glasovnih realizacij niso
opazovali.
Cilj naših zapisov je bil, da opozorimo na naravo češke vi-
zualne in konceptne poezije, ki je nastala v sedemdesetih
letih, da poskusimo karakterizirati specifične pristope po-
sameznih avtorjev in medsebojne zveze njihovih del, ki
imajo v mnogo primerih naravo eksperimenta, ki je usmer-
jen k odkrivanju novih ustvarjalnih možnosti na meji med
likovno umetnostjo in poezijo, k raziskovanju novih siže-
jev, neposredno izhajajočih iz sodobnih jezikoslovnih ra-
ziskav in iz aplikacije na primer delnih izkušenj z različnih
tehnoloških področij, k uporabi novih komunikacijskih
medijev in k obogatitvi možnosti človeške percepcije.
Prevedla: Nives Vidrih
(Pisano za literarnozgodovinski slovar Spomenika narod-
nega slovstva v Pragi, ki bo izšel leta 1983)
branje
MED BLATNIKOM IN POTOKARJEM, MED PRIDIGO IN
KRIMINALKO
Pričakovati je. da so besedila petih avtorjev v Mladi prozi
(Znamenja, Založba Obzorja. 1983) zanje reprezentativna.
Ali je to tudi formalno-estetski vzorec mlade slovenske
proze"f" Ker je knjiga tako po številu piscev kot po obsegu nji-
hovih prispevkov skromna, zlasti pa ne izenačena, o tem ne
bo mogoče ustrezno razpravljati. Kot kaže. tudi sorodnost
med avtorji ni tolikšna, da bi bila literarno programska enot-
nost nastopa zagotovljena. Kriterij, ki jih druži v eni knjigi, je
torej predvsem generacijski, recimo od dvajset do trideset
let. pa tudi dejstvo, da razen Blatnika še nihče nima samo-
stojne knjige.
A vendar: skupno določilo vseh petih prispevkov (po vrsti:
Andrej Blatnik. Franjo Frančič. Matjaž Potokar, Andrej Roz-
man. Vojko Stavber) je (kakor se na nekaj mestih izrazi
Potokar) metafizika generalis seveda per negationem. To
seveda ni konstanta, ki bi slovensko literaturo bistveno obo-
gatila, pristavlja pač svojo ceho k njem metafizični »agonija-.
V tem smislu sta nadarjena zlasti Potokar m Rozman. Za
oba je značilna ne le parodija ideologije ampak tudi literarnih
zvrsti Postopek, ki ga je zares vpeljal pravzaprav E, T A.
Hoffmann s svojim »mačkom Murrom« in ki je gotovo najvišji
izraz svobodne romantične subjektivnosti, je v dobrem sto-
letju m pol doživel veliko preizkušenj. Na Slovenskem ni
veliko primerov parodiranja literarnih žanrov, tudi pri povojni
avantgardi ne. Kako to počne Matjaž Potokar? Zanimivost
njegovega pnspevka je v tem, da ne razbija visokih, kanoni-
ziranih literarnih zvrsti ampak trivialne ali vsaj ne tradicio-
nalne: doktor roman, znanstvenofantastična zgodba, krimi-
nalka oziroma vohunska zgodba, porno povest. Takšen
izbor je vprašljiv toliko, kolikor je metafizična substancialnost
teh zvrsti irelevantna. Zato Potokarjevi teksti, izjema je
morda Jorge. ne prebijajo sicer duhovitih in iznajdljivih paro-
dičnih postopkov. Tudi na nivoju obrnjene metafizike gene-
ralis je namreč subjekt zgolj klasičen pripovedovalec, na vse
strani zavarovan s svojo suvereno igro. ki je bolj kot igra s
svetom igra s kompozicijo.
Zdi se. da je proza Andreja Rozmana radikalnejša, čeprav ji
manjka Potokarjeva izrazna eleganca. Pri njem gre za
aktualizacijo tako imenovanega »škatličastega- sistema pri-
povedi, za zgodbo v zgodbi, ki je v zgodbi, kakršen je doma
v starejši arabski literaturi. Umetelnost Rozmanovih proznih
postopkov je v tem, da je poslednja zgodba hkrati okvirna pri-
poved. S tem dobi njegov Frenk Mlls nenavadne dimenzije
prostora m časa, Dogajalni čas in prostor sta nedoločljiva -
in tako je neulovljiva tudi zgodba, ki se sproti spreminja v
izhodišče za naslednjo storijo. Taka pripoved je izredno flu-
idna. njene meje so pač neskončne meje zgodbarjenja.
Kompozicija je zapletena, a racionalna, in avtorju, ki je
seveda kreator par excellence. zanesljivo ne uide iz rok. Ali
Rozmana navdihuje divja strast po fabuluranju ali literarno
eruditska ambicija? Kaže. da bolj kot eno in drugo tradicija
ludizma. V tem smislu Rozman ironizira nacionalne avtori-
tete in institucije.
Vojko Stavber se predstavlja s prvima dvema poglavjema iz
očitno daljšega teksta Maske. Dogajalni čas: sredina pri-
hodnjega stoletja. Gre za zmerno varianto znanstvene fanta-
stike z orvvellovskimi impulzi. Prvoosebna pripoved o raz-
merju med apolitičnim državljanom (junak je verjetno človek
tega stoletja) in Državo je psihološko prepričljiva in napeta;
kaže, da gre za roman z izvirno pisavo in z izdelano naracijo,
o čemer pa spričo objavljenega gradiva ni mogoče reči kaj
več kot to. saj so koordinate junakovega junaštva premalo
razvidne.
Zelo preprosta so znamenja, ki kažejo, da je urednik Mlade
proze Matjaž Potokar skoparil s prostorom, ko je šlo za
druge. Ob edini in kratki zgodbi Franja Frančiča Moja babica
preseneča le to. da je v knjigo sploh uvrščena. Sodi namreč
med boljšo srednješolsko literaturo z le za silo kultiviranim
sentimentom vred. - Pač pa je potrebno reči kaj več o prozi
Andreja Blatnika, seveda z ozirom na knjigo Šopki za
Adama venijo. ki je izšla pri Mladinski knjigi, 1983.
Blatnikov Adam je urbaniziran slehernik. Živi dvojno življe-
nje; tisto zunanje in statistično izmerljivo, v katerem sreča še
ohranja svoje prazno mesto, in sramežljivo notranje, sra-
mežljivo toliko, kolikor se zaveda, da ga normiran izgled ne
zadovoljuje. Ta prikaz junaka skozi dvojno optiko je morda
psihološko enostaven, a se pri Blatniku izkaže za dovolj
učinkovitega, saj mu gre predvsem za junakovo socialno-
moralno podobo (najtipičnejši je tekst Skica za portret). V
intimnem življenju raznih Adamov torej poteka skrbno in
krčevito sestavljanje vsaj za silo konciznega moralnega
sveta, s tem pa tudi aplikacija vsaj minimalnega Smisla.
Blatnikova proza pravzaprav prelamlja s tradicijo sedemde-
setih let. z ludizmom, reizmom, karnizmom ... (če se zado-
voljimo s Kermavnerjevo terminologijo). Namesto igre. frag-
mentarnosti, ekskluzivizma ustvarja integriran, torej vsaj
malo usoden svet, ki ga tvorijo povsem nezaznamovani
junaki; novi »mali« človek, ki ni opredeljen razredno, pač pa
psihološko. S tako koncepcijo junaka je Blatnikova proza
najbliže nekaterim zgledom pn Pavletu Zidarju.
Ali je Blatnikova skušnja za sodobno slovensko prozo odlo-
čilnejša kot na primer Potokarjeva ali Rozmanova? Ta dva
sledita zgodnjima Šeligu in Švabiču, Filipčiču in Kalčiču,
Blatnik tradicionalnejšim pisavam, od Cankarja do Branka
Gradišnika. Prva linija je udarna in preizkuša mejo provoka-
cije, je estetsko imanentna. druga socialno-etnična in filo-
zofsko-psihološka. Prva izčrpana na barikadah avantgarde
- demitizacija sveta je tako pri Potokarju kot Rozmanu ven-
darle zelo nedolžna in zadovoljna s komaj uglednimi ostanki
- druga pred blokado nič manj jasne perspektive. Skratka,
knjiga, o kateri je beseda, prinaša dva modela, pndigo in kri-
minalko. če parafraziramo naslov enega od petih prispevkov
M, Potokarja, In Mlada proza je prav tako kot Pesniški alma-
nah mladiti prej izraz generacijske krize kot zgodovinske
supehornosti, kar seveda ni le vprašanje božanskih talentov,
Peter Kolšek
59
BRALEC IN AVTOR - LITERARNA KOMUNIKACIJA V OSEMDESETIH LETIH
Znova postavljeno vprašanje, v vseh svojih modifikacijah
in z vsemi temelji (strogo literarnim, literarnosociološkim,
zgodovinskopolitičnim, estetskim /»filozofskim«/) o po-
trebnosti literature, je tudi naše vprašanje. Ne toliko »na-
šega« časa, kot »našega« pogleda na umetniško produk-
cijo v času tehnične reproduktibilnosti, »druge galaksije«,
»medialne kulture«, »vročih medijev«, literature-za-se
ipd. Ta »naš« pogled se sprašuje po temelju in po tistih
vzrokih, ki še dopuščajo in še omogočajo nekaj, kar ni gola
utilitarnost, kar je »še skok v neznano«, kar še temelji na
»slučaju« in »nepredvidljivosti«, torej - po domače - na
igri slučajev in slučajnosti same. To je temelj umetnosti.
Hkrati je jasno, da je razlika, ki jo opazimo med realiteto in
pesniško imaginacijo, danes in pri nas tudi že toliko sploš-
no priznana,da lahko o literaturi, še posebej pa o literarni
komunikaciji, razpravljamo na nov način in neobremenjeni
z določenimi mitičnimi predstavami o vlogi in poslanstvu
literature.
Literatura govori znotraj sveta, ki ga je moč opisati s for-
mulo; »sem, kar pač sem« in ta ugotovitev nas takoj odpre
trem ravninam pogovarjanja:
- neposredna resničnost literature, kakor nastaja v krea-
tivnem procesu (H.D. Zimmerman, Von Nutzer) der Litera-
tur, govori o »preestetskem« stanju literarnega dela);
- resničnost literarnega dela, ko vstopi v širši prostor;
- resničnost literarnega dela, v procesu točno določenih
in zamejenih literarnih komunikacij (recepcijske special-
ne skupine, razvrščene glede na temelje sprejemne gru-
pe, recepcija v odvisnosti od socialnega in zgodovinske-
ga sveta)
Neposredna resničnost literature, akt nastajanja, kreacija
Teorije ustvarjalcev
Teorije literarne teorije (estetike, teorije o ustvarjanju, ko-
munikacijske in tekstne znanosti etc...)
Teorije ustvarjalcev kot neposredna refleksija o ustvarje-
nem in/ali paralelni proces k ustvarjanju.
Teorija ustvarjanja (ustvarjalcev) se prične šele v hege-
Ijanskem svetu, ko postane jasno, da ni več v risu božan-
skega klica, marveč je literatura (z njo pa vsa umetnost)
bistveno in v temelju desakralizirana in s tem postavljena
v človekov svet.
Ko se avtor - kot posameznik in kot skupni subjekt dolo-
čenega »opravila« - zave te praznine in samote (romanti-
ka odkrije v tem času samotni, solipsistično postavljeni
lirski subjekt in ga, z malimi nihanji, vodi vse do danes), se
začne spraševati o svojem početju. Tisto, kar postane
predmet, je samospraševanje: literatura namreč ni več
»poklicana« za spreminjanje sveta, avtor nima več »ču-
dežne moči«, da bi spreminjal - s pisano besedo - svet v
vseh tistih plasteh, ki se nekako dajejo temu spreminja-
nju.
Avtorjeva samota je torej samota spoznanja, da je njego-
vo delo položeno na »breztemeljni temelj«, da ni nikjer kli-
ca, ki bi vabil v akcijo (to se zaostri v romanu na prelomu
19./20. stoletje) in da je torej literatura samo in predvsem
»slučajna pustolovščina«. To »slučajno pustolovščino«, ta
na-nič-položeni-akt tematizirajo šele radikalna gibanja v
dvajsetem stoletju, da bi se, v vsej svoji globini in z vsemi
svojimi razsežnostmi, nenehno pojavljal predvsem v na-
šem času.
Avtorji druge polovice 20. stol. namreč postavljajo največ
vprašanj in največkrat se sprašujejo po (ne) smislu svoje-
ga početja.
V tem se pojavi avtorjeva volja po pojasnjevanju lastnega
ustvarjalnega procesa.
Teh pojasnjevanj, če jih smemo tako imenovati, je več kot
pa jih je moč (sistematično) pregledati v tem razmišljanju.
Praktično vsak ustvarjalec govori o svoji lastni ustvarjalni
moči in v svoji poetiki - gradi sistem doumevanja nastaja-
nja in razvoja literarnega dela do njegovega vstopa v svet
recepcije.
Akt kreacije je sam pogreznjen v mrak, temo (prim. pesni-
ške izjave o teh rečeh), je - tu seveda vstopamo v igro
pesniške igre - nerazrešljiv in ne daje opore za kakršno
koli razmišljanje, ki bi lahko seglo preko roba.
Avtor vendarle čuti potrebo po tem, da »pojasnjuje« in v
končni fazi tudi »zagovarja« svoj postopek, preko njega
pa tudi svoj izdelek, umetniško delo ali umetnino. Ta po-
treba je utemeljena prav v tem, da umetniško delo nima
več trdne opore in zaslombe v tem, kar imenujemo zgodo-
vinska ideja, ki je »varovala«, seveda pa tudi bistveno
omejevala umetnost skozi ves srednji vek, renesanso,
globoko do predromantike. Poskus, nadomestiti normativ-
no z imaginativnim, se je seveda končal (ta konec je treba
razumeti pogojno, znotraj sveta, o katerem je govor) tako,
da imaginativno prevzame mesto same ideje in tako posta-
ne temelj literarnega početja oz. literarnega dela. Avtor se
vrne k sebi tako, da uvede pojem imaginativnega in pojem
imaginacije kot zaslonke za svobodo ustvarjanja. Imagi-
nacija dovoljuje vse, vsemu je odprta in razpoložljiva;
skoznjo se literatura daje vsemu in vsakomur, a tudi za-
hteva, da lahko vstopi povsod in se vsakogar dotakne.
Vdor je, tako si smemo razlagati proces, neposreden in
spontan. Avtor je v njem hkrati silovito angažiran in po-
vsem brezbramben.
Literatura, v procesu nastajanja in recepcije, namreč ne
poseduje tistih mehanizmov, s katerimi je obdarjena ideo-
logija. Ne zna se, s pomočjo čisto določenega govora, za-
varovati pred nevarnostmi, ki prežijo nanjo takrat, kadar
jo, v procesu recepcije, razumejo narobe ali celo, kadar jo
skušajo razumeti kot neliterarno govorico; to je seveda že
resničnost literarnega dela, ko vstopi v prostor svoje re-
cepcije.
Ta vstop je le do določene mere nepredvidljiv. Ker je že
samo literarno delo razumljeno kot slučaj (ZufalI), pome-
ni, da tudi njegovega »pre-estetskega« učinka ni moč do
kraja napovedati in zamejiti. Avtonomija literarnega dela
je pač realnost in z njo literatura računa, še posebej mo-
derna, kot z dejstvom.
Literarno delo v recepciji - te recepcije pa tudi ni moč
predvideti, marveč jo je moč samo opisati v njenih mejnih
položajih (ekstremne točke recepcije, gl.R. Barthes, Intro-
duction a ranalyse structurale des recits, T.A. van Dijk:
Textwissenschaft), so vedno samo idealna stanja - je
vedno podvrženo določenim protiakcijam. »Hladnega«
sprejemnika ni (vsak komunikacijski proces nujno sproži
določeno protiakcijo; tudi tu velja zakon o ohranitvi mase
in energije). Razumeti literaturo pomeni predvsem razu-
meti pojave, ki so zvezani z recepcijo in s tem »protiučin-
kovanjem«, ki ga pri potencialnih sprejemnikih povzroči
prebrano.
Seveda se pri tem izoblikujejo določeni tipi sprejemanja
literature in določeni tipi sprejemanja določene literature.
Tu nas seveda zanima predvsem tista literatura in tisto
dogajanje v zvezi z njenim širjenjem in učinkovanjem, ki je
60
kar se da novo, inovativno, presenetljivo, nepredvideno,
nevsakdanje.
Vse to so kvalif ikatorji, ki so v zgodovini evropske literatu-
re dolgo časa veljali za nesprejemljive. Šele prelom stole-
tij je obrnil to optiko; danes veljajo predvsem tista lite-
rarna dela, ki so odboj od prejšnjega, od vsega, kar je že
bilo zapisano na tem področju. Prostor načinov se oži in
krči. Danes je že težko biti izviren, izviren tikrati formalno
in vsebinsko, ali vsaj v eni komponenti.
Tudi kriteriji so se tako relativizirali (zaradi vzporednega
bivanja različnosti), da ni moč govoriti o vrhunskih) princi-
pih. Zato je relativizirano do konca tudi vprašanje o esteti-
ki.
S tem je seveda relativizirano tudi vse, kar počiva na tej
estetiki in na njeni zgodovini, se pravi praktično cela
zgodovina literature. Zgodovina literature je seveda he-
geljanska domislica, ki jo je treba, tako kot večino njego-
vih domislic, postaviti z glave znova na noge. Kar pomeni,
da moramo na to zgodovino zreti v nekoliko obrnjeni logi-
ki, ki predstavlja zamenljivost členov v verigi. Antika je to-
rej po tej logiki resnično v dometu naše sodobnosti in
naša sodobnost ni več večvredni način, kakor bi ga radi
videli predvsem v luči estetičnega.
Komunikacija se nam kaže v povsem drugačni luči; v njej
ni apriornih zvez in razmerij, s tem seveda ni ničesar, kar
bi lahko obesili na nekaj drugega, nobena resnica litera-
ture ne prihaja iz literarnega zgodovinopisja, iz ideologije,
iz praznine.
Denis Poniž
Iniciativni odbor za ustanovitev
Književne mladine Slovenije
razpisuje
natečaj za književno
delo
Pogoji razpisa so naslednji:
- književno delo (poezija, proza, dramatika ali
esejistika) naj'bo predloženo v tipkopisu v treh
izvodih
- avtor naj tipkopisu priloži polno ime in.priimek,
naslov ter kratko biografijo in seznam dosedanjih
objav
- natečaj je namenjen mlajšim avtorjem, na njem
pa lahko sodelujejo tudi avtorji, ki so že izdali
samostojne knjige
- delo je potrebno poslati na naslov: RK ZSMS,
Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom Za
Književno mladino, najkasneje do 20. maja 1984.
Iz del, prispelih na natečaj, bodo predvidoma tri
(vsaj en prvenec) izbrana za knjižni natis v letu
1985. Podrobnosti o honorarjih, izbirnem postop-
ku itd. so zapisane v pravilniku o izdajanju in
urejanju knjižne zbirke Književne mladine Sloveni-
je, ki je na voljo na RK ZSMS. Z izbranimi avtorji bo
Iniciativni odbor stopil v stik najkasneje meseca
septembra.
POPRAVEK V PUNK PROBLEMIH
Pri stavljenju teksta Petra Mlakarja »Elementi za kozmologijo« je poleg ducata manj pomembnih tiskarski škrat z vsta-
vitvijo nesmiselne besede povzročil večjo napako pomenskega značaja. Namreč stavek na 8. strani, 18. in 19. vrstica
prvega stolpca od spodaj navzgor; »Še več: čeje uničenje telesa, je potem tudi 'prvi' korak vzrok Necelega, Nič,« se pra-
vilno glasi: »Še več; če je uničenje telesa, je potem tudi 'prvi' vzrok Necelega, Nič.«