Joco Zn
DELO • 28. decembra 1974 • stran 17
-y—v rejšnjo soboto se je II v Budimpešti končal dru-gi pripravljalni sestanek
-M- za konferenco evropskih komunističnih partij; predvideno je, da bo ta konferenca po vrhunski konferenci o evropski varnosti, verjetno ob koncu prve polovice prihodnjega le-la v vzhodnem Berlinu. Pred samo konferenco bo še en pripravljalni sestanek, verjetno prav tako v vzhodnem Berlinu. Priprave bodo torej razmeroma dolge in temeljite.
Po prvih dveh pripravljalnih sestankih — oktobra v Varšavi in zdaj v Budimpešta — je splošni okvir bodoče konference že precej jasno začrtan. Določen je dnevni red, ki ima eno samo točko: mir, varnost, sodelovanje in socialni napredek v Evropi; sprejet je tudi poslovnik, ki v primerjavi s podobnimi konferencami v preteklosti prinaša nekaj bistvenih novosti, med njimi načelo kon-senzusa. A o tem nekaj več pozneje ...
Za boljše razumevanje ciljev in smisla take konference in vsega dogajanja v zvezi z njo, je treba reči najprej nekaj o glavnih pobudah, ki vodijo evropske komunistične partije v celoti in posamezne med njimi, da so se sploh odločile za tak sestanek.
Najbolj splošna skupna osnova, ki druži praktično vseh 28 evropskih partij, ki sodelujejo v pripravah (ob strani so ostale edino KP Albanije, KP Nizozemske in Zveza islandskega ljudstva, ki pa se je posredno delno vključila v priprave s tem, da je sestanku v Budimpešti poslala pozdrave) je mnenje, da evropski komunisti lahko in morajo dati svoj prispevek k splošnim iskanjem rešitev za najbolj pereče evropske probleme. Na državni ravni je temu ‘ posvečena tudi konferenca 6 evropski varnosti, ki ima za sabo še dve leti razprav in priprav na vrhunski sestanek šefov evropskih držav, ki bi moral biti v prvi polovici prihodnjega leta. Ta sestanek naj bi po državni liniji skušal zagotoviti trajnejše temelje za mir, varnost in sodelovanje v Evropi. Seveda je jasno, da tega ni mogoče storiti z eno samo konferenco pa naj bo še tako temeljito pripravljena. Tudi ni mogoče zagotoviti tega samo s prizadevanji državnih politik. Varnost, mir in sodelovanje niso dogodek ali sporazum. ampak dolgotrajen proces, v katerega morajo biti vključeni vsi politični, družbeni, kulturni, gospo.
evropa v očeh komunistov
i
darski in drugi dejavniki, ki morajo prevzeti nase svoj del dolžnosti in odgovornosti za proces iz-grajevanja novih razmerij v Evropi.
To je splošen okvir, v katerem morajo iskati prostor za svojo de javnost in svoj konstruktivni pri. spevek k miru, varnosti in sode lovanju tudi evropski komunisti.
Ce je ta ugotovitev splošna in nesporna pa je seveda bolj sporno, kakšne poti naj komunisti ubirajo za izpolnjevanje tega svojega dolga do lastnih narodov in Evrope v celoti. Ena od možnih po. ti — ki pa nikakor ni edina in tudi ne izključuje drugih — je skupni sestanek in dogovor o nekate rih konkretnih političnih vprašanjih. Na prvem pripravljalnem ses-stanku oktobra v Varšavi se je 28 evropskih partij dokončno odločilo, da bi bil tak sestanek lahko koristen.
Kaj jih je — poleg omenjenih najbolj splošnih razlogov — vodilo k takemu sklepu?
nega samega odgovora na to vprašanje ni, kajti evropske partije delujejo v različnih razmerah in na različne načine, kar vse povzroča seveda tudi različne poglede, ocene in interese. Nedvomno je, da zahodnoevropskim partijam, zalsti tistim, ki so v svojih državah pomembne politične sile — kot so na primer italijanska, francoska, španska ali portugalska — konferenca ustreza med drugim ’ tudi zaradi notranjepolitičnih razlogov. Vse te partije se pripravljajo na sodelovanje z oblastjo (portugalska že sodeluje) in gotovo želijo v širših okvirih legalizirati svojo strategijo in taktiko, da ne bi bile pozneje izpostavljene morebitnim kritikam drugih partij, zlasti tistih, ki so že na oblasti. Vsaka od teh partij ima svojo nacionalno strategijo in taktiko, ki sega preko dosedanjih okvirov ideološke tolerance. Doslej so komunisti tolerirali ustanavljanje narodnih front ih sodelovanje komunistov v njih z drugimi silami, toda samo v vojnih razmerah. Zdaj pa nastopajo Italijani s tako imenovanim »zgodovinskim kompromisom«, Francozi z »listino francoskega naroda« in Spanci z »listino demokratičnih sil Španije«. Vse to so programi širokih narodnih front, kjer naj bi skupno sodelovali v oblasti komunisti, socialisti, socialni demokrati in celo leva krila krščanskih demokratov in drugih levih sil. To je velika novost in zahodne partije že-
lijo dobiti zanjo potrditev na neki konferenci komunističnih partij, želijo dobiti potrditev predvsem od KPSZ in drugih vzhodnoevropskih partij na oblasti, ker iz notranje in zunanjepolitičnih razlogov nočejo tvegati morebitnega spora z njimi, morebitnih kritik, da so revizionisti in podobno.
Tudi KPSZ ima več razlogov, da si želi takšno konferenco. Med njimi so gotovo pomembni notranjepolitični. Sovjetska 'zveza vodi politiko popuščanja napetosti in širokega sodelovanja z ZDA’ in Zahodom sploh. To je politika, ki ji je življenjsko potrebna, če hoče zdržati notranjo usmeritev socialnega, gospodarskega in drugega razvoja, s tem pa tudi obdržati svoje mesto svetovne velesile in enakopravnega partnerja. Vendar politika popuščanja napetosti in sodelovanja z ZDA doživlja tudi kritike in odpore znotraj. Zato je sovjetskemu vodstvu koristno in potrebno, da za politiko popuščanja napetosti in sodelovanja z Zahodom dobi podporo mednarodnega komunističnega gibanja, čim večjega števila partij, ker je po pomemben dejavnik za urejanje odnosov v sovjetskem vodstvu, partiji in javnosti pri premagovanju odporov liniji 24. kongresa KPSZ, ki je formuliral takšno politiko.
Pomemben razlog za sovjetski interes za takšno konferenco je tudi to, da bo na evropski varnostni konferenci ZSSR brzda morala dati Zahodu in ZDA nekaj koncesij, da bo lahko dobila tudi od njih tiste koncesije, za katere je posebno zainteresirana, predvsem zagotovitev statusa quo v Evropi. KPSZ želi, da bi evropske partije podprle vse dogovore, na katere bo šla ZSSR v zvezi z evropsko varnostno konferenco, kar bi precej otopilo ost morebitnih domačih in tujih kritik na račun popuščanja.
Delno veljajo ti razlogi in interesi tudi za druge vzhodnoevropske partije, ki so na oblasti. Se zlasti pa zanje velja, da so močno zainteresirane za politiko popuščanja in potrditev te politike od vseh KP, ker je to edina pot za širše gospodarsko, znanstveno in tehnično sodelovanje z Zahodom, ki jim je nujno potrebno za uspešen in hiter notranji razvoj.
-	- nano je, da se ZKJ v pre-
f teklosti ni udeleževala po-f dobnih multilateralnih se-
M mJ Stankov. Znani so tudi razlogi, ki so zelo na kratko povedani predvsem tile: v preteklosti so bili takšni sestanki
praviloma ideološki - in ne politični; sprejemali so obvezujoče ocene in navodila za dejavnost posameznih partij; način dela je bil takšen, da je izključeval javnost razprav ter omogočal preglasovanja posameznih partij in vsiljevanje posameznih stališč.
ZKJ meni, da bi bil v sedanjih razmerah posvet evropskih komunističnih partij lahko koristen, če bi odpravili naštete pomanjkljivo, sti prejšnjih. Svoj interes za sestanek vidi po eni strani v tem, da lahko da svoj konstruktivni prispevek k razpravam in iskanjem poti k zastavljenemu cilju: miru, varnosti, sodelovanju in družbenemu napredku v Evropi, po drugi strani pa tudi v tem, da se v sedanjih spremenjenih razmerah ne izolira od ostalih evropskih partij.
f—w navajanjem nekaterih in f gotovo ne izčrpno obdela-
J nih interesov evropskih
* KP za konferenco, smo že marsikaj povedali o bistvenih vsebinskih zahtevah dosedanjih priprav. 2e iz tega bežnega pregleda interesov je razvidno, da niso vselej enaki, kar pomeni, da tudi pristopi k pripravam in sami konferenci ne morejo biti enaki.
•	Predvsem je jasno, da taka konferenca ne more biti ideološka, ampak je lahko samo politična, se pravi lahko je le dogovor o konkretnih političnih akcijah, ne more pa dajati ocene nacionalnih politik posameznih partij, ker bi bilo nemogoče najti skupni imenovalec za tako oceno. Temeljno soglasje o politični naravi konference je doseženo, dasi so bili in bodo bržda še poskusi, da bi jo vsaj deloma tudi »ideologizirali«.
•	Konferenca mora v vseh fa-zah vse sklepe sprejemati soglasno (načelo konsenzusa!), kajti samo tako je lahko zagotovljena resnična 'enakopravnost vseh partij in izključeni poskusi vsiljevanja posamičnih mnenj. To načelo je bilo v Varšavi sprejeto in v Budimpešti potrjeno.
•	Konferenca (in priprave) ne sme potekati za zaprtimi vrati, kajti mnoge partije — med njimi tudi ZKJ — zahtevajo pravico, da obširno informirajo lastno javnost, ne le o svojih, ampak tudi o tujih stališčih, kar ni le vprašanje demokratične procedure, ampak tudi vprašanje odgovornosti posameznih partij pred lastnim narodom. Doslej ie bilo pripravljalno delo bolj javno kot v preteklosti,
dasi še obstajajo posamični interesi, da bi se na javnost obrnili le z rezultati, manj pa jo seznanjali s potmi do njih.
•	Rezultat konference bi moral biti po menju ZKJ in nekaterih drugih partij predvsem široka in odkrita izmenjava mnenj, idej in pogledov v vseh fazah priprav in same konference. Rezultat naj bi bil zbirka vseh glavnih poudarkov, ki so bili in bodo še izrečeni od Varšave do Berlina in ki bi bili lahko osnova in pomoč pri oblikovanju naciona,lnih politik posameznih partij. Po drugem, tudi precej močnem mnenju, ki ga zastopa tudi KPSZ, pa naj bi bil rezultat politična deklaracija o Evropi, ki bi vsebovala skupno oceno in v določeni meri iz nje izhajajoče obveznosti za evropske komuniste. Sedanja faza priprav (delo redakcijske komisije za pripravo predloga dokumenta ali dokumentov) mora najti za vse sprejemljivo rešitev tega vozla.
•	Konferenca naj bi ne bila ujeta le v ozek krog komunistov, ampak obrnjena k vsem levim in naprednim silam, kajti niso le komunisti tisti, ki so zmožni dati Evropi pozitiven program boja za mir, varnost, sodelovanje in družbeni napredek, niti niso samo kumuni. sti tisti, ki so odgovorni ali soodgovorni za pozitiven razvoj v svojih deželah. To je vprašanje, ki je zlasti aktualno za tiste partije, ki se pripravljajo na sodelovanje v oblastni koaliciji, pa tudi za ZKJ, ki je. tako s svojo obliko poti v socializem kot s svojo neuvrščeno zunanjo politiko obrnjena v širši politični prostor. Tudi vprašanje, kako na široko naj konferenca zastavi svoj odnos do drugih naprednih in levih sil. še ni dokončno razčiščeno.
To je nekaj glavnih okvirov, v katerih so potekale dosedanje priprave in ki bodo ostali tako začrtani tudi vnaprej. V njih je dovolj možnosti za koristne in plodne dialoge pa tudi nekaj čeri. ki bi se jim bilo dobro izogniti, .če naj predvidena konferenca evropskih partij res pomeni prelom s staro prakso. ZKJ je doslej konstruktivno sodelovala v pripravah in bo sodelovala tudi v prihodnje, seveda v okvirih testefra. kar .ie za Jugoslavijo in ZKJ conditio sine aua non: spoštovanje lastne noti v notranjem razvoju in neuvrščenost v zunanii noPtiki.
Janez Stanič
Jože Javoršek
Dnevnik
Primož Žagar
Sito za sposobnosti in vrline še čaka
Okrogla miza Dela
Čigave so že elektrarne
lija Popit
Kabli nadomeščajo žice
Zdravko Kaltnekar
Spreminjanje delovnega časa
Veroljub Andonovski
Kako najti domačega avtorja
Dimitrij Rupel
Grmada spoznanja
Miša Grčar
Sveži vetrovi
Jože Smole
Vzdušje politične razgibanosti
Mirko Drča
Zaviranje »raketne dirke«
Andrej Novak
»Škotska prha« v puščavi
Anton Rupnik
Lov na potrošnega idiota
Ante Mahkota
John A. Blatnik
Bogdan Osolnik
Balada o novoletni noči
/
19
20 21
22
24
25
sobotna priloga
poštni predal 29
Odmevi na:
Meje turistične rasti' na Veliki planini1
Delo, 14. decembra
Delo, 14. decembra — Promet z avtobusi, kamioni in avtomobili po dvosmerni cesti v gozdnato osrčje Velike planine, ki ga načrtujejo ljubljanski urbanisti, obeta tej naši največji planini devastacijo krajine, izsek gozdov in skrčenje planinskih pašnikov.
Vpliva okolja na ljudi in na oblikovanje njihovih lastnosti danes ne zanikamo več. Posebno občuten je ta vpliv pri ljudskih skupnostih, v gorskem svetu. Zato vemo, da so gore s svojimi gozdovi in bistrimi vodami, s planinami . in prepadnimi stenami, s svojim mirom in čistim ozračjem ter s starimi človeškimi bivališči za nas, ljudi mehanizirane nuklearne dobe, če seveda skušamo živeti z naravo, nenadomestljiv rezervat za obnavljanje naših izrabljenih fizičnih sil, kjer lahko sproti uravnavamo zrahljano psihično ravnovesje. Zato bi si morali, če že ne iz estetskih in kulturnih pobud, pa vsaj iz čisto praktičnih razlogov resno prizadevati, da bi ohranili, ta za nas in za zanamce dragocen del narave takšen kot je Gorski svet nam je le takšen kot je lahko v dragoceno pomoč pri premagovanju težav, ki nam jih obilno trosi življenje v hrupu in onesnaženem okolju.
V članku o novih urbanističnih načrtih za Veliko planino v Delu 16. novembra sem skušal seznaniti javnost z dvema letošnjima elaboratoma, ki krojita bodočo usodo naše največje planine. Prvi elaborat je »Velika planina — program turističnega razvoja« izdelan v Urbanističnem inštitutu SRS, ki ga je naročilo podjetje Viator preko svojega zastopnika LIZ, drugi pa »Urbanistični načrt območja Velike planine« izdelan v Ljubljanskem urbanističnem zavodu po naročilu SO Kamnik. V članku sem poudaril, da je v obeh elaboratih nekaj elementov, ki so v popolnem nasprotju z dosedanjimi prizadevanji družbenih dejavnikov za fizično ohranitev Velike planine in njeno smotrno turistično izrabo. To svojo trditev sem oprl na lanska, o tedaj še nedodelanih elaboratih podana mnenja Skupnosti za varstvo oko-
lja Slovenije, Skupščine občine Ka-rnnik, Planinske zveze Slovenije, Turistične zveze Slovenije, Planinskega društva Kamnik in nekaterih strokovnih in javnih organov. Te organizacije so tedaj odklonile graditev ceste za motoriziran promet v osrčje Velike planine, pozidavo planine z velikimi turističnimi centri, izsekavanje gozdov s prepletom žičniških naprav ter vsak nadaljnji surov poseg v ta planinski in pašniški svet. Obenem so ekologi postavili zahtevo, da je k tovrstnim načrtom za posege v »gorski svet treba izdelati ustrezno ekološko študijo posledic posegov v usklajen in uravnovešen sistem planinskega sveta.
Avtorja obeh elaboratov teh zahtev pri nadaljnjem delu nista upoštevala in tudi svojih konceptov o urbanizaciji in totalni turistični eksploataciji Velike planine nista korigirala.
V	elaboratu Velika planina — program turističnega razvoja Ul SRS iz letošnjega leta je na strani 3 podatek, ki nas informira, da so se lani oktobra sestali predstavniki podjetja Viator in LIZ (ki opravlja za podjetje Viator pogodbene posle) ter Urbanističnega instituta SRS (ki opravlja preko LIZ pogodbene posle za podjetje Viator) in ugotovili, »da ni strokovno utemeljenih razlogov za eventualni odstop od koncepta novega cestnega pristopa«, ter sklenili, naj se »študija po tem sporazumu dokončno izdela z upoštevanjem novega cestnega pristopa«. S tem sklepom so pogodbeni partnerji družno zavrgli lani podana odklonilna stališča družbenih in strokovnih organizacij o tem programu-
K odločanju o tem primarnem vprašanju, v katerem tiči tudi vprašanje o bodoči pozidavi planine z novimi turističnimi centri, o poseku gozdov, miniranju terena in novih žičnicah, o pašnem gospodarstvu in turizmu, niso trije razpravljalci pritegnili nikogar od dejanskih uporabnikov tega planinskega sveta.
V	odgovoru na moj članek o mejah turistične rasti na Veliki planini (Delo, 14. decembra) označuje tov. M. Debelak to cesto kot »cesto z največjimi koristmi ob najmanjši škodi«, kakšne bodo največje koristi motoriziranega tovornega in osebnega prometa po 7 metrov širokem cestnem terminalu v Tiho dolino s končno avtobusno postajo v sklopu turistično-rekreacijskega centra v Tihi dolini«, kot je zapisano v programu Ul? Največje komercialno-tržne koristi od tega terminala bo nedvomno imelo pro-metno-turistično podjetje, ki bo del planiranih 7000 obiskovalcev na dan prepeljalo, sprejelo in oskrbelo z' jedačo in pijačo. Ker jih gondolska žičnica lahko prepelje v celodnevnem obratovanju največ 3000, jih bo ostalih 4000 prispelo z osebnimi avtomobili in avtobusi. Ta vozila se bodo ustavila in parkirala v Tihi dolini, če tam ne bo več prostora, pa nižje ob cesti. V elaboratu ni niti besedice o nadaljnjem transportu tovora do porabnikov na planini, saj je tam zgo raj še okoli-180 koč in več planinskih domov. Ker v programu Ul ni izrecne prepovedi za vožnjo z motornimi, vozili po Veliki planini, lahko domnevamo, da bodo prevozniki prepeljali tovore po že obstoječem kolovozu iz Tihe doline na Veliki stan in naprej po planoti.
Kako se obnese težko motorno vozilo na mehki planinski črnici, si lahko predstavlja tisti, ki si je poleti na Velikem stanu ogledal vozišče dveh normalnh traktorjev, ki sta občasno vozila tovor od žičnice po velikopla-ninskih pašnikih do planinskih domov na Mali planini. Za njima je ostala razrita zemlja, ki so jo jesenski nalivi odplavljali v požiralnike kraških vrtač.
Z nekaj fantazije si lahko ustvarimo vizijo bodočnosti, ki se ponuja tej planini in njenim pašnikom z načrtovano uvedbo motoriziranega prometa.
Ali bo hrupna, stehnizirana in motorizirana Velika planina res še privabljala množice občudovalcev kot jih danes? Zagotovilom, da se hrup motorjev ne bo razširil po vsej planini, ne moremo verjeti, če upoštevamo, da je v Urbanističnem načrtu območja Velike planine, izdelanem letos v LUZ, predvideno in zarisano razvejano omrežje poti za vožnjo s terenskimi vozili (od koder pač vozniku ne bo težko zapeljati svojega vozila po paš nikih). Učinkovitega aparata, ki bi motoriziranim voznikom preprečeval vožnjo po planini, tam zgoraj nihče ne bo vzdrževal (primer za bo so že
S
V.«*..,"
Frangois Boucher: Dianin počitek
Kulturni atelje Slovenije
pripravlja ponoven ponatis
ZLATA PRAVILA ŽIVLJENJA
to je zbirka izrekov, napotkov za življenje in preizkušenih modrosti vseh časov.
Knjiga bo dobrodošel priročnik za staro in mlado.
i
Subskripcijska cena knjige je v prednaročilu 100,00 din, cena v prosti prodaji bo znatno višja, t
Knjigo naročite na naslov:	5
KULTURNI ATELJE SLOVENIJE, PP 179, Ljubljana, j
NAROČILNICA
Podpisani (ime in priimek):____________
Natančen naslov:	___
Zaposlen pri:
Naročam obvezno knjigo ZLATA PRAVILA ŽIVLJENJA Prednaročniško ceno 100,00 din bom poravnal po povzetju.
Datum:
Podpis:
IMMOMtMMMMHMMMM
I
Uskovnica, Zajamniki, Krvavec itd.) Edina rešitev pred uničenjem travnikov, pred devastacijo in onesnaženjem okolja na Veliki planini je, da zgraditev te ceste odklonimo. S tem odpadejo tudi vse posledice vdora motornih vozil v ta planinski svet.
O bodočnosti pašnega gospodarstva piše tov. M. Debelak, da se bo dvignilo iz stagnacije in propadanja. »S pomočjo opisanih elementov (?) smo dali morda odločilno pobudo k dvigu iz stagnacije in propadanja«. »Dajemo mu večje možnosti sodelovanja z rekreacijskim turizmom kot doslej (kmečki turizem — »Bajtarstvo« — vnovčitev proizvodov, storitve...)«.
Kdo je to _■— »dajemo mu«? Možnost za sodelovanje s turizmom so kmetom-pastirjem na Veliki planini že zdavnaj odprli turisti, v zadnjem desetletju pa še delovni kolektivi, ki so za potrebe svojega delavskega turizma postavili na Jamah in za Gradiščem čez 70 počitniških koč. Sem proda ve-likoplaninski pastir poleti večino svojih mlečnih izdelkov, le manjši del ostane za domače potrebe in za priložnostne turiste in izletnike. Ta prodaja v pašnem času občutno stimulira tudi rejo živine in planovanje na Veliki planini. Zaradi te prodaje se je v zadnjem desetletju tod dvignil kmečki standard, zato na Veliki planini danes še živo utripa pastirsko življenje, medtfem ko je drugod v naših Alpah v zatonu ali pa je že odmrlo. Kmetje izpod Grintovcev redijo živino in pasejo v planini, ker so trdovratni in ker se jim to — kljub vsem oviram in gospodarskim težavam — še izplača. Ce se jim ne bi, bi planovanje že opustili.
»Bajtarstva« kmetom pastirjem ni treba »dajati«, ker ga imajo že dobrih štirideset let in se je v tem času razvilo v današnjo skupnost bajtarjev Velike planine, ki kmetom pomaga vzdrževati planino (čiščenje pašnikov jeseni in spomladi) in njihove pastirske bajte.'
Teh obljub velikoplaninskim kmetom-pastirjem je v članku še več, vse pa so le leporečno pleteničenje, zato jih ne kaže jemati resno.
V eni od šaljivih domislic v članku mi tov. M. Debelak skuša podtakniti kukavičje jajce, ko piše: »Citirani načrt (pišec misli na urbanistični načrti Velike planine LUZ z leta 1968) pa omenja tudi gradnjo avtomobilske ceste po zamisli tov. V. Kopača iz Kranjskega Raka mimo planine Marjanine njive na vrh velikoplaninske planote s končnim ciljem v parkirišču na Repu.« Pri tej trditvi je pisec dvakrat mahnil v prazno, kajti pri izdelavi inkriminiranega urbanističnega načrta Velike planine LUZ iz leta 1968 nisem sodeloval, zato v njem tudi ne more biti nobene avtomobilske ceste po moji zamisli. Drugič: globel V Repu ne leži »na vrhu velikoplaninske planote«, kot trdi pisec, temveč na njenem skrajnem jugovzhodnem robu pod Rupovcem.
Težko verjamem, da bi tov. M. Debelak če upoštevam njegovo večletno izdelavo študije p Veliki planini, še ne '' vedel, da leži globača V Repu (1410 m) na skrajnem robu velikoplaninske planote in ne 200 metrov višje in poltretji kilometer dlje »na vrhu« te planote na prevalu (1620 m) pod Zelenim robom. Zato menim, da pisec pači resnico s prozornim namenom.
Da bo zadeva bolj jasna, naj povem, da kolovoz z Marjaninih njiv mimo Jefinega korita v Rep uporabljajo tisti, ki imajo pašno pravico na planini že stoletja. Po njem vozijo v pašnih mesecih konjske vprege lojtr-nike, kimpeže in gumarje. Vodstvo kamniške občine se je pred petnajstimi leti ogrevalo za razširitev in korekturo tega kolovoza, da bi po njem lahko pripeljalo tudi motorno vozilo do dveh planinskih domov na Mali planini.
Da zavaruje planino pred morebitno motorizacijo, ki bi porušila naravno ravnovesje v tem planinskem svetu, je spomeniško varstvena služba leta 1964 v svojem urbanističnem programu Velike planine prepovedala vsakršen prevoz z motornimi vozili po tej planoti. Obenem je prepovedala tudi zvočnike na prostem, motorne agregate, sirene itd. S tem je ohranila njeno fizično podobo in travno rušo na pašnikih, saj lahke kmečke vprege, ki vozijo po starih, utrtih kolotečih, planini niso prizadevale večje škode.
Leta 1968 je kamniška občina sprejela urbanistični načrt Velike planine, ki ga je izdelal LUZ. Ta projekt ni vnesel v to območje bistvenih sprememb. Večji posegi v krajino so se začeli leta 1972, ko se je investitor (po dopolnilnem urbanističnem predlogu tov. M. Debelaka) lotil podaljševanja sedežnice z Zelenega roba na vrh Gradišča, ki je posebej prizadela obiskovalce obstoječih počitniških zaselkov, kmete-pastirje in . druge izletnike v kopnem. Obenem je začel postavljati betonske podstavke in železne portal-ne nosilce nesrečno trasirane in »na črno« začete »dolge« vlečnice iz Tihe doline na Gradišče (po istem dopolnilnem predlogu). Za izvajanje zemeljskih del in za »popravljanje terena« sta prihrumela na Veliko planino dva Megradova buldožerja in neusmiljeno zaorala v planinsko rušo in zminirano zemljo. Kmalu so jima sledili džip. traktor in motocikli. Tako se je s po daljšano sedežnico in novo vlečnico začela motorizirana doba Velike planine.
Pisca članka tare tudi skrb za pašnike Velike planine, »ki so danes razriti in spravljajo v obup planšarje zaradi pretiranega »gojenja« divjih prašičev«. Pri ogledovanju od prašičev razrite ruše žal ni opazil razdejanja z miniranjem med Vetrnicami in Makovko, kjer je investitor odstrelil velik del pašnika in ga zril v železniškem nasipu, podobno je nasutje za korekturo neustrezne vlečne steze vlečnice Tiha dolina — Gradišče. Tudi rii videl kamnite groblje vlečne steze na Malo gričo, vozišča goseničarjev na Purman, zminiranih in razritih orebo jev za smuško progo na Tratice itd.
Trditev pisca, da so »možnosti dodatnega onesnaževanja zraka iz treh novo predvidenih oskrbovalnih točk na velikoplaninski planoti prav neznatne v primeri z današnjo polucilo indivi dualnih kurišč v 71 turističnih kočah
Grobi posegi v krajino na Veliki Planini. V ozadju vlečnica na Malo gričo, spredaj nasutje za vlečno stezo vlečnice na Gradišče — joto: V. Kopač
in okoli 100 pastirskih kočah — »bajtarski« turizem je, preprosto rečeno, zavajanje bralcev. Ena izmed teh »oskrbovalnih točk« je tudi turistično-rekreacijski center v Tihi dolini, ki obsega: samopostrežno restavracijo v pokritih in odkritih prostorih, planinsko restavracijo s strežbo, planinsko mlečno restavracijo in planinsko zabavišče s skupno 420 sedeži. 100 stojišči za 2100 obrokov dnevno. Zraven pa še planinski hotel s 100 ležišči, centralni turistični servis itd.. Kakšna bo polucija kurišč na olje ali premog za centralno ogrevanje takšnega centra, si lahko predstavljamo. K temu je treba prišteti še izpušne pline nekaj stotin motornih vozil, ki jih, kot trdi pisec, »zaradi izrabe posebne oblikova nosti reliefa in obdajajočih strnjenih gozdnih sestojev ne bi bilo mogoče videti, praktično pa tudi ne slišati niti vonjati.« Sliši se lepo, toda ker nekoliko poznam Tiho dolino in imam bajto na zahodnem robu Velike planine, temu ne verjamem. Iz doline Kamniške Bistrice, ki leži pod tem robom 1200 metrov nižje, seže do bajte hrup avtomobilov, pa čeprav piha zgornik. Iz »doline pod Smrekovcem« (beri Tihe doline), kjer naj bi se po . zagotovilu pisca dokončno ustavila množica avtobusov, kamionov in osebnih avtomobilov, pa do zgornje planote na Velikem stanu je manj kot 150 metrov višinske razlike. Kako bo s hrupom, je jasno.
Polucija te »oskrbovalne točke«, sešteta s polucijo ustavljenih motornih vozil v ali pred Tiho dolino je vse kaj drugega kot bukov ali smrekov dim iz počitniških in pastirskih bajt v zgornjih, vetrovnih predelih Velike planine. Sicer pa smrekov in bukov dim na planini nekaterim neurbanizi-ranim nosovom celo prijetno diši. Vsekakor pa v njem ni žveplovega dioksida svinca in benzpirena.
Tov. M. Debelak je v elaboratu izračunal, da bo na obstoječih in na novo izsekanih smučiščih Velike planine lahko smučalo okoli 7.000 smučarjev dnevno. Za nova smučišča bo treba podreti 50 ha smrekovih in bukovih gozdov, kot je razvidno iz podatkov v programu. Približno takšen posek pa bo potreben tudi po urbanističnem načrtu območja Velike plani ne LUZ. Del smučarjev se bo odločil za terensko, družinsko ali sprehajalno smučanje, "-^kateri pa za tek. Zanje ni treba izsekavati in minirati novih smuških prog. Drugi del bo smučal ob vlečnicah po pistah na valovitem in vrtačastem severnem delu Velike planine, kjer kljub izsekom in »korekturam« terena ni možno speljati dalj ših smuških prog. Sodobni smučar pa si želi daljših prog, kot jih ima Krvavec, Kranjska gora, Zelenica, Golte, j Kanin, Pohorje itd. Ali ne bi bilo bolj gospodarno in za fizično ohranitev velikoplaninske krajine bolj smotrno opustiti predvidene visoke stroške za 7 metrov široko cesto v Tiho dolino (vključno z njenim čiščenjem v zimski sezoni), za pozidavo turistično-re-kreacijskega centra v Tihi dolini, za večino vlečnic in nove izseke ter prepustiti Veliko planino turnim smučar jem, smučarskim šolam, tekačem in jo usposobiti za smučanje po obstoječem terenu. Predvsem pa naj bi smuške proge in vlečnice trasi rali naši smučarski strokovnjaki in dolgoletni poznavalci Velike planine.
Bojazen, ki jo izreka tov. M. Debelak, da obeh študij (program Ul in načrt LUZ) nisem pazljivo prebral, je odveč, prav tako je nepotrebno tudi otepanje pisca na koncu članka, ko zatrjuje »da nismo predvideli nemogoče gradnje hotela, niti igrišč na Gradišču« itd., »še manj pa turističnih centrov na Zelenem robu, na Mali planini ali na Marjaninih njivah« pa tudi ne »nobenega novega vikenda niti počitniškega zaselka na velikoplaninski planoti« in tako naprej, ker sem dovolj jasno napisal, da so ti predlogi del urbanističnega načrta LUZ iz leta 1974, pri čemer sem navede) tudi strani, na katerih so v načrtu prikazani navedeni projektantski predlogi.
Kljub trditvi, »da nismo predvideli nemogoče gradnje hotela« na Gradišču, pa predvideva program »manjšo gostinsko zmogljivost« s 150 sedeži na istem mestu. Okužba zbiralnika pitne vode v Gradišču iz hotela s 300 sedeži (po načrtu LUZ) ali iz gostinskega obrata s 150 sedeži (po programu UD v bistvu ne bo kaj drugačna.
Čeprav gre v mojem članku za
mnenje o dveh urbanističnih elaboratih, je to mnenje o beh skoraj istovetno. Oba se skladata v zahtevi po cesti v Tiho dolino, po plasiranju 7000 smučarjev dnevno, enotna sta si, da je treba izsekati več kot 50 ha gozdov \ za nova smučišča, imata predvideno podobno število novih vlečnic itd., razhajata pa se v lociranju novih turističnih centrov na planini, v režimu pastirskih selišč in njihove okolice ter v manj pomembnih urbanističnih prijemih. Oba imata predvideno maksimalno turistično-smučarsko eksploatacijo in tehnizacijo Velike planine, oba tudi složno ignorirata odklonilna mnenja družbenih in strokovnih organizacij, podanih med izdelavo obeh ela boratov.
Dejstvo je, da motorizirana in stehnizirana Velika planina ne bi bila planinsko rekreacijsko območje za oddih naših delovnih ljudi, ki danes iščejo svež zrak in miren počitek v naravnem okolju, kjer ni avtomobilov, hrupa in gneče.
Vlasto Kopač,
Ljubljana
Ali nam je potrebna
kulturna notitika?
Delo, 14. decembra
Ko Josip Vidmar v našem zdajšnjem trenutku javno zastavlja vprašanje, ah nam je potrebna kulturna poliitke dobesedno, kaj šele politike ! politike dobesedno, kaj šele politke ždanovskega tipa, ki bi »od zgoraj« z oblastvenim aparatom posegala v kulturno sfero. Ce sem ga prav razumel, se njegova stališča, ki jih je mnogokrat povedal in zapisal, dotikajo predvsem etične narave naše sodobne kul ture in umetnosti.
Na eni strani smo ena izmed najnaprednejših družb na svetu, uveljavljamo delavsko samoupravljanje, obliko, ki zagotavlja delovnim ljudem (tu mislim na združeno občestvo roč nih in umskih delavcev) možnost uveljavljanja pravic, ki izhajajo iz dela (o tem je tehtno spregovoril Beno Zupančič) in nadzorstvo in pregled nad tem, kam se stekajo in zakaj se uporabljajo dobrine, rezultat njihovega dela.
Na drugi strani pa v nasprotju z ugodno materialno perspektivo ponujamo delovnim ljudem izdelke kvazi-avantgardne umetnosti, ki prinašajo duševni nihilizem, anarhizem, brezizhodnost, brezsmiselnost, kič in pornografijo ...
Koga taka diskrepanca med eno in drugo skrajnostjo našega družbenega življenja ne bi vznemirila? Zato ni nič čudnega, če je Josip Vidmar, ki se je že v narodnoosvobodilnem boju in še prej v stari Jugoslaviji boril proti temu, da bi v umetnosti in kulturi zrna gal anarhizem, slab okus in umetnost, ki ne vidi v življenju in delu nobenega smisla in vodi celo v samomore po sameznikov (ki pri Slovencih niso več tako redki...), povzdignil svoj glas proti negativnim kulturnim pojavom v sedanjem trenutku in v sedanji družbi, ko bi bilo vendar trideset let po izbojevani revoluciji povsem naravno pričakovati, da se bo pri nas že zdavnaj utrdila umetnost, ki bo vedno bližja človeku in njegovim problemom in ne vedno bolj oddaljena od njega, kakor se zdi zdaj ...
In to ne glede na različne sloge, kajti Vidmarju očitajo nekateri njegovi nasprotniki, da je sovražnik vsega novega v umetnosti. Res je, Vidmar je nasprotnik tistega novega, ki je novo samo zaradi novega, ki je novo samo na zunaj, vsebinsko pa prinaša le razkroj in kaos. Vidmar po vsej verjetnosti ne bi imel nič proti takemu novemu v umetnosti, ki bi kljub ekskluzivnosti in eksperimentu, kljub drznim zunanjim oblikam služilo človeku in družbi, čigar etično jedro bi bilo zdravo. Takih umetniških del v avantgardni preobleki pa je zelo, zelo malo... In to je tisto, kar človeka in umetnika Josipa Vidmarja upravičeno vznemirja...
Njegovo stališče glede »avantgardnih« del bodisi v glasbi, slikarstvu ali
književnosti, ki so zgolj eksperiment in ne povedo bralcu nič, ki so izbruhi seksualnopornografskega značaja, ki so sami sebi namenjene ekshibicionis tične igračke, je tako. da naj taka »dela« izhajajo v samozaložbah in ne na račun družbe! Ce hočejo avtorji žonglirati z brezsmiselnimi besednimi igrami, če se želijo »sproščati« m izživljati, naj se izvolijo na svot račun ... Po vsej verjetnosti bi jih, če bi si morali svoje knjižne izdaje sa mi plačevati, brž minila volja do »sproščanja«...
Družba, ki vodi težko borbo, da bi v težavni in zapleteni gospodarski situaciji omogočila delovnim ljudem dostojno življenje in svetlo perspektivo prihodnosti, ta družba naj plačuje najrazličnejše cinike, »genije«, eksperimentatorje, ekshibicioniste, »avantgar diste«, ki so v vsem zelo vzvišeni nad to družbo, samo nad njenim denarjem ne, ki ga jemljejo krvavo zares ...?!
Ali je res tako težko razumeti Josipa Vidmarja, ko zahteva več reda. načelnosti in logičnosti v kulturni politiki? Ali ga je res težko razumeti, če maje z glavo, kadar so taka in podobna »dela« deležna celo najvišjih družbenih nagrad?
Našo družbo je rodila revolucija in narodnoosvobodilni boj. Ali je možno, da v tej družbi in z njenim denarjem izhajajo dela, ki se norčujejo iz na rodnoosvobodilnega boja in revolucije? izhajajo! Ali je tako stanje v naši kulturni politiki normalno ...?
Edi se mi, da dobro razumemo Josipa Vidmarja, zlasti tisti, ki nam ta ko stanje ni všeč in da ni tako osamljen, kakor si morda misli. Treba sc je le oglasiti, treba je pričeti' borbo mnenj, borbo proti nenormalnim in nemoralnim pojavom v naši kulturi!
Precej časa je trajalo brezvetrje na kulturnoumetniškem področju pri nas. Nekateri spretni in tiholazniški pajki so si medtem spredli zelo tenke, za površno oko skorajda nevidne mreže... Cas bi bil, da te mreže pometemo! Cas bi bil, da umetnost spet približamo ljudem, umetnost, ki bo ne gle. de na slog dvigala ljudi in jim dajala vere v smisel dela in življenja!
Ali je res tako težko razumeti Josipa Vidmarja? Saj je vendar izpove dal svoje misli in stališča tako nedvoumno in brez kompromisov! Se dobro, da ga imamo! Se dobro, da Je tako trden, nepopustljiv in dosleden!
Dušan Dlevlja Maribor
Nujna
avtentična razlaga
Delo, 21. decembra
V »Delu«, dne Ul. 11. 1D74 je bil objavljen prispevek »Nujna avtentična razlaga«, v katerem Sveto Varšek ugo talja potrebo po avtentični razlagi 67. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Omenjeni člen določa, da ni mogoče odpovedati stanovanjske pogodbe imetniku stanovanjske pravice, če mu je prenehala lastnost delavca v družehem delu po lastni izjavi ali pa zaradi obsodbe zn kanzivo dejanje na kazen, ki ima po samem zakonu za posledico izgubo lastnosti delavca v združenem delu ali zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, če je imetnik stanovanjske pravice dopolnil 10 let. delovne dobe ali krajšo delovno dobo. določeno s splošnim aktom sta nodajalca-. Pri tem je v praksi postalo sporno, vprašanje, ali se v 10-letno de lovno dobo všteje delovna doba, ki jo je delavec pridobil pri stanodajalcu ali pa delovna doba ne glede na to, pri kateri OZD je delavec pridobil 10 letno delovno dobo. Sporni člen ustvarja probleme v praksi OZD in tudi sodna praksa je neenotna. Sodeč po tekstu komentarja, ki ga je napisal Lojze Ude. sodnik vrhovnega sodišča SRS, bo praksa razlagala to delovno dobo kot delovno dobo pri istem stanodajalcu.
Zdi se mi. da je sicer potrebna av tentična razlaga, vendar s to razlago ne bi mogli in smeli spreminjati smis la omenjenega člena v tem smislu, da se delovna doba šteje imetniku stano-


vanjske pravice le pri stanodajalcu. Zakon izhaja iz delovne dobe, ki jo je delavec pridobil kjerkoli in ki se kot delovna doba šteje po splošnih predpisih. Takšna interpretacija izhaja iz teksta samega zakona in je tudi v skladu z intencijami družbenoekonomske ureditve, v ustavi SFRJ 1974.
Če želimo s pravnega vidika interpretirati omenjeni člen, moramo upoštevati, da zakon uporablja le izraz »delovna doba« in pri tem ne uporablja nobene označbe, s katero bi označeval to delovno dobo na posebno ali splošno dobo. Ločevanje delovne dobe na splošno in posebno ni v skladu s pravno terminologijo, ki jasno loči delovno dobo od posebne dobe. Ta ločitev pa velja samo za področje socialne varnosti, kjer se kot delovna doba v pravnem pomenu šteje čas, ki ga je delavec prebil v delovnem, oz. medsebojnem razmerju, kot posebna doba pa se šteje čas, ki ga je delavec prebil izven delovnega, oz. medsebojnega razmerja in ki je določen s posebnimi predpisi kot podlaga za pridobitev določenih pravic, ki sicer temeljijo na delovni dobi, kot npr. pravica do pokojnine udeležencu NOB.
Zaradi tega bi moral zakonodajalec v skladu s pravno tehniko določiti in opredeliti to »posebno dobo«, ki bi zajela samo delovno dobo pri stanodajalcu. Zakon o stanovanjskih razmerjih pa nikjer ne opredeljuje to »posebno dobo«, kar pomeni, da zakonodajalec ni niti želel, po mojem mnenju pa tudi ni mogel v pravno terminologijo uvajati še posebnega izraza, ki bi pomenil »posebno delovno dobo«, ki bi veljala samo za področje stanovanjskih razmerij.
Tudi ni primerno pri zagovoru »posebne dobe« 'sklicevati se na dejstvo, da zakon omogoča skrajšanje te delovne dobe s splošnim aktom, češ da se pri tem misli na delovno dobo pri stanodajalcu. Zakon s to določbo samo omogoča ugodnejši položaj za delavca, da se mu skrajša sporna delovna doba. Z drugimi besedami to pomeni, da določba o 10-letni delovni dobi ni absolutno prisilnega značaja.
Razen pravne interpretacije teksta zakona, na podlagi katere lahko z gotovostjo trdimo, da je zakonodajalec imel v mislih delovno dobo delavca, ne glede na to, kje delavec to delovno dobo pridobil, pa bi pri tolmačenju omenjenega člena morali izhajati tudi iz vloge minulega dela v novi družbenoekonomski ureditvi.
Pravica delavca do stanovanja izhaja iz združenega dela. Delavec s svojim delom prispeva k stanovanjski izgradnji s tem, da det svojega dohodka oddvaja namensko v sklade za stanovanjsko izgradnjo. Ta prispevek oddvaja delavec skozi celotno delovno dobo. Na ta način prispeva in povečuje obseg minulega dela v celotnem procesu njegovega kroženja. Tako pravica delavca do stanovanja vključuje njegov celotni prispevek v rezultate dela temeljne organizacije in družbene lastnine v celoti.
Skladi za stanovanjsko izgradnjo, ki jih je delavec ustanvljal s svojim prispevkom v prešnji ureditvi, so na nek način postali bolj ali manj samostojni skladi družbenega kapitala, s katerimi je po principih lastninskega razmerja upravljal organ delovne organizacije ali pa organi družbenopolitičnih skupnosti. Pri tem je delavec bil izločen kljub temu, da so vsa sredstva bila ustvarjena z njegovim delom.
V skladu z načelom integracije dela in družbenega kapitala je minulo ’ delo postalo del njegovih pravic, o katerih odloča svobodno in enakopravno z drugimi delavci v OZD. Ce Obravnavamo stanovanjsko pravico delavca kot del rezultatov njegovega dela, ki ga je prispeval v okviru družbene akumulacije v celoti, potem ne more biti odločujoče, ali je delavec pridobil delovno dobo, ki je podlaga za stalno pridobitev stanovanjske pravice v eni, oz. v večjem številu OZD. Delavec je povsod oddvajal svoj prispevek za stanovanja (četudi je imel lastno stanovanje). Pripomnim naj, da je stanovanje družbena lastnina in da moramo pri politiki delitve stanovanj izhajati iz elementov socialistične solidarnosti in iz prispevkov dela.
Zakonodajalec je verjetno imel v mislih dejstvo, da bi delavec po desetih letih dela. imel pravico do stanovanja na današnji stopnji razvoja s tem, da še naprej oddvaja del sredstev za stanovanjsko izgradnjo, s katerimi se na vzajemni osnovi rešujejo stanovanjski problemi drugih delavcev.
če bi obveljalo stališče o »posebni delovni dobi«, bi to pomenilo določeno vračanje k pomanjkanju, da je OZD skupinski lastnik stanovanj in da je delavec na nek način omejen v svoji pravici združevati svoje delo v različnih OZD. To tudi ne bi bilo v skladu z našo kadrovsko politiko — povečevati mobilnost delavcev, zlasti še strokovnjakov. S takšnim stališčem bi se lahko ustvarjala situacija, ko bi delavec praktično bil brez stanovanja, če bi, npr. spreminjal OZD v času krajšem od 10 let.
Nedvomno je, da ima stališče o nujnosti »posebne dobe« kot pogoja za prepoved odpovedi stanovanjske pogodbe svoje zagovornike v praksi zaradi problemov OZD, ki nastajajo s špekulacijami posameznikov. Poskusi s špekulacijami so bili in tudi bodo v bodoče, vendar pa menim, da na tem področju ni mogoče odpraviti vseh poskusov izigravanja samo z zakonskimi normami. Delavci, ki so dodelili stanovanje strokovnjaku, ki ma 10 let delovne dobe in je po nekaj dneh ali mesecih po zaposlitvi in vselitvi v stanovanje zapustil OZD —stanodajalca, bodo nedvomno prizadeti. V takih primerih ne bi bilo protizako, če bi se s pogodbo določile sankcije, npr.: vrnitev določene vrednosti stanovanja ipd. Takšna sankcija bi bila zlasti primerna, kadar je očitno, da je delavec prišel na delo k stanodajalcu samo zaradi pridobitve stanovanja ih da ni imel namena 'opravljati delo. Tudi na tem področju bi moralo veljati načelo -vestnosti in poštenosti in uvorabljati sankcije, ki jih pravi sistem pozna za primer zlorabe pravic. Zdi se, da je potrebno v tej smeri iskati rešitve, ne pa v razlagi zakona,
ki bi spreminjala tekst v zakonu, če zakonodajalec meni, da je potrebno uveljaviti tako imenovano »posebno dobo«, potem naj se sproži postopek za spremembo zakona, kar pa bi verjetno bilo v nasprotju z načeli, ki so zapisana v ustavi.
Problem, ki se je pojavil ob razlagi omenjenega člena ni pravni problem, ki bi izviral samo iz nejasne dikcije zakona, temveč je posledica določenih kompromisov na področju stanovanjske politike, ki ni v celoti sistemsko urejena, kar pa bi morala biti urejena v bodočem zakonu o združenem delu. To tudi ni predmet spornega zakona, ker le-ta ureja samo stanovanjska razmerja. Potrebno bi bilo v okviru stanovanjske politike predvsem opredeliti vlogo in pomen solidarnostnih skladov in vključevati v reševanje stanovanjske problematike tudi osebna sredstva delavcev. Po nekaterih znakih gradijo, oz. kupujejo lastna stanovanja delavci z nižjimi osebnimi dohodki, strokovnjaki z višjimi osebnimi dohodki pa se pro-centualno manj odločajo za lastne investicije. To je razumljivo, saj današnji sistem omogoča strokovnjaku, da pridobi družbeno stanovanje brez lastnega prispevka in to sorazmerno v kratkem času, delavcu z nižjimi dohodki pa ni mogoče v krajšem času pridobiti družbeno stanovanje, zato se odločajo za lastno izgradnjo, kar pa zahteva veliko napora in veliko sredstev.
Reševanje teh problemov je naloga novega koncepta stanovanjske politike, zlasti pa politike delitve stanovanj, ki bi morala temeljiti na socialistični solidarnosti in ki bi lahko kvalitetno spremenila dosedanji sistem na tem področju. Probleme, ki so se nakopičili v prejšnjih razdobjih ne bo mogoče reševati s samo pravnimi normami, še manj pa z razlago, ki bi bila v nasprotju s tistim, za kar smo se z ustavnimi spremembami zavestno odločili.
Dr. Šime Ivanjko Ljubljana
Pripis uredništva
Naši izhodišči se v bistvu ne razlikujeta: zavzemamo se za to, da bi bila stanovanjska pravica vezana na delovno* dobo, doseženo v katerikoli organizaciji.
Razlike obstajajo pri vprašanjih drugotnega pomena: pri delitvi delovne dobe na »splošno« in »posebno«, glede omejevanja pravice delavca združevati delo v različnih OZD, glede sankcije na vrnitev določene vrednosti stanovanja itd.
Delitev delovne dobe na »splošno« (v katerikoli OZD) in »posebno« (v eni — zadnji OZD) se med pravniki, specializiranimi za področje medsebojnih razmerij v’ združenem delu, vedno bolj uveljavlja. Poudariti pa moramo, da gre za splošno delovno dobo in posebno delovno dobo, ne pa za delitev na delovno dobo in posebno dobo, kakršna se je uveljavila na področju socialne varnosti.
Menimo, da pravica delavca združevati delo v različnih TOZD zaradi obveznosti, ki jih sprejme v zvezi z dodeljenim stanovanjem ali odobrenim stanovanjskim kreditom, ni v ničemer omejena, čeprav delavec dobi stanovanje, oziroma stanovanjski kredit, možnosti, ki -jih predvidevata zakona za prenehanje lastnosti delavca, ostanejo še naprej. Seveda pa bo moral tak delavec v določenih primerih zaradi realizacije pravice do prostega združevanja dela izprazniti dodeljeno stanovanje ali takoj vrniti preostali del kredita. Toda to so obveznosti povsem druge vsebine.
Uvajanje pogodbenih sankcij, za kakršne se zavzema dr. Ivanjko, je prav tako lahko izigravanje zakona kot zapustitev-organizacije, ki je zagotovila stanovanje, nekaj dni po izpolnitvi desetletne delovne (splošne) dobe, na primer pogodbena kazen v vrednosti dodeljenega stanovanja, če takšne pogodbene kazni niso celo nezakonite.
Določb zakona ne moremo uporabljati z domnevo, kaj je »zakonodajalec verjetno imel v mislih«. Tudi različne razlage kažejo, da obstaja veliko mnenj. Tako, recimo, v zakonodajno pravni komisiji skupščine SRS prevladuje mnenje, da gre pri 67. členu zakona o stanovanjskih razmerjih za splošno delovno dobo, sekretariat za zakonodajo IS pa v svoji razlagi navaja, da gre celo za delovno dobo v isti TOZD. Tudi sodišča so takega mnenja. Vse to pa povzroča v praksi velike težave. Zato smo tudi predlagali, naj da zakonodajalec avtentično razlago. Kot vse kaže, se bo zakonodajalec te pravne tehnike tudi poslužil, saj bo zakonodajno pravna komisija skupščine -SRS zadevno vprašanje obravnavala že na prihodnji seji.
Tovariš in no gospod
Delo, 28. septembra
že pred nekaj- časa je bil v sobotni prilogi »DELA« objavljen članek tov. Vinka Hafnerja »Kako se ogovarjamo — tovariš ali gospod«. Nato je sledilo o tej temi nekaj pisem bralcev ter ponovno v sobotni prilogi še članek' tov. novinarke Alenke Leskovic, povzet po VUS-u.
Sedaj na VII. kongresu Zveze sindikatov Jugoslavije je o tem sprožil razpravo delegat Venceslav Verbec, ki je svoje izvajanje v komisiji za samoupravljanje v celoti posvetil tej temi, delegati pa so z velikim odobravanjem pozdravili njegovo razpravo. Zato se mi zdi, da na to ne smemo kar tako pozabiti ampak je skrajni čas, da o tem spregovorijo tudi v tozdih, ustanovah in predvsem v šolah, kjer dijake pri »marksističnem samoupravljanju« učijo tudi pravilnega nagovarjanja občanov. Predvsem pa se mora vsak zavedni občan zavedati, da živimo v samoupravni socialistični družbi socialistične države.
Ne smemo pozabiti, da je pravo tovarištvo nastalo prav med borci NOB in da moramo tako kot druge: pridobitve NOB tudi naziv »tovariš« ohraniti, ga uporabljati pri pozdravljanju ter ga prenašati na mlajše generacije. Predvsem pa ne smemo pozabiti na to, da so se za današnji lepši, svobodni dan borili naši tovariši in tovarišice, ne pa gospodje, zato čimprej proč z nazivom gospod. V zgodovini našega naroda naj ostane za zmerom samo naziv »tovariš«, in če ne bo šlo drugače, naj se to uresniči z zakonom.
Lojze Rutar,
Ljubljana
Entuziast rešuje položaj?
Delo, 21. decembra
Da, res, jugoslovanski družboslovci (kakor tudi vsi drugi raziskovalci) so dolžni poročati javnosti o naravi, rezultatih, predvidenih ciljih in učinkih svojega raziskovalnega dela. Zato se s pismom Staneta Sakside, enega izmed udeležencev letošnjega svetovnega sociološkega kongresa v Torontu v Kanadi, docela strinjam. Strinjam zato, ker je pisec v zanj, pa za kolektive, ki stojijo za njegovim imenom, objektivni informaciji naznanil. nekako tako, da bodo sociologi pač primorani sami predstaviti svoje pomembno in opazno raziskovalno delo, prikazano v tujini. Da, znanstveniki so dolžni polagati račune o tem, kaj delajo, vsem našim delovnim ljudem, povejmo konkretno, vsem delavcem v rudnikih, železarnah, v cestnih podjetjih, na železnici itn., ker le-ti prispevajo denar za njihovo umsko delo. Tega denarja, dragi tovariši, ne prispeva sklad Borisa Kidriča ali drugačni skladi te vrste v drugih republikah, marveč naši delavci v organizacijah združenega dela. Skladi so le blagajne, kjer je ta denar shranjen. Te blagajne pa se prav tako odpirajo tolikokrat in tja, kamor hoče ljudska volja, izražena v procesu našega samoupravnega odločanja. Tako bi pravzaprav moralo idealno biti, vendar pa je včasih stvarnost oddaljena od teh načel, kar navsezadnje kaže tudi zahvala, ki jo pismo izreka našemu skladu Borisa Kidriča. O tem pravim: to je prozorna taktika.
In glede objektivnosti časnikarja, ki (to stoji sicer kot blaga, obzirna in konstruktivno učinkujoča konica v pi sanju Staneta Sakside) svoje poročevalske naloge ni opravil dobro.
.Prav. Jaz merim objektivnost v javnem obveščanju in oblikovanju družbene zavesti po naslednjih merilih: Objektivno je napredno. 'Napredno je tisto, kar se ujema z dolgoročnimi koristmi delavskega razreda, kar se ujema z začrtano potjo napredovanja naše družbe v socializem in komunizem in kar prispeva k uresničevanju posameznih ciljev na tej poti. Napredno aili objektivno je potem takem tudi tisto, kar se ujema s programom Zveze komunistov in s politiko, ki ta program uresničuje. Naj ponovim: Mojo objektivnost opredeljujeta samo pot in taktika napredovanja k socializmu in komunizmu kot stvarnosti in kot viziji. Vsakdanja razredno pogojena politika igra pri določanju objektivnosti enako močno vlogo. To so tista posamična politična dejanja v današnjem družbenem tre-~nutku-, ki so objektiven korektivni ali pospeševalni del dolgoročnega uresničevanja partijskih programov in vseh drugih naprednih družbenih programov, ki so naravnani k omenjenemu velikemu cilju.
Potemtakem je objektivno, v okviru naše obravnave, postavljati v ospredje vse elemente samoupravljanja, delegatskega sistema, združenega dela, podružbljanja politike, odločanja, torej vsega tistega, čemur bi po moje morali družboslovci posvetiti poglavitno in večinsko pozornost v domačih raziskavah in seveda v predstavitvah teh raziskav v tujini. Tam pa predstavitev ni zgolj strokovno, ampak tudi temu najmanj enakovredno politično dejanje. Nasprotno pa je objektivno tudi grajanje tistega, kar se ne ujema z zapisanimi kriteriji (se pravi s sedanjo politično linijo, najbolj na kratko in v najožjem smislu rečeno) ali pa, v skrajnem primeru, tudi zamolčevanje tega. Ker pa imajo raziskovalci očitno drugačne kriterije objektivnosti, lahko seveda sami povedo o tistem, kar je bilo zamolčano; oziroma so to, kot prej rečeno, celo dolžni storiti. Zakaj, svoje delo morajo v celoti soočati ne samo z ozko strokovno javnostjo, temveč z vso družbeno prakso, ki pa se ji pravi tudi politika, pa dudi idelogija, predvsem pa seveda večinske delavske množice.
*
Tem kriterijem sem sam skušal služiti čimbolj verno, vendar pa o sebi kljub Vernu še toliko: gotovo je velik seznam mojih zmot in napak, če bi jih skušal razgrniti pred seboj. Toda te napake ali zmote merim in ugotavljam po tem, koliko so moja dejanja prestopila bregove moje objektivnosti, kolik so stala zunaj napredne jugoslovanske politične linije ali, koliko so bila znotraj nje nemara prešibka, premalo, odločna. Vendar pa teh računov tukaj ne mislim polagati.
še to: spoštujem velikanski trud slovenskih družboslovcev, vložen v znanost v zadnjih petnajstih letih. Tega truda se zavedam. Sodim pa, da bi zdaj kazalo del očitno pokazanega miselnega potenciala naravnati v drugo smer. če v neki tuji državi plačujejo raziskovalce, da v politične namene raziskujejo razpoke in napake v naši metodi gibanja k socializmu in komunizmu, v našem socialističnem samoupravljanju, potem moremo pričakovati, in smemo to tudi zahtevati, da se glavnina jugoslovanskih socioloških raziskav usmeri tako, da bodo njihovi rezultati in učinki neposredno gradili in plemenitili naši pristop k socializmu, ga pomagati izgrajevati naprej; smemo zahtevati, da bodo njihove raziskave neposredno podpirale našo razredno opredeljeno politično linijo.
Primož Žagar
Jose Javoršek
Dnevnik
odgovori na vprašanja radijske po-
Zaključek
Ko sem se z uredništvom DELA domenil, da bom zadnje tri mesece 'leta 1974 v sobotni prilogi objavljal svoj dnevnik, si še v sanjah nisem mogel domišljati, da se bo zgodilo nekaj podobnega, kar Božo Vodušek popisuje v svojem hudem sonetu ZAPUŠČENI. KLAVIR. V tistih sonetnih stihih pesnik go. vori o klavirju, ki »kaže mrk prezir in hlini asketa, ki se sam umika«. In pripoveduje, da se tega hinavskega bitja ogiba v loku in ima sploh do njega tisoč obzirov. — Kljub temu pa se nekega dne zgodi, kar se zgodi:
Nekoč prevzet od takšne pritajene bridkosti le preizkusim ' razglašene njegove strune, pa kot v osir
sem dregnil ,e namesto razbolene otožnosti ves besen vrže v mene krohot ih rezek vik, hrušč iij
nrepir.
Nekaj podobnega sem doživljal zadnje tri mesece, ko sem po navidezno zaprašenih in asketskih klavirjih preizkušal tipke. Vsi ti klavirji so bili v resnici skriti v zamračenih in umno izbranih varovalnih okoljih, a nikakor niso bili ne asketski, še manij brez glasu, zakaj iz njih je prihajal »besen krohot«, in »rezek vik, hrušč in prepir« brž, ko sem se jih dotaknil.
To je prva ugotovitev.
Druga pa se tiče »koncertnega« občinstva.
Večina je »koncert« odklon la, ker je bil v glavnem neprijeten, ker ni bil tiste vrste, ki bi z blago muziko uspaval utrujene državljane v nepretrgani spanec, ampak jih je nenehoma budil z nenavadnimi toni, opozarjal z odkrivanjem disharmonij, se" pravi, da jim je predvsem zelo določno govoril o neka. terih klavrnih slovenskih kulturnih in družbenih vprašanjih, na katere bi bilo treba korajžno odgovoriti. Ampak NAŠI RAZGLEDI so še prejšnji teden v razgovoru s Filipom Kalanom pod naslovom KULTURNI DELAVCI:	LJUDJE ALI
KOLESCA? zatrjevali, da je kulturno ozračje zadnje čase na Slovenskem domala »inficirano«, nakar so iz malomeščanskega slovarja še hitro potegnili besedi »avantura«, »homatija«, da bi bilo še bolj očitno, kako NAŠIM RAZGLEDOM ozi-.roma njihovemu izpraševalcu ni po godu nikakršen bojni pohod v slovenski prostor in čas. Kot vse kaže, si želijo akademskega miru. Kot večina kulturnih Slovencev. Ki se oprijemljejo idile misli s prsti rok in nog. Ki bi v svojem preplašenem moralnem trepetanju želeli, da bi bil vsak esej opereta. Vsaka kritika modro odmerjeno ravnotežje med hvalo in grajo. Vsak spis obnavljanje splošno znanih resnic, zlasti tistih, ki jih ljudje že vedo, pa jim pisci s tem, ko jih preberejo v časopisu, vzbude njihovo zadovoljstvo. In tako posta, nejo priljubljeni. Namreč pisci. Važno je, da zaradi kakšnega pisatelja še nikogar ni čevelj žulil, da pisatelj nikomur ni vede ali nevede posolil pameti in nikomur zagrenil veselih ut s spoznanjem o zgrešenih ali zamujenih urah našega življenja ali literature.
Neprijetna pa so vsa spoznanja, ki idiio lahko »inficirajo«.
že moj prvi dnevnik, ki je bil objavljen 28. septembra, je »inficiral« idilo, s katero so mislili nekateri Slovenci praznovati sedemdesetletnico Edvarda Kocbeka. Moje strogo in boleče spominjanje se je že zastran svoje narave sprevrglo v anti-hvalnico, vsekakor pa ni bilo pokorno terjatvam »intimnega praznika«, terjatvam, za katere ima jo toliko milostnega daru PEN klub in podobni predstavniki slovenskih naivcev. — Moram priznati, da sem se za pisanje tistega dnevnika odločil zaradi tega, ker sem videl, kako pripravljajo proslavo Kocbekove sedemdesetletnice ljudje, ki so bili njegovi nekdanji ideološki ali celo oboroženi sovražniki in so natanko taki ostali v svojih odnosih do današnje slovenske družbe, če niso svoje histerično sovražne ihte celo razmnožili. Zato dvomim, če bi šel kakšen slovenski pesnik in pisatelj, ki bi bil intimno povezan z zgodovino slovenskega partizanstva, praznovat svojo sedemdesetletnico v Trst, v ulico Donizetti, ko je prav gotovo že v začetku septembra videl program tistih čudnih manifestacij, ki so jih napovedali za letošnje leto in bi mu bilo lahko že na osnovi tistega programa jasno, da v taki družbi zanj ni mesta. Zelo tudi dvomim, da bi Edvard Kocbek dal pred vojsko ali med vojsko ali takoj po vojski intervju za BOGOLJUB (ali OGNJI-ŠČE), saj bi tudi takrat vedel, kar ve danes, da je te vrste listom za njegov praznik natanko toliko kot za predsedemdesetletm sneg. še bolj pa je človeka zmrazilo, da je Kocbek svoja leta počastil z
staje DEUTSCHE WELLE, za katero vsak otrok menda ve, kam taco moli ... itd. itd. itd.
Zaradi tega sem napisal tisto anti-hvalnico.
In takoj uvidel, kako neolikano je biti kritičen. Do neke mere celo nepravično. Predvsem pa nedostojno. Grdo. In tudi nevarno. Dostojno, lepo in pravično je samo zahrbtno suvanje v sodobno slovensko občestvo, ki pa mu pritrjuje do onemoglosti, slaboumna slovenska združba s pičevci na čelu.
In ta združba se hkrati zgraža nad vsakomur, ki je v njenem pritrjevanju ne podpira ali mu je njeno pritrjevanje zoprno... ali pa hoče sploh svobodno in odkrito povedati svoje mnenje, ne oziraje se ne na desno ne na levo, zlasti seveda pa nfc na prefinjeno strahovlado javnega mnenja v nekaterih predelih sodobnega slovenskega sveta.
Značilen primerek te vrste zgražanja je mogoče brati v predzadnji številki letošnjega PROSTORA IN ČASA, kjer je Dragica Ahačiče-va, mati-prednica slovenskega pi-čevstva, priobčila nekakšen člančič z naslovom NARAVNANA IDEJNOST, ki ga je prej zaman ponujala drugim papirnim hramom, zdaj pa ga je spravila pod streho hkrati z dodatnim napadom na moj dnevniški zapisek o E. Kocbeku. Modri diplomaciji PROSTORA IN ČASA se je zdela zveza ultra levega napada na časopis DELO z ultra desnim izpadom zoper mene božanska domislica, ki naj bi povzdignila čast Tistega, ki bi Ga mati-prednica sicer prav tako napadla, če bi bilo treba, zakaj tudi Belcebubu bi rep poškropila z blagoslovljeno vejico, če bi se s tem lahko izkazala ali maščevala.
Zato njene marnje v PROSTORU IN ČASU res niso važne.
Razmisleka vredne pa se mi zde pripombe, ki jih je v tržaškem NOVEM LISTU napisal na moj rovaš Boris Pahor. Dne 16. oktobra je med drugim zapisal: »Zal mi je za pisatelja Javorška, ki je mislil, da bo prinesel Evropo v slovenski provincializem, zdaj pa je tako provincionalno zaoral slovensko provincionalnost, da ni o njegovi Evropi ne duha ne sluha. Zakaj provincionalno še ni, če verjameš, da živiš v eni najrodovitej-ših revolucionarnih postojank v svetu’, provincionalno pa ie, če obenem misliš, da ,Kocbek hodi ritenski’«.
Tu smo v jedru problema in v bistvu je bilo to (grenko) jedro jedro vseh mojih jesenskih dnevnikov.
Naša evropeizacija in univerza-lizacija, se pravi naše široko vključevanje v svet, ki od tako majhnega in svojskega ljudstva, kakor je slovensko, terja globoko zbranost in silno zvestobo lastnim koreninam, se odvija po dveh tirih. Po prvem tiru prihaja svet nad nas in nas vsrkava vase, večkrat zoper našo voljo ali vsaj brez naše budne misli in nadziranega sodeiova n j a. (V bistvu gre za McLuhanov svet.) — Po drugem tiru se razširja v svet naše zavestno, zelo zagnano in zelo premišljeno vključevanje, ki se najbolj glasno izraža zaenkrat z našim sodelovanjem pri oživljanju in mobilizrranju tako imenovanega tretjega sveta in z našo stalno prisotnostjo na vseh koncih in krajih planeta, zlasti tam, kjer se je treba upirati nasilju in krivici. To vključevanje raste iz silno sveže, za ves svet mikavne revolucionarne družbene ureditve, ki nosi zaenkrat v sebi še veliko več obetov kot uresničenj. — Pri tem vključevanju v svet bi morala razumarska družba našega socialističnega sveta odigrati po. membno »spajalno« vlogo, tako, kot je odigrala pomembno vlogo v času narodno osvobodilnega gibanja in pozneje v bitki »za bolj humano podobo socializma«. V resnici sramotno, nerazumljivo, mračnjaško in skrajno provincionalno je, da je pri nas cela skupina ra-zumarjev vključena v zaviranje, zapletanje in predvsem v pretkano demoraliziramje tega zgodovinskega početja, pa jim pri tem ni prida mar krivde, ki jo prevzamejo nase. To so natančno iste vrste ljudje kot tisti, ki so bili krivi, da se doslej marsikatera gibanja socializma k bolj »človeškemu socializmu« niso mogla uresničiti, to so natanko iste vrste ljudje kot tisti, ki so krivi, da je slana pomo. rila praško pomlad, da se niso še bolj »zrahljale in zmanjšale suženjske vezi, ki vklepajo ljudi ..«, da povzamem misel Alberta Camusa. To so tisti ljudje, ki so nekdanja izročila kulture, ki so bila po nuji usode v našem majhnem narodu revolucionarna, spremenili v gostobesedni narcisizem.
Žal je treba priznati, da je njihova demonska in včasih patetična igra največkrat posledica bolest-
ne samozagledanosti, saj gre skoraj zmeraj za primere osebne prizadetosti in s tem nepopustljive užaljenosti, ki se nenehoma spreminja v sovraštvo, včasih bolj zaradi nekdanje izgube položajev kot zaradi umskih zamračitev. .— Družbeno spreminjanje vsekakor ni cvetlični ples v tričetrtinskem taktu. Naše sedanje življenje je pre kleto neizvožena pot, kjer v vpregi vsakdanjih težav padamo kot mule v blato. Poleg tega smo vsi nejeverni Tomaži, vsi zapravljivci upanja, vsi tatovi svojih lastnih sanj, a naj bomo že take vere ali drugačne, jasnih ali megleničastih misli, naj bomo pač, kar že smo, nobene pravice nimamo, da bi bili neumni.
Ampak neumni smo nazarensko.
Zamujamo čas, ko se naša dežela vključuje v najbolj mikavno utripanje sveta, in bi temu vključevanju lahko prinesli žlahtnost. Zamujamo čas, ko se v jecljajočih mukah utrjuje novo slovensko občestvo, ki bi mu mi lahko prinašali večjo mero razsvetljenosti in zaupanja vase. Zamujamo čas, ki je podoben najusodnejšim dnem slovenskega prebivanja, in sicer samo zaradi tega, ker nas morijo pošasti, ki plešejo ringaraja od onostranstva do središča naših zakrknjenih pameti.
Ampak recimo, da bi imel Boris Pahor v svojih zamerah, v svoji zagrenjenosti in jezi, ki jo kaže do današnjega slovenskega sveta, prav. Ce bi imel prav... pisatelja Pahorja ne bi bilo več, in tudi njegovi svetniki bi izgubili podstavke. Predvsem Najsvetejši. — Da je temu res tako, nam dokazuje najpreprostejša pamet, saj Edvard Kocbek nobene svoje knjige (razen zbirk pesmi, pa še teh ne vseh) ni napisal brez osnovnega navdiha ali bistvene pričujočnosti komunistov. Odmislimo si iz TOVARIŠIJE, STRAHU IN POGUMA. LISTI. NE, GROZE in SVOBODE IN NUJNOSTI komuniste in njihovo dejavnost, pa se bomo znašli pred neusmiljenja vredno filozofsko zmešnjavo brez hrbtenice in poleta. Za. to lahko mimo zaključimo, da brez komunistov Kocbekovega opusa sploh ne bi bilo, saj predstavljajo v vseh njegovih pomembnejših knjigah bistveni del dogajanja in najbolj izrazit predor v zgodovino in v svet. Kadar koli pa Kocbek ostane sam s svojo mislijo, se zgodi, kot bi ga kdo udaril s čarovniško palico: vse postane nejasno, zla sti pa postaneta nejasna pisanje in njegov smisel. Pred nami zazija zgubljenost tragičnega bitja v najbolj gluhi provinci, ki si jo je mogoče zamisliti.
Ali se tega Boris Pahor zaveda
in ali se tega sploh hoče zavedati?
•
V teh dnevniških zapiskih sem nekega dne govoril v pretresljivih besedah o svoji neumnosti in o meritvah, ki jih v zvezi z njo opravljam. V bogato zakladnico moje neumnosti sodijo tudi prevelike besede, ki jih včasih uporabljam. Ostajati bi moral v območju majhnih, deloma prijaznih.
. deloma smešnih besed, a če natanko premislim, so mi smešne bolj pri srcu od prijaznih. Potem se ne bi zgodilo, da bi pripovedoval, kako znamenita stvar je, da sije sonce, da včasih pada dež in da se navadno tudi zvečeri, a to z občutkom, kot da sem te resnice povedal prvi na svetu. Zlasti seveda ne bi ponavljal vseh spoznanj primerjalne zgodovine iz druge po loviceXX. stoletja in jih vzporejal s stanjem nekaterih sloienskih intelektualcev, ker so te primerjave tako katastrofalne, da je vsaka beseda odveč. Ampak neka čudna sla po odkrivanju resnice je kriva, da govorim, kar govorim, 'n da so moje besede včasih patetične. Kljub temu ne morem prevpiti sirenskih besed vseh tistih, ki imajo nenehno na svojih ustnicah probleme na šega milega naroda in so tolikanj bistri, da natanko vedo, kako pojejo vetrovi v vseh daljah sveta in v kakšni pomembni uri zgodovine spet živimo, pa tega nočejo glasno priznati. Zakaj?
Res ne vem. Ko se mi bo resnica v glavi posvetila, se bom čisto gotovo oglasil.
Mene namreč goni tista znamenita misel, ki jo je Miroslav Krleža povedal o resnici: »Kje so mostovi, preko katerih se človek lahko reši? V resnici? A resnica, kaj neki je resnica? Resnica je vse tisto, kar človek občuti, da je neprimerno spregovorita, da je neopor tuno izreči, ker se tista izgovorjena beseda v pra-v nobenem primeru ne sklada z našim malenkostnim, samoljubnim trenutnim interesom. To je resnica! Resnica je, ko človek občuti potrebo, da pove tisto, kar bi z zornega kota njegove osebne koristi bilo b.olje, modrejše in uvidevnejše, da 'bi pogoltnil. — To je resnica!«
»
L ZALOŽBA LIPA Koper
vam priporoča za knjižna darila:
Sodobna slovenska poezija:
Tomaž Šalamun ARENA
(104 strani, celo platno 39.00 din)
Nevin Birsa STEKLENI VIHAR
(78 strani, celo platno 37.00 din)
Bogomil Fatur BELI GALEB
(112 strani, celo platno 54,00 din)
Sandi Sitar
KAKŠNA JE RAZLIKA MED ENIM VRABCEM? NOBENA! — OBE NOGICI IMA ENAKO TENKI. ZLASTI LEVO!
Osrednji junak te zgodbe je sentimentalni humanist. ki išče lastne potrditve v poskusu, da bi dvignil nekdaj obetajočega, sedaj propadlega slikarja (prikazan je v dveh možno-* stih) do ponovne ustvarjalnosti. Poskus propade In posledice bi bile za slikarja lahko tragične. Toda kar se res zgodi, je zlom sentimentalnega humanizma, ki ga glavni junak .zamenja za stvarnejšo življenjsko filozofijo.
*{141 strani, celo platno 85.00 din)
Kadri in družba
Arthur Hailey
KOLESA	.
Novi ‘ oestseller avtorja romana LETALIŠČE, v katerem spoznate najširšo . problematiko avtomobilske veleindustrije, jijene poslovne uspe-he in polome ter stalno grožnjo kriminala, mafije in industrijske špijonaže.
(488 'strani, celo platno 85.00 din. polusnie 95.00 din)
Carlo Cassola MOhITE MARIO Topla človeška zgodba razkriva erotični in čustveni odnos med moškim in žensko, graditev. njune ljubezni med vzponi in padci, razočaranji in spoznanji. Zgodba pripoveduje o ljubezni med ekscentričnim bogatim dekletom in mladim moškim^ ki se zaradi socialnih težav odloči za vojaški poklic. Roman je iskreno »n pošteno pisano delo znanega italijanskega pisatelja.
(242 strani, celo platno 78.00 din)

Antoine Maloroso OPERACIJA SRCA Kot pove že sam naslov, govori delo o srčni kirurgiji. Stran za stranjo lahko sledimo napeti zgodbi, veličastni pustolovščini boja za človeška življenja. Glavni junak romana, mladi kirurg Gerald. dela v ekipi.‘ki se ukvarja z najnovejšim odkritjem v srčni kirurgiji, s presaditvijo srca. V njihovem boju za prvenstvo jih sicer prehiti sloviti južnoafriški . kirurg Christian Barnard. zato pa pogum in uspehi Geralda in njegovih tovarišev niso nič manjši, nič manj pretresljivi. Bralen se lahko ob tekoče napisani zgodbi temeljito seznani z vsemi podrobnostmi, tragedijami, dvomi, obupom in upanjem, ki se skrivajo v delu ljudi v belem.
(429 strani, celo platno 125.00 din)
Vves Gandon KAPITAN LAFORTUNE
Delo iz razgibane in dramatične. ameriške preteklosti v času več kot sto let pred odpravo suženjstva riše izrednega človeka, predhodnika osvoboditeljev zasužnjenega črnca. V romanu nam podaja pisatelj izredno zanirmv portret markiza Fortunata Fe!ixa de la Pree de la Fleur. ki se je proslavil na Karibskem morju v času francoskega kralja Ludvika IV. Delo - odlikujeta zanesljiva in natančna dokumentacija ter izjemno pisateljsko pero. -(452 strani, celo platno 62,00 din)


Marcel Haedrich PARIŠKA LEPOTICA
Z »lepotico Pariza-, ženskim simbolom polsto-letja. ki se je izteklo s koncem druge svetovne vojne, nam je francoski pisatelj postavil zrcalo, v katerem odsevajo sanje in resnica. Zabavni roman zajema čas od novembra 1918. ko sc je zrušilo cesarstvo in se je v nemiru tedanjega Pariza rojeval nov svet. Braiec bo ob prijetni izpovedi spoznal tudi mnoge zgo-
dovinske zanimivosti: roman so prevedli v razne jezike in ga tiska’ -------------------
šokih nakladah.
kali in ponatiskovali v vi-
(564 strani, celo platno 72,00 din, polusnje 78.00 din)
Peter Norden SALON KITTY
S. Številnimi' dokumenti in podatki obogatena knjiga o zadnjem osupijivem poglavju SS. doslej neobjavljeno tajno gradivo o prisluškovalnem , sistemu v Heydr!chovih poiitičnih javnih hišah v .'Berlinu.
(478 strani, celo platno 84.00 din)
Marie Louise Fischer S E N T A
Družinska kronika (tetralogija) nemške zdravniške družine od preloma XIX. stoletja. Več ' generacij VVeiganijov preživlja usodne dogodke med upanjem in obupom, ljubeznijo in sovraštvom. tveganjem in porazi.
V kvalitetnih romanih MLADI GOSPOD JU* STUS. DEKLIŠTVO. ZAKON. RODBINA se bomo srečali z razmerami starega Berlina pred prvo svetovno vojno, študijem, medicine na slavni Charite. razburljivo prakso zdravnikov raznih generacij, družbenimi razmerami teda-njega časa in mnogimi prepletenimi odnosi najrazličnejših ljudi.
Kroniko VVeigandov lahko primerjamo kvalitetnim serijam romanov pisateljev, kot sta Gals-worthy in Mažo de la Roche.	*
(komplet štirih knjig, celo platno 420.00 din)
Sito za sposobnosti in vrline čaka
Na ljubljanski univerzi še ni trdne, dolgoročne kadrovske politike
Han Suy.n	J'
MAOCETUNG
Z naslovom JUTRANJA PLIMA v mnoqe sve-tovne jezike prevedena Maova biografija (na Slovenskem prva avtentična!) velja po svetu za zelo iskano in brano knjigo. Veliki ep. ki želi biti predvsem burna zgodovina sodobne Kitajske, pisana za nekitajskega bralca, je desetletno delo slavne' pisateljice. Nepogreslj.-vo čtivo za sodobnega, dobre informacije 'željnega bralca!
(Umetno usnje, 648 strani, 13^.00 din)
Heinz G. Konsalik POLETJE Z DANICO
Roman za najširši krog bralcev ki radi segajo po zabavnem čtivu, je rezultat avtorjevega trldenskega bivanja v Ankaranu in Piranu, kjer so ga navdušili odkriti in gostoljubni domačini ter naravne lepote obale in mest. Lahkotno branje za zimske večere in poletne počitnice.. (404 strani, celo platno 110.00 din)
Of. Lčon Coriat/G. Erlich KAKO SPOZNAŠ BOLEZEN
Knjiga o znamenjih in simptomih je namembna iaiku (mnoge knjige o zdravju in boleznih so žal prezahtevne), ki ceni zdravje, a se ver-d?rle ne želi zaradi vsake težave takoj napotiti k zdravniku. Knjigo bodo s pridom •••) • rahljale mlade matere in vsi. ki hočejo zv**, deti. kdaj je strah odveč in kdaj je freb- *-koj k zdravniku. Delo je pisano s simpatičnim rahlim humorjem, ki prijetno pomirja. (236 strani, celo platno 82.00 din)
Han Suyin se nam predstavlja tudi v »kitajski trilogiji«:
RANJENO DREVO. UMRLJIVI CVET. POLETJE BREZ PTIC. Vsaka izmed knjig je celota zase In le zaradi tematike lahko sodi v trilogijo. Pripovedujejo o avtoričini intenzivno preživeti kitajski mladosti in so prepričljiv portret ženske, obenem pa prikaz dela sodobne zgodovina daljne skrivnostne dežele . . .
RANJENO DREVO (razprodano)
UMRLJIVI CVET (491 strani, platno 98,00 din, polusnje 112.00 din)
POLETJE BREZ PTIC (558 sjrani. platno 110.00 din. polusnie 125.00 din)
Rosy Chabbert '.EONELLA I -t- II
Prva knjiga o Leonelli BENEČANSKE LJUBEZNI je zelo stvarna, čutna pripoved o dogodkih In tegobah, ki so napolnjevale mladost zadnje potomke nekdaj ponosne in potem propadle beneške plemiške družine Solimanijev. Kritika je pri prvi knjigi poudarila zlasti njeno stvarnost. iskrenost, brezpogojno resnicoljubnost. Avtorica je ob njej izjavila: »Lahko vam zagotovim. da ie vse v romanu čista resničnost .	. Leonella nikdar noče biti angelska,
ampak globoko človeška, tipična anti-Pepelka. Drugi roman o Leonelli z naslovom TIGROVA SMRT je ponazoritev doživljanja, v katerem je ljubezen »lahko edinole drama«. Leonello sme pustili pred vrati ustanove za zaščito nezakonskih mater, ki naj bi bila človekoljubna ir humana, v resnici pa se tudi nad njenim pragom sveti grozljivi Dantejev napis:	Vsak up
pustite, vi. ki vstopite! To je hiša. ki sprejema človeške razbitine, katere vanjo pripelje »pankrtski vlak« . . izid v januarju 1975
V zapisu o seminarju političnega aktiva ljubljanske univerze, ki je bil letošnjo jesen v Martuljku, smo pred kakim mesecem dni postavili tudi mu sel, da predstavljata visoko šojstvo fin tudi znanost) strnjen, materiaiizi-
ran interes politike družbe\____V___obeh
primerih gre brez dvoma zadve sila pomembni, če ne že prav odločilni sili v procesu razvijanja in napredovanja družbe k ciljem, ki sta jih postavila in jih sproti osvetljujeta ^pojasnjujeta naša politična teorija in praksa.
Ni potrebno posebej opozarjati, kako zelo so in tudi morajo biti v ospredju političnega interesa (interesa zlasti ZK in tudi drugih subjektivnih sil, združenih v SZDL), kadri, ki delujejo tako v visokem šolstvu kot znanosti. Od njih je vendar prav konkretno odvisna stopnja moči obeh udarnih sil družbenega razvoja.
Te trditve ni težko dokazati. Visoko šolstvo izobražuje intelektualce vseh strok, ki jih čakajo pomembne in zahtevne naloge tako v družbeni bazi, se pravi v neposredni proizvodnji, kot v družbeni nadstavbi, oziroma v tako imenovani sferi družbenih dejavnosti in tudi v sami državni administraciji. Vse te naloge seveda uresn;čujejo družno z delavci-neposred-nimi proizvajalci in z drugimi sodelavci ustreznih kvalifikacij in zadolžitev. Zato je povsem razumljivo, da morajo vzgojno in izobraževalno delo v visokem šolstvu opravljati kar najbolj sposobni učitelji, saj je od niih odvisna kakovost kadrov, ki jih pošiljajo na družbene položaje, kjer se bije bitka za ekonomsko trdnost in uspešnost in za napredne družbenoekonomske ter politične odnose. Poučevati morajo zategadelj učitelji, ki so sposobni kot znanstveniki, kot pedagogi in kot nosilci ter razširjevalci idej socializma in samoupravljanja in seveda s tem tudi kot zagovorniki koristi, potreb in sploh oblasti delavskega razreda. Imeti morajo moralne in idejno politične vrline. Skratka, morajo biti napredno diružbemo angažirani.
Ideološka gluhost
Podobno bi lahko govorili tudi o kadrih, ki delajo v naši znanosti; tudi tu morajo delovati najsposobnejši, sveži in kreativni ljudje, ki so napredno družbeno angažirani, pri čemer jih ta angažiranost, na primer, usmerja k raziskovanju najaktualnejših, najbolj bolečih družbenih problemov. Predvsem pa taka angažiranost odpravlja v naši znanosti zelo opazno- »ideološko nezainteresiranost« ali celo nasprotovanje vodilni ideologiji v naši družbi. Z najmanj besedami lahko ta pojav označimo kot gluhoto do teženj in smernic politike in njenih organov (zlasti partijskih), ki usmerja družbo k demokratično in plebiscitarno izbranim ciljem. V določenih primerih pa gre tudi za ironiziranje in parodiranje zadevnih političnih stališč, ki se v neogibnem ideološkem jeziku pač zavzemajo za uveljavitev načel združenega dela in s tem seveda (če izpustimo druge elemente) tudi za vodilno vlogo in oblast delavskega razreda. V znanosti je nadalje nam vsem skupen cilj-socializem kot stvarnost kot vizija komunizma-marsikdaj nalašč izbrisan iz spomina; in to večkrat zaradi podedovanega vedenja in mišljenja, da mora biti znanstvenik (zlasti naravoslovne-matematične smeri) dvignjen nad posvetnimi cilji, nad politiko, nad njeno vodilno idejo in-ideologijo. Vendar pa zdaj ne gre beseda o kadrovskih vprašanjih naše znanosti, za katero so pač še zmeraj značilni stari, nekreativni (zato pa seveda ne neuporabni) kadri in sila pbčasen, domala negiben postopek »povzdigovanja« mladih, ustvarjalnih in naprednih ljudi na raziskovalne položaje, na katerih lahko v celoti izražajo svoje strokovne in kreativne sposobnosti ter idejne vrlipe.
Tukaj želimo spregovoriti le nekaj nazornih besed o različnih straneh kadrovske problematike v visokem šolstvu; jasno pa je, da bomo s tem ves čas tako ali drugače zadevali *udi ob znanost, saj gre, gledano družbeno-pplitično in ne statistično, za celovit, med seboj mnogokratno prepleten in povezan družben pojav, . se pravi za eno samo področje, ki pa se znotraj sebe zaradi konkretne delitve dela zaradi specifične narave dela pač deli na dva dela, na visoko šolstvo in znanost, oziroma raziskovalno delo.
Posebnost: produkcija kadrov
Sami dajemo prvemu v prostoru te kadrovske obravnave prednosten položaj, ker se visoko šolstvo najbolj ukvarja s »produciranjem« kadrov za družbene potrebe. Družba pa seveda terja najboljše kadre, najbolj učinkovite kadre, posebno v njenem sedanjem razvojnem obdobju. Dejstvo je, da so martuljško zasedanje politične ga' aktiva ljubljanske univerze pa tudi zadnje zasedanje univerzitetne konference ZKS v Ljubljani ter že prej različni partijski organi znotraj uni-
verze in tudi zunaj nje, predvsem CK ZKS, prav tako namenili veliko časa in miselnih moči kadrovskim vprašanjem v visokem šolstvu.
Na zasedanju političnega aktiva ljubljanske -univerze v Martuljku je bilo ugotovljeno, da bo moč mnoge idejno-politične odklone in protisocialistične pojave v visokem šolstvu izkoreniniti edinole z dolgoročno in selektivno kadrovsko politiko ter seveda tudi z uresničevanjem ustavnih načel in z uveljavitvijo neposrednega samoupravljanja študentov, učiteljev in de legatov širše družbene skupnosti. Seveda pa gre tudi pri ustavi v bistvu za kadrovska vprašanja, saj ustavo in samoupravljenje ureničujejo ljudje-kadri. In čim bolj sposobni in idejno močni ter predani so, toliko hitreje in uspešneje oboje uresničujejo in uveljavljajo.
Ob isti priložnosti so tudi ugotovili, da »dolgoročne in selektivne kad rovske politike na ljubljanski univerzi še niso uspeli postaviti na noge«.
»Samoprizadevanje« univerze
Potemtakem se zdaj bije bitka za uveljavitev napredne kadrovske politike (razumljivo razredne politike). Zdrava podlaga za to politiko pa je že podana v docela konkretnih aktih, pri čemer mislimo v tem trenutku na akte, ki jih je sprejela univerza. V širšem družbenem prostoru pa seveda obstajajo mnogi drugi akti, ki v celoti kažejo pot k napredni preobrazbi vsega vzgojno-izobraževalnega procesa in ne zgolj univerze same; mislimo predvsem na stališča in sklepe X. kongresa ZKJ in 7 kongresa ZKS ter v Sloveniji še na znano 40. sejo CK ZKS, posvečeno visokemu šolstvu in raziskovalnemu delu. Pa tudi na ustavo samo, seveda. »Samoprizadevanje« univerze izpostavljamo zato, ker so nanjo deževale (in še dežujejo) zvečine sicer upravičene kritične pripombe o njeni konservativnosti in je zato konkreten dosežek na področju uvelja vljanja naprednih sprememb še toliko vrednejši kot bi bil v drugačnih okoliščinah.
Univerzitetni svet ljubljanske univerze je letošnjo pomlad namreč sprejel »merila' za izbiro univerzitetnih učiteljev in znanstvenih sodelavcev«, ki so ga člani političnega aktiva v Martuljku ocenili kot sprejemljivo ter celo dobro izhodišče za izvajanje konkretne kadrovske politike. Dokument univerze prinaša tri merila, ka terim konkretni vsebini morajo zadostiti kandidati, če želijo biti izvoljeni (ali ponovno izvoljeni) za univerziteb nega učitelja' in znanstvenega sodelavca. Ta merila (posredno smo se jih v članku dotaknili že v uvodu) so: znanstvena in strokovna dejavnost, pedagoška dejavnost ter »družbena dejavnost in čioveški odnosi«, kot se neposredno imenuje tretji kriterij.
Tri enakovredna merila
Pomembno je seveda, kako opisana merila za izvolitev uresničevati v konkretni praksi. Politični aktiv ljubljanske univerze je v Martuljku zavzel stališče, po katerem morajo biti vsi trije kriteriji enakovredni. »Toda v praksi se že kažejo deformacije«, je bilo rečeno. Znanstveno delo je običajno ocenjevano zadevnemu kriteriju ustrezno, ker je ta postopek že utečen. Problem pa je že pri uresničevanju drugega, kot smo rekli prvemu povsem enakovrednega kriterija: ocenjevanje pedagoškega dela. V ocenjevanje pedagoškega dela sodi na primer ocenjevanje razumljivosti in uspešnosti predavanj, vaj in seminarjev pa sodobnosti pedagoških prijemov, sposobnosti razvijanja laboratorijev, demonstracij in drugih učnih metod, nadalje uspešnosti pri uvajanju študentov in sedelavcev v aktivni odnos do študija ter pri njihovem uvajanju v raziskovalno in strokovno delo, uspešnosti mentorstva pri diplomah, magisterijih in doktoratih, ocenjevanje izvenstrokovne dejavnosti in učinkovitosti vplivanja na študente, na njihovo vzgojo ter na njihov razvoj v dniž-benozavestno, prilagojeno in tvorno osebnost in podobno.
Ob vseh teh elementih pedagoškega kriterija (in še nismo našteli vseh) ni čudno, da je prišlo do zapletov, zakaj ocenjevanje gotovo ne more biti enostavna zadeva. Na zasedanju politične ga aktiva je bilo o tem rečeno, da se bo morala kot eden izmed pomembnih elementov ocene pedagoškega dela uveljaviti anketa o pedagoških zmožnostih ustreznega kandidata ali učitelja, ki čaka na vnovično izvolitev. Anketo bodo opravili sami študenti, se pravi porabniki pedagoških prijemov in znanja. Pri sestavi ankete bodo sodelovali še izvedenci centra za razvoj univerze in strokovnjaki oddelka za psihologijo. Tako je bilo rečeno.
Ocena negativno, kaj potem?
Se bolj kočljivo je ocenjevanje družbene dejavnosti in tudi osebnosti kandidata, na katero je univerza raztegnila konkretno merilo družbene angažiranosti. Tako oceno so dali na zasedanju političnega aktiva, čeprav se
na prvi pogled zdi funkcioniranje tretjega kriterija najoolj pregledno in najbolj enostavno ter samo ocenjevanje zato tudi najlažje: učitelj mora biti predan socializmu in samoupravljanju in po pravilu v tej smeri tudi konkret-no angažiran kot nosilec ustreznih funkcij in to. lahko tudi izven univerze itd.; vse to pa ni težko -ugotoviti. Tak utegne torej biti videz, ki pa je, kot kaže še zmeraj varljiv. O tem je namreč na posvetu političnega aktiva ljubljanske univerze v Martuljku tekla kar dolga debata. Za vprašanje si je ves čas postavljala: kdo naj bo v teh primerih tisti, ki bo dajal ocene, in drugič, kaj storiti v primeru, ko je ocena negativna. Odgovor se vsaj nam kot opazovalcem in poznavalcem kongresnih partijskih dokumentov zdi jasen: vsi trije kriteriji so enakovredni. Ce enemu v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno, je skupna ocena potemtakem negativno. Pri tem seveda upoštevamo, da bi moral biti v tem trenutku nek profesor ali docent fe prav zgledno družbeno neaktiven, oziroma celo izkazan nasprotnik voanne ideologije preden bi skozi znana, sedaj prav gotovo še cehovsko solidar nostna sita, uspela pricurljati negativna ocena o profesorjevi družbeni angažiranosti.
Na vprašanje, kdo naj daje oceno družbene angažiranosti, si je politični aktiv odgovarja. nekako takole: ocenjevati morajo kadrovske komisi je na oddelku ali fakulteti. Vendar pa si morajo te komisije zato priskrbeti ustrezna mnenja ZK, sindikatov zveze socialistične mladine na univerzi itd! Nadalje je potrebno v kadrovski komisiji, oziroma v procesu njenega odločanja o kandidatovi oceni zagotoviti vpliv širše družbe. To »širšo družbo« pa je mogoče najhitreje najti v fakultetnih svetih, oziroma v prihodnjih svetih visokošolskih organizacij združenega dela, čeprav to še ni vsa »širša družba«. V teh svetih bodo družno samoupravljali delegati študentov, učiteljev in drugih delavcev v visokem šolstvu ter delegati družbene skupnosti, se pravi uporabnikov, ustanoviteljev ter organov družbenopoliti čnih skupnosti in družbenopolitičnih organizacij. Pomeni, da je potrebno zagotoviti tvorni vpliv te tretje delegacije.
Zijajo razpoke
Doslej je že znanih več primerov, ko se je skušalo oceno o družbeni angažiranosti napisati pozitivno, čeprav ta angažiranost pri zadevnem kandidatu sploh ni obstajala. Dokler bo obstajalo omalovaževanje tretjega kriterija za izvolitev univerzitetnih učiteljev, se pravi ocene družbene angažiranosti kandidata, ki dobiva v dobi ekonomske in politične revolucije, ki jo danes izvajamo v naši državi prav gotovo poseben pomen, vse dotlej si trdne kadrovske politike sploh ne moremo zamišljati. Je pa očitno, da zijajo v njej dandanes velike razpoke, In to v močni meri prav zaradi zanikovanja tretjega kriterija. Iz teh razpok se rojevajo različni škodljivi pojavi, ki preprečujejo univerzi, kljub opaznim naprednim silnicam znotraj nje, celovit vstop* v združeno delo in sploh v reformo vzgoje in izobraževanja.
O teh pojavih pri nas precej govorimo. Imenujemo jih različno, bodisi elitizem, akademizem in privatništvo, bodisi hierarhičnost, katere značilnost je strogo postavljen odnos nadrejenosti in podrejenosti; nadrejen Je profesor podrejeni pa študent, asistent ali i kak drug profesorjev sodelavec. Na za sedanlu političnega aktiva v Martuljku je bilo opozorjeno, da se privatništvo. katerega značilnost Je med drugim, da je sodelovanje nekaterih fakultet z gospodarstvom v resnici zasebni posel posamičnih profesorjev, kaže tudi v ka drovski politiki, v privatni kadrovski politiki. »Na naših zavodih«, je v Mar tuljku rekel sekretar univerzitetnega komiteja ZKS Iztok Winkler, »imamo celo vrsto nezasedenih delovnih mest, ki čakajo na znance in prijatelje (vplivnih učiteljev, seveda, op. p.) da bi Jih le-ti zasedli.«
Ce bi bili v veljavi vsi trije kriteriji za izvolitev univerzitetnih učiteljev in če bi bil zagotovljen vpliv ZK in drugih subjektivnih (političnih) sil ter širše družbene skupnosti na kadrovsko »politiko« na univerzi, opisanega »prijateljskega sodelovanja« ne bi imeli, je pa, žal, značilno tudi za druga okolja, ne samo za univerzitetno.
Primož Žagar
V
v,*,y •
BEND
ZUPANČIČ
GRMADA
Beno Zupančič
GRMADA
Čas - neposredno po osvoboditvi zaživi v novem romanu B. Zupančiča kot svojsko, enkratno, dinamično in protislovno, a vendar moralno izredno občutljivo ‘ obdobje, razpeto med želje in možnosti, med velike zahteve in pričakovanja ter mnogo bolj skopo stvarnost. V teh prepletih življenja se razpleta in zapleta zanimiva življenjska in ljubezenska zgodba glavnega junaka romana - mladega zanesenega šefa kabineta v republiški upravi.
264 strani, platno 95 din
NAROČILNICA — DELO
Priimek in ime
Naslov _________
Paklic
zaposlen (a) v
Naslov delovne organizacije Rojen (a)____________________
Reg. št. os. izk.
izdane od
Naročam knjigo 000339 GRMADA za ceno 95 din. Pošljite mi jo: na dom — v službo. Plačal (a) bom: takoj — v rednih mesečnih obrokih (1 x 50 din In • 1 x 45^ din). Prosimo, da ustrezno podčrtate!
Datum:	Podpis:	________
Izpolnite naročilnico in jo pošljite na naslov: CANKARJEVA ZALOZBA. Kopi* tarjeva 2, 61000 Ljubljana
Pogovor za okroglo mizo
'V'	r .
Čigave so že elektrarne?
4>
Zakaj ustanavljamo samoupravne interesne skupnosti za gospodarske dejavnosti posebnega družbenega pomena
Kakšen je smisel oblikovanja samoupravnih interesnih____skupnosti• na
področju gospodarstva, kakšne so že
prue izkušnje, kako___so organizirane,
na kakšne probleme so naletele — to je bila tema pogovora v uredništvu, ki je bil 12. decembra. Pogovora so se udeležili:	član izvršnega odbora
predsedstva RK SZDL Slovenije Dušan Šinigoj, ~iz elektrogospodarske skupnosti Aleksander Živko, iz skup-nosti za železniški in luški promel Stanko Dobrodel in Jože Predikaka, iz PTT, kjer skupnost še snujejo, Alojzij Škulj, trije pa so predstavljali gospo-darske organizacije, članice teh skupnosti, in sicer direktor splošnega sek-torja Gradisa Rajko Zupančič, direk-tor splošnega in kadrovskega sektorja tovarne dušika v Rušah Alojz Vrečko ter predsednik delavskega^sveta podjetja AERO iz Celja Stane Brinovec. Iz uredništva »Dela« sta sodelovala Franjo Krivec in Vlado Jarc, ki je pogovor tudi priredil za objavo.
Zakaj ustanavljamo samoupravne interesne skupnosti tudi na posameznih gospodarskih področjih?
ŠINIGOJ: Ustava predvideva, da na tistih področjih, ki so posebnega družbenega pomena, tudi ustanovimo samoupravne interesne skupnosti (SIS). Njihov namen je v tem, da preko njih delovni ljudje združujejo delo in sredstva, da bi se ta področja, ki so posebnega pomena za razvoj narodnega gospodarstva, skladno razvijala. Zdaj korakamo po povsem nezorani ledini. Ustanovi j en j sta dve skupnosti: za • elektrogospodarstvo ter za železniški in luški promet. Pripravljajo pa se še sporazumi za ustanovitev skupnosti za ceste, za področje PTT in zvez, za gozdno gospodarstvo, za komunalno gospodarstvo, za nafto in plin. Potem so še vodne skupnosti pa zemljiške skupnosti, možnosti so za oblikovanje skupnosti na področju turizma itd.
Odločanje prehaja na združeno delo
Zgodovina nastajanja te zamisli kaže, da gre predvsem za to, da dobe delovni ljudje neposrednejši vpliv na dejavnosti posebnega družbenega pomena.
ŠINIGOJ: Del tega je bilo urejenega že z ustavnimi amandmaji, v novi ustavi je to urejeno v celoti. V bistvu gre za to, da imajo delovni ljudje na eni strani nadzor nad funkcioniranjem teh dejavnosti, po drugi pa, da se skupaj dogovarjajo glede razvoja ter ga tudi skupaj financirajo. Ko se z vseh teh področij umikajo državni predpisi. Dejansko odločanje prehaja na združeno delo samo, vse širše pa na vse delovne ljudi in občane.
Da se državni predpisi umikajo? železnice, kjer SIS že obstaja, zahtevajo, naj bi z zakonom rešili izgubo.
PREDIKAKA: SIS je komaj zaživela, praktično je to bila njena prva seja in smo mislili, da bi bil zalogaj 560 milijonov dinarjev izgube vendarle prevelik za začetek.
Drugi razlog je v tem, da skupščina ni imela prav nič vpliva na oblikovanje železniških prevoznih cen, torej tudi ne na izgube. Občutiti pa je bilo tudi bojazen, da problema do konca leta časovno ne bi uredili, če bi šli po poti samoupravnega sporazumevanja. Tako je prevladalo mišljenje, da je tokrat to edina po*.
Kaj pa kasneje?
PREDIKAKA:	Časa bo vsekakor
več in bo skupščina SIS te stvari sama urejala.
ŠINIGOJ: Tudi tokrat bi morala to urejati sama interesna skupnost.
PREDIKAKA: Stvari se že sučejo v tej smeri. Za prihodnje je jasno: skupščina bo sodelovala pri oblikovanju tarifne politike in bo po samoupravnem sporazumu odgovorna tudi za kompenzacijo nepokritih stroškov.
DOBRODEL: Še en razlog je bil za takšno stališče železniških TOZD. Po ustavi je državni organ, ki z administrativnim ukrepom — na železnici z določanjem cen — vpliva tako, da organizacija ne more poslovati po tržnih pogojih, dolžan zagotoviti kompenza-1 cijo. V drugih republikah gredo po
tej poti, ker še nimajo SIS. Uveljavile bodo kompenzacije, kakor so v ustavi predvidene.
Slovenske železnice se' tudi ravnajo po svojih sosedih. Sicer pa je makedonski izvršni svet predlagal zveznemu IS, naj kaj ukrene za celotno območje SFRJ. V Sloveniji so se zdaj že pojavila drugačna stališča z vključitvijo predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, skupščine in izvršnega sveta v komisijo, ki naj najde rešitev. Zdaj se stvari sučejo v tej smeri, da bo morala rešitev najti skupščina SIS. No#prehudo je rečeno »morala«. Skupščina bo stvar vsekakor obravnavala in si bomo prizadevali, da1 bi sklenili samoupravni sporazum o pokrivanju izgub po ključu, kakršnega bo določila skupščina SIS.
PREDIKAKA: Problem je v tem, da tarife določa federacija, posledice plača pa republika. Glede tega je bil nenehen spor, kdo naj izgube pokriva. Tudi letos so bili poskusi, da bi to prevalili na federacijo. Praktično pa ne federacija, ne republika nimata vreče za pokrivanje teh izgub.
Koliko pa je slovenska SIS že
sodelovala pri oblikovanju pogojev za poslovanje v letu 1975?
PREDIKAKA:	Sodelovala je pri
oblikovanju družbenega dogovora o cenah v železniškem prometu. To je dolgoročen dogovor. Glede povišanja tarif v letu 1975 pa je bilo zavzeto le načelno stališče, ker delegacije niso imele pooblastil za glasovanje o čem takem. Druga stvar so pa potniške ta., rife, za katere smo pristojni v republiki, kjer jč odprto vprašanje, kako je s popusti, kdo jih bo pokrival, na primer za delavce, ki se vozijo na delo, za tiste, ki se vozijo v šolo itd. Dokončnega stališča, kot že rečeno, glede tega ni bilo.
Dve vrsti tarif
ŠINIGOJ:	Pomembna je načelna
opredelitev, da skupnost zaživi kot skupnost. Zavzemati bi se morali, da nastopi država samo takrat, kadar nastanejo razmere, ki jih ustava predvideva za državna intervencijo. Glede cen in tarif, o čemer ste govorili, pa se .postavlja vprašanje, kaj je ta cena. Po’ mojem mnenju nastajajo v interesni skupnosti že drugačne razmere, ko cena ni več zgolj element tržnih odnosov, marveč da je njen precejšen del že'dogovorjena cena, ki pa najbrž le ne bo v celoti pokrivala razširjene reprodukcije. Določenemu delovanju trga se seveda ne bi smeli povsem odreči, na primer konkurenci med železniškim in cestnim prometom. Dru-•gi del politike skupnosti pa naj bi se izražal z drugimi odločitvami, in sicer s sporazumi o združevanju sredstev za razširjeno reprodukcijo, razvoj.
če razmišljamo še naprej, potem se postavi vprašanje tudi - dveh vrst tarif — za tiste, ki prispevajo k razširjeni reprodukciji, in za druge. S tarifo pa bo treba zagotoviti normalno funkcioniranje dejavnosti.
V zvezi s tem se odpira seveda vprašanje članstva. Je članstvo morda obvezno, in če ni, kakšne so razlike med njimi? Ali bi moral prispevati za pokritje izgube le član ali tudi drugi?
ŽIVKO: Po sporazumu za elektrogospodarstvo se skupnost ustanovi, če podpiše sporazum več kot polovica odjemalcev, oziroma tisti, ki imajo več kot polovico potrošnje, oziroma več kot dve tretjini krajevnih skupnosti. Drugo pa so tarife in zbiranje sredstev za razširjeno reprodukcijo, kjer ni mogoče uveljaviti večinskega načela, kajti pristati mora vsak zase. Najprej smo imeli sankcije, potem smo se raje odločili za spodbude. Kdor ne pristane na združevanje sredstev za razširjeno reprodukcijo, bo plačal pač električno energijo dvakrat, trikrat, štirikrat dražje, ker mora biti v ceno vračunana tudi razširjena reprodukcija. Vendar je le četrt ali pol odstotka takih, ki sporazuma iz pozabljivosti, malomarnosti lahko pa tudi zaradi odklonilnega stališča niso podpisali.
Cena v SIS res izgublja značaj tržne kategorije, ker gre za dogpvor med prizadetima stranema. Pristavim naj pa, da obstajajo zvezni predpisi, ki še odrejajo stvari in dogovarjanje ovirajo.
Izgube? Teh 40 milijard (gre za 400 milijonov novih dinarjev), za katere pa je težko reči, da so izguba, ker so bile tarife prenizke, je povsem jasno, kdo jih bo pokril. Če bi rekli država, I republika, izvršni svet, bi dali nezaup-I nico samim sebi v interesni skupno-
sti. V njej zasedajo proizvajalci in odjemalci, ki imajo celo več besede, ker imajo denar.
Nesreča pa je v tem, da nastaja zaradi tega primanjkljaja tudi nelikvidnost, elektrogospodarstvo pa mora imeti denar za premo'g v Velenju, Trbovljah. Nikomur pa niti na misel ne pride, da bi interesna skupnost predlagala zakon za pokritje izgube, ker bi to res pomenila korak nazaj.
Spremembe so že opazne
VREČKO: Iz ruške tovarne dušika imamo delegate v eni in v drugi skupnosti. Ne zato, ker to ustava predpisuje, že prej smo občutili interes za kakšno drugačno obliko sodelovanja. Prepričani smo bili, da se mora železnica, ki je bila še do nedavnega or ga nizirana skoraj avstroogrsko, birokratsko itn., posodobiti. Zadnje čase opažamo spremembe, ki so izredno pozitivne. Svoje razvojne programe smo začeli usklajevati z njihovimi. Ni namreč vseeno, s kakšnimi vagoni voziš, surovine v tovarno, jih predeluješ in spet odpelješ. Ni vseeno, ali imaš kontejnerje ali jih nimaš, ali imaš primerna nakladalna mesta ali ne. Konkretno: dolga leta smo apno vozili v navadnih železniških vagonih. Delavci so z lopato, samokolnico prekladali in vozili živo apno v prahu v silose. Potem smo se sporazumeli z železnico in kupili posebne vagone — sedaj je postopek prevažanja avtomatski, tako da človek ne pride v stik z živim apnom. Odpadlo je precej delovnih mest, delavci imajo mnogo boljše delovne razmere itd.
Nekaj podobnega je bilo pri glinici, ki smo jo prevažali v vrečah. Te so se trgale, nastajal je velik kalo. Zdaj jo vozimo v posebnih cisternah in avtomatsko nakladamo. Manj je stojnin, velikanski je prihranek časa itd-
Vzemimo elektroenergijo. Večji odjemalci smo sodelovali v odboru, ki je bil predhodnik skupnosti. Ob energetski krizi pa so nas odklapljali v administrativnem sistemu in zdaj v samoupravnem. Ruše so bile na prvem mestu. Pred skoraj desetimi leti je federacija sprejela zakon o vrstnem redu izklapljanja. Takrat je bilo obljubljeno, da bo urejeno tudi vprašanje odškodnin vsem organizacijam, katerih delo bo zmanjšano zaradi redukcij toka. Vendar do tega ni nikdar prišlo. Mi smo sicer kričali, slišal pa nas ni nihče. Tudi v zveznem svetu ne, kjer so nam rekli, da ima federacija samo moralno obveznost, ne pa materialno ali civilno odgovornost za plačilo odškodnine. Zdaj imamo poseben družbeni dogovor o omejevanju dobave elektrike. Tudi v njem smo prvi na spisku za odklop, rečeno je pa tudi, da bo vprašanje odškodnin urejeno s posebnim samoupravnim sporazumom, oziroma družbenim dogovorom. Res pa je danes ob takih primanjkljajih težko govoriti o odškodninah. Večji odjemalci pa se le vprašujemo, kaj smo: ali škodljivci sistema ali koristi za sistem. Koristni smo, ker trošimo energijo, kadar jo je dovolj, in s tem izboljšujemo ekonomiko elektrogospodarskih podjetij. Tudi SIS nam priznava poseben status, saj imamo pravico glasovati posebej o tarifah.
ŽIVKO: Konec je v protislovju z vašim začetkom. Zaradi »koristnosti« ■ je za večje odjemalce tudi tarifa veliko nižja. Drugo pa je odškodnina za izklop. Kdo bo to plačal? Nekdo bo že moral dati denar. Drugi odjemalci bi morali dati toliko več, če bi.hoteli imeti zagotovljeno energijo. Zagotovljeno pa je samo tisto, kar je možno. Toda najprej moramo pokriti primanjkljaj.
ŠINIGOJ: Naj se povrnem k vprašanju o članstvu. To je v zakonu določeno in glede tega ni problemov. Bolj gre za nekaj drugega: za delegatska razmerja. SIS bo morala dati v razpravo programe svojega razvoja vsem članom. Morali se bodo vključiti delegati, ki predstavljajo interes združenega dela pa tudi interes občanov v krajevnih skupnostih. Govoriti bodo morali tudi o sredstvih za uresničitev programov, tako za osnovno dejavnost kot tudi za razvoj.
In če noče?
Ustava je zelo jasna: s samoupravnimi sporazumi, ki jih morajo sprejeti delavci v TOZD in v krajevnih skupnostih, se pravi člani.
Kaj pa, če se kdo ne podredi splošnemu hotenju?
Leta 1973, na primer samoupravnih sporazumov za skupno porabo ni podpisalo le 1,8 odstotka delavcev v Sloveniji in je bilo zato treba sprejeti zakon. Zdaj pa nastaja vsebinsko vprašanje. V nadaljnji fazi graditve SIS bo treba tudi na tem področju nemara slediti tistemu, kar je zapisano v zakonih o interesnih skupnostih, ki so sestavni del skupščinskega sistema. Piše namreč, delegatska skupščina da sprejema tudi obveznosti. Pogoj pa je seveda, da so delegatski odnosi resnično uveljavljeni.
Temu bo treba prirediti tudi organizacijsko zgradbo. Je namreč izredno mnogo TOZD pa tudi krajevnih skupnosti. Ce želimo, da delegatska skupščina ne bo velik kongres, ampak operativna, da se delegatstvo ne bi izgubilo, bo treba stvar dobro premisliti. V elektrogospodarstvu so to po svoje rešili. V 'območnih skupnostih so združili interese občanov v krajevni skupnosti na nizko napetostni mreži. Tega seveda ne more napraviti železnica niti PTT. Vsekakor bo treba razmisliti, kako SIS organizirati, da bi se približale interesom delovnih ljudi.
ŠKULJ: V PTT ustanavljamo republiško skupnost, na območjih pa območne skupnosti, ki bi jih 'bilo de vet. Cena bi morala pokriti stroške poslovanja in delček akumulacije za razširjeno reprodukcijo, ker je krog uporabnikov izredno širok. To pa so vsi prebivalci Slovenije, telefonskih naročnikov pa je blizu sto tisoč.
Članstvo naj bi bilo obvezno, SIS pa je ustanovljena, ko pristopi najmanj dve tretjini uporabnikov in PTT delavcev. Delegate bi izbirali po načelu intenzivnosti porabe, se pravi po količini storitev. Pri velikih uporabnikih je to izvedljivo, pri malih uporabnikih pa bo to težje rešljivo, morda s konferenco delegatov ali čim podobnim. Verjetno pa bomo morali tudi organizacijo PTT preurediti.
PREDIKAKA:	Tudi na železnici
smo imeli velike težave, da smo prišli do delegatov. Delegati so ^daj izvoljeni, delegatske konference pa še niso zaživele, prav tako ne delegacije v TOZD. V celoti pa okrog delegatskega sistema le ni vse dorečeno. Navsezadnje, če bi delegatski sistem povsem stekel, ne bi bilo tako pomembno, ali bi izgubo v letu 1974 urejal zbor združenega dela republiške skupščine ali pa skupščina samoupravne skupnosti, saj izhajajo delegati iz istih organizacij združenega dela.
BRINOVEC: Govorili smo o bonitetah članov. Ko smo sprejemali sa moupravni sporazum glede železniškega prometa, je na sestanku nekdo vprašal, kaj bo, če ne bi pristopili. Ce ga ne boste podpisali, so dejali, boste morali dati prispevek po zakonu. S tem stvar seveda ni rešena. Kot je videti, bo treba precej več sredstev dajati za SIS, kot jih je doslej dajala republika ali federacija. Nova milijarda je skoraj samo to, kar ste danes povedali o izgubah na železnici in v ' elektrogospodarstvu.
VREČKO: Elektrike ne moreš odklopiti, pošte tudi ne. Pri železniškem prometu je pa že drugače, ker lahko prevažaš tovor pO cestah. V Slovenijo pride z zahoda sedem desetin tovora po železnici, tri po cestah, v j obratni smeri je sorazmerje obratno.
ZUPANČIČ: Stvari res niso preproste. Nikakor pa ne bi smelo biti razlik, da bi nekdo moral sodelovati pri pokrivanju izgube, nekdo pa ne. Povsem se strinjam s stališčem, da s ceno ne bi smeli rešiti vseh proble-mov. Kajti čim nižja le cena, tem večje so subvencije. Plača pa gospodarstvo. To je povsem jasno. Ce razmer-
ja niso prav odmerjena, prihaja do prelivanja in je nekdo na boljšem kot drugi. Vsekakor bo drugače, če se bomo pogovarjali o programih razvoja oosamezne dejavnosti. Potem bodo tudi argumenti za zbiranje sredstev DOBRODELTr Za SIS železniškega in luškega prometa je bil zakon sprejet 28. aprila. Določil je obvezno članstvo vseh organizacij združenega dela, ki plačujejo davek od dohodka TOZD, razen tega pa tudi vse delovne ljudi in občane prek krajevne skupnosti. Obstajajo pa tudi prostovoljni člani. Ker še ni opravljena registracija, ne vemo še točnega števila članov, zlasti za manjša podjetja. Glede prevzemanja materialnih obveznosti pa velja določilo samoupravnega sporazuma o pristanku nanje. Verjetno bo treba z zakonom ali pa kako drugače urediti za tiste, ki obveznosti ne bi hoteli prevzeti. Obstaja tudi možnost, da sprejme republiška skupščina na predlog izvršnega sveta začasne ukrepe, če bi bilo to nujno.
PREDIKAKA: S pristopom k sporazumu nihče ne prevzema nobenih materialnih obveznosti. Te se namreč sprejemajo s posebnim sporazumom. Leto 1975 bo leto velike preizkušnje, pri čemer ne mislim na izgubo na železnici, ampak na sprejem in finan ciranje razvojnega programa do leta 1985.
ŠINIGOJ: Naj posebej poudarim naslednjo misel, da namreč sredstva, ki se preko SIS na teh gospodarskih področjih zbirajo, v bistvu ne predstavljajo posebnih obremenitev gospodarstva. Ostajajo v gospodarstvu, le da se usmerjajo na infrastrukturna področja, ki postajajo že hud omejitveni faktor razvoja Slovenije. To si moramo povedati. To so sredstva gospodarstva in gospodarstvu tudi ostanejo.
Samoupravne interesne skupnosti na področju gospodarstva niso ustanovljene samo zato, da bi imel preko njih delavec celoten pregled nad ustvarjenim dohodkom in njegovo uporabo, nad razširjeno rej produkcijo, marveč tudi zato, da bi prav te samoupravne, skupnosti prevzele nese tudi tisti del doslej državnega urejanja, ki se tiče gospodarskega sistema. Ali sta se skupnosti, ki imata sicer komaj polletne izkušnje, že kar usmerili tudi na to področje?
ŽIVKO: Povsem jasno je, da gre vse, kar je bilo doslej državni predpis na področju energetike, v te interesne skupnosti. In to vse od gradnje objektov do priključkov, tarif in izgub. Naj še pripomnim, da je izguba nastala predvsem zaradi spremembe v strukturi proizvodnje, ko je delež termoelektrarn zrasel od prejšnjih 30 na 60 odstotkov.
PREDIKAKA: Mislim, da bodo interesne skupnosti postale v določenem smislu tudi dejavnik pritiska za urejanje nekaterih sistemskih vprašanj. Res je pa tudi, da bo treba usklajati interese, ki se bodo razvijali v posameznih SIS, zlasti še takrat, ko bo bolj zaživel delegatski sistem.
ŠKULJ: To je pomembno vprašanje in bodo SIS morale pri graditvi gospodarskega sistema odigrati pomembno vlogo. Skupščine družbeno političnih skupnosti bodo namreč dajale soglasje k razvojnim programom Te interesne skupnosti pa bodo vsekakor morale sodelovati tudi s skupščinami družbenopolitičnih skupnosti, da bi uskladile svoje delovanje s splošnimi družbenimi gibanji.
DOBRODEL: Ne gre samo za graditev gospodarskega sistema, temveč
za prevzemanje doslej državnih funkcij. Torej: -ne železnica in ne luka, ampak SIS za železniški in luški promet. Doslej so bili z zakoni in drugimi predpisi npr. urejeni popusti. Zdaj bo o njih odločala skupščina SIS, seveda v dogovoru z izobraževalno skupnostjo, kadar gre za popuste otrokom in mladini, kadar potujejo na izlete,' na počitnice ali' pa se vozijo v šolo. Ni pa seveda to samo naša stvar, ampak bo . treba najti sporazum tudi z avtobusnimi podjetji.
VREČKO: Nehote smo danes bolj osvetlili elektrogospodarstvo in železnico, spraševali smo se, če je delegatski sistem zaživel, martj pa smo govorili o uporabnikih. V ustavi je zapisano, da je delavec nosilec družbene reprodukcije. Danes smo slišali, da bo treba plačati 960 milijonov dinarjev primanjkljaja. Delavec pa še nima pred seboj drugih interesnih skupnosti in ni znano, ali bo moral plačati še kaj več. Ob koncu leta smo, pa še ni razjasnjeno, kako bo s carinami, kakšne bodo izvozne olajšave in druge stimulacije. Vse to je seveda zelo zamotano jn se združuje v temeljni organizaciji združenega dela, ki je izhodišče. To sicer ne sodi v današnji dnevni red, samo po sebi pa se to vprašanje odpira ne le meni, marveč tudi tistim, ki so me sem poslali.
Šele prvi poskus?
ŠINIGOJ: Mislim, da je to dvoje vprašanj. Prvo je planiranje, ki mora biti v bistvu planiranje dohodka, s katerim pokriva delavec vse potrebe, od razširjene reprodukcije, prek skupne in splošne porabe do svojih osebnih potreb in do tistih potreb, ki jih zadovoljuje v krajevni skupnosti, kjer živi. Torej mora biti planski vidik bolj prisoten kot doslej. Pripravljamo srednjeročne plane, ki bi morali biti precej drugačni, kot pa so bili doslej.
Druga stvar, ki pa je s tem povezana, je vpliv delavca na celotni dohodek, da mu je omogočeno razpoznati vse vidike delitve, da on o njih odloča, 'in to na vseh ravneh. Takšen je sklep centralnega komiteja ZK Slovenije, takšno stališče IV. seje predsedstva ZKJ. Letos smo glede tega poskusili v Sloveniji storiti korak naprej', da bi družbeni dogovor, ki smo ga lani imenovali družbeni dogovor o programiranju splošne in skupne porabe in o financiranju te porabe, razširili, in sicer na delitev dohodka, osebnih dohodkov ter na zagotavljanje sredstev za skupna in splošno porabo.
Gre za prvi poskus. Zato je še mnogo nejasnosti, pojavljajo se različne težave. Toda le po tej poti bomo prišli do tega, da bo imel delavec resnično vpogled na, vse delitve. Ce bomo plane pravočasno sprejeli, potem bodo znani tudi pogoji gospodarjenja. Res smo decembra in dosti stvari še ni znanih. Pa vendar smo napravili korak naprej, saj sprejemamo resolucijo o ekonomski politiki, družbeni dogovor, pa tudi proračun še pred koncem leta. Res je to še vedno pozno, saj bi morale temeljne organizacije združenega dela svoje načrte za prihodnje leto prav tako sestaviti še pred koncem leta. Vendarle je napredek. V zapletenih gospodarskih razmerah, s katerimi se srečujemo pri nas doma in ki niso tuje tudi v drugih deželah, pa so predvidevanja težavnejša. Razen tega pa zamujamo tudi z usklajevanjem gospodarskega sistema z ustavo, kar je tudi eden izmed vzrokov za vrzeli še na marsikaterem pod-I roč ju.
t
% '
Izmena (foto: Joco Žnidaršič)
Telefoni
•/.'}<	.-;C- . r . 'iO',
Kabli nadomeščajo
žice
1600 km kabelskega telefonskega omrežja v Sloveniji
Slovenska pošta je že v večji meri nadomestila nekdanje telefonske žice na drogovih s kabli. Kabli namreč omogočajo boljše zveze, ker niso odvisne od vremena, namreč dežja, snega ipd. Zlasti velik napredek omogo-čajo soosni ali koaksialni kabli. Tak kabel je namesto iz običajnih dveh žic sestavljen iz tanke bakrene cevi, v kateri lebdi na sredi (torej v skup-ni osi) debelejša bakrena žica.
Ta žica je' seveda na vsakih nekaj centimetrov podprta s plastičnimi oporniki, tako da žica res teče v sredini bakrene cevi. V enem kablu so navadno vsaj štiri takšne cevi, vse skupaj pa so od zunaj zavite z zaščitnim plaščem. Po enem takšnem soos-nem kablu je moč z ojačevalniki doseči, da poteka po njem hkrati tudi po več sto in več pogovorov.
V Sloveniji so položili do zdaj že 1600 kilometrov kabelskega telefonskega omrežja, od katerega je 550 kilometrov soosnih kablov.
Po letu 1960 je razdelitev PTT na podjetja zelo ugodno vplivala na razvoj telefonije v Sloveniji. Vsako podjetje je namreč skrbelo, da je na svojem območju čim bolj razvijalo omrežje, v to pa so vključili tudi krajevne dejavnike. Na ta način so lahko zgradili veliko poštnih zgradb ter namestili avtomatične telefonske centrale, tako da je sedaj praktično vsa Slovenija povezana preko njih.
Kako do denarja za priključke
Težave pa so še zlasti pri širjenju krajevnega telefonskega omrežja, torej od končnih central do hiš, v katerih stanujejo bodoči telefonski naročniki. Eden izmed vzrokov za to je bilo tudi premajhno število ljudi za projektiranje. Velikokrat so težave tudi pri preskrbi kablov iz Svetozareva. Glavni vzrok pa je pomanjkanje denarja.
Stroški za zgraditev krajevnega omrežja so namreč zelo visoki. Menda je stal kilometer krajevnega telefonskega omrežja leta 1970 v Sloveniji povprečno 12.000 dinarjev. Na pošti ocenjujejo, da je zdaj ta znesek zaradi inflacije dva do trikrat večji. Pri tem ne gre le za izdatke za kabel, kajti kar 70 odstotkov od teh stroškov gre za prekopavanje ulic in zemljišč, kabelske kanalizacije ipd. To pa
je tolikšen strošek, da ga s telefonsko naročnino in plačanimi pogovori povprečen zasebni telefonski naročnik ne povrne kmalu. Iz izkušenj na pošti vedo, da del zasebnih naročnikov skrbno pazi, da mesečno ne telefonirajo več, kot lahko v okviru mesečne naročnine. Med tistimi, ki čakajo na telefonski priključek, pa so zlasti zasebni naročniki.
Res je, da občani vse težje pogrešajo telefon. Kljub temu pa mnogi na pošti mislijo, da na splošno ne bi bilo treba občanov pri nameščanju priključkov denarno podpirati. Vendar se zavedajo, da je vir pogovorov in s tem denarja tudi pri bodočih naročnikih. Zato si obetajo odločilen korak pri razvoju tega dela omrežja z dru-ževanjem denarja, ki bi ga zbrali s samoupravnimi sporazumi med PTT in krajevnimi skupnostmi.
Po vojni so bile v Sloveniji telefonske zveze večinoma 'vzpostavljale telefonistke v ročnih telfonskih centralah. Nato so postopoma uvajali avtomatične telefonske centrale, ki so v začetku povzročale večkrat hujše motnje. Zdaj v PTT ocenjujejo kakovost prenosa telefonskih pogovorov v Sloveniji kot ne »zelo dobro, pa tudi ne tako slabo«, predvsem pa, da poteka prenos brez večjih motenj. Sicer pa pristavljajo tudi telefonski promet preko avtomatičnih telefonskih central v Franciji, Veliki Britaniji pa tudi v Avstriji, Nemčiji in Švici ni tako rožnat, kot ga hočejo nekateri prikazati.
Naglo naraščanje zahtev po novih telefonih, tako pri nas kot v tujini, so v slovenski telefoniji upoštevali tudi pri načrtovanju širjenja telefonskega medkrajevnega omrežja, saj so v načrtih in listinah za graditev novih tranzitnih in prenosnih znogljivo-sti upoštevali kar štirikratno povečanje v primerjavi s sedanjimi zmogljivostmi.
Hoteli pa so kupiti tudi najboljše naprave, ki jih je moč dobiti, zato so objavili mednarodni razpis. Odločili so se za 13 novih tranzitnih central znamke Metaconta 10, ki jih bosta dobavili Iskra in belgijsko podjetje Bell Telephone. Polovico opreme bodo uvozili, polovico pa izdelali doma. Zato je Iskra na Lsfborah pri Kranju tudi postavila novo tovarno.
Sedanje centrale bodo zamenjali z novimi, le-te bodo namestili drugod. Nove centrale so že začeli sestavljati y Beogradu, Sarajevu, Kragujevcu in menda tudi v Skopju-
V Ljubljani bodo postavili novo mednarodno in tranzitno centralo v novi stavbi, ki jo zidajo ob sedanjih dveh poštnih poslopjih pri ljubljanski
železniški postaji. Sprva so računali, da bodo to hišo pripravili za postavitev centrale že do aprila 1974, ven-, dar so tedaj komaj pričeli utrjevati temelje sosednjih zgradb. Ugotavljajo, da je zamudo povzročilo odlašanje v združenem PTT podjetju leta 1972 ter dejstvo, da so zazidalni načrt za mestno obnjočje, kjer grade stavbo, potrdili šele spomladi 1973. leta. Po sedanjih računih naj bi stala ta stavba 60 milijonov dinarjev.
Kaj draži
Zidavo draži drago utrjevanje temeljev sosednjih hiš, drago zemljišče in razkošna steklena zunanjost stavbe, ki jo zahteva mestni načrt. Ce pa bi poslopje hoteli sezidati zunaj mesta, bi bila draga kabelska povezava. Vendar nekateri trdijo, da bo stavba draga zato, ker -jo grade v Ljpbljani, ne pa v kakšnem drugem mestu, na primer v Kranju. Nova centrala naj bi pričela redno delovati leta 1976.
Obseg telefonskih pogovorov je že prerasel zmogljivost sedanje centrale. Zato da bi njeno delo razbremenili, so napravili dva ukrepa. Glavne centrale v'Sloveniji so povezali z nekaterimi centralami na Hrvaškem tako, da potekajo pogovori preko teh central in ne preko tranzitnih v Ljubljani in Zagrebu. Tako so glavne centrale v Mariboru, Celju, Kranju in Novem mes^u povezane tudi z Zagrebom in nekatere z Varaždinom.
Poleg tega ukrepa pa obstoječe medkrajevne vode povečujejo za 450 vodov, ki jih bodo vključili januarja in junija 1975.
Sicer pa opažajo, da število pogovorov preko tranzitnih central počasneje narašča. Vzrok za to vidijo delno v podražitvi pogovorov, predvsem pa v tem, da so zaenkrat zadovoljili osnovne potrebe. V tranzitno omrežje so namreč veliko vlagali, in to je tudi eden od vzrokov, zakaj so zaostali z graditvijo omrežja na nižji ravni, torej omrežje med glavnimi in koračnimi ter med vozliščnimi in končnimi centralami.
Viri telefonskega prometa pa so seveda na območju končnih central, zato' je pomembno zgraditi tudi ta del omrežja. S tem bi ubili dve muhi na en mah. PTT bi dobila z novimi pogovori več denarja, hkrati pa bi se zmanjšalo negodovanje tistih, ki čakajo, da jim bodo priključili telefon.
lija Popit
Prosta izbira
Spreminjanje ustaljenega delovnega časa
Mnoge prednosti pa tudi pomanjkljivosti
Različne inačice spremenljivega de-lovnega časa omogočajo delavcu, da v večjem ali manjšem obsegu prosto izbira svoj delovni čas. Večja ali manjša svoboda je pogojena z različnimi oblikami spremenljivega delovnega časa, te pa so v mnogočem odvisne od različnih zahtev delovnih procesov.
Neko samostojno intelektualno delo, delo umetnika ali izumitelja ne pre-nese nikakršnih časovnih omejitev in
vezanost v toge časovne okvire pred-stavi ja pri njem samo oviro■ V~drugi skrajnosti izmensko delo na tekočem
traku, delo na železnici ali delo zdrav-nika v ordinaciji dopušča le majhne možnosti spreminjanja delovnega
Skozi vso zgodovino si je lovec, kmet ali obrtnik sam odrejal svoj delovni čas. Pri tem je bil odvisen le od količine potrebnega dela in pa od vremena, šele-v industrijskem obdobju je uvajanje strojev, tekočih trakov in s tem povezanih zahtev po določenem delovnem ritmu prineslo zahtevo po točnosti začetka in konca dela. Kodeks točnosti je postal močno orožje v rokah vladajočega razreda in tudi vzrok in posledica razrednih razlik. Pravica do zamujanja in izostajanja z dela je bila pravica zelo ozkega kroga privilegiranih višjih uslužbencev in lastnikov tovarn. Za večino industrijskih delavcev je veljalo načelo, da morajo svojo delovno silo dati na razpolago lastniku proizvajalnih sredstev v točno določenem času in točno določenem trajanju — za bolj ali manj ustrezno plačilo.
Zahodnonemški poskus
V septembru 1967 so v zahodnonemški tvrdki Bolkow GmbH v Otto-brunnu uvedli tako imenovani premakljivi ali drseči delovni čas (Gleitzeit). S tem so prvič v praksi v večjem obsegu prekinili z idejo točnosti kot nujno zahtevo industrijske organizacije. Več kot 3000 delavcev si je lahko prosto izbiralo začetek in konec »delovnega časa. Poskus je uspel in že po nekaj mesecih so poročali o njegovih rezultatih. Uspeh so dosegli, ker je bil prehod na novo obliko delovnega časa plod dolgotrajnih, večmesečnih priprav večje skupine strokovnjakov z različnih delovnih področij. Del uspeha pa je lahko pripisati tudi dejstvu, da je tvrdka raziskovalna in razvojna organizacija, ki ima zaposlene večinoma visoko strokovne kadre, predvsem »uslužbence«, in nima tekoče in serijske proizvodnje. V takšni delovni organizaciji, pa je mnogo laže prosto razporejati delovni čas kot v industrijski proizvodnji.
Uspeh Bolkowa je spodbudil še druga podjetja in ideja spremenljive-* ga delovnega časa se je začela širiti kot plaz — v začetku počasi in previdno, potem pa vedno hitreje in vedno v večjem obsegu. Danes je težko oceniti, kolikšen obseg je zajel premakljiv delovni čas. Po eno leto starih podatkih je do takrat v Zahodni Nemčiji uvedlo to novost od 5000 do 6000 podjetij, od majhnih, projektivnih birojev do velikih mednarodnih koncernov. Pravico prostega izbora delovnega časa je takrat uživalo od 2 do 3 milijone delavcev, večinoma uslužbencev, a tudi že nekaj proizvodnih delavcev. Ideja se je začela širiti tudi v drugih zahodnoevropskih deželah, močno predvsem v Švici pa tudi v Franciji, Angliji in drugih.
Kaj je premakljivi delovni čas?
Premakljivi delovni čas je ureditev delovnega časa, ki vsakemu delavcu dopušča prosto izbiro začetka in konca delovnega časa znotraj določenih časovnih obdobij. Ta svoboda daje tudi pravico, da si delavec sam določa dolžino posameznega delovnega dne. Seveda pa ga to ne osvobodi dolžnosti, da. v daljšem časovnem obdobju vendarle opravi predpisano število de lovnih ur. Namesto dosedanjih časovnih točk za hkraten začetek ali konec dela vseh delavcev uvaja časovna obdobja ene ali več ur za prihod na delo in odhod z dela. Ohranja pa zaradi interesov notranjih in zunanjih komunikacij neki obvezni del delovnega časa, ko morajo biti vsi delavci prisotni.
Praktičen primer, ki bi bil lahko sprejemljiv tudi za našo prakso, nam bo pojasni! nekoliko zapleteno situa-
cijo. S samoupravnim sporazumom določimo osnovne značilnosti premakljivega delovnega časa:
—	mesečno izravnavanje časovnih rezlik z enako obveznostjo delovnih ur za vse delavce, ki se vsak mesec posebej izračuna (obvezno število delovnih dni X 8 ur);
—	najzgodnejši dopusten začetek dela ob 5,30;
—	najkasnejši konec dela ob 16. uri;
—	obvezni delovni čas od 7. do 13. ure;
—	isti dan sme delati delavec največ 10 ur.
S tem ima delavec danes i^lednje možnosti za prosto izbiro svojega delovnega časa:
—	lahko pride na delo kadarkoli med 5,30 in 7. uro;
—	obvezno mora biti prisoten na delu vsak dan najmanj 6 ur, sme pa delati največ 10 ur (izjemoma pred stojnik ali vodja odredi nadure);
—	z dela lahko odide med 13. in 16. uro.
Seveda pa mora delavec paziti, da v enem mesecu izenači dejansko opravljen čas s predpisanimi delovnimi urami. Prav to pa pogosto povzroča velike težave, zato večina podjetij dopušča prenos preveč ali premalo opravljenih delovnih ur v naslednje obračunsko obdobje. Ta plus ali mi nus saldo znaša največkrat 10 ur. Omogoča lažje razporejanje delovnega časa, saj bi bilo nesmiselno, da delavec ob koncu meseca »odredi« manjkajoče ure ali pa kljub potrebi po delu odide domov, ker je že delal v predpisanih urah. V nekaterih podjetjih dopuščajo tudi, da si delavec vzame pol dneva ali ves dan prosto, če ima dovolj opravljenega delovnega časa.
Kakšne so prednosti
Premakljivi delovni čas ima številne prednosti tako za posameznega delavca in za podjetje kot tudi za družbo kot celoto. Po dobro organiziranem prehodu na to obliko delovnega časa bodo prednosti prav gotovo večje od pomanjkljivosti, ki jih ima tudi ta sistem, številne prednosti se med seboj prepletajo in izhajajo druga iz druge. Zato jih je tudi težko razdvajati in sistematizirati. Njihovo delitev bomo napravili zaradi boljše preglednosti, pa četudi bo včasih nasilna.
Izbiranje delovnega časa zahteva tu-do dogovarjanje med sodelavci ne samo o delovnem času posameznikov, ampak tudi o njihovem delu, o sodelovanju, nadomeščanju in drugem. Vse to približuje uresničitvi idejo o neposrednem odločanju vsakega delavca o njegovem delu in dogovarja nju med sodelavci. Občutek samostojnosti bo rodil večjo samozavest delavca in boljše počutje pri delu. Delo mu ne bo več prisila, ampak svobodnejša oblika vključevanja v delovno skupnost. Sprememba delovnega časa sama seveda ne more v osnovi spremeniti in izboljšati delovanja samoupravnega sistema. Lahko pa neposredno in posredno z zahtevo po pogostnej-šem dogovarjanju pripomore k temu.
Boljše počutje delavca pogojujejo še druge prednosti premakljivega delovnega časa. Ni mu treba zjutraj hiteti in skrbeti, če bo res ujel določen začetek delovnega časa. Nima občutka krivde za morebitno zamudo, nepotrebnega izgovarjanja in opravičeva nja ter izmišljanja vzrokov. Mirno la hko začne z delom in ga tudi mirno konča. Posebej še, ker tudi v prometu na ulicah in v javnih prometnih sredstvih ni več take gneče in na delo pride manj utrujen od živčne napetosti med vožnjo.
Premakljivi delovni čas omogoča delavcu lažje usklajevanje življenjskega in delovnega ritma. Delavec lahko dela takrat, ko je dejansko razpoložen za delo, ko njegova krivulja učinkovitosti dosega vrhunec. To pa ima za posledico njegovo večjo pripravljenost za delo in zato tudi večji učinek tega dela. Laže se tudi prilagaja različnim potrebam po delu v različnem času. Ni mvf treba čakati na delo, predvsem pa mu ni treba čakati na signal za konec delovnega časa Brezdelno sedenje in čakanje pa je po ugotovitvah fiziologov -napornejše kot delo. Delavec tudi laže opravi kakšno zahtevno delo v »mirnem času«, ko so drugi že odšli in ko ga ne motijo telefonski pogovori in stranke. Rezultat vsega tega je mnogo boljše izkoriščanje delovnega časa.
Premakljivi delovni čas pa omogoča delavcu tudi mnogo boljše izkoriščanje prostega časa. Najprej si s takš nim načinom dela pridobi več prostega časa. Manj časa izgubi na vožnji v službo in iz nje, manj čaka na vlake in avtobuse, manj časa izgublja s čakanjem na začetek delovnega časa.
Zaradi različnga začetka in konca dela se ublažijo tudi konice v uslužno-stnih dejavnostih. Manjše so gneče v trgovinah, uradih in drugod. To skrajša čakalne čase in omogoča mirnejše opravljanje različnih opravkov. Pre makij ivi delovni čas omogoča tudi obisk posebnih prireditev.
Rezultat vseh teh prednosti je boljše počutje delavcev in bolje ohranje ni živci. Vse to pa ima nujno tudi ekonomski učinek za delavca. Z boljšim razporedom delovnega in prostega časa dosega večje delovne učinke in zato tudi večje osebne dohodke. V prostem času pa lahko tudi doma opravi manjša dela ali se ukvarja z donosnim hobbyjem. Zmanjša lahko tudi prevozne stroške, saj se več lju di lahko vozi na delo z istim avtomobilom.
Več dogovarjanja in skupinskega dela
Premakljivi delovni čas pa prinaša tudi mnoge prednosti za organizacijo združenega dela. Sam način sili k izboljšanju organizacije, saj zahteva mnogo več dogovarjanja in skupinskega dela. Treba je zagotoviti nadome ščanje posameznih delavcev in s tem ta sistem izpodbija misel o nenadomestljivosti nekaterih. Ob odsotnosti ključnih delavcev iz kakršnih koli razlogov (bolezni, dopusti), je vedno nekdo tu, ki pozna njihovo delo. To olajša tudi zamenjavo delavcev pri njihovem odhodu iz podjetja in zagotavlja ustrezne naslednike. Potreba po prenašanju informacij o delu med nosilci delovnih nalog in njihovimi namestniki pripomore k izboljšanju celotnega komunikaoiiškega toka v de lovni organizaciji. ,
Zahteva po dogovarjanju med so delavci ima za posledico tudi boljšo delovno klimo v organizaciji. Delavci spoznajo delo drugih delavcev in ga znajo tudi ceniti. Bolje pa se tudi seznanijo med seboj in so si bolj pri pravljeni pomagati. Za to pa so tudi bolje usposobljeni, saj jih sistem sam sili v širjenje znanj o delovnih po dročjih sodelavcev.
Moderni sistemi upravljanja podjetij zahtevajo prenašanje odgovornosti na čim več sodelavcev v delovnem procesu. Premakljivi delovni čas zahteva večjo odgovornost delavca za opravljanje njegove delovne naloge. Zaradi večje samostojnosti pri razporejanju svojega dela je delavec bolj motiviran in bolj navezan na delovno nalogo. Njegov cilj je opraviti določeno delo, ne pa prebiti določeno število ur v delovni organizaciji. Spremenjen odnos do dela pa gotovo pelje tudi k boljšim učinkom.
Boljše izkoriščanje delovnega časa ni samo prednost za delavca, ampak prav tako ali še bolj za delovno orga-nizgfijo. Predvsem je še pomembno prilagajanje delovnega časa spremen ljivim zahtevam po delu. Na Zahodu nekateri avtorji zato celo zahtevajo, naj premakljivi delovni čas za vsako deiovno mesto določi organizacija in ne delavec sam.
Manj nadur
Bistveno se zmanjša obseg odsotnosti z dela. Nekateri nemški pisci ugotavljajo za polovico manj plačanih izostankov Mnogo manjši je predvsem obseg enodnevnih bolezni. V sistemu fiksno določenega časa se mora delavec opravičevati, če je iz kakršnihkoli razlogov zamudil na delo. Zato dostikrat raje gre k zdravniku in tako opravičeno izostane ves dan. Poleg tega, da taki »plavi« bolniki povečujejo gnečo v čakalnicah zdravstvenih domov, gre v izgubo še mnogo delovnega časa.
Mnogo se tudi zmanjša število nadur. Dokler mora delavec vsak dan delati točno določen čas, je nadurno delo vsako delo, ki ga delavec opravi zunaj tega togega časovnega okvira. Zaradi neenakomernih potreb po delu pa je lahko drugič brez dela in »odsedi« del časa, da bi izpolnil zahtevo po določenem številu ur. V premakljivi ureditvi delovnega časa največkrat delavec sam prilagaja svoj delovni čas spremenljivim potrebam. Največkrat je tudi bolj zadovoljen, če podaljšano delo enega dne lahko nadomesti s skrajšanim delom v kakem drugem dnevu. Nadurno delo tako ostane samo nujno, nepredvideno delo, ki ga delavcu določi njegov predstojnik Samo tako nadurno delo pa tudi dovoljuje naša zakonodaja.
Zdravko Kaltnekar
(Konec prihodnjič)
Makedonsko pismo
Kako najti domačega avtorja
Posebne ugodnosti za spodbudo domači ustvarjalnosti
V začetku malce sramežljivo, se-daj pa v prisotnosti najvišjega samo• upravnega telesa v kulturi — repub-liške interesne skupnosti — se vse glasneje in jasneje postavlja vpraša-nje ustreznejšega spodbujanja domačega avtorja in plasiranje njegove ustvarjalnosti v makedonskem gledališču in estradi ter med številnejše bralce, gledališko, koncertno in likov-no publiko.
Nedavno je skupščina republiške skupnosti za kulturo dala v javno razpravo predloge in pravilnike, ki bodo zakonsko urejali spodbujanje domačih avtorjev, zagotavljali izredne ugodnosti za njihovo delo in skrajševali postopke, ki so nujni, da njihovo delo zagleda beli dan. Vsi ti predlogi bi morali pričeti veljati takoj od česar pričakujejo veliko pomembnejša denarna vlaganja v kulturo izključno po merilih te skupnosti.
Na kratko, sedaj je vprašanje, kako bolj organizirano najti in spodbuditi domačega avtorja ter vse tisto, kar v narodni ustvarjalnosti predstavlja temeljno delo. Lahko verjamemo, da je tako delo potrebno družbi, ki je do sedaj dajala precej sredstev za kulturo, vendar pogosto ni bila poplačana z deli, ki bi nosila ime narodne dragocenosti.
Dolgoletne razprave o domači dramski literaturi in gledališkem prikazovanju teh del so bile zamegljene z izgovorom, da je obseg te ustvarjalnosti tako majhen, da ni treba vlagati posebnih naporov in vztrajati pri hitrejšem razvoju, ker uspehi ne bodo poplačali naložbe. Osnovni izgovor zagovornikov dosedanjega položaja je bila tudi trditev, da ta dela obravnavajo krajevno problematiko in da v njih ni »velikih likov«. Vse to pa ne more proslaviti niti avtorja niti makedonskega gledališča, ampak nasprotno, privedlo ga bo v' položaj, da bo ostalo leta v krogu brezimnih stvaritev. Pri tem tudi zanikajo možnost, da bi umetniška stvaritev prišla do izraza v širšem, predvsem v jugoslovanskem prostoru.
Vendar pa bi bilo to, kar se je dogajalo v osmih poklicnih gledaliških hišah v Makedoniji, od katerih jih je pet v notranjosti, težko imenovati stagnacijo domače drame; šlo je predvsem za poslabševanje pogojev in za dolgoletno ubadanje z denarnimi improvizacijami. Bilo je očitno, da domači pisec in njegovo delo obstajata, vendar v razmerah, ki niso omogočale resničnega ustvarjanja. Dovolj je, če povemo, da je, na primer makedon-
sko ljudsko gledališče v Skopju za svoj mali in veliki oder predvidelo pet ali šest domačih dramskih besedil, ki jih bodo postavili v teku te sezone. Na edinstvenih gledaliških igrah »Voj dan Cernodrinski« v Prilepu so dolgo časa nameravali igrati samo domači dramski spored, vendar pa so zaradi pomanjkanja denarne pomoči pri preureditvi zgradbe pri-lepskega narodnega gledališča to prireditev odložili na prihodnje leto. O tem, da je domač avtor navzoč, govori tudi podatek o nastopih makedonskih kolektivov na Sterijinem pozorju v Novem Sadu pa tudi nagrade, ki jih je dobilo dramsko gledališče. Se bolj nazorno pa to prikazuje makedonsko narodno gledališče z gostovanjem v več jugoslovanskih gledališčih s predstavi »Zid voda« 2ivka Cinga v režiji Branka Stabreva. Ni treba poudarjati, da je nesmiselna misel o velikih in malih, še- bolj pa, da so »veliki« samo tisti, ki se med letom pojavijo na kakem makedonskem odru kot predstavniki določenega kolektiva drugih jugoslovanskih gledaliških hiš.
Preseljenci
K ugodnejšim pogojem za umetnost, ’ točneje za ustvarjalnost, v številnih sferah makedonske kulture, ki jih predlaga republiška skupnost, je silila tudi vrsta drugih slabosti. Na primer na področju glasbene umetnosti je sedaj žgoč podatek o preseljevanju dolo'enega števila glasbenikov iz Skopja v druga jugoslovanska središča. Žalostna je ugotovitev, da v glavnem mestu Makedonije dela samo osemdeset glasbenikov, in to v vseh osrednjih re publiških telesih: v makedonski filharmoniji, opernem orkestru, komornem orkestru RTV Skopje, ansamblu »Sveta Sofija« ter v še nekaj drugih komornih sestavih. .Glasbeniki zapuščajo Skopje, preseljujejo pa se tudi v tujino iz preprostega vzroka, ker za njih v Skopju ni normalnih pogojev za dejavnejše delo in ustreznejšo pred tudi po 20 ur, poleg tega je njihovo delo izpostavljeno, izkoriščajo ga v več glasbenih sestavih ter ga ne vrednotijo, še manj ustrezno nagrajujejo. Domači umetnik potem ubere pot najmanjšega odpora, ugotovi, da je razumno zapustitf mesto in z'opotekajočo srečo nadaljuje nekje v Jugoslaviji. A okolje, iz katerega je izgel,; se bo ob njegovi preselitvi med drugim srečalo tudi s takšno statistiko; kadar zapusti en .sam glasbenik mesto, glasbeno življenje kadrovsko obuboža za dvajset odstotkov!
Psihologija središča
V likovni umetnosti je vprašanje nagrajevanja, zagotavljanja pogojev za dejavnejše delo in ustreznejšo predstavitev publiki veliko bolj zamotano. Za mladega. umetnika so vrata galerij v metropoli priškmjena. Svoj prvi pa tudi vrsto novih izpitov je prisiljen položiti pred občinstvom v notranjosti. Ta postopek bi v danih pogojih — v kolikor ne bi šlo ža premišljeno in nh določen način poniževano obravnavanje — vsekakor predstavljal potrebno in postopno uvajanje v svet umetnosti in ustreznega preverjanja kvalitete. Zdi pa se, kakor da bi obstajala psihologija delitve metropole in province, ki se ji nikakor ni moč približati. Zgoščenost »najboljšega« v kulturnem središču potrjuje sicer osamljeno in zadnje, a vse jasnejše prizadevanje nekaterih makedonskih likovnih umetnikov, da prihodnja likovna akademija ne bi bila v Skopju. Na predlog republiškega sekretariata za izobraževanje bi morala biti ta najvišja izobraževalna ustanova likovne umetnosti v Ohridu, kraju, ki je v zadnjih letih postal »podaljšana roka« makedonske kulture v poletni sezoni, zlasti z mednarodno prireditvijo »Ohridsko- poletje«. Odpri določenega dela makedonskih umetnikov, ki hrepene po takšni akademiji V Skopju, vsekakor samo potrjujejo nemogočo zamisel o močni koncentraciji v metropoli. Posledica tega so označbe »notranjost«, »provinca«, »krajevna razstava«, »lokalno združenje« in podobno, kakršne dobivajo umetniki iz notranjosti s strani preživele »elite«, ki se z zadnjimi napori, upira samo-pravljanju.
Kakšna spodbuda
Na dnevnem redu so tudi vprašanja filmske proizvodnje, literarne ustvarjalnosti, založniške dejavnosti, izdajanja besedil in časopisov, katerih vsebina je kultura, in podobno.
Vsekakor so zanje najbolj pomembni predlogi za spodbujanje vsega tistega, kar je do sedaj stagniralo. In kako bodo to dosegli? Republiška skupnost bo že prihodnje leto spodbujala' predvšerii izvedite riiakč-donskih skladateljev in tudi podeljevala posebne' denarne nagrade, če bi. primer na tem področju prvikrat izvedli določeno glasbeno stvaritev, ki bi jo potem v isti sezoni vsaj dvakrat ponovili- To posebno nagrado bi dajali opernim in baletnim skupinam,
simfoničnim orkestrom, komornim ansamblom in zborom ter solistom. Likovno področje bi sistematične j še urejalo odkup umetniških del v primerjavi z dosedanjim, včasih stihijskim organiziranjem razstav, in bo dobilo poseben mehanizem. Tako bi po predvidevanjih skupnosti prišli do izraza načrti in programi, ki prispevajo k dvigovanju in razvijanju likovne kulture delavcev, mladine in otrok. Prav tako bo skupnost sodelovala pri bolj številnih odkupih in to z denarjem, ki bo od skupne vsote predstavljal tudi do 40 odstotkov. Z denarjem skupnosti bodo podpirali samostojne ali skupinske razstave. Za uspešne likovne stvaritve, pa bodo podeljevali tudi posebne denarne nagrade ne glede na to, ali so že predhodno porabljali denar te skupnosti za pripravo razstav. Dela, ki jih bodo odkupili, bodo po posebnem pravilniku dajali v trajno ali začasno uporabo galerijam, muzejem in organizacijam. /■
Republiška skupnost bo poleg rednega denarja za razvijanje filmskega sporeda del skupne koristi dajala tudi posebne nagrade za filme, ki bodo dosegli pomembnejši uspeh. Takšne nagrade za kvaliteto bodo dajali v višini do 10 tisoč dinarjev za igrane in 6 tisoč dinarjev za kratke filme avtorjem, oziroma režiserjem. Premije bodo dobili tudi izdelovalci filma. Podoben postopek bo tudi v gledališki dejavnosti, kjer bodo s posebnimi ugodnostmi spodbujali prve izvedbe dela domačih avtorjev, če bodo ta dela po premieri doživela vsaj deset ponovitev v eni gledališki sezoni. Pod ugodnostmi je tu razumeti reden denar za izvedbo, kakor tudi denar za nagrade za uspešno izvedbo. Skupnost se bo prav tako obvezala, da bo odkupila naklado prvih izdaj domačih avtorjev tudi do polovice, od naslednjih izdaj iste, knjige pa do 30 odstotkov skupne naklade. Te knjige bo potem pod ugodnimi pogoji odstopala knjižnicam v Makedoniji. Osvežitev knjižnih skladov knjižnic bo tudi odkup knjig, ki jih je nedavno na podlagi posebnega razpisa odkupila skupnost. Pri tem je več kot 130 študijskih in okrog 20 ljudskih knjižnic dobilo knjige vredne več kot 800 tisoč dinarjev. Skupnost bo upoštevala tudi delo makedonskih prevajalcev. Posebne nagrade bodo dodeljevali za najboljše stvaritve in za priobčevanje del drugih jugoslovanskih narodov ter svetovnih del v makedonščini.
V takšnem položaju bo vsekakor možno deseči uspehe teh družbenih prizadevanj za varnejše in spodbudne j še delovanje makedonskih avtorjev tako rekoč na vseh področjih umetniškega ustvarjanja.
Veroljub Andonovski
Usoden skdk (foto: Joco Žnidaršič)
Po Tednu sovjetskega filma
Sveži vetrovi
Različnost tem in visoka kakovost
Ob naj novejši knjigi Bena Zupančiča
Grmada spoznanja
Kaj je ta grmada? Naraščanje, kopičenje, zbiranje ... dokumentiranje, pripovedovanje, pisanje
Kritik ali literarni poznavalec piše na dvcT načina: prvi je ta, da o nekem književnem delu poroča, ugotavlja njegovo sestavo, idejo, skratka postavlja ga v nekakšen kontekst drugih del in splošne kulture — to je rutinsko opravilo, v katerem pride do izraza znanje, spretnost... Drugi na-čin pa ie, da kritik ali literarni izvedenec z delom začuti še nekakšno prevzetost, odprejo se mu čarobna obzorja, se v delo (kot temu navadno pravimo) vživi in o njem piše tako, da piše o Ovojem doživetju, posebni neravnodušnosti, pretresenosti, identifikaciji itd.
Seveda vsi kritiki in razlagalci lepih besed ne počnejo enako, saj je posel kritika lahko precej'enostavnej ši (normativna kritika, prijateljsko hvalisanje, reklamno pisanje za določene potrebe itd.). Moje pisanje bi bilo verjetno lahko razumeti kot gibanje v prostoru, ki sem ga opisal zgoraj (na dva načina).
Seveda (drugi) način, ki je vsekakor vznemirljivejši, saj prvega dograjuje, nadgrajuje, se mu izmika in ga po svoje tudi problematizira, ni vedno možen. Možen je samo ob tako imenovanih reprezentativnih tekstih. Ko sem bral delo Bena Zupančiča Grmada, mi je bilo jasno, da moram o njem pisati drugače, oz. ker zadnje čase redne produkcije ne spremljam na način kronike, rednih poročil, da moram o njem pisati. Delo, o katerem je govor, namreč zbuja toliko predstav, da mu kratko beleženje preprosto ni kos.
Ce poskušamo razmišljati o Zupančičevi Grmadi s pomočjo veljavnih li-teramo-zgodovinskih, oz. socioloških modelov, lahko rečemo, da gre za samostojno umetniško delo, ki n’ niti »zunanji« »abstraktni«, utopični realizem (ko pisatelj stoji zunaj sveta,
»edini« ve za resnico, sluti novi svet«) niti »anti-literatura«, ki bi podlegla nekakšni zunaj-literami »ideji« (bodisi v tradicionalnem, utilitarnem, bodisi v »subkulturnem«, »šokantnem« smislu). Ce to delo (ki torej ni tradicionalni roman) ni niti abstraktna niti antiestetska literatura, kaj tedaj je? Ali lahko zanj uporabimo oznako, ki jo je zapisal Lukacs, ko je razpravljal o socialističnem realizmu, to je o notranjem opisu »sil, ki delujejo v smeri socializma«; oznako, ki pravi, da je »družba pojmovana kot neodvisna celota«, »od znotraj«?
V nekem smislu je Grmada prav to; notranji opis sil v porevolucionar-ni družbi. To pa Zupančiču ne pomeni »odprave estetske forme«, kot bi rekel Marcuse, temveč nasprotno; politični angažma je- postal problem literarne tehnike, in namesto da bi umetnost prevajali v realnost, je resničnost prevedena v novo estetsko obliko. Av; torjevo vodilo je prej ko slej »alkemi-ja besede«, stvaritev druge realnosti iz obstoječe — »permanentna imaginarna revolucija«.
Grmada ima dva dela: ljubezensko zgodbo z Rožo in zgodbo o izdajstvu Ferdinanda Esa. Junak — Martin Dobrota — piše dve vrsti zapiskov: avtobiografijo in zgodbo o mladostni skušnji z izdajalcem in vojno. Zupančičev tekst je zapis po virih Martina Dobrote, torej tekst o tekstu, zgodba o zgodbi: pisatelj nam ne dopoveduje idej, temveč pred nas postavi snov, pisanje, potisne nam v roke knjigo, da bi brali in da bi se veriga tekstov nadaljevala. V središču je interes za literaturo za »estetsko subverzijo«, pa ne na kak preprost način, da bi avtor provociral, da bi napisal anti-roman ali da bi sodil zviška. Kot je za literarno delo, za umetni(ški) svet nujno in samoumevno, časi mladostne zagnanosti in tajne posvetitve v revolucijo ne morejo predstavljati dokončno strjene, zacementirane ploščadi, s ka tere se presoja, ne morejo biti zadnja in najostrejša optika, skoz katero
je moč uzreti vso banalnost in zmotnost današnjega dne.
Zgodba o peterici »ofarjev«, ki jo je vodil in končno izdal Ferdinand Es, je prej ko slej ena od slik (založili smo jo bili, in ko obrišemo prah z nje, se nam začne druga za drugo odkrivati skrivnostne podobe, temne in svetle lise dobivajo pomene in imena), je ena od leč — in Zupančič bi rekel, da ima rožnat nadih, meglico preteklosti, junaške in nerealne, zagledane in okrutne hkrati. »Romantični« časi so v ozadju kot grmada:	trenutek, ko
Martin Dobrota zagleda v oknu vojašnice nekdanjega ilegalca Ferdinanda v italijanski uniformi, je grmada; trenutek, ko zve, da se bo ljubica Roža poročila s šefom Petrom Zagorcem, je grmada; trenutek, ko kadrovik Kalin sporoči, da ga bodo za kazen prestavili na nižje mesto, je prav tako nova utež na pleča, nova luč v oko, ki zbira časovne sunke in družbena spoznanja. Grmade ni mogoče pokon-zumirati, ni se je mogoče otresti in nato živeti naprej, kakor je ni mogoče določiti za vrhovno merilo: za usodnejše reči gre.
Grmada je del življenja, je življenje samo; to 'riisO sanje, da bi odprl oči in se je otresel. Z drugimi besedami: revolucije, mladostne zagnanosti se ne da odpisati niti je preplesti s svilenimi nitmi, da bi se iz bube razvil večno čist metulj svobode. Izdajstvo se še kar ponavlja. Svet partizanstva je resda opravil s Ferdinandom Esom, vendar je že tu Peter Zagorc, tu je hierarhija, uradništvo, so kadrovske spletke, konformizem, zmote, majhna in velika dejanja, izkušene ženske namesto rosnih deklet, urejena stanovanja namesto romantičnih sobic z vojaško odejo. Prenekatera partizanska pravila so prekršena, marsikateri soborec je postal uradnik in oblastnik, nekdanji tovariš tujec, revolucionar se je spremenil v malo-meščana. še so revolucije, prave in trde, pa tudi njihovi ponaredki: revolucija traja kar naprej, upanje je tudi zdaj (kdaj pa kdaj) goljufivo, še so med nami izdajalci, kreature..
vendar takšne so te grmade, to je življenje, vse to sodi zraven.
♦Grmada je opis treznenja, zgodba o staranju, o tem, kako se kar naprej nekaj vali na nas, o majhnih in večjih ljudeh — vendar ne o svetnikih. Kaj je ta grmada? Naraščanje, kopičenje, zbiranje ... dokumentiranje pripovedovanje, pisanje. Tekst »Grmade« je' samo del grmadenja; ni predpis, magični recept, dokončno potrdilo. Je to perpetuiranje enakega, pristajanje na danost? Najbrž ne: to so notranje sile, življenjska doživetja in spoznanja. Estetska »subverzija« je ravno v tem: v prikazovanju življenja, kakršno je, v novih in novih doživljajih, v vpisovanju in čutnem dotiku z življenjem, ki je spet doživljaj zase, realnost druge vrste, »druga zgodovina«. Umetnost ničesar ne rešuje in se nikomur ne vsiljuje kot dodatna reševalna ekipa, ampak le imenuje stvari z imeni, ki smo jih ' pozabili. Na ta način nas spominja na prave (uporabne) vrednosti,, ki smo jih prekriii z recepti in formulami, frazami in ideologijami, ki smo jih kupili pod lažnimi imeni in jih odpisali z mirno vestjo.
Zapisovalec zgodbe o Ferdinandu Esu si je za vedno vtisnil v spomin podobo izdajalca v tuji uniformi. Na prvi pogled bi menili, da je to navadno izdajstvo. Beno Zupančič mu je z močjo svojega opisa, ki nam sicer ni dostopen (oz. je dostopen v formuli) vtisnil tisto posebnost in tisto resničnost, ki je bistvo umetnosti. Umetnost pa je v tem neumrljiva: v iskanju premaknjene perspektive in posebnega imena. Podobni sunki v mirno, sprano zavest (vse je prevedljivo v isti koncept, povsod same menjalne vrednosti!) so opisi ljubezenskega doživetja z Rožo (tiste junijske noči se »od zunaj« verjetno ne da opisati in imenovati) in birokratiziranih odnosov v organih povojne oblasti. Grmada nam naprti nova spoznanja (grmade).
Dimitrij Rupel
Nenavadno ali ne, toda Ljubljana
(s hkratnimi manifestacijami v dru-	
gih slovenskih	mestih) je edina v
Jugoslaviji, ki i	:e domala tradicional-
no prireja tako	imenovane tedne sov-
jetskega filma.	v katerih prilrnr-i-
vse najboljše, kar je ono ponntiu o filmskih studiih Sovjetske zveze v
najnovejšem času.
Lani je bil teden sovjetskega filma v ljubljanskem kinu Komuna. Zanimanje zanj je bilo tolikšno, da so ga še enkrat ponovili v kinu Vič. Filme pa so si lahko ogledali tudi v Mariboru in v obalnih mestih. Lanski filmi so bili res novejšega datuma in na visoki kakovostni ravni. Zato ni presenetljivo, da je tudi začetek letošnjega tedna ki pa je bil, ne vem zakaj v kunu Vič zbudil splošno pozor nost in zanimanje. Prvi dan je bila dvorana razprodana, nato vsak dan manj. Obisk je nihal iz dneva v dan, vendar bi rekli, da jih je prej motila dvorana ali simultano prevajanje kot filmi sami.
Teden je spet organiziralo ljubljansko kinematografsko podjetje skupaj s »Sovexportfilmom« ter s sodeiovan jem ljubljanske kulturne skupnosti in revije »Ekran«. V prvi programs* ve čer je postavilo odločni gruzinski film Živel je pojoči drozg, za katerega Ljubljančani niso slišali prvič, saj je bil posnet, že pred leti, a vse do letos ni dobil »vize« za mednarodno areno.
Gledalci so se lahko seznanili z različnimi filmskimi tokovi, ki se po raiajo v več sovjetskih filmskih centrih, se pravi v republikah z različni mi tehničnimi možnostmi, talenti mentaliteto in verjetno še s čim. Med | sedmimi filmi, ki so se zvrstili, so ! bili kar trije iz pobratenega mesta ; Tbilisi, kar pa ne predstavlja, glede na znano kakovost, gruzinskih filmov, nobenega presenečenja. Dva med pri kazanimi filmi, Živel je pojoči drozg ter Nenavadna razstava (hkrati tudi najstarejša filma med prikazanimi), nas po svoji sproščenosti, neprisiljenemu prikazu življenja dveh ljudi, umetnikov, v prvem je to glasbenik, v drugem kipar, spominjata na najlepše čase .češkoslovaškega filma, tistega izpred desetih let, ki je žel slavo po vsem svetu, ki si je pridobival mednarodne nagrade, tudi oskarja, in ki nam je bil vsem pri srcu. Ne bi hoteli reči, da je gruzinski film prav takšen, saj tam vladajo druge življenjske norme, drugačna pravila, vendar preprosti in sproščeni ljudje žive pov-
sod podobno življenje. Tako preproščino je težko prenesti na filmski trak, ker »ni vse skupaj nič«, hkrati pa je tako polna različnih dogodivščin, drobnih domislic, iskrivih dialogov in ne nazadnje posrečenih značajev. V teh filmih se nihče ne prepira, zamerice so zdaj levo, zdaj desno, toda to je v hipu pozabljeno, življenje teče veselo naprej. Na prvi pogled, vendar tovrstni filmi niso Ie neprizadeto spremljanje sproščene vsakdanjosti; v sebi in s seboj prinašajo tudi globlja sporočila, ki so jasna in razumljiva vsem, ki še niso otopeli v sodobni civilizaciji in stehniziranosti.
Gruzinci se ukvarjajo tudi s svojevrstnimi žanri, kakršna je, na primer fantastična pravljica, prikazana v Čudakih, ukvarjajo se tudi z glasbeno komedijo, ki jo v Ljubljani nismo videli. Osrednji studii gojijo s svojo nenadkriljivo tehniko in visokim profesionalizmom teme, ki to zahtevajo, na primer razkošne ekranizacije klasične literature (iz Leningrada je prišla Hejficova ekranizaci.ia Čehova, ki se imenuje Dobri slabi človek). spektakelsko obravnavan ie sedan josti Romanca o zaljubljenih iz Mosfilma), skratka, po tem. kar je moč videti iz teh centrov, lahko trdimo, da so njihovi filmi ustvarjeni z velikim profesionalnim zamahom, ki zahtevajo dosti priprav in truda in ne nazadnje tudi precej denarja. Zato je tudi rezultat dober. Ce k temu prištejemo še galerijo igralcev, od glavnega do naj manjših epizod, ki so do prefinjenosti obdelane, lahko trdimo, da opravljajo odlično delo. Zanimivo je, da gledamo iz drugih studiev še vedno črno-bele filme (česar skoraj nismo več vajeni), s čimer pa njihov pomen in kakovost nikakor nista zmanjšana — s tem nam je le povedano, da imajo manj finančnih sredstev.
Nekateri studil se ukvarjajo z lo-i kalnimi temami in tako smo lani gle-I dali moldavski film Lavtarji, ki nas je I popeljal v daljno folklorno preteklost I na njihovih tleh. Letos pa so nam l predstavili sodobno družbeno dramo Obtoženi za umor, ki s svojimi pogledi na delinkventnost in pravosodje vsekakor presega lokalne okvire. In v vseh teh različnih tokovih in svežih prijemih ne manjka tudi tako imenovane vaške proze, tako tipične za ta del sveta — lepo prikazane v filmu S teboj in brez tebe. Z vso različnostjo tem in visoko kakovostjo izraza je bil teden sovjetskega filma izjem no kultu-->o doživetje.
Miša Grčar
±
Portugalska: žene ribičev čakajo svoje može
Vtisi s kongresa Socialistične stranke Portugalske
Vzdušje politične razgibanosti
Množice veliko pričakujejo. Opozorilo na nevarnost skrajnega levičarstva
Oboroževanje
Zaviranje ,raketne dirke4
Omejevanje strateškega jedrskega oboroževanja
Človeka, ki se prvič sreča z današnjo portugalsko stvarnostjo, marsikaj
prijetno preseneča. Pričakuje,___da bo
v glavnem mestu dežele, v kateri je danes oblast dejansko v rokah voj-ske, srečeval na vsakem koraku vojaške enote, vojaška vozila in policijo. Ze takoj po prihodu na lizbonsko le-tališče pa ugotovi, da to sploh ni ta-ko. In ko se potem svobodno spre-haja po lepih avenijah in trgih Liz-bone, le redko naleti na uniformiranega oficirja ali vojaka.
Na Portugalskem, kjer je antiko-munistična diktatura oseminštirideset let brutalno zatirala sleherno demokratsko svobodščino, se sedaj pripravljajo na prve svobodne volitve. Lizbona je politično zelo razgibana, kar se vidi tudi po številnih letakih in parolah političnih strank. Na najbolj vidnih mestih je programski razglas gibanja oboroženih sil. Zidovi so popisani z raznimi parolami in simboli. Prevladujejo parole komunistične partije ih socialistične stranke. Srp in kladivo ter dvignjena leva pest dajejo poseben pečat delavskim predelom Lizbone. Toda na mnogih zgradbah so napisane tudi antikomunistične parole. Tu pa tam so tudi letaki z vsebino, da dekolonizacija pomeni izdajo osnovnih nacionalnih interesov Portugalske.
Velike polemike in vroče razprave
Vrstijo se politična zborovanja in manifestacije. Najbolj množične prireja komunistična partija, ki je trenutno od vseh političnih strahk, ki javno delujejo, organizacijsko najmočnejša, j Vodijo se velike polemike in vroče razprave. Na univerzi so zelo bučne, razmeroma maloštevilne skrajno leve skupine, ki celo obtožujejo komunistično partijo, da je zajadrala v desne vode. Z izjemo nekaterih fakultet, na katerih je med' študenti prišlo do prdtepov, se zagreta politična dejavnost v Lizboni za zdaj odvija brez incidentov.
Na glavnem trgu v središču Lizbone in še na dveh drugih trgih plapolajo zastave mnogih držav, predvsem socialističnih in neuvrščenih. Pojasnili so nam, da so se v mestni skupščini dogovorili, da na ta način poudarijo pomen odnosov z deželami, s katerimi je Portugalska šele nedavno navezala diplomatske stike. To naj bi bila ena od zunanjih oblik spreminjanja obraza Lizbone.
Gibanje oboroženih sil, ki je 25. aprila letos zrušilo fašistično diktaturo, že uresničuje svojo programsko obljubo, da bo ustvarilo normalne pogoje za svobodne volitve. Seveda z določilom, ki je tudi sestavni del javnosti dobro znanega in tudi od javnosti podprtega programa, da lahko delujejo samo tiste politične stranke, ki se opredeljujejo za demokracijo. Na ta način je že takoj ob prevzemu oblasti gibanje oboroženih sil dalo jasno vedeti, da ne bo dovolilo obnove tistih političnih organizacij, ki so bile osnova prejšnje fašistične diktature.
Portugalska socialistična stranka, ki je od 13. do 15. decembra imela svoj prvi kongres v svobodi, je ena od treh političnih strank, ki sodelujejo v vladi. Ostali dve sta komunistična partija, ki je že pred tremi meseci imela svoj kongres, in narodna demokratska stranka, ki je v bistvu desno usmerjena. Glavno vlogo v sedanji vladi, tudi pri oblikovanju in izvajanju politike, tako notranje kot zunanje, pa igra gibanje oboroženih sil. ki je septembra letos z odstranitvijo generala Spinole zagotovilo odločnejšo usmeritev v levo. To pomeni, da v sedanji strukturi vlade sodelujejo tri levo usmerjene politične sile in ena vse bolj desno usmerjena. Vlada pa je že dovolila formiranje in svobodno delovanje še ene izrazito desno usmerjene politične stranke. Zdi se, da bo še nekaj desničarskih organizacij dobilo pravico udeležbe na volitvah, s čimer bo formalno izpolnje-
na predpisana obveza o spoštovanju demokracije.
Portugalska ne more nikogar posnemati
Tri dni je velika dvorana univerze v Lizboni bila središče pomembnega političnega dogajanja. Razprave na kongresu socialistične stranke Portugalske so bile zelo živahne in zavzete. Delegati so sicer več ali manj spoštovali omejitev razprav na pet minut, toda zaradi velikega števila razprav-ljalcev so seje trajale od devetih zjutraj in pozno v noč, dvakrat celo do treh zjutraj. Na tuje opazovalce sta naredila naj večji vtis zavzetost delegatov, večinoma delavcev, in vsebinsko tehtne razprave. Impresionira dejstvo, da oseminštirideset let fašistične diktature na Portugalskem ni zlomilo demokratičnega duha portugalskega ljudstva, zlasti delavskega razreda. Kljub izredno težkim pogojem so se ves ta čas v ilegali obdržale organizacije komunistične partije, socialistične stranke in druge demokratske skupine. Ce to ne bi bilo tako, bi bilo nemogoče v tako kratkem času po zrušitvi diktature tako vsestransko razviti dejavnost omenjenih partij. Tudi kongres socialistične stranke je bil pripravljen predvsem v bazi, v lokalnih sekcijah, ki jih je okrog 800. Toliko je tudi bilo delegatov na kongresu, kajti vsaka sekcija je imela pravico izvoliti enega delegata. Značilno je tudi, da je večina razpravljalcev na kongresu poudarjala, da ne govori v svojem imenu, temveč v imenu sekcije. Torej so se v osnovnih organizacijah že v pripravah na kongres opredeljevali o bistvenih stvareh ter zavzemali stališče do glavnih vprašanj.
Osnovni ton na kongresu so dajali delegati iz baze, ki so od vodstva zahtevali odločnejšo levo usmeritev in jasnejši socialistični program. Generalni sekretar socialistične stranke Mario Soares je v referatu poudaril, da model socialne demokracije sploh ni primeren za Portugalsko. Kot razlog je navedel moč komunistične partije in na njo vezan velik del delavskega razreda ter močan vpliv specifičnega sindikalnega gibanja, značilnega tako za Portugalsko kot Španijo. Mario So-res je razložil, da Portugalska ne more nikogar posnemati, ampak mora ubrati svojo pot v socializem. Delegati osnovnih organizacij, pretežno delavci, so se s tem strinjali, hkrati pa z vso zagretostjo opozarjali, da ta Soaresova ugotovitev ni dovolj precizna in konkretna. Zahtevali so veliko več. V več razpravah so se kot refren ponavljale naslednje misli: stari program socialistične stranke Portugalske je presežen, mi pa potrebujemo program za danes in za jutri; kapitalizma se ne da popravljati, temveč ga je treba zrušiti; politika proti monopolom mora prerasti v boj proti kapitalizmu; ni dovolj samo vizija socializma, nujni so ukrepi, ki bodo zagotovili razvoj v smeri socialistične družbe na Portugalskem.
Sto petdeset delegatov se je podpisalo na poseben dokument, ki zahteva od kongresa, da se jasno opredeli za marksizem. Samo marksizem zagotavlja resnične interese delavskega razreda, piše v tem dokumentu. Odločno so zahtevali, da mora novi program socialistične stranke izhajati iz marksizma. Vztrajali so, naj se že na tem kongresu socialistična stranka opredeli kot marksistična stranka. Zahteva, izražena v enotnem nastopu stopetdesetih delegatov, je bila sprejeta z navdušenim ploskanjem. Delegati so z dvignjeno levico vzklikali: »Hočemo socializem«! O tej zahtevi ni bilo posebnega glasovanja. Bil je sprejet s ploskanjem. Takšen sprejem zahteve za marksistično opredelitev seveda nikakor ne pomeni, da vsi v portugalski socialistični stranki s tem tudi soglašajo. Dejstvo, da se nih--če na kongresu ni odprto zoperstavil zahtevi o marksistični usmeritvi socialistične stranke, jasno govori o tem, kakšno je splošno vzdušje v bazi, zlasti med delavci.
Mario Soares je v referatu podal analizo osnovnih prvin, ki tvorijo današnjo portugalsko socialistično stran-
ko. Po njegovem mnenju so to tri: tradicionalni socialni, krščanski humanisti in nedogmatski marksisti. Zase je dejal, da je izšel iz marksističnih vrst, ki ustvarjalno obravnavajo marksizem. Poudaril pa je, da mora socialistična stranka v svoji politiki misliti na vse tri prvine. Ta njegova konstatacija je izzvala precej polemik na kongresu, kajti mnogi delegati so jo razumeli v smislu dovoljevanja frakcij v stranki. Zvrstilo se je mnogo delegatov, ki so pred mikrofonom z zvišanim tonom dokazovali, da je baza enotna in da je že skrajni čas, da se naredi konec frakcijam in politikan-stvu v vodstvu socialistične stranke. V zaključni besedi je zato moral generalni sekretar Mario Soares razložiti, da so ga omenjeni delegati napačno razumeli. In ko je končal s trditvijo, da se zavzema za enotnost stranke, je bil pozdravljen s ploskanjem in vzkliki: hočemo enotnost!
Tudi v zavzetih razpravah o novem statutu socialistične stranke je bilo čutiti razliko med vodstvom in delegati iz baze. Posebej se je to pokazalo pri določanju pravic ožjih organov vodstva, kot sta izvršni odbor in sekretariat. Predlagatelji novega statuta so vodstvu predvideli široka pooblastila, delegati iz baze pa so jih opozorili, da bi to lahko imelo zelo škodljive posledice. Na koncu so našli kompromisno rešitev.
Boj proti skrajni desnici
Pri analizi sedanjega političnega stanja na Portugalskem so posebej opozorili, da se je treba zavedati, da z zrušitvijo fašistične diktature še ni izbojevana dokončna zmaga nad skrajno desnico. Vse napredne in de mokratične sile naj bi bile kar najbolj* enotne v boju proti desnici in raznim nevarnostim, ki tako znotraj kot zunaj Portugalske grozijo mladi demokraciji. Toda kljub temu je bilo na kongresu socialistične stranke med vrsticami izrečeno tudi nekaj kritičnih pripomb na komunistično partijo Portugalske. Kritika se je nanašala predvsem na pojmovanje fronte levih sil, na vlogo strank v parlamentarnem sistemu in na realnost posamezrfih zahtev v danem trenutku. »Socialistična stranka ne govori eno ‘ v vladi in drugo na ulici, kot to dela nekdo drug«, je bilo slišati na kongresu. Mnogi razpravljalci,-zlasti delegati iz delavskih vrst, so opozarjali, da bi bilo zelo nevarno, če bi se stopnjevala trenja med socialistično stranko in komunistično partijo. Veliko škodo bi povzročilo to, če bi v volilnem boju omenjeni stranki zastopali predvsem interese, a premajhno pozornost posvečale skupnim interesom naprednih sil Portugalske. Najvažnejše v sedanjem trenutku je okrepiti demokracijo in zagotoviti osnovne pogoje za postopno družbeno preobrazbo Portugalske. Ta misel je na koncu razgretih razprav bila močno poudarjena.
Dokončna dekolonizacija
O zunanji politiki je bil „ na kongresu socialistične stranke 'potrjena visoka stopnja enotnosti. To še posebej velja za dekolonizacijo. Kongres je v tem smislu izrekel tudi priznanje Mariu Soaresu, ki na položaju zunanjega ministra neposredno dela v smeri dokončne dekolonizacije in razvoja novih odnosov z deželami in narodi, proti katerim je fašistična diktatura več kot trinajst let vodila kolonialne vojne. Visoko podporo je dobila tudi politika navezovanja diplomatskih odnosov s socialističnimi in neuvrščenimi državami. Poudarjena je bila vse večja vloga neuvrščenih držav*. Kongres se je izrekel za neodvisno portugalsko zunanjo politiko. 'V programskih ciljih se je izrekel tudi za razpustitev političnih vojnih blokov in v tej zvezi še posebej apostrofiral Atlantski pakt. Pri obravnavanju sedanjega članstva Portugalske v Atlantskem paktu so upoštevali zlasti geo-grafsko-političen položaj Portugalske.
Kot neposredno nalogo si je sociali-
stična stranka zastavila široke politične priprave na volitve, ki naj bi bile marca meseca. Zagotovilo naj bi se aktivno sodelovanje vseh levih partij in vseh demokratičnih sil' v politič-. nem boju prati desnici, ki danes, osem mesecev po zrušitvi fašistične diktature, ponovno skuša dvigniti glavo. Zavedati se je treba, so poudarjali na kongresu, da se v ekonomskih odnosih še ničesar ni spremenilo. Iz starih ekonomskih odnosov pa objektivno izvira moč desnice, ki že skuša ekonomsko sabotirati določene vladne ukrepe. Nevarnost ekonomske sabotaže se stopnjuje. To so odkrile tudi nedavne afere v nekaterih bankah in velikih firmah. Posebej pa se je treba zavedati, da so v celotnem portugalskem gospodarstvu močno prisotne tako imenovane multinacionalne kampanje. Glede tega so na kongresu nekajkrat poudarili, da morajo imeti napredne portugalske sile neprestano pred očmi izkušnje Čila. Tudi državni aparat je še vedno star in čiščenje najbolj izrazitih fašističnih elementov so za zdaj resno izpeljali samo v policiji in vojski.
Čiščenje državnega aparata
Delegati iz baze so na kongresu zahtevali odločnejše čiščenje državnega aparata in hitrejše ukrepe na gospodarskem področju. Vodstvo socialistične stranke je odgovarjalo, da je potrebno ukrepati oprezno in postopno, da bi preveč radikalne zahteve pri današnjih pogojih bile lahko resno škodljive in nevarne za portugalsko demokracijo. To opozorilo je bilo namenjeno pojavom skrajnega levičarstva na nekaterih fakultetah lizbonske univerze. Obstaja sum, da nekatere ul-tra-leve skupine finansira desnica. Ob tem je bilo rečeno, da trenutno predstavlja največjo nevarnost rovarjenje desnice »v obliki skrajne ievice« Delegati iz baze so sicer s takšnim opozorilom soglašali, hkrati pa so izrazili mnenje, da takšna opozorila vendarle ne bi smela biti izgovor za zavlačevanje s tistimi ukrepi, ki so portugalski družbi nujno potrebni, kot so čiščenje državnega aparata, omejevanje delovanja monopolov, kontrola nad bankami, zagotavljanje gospodarskega razvoja itd.
Glede generalne linije je na kongresu socialistične stranke nedvomno dosežena precejšnja stopnja enotnosti. To je zelo pomembno. Mnoga vprašanja, zlasti glede konkretnih ukrepov, so ostala odprta. Povsem enotni pa so vsi udeleženci kongresa bili v ugotovitvi, da je gibanja oboroženih sil, ki je septembra letos z odstranitvijo generala Spinole omogočilo usmeritev v levo, vendarle, vsaj za zdaj, glavno zagotovilo demokracije na Portugalskem.
Predstavniki gibnja oboroženih sil so bili povabljeni na kongres socialistične stranke. Prišlo je okrog šestdeset predstavnikov. Zanimivo je, da niso bili v oficirskih uniformah, temveč v civilu. Njihova udeležba je bila toplo pozdravljena. V pogovorih z delegati na kongresu smo slišali mnenja, da napredno usmerjeni oficirji popolnoma kontrolirajo stanje v vseh rodovih portugalskih oboroženih sil. Dejali so nam, da večina oficirjev, pripadnikov gibanja oboroženih sil, simpatizira s socialistično stranko, mnogi pa s komunistično partijo. V svojem gibanju pa želijo ostati samostojni, prepričani, da lahko prav na ta način največ koristijo portugalski de-mokrijiji in napredni stvari. S tem v zvezi se je na kongresu socialistične stranke veliko razpravljalo o tem, ali naj tudi gibanje oboroženih sil sodeluje kot posebna politična sila na volitvah ali ne. Prevladalo je mnenje generalnega sekretarja Maria Soare-sa, da to ne bi bilo dobro, da bi to lahko vodilo k razdvajanju gibanja, a portugalski demokraciji je še prav posebej potrebna enotnost gibanja oboroženih sil. Njegova vloga — osnovni porok demokracije — naj bi se v parlamentarnem sistemu zagotavljala z direktno udeležbo v državnem svetu.
Jože Smole
Ameriški predsednik Ford in generalni sekretar KP SZ Brežnjev sta na nedavnem sestanku v Vladivostoku največ časa posvetila omejevanju strateškega jedrskega oboroževa-nja (SALT II). O tem so objavili tudi posebno dopolnilno sporočilo. Načelno sta se dogovorila o omejitvi strateškega oboroževanja v prihodnjem de-setletju. S sporazumom je treba določiti pravico do ustreznega števila izstrelkov, premičnih in nepremičnih ra-ketnih izstrelišč, vozil, bombnikov za strateške namene, vodenih izstrelkov in drugo.
Obe velesili bi v okviru razpoložljivega jedrskega orožja svobodno izvajali premike v korist ene ali druge vrste. Edina obveznost bi bila določena zgornja meja. Pri tem bi izhajali iz načela kvalitetne paritete v ravnotežju jedrskega orožja. To pomeni, da ima ena stran lahko več raket, druga pa več jedrskih nabojev sodobnega tipa. Splošno ravnotežje oboroženih sil med velikima silama bi zagotavljala približna enakost rušilnih sil, upoštevajoč celotno orožje in vojaško moč oboroženih sil vsake države posebej.
S pogajanji med velikima silama se želi najti rešitev o omejitvi strateškega jedrskega oboroževanja. V Moskvi je bil 26. maja 1972 med obiskom Nixona podpisan sporazum o omejitvi strateškega jedrskega oboroževanja SALT. S tem sporazumom pa je zajet samo tisti del, ki se pretežno nanaša na omejevanje števila protibalističnih raket in še nekaterih vrst v glavnem defenzivnega jedrskega orožja. S sedanjimi. in prihodnjimi pogajanji med dvema silama pa je treba zajeti preostale vrste, predvsem ofenzivno jedrsko orožje SALT II. Po dogovoru bi bodoči sporazum zajel tudi druge vrste jedrskega ofenzivnega orožja.. Skupaj z moskovskim sporazumom bi zaokrožili celoto omejitve proizvodnje oboroževanja z največjo rušilno in uničujočo močjo. To bi vsekakor zelo razbremenilo velike sile in druge narode pred stalno nevarnostjo — uporabo jedrskega orožja.
Z moskovskim sporazumom so bili podpisani trije dokumenti: formalni sporazum o omejitvi sistema protibalističnih izstrelkov (ABM); začasni sporazum o petletni omejitvi ofenzivnih strateških izstrelkov in protokol, ki določa učinek zažasnega sporazuma o izstrelkih, ki se izstreljujejo iz podmornic. To je doslej najpomembnejši sporazum, s katerim se zagotavlja ravnotežje med strateškimi jedrskimi silami obeh velikih sil, ki se pogajata že od novembra leta 1969. Na podlagi sporazuma o zgornji meji števila pro tibalističnih raket, ki ga morajo ratificirati, imata obe sili lahko največ po 200 izstrelišč s prav toliko raketami in omejeno število ustreznih radarjev. Predvideno jedrsko orožje ie lahko razporejeno za obrambo glavnih mest obeh držav, drugih življenjsko pomembnih objektov, predvsem pa za obrambo območij, kjer so razporejene medcelinske rakete.
Vsako območje za obrambo ima lahko 150 km premera, z osrednjo točko oddaljenosti od drugega območja najmanj 1300 km in lahko ima do 1000 ABM naprav za izstreljevanje in prav toliko raket. Sporazum o sistemu ABM dopušča določene možnosti za razvoj in število protibalističnih izstrelkov v obeh državah. Na podlagi dogovora bi Sovjetska zveza imela razporejeno okrog moskovskega območja od 70 do 100 naprav in izstrelkov, medtem ko bi drugih 100 naprav razporedili za obrambo medcelinskih raket. ZDA bi varovale območje kjer so razporejene medcelinske rakete Minu-teman in dva poligona. Postavile bi izstrelke Spartan z velikim sežajem in Sprint s kratkim sežajem. To pomeni, da ima vsaka država pravico do dveh območij za postavljanje protibalističnih izstrelkov. Eno bi bilo name njeno za zaščito prestolnice, drugo pa za varovanje medcelinskih raket. Vsako' ižstrelišče mora biti postavljeno na tleh in statično in lahko izstreli samo eno protibalistično raketo.
Kljub temu, da ima sporazum neomejeno trajanje, ga je treba vsakih pet let revidirati. Navedene omejitve pa ne veljajo za protibalistične sisteme ah njihove sestavne dele, ki se uporabljajo za razvoj in raziskave na določenih namenskih poligonih. Okvirno ima lahko vsaka stran na poligonu za raziskovanje raket do 15 naprav za izstreljevanje.
Medsebojne obljube
Pogodba dovoljuje možnost moderniziranja in zamenjave protibalističnih izstrelišč ali njihovih sestavnih delov.
Vendar pa se obe strani obvezujeta, da ne bosta razvijali, eksperimentirali ali razporejali protibalističnih sistemov v oporiščih na morju, v zraku, v vesolju ali pa na premičnih kopenskih oporiščih. Državi se obvezujeta, da ne bosta razvijali naprav, ki bi lahko hkrati izstrelile več kot eno protibalistično raketo, niti ne bosta razvijali avtomatskih, polavtomatskih ali drugih sistemov za hitro polnjenje protibalističnih raket. Poleg tega sta se sporazumeli, da svojih protibalističnih sistemov ne bosta odstopali drugim državam niti jih ne bosta razporejali zunaj svojega ozemlja. Vsaka država bo nadzorovala izvajanje obveznosti s pomočjo satelitov, radarjev in drugih oblik.
V pogajanjih leta 1975 se bo nadaljevala razprava o omejevanju ofenzivnega strateškega orožja — SALT II. Treba je doseči dokončni sporazum o omejitvi števila podmornic na jedrski pogon in naprav za izstreljevanje raket v teh podmornicah in ga ratificirati. Predvideno je. da ZDA ne morejo imeti več kot 700 naprav za izstreljevanje raket v podmornicah in ne več kot 44 sodobnih raketnih podmornic. Za Sovjetsko zvezo pa je predvideno, da bi lahko imela 950 naprav za izstreljevanje raket v podmornicah in ne več kot 62 modernih raketnih podmornic.
»Trdi« in »mehki« cilji
Dosedanja pogajanja so pomemben pogoj in spodbuda za intenzivnejše nadaljevanje stikov in sporazumevanje med vzhodom in zahodom o problemih svetovne, zlasti pa evropske varnosti. Brežnjev in Ford bosta nadaljevala pogovore prihodnje leto, ko bo generalni sekretar sovjetske partije Brežnjev obiskal Washington. Računajo, da bi ZDA leta 1976 imele 550 raket Minut-3 in 496 raket Pozejdon s skupno skoraj 7000 naboji. Sovjetska zveza pa naj bi imela 1575 medcelinskih raket z različnim sežajem. Težave na pogajanjih bodo povzročali obojestranski novi razvojni in proizvodni programi strateškega jedrskega orožja in neusklajeno stališče o tem, kaj vse naj bi SALT-2 zajel. Posebej sporno je vprašanje ameriških jedr skih sredstev srednjega sežaja v Evropi, ki lahko dosežejo ozemlje Sovjetske zveze. Prav zato je razumljivo, da Sovjetska zveza vztraja pri tem, da se ta sredstva vključijo v načrt SALT-2.
Napovedana je tudi novost ZDA o uporabi jedrskega orožja, zlasti medcelinskih raket. Izvedli bi modifikacijo dosedanjega načrtovanja in adaptacijo dela medcelinskih raket za napadanje tako imenovanih »trdih ciljev« (vojaških objektov). Poglavitni cilji so strateške jedrske sile nasprotnika. Na drugem mestu pa so tako imenovani »mehki cilji« (mesta in urbana naselja) Mnoge vojaške novosti bo pogojilo povečanje natančnosti in mnogo večje preciznosti raket v obstreljevanju vojaških ciljev; moč jedrskega izstrelka za uničenje cilja, ne da bi bil neposredno zadet, uporaba več Jedrskih izstrelkov za uničenje enega cilja. Vse to bo zahtevalo izpopolnjevanje in prilagajanje sedanjim medcelinskim in raketnim sistemom. Premični raketni strateški sistemi bodo imeli prednost v primerjavi z drugimi. ‘ Bistvo soremembe dosedanje ameriške vojaške strategije je v tem, da izhaja iz domneve da z napadom samo na vojaške cilje ne bi povzročili splošne jedrske voine med velikima silama.
Nadzorovano zaviranje »raketne dirke« in drugega orožja bo ugodno vplivalo na gosoodarsko krizo v svetu. Britanska vlada je te dni zahtevala. da se zmanjša njen izdatek za oborožene sile. S tem namerava v prihodnjih desetih letih prihraniti 4,7 milijarde funtov To zmanjšanje vojaških izdatkov bi znašalo 12 odstotkov proračuna. ki dosega 3 milijarde 630 milijonov funtov na leto. V Evropi od 3546 industrijskih podjetij polovica proizvaja voiaško onremo. raznovrstno tehniko in orožie. Na trgovinskih seznpmih imaio velike sile vidno mesto tudi pri prodaji orožja in vojaške opreme Tako so ZDA v tem letu izvozile orožie v vrednosti 4 milijarde dolariev. Sovietska zveza pa v vrednosti približno 3 milijarde dolarjev.
V pogajania niso vključene druge jedrske sile: LR Kitaiska. Velika Britanija in Francija. Te države si zdaj prizadevajo znatno povečati vrste jedrskega orožja, z željo, da bi dosegle pravo razmerje.
Poleg vseh omejitev pa še naprej ostanejo možnosti, za nadaljevanje delne kvantitativne in vsestranske kvalitativne dirke v jedrskem oboroževanju. Se zmeraj je »skrivnost«, ali bo omejitev poleg strateškega jedrskega orožja zajela tudi taktična jedrska sredstva, ki so na vidnem mestu v sestavi armad obeh velikih sil.
Mirko Drča
sobotna priloga
DELO • 28. decembra 1974 • stran 25
Bližnji vzhod
66
„Skotska prha v puščavi
Dvomljive možnosti diplomatskih prizadevanj - Spomladi nova vojna
To, kar se zdaj dogaja na^ Bližnjem vzhodu, je še najbolj podobno tistemu, čemur pravijo Frančozi »škotska prhali: zdaj vroča, zdaj mrzla vdda. Morda je to dobro za zdravje, za mir na Bližnjem vzhodu vsekakor ni in kot je vsaj od-oktobrske vojne sem znano, se svet prehladi, če Bližnji vzhod kihne. Danes se govori o poga-janjih, o mirovnih pobudah, jutri o oboroževanju, o »neogibni vojni«. Da-nes posije žarek optimizma, ki ga že jutri zakrije oblak pesimizma. Gotovo je predvsemto.da v takem ozračju ni~nič gotovega. Položaj že dolgo ni biftakojieulovljiu ali, kot pravijo di-plomati, tako »fluiden«.
Težišče krize se je v zadnjih tednih preneslo s Palestincev na južrjo fronto, na Sinaj. Medtem ko Palestinci poskušajo urediti lastne probleme in se pripravljajo na četverni sestanek med Egiptom, Sirijo, Jordanijo :n PLO, ki ne bo niti maio Ja-hak, Egipt išče v odnosu do Izraela in do velesil novo strategijo.
Sadatov Egipt je bil najbolj dovzeten za Kissingerjevo diplomacijo »postopnih korakov«. Ta je v diplomatskem predlogu oktobrske vojne prinesla sporazum na 101. kilometru in s tem prvi umik izraelskih čet na Sinaju po junijski vojni. Prinesla je tudi obnovitev egiptovsko-ameriš-kih diplomatskih odnosov, Nixonov obisk in sveže perspektive za gospodarsko sodelovanje.
Toda dlje od tod ni šlo. Kissin-ger sicer ni padel z Nixonom, vendar se je njegova »leteča diplomacija« v veliki meri izčrpala. Kongres je blokiral obljube za dobave ameriških jedrskih central Egiptu, medtem ko je Wasington gladko odbil egiptovske želje po nakupu orožja. Po mnenju nekaterih opazovalcev je egiptovski generalni štab prav zato pritisnil na Sadata, naj poišče pot do boljših odnosov s Sovjetsko zvezo.
Dejstvo je, da je Kairo že pred časom začel kazati znake razočaranja nad Američani in obračati krmilo. 2e novembra je egiptovski zunanji minister Fahmi izjavil, da bo Egipt odprl Sueški prekop šele, ko se bodo Izraelci umaknili dlje od njegovega brega in da bodo izraelske ladje lahko zaplule po njem šele po sklenitvi mirovnega sporazuma. To je bilo prvo jasno opozorilo, da Egipt ne misli več čakati na dogodke, marveč jih hoče izzvati.
V začetku decembra je bil na obisku v Washingtonu izraelski zunanji minister Alon. čeprav so bili njegovi pogovori s Kissingerjem in Fordom zaviti v skrivnost, se je iz raznih virov zvedelo, da je bila osrednja točka pogovorov nov izraelski umik na Sinaju. Iz teh skopih informacij je mogoče sestaviti naslednji »scenarij«: Izrael bi se bil pripravljen umakniti za 5 do 10 km s sedanje črte (po nekaterih vesteh celo za 50 km), vendar ne bi izpustil iz rok prelaza Mit-la in drugih strateških točk sredi Si-
naja (o čemer naj bi se bilo sicer mogoče pogajati) in z donosnih naftnih polj. v Abu Rodeisu, ki dajejo zdaj 60 odstotkov izraelske porabe nafte (umik z naftnih polj bo možen šele po podpisu mirovnega sporazuma, je potrdil premier Rabin v intervjuju za londonsko Thames Te-levision). Egiptovske čete naj bi ostale tam, kjer so, vmesni prostor pa naj bi kontrolirale čete OZN ali pa, kot piše londonski »Economist«, mešane egiptovsko-izraelske patrulje.
Izraelci v zameno za ta umik ne bi zahtevali od Egipta formalne izjave o ustavitvi vojnega stanja, pač pa obljubo, da Egipt ne bo podpiral palestinskega vojaškega gibanja in da bo dovolil ladjam z izraelsko posadko pluti skozi Sueški prekop. Razen tega naj bi ‘mandat silam OZN na Golanskem višavju podaljšali za tri leta.
Izrael bi po tem načrtu v zameno za umik, ki ga praktično ne bi nič stal, dobil pomembne koncesije z večletnimi jamstvi, tako da bi imel proste roke na Sinaju. Ne vemo sicer, kakšna je egiptovska reakcija na te predloge, vendar je težko pričako- -vati, da bi se bil Sadat trenutno pripravljen pogajati z Izraelci o umiku, ki mu ne bi prinesel niti strateških prelazov niti naftnih polj.
Vsekakor so v Kairu takoj zatem spustili hladno prho. Medtem ko je Reuter 13. decembra poročal iz Wa-shingtona, da so Američani seznanili Egipčane z najnovejšimi izraelskimi predlogi, je egiptovski zunanji minister Fahmi v Kairu istega dne javno zahteval, naj Izrael za prihodnjih 50 let zamrzne število prebivalstva in naj izplača vojno odškodnino Palestincem in arabskim državam, tudi za nafto na sinajskih poljih.
V izraelskih uradnih krogih so •te zahterve ocenili kot »absurdne« in naslednji sklep je bil:	Egipt
se noče pogajati. Toda opazovalci v Egiptu niso tega mnenja. Prvič, opozarjajo v svojih anali, zah, Fahmi je hotel odgovoriti Rabinu, ki je s svojimi ponudbami ločil Egipt od ostalih držav; drugič, njegov ostri nastop je bil namenjen tudi kritikom v arabskem svetu in v Sovjetski zvezi, ki očitajo Egipčanom, da nasedajo na ameriške limanice; tretjič, njegovo zahtevo po ustavitvi priseljevanja v Izrael je mogoče razumeti kot »kamen na sovjetski vrt«, kajti prav iz Sovjetske zveze prihaja v zadnjih letih največ priseljencev; in naposled, Fahmi, ki je bil arhitekt proameriške diplomatske strategije v zadnjih mesecih, nemara brani tudi svoj politični položaj.
Kritik na rovaš egiptovske politike v zadnjem času vsekakor ni manjkalo. Po informacijah iz Damaska je je sirski predsednik Asad opozoril Sadata, da bo stopil v past, če bo sprejel nov izraelski delni umik na Sinaju. Pred dnevi pa je v intervjuju nekemu indijskemu novinarju ponovno poudaril, da nasprotuje kakršnikoli delni rešitvi. V palestinskih krogih v Bejrutu prav tako izražajo bojazen, da se utegne Egipt zaradi pogajanj z Američani ločiti od skupne arabske fronte.
Sadatovo »ameriško linijo« nedvoumno kritizira tudi sovjetski tisk. Ce-' prav moskovski lista nikjer neposredno ne omenjajo Egipta, pa povsem jasno pišejo, da se Sovjetska zveza zavzema za neodložljivo obnovitev dela ženevske konference in nasprotuje poskusom, da bi celovito rešitev spora zamenjali z dvostranskimi ali . večstranskimi pogovori o posameznih »drugorazrednih vprašanjih«, z delnimi ali polovičnimi ukrepi, ki ustvarjajo zgolj utvaro o urejanju spora na področju Bližnjega vzhoda.
Za Moskvo je zdaj obnovitev ženevske konference očitno ključno vprašanje. Navdušen sprejem, ki so ga lani priredili Kissingerju in Nixo-nu v Kairu, je deloval na sovjetske voditelje kot hladna prha, saj niso pričakovali, da bo ameriška solistična diplomacija pripeljala do takega preobrata v egiptovski politika. Zato si zdaj prizadevajo, da bi dosegli obnovitev ženevske konference, ki bi vrnila diplomatsko aktivnost na multilateralno 'raven in s tem bolj uravnovesila vlogo velesil.
Očitno je, da tudi Sadat zdaj resneje razmišlja o tej možnosti. Na eni strani je, kot rečeno, razočaran nad Američani! čeprav ne gospodarski ne politični stiki z njimi niso pretrgani; pred kratkim so ameriške petrolejske družbe podpisale v Kairu sporazum o raziskovanju egiptovskih naftnih polj, za njimi pa je obiskovala Egipt skupina gospodarstvenikov iz Teksasa). Na drugi strani pa pričakujejo od Sovjetske zveze orožje, ki je ftujno potrebno za obnovitev egiptovske vojaške moči. Medtem ko je Sirija dobila od SZ najsodobnejše orožje, med drugim tudi rakete zemlja-zrak SCUD z dosegom 300 km in lovska letala MIG—23 in menda celo MIG—25, pa egiptovska vojska še vedno ni dosegla ravni izpred oktobrske vojne. Zato pričakujejo, da bo orožje poglavitna točka dnevnega reda, ko bo Leonid Brežniev sredi januarja poleg Iraka in Sirije obiskal tudi Egipt. Poleg tega opazovalci napovedujejo, da se bodo Egipčani in Sovjeti pogovarjali o odložitvi odplačila egiptovskih dolgov in o večji udeležbi Sovjetske zveze v industrializaciji dežele.
Vse torej kaže, da »medeni meseci« med Egiptom in .ZDA minevajo in da namerava Sadat poslej voditi bolj uravnovešeno politiko v odnosu do obeh velesil. V Kairu pa menijo, da zbliževanje s SZ ne pomeni, da se egiptovski predsednik popolnoma odreka ameriški karti. Sadat je sredi decembra v intervjuju direktorju teheranskega lista »Teheran Sunda.v« Mas-mudiju iziavil: »Ce Američani mislijo, da lahko s svojim postopnim pristopom dosežejo napredek, bi Egipt to pozdravil... Ce ne, pa smo zainteresirani za nadaljevanje mirovnih pogajanj v Ženevi . . .« Nekaj' dni pozneje pa je v pogovoru z norveškim novinarjem Sandvigom rekel, da bi moral Izrael pred obnovitvijo ženevske konference »umakniti svoje čete z Velikih in ključnih območij na vseh arabskih frontah«.
Po tem je mogoče sklepati, da egiptovski predsednik še ni povsem
zavrgel misli na nov delni sporazum z Izraelom, vendar pa se na eni strani ni pripravljen pogovarjati o manjšem umiku, ki mu ne bi prinesel nič bistvenega, pač pa bi mu otežko-čil položaj doma in v mednarodnih odnosih, na drugi strani pa ta sporazum v vsakem primeru povezuje z obnovitvijo ženevske konference, na kateri naj bi, kot sam pravi, razpravljali o globalnih vprašanjih, se pravi, o Palestincih in pa o celotnem mirovnem sporazumu' med Izraelom in arabskimi državami.
Kot poročajo iz Washingtona, ameriški državni sekretar Henry Kissin-ger misli, da egiptovske reakcije še vedno omogočajo nadaljevanje njegove diplomacije postopnih korakov. Tega mnenja pa očitno niso v Izraelu, kjer pretijo, da bodo o svojih, že tako skromnih predlogih, ponovno razmislili, če se bo Egipt ponovno približal Sovjetski zvezi. Te razlike med ameriškimi in izraelskimi stališči so bile povod za buren pogovor med Kissingerjem in izraelskim veleposlanikom v Washingtonu Dinicem. O vsebini tega pogovora ni bilo mogoče zvedeti ničesar, vendar opazovalci ugibajo, da je predloge za nov umik na Sinaju pred ponovnim obiskom zunanjega ministra Alona, ki pride v Washington 10. januarja, torej preden bo Brežnjev obiskal Kairo. Vse torej kaže, da se šefu ameriške diplomacije silno mudi, da bi pariral novo sovjetsko akcijo na Bližnjem vzhodu, čeprav so, kot kaže zdaj, možnosti za to precej skromne.
Vsekakor pa je iz celotnega kompleksa diplomatskih stikov, ki je podoben zamotanemu klopčiču, iz katerega gledajo potrgane niti, razvidno, da je diplomatska dejavnost razdrobljena in nepovezana in da je za zdaj še povsem nejasno, ali je mogoče kaj pričakovati tako od ameriških prizadevanj za obnovitev delnih sporazumov kot tudi od sovjetskih prizadevanj, da bi ponovno sklicali ženevsko konferenco . Konkretnejšo oceno o možnostih teh pobud bo mogoče dati šele čez čas. Logično bi bilo pričakovati, da bo vsaj dotlej orožje molčalo, zlasti še, ker vojaški strokovnjaki opozarjajo, da vreme na severni fronti, kjer je napetost na j večja, pozimi ni ugodno ne za letalske ne za tankovske operacije. Toda če se bodo diplomatska prizadevanja znašla v slepi ulici in če bo Izrael še naprej vztrajal pri docela odklonilnem stališču do kakršnihkoli stikov s palestinsko osvobodilno oragnizacijo, se bo znova zaprl varnostni ventil, skozi katerega se vsaj deloma sprošča eksplozivna napetost..
Da na Bližnjem vzhodu ni miru, vemo. A zdaj se mnogi boje, da bo spomladi izbruhnila nova vojna. To ni izključeno. Vemo, da je v Izraelu še vedno prisotna ideja o »preventivnih udarcih«, in vemo tudi, da se Arabci niso odrekli osvobodilni vojni, čeprav vsaj Egipt za zdaj še ni sposoben za večje vojaške operacije. Vendar pa je zlovešče slišati, da se je zdaj začelo marsikje govoriti tako, kot da bi se s tem že po sili sprijaznili.
Andrej Novak
Predpraznično seštevanje
Lov na potrošnega idiota
Ni večje nevarnosti kot je statistika
Od našega bonskega dopisnika
Ubogi Nemec: če bi v teh pred-razničnihT dneh vedel, zakaj so mu roovcf spet tako razkošno okrasili po-lovne ulice, zakaj mu že pred uradno azprodajo ponujajo milijon »enkratni priložnosti«... ubogi Nemec: če vedel, kaj vse vedo trgovci in to-
varnarji o njem, bi se zgrozil.
Milijonkrat so ga »preluknjali« razni instituti, da bi izračunali, koliko popije in poje tega in onega, koliko pokadi, kolikp paketov pošlje sorod bikom v NDR, kolikokrat, revček, na mesec »ljubi«, vse so hoteli zvedeti, da bi potem vedeli, kaj vse je temu povprečnemu Nemcu treba ponuditi in koliko mu je mogoče ponuditi. Lani jim je »naftni parkelj« zagodel, prestrašil jim je vrle kupce, letos pa jim jih je pridni kancler spet pridobil, saj pravi, da jih ne bo »parkelj« vzel, če bodo pridni, če ga bodo ubogali. Poprečni Nemec spet pridno kupuje, spet krasi svoje božično drevesce. Spet ob daruje sorodnike v NDR ...
Današnje Nemke imajo za dva do štiri centimetre večje prsi kot njihove matere s poprečno 95 centimetri prsnega obsega držijo tako tudi evropski rekord: to je eno od neštetih poslovnih odkritij o nemškem potrošniku. To, da popije zahodni Nemec letno 145,3 litra piva in da je postal leta 1972 svetovni rekorder pred Cehoslo vaki in Belgijci, je drugo od neštetih odkritij. In naprej? Naprej: 92 odstotkov Nemcev krasi božično drevo s sre brnimi girlandami, 90 odstotkov si ne zna več predstavljati življenja brez televizije, 86 od sto jih dnevno pije pra
vo kavo, 71 od sto jih ima v kleti krompir za rezervo, 66 od sto se nagne in pobere pfenig na ulici ...
Zahodnonemško gospodarstvo je leta 1973 porabilo 4,86 milijarde mark samo za reklamiranje proizvodov m storitev v klasičnih sredstvih javne reklame kot so tisk, radio in televizija. Skoraj polovica odpade na časopisje, revije in podobno. Primer: samo veliki koncertu Colgate-Palmolive je plačal več kot 77 milijonov mark za reklamiranje svojega mila, zobnih past in druge kozmetike. Mar je potem čudno, če si ta orjaški kozmetični polip privošči dolgotrajne) drago anketo, s katero ugotovijo, da se 96 odstotkov zahodnih Nemk dnevno umiva z milom? S P°' dobnimi anketami, a večjim strahom, opazujejo izdelovalci konfekcijskega perila, kako se širi gibanje »oben ohne« (»zgoraj brez«): to gibanje pomeni namreč nevarno zmanjševanje porabe modrčkov, ki jih za zdaj vendarle nosi še vedno 97 odstotkov Nemk ...
Odprimo dve znani reviji: (»Štern« in Quick«>. V zadnjih dveh številkah ponujata kar 16 različnih reklam za različne tablete — bodisi kot vitamin ska okrepčila, kot želodčne stimulanse ali pa proti glavobolu. Na drugem mestu pa bi našli povzročitelje teh istih težav: žgane pijače, posebej še viskije in konjake, reklamira 12 lepih barvnih
oglasov.	,	...
Prav neverjetne cvetke pa cvetijo pri propagiranju »zanesljivo učinkovitih« sredstev zoper potenčne težave in v zahodnonemških revijah se kar gnetejo gostobesedne reklame za »Peni-sex« »Sexanormo«, »Testaso«, »Libido« in kakor se sicer glasijo psevdomedi-cinske skovanke, ki ponazarjajo učinke kemičnih afrodiziakov.
2e večkrat so zdravniki v televizijskih oddajah in resnem časopisju raz krili ves nezaslišani »Schvvindei« s po-'
tenčnimi preparati. Pa nič ne pomaga. Za temi reklamami se namreč skriva najbolj donosno blago: pornografija. Pornografski trg ima letno v ZRN toliko prometa,- kot dobijo kinematografi od vseh vstopnic ali več kot kupijo zahodni Nemci mila na leto.
Statistika je napisala zahodnemu Nemcu že smrtno obsodbo: računalnik jim računa, da bodo nekje v 21. stoletju izginili, če bodo tako sebično zbirali 'posvetne dobrine na račun otrok. Danes se v zvezni republiki rodi le 80 odstotkov otrok, to je toliko kolikor bi jih bilo potrebnih za ohranitev sedanje sestave ljudstva. Leta 1972 je prvič prišlo do primanjkljaja v rojstvih, in sicer je bilo 32.67 mrtvorojenih, še leto poprej pa jih je bilo 48 tisoč več rojenih kot umrlih. Medtem ko je domača stopnja prirastka nazadovala za 5 odstotkov, je ta porasla pri tujcih, »gastarbeiterjih«, kar za 100 odstotkov. ZRN je po številu rojstev na repu evropske lestvice. Trinajst od sto zakonov je brez otrok, 25 jih ima enega, 31 dva, 17 tri in samo 14 odstotkov zakonov štiri in več otrok. Leta 1900 so bili »štirje in več« še povprečje. Veliki sinovi nemškega naroda se danes ne bi več mogli roditi:	Georg
Friedrich Handel je bil deseti otrok, Richard Wagner deveti, Carl Maria von Weber osmi, Johann Sebastian Bach sedmi, Robert Schumann peti otrok v družini.
Lani je bilo od'636 tisoč novorojenih otrok kar 100 tisoč tujih. Leta 1975 se bo v Frankfurtu rodilo več tujih kot domačih otrok. Leta 2000 bo zahodnih Nemcev že 4,5 milijonov manj kot danes. Nemce lahko rešijo samo še — »gastarbeiter j i«.
Nekatere stvar že temeljito vznemirja. Izdelovalci otroških vozičkov počasi zapirajo tovarne. V zadnjih šti- / rih letih so zmanjšali število .vozičkov za 130 tisoč. Leta 2000 bo toliko upo-
kojencev — na tisoč jih bo namreč kar 177 —, da se že danes sprašujejo, kako jim bo 582 zaposlenih sploh lahko prislužilo za pokojnine. Cez deset let bo za 30 odstotkov manj 15-letnih deklet, zato pa bo vsaka ženska dosegla starost nad 70 let.
Ampak kdo le razmišlja o tem v teh veselih dneh. V gospodinjsko blagajno padajo trinajste plače, ki vznemirjajo družine in trgovce, ki nanje prežijo. Tista povprečna nemška družina je tako rekoč popolnoma opremljena in treba je zelo vztrajno dražiti človeško nečimrnost, da gospodinji, ki ima v kuhinji hladilnik, pralni stroj, sesalec za prah pa še radio in televizor v dnevni sobi, dopoveš, da bi bilo dobro, če bi si kupila še boljše, še novejše stvari. Zahodnonemški »potrošniški idiot« se je zadnje leto dni spametoval in raje položi kakšnega tisočaka na hranilno knjižico, kot pa da bi kar takole brez posebne potrebe nakupoval.
Povprečni zahodni Nemec iz statistike porabi dnevno 2930 kalorij, kar je za 400 preveč. Ta »preveč« povzema drugi podatek: 30 odstotkov odraslih in 10 odstotkov dojenčkov je predebelih. Pri osebah nad 40 let je že vsak drugi predebel, med njimi tudi vsak drugi policist. Kar za deset kilogramov tehta zahodni Nemec več kot njegovi predniki pred 100 leti. Vsak odvečni kilogram teže pa dviguje umrljivost pri moških za 5, pri ženskah pa za 2 odstotka. 16 milijard mark morajo letno plačati javni proračuni za zdravljenje bolezni, ki jih povzroči pretirana prehrana. Za hujšanje enega kilograma je treba »investirati« 453 mark. Vsako tretjo smrt lahko pripišemo napačni prehrani... Ni večje nevarnosti kot je statistika.
Anton Rupnik
mSBSBm
Portret tedna
John A. Blatnik
Tri drugačne slike iz življenjske izkaznice 62-letnega kongresmena slovenskih korenin — kot je ta, ko se mi je za utrinek stotinke sekunde, vajeno nasmehnil v lečo — bi rad sestavil v njegov portret. Zakaj le drug čez drugega so trije obrazi celovita podoba moža.
Prvi obraz življenja mu bo ostal na Capitolu v Washingtonu. Velika oljnata podoba Johna Blatnika visi — v razkošnem okviru — v dvorani vplivnega odbora za javna dela. Skozi njegove roke so šle milijarde dolarjev za 42.000 milj zveznih avtomobilskih cest, za prekope in nasipe zoper poplave, za razvojne programe gospodarstva, za mostove in jame zgradbe, za pristanišča in raziskovalne ustanove, ki se bojujejo zoper onesnaženje okolja. Zaradi odbora se ga je prijelo ime »Mister Water Quality«, ko je leta 1956 zasnoval in prignal v življenje — tudi zoper predsednikov veto — zakon zoper onesnaženje voda. Bil je prvi, ki je v poslanski zbornici dvignil glas za ohranitev okolja. Na polici, med debelimi knjigami zakonov, na katere je ponosen, saj -jih je krojil, ima tudi načrte, kako urediti zgornji Jadran. Tako ga lista, kot bi šlo za njegovo delo, pa je samo opazovalec. In že ga od angleških besed, ki jih suče s prepričljivostjo poslanca, zanese v starožitno notranjščino, ki jo odsekano zalomi: »Lep načrt, samo uresničiti ga bo treba čimprej in to z vsemi spoznanji o varstvu okolja, da se nam morje prej ne osmradi.«
Ni se zmotil v besedi, ko je rekel »nam«. Tako tudi čuti.
Po drugo sliko postavnega rojaka, za katerega pravi njegov prijatelj senator Hubert Humphreij, da je »velikan nad množico mladih bojevnikov za čisto okolje, zraven pa še ,Miklavž' za svoje volil-ce.« je treba na sredino Združenih držav in potem na sever, skoraj do Kanade. V deželo tisočerih jezer, v Minnesoto. ■
Od Mississippija, od mest dvojčic Minneapolis in St. Paul, smo se vozili še .300 kilometrov po avtomobilski cesti, ki je bila širša, kot bi jo potreboval redek promet — »kadar je šlo za javna dela, Blatnik ni nikoli pozabil, kje je rojen, kje so njegovi ljudje.« mi je pomežiknil voznik — dokler nas ni pozdravil napis na vratih rudarskega mesteca:	»Pozdravljeni v
Chisholmu, rojstnem kraju Johna Blatnika.«
Sem, v železne jame. sta pred prvo svetovno vojno prišla iskat delo oče Anton iz Uršnih sel in mati iz Podloža. »Takrat so tem divjim krajem rekli ameriška Sibirija,« razlaga Blatnik, »zdaj so tukaj odlične šole in v dnevnih kopih ne zmanjka dela vseh dvanajst mesecev na leto.« (Od 48 milijonov dolarjev iz zveznih fondov za razvoj Minnesote, jih je Blatnik 30 spravil sem.) In zraven pridne, da mu »čistunec« Nader očita, da ni dovolj storil zoper onesnaženje Zgornjega jezera, ki ga zasivajo z jalovino, ker pač nikoli ni videl brezposelnosti v nekdanjih železnih rudnikih.
Tukaj, v 8. volilnem okrožju — od severnih predmestij Minneapo-lisa, mimo Dulutha ob Zgornjem jezeru — od tam kjer pride letos na Brnik prvi »jumbo«, orjaško letalo s 400 Američani našega ro du, do Chisholma, kjer živi 2000 rojakov — je šel Blatnik 14-krat v volilni boj. Podprli so ga -udar ji in kmetje vseh narodnosti, v Slo vencih je imel najbolj navdušene privržence.
»Prvikrat sem kandidiral takoj po vojni, in nasprotniki so me napadli, da sem komunist, da sem za Tita. Očitali so mi, ker sem zapisal, da so partizani edini, ki so se v Jugoslaviji borili zoper okupatorje.«
Nikoli ni zmagal manj kot z 68 odstotno večino.
Na tretji, za nas odločujoči sliki življenjske poti, se John Blatnik pomladi za 29 let. Tukaj je kapetan Janez, vodja ameriške vojaške misije, ki se je, prijatelj Luisa Adamiča, s padalom vrnil v rodni kraj — k partizanom. Na orumeneli fotografiji, ki mi jo kaže, od vnete pripovedi oživijo partizani, ki z rokami grebejo sneg. da bi očistili travnik ob Kolpi, kjer bo pristalo zavezniško letalo.
Pripoveduje, kako so partizani rešili 350 ameriških pilotov. Kako je pomagal, da so jih z letali odpeljali v Italijo.
■ Zraven pa veselo nadrobi, kako je v polnočni partizanskih koloni opazil, da še ni na Slovenskem: »Vodniki se niso pridušali hudič, ampak vrag.«
In potem gre beseda o številnih obiskih v domovini, o srečanjih z našimi politiki, o lepem Ložu, o sorodnikih, ki so padli v partizanih, umrli v internaciji.
Blatnik se nadrobno spominja vsakega od mnogih srečanj s predsednikom Titom, ki ga je zdaj, »za velik prispevek k boju jugoslovanskih narodov v drugi svetovni vojni in za izjemne zasluge pri razvijanju prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in ZDA po vojni« odlikoval z redom jugoslovanske zastave z lento.
Z govorniškega odra. s ponosom bojevnika za pravo stvar, odmevajo Blatnikove besede, ko ob nedavnem obisku delegacije slovenskega izvršnega sveta govori v Wa-shingtonu, v Pittsburgu in v Min-neapolisu: »Nekoč, prva leta po vojni, so v ZDA napadali Tita. Danes se vsi zavedajo njegove zgodovinske vloge in velika sreča za človeštvo bi bila, ko bi bilo na sve tu več tako velikih voditeljev, kot je on.«
K javni življenjski izkaznici najbolj uglednega ameriškega politika slovenskega rodu naj dodam še sliko iz privatnega albuma. Blatnik se danes umika iz kongresa, kjer je preživel 28 let. ker mu srce ni več zmoglo. Ker ga je oifarkt opomnil, da bo prav, če v prihodnje živi tako, da ga najmlajša hči ne bo več vprašala, če je bil v kongresu tudi takrat, ko so ubili Lincolna. češ, »saj si vedno tam«.
Zraven pa pove na glas, da bi rad zdaj, ko se umika iz dnevne politike, posvetil še več moči, ki mu jih spet ne manjka, za plodnejše sodelovanje med Jugoslavijo in ZDA.
»Gospodarske vezi so najboljša pot, da se ljudje spoznajo, saj se skupaj spoprimejo s stvarnimi vprašanji in zapleti, ki jih morajo razrešiti, če hočejo, da bodo vsi pridelali koristi.« je planil še pred slovesom, ko sem ga vprašal, kako ocenjuje zdajšnje predloge Jugoslavije za poglobljeno gospodarsko sodelovanje v prihodnosti.
In morda se mi ni samo zdelo, da bi šel kar z nami na obisk v Slovenijo, ko nam je v vetru mahal z letališke ploščadi — čeprav je ostal komaj deset minut vožnje od mesteca, kjer popotnega obcestne table pozdravijo v rojstnem kraju Johna Blatnika.
Ante, Mahkota
balada o novoletni nod
Odlomek iz rokopisa: Pričevanja in izpovedi
Bližal se je konec leta 1944. Gorenjsko je že zgodaj pokril visok sneg. V osamljeni Ocvirkovi hiši, prislonjeni v strm breg nad Davčo, se je naselil aktiv oblastnega komiteja KPS za Gorenjsko in Pokrajinskega odbora OF. Pravkar smo se vrnili z vseh strani, s terena, kakor da smo prihiteli za novo leto domov. Ogreli smo se na toplem, imeli sestanke in pripravljali poročila. Vmes smo si pripovedovali o svojih doživetjih in srečanjih, o opravljenem delu. Od jeseni smo prehodili Gorenjsko po dolgem in počez, organizirali prihod nekaj tisoč novih partizanov v vojsko in zbrali veliko hrane in opreme za gorenjske in primorske enote. Z aktivisti smo se sestajali tudi v neposredni bližini postojank in zastraženih prehodov. Do pasu smo prek Jelovice gazili sneg. Posebno zadnje dni je naletaval brez prestanka, tako da je skoraj zasul naš dom in ga odrezal od vsega sveta. Dogovorili smo se, da bomo tukaj skupaj proslavili začetek novega leta, leta, ki nam mora prinesti svobodo in zmago. Beograd je bil že osvobojen in Hitlerjeva vojna sila je doživljala smrtonosne udarce.
Nekdo se je spomnil, da bi lahko pripravili program za novoletno noč. Tugo1, naš mladinski propagandist, je takoj podprl zamisel in predlagal, da bi program ponovili prihodnjo nedeljo v Železnikih, naši šelški prestolnici, kjer smo itak hoteli prirediti miting z novoletno čestitko našim dobrim znancem. Vsakdo naj bi poskusil prispevati bodisi kaj šaljivega ali resnega za to prireditev.
Tugo je prevzel spesnitev vesele kronike o preteklem letu. Peli jo bodo »mladinci« na znane naprave. To bo glavna točka. »Zraven bi potrebovali še kakšen skeč ali dramsko štorijo za našo igralsko skupino«, nas je nagovarjal.
Misel na to »dramsko štorijo« me je potem preganjala ves dan. Koliko dramatičnih zgodb smo doživeli v teh zadnjih letih! Saj je vojna vsak dan pisala svoje štorije, dramatične in pretresljive, kakršne bi si človek težko izmislil. Prevzela me je nekakšna nepremagljiva želja, da bi nekaj napisal in da bi posegel v nredele tistih človeških čustev, o katerih smo 'v vojni redko govorili, ker ni bil pravi čas za to. Zvečer, ko so drugi legli k počitku. sem ostal sam pri mizi in se predal pisanju.
Zunaj je bila bleščeče jasna noč. Pred nekaj dnevi sem se v prav taki noči vračal s skupino aktivistov in kurirjev s Pokljuke. Že ko smo proti večeru stopali skozi bohinjske vasi, je bilo v hišah nenavadno mirno in nekam svečano. Soomnih smo se: »Božični večer je danes.« Potem smo si mimo Bohiniske Bistrice, kjer je bila nemška postojanka, utirali not skozi globok sneg v breg proti Nemškemu Rovtu in naorei proti temni gmoti Jelovice. Kadar smo se ustavili in si za trenutek odahnili, se nam ie odniral čudovit pogled na pokra iino. ki ie ostala za nami, in na zasnežene planine v daljavi, obsijane z mesečino. V dolini ie bilo čutiti luči za zasenčenimi okni hiš. Vsaka ie pomenila toplo sobo in še. marsikaj lenega, dragega, domačega. Ko so se pred polnočjo oglasili zvonovi, ie bila podoba nočne idile popolna. Prevzeti smo obstali v snegu in prisluhnili .. . Kakšna čudovita no«i Kakšna lepota! Kakšen čudovit mir. I
Zgrozil sem se ob tem občutku. Kak*en mir! Sai ie ta božični čar varliiv in zlagan! Tam doli ie gestaoo s svoiimi mraduhl in izds1a!ci. so zasede na preži, so bunkerji in zapori, so celice z na smrf izmučenimi letniki, je vojna, voina! Kakšna lažna
. idila: tam nekje ubMalci praznuieio
j sveti večep!
Verjetno g tudi tovariši doživeli v svoiih mislih to nasprotje. Odločno smo se pognali nanrej v hrib in se ustavili šele visoko v neki globeli, sredi zasnežene boste, si zakurili ogenj in se ogreli ob njem.
Vendar nas je ta noč vse nekako začarala, čeprav smo bili utruieni. nismo zaspali. Pripovedovali smo si o vsem mogočem in nenavadnem. Takrat sem slišal tudi izpoved, ki se mi ie zdaj vedno znova vsiljevala kot motiv za novoletno povest. Raznetila je mojo fantazijo in čustvo.
Tako se je v tisti noči rodila zgod ba, ki ie prav gotovo ne bi obiaviiai no tolikih letih, če ne bi bUa povezana s sporpiuom na tovariše s katerimi sem skuoai dolgi na Goreni-skem in doživel z niimi tu-u to zadnje partizansko silvestrovanie.
Skorai vso noč sem mrzlično pisal in še nasiednie dopoldne. Nato sem izročil tekst Lovni', ki je prevzel nalogo rež'ceria. Kazalo je, da ga ie
zgodba pritporrnla. Tzbral ie igralce, med kate-imi ie Pdmo Polde3 že imel nekai igralskih izkušeni Skupina se' ie nekam zaprla in se pripravljala za nastop. Ostalo je le še nekai ur do večera. Tudi pevci >=o priprsvliali svoje točke in kar prekmalu se je začel iztekati zadnji dan leta.
Potem smo se zbrali v sobi. ki jo ie ogrevala velika kmečva oeč in raz-svetlievala petroleja, še pe^ai stolov in improviziranih kloni smo prinesli v izbo ki nas le knmai vse sore. iela. Nekatpri so sp utaborili na ppči. ri-ruod na na klOOPh ob zidu in mizah. Razkpšie sta povečali Hvp karbidni svetilki, ki so ju prinesti iz drugih prostorov.
Tugo je napovedal začetek novo-
letnega programa. Prva točka je bila seveda Prešernova Zdravljica, s katero je že tolikokrat nastopil na naših prireditvah, pa nam je vedno znova razjasnila srce. Potem je prišla na vrsto kronika, ki si je vsakogar po malem sposodila in zato zbudila splošno veselost in razigranost. Nato pa je Lovro najavil igro v dveh prizorih »Na sam sveti večer«. Pojasnil je še, da bodo naši igralci svoje vloge čitali in da naj si sami zamislimo sceno, v kateri se zgodba dogaja.
Na njegov znak so odnesli luči in samo skupini v kotu, ki je čitala vloge, je ostala privita petrolejka. V polmraku je stekla beseda. V začetku smo opažali predvsem pomanjkljivosti naše scene in zadrego igralcev, kar je zbudilo tudi nekaj glasnih pripomb in zbadljivk, potem pa nas je polagoma sama beseda pritegnila in pred nami se je začela v napeti tišini odvijati zgodba Približno taka je bila njena vsebina:
V skupini partizanov teče pogovor o napovedani nočni akciji. Božični večer je. Paratizani nameravajo presenetiti nemško orožniško postojanko. Načrt za napad je izdelan in vsakdo pozna svojo nalogo. Ob pregledu in čiščenju orožja si zdaj krajšajo čas in vmes se oglašajo pesmi in zgodbe, če je le mogoče zabeljene s šalo. Med partizani je študent Štefan, ves čas nekam odsoten in nemiren. Tovariši ga izzivajo in bi hoteli slišati tudi njegovo pripoved. Prišel je z Dolenjskega in ni bil še dolgo med njimi. Navadno se je izogibal takega razgovora. Pred kratkim, ko so ga hoteli izbrati za četnega komisarja, .je to odbil. Povedal je, da je že bil komandir in da je bil za kazen razrešen te dolžnosti. Šele danes je spregovoril. kako se je to zgodilo, kakor da se želi razbremeniti neke peze, ki jo nosi s seboj.
Za božič 1942. smo prišli z odredom v bližino mojega kraja. Nekateri tovariši so to izkoristili in vzoostavili zvezo z domačimi. Moji starši pa so bili v internaciji in nikogar nisem imel doma. Toda spomnil sem še Helene. Italijani so io izpustili iz zaoo-ra. Potem sem slišal, da se je zelo soremenila. Nekdo je celo prinesel glas. da se precej druži z Italijani. To je bila lahko samo zlobna opravlii-vost. saj so io tudi prei. ko je delala za nas. obletavali Italijani. Sklenil sem, da io moram obiskati. Morda bo zdaj šla v partizane. Stanovala je v hiši nekoliko izven trga. v katerem ie bila italiianska posadka. Lahko je bilo priti do tja. O vsem tem sem obvestil komandanta bataljona. Sno-toma bi obiskal še nekaj hiš in poskusil dobiti podatke o 'razmerah v trgu in o okupatorski voiski, ki bi nam lahko prišli prav, sem pojasnjeval svojo željo.
»Toda nobenih neumnosti! N p izpostavljaj se brez potrebe. Najbolj nevarno ie v bhžini domače hiše!« me je še posvaril komandant.
Izbral sem si za spremljevalca dva partizana, ki sca prav tako bila doma v ouziiu in sta dobro poznala vse poti.
rvremii smo proti dolini. Hodili smo skoiaj kakor podnevi, tako je bila svetla noo. Z raznin strani so se oglasan zvonovi. Vsakega od njih smo poznan po tem, kako je donel, ko smo se pnOlizau trgu, smo se iz gozda previdno spustm k prvim Lisam. Poznal sem vsako njivo, vsako drevo na vrtu. Od daiec so se svetlikale luči oo ounkerjm, ki so obdajan postojanko sredi naselja.
Hiša, v kateri je živela Helena, je dokaj na samem. Približal sem se ji pom nemirnega pričakovanja, čeprav so bila okna zatemnjena, je bilo čutiti, da je v hiši svetio. Iz nje so prihajali zvoki gramofona. Potrkal sem na okno. Nihče se ni oglasil, le gramofon je utihnil in iuc je ugasmia. Ponovno sem potrkal, že nekoliko polj nestrpno. »Kdo je?« sem spoznal Helenin gias. »Jaz sem, Stefan, partizani!« Krik presenečenja, nato premikanje in končno se je previdno odprlo okno. »Si res ti? Si sam? Za božjo voljo, kaj te je prineslo na sam sveti večer!«
»Rad bi se pogovoril s teboj, odpri!« Spet neodločen molk. »Odprla ti bom prednja -vrata, počakaj da se opravim.«
Premaknil sem se k vhodu in čakal, da se vrata oopro. Moja spremljevalca sta ostala v vrtu, za hišo, na straži. Morali smo biti previdni zaradi bližine postojanke.
Končno so se z rahlim škripom razmaknila vrata, Helena se je prikazala ogrnjena v plašč. »Kje ste, pridite sem!« Stoje na kamenitih stop. nicah me je še enkrat vprašala: »Si sam?« mi podala roko in me potegnila v vežo.
Tedaj pa je za hišo zagrmel strel in še eden. Helena je zavpila, kakor da je zadelo njo. »Ah, ubili ste ga!« Pognala se je skozi vežo k vratom, ki vodijo na vrt. Skočil sem za njo in zagledal človeka, ki je negibno ležal v snegu. Helena se je že sklanjala k njemu. Bil je italijanski oficir. Ko je hotel pobegniti skozi zadnja, se je skoraj zaletel v Petra, ki ga je — tudi sam presenečen ob nepričakovanem srečanju — iz neposredne bližine ustrelil.
Petrova dva strela sta sprožila divje regljanje pušk in mitraljezov v bunkerjih okrog postojanke. Italijani so
začeli na slepo tolči vse vprek. Ni bilo več časa za pojasnila. Pristopil sem k Heleni, ki se je še vedno sklanjala k oficirju, kot bi se hotela prepričati, če je res mrtev.
»Z nami boš šla, hitro se odpravi!« sem ji rekel.
»Zakaj? Kaj hočete z menoj?« seje branila. Ponovil sem, naj pohiti, ne da bi sploh razmišljal, kaj bo z njo. Tovarišema sem odgovoril, da jo bomo odpeljali na zaslišanje v bataljon.
»Samo čevlje bi vzela« je že manj odločno rekla Helena. Spremljevalca sta me opozarjala, da se lahko vsak hip prikažejo Italijani. Peter je skočil za dekletom v hišo in se kmalu spet prikazal z njo na vratih. Krenili smo proti gozdu in oprezali pred nevarnostjo na vse strani. Vendar me v tistih trenutkih ni več toliko skrbelo kaj bo, če se srečamo z Italijani. Vse bolj me je peklilo to, kar se je pravkar zgodilo.
Pred menoj je stopala Helena in še vedno pritajeno ihtela. Kam jo peljemo? Kaj bo z njo? Kako se je mogla tako zelo spremeniti? Kako se bo vse to končalo? Nova vprašanja so se mi začela oglašati, ko smo tiho in precej hitro stopali navkreber.
Voljno se je trudila držati korak z nami in šele, ko smo bili že precej daleč izven nevarnosti, smo se ustavili in si malo oddahnili. S Heleno ni nihče spregovoril, tudi jaz ne. Potem smo nadaljevali pot bolj zložno. Precej dolgo je trajalo. Vedno mi bo žal, da ni bila pot daljša.
Ustavili smo se šele na hribu, ob robu gozda, nedaleč od vasi. Tovariša sta predlagala, da bi se oglasili pri ljudeh, ki sta jih dobro pognala.
»Ampak kaj bomo z njo?« je vprašal Jernej. »V bataljonu jo bodo ostrigli kot vse italijanske vlačuge,« je menil Peter, Jernej pa je prezirljivo zamahnil z roko. »Še prej bodo obveščevalci opravili z njo ta dolgo spoved. Tam v njihovem bunkerju take tičke marsikaj zanimivega povedo.«
V tem trenutku sem začutil, da moram tudi sam poseči v razplet.
»Jaz jo bom čuval tukaj, vidva pa pohitita,« sem odločno izjavil. Vedel sem, da ju mikajo praznične dobrote in da se bosta dobro založila z njimi. Meni pa je misel na to, da se bom medtem pogovoril s Heleno, bila. važnejša od jedače in pijače. Ko sta odšla, sem sedel na podrto deblo. Povabil sem Heleno: »Sedi, odpočij si!«
Pogledala me je tuje in hladno. Po skoraj dveh letih sem spet opazoval njen obraz. Ni se dosti spremenila. Morda je bila še. lepša. Dolgi 'svetli lasje so ji uhajali izpod volnene kape. Nemirno jih je potiskala nazaj z belo, negovano roko.
Gotovp je tudi ona med potjo1 razmišljala o svoji usodi. »Kam me vodiš? Kaj hočete od mene? Ali ti ni dovolj, da ste ubili njega?« je ponovila vprašanje.
Trudil sem se, da hi ostal zadržan in ji odgovarjal mirno, uradno. Toda iz nje je zdaj, ko sva ostala sama, privrel na dan tak silovit obup, da mi je bilo vse težje ostati neprizadet. Kakor bi hotela izbrisati občutek svoje krivde, ali pa, ker je sploh ni čutila, je začela govoriti o svojem mrtvem oficirju. Da ji je pomagal iz zapora. Da je sam težko prenašal vojno. Da sta se nameravala poročiti, ko bo enkrat konec vojne in mir. »Vi pa ste ga prišli ubit na sam sveti večer« me je obtoževala — morda zato, da bi prehitela moje očitke. Vse bolj me je presunjala njena sebičnost. Trudil sem se, da hi govoril z njo brez osebne prizadetosti. »Kako si se mogla zaljubiti v oficirja okupatorske vojske? Kaj si o tebi mislijo ljudje? Saj je vendar vojna.«
Ihtavo kot otrok, ki noče razumeti niti slišati resnice, se je uprla. »Vojna, vojna, dosti mi je že tega! Kaj je strašnega v tem, da hočem živeti, da hočem biti srečna. Nikomur nisem nič škodila, nič izdala. Bila sem tako sama, tako nesrečna! Pa saj ti tega ne razumeš. Ti vidiš samo načela in dolžnost!«
Izgubila je vsako razsodnost, ali pa me je hotela užaliti in kaznovati s svoiimi besedami. Njeni očitki so postajali vse boli strupeni, sovražni. Kar kipelo je iz nje.
»Vseeno mi je, kaj boste napravili z mano, zdaj ko ste ubili njega! Za nič ne bi ostala med vami! Sovražim vas!«
Z grozo sem začutil, kako globok orepad je zazijal med nama. Kaj bo šele v odredu! Izgubljena je.
Naenkrat je skočila pokonci in planila v divjem begu proti gozdu. Dohitel sem jo šele med drevjem in jo zagrabil za roko in prek ramen. Izvijala se mi je z vso močjo. Moral sem jo okleniti z vso silo in ji priyiti^roke k telesu. Začutil sem pod plaščem njeno postavo, vso mehko in gibko.
»Zakaj nisi streljal?-Ubij še'mene. Končaj to mučenje...« je zaječala. Nato se je nekoliko umirila. Zdaj je bil njen glas ves obupan in proseč. »Prihrani mi to sramoto!« Skrušena se je oprla oh smreko, nagnila glavo in skrila obraz v rokav. Med tekom je izgubila kapo. Ko se je sklonila, se je odkril njen vrat in dolgi lasje so se ji vsuli prek lic.
Spreletela me je boleča misel, kaj čaka te lase, morda tudi to telo...
»Reši me, prosim te...!« je šepetala.
Začutil sem, da se v meni vse sil-neje oglaša nežnost, pomešana s skelečim spoznanjem, da je vsega konec ...
Otipal sem v žepu hladen ročaj pištole, neslišno premaknil zaklopko, 1 nato pa izzvlekel orožje in ga iz ne- |
posredne bližine sprožil v njen tilnik. Zrušila se je kot pokošena. V snegu je zažuborela kri. Ostal sem naslonjen ob drevo, strt, kot da je strel prebil moje lastno srce.
Zbral sem se šele, ko je pritekel Peter, ki je bil slišal pok. »Hotela je pobegniti. O vsem. se bomo pomenili v štabu«, sem kratko preprečil razgovor o dogodku. Zakopali smo jo kar v bližini kraja, kjer je obležala in jo obložili s smrekovimi vejami, nato pa z grudami zmrznjene zemlje in ledu.
V	odredu sem poročal komandantu bataljona, kaj se je zgodilo in povedal resnico o Helenini smrti. Kar vrglo ga je pokonci. »Hudiča, kdo ti je dal pravico soditi in ubijati. Pred sodišče te bomo postavili!«
Dal me je razorožiti in odpeljati pod stražo. Naslednjega dne me je poklical na zaslišanje pred bataljonski štab. Moral sem ponoviti, kako se je vse dogajalo. Komisar odreda me je ob koncu suho vprašal: »Ho-觚 še kaj povedati, kar bi lahko pojasnilo tvoje ravnanje?«
S težavo sem spravil iz sebe: »Helena je bila moje dekle, moja prva ljubezen.« Komisar je ostro pripomnil: »To ni olajševalna okoliščina. Iz osebne maščevalnosti ubiti človeka ...«
Odločno sem ugovarjal! »Saj ni bilo iz maščevalnosti! Hotel sem ji prihraniti sramoto in ponižanje!«
Samo zato, ker sem bil star partizan, so mi prizanesli. Vendar sem bil izključen iz partije in degradiran z dolžnosti komisarja. Z grupo prostovoljcev sem odšel na Štajersko, potem pa sem na Gorenjsko. »Tukaj bom ostal, dokler me ne oovoha Matilda«, se je nekam prisiljeno poskušal pošaliti Stefan, ob koncu svoje pripovedi.
Njegovi zgodbi je sledila tišina. Vse je nekam prizadelo. Nekdo je prekinil molk s pripombo: »Čudno, kaj se vse lahko zgodi zaradi ljubezni«. Drug partizan: »Težko je hiti sodnik v taki zadevi.« Tretji partizan: »še težje je biti obtoženec!«
Štefan: »Najtežje je biti rabelj...«
V	tem se je oglasila pri sosednji skupini pesem, katero so postoooma poprijeli tudi partizani okrog Štefana. (To je bila šem, ki je prišla iz dalmatinskih proletarskih brisa d in je pri nas na Gorenjskem dobila slovensko besedilo.) Nien pripev so zdaj zapeli tudi naši igralci:
»Mlddost, rddost mino nas beži, a pregnal fašiste smo prisegli vsi.«
Ko je utihnila pesem, je napovedovalec najavil drugi prizor:
»Partizansko taborišče, naslednji večer.«
Ista skupina partizanov, brez Stefana. živahen razgovor teče o uspešno izvršeni akciji. Partizani so zavzeli orožniško postojanko, zaplenili precej orožja in hrane.’ Pripeljali so s seboj nove mobilizirance, ki se držijo še bolj ob strani. Star partizan se junači in jih bodri. »Vam bo lahko, saj bo kmalu konec vojne, ampak takrat, enainštiridesetega, je bil vrag ...«
V	tem prinesejo težko ranjenega partizana — Stefana. Tovariši ga obstopijo in zasujejo spremljevalce in bolničarko z vprašanji, kako je z 'njim. Sam Stefan se oglasi s pretrganim, slabotnim glasom: »Ne trudite se več z menoj, tovariši.« Bolničarka: »Odnesli te bomo na varno. Kmalu boš spet dober.« Štefan ne odgovarja več.
Borci se ob ranjencu pogovarjajo o njegovem junaštvu. Prvi je skočil pred zid postojanke in z bombo, ki jo je zalučal skozi okno, omogočil, da so se lahko približali tudi drugi na juriš. Ko je s pištolo v roki vdrl v prostor, kjer so nemški žandarji nudili zadnji odpor, ga je zadelo. »Takega ga še nisem videl, kot da je izzival smrt,« meni nekdo med borci.
Štefan ne sodeluje več v pogovoru. Bolničarka Se sklanja k njemu in mu briše obraz.
Spet Štefanov glas:	»Lepe lase
imaš... Helena!«
Prv; partizan: »že spet misli na tisto Heleno.«
Drugi partizan: »Moral jo je imeti zelo rad.«
Tretji partizan: »Kako moraš ubiti človeka, ki ga imaš rad?«
Prvi partizan: »Zenska je bila kriva.«
Štefan je privzdignil glavo in še enkrat posegel v razgovor: »Helena ni... kriva ... Kriva ... je vojna...«
Potem je utihnil in čez nekaj trenutkov omahnil.
Bolničarka in vsi partizani vstanejo in sklonijo glave v nem pozdrav.
Iz skupine se zasliši glas: Zapojmo mu tisto pesem, ki jo je imel najrajši:
Počiva jezero v tihoti, mlad partizan ob njem stoji...
Tudi mi, ki smo v sobi poslušali igro, smo se tako zatopili v dejanje, da je naenkrat vsa naša druščina sodelovala v pesmi in v otožnem slovesu od padlega partizana.
Se prej ko eno leto mirne , pa sprejme dekle pisemce, da partizanu vrh planine prebila krogla je srce.
Konec igre je oznanil Lovro s tem, da je na njegov znak naš gospodar Gostiša snet postavil na mizo karbidno luč. Bleščeče bela svetloba se ie razlila po sobi in razpršila iluzijo prizorišča izmišljene zgodbe.
Zdrznil sem se. Naenkrat mi je postalo nerodno. Kaj si neki mislijo tovariši o tej romantični in čustveni zgodbi. In o tem, da se sekretar oblastnega komiteja ukvarja s takim pisanjem. V zadregi sem se ozrl po sobi. še vedno je bilo čutiti na obrazih nekakšno ganjeno zadržanost. Pogled mi je obstal na Cvetku', za katerega sem pričakoval, da bo naistrož-ji sodnik, sai je bil vedno tako oster, brezobziren in nepopustljiv.
Sedel je na peči. Nikdar ne bom pozabil njegovega izraza: oči so se mu meglile, po licu pa mu je drsela debela solza.
Tudi njemu je bilo nerodno. Potegnil je z roko prek oči in obraza, potem pa je zamahnil s pestjo, kakor je bila njegova navada, kadar je hotel nekaj posebno odločno presekati.
' »Hadeč ...« se je oglasil v svojem cekljanskem narečju, »tako si me spravil v žalost zaradi tega Štefana, pa tudi zaradi Helene!«
Odleglo mi je. Tudi drugi tovariši so se začeli oglašati s svojimi pripombami. Eni v zagovor Helene, drugi pa Štefana.
V tem je nekdo zaklical: »Vsak hip bo polnoč! Srečno novo leto. leto zmage!« Začeli smo se objemati in čestitati. »Prihodnje novo leto bomo dočakali v svobodi!« je bilo slišati vse vprek.
Zunaj je zagrmel rafal iz mitraljeza. Tako so naši fantje iz zaščitnega bataljona oznanili začetek novega leta. Odgovorili so jim streli nekje iz pod Blegoša in okrog Martinj vrha. Vedeli smo, da je tam Krtina s komando mesta in škofjeloški odred. Tudi v dolini je začelo pokati. Nemške straže in patrole so nervozno od. govarjale na partizansko izzivanje. V nekem posebnem zanosu smo zapeli: Hej brigade hitite! Pesmi so se kar vrstile. Tugo je moral še enkrat povedati Zdravljico. Potem je zapela harmonika in začei se je ples in splošno veselje. Sredi razigrane zabave sem opazil, da Cvetko in naš doktor Koko5 sedita sama ob mizi, zapletena v resen pogovor. Prisedel sem k njima. »Pogovarjava se o svobodi. Kie bova ob letu silvestrovala.« ie rekel Cvetko. »Jaz bom doma, pri ženi in sinčku«, je ponovil Koko. »Vedno težje čakam svobodo. Fantič me sploh ne bo poznal.« Tudi jaz sem se pridružil pogovoru: »Ko sem odhajal na Gorenjsko, se mi je rodila punčka. Vi-
del sem jo zadnjikrat, ko je bila stara nekaj ur, zdaj bo pa kmalu že leto dni...« Cvetko pa je nekam otožno pripomnil: »Jaz nimam nikogar. Mene nihče ne čaka.« Tudi to je bil razlog, da sem pogovor rajši napeljal na naloge, ki so še pred nami, do konca vojne, ker se sovražnik ne bo tako lahko vdal...
Tovariši so naš pogovor prekinili, češ da sedaj ni čas za razpravljanje I in nas potegnili v družbo, ki Je pre- I pevala in se veselila
Kasneje sem opazil, da Je Cvetko | izginil iz sobe. Našel sem ga v sosednjem prostoru, kjer smo si z zasilnimi pogradi uredili nekakšno spalnico. Ležal je buden in čutil sem, da ga nekaj muči. »Vidiš, vsak človek nosi v sebi neko svojo usodo, ki je drugim skrita. Ob tvoji zgodbi se je v meni oglasila tudi moja lastna bolečina,« mi je priznal. »Navajen sem da ne razmišljam o sebi. Zdaj je vse drugo bolj važno. Vendar bi tudi jaz hotel živeti kot vsi drugi, nalti svoi košček sreče zdaj, ko bo kmalu svoboda. Pa ne morem, tak kot sem ...«
Potem mi je pripovedoval o svoji mladosti.
Očeta ni nikdar poznal, še majhen je materi padel s peči in si težko poškodoval nogo in kolk. Niso klicali zdravnika. Ostal je pohabljen, z občutkom, da je tak še lastni materi odveč. Izučil se je za krojača. Bil je izredno bister in se le hitro uveljavi! med svojimi vrstniki, tekstilnimi delavci v Kranju. Sodeloval je v velikem štrajku tekstilcev in postal komunist.
Začela so se leta boja in preganjanja. Bil je zaprt v stari Jugoslaviji potem pa pri Nemcih. Ko so ga izpustili, je pobegnil v Italijo in se vključil v Osvobodilno fronto na Primorskem. Od tam ea Je partija poslala na Gorenjsko. »Zdaj že skoraj dve leti švedram po teh kucliih s to ta-co ...« se je grenko ponorčeval.
Presenetil me je s svojo izpovedjo. Nikdar nisem pomislil, da se toll ko osebne občutljivosti skriva pod strogostjo in nepopustljivostjo, ki je marsikomu zbujala napačen vtis o njem kot človeku.
Nadaljeval je. »Zdai bosta odšli na osvobojeno ozemlje Breda in Vida. Tako rad bi Vidi povedal, kal čutim do nje. Ko sem jo prejle opazoval, kako se vrti in uživa v plesu, pa sem si spet dejal — kot že tolikokrat — Jaka, ne bodi smešen. S to nogo nimaš pravice pričakovati, da bi te lahko imela rada. Cez nekai dni bo od. šla. Jaz pa bom samo stisnil zobe ob slovesu ...«
Morda .ie pričakoval od mene kakšnega drugačnega nasveta. Bil sem še premlad in premalo izkušen v življenju. da- bi mu lahko pomagal v tej atisk.i.Ue pritrdil sem mu. »Prav Imaš. Stisni zobe in — smrt fašizmu! Pa sai bo kmalu svoboda in takrat bo vse drugače. Tudi ti boš našel svoj koš<*«k s reče ...«
Kasnele se n*kdar več nisva vrnila k temu pogovora, kakor da ga nikoli ni bilo. Še pred koncem zime sem moral zapustiti Gorenjsko, ker sem bil poklican v Črnomelj v uredništvo Ljudske pravice. Kmalu so za menoj prišle vesti o htidi nemški ofenzivi na Primorskem in Go eniškem. Prišlo je tudi sporočilo, da ie pokrajinski od-bor tzgubil dva svoia čtana Pod Ra hrško <roro sta 1 aprila 19^6 padla zdravnik dr. Skuli in sekretar oblastnega komiteia Taka št-notn Cvetko Cvetko n' nitj noskuSai bežati. Sam si je vzel žlvlienie da np bi živ padel v roke sovražnikom.
Vsakokrat ko se čas prevesi v novo leto. se še posebno spomnim zadnje-ga partizanskega silvestrovania in tovarišev. ki so tako polni nad in hre-nenpnia oo svobod' pozdravili začetek
1 Franc« Ati trlic
1 Primce ^en-TjOvro
*	PrVde Pavftnik
♦	Jaka . Štucin Cvetko, organtraciiski ndkrrtar Ob-
komitcl* KPS ra <V»r«n1«-ko '• dr Stanko Škulj, član pokrajinskega odbor« QF