Poštnina plačana v gotovini PROSVETNI DELAVEC GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE Štev. 12 CfuJbl/ana, 20. junija 1953. A Leto KV. M slovesu V zahvalo in pobudo ne samo tovarišici Sorčičevi in vsem prosvetnim delavcem ob 'koncu šolskega leta: Zbrali smo se k pomembnemu jubileju. V 71. letu starosti nas zapušča po dobrih štiridesetih letih učiteljevanja, po dvainštiridesetih letih poučevanja na Dovjem, najstarejša prosvetna delavka v našem okraju. Za trditev, da učiteljev poklic zahteva popolno zatajitev lastnih smotrov v življenju, najdemo dovolj dokazov, če se le bežno ozremo v življenje tovarišice, ki se danes od nas poslavlja. Ali mlad učitelj dovolj ve o delu, ki ga čaka? Največkrat premalo ali skoraj nič in morda je to prav. Kajti, če bi se mu oči prezgodaj odprle, bi se komaj utegnil dokopati do spoznanj, ki jih nudijo premnoge radosti poleg dnevnih razočaranj na naši vedno znova neizhojeni poti. Vsakdo, ki se postavi pred avditorij začudenih obrazov katerega koli razreda prvič v življenju, se najbrž vpraša — ali bi se vsaj moral vprašati: »Ali bom kos svojemu poslanstvu, ali dovolj poznam materijo, ki naj jo oblikujem in, ali bom opravičil njihovo pričakovanje?« In mora si odgovoriti: »Ce čutim kakor oni, preprosto, naravno in brez sovraštva, se bom morda kdaj pa kdaj srečal z njimi, se bodo morda naše misli nekoč ubrale v enoten trepet in bomo morda zaživeli kot eno bitje!« Kaj nam je plača, kaj zadovoljstvo nad tem, da nam je premnogo ljudi hvaležnih zato, ker smo jim pomagali doseči kos pšeničnega kruha, če le enkrat v razredu zadihamo tako, da čutimo v svojem dihu sprostitev isleherne skrite misli in da se razprostre pred nami najnežnejša in najbolj zatajevana nagnjenja, zaprta globoko v poslednjo dušo pred nami. Trdim, da je to mnogokrat doživela Katarina Sorčič. Ona je dihala s svojimi otroki kot en organizem, ona je živela z njimi in zato ji je težko zapustiti del svojega telesa — razred. Najbrž ne pretiravam, če trdim, da se bo počutila kot ohromel invalid, ki se je nekoč vzpenjal na visoke gore, se razgledoval po pokrajinah in čutil čar zemeljskih lepot tudi tam, do kamor ni seglo njegovo oko. Pravijo, da je lepo biti učitelj! Ne zato, ker naučiš otroke brati, pisati, poštevanke, analize in dialektičnega materializma, ampak zato, ker jim daš vero v njihovo lastno moč. Kdor to ume in kdor zna poleg tega vzbuditi v mladi duši rezko brazgotino ob sleherni krivici, naj se le-ta zgodi komur koli, ta se bo od otrok tako težko poslavljal, kot se težko poslavlja tovarišica Sorčičeva. Živimo v prehodnem času. Naša revolucija, ki je dobila svoj končni smoter v edini in stalni skrbi za tisto, kar naj se piše človek, je v etapi skorajšnjega konca. Dani so vsi pogoji, da se dvigne sleherno bitje na stopnjo dostojanstva, ki bo izključevalo poslednji predsodek, zadnjo zlobo in ves škodljivi egoizem. Materialni pogoji so tu. Saj iz revščine, ki smo je prevzeli v upravljanje, raste svet materialnega blagostanja. Naša naloga je, da pomagamo ustvariti človeka, ki bo v visokem materialnem standardu razvil svoj bogati duševni standard, se predstavil s takšnimi moralnimi kvalitetami, da bodo že same na sebi izključevale revizijo doseženega razvoja in okoriščanja na račun družbe. Mi se včasih komaj zavedamo, kaj gradimo, a kljub temu neumorno delamo! Naši nameni so čisti, naše besede do dna poštene in naša volja je oproščena sleherne navlake in preteklosti! Ali je res tako? Nismo idealisti, zato pogumno recimo: Ni res! Saj smo rasli ob zločinih nad človekovo mislijo, ob merah, ki so krivično rezale kruh, ob plesnobi, ki je zastrupljala značaje. Saj so nam tisti, ki so merili norme življenju, neprestano ponavljali: »Učitelj bodi hlapec za svojim plotom!« Iz takega življenja je zrastel današnji učitelj in čeprav do kraja revolucionarji, nosimo pečat prehodne generacije. In ta pečat nosi poleg nas tudi današnji kmet, včasih še celo delavec in nosi ga tudi današnji učenec. Učitelj je morda od učenca za štirideset let starejši, za štirideset let starokopitnejši, za toliko let bolj idealist, a to je dovolj, da se včasih z učencem težko razumeta. Težko je zadihati učiteljem, ki so generacija parnih strojev, z učen- ci, ki jim prebliskuje uporno misel atom — in to zmore le tisti, ki se ne stara, ki je večno mlad. In tako mlada je bila in je še tovarišica, od katere se poslavljamo. Morda ni nikoli poskušala dojeti potreb svojega kraja in širše okolice v celoti. Premnogo ljudi nosi poteze, ki jih je vsadila v značaj tovarišica Sorčičeva. In tega se le malokdo zaveda. Po navadi si ljudje, kar je najplemenitejšega v njih, prisvoje kot svoje lastno spoznanje in pozabijo na tihega in skromnega delavca, ki se nikoli ne potrudi dokazati plodov svojega dela, ampak miren in zadovoljen o njih premišljuje in si neprestano izprašuje vest, kaj bi bil še lahko storil za tega ali onega učenca. Razgibane pestrosti učiteljevega življenja ne more izgladiti še tako uravnovešena doba in družba. Učitelju prinaša delo vsak dan novih presenečenj, zadovoljstva, sreče, živčne razrvanosti ter nemalokrat obupa. Vsega tega je bilo prepolno tudi življenje tovarišice Sorčičeve. Skromna in tiha, delovna in čuteča Na Drugem plenarnem sestanku Centralnega odbora Združenja učiteljev in Centralnega odbora Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev se je razpravljalo tudi o vprašanju materialnega položaja prosvetnih delavcev. Ko Vam pošiljamo resolucijo, ki se tiče tega vprašanja, smatramo, da je ob nekih zahtevah, ki jih je postavil Plenum, treba dati nekaj pojasnil. Plenum je ugotovil, da Uredba o nazivih in plačah uslužbencev v prosvetno-znanstveni službi, izdana marca 1952. leta, ne ustreza več gospodarskemu položaju in novonastalim družbeno - gospodarskim iz-premembam v naši državi, načela pa, na katerih je osnovana, ne omogočajo pravilnega nagrajevanja prosvetnih delavcev po kvaliteti njihovega dela. Vendar je glede na sedanje gospodarske težave; s katerimi se bori naša država, Plenum sklenil, da zahteva samo spremembo sedanje Uredbe. Mnenja smo, da naj Izvršni svet FLRJ še nadalje izdaja uredbe, ki v najširšem okviru urejajo materialni položaj prosvetnih delavcev in dajejo večja pooblastila ljudskim republikam, da pa je izvajanje teh predpisov treba prepustiti izključno samo svetom za prosveto in kulturo, ne pa aparatu pri ljudskih republikah kot se je to dogajalo doslej. To bi bolje ustrezalo duhu družbenega upravljanja v šolstvu, prosveti in kulturi, istočasno pa bi se omogočilo pravilnejše nagrajevanje prosvetnih delavcev. 19. člen Uredbe je prizadel prosvetne delavce ne samo materialno temveč tudi moralno, ker je posebna ovira za redno napredovanje predvidena samo zanje. Uradno tolmačenje tega člena in neenako uporabljanje kriterijev ob ocenjevanju prosvetnih delavcev, ki jim je treba dati višje plačilne razrede, je privedlo do vrste anomalij in napak, tako da se je prevajanje prosvetnih delavcev po čl. 19 spremenilo v politično vprašanje. Razen tega je na ta način uslužbencem raznih oblastnih organov omogočeno, da prosvetne delavce ocenjujejo in jih v skladu s tem razvrščajo ne glede na mišljenje svetov za prosveto in kulturo, ki najbolje poznajo svoje uslužbence. Ni redek primer, da celo prosvetni delavci, ki so bili odlično ocenjeni (in za svoje delo med ljudstvom celo nagrajeni), tu in tam niso mogli priti v ustrezni plačilni razred samo zaradi mišljenja tega ali onega zastopnika oblasti, pa tudi uslužbenca pri ljudskem odboru. V Resoluciji je podčrtan postopek okrog ukinitve tega člena: z revizijo vseh spornih primerov ob prevedbi, s prenosom te revizije in nadaljnjega nagrajevanja v pristojnost sveta za prosveto in kulturo, z določitvijo enotnega kriterija za napredovanje prosvetnih delavcev in končno z ukinitvijo 19. člena Uredbe. je znala posredovati umetnost prvih črk tako, da je že ob njih budila spoznanja o svetu, ki prihaja pred človeka trd in neizprosen, poln borbe za obstanek. Naši pojmi o tem, kako naj raste novi socialistični človek, po kakšnih potih naj se vzpenja do spoznanj o nujnosti naporov, ki jih terja od njega družba, se včasih še razhajajo. Ostali bomo žive priče raznih Kostanjev, a v vsem procesu se bomo dokopali do enotnih in jasnih predstav o vzgoji novega človeka in do teh predstav se bo dokopal tudi rod, ki nam je zaupan. Čeprav so naši pojmi o vzgoji novega človeka še tako različni, pa smo si o nečem prav gotovo vsi na jasnem in smo si v tem tudi popolnoma enotni. Med nami ni mesta tistim, ki se protivijo pravici do osebne svobode, demokraciji za delovnega človeka in pojmovanjem, dh obstoje in bodo obstajale določene delovne in moralne dolžnosti do družbe, ki ji je vsakdo dolžan pomagati s svojimi najboljšimi močmi. Kdor ima te smotre jasno začrtane pred seboj, kdor se jih vselej in povsod zaveda, pa ga morda to ali ono zavede malce stran od predpisane poti, ta najbrž ni zagrešil Mnenja smo, da bi bilo treba svet za prosveto in kulturo pooblastiti, da lahko posebno vidne prosvetne delavce, ki s svojim znanstvenim ali pedagoškim delom delajo za izpopolnjevanje pouka, šolstva in prosvete, napreduje v višje razrede, kot pa je to predvideno za normalno napredovanje. Če so taki prosvetni delavci mlajši, bi z uporabo čl. 22 Temeljne uredbe o nazivih in plačah uslužbencev državnih organov mogli hitreje napredovati. Prosvetni delavci - učitelji z 21, profesorji pa s 24 službenimi leti pridejo v zaključne plačilne razrede. V Uredbi je predvideno, da potem dobivajo poviške. Toda ker je v Temeljni uredbi poudarjeno, da se bodo ti poviški dajali šele tri leta po izvršeni prevedbi, ni nobenega sti-mulusa za delo starejših prosvetnih delavcev, zlasti tistih, ki imajo več kot 24 oziroma 27 let službe, ni pa to tudi pravično. Mislimo, da je v mestih (zlasti v vaseh), kjer so življenjski in delovni pogoji težji, treba omogočiti dodeljevanje posebnih dodatkov prosvetnim delavcem, ki tam službujejo, istočasno pa zagotoviti elastič-nejšo razmestitev prosvetnih delavcev brez krutega uporabljanja administrativnih mer. Dosedanji predpisi o dodeljevanju funkcijskih dodatkov za upravitelje, direktorje šol in inšpektorje (od 300 do 1500 dinarjev) ne stimulirajo dovolj prosvetne delavce, da bi te dolžnosti sprejemali. Zaradi tega se zelo pogosto dogaja, da dobri učitelji nočejo sprejeti teh funkcij ali pa se posamezniki, skoraj redno, z administrativnimi merami prisilijo, da jih vrše, kar vpliva slabo na šolsko delo. Družbeni organi upravljanja v republikah, mestih in okrajih bi morali imeti možnost, da lahko ta vprašanja regulirajo z dajanjem večjih dodatkov, z razpisom itd. Po sedanjih predpisih niso mnogim prosvetnim delavcem priznana vsa leta, prebita v državni in drugi službi, za napredovanje v prosvetno-znanstveni stroki. Kar se tega tiče, so bili izdani samo okvirni predpisi, zaradi česar je bila praksa zelo različna. Mnogim prosvetnim delavcem, ki so bili takoj po osvoboditvi zaradi službenih potreb poklicani iz drugih služb v prosvetno, kakor tudi nekaterim učiteljem strokovnih predmetov v strokovnih šolah, ki so prej službovali v gospodarstvu ali državni upravi, se ta službena leta niso priznala za napredovanje v prosvetni službi (učitelji ekonomskih ved, predvojaške vzgoje, praktičnega pouka v strokovnih šolah in pod.) Mislimo, da je treba tem učiteljem priznati ves čas, prebit v službi, za napredovanje v prosvetni stroki. To toliko bolj, ker je precejšen del učiteljev — prej uslužbencev — bil pozvan, da vstopi v prosvetno službo zaradi pomanjkanja učnega osebja. Po sedanjih predpisih dobivajo na vasi posebni dodatek samo uči- prav mnogo. Ohraniti je treba vero v človeka. Že ta vera nas odvrača od tega, da bi zagrešili nasilje nad njim, pa naj bo to nasilje klofuta ali ponižujoče besede. Če bo današnji učenec nekoč zaveden ud socialistične družbe, če bo spoznal, kako prav smo mu hoteli, če bo vedel, kako smo verovali v njegovo bodočnost, nam ne bo nikoli ničesar očital. Pa naj bomo disciplinsko obsojeni, razglašeni za liberalne patrone, ali priznani za odlične pedagoge in sleherno leto nagrajevani, je to za končno oceno našega dela prav vseeno. Končno in edino veljavno oceno bodo podali tisti, ki jih danes vzgajamo. Mi delamo za bodoči rod. Tega skušajmo razumeti, temu se posvetimo do slehernega vlakna in ga vzgojimo, da bo zadnjega zemljana spoštoval bolj od sebe, da bo s svojim razumom, srcem in rokami zgradil in ohranil svet brez krivic, nasilja, izkoriščanja in sovraštva — pa smo opravili svoje poslanstvo. Tako je delala vse svoje življenje naša jubilantka. Zakličimo ji: Se na mnoga leta! Dočaka naj jih v zavesti, da je vse, kar je bilo najboljšega v njej, razsejala med ljudi, ki z jekleno voljo grade socializem. Žvan Fran telji, ki imajo manj kot 12 let službe. Ker dela na vaseh veliko število osemletnih šol, v katerih so nastavljeni predmetni učitelji in profesorji, bi bilo treba izenačiti vse prosvetne delavce. Sedaj se dogaja, da učitelj začetnik dobiva večje dohodke kot profesor ali predmetni učitelj začetnik, če vsi trije delajo na vasi. Ob prevajanju prosvetnih delav-cev-upokojencev na nove pokojnine je prišlo do hudih anomalij. Prosvetni delavci, ki so bili upokojeni v času od 1. X. 1947 do 1. IV. 1952 so namreč dobili eden ali dva razreda manj kot oni prosvetni delavci, ki so bili upokojeni pred vojno ali ki se upokoje sedaj. Temu bi se bilo mogoče izogniti s pravilnim uporabljanjem obstoječih predpisov, toda bivši Svet za socialno politiko in ljudsko zdravje vlade FLRJ je to onemogočil, ker je izdal — po našem mnenju — nezakonito pojasnilo. Ker so spoznale nelogičnost tega pojasnila, se ga nekatere republike niso niti držale, temveč so prevajale upokojene prosvetne delavce po svojem tolmačenju (LR Bosna in Hercegovina). Mnenja smo, da je treba vse upokojene prosvetne delavce, ki imajo polno delovno dobo in starostna leta, prevesti po istem kriteriju v iste pokojninske razrede, ne glede na to, kdaj so bili upokojeni (učitelje v VIII., predmetne učitelje v VII. in profesorje v VI.). Stari pravilniki o dodatkih za prosvetne delavce na težkih mestih, so bili z izdanjem nove Uredbe razveljavljeni. Treba je izdati nove pravilnike, ki bodo te stvari uredili. Pooblastiti bi bilo treba republike, da urede ta vprašanja. Pripominjamo, da je, kar se tiče kadrov, posebno težka situacija v strokovnih šolah. Precejšen del učiteljev strokovnih predmetov (zdravnikov, inženirjev, pravnikov, posebno strokovnih mojstrov in pod.) te šole zapušča, ker so jim v proizvodnji in gospodarstvu zagotovljene večje plače. Zaradi tega te šole ostajajo brez predavateljev strokovnih predmetov in praktičnega pouka. Čeprav Plenum ni, kar se tega vprašanja tiče, sprejel nobenega sklepa, se je kasneje o tem razpravljalo s predstavniki Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol, ki so predlagali, da se predvidijo predpisi, ki bodo svetom za prosveto, znanost in kulturo omogočili, da morejo posebnim strokovnjakom — učiteljem v vseh vrstah šol določati posebne dodatke. Na ta način bi imeli sveti za prosveto in kulturo možnost, da v strokovnih šolah zadrže posebne strokovnjake, ki bi bili tam potrebni kot učitelji. Da bi se sklepi našega plenuma mogli izvesti, bi bilo potrebno, da se sedanji predpisi vskladijo z danimi predlogi in morebiti izpopolnijo z novimi predpisi. Pripravljeni smo, da na poziv Izvršnega sveta damo na razpolago še podrobnejši material o teh problemih ter predloge za konkretno rešitev naštetih vprašanj. Sklepi Sveta za prosveto in kulturo LRS o predmetniku za višje gimnazije Da bi bili naši bralci informirani ne samo o predlogih komisije za sestavo predmetnika za višje gimnazije, marveč tudi o ustreznih sklepih SPK LRS, nam je član Sveta tov. Ludvik Gabrovšek poslal naslednje poročilo. Po [poročilu o delni komisije za sestavo predmetnika višje gimnazije, ki je bilo objavljeno v zadnji številki Prosvetnega delavca, sem podal na II. zasedanju Sveta še sliko o občutkih, ki jih je komisija imela ob predlaganju predmetnika in sem informiral člane Sveta še o nekaterih dejstvih, ki bi jih kazalo upoštevati ob tako važni odločitvi kot je odločitev o predmetniku višje gimnazije. Tako sem na primer smatral za potrebno seznaniti člane Sveta Z dejstvom, da se komisija ni lahkega srca odločila za dodelitev slovenskemu jeziku samo po tri ure v VI. in VII. razredu. Izraženi so bili pomisleki, ali bo možno tudi pri zelo korenitem skrčenju učnega gradiva doseči pri 3 tedenskih urah vzgojne in izobraževalne cilje tega tako važnega predmeta. Soglasja tudi ni bilo o vprašanju risanja. Skromna večina glasov se je pod pritiskom omejitve na 32 tedenskih ur 'pouka odločila za predlog, naj se v višji gimnaziji ukine risanje kot obvezen predmet in naj se uvede le kot neobvezen predmet za tiste dijake, ki imajo zanj smisel in veselje. Omenil sem tudi, da je podobno kot so se pritoževali geografi nad predlogom Društva profesorjev in predmetnih učiteljev, češ da prekinitev geografije v VI. razredu preprečuje doseganje učnih smotrov predmeta, pričakovati pritožbe s strani priro-doslovcev. Po predlogu komisije bi namreč prirodopis dobil v V. razredu štiri tedenske ure za biologijo in botaniko, v VI. razredu dve tedenski uri za somatologijo, nato pa šele v VIII. razredu dve uri za razvojni nauk. Skupno število ur, določenih za prirodopis, ostane na ta način neokrnjeno. Komisija se je zavedala, da prekinitev prirodoslovnega pouka v VII. razredu ni predmetu v korist, toda v vsakem predmetniku bo na nek način treba odpraviti kopičenje realnih predmetov v VII. in VIII. razredu. Dalje sem omenil, da je imel tov. Oolakovič na zasedanju Ljudske skupščine FLRJ govor o potrebi reforme splošnoizobraževalnega šolstva, nakar je bila ustanovljena posebna zvezna komisija, ki naj s široko anketo preuči ves sistem našega šolstva, strukturo naših šol in njihove predmetnike ter učne načrte. Z ustanovitvijo te komisije je nastopil dejansko nov položaj glede razprav in odločitev o predmetnikih in učnih načrtih. Če smatrajo člani Sveta, da je predloženi predmetnik •za splošni tip višje gimnazije dovolj in vsestransko utemeljen, ga lahko sprejmejo, lahko pa bi razpravo o dokončnem njegovem sprejemu še odložili toliko časa, da bodo znana stališča zvezne komisije. Nujno pa je, -da pride do dokončnega sklepa o predmetniku za V. gimnazijo v šolskem letu 1953/54 in o perspektivnem predmetniku za nadaljnje šolško leto tega razreda. Za razpravljanje o splošnem predmetniku višjih gimnazij bi imeli potem čas vse šolsko leto. Po živahni razpravi o predmetniku za višje gimnazije je Svet sprejel naslednje sklepe: Razprava o dokončnem sprejemu predmetnika se odgodi, dokler ne bo zaključeno delo zvezne komisije za reformo splošnoizobraževalnega šolstva. Vsekakor pa se bodo pri sestavi predmetnika upoštevali principi in sugestije komisije. Dokončno je bil sprejet predlog komisije za predmetnik V. razreda gimnazije v šolskem letu 1953/54 z edino spremembo, da dobi dve tedenski uri risanje namesto geologije. V prihodnjem šolskem letu bodo v V. razredu potemtakem tile predmeti: slovenski jezik (4 ure), tuji živi jezik (5 ur), latinski jezik (4 ure), zgodovina (2 uri), moralna vzgoja (1 ura), zemljepis (3 ure), prirodopis (4 ure), matematika (4 ure), risanje (2 uri) in telovadba (2 uri), kar znaša skupno 31 ur. Za nadaljnje šolsko leto tega razreda bo služil kot perspektivni predmetnik v glavnem predlagani predmetnik komisije. Geologija bi mogla dobiti mesto v VIII. razredu na račun živega jezika, ki bi imel potem še vedno štiri tedenske ure. Poiskati (Nadalj. na 2. str.) IZVAJANJE SKLEPA DRUGEGA PLENUMA CENTRALNIH ODBOROV ZDRUŽENJA UČITELJEV IN ZDRUŽENJA PROFESORJEV IN PREDMETNIH UČITELJEV Pismo o materialnem položaju prosvetnih delavcev Izvršnemu svetu NAČRT REFORME FRANCOSKEGA ŠOLSTVA Vodilne ideje, ki smo jih (pregledali v 10. številki Prosvetnega delavca z dne 20. maja t. L, naj bi dale sodobnemu francoskemu šolstvu ne samo novo vsebino, marveč tudi tej novi vsebini prilagojene nove oblike. Doživetja in spoznanja zadnjih petdesetih let, napredek psihologije in pedagoške znanosti pa tudi nova odkritja ne le na humanističnem, ampak tudi na prirodoznanstvenem, tehniškem in gospodarskem področju niso ostala brez vpliva na preureditev 'človeške družbe, na njena politična stremljenja, v zvezi s tem pa tudi na njen etos. Ne bilo bi prav, če bi se šola, ta pripravnica za življenje, zagrizla v svoje tradicije in ljubosumno hotela ohraniti svojo staro, »častitljivo« lupino, kajti bogate in obilne vsebine novih časov bi ta lupina ne mogla sprejeti vase. Sodobna šola zahteva novih oblik, vsaj tam, kjer so stare že docela odslužile, tako da so v nasprotju z znanstvenimi dognanji in pa s sociološkimi 'dejstvi. Tako je napredna psihološka znanost dosegla ob sodelovanju opazovalcev in znanstvenikov vsega sveta in vseh 'ljudstev tako prepričevalno sliko razvoja duševnih sil otroka in mladoletnika, da bo v novem francoskem šolstvu po mnenju reformatorjev neogibno potrebna preureditev strukture in organizacije vsega pouka. Dejstvo, da terja dinamika sodobnega življenja vedno večji volumen znanja od človeka, delavca in državljana, je prepričalo komisijo, da bo [potrebno podaljšati obvezno šolanje vseh državljanov do vključno 18. leta. Razlika med ljudmi v njihovih nagnjenjih in sposobnostih, ki jo je izkustvo ugotavljalo od najstarejših dob človeške kulture in so jo izbi-strile zlasti psihotehnične metode zadnjih petdesetih let, je dala reformatorjem povod za postulat obvezne poklicne orientacije pa tudi za možnosti prestopov iz ene smeri v drugo, če bi se kasneje sposobnosti objektivno morda le razvile drugače kot je sprva kazalo. S poklicnim usmerjanjem je zvezano seveda tudi vprašanje strokovnih šolskih psihologov in zdravnikov. Spoznanje, da mora biti študent siplošno in tehnično pripravljen za vstop na univerzo in da tega pri dosedanjih razmerah kaj pogosto ni bilo, je reformatorje napotilo, da so med obvezno šolanje in univerzo vklinili tako imenovano propedev-tično (preduniverzno) študijsko dobo. Moderna težnja po racionalizaciji in ekonomiji ter borba zoper stari predsodek, da sta opravičilo za študij na univerzi poglavitno socialna stopnja in premoženjski cenzus, vse to je privedlo k predlogu, da naj bodo pripuščeni k akademskemu študiju samo za to sposobni študentje. Bujno prekipevanje ali pa na drugi strani tudi »splendidna izolacija« [posameznih akademskih institucij, 'ki ena za drugo kmalu vedele ne bi, kaj šele ena drugo upoštevale, in so zato svoje energije nenačrtno razsipavale, to dejstvo je sprožilo predlog za smiselni pre-ustroj teoretičnega in tehniškega študija na univerzah. V zvezi s tem je nastala tudi zahteva po zavestnem in družbenim potrebam ustrezajočem upoštevanju vseh treh nalog visokega šolstva: poklicne izobrazbe, znanstvenega raziškavanja in širokega kulturnega pouka. Iz prepričanja, da brez dobrih učiteljev in profesorjev ne more biti dobrega šolstva, in dz zavesti, da to vprašanje tipi zlasti zaradi nezadostne pedagoške priprave bodočih vzgojiteljev, je zrastla zahteva po temeljiti reorganizaciji vzgoje in izobrazbe učiteljev in profesorjev vseh šol od otroških vrtcev do akademskih zavodov. Svarilne izkušnje mnogih desetletij na področju inšpekcije dn nad-zorništva, ko sta inšpektor in nadzornik iz vloge vodnika in sveto- (Nadalj. s 1. str.) bo treba možnost, da dobi slovenski jezik v VI. in VII. razredu več ur. Člani Sveta so osvojili predlog komisije o ukinitvi predvojaške vzgoje v V. razredu, o čemer pa mora dati soglasje še vojaška oblast. Osvojen je bil predlog komisije o pouku živih jezikov, o pouku telesne vzgoje in o ustanovitvi vzporednega oddelka s francoskim jezikom namesto grščine na mariborski klasični gimnaziji za šolsko leto 1953/54. Ob navedenih sklepih velja spregovoriti še nekaj besedi. Člani komisije in člani Sveta so bili mnenja, da je možno doseči pri predmetu slovenskega jezika s štirimi tedenskimi urami, seveda pri skrčenem učnem gradivu, dober smoter. Le tam, kjer se zbirajo dijaki z raznih gimnazij s šibko nižje-gimnazijško podlago, bi bilo umestno, če bi dobili ravnatelji 'polnomočje, da dodelijo slovenskemu jeziku še eno tedensko uro. Skupno število ur tudi potem ne bi preseglo 32 tedenskih ur. Glede živega jezika: imel bo dovolj ur, da bo lahko pouk temeljit valca postala kolesci v administracijskem kolosu moderne države in sta se 'morala zakopati v številke, ocenjevanje in klasifikacijo osebja, medtem ko so zlasti neizkušeni učitelji in profesorji pod pezo svojih nalog omagovali in se slednjič predajali brezdušni rutini — te izkušnje so izzvale misel o nujni reformi inšpektorata. V zvezi s tem pa se je pojavil tudi problem psihološke in razvoj-no-zdravstvene kontrole šolske mladine in zato tudi problem nastopa na šolski pozornici strokovno izobraženih stalnih šolskih psihologov in zdravnikov. Psihološka dejstva in duševna higiena pa terjajo po mnenju Langevin-Wallonove komisije tudi pregled učnih načrtov, predmetnikov, metod in izpitnih pogojev in njihovo vskladitev z družbenimi potrebami, znanstvenimi dognanji in izkušnjami najboljših pedagogov. Zelo zanimiv je predlog, ki hoče odpraviti tradicionalno prakso ponavljanja razreda zaradi slabih uspehov ali katerega drugega vzroka, torej zaostajanje dijakov z bolj razvito življenjsko izkušnjo v mlajšem okolju. To naj bi se doseglo s pomočjo posebnih oddelkov, kjer bi se zbirali dijaki z nižjo globalno inteligenco (sections de rattrapage). Živo humano občutje dokazujejo tudi predlogi o izpopolnitvenem šolstvu za intelektualno in senzorično defektno mladino, o poboljševalnem šolstvu za mlade ljudi, ki so prišli v konflikt z družbo (sections de readaptation), in o šolstvu za mladino z nestalnim načinom življenja (otroci nomadov, glumcev, mornarjev itd.). Posebno pozornost je komisija posvetila tudi vprašanju moralne in državljanske vzgoje mladine in pa ljudski nadaljevalni izobrazbi po zaključku obveznega šolanja. Po tem splošnem obzoru osnovnih tem reforme je treba poudariti, da nam časopisni slog ne dovoljuje več kot v splošnem le pregledno poročanje. Vendar pa je morda koristno, če se nekoliko dalj pomudimo vsaj pri dveh vprašanjih, ki bi bili: 1. struktura in organizacija obveznega šolstva, 2. vzgoja in izobrazba bodočih učiteljev. Struktura in organizacija novega obveznega šolstva se v predlogu Langevin - 'Wallonove komisije v marsičem temeljito razlikuje od strukture in organizacije sedanjega. Kot smo že poudarili, temelji na izkušnjah najboljših šolnikov, še posebej pa na spoznanjih, ki so jih doslej dale znanosti o psihičnem in telesnem razvoju otroka in mladostnika. Splošno obvezno šolanje naj po reformi traja za slehernega državljana od 6. do 18. leta. Za razliko od neobveznega šolanja na univerzi se imenuje 1. stopnja. Ta doba od 6 do 18 let pa se po razvojnih fazah mladega človeka deli na tri cikle. Otroški vrtec (ecole maternelle) od 3. do 6. leta je neobvezen. Otrokove sposobnosti se tu razvijajo docela samodejavno in brez programa. Iz praktičnih razlogov naj bi bile z vrtcem zvezane tudi jasli. Splošno obvezno šolanje je takole razčlenjeno na cikle: 1. cikel od 7. do 11. leta. (Kjer pa ni otroških vrtcev, se začno otroci učiti že s 6. letom pod vodstvom učiteljice, ki obvlada metode samo-de javnosti). 2. cikel od 11. do 15. leta. 3. cikel od 15. do 18. leta. Ob vstopu v 3. cikel so možne tri izbire (opcije), in sicer z ozirom na dijakovo nagnjenje za: a) teoretski, b) strokovni študij, c) praktični uk (učenci v gospodarstvu). V kmetijskih okoliših bo treba poskrbeti za taikšno organizacijo, ki ne bo branila dijakom 3. cikla, da bi praktično delali v kmetijstvu. V prvem ciklu (7—11 let) bo podk iz psiholoških in pedagoških vzrokov enak za vse otroke. Metode bodo prilagojene postopnemu razvo- in vsebinsko poln; rezultat bi se moral v VIII. razredu poznati tako, da bi bili dijaki sposobni ne samo za prevod teksta na slovenski jezik — in še to s slovarjem — marveč za samostojen sestavek v tujem jeziku. Glede prirodopisa: prekinitev v VII. razredu bi se dala odpraviti s prenosom razvojnega nauka v VII. razred. Strnitev biologije in botanike v V. razredu bo za gotovo imela to pozitivno stran, da bo tekel pouk botanike takrat, ko nudi narava človeku največje rastlinsko bogastvo, kar bo gotovo poživilo zanimanje dijakov za predmet. Pouk samo enega tujega jezika v višji gimnaziji, strnjen pouk prirodopisa v V. razredu gimnazije v prihodnjem šolskem letu, ne bi smela ostati brez podrobne analize, brez študijske osvetlitve rezultatov, brez širokega anketiranja tako dijakov kot profesorjev. To bi bilo zlasti važno, ker bo prihodnje šolsko leto prineslo več razpravljanja in odločanja o stalnejših oblikah našega šolstva. ju otrok. Za defektne otroke (slepe, gluhe, trahomnike) ibo moralo biti čim prej ustanovljeno zadostno število posebnih šol. Drugi cikel (11—15 let) je doba usmerjanja (orientacije). Pouk bo deloma stkupen, deloma pa se bo že diferenciral. Skupni pouk bodo prejemali vsi učenci, pa naj bodo njihove sposobnosti še tako različne. Diferencirani pouk pa bo obsegal vrsto dejavnosti, ob katerih bo možno 'Sipoznati otrokova nagnjenja in sposobnosti. Te dejavnosti bodo marale biti tako izbrane, da, bodo lahko nakazale študijsko ali poklicno usmerjenost otrok. Časovna meja, do katere se razodenejo sposobnosti, ni za vse enaka, pri mnogih nastopi šele s 13. ali 14. letom. Izbira te ali one smeri dobi torej šele v zadnjih letih 2. cikla svoj praktični pomen. Vedno pa morajo ostati odprta vratca za prestop iz ene smeri v drugo, in sicer s pomočjo hitrih dopolnilnih metod. Tukaj se tudi vsiljuje problem prezrelih otrok (enfants surnor-maux, friihreife Kinder). Prezrelost se nanaša večidel le na poedine psihične sposobnosti, nimajo pa ti otroci življenjske izkušnje in značajske dozorelosti starejših dijakov. Uvrščanje takšnih otrok v višje razrede bi zato ne imelo dobrih posledic. Po drugi strani bi strnitev prezrelih v posebnih razredih lahko porodila nevaren prerazvoj intelek-ta po eni in morda škodo pri oblikovanju njihovega značaja (domišljavost, ošabnost) po drugi strani. Sicer pa prezrelost tudi še ne pomeni končne premoči. Čim bolj se z leti obrisujejo nagnjenja dijakov za to ali ono orientacijo, tem bolj odločno je treba dijaka usmerjati v eno izmed* opcij tretjega cikla: v teoretsko z literarnim, znanstvenim ali tehniškim poudarkom, poklicno ali praktično. Eno preteklih sobot je šla precejšnja skupina ljubljanskih učiteljev na obisk v istrske šole. Bil je lep in sončen dan. Avtobus je požiral cesto proti Primorski in že ob šestih dosegel Divačo, kjer se je Ljubljančanom pridružila predsednica sežanskega učiteljskega društva tov. Danica Sotlerjeva. Potem je šlo po načrtu na južno stran, v predele, ki jih vedno smatramo za naj slabši del sežanskega okraja. Prvi vtisi niso bili slabi. Bila je pomlad, zelenje je tako prepojilo skale, da je Kras izgubljal tisto svojo pravo značilnost. Bor in brinje sta skrivala tisto, kar pride do izraza v poletju, ko je zemlja do kraja presušena in otrpla. V tej zelenini so celo raztrgane stene pri Kubedu s svojo samoto in okamenelim molkom bile samo zanivime. Kdor jih ni okušal v žgočih dneh ali pa v burji, bo za vedno odnesel od njih neko romantično podobo. Ustavili smo se v bodočem šolskem središču v Gračištu. V treh skupinah smo se odpravili na bližnje šole Sočergo, Trebeše, Popetre, Trsek, Smokvico in Movraž. Šole še dokaj blizu druga drugi obsegajo navadno svojo večjo vas in še nekaj zaselkov prav do hrvatske meje. Kamor pogledaš, vidiš enako podobo: kamnite ograje, istrske hiše s potlačenimi strehami, latniki, puste njivice v vrtačah, prijazni ljudje z nagubanimi obrazi. Šole so večinoma v neurejenih prostorih, menda ima ena svojo stavbo, drugod so spravljene v zasilne prostore, ki bi jih morali še pošteno preurediti. Sočerga ima šolo v zadružnem domu, vsaj nekoliko svetlo, vendar čez mero tesno učilnico. Higienske prilike so povsod neurejene, primitivizem v ljudeh velik. V teh vaseh se neredko spominjajo laških prilik in zveze s Trstom: vsak ponedeljek se je večina moških odpravila v Trst ter se vrnila z dela v soboto zvečer ali popoldne, nekoliko pobrskala po skromnih gredah in se v ponedeljek spet odpravila z doma. Danes je Trst onstran meje. Ljudje se ne morejo odtrgati od puste zemlje, še tisti, ki so se preselili v Apače, se v zadnjem času vračajo. V te kraje, ki bolj ko kateri drugi potrebujejo močnih in zrelih ljudi, polnih življenjskih izkušenj, so prišli sami mladi učitelji, večinoma tečajniki. Povsem naravno, da imajo vse polno osebnih zadev, ki jih morajo še urediti, da ne morejo biti tisto, kar ti kraji od njih zahtevajo z vso silo, da šole, ki jih vodijo, niso in še lep čas ne bodo mogle biti resnični kulturni centri, žarišča vsega napredka in dela na vasi. V razgovorih z učitelji in z ljudmi smo videli, da imamo opraviti z gradivom, ki ga je mogoče oblikovati, le izkušenih oblikovalcev je treba, učiteljev, ki so že pokazali sposobnosti drugod, ki znajo iz množice nerešenih vprašanj poiskati najvažnejše in dvigniti ljudi. V nekaterih vaseh imamo prve začetke takega dela, nekateri mladi ljudje so se vrgli v delo z vso resnostjo, čeprav za ceno lastnega Sleherni dijak naj ima možnost preizkusiti svoje zmožnosti v kateri koli orientacijski panogi. Zato je neogibno potrebno, da bodo v vsakem zavodu poleg splošnega pouka tudi predmeti za vse opcijske smeri. Potrebni bodo torej posebni zavodi drugega cikla. Pri tem ne bo važno, ali bodo ti zavodi ločeni od zavodov tretjega cikla. Iz krajevnih ozirov bo tudi možen poseben poudarek na določenih opcijah, na kmetijski na podeželju, na navtični ob morju. Prehod z enega zavoda na drugega bo moral biti vedno možen. Ker naj reforma v enaki meri koristi ne le mestnim, ampak tudi podeželskim otrokom, bodo morale biti šole drugega cikla porazdeljene po vsej državi (okrožne ali okrajne šole z internatom, sistematično dovažanje otrok iz odročnih krajev). Popolna izvedba reforme bo seveda zahtevala prenekatera materialna bremena. Potrebni bodo torej določeni roki, le-ti pa bodo morali biti previdno izbrani, tako da jih ne bi bilo treba prekoračiti. Tretji cikel (15—18 let) bo doba končne odločitve za praktično, poklicno ali teoretično smer. 1. Praktična smer: dijaki, pri katerih ročne spretnosti nadkrilju-jejo intelekt, odidejo v šole s praktičnim poukom. Kljub temu pa še vedno ostane v veljavi določba, da morajo biti pregledani ob koncu drugega cikla na poklicni posvetovalnici (centre dbrientation). Vendar pa tudi kasneje ta odločitev ni dokončna, kajti tudi v šolah s praktičnim poukom učence do konca prvega leta še vedno nadzorujejo poklicni svetovalci (orienteurs). V šolah s praktičnim poukom mora splošna izobrazba zavzemati še vedno pomembno mesto. Priprava na praktično delo pa ne sme biti ozko specializirana, marveč naj bo čim bolj odprta za vsa mogoča praktična udejstvovanja (polival). Splošna izobrazba naj bo v živem odnosu s praktičnim poukom, da bo po eni strani čim globlje vpli- osebnega razvoja, strokovnega usposabljanja, pripravljanja na izpite. Mislim pa, da danes ni potrebno tako žrtvovati mlade in idealne ljudi. Treba je najti drugačnih načinov. Saj v bistvu ta težka istrska mesta niso prav nič težja od katerih koli težkih mest v Sloveniji, niti niso v takih hribih kot na primer kake šole na Kobanskem ali kje drugod, le da tu ni pravih središč, na katera bi se te samotne šole naslonile. Tudi pred tridesetimi, štiridesetimi leti so odhajali mladi ljudje na samotne šole enorazrednice, le da so imeli nekje v bližini vendarle kako večjo šolo z izkušenim tovarišem, kamor so prihajali po tolažbo in po nasvete. Take šolske centre je treba čimprej postaviti v Istri; če bo v Gračištu prvi, je na pravem mestu. Se več. Prav te dni beremo v hrvatskih Skolskih novinah, kako republiški Svet za prosveto in kulturo Hrvatske razpisuje mesta za taka šolska središča v hrvatski Istri. Tudi oni potrebujejo v teh središčih kvalitetne moči, katerim ponujajo dva do tri tisoč dinarjev mesečnega dodatka. Prav zdi se mi, da je nekaj učiteljev v naši Istri reklo, da nimajo urejenih niti ostalih že zakonitih dodatkov in prejemkov, kakor bi jih po zadnjih uredbah morali imeti. Brez materialnih osnov bomo taka središča v sežanskem okraju težko postavili. Posebno vprašanje je, kakšno življenjsko bodočnost imajo te siromašne istrske vasi, od česa bi lahko ljudje tam živeli. Sežana se s tem ukvarja, saj beremo o-tovarni radijskih aparatov, verjetno bodo postavili še kaj. Prosvetni delavci po teh vaseh bi morali pregledati, s čim lahko pomagajo oni. Morda bi se dala oživeti kje kaka domača obrt, morda bi celo zraslo čipkarstvo. Treba bi bilo analizirati, kako je ta vas živela pred leti in kaj je v njej prezgodaj izumrlo, morda celo pod vplivom fašizma. Zunanja podoba istrske pokrajine je v sončni pomladi vse drugačna kot njena resnična notranjost. Primere takega življenja imamo tudi v ostali Sloveniji, toda nikjer spojenih s tako težkimi življenjskimi pogoji. Vprašanje široke diskusije je, kako bomo istrskemu človeku izpremenili te težke življenjske pogoje, izven vsega pa je, da tudi on potrebuje in ima pravico do široke osnovne izobrazbe. IV. POPRAVEK Svet za prosveto in kulturo LRS je prvi in edini prispeval v tiskovni sklad za glasilo predšolskih prosvetnih delavcev Jugoslavije »Pred-šlkolslko dete« din 100 000.— (isto tisoč) in ne 20 000.— kot je bilo pomotoma objavljeno v PD. Za velikodušni prispevek mu je dal plenum v Zagrebu priznanje in sklenil, da se pošlje Svetu za prosveto in kulturo LRS s plenuma posebna zahvala. vala na mladega človeka, po drugi strani pa izločala možnost brezdušne rutine, suhega prakticizma obrti, fei bi bil le sam sebi namen. 2. Poklicna smer: dijaki, ki obetajo, da bodo prikladni za izvršno delo v produkciji (srednji kadri) kot pa za teoretični študij, gredo po drugem ciklu v poklicne srednje šole (tehnikume), n. pr. industrijske, trgovinske, 'kmetijske, umetniške. Vendar mora za vsakogar ostati odprta možnost prehoda iz poklicne v teoretično smer (dopolnilni tečaji). 3. Teoretična smer: dijaki z izrazitimi sposobnostmi za teoretični študij bodo uživali ipouk, ki ga bo zaključil bakalavreat ali drug enakovreden izpit. Poleg splošnega .pouka: materin jezik, zgodovina, en tuj jezik — bo teoretična smer vsebovala skupine z literarnim, priro-doslovno-znanstvenim ali tehniškim poudarkom. Nakazujejo se v glavnem naslednje štiri Skupine: 1. klasična humanistika (klasični jeziki in antične kulture); 2. moderna humanistika (moderni jeziki in sodobne kulture); 3. prirodoslovno-znanstvena skupina z matematiko, fiziko in kemijo; 4. tehniška skupina z matematiko, fiziko in kemijo. Teoretična smer sicer vodi proti univerzi, vendar 'še ne daje neposredno pravice za prestop v visoko šolstvo (šolstvo druge stopnje). Učitelji in profesorji se izobražujejo za 1. obvezno (poprej osnovno in srednje), 2. preduniverzno, 3. uni-verzno in 4. tehniško šolstvo. Predvsem nas zanima izobrazba učiteljev in profesorjev, zaposlenih v šolstvu prve stopnje, t. j. od 7. do 18. leta. Po izvedbi reforme Francozi ne bodo več razlikovali med osnovnošolskimi ali drugačnimi učitelji in srednješolskimi profesorji. Pač pa se bo obdržala razlika med učitelji splošnih in učitelji posebnih predmetov. V prvem ciklu se poučujejo le splošni predmeti, v drugem ciklu pa se že deloma začne pouk posebnih (specialnih) predmetov, v tretjem ciklu pa je specializacija že popolna. Edini splošni predmeti v tem ciklu so: materin jezik, tuj jezik, zgodovina, risanje, petje, glasba. Bodoči učitelji tako splošnih kot specialnih predmetov bodo študirali do 18. leta na enakih zavodih. Nato bodo opravili bakalavreat. Nadalje bodo bodoči učitelji morali absolvi-rati dve leti propedevtike na učiteljiščih. Tu bodo prejemali teoretično in praktično izobrazbo. Po eni strani bodo na univerzi poslušali teoretske predmete svoje specialnosti, po drugi pa bodo v vadnicah prihajali v stik z učenci Odlaganje te preizkušnje na kasnejši čas bi moglo imeti škodljive posledice, zlasti če bi kdo na koncu študija moral ugotoviti, da ni sposoben za delo z mladino. Do neke mere bodo učiteljišča imela vlogo preduniverznega cikla. To pa zato, ker se bodo med uči-teljiškimi leti opredeljevali po eni strani bodoči učitelji, ki jih bo predvsem zanimal otrok, njegova rast, njegova psihologija in pedagoški problemi, po drugi strani pa tisti, ki jih njihove sposobnosti nagibajo k literarnemu in znanstvenemu študiju. 'Po dveh letih učiteljišča bodo vsi kandidati morali opraviti dve diplomski leti (licence) na univerzi. Po diplomi bodo učitelji porazdeljeni po njihovih sposobnostih in specializaciji po šolstvu prve stopnje od otroškega vrtca do tretjega cikla prve stopnje. Eno leto bodo služili kot stažisti, nato pa si bodo s pedagoškim izpitom pridobili stalnost. Po diplomi ali po nekaj letih prakse se bodo učitelji lahko priglasili za agregacijo, ki bo po novem združevala visoko znanstvenost s pedagoško kulturo. Tisto leto, ko bodo pripravljali izpite za agregacijo, bodo pouka prosti. Univerza bo zanje pripravila primerna predavanja. Agrežeji bodo poučevali najprej v 2. in 3. ciklu, nato pa po svojih sposobnostih tudi v preduni-verznem ciklu. Ta bežni pogled v delo Lange-vin-Wallonove komisije nam seveda ne more podati popolne slike snovanja naprednih francoskih ljudi nad reformo šolstva njihove dežele, tudi ne more odvrniti neštetih težav in namernih nasprotij, zoper katere se reforma bori in se bo še morala boriti, tudi ni, da bi nam, ki nam je zgodovina naložila podobno titansko delo, francoska reforma lahko služila za kopito, po katerem bi usmerjali svojo — pač pa nam razmišljanje o francoski reformi nakazuje nova pota, po katerih bi lahko hodili s svojimi nogami, in marsikatera misel se lahko ukreše ob pobudah, ki jih je rajni Langevin s svojimi sodelavci (med njimi je tudi naš znanec prof. Henri Pieron, ki smo ga nedavno z zanimanjem poslušali na univerzi in v Akademiji) dal svojemu ljudstvu. Mnoga vprašanja pa bi bilo potrebno obdelati v posebnih člankih, saj vsebujejo izredno zanimive poglede na možnosti preosnove tudi našega šolstva. J. P. Odislt v isttsluk šataU SAMOUPRAVLJANJE V PROSVETI S POSEBNIM OZIROM NA STROKOVNE ŠOLE Sindikalno glasilo »Rad« je nedavno objavilo zanimiv članek »Razširitev samoupravljanja v prosveti«, v katerem je pisec tehtno utemeljeval potrebo, da dobi delavski razred pri organih družbenega samoupravljanja, t. j. v svetih za prosveto in kulturo, tisto besedo in vpliv, ki mu po njegovi vlogi in položaju v naši družbeni stvarnosti po pravici gre. Za takšno sodelovanje govori tudi še zmerom neizenačeni socialni sestav učencev na nekaterih zavodih in potreba nadzorstva nad trošenjem dela družbenih sredstev po tistih, ki so ga ustvarili. Pisec končuje svoj članek z željo, naj bi bilo vprašanje razširitve samoupravljanja na šole predmet posebnih diskusij, pri čemer je treba dokončno razbiti predsodke, da sta prosveta in kultura torišči, ki sta za vsakega laika nedostopni. Glede na to pobudo je imela 5. t. m. sindikalna podružnica TSS v Ljubljani sestanek, na katerem se je po predavanju o tej aktualni temi razvila živa diskusija. Ker je pričakovati, da bodo tudi druge sindikalne podružnice, po zgledu TSŠ v Ljubljani, na svojih sestankih obravnavale to pereče vprašanje, je dobro, da se naši učitelji seznanijo z njegovo vsebino. Tov. Kardelj je upodobil pojem in bistvo samoupravljanja z besedami: »Za razvoj socialističnih družbenih odnosov seveda ni vseeno, če so proizvajalna sredstva v rokah državnega upravnega aparata ali pa v upravi družbenih samoupravnih organov, kot kolektivnih demokratičnih predstavnikov samega delovnega ljudstva. Seveda je bilo v prvem obdobju naše revolucije, ko je država nacionalizirala privatna kapitalistična podjetja, neogibno, da se splošno ljudsko premoženje najprej pojavi v obliki državne lastnine pod neposredno upravo državnega aparata. To je bilo potrebno tudi zaradi nerazvite socialistične zavesti delovnih ljudi. Naš novi ustavni zakon postavlja kot podlago družbene ureditve družbeno samoupravljanje, t. j. pravico naših delovnih ljudi, da na vseh področjih družbenega življenja po svojih samoupravnih organih upravljajo podjetja, organizacije in ustanove splošnega družbenega pomena.« Tudi naša zvezna uredba o strokovnih šolah pozna tak »družbeni samoupravni organ kot kolektivnega demokratičnega predstavnika samega delovnega ljudstva.« To je šolski odbor, ki naj pomaga uresničevati učne in vzgojne naloge. Njegovi člani so poleg ravnatelja in zastopnikov učiteljskega sveta lahko tudi zastopniki prizadetih gospodarskih podjetij, okrajnih zbornic, družbenih organizacij in strokovnih združenj, kakor tudi državljani, ki lahko s svojo udeležbo pripomorejo k napredku pri delu. Po obstoječih predpisih je torej na strokovnih šolah nosilec samoupravljanja šolski odbor, ki pa nima ne podrobneje določenih nalog ne natančneje urejenih odnosov do upravitelja šole in učiteljskega sveta in končno tudi ne določenega načina, kako naj se sestavi. Ima le načelno ali splošno začrtan dosti obširen delokrog. Uredbodajalec je pooblastil za rešitev teh vprašanj s posebnimi pooblastili republiški svet za prosveto in kulturo, ki je v ta namen pozval uprave strokovnih šol, naj vsaka v lastnem delokrogu in v okviru izdanih navodil sestavi osnutek šolskega pravilnika. Z njim naj bi vsak zavod čim izčrpneje rešil tudi vprašanji decentralizacije in samoupravljanja. In uprave so se intenzivno lotile dela. Pravilniki, v katerih se je jasno zrcalil duh sa- moupravljanja, so bili malone izdelani, ko je bivši svet za zakonodajo in izgraditev ljudske oblasti v tej zadevi zavzel svoje dokončno stališče. Po tem stališču lahko republiški svet za prosveto in kulturo izda pravilnik, odredbe in navodila za izvrševanje zvezne uredbe le tedaj, če je zato z uredbo pooblaščen. V danem primeru pooblašča uredba o strokovnih šolah republiškega organa, da izpopolni njene temeljne določbe s svojimi predpisi v skladu z razmerami na območjih LR. Pravilniki strok, šol pa naj bi po osnutku navodil republiškega sveta za prosveto in kulturo predpisali izvzem-ši učni načrt in program, o katerem osnutek navodil sploh ne govori, vse tisto, kar bi moral po uredbi predpisati sam svet. Stanje, ki je po vsem tem .nastalo, je bilo in je tudi še danes naslednje: 1. Predpisov za izvajanje uredbe o strokovnih šolah kljub pooblastilu v 45. čl. uredbe zvezni svet za prosveto in kulturo ni izdal. Zadeve tega sveta so bile z zakonom o izvedbi ustavnega zakona o temeljih družbene in politične ureditve FLRJ (čl. 12, t. 8) prenesene na Zvezni izvršni svet in s tem tudi pravica, izdajati omenjene predpise za izvajanje uredbe o strokovnih šolah. Ta pravica, priznana v obliki splošnega pooblastili, ni prenehala veljati z dnem, ki ga je Izvršni svet določil za začetek dela drž. sekretariatov (čl. 13 zak. o izvedbi ust. zak. o temeljih družbene in polit, ureditve FLRJ). To pa zategadelj, ker so določenega dne prenehala veljati le splošna pooblastila za izvajanje zakonov, ne pa uredb, kot v danem primeru. Potemtakem je Izvršni svet FLRJ namesto bivšega Sveta za prosveto in kulturo pri vladi FLRJ še vedno upravičen izdajati dopolnilne predpise za izvajanje uredbe o strokovnih šolah. 2. Pooblastila, ki jih daje zvezna uredba o strokovnih šolah republiškim orghnom, da s svojimi predpisi izpopolnijo temeljne določbe, je soditi za posebna pooblastila,. t. j. pooblastila za ureditev določenih vprašanj in so bila z zakonom za izvršitev našega republiškega' ustavnega zakona prenešena na ustrezni svet, t. j. na obstoječi svet za prosveto in kulturo. 3. Za delegacijo uprav strokovnih šol, da s pravilniki urede mimo Vzgajališča so tiste posebne vzgojne ustanove, ki naj bi izobraževale in vzgajale moralno ogroženo in moralno izprijeno mladino. Do sedaj se je pisalo o težavah vseh drugih prosvetnih ustanov več, kakor o težavah, s katerimi se borijo vzgajališča. Tako je vsakdo moral dobiti vtis, da je v vzgajališčih vse v redu in da tam ni nobene problematike. V resnici pa je drugače. Ena največjih težav, s katero se borijo vzgajališča, je brez dvoma pomanjkanje učnega in vzgojnega kadra. Sedaj, ko so aktualne premestitve in je tudi aktualno dodeljevanje absolventov učiteljskih šol, bi hotel opozoriti na te težave. Vzgajališče v Veržeju je namenjeno tistim moralno ogroženim in izprijenim otrokom, ki se z ozirom na svojo predizobrazbo in intelektualne sposobnosti lahko šolajo na stopnji nižje gimnazije. V ustanovi je sto takih otrok, in sicer je ena tretjina deklic, dve tretjini pa dečkov v starosti od 12 do 16 let. Nižja gimnazija je popolna in so razdeljeni di- ostalega tudi vprašanje samoupravljanja, ni po dosedanjih predpisih pravne podlage. 4. Iz okvira samoupravljanja je izvzeti učni načrt in program za teoretično in praktično delo, ki naj bosta slej ko prej pridržana republiški pristojnosti. 5. Za ostvaritev samoupravljanja strokovnih šol v skladu z načelom o decentralizaciji, ki ga uvajata zvezni in republiški ustavni zakon, bi bilo treba: a) po diskusiji, ki jo je sprožil »Rad« z omenjenim svojim člankom, izbrati v vsaki republiki anketno komisijo z nalogo pripraviti, preučiti in staviti konkretne predloge za zakonodajno delo; b) spremeniti in dopolniti uredbo o strok, šolah po Zveznem izvršnem svetu v skladu s predlogi republiških anketnih komisij; c) na podlagi tega in v okviru posebnih pooblastil, ki jih daje uredba o strok, šolah (v čl. 5, 7, 9, 11 itd.) urediti po republ. Svetu za prosveto in kulturo podrobno konkretna vprašanja — in to ne prej, dokler ne izda Zvezni izvršni svet podrobnejših predpisov za izvajanje uredbe o strok, šolah. Najprej je namreč treba uredbo o strokovnih šolah spraviti v sklad z načelom decentralizacije in samoupravljanja, ki ga uvajata zvezni in republiški ustavni zakon. Za samoupravljanje je bistveno važno: a) samostojna personalna politika in b) ekonomska baza. V personalni politiki naj bi obveljala povsod voljivost kot temeljna oblika ustanovitve uslužbenskega razmerja s pravico odpovedi in odgovornost vsakogar, ki je bil izvoljen v svojem volilnem telesu. Delavskemu razredu naj bi se v zadevnem volilnem telesu zagotovila beseda, ki mu po njegovem vplivu in položaju v naši družbeni stvarnosti gre. Ekonomski temelj naj bi se ustvaril ali s samostojnim finansiranjem po zaintereseranih drž. gospodarskih podjetjih in organizacijah (precedenčen primer imamo že na Gostinski šoli v Ljubljani), ali pa naj se obdrži sedanji sistem finansiranja, vendar s to razliko, da bi funkcije individualnega naredbo-dajalca prevzelo in izvrševalo kole-gialno telo. Pri tem moramo imeti stalno pred očmi, da je prav moment množičnosti v samoupravljanju izhodišče in zadnja beseda pri njegovem ostvarjanju. Zun jaki v pet oddelkov. Življenje v ustanovi poteka na internatski način. Poleg šolanja se vrši tudi pedagoška terapija, to je v eni smeri korektura in odpravljanje napak, ki so nastale pod vplivom vzgojne ogroženosti. in izprijenosti, v drugi smeri pa vzgajanje k pravilnemu odnosu do sebe, okolice in družbe. To delo je že samo po sebi naporno in težko v urejenih razmerah, to se pravi pri pravilni pedagoški organizaciji vzgajališča, ki zahteva predvsem dovolj učnega in vzgojnega kadra. Mnogo bolj pa je težko, naporno in tudi mučno, če je tega kadra premalo, ali pa skoraj nič. Vzgajališče v Veržeju se je borilo s tem pomanjkanjem že od vsega začetka. Prvo leto 1949—50 je bilo v ustanovi 80 gojencev in štirje učitelji, odnosno vzgojitelji. Naslednje leto je bilo 120 otrok in pet učiteljev. Tretje leto 100 gojencev in šest učiteljev. V tem šolskem letu pa je pri 100 gojencih deset učiteljev odnosno vzgojiteljev. Od teh desetih pedagoških moči sta dva predmetna V VZGAJALIŠČIH JE PREVELIKO POMANJKANJE UČITELJEV IN VZGOJITELJEV STO LET ŠOLE NA LEDINI V tem šol. letu poteka 100 let, odkar je začela v Ljubljani živeti I. mestna deška osnovna šola. Do leta 1852 je bila v Ljubljani ena sama javna deška šola: c. kr. normalka, ki je imela svoje prostore v licejskem poslopju na današnjem Vodnikovem trgu. Ta je bila leta 1852 že tako iprenaipotnjena, da je magistrat sprejel predlog dr. Franca Močnika, ljudskošolskega inšpektorja, in Jurija Zavašnika, višjega šol. »oglede« za ljubljansko škofijo, za ustanovitev paralelke pri I. razredu normalke. To paralelko je vzdrževal magistrat iz svojih lastnih sredstev in je delala v celoti samostojno. Za prvega učitelja je bil imenovan Johan Zorin, ki je prejemal za svoje delo 250 gold. letno. V letu 1855 se je ta vzporednica osamosvojila v celoti in je v šolskem letu 1855/56 dobila prostore v II. nadstropju magistrata, dobila pa je tudi uradni naziv: I. mestna deška šola. V tem letu jo je obiskovalo 65 učencev. Šolski okoliš je bil prilično obsežen. Zajemal je ves teren fare sv. Jakoba, Kurjo vas, Karlovško predmestje in faro Marijinega oznanjenja. Kasneje so se vključili v to šolo tudi učenci iz trivialke Trnovo, ki so tam končali I. razred. Razvijajoči se kapitalizem je zahteval vsaj pismenega človeka. Interes staršev za šolo je v skrbi za otroke postajal vedno večji. To dokazuje neprestan porast števila učencev. Že leta 1857 je šola postala dvorazrednica. Johan Zorin je učil II. razred, I. pa je prevzel Anton Hribar. To leto je imela šola svoje prostore v poslopju Redute na Šentjakobskem trgu. V letu 1858 je bilo vpisanih 173 učencev, šola je postala t r i r a z r e d n i c a. Kot tretji učitelj je prišel na šolo znani šolnik Andrej Praprotnik. Prenapolnjena normalka ji je v tem letu poslala kar 60 učencev. Kronika teh let pravi, da je imel posebno skrb za to šolo takratni mestni župan Mihael Ambrož. On je tudi predlagal, da prevzame celotno vzdrževanje šole mestna komunalna blagajna in da se šola dvigne v štiri razred-n i c o. To se je zgodilo v letu 1861 do 1862. To leto je prevzel vodstvo šole Andrej Praprotnik, ki je istočasno vodil tudi to leto odprto, »n e d e 1 j s k o š o 1 o za roko’-d e 1 č i č e«. Brez posebnih sprememb je šola delala do leta 1871. Takrat je Trnovska farna šola postala vzporednica I. mestne deške šole. V tem šol. letu je bila na tej šoli ustanovljena tudi šolarska knjižnica. Maja 1875 se je šola morala seliti iz Redute. Dobila je prostore v Licejskem poslopju, od koder se ji je umaknila II. deška mestna šola, ki je bila ustanovljena v septembru 1870. Ta je namreč odšla iz licejskega poslopja v svoje novo poslopje na Cojzevi cesti (Graben). Zanimivo je, kako so se selitve izvršile. Učenci iz Redute so odšli na Graben, učiteljski zbor I. deške šole je prevzel učence v Liceju, učiteljski zbor II. deške pa je prevzel učence I. deške šole. V istem letu je štirirazrednica že dobila paralelko k II. razredu, s šolskim letom 1875/76 pa je bila šola razširjena v petrazrednico. Stisko, ki je v vprašanju prostorov ob naraščajočem številu učencev takrat obstajala, nam kažejo tudi večkratne selitve učencev. V letu 1877/78 se je selilo iz I. II. in III. razreda 88 učencev na II. deško šolo. V letu 1879/80 se je selila kar cela paralelka III. razreda, ki je bila nastanjena v stari stražnici. Leta 1880/81 se je selila II. paralelka III. razreda s 30 učenci. Saj najdemo že tega leta tri paralelke III. razreda. V letu 1883/84 je šola vpisala 523 učencev. Stanje je postajalo nevzdržno. Šola je imela do leta 1883/84 nemški učni jezik. Z ukazom mestnega šolskega sveta (št. 85 z dne 6. VIII. 1883) pa se je uvedel slovenski učni jezik. Kronika, ki se je začela pisati v slovenskem jeziku leta 1881 pravi, da se je za pouk v nemščini javilo le 26 staršev o d 463 otrok. O teh številkah se učitelja, trije osnovnošolski učitelji, pet pa je pripravnikov in to dva učitelja in trije vzgojitelji. Od vzgojiteljev je eden absolvent srednje tehnične šole, druga je absolventka šole za umetno obrt, tretja pa je ab-solvirala ekonomski tehnikum. Od vseh desetih pa sta dve na bolniškem dopustu. Dela jih torej samo osem. Pri nas v splošnem prevladuje mnenje, da je osem učiteljev in vzgojiteljev za sto otrok veliko, nekateri celo pravijo, preveč. Da to napačno mnenje ovržemo, naj navedemo sledeča dejstva: Življenje in delo teče v vzgaja-lišču štiriindvajset ur nepretrgoma, dočim teče v normalni šoli le do pet ur dnevno. Normalna obremenitev učnega osebja s predmetnim poukom je štiri ure na dan. Pet oddelkov po pet ur predmetnega pouka zahteva dnevno šest učiteljev. Od omenjenih osmih učiteljev ostaneta torej po absolviranem dnevnem predmetnem pouku na razpolago za zaposlitev še dva učitelja, odnosno vzgojitelja. Tema dvema pa ostane, če odštejemo pet predmetnih ur, še devetnajst ur na dan, ki jih je treba absolvirati. Če od teh 19 ur odštejemo za spanje in počitek gojencev 8 ur, jih ostane še vedno enajst. Kako naj dva vzgojitelja preživita 11 ur na dan s sto gojenci in uspešno opravita svoje vzgojiteljsko delo? Najvišje število gojencev na enega vzgojitelja je praviloma 15, dnevna zaposlitev pa 6 ur. Upoštevanje te norme zahteva torej dvakrat po šest vzgojiteljev ali dnevno 12 vzgojiteljev za 100 vzgojno ogroženih in izprijenih otrok. Dnevna vzgojiteljska služba pa ni vse. Vzgojiteljeva prisotnost je potrebna tudi ponoči. Nočno dežurno službo vrše vzgojitelji izmenoma. V tem času morajo voditi nadzorstvo predvsem nad enuretiki in nevrotiki. Pri prvih morajo vršiti nočna bujenja po predpisanem razporedu, pri drugih pa morajo doseči mirovanje, kar je posebno naporno ob nastopanju raznih psihoz. Za tako nočno idelo sta potrebna najmanj dva vzgojitelja. V naštetem delu pa še ni všteta služba ob nedeljah, praznikih, prostih dnevih itd. Če ita čas seštejemo in ga hočemo enakomerno porazdeliti, sta nam za to potrebna še dva vzgojitelja. Skupaj bi bilo torej za sto gojencev enega vzgajališča s štirimi razredi nižje gimnazije v petih oddelkih potrebnih za normalno zasedbo šest predmetnih učiteljev in šestnajst vzgojiteljev, skupaj 22 pedagoških moči. Vzgajališče v Veržeju pa jih je imelo v štirih letih svojega obstoja povprečno 6 (šest)! Ta ugotovitev nam bolj kot katera koli druga jasno pove, da je bilo vzgajališče v Veržeju (pa tudi druga vzgajališča, saj ni položaj kadra v nobenem boljši), temeljito zapostavljeno, in pedagoški delavci, ki so morali prenašati tako težko obremenitev, ogroženi, vsaj kar se tiče zdravja, posebej še živcev. Dvaindvajset pedagoških moči se bo marsikomu zdelo za 100 vzgojno ogrožanih in izprijenih otrok ogromno. Pri nas že, ko ha to nismo navajeni, odnosno, ko smo tovrstno pedagoško problematiko reševali na kasarniški način in po liniji najmanjšega odpora. V inozemskih ustanovah, ki rešujejo enako pedagoško - vzgojno problematiko, take zahteve niso nič nenavadnega. Zaradi tako velikega pomanjkanja kadra, odnosno zapostavljanja naših vzgajališč, so bili naši učitelji in vzgojitelji obremenjeni dva do trikrat bolj in to z mnogo težjim delom, kot pa na kateri koli drugi ustanovi. Zaradi take teže dela se pojavljalo posledice. Posledice se kažejo v tem, da so učitelji utrujeni, nervozni in tudi skeptični glede svojega dela. Večina jih že po prvem letu hoče čimpreje zapustiti vzgajališče in priti na normalno šolo. Toliko bolj nujne so take posledice tam, kjer je vzgajališče daleč od sveta in življenja, na primer v kakem majhnem kraju, od koder se voziš in pešačiš ure in ure, da prideš vsaj v najbližji okrajni center. Zato v željah učiteljev po premestitvah pogosto naletiš na izjave: Z mojim zdravjem nekaj ni v redu. Premalo nas je in delo je prenaporno. Ali: Šel bi na osnovno šolo, da bi si v kaki hribovski vasi umiril živce, ki tu preveč trpe. Ali: V vzgajališču me služba tako utruja, da mi je zdravnik resno svetoval prekvalifikacijo. Itd. Posledice, ki nevzdržno stanje povečujejo, so pa še druge. Nihče v take ustanove noče! Vsak se jih boji. Niso prosti dnevi, niso proste noči. Niso proste nedelje, niso prosti prazniki, niso proste počitnice. Ni kulturnih zabav, ni razvedrila. Če pa se že ponudi priložnost, da bi kam šel, je pa vse tako daleč, da nikamor ne prideš. Vse to nas opozarja, da je treba problem vzgajališč načeti z vso resnostjo. Stanje je res nevzdržno. Ali se bomo odločili za to, da damo vzgajališčem dovolj in kvalificiranega učnega in vzgojnega kadra, ter izboljšamo objektivne pogoje za obstoj, da se bodo mogla razviti v resnične specialne vzgojne ustanove, da bodo kos nalogam, ki jih socialistična družba od njih zahteva, ali pa jih bomo pustili životariti dalje in mučili v njih ne samo otroke, ampak tudi učitelje in vzgojitelje. Če se bomo odločili za prvo, potem bomo napravili v naši socialistični pedagogiki krepak korak dalje, če pa bomo ostali pri starem, pa vzgajališča ne bodo služila svojemu namenu. Upamo, da v novem šolskem letu takega stanja ne bo več. Ko se bo dodeljevalo absolvente učiteljskih šol, naj tisti, ki bodo to delali, pomislijo tudi na vzgajališča. In končno, prav bi bilo, če bi se takrat, ko se bodo dajali predlogi za nagrade in priznanja prosvetnim delavcem, spomnili tudi na tiste, ki so delali v vzgajališčih pod najtežjimi pogoji, čeprav njihovo delo ni bilo povsod uspešno. Doslej prav ti pedagoški delavci niso dobili priznanja za svoje delo. -dič Miii!iiiiiiniuiiiiiiiiitiiinMiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiuiiuiiiiiiMiiuiiiiiiiiiiiHMiiiiMiiiiiiiiiiiiHti)iMiMiliiiiiiiiiMiiiiiiiiiMiiiiiiMiiiiiimiMiiiMiiiiiiiMiiiiimiiimiiiiiiiMiniiiiiMMiiiiiiimiiiimiiiiuiiiiimiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiii VA BI LO V času 38. svetovnega esjperantskega kongresa v Zagrebu 'bo v torek, dne 28. julija t. 1. ob 8. uri na I. gimnaziji /Rooseveltov trg 5) ustanovni občni zbor profesorskega in učiteljskega ‘društva prijateljev esperantskega jezika. Dnevni red skupščine ibo naslednja: 1. Konstituiranje. 2. Problem uvedbe esperanta v šole. 3. Sprejem društvenih pravil. 4. Volitve. 5. Razno. Tega občnega žbora se. morejo udeležiti tudi tisti, ki se niso prijavili za kongres. Skupščina bo razpravljala v srbohrvatskem jeziku. Udeleženci, ki žele, da se jim priskrbi prenočišče, naj se čimprej javijo na naslov: prof. Vladimir Mužič, Zagreb, Maruličev trg 14. je prepričal v oktobru 1883. leta tudi okrajni šolski nadzornik Leopold Vitez plemeniti Gariboldi. 27. septembra 1886 je dr. Friderik Keesbacher (vladni svetovalec in deželni zdravniški poročevalec) ogledal šolske prostore na Liceju in ugotovil, da za pouk niso več primerni. Mestna občina je res začela z gradnjo novega šolskega poslopja v tako imenovanih Poljskih ulicah. (Kraju samemu pa so ljudje rekli Ledine.) Načrte za stavbo je izdelal mestni arhitekt Jaromir Hanuš. V prvih dneh septembra 1889 se je šola že preselila v nove prostore. Svečana otvoritev je bila 4. oktobra 1889. leta ob udeležbi najvišjih oblastnikov Kranjske. Ključe je iz rok mestnega župana Petra Grassellija sprejel šolski upravitelj Andrej Praprotnik. Šola je bila takrat petrazrednica s paralelkami v II. III. in IV. razredu. Učitelji pa so bili: Furlan Jakob, Bele Ivan, Praprotnik Andrej, Maier Jožef, Armič Jožef, Kumar Valentin, Josin Maks in Travnar Jožef. Novo šolsko poslopje je dalo šoli poleg urejenih stanovanjskih razmer tudi večjo možnost razvoja. Število učencev odslej stalno raste. 1891. leta so odprli drugo paralelko IV. razreda. 1896. leta je dobil zopet drugi razred paralelko (vseh učencev se je tedaj vpisalo 525). Zanimivo je, da je bila dobra tretjina vseh učencev v teh letih s podeželja, in to ne le iz Kranjske. Po letu 1896, ko je bila odprta III. deška mestna šola, nastopa nekako umirjenje. Vendar število učencev še vedno raste in v letu 1921 postane šola s 634 učenci š e s t r a z r e d n i c a. Vse obdobje prve svetovne vojne šola ni redno delala. V prvem vojnem letu se jih je vpisalo le 486. Do novembra je bila v poslopju vojska, otroci so hodili v I. dekliško šolo k sv. Jakobu. Tja se je novembra vselila vojaška bolnica in s tem se je tudi končalo to šolsko leto. Naslednja tri leta je bila domača šola prosta, vendar je bil pouk skrajno skrčen. Poučevali so v glavnem le jezikovni pouk, računstvo in pisanje. V teh letih je bilo vpisanih 519, 592 in 563 učencev. Gostje na šoli so bile II., III. in IV. mestna deška šola. Povojna leta so prinesla razumljiv padec števila učencev. Leta 1925 do 1926 je bilo vpisanih le 305 otrok/ V letu 1929 je izšel zakon o narodnih šolah. Tudi šola na Ledini se je reorganizirala v osnovno šolo in višjo narodno šolo. Kakih posebnih posledic ta zakon na šoli ni zapustil. Zaradi svojega mestnega značaja se tudi ni razvila v popolno šolo z vsemi razredi višje narodne šole. V zadnjem letu pred drugo svetovno vojno je bilo vpisanih vsega RAZGOVOR Z UREDNICO »CICIBANA« Zadnja številka »Cicibana« se je razlila po Sloveniji, prilika kot nalašč, da se nekoliko pomenimo z urednico tov. Zimo Vrščajevo. Urejevanje mladinskega lista, ki izhaja v 45 000 izvodih, pač ni malenkost in prosvetne delavce prav gotovo zanimajo vprašanja, ki se pojavljajo okrog tega, saj je marsikje v nižjih razredih »Ciciban« del vsakdanjega šolskega čtiva. Naletel sem nanjo v času, ko se je odpravljala v Francijo. Vendar ji tudi množica drobnih opravkov ni dala, da ne bi vsaj v naglici povedala niza svojih opažanj, misli in tudi predlogov, tudi takih, ki bi bilo treba o njih še diskutirati. »Predvsem se močno zavedam, da ne ustrezam povsem najnižji stopnji. Zanje je premalo gradiva, to se pravi, premalo kvalitetnih prispevkov, kajti česar koli ne morem objaviti. Za najnižjo stopnjo je težko pisati, marsikdo izmed naših priznanih ljudi lahko napiše lepo povest, ne more pa napisati kratke, prisrčne zgodbice za najmlajše. Tu bo treba še mnogo iskati in moledovati. Nadalje čutim, da so se motivi v letošnjem letniku preveč ponavljali, da je zgrabil list premalo na široko. Tu bi bilo treba, če bi to gledali s šolske strani, več organiziranosti, načrtnosti. Seveda je vse to silno težko vskladiti z gradivom, ki je na razpolago, s kvaliteto dobljenih stvari, z umetniško vrednostjo. Mnogo premalo je bilo tudi v »Cicibanu« humorja, pristno otroške veselosti. Res da Slovenci na tem nekoliko bolehamo, vendar čutim to kot veliko pomanjkljivost, ki jo bomo morali popraviti. Več vedrine in veselja bi našim listom prav nič ne škodilo, vseeno bi lahko opravili svojo vzgojno nalogo. Tako bi prav ob našem moralnem pouku lahko osmešili slabe lastnosti ljudi, seveda v prvi vrsti otrok. Nekoliko so temu pomagale basni, ki jih bomo še nadalje objavljali.« Ta samokritika je bila seveda izrečena na temelju lastnega opazovanja in razglabljanja. Zelo se pa tovarišica urednica zanima, kaj pravijo k posameznim številkam in k celotnemu letniku vzgojitelji, zlasti učitelji s podeželja. Pred vojno je bila navada, da je »Učiteljski tovariš« živo spremljal izhajanje »Našega roda«. Komaj je številka izšla, že je doživela tako v »Učiteljskem tovarišu« kot na zborovanjih analizo, bodisi, da so jo pohvalili, bodisi, da so jo grajali. Ali ne bi bilo mogoče, da bi tudi o »Cicibanu« pisali naši šolniki? Saj ga največ uporabljajo, največ razpravljajo o njem z otroki, zato bi bile njihove pripombe, sloneče na izkušnjah v razredu [pr!i delu z otroki, za uredništvo zelo dragocene. Tudi analiza celotnega letnika s strani praktika, ki ga je poleg čitanke uporabljal v razredu, bi bila nič kako potrebna. Zanimalo me je, kako bo prihodnje leto. »Že doslej sodeluje pri »Cicibanu« večina naših vodilnih književnikov. Poskušali bomo pritegniti še nove. Hudo je, ker ima list omejen obseg. Daljših stvari seveda ni mogoče objavljati, zlasti ne takih, ki naj bi se nadaljevali v več številkah. Se več bomo skušali poiskati v našem bogastvu ljudskih pesmi, rekov, pripovedk, jemali pa bomo stvari tudi iz domačih in tujih klasikov, zlasti iz jugoslovanskih avtorjev, vse z motiviko vzgoje k socializmu. Odprtih je pa še mnogo vprašanj.« Tako je na primer z vprašanjem, koliko naj »Ciciban« pomaga pri politehnični vzgoji, kaj naj prinaša s tega področja in v kakšni obliki. Tudi zabavna stran ni docela zadovoljiva, morda bi bilo treba po- iskati kake druge oblike. Vzporedno z narodno pesmijo in pripovedko naj bi šlo več prispevkov iz narodnoosvobodilnega boja. Seveda ne more prinašati samo zgodb in življenjepisov herojev, temveč opisovati tudi dejanja malih, neznatnih ljudi, ki so prav tako po svoje pripomogli k naši osvoboditvi. Manjka tudi pravljic s pozitivno vsebino, zlasti pa sodobnih pravljic. Profesor Anton Polenec je obljubil vrsto prispevkov iz raznih letnih časov. Poljudnoznanstveno stran bo treba še razširiti, seveda s prispevki, ki ustrezajo starostni stopnji otrok, ki bero »Cicibana«. Kar se tiče ilustracij, v bistvu ne bo novotarij. Kvečjemu bo poleg barvanih podob sem in tja tudi nekaj črno belih. Krog sodelavcev je precejšen, ne zna pa vsakdo enako dobro risati za otroke. Upoštevati je treba tudi našo grafično zmogljivost, težave so z litografijo, večinoma je na razpolago samo ročna litografija. Upoštevati je treba, da gre gradivo navadno dva do tri mesece pred izidom številke v litografijo. To seveda v mnogočem onemogoča aktualnost 'številke. Treba se je držati le že ustaljenih praznikov in prilik. Še besedo o razširjenosti lista. List je s svojo ceno prav gotovo najcenejša slovenska slikanica, saj se dobi številko za eno jajce. Ta vprašanja bi bilo treba primerjati s predvojnimi razmerami. Ni pa misliti, da se lahko list ob taki ceni vzdržuje sam od sebe. Dvig naročnikov pomeni nujno tudi znižanje cene. Otroci so se listu že močno privadili. V zadnjem letu se je silno dvignilo število prispevkov, ki jih pošiljajo otroci. Tem otrokom večinoma uredništvo tudi osebno odgovarja. Še precej pa je predelov, kjer Ciciban nima naročnikov. Zanimivo bi bilo pretehtati, kaj vpliva na to: nepoznanje lista, pasivnost vzgojiteljev, resnična revščina ali pa morda slabo politično stanje v takih predelih. Mislim, da bi bilo prav, če bi uprava »Cicibana« dala na razpolago podatke, kako je v posameznih predelih, ker bi nam taki podatki v marsičem močno pomagali ne samo pri analizi našega mladinskega tiska, marveč tudi pri analizi splošnega izobraževalnega dela po Sloveniji. W. PARTIZANSKA PESEM Z nastankom prvih partizanskih skupin se je začela razvijati v partizanih tudi glasbena kultura. Bogata čustva, ki so prevevala naše borce, so iskala primernega izraza in ga našla v obliki pesmi. Sprva so segali po starih revolucionarnih in ljudskih napevih, ki so jih deloma prikrojili in jim dali novo besedilo. Z vse močnejšim dotokom glasbenih delavcev v partizanske vrste pa je pričelo dobivati tudi glasbeno življenje v partizanih bolj organizirano obliko. Izpod peresa skladateljev-partizanov se je pojavila vrsta novih umetnih pesmi borbene vsebine, ki so se (po pevskih zborih, radijskih oddajah in tudi po številnih ciklostiranih pesmaricah naglo razširile in našle pot do slehernega borca. Ob desetletnici vstaje slovenskega ljudstva je vznikla zamisel, zbrati vso bogato glasbeno dediščino narodnoosvobodilne borbe, ki je bila doslej raztresena po raznih zbirkah, pa tudi po rokopisih skladateljev. Plod tega hotenja je obsežna zbirka žepnega formata, ki je pred kratkim izšla v Državni založbi Slovenije pod naslovom »Partizanska pesem«. Zbirko je ob sodelovanju partizanskih skladateljev Radovana Gobca in Rada Simonitija ter pesnika Mileta Klopčiča, ki je pregledal in delno redigiral besedila, pripravil dr. Radoslav Hrovatin. Zbirka je po značaju in fakturi objavljenih pesmi razdeljena na več oddelkov. Na prvem mestu so objavljene himne (Internacionala, Hej Slovani, Naprej zastava slave), ki jim v drugem oddelku slede stari revolucionarni napevi. Znana Puntarska pesem se pričenja v tej izdaji s predtaktom, ki vnaša v sicer dosledno molsko občuteno pesem durov značaj. V tej obliki je bila pesem tiskana že leta 1937 v Kreftovi »Veliki puntariji«, gre pa verjetno tu za napačen prepis starega napeva. Pesem se s takim začetkom, kolikor je meni znano, nikjer ne poje in je tudi v oddelku moških zborov objavljen napev z molskim začetkom. Tretji oddelek prinaša ljudske pesmi z novim besedilom in delno spremenjenim napevom. Za ljudsko eno- ali dvoglasno petje so nekatere pesmi tega oddelka občutno previsoko postavljene in bi jih bilo treba primerno transponirati (Po dolinah in po gorah, Partizanska koračnica, Počiva jezero v tihoti, Primorski partizan). Pri pesmi »V tihem gozdu« besedilo ni bilo dovolj skrbno pregledano. Ne mislim tu na majhen lapsus v četrti vrstici prve kitice, ki se pravilno glasi: »ki bori se za svojo svobodo«. Tako stoji tudi pod notnim zapisom; v samem besedilu, ki sledi notnemu zapisu, pa sta besedi se in bori zamenjani. Bolj me moti četrta vrstica druge kitice (boreče zvali na ta zeleni breg), ki je nikakor ni mogoče vskladiti z objavljenim napevom. Isto velja za prvo vrstico tretje kitice (O, junaki, dajte, prodrite). Najobsežnejši v zbirki je četrti oddelek, v katerem so nanizane umetne pesmi partizanskih skladateljev, prirejene za ljudsko petje v enoglasju, dvoglasju, deloma tudi v večglasju. Poleg splošno razširjenih napevov so našle mesto v tem delu zbirke tudi nekatere manj znane pesmi, tako Sturmova »Hej brigade«, Pahorjeve »Naprej junaki«, »Bojna pesem« in »Pesem žena«, Koroščeve »Moči so nove se strnile« ter pesmi treh bataljonov XV. divizije, Pirnikovi »Pesem slovenskih partizanov« in »Hej junaki«, Cirila Cvetka »Topničarski«, Dragotina Cvetka »Pesem XIII. brigade«, Mi-helčičeva »Pesem 3. bataljona XV. brigade«. Nekatere od navedenih pesmi doslej še niso bile objavljene, druge pa so bile raztresene po raznih zbirkah. Pripomniti je treba še, da je v novi izdaji zaradi večjega soglasja med besednim in glasbenim poudarkom spremenjen za- četek besedila Kosmačeve pesmi »Svobodna je naša domovina« (objavljena sta napeva Viktorja Mihelčiča in Pavla Šivica) v »Domovina naša je svobodna«, s čimer se spremeni tudi naslov pesmi. Precej pozornosti so posvečali partizanski skladatelji otroški in mladinski pesmi na vsebino narodnoosvobodilne borbe. Mnogo teh pesmi je izšlo kmalu po osvoboditvi v zbirki »Mlada pesem«, ki pa je kmalu pošla. V oddelku »Otroške pesmi« najdemo v naši novi zbirki poleg splošno znane Pahorjeve »Tovariš Tito«, Pirnikove »Mladi pionirji« in Kozinovega »Pionirskega kola«, Pirnikov »Pozdrav Titu«, komponiran izrecno za otroški zbor in ga zato ne smemo zamenjavati z istoimensko skladbo za mladinski zbor, ter Pahorjevo »Sinko očetu partizanu za god« na besedilo Vide Brestove. Obsežnejši je oddelek »Pesem mladine«, ki prinaša v glavnem pesmi, objavljene v zbirki »Mlada pesem«. Iz te zbirke je zašla v novo izdajo tudi napaka v 15. taktu Cvetkove »Tovariš Tito«, ki bi moral biti po oznaki štiričetrtinski, obsega pa samo tri dobe. Morda bi morala stati v začetku takta četrtinka s piko, ki ji isledii oisminka, ali pa morda želi skladatelj na tem mestu tričetrtinski takt; v tem primeru pa bi ga bilo treba posebej označiti. Iz rokopisov ali ciklostilnih zbirk so prevzete v ta oddelek: Simonitijeva »Budnica mladini« (ki bi jo bilo treba nujno transponirati navzdol, ker je za mladinske glasove previsoko pisana!), Pirnikovi »Nova pesem« in »Zvezdica« ter Gobčevi »Moj očka je v hosti partizan« in »Pionirsko kolo«. Zelo pogrešam v tem oddelku Koroščevo pesem »Vetru«, ki predstavlja hvaležno gradivo za mladinske zbore, je pa težko dostopna. Naslednji oddelek prinaša nekatere partizanske pesmi v priredbi za moški zbor. Med njimi je našla mesto tudi obsežno zasnovana Ko-zinova skladba »Obroč«. Zbirko zaključuje kratek izbor partizanskih samospevov, od katerih pa je objavljen samo napev brez spremljave. Zbirko dopolnjuje obširen uvod, v katerem razpravlja urednik dr. Radoslav Hrovatin o partizanski pesmi, ob koncu zbirke pa najdemo izčrpne pripombe k posameznim objavljenim napevom, ki nas seznanjajo s časom in krajem nastanka pesmi, z variantami v besedilu in napevu ter z virom, iz katerega je urednik prevzel pestem. Opombam sledi pregled literature, v katerem so navedene zbirke partizanskih pesmi pa tudi članki, ki govore o glasbenem ustvarjanju v partizanih. Kljub nekaterim navedenim pomanjkljivostim predstavlja »Partizanska pesem« lepo pridobitev, saj smo z njo dobili izčrpno antologijo naših partizanskih napevov. Pavle Kalan FILM ZA VAS »Jutri bo prepozno« je naslov filma, ki je zrasel v sodelovanju francoskih in italijanskih umetnikov. Med temi so nam znana imena: francoskega režiserja Leonida Mogveja, ki je za film napisal tudi scenarij v družbi z Alfredom Ma-chardom, francoske gledališke igralke Gabrielle Dovziuat, ki se je bodo spomnili obiskovalci predvojnega Pariza iz avantgardističnih gledališč, enega izmed začetnikov italijanskega filmskega novega realizma Vittoria de Sicae. De Sica, znani režiser, nastopa v tem filmu kot igralec. Iz ameriškega filma »Tereza« nam je znana tudi podoba klasično lepe italijanske deklice Ane Marije Pierangeli, ki igra v našem filmu naj^ vidnejšo vlogo. Zgodba o ljudeh, za katere bo »jutri prepozno«, se odvija v nekem italijanskem mestu, katerega prikazuje v načinu dokumentarnega filma z vsem njegovim tipičnim vzdušjem. Pripoveduje nam z vročo čustveno prizadetostjo o šolarjihHpubertetnikih, o njihovih skritih mladih mukah ob nerazgone tenih vprašanjih po začetku človeškega življenja, po odnosu med možem in ženo, pri- poveduje nam v slikovitem jeziku o njih profesorjih in starših, ki ne znajo ali pa ne morejo prisluhniti utripu zorečih src in talko zavračajo svojo življenjsko nalogo, pripoveduje pa tudi o tistih redkih odraslih, ki so ohranili mlada srca in skušajo pomagati mladim čez najhujše čeri in najmračnejše globine. Pri tem se morajo ti boriti z opolzko atmoisfero velikomestne ulice, ki kot vabljivo zakrinkani polip sega s svojimi lovkami od vseh strani po mladih srcih. Iz šolarske skrupine se dvigneta v zgodbo nežna, tanka MirelLa in njen sošolec Franco. Za predstavo konec šolskega leta igra on princa - junaka in ona lepotico - princezo. — Spet se srečata na počitniški koloniji in že v prvih dneh se v nevihti izgubita po krivdi ljubosumne sošolke. V gozdu zaideta ter prenočita v zapuščeni kapeli, kjer ju najdejo prestrašeni vzgojitelji. Ob tem razburljivem dogodku se dokončno razdeli profesorski zbor: na eni strani sta mlada, idealna profesorska suplentka Ana in razumni profesor Laudi, na drugem bregu, na bregu nerazumevanja mlade- skupaj 286 učencev, ki so bili v štirih razredih osnovne šole s štirimi paralelkami in v I. razredu višje narodne šole. Kot v prvi tako tudi v drugi svetovni vojni ni bilo delo na šoli normalno. Ne bom tu govoril o raznih raznarodovalnih in fašističnih akcijah. Omenil bi le, da se je v šol. letu 1941/42 vpisalo od 287 učencev v tečaje iz italijanščine 153 učencev. V kuhinjo organizacije Gill je hodilo 80 učencev. V marcu t. 1. so prišle na šolo še II. deška in III. dekliška osnovna šola ter Vadnica in v aprilu še vrtec z Učiteljišča. V počitnicah je šolo zasedla italijanska železniška milica. Pouk se je začel šele 3. novembra na učiteljišču, seveda prilično okrnjen. Kronika pravi, da je bilo od 259 otrok 130 v tečaju za italijanščino in 53 v Gill-u. Šolsko leto 1943/44 je šlo mimo v enakih okoliščinah, le da se je pouk vršil v Marij anišču. Ledina je postala zavetišče in prehodni dom beguncev in internirancev, ki so se vračali iz taborišč. Namesto italijanščine je bila uvedena nemščina kot obvezen predmet, in sicer v I. in II. razredu po 3 ure, v III. in IV. pa po 4 ure tedensko. Leto 1944/45 je potekalo v znamenju neprestanih alarmov, nered se je stopnjeval in nekateri učenci sploh niso več hodili v šolo. Po osvoboditvi se stanje ni takoj normaliziralo. Šola je bila še nekaj časa zasedena po vojski, istočasno