VSEBINA76/2021 3 In vendar se premika! 3 Pevci spet pojejo 4 Odkrili doprsni kip Bojana Stupice v HNK 5 Ali smo enaki? 6 V Aleji pesnikov na Bundeku kmalu tudi Prešeren 7 V znamenju dveh obletnic 7 Martina Koman (1931 - 2021) SLOVENCI NA HRVAŠKEM 8 Poziv rojakom k narodnostni in jezikovni opredelitvi 9 Po enoletnem premoru spet skupaj 10 Letos je bolje kot lani, a še dalec od normalnega 11 Dejavnost Zveze slovenskih društev na Hrvaškem 12 V SKD Istra so praznovali 13 Otroški nasmeh v prostorih SKD Istra v Pulju 13 Knjižnica na plaži v Novigradu 14 Razstava Mojca & Lea v Umagu 14 Po šavrinskih poteh 15 Slovenski dom KPD Bazovica, Reka 16 Ob Kolpi in Cabranki je bilo spet pestro in zanimivo 17 Iz Palcave šiše 18 Nedosanjani sni 30 LET SAMOSTOJNOSTI 19 Jubilejni rojstni dan države ni mogel skriti razdeljenosti v družbi 20 Tudi v casu osamosvajanja toplo - hladno 24 Ce bi bili res dobri sosedje, bi probleme že rešili 26 Spomini Slovenk in Slovencev po svetu na osamosvojitev Slovenije NOVICE OD TU IN TAM 27 Novi vetrovi sodelovanja 28 Okoli 100 intervjujev z zanimivimi, pomembnimi in uglednimi sogovorniki Novi odmev izdajata Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom Zagreb in Svet slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreb s pomocjo Savjeta za nacionalne manjine Republike Hrvatske in Urada vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Za izdajatelja: Darko Šonc Uredništvo: Miroslava Maria Bahun, Stanka Herak, Polona Jurinic, Irena Pavlovic, Darko Šonc, Marjeta Trkman Kravar, Tanja Borcic Bernard. Urednica: Agata Klinar Medakovic Pregled, priprava in oprema besedil: Drago Balažic Oblikovanje in prelom: Intergrafika TTŽ d.o.o. Tisk: Intergrafika TTŽ d.o.o. Bistranska 19, Zagreb Izhaja obcasno v slovenskem in hrvaškem jeziku. Naklada: 800 izvodov Naslov uredništva: Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom Zagreb Masarykova 13/I, 10000 Zagreb tel./fax +385 (0)1 48 55 171 slovenski-dom@zg.t-com.hr http://slovenci-zagreb.hr 30 Diplomati v Slovenskom domu 31 Pater Janez Strašek 31 V spomin na Janeza Kranjca KULTURNA OBZORJA 32 Vezi - spone med ucitelji in ucenci ter dvema državama 33 V ospredju nobelovka in slovenski avtorji 34 Pavlinci in njihovi samostani na Slovenskem in Hrvaškem 35 Poezija mocnejša od covida 36 Miniaturna podoba Franceta Prešerna v Muzeju za umetnost in obrt 36 Venec za Stanka Vraza 37 Umetniška poslikava za ohranitev cebel 37 Naš clan navdušil na 6. Cvitarijadi 38 Slovenski jezik in novo šolsko leto 38 Vsak dan petnajst novih knjig 39 Poletni tabor slovenšcine na Platku in v Trogirju 39 Priporocilo iz knjižnice PRETEKLOST V SEDANJOSTI 40 Peter Pavel Glavar - osebnost zlate dobe cebelarstva na Kranjskem 41 110 let od smrti pionirja letalstva ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU 42 Slovenija in Hrvaška - športni velesili 43 Ko sem šla po gobe, a nisem še „šla po gobe” 44 Rdeci alarm in Palagruža Uvodnik In vendar se premika! T ako bi lahko vzkliknili v slogu Galileja. Namrec, zamisel, ki se je porodila pred vec kot petimi leti, da bi France Pre­šeren v Zagrebu dobil svoje obeležje, spomenik, je koncno pred uresnicitvijo. Veckrat je kazalo, da je to že gotova stvar, pa se je vselej kje zapletlo. Zdaj pa gre zares. Skupšcina Mesta Zagreb je sprejela odlocitev, doprsni kip, delo slovenskega kiparja Metoda Frlica, je izdelan, prav tako podstavek, postavljen je temelj, ureja se okolica v Aleji pesnikov na Bundeku. Ko boste dobili ta izvod Novega odmeva v roke, bo morda že znan tudi datum odkritja spomenika. V nadaljevanju si lahko ogledate nekaj fotografij, ki so nastale v casu priprav. Ja, morda je dolgo trajal proces od za­misli do uresnicitve, ampak tudi v tem primeru se je potrdilo, kako pomemben element na poti do uspeha je vztrajnost. V kratkem casu bo to že druga postavitev obeležja kaki zname­niti slovenski osebnosti v Zagrebu. Konec junija je bil namrec v preddverju Hrvaškega narodnega gledališca (HNK) odkrit dopr­sni kip Bojana Stupice, velikega gledališkega umetnika, ki je moc­no zaznamoval tudi zagrebško gledališce, ceprav je v njem in na zagrebški akademiji deloval le nekaj let. O prireditvi, ki sta se je udeležili tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu v vla­di RS Helena Jaklitsch ter hrvaška ministrica za kulturo in medije Nina Obuljen Koržinek pišemo obširneje na naslednjih straneh. Sicer pa v tokratni številki namenjamo precej pozornosti leto­šnji obletnici osamosvojitve Slovenije in Hrvaške. 25. junija je namrec minilo 30 let odkar sta takrat formalno še obe republiki Mešani pevski zbor Pevci spet pojejo Po letu in pol so se 14. septembra spet zacele vaje pevskega zbora v Slovenskem domu Zagreb. Uspešno pevsko sezono nam je prišel zaželet tudi predsednik Darko Šonc. Zacetek sicer ni bil najbolj obetaven, izgledalo je, da nas ne bo prav veliko, toda potem se nas je zbralo kar pol zbora. N ajprej smo si ob kavici izmenjali najnovejše novice, potem pesmi, ni treba posebej poudarjati. Bil je lep uvod v tisto, kar se smo pa v Prešernovi dvorani preizkušali in uglašali glasil-je zgodilo sredi septembra - ponovno so zaživele pevske vaje. ke. Zapeli smo nekaj pesmi, ne prevec zahtevnih. Za zacetek je Upajmo, da jih ne bo treba spet prekinjati! bilo kar dobro. Tudi dirigent, Ivica Ivanovic je bil zadovoljen. (sh) Lepo so zvenele pesmi, cetudi je bilo nekaj „falšanja“. Dogovorili smo se, da bo naš repertoar v prihodnje enostavnejši in da bo vseeno zajel vsa podrocja, od umetniških in narodnih do ljud­skih in zabavnih pesmi. Nastope bomo tudi nacrtovali, najprej bomo nastopili s slovenskimi zbori na Hrvaškem, kasneje pa s prijatelji v Sloveniji. Ponovnih vaj smo bili vsi zelo veseli, kajti dolgo je že od takrat, ko je naše petje zamrlo in smo morali odpovedati ne le koncer­te, pac pa tudi vaje in naša srecanja. Stike smo sicer ohranjali, slišali smo se na daljavo, peli pa nic, kvecjemu le doma, med štirimi stenami, ob radiu ali TV, note smo redko vzeli v roke. Ko so se po letu dni ukrepi nekoliko zrahljali in smo se vecino-ma cepili, pa smo vendarle zaceli razmišljati tudi o vajah, a za zacetek smo se dogovorili za navadno srecanje ob kozarcku. In tako smo se v zacetku junija dobili v pivnici Medvedgrad. Kako nestrpno smo cakali na ponovno snidenje, pove podatek, da so nekateri prišli že dobro uro prej. O tem, da je bilo vzdušje vese- lo, prijetno in da smo ob kozarcku tudi zapeli nekaj slovenskih v sestavi SFRJ sprejeli ustavni odlocitvi in deklaraciji o samo­stojnosti in suverenosti. Da sta to storili istega dne, ni nakljucje, to je bil eden od dogovorov, eden redkih, ki sta se ga obe stra­ni držali. O tem kakšno je bilo sodelovanje med Zagrebom in Ljubljano pred osamosvojitvijo, o podobnostih in razlikah med njima, o zavezništvih in nesporazumih, o odnosih med Hrvati in Slovenci skozi zgodovino in v casu samostojnih držav, smo se pogovarjali z dvema zgodovinarjema – dr. Božom Repetom iz Ljubljane in dr. Tvrtkom Jakovino iz Zagreba. Kakšne posebne prireditve ali sprejema za slovensko skupnost v Zagrebu letos ob slovenskem državnem prazniku ni bilo, tudi zaradi negotovosti in omejitev, ki veljajo za množicne dogodke, so se pa 25. junija zvecer v barve slovenske zastave obarvale za­grebške fontane, kar lahko vidite na naslovnici. Pišemo tudi o postopnem prebujanju dogajanja v slovenskih društvih, ceprav še ni videti, da bi se epidemija koronavirusa umirjala. Po enoletnem premoru je bilo letos spet vseslovensko srecanje, o delovanju v teh razmerah smo se pogovarjali s pred­stavniki nekaterih društev. Ne spreglejte tudi opozorila Zveze slovenskih društev glede popisa prebivalstva, o tem zakaj je po­membno, da se Slovenci na Hrvaškem tako narodnostno in jezi­kovno opredelijo. Podatki povedo vse: od leta 1991 do leta 2011 se je število prebivalcev Hrvaške, ki so se opredelili za Slovence, prepolovilo! Vse to in še kaj vas caka v 76. številki. (dab) Odkrili doprsni kip Bojana Stupice v HNK V preddverju Hrvaškega narodnega gledališca (HNK) so 28. junija odkrili doprsni kip Bojana Stupice, gledališkega umetnika in pedagoga, ki je v gledališcih po Jugoslaviji in Evropi postavil vec kot 130 predstav. Prireditve, s katero so zagrebški Slovenci tudi obeležili Dan državnosti Slovenije, so se udeležili visoki predstavniki obeh vlad, mesta Zagreb, slovenske skupnosti v Zagrebu in vodstvo HNK. I deja o postavitvi kipa Bojana Stupice se je rodila v Slovenskem domu Za­greb, ko so ob listanju arhivskega gradi­va odkrili, da je bil Stupica v 50-ih letih prejšnjega stoletja clan društva, ki ga je takrat vodil še en pomemben Slovenec na hrvaških gledaliških deskah Hinko Nucic. Prireditve, ki sta jo skupaj organi­zirala Slovenski dom Zagreb in Slovensko veleposlaništvo na Hrvaškem, so se ude­ležili ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch in hrvaška ministrica za kulturo Nina Obuljen Kor­žinek, veleposlanik RS Vojislav Šuc, od­poslanka zagrebškega župana Elizabeta Knorr ter predsednik Sveta za nacionalne manjšine pri Vladi RH Aleksander Tol­nauer. O Stupici, ki je Hrvaško narodno Darko Šonc, Judita Šercar, Nina Obuljen Koržinek, Helena Jaklitsch in Dubravka Vrgoc ob otvoritvi kipa Bojana Stupice. Odkritja spomenika so se udeležili tudi mnogi gledališcniki in clani Slovenskega doma. gledališce vodil le tri leta, so poleg obeh ministric spregovorili intendantka HNK Zagreb Dubravka Vrgoc, direktor Dra-me HNK Ivica Buljan in predsednik Slo­venskega doma Zagreb Darko Šonc. Do-prsni kip Bojana Stupice je delo hrvaške kiparke Judite Šercar, ki ima odslej svoj prostor v galeriji hrvaških gledaliških ve­likanov v HNK. Darko Šonc, Predsednik Slovenskega doma Zagreb: „Zagrebškega gledališca si ne moremo zamisliti brez Bojana Stupice, odlicnega igralca, cenjenega profesorja in izrednega režiserja, ki je preporodil hrvaško gleda­liško sceno, do tedaj ujeto v zastarel na-cin delovanja. Zdaj, ko sem v zgodnjih poznih letih, mi postaja jasno, zakaj so kipi ljudi, ki so s svojim delom iz temelja spreminjali svet, tako pomembni. Zato, da se jih spomnimo!“ Nina Obuljen Koržinek, Ministrica za kulturo in medije: „Bojan Stupica je bil velikan, ki je v hrva­ški kulturi pustil globoko sled. Le v nekaj sezonah je uspel reformirati dramski an-sambel HNK ter zaznamoval gledališko sceno v petdesetih letih. Stupica je eden izmed kulturnih velikanov in vez med Hrvaško in Slovenijo. Njegov doprsni kip nas bo vecno spominjal na našo skupno zgodovino in skupno evropsko priho­dnost.” Helena Jaklitsch, Ministrica za Sloven-ce v zamejstvu in po svetu: „Vesela in ponosna sem, da je Bojan Stu-pica dobil spomenik v HNK-ju, ker je vendarle izjemno prispeval k razvoju gle­dališca, ceprav je bil tukaj samo tri leta. A je tu pustil dušo, srce in vse svoje znanje", je dejala ministrica Jaklitsch. Dubravka Vrgoc, Intendantka HNK: „Za Stupico je bilo gledališce mocnejše od življenja samega. Stupica je dal gle­dališcu 20.stoletja moderni sijaj, bil je clovek pred svojim casom, ki je ustvarjal cudeže in odpiral nove prostore. Zgradil je kar tri gledališca in režiral 116 predstav v le 60 letih življenja.” Ivica Buljan, Direktor Drame HNK: „Gledališce je pod vplivom Bojana Stu-pice dobilo suverenost. Stupica je na Gledališko akademijo prinesel metode improvizacije ter scenografskega in li­kovnega izraza, poezije in stripa. Ma­rinkoviceva Glorija v specificni režiji Bojana Stupice je ostala v kanonu Hr-vaškega narodnega gledališca kot eno izmed najvecjih dosegov umetniškega ustvarjanja na Hrvaškem.” (tbb) Mladi slovenski tenorist Matic Zakonjšek je ob klavirski spremljavi Davorja Necaka zapel pesem Slovenec sem. Vse foto: Antun Bukovec Izgnanci Ali smo enaki? G ornje vprašanje si pogosto zastavljamo in meni se je to vprašanje spet postavilo ob novici, da so izgnanci 2. sve­tovne vojne v Sloveniji dobili pravico do termalnega zdravljenja. Odgovor na naslovno vprašanje je: Ne! Nismo enaki in ne more-mo biti v enakem položaju izgnanci v Sloveniji in na Hrvaškem. Razlik je veliko. Najprej, deli nas meja in mi, ki smo v Zagrebu, živimo po pogojih, ki veljajo na Hrvaškem. O termalnem zdravljenju mi lahko samo sanjamo. V Sloveniji imajo izgnanci brezplacno zdravstveno za- Na žalost, tudi za casa Druge svetovne vojne nismo bili enaki, vecina izgnancev na Hrvaškem je umrla nasilne smrti, bili so muceni in umorjeni na krut nacin. O teh razlikah se ne govori, ker nas je v tujini ostalo malo. Mi smo zadovoljni, ker smo enaki z drugimi Slovenci na Hrvaškem in živimo skupaj. Kljub vsemu pa smo hvaležni slovenskim oblastem za vse, kar so naredile za slovenske izgnance, ceprav je ob tem treba poudariti, da verjetno nikoli ne bi dobili rente, ce si za varovanje. Mi ga placujemo, nekaj manj kot 10 evrov mesecno, kar za naše prihodke ni malo. Naše pokojnine so manjše od sloven-skih. Tukajšnje banke nam ob vsakem na­kazilu rente iz Slovenije, ki je do 100 evrov, odtegnejo 6 evrov za bancne stroške. Poleg tega moramo Sloveniji vsako leto do-kazovati, da smo še živi, ta postopek pa tudi nekaj stane. to ne bi mocno prizadevalo Društvo izgnan­cev. Pricakujemo pa tudi, da nam bodo vsaj deloma povrnile gmotno škodo za oropane in unicene hiše ter vse prestano med drugo svetovno vojno. Še najbolj pa smo veseli, ko imamo prilo­žnost obiskovati kraje v Sloveniji in se dru­žiti z našimi rojaki. Alojz Kramar V znamenju dveh obletnic V Aleji pesnikov na Bundeku kmalu L etos mineva 30 let od ustanovitve prenovljene prostore taborišca na gradu v tujini. Tega ni mogoce pozabiti, kajti tudi Prešeren Društva izgnancev Slovenije. Clani Rajhenburg. ukradli so nam otroštvo, namesto igrac društva iz Zagreba smo se v pocastitev Druga obletnica ni prijetna, saj nas nav-smo gledali puške, avione, bombe in ko­ Skupšcina mesta Zagreb je po pozitivnem mnenju cetrtnih skupnosti v Zagrebu tega jubileja zbrali 6. julija v Pivnici daja z bolecino, mineva namrec 80 let lone nemških vojakov, ustašev in trupla zadnje dni avgusta sprejela sklep o postavitvi spomenika slovenskemu pesniku Medvedgrad in ugotavljali kako hitro od izgnanstva in spomin na tisti cas nas nedolžnih ljudi. Ne, tega ni mogoce po- Francetu Prešernu na promenadi ob jezeru Bundek. Spomenik bo izdelal je minilo teh trideset let, odkar smo se vraca v cas grozot, s katerimi je bilo pre-zabiti. akademski kipar Metod Frlic. prvic množicno zbrali na gradu Rajhen-pleteno naše otroštvo, v cas, ko so nas Alojz Kramar P ostavitev spomenika bosta finan-Vsa dela naj bi bila koncana še v sep-burg, ki je bilo med okupacijo najvecje Nemci izgnali od doma. Nekateri naši cirala Veleposlaništvo RS in Slo-tembru, kdaj bo spomenik odkrit, pa v zbirno taborišce za izgon Slovencev. sedanji clani pa so se rodili v izgnanstvu, venski dom Zagreb, pripravo temelja casu nastajanja tega teksta, še ni znano, Takrat je bilo tudi sklenjeno, da bo 7. junij, ko je leta 1941 na pot krenil prvi za postavitev spomenika, tlakovanje odvisno bo tudi od državnih protoko-transport Slovencev v izgnanstvo, Dan izgnancev. Clani KO Društva izgnancev Slovenije Zagreb smo v Medvedgradu opravili le­tni zbor, prebrali cestitko, ki nam jo je poslala predsednica Društva Ivica Žni­daršic, vsi navzoci pa so prejeli tudi nje-no brošuro O izgonu Slovencev, organi­ziranosti slovenskih izgnancev, prisilnih delavcev in beguncev ter prizadevanjih za uveljavitev pravice do vojne odškodnine. Bilo nas je manj kot obicajno, zaradi sta­rosti clanov in epidemije Covida-19. Z lov, saj Veleposlaništvo in Slovenski zadovoljstvom smo ugotavljali, da so se dom Zagreb nacrtujeta odmeven dogo-vsi naši clani cepili, nismo pa zadovoljni, ker je kljub temu zaradi te nadloge manj dek ob navzocnosti najvišjih predstav­stikov in druženja med nami. Naši clani nikov obeh držav. še posebej pogrešajo spominske pohode dab, Bernard Šrajner in srecanja z izgnanci iz sosednjih krajev v Sloveniji, prav tako bi si radi ogledali V spomin Martina Koman (1931 – 2021) V 91. letu se je poslovila Martina Koman, clanica Slovenskega v kateri je bila aktivna ves cas doma Zagreb in v prvi polovici 90-ih let prejšnjega stoletja bivanja na Hrvaškem. Potem dovoza in urejanje okolice pa bo finan­nekaj casa tudi v. d. predsednice KPD A. M. Slomšek, kot se je se je iz Zagreba odselila v Lju­ciralo Mesto Zagreb. Do zakljucka re-takrat imenovalo društvo. V casu, ko je bilo delovanje društva bljano k sestri Mariji, nato pa dakcije je izvajalec del postavil temelj ogroženo, je bila zaslužna, da dejavnost društva (Slovenskega v dom upokojencev v Postojni, in tlakoval neposredno okolico ter za­doma) ni povsem ugasnila. Ko se je društvo preimenovalo v Slo-kjer je bila do smrti. S sestro cel z urejanjem dostopnih poti in širše venski dom in je bila ustanovljena Duhovna sekcija A. M. Slom-Marijo sta nam organizirali okolice. šek je bila njena vodja. Takrat je bil ustanovljen tudi pevski zbor obiskovanje maš v Sloveniji in Medtem je priznani slovenski ume-A. M. Slomšek pri Duhovni sekciji. Kot vodja Duhovne sekcije romanja, kjer je naš zbor A. M. tnik, kipar Metod Frlic že izdelal do-je bila Martina zelo vestna in poskrbela je, da so redno potekale Slomšek pel pri mašah. prsni kip Franceta Prešerna, ki je odlit maše, vaje pevskega zbora in da smo odhajali na romanja v Slo-Z njo smo ohranili stike, se pogosto slišali po telefonu, si pošiljali v bron. Narejen je tudi že podstavek, ki venijo. cestitke in vošcila ob praznikih. Ko smo v Sloveniji sodelova-so ga izdelali v sežanskem Marmorju. Martina Koman se je rodila v Ljubljani, kjer je koncala šolanje na li na srecanjih Primorska poje, smo se ob vrnitvi vselej oglasili matematicnem oddelku Prirodoslovno matematicne fakultete. pri njej v Domu starejših obcanov v Postojni. Z veseljem nas je Na podstavku bo napis France Prešeren Bila je profesorica matematike, ki jo je poucevala na gimnazijah sprejela in potem smo tudi kakšno pesem zapeli in se pogostili. 1800-1849 Slovenija, zraven pa še 7. in srednjih šolah na Jesenicah in v Postojni. Martina Koman je pokopana na pokopališcu Dravlje v Ljubljani. kitica Zdravljice (slovenska himna) v V casu osamosvojitve Slovenije se je upokojila in kmalu prese-Naj ji bo lahka zemlja. Ostala nam bo v trajnem spominu. izvirniku in hrvašcini v prevodu Luke lila v Zagreb, da bi skrbela za strica. Po prihodu v Zagreb se je Olga Tkalcec, Duhovni zbor A. M. Slomšek, Paljetka. vkljucila v delo Slovenskega doma in njegove Duhovne sekcije, Slovenski dom Zagreb Poziv rojakom k narodnostni in jezikovni opredelitvi Od 13. septembra do 17. oktobra poteka na Hrvaškem popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj. Tokrat se popis izvaja v dveh delih, do 26. septembra je prvic potekal digitalni popis, ko so državljani lahko sami vpisali svoje podatke preko spleta. V drugi fazi, med 27. septembrom in 17. oktobrom, bodo preostale prebivalce obiskali popisovalci. P opis je zelo pomemben za pripadnike manjšin, kajti infor­macije o prebivalstvu bodo na popisu vsebovale tudi vpra­šanja o narodnostni pripadnosti in maternem jeziku. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem je kot krovna organizacija Slo­vencev zato objavila Poziv rojakom k narodnostni in jezikovni opredelitvi (glej spodaj!), v katerem je ob nekaterih osnovnih informacijah o popisu objavila tudi razloge, zakaj je pomembno, da se Slovenci na popisu narodnostno in jezikovno opredelijo. Med drugim je v pozivu zapisala: „O narodnostni pripadnosti se vsakdo lahko svobodno izrece, pripadniki narodnih manjšin pa imajo pravico do vpogleda v vzorcni izvod popisnega vprašalnika tudi v svojem jeziku in pisavi. Pomembno je poudariti, da so na Hrvaškem podatki o narodno­sti navedeni na dveh seznamih, eno je popis prebivalstva, drugo pa volilni imenik.Številke med obema pa se nekoliko razlikujejo: volilni imenik se posodablja v skladu z aktualnimi razmerami in je uradna podla­ga za vse volitve, tudi manjšinske. Podatek o narodnosti je v pri­stojnem uradu državne uprave za volilni imenik mogoce preve­riti (tudi po spletu) in ga osebno tudi spremeniti. K razlicnemu številu dolocene narodne skupnosti, navedenemu na popisu in v volilnem imeniku, prispeva tudi dejstvo, da se oseba na pristoj­nem uradu za volilni imenik lahko opredeli za eno narodnostno pripadnost, v popisu pa navede drugo. Zveza slovenskih društev v imenu vseh slovenskih organizacij na Hrvaškem rojake zato poziva k narodnostni in jezikovni oprede­litvi, da bi slovenska skupnost na Hrvaškem ohranila vsaj sedanjo raven in prenehala tako drasticno upadati, kot upada zadnja dese­tletja: iz 22.376 prebivalcev leta 1991 na 13.173 deset let pozneje inpo podatkih zadnjega popisa leta 2011 na samo še 10.517. Številc­nost dolocene narodne manjšine je namrec izjemno pomembna in pogosto glavna podlaga za zagotavljanje vec pravic, uveljavitev in ohranitev že pridobljenih, kljucna pa je tudi za razpis manjšinskih volitev, za svete in predstavnike narodnih manjšin, ki se razpišejo na podlagi številcne navzocnosti prebivalstva dolocene narodneskupnosti v županijah, mestih in obcinah. Število pripadnikov, denimo slovenske narodne manjšine, ponuja tudi vec zakonskih možnosti in razlogov za uresnicitev razlicnih pobud in pravic na drugih podrocjih, kot so izobraževanje (ucenje slovenšcine v vrtcih, šolah in na fakultetah), mediji (publikacije ali programi tudi v slovenskem jeziku na HRT-ju) in gospodarstvo (cezmejne povezave na razlicnih podrocjih, od varstva okolja, zdravstva in prometa do turizma in kulturne dedišcine). Ne nazadnje pa nam vecje število ali vsaj ohranitev sedanjega jutri omogoca tudi vec možnosti za poslanski sedež v saboru.” Opredelite se za slovensko narodnost in slovenski jezik! Zakaj? . Da se zaustavi nadaljnji upad števila Slovencev in Slovenk na Hrvaškem. . Da se prepre~i kr~enje narodnostnih/jezikovnih pravic in ohrani obstoje~e. . Da se ohrani število govorcev slovenš~ine in uvede u~enje od vrtca do študija. popis 1991: 22.376 l popis 2001: 13.173 – 9.203 l popis 2011: 10.517 – 2.656 popis 2021: ??? Tudi vaša odlo~itev je pomembna! Kdo? Prebivalstvo, gospodinjstva, stanovanja na Hrvaškem. Kdaj? Kako? . na spletu: https://gov.hr/, prijava na: e-Gra|ani, 13. - 26. september . doma, obisk popisovalcev na terenu: 27. september - 17. oktober * Podatke se popisovalcu lahko posreduje izven stanovanja, na hodniku ali pred hišo. (Vir: Marjana Mirkovic in Bojan Grlica za Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem) 17. vseslovensko srecanje Po enoletnem premoru spet skupaj C lani Slovenskega doma Zagreb, in gotovo tudi clani vseh društev iz Zagreba, Reke, Splita, Pulja, Lovrana, Zadra, Karlov­drugih slovenskih društev na Hrvaškem, smo po dolgem ca, Labina, Poreca, Varaždina, Tršca in Umaga. casu z veseljem docakali soboto 4. septembra in naše tradicio-Imeli smo lep soncen dan v srcu Gorskega Kotarja in cas je hitro nalno zbiranje na Mažurancu. Od tam smo se napotili v Gor-minil v druženju in pogovoru s clani iz vse Hrvaške, sprehodih ski Kotar, v Park šumo Golubinjak, kjer je bilo letošnje, že 17. po gozdu, balinanju, badmintonu, obisku Ledene jame. Za do-vseslovensko srecanje. Kot vemo, ga je lani odpihnila pandemija bro vzdušje je poskrbela skupina Peklenski muzikantje. Zaplesa­koronavirusa oziroma ukrepi za preprecevanje širjenja tega vi-le so se polke in valcki, pele slovenske pesmi. Seveda, tudi oku­rusa. Tudi letos je bilo sne hrane in pijace ni nekaj negotovosti, pa manjkalo. V naravi vendar nam je uspelo in na dovolj velikem ob spoštovanju ome­ prostoru nismo imeli jitev pripraviti druže­ težav z upoštevanjem nje, ki je namenjeno epidemioloških ukre­predvsem ohranjanju pov. Vsaj za kratek stikov, pogovorom cas smo pozabili na med clani iz razlic­ vsakdanje skrbi in se nih krajev, obujanju prepustili veselju in spominov, pa snova­ druženju. Upamo, da nju novih nacrtov in jih bo v naslednjem kajpak tudi zabavi in obdobju še veliko vec, veselju. saj smo jih vsi res po-Zbralo se je okrog 250 grešali.clanov iz slovenskih Cvijeta Pandol Letos je bolje kot lani, a še dalec od normalnega Delovanje društev, tudi manjšinskih, je bilo ob izbruhu pandemije koronavirusa povsem ohromljeno, kasneje, tudi ob drugem in tretjem valu, te omejitve sicer niso bile vec tako ostre, pa vendar so zelo mocno vplivale na društvene dejavnosti. Mnogih dogodkov enostavno ni bilo mogoce organizirati, ce že, pa le ob manjšem številu udeležencev. V zadnjem casu se nekatere dejavnosti v društvih obnavljajo. O tem, kako so delovali in kako zdaj delujejo nekatera slovenska društva, kako so se prilagodili novim razmeram in kakšne nacrte imajo v bližnji prihodnosti, smo vprašali njihove predsednice ali predsednike. Danica Avbelj, predsednica SKD Istra, Pulj: „Lani skoraj nismo delali, z drugi-mi slovenskimi društvi v Istri smo uspeli pripraviti proslavo ob Prešernovem dne­vu. Nismo porabili vseh sredstev, vložili smo jih v ureditev društvenih prostorov - zamenjali smo polkna, prepleskali stene, kupili nove omare in obdarovali starejše clane. Letos smo imeli dve obletnici: junija 20. obletnico društva, septembra 15. oble­tnico MePZ Encijan, lani 15. obletnico izhajanja društvenega glasila Mavrica in 15. obletnico delovanja kreativne delavni­ce. Posebej bi izpostavila letošnjo junijsko proslavo ob 20. obletnici društva in odkri­tje spominske plošce Ivanu Cankarju, ki je eno leto živel v Pulju. Nacrtujemo pouk slovenšcine v društvu, multikulturalno srecanje z otroci, obisk zbora Slovencice iz Tuzle. Pripravljamo tisto, kar v danih oko­lišcinah lahko naredimo. Ce sredstev ne bomo mogli porabiti, jih bomo vsekakor vložili v nekaj koristnega za cas, ko bomo lahko spet normalno delovali.” Martina Lesjak, predsednica SKD Nagelj, Varaždin: „Prejšnje leto smo organizirali dogodke, na katerih je lahko bilo do 25 ljudi. Naši clani so starejši, zato smo mo-rali biti pri organizaciji dogodkov še po­sebej pazljivi. Tudi letos je bilo dogodkov v zaprtih prostorih manj, pevska skupina je vadila, kolikor je bilo pac mogoce, uspeli smo pripraviti praznovanje Prešernovega dne in 30. obletnice osamosvojitve. Ta me-sec nacrtujemo izlet v Slovenijo, vkljucili smo se v projekt Zveze slovenskih društev Muca copatarica, v katerem bomo sodelo­vali z vrtcem in osnovno šolo iz Varaždi­na. Tudi v prihodnje bomo delali v skladu z razmerami in se sproti prilagajali omeji­tvam ter ukrepom za zajezitev virusa.” Zvonimir Stipetic, predsednik Sloven-skega doma, KPD Bazovica, Reka: „Od zacetka pandemije se vsi v društvu na razne nacine trudimo prilagoditi novim okolišcinam. Najbolj aktivni so bili mladi in otroci, ustvarjalne skupine, imeli smo nekaj razstav z izdelki naših ustvarjalnic, pripravili smo tudi nekaj gostujocih raz­stav. Zelo dobro je bilo obiskano Poletje v Bazovici, ki se že tradicionalno odvija v našem društvu, v katerega je bilo letos vkljucenih okoli 40 otrok. Uspeli smo obe­ležiti 30. obletnico osamosvojitve, na vrtu društva smo posadili trto z mariborskega Lenta. Za oktober nacrtujemo pevske in glasbene dogodke kot tudi druge progra-me. Kaj od nacrtovanega bomo uresnici­li, bomo še videli, odvisno od razmer in ukrepov proti širjenju covida. Ceprav je vse to dogajanje dalec od naših želja, pa se bomo potrudili po najboljših moceh in delamo, kot da je vse normalno. ” Mag. Cveto Šušmelj, predsednik SKD Triglav, Split: „Cas epidemije novega ko­ronavirusa je ustavil vse dejavnosti, ki vkljucujejo množicno druženje, tako, da smo morali lani in letos odpovedati neka­tere nacrtovane dogodke. Ob upoštevanju preventivnih ukrepov za preprecevanje širjenja virusa smo nekaj dogodkov vsee-no izvedli. Slikarska in klekljarska skupina sta delovali od doma in svoja dela ponudili na ogled na spletu: https://triglav-split.hr/ hr/naslovna/. Letos so se stvari vendar ne­koliko spremenile in naši slikarji so bili v koloniji v Tuzli, nekateri otroci so bili na taboru dopolnilnega pouka slovenšcine na Platku in v Medeni pri Trogirju, obeležili smo Dan državnosti Republike Slovenije s priložnostnim kulturnim programom, promocijo knjige poezije in izletom na Plitvicah. Udeležili smo se Vseslovenskega srecanja in koncno smo zaceli s pevskimi vajami, ki smo jih najbolj pogrešali. Smo optimisti in mislimo, da bo šlo pocasi vendarle na bolje.” (akm) Dejavnost Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Redna letna skupšcina L etošnja redna letna skupšcina Zveze slovenskih društev na Hrvaškem (Zveza), ki je bila 28. maja, je potekala v treh obli­kah: v živo na sedežu Zveze na Reki, prek Zooma in v obliki dopi­sne seje. Skupno je sodelovalo 32 delegatov iz vseh 15-ih sloven-skih društev na Hrvaškem. Predsednica Zveze dr. Barbara Riman je med drugim povedala, da bo Zveza tudi v tem letu posebno pozornost namenila mladim. Nadaljevala bo s pobudami in izpeljavo uvajanja slovenskega je­zika po modelu C v osnovne in srednje šole, poudarek pa bo na uvajanju jezika v predšolske ustanove. S podporo hrvaškega mi-nistrstva za znanost in izobraževanje bo ponovno izvedla literarni natecaj za ucence osnovnih in srednjih šol na Hrvaškem ter izdala delovni zvezek, ki bo služil za ucenje slovenskega jezika v nižjih razredih osnovnih šol. Poleg rednega delovanja je Zveza predstavila tudi projekte, ki jih nacrtuje v tem letu, kot so Športni vikend za otroke, Poletni tabor za dijake, Mesecni bilten dogajanj in Slovenske turisticne manj­šinske poti na Hrvaškem. Vecer poezije, proze in vina D an Primoža Trubarja, 8. junij, je Zveza obeležila s posebnim dogodkom - Vecerom poezije, proze in vina, ki ga je izve­dla preko platforme Zoom. Udeležili so se ga ucenci in ucitelji dopolnilnega pouka slovenskega jezika v slovenskih društvih na Hrvaškem, podpredsednica Zveze Jasmina Dlacic in tudi Roman Gruden, strokovni svetovalec z Ministrstva za izobraževanje, zna­nost in šport RS. Dogodek je povezovala Saša Kernjak Zubovic, poslovna sekretarka Zveze. Ucenci in ucitelji so prebirali poezijo in prozo v slovenskem jeziku. Nekateri so predstavili svoja avtorska dela, drugi pa recitirali dela slovenskih pesnikov. Ob koncu je Roman Gruden vsem sodelu­jocim cestital za sodelovanje in izrazil zadovoljstvo nad odzivom. Srecanje je potekalo v izjemno veselem in sprošcenem vzdušju. Na skupšcini so v clanstvo Zveze sprejeli Slovensko kulturno dru­štvo Prešeren iz Lokev, ki je tako postalo 16. clan krovne organiza­cije. Za novega clana NO Zveze pa so na mesto prezgodaj premi­nulega clana NO Ivana Kosmosa potrdili Klaudijo Velimirovic iz SKD Istra v Pulju, za njeno namestnico pa Ireno Novak iz SKD Triglav v Splitu. Praznovanje 40. obletnice smrti Ferdinanda Kolednika V organizaciji Zveze in društva Ruža Hrvatska je 4. septem-bra na otoku Žirju potekalo praznovanje 40. obletnice smrti velikega in svetovno znanega slovenskega duhovnika, humanista in prevajalca Ferdinanda Kolednika. V okviru programa je potekala sveta maša v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja in odkritje spominske plošce na župnij-ski hiši v Žirju. Spominsko plošco sta odkrila predsednica Zveze dr. Barbara Riman in predsednik društva Ruža Hrvatska Željko Šižgoric. Svecanega dogodka se je udeležil tudi Rudi Merljak z Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ferdinand Kolednik je bil v drugi svetovni vojni duhovnik in župnik na otoku Žirju. S postavitvijo spominske plošce z nje­govim imenom so se mu prebivalci Žirja zahvalili za njegovo izjemno pogumno in veliko dejanje, ko je 13. oktobra 1943 re-šil 630 domacinov pred pogromom, neizogibno smrtjo in iz­trebljenjem na otoku. Saša Kernjak Zubovic V SKD Istra so praznovali Junija letos je minilo 20 let od ustanovitve našega društva, v septembru pa 15 let od zacetka delovanja zbora Encijan. Lani je minilo tudi 15 let od zacetka izhajanja našega glasila Mavrica in od zacetka delovanja kreativne delavnice. Razlogov za praznovanje je bilo v zadnjem casu torej vec kot dovolj. N acrtovali smo vsaj dve slovesnosti v pocastitev naštetih obletnic. Pa nam ni dovolil – kdo ? - ta nesrecni CO­VID, ki je prekrižal mnoge nacrte. Tudi nacrtovano odkritje spominske plošce Ivanu Cankarju, ki bi najprej moralo biti na obletnico pisateljeve smrti decembra lani, potem pa smo upali, da bo lahko na obletnico rojstva maja letos, smo morali pre­staviti. Vse prej našteto smo „stisnili” v eno samo prireditev, 28. junija, ko so okolišcine to dovoljevale. Slovesnost je bila na vrtu ob prelepi stavbi Doma hrvaških branilcev. Na samem za-cetku prireditve je spominsko plošco velikemu pisatelju odkril veleposlanik Republike Slovenije na Hrvaškem Vojislav Šuc. Plošca je postavljena na stavbi takoj cez cesto omenjenega vrta, na naslovu Laginjina št. 7. Program, ki je sledil, sta vodila tajnica Maja Tatkovic Diklic in predsednik zbora Branko Velimirovic. Z interpretacijami vec Cankarjevih poezij ob glasbeni spremljavi citrarja prof. Petra Napreta, so se predstavile štiri clanice dramske sekcije in sicer Danica Avbelj, Vida Srdoc, Antonija Bubic in Klaudija Ve­limirovic. Prisotne je pozdravila predsednica društva Danica Avbelj, sledila sta pozdravna govora veleposlanika Republike Slovenije na Hrvaškem Vojislava Šuca in državnega sekretarja v Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Dejana Valen­tincica. Obletnice je društvu v imenu župana Istrske županije vošcila Tea Batel, v imenu mesta Pulj pa Bruno Cergnul. Pevci zbora Encijan so nato zapeli naslednje pesmi: Pa se sliš`, Oj Triglav moj dom, Rož, Podjuna, Zila, Slovenija od kod lepote tvoje ter Vencek narodnih. Clani, ki so v zboru vec kot pet let, nekateri celo od ustanovitve zbora, so prejeli Gallusovo prizna­nje za ljubiteljsko zborovsko petje. Z glasbenim prispevkom so nastopili pianistka Marija Ticl, violinist Srecko Savretic ter kitarist Tomo Divic. Predstavljena je bila tudi monografija Kronika – drugih 10 let SKD Istra, ki jo je, tako kot prvo, ob 10. obletnici društva, napisala Maja Tatkovic Diklic. Prireditev se je nadaljevala ob prigrizku in dobri kapljici. Za veselo vzdušje je poskrbel Trio Lipa iz Buzeta, ki je s poskocnimi zvoki zvabil na plesišce številne plesalce. Klaudija Velimirovic Šola slovenšcine Otroški nasmeh v prostorih SKD Istra v Pulju Kako privabiti otroke v društvo? Kako otrokom približati slovensko društvo? O tem se že leta razmišlja ne le v Slovenskem kulturnem društvu Istra, ampak v vecini slovenskih in drugih manjšinskih društev. Otroci in mladi bodo prišli, ce jim po­nudimo nekaj, kar jih zanima. P o zgledu na nekajletno prakso Slovenskega društva Bazovica udeležili, bo društvo zagotovo prijavilo ta projekt za javno finan-z Reke, smo tudi mi letos naredili poskus z otroško poletno ciranje v naslednjem letu. šolo slovenšcine. Kot kaže, smo bili uspešni. Devet otrok, starih Maja Tatkovic Diklic od 8 do 12 let, je obiskovalo našo poletno šolo slovenšcine. Maja smo nacrtovali, da bi šola potekala v zacetku julija, vendar je to cas, v katerem je veliko razlicnih poletnih šol, tecajev in kampov za otroke, zato smo se odlocili pocakati do konca avgu­sta. Izkazalo se je, da je bila to dobra odlocitev, saj takrat ni vec nobenih drugih zunajšolskih dejavnosti, vsaj starši tako pravijo. Celodnevno bivanje otrok v našem društvu je potekalo od 23. do 27. avgusta. Uciteljica pouka slovenšcine je bila naša clani-ca Damijana Pezdirc, ki je otroke v petih dneh naucila osnov slovenskega jezika, kolikor je seveda mogoce v tako kratkem ob-dobju. Vecina otrok so bili zacetniki. V sklopu šole so si otroci ogledali tudi razstavo Slovani in Avarji južno od Drave, ki je bila razstavljena v Galeriji Sveta srca, obiskali podzemne hodnike, ki so bili narejeni v casu avstro-ogrske monarhije ter šli na puljski Kaštel, trdnjavo na gricu v centru Pulja, v kateri se nahaja tudi Zgodovinski in pomorski muzej Istre. Ustvarjalna tema poletne šole je bila izdelava komišibaja – ja­ponskega ulicnega „teatra”. Otroci so se razdelili v dve skupini, ki sta naredili svoji pripovedi, narisali slike in ustvarili zgodbi, in ju predstavili staršem v petek. Glede na to, da je bila poletna šola slovenšcine zelo uspešna, otroci pa so že povedali, da bi se je tudi naslednje poletje radi Poletno branje Knjižnica na plaži v Novigradu N a pobudo Mestne knjižnice Novigrad in Slovenskega kul-V cetrtek, 1. julija so se zbrali predstavniki dveh držav in treh turnega društva Ajda iz Umaga je Osrednja knjižnica Srec-narodnih skupnosti: hrvaške, slovenske in italijanske na otvori­ka Vilharja Koper, svojo prakso Knjižnice na plaži na slovenski tvi Knjižnice na plaži v Novigradu. V nagovoru je direktor kopr­ obali, razširila še na hrvaško Istro. ske knjižnice David Runco povedal, da imajo zelo lepe izkušnje z izposojo knjig obiskovalcem slovenskih plaž, zato so se z vese­ljem odzvali na pobudo, da to možnost ponudijo tudi poletnim obiskovalcem v Novigradu na hrvaški obali. Zahvalil se je tudi Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ministr­stvu za kulturo Republike Slovenije, Zvezi slovenskih društev na Hrvaškem, Istrski županiji, Mestni obcini Koper in Mestni obci­ni Novigrad, ki so projektu izkazali brezpogojno podporo. Ostali govorci, med njimi tudi vodja Sektorja za Slovence v zamejstvu Rudi Merljak, so poudarili, da s takimi projekti dodatno kre­pimo mednarodno sodelovanje. Obiskovalcem plaže je bilo cez poletje na voljo vec kot 300 knjig v slovenskem, hrvaškem, itali­janskem, angleškem in nemškem jeziku. Zainteresirani bralci so si brezplacno in samostojno izposodili knjige in jih vrnili nazaj na police ali pa v mestno knjižnico. Res hvalevredna pridobitev za spodbujanje bralne kulture v po­letnem casu! Vesna Šereš Razstava Mojca & Lea v Umagu S redi maja je minilo deset let od ustanovitve Slovenskega kul­turnega društva Ajda Umag. Zaradi epidemioloških razmer smo se odlocili, da glavno prireditev z nastopom vseh naših sek­cij - pevskega zbora, folklorne skupine, gastro skupine, literarne skupine in pa recitacije ucencev slovenšcine, ki obiskujejo do-polnilni pouk ali pouk po modelu C v OŠ Marije i Line v Umagu - prestavimo na jesen. Da pa obletnica in Dnevi mesta Umag ne bi šli povsem mimo, smo 15. maja pred galerijo Puckog otvorenog ucilišta Ante Ba­bic Umag organizirali razstavo Mojca & Lea. Predstavili smo dela znanih slovenskih umetnic: ilustracije Mojce Cerjak iz Slovenskih Konjic in keramiko Leonide Bernetic Zelenko iz Grožnjana. Razstavo je odprla predsednica SKD Ajda Danica Bojkovic, ki je nagovorila vse prisotne v slovenšcini, hrvašcini in italijanšcini. Otvoritve so se udeležili predstavniki manjšine, mesta Umag in tamkajšnjih kulturnih in izobraževalnih ustanov ter naši clani in somešcani, ki cenijo umetnost. Ustvarjalki je predstavil znani akademski slikar Rok Zelenko iz Grožnjana: „Mojca in Lea – prijateljstvo razlicnosti. V casu, ko sta se naši avtorici srecali na graficnem oddelku Šole za obliko­vanje v Ljubljani, okoli leta 1975, je v vizualnih umetnostih še vedno prevladovala moška dominacija, danes pa vidimo, da de- SKD Lipa, Buzet Po šavrinskih poteh K onec avgusta je v slovenskem Kubedu potekalo cezmejno srecanje Šavrinska pot, kjer so sodelovala slovenska društva iz Istre, društvo Kubed, folklorno društvo Šavrinke iz Gracišca in slovenska društva iz Doline pri Trstu. Dogodek z bogatim kulturnim programom je bil namenjen tudi odprtju spominske sobe Alojzu Kocjancicu, duhovniku in pisatelju iz Kubeda, ki je pisal o življenju Šavrink. kleta prevladujejo v vseh segmentih likovne kulture. Po šolanju v Ljubljani sta krenili vsaka svojo pot.” Mojca Cerjak je odšla na Visoko šolo za uporabno umetnost na Dunaju, kjer je leta 1983 diplomirala v razredu uporabne ilu­strativne in foto grafike. Od leta 1994 je samostojna umetnica z okoli tridesetimi avtorskimi naslovi, nagradami in razstavami. Kustosinja Centra sodobne umetnosti v Celju njeno delo takole opiše: „Mojca Cerjak gradi sliko na mehkih, niansiranih barvnih tonih in precizni risbi, ki ne prenaša ostrih kontur in kontrastov, oblikuje znacilne like in krajine dveh razlicnih svetov – realnega in abstraktnega”. Leonida Bernetic Zelenko se je po šolanju na Pedagoški akade­miji v Ljubljani posvetila keramiki. Od leta 1980 živi v Grožnja-nu, kjer vodi Studio Porton. Tudi za njo so številne razstave doma in v tujini. Tako o njej pravi kustosinja Cankarjevega doma Nina Pirnat Spahic: „Lein likovni in znakovni svet prehaja od boga­tejšega krasilnega do bolj skopega lapidarnega izraza. Zgošcena in zgovorna pripoved se skriva v vecni simboliki samih oblik – trikotnika, piramide, stožca in barv, povezani z vznemirljivimi skrivnostmi narave in samega življenja”. Danica Bojkovic Šavrinke so ženske, ki so dobile ime po delu slovenske Istre, ime­novanem Šavrinija, ki so konec minulega in na zacetku tega sto­letja hodile v notranjo in južno Istro, tam odkupovale razlicne kmecke pridelke in jajca ter jih v naglavnih košarah peš nosile v Trst in jih tam prodajale. SKD Lipa, Buzet Slovenski dom KPD Bazovica, Reka Predstavitev knjige Narod naš dokaze hrani N a nedavni predstavitvi knjige Narod naš dokaze hrani avtori-Vecer je popestrila slovenska pesem dueta naše glasbene skupine ce Tanje Jakomin Kocjancic smo prav uživali. Veliko novega Mimo ritma, Ivan Harej in Zdenka Kallan Verbanec. Neizmerno smo izvedeli o Antonu Mihcu - Tonetu iz Kubeda, prisluhnili smo zadovoljstvo nam je bilo pozdraviti potomce Antona Mihca in sicer tudi Vitomirju Vitazu, ki je prebral odlomka o KPD Bazovici, ob-sina Duška ter vnukinjo Martino, ki sta se nam pridružila ter tako javljena v letih med 1945 in 1955 v Primorskem dnevniku in Slo-vecer naredila prav custven. Tudi onadva sta izvedela kar nekaj no-venskem Jadranu. vih dejstev o ocetu in dedku. Knjigo, v kateri so zbrani Mihcevi prispevki, podlistki, crtice in hu-Sandra Grudenic, Tanja Jakomin Kocjancic moreske, ki jih je v desetletju po drugi svetovni vojni objavil v caso­pisih Primorski dnevnik in Slovenski Jadran, je predstavila avtorica. Anton Mihec – Tone je bil eden prvih izobražencev slovenske Istre in vsestranska osebnost: ucitelj, kulturni delavec, narodni buditelj in publicist. Imel je veliko talentov; bil je pevovodja, glasbenik, reci­tator, odlicen govornik … Veliko je naredil za kulturno, prosvetno in politicno rast Slovencev v Istri v prvi polovici 20. stoletja. Po-membna je bila njegova vloga pri organizaciji šolstva in ohranja­nju kulturnega izrocila na tem geografskem obmocju. Aktiven je bil tudi na Reki, kjer si je kot clan in dolgoletni tajnik slovenskega Kulturno-prosvetnega društva Bazovica v zacetnem obdobju nje­govega obstoja prizadeval za razvoj kulturnega delovanja številnih Slovencev v tem mestu. Otroške delavnice - Poletje v Bazovici J ulija je potekalo že peto Poletje v Bazovici, ki se ga je v treh tednih otroških delavnic udeležilo 44 otrok od 5. do 12 leta. Tu se srecu­jejo otroci s slovenskimi koreninami, ki imajo starše ali stare starše vclanjene v društvu. Vsako leto je tudi nekaj novih otrok, ki pridejo z njimi. Dnevi so razdeljeni tematsko in tudi pri tem so pomagali zunanji animatorji, kar se je že lani izkazalo kot uspešno. Otroke zelo motivirajo in navdušijo, da na vseh delavnicah aktivno sodelu­jejo. Letos smo tako gostili: Galerijo CCU in Gledališce Bicikleta iz Ljubljane (Simon in Mateja z ustvarjalnimi delavnicami in Brigita z lutkovno predstavo Dva zmerjavca); Tilna Kožamelja iz Lutkov­nega gledališce Reka (z glasbeno delavnico); mlada profesorja Leo Šamanic in Roberta (poskusi iz kemije, biologija morskih živali, podmorja,…) ter društvo Malac genijalac Nikola z mentalno arit­metiko in izdelavo racunalniških igric. Vsebina, ki so jo ponudili zunanji animatorji, je bila poucna in je bila otrokom zelo všec. Otvoritev fotografske razstave Srecanje bivših clanov Cvetlicne gospodicne folklorne skupine Ob Kolpi in Cabranki je bilo spet pestro in zanimivo Tudi letos smo, kljub omejitvam, sredi avgusta uspeli izvesti našo delavnico na obmejnem obmocju Slovenije in Hrvaške, kjer se nam poleg soorganizatorjev Etnološke zbirke Palcava šiša, Plešce in Slovenskega etnološkega društva vsako leto pridružita tudi regionalna muzeja z obeh strani meje: Pokrajinski muzej Kocevje in Povijesni i pomorski muzej hrvatskog primorja iz Reke. L etošnja tema raziskovanja je bila ljudsko pripovedništvo in zgodbe, ki so si jih ljudje pripovedovali v prostoru od Osilnice in Hrvatskega do izvira Kolpe. Zbrali smo kakih 18 pripovedi, ki nam jih je povedal odlicen informator Drago Tomac v Razlo­gah in upamo, da jih s pomocjo študentk slovenistike v letošnjem letu pripravimo za objavo z ustreznim zapisom izgovorjave. Naša želja je, da se v naslednjem letu s po­mocjo domacinov in Nacionalnega parka Risnjak, ki je bil eden od naših donatorjev, pripravi vodnik do izvira Kolpe. Nismo pa obiskovali le mocno razseljenega obmocja proti izviru Kolpe. Oglasili smo se tudi na sosednjem Hribu in Krašicevici, ki sta bila s kakim ducatom zaselkov polegRazlog najbližja izviru. Žal zaradi razselje­nosti nismo našli drugega informatorja, ki bi poznal kako zgodbo. V sredo nas je obiska-la ekipa Slovenskega etnografskega muzeja, ki je na Palcavem skednju in v hiši posne-la gradivo za predstavitev naših cezmejnih govorov, ki so vpisani tako v slovenskem kot hrvaškem registru nesnovne dedišci­ne. V petek pa smo si z župnikom Josipom Tomicem iz Plešc ogledali cerkve kar treh župnij na hrvaški strani, od Broda na Kolpi navzgor in evidentirali dela, ki jih je v njih pustila slikarska in rezbarska delavnica Petra Rutarja iz Osilnice, sicer prišleka iz Cerkna. Tudi letošnji raziskovalni teden so spremlja­le prireditve, od uvodnega predavanja Mar-ka Smoleta, na katerem je predstavil zadnji del knjige o stavbni dedišcini, preko dvo­dnevne rokodelske delavnice pletarstva z le­skovimi vitrami, ki jo je vodil mojster Franci Žuk iz Ribnice, predavanj Slavka Malnarja iz Trstja, ki je predstavil narecni primerjal­ni slovar cabranskega in idrijskega govora, Barbare Riman z Reke, ki je govori- la o raziskovanju obmejnega obmo- cja, pa pekovske delavnice z druži- no Kastelic iz Pa- dovega, premiere dokumentarnega filma Rasima Ka­ ralica iz Delnic o obdelovalcih lesa v Gorskem ko­ tarju - Marijanu Lešu iz Gerova in Josipu Lautarju iz Kozjega Vrha nad Prezidom. Na pet- kov vecer so sosedje Osilnicani predstavili svojo knjigo o osilni­ški kulinariki ter obicaje in pesmi, ki so jih nekoc prepevali in ob tem pripravili tudi ne­kaj odlicnih jedi za pokušino. Sobota po zakljucku delavnice služi druže­nju z domacini – pohodu na Sveto Goro, kjer po maši s plesom ob harmoniki obu­jamo spomine na nekdanje obredne in kasneje družabne plese, po katerih je bilo nekoc dalec naokoli znano to svetišce. Po-poldne sledi prireditev v Plešcih, ki je bila tokrat zaradi ukrepov proti širitvi korone na prostem, namenjena odprtju razstave o Sveti Gori, ki smo jo pripravili Muzej Reka in Palcava šiša. Tudi ena od zgodb o Petru Klepcu je vezana na Sveto Goro. Veseli smo, da so nas z glasbo ob odprtju razveselili cla­ni pihalnega orkestra iz Cabra, ki praznuje 170-letnico, pa tudi domaca muzikanta Dinko iz Kuželja in Ive iz Podvrha. Veseli smo, da tudi na tak nacin povezu­jemo ne prav enostavno prehodno mejo, ki deli še vedno skupno kulturno obmocje doline. Delavnica je bila organizirana s po­mocjo Slovenskega etnološkega društva iz projektov, ki jih sofinancira Ministrstvo za kulturo RS, kot vedno pa je organizacijo, prostore in še kaj donirala Palcava družina iz njihove šiše v Plešcih. Vsi, ki si želite ogledati razstavo o Sveti Gori in Palcavo šišo, o kateri se je letos pisalo kar v treh turisticnih vodnikih v Sloveniji, lepo vabljeni, da nas obišcete v jesenskem casu, ki je pred nami. Marko Smole Iz Palcave šiše Obisk ljubljanskih tabornikov v Palcavi šiši P rvi konec tedna v septembru je Palca­va šiša v Plešcih gostila tabornike rodu Beli Bober iz Šentvida nad Ljubljano. Na skednju, kjer so se namestili, so izvedli pri­pravljalni seminar za svoje vodnike - bilo jih je 15, od srednješolcev do študentov. Njihov vodja Aljaž Smole jim je predstavil naravno dedišcino doline zgornje Kolpe in Cabranke - udeležili so se raftanja po Kolpi in se kopali na Cabranki, za piko na i pa je služilo bivanje v spomeniško zašcitenih objektih Palcave šiše in skednja ter spozna­vanje snovne in nesnovne dedišcine ob-mejnega obmocja med Hrvaško in Slove­nijo. Redke so priložnosti, da mladi lahko nekaj dni preživijo v takem okolju, vecerno druženje ob ognju na Palcavem dvorišcu pa bo vsem ostalo v prijetnem spominu. Veseli smo njihovega obiska, saj tudi na ta nacin promoviramo dejavnosti Slovencev na Hrvaškem. Mala maša na Sveti Gori M arijino svetišce na Sveti Gori med Gerovim in Plešci ima že vectisocletno zgodovino. Nanj so stoletja romali verniki iz kar šestih škofij Hrvaške, Kranjske in Istre, tu se ob Mali maši, ko je na gori najvecje slavje s sejmom, še vedno sliši tudi sloven- sko mašo. Od letošnjega leta lep uvod v obisk tega že iz predkr- šcanskih casov svetega mesta predstavlja razstava na Palcavem skednju v Plešcih, ki je bila pripravljena v sodelovanju Povijesnog in pomorskog muzeja hrvatskog Primorja z Reke in Etnološke zbirke Palcava šiša. V nedeljo, 12. septembra, so jo obiskali tudi ro­marji - pohodniki iz Brod Mora-vic, ki so se na pot odpravili že v soboto zvecer in do tod prehodili celih 43 km. Na dvorišcu Palcave šiše so se lahko pogostili in ogre-li ob ognju na dvorišcu. Veseli smo bili njihovega obiska, saj z njihovim društvom Turanj med drugim zavzeto raziskujemo dela našega umetnika - Slovenca Petra Rutarja po njihovih cerkvah. Na prelomu 19. in 20. stoletja je bil v dolini Kolpe in nad njo izredno iskan slikarski in rezbarski moj­ster, ki je za seboj pustil množico cerkvene opreme, novih in obno­vljenih oltarjev in slik. Marko Smole Nedosanjani sni V zadnjih junijskih dneh, 24. junija, ko je bil naš korak že rahlo pred soncnim vzhodom, ko smo želeli koncno zajadrati v cas sprošcenih trenutkov pocitka, ko je naša ljuba Slovenija praznovala 30. obletnico samostojnosti, se je ob nežnem siju polne lune, zavit v najlepše pesmi, rodil naš prvi otrok, naša prva knjiga, knjiga po­ezije Nedosanjani sni Ane Šušmelj. Anino subtilnost in pesniško žilico sem dolga leta srecevala in ob­cudovala ob urah pesnjenja pri pouku slovenšcine. Ko pa mi je Ana ponudila priložnost, da pokukam v poln zvezek njenih, z roko na­pisanih verzov, pesmi v slovenskem in hrvaškem jeziku, sem ostala brez besed. Njena poezija me je cisto prevzela in zaželela sem si, da se njene pesmi, njene globoke misli, njeni sni, dotaknejo tudi vseh vas, da ob druženju z njimi uživate, doživljate sebe skozi njene sanje, lju­bezen, navdih, zanos, srcnost in željeni spokoj. In takoj sem vedela kaj storiti. Lotila sem se dela. Bila je to moja prva izkušnja, polna neznanega, polna izzivov, pridnega dela, a ob pridnem delu prepletena z glo­bokimi obcutki radosti in zadovoljstva. V zacetnih korakih so mi pomagale Tanja Kurajica, ki se je tudi že obcasno srecevala z Anino pesniško nadarjenostjo, Ana Ma­tusinovic, Ana Božulic. Izvršni odbor društva in predsednik so prav tako z obema rokama sprejeli idejo o oblikovanju knjige kot enega redkih projektov v delovanju društva v teh težkih, nenava­dnih casih. Za naše društvo je bil to poseben dogodek. Knjigo smo izdali v za­ložbi SKD Triglav Split ob financni podpori Mesta Splita in Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Tiskala jo je ustanova DES, s katero že dolga leta uspešno sodelujemo. Knjiga je nastala s pomocjo strokovnjakov, umetnikov, lektorjev, recenzentov, dobrih prijateljev. Prisrcna zahvala gre profesorici Mojci A. Juras za njene cudovite spremne besede in lekturo slovenskega dela Anine poezije. Mojca nas je na promociji knjige pocastila s svojo prisotnostjo in prelepo slovensko besedo. Velika zahvala in cestitke tudi lektorju, profesorju Rudolfu Curko­vicu za lekturo, pomoc in nasvete. Knjigo je ilustrirala Dada Šantic, clanica likovne sekcije društva, Anina sošolka in prijateljica, ki je avtoricine misli oblikovala na poseben, svojstven nacin. Kako se pocuti kot pesnica, je vsem prisotnim s Sanjami v rokah iskreno in nadahnjeno povedala draga Ana Šušmelj, njeno obcu­teno interpretacijo nedosanjanih sanj v hrvašcini pa je z Debussi­jevo Mesecino nežno spremljala glasbena gostja, pianistka Petra Filimonovic. Vera Hrga 30 let samostojne Slovenije Jubilejni rojstni dan države ni mogel skriti razdeljenosti v družbi 25. junija 1991 je takrat še tridomna slovenska skupšcina sprejela Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Naslednji dan zvecer sta bila dokumenta slavnostno razglašena na Trgu republike v Ljubljani. Dogodek je pomenil uradno razglasitev in dejansko rojstvo nove države in ker je istega dne tudi Hrvaški Sabor sprejel Ustavni sklep o suverenosti in samostojnosti Republike Hrvaške pomeni ta datum tudi dokoncni razpad SFR Jugoslavije. S tem je bila dejansko udejanjena ljudska volja, vecinsko izražena 6 mesecev pred tem na plebiscitu o samostojnosti Slovenije. 25. junij je v Sloveniji Dan državnosti in najpomembnejši državni praznik. K ot vsako leto je bila tudi letos ob Dne­vu državnosti vrsta prireditev in obe­ležitev, s tem, da bi jih bilo verjetno še vec in bi bile najbrž tudi bolj množicne, ce ne bi v zraku visela grožnja Covida-19 in ce ne bi bilo cutiti zasicenosti ter nezadovoljstva ljudi z omejitvami zaradi širjenja te bolezni. Osrednja proslava ob obletnici razglasitve samostojne države je bila v Ljubljani, prav tam, kjer je bila pred 30-imi leti razglaše­na samostojna nova država, letos pa je bila prireditev združena z zacetkom predsedo­vanja Slovenije Svetu EU. S tem razlogom se je prireditve udeležilo vec visokih gostov iz tujine, ki so, tako kot najvišji predstavni­ki slovenske države, na prizorišce prihajali po rdecem tepihu: predsednik Evropskega sveta Charles Michel ter predsedniki vlad Avstrije, Madžarske in Hrvaške, Kurz, Or-ban in Plenkovic, iz Italije je prišel zunanji minister Di Maio, dotedanjo predsedujoco EU Portugalsko pa je prav tako zastopal vodja diplomacije Silva. skoparili s cestitkami in pohvalami za do-hkrati z uradno, nedalec stran, na Prešer-Slavnostni govornik ob Dnevu državnosti sežke Slovenije v minulih treh desetletjih novem trgu in okoliških ulicah potekala je bil predsednik Borut Pahor, ki je vno-in prepricanji v uspešno predsedovanje. alternativna proslava, imenovana Praznik vic pozival k sodelovanju, medsebojnemu Novost je bila tudi, da je ljubljanski nad-ljudstva, ki se je je po uradnih podatkih razumevanju in premagovanju razlik. škof in metropolit Stanislav Zore med udeležilo skoraj 10 tisoc ljudi. Proteste Predsednik vlade Janez Janša je misli v proslavo blagoslovil lipo sprave. zoper politiko vlade, zaradi nespoštovanja glavnem usmeril v prihodnost Evropske Kulturni program, ki je sestavni del tovr-pravne države, posegov v nadzorne meha­unije, še posebej v nujnost povecanja njene stnih proslav, je odražal razlicne segmente nizme države in podrejanje gospodarstva, odpornosti na krize, kakršno je povzrocil slovenske kulturne ustvarjalnosti, od po-napadov na medije in spreminjanje zu­izbruh epidemije koronavirusa. To naj bi ezije, baleta do narodnozabavne glasbe nanjepoliticnih usmeritev države, je bilo bila ena temeljnih nalog slovenskega pred-in filma ter naj bi bil, kot so dejali njegovi mogoce slišati tudi na prizorišcu uradne sedovanja do konca leta. »Vidimo Sloveni-snovalci, blizu slovenski duši, bolj ljudski, prireditve, ki je bila sicer mocno ograjena jo in Evropo, kot prostor dinamicnega in tisti bolj kriticni bi rekli domacijski. in zašcitena. svobodnega izražanja mnenj, medseboj-Opozicijski politiki in del politicne jav-Po prepricanju mnogih je tokratno pra­nega sodelovanja, spoštovanja clovekovih nosti se proslave vecinoma niso udeležili, znovanje potekalo v razmerah do zdaj pravic in vladavine prava«, je med drugim nekateri zaradi protesta proti politiki vla-morda najbolj razcepljene družbe.dejal. V krajših nagovorih tuji gostje niso de, del pa, ker niso bili povabljeni. Je pa (dab) Avtorica knjige Ana Šušmelj, Mojca A. Juras, Ana Matusinovic, Vera Hrga (z desne). Foto: SKD Triglav Hrvaška metropola v slovenskih barvah S lovenski dom Zagreb in veleposlaništvo zato posebne prireditve ob Dnevu državnosti Republike Slovenije sta do zdaj vsako leto ni bilo. So pa 25. junija v pocastitev 30. oble­skupaj pripravila proslavo ob Dnevu držav-tnice samostojnosti in zacetka predsedovanja nosti Slovenije in sprejem za slovensko sku-Slovenije Svetu EU v barvah slovenske zasta­pnost na Hrvaškem. Letos je bila edina mo-ve velicastno zasvetili vodometi v ulici Hr-žnost za zbiranje brez omejitev - na prostem, vatske bratske zajednice. (akm) Foto: Sandro Sklepic Tudi v casu osamosvajanja toplo - hladno Slovenija in Hrvaška sta formalno, ustavno odlocitev o samostojnosti in suverenosti sprejeli istega dne, 25. junija 1991. To ni bilo nakljucje, tak je bil dogovor med politicnima vodstvoma. In tudi ni bil edini dogovor, ki naj bi dokazoval, da sta dotedanji republiki zaveznici in da sta odloceni iti usklajeno po poti osamosvajanja. Vendar mnogi od teh dogovorov niso prav dolgo zdržali oziroma, kot se je pokazalo, so bili sprejeti s figo v žepu. O odnosih v tistih prelomnih casih, zavezništvih in nesporazumih, odnosih med Slovenci in Hrvati skozi zgodovino in tudi v poosamosvojitvenem obdobju smo se pogovarjali z zgodovinarjem, rednim profesorjem na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Božom Repetom. P rof. Repe, kako trdno je bilo za­vezništvo med Slovenci in Hrvati pred in med osamosvajanjem? Rekel bi, da sta bili Slovenija in Hrva­ška že v casu socializma, v 80-ih letih, neke vrste naravni zaveznici, vendar se to na hrvaški strani ni kazalo. Hrvati so bili vsa ta 80-ta leta tiho, znan je izraz „hrvatska šutnja”. Enkrat je Kucan po tistih težkih sejah v Beogradu cinicno pripomnil, da so se Hrvati pripravljeni boriti do zadnjega Slovenca. Prelomni trenutek je bil 14. kongres ZKJ januarja 1990. Takrat je hrvaška partija naredila eno od prelomnih potez, ker je njena delegacija zavrnila nadaljevanje kon­gresa brez Slovencev. Ce bi prevladala prosrbska linija znotraj hrvaške delega­cije in bi se kongres nadaljeval, bi Milo­ševic uspel, prišlo bi do obnove partije v navezi z armado in prosrbskimi politiki na Hrvaškem in Slovenija bi bila spet osamljena, cemur bi sledila vsaj dolga agonija. Jaz vidim tukaj zacetek zave­ zništva, ki je bilo dokaj iskreno. Potem se je oblast na Hrvaškem zamenjala in potem so se interesi zaceli razlikovati. V kontekstu odnosov v Jugoslaviji bi morali biti Slovenija in Hrvaška še ve­dno zaveznici, ampak Tudman je imel svoje racunice. Je pa bil položaj Hrvaške veliko bolj zapleten... Bili sta v zelo razlicnih položajih. Slove­nija je bila nacionalno homogena, Hr-vaška je imela mnogo bolj zapleteno si­tuacijo s Srbi na Hrvaškem in Hrvati so Slovencem tudi ves cas ocitali, da pak­tirajo s Srbi. To je izhajalo iz tistega se­stanka med slovenskim in srbskim „Hrvati so Slovencem tudi ves tako: poskusili jih bomo vodstvom ja-cas ocitali, da paktirajo s Srbi. disciplinirati, ce uspe, v nuarja 1991 redu, ce ne, pa naj Slove- To je izhajalo iz tistega sestan- v Beogradu, nija gre, saj smo brez nje ka med slovenskim in srbskim kjer pa ni lahko. Ce bi v Sloveniji bilo nobe-vodstvom januarja 1991 v Be-prišlo do resnega posega, nih ozadij. ogradu, kjer pa ni bilo nobe-ne tako podcenjevalnega, ril še na Hrvaško, kar je bilo povezano s procesi, ki so se tam dogajali, s tako imenovano »balvansko revolucijo«, s tem, da se je Hrvaška zacela oboroževa-ti, da je ustanavljala paravojaške enote, itn. Tam sta Miloševic in armadni vrh videla vecjo nevarnost kot v Sloveniji, ki je bila sicer prva tarca. Koliko je srbski vrh takrat sploh še ra-cunal na Slovenijo? Vojna v Sloveniji je bil poskus arma­de, niti ne toliko Miloševica, ceprav tudi njegov, ki je v tistem trenutku še nihal med centralisticno Jugoslavijo in velikosrbskim kontekstom, med Sr-boslavijo in veliko Srbijo. Srbi so razmišljali nekako Ta ocitek, da nih ozadij.” so Sloven-ci imeli nek dogovor s Srbi, Hrvati pa ne, se je po­javljal ves cas. Senca dvoma je bila. V resnici pa so Tudman in njegovi skušali paktirati z Miloševicem in si poskušali deliti Bosno in Hercegovino. Pomembna razlika med Slovenijo in Hrvaško je bila tudi v pripravljenosti na osamosvojitev. Slovenija se je sistema-ticno pripravljala in spomladi leta 1991 so bile stvari bolj ali manj pripravlje­ne, Hrvaška pa je iz razlicnih razlogov, nekatere sem že prej omenil, bistveno zaostajala. Ampak po sili razmer se je to sodelovanje zacelo. Bilo je v interesu obeh, da se pritisk iz Beograda poraz-deli in ublaži. Pritisk, ki je bil najprej skoncentriran na Slovenijo, se je usme-bi se najbrž stvari obrni­ le drugace. Vedeti je tudi treba, da je armada ime-la tiho soglasje zahodnih sil, da zadeve uredi in to se je spremenilo šele, ko so zahodno javnost pretresli vojni prizori, prvic na evropskih tleh po 2. svetovni vojni. Kljub razlicnemu položaju, vsem dru­gim razlikam in tudi nezaupanju pa vezi in stiki med Ljubljano in Zagre­bom niso bili pretrgani? Sodelovanje med slovenskim in hrva­škim vodstvom je potekalo, Tudman in Kucan sta se sestajala, se pogosto po­govarjala po telefonu, enako tudi zuna­nja ministra, zlasti pa obrambna in no-tranja ministra. Marca 1991 so slednji štirje celo sprejeli zavezo o konfede­raciji med državama, kar je dalec pre-veniji je bil obracun z liberalizmom seglo njihove pristojnosti. Od tega ni mehkejši, na Hrvaškem pa je bil zelo bilo nic, so se pa pogovori in dogovori radikalen. Tam so po tistem mnoge po­ nadaljevali in eden membne položaje, od teh je bil tudi ta, zlasti v policiji in da razglasita neod­visnost socasno, pri cemer je prav­zaprav Hrvaška „Srbi so razmišljali nekako tako: poskusili jih bomo di­sciplinirati, ce uspe, v redu, obvešcevalnih služ-bah prevzeli Srbi. Najvecji hrvaški domet, ce gleda­ sledila Sloveniji, ki je imela stvari do­ ce ne, pa naj Slovenija gre, saj smo brez nje lahko.” mo na personalni ravni, je bil Stipe recene, vsebinsko je bila pripravljena, datumi so bili doloceni vnaprej. Hrva­ška ni imela izbire, ce je hotela narediti isto; razglasitev je štela kot papirnati akt. Kmalu se je potrdilo, da s tesnejšo slo­vensko-hrvaško povezavo ne bo nic, da skupne obrambe ne bo. Ko so šli tanki iz vojašnic na Hrvaškem proti Sloveni­ji, Hrvaška ni reagirala. Tudman je to tudi povedal Kucanu, ta pa mu je cinic­no odvrnil, da bi lahko na tanke metali vsaj sladkorcke. Politika, ki je bila navzven videti kot skupna – mislim, da je Rupel nekoc celo govoril o politiki siamskih dvojc­kov – to ni bila, pokazalo se je, da za njo ni nic. In tudi v interesu Slovenije je bilo, da se je z vojno v drugih delih Jugoslavije ne povezuje. Kakšne pa so bile razlike v notranjih procesih v eni in drugi republiki pred in ob osamosvojitvi? Zahteve po de­mokraticnih spremembah so se v Slo­veniji zacele veliko prej in so bile tudi bolj razvejane, na Hrvaškem se je pre­obrat zgodil zelo na hitro. Omenili ste hrvaški molk v 80-ih. Je bil ta tudi posledica ostrega obracuna s hrvaško pomladjo v zacetku 70-ih let? Brez dvoma je bila Hrvaška mnogo bolj „ocišcena” kot Slovenija. V Sloveniji se je po spopadu z liberalizmom ta ven­darle ohranil. En pomemben del ka­drov so sicer odstranili, ni pa prišlo do drasticnih obracunov. Kar nekaj ljudi je takrat šlo iz politike v gospodarstvo, kot recimo Janez Kocijancic, od katerih so se mnogi, razen redkih izjem, kot na primer ljudje iz afere 25 poslancev, v casu Kucanovega vodenja partije vrnili. Tudi v gospodarstvu so se kljub odsta­vitvi Kavcica obdržali mnogi elementi njegove razvojne smeri. Skratka v Slo­ Šuvar. Bil je sicer izvrsten intelektua­lec, a v politicnem smislu je bil neke vr­ste partijski trdorokec in bil je zelo ju­goslovansko usmerjen. To je bila potem ta linija, s katero je prelomil Tudman. Ampak tu je šlo predvsem za vprašanje Jugoslavije, ne pa za kakšne druge glo­blje politicne spremembe. Ta razlika je bila bistvena in to se je po­kazalo ob in po osamosvojitvi. Žal je tudi Slovenija šla kasneje po poti Hrva­ške in drugih vzhodnoevropskih držav, v tem prehodnem obdobju pa je bila slovenska osamosvojitev pluralisticna, kar pomeni, da nihce ni mogel povsem uveljaviti svoje volje. Demos sam ne bi mogel izpeljati osamosvojitve, imel je šibko vecino v takratni skupšcini in brez opozicije ter brez konsenza bi vsa zadeva propadla. V Sloveniji so bili štirje stebri moci. En je bila skupšcina, ki je bila pluralna in tudi njena sestava je bila na neki so-lidni intelektualni tudi znotraj skupšcine so bili ljudje, kot recimo Spomenka Hribar, ki niso po­pušcali radikalnim idejam. Na Hrvaškem pa je bilo vse skupaj ve­zano na Tudmana in na HDZ. Tak kon­cept so nekateri zagovarjali tudi v Slo­veniji, ki pa ni dobil vecinske podpore. In to je bila še ena srecna okolišcina. Ne samo, da je bila Slovenija vecinsko eno­nacionalna, kar je seveda pomemben element in da je geografsko tako ume-šcena, da je ne bi bilo težko amputirati, kot bi rekel kralj Aleksander, pomemb­na je bila tudi ta pluralnost in pri tem je bila Slovenija vseskozi pred Hrvaško. V Sloveniji se s takim konceptom, kot je bil na Hrvaškem, po mojem zadeva ne bi izšla oz. bi gotovo dolgo trajalo, da bi izšli iz tega. Vse do zadnjega so vodilne svetovne sile zagovarjale enovito Jugoslavijo. Zakaj? In kaj je potem vplivalo na do-kaj naglo spremembo stališc? Koliko so k temu pripomogli tudi grozljivi posnetki iz Vukovarja, Dubrovnika in drugih krajev Jugoslavije, ki so razga­lili politiko Miloševica in jugoslovan­ske vojske? Razlogi za podporo enovitosti Jugo­slavije so bili razlicni, predvsem so diplomati še razmišljali v obrazcih bi-polarnega sveta, nekateri pa so bili tudi osebno povezani z Jugoslavijo. Mnogi dokumenti, izjave in intervjuji bivših ravni, dalec od tega, „V Sloveniji je bil obracun z li-britanskih, ame­kar imamo danes. riških in drugih beralizmom mehkejši, na Hr- Potem je bila vlada, politikov ter diplo­ vaškem pa je bil zelo radika­ ki je bila tudi zaradi matov potrjujejo, njenega predsedni-len. Tam so po tistem mnoge da so do konca ne ka šibka, kar so po-pomembne položaje, zlasti v le podpirali enovi­tem elegantno rešili to Jugoslavijo, pac policiji in obvešcevalnih služ­ tako, da so projekt pa tudi, da so ju- bah prevzeli Srbi.” osamosvajanja pre­goslovansko vojsko nesli na Bavcarja, ker bi sicer Demos razpadel, ce bi za­menjali Peterleta, kar so nekateri pre­dlagali. Tretji steber je bilo predsedstvo, ki ni imelo neke formalne moci, razen kot vrhovni poveljnik, je pa imelo izje­mno moralno vlogo, saj so bili predse­dnik in vsi njegovi clani izvoljeni nepo­sredno, za razliko od drugih politikov. Zato so imeli med ljudmi velik ugled in so pravzaprav marsikaj amortizirali, in videli kot dejavni­ka, ki ima pravico napraviti red, ki ima ustavno pravico posegati v notranje za­deve, ne samo braniti države pred zu­nanjim sovražnikom. Zlasti je to veljalo za Britance s tisto njihovo kolonialno logiko, pa tudi za Americane. To kar se je dogajalo poleti in jeseni na Hrva­škem, je preobrnilo javno mnenje, pri­zori iz Vukovarja in Dubrovnika so bili odlocilni. Namrec, treba je upoštevati Ce bi bili res dobri sosedje, bi probleme že rešili Pred osamosvojitvijo sta bila položaja Slovenije in Hrvaške enaka in sta bili zaveznici. Toda kasneje, že ob osamosvojitvi sta šli razlicno pot. Ko je Slovenija že razglasila samostojnost, je Hrvaška šele zacela proces razdruževanja. Sicer pa naša naroda že stoletja sobivata drug ob drugem in kakršnakoli nestrpnost med njima v zadnjih 30 letih je rezultat nezrelosti politicnih elit v obeh državah, pravi znani hrvaški zgodovinar, profesor na zagrebški Filozofski fakulteti dr. Tvrtko Jakovina. S lovenija in Hrvaška sta obe pred 30-imi leti krenile po poti samo­stojnosti, neodvisnosti, državnosti. Sta imeli državi enaki zacetni tocki in kakšen je bil njun odnos v tem obdo­bju? V mnogih stvareh je bil položaj obeh držav precej podoben in primerljiv. Razlike so seveda obstajale, posebej po­memben element pa je bil narašcajoci nacionalizem, ki je bil vodilna nit vseh politik, tistih, ki so že obstajale in ti-stih, ki so se šele pojavljale. Slovenija je bila locena od državnega centra, mejo je imela le s Hrvaško, in je bila glede vprašanja manjšin oziroma homogeno­sti naroda v boljšem položaju kot Hr-vaška. Kar se je videlo v trenutku, ko je Slovenija razglasila samostojnost in je bil dogovor med slovensko in srbsko elito lažje dosežen, kot je bilo v drugih primerih. Nekdanja ideja o veliki drža-vi od Alp do Soluna, ki bi vkljucevala vse južnoslovanske narode ni vec ob-stajala. Spomnite se vseh prerekanj in nasprotij med Slovenijo in Srbijo konec 80-ih let, na grožnje z demonstracijami, poskuse izvoza antibirokratske revolu­cije, itd. Meni je med drugim ostala v spominu bizarna epizoda s tekmovanja za pesem Evrovizije v Zagrebu, ko je slovenska žirija delitev tock sporocila v slovenšcini, cemur so se v dvorani gla­sno smejali, kar so v slovenskem studiu seveda opazili. Ta nenaklonjenost, so-vražnost, ki ni imela zgodovinske pod-lage, je obstajala povsod. Jugoslavija je postala nemogoca država, ko je vsaka malenkost lahko bila moteca za kogar­koli. Takšno okolje in takšno ozracje sta bila enaka za Slovenijo in Hrvaško. Pa vendarle državi nista bili povsem gresa ZKJ in naprej, vidimo, da sta bila položaja obeh držav kar primerljiva. Tudi formula v kasnejših pogajanjih o Jugoslaviji je bila 2 + 2 + 2, državi sta bili na isti strani, nenazadnje sta se medsebojno priznali 25.6.1991. No, v nekem trenutku slovenski interes ni vec vkljuceval skupnega nastopa. Datum 25.6. je v hrvaškem saboru zaznamoval zacetek razdruževanja, v Sloveniji pa dan razglasitve in proslave samostojne enaki, ceprav sta si bili morda bolj po­dobni, kot z osta­limi republikama, toda do izraza so prišle razlike pri oblikovanju poli­ticnega vodstva. Pri Slovencih je iskanje skupnega imeno­valca potekalo laž­ je, na Hrvaškem pa vedno težko. Ne le to, hrvaške elite so kasneje gradile svoj obstoj na politicni sceni na poglablja­nju razlik med razlicnimi politicnimi opcijami. Po eni strani je imela Sloveni­ja boljši strateški položaj in bil je vzpo­stavljen vecji konsenz med slovensko politicno elito, na drugi pa so srbske politicne elite kazale manjši interes za Slovenijo. Vse to je kasneje vplivalo na razlicna položaja obeh republik. Ali lahko v tistih casih, v zacetku 90-ih, govorimo o zavezništvu med Slovenijo in Hrva­ško? Vsekakor. Pred­videvam, da je šlo Sloveniji bolj na „Jugoslavija je postala nemo­goca država, ko je vsaka ma-lenkost lahko bila moteca za kogarkoli. Takšno okolje in takšno ozracje sta bila enaka za Slovenijo in Hrvaško.” države ter zacetek kratkotrajne vojne. Do tega trenutka so nekatere stvari že šle narazen. Potem je bila tu potencialna, stra­teška nevarnost, ker hrvaška nacio­nalisticna oblast ni naredila dovolj, da „Hrvaška sicer nima takšnih žaju. Slovenija niti težav kot npr. BiH, a vzhod v enem trenutku vojne ni bila sovra- Hrvaške in obmocja, ki so bila žna do Hrvaške, v srbska Krajina, se ne morejo slovenskem intere­obnoviti v nekaj sto letih; no-su je bila obramba bena nataliteta tega ne more Hrvaške in to se je popraviti.” živce dejstvo, da je bilo na Hrvaškem težje priti do kompromisa, kar je zna-cilnost nacije. Vendar, ce pogledamo tisto prvo obdobje, recimo cas 14. kon- bi zmanjšala bojazen, ki so jo cutili hr-vaški Srbi in ker na drugi strani ni bilo srbskih politikov, ki bi bili pripravljeni opozarjati na nemogoc strateški polo-žaj republike srbske Krajine, ce bi ta na­stala. Lahko bi rekli, da smo imeli gene-racijo ne povsem odgovornih politikov, ki niso racunali s ceno, ki jo bo treba placati. Zaradi vsega tega sta se sloven-ska in hrvaška pot v nekem trenutku locili. Bili sta pac v razlicnem polo­ cutilo. No, Hrvaška je že takrat imela svoje težave. Prišlo je do razkola v hrvaškem nacionalnem korpusu, ker politicne elite na oblasti niso gradile svoje identitete na iskanju soglasja, temvec so zavrnile hrvaško le­vico, ki so ji celo pripisovali, da dela v korist Srbov. Že v casu vojne in po njej je Slovenija krenila po svoji poti in, kot ste dejali, je Hrvaška imela svoje težave. V kate-rem trenutku pa smo iz zavezniškega odnosa prišli v odnose kar velike ne­naklonjenosti? Na žalost smo tu lahko videli nezre-lost politicnih elit v obeh državah. Kar se tice meje je bila Slovenija tista, ki „Datum 25.6. je v hrvaškem je ta problem bolj ki se je prvi osamo­izpostavljala, pri saboru zaznamoval zacetek svojil na zahodni njem vztrajala, v razdruževanja, v Sloveniji pa hemisferi, pa jim to Zagrebu pa na to ni kaj dosti poma­ dan razglasitve in proslave sa­ pogosto ni bilo re-galo v zadnjih 230 mostojne države ter zacetek akcije. Problem je, letih. Cas zagoto­ kratkotrajne vojne.” ker nismo vprašanj, vo lahko nekatere ki so izzvala na­sprotja med narodoma, reševali. Znan­stveno, turisticno, gospodarsko lepo sodelujemo in zato ne cutimo pritiska ali potrebe, da bi rešili odprta politic­na vprašanja, ki v vsaki državi pridejo prav v politicni areni. To bolj prav pri­de Sloveniji, ker nima takšnih odprtih vprašanj z drugimi sosedami, ali pa so te precej mocnejše, kot na primer Ita­lija, tako da je Hrvaška edina prirocna tema. Hrvaška pa je bila zaposlena z drugimi temami, pa so ji bila Slove­nija in odprta vprašanja z njo manjši problem. Vendar, ne moremo govoriti o povsem dobrososedskih odnosih, ce 30 let nismo rešili spornih vprašanj, niti jih nismo zamrznili, kot sta na pri­mer Belgija in Nizozemska svoj mejni spor. Mi nismo rekli: to in to je spor-no, bomo to nekoc v prihodnosti rešili. Potencialno je problem še vedno odprt in živ in iz vseh izkušenj v zadnjih 30­ih letih lahko recemo, da se lahko ka­darkoli vžge. Ce na primer spet pridejo na oblast v Ljubljani in Zagrebu libe­ralne vlade, bosta desnici to vprašanje znova odprli. V okviru nacionalizma, ki popolnoma blokira dolocene javne razprave, težko rešite takšno vprašanje brez da vas obtožijo, da ste izdajalec in da trgujete z nacionalnimi interesi. To je žalostna epizoda, ki kaže na slabo poznavanje preteklosti naših odnosov. Takih trenutkov v naši zgodovini ni­smo imeli, naše sobivanje je bilo skoraj brezmadežno in zato je domala never-jetno, da se ne najde rešitev, pac pa se to vprašanje predolgo uporablja kot tocka trajnega spora. Ali moramo vzrok za to iskati tudi v dejstvu, da gre za dve mladi demokra­ciji? Leta 1991 nismo bili cisti zacetniki, ni­smo se takrat prvic srecali z vprašanjem manjšin, meja. Nisem zagovornik teze o dolgem odrašca­nju. Poglejte Haiti, stvari pospeši ali reši. Pa vendar, naši odnosi trajajo sto­letja, živimo eden ob drugem, zamenja­li smo tudi dovolj vlad, ne bi trdil, da nimamo dovolj izkušenj. Za nami je 30 let demokracije, ki je vkljucevala tudi velike strateške odlocitve. Slovenija jih je nekoliko prej uresnicila. Menim, da odgovorne generacije ne potrebujejo dodatne vzgoje v demokraciji. V obeh državah smo v zadnjih 30-ih letih okusili razlicne vlade… Sploh obstaja razlika med levimi in desnimi? Ne. Na hrvaškem je problem levih vlad, ker so na groznem udaru HDZ-ja, da so izdajalci. To je v Sloveniji dolgo izgleda-lo veliko boljše, ni bilo takšne vrste ne­strpnosti. Ce pogledamo sedanji obla­sti v obeh državah …, zelo nenavadno je, da se dolgoletni „Naše sodelovanje bi moralo pi. Lahko z vsemi spor niti ne ome­ sodeluje na vseh biti bolj vsebinsko, dolgoroc­ nja. Ali to pomeni, podrocjih, ni vple- no, kajti vsak zase smo tako da tega vprašanja tena v posamezna ne mislimo niti re-majhni, da ne pomenimo prav razmerja na tem šiti? Potemtakem bi veliko, imamo pa veliko sku-obmocju, ni v no-ga morali zamrzni­ benem bloku. Hr- pnih tock in tem.” ti, da se ne bi vec razplamtel. Ali pa reševati. Janez Janša je dovolj dober, da predstavlja Hrvaško v Evropskem sve­tu, kar bi po mojem mnenju morala biti bolj pogosta praksa, lahko bi tudi sku­pna veleposlaništva odpirali,… potem bi morali biti v stanju deloma ali v celoti rešiti tudi odprta vprašanja. No, tega ne vidimo. Mislim, da bi morali vec in bo­lje sodelovati tudi na drugih podrocjih. Imamo premalo skupnih znanstvenih projektov, gre za zasebne iniciative, ne za institucionalne. Naše sodelovanje bi moralo biti bolj vsebinsko, dolgorocno, kajti vsak zase smo tako majhni, da ne pomenimo prav veliko, imamo pa veli­ko skupnih tock in tem. Ko smo pred 30-imi leti krenili po poti demokracije, smo imeli neko predstavo, kako naj bi to izgledalo. Ce se zdaj ozremo na naša pricakovanja, ali smo lahko zadovoljni? Z nekaterimi stvarmi smo lahko zado­voljni: clanstvo v Evropski uniji na pri­mer; za Hrvaško je bil vstop še posebej psihološko pomemben. Slovenija ima vec razlogov, da je lahko zadovoljna. Slovenska slika bi bila še boljša, ce se v zadnjem letu in pol pri vas ne bi zgo­dile nekatere stvari, kot je tako odlocen vstop v t.i. iliberalni krog, še posebej na ravni besed, kar je malo izkrivilo sliko Slovenije. Naceloma je Slovenija lahko zadovoljna: meje Slovenije so tam, kjer so bile za casa Jugoslavije in na zaho­du obeh držav so meje z Italijo dosežek partizanskega boja; Slovenija je zgra­dila boljšo družbo, ki pa ima vcasih boljšo fasado kot vsebino, medtem ko je hrvaška fasada pokala že od zacetka, imeli smo tudi vojno in morda tudi ne dovolj spretno vodstvo. Ce bi govorili o strateškem pozicioniranju, je Slove­nija v boljšem položaju. Ne more biti velik igralec v globalnih odnosih, je pa lahko pomembna v jugovzhodni Evro­ vaška nima takega položaja. Ne glede na to bi Slovenija in Hrvaška z boljšim sodelovanjem in s skupnim nastopom lahko bolj pomagali državam v regiji, podprli proevropske sile v Crni Gori, morda tudi v Makedoniji. A s hrvaškim nacionalizmom je to skoraj nemogoce, Ali ob nacionalizmu kot bistvu hrva­ške identitete sploh lahko pricakuje-mo, da bi se v prihodnjih desetletjih to spremenilo? Hrvaški nacionalizem je zelo razširjen, vendar je plitek, ideološko nedorecen; ne prinaša nobenega posebnega rezulta­ta, razen na primer za tiste, ki politiko in nacionalizem vidijo kot sredstvo za osebno obogatitev. To je tudi privedlo do velikega izseljevanja ljudi iz naše dr­žave, ljudi, ki niso imeli majhnih plac, a so menili, da se tukaj nic ne bo spre­menilo. Upati je, da bo tak obrazec vla­danja nasedel. Bilo bi lažje, ce ne bi bili obkroženi z atmosfero in politicnim ra­zvojem v sosednjih državah. Tako hitro pada število prebivalcev in tako veliko je razocaranje, da lahko predpostavi-mo, da kakšna nacionalna mobilizacija ni vec mogoca. In morda se bo vendarle kdo vprašal, kaj mi sploh pocnemo ali se Razstava: Vtisi 30 bomo 30 let po osamosvojitvi vendarle odmaknili od takšne politike. Morda je prav vprašanje demografije kazalec, da je Slovenija bolj uspela, saj nima takšnega odliva ljudi v tujino? Vsekakor. Hrvaška sicer nima takšnih težav kot npr. BiH, a vzhod Hrvaške in obmocja, ki so bila srbska Krajina, se ne morejo obnoviti v nekaj sto letih; nobena nataliteta tega ne more popra­viti, moramo sprejeti ukrepe, da tam naselimo ljudi od drugod, poskrbimo za šolanje, vkljucevanje v družbo, jim omogocimo, da postanejo polnopravni državljani. No, za to je treba imeti na-crt, strategijo; strategija pa je ogromen problem v tej državi, veliko vecji kot v Sloveniji, saj strategije nimamo. Po razpadu Jugoslavije so nekateri ljudje cez noc postali manjšina, tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Kako vidite, da sta državi rešili vprašanje manjšin? Slovenija je tu imela velik problem, pri­mer izbrisanih. To je vprašanje, s kate-rim se bo morala Slovenija še ukvarjati. To se je manj dotaknilo Hrvatov, kot je Slovence manj zadevalo, karkoli je Hrvaška pocela z manjšinami. Glavno vprašanje, ko gre za manjšine na Hrva­škem, je bilo povezano s Srbi in Srbijo. Hrvaška ga je slabo reševala, kar je ra­zumljivo glede na ozracje nacionalizma in ko se nenehno vracate k vojni. Vse dokler ponavljate zgodbo iz 90-ih let, vsako leto obujate spomine na vsak do-godek iz vojne in nenehno poudarjate zasluge za zmago v vojni, dokler ne opu­stimo tega modela, manjšinsko vpraša­nje na Hrvaškem ne bo rešeno. Hrvaška lahko ostane enako nacionalisticna, vendar mora svoj nacionalizem nare­diti bolj sodoben, zapustiti mora reto­riko vojne 90-ih let, to pa tudi pomeni, da se mora politicna filozofija hrvaških desnih strank spremeniti. Vendar za to nima intelektualnih kapacitet. (tbb) Spomini Slovenk in Slovencev po svetu na osamosvojitev Slovenije V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je na ogled razstava, ki predstavlja osebne spomine Slovenk in Slovencev po svetu na cas osamosvajanja Slovenije pred 30 leti. V ec kot 60 razmišljanj se je spletlo ob kratkem vprašalni­ku, razposlanem na razlicne kontakte po svetu in doma. Povabilu so se odzvali posamezniki in posameznice iz sloven-skega zamejskega prostora, držav nekdanje Jugoslavije, Evrope, Amerike, Azije, Avstralije in povratnice in povratniki. S tem globalnim pregledom razstava predstavlja izsek iz svetovnega zemljevida spominov, obcutenj in dogodkov ob osamosvojitvi Slovenije med Slovenci, ki živijo po svetu in tistimi, ki so se v samostojno Slovenijo vrnili. O tem prelomnem in edinstvenem casu so v svojih spominih spregovorili posamezniki in posameznice razlicnih kulturnih, profesionalnih in socialnih ozadij in predstavili doživljanje osa­mosvojitvenih procesov, organiziranje aktivnosti civilnih inici­ativ in današnji odnos do domovine. Dogodki so po treh de­setletjih še vedno živi in prisotni. Tako tisti, ki so že postali del kolektivnega spomina kot osebni, ki jih poznajo le posamezniki in posameznice in jih kot osebno izkušnjo morda pomnijo le sogovorniki sami. Na razstavi, ki je od 23. junija 2021 pa do 2. januarja 2022 na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, je razsta­vljeno tudi gradivo iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice, ki so ga ob osamosvojitvi Slovenije ali kasneje kot spominsko literaturo pripravili in izdali Slovenci po svetu. Avtorici razstave sta dr. Tanja Roženbergar (SEM) in Helena Janežic (NUK). Helena Janežic SLO-HR Novi vetrovi sodelovanja V slovensko-hrvaških politicnih in meddržavnih odnosih še naprej vejejo topli vetrovi. Na vladni ravni so stiki spet vse bolj pogosti, odprta vprašanja naj bi bila tik pred rešitvijo ali pa so oznacena kot nepomembna, do aktualnih tem, kot sta npr. zamejevanje pandemije ali širitev EU na Balkan, pa imata državi zelo podobna ali kar enaka stališca. O »novem vetru sodelovanja« so go-vorili na Blejskem strateškem fo­rumu (BSF) 1. in 2. septembra. Oznaka je bila sicer uporabljena v zvezi z uresni-cevanjem dogovora med Slovenijo, Hr-vaško in Italijo o skupni zašciti okolja in reševanju skupnih problemov v Jadranu. Zunanja ministra Slovenije Anže Logar in Hrvaške Gordan Grlic Radman sta potrdila, da se pozitiven pristop širi tudi na druga podrocja odnosov med država-ma. Italijanskega zunanjega ministra na Bled ni bilo, odpovedal pa je tudi nastop preko videopovezave. Dan prej je na Bled prišel predsednik hr-vaške vlade Andrej Plenkovic, ki je oce-nil, da sta z Janezom Janšo vzpostavila „sijajen dialog, odlicno komunikacijo in sodelovanje" in da „gospodarski odnosi, turizem, odprta vprašanja, vse se rešuje v zadovoljstvo obeh držav." Tako je vpraša­nje meje po njegovem rešljivo do konca tega mandata. Ni sicer povedal cigavega. Hrvaški premier Plenkovic je bil v Lju­bljani tudi na osrednji proslavi Dneva državnosti 25.6., že pred tem pa se je proslave hrvaškega Dneva državnosti, 30. maja v HNK udeležil slovenski premier Janša. „Letos se tako Slovenija kot Hrva­ška spominjata dogodkov in pogumnih korakov, ki smo jih naredili zato, da smo se znebili jugoslovanskega jarma in vzpo­stavili lastno suverenost in državnost," je dejal, ko je cestital Hrvaški ob prazniku. Ob nacrtih slovenske vlade, da bi v Kr-škem gradili še drugi blok Jedrske elek­trarne (JEK), ki je sicer v polovicni lasti Hrvaške, so iz Zagreba sporocili, da je Hrvaška pripravljena na pogovore s Slo­venijo o financiranju gradnje drugega bloka kot tudi o nabavi elektrike iz njega. „Potem, ko bo Slovenija dokoncno odlo-cila, kaj namerava, se bomo pogovorili in videli, kaj je dobro tudi za Hrvaško", je 21. julija dejal hrvaški premier. V Kostanjevici na Krki pa so se 15. julija dobili predsedniki Slovenije, Hrvaške in Avstrije – Borut Pahor, Zoran Milano­vic in Alexander Van der Bellen in se zavzeli za pospešitev cepljenja ter složno podprli širitev EU na države Zahodne­ga Balkana. To je bilo že osmo srecanje predsednikov sosednjih držav in tretje v Sloveniji. Kar precej pogovorov med predstavniki obeh držav je bilo tudi pred turisticno se­zono o režimu na meji v razmerah epide­mije. Na to temo sta 9. junija v Portorožu govorila notranja ministra Aleš Hojs in Davor Božinovic, posebej pa tudi zdra­vstvena Janez Poklukar in Vili Beroš. Kljub izjavam, da bodo storili vse za cim­bolj nemoten in tekoc prehod meja, k ce-mur naj bi pripomogla tudi digitalna po­trdila, so bile na mejah cez poletje kolone še daljše kot v prejšnjih letih. K temu je pripomoglo vecje število avtomobilskih turistov – slovenski so spet množicno drli na hrvaško obalo – in kljub vsemu zamu­dni postopki na mejnih prehodih. Problem bi bil sicer odpravljen s spre­jemom Hrvaške v schengenski režim, a zaradi pomislekov nekaterih držav je za to v kratkem malo možnosti. Kot je 8. ju­nija pojasnil slovenski notranji minister Hojs, Slovenija „absolutno podpira vstop Hrvaške v schengen", a ker na vstop vanj cakata še Romunija in Bolgarija, ki sta za vec držav še bolj sporni, je to „verjetno precej nemogoca zadeva". Zavrnil je pi-sanje nekaterih hrvaških medijev, da Slo­venija kot predsedujoca Svetu EU ne želi dati tega vprašanja na dnevni red. Nadzor na meji tako do nadaljnjega osta­ja, gnece in zastoji pred prehodi pa prav tako. (dab) Okoli 100 intervjujev z zanimivimi, pomembnimi in uglednimi sogovorniki V minulega cetrt stoletja je bilo v Novem odmevu poleg aktualnih novic, raznih tematskih prispevkov in zapisov ter vsega ostalega, objavljenih blizu sto daljših pogovorov, je naštela Polona Jurinic, ki je za to rubriko prebrskala ves arhiv našega glasila. Za Novi odmev so govorili najvišji državni predstavniki, vecina predsednikov obeh držav in vlad, vsi slovenski veleposlaniki v RH in nekateri hrvaški v RS, mnogi gospodarstveniki, profesorji, znanstveniki, naši clani, najvec intervjujev pa je bilo z uglednimi kulturno-umetniškimi ustvarjalci. Seveda si vse te pogovore tako kot ostalo vsebino, objavljeno v Novem odmevu, lahko ogledate in ponovno prebirate na spletu. Za tokratno številko smo izbrali nekaj izseckov iz nekaterih intervjujev, vecinoma iz starejšega obdobja. Izbor je bil narejen bolj ali manj nakljucno. P rvi veleposlanik RS na Hrvaškem Matija Malešic je bil prvi sogo­vornik v prvi številki Novega odmeva in med drugim komentiral napetosti, ki jih cutijo Slovenci na Hrvaškem zaradi nesoglasij med vladama v Lju­bljani in Zagrebu. „Ce beremo razlicne ankete o priljublje­nosti in nepriljubljenosti Slovencev na Hrvaškem ali Hrvatov na Slovenskem, obcutek resnicno ni prijeten. Tudi zato si želimo, da bi cim bolj uredili meddr­žavne odnose, žalostno je, da morajo nesoglasja na svoji koži obcutiti “majh­ni ljudje”, recimo upokojenci. Ravno zato sem se vedno zavzemal, da najprej rešimo vprašanja, ki so za ljudi življenj­skega pomena, to pa so poleg pokojnin, še socialna varnost, dvojna državljan­stva... Je že res, da sta Slovenija in Hr-vaška dve samostojni državi, ki ju loci državna meja, vendar to samo po sebi ne bi smelo v odnose vnašati le nekaj slabega. Prizadevati bi si morali za novo kvaliteto v odnosih in izkoristiti možnost , da se popolnoma samostojno, brez kakršnega koli pokroviteljstva od zunaj, sporazumemo o vseh pomemb­nih zadevah, da - z eno besedo - sami dolocimo natancna pravila igre.” (Mati­ja Malešic, Novi odmev, št. 1, dec. 1996) O položaju manjšin, tudi slovenske, in nekaterih nelogicnostih zakonskih re-šitev je v eni od naslednjih številk go-voril poslanec v Saboru in predstavnik italijanske manjšine Furio Radin. „Ko zagovarjam pravice svoje, italijan­ske manjšine, seveda zagovarjam tudi pravico drugih manjšin. Sem torej za to, da ima vsaka manjšina ali narodno­stna skupnost -oba pojma uporabljam kot sinonima - svojega predstavnika v parlamentu. Zdajšnji zakon tega ne do­pušca. Predvideva 3 poslanske sedeže za srb­sko manjšino in 4 za vse ostale. (...) Ves cas pa je problem, ker se vztraja pri razliki med avtohtonimi in neavtohto­nimi manjšinami. Vendar tudi tu ni do-slednosti, saj ni bilo rešitve niti za Žide ali Rome, ki vsekakor so avtohtoni. Sam trdim, da so tudi Slovenci v delu države avtohtoni – kar seveda velja tudi za del Hrvatov v Sloveniji. Najboljša pot do slovenskega poslanca v Saboru bi bila, ce bi se Zagreb in Ljubljana dogovorila o vzajemnem priznavanju avtohtono­sti.” (Furio Radin, Novi odmev št. 3., okt. 1997) Najvec intervjuvancev Novega od­meva je bilo s kulturno-umetniškega podrocja, med njimi veliko vrhunskih umetnikov, za vse pa je bilo znacilno, da so bili tako ali drugace povezani z obema državama. Že kmalu po zacet­ku izhajanja je bil naš sogovornik vr­hunski glasbenik in glasbeni pedagog Prerad Deticek. Govoril je o svoji kari­eri hornista, pa tudi o tem, kako se je povezal s Slovenskim domom Zagreb in o slovensko-hrvaškem kulturnem sodelovanju. „V Slovenski dom sem se vclanil že kot študent leta 1951. Priljubljeni „Slove-nac” je bil dolga leta kulturno shajali-šce Zagrebcanov -tako Slovencev kot Hrvatov. Redno smo hodili na plese in družabne prireditve v Slovenski dom. Pozneje sem tja zahajal manj, saj ni bilo casa: delo od jutra do vecera, kon­certi, gostovanja...”(...) „Sodelovanje v kulturi je dobro, želim pa si, da bi bilo tako tudi na ostalih podrocjih, posebej v politiki. Kultur-no sodelovanje bi bilo lahko še boljše, ce bi si bolj prizadevali za izmenjavo prireditev, še zlasti v glasbi. Glasba ne pozna meja! Rad se spominjam nasto­pov s slovenskimi kolegi, posebej z diri­gentom Antonom Nanutom in Jožetom Falotom. Danes takih sodelovanj skoraj ni vec.” (Prerad Deticek, Novi odmev, št. 7, marec 1999) Ceprav je pobudnik in prvi urednik Novega Odmeva Silvin Jerman v glav­nem spraševal druge, se je v eni od številk tudi sam pojavil v vlogi iz­praševanca. Seveda je bilo neizbežno vprašanje, od kod mu zamisel o izda­janju Novega odmeva in pripravi mo-nografije o Slovenskem domu Zagreb. „V zborniku Slovenci v Hrvaški, ki ga je uredila dr. Vera Kržišnik – Bukic, sem zasledil podatek, da je nekoc v Zagrebu že izhajalo glasilo slovenskega društva. V Narodni vseucilišcni knjižnici sem našel vseh devet številk, ki so izšle v le­tih 1932-33. Predlagal sem, da bi tudi mi zaceli izdajati casopis. Uredništvo se je prvic sešlo jeseni leta 1996... in zdaj berete že deseto številko. Vzpodbuda za monografijo je bil bilten Korenine in vezi iz leta 1992, v katerem sem zasledil vrsto napak. Zakopal sem se v arhive, prelomnica pa je bil trenutek, ko sem na nekem starem zapisniku naletel na la­stnorocni podpis svojega oceta. Zbrala se je ekipa ljudi in knjiga je - kot veste - izšla ob 70. rojstnem dnevu društva, decembra lani. Rad bi, da bi pripravili zbornik ali le­ksikon znamenitih zagrebških Sloven-cev, ki so svoj pecat vtisnili hrvaški kul­turi, umetnosti, glasbi, športu... O tem smo že veliko pisali v Novem odmevu in zdi se mi, da bi to lahko bil pravi zame­tek za nov založniški projekt Slovenske­ga doma.” (Silvin Jerman, Novi odmev, št. 10., marec 2000) Žal mnogih clanov in prijateljev Slo­venskega doma Zagreb ni vec med nami, a ostali bodo spomini nanje in, tudi po zaslugi Novega odmeva, nji-hove misli in pricevanja. Eden najak­tivnejših clanov, dolgoletni podpred­sednik Franc Strašek, je v Slovenskem domu Zagreb zapustil neizbrisen pecat. Tako je pred leti odgovoril na vprašanje, kako vidi prihodnost Slo­venskega doma Zagreb. „Društvo bi moralo pomladiti clan­stvo. Dosedanji poskusi niso bili uspe­šni, tudi vabila k sodelovanju, ko smo mladim dali prakticno proste roke, se niso obnesla. A treba bo še poskušati, brez mladih društvo ne bo obstalo. Po zadnjem popisu prebivalstva na ob-mocju Zagreba in Zagrebške županije živi okoli 3.800 Slovencev, kar bi mo-ralo zadostovati za oblikovanje resnega podmladka. Izdelati bi morali uresni-cljiv strateški projekt in si zagotoviti fi­nancno podporo. Ena od pomembnejših potez bi bila ukinitev umetne delitve Slovencev na Hrvaškem na zamejce in izseljence.” (Franc Strašek, Novi odmev, št. 56, september 2015) (priredil: dab) Gostili smo v SDZ Diplomati u Slovenskom domu Slovenski dom bio je u lipnju domacin dvjema znacajnima diplomatsko-politickima dogadajima. 23. lipnja obilježena je 30. obljetnica osnutka države Kazahstan, a krajem istoga mjeseca održan je Susret s Rusijom. Na oba dogadaja bilo je više stranih diplomata te mnoge ugledne licnosti iz hrvatskoga društvenog i politickog života. Obljetnica Kazahstana nikako moglo bez žive glazbene rijeci od­ su vec dugi niz godina prisutne u Hrvat­ Svecanosti povodom godišnjice nastanka samostalne države Kazahstan u organiza­ciji Društva hrvatsko-kazahstanskog pri­jateljstva, nazocili su uz clanove Društva i veleposlanici Kazahstana Tolezhan Bar-lybayev, Ruske federacije Andrej Neste­renko i Azerbajdžana Fakhraddin Gur­banov, a od mnogih domacih uglednika nosno ruske pjesme u cemu je briljirala clanica Hrvatsko-ruskoga društva iz Osi­jeka Blanka Došen. U svome obracanju, veleposlanik Nesterenko izrazio je zado­voljstvo što je došao u Hrvatsku i u svom nastupu istaknuo gospodarsku i turistic­ku suradnju Hrvatske i Rusije, istaknuvši tvrtke poput Lukoila ili Sberbanke koje skoj, ali i ponovno uspostavljene letove iz Moskve prema Hrvatskoj za hrvatske i ruske gradane. Veleposlanik i ostali sudi­onici koji su govorili na ovom skupu, na­glasili su kako suradnju valja proširiti jer postoji još niz podrucja i mogucnosti da se hrvatsko-ruska suradnja unaprijedi. GND / dab spomenimo bivšega predsjednika dr. Ivu Josipovica, koji je u svome mandatu više puta boravio u Kazahstanu. Nakon pozdravnih govora, veleposlanik Republike Kazahstan, Tolezhan Barlyba­ yev u svom je govoru istaknuo da mu je iznimno drago što mu se pružila prilika suorganizirati Susret s Kazahstanom u ovom prostoru zajedno s Kazahstanskim društvom i Slovenskim domom Zagreb. U svom se izlaganju osvrnuo na nastanak Republike Kazahstan, na njenu znacajnu i bogatu povijest, te istaknuo suradnju s Hrvatskom i drugim zemljama u okru­ ženju i u jugoistocnoj Europi. Potencijal za snažniju suradnju s Hrvatskom vidi u otvorenom konzulatu u Splitu te ostvare­ noj suradnji u gospodarskom, zdravstve­ nom i turistickom kontekstu, te se nada da ce po završetku pandemije suradnja Veliko zanimanje za Dan Rusije u Slovenskom d omu Zagreb. još više ojacati. Naglasio je velik interes za širenjem prisutnosti hrvatskih tvrtki na kazahstanskom tržištu, osobito u po­ drucju informaticko-komunikacijskih tehnologija i energetike, te je naglasio da smatra Republiku Hrvatsku perspektiv­ nim partnerom u tim podrucjima. Na kraju ovog susreta, otvorena je izlož­ ba poznatog hrvatskog kipara Mate Tu­ rica, koja se istice elegancijom i ljepotom skulptura u kamenu. Dan Rusije Tjedan dana kasnije održan je Susret s Rusijom, na kojem su bili brojni predstav­nici hrvatsko-ruskih društava prijatelj­stva iz cijele Hrvatske, mnogi uglednici iz politickog i javnog života Hrvatske te više veleposlanika i drugih stranih diplo­mata na celu s veleposlanikom Rusije An-drejem Nesterenkom, koji je svoju službu u RH poceo krajem prošle godine i kojeg je predstavio glumac Ivica Kunej. Nije se Kandidat za blaženega Pater Janez Strašek Z agrebški nadškof kardinal Josip pletenem in dolgotrajnem postopku, Bozanic je sredi junija objavil ki lahko privede do beatifikacije, lah­razglas o zacetku postopka za beatifi-ko pa tudi ne. Ob objavi zacetka po­kacijo mucenca, duhovnika lazarista stopka, ki naj bi privedel do razglasitve Janeza Straška, ki je pred muceniško patra Straška za blaženega, zagrebška smrtjo upravljal župnijo Svetice pri nadškofija, tako kot je sicer obicaj, Ozlju. Janez Strašek se je rodil decem-poziva vse vernike in druge ljudi, da bra leta 1906 v Slakah pri Podcetrtku. ji dostavijo informacije ali podatke, ki Po šolanju za duhovniški poklic je naj-bi lahko bili pomembni za odlocanje o prej služboval v Sloveniji, pred in med tem primeru. 2. svetovno vojno pa je bil kot lazarist (poj) in clan Misijonarske družbe sv. Vinka Pavelskega poslan v Srbijo, kjer je opra­ vljal božjo službo v vec krajih. Po koncu vojne je prišel v Svetice, poleg tamkaj­šnje pa je upravljal tudi župnijo v Ozlju. 30. marca 1947 po jutranji maši sta ga na poti iz župnije Ozalj v župnijo Sve­tice ubila brata, clana lokalne partijske organizacije. Šlo je zlocin iz sovraštva proti veri, ki nikoli ni bil sankcioniran. Seveda gre šele za prvo fazo v sicer za­ Življenjsko pot Janeza Straška je v dveh knjigah raziskovala in opisa-la Polona Jurinic, o njem pa smo veliko pisali tudi v Novem odme­vu. Spominska maša V spomin na Janeza Kranjca O b 107. obletnici rojstva in 80-letnici muceniške smrti Jane-za Kranjca je bila 24. avgusta v Gorici pri Slivnici spomin-ska sveta maša, ki jo je daroval upokojeni celjski škof msgr. Sta-nislav Lipovšek. Somaševala sta domaci župnik Marko Šraml in župnik iz Kistanja na Hrvaškem don Ivan Perkovic. Prisotni so bili sorodniki pokojnega Janeza, gosti iz Zagreba in župan Kistanja Roko Antic. Janez Kranjc je bil ubit leta 1941 v okolici Kistanja, ko je bil ka-plan tamkajšnje župnije sv. Nikola ter sosednjih župnij Nunic in Ervenik. Na poti iz Ervenika v Nunic so ga na sveti vecer v zasedi docakali domaci cetniki, ga na grozljiv nacin ubili ter ga prinesli na polnocnico v cerkev v Nunicu kot „darilo” župljanom za božic. Pokojni zagrebški nadškof Franjo Kuharic je nekoc izjavil, da je smrt tega mladega 27- letnega Slovenca najbolj strašna smrt med številnimi duhovniki ubitimi med in po vojni na Hrvaškem. Župnik don Ivan Perkovic iz Kistanja je po maši tudi objavil, da se je zacel postopek za beatifikacijo. (pj) Življenjska pot Janeza Kranjca je podrobneje opisana v knjižici Polone Jurinic Po poteh don Janeza (Ivana) Kranj-ca (1914-1941) iz leta 2018. Vezi - spone med ucitelji in ucenci ter dvema državama V zagrebškem Nacionalnem muzeju sodobne umetnosti (NMSU) so spomladi v sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki organizirali razstavo z naslovom Vezi. Razstava govori o povezavah, vplivih in sodelovanjih slovenskih študentov in njihovih hrvaških profesorjev na zagrebški likovni akademiji v obdobju med dvema svetovnima vojnama. P o daljšem premoru zaradi pandemije novega koronavirusa je bilo odprtje razstave Vezi/Spone v NMSU v Zagrebu prvo veliko sodelovanje na kulturnem podrocju med Slovenijo in Hrvaško. Dr-žavi, ki sta bili vec stoletij znotraj istih dr- Z otvoritve razstave v NMSU. Foto: tbb žavnih meja, sta imeli tudi pogoste stike na podrocju umetnosti. Po ustanovitvi Kraljevine Jugoslavije je Zagreb postal osrednje kulturno in izobraževalno sre­dišce, v njem pa je delovala edina likov­na akademija v takratni državi. „Naša ideja je bila, da Zagrebško likovno aka-demijo prikažemo kot mesto, ki je bilo pomembno za srednjeevropsko likovno sceno. Morda si malo domišljamo, da je bil Zagreb takrat kot Dunaj, no to potr­juje zanimanje mladih študentov za aka-demijo, posebej še po prihodu dekana Ivana Meštrovica“, pravi kustosinja raz-stave Dajana Vlaisavljevic, ki je razstavo pripravila skupaj s slovensko kustosinjo Asto Vrecko. Vecina slik je v Zagreb pri­šla iz Galerije Božidar Jakac iz Kostanje-vice na Krki, ki hrani dela najbolj znanih slovenskih umetnikov 20. stoletja, kot so Zoran Didek, Zoran Mušic, Gabrijel Stupica, brata Kalin, Francišek Smerdu, Marij Pregelj in drugi. „Na tej razstavi so predstavljena dela slovenskih likovnih umetnikov, ki so med obema vojnama študirali v Zagrebu, teh je bilo kar 95, vec kot polovica pa jih je diplomirala“, pravi Asta Vrecko. Ob ustanovitvi ljubljanske Akademije za likovno umetnost leta 1945 so v prvem uciteljskem zboru sedeli kar štirje nekdanji študenti zagrebške aka- demije in tako se je njen vpliv nadaljeval tudi v Ljubljani. Razstava je predstavila vplive, povezave in sodelovanja med slovenskimi in hr-vaškimi umetniki, ucenci in ucitelji ter nakazala nekatera osrednja umetnostna in družbena vprašanja, s katerimi so se ubadali umetniki tistega casa. „S samim naslovom razstave, Spone – Vezi, smo že­leli pokazati, da je bil tedanji odnos med profesorji na akademiji in nadarjenimi študenti zelo neposreden, prav nic ex cathedra,“ pravi kustosinja Dajana Vlai­savljevic. Med umetniki zagrebške likov­ne akademije so se spletla trajna prijatelj­stva, nekdanji profesorji in študenti so postali kolegi, nekdanji sošolci pa sode­lavci, ki so skupaj razstavljali in delovali v raznih društvih. Slovenski umetniki so se tako ucili in kasneje skupaj razstavljali s hrvaškimi likovnimi velikani Ljubom Babicem, Krstom Hegedušicem, Tomi-slavom Krizmanom in seveda Ivanom Meštrovicem. V Zagrebu je bilo razstavljenih vec kot 100 del vecinoma slovenskih umetni­kov ter izbrano dokumentarno gradivo, ki kaže na izjemno poglobljen študij na zagrebški likovni akademiji. Razstavo so v nekoliko drugacni izvedbi 10. septem-bra odprli tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kjer se Nacionalni muzej moderne umetnosti iz Zagreba predstavlja s skoraj petdesetimi deli. (tbb) Festival svetovne književnosti V ospredju nobelovka in slovenski avtorji Beloruska nobelovka Svetlana Aleksijevic je bila glavna zvezda 9. festivala svetovne književnosti. Obcinstvu se je predstavila s temami o post-sovjetski družbi in njenimi posledicami. Med najbolj številcnimi gosti pa so bili slovenski avtorji, od mlajše generacije do doajena Borisa A. Novaka. V šestih dneh se je septembra v Za­grebu predstavilo 50 avtorjev iz 15 držav. Po lanskem pandemijskem festivalu, ki je okrnjeno potekal na daljavo, so letos tako književniki kot njiho-vi bralci komaj cakali, da se družijo v živo. Festival je skupaj s španskim književ­nikom Manuelom Vilasom in srbskim piscem Draga­nom Velikicem odprl prav slovenski kantavtor Zoran Predin, ki je spregovoril o svojem prvem romanu Mongolske pege. Zagreb-ška publika je spoznala mladega slovenskega pisca Jasmina B. Freliha, dobi­tnika Nagrade Evropske unije za književnost, ki se je predstavil s svojim roma­nom Na/pol. O vprašanju avtenticnosti do samega sebe in iskrenosti do dru­gih je spregovorila Bronja Žakelj, nagrajena slovenska avtorica književnega hita Belo se pere na devetdeset. Dijana Matkovic, av-torica zbirke zgodb V imenu oceta, je sodelovala pri projektu Skupni dnev­nik: 2020, v katerem je šest avtorjev iz regije dva meseca pisalo do 500 besed dnevno, o letu, ko se je svet ustavil. Veronika Simoniti se je predstavila z romanom Ivana pred morjem, ki go-vori o družinskih odnosih in usodah. Kot posebno poslastico pa so v Zagre-bu predstavili doajena slovenske knji­ževnosti Borisa A. Novaka, ki se je s svojim prevajalcem v hrvašcino Boži­darjem Brezinšcakom Bagolo pogo-varjal o epu Vrata nepovrata. Kot je dejal glavni urednik založniške hiše Fraktura, ki je festival tudi orga­nizirala, Seid Serdarevic, je Slovenija ne le trenutno predsedujoca Svetu EU, temvec bo tudi castna gostja najvecje­ga knjižnega sejma na svetu v Fran-kfurtu, kar je izjemen uspeh za državo iz naše regije. Zato so ji tudi v Zagrebu na Festivalu svetovne književnosti na­menili posebno pozornost. (tbb) Veronika Simoniti s hrvaškim prevodom svojega romana. Foto: Anto Magzan, FB FSK Festival ljubezenske poezije Poezija mocnejša od covida V Samoboru so tudi letos, kljub omejitvam zaradi covida, pripravili pesniško srecanje. Tokratnemu, že 32. festivalu, ki je trajal od 31. maja do 12. junija, so organizatorji nadeli še dodatni naslov: Ženska je življenju najvecje bogastvo. In tudi Nova knjiga Polone Jurinic Pavlinci in njihovi samostani na Slovenskem in Hrvaškem Ena najaktivnejših zagrebških Slovenk tudi v osmem desetletju svojega življenja ne miruje in še vedno z zanesenjaško energijo neutrudno raziskuje slovensko-hrvaške vezi. Po lanskoletni knjigi Slovenske barve Zagreba in okolice, je Polona Jurinic letos dokoncala knjigo o pavlincih in njihovih samostanih v Sloveniji in Hrvaškem. To je njena osma knjiga, ki je nastala v založbi Slovenskega doma Zagreb in Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb. Najprej, kdo so pavlinci, zakaj so pomembni? Pavlinci so red v Katoliški cerkvi, razširjeni so na Hrvaškem, Madžarskem, v Avstriji, Franciji, Poljski. Imenujejo se Pu-šcavniki sv. Pavla prvega Pušcavnika, red pa je nastal na Ogr­skem v prvi polovici 13. stoletja, v zacetku 14. stoletja ga je priznal papež Klement V. Na Hrvaškem je bil prvi pavlinski samostan zgrajen v Dubici leta 1244, najvec pa jih je bilo po­stavljenih od 13. in 15. stoletja. Leta 1696 so se hrvaški pavlin­ci locili od ogrskih, Lepoglava pa je postala središce hrvaške pavlinske pokrajine. Pavlinci so bili zelo bogati in ugledni v 17. in posebno v 18. stoletju. Imeli so svoje umetniške delav-nice, kiparji, mizarji in slikarji so opremljali njihove cerkve z oltarji, ki jih še danes obcudujemo: Svetice, Kamensko, Oli­mje, Lepoglava, Remete, sv. Petar u Šumi. Veliko so naredili tudi na podrocju jezika in književnosti. Rimsko-nemški cesar Jožef II. je leta 1786 ukinil pavlinski red. Pavlinci so prepoznavni po svojih belih habitih in jih narod imenuje „beli fratri”. Sedež generalne uprave reda je danes v poljskem narodnem svetišcu Crne Marije v Censtohovi, od koder se je na po­budo pokojnega kardinala Franja Kuharica leta 1972 zace-la obnova hrvaških pavlincev, ki danes delujejo v treh sa-Knjiga je v slovenskem in hrvaškem jeziku, ima skoraj 300 mostanih (sv. Petar u Šumi, Kamensko, Svetice) in tvorijo strani. Ste imeli kakšne težave pri njenem nastajanju? hrvaško kvazi provinco. Po celem svetu je trenutno okoli - Zacela sem zbirati bogato literaturo o pavlincih in tako se je 600 pavlincev, ki delujejo v 60 samostanih. Vzdržujejo se z monografija zacela porajati. Kakšnih vecjih težav nisem ime­delom v župnijah. la, zadnje case, ko nam nagaja epidemija koronavirusa, so bili problematicni edino odhodi na teren. Nastajala je dobra štiri Zakaj ste se odlocili napisati knjigo Pavlinci in njihovi sa-leta. Z dragocenimi nasveti so mi dosti pomagali akademik mostani (Hrvaška, Slovenija, Srem in Backa) nekoc in da-Josip Bratulic iz Zagreba, dr. Milan Kruhek iz Karlovca in nes? vlc. Marko Kljajic iz Zemuna. - Pred desetimi leti sem se prvic „srecala“ s pavlinci in njiho-vim samostanom. Pot me je popeljala na Svetice pri Ozlju, z Veselimo se predstavitve monografije v Slovenskem domu namenom fotografirati sliko slovenskega barocnega slikarja Zagreb, ko bodo razmere to dovoljevale. Do takrat pa nam, Janeza Potocnika in tri oltarje v cerkvi Rojstva Blažene De-prosim, zaupajte še nekaj vsebinskih poudarkov. vice Marije, ki so delo pavlinskih mojstrov iz 18. stoletja. Ta Obdelala sem 46 samostanov in 16 cerkvic ter kapelic na 500 let stari pavlinski samostan me je ocaral na prvi pogled. podrocju Hrvaške, Slovenije, Banata in Backe. Monografija Pred tem sem bila v Olimju, v tem tudi nekoc pavlinskem je opremljena s številnimi fotografijami še obstojecih samo­samostanu, ki ga zdaj upravljajo mali bratje franciškanskega stanov in tlorisi ter slikami razvalin nekdanjih. Pišem tudi reda. Ocaral me je tudi najpomembnejši pavlinski samostan o tem, da je bil pavlinski red ukinjen po zaslugi sina Marije v Lepoglavi, ki ga je dal zgraditi grof Herman Celjski in je Terezije, Jožefa II, takrat so samostani zaceli propadati, a do-postal središce pavlinskega reda na naših obmocjih. Odkrila koncno je bila vecina unicenih za casa turških osvajanj. sem, da se pavlinci danes nahajajo tudi v samostanu v Svetem Pomembno se mi zdi, da vse to ostane zapisano. Tudi to, da Petru v Šumi v Istri ter v Kamenskem pri Karlovcu. Kolikor so mnogi samostani s cerkvami obnovljeni in služijo svojemu vem, ni knjige, v kateri bi bili na enem mestu opisani in pred-namenu ter v njih lahko še dandanes obcudujemo mogocna stavljeni vsi ti samostani obeh mojih domovin. Tudi zato sem dela slovenskih in hrvaških pavlinskih kiparjev in slikarjev.se podala v to zanimivo raziskovalno avanturo. (akm) letos smo na njem imeli slovensko predstavnico. F estival ljubezenske poezije Vrazova Ljubica je tradicionalno pesniško srecanje, utemeljeno leta 1990 v spomin na Julijano Cantilly (1812-1842), znamenito Samoborko in necakinjo Lju­devita Gaja, v katero je bil zaljubljen slovensko-hrvaški pesnik, ilirec Stanko Vraz (1810-1851). Vraz je njej v cast napisal pesni­ško zbirko Đulabije, kjer ji je nadel ime Ljubica. Samoborci so na sreco, kljub pandemiji Covida-19, uspeli ohraniti kontinuiteto prireditve. O tem, kako dobro se pesniki pocutijo v Samoboru so govorili številni so­delujoci. Prav tako pa je tudi tokrat festival obi-skalo veliko ljubiteljev poezije, med obiskovalci so bili tudi clani in cla-nice Slovenskega doma Zagreb in Sveta sloven-ske nacionalne manjšine Mesta Zagreb, ki je bil že devetic partner festivala. Vrhunec dogajanja je bil zadnji vecer, ko smo navzoci izjemno uživali v pesniškem in glasbe­nem programu. Pesniki in obiskovalci smo se ob prihodu v Samobor naj­prej zbrali pred Samoborskim muzejem, ob spomeniku Stanka Vraza in njemu v cast položili cvetje, nato pa smo se kot obi­cajno sprehodili do Ljubicinega groba ob župnijski cerkvi Sv. Anastazije. Po pozdravnih nagovorih in polaganju cvetja tudi na Ljubicin grob, se je srecanje nadaljevalo v Prehodu hrvaških pesnikov. Tam se nam je predstavil pesnik Enes Kiševic, cigar verze Žena je životu/ najveci imetak./ I ukras. I Majka./ I vjecni pocetak so vklesali v marmorno plošco, ki bo od zdaj krasila ta prehod. Vsi skupaj smo se nato preselili v park pred Galerijo Prica. Med prijetnimi zvoki kitare in prepevanjem kantavtorice Lidije Bajuk so navzoci pesniki recitirali svoje pesmi. Organi­zatorji pa so tokrat naredili tudi izjemo, saj je avtorico teh vrstic doletela cast prebrati pesem Cakam te slovenske pesnice Slavice Jarkovic, ki jo je k sodelovanju povabil Svet slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb. Pesnica, ki je iz Krškega, živi in dela pa v Kopru, se festivala žal ni mogla udeležiti, se nam je pa predsta­vila s temi besedami: „Že v osnovni šoli sem zacela s pisanjem, spisi za šolska glasila, pisanje dnevnika…V srednji šoli se je med besedami našla tudi stezica poezije, ki se še danes prepleta med prvo pesniško zbirko Zajtrk smehljajev (2008) in drugo zbirko V sobi srca (2020). Zelo rada pišem, zame je to sprostitev, meditacija. Custvom do-volim, da se izrazijo, zaživijo in pozdravijo. Delam v vrtcu kot Pesem Cakam te, ki jo je posebej za festival v Samoboru napisala Slavica Jarkovic: Cakam te. Na preprogi biserne rose, med zlatimi prameni jutranjega sonca. Slišim te. Tvoj dih objema moje telo in prebuja molcece reke najinih skrivnih potovanj. Cutim te. Obleceš me v slap cvetlic in me poljubiš na poglede najinih oci. Ob meni si. Tvoja topla dlan prižiga nove svetove misli in srca. pomocnica vzgojiteljice in sem srecna med tako cisto, iskreno in ljubeznivo dušo otrok.“ Na letošnjem festivalu sta bila predstavljena tudi dva zbornika hrvaških ljubezenskih pesmi, prvic prebranih na festivalih leta 2019 in 2020. Pesniki so ju prejeli v spomin. S posebno custvenimi besedami smo se poslovili od enega od ustanoviteljev festivala, samoborskega pesnika Josipa Prudeusa, ki ga žal ni vec med nami. Obljubili smo, da bomo njegovo idejo o pomembnosti festivala prenašali še naprej… Marjeta Trkman Kravar Miniaturna podoba Franceta Prešerna v Muzeju za umetnost in obrt Slovenski umetnostni zgodovinar Ferdinand Šerbelj je, kot so v zacetku julija porocali slovenski mediji, v zagrebškem Muzeju za umetnost in obrt našel miniaturo - podobo Franceta Prešerna. Odkril jo je po nakljucju med spletnim pregledovanjem obsežne zbirke, ko je „po svoji že kar pregovorni sistematicnosti umetnostnega zgodovinarja analiziral sliko za sliko", je na spletu porocala Družina. Podoba je datirana v sredino 19. stoletja. S lika z naslovom Portret plavokosog muškarca nosi inventar-bitev našega velikega no oznako MUO-018031:miniatura in je del slikarske zbirke pesnika, naslikal leto po Muzeja za umetnost in obrt. Ta ima sicer po nekaterih naved-pesnikovi smrti. Bil je bah najvecjo hrvaško zbirko z nekaj tisoc predmeti, med drugim Nemec po rodu, v Slo­tudi vec kot šest tisoc slikarskih del. Zbirka je odprta za javnost veniji pa je živel od leta na spletu. 1835 do 1867. „Dejstvo Umetnostni zgodovinar dr. Šerbelj, ki je dolgoletni svetnik in ku-je, da sta se Goldenstein stos Narodne galerije Slovenije, je preprican, da so se z najdbo pri-in Prešeren poznala, dej­bližali avtenticni podobi Prešerna. „Ujema se z opisi, kot nam jih stvo pa je tudi, da se po je zapustila pesnikova sestra, da je imel sive oci, svetlejše lase... Z pesnikovi selitvi v Kranj najdene podobe je jasno razvidno, da je doslej znani portret Gol-nista vec videla. Torej denstein naslikal kot 'kopijo' tega akvarela; po mali sliki, dimenzi-ga je naslikal po svojem je so 8 krat 7 cm, je naslikal veliko oljno sliko, ki jo vsi poznamo," slikarskem spominu, je povedal dr. Šerbelj, ki sicer meni, da tudi ta miniaturni akvarel, spominu iz pesniko­katerega avtor naj bi bil prav tako Goldenstein, verjetno ni nastal vih najlepših in najbolj za casa pesnikovega življenja, gotovo pa ne v živo. Ni namrec zna-ustvarjalnih let v Ljublja-no, da bi za casa Prešernovega življenja nastal kak njegov portret, ni," je še pojasnil Šerbelj. saj da je pesnik odklanjal portretiranje. Kako je ta miniatura zašla v zagrebški muzej je skrivnost, ki naj-Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein (1807–1878) je Prešer-brž nikoli ne bo pojasnjena. nov portret, ki velja za prvo in tudi najbolj prepoznavno upodo- (dab) Venec za Stanka Vraza N a spominski plošci Stanku Vra­zu (30. junij 1810, Cerovec – 20. maj 1851, Zagreb) na procelju stav-be HAZU na zagrebški Opaticki ulici, kjer je živel in ustvarjal, so clani Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Za­greb položili venec. S kratkim kultur­nim programom so obudili spomin na slovensko-hrvaškega pesnika, ki skupaj s Petrom Preradovicem in Ivanom Ma­žuranicem velja za najpomembnejšega pesnika hrvaške romantike in prvega hrvaškega profesionalnega pisatelja. Na vsakoletnem tradicionalnem poklonu Stanku Vrazu se sicer zbere lepo števi-lo pripadnikov slovenske manjšine. Žal letos ni bilo tako, zaradi bolezni in bo­jazni pred okužbo s koronavirusom je bila tokrat udeležba picla. (akm) Svetovni dan cebel Umetniška poslikava za ohranitev cebel Ob svetovnem dnevu cebel je na eni od stavb Atlantic Grupe nastal mural, ki opozarja na pomen cebel. Avtor je hrvaški umetnik Miron Milic, delo pa so podprli slovenska država ter gospodarstveniki iz obeh držav. G eneralna skupšcina Organizacije združenih narodov stopila prostor na eni od svojih stavb. Mural je del prizadevanj za (OZN) je pred štirimi leti soglasno sprejela resolucijo, s ozavešcanje o nujni zašciti edinstvenih opraševalcev, od katerih katero je 20. maj razglasila za Svetovni dan cebel. Glavna pobu-je odvisna kar tretjina cloveške hrane. dnica obeležitve dneva cebel je bila Cebelarska zveza Slovenije, (mtk, po spletni strani SLO CRO Poslovnega kluba datum pa oznacuje obdobje najvecje aktivnosti cebel (na severni slovenskih in hrvaških gospodarstvenikov) polobli) in datum rojstva zacetnika slovenskega cebelarstva An-tona Janše, rojenega leta 1734. Študije kažejo, da se populacija cebel in opraševalcev kriticno zmanjšuje, brez njih pa bi izgubili vrsto živil. Tik pred predsedovanjem Slovenije Svetu Evropske unije smo ob Svetovnem dnevu cebel tudi v Zagrebu opozorili na globalno pomembnost cebel za cloveka. Na vzhodni vpadnici v mesto, ob Slavonski aveniji, eni najbolj prometnih cest v Zagrebu, je bilo 20. maja 2021, prav na Sve­tovni dan cebel, postavljeno umetniško delo, mural znanega hrvaškega umetnika Mirona Milica, ki ponazarja zašcito in so-bivanje s cebelami. Zaradi nadaljnje promocije in distribucije je mural naslikan na pano. Prireditve ob postavitvi murala, ki jo je podprla javna agencija SPIRIT Slovenija, so se udeležili pobudniki in podporniki pro-jekta - veleposlanik Republike Slovenije v Zagrebu Vojislav Šuc, predsednik SLO CRO Poslovnega kluba Saša Muminovic in Ivan Mišetic, generalni tajnik Atlantic Grupe, ki je za mural od­ Orglicarji Naš clan navdušil na 6. Cvitarijadi N a mednarodnem srecanju orglicar­jev, 6. Cvitarijadi v Zadru, je tudi letos nastopil clan Slovenskega doma Za­greb Marjan Dirnbek. Srecanje je orga­niziralo združenje Zvuci zavicaja, nasto­pali pa so najboljši ustni harmonikarji iz Avstrije, Slovenije, Italije, Bosne in Her-cegovine ter Hrvaške. Orglice so zvenele v lepo zvezdnato za­drsko noc, program je bil zanimiv in pe­ster, za vsakogar nekaj. Naš clan, ki sicer obcasno nastopa na prireditvah Sloven-skega doma Zagreb, uspešen pa je tudi na mednarodnih festivalih orglicarjev v Sloveniji (Mokronog, Mirna in Domžale) ter hrvaški Istri (Gracišce), je zadrskemu obcinstvu zaigral dve pesmi: italijansko Funiculi, Funiculŕ in slovaško Tancuj, tancuj, vykrúcaj, za kar je bil nagrajen z velikim aplavzom. (ma) Slovenski jezik in novo šolsko leto Zacelo se je novo šolsko leto, ki je spet polno izzivov. Veliko teh je tudi pred ucitelji slovenskega jezika, tako v hrvaških šolah, kot tudi v slovenskih društvih na Hrvaškem. Da bi obdržali svoje ucence ter širili in negovali slovenski jezik in kulturo, se morajo vcasih boriti z bolj razširjenimi jeziki: angleškim, nemškim, španskim in celo turškim, Zabavno in poucno Poletni tabor slovenšcine na Platku in v Trogirju Na Platku in v Trogirju sta bila sredi julija prva poletna tabora slovenskega jezika za osnovnošolce in srednješolce, clane slovenskih društev na Hrvaškem. Tabora je organizirala Zveza slovenskih društev na Hrvaškem s podporo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Udeležili ste se ju tudi mladi clanici Slovenskega doma Zagreb, Lucija je bila na Platku, Mateja v Trogirju. Tukaj so njuni vtisi. Lucija Gulic, 12 let: „Bilo je enkratno! Imeli smo dve zelo dobri animatorki, obiskali smo gozdove, se spušcali v kolutih po veli­kem toboganu, pešacili po hribih, zelo dobro jedli v planinskem domu… Verjeli ali ne, v teh dveh dneh smo spoznali tudi sloven-šcino z uciteljico Evo Ciglar in to na lep, sprošcen in zanimiv na-cin. Naredili smo slovenski zemljevid, narisali slovensko zasta­vo, reševali naloge iz pobarvanke… Ne vem v kakšno Slovenko se bom razvila, ampak vse bližje mi je obcutek, da sta mi oce in stari oce Slovenca. Spoznala sem veliko prijateljic in prijateljev: Karin, Keiro, Dario, Viktorio, Petro, Arona, Tomo…, in mno­ge druge. Bili smo vsi prijatelji, brez kakršnega koli rivalstva. Lepo bi bilo, ce bi naslednji tabor trajal vec dni. Pa še nekaj: preživeli smo dneve skoraj brez mobitela. Podnevi je bil zunaj slab signal, ponoci smo pa bolj ali manj spali!” Mateja Medakovic, 16 let: „Na poletnem taboru v Trogirju je bilo zelo zanimivo. V samo dveh dneh pouka smo se veliko nau-cili. Naša uciteljica Vera Hrga je bila odlicna in nas je poucevala na zabaven nacin. V prostem casu smo imeli sprošcene in zabavne aktivnosti. Spo­znala sem nove in dobre prijatelje: Anjo, Diano, Matka in Leo­na. Upam, da se naslednje leto spet vidimo.” Priporocilo iz knjižnice T okrat vam iz našega bogatega knjižnega zaklada pripo- rocamo knjigo tržaškega zamejskega pisatelja Borisa Pahorja, ki je 26. avgusta slavil castitljivi 108. rojstni dan. To je priložnost, da se spomnimo na njegov roman Nekropo- la, zadnje case ene od bolj iskanih slovenskih knjig. Delo se še po vec kot petih desetletjih od svojega prvega izida bere povsem aktualno, saj je mo-derno napisana, a hkrati pre­ sunljiva memoarska pripo­ ved o življenju v taborišcu, ki je zasnovana kot vznik spo­ minov ob njegovem ponov­ nem obisku. Poleg romanov Imre Kertésza in Prima Le- vija je to eden najboljših in najpomembnejših romanov o grozotah holokavsta in ta­borišcu smrti. Na naših knji­žnih policah jo najdete tako v slovenšcini kot v hrvaškem prevodu Jagne Pogacnik. ki nekatere otroke pritegne zaradi priljubljenih nadaljevank. N a Hrvaškem se je mogoce slovenskega jezika uciti na 4 na-cine (v to niso vkljuceni lektorati in zasebne šole tujih jezi­kov): kot dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture (DPS), ki poteka v slovenskih društvih in ga financira Ministrstvo izo­braževanja znanosti in športa Republike Slovenija (MIZŠ); kot ucenje slovenskega jezika in kulture po modelu C, ki poteka v hrvaških izobraževalnih institucijah in ga financira hrvaško izobraževalno ministrstvo; v Varaždinski županiji poteka v tam-kajšnjih izobraževalnih ustanovah poseben program Ucenje slo­venskega jezika in kulture v Varaždinski županiji, ki financira MIZŠ; cetrti model so razlicni tecaji v okviru slovenskih društev. Ucenje slovenskega jezika se je na Hrvaškem do pojava epidemi­je Covida-19 kar lepo širil in v nekaterih slovenskih društvih se je povecevalo zanimanje otrok za ucenje slovenšcine. Ucenje po modelu C se je razširilo tudi v nekaterih osnovnih šolah v Pri­morsko-goranski in Istrski županiji. V šolskem letu 2020/2021 se je dopolnilnega pouka (DPS) udeležilo 287 ucencev. Po mo- Jezikovne drobtinice Vsak dan petnajst novih knjig V Sloveniji vsako leto izide okoli 5500 razlicnih knjig. To pomeni, da je vsak dan na voljo 15 novih knjig. Najvec je strokovnih prirocnikov, približno tisoc enot pa je slovenskega leposlovja. V zadnjih petih letih je bralstvo na letni ravni dobilo 170 novih slovenskih romanov in od deset do 20 dram. Vseh besed slovenskega jezika je natanko 356.912. Zbrane so v spletnem seznamu, ki je dostopen na tej povezavi: http://bos.zrc-sazu.si/besede.html. Število besed, uvršcenih v Slovar slo­venskega knjižnega jezika (SSKJ) je bistveno manj: skupaj jih je 110.180. Spletni SSKJ je skupaj z drugimi slovenskimi slovarji prosto dostopen na portalu Fran (https://www.fran.si/). Odlicna novica je, da se je v zacetku novega šolskega leta Fra-nu pridružil tudi – Francek. Na povezavi: francek.si so osnov­nošolcem in dijakom ter vsem, ki se ucijo slovenšcine, na voljo pojasnila o pomenu slovenskih besed, njihovih sopomenkah, izgovoru in pregibanju teh besed itd. delu C se je ucilo 221 ucencev in dijakov. V Varaždinski županiji pa je pouk slovenske­ga jezika po tamkajšnjem programu obiskovalo kar 95 ucencev. Upamo, da se bo število ucencev in dijakov tudi v pravkar zace­tem šolskem letu povecalo in da bo veliko otrok vzljubilo jezik svojih prednikov. V tem upanju pa vsem želim srecno in uspe­šno novo šolsko leto. Barbara Riman Vodstvo Zveze slovenskih društev naproša vse, ki si želite, da bi se vaši otroci ali vnuki v osnovni ali srednji šoli ucili slo venskega jezika in poznate ravnatelja šole, ki jo otroci obisku jejo, da se oglasite Zvezi po elektronski pošti zveza@slovenci. hr ali telefonu 091 909 48 48, da bi poskusili uvesti ucenje slovenšcine po modelu C tudi v šoli vašega otroka ali vnuka. Na Zvezi bodo veseli vaših klicev ali elektronskega sporocila! Peter Pavel Glavar - osebnost zlate dobe cebelarstva na Kranjskem Letos mineva 300 let od rojstva Petra Pavla Glavarja (1721-1784), slovenskega duhovnika, gospodarstvenika in mecena, ki je pomembno vplival na razvoj cebelarstva na Slovenskem, pouceval pa je tudi kmete, kako obdelovati zemljo, da bo obilneje rodila in kako poskrbeti, da bo živina bolj zdrava. Bil je tudi dobrotnik, ki ni nikomur odrekel pomoci, svoje premoženje pa je po smrti zapustil siromašnim, ostarelim in bolnim na Kranjskem in Dolenjskem. S lovenski zgodovinar Ivan Vrhovec je leta 1885 o Petru Pavlu Glavarju v Ljubljanskem zvonu zapisal: „Bil je eden najvecjih dobrotnikov svojih trpecih bratov in vzor slovenskega rojaka. Vse življenje ga je navduševala le ena želja: izboljšati gmotno in duševno stanje ubo­gega slovenskega kmeta – trpina. Najprej pri Sv. Petru na Kranjskem (sedanji Ko­mendi), od leta 1766 pa na Lanšprežu na Dolenjskem. Že kot kaplan, zlasti pa župnijski vikar, je kmetom svetoval, kako lahko vec pridelajo, pa tudi dobro pro-dajo svoje pridelke. Zlasti žitarice, med njimi oves, pa tudi med in vosek. S tem poukom je nadaljeval na Lanšprežu, kjer je gojil plemensko živino, zasadil velik vi-nograd, imel mlin, nabavil mlatilni stroj, pogozdil golicave, predvsem pa se posve­til cebelarjenju.“ Vecini od vas je ime Peter Pavel Glavar manj znano, kot cebelarska turisticna vodnica in interpret kulturne dedišcine, predvsem v vlogi kraljice in cesarice Ma-rije Terezije, pa sem se s tem imenom ve­likokrat srecevala. Njegova izjemna oseb­nost me je globoko prevzela. Na povabilo Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb sem pred nekaj leti imela priložnost obiskati Komendo, v kateri je preživel otroštvo in del od­raslega življenja in se „v živo“ srecati z njegovo zelo zapleteno življenjsko zgod­bo. Glavar je bil nezakonski sin dekle in komandanta malteške viteške posesti v Komendi, barona Petra Jakoba Testa­ferrate, rojen in kršcen za Petra Pavla je bil v Ljubljani 2. maja 1721. Mati ga je verjetno zaradi strahu pred obrekljivci pustila v Komendi, na posestvu njegove­ga oceta. Otroštvo je preživel pri rejniški družini Basaj. Peter Pavel Glavar je šele kot študent dognal, kdo je njegov pravi oce. Oce ga je lepo sprejel in materialno preskrbel. V duhovnika ga je leta 1744 posvetil senjski škof Benzoni, svojo prvo mašo je Glavar daroval na Trsatu nad Reko. S Trsata se je kot mlad duhovnik peš odpravil v Komendo, kjer je od oceta dobil v upravljanje posest, a ga ta kljub vsemu ni priznal za sina. Pod Glavarje­vo upravo se je v Komendi veliko gradilo in rezbarilo, zelo je skrbel tudi za šolanje otrok. Leta 1766 se je preselil v Lanšprež, kjer se je posvecal zlasti cebelarstvu. Imel je 200 panjev. Napisal je prvo slovensko cebelarsko knjigo. Neposredno je vplival na vsebino cebelarskega patenta, ki ga je 8. aprila 1775 izdala Marija Terezija. Njegov cebelarski nauk uci, da je stro-go prepovedano morjenje cebel. Upo­rabljal je nakladno cebelarjenje, rojenje je uravnaval z naravnimi in prisiljenimi roji, poznal je praho matic s troti v zra­ku, za prevoz cebel na pašo je uporabljal voz z vzmetenjem in cebelaril v štiri­nadstropnem panju s poslikanimi panj­skimi koncnicami. Pri ucenju nacina in vešcin cebelarjenja je opisoval preglede, ocenjevanje, razvršcanje in oznacevanje panjev, spremljanje pregledov panjev, dogodkov in ukrepanja ter vodenje cebe­larskega registra. Narocal je sistematic­no pregledovanje panjev in spremljanje stanja (trikrat na leto), razvršcanje v pet razredov ter dolocanje ukrepov cebelar­jenja za vsak panj. Opozarjal je tudi na zdravje cebel. Razvil je svoje talente in veliko naredil za dobro vseh. Vsi Gla­varjevi življenjepisci poudarjajo njego­vo veliko darežljivost in dobroto. Svoje pomoci ni odrekel nikomur. V oporoki je kot glavne in popolne dedice svojega premoženja dolocil revne in onemogle bolnike, brez razlike stanu iz komendske župnije in izmed podložnikov lanšpreške grašcine. Dolocil je tudi, naj se njegova grašcina Lanšprež proda in z izkupickom sezida bolnišnica v Komendi. V njegovem življenju obstaja še veliko za­nimivosti. Ce ste radovedni in vas življe­nje tega znamenitega Slovenca kaj bolj zanima, vam vsekakor priporocam ogled igranega dokumentarnega filma o njem, ki ga najdete na spletu: https://4d.rtvslo. si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje--izobrazevalni-program/148661225 Res je prav, da se ga spomnimo kot zaslu­žnega med velikani slovenskega naroda. Marjeta Trkman Kravar Obletnica 110 let od smrti pionirja letalstva V zacetku tega leta je minilo 110 let, odkar se je v Beogradu med poletom z letalom smrtno ponesrecil prvi slovenski in takrat eden redkih svetovnih letalskih konstruktorjev in letalcev Edvard Rusjan. Med preletom Kalemegdana je strmoglavil z letalom, ki sta ga z bratom Josipom - Pepijem zasnovala in izdelala v Zagrebu, v delavnici bogatega trgovca Mihajla Mercepa. E dvard Rusjan se je leta 1868 rodil v Trstu, ocetu Francu, ki je bil sicer doma z Goriškega in materi Graziji, ki je izha­jala iz furlanske Medeje. Edvard je bil drugi sin za prvorojen­cem Josipom - Pepijem in kot otrok in mladenic se je ukvarjal s kolesarstvom, a že kmalu, v prvih letih 20. stoletja, se je ob prebiranju strokovne literature navdušil nad takrat naglo roje­vajocim se letalstvom. Tudi sam je zacel razmišljati, kako bi na­redil letalo in za zacetek je nastala letalska maketa, izdelana iz kartona in iz bambusovih palic, imenovana Papirnata vragolija. Navdušenje nad letalstvom ga je popeljalo na srecanje letalskih pionirjev septembra 1909 v Montichiaru pri Brescii. Tam je od francoskega letalca Louisa Bleriota kupil motor znamke Anzani s 15-imi konjskimi mocmi, s katerim je njegov prejšnji lastnik preletel Rokavski preliv. Pri snovanju in izdelavi pravega letala mu je pomagal brat Josip, delala pa sta kar v ocetovi sodarni. Jeseni leta 1909, ko so letalski zanesenjaki na razlicnih koncih sveta kar tekmovali, kdo bo z letalom poletel višje in dlje, sta tudi brata Rusjan izdelala svoje prvo letalo EDA, dolgo 12 metrov z razponom kril 8 metrov. Eda je prvic poletela novembra tega leta, na višini dveh metrov je letela 60 metrov dalec. Že konec tega meseca je letalo v zra­ku zdržalo celih 600 metrov, v zacetku decembra pa je Edvard z njim dosegel višino 12 metrov. Delo se je nadaljevalo z trokrilcem EDA-II z mnogimi tehnic­nimi izboljšavami, a se je žal razbilo. EDA-III in EDA-IV sta bila spet dvokrilna zrakoplova, naslednji pa so bili enokril­ni. Bratoma je pomagala tudi sestra Luiga Gigija, ki je šivala platna kril. Rusjani so nadaljevali z delom in tako je nastalo še šest novih letal. Proizvodnjo sta preselila v bližino Mirna, kjer sta na bližnjih travnikih pred javnostjo preizkušala svoje stvaritve. Tako je nastalo goriško-mirensko letališce. Edvard je na prvi letalski prireditvi nastopil z Edo-V in Edo-VI, 28. marca 1910. Z Edo-VI je na mitingu 29. junija tega leta pole-tel 40 metrov visoko in preletel celo mirensko polje. Po izdelavi Ede-VII je Rusjanoma zacelo primanjkovati denarja in financno pomoc sta iskala v tujini. Edvard je leta 1910 spoznal zagrebškega fotografa in premožnega trgovca Mihajla Mercepa in ta mu je ponudil sodelovanje. Brata sta se tako preselila v Za­greb. Septembra 1910 je nastal prototip letala z motorjem GNO­ME moci 50 konjev. To letalo je vzletelo po vsega 28-ih metrih, kar je bil takrat rekord v svetovnem merilu. Brata sta se leta 1911 po uspešnem nastopu v Zagrebu odpravila na promocijsko turnejo po balkanskih mestih. Tako sta prišla v Beograd in kljub vetrovnem vremenu se je Edvard 9. januarja odlocil za polet. Vzletel je s polja pod Kalamegdanom in uspe­šno preletel beograjsko trdnjavo in železniški most na Savi. Gle­dalci so bili navdušeni, dokler ni njegovemu letalu mocan sunek vetra zlomil krilo, ki je padlo v Savo, letalo pa je z Rusjanom str­moglavilo ob vznožju Kalemegdana, ob železniški progi. Edvard je bil hudo poškodovan in je umrl med prevozom v bolnišnico. Pokopali so ga v Beogradu, pogreba se je udeležila 15-tisocglava množica. Edvard Rusjan ni bil le pionir slovenskega letalstva, pac pa eden od zacetnikov letenja na širšem obmocju srednje in vzho­dne Evrope. Po njem se imenujeta letališce v Mariboru in go-riški aeroklub, v Brežicah pa deluje društvo ljubiteljev letalstva z njegovim imenom. Leta 2007 je veleposlaništvo Slovenije obnovilo in uredilo Rusjanov grob v Beogradu, na kraju, kjer je strmoglavil, pa obiskovalce na ta dogodek opozarja spominsko obeležje. (poj/dab) Slovenija in Hrvaška - športni velesili Na Olimpijskih igrah v Tokiu, ki so bile zaradi pandemije prestavljene in na katerih ni bilo gledalcev, so se slovenski in hrvaški športniki spet dobro odrezali. Kaj dobro, odlicno! Enako velja tudi za Paraolimpijske igre. Ce kje, potem sta državi v svetovnem merilu nadpovprecno uspešni v športu. Hrvati z osmimi medaljami v Tokiu Po rekordnem Riu 2016 z desetimi olimpijskimi medaljami, od tega celo petimi zlatimi, so hrvaški olimpijci v Tokiu osvojili osem medalj: 3 zlate (Matea Jelic - taekwondo, Martin in Valent Sinkovic - veslanje ter Nikola Mektic in Mate Pavic - tenis, 3 srebrne (Tonci Stipanovic - jadranje, Tin Srbic - gimnastika ter Marin Cilic in Ivan Dodig - tenis) in dve bronasti (Damir Martin - veslanje in Toni Kanaet - ta­ekwondo. Najvecje presenecenje je bila zlata me-dalja v tenisu, šele tretjic v zgodovini olimpijskih iger sta pri moških v finalu igrala dva para iz iste države. Nazadnje se je to zgodilo leta 1908 v Londonu, kjer so slavili Britanci. Ena od glavnih hrvaških adutinj, „kraljica diska“ San­dra Perkovic ni uspela osvojiti tretje zlate olimpijske medalje, po Londonu 2012 in Riu. Finale je koncala na cetr­tem mestu. Slovencem 5 medalj Slovenskim športnikom je v Tokiu uspelo osvojiti rekordne tri zlate meda­lje (Benjamin Savšek - kanu na divjih vodah, Primož Roglic - kolesarstvo, kronometer, Janja Garnbret -špor-tno plezanje) ter po eno srebrno (Tina Trstenjak - judo) in bronasto (Tadej Pogacar - kolesarstvo, cestna dirka). Kar ob vsem tem še posebej izstopa, sta prvi kolesarski medalji, ki pa nista bili presenecenje, saj je Pogacar pred OI spet dobil Tour de France, Roglic pa je tudi v samem vrhu, kar je po OI doka­zal z zmago na dirki po Španiji. Še bolj zgodovinska pa je zlata Garnbretove v športnem plezanju, saj je bila ta disci­plina prvic na olimpijskih igrah. Blizu medalji so bili tudi košarkarji, ki so z izjemnim Doncicem za las zgrešili ve­liki finale z ZDA in na koncu osvojili 4. mesto. Na paraolimpijskih igrah so uspe šno nastopali tudi slovenski (dve medalji) in še posebej hrvaški špor tniki. Slednji so domov prinesli kar 7 odlicij. Hrvaški in slovenski športniki se kar pogosto srecujejo na raznih tekmovanjih. V kvalifikacijah za svetovno nogometno prvenstvo v Katarju sta Slovenija in Hrvaška v isti skupini. Po dokaj srecni zmagi Slovenije v Ljubljani (1:0), je Hrva ška v Splitu povsem nadigrala ble do Slovenijo s 3:0. Pred kratkim sta se pomerili tudi odbojkarski reprezentanci in sicer v osmini finala evropskega prven stva. Zmagala je Slovenija, ki je na koncu že tretjic po letu 2015 posta la evropska podprvakinja. Ne pozabimo slovenskih jedi Ko sem šla po gobe, a nisem še „šla po gobe“ N e „pijem kot goba“! Hvala Bogu tudi še nisem „šla po gobe“, no, da ne boste rekli da govorim in pišem „kot da sem se norih gob najedla“, bom tokrat raje pisala samo o mojem konjic­ku, ki je med ljudmi zelo priljubljen. Vecina vas ne ve, da tudi jaz zelo rada hodim po gobe in jesen je pravi cas za to! Seveda, da bi bili uspešni pri iskanju gob, morate poznati pravi kraj, pravi cas, položaj lune, pravo temperaturo in si želeti malo dežja, da bo vse „rastlo kot gobe po dežju“… Hja, in prvi morate biti! O gobah bi se dalo ogromno napisati, o takšnih lepih in dobrih za jesti, kakor tudi o tistih, ki so užitne samo enkrat. Zato sta pri gobarjenju previdnost in znanje mati modrosti!!! Nabiranje gob vsakdo doživlja po svoje, nekateri to obešajo „na velik zvon", drugi so bolj skrivnostni in je od njih težko izvedeti, kje in kdaj so jih nabirali. Nabiranje gob je neke vrste vracanje k naravi. Med nabiranjem se po gozdu sprehajamo in smo v ne­posrednem stiku z naravo. Ker so gobe pomembne za gozd, ne smemo pozabiti, da je njihovo nabiranje zakonsko omejeno. Ker nisem samo strastna ljubiteljica gobarjenja, ampak tudi pra-vi gurman, vam je takoj jasno, da jih v svoji kuhinji zelo rada pripravljam. So lahko odlicna popestritev vsakdanjega jedilnika kot glavna jed, prikuha ali samo zacimba. Lahko jih shranimo tudi kot ozimnico. Posamezne vrste pražimo (z jajci), pecemo na žaru, v ponvi ali pecici, dušimo, gratiniramo, paniramo in cvremo, mariniramo in tako naprej. Ob tem pa še povejmo, da gobe pripravljamo na hitro oziroma na zob (al dente), saj z daljšanjem termicne ob-delave postajajo vse težje prebavljive. Z zacimbami varcujemo, zadostujeta že sol in sveže mleti poper. Gobe so po lastnostih najbolj podobne mesu. So hranljive in se jih zato hitro najemo. Kljub številnim zanimivim receptom, jaz osebno iz njih najraje skuham okusno rižoto, gobovo juho ali pa gobovo omako. Rižota z gobami Potrebujemo: 60 dag gob, 3 žlice oljcnega olja, 7 dag masla, 2 stroka cesna, 1 cebulo, 2 žlici narezanega peteršilja, 2 vejici timi­jana, 2 skodelici riža, sol po okusu, nastrgan parmezan, 4 skode-lice jušne osnove. Priprava: Gobe ocistimo in narežemo na tanke listice. Na oljc­nem olju prepražimo cebulo, dodamo cesen, gobe, timijan in pe­teršilj in dušimo do suhega. Dodamo neoprani riž (najboljši je arborio) in ves cas mešamo, da ostekleni. Zalijemo z zajemalko segrete jušne osnove, dodamo šcepec soli in premešamo. Ko riž vpije vso tekocino, dodamo naslednjo zajemalko jušne osnove, mešamo in pustimo, da se vsaka zajemalka vpije, preden dodamo naslednjo. To ponavljamo kakšnih 15 minut, nato poskusimo ali je riž kuhan. Preverimo tudi ali je dovolj slano. Ko je riž kuhan, odstavimo, dodamo maslo in parmezan. Pojemo cimprej, da je rižota še primerno vlažna. Postrežemo s hrustljavo solato. Gobova juha s krompirjem Potrebujemo: 10 dag olja, 5 dag cebule, 3 stroki cesna, zelen pe­teršilj, 1/2 kg svežih gob, 1/2 kg krompirja, 3 dag moke, 2 1/2 l vode, 4 sveži paradižniki, vejica majarona, sol, poper, kis, 1 dl smetane. Priprava: Cebulo, cesen in zelen peteršilj zelo na drobno sese­kljamo in popražimo na mašcobi le tako dolgo, da zadišijo. Do-damo ocišcene in na listke narezane gobe. Vse skupaj pražimo še cetrt ure. Dodamo na drobne kocke narezan krompir in pražimo še nekaj minut. Pomokamo in zalijemo. Šele, ko se krompir že skuha, juhi primešamo še olupljene in sesekljane paradižnike, dodamo majaron, solimo in okisamo. Juho odstavimo in ji, po želji, prilijemo kislo ali sladko smetano. Nasvet: Juho popramo, ko je že na mizi, saj nekatere gobe (ce imamo juho iz vec vrst), lahko z dodatkom popra med kuho, postanejo grenke Gobova omaka s smetano Potrebujemo: 40 dag gob, 2 stroka cesna, 5 žlic masla ali olja, 2,5 dcl sladke smetane, sol in poper po okusu, narezan peteršilj. Priprava: Gobe ocistimo in narežemo. Prepražimo jih na mašco­bi, solimo in popramo. V drugi posodi segrejemo olje (najboljše je olivno), na njem rahlo popražimo na drobno sesekljan cesen, prilijemo sladko smetano in na vrocem ognju kuhamo 10 - 15 minut, da nastane gosta omaka. K omaki primešamo popražene gobe, malo pokuhamo in potresemo z drobno narezanim peterši­ljem. Serviramo kot preliv za testenine, riž ali kot omako za meso. Zraven ponudimo solato. Marjeta Trkman Kravar Rdeci alarm in Palagruža Ne vem, kako je z vami, ampak ko slišim, da so odnosi med Slovenijo in Hrvaško naravnost fantasticni in da bi mejno vprašanje lahko rešili po nekakšnem ekspresnem koridorju, me obicajno strese. Odnosi med državama so taki, kot so že leta in leta - torej stabilno nestabilni, da pa bi se res kaj bistvenega spremenilo, pa, oprostite, nisem zaznal. T o, da se imata premierja Janez Janša in Andrej Plen­kovic rada, je lahko sicer povsem simpaticno dejstvo, to pa je tudi vse. Da pa bi kljucna politika obeh držav nare­dila, povzrocila ali ustvarila kaj takega, da bi si državljani Hrvaške in Slovenije hiteli v objem, pa (žal) nisem opazil. Ampak politikom vedno pustim ve­selje, da naokoli trosijo puhlice, kot so: „Slovenija in Hrvaška sta z zrelim pristopom pripeljali odno­se v zelo dobro fazo", „državi sta vzpostavili sijajen dialog, odlicno komunikacijo in sodelovanje", "go-spodarski odnosi, turizem, odprta vprašanja, vse se rešuje v zadovolj­stvo obeh držav". Ko je vse to pra­zno govoricenje na mizi, slovenski in hrvaški drža­vljani lahko mir-no zaspijo, še posebej tisti, ki so gostili slovenske turiste in pri tem kaj zaslužili, ti pa se doma, na celini, spominja­jo sijajnega dopusta pri sosedih. A ta skoraj idilicna slika se razblini tisti trenutek, ko politiki omenijo mejo. Ja, ti-sto mejo, ki jo rešujemo že od leta 1991 - celih trideset let. In ki je, vsaj po mednarodnem pravu, že v predalu, rešena s sodbo arbitražnega sodišca. Dobro, za Slovenijo je reše­na, za Hrvaško še ne. Ali, ce smo še bolj natancni - rešena je za del slovenske politike, za del zagotovo ne. Govorim seveda o tistem delu politike, ki je Plenkovica gostil na Bledu, ko je ta gospod izjavil, da bi bil zadovoljen - kaj on, vsi bi bili zadovoljni - ce bi vprašanje meje rešili v tem mandatu. Seveda nihce na slovenski strani ni dvignil obr-vi ali vsaj diplomatsko pripomnil, da je za Slovenijo stvar že zgodovina in da naj že spoštujejo mednarodno pravo. Tega niso rekli, ker smo menda ta trenutek v zelo dobri fazi in sijajno sodelujemo. In ko so odnosi napolnjeni s tako fantasticno energijo, bi moralo slovensko notranjo in zunanjo politiko zajeti pani­ka. Kar predstavljam si, kako bi na slovenskem zunanjem ministrstvu tulile sirene in hodniki rdece pobliskavali, ko bi se vkljucili alarmi najvišje stopnje. Naj razložim: ko je na Hrvaškem na oblasti HDZ in v Sloveniji SDS, jo tra­dicionalno skupijo slovenski nacionalni interesi. Najbrž se še spomnite znamenitega sporazuma Drnovšek-Racan, sicer nikoli ratificiranega papirja, za katerega bi hrvaški politicni vrh pro-dal dušo, pol oto­kov s Palagružo vred in zagrebško katedralo, samo da bi nekam izgi-nil. V depešah so panicno prosili svoja diplomat-ska predstavništva po svetu, naj tega sporazuma nikjer, tudi ce imajo na celu cev pištole, ne omenjajo. No, in papir je izginil. Z eno potezo, na idi­licnih Brionih. Z nekim brionskim papirjem, ki sta ga podpisala premie­ra iz HDZ in SDS. Kar zadeva mejno vprašanje, bi hrva­ ški politicni vrh prodal takrat še dobro stojeci Agrokor, Plitvicka jezera in puljsko Areno, samo da bi Slovenijo glede meje spravil pred Meddržavno sodišce v Haagu. Tam je imel Zagreb svojo vplivno izpostavo in na katerem bi Hrvaška, teoreticno, lahko dobila najvec. Tudi tisto, kar nikoli ni bilo njeno. In, zanimivo, Hrvaška je bila blizu tega, da bi še drugic organizirala slavje s potoki šampanj-ca. Da bi spor prenesli na to sodišce, sta se skoraj dogovo­rila premierja iz HDZ in SDS. Zdaj razumete, od kod zaskrbljenost, ko premier iz vrst HDZ, ki ima na drugi strani premierja iz SDS, izjavi, da bi lahko mejno problematiko rešili še v tem mandatu, ce­prav je ta že rešena? Ce na Hrvaškem - pricakovano - ni razburjenja, ga tudi pri nas - ni. Ce pa bo, imamo našega predsednika republike, ki je našel nov smisel politicnega življenja - mediacijo. Zato gre pricakovati, da bo premi­erja povabil na mediacijski sestanek. Kar bo še posebej zanimivo, ker je Borut Pahor „oce" arbitraže. Rok Kajzer, Vecer