Tečaj VIII. V Ljubljani, za mesec marc 1880. liist 3.
Letna plača 2 gold. Družtveuikl dobivajo list brezplačno.
t<&Sp

'-U
Učitelj!, dijaki in nepremožni kmetovalci plačujejo le po 1 gld.
LOVENSKA ČEBELA.
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Stajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: Nameček na poročilo o 24. občnem zboru v Pragi. — Dopisi. — Naznanilo. —
Nameček na poročilo o 24. občnem zboru v Pragi.
Veduo se čuje v občevanji, da je slabo zuamuje, „če se kdo izgovarja, preden bo tožen". Prislovica je že stara, tudi nekdanjim Rimljanom znana; gotovo tudi ni bosa, a vendar si včasih človek ne ve pomagati. Enako se zdaj poročevalcu godi. Že lansko leto bi bil rad nekaj o potovanji v Prago pisal, pa gledč, da je list majhen in vede, da uek-teri tega ne marajo citati, je hude skušnjave vendar premagal; da zdaj „nameček" piše, se zgodi zato, ker je nameček vselej boljši kot kupljeno — to mora biti, uno je prostovoljno in gotov dobiček — in potem zato, ker za tako junaško zmago skušnjav človek vendar nekaj zasluži. Saj je tudi nek pijanček obetal, da v krčmo ne bo več pogledal, ter je res pervikrat možko memo smereke dalje korakal, spomnivši se pa toliko zmage rekel: Janko, zdaj ga pa glažek zaslužiš. Da bi obljube ne prelomil, ga je pa zuuaj zvernil. Je bil li z enim kozarcem zadovoljen ali ne, zgodovina nič ne pove. Poglavitni vzrok pa, da „nameček" beli dan zagleda, ni pisatelj, ampak „Novice". Zakaj? bomo že na zadnje povedali. Tedaj, kolikor mogoče, o kratkem:
V Prago grede smo imeli ua Dunaji prosti dan za oddih. Da se zvesto čas porabi, sva se z nekim potnikom s Tersta dogovorila, da greva v bližnji Klosterneuburg, kjer je sloveča vinorejska šola. Tovarš se je sicer zarad oblačnega vremena skesal, ali poročevalec je bil od nekdaj takih misel, da o lepem vremeuu bi vsak lahko po svetu hodil, iu, čem več muh se z udarcem doseže tem boljše, je vendar šel in ni se kesal. Vidil je saj stolni Dunaj, še od druge do zdaj mu nezuane strani.
Klosterneuburg je zidan ob griču; pol mesta zgoraj, pol spodaj. Vrh griča je samostan oo. Benediktinov z jako lepo cerkvijo. Razgled z griča je ne le krasen, ampak skoraj omamljiv. Mislite si široke niške ali koduuje, zraven še druge, še tretje i. t. d. Tak je svet v okolici ure in ure dalječ; v nižavi žita in razne rastline, po višinah sadje in vinogradi — človek se ne more nagledati. Zvonenje je lepo, kar se po Nemškem ne nahaja pogosto. Verno ljudstvo, tudi gosposko, se je v cerkvi pri popoludanski službi božji (bila je ravno nedelja) prav spod-budljivo zadržalo. In po službi božji — šlo jih je mnogo v krčmo! Da so ga vsi pili, kaj pak zato so šli. Dobro je dejala človeku neka prijaznost in tibota, kakoršna se po krčmah navadno ne nahaja. Razhajali so se gosti z veselimi obrazi vljudno pozdravljaje. Naj manjše nespodobnosti nismo zapazili. Je li ljudstvo tako značajno, ali znabiti zato, ker gostilna je benediktinskega samostana ter gostom le svoja iz-verstna vina predstavlja? Nekoga sem vidil, da je na vse kota z ojstriin očesom pazil, sicer pa nič opraviti imel, razun da je kakega strežaja opomnil, česa pri kteri mizi manjka. Rekel mi je nekdo, da je to samostanski sluga, ki ima na to gledati, da je občinstvu dobro postreženo, pa tudi vse v redu in spodobno. Mislil sem si: Glejte, kako je tudi v gostilni lahko vse v redu in spodobno, samo da se le hoče. Želeti bi bilo takih blagih ogleduhov v marsikteri krčmi po Slovenskem.
Drugi dan smo se odpeljali po Franc Jožefovi železnici proti zlati Pragi. Na drobno od vsakega mesta kaj pisati ne morem, ker sem obetal le o kratkem poročati. Tedaj bodi sploh povedano, da vožnja po tej progi je le sem ter tje prav prijazna, kjer je železnica izpeljana med vinogradi in sadnem drevjem, sicer pa je tudi marsikje dolgočasna. O slabi izpeljavi te železnice se je že mnogo pisalo. Res, tu človeka pretresa, kakor bi na kolovratu bil. Le kdor se rad ujčka, naj tu sem pride; bode se nazibal in naujčkal do sitega in — zastonj. Se ve da, od vožnje po železnici je treba plačati, pa ker oba enako plačata, kdor se rad ali nerad zible, tedaj je vendar očitno, da ujčkanje in zibanje je zastonj!
Kdor se tu mnogokrat vozi mu mora gotovo nekje koža postati kot podplat, — znanih „25" bi se mu menda ne bilo treba bati. Znalo bi pa na drugi strani dobro biti, ko bi dijaki s trdo glavo tu sem prišli, blizo vkup posedeli ter se sem ter tje peljali; gotovo bi se jim glave zmehčale!
Pri Schwarzenau-u nas je jako hladno streslo, ker tu se je bil ravno zarad slabega dela pred nekaj leti vlak zvernil, ter je toliko ljudi nesrečno smert storilo. Kaj zato ? Saj podvzetnik lahko vse eno na svojih milijonih sedi! Čudna brezvestnost! Ali pa tudi ne, če se oziramo na dandanašno liberalno brezvernost. Došli smo vendar srečno v glavno mesto. Ravno pred Prago je jako dolg predor, drugih pa na tej črti menda ni.
Zanimalo me je posebno poljedelstvo. Zemlja je tudi na tej strani kakor sploh po Češkem lepo obdelana. S kakim orodjem tako lepo in gladko vse zaorano polje povlečejo, kakor pri nas za proso, bi bil rad videl, pa nikjer se mi ni hotlo posrečiti. Pri nas se mali krajci za proso za brano z grabljami ograbijo, ali toliko neizmernega polja in grablje! Sadja je povsod mnogo več, kakor pri nas. Viditi je, da sadno drevje prav marljivo snažijo in oskrbujejo. — Od Egenburga do Gmunda je bilo skoraj da vse polje s krompirjem obsajeno; pa ne kakor pri nas v versti ali pod brazdo, ampak po Giihlihovem navodu. Tedaj izverstni poljedelci spoznajo, da je po novem navodu boljše, pri nas, pa so „Novice" pred nekaj časom pridigovale menda le gluhim ušesom. Po lastni skušnji smem zatrdovati, daje Griihlihov navod veliko naravniši in boljši, kakor naše navadno sajenje koruna, ker se več in lepšega blaga pridela. Res je od začetka malo več dela, ga je pa pozneje manj, ker sadeža ni treba niti okopavati, niti osipati; le sem ter tje je treba kaj popraviti, kadar prenagel dež kaj zemlje odnese. Oves sem vidil na poseben način sušiti. Po drugod ga v stuge ali stavke zdevajo, po dolgih rantah nalagajo, v malih kopicah razstavljajo, tu pa je kar nevezan, po njivi razgerujen bil, kakor se pri nas lan za trlico suši. Naj bi dežja ne bilo, ali če dežuje po osem, štirnajst dni vkup! Naši kozelci so le dobra reč.	(Sklep prih.)
Dopisi.
Na Savi meseca aprila. S. B. Dovolite mi mali prostorček v „Čebeli" za dc-pis o letošnjem prezimovanji.
Prav dobre plemenjake sem bil v jesen za prezimovanje odločil; pri vsem tem je bila letošnja zima prav sitna za-me in za moje panje. Zarad hudega mraza sem šel vsaki dan k čebelnjaku pogledat, ker sem se bal, da bi mi žrelica ne zamrznila. In res vedno sem našel ali žre-lice zamrznjeno ali pa zatlačeno z mrtvimi čebelami, kar ni bilo za panj nič boljše. Primorau sem bil čebele vznemirovati s tem, da sem ali mrtve izkopaval, ali led odstrauoval, ker bi se bile sicer zadušile.
Zavolj vednega nepokoja in predolgega mraza, so mi panji satovje jako zeltf ponesnažili, ter tudi mnogo čebel zgubili. Bal sem se, da bom na spomlad mnogo mrličev imel. O začetku marca je vendar toliko odleglo, da sem zamogel panje posnažiti. Res sem imel dela mnogo. Ene sem mogel pitati, drugim posebno pouesnaženo satovje spreminjati, spet tretjim čebel dodajati i. t. d. pa vender, hvala Bogu, vse sem pri življenji ohranil. Zdaj mi prav dobro napredovajo; 27. t. m. sem naj boljšemu panju roj vzel, drugi mi jih pa v kratkem obetajo. Rečem pa očitno, vsakemu bi tudi rad na uho povedal, da to je bilo le mogoče s premakljivim satovjem. Naj bi jaz letos tega ne bil imel, ve-
čina panjev bi bil po letošnji zimi zgubil. Čebelarji — tovarši, spameto-vajte se že enkrat! Zagotovljam vas, da premakljivega delovauja se ne bote kesali, ter ga tudi več ne popustili, da se le dela malo privadite. Z Bogom.
Nekdo v Šmarski okolici toži, da huda zima mu je panje pustila, jih pa nasproti zapeljiva spomlad pokončala. Piše: Le dva panja sta mi ostala, osem pa odmrlo. Vi ste že v „Čebeli" trdili, da škode ni veliko, čebelar tudi ob vse panje pride; kaj pravite, ali to ni hudo v enem letu osem panjev zgubiti ?
Odgovor vredništva: Prijatelj! da bi bili mi v „Čebeli" ta stavek tako trdo postavili, kakor ste ga Vi, se ne spominjamo. Nič ne tajimo, da malemu posestniku je hudo za vsaki panj, kterega zgubi; kaj še ne, če jih na spomlad osem zgubi! To je zgube kakih 30 do 40 gld., tedaj jako občutljivo. Vas milujemo.
Ne spominjamo se sicer v kterem letniku smo kaj enakega pisali, vemo pa gotovo, da v drugem pomenu, Vi pa ste premalo pazno čitali in tako niste stavka prav razumeli.
Rekli smo gotovo le v tem pomenu, da čebelarstvo daje več ali manj dobička, ki se primerama z manjšim delom in trudom doseže, kakor pri drugih rečeh, če pa nasproti čebelarja kaka nesreča zadene, spet primeroma ni tako občutljiva, kakor pri drugih strokah kmetijstva, ter se veliko pred nadomesti, kakor drugod. N. pr. pri Vaši nesreči: Ostala sta Vam dva panja. Nič prečudnega bi ravno ne bilo, ko bi pri ugodni paši vsak panj trikrat rojil in oba prva roja še vsak devičnika dala. Štejte zdaj: 6 rojev, 2 izrojenca in 2 vnuka, dä 10 panjev. Tedaj imate čez zimo spet lahko deset panjev, kakor ste jih letos imeli. Naj Vam pa krava ali voliček pogineta, kdaj se bo rana zacelila? Preudarite; mislimo, da smo resnico pisali.
Naznanilo:
Novo čebelarsko orodje po znižani ceni se dobi v izdelovalnici do-tičnega orodja Podsmereko (p. na Hudem-Pösendorf) in sicer: I. stojaki z 32 r. in dvojno steno po 6 gld; manjše z 24 r. 5.50; slamnati, pleteni 3.50. Vsi imenovani z enojno steno se oddajajo cenejše. II. Cebelno sito 1.30; 6 prelaznih kletek (Dureh-gangkäfig) 75 kr.; oboje po Haneinanu. Strojček za izhlapenja salicilne kisline (pri okuženih panjih) 2 gld. Brusilni in steklorezni strojček 50 kr.; črno-barvena dra-tena pletenica za naobraznice. I I' po 18 kr. Mala medmetalnica vsa pocinjena lOgld.; male in veče medmetalnice z lesenim kolesom in motozom 7.50; mala stiskalnica za vosek 6.50, veče po 12 gld; vrečice za iztiskovanje, najmočneja tkanina 1.20. — III. Male in veče stružnice, ki se lahko na mizo ali klop pritrdijo od 5 gld.; struž-niki veči in manjši za mizarsko orodje od 4.50. Plačilni pogoji so: Polovica se plača o naročvanji, polovica pa s poštnim povzetjem.