Lojze Krakar 6 PETNAJST PESMI Lojze Krakar BESEDO Besedo — ki ne bo kakor cunja papirja ali gadji pogled, zorečo besedo jetnika, ki sedi že od mladosti, besedo s postavo trudnega, postaranega sodnika, besedo iz dvoboja enakih, ne kričanja histeričnega Hamleta začetnika, in ne vzdihov iz prve zakonske noči, marveč moškost slovesa z zadnjim otrokom, ki gre z doma, besedo tudi z levim razbojnikom, ne sodbe v imenu ljudstva skoz policijsko okence, besedo z modrostjo osličje vdanosti in z lastavicjo jasnostjo, z eksimsko hvaležnostjo mahu, besedo iz trpežnega usnja, ker je kraj vse bolj kraški in bomo, kot kaže, najbrž še dolgo dolgo hodili! MOSTU NI Ta stran naj kljub besedam, ki jo bodo oskrunile, ostane čista. Cista kot nič, preden ga spočnejo. Cista, kot bi bil čist pomladni dan, ki ga je že pred zarjo zasul sneg. In čista, kakor bi lahko ostala ti, če ne bi bilo tebe in njih in mene. Ta stran je bila Bog, zdaj ni več, potem so ga ljudje molili in ubili. Ta stran je bila seme, ki je rastlo v drevo za tramove vislic. Petnajst pesmi 7 Ta stran naj ostane čista kot groza pred prepadom, mostu ni. KRI, KI MISLI Kri, ki teče, kri, ki misli, kri, ki hoče. Misel s krono misel z mečem, misel — žena. Laž je misel, laž, ki kri je naši strasti. Strast izvirov se izklokoče v misli delte. RAZBIL SEM VRC Razbil sem vrč. Zdaj pravijo, naj poberem vino. Toda poberem lahko samo še črepinje. Črepinje, otipljivost konca. Na veliki petek pesmi sem moral biti zraven, ko so se trgali za njena oblačila. Zdaj sem gol, da še zemlja šklebeče od moje nagosti. Ostal bom tukaj na kamenju, sem mislil, in čakal bom veter, da me obleče. Ne, so rekli, ti se mu boš potožil, veter pa je izdajalec. Vse vem, pred mano so odpirali srca zvezd in ukazali, da moram molčati. A ne morem. Umri, ker ne moreš, pravijo. Lojze Krakar 8 KAJ Kaj mi je ostalo drugega, če odštejem še sebe od trajanja? Res samo groza, iztuljena v nekaj krikih mojih prijateljev? In to čakanje s šestimi stenami, imenovano dom, to preštevanje tistih, ki se me odrekajo in koliko se jih spečalo je s tem, čemur pravimo upanje? Ce prištejem še sebe, izračunati morem na prste: ostalo je malo, skoraj nič več od čakanja, le dve, tri želje, krstimo jih: dajte mi mir, sovražite me, želim si domov, toda prej bi še rad vsaj zaslutil, kje je to, kamor tako vztrajno rijemo. Tako je prav dobro, da moramo priti na svet in ugibati, zakaj pravzaprav odhajamo nazaj kakor krti, ko rijemo naprej, dokler nas ne ubijejo. PARIŠ, BOIS DE BOULOGNE V gledališču narodov igrajo nocoj žalujoče ostale Visitez 1'allemagne Ne to ni gozd ta smrdljivi bois de. Mislim na pesnika samoupravljalca, ki mi je nekoč izpulil kruh iz ust Ne maram živih pesnikov rajši Prosim opravičite mojemu soprogu izostanek od pouka Izostal je zaradi pijanosti Rajši imam mulatko in kitajca Mulatka nese na sprehod poln cekar prsi kakšni bodo njuni otroci sprašujem drevesa In zakaj gnezdijo v meni lastovke Vsako jutro me zbudijo in takrat moram misliti Ohranite zdrave zobe nosite črna očala kritike josipa v visitez 1'allemagne Z žalostnim glasom slepe harmonike mašuje nekdo v metrojskem hodniku Pisatelj je ničla proti igralcu je rekel josip Toda kakšni so otroci mulatk in kitajcev Zeleni odgovarja plakat in dodaja Petnajst pesmi 9 alkohol ti odreže noge Brez nog bom hodil nabirat šmarnice na elizejske poljane volil bom franceljna nosil bom črna očala in ploskal v gledališču narodov žalujočim ostalim Filologi bodo rešili svet ko bodo našli zadnje vretence na repku črke a Dotlej bomo dalje ječali v temi Koliko je že rekla da stane soba Strinjam se iz prsti si ga naredil In lahko bi o tem napisal pesem Na severu živijo eskimi na jugu nihče Slepi harmonikar neusmiljeno mašuje sredi mravljišča Iz prsti si ga naredil s kostmi in s kitami si ga sklenil Ce pomešate čustva z bencinom dobite moderne pesmi Allors visitez 1'allemagne Presedlajte na ekvilibristiko Lahak kakor ptica tih kakor riba močan kakor slon V gledališču narodov ni kitajcev In jaz ne maram živih pesnikov Dva polna cekarja prsi Prosim opravičite mojemu najnovejšemu soprogu izostanek od pouka In nosite črna očala srečali boste črnega eskima Iz prsti si ga naredil s kostmi in s kitami si ga Pred uporabo premešati V gledališču narodov igrajo žalujoči ostali žalujoče ostale In ostale žalujoče Premešati Bois de boulogne ni gozd IZ FRANKFURTSKEGA NOTESA Dežnik v popravilo. Vis. pesem. Vprašati, kje plešejo einsame Seelen. Goetz von Berlichingen + nogavice. Vzl. vodke. Rus. simbolisti. Skrajšati hlače. »Sex in der Ehe.« Prestaviti Briž. spom. na sredo. Krleža (koliko spisal!). Policija. Dobro pregledati oba Prešer. Liebesvereinigung (?). Plehe na čevlje. Schiller odpadel zaradi štrajka. 60404 povabiti v Peking. (Tudi Mickiewicz imel noro ženo!). Snažilki rjuhe + k šefu (rože). Žiletke. Enciklika. Gate v pranje, čudež ljubezni (vse golo) jutri. Lojze Krakar 10 Kafka zaljubljen v navadno gos (pisma). Piši M. (event. za Božič). Toal. papir. Srčne kapljice. Sapho. V sob. zvečer TV Zimska pravljica. V ned. bal. Petr. Keremp. FAUST 1968 MARJETKI V SPOMINSKO KNJIGO Marjetka, ne umri. To jutri pospravimo in potem ti kupim antibebi bonbone. Da boš lahko nalepila v srčece še mnoge, ki želijo postati tvoje znamke in ti bodo hvaležni šepetali: Marjetka, tvoja koža je žamet na nebeškem prestolu. Veš, zmeraj jih bo dosti, ki se bodo dali obesiti zaradi Marjetk. In potem nalepiti. Biti znamka sicer ni posebno junaško, je pa prijetno. Sleci se, Marjetka. EVROPSKI DEMOKRATIČNI TISK POROČA Veselite se, pobožne množice Zapada, poslušajte, ljudstva, novico novic: že celi dve uri nam vlada 3840 gramov težki princ. Njegova milost nas blagoslavlja in nas bo odslej vsak dan blagoslavljala z naslovnih strani časopisov vseh strank in vsak svoj nov gram bo posebej najavljala pred raznimi malenkostmi, kot so vojne, pred novicami o zadnjih revolucijah in o novem klanju, in mi bomo z učenjaki vred z velikimi žlicami zajemali iz modrosti njenega vreščanja. In tisti dve milijardi, ki umirata od glada in vesta, da bi od preobilne hrane še njegova milost dobila glistice, bosta zdaj umirali laže in smehljaje, ker jim vlada že celi dve uri 3840 gramov njegove milosti. Petnajst pesmi 11 PSI Mene, nesrečnika, pa je v tem svetem trenutku groza in v ustih imam nekaj kakor priokus božjega ropa, ker nisem umetnik, da bi izklesal v spomenik marmorno goro in napisal: SVOJEMU 3480 GRAMOV TEŽKEMU PRINCU SENILNA EVROPA. Psi na verigi. In brez verige. Psi. Psi, če so s psicami. Ali z devicami. Psi. Ki nas oblajajo. Ki nas obližejo. Psi, ki nas zavohajo, kje naj nas ranijo, psi, dobro nahranjeni, sveže zdresirani skočijo vate in v nič razkrempljajo ti moškost, da nisi več. Ker nisi pes. Pes hočem biti. Pes za ubijanje psov. Ne za v posteljo, jaz bi spozabil se in jo zadavil, preden spočela bi novega pasježa. Psice, spočenjajte pse, ki nas ližejo, preden nas ubijejo, da bomo vedeli, končno izvedeli, kje je hudič, ki ga tisoč let iščemo in ne odkrijemo. Kdo nam razpraskal bo moškost v prihodnjem kacetu, kaj ljubijo poleg nas naše izvoljenke, koga sta pravzaprav iskala Che Guevara in Kristus, moja prijatelja. Lajajte, psice, v resnico mrtvih prijateljev. Lajajte. KORAKATI RITENSKO Korakajmo ritensko, lajajmo, pesnimo, storimo že nekaj, karkoli, žgečkajmo se, obujmo si čevlje na glavo, vstanimo že končno spod mize, postali smo pametni! Neki burkež pravi, naj bi še ostali, znanstvenik je in vztraja do uničenja, jaz pa odhajam z mislimi ritensko in s čevljem na glavi, misleč na predsednika. Lojze Krakar 12 Na nekem svečanem ritju skoz džunglo so mu deli na glavo papirnate rože, in mi deklamiramo po kongresih krokarjev, še danes govore z rožami na glavi. Rože, deklamiram, in ko vidim, da hodim še, zažvižgam nazaj: korakati ritensko drug drugemu v trebuh, prezvekovaje ljubiti se bližnji, spečeni za toplo pojedino! Kajti sreča je takole prezvekovaje ljubiti se v zimski postelji, poslušati govore z neobveznim poslušanjem in zvonckljati po ulici v mesečno noč ob največji revoluciji Korakati v trebuh bližnjega ritensko. POLNOČNI VOLK Hudo je, vem, a krik tvoj ne izboljša sveta, samotni volk, samo zaklel sem, ko sem te moral spet vsega v ranah in lačnega na smrt poditi iz sebe v nekoga drugega, da zgrizeš poleg mojih kosti še neko drugo trudnost ožilja v bele cunje, ki visijo vsak dan, ko se srečavamo na cesti, od naših okostnjakov kot zastave zgubljene zmage. Učeni smo in modri od svojih pesmi in računov, toda volkovi ste bolj pametni, ker znate prebrati iz pokončnosti poldneva, kdaj bo spet pala noč in bodo naše kosti, opoldan še tako zravnano pojoče himno svojemu napuhu, se same vam sesule v sveto skledo za sladki lajež, ki noči pomlaja. Petnajst pesmi 13 ČRVI Ko zemlja novo nam življenje usmeri, podedujejo naše staro črvi. Tako so naše usode tudi črvje: ta gloje rablje in ima kot oni bogato žetev in družino srečno, spet drugi izgloje kmeta in orati bo moral najbrž še na onem svetu, in tretji, čigar žrtev bil je pesnik, bo umrl prvi, ker preveč je videl. In bogve, kaj izglojejo še črvi s to našo revščino, pa vendar niso nikoli kakor mi, še nikdar niso ustanovili svojega kraljestva in njega logičnih posledic: vislic. Dobrotna zemlja, pravim zemlji, pusti, naj zberejo se vsi ti črvi skupaj in oni uredijo svet, naj oni odpravijo kraljestva ta, ker vejo več kot ljudje, saj so prebrali tudi naše poslednje, najbolj blage misli. Ne, pravi zemlja, najbolj blage misli mrličev so še zmeraj vaše misli in tudi črvji svet bi moral biti na zemlji jasnejši, kot je tu spodaj, jaz pa želim, da je tu spodaj moj, teman in dober, mrtev in vseveden. POTOVANJE Kadar postane življenje vlak skozi tujo pokrajino, se pred sopotniki delamo, kakor da spimo in ne vidimo. Radi bi bili že tam, naš kovček si je zaželel samote nekega hotela s portirjem, ki nas ne bo spraševal po ničemer, in s čistilko, ki nas zjutraj ne bo budila s svojo resničnostjo. Včasih je namreč smrtno važno, da ni v kupeju nikogar, da nas ne budijo čistilke in natakarji z zajtrki, Lojze Krakar 14 da nas ne sprašujejo po zdravju in številkah izkaznice in da ne skušajo govoriti v našem jeziku o naši veri in materi. Kajti kako strašen je ta naš jezik, če te v njem vprašajo, zakaj si rojen ali povedo, kdaj odhaja tvoj vlak in koliko moraš plačati za klavrno bivanje. KONEC Hotel sem že zagnati življenje, te stare, raztrgane cunje, proč. Pa mi je užaljeno reklo: le stori, toda potem ne boš smel niti več na cesto. Ampak na cesto še moram, sem rekel, na cesto smejo iti celo razbojniki, kam drugam pa tako ne mislim več hoditi, že prevečkrat so naščuvali name pse. In tako še zmeraj nosim te cunje in z mano bodo s ceste odšle v grob. Ne bodite hudi name, vi, ki se oblačite po modi, spodobno, ne bomo se srečavali. Pridno bom skrbel za vaš mir, ne skrbite, ni me treba poznati, samo ne jezite se, da ne hodim okoli takšen kot vi. Vse sem izgubil na vaši loteriji, ne morem se obleči bleščeče, ne morem več, samo še tiho želim ob tej cesti nekje ugasniti. Takšen, kot sem. In brez vas. To je vse.