432
P. Kocelj: Kres.
žena ga je varala že po par mesecih ter ljubkovala z nekim tenorjem.
»Varati takega moža!«  se je čudila prijateljica.
»Ko sem ji očital, mi piše Zonta, dejala je, da ni verjela, da bi bil tako »majhen« ter mislil, da bi mogel umetnik — ali umetnica — navezan biti le na eno osebo. In vendar sem bil tako majhen — mi piše dalje — najbrže nisem bil ustvarjen za umetnika.«
»Siromak Pavel, kdo bi si bil mislil!«
»Bojim se skoraj, da pride; bolje bode, da se ne vidiva,* je premišljevala Roža   poluglasno.
»Lepo te prosim, kaj se delaš, kakor da ne ljubiš Frana? Saj se ti čita iz vsake poteze, da si srečno zaljubljena.«
»Ne, ne; meni se pa zdi, da bi imela vsakoga, ki bi me izvolil za ženo, tako rada, kakor imam njega sedaj; moje srce je mrtvo, ker je bilo enkrat bridko prevarjeno. Možno, da se mu vrne kdaj življenje, to pa bode odvisno le od mojega — moža ... In ti mi zamerjaš, da je moja sedanja ljubezen drugačna, treznejša od nekdanje?«  —
Pred letom dni je ostalo podstrešje prazno. Sušnikovi so stanovali v njem nad štiriintrideset let, Roža je vzela, omoživši se, mačeho s sabo; v podstrešje so pa prišli kmalu ljudje, ki se bore za življenje, dokler ne dajo tudi oni prostora drugim . .  .
Kres.
rijetna,  lepa noč je bila,                        Tedaj  pa  sem  se bil  približal
Hladilen veter je pihljal,                        Dekletu, sam ne vem kako.
Ko sem na vaškem,   strmem hribu         Ne vem več, kaj  sem besedičil,
Ob svetlem  kresu dolgo  stal.                 Ah, bilo je tako  lepo!
f
Na strani tam, na trati   mehki              S krasoto nje sem se napajal
Z močjo je vlekel godec meh;             Z nje zvonkim  glasom  se pojil
Mladina je plesala.   Govor                     A danes šele se  zavedam,
Dovtipen čul se je in smeh.                  Kako sem nepreviden bil.
Iz krasnih nje oči je padla Tam iskra v sredo   mi srca; Podžgala ondi kres je svetel, Ki vedno huje plapola.
P. Kocelj.