ROBNI ZAPISI
Janez J. Švajncer: NA STEKLENI STREHI, Prešernova družba, Ljubljana 1991. Magični realizem, ki preveva novo verzno tkanje Janeza J. Švajncerja, ni etiketa, ki bi jo prilepili na steklenico dobrega vina, ampak neke vrste predispozicija za tisto pisanje, ki se izmika tradicionalnim realističnim vrednotam in vpeljuje novum: realistično (za)beležko in tako imenovani komentar na minule dogodke. Resda je »Primer doktorja T.« obdelan na vseh možnih nivojih, vendar primanjkuje več akcije, kot nam ga tovrstno pisanje skozi romaneskno optiko skuša predstaviti. Mislim, da se je Švajncer poigral z nekaterimi dogodki in ljudmi, ki so krojili takratno zgodovino, kolikor mu uspe priklicati spomine na tisti čas, so to zgolj nejasne iluzije in slutnje, kljub vsemu pa premore toliko poguma, da tudi sebe uvrsti med »izbrance« in pometa pred svojim in pred tujim pragom Vsekakor dovolj
LITERATURA 79
ROBNI ZAPISI
obetavno, da se mu roman izide na čisto preprost način, obstaja pa vprašanje beročega občinstva, kaj smo pravzaprav prebrali: politično grotesko, agitko, romansi-rano pripoved, tragedijo? Recimo, da se je Švajncer z romanom Na stekleni strehi (po)skušal znebiti nekaterih tem, ki so ga mučile, dasiravno je to bilo »preveč literature za zgodovino in za literaturo preveč zgodovine«. (Rade Krstič)