Knjiga 5
ŽIVhJENJE IN SVET
Štev. 6.
Ljubljana, dne 8. februarja 1929
Leto 1П.
Ignotus
Smrt dr. Franceta Prešerna
(Pred osemdesetimi leti)
E. Justin: Prešeren (lesorez)
Mračno je bilo v slovenski deželi,	Prometej je bil prikovan na posteljo,
redko kje-je svetila luč Črni'kragulji,	zapisan smrti. Nič drugega ni bil kot
ki so kljuvali Prometeju drob, so sedeli	človek, navaden človek, ki stoji pred
na vejah težki, mastni, spočiti. In so	neizprosnim Veličanstvom smrti. Prosil
kimali.
je za betvico življenja, za trohico usmi-
Зјепја. Stoka! je od bolečin, a ko mu je malce odleglo, se je šalil s prijatelji.
Bilo je v Kranju, mestu mračne slovenske dežele, leta Gospodovega 1849. meseca februarja, ko še ni bilo v zraku diha pomladi.
Umiral je ondotni »c. kr. pravosred-nik. doktor pravice« Francé Prešeren.
Prometejske muke so bile za njim. Kaj vse je bil? Človek, pesnik, svobo-domislec, advokat in — Slovenec.
Težko je bilo: biti človek, še težje biti Slovenec. In kot Slovenec pesnik in svobodomislec . . .
Nikar se ne prestrašimo besed in ne križajmo se pred zlim duhom. Cenzorja Pavšeka je slovenstvo prebolelo. Upajmo. Zadnjič se je oglasil I. 1899., da zapečati stoletje z grmado Cankarjeve »Erotike«.
A takrat je bilo mračno v slovenski deželi in redko kje je svetila luč.
France Prešeren, doma iz Vrbe blizu jezera bleškega, se je najprej spri s samim seboj, z vsem. kar je prinesel z dišečih trat in polj. ki jih varuje beli sv. Marko.
Potem se je uprl starišem. Ni hotel v lemenat.
Poslej se je upiral vse življenje.
L. 1828. — pred dobrimi sto leti — je dovršil študije. Štirinajst let je moral čakati, da je posta! sam svoj gospod. Tri leta pred smrtjo, ko je bil že vsega do grla sit, ko:
Nasadile so butare se ipleča In grenkega se usta so bokala, Podplat Je koža čez in čez postala. Ne straši več Je trnjevka bodeča.
Preizkusil je. kaj se pravi biti človek, biti pesnik, biti »Freigeist«. biti Slovenec.
★
Bil je človek. Rad .ie imel vino. ženske, dobro jedačo. Ljubil je otroke. Pesnik »Nezakonske matere« je dal življenje dvema otrokoma izven zakona, ki ga ni nikdar sklenil pred ljudmi. Pred Bogom da. pred samim seboj. Na smrtni, postelji je otroka priznal.
Kot človek ie občutil vso bridkost človeškega življenja. Ljubil je Primico-vo Julijo, a dekle ga je zavrnilo in je šlo za »partijo«. Imel je dobre prijatelje: Andreja Smoleta je zgodaj pobrala smrt, učeni Matija Čop je utonil v Savi. Samo taka doživetja te prisilijo, da gledaš na življenje s pravimi očmi.
In Prešeren je gledal, pel in pil.
Bil je pesnik. Ali veste, kaj to pomeni? Redko kateri poet je tako globoko doumel pesnikovo poslanstvo kot Prešeren.
Kako
Bit' hočeš poet. ta ti pretežko
Je v prsih nosit ai pekèl, al nebo!
Stanu
Se svojega spomni, trpi brez miru!
Nositi v prsih pekel ali nebo — oboje — to je usoda poetova. Trpeti brez miru! Vsaka radost je pesnikovemu občutju stokrat opojnejša nego navadnemu človeku, vsaka bolest tisočkrat sil-nejša, vsaka lepota neizmerno vablji-vejša.
Biti pesnik, pomeni: hoditi zaznamovan med ljudmi in meriti globine in višine življenja.
Trpka usoda.
In Prešeren »svobodomislec«? Ali pravovernega Slovenca še danes ne stresa mraz pri tej besedi? In vendar:
Prešeren ni bil slovenski Voltaire, a še Voltaire ni bil brezbožec. In celo brezbožec ne pomeni: ne biti žlahten človek. Tudi najbolj goreči verniki so bili včasi ljudje — neljudje. Prešeren svobodomislec znači v jeziku tiste dobe: liberalen kristjan, prosvetljen človek. Pomeni: upirati se zastareli, odre-veneli reakciji, ki je zatirala svobodno človeško misel. Zakaj ne bi misel iskala Boga? Ali ni tista doba čutila, kakšno nezaupnico daje nehote in nevedé ideji, ki je izmed največjih človeških idej največja?
Prešeren je bil »Freigeist« — to se pravi: zapadnjaški izobraženec.
Mračno je bilo v slovenski deželi in redko kje je svetila luč. Tako luč je prižgal Prešeren. Rekli so: Uprl se je zoper Boga in naj mu kragulji, slovenskemu Prometeju. kljujejo drob.
Zaradi tega ni sme! priti do kruha: mora! je biti zapostavljen, prezrt in pozabljen. Pesmi so mu plenili, vsakdanji kruh grenili.
Dvignili so se kragulji, težki, mastni janzenisti in so proglasili pesnika za po-hujš'jivca slovenskega ljudstva.
Poki'mal je črni kragulj Pavšek in se je pritožil črnožoltemu orlu zavoljo cenzorja Čopa. češ, premalo varuje moralo dežele slovenske, da dovoli v svet Kastelčevi »Čebelici« s Prešernovimi pesmi. Tam je še »eine Menge der Sittlichkeit anstossigen Stellen«. Še sam škof Wolf se je da! ujeti in je vložil pritožbo zaradi Prešernovega pohujšanja.
In v čerm je bilo?
Moj Bok: šlo je za pesmi »Nuna in kanarček« in »Zdravljica«, ki sta danes v vsaki šolski čitanki.
Težko je bilo — biti človek, še težje, biti Slovenec.: s
Kaj ie bilo;slovenstvo tistega časa? Iz nekih še nejasnih idej se porajajoča, v široki slovanski okvir zajeta aavest o jezikovno-kuiturni enoti ljudi, ki govore na Kranjskem in v sosednih deželah sorodna slovanska narečja. Temna slutnja, da smo nekoč nekaj bili. Kopica starih knjig. Nekaj slovnic. Boj za to, kar bi naj bili: ilirizem ali slovenstvo, Vraz a!i Prešeren? Pravopisni spor.
V	zapadnejš h deželah so razpravljali o velikih vprašanjih; kresale so se ideje, klasična in romantična struja sta si stali nasproti. Prav za prav dva pravca človeškega mišljenja, dve koncepciji sveta in življenja.
Pri nas?
Mračno je bilo v slovenski deželi... Ko je že imel Goethe posmrtno glorijo, so pri nas plenili »Nuno in kanarčka«.
Težki, mastni kragulji so se gugali na vejah. In — kimali.
À poet je trpel. Izjedli so ga do d roba.
L. 1848. prinese zarjo. Zabliska se v slovenskih teminah, nove. svobodnejše sape zganejo zatohlo ozračje. Leto revolucije, narodnih programov, »zedinie-ne Slovenije«.
Leto. ko je izšla za novo leto slovenska zlata knjiga. Prešernove »Poezije«.
Prešeren se je takrat že naselil v Kranju in bi lahko potrkal na prsi. češ, kaj mi mar: sam svoj gospod sem!
V	resnici n1; trkal samozavestno na prsi. Ljubil je samoto. In — vino, tekočino iz reke Lethe, reke pozabljanja.
Cel dan iz pravd koval bom rumenjake. Zvečer s prijatli praznil bom bokale, Preganjal z vinom bom skrbi oblake.
Bolezen je stala na pragu. Dvojna: telesna in čuvstvena. Po vsem tem, kar je bilo, — ali še ostane kaj?
Dal je Bogu, kar je božjega: združil je Črtomira z Bogomilo »onstran groba.« Kaj je njemu ostao? Razdvojenost, nezaceljene dušne rane, sarkazem.
★
L. 1848.. pripoveduje Fran Leveč, je prišel poslednjič obiskat v Ljubljano svoja otroka in njiju mater. »Bil je ubit
na duši, spremenjen na telesu, komaf so ga izpoznali. Ko mu je mati joka.ie očitala, da jih tako malokdaj obišče, tolažil jo je: »Tiho bodi, ti si srečnejša kakor jaz. Ti im&š ljuba otroka — jaz. nič.« (»Dunajski Zvon« 1879.)
In kakor strahoten glas iz onostranstva nam zvené besede, ki jih je izustil ob odhodu:
«Moja ženka bo smrt grenit a.«
Bil je »slavni pesnik«. Kot Slovenec pa je moral najprej umreti, da so mu priznali, kaj je bil. Založil je »z rumenjaki svojih pravd« 1200 izvodov »Poezij«. prodal pa je komaj 350 iztisov. Sto izvodov je razdelil med prijatelje.
Mračno ie bilo v slovenski deželi in težko je bilo slovenskemu pesniku.
Od Vseh svetih leta 1848. ni šel več iz sobe. Bil je bo'an za vodenico, banalno boleznijo, ki mu je povzročala hude muke. Kako kruta je priroda v svoji slepoti: baš pesnike, ki ji najbolj dvorijo in io opevajo, udari s prozaično sirovo realnostjo, ki bi bila smešna, če ne b»i povzročala groznega trplienja.
Napol ležč napol sedé je Prešeren čakal, da pride to. kar mora priti, zakaj
Odmrla no£ in dan so groba vrata.
Prihajali so prijatelji in ga tolažili* Takrat je še imel toliko humorja, da si je izmislil na dp1; s za svoj grob:
France Prešeren — doktor nemiren — neveren.
Počasi se je vlekel december, še počasneje januar. Božič, lep, pesniško osvetljeni praznik, je minil v zoprnih mukah. Zasijale so meglene daljave leta
1849---- Kje se bo ustavila njegova
pot? In kaj potem? Kakšni prepadi so onkraj tega trenutka, ki preseka čas in prostor in te vrže v večnost, v neskončnost?
Želel si je enega: miru. Samo miru.
Prijazna smrt, predolgo se ne irnidi: Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta.
Ki pelje nas iz bolečine mesta, Tie kjer trohljivost vse verige zgrudi.
Smrt je poslednje sproščenje. brezmejna svoboda duha in atomov; smrt je povratek v nebitje, v mir pred vsemi prividi našega jaz-a.
Dne 6. februarja ie napravil testa-> ment, 7. februarja je nastopila počasna
agonija in 8. dne februarja ob 8. uri zjutraj je izdihnil.
Kaj so bile njegove zadnje besede, kaj je kriknil v vesoljstvo?
Goethe je umrl z vzklikom »Več luči«, čutil je, da so temine obdajale njegovega duha. Prešeren je dejal: »Vzdignite me, zadušiti me hoče.«
In nič več ni rekel s človeškimi usti. Poslej je govoril samo njegov duh — stvaritelj, izražen v pesmih, ki so bile sad trpljenja in stvariteljske slasti.
Zadušiti ga je hotelo.
Hiša, ki je umrl v njej Prešeren
A dušilo ga je vse življenje in njegova poezija je bila največji ventil tega, kar je hotelo iz njega: njegovega upornega duha, njegovega občutja lepote, njegove iskajoče misli.
Dne 10. februarja so ga pokopali s pompom, zakaj Slovenci so že takrat pokopavali upornike zoper svoje kon-vencijonalnosti na moč slovesno in resnobno. Dekan Dagarin je vodil sprevod, tisti, ki so o njem trdili, da je uničil zadnje »pohujšijive« rokopise prvega slovenskega poeta. (Kdo je bil pred njim? Vodnik, in še ta ne.) Na rakev so položili kranjski meščani »Sturm-liut« narodne garde. In šli so rodo jubi v vrstah in nihče ni mislil, koliko človeške in slovenske tragedije je ležalo v lepi krsti »c. kr. pravosrednika«.
A nad slovensko deželo še vedno ni vzšlo solnce, le svitalo je in se trudoma danilo. Težki, mastni krokarji so dremali na trdnih vejah.
Tako je izginil pod »črno odejo zem-!je« poet, da živi z duhom svojega naroda na veke.
Pred osemdesetimi leti je bilo in
mrak še je ležal nad slovensko deželo. ★
31. julija 1. 1918.. ko je bil na Slovenskem že precejšen dan po viharni noči, pretresajoči »slovenstva stebre stare«, je priromal na Vrbo Ivan Cankar, da obišče dom vzornika Francéta. In zapisal je v debelo knjigo Prešernove hčeri te-le besede:
»Oj Prešeren, če bi Ti videl in vedel, kaj se z nami godi. bi si zakril oči. bi zapel še bolj žalostno, nego si v sonetih! — Toda, oj mojster, če bi nam Ti videl v srca in v misli, bi zavriskal še bolj veselo, nego si v »Soldaški«.«
Takrat se je Prešeren v Elizdju nasmehnil: zakaj videl je vse. In vidi še naprej in vé. da se morajo »vremena zjasniti« do skrajnih obzorij, cja bo čisto in vedro in lahko v srcih in dušah.
NEGOTOVOST SMRTI
Menite, da je tako lahka reč, ugotoviti smrt nekoga? Oujte, kaj poroča dr. Sikor, profesor sodne medicine: «Neki Takacs, obsojen na vešala, nastopi kazen ob 8. uri zjufraj. Osem minut kasneje pokličejo dr. Sikora, da pregleda obešenca in določi umrtje. Ta ugotovi negibnost prsnega ko» ša in trebuha, motnjavo v roženici in ne« občutnost zenice: torej je obsojenec рге« minul. Truplo pa ostane še tri minute na vrvi, nato ga snamejo ter odvedo v mrtva« škem vozu v dvorano za avtopsijo. Tu ga zleknejo na mizo in' jamejo delati na njem preizkuse z električnim tokom: skoro takoj prične srce vnovič utripati in tudi žila bi« je. Vsi pojavi življenja nastopijo zapore«
doma, razen zavesti, in nesrečnež je na» vzlic obsodbi in legalnemu zdravilstvu ostal še 24 ur živ.» Taki primeri so sicer redki, vendar učenjaki trdijo, da nezmots nega znaka smrti ne poznajo — razen raz» krajanja.
SLIKOVITOST GINE
V Evropi so nosilnice že davno pokopa» ne. Ista usoda jim preti danes na Kitaj« s-kem. Samo v Kantonu je bilo pred dve« ma letoma po uradnem štetju 3000 nosil v obratu. Danes jilh je le še 1100. Izpodriva jih avtomobil.
*
Večina ljudi, ki čitajo knjisle. želi samos pozabe. Oni, ki bi radi videli sebe. tvo* rijo publiko pisateljev.
t
Univ. prof. dr. Milan Vidmar
Razvoj elektrotehnike
(Konec)
Poglejmo! V naših rekah so vodne energije. Reke imajo zelo različne oblike. Včasi ima vodna sila malo vode. a strmo pada, včasi pa se velike množine vode le počasi premikajo naprej. Padec pomnožen z množino vode določa vodi energijo. Ravno tako določa e ektrični padec, izražen v voltih, pomnožen z množino elektrike, izraženo v amper-jih, energijo toka.
Vedno so koristnejše tiste vodne naprave, kj imajo malo vode, a velik padec. kakor pa tiste, ki imajo majhen padec, a veliko vode. Dovodni in odvodni kanali oziroma cevi naših vodnih naprav so tem cenejši, čim manjše vodne množine se po njih pretakajo. Prav tako je dovod in odvod električnega toka možen v tem tanjši žici. čim manjša je množina toka v amperjih.
Ce torej hočemo prenašati električno energijo na velike daljave, ji bomo daii predvsem tako obliko, da bo imela veliko padca pa malo elektrike. A to pretvarjanje oblike nam omogoča ravno transformator. Zato pa je po izumu transformatorja takoj nastopil izmeničen tok namestu enakomernega, ker se po fizikalnih zakonih samo izmeničen tok, torej tok, ki spreminja svojo smer, ne pa tisti, ki teče enakomerno vedno z isto jakostjo v isti smeri, da trans-formirati.
Naš slavni rojak Njkola Tesla ima nevenljive zasluge pri konstrukciji res porabnega električnega motorja za izmeničen tok.
Elektrotehnika je prav za prav samo posredovalka pri izkoriščanju naravne energije. Vodo n. pr. lahko direktno izkoriščamo v vodnem koksu ali turbini, ker ta dva motorja lahko neposredno opravljata koristno mehanično delo. Premog, ki nosi solnčno energijo davnih dni lahko direktno dovaja energijo parnemu stroju, ki tudi lahko direktno opravlja koristno mehanično delo. Isto vel'a za nafto.
In vendar vedno bolj in boli dajemo vsem tem motorjem gnati električne generatorje, vedno bolj in bolj torej pretvarjamo mehanično energijo v električno. Vse to pa zato, ker nam gre za prenos energije.
Tam, kjer imamo v naravi dobro vodno silo, tam, kjer je velik premo-
govnik ali pa bogata zaloga mineial-nega olja, navadno ne rabimo vse energije. ki nam je tam na razpolago. Zato vozimo premog po železnicah v središča industrije, zato transportiramo nafto. Vodnih sil pa sploh ne moremo prenašati.
Transport premoga in nafte je ne samo drag, okupira nam tudi vrhu tega izdatno naša prometna sredstva, mehaničen transport vodnih sil je pa, kakor rečeno, sploh nemogoč. Vse to nam razmeroma po ceni nosijo električni daljnovodi in samo zaradi tega pripuščamo elektrotehniko kot posredovalko med prvim izkoriščevalcem naravne energije, torej n. pr. vodno turbino ali parnim strojem in med konsumentom.
Kakor hitro je transformacija napredovala tako, da je bila kos visokim napetostim, je elektrotehnika zagrabila velike prenosne probleme. Cim višje so bile možne napetosti, tem manjše so bile električne množine prenosa pri isti množini prenesene energije. Impozanten je bil prvi poizkus prenosa leta 1891. Toda danes imamo prenose na več 100 kilometrov daleč in celo daljava tisoč.h km ni noben problem več. Seveda je pri tem prenosna napetost prišla na pr. v Nemčiji že na 380.000 voltov.
Prve čase, ko elektrotehnika prenosa na večje daljave ni zmagovala, so se seveda izkoriščale samo vodne sile, ki so ležale v bližini konsuma. Danes daljava ne igra nobene vloge več. Sedaj izkoriščamo tudi ■ premogovnike z тач vrednim rjavim premogom, ki ne prenese transporta in prenosna omrežja n. pr. v Nemčiji prepreza'o celo državo.
Naj omenim kot največii projekt načrt. ki sta ga skupno izdelali dve državi: Zedinjene države Severne Amerike in Kanada. Ta projekt je znan pod imenom St. Lawrence River Navigation and Power Proposai. Po tem projektu. ki bo stal četrt milijarde dolarjev, dobita obe državi skupaj 2,400.000 konjskih sil in sicer vsaka na svojem bregu reke po'ovico. Investicijski stroški znašajo 5 600 Din za konjsko silo.
Še nekaj drugih številk naj ilustrira kolosalni razvoj elektrotehnike jakih tokov. Tvrdka General Electric Company je dogradila generator za 100.000 kilovatov kot eno samo edinico s 1.500
obračaj! na minuto in Še večji generator za 160.000 kilovatov s 1.200 obrača-ji na minuto.
Velikanska električna omrežja, ki so se razpredla preko vsega ozemlja modernih držav, preskrbujejo industrijo, železnice, obrt in privatnike s potreo-nim električnim tokom. Konsum raste od leta do leta. V Chicagu je bilo eta 1910. nekaj čez 10 odstotkov stanovanj, ki so imela električen tok. leta 1920. je vstopilo v ta krog konsumentov 50 odstotkov stanovanj, koncem leta 1927. jiU ie bilo že 97 odstotkov.
V	Berlinu je bilo koncem leta 1927. šele 42 odstotkov stanovanj pod kontrolo elektrotehnike. Temu mestu se pozna doba svetovne vojne, ko je ves razvoj zastal. Izgleda, da v par letih v civiliziranih mestih ne bo stanovanja brez električnega toka in nadaljnji razvoj elektrifikacije bo postal intenziven, namestu da je, kakor danes, ekstenziven. Elektrarne torej ne bodo samo dobivale več konsumentov, ampak ti kon-su-menti sami bodo vedno več različnega svojega dela opravljali s pomočjo elektrike. V stanovanja bodo prišle električne peči, električni štedilniki, likal niki itd.
V	Švici že danes odpade pri normalni povprečni rodbini 4 glav ena kilovat-na ura konsuma na glavo in dan. Tako porabi Švica brez kemične industrije in železnic že po 500 kilovatnih ur na glavo in na leto. Norveška tudi toliko, Švedska 364. Finska 200. Avstrija 265, Nemčija 200. V naši državi je ta tako zvani privatni konsum dosegel komaj 6 kilovatnih ur na glavo in leto.
V	Sloveniji je mogoče povprečen privaten konsum ceniti na kakih 30 kilovatnih ur na glavo in leto. V slovenskih mestih je seveda privatna poraba večja, dežela je pač še razmeroma malo elek-rrificirana. Maribor doseza 300 kilovatnih ur na glavo in leto. Ptuj kakih 190, Celje okroglo 100. Ljubljana najbrže samo 70 kilovatnih u;r. Elektrotehnika ima v naši državi, pa tudi v Sloveniji, brez dvoma še veliko posla.
Ce pogledamo na celotni konsum. če štejemo torej porabo kemične industrije in železnic, dobimo v Zedinjenih državah 860 kilovatnih ur na glavo in leto, približno toliko v Skandinaviji, v Švici 900. v Avstriji 400 in približno toliko v Nemčiji. Slovenija ima slučajno velik elektro-kerničen obrat in doseže na ta način 200 kilovatnih ur na glavo in leto celotnega konsuma.
Zanimivo je dejstvo, da gredo povprečne cene električnega toka trajno navzdol. V Ameriki je padla povprečna cena za kilovatno uro električne razsvetljave od 4.25 Din v letu 1921. na 3.70 Din v letu 1927. V istem času je cena električnega toka za motorje padla od povprečno 84 para na 74. tok za pogon železnic se je pocenil od 54 in pol na 46 para.
Elektrarne postajajo ne samo čim dalje večje, temveč tudi čim dalje sigur-nejše. Elektrotehnika se vidno avtomatizira. Američani so dosegli rekord v avtomatični elektrarni naprave Louis-ville- dam Ohio River. Ta elektrarna je zgrajena za 100.000 kilovatov. Prekaša torej našo elektrarno Falo za več kot 100 odstotkov in vendar rabi za obratno službo samo dva moža. Vse drugo gre avtomatično.
Elektrotehnika je na svoji prvi progi, to je v panogi jakih tokov, v neverjetnem zaletu osvojila ves civilizirani svet. Tehnika slabotnih tokov je nekaj časa pohlevno životarila. Leta 18S7. je veliki nemški fizik Hertz eksperimentalno dosegel elektromagnetične valove, vendar pa ni bilo takrat misliti na velikanske uspehe, ki jih je dosegla praktična izraba fenomena teh valov.
Napredovala sta v tehniki slabih tokov telefon in telegraf. In zopet je naš človek, ki je v problem telefonije na velike daljave odločilno posegel: Mihaj-lo Pupin. Brez njegovih tuljavic bi bila telefonjia med velikimi mesti, kaj šele med kontinenti, nemogoča. Poglejmo si ta njegov izum v številkah. Koncem leta 1927. je bilo na celem svetu okroglo 26,000.000 telefonskih priklopov in oi teh samo v Ameriki 17.300.000.
Na 100 prebivalcev sveta je koncem leta 1927. prišlo 1.4 telefonskih priklopov in 7.4 km dovodnih telefonskih žic. Takrat je na 100 prebivalcev sveta prišlo v Ameriki 11.2 priklopa, v Nemčiji 3.9, v Ameriki 58.1 km dovodne telefonske žice, v Nemčiji 21.6.
Nenadno pa je tehnika slabotnih tokov nastopila z novo nepričakovano močjo; za brezžično telegrafijo se je pojavila brezžična telefonija, radio. V par letih se je Evropa prepredla z oddajnimi postajami in radio se je vselil v stanovanja meščanov in v hiše kmetov. Že v februarju leta 1926. je bilo na svetu preko 8 milijonov radio-apara-tov v Obratu. Takrat je v Zedinjenih državah na 21 prebivalcev prišel en aparat v Nemčiji aa 54, v Angliji aa 24,
Danes imamo tudi v Sloveniji svoio veliko oddajno postajo, na naši tehnični fakulteti pa stolico za žično in brezžično telegrafijo in telefonijo.
Elektrotehnika si vidno osvaja zemljo. Ta naš današnji svet je vse drugačen kot pred 100 leti. Nad njim leži električen pajčolan. ki pričenja zastirati staro obličje civilizacije. Nekaj novega je prišlo pred 100 leti na našo zemljo
in to novo čutimo dandanes vsi Težko je gledati v bodočnost. Nekaj pa je sigurno: pri tem razvoju ne smemo za-ostati Jugosloveni. ne smemo zaostati Slovenci in zadovoljni smo lahko, če moremo danes trditi, da smo z elektrotehničnim delom pričeli. Da bomo lahko uspešno s tem delom nadaljevali, je pa že gotovo.
îgnotus
Slovenska bolest
Ko se je bil za vojnih dni naš Ivan Cankar potrt in žalosten vrnil od vo» jakov, je krenil nekega večera na Ljubljansko polje. Bil je zamišljen in mrk kakor človek, ki mu roje po glavi tež» ke skrbi. Solnce je zahajalo za gorami in z juga se je čulo bobnenje topov.
lzprehajal se je Ivan Cankar po le» pem polju in od temnih misli ni videl ljubkega večera. Tedajci mu pride na» proti mož v kmečki obleki, nedoločen nih let, reven in mršav. Pogleda ga Ivan Cankar in vidi, da mu polže jo solze po licih.
«Kaj vam je, očka,» ga pobara Can--kar, «da ste tako žalostni? Težko vb dim solze na moškem obrazu.»
Mož ne odgovori, samo gleda nei znanca in potihoma joka. kakor pla» kajo moški, kadar jim žalost najbolj razjeda srce.
«Nikar mi ne prikrivajte vzroka svoje žalosti,» de Cankar in čuti, da mu je malce odleglo pri srcu. Tako nam breme skrbi in tegob postane laž= je, če se spomnimo, da drugi trpe še več. «Razodenite mi,» pravi, «zakaj rad vam pomagam, če mi je v močeh.»
«Ne morete mi pomoči,» odvrne sta»
rec in nič jokavosti mu ni bilo v 'jla* su: samo bolest, pekoča bolest.
*Tu imate mojo roko,» reče Cane kar,» vse storim, da vam olajšam gor* je.»
«Če ste Bog, bi mi komaj mogli.»
«In če bi bil Bog, kaj naj bi vam bil storil?»
«Tudi Bog mi ne more tega vzeti.»
Zazeblo je Cankarja pri srcu, nagnil se je k možu in mu pogledal globoko v žalostne oči.
«Strašne so vaše besede, očka. Po* vejte mi, kdo ste?»
«Jaz sem... Slovenec.»
Cankarju je šinila črna senca čez obraz. Solnce je zatonilo in žalost je legla na lepo Ljubljansko polje.
Oba moža sta umolknila. In šla sta narazen in si nista rekla besede.
To anekdoto sem slišal ondan iz znančevih ust. In njegove in moje oči so se široko odprle.
Mislil sem na naše dni in na to, ka* ko bi se razjokal trpin, ki bi prišel od Gorice, iz Istre in bi se bil na Ljub* Ijanskem polju spomnil, da je Slove* nec, razkosan, prezrt in opljuvan, net gotov samega sebe...
Prešeren in nacionalna garda v Kranju
Bilo je e<no ali dve leti pred izbruhom svetovne vojne. Pozno po polnoči sem se kot stud. phiil. pripeljal z dunajskim oseb» nim vlakom do Ljubljane, la preživim ka» kih 14 dni božičnih počitnic v domovini. Utrujen po 16urni vožnji sem jo mahnil s kolodvora v kavarno «Evropo». Naročim si čaja in se že giejem ob njem, ko pri» hrumi s ceste družba literarnih dobrovoljč«
kov. njim na čelu Ivan Cankar. Še so si slačili zimske suknje in se bučno razgovar» ja-li vsevprek. Tedaj pa povzdigne svoj glas njihov kolovodja: «Fantje, zdaj pa eno o Prešernu!» Vsi so se hitro posedli tesno okoli mizice — jaz pa sem sedel pri sosedni —, da slišijo spet eno novo iz ust Cankarjevih.
«Leta 1848. je bil advokat Prešeren pri nacionalni gardi v Kranju za avditorja. Nekega popoldne sedi pri poliču vina v gostilni pri «Stairi pošti», od tu mu uhaja zdaj pa zdaj skozi okno pogled do gaTd* ne straže, ki koraka pred mestnimi vrati
gori in doli. Naenkrat se začuje plat zvo» na. Gorelo je v spodnjem koncu Kranja in ljudstvo je trumoma drlo proti kraju nesreče, eni na pomoč, še več pa zijala prodajat.
Okolica gornjih mestnih vrat jc bila kmalu še bolj samotna kakor sicer. V tej osamelosti je postal radoveden tudi gard» ni stražar. Hitro se ogleda okoli sebe in ko vidi, da ni nikogar, prisloni puško za mestna vrata in jo ubere tudi on proti po» gorišču ...
Vse to pa je neopazen videl iz gostilne sam gardni avditor dr. Prešeren. Še isti večer je ukazal alarm vse kranjske naci»
onalne garde in spravil nemarnega stražar» ja pred sodni stol. V polnem ornatu svo» jega čina nastopi zdaj kot neizprosen to* žitelj, živa priča m resen sodnik v eni ose» bi pa sodi in obsodi stražo na — smrt. Vse navzoče preleti strah in groza ...
Tedaj se pa Prešeren naglo dvigne izza mize in si odpne avditorsko suknjo: «A, zdaj se pa ne gremo več!» Pa si jo sleče in jo obesi na klim ...»
Tako jo je torej povedal Ivan Cankar. Odločitev, koliko je na tej anekdoti zrnja resnice, moramo pač prepustiti meščanom ponosnega Kranja.	Dr. Jože Rus.
*******************
Skozi Azijo v skrivnostno BuEiaro
агсан11там
Namen mojega potovanja je bilo zgolj spoznati ono deželo, kjer se je rodil sufizem (islamski nauk, bržčas indijsko»budističnega izvora, ki pri» znava dogmo in postavo ter uči, na» slanjaje se na panteistično verovanje, da vede do blaženega gledanja božje» ga obličja ekstaza. Za početnika sufiz» ma velja Abu id Abul Chair, ki je ži» vel okrog 820). Zato sem si izbral za smoter svojega potovanja Buharo. Od» rinili smo poleti, ko so indijske kara» vane baš prihajale iz doline Kabula. Iz raznih razlogov sem smatral umest» no priključiti se eni teh karavan, ker smo dobili poročila, da se je v Laho» ru (glavnem mestu Pendžaba) že po» javil deževni monsun (arabskj mau» sim = letni čas; poletni monsun je veter, ki piha z morja in prinaša dež z nevihtami in viharji) Ko smo na ka» melah in kabulskih ponijih ostavili me» sto Kundanz, ki leži na severovzhodu Afganistana, se je začela dolg^ in te» žavna pot. dokler nismo po nadalinjih treh premorih dospeli do trgovskih ka* ravanskih gostincev na afganski in ru» sko=turkestanski meji.
Solnce je počasi izginjalo za griči in vode reke Oxus so se pred nami pre»
livale nalik tekočemu zlatu, ko je na» ša kamelska karavana dospela do vrat Kelifa. Ruski uradniki so nam pazlji» vo pregledali potne liste. Kelif je za» nimiv zato, ker tvori nekako vez za trgovanje s srednjim Iztokom. Prav tod je Aleksander Veliki leta 330 pred Kristusom prekoračil reko Amu Dar» jo, tedanji Oxus.
Ko so bile vse formalnosti urejene, smo se čez noč odpočili v karavan» skem gostincu. Drugo jutro je prišel k nam sluga mestnega upravnika z da» rovi in nam sporočil, da nas njegov gospodar vabi k sebi, češ da nam pač ne more biti nri.jetno potovati v druž» bi trgovcev, kar da je tudi pnd častjo Šveda (Mohamedovega notomca): to sem bil namreč jaz. Takih prilik ni mnogo, posebno ne, če potuješ po tu» jih deželah; zato smo povabilo seve» da z veseljem sprejeli. Odšli smo k njemu po opoldanski molitvi in smo bili spreieti z veliko ljubeznivostjo in gostoljubnostjo.
Parnik, ki nas je drugi dan potegnil do Cardžuja. je bil sicer do neke me» re modernega tipa toda vozil je ne» verjetno počasi. Vzlic temu nam_ ie zbolel naš perzijski mirza (perzijski naslov uradnikov) Neko popoldne nas jc vse pokMcal k sebi in nam izjavil, da bo umrl. Pollei je preklel vse. ki so kdajkoli kakorkoli imeli posla z zgradbo parnika, in nas je prosil, da prenesemo njegove ostanke v Kirbalo v Mezopotamijo. Drugo jutro je se» veda zadovoljno sedel na palubi s pi» po med zobmi in veselo-igral na harfo.
Rečna plovba po Amu Darji sega nazaj v leto 1875, ko je ruski parnik «1'ctroviski» prvič plul do Nakusa. Od»
tlej ni bilo več nikakih formalnih po» mislekov proti plovbi na Oxusu. Ruski vladi je bilo težko, ostati v kontaktu z eksponiranimi stražami na rusko» afganski meji; tudi je bolj in bolj na» predujoča industrija zahtevala rečno plovbo, tako da so polagoma opremili majhno brodovje za rečno službo. Da» nes nadzira vso plovbo na Oxusu ta flotilja ki je znana pod uradnim na» zivom Amudarjaška flotilja.
Vzlic lepemu razvoju te plovbe pa trgovina od nje vendarle ni imela pri» čakovanih koristi in pasažirji, ki si iz» berejo ta način potovanja, morajo biti
E. Justin: Kirgiz (lesorez)
že vplivni, da dobe uradno dovoljenje. Ladje vozijo le po dnevi, ker so števil» ne pečine v temi nemalo opasne in se je treba vsak trenutek zasidrati.
Deželo oskrbujejo z vodo prekopi. Reka sama se skoro ne razlikuje od Gangesa, vsaj na zunaj ne. Teče v dvojni strugi, normalno v notranji, ob hudem deževju in poplavah pa se na» polni tudi zunanja.
V Čardžu.iu smo se morali izkrcati. Hoteli smo se nekoliko odpočiti in se razgledati v okolici, preden bi nada» ljevali pot v Buharo. Mesto je tipično azijsko. Razen bazarjev in belo pre* pleskanih hiš. zgrajenih iz opeke, po= sušene na solncu. smo videli tudi ner kaj solidnih ruskih skladišč. Čardžuj je pomembno trgovsko središče in v bazarjih opaziš malone vse narodnosti svyta. Čardžuiski suženjski trg je bil Svoje čase zelo znamenit in še danes prodajo tam vsako leto enega ali dva perzijska dečka v suženjstvo, čeprav
je trgovanje s sužnji formalno že od» pravljeno.
Po kratkem bivanju v Čardžuju smo nadaljevali pot protj Buhari. Mesto le» ži na levem bregu Zaravšana, šteje 30.000 prebivalcev ter je glavno mesto dežele Buhare, ki je danes provinca sovjetske države Uzbekistana. Že ko stopiš v predmestje, dobiš vtis, da je mesto sedež vlade in da ima razvito kulturo. Dve mesti sta neločljivo zve» zani z najslavnejšo dobo moslimov: Bagdad in Buhara.
Prva mitološka sporočila vedo po» vedati, da je Buhari položil temelj ba» jeslovni perzijski kralj Ufrasiab. Pre» bivalci so zelo gostoljubni in žive v blagostanju. Skoro v sleherni teh ozkih ulic je mošeja in šola. Emir rezidira na griču. Pred vhodom sedi vladni za» stopnik, ki sprejema pritožbe prebi» valcev in ki manj pomembne zadeve takoj razsodi. Sedi pod ogromnim obo» kom, poleg sebe ima bič, nekaj svetih koreninic iz Meke, črn kamen in staro, zarjavelo bodalo. Ti predmeti so emir» ju nekak muzej in vsakteri od njih jc v zvezi z izvestnimi zgodovinskimi dogodki.
Buharčani se ukvarjajo in preživ» l.jajo na različne načine, toda razen izrazito poslovnih ljudi so med njimi tudi taki, ki se bavijo z znanostjo in študijem. Trgovina je malone vsa v rokah inozemcev, predvsem Rusov in Indijcev, ki trgujejo s čajem, manj s preprogami. Verske predpise vsi stro» go izpolnujejo; musliman sme opustiti molitev ali prekršiti post le v izjemnih primerih. V mestu je zelo mnogo ča» jarn in vobče lokalov, toda pijanost se strogo kaznuje.
V praznikih se ljudje posebno radi zabavajo z deškimi plesi. Ti dečki uži» vajo vseobče občudovanje: umejo si izpahniti ude in tako prikazati godbi primerne prizore. Vinotoči so v glav» nih ulicah prepovedani; tudi ne pro» izvajajo doma nikakega alkohola. Edi» ni opojni strup ie «bhang», ki ga pu» sijo tudi v Pendžabu. Njemu pripisu» jejo tudi številne primere epilepsije.
Iz Buhare smo odšli v Samarkand. Mesti sta zvezani z železnico, ki jo S pridom uporabljajo zlasti afganski tr» govci; na njej pošiljajo blago na osred» nje azijske trge.
Mesto samo ni tako lepo kot Buha» ra. V zdravstvenem pogledu je še mar» sikaj nepopolnega. Tudi tu vidiš vse povsod minarete, mošeje in šole. Sa»
markandsko prebivalstvo je sestavlje» no iz Uzbekov. Tažikov in Kirgizov. Tažiki nosijo košate črne brade, ima» jo majhne oči in so temne polti. Kir» gizi zavzemajo v deželi tisto mesto ka» kor Beduini nasproti Arabcem: noma» di so in kamorkoli gredo, vzemo s se» boj vse svoje stvari z živino vred. Vsi Samarkandci govore perzijsko, jezik ki se ga Kirgizi nikdar ne priuče. Naj» več trgujejo s svilo.
V Samarkandu smo Kirgize dodobra spoznali. Sprva so se nam zdeli neko» liko boječi, toda kasneje, ko so se nas
privadili, so se izkazali zelo gostoljub* ne. Nad vse je zanimiv njihov kole* dar. Ker ne poznajo ere, ki bi po njej šteli leta, so si izbrali za svoje štetje dvanajstletno perijodo. Vsako leto se imenuje po kaki živali. Te živali so: miš, vol, leopard, zajec, riba, kača, konj, ovca, opica, pišče, pes in merja« sec. Če vprašaš Kirgiza, koliko mu je let, bo odgovoril, da je bil rojen reci» mo v letu vola, in ti prepusti, da si sam izračunaš njegova leta iz komplis cirane dvanajstletne živalske perijode.
Sirdar Ikbal Ali šah,
Kako dolgo bo Anglija še otok?
Pod zemljo in morjem iz Francije na Angleško
slej še ni oglasil nihče, ki bi imel kaj ugovarjati; nasprotno:' vidi se, kakor da se vsa angleška javnost strinja z idejo tunela. Doba dozoreva za ta grandiozni načrt.
Prizadevanja, da se zgradi podmor» ski železniški predor med Francijo in Anglijo, datirajo že od početka pre» teklega stoletja; od takrat, ko so stekle prve železnice. Zlasti mnogo se je o tunelu govorilo pred 50 leti, toda takrat sta bila angleški parlament in vlada proti vsakemu načrtu. Nato je vsa stvar zaspala in šele 1924 je ta« kratna vlada delavske stranke zopet poskušala načrt uresničiti. Državno« brambni odbor se je pod predsed» stvom Macdonalda sestal k posebni seji, kjer je pa načrt zavrnil, češ, da ima za Anglijo malo dobrih pa mnogo slabih plati. Z njim bi bila otežkočena obramba dežele in zvezani veliki ne* ekonomični stroški. Odločilni so bili tedaj samo strategični pomisleki, če» prav so jih na zunaj prikrili z drugač» nimi motivacijami. Dejali so, da tunel ne bi mogel dvigniti angleške zunanje trgovine, da bi narastel pač osebni promet, a samo na škodo brodarstva.
Pariški dopisnik londonskih »Ti» mesov« je nedavno objasnil, kakšno stališče zavzemajo do kanalskega tu» nela francoski vladni krogi. Francozi mislijo, da je angleška bojazen glede na vojne nevarnosti tunela visoko pre» tirana, da pa na drugi strani njegov gospodarski pomen Angleži globoko podcenjujejo. Tunel med Veliko Bri» tanijo in kontinentom Angležem ne more ukrasti prav nobene izmed stra»
SIR WILLIAM BEILL, EDEN GLAV* N1H ZAGOVORNIKOV PREDORA
Neobičajno silni viharji, ki so zad» nje mesece divjali nad Rokavskim pre» livom, so zopet poživeli zanimanje za zgraditev železniškega predora med Anglijo in kontinentom. Angleški po» slanik Sir William Beill je že sestavil poseben odbor, ki se bo bavil s pro» blemom kanalskega tunela. Tudi v obeh angleških zbornicah je večina poslancev sprejela načrt z veliko sim» patijo, V vsem angleškem, tisku se do»
tegičnih ugodnosti, kar so jih že itak izgubili z neverjetnim podvigom mo> derne avijatike in topništva. Iluzorič* nim in strategičnim slabostim pa stoje nasproti velike gospodarske ugodno* sti Podmorska železnica bi naglo od« vrnila prekomorsko blago, ki prihaja * ladjami na kontinent, od Hamburga in ga napotila v velika angleška prisfa*
skega predora ne bi stal dražje, kakor kilometer londonske podzemske želez« niče. Po njegovem računu bi bilo moči zgraditi cel tunel, s privozom vred. za okroglo 35 milijonov funtov, kar zna« ša v našem denarju okrog 10 milijard dinarjev. 15 milijonov funtov raču* najo, da bi dala Francija, drugih 20 mi* lijonov ali še več pa bi se z lahkoto
EDEN IZMED NAČRTOV KANALSKEGA TUNELA Tunel se pričenja pri Dovru in se pri ShakeepearesCliffu zavrta pod morsko dno. Francosko obalo dose* že pri rtiču Blanc Nez in se pri ko« lodvani Marquise med Calaisem in Boulogne povzpne zopet na površje. Na najglobljem mestu poteka 30 m pod morskim dnom, da se izogne vi* šjim plastem poroznih kamenin, ki. prepuščajo vodo. Tunel tvorita dva vzporedna rova, ki sta 15 m narazen, a zvezana med seboj z mnogimi prečnimi rovi, ki služijo za zračenje. V vsakem rovu teče železniški tir. Pod tunelom je izvrtan rov za od» makanje, iz kateirega na obeh kon» cih črpajo vodo, ki bi se morda na* tekla v tunelu.
nišča Southampton in Liverpool. Za* radi ugodnosti, s katerimi je narava obdarovala ta pristanišča, bi Anglija na mah postala zapadni zaključni kolo* dvor celokupnega evropskega železni» škega omrežja.
PREREZ SKOZI ROKAV SKI PREUV MED DOVROM IN CALAISEM
Tunel se nagiba od obeh strani proti sredini in doseže baš sredi pod pre» Idvom največjo globino. Sem se ste« ka vsa po rovih nabrana voda in se zbira v vodoravnem kanalu za od» makanje, od koder jo močne črpal» ke, po navpičnih jaških sesajo ne prosto.
Tehniška m denarna plat tega na« črta sta povsem razčiščeni in ne skrU vata nobenih nepremagljivih zaprek. Geologično najbolj primerna trasa je bila izbrana že pred več leti. Med Do* vrom in Calaisem je morsko dno iz nepretrgane goste plasti apnenca, v katerem bi šlo vrtanje gladko od rok. Eden najstarejših angleških železniških inženjerjev Sir Robert Perks, ki se že 50 let ukvarja s kanalskim tune« lom, je precenil, da kilometer podmor*
nabralo na Angleškem. Sir Perks pra« vi. da bi bilo svetovne vojne mnogo
Ereje konec, če bi tedaj že obstojal analski tunel. Angležem se ga. po njegovem mnenju, tudi za primer bo» doče vojne ni treba prav nič bati. Saj
ga lahko vsak čas razstrele ali pa sta» vijo pod vodo.
Proti zgradbi tunela se danes nava* jata samo dva nebistvena pomisleka. Ena izmed obeh držav, pravijo, bi pri kakem političnem zapletljaju morda prišla v neprijeten položaj, da bi mo> rala pustiti tunel zapreti, kar bi se na drugi strani lahko smatralo za sovraž» no dejanje, ki bi lahko izzvalo vojno. Kot drugi pomislek pa navajajo kolo* sek, ki pri angleških in francoskih že»
leznicah ni enako širok. Ta pomislek pa ne drži, ker se je med vojno cesto primerilo, da so angleške lokomotive in vagoni vozili po francoskih in bel» gijskih železnicah, pa je šlo vse gladko. Z majhnimi predelavami bi bilo moči vlake pripraviti, da bi brez izmenjave vozili med Parizom in Londonom.
Mnogi visoki angleški funkcijonarji in politiki so-se zadnji čas z vsemi si» lami zavzeli za gradnjo tunela in veliki angleški list »Manchester Guardian« je zadnjič celo zapisal, da bi vlada s tem, da zgradi tunel, pokazala svoje prijateljstvo do Francije mnogo bolje in na blagodejnejši način, kakor če na novo oživi antanto.
se mi zdi, da je treba veliko misel tu. ncla pod Rokavskim prelivom na vso moč podpirati, da ustvarimo med An» glijo in Francijo čim tesnejšo zvezo, ki bo zbližala tudi oba naroda, kakor še nista bila nikoli poprej.
Že pred petimi leti, ko je bila na vladi delavska stranka, smo se proble» ma kanalskega tunela lotili z vso res» nostjo. Ali tedaj je bil naš načrt od» klonjen. Nu, niso ga odklonili inže» njerji in finančniki, kakor da ni teh» niško izvedljiv, ali da bi manjkalo de» narja. Odklonili so ga zastopniki voj» ske in mornarice, ki so dejali: »Ne, če bi kedaj prišlo do vojne, tedaj bi se lahko vse mogoče pripetilo, in tunel bi

Pogled na angleško obalo pri Dovru. V ozadju vojna luka, ki bo morala prevzeti vojaško in pomorsko obrambo predora
Zanimive so tudi besede, ki jih je zapisal bivši angleški državni tajnik za kolonije I. H. Thomas o kanalskem tunelu kot postulatu svetovnega miru. Med drugim pravi: »Dokler bodo na» rodi samo govorili o možnosti vojne, toliko časa ne bo miru. Za pospeševan nje svetovnega miru, za stvarjanje bolj» ših občil in za olajšanje zbliževanja narodov, se mi ne vidi nobena stvar bolj primerna, kakor zgraditev kanal» skega tunela. Tako kakor je pred 100 leti iznajditelj lokomotive Stephenson ustvaril sredstvo za zbližanje vasi, mest in celih pokrajin ter dežel, tako moramo skušati mi, da pridemo sedaj v tem pravcu še korak naprej. Zato
za nas postal velika opasnost.« Pred 50 leti so govorili ravno tako. Toda takrat o zrakoplovstvu še ni bilo ne duha ne sluha in gospodje niso mogli vedeti, kar je danes že vsakomur zna» no: da ni na morju ladje, ki bi v vojni mogla zares uspešno ščititi Anglijo. Moderno orožje je pokopalo vse stare argumente proti zgradbi kanalskega tu» nela. Pomisleki vojske in mornarice so prazni.
Atmosfero vojne moramo za vsako ceno zamenjati z atmosfero miru. Po» trebujemo zgradb, ki bodo zaposlile armade izvežbanih delavcev, zgradb, ki bodo vrgle dobiček, in ki bodo ob» enem pripomogle k sporazumu med dr»
žavami in narodi. Iz tega vidika pač ne bo moči najti bolj velikopoteznega na» črta, kot je zgradba kanalskega tunela, ki bo zaposlila desettisoče ljudi, ki se danes vrste na žalostnih seznamih brezposelnih. Po mojem prepričanju pomeni načrt kanalskega tunela del velikega vprašanja evropskega miru. Da svojega zaupanja ne gradimo več na oboroževanju in vojski, tega Angli» ja svetu pač ne more pokazati jasneje, kakor da uresniči ta veličastni načrt.«
Rokavski preliv, ki loči Veliko Bri» tanijo od evropske celine, je najožji med pristaniščema Dovrom na angle» ški in Calaisom na francoski obali. Tukaj je širok samo 31 km. Ob le» pem vremenu traja prevoz s parniki 1 do 2 uri, če ne vštejemo zakasnitev pri ukrcanju in izkrcanju. Ta so nam» reč nekaj posebnega. Včasi morajo potniki čakati na prevoz po cele ure, in celo dneve, zakaj kanal je razvpit kot najzavratnejše vodovje, kjer često leži nepredirna gosta megla in razsa» jajo divji viharji. V takih primerih počivajo vse zveze med Anglijo in kon» tinentom, kar se v trgovskem življenju silno neprijetno občuti. S podmorskim
tunelom, ki bi bil okroglo 40 km dolg, bi se vseh teh neprilik na mah odkri» žali. Promet bi se nemoteno vršil ob vsakem vremenu in prevoz bi bil mno» go hitrejši. Računajo, da bi se vožnja iz Pariza v London skrajšala za tri ali štiri ure. Tunel bo potekal precej glo» boko, zakaj morje je na trasi ponekod do 55 m globoko.
Da se Francozi za kanalski tunel bolj navdušujejo kakor Angleži, je povsem umevno, zakaj Francija bi v tem pri» meru pritegnila nase skoro ves potni» ški promet iz kontinenta na Angleško, dočim Angleži na njem, vsaj pravijo tako, nimajo ničesar pridobiti. Če se bodo vzlic temu ogreli za zgradbo tu» nela, — in danes vse kaže na to — te» daj bodo najbrže močno ojačili utrdbe na obrežju okoli Dovra. Tam je nam» reč veliko angleško vojno pristanišče, ki so ga tekom svetovne vojne precej razširili. Doverske utrdbe bodo potem čuvale tudi bodoči kanalski tunel, tvo» reč nekako protiutež izgubljeni izolaci» ji, ki so jo Angleži tako dolgo in tako ljubosumno branili napram vsem za» htevam moderne dobe.
Načrt predora z železnicami v izložbenem oknu neke londonske trgovine
---

Janko Kač
Oko zrcalo telesa
Star Je rek: Oko je zrcalo duše. Naše duševno razpoloženje je pa odvisno od hairmonije v našem telesu ter je naravno. da nam nudi oko tudi sliko našega zdravja. «Kar na očeh se mu pozna, da je bolan,» se pogovarjamo o bolnikih. Tako se ni čuditi, da se je razvil iz raznih duhovitih opazovani način določevanja bolezni iz oči, tako zva-na irisdiagnoza.
Očesno iris imenujemo Slovenci ša-renico in tvori s svojimi celicami, ki vsebujejo več ali manj barvila, nekak zaslon pred upadajočimi svetlobnimi žarid. Grajena silno fino, je vsa prepre-žena z živčnimi vlakenci. Od rdeče iris albinov. ki nima nič barvila, se stopnjuje barva šarenice od svetlosivih preko modrih in rjavih do očarljivih črnih odtenkov.
Vsi pesniki od Homerja do najmodernejših so opevali krasote šarenice, ne da bi prišli navzkriž z znanstvom, predvsem z medicino. Vstal pa je 1. 1880. zdravnik dr. Peczely — glejte, povsod se najde Iškariot — Slovak po rodu in je pričel oznanjati čudno krivo vero, da je iris ali šarenica zrcalo celega telesa, zbog tega se dado razbrati iz nje vse mogoče bolezni. Ves znanstveni svet je zahrumel proti njemu in le dobro je bilo, da je živel pod krono sv. Štefana. Lahko bi ga bila doletela enaka usoda, kot je zadela njegovega ge-nijalnega tovariša, na Dunaju dr. Sem-melweissa, početnika razkuževanja inštrumentov in obve^zil ali sterilizacije v kirurgiji, ki je bil za svo.o idejo vržen v norišnico, kjer je umrl. Peczely pa ie postal star in je mirno sestavil svoj sistem diagnoze po šarenici. Njegovi učenci so ga izpopolnili tako, da imamo sirom sveta mnogo njegovih privržencev, zlasti med nemškimi in angleškimi zdravniki. Borba za priznanje te metode se v pravovernih znanstven h krogih še vedno bije; kdaj pa kdaj se pojavi v zdravniškem strokovnem tisku pravo pravcato zmerjanje. Bodi že temu tako ali tako, je vendar ta sistem toliko zanimiv, da bomo s kratkimi potezami očrtali najvažnejše temelje te diagnoze. •
Prvo, kar nas mora zamikati, je gra-jenost ali struktura irisa. Bo j kot je šarenica gosta in kompaktna, boljša je trdnost ali konštitueija dotičnega ■ člo-
veka. V resnici opazujemo pri zelo starih, krepkih ljudeh, ki so le malo bolehali, zelo gosto grajeno iris, doč.m kažejo 'otroci, čljih irisno tkivo ima polno udrtin ali tako zvani vakuol. izredno visoko oboljivost in umrljivost. Za potek težkih bolezni je vprašanje konsti-tucije sila važno, a jo po drugih metodah zelo težko ugotovimo.
Celo iris si razdelimo na žarkasto ali radiarno okrog zrenice razvrščena polja, ki so jim petdeset.etne izkušnje določile mesto. Tam se tako rekoč zrcalijo posamezni organi. Enostransko ležeče organe vidimo le v istostranski iri-si n. pr.: srce in slezena le v levi. jetra in slepič le v desni irisi. Oglejmo si torej na naših slikah razporedbo organov.
Številke v slikah značijo: 1. veliki možgani, 2. mali možgani. 3. desno in levo uho, 4. vrat (levo in desno), 5. pleča (levo in desno), 6. pljuča (levo dve, desno tri krpe), 7. pljučna mrena (levo in desno), 8. prsni koš (levo in desno),
9.	roka (leva in desna): a) rama, b) nad-laket, c) podlaket. d) zapestje, e) prsti,
10.	slezena (levo), jetra (desno). 11. gornji trebuh, 12. srednji trebuh (z jajčniki), desno slepič. 13. spodnji trebuh, 14. dim-lje (levo in desno), 15. in 16. leva in desna noga. a) medenica, b) stegno, c) koleno, d) podkolenica, e) stopalo, f) prsti, 17. ledvici (leva in desna), 18. spolni organi. 19. sečni organi. 20. mehur, 21. spod., 22. srednja in 23. zgornja hrbtenica, 24. požiralnik. 25. sapnik z grlom, 26. spodnja čeljust, 27. usta, 28. zgornja čeljust, 29. nos, 30. oko (levo in desno), 31. čelo (s čel. votlino). Krog I. simpatično živčevje. Krog II, želodec (zOvhodom inOvratarjem). Krog III. omejuje polje kože. Četvero-kotnik omejuje črevesno regijo. Krogi pod 5, 6, 7 označujejo srce.
Kako se očitujejb obolenja posameznih organov v irisu? Zdravo telo se nahaja v nekem harmoničnem, rekel bi, uglašenem stanju. Bolni organ pomeni disakord, več bolnih organov disharmonijo. Vemo, da vpliva vsak dražljaj v organizmu dražljivo tudi na iris, ki je nekaka kontrolna postaja vsega živčevja. Nadnormalni dražljaji, ki jih pre-jema telo, se oeitujejo v skrčenju tkiva irisa, podnormalni dražljaji v ohlaplje-nju, ko se zrenica oživi ali širi. Stalni
dražljaji organov zaradi kroničnih bolezni povzročajo stalno krčenje njim odgovarjajočih polj. ki iztisne barvilo. Um obnemore organ, pa stalno ohlapni polje; v tkivu irisa se obilno nabira barvilo. Pljučni katar neprestano draži pljuča, zato opažamo, da začne pljučno polje v irisu pod 6.) bledeti in dobi svetlejšo barvo. V plavem očesu postane umazanosivo, kakor bi potegnil s čopičem po dotičnem mestu. Bolj ko napreduje katar, bolj bledi pljučna regija dotične strani, dokler ne začnejo pešati posamezni deli pljučnega tkiva; ko
Des
obnemorejo, se pokažejo v svetlem ka-tarnem polju temne črte. To znači. da je katar postal resen in da odporne moči organa pešajo. Zadnja stopnja tega procesa so temne lise. ki pomenjajo razpad — kaverne. Slično je pri drugih organih, saj se vse bolezni očitujejo na dva načina: Ali so organi prerazdraženi ali pa otopeli, kar povzroča v njih spremembo preskrbe s krvjo: ali anemijo (bledičavost) ali hiperemijo (za-rip'ost).
_ Namen diagnoze iz irisa ni izpodrivanje ali celo omalovaževanje drugih, kliničnih metod, kot mislijo v svoji načelni odpornosti zastopniki pravoverne znanosti. Nikakor ne! Iris-diagnoza je !e izpolnjenje današnjih metod posebno ker ne rabi dragocenih priprav. Le navadna dobra lupa (4 X) zadostmie. da razberemo tajna znamenja. Glavne spremembe se vidijo že s prostim očesom, Vsak zdravnik ve, koliko truda ga
stane, da izve od bolnika, kje ga boli Posebno ženske pripovedujejo vse mogoče stvari, le glavnega se ali hote izognejo, ali pa pozabijo povedati. Z iris-diagnozo bi bil mogoč nagel pregled celega telesa; ona nudi točen popis vseh bolnih organov, samo da jih ume zdravnik citati. Specijalist. ki mu pošiljajo drugi zdravniki bolnike s kolikor toliko zanesljivo diagnozo, se že lažje spozna. Vem pa tudi slučaj, da je dal specijalist za srčne bolezni bolnemu človeku za srce zdravilo, ki se daie le pri zdravih ledvicah, o katerih bolnik ni nič tožil.
», Œ -"-€ es

Naravno je, da je nastopila katastrofa. Ker toži vsak na ledvicah bolni o bolečinah v križu, pripisuje to revmi in ga proti revmi tudi zdravijo. Koliko na slabšem so pa razni podeželski, posebno blagajniški zdravniki, ki naj bi pregledali v nekaj urah kar 50 bolnikov, dasi vsakdo ve. da je treba za temeljito preiskavo bolnika najmanj pol ure. pa še vzlic temu uide še ta in oni važni znak. Prvi pričetki kake težke, kronične bolezni, ki je po dosedanjih metodah navadno ne opazijo. Se na irisu že točno odražajo.
Pri iris-diagnozi pregleda zdravnik v nekaj minutah iris in ugotovi, da je n. pr. ves ostali organizem še dosti v redu, e desna ledvica kaže znake obolenja. Koliko dela. koliko časa si prihrani, ker lahko brez skrbi odpade vse pretrkava-nje in preslušavanje ostalih organov! O samem načinu obolenja se prepriča iz pogovora z bolnikom in s kliničnimi
metodami preiskavama obolelega organa. Sigurnost, s katero lahko zdravnik z irisdiagnozo doioči leglo bolezni, je poleg vsega drugega velikega pomena tudi za končni uspeli zdravljenja, ker si zdravnik tako najlažje pridobi zaupanje bolnikovo, kar znači že tričetrt poti k ozdravljenju. Tako odpade tudi pretežni del hlinjenja bolezni ali simulacije, posebno pri bolniških blagajnah.
Zapisal sem te besede tako v korist bolnikom, kot tudi v uvaževanje našim
zdravnikom. Tisoči premerov, ki sem jih opazoval sam po bolnicah ter sana torijih. kakor tudi milijoni bolnih, ki so jih opazovali drugi pristaši te diagnoze, nam dajejo zavest, da je irisdiagnoza važna izpopolnitev dosedanjih diagnostičnih metod.
Kdor ne verjame, naj poskusi! Prepriča se lahko vsak sam z ogledalom na lastnih očeh ali očeh svojcev in znancev in vem. da mi bo pritrdil.
Izumirajoče živali
Društvo, ki mu predsedujem, se bavi sicer le z zaščito divjačine v britanski državi, toda problem je povsod enak, in z zadovoljstvom ugotavljam, da se v mnogih drugih državah bavjjo slična društva z isto nalogo. Tako pričenja svoje poročilo o varstvu velike divjačine in ograženih ptic Earl ol Onslow,
Sobol
Gorila v berlinskem zoološkem vrtu
predsednik društva za ohranitev favne v britanski državi, ter nadaljuje:
Iz vseh delov sveta ' prihajajo svarilna poročila potnikov, ki ugotavljajo. d.i jo treba — ako se hitro ne organizira zaščita divjačine v pokrajinah, kjer je njeno število še precej visoko — računati z možnostjo, da ubijajo divjačino vsaj v gotovih krajih v tak h množinah, da so posamezne vrste Obsojene na iz-, umiranje. Kakor poročajo, pobijajo ljudje v nekaterih deželah zveri brez najmanjšega ozira na način usmrtitve in še manj na nevarnost, da zginejo s površja zemlje že silno redke vrste. Trgovci, zbiratelji in lovci bodo tako, ako bodo nadaljevali s svojo brezobzirnostjo in ako se ne bodo njih lovske metode postavno uredile.' uniči i v par letih temelj svoje lastne eksistence in ubili gos, ki jim nese zlata jajca.
Zato je potrebno, da se lov na divjačino povsod postavno uredi in sicer z ozirorn na ohranitev stanja divjačine. Nihče ne rnisli ovirati pametnega športa. Osebno sem ce o mnenja, da je naj-
ustrelil samice ali mladxa. temveč le nekatere eksemplarje. predvsem starejše živali.
Po vojni se je povpraševanje po ko-žuhovini :n perju znatno poveca'o. Iz-
Konjska antilopa
boljši prijatelj velike divjačine lovec sam, če je zares pravi športnik, in če ima resne interese za prirodoslovno stran svojega športa. Že z oz.rom na svoj sport, če ne iz drugih ozirov, skrbi pravi lovec vedno za to, da čuva stanje divjačine in se ravna pri lovu po pravilih športa: pravi lovec né bo n!'koii
boljšanje prometnih sredstev in nove iznajdbe so napravile iz nekoč zares pustolovske obrti sorazmerno lahko delo ter je dobava kožuhovin lažja in enostavnejša. To je povzročilo pocenitev kožuhovin, pocenitev pa je seveda povečala povpraševanje. Tako je vsak dan več kožuhovine na trgu in vsak dan
Redke tropične živali v pariškem prirodosiovnem muzeju
mora umreti zato vedno več živali. Trgovec s kožuhovino mora v lastnem interesu — ako ni navaden divji lovec — skrbeti za primerno zaščito divjačine, da se more ploditi in se množiti. Sicer bo v razmeroma kratkem času izginila z živalmi tudi trgovina s kožuhovino.
Pa tudi z druge strani ograža civilizacija veliko divjačino. Vsako leto se spreminja vedno več zemlje v polja in v človeške naselbine, pragozdi se sekajo, močvirja se osušavajo in zatočišča divjačine se vedno boli zožujejo. V Zedinjenih državah, v Kanadi in drugod po Ameriki, v Avstraliji, Južni Afriki in po drugih deželah obstojajo veliki narodni parki, kjer se divjačina neovirano giblie in živi. To je najboljša metoda za odstranitev preteče nevarnosti. S tem se ne ovira ne pameten sport in ne dostojna trgovina. V nekaterih deželah, kjer obstojajo take zaščitne rezervacije in kjer pobegne divjačina na privatno zemljo in postane tako last dotičnega posestnika, so ugotovili, da skrbijo lastniki zemlje prav tako za ohranitev divjačine, kakor n. pr. za ohranitev jerebic na lastnem posestvu.
Naj pokaže samo eno število, kako velike so izgube, ki jih utrpi divjačina zaradi vedno večjega povpraševanja po kožuhovini in kakšna usoda čaka že itak redke vrste nekaterih živali. Iz Avstralije in Zedinjenih držav so 1. 1924. izvozili tri milijone živalskih kož. To je ogromno število in če se pravočasno ne preskrbi za nadomestitev pobitih živali, bodo v doglednem času brezpogojno izumrle.
K sreči pa število vrst, ki so že popolnoma izginile, še ni tako zelo visoko. Največ jih je izginilo v Afriki. Konjska antilopa*). Burchellova zebra in kvaga mogoče še niso popolnoma izginile. Gorila pa potrebuje'takojšnje zaščite in so prve odredbe že v teku. Dokler niso v Ameriki resno mislili na zaščito divjačine. je bilo tam prav tako. Potni golob. ki je živel nekdaj v zelo velikem številu, je popolnoma izginil. Spominjamo se kako blizu smrti je že bil bizon, toda pametna politika Zedinjenih držav in Kanade je dosegla, da se zopet pasejo
•) O konjskih antilopah piše Theodore Roosevelt v svoji knjigi «Afriška potova» nja prirodoslovca ki lovca» na dveh mesfih in pravi, da živiio južno od Sahare. Neka« tere so zelo plahe, druge zopet zaupljive, vse pa izredno močne m drzne ter najbolj nevarne med vsemi antilopami.
številne črede bizonov**). Isto velja tudi za pižma. Severni medved je že ze. lo redek, grizzli pa se dobi le še v naj-oddaljenejših krajih. Lov na kite je silno zmanjšal nekatere skupine kitov, morski slon pa je skoraj izginil iz Oceana. Morska vidra je silno redka žival ter je pod varstvom mednarodnih pogodb.
Divje zverine, ki jih je na splošno Š0 vedno mnogo na zemlji, nas vežejo s preteklostjo zemlje, toda mi še vedno ne poznamo vseh njihovih navad in potreb. K sreči je našel klic po energični zaščiti divjačine po vsem svetu več ali manj dobrohoten odziv ljudi, ki hočejo preprečiti, da bi nekatere živali že v doglednem času popolnoma izginile na ljubo lačnemu žepu brezvestnih trgov« cev s kožuhovino in nenasitni luksurj-
joznosti otopelih bogatinov.
*
V kakšni množini in- s kakšnim uspehom gojijo v Evropi dragocene kožu-harje samo zato, da se more ponašati z drago kožuhovino vsega sita bogata gospoda (pa tudi taki. ki rajši trpe lakoto, samo da se morejo pokazati pred svetom z dragim ovratnikom iz kužuhovi-ne!). naj kratko navedemo še zadevne podatke nemškega profesorja dr. De-molla. ki ie pravkar izdal v Monakovem knjigo «Die Edelpelztierzucht».
Gojitev teh dragocenih živali se je v zadnjih sedmih letih v Osrednji Evropi zlasti pa v Nemčiji. Avstriji in Švici silno hitro razvila, ker so evropski gojite-Iji lepo prevzeli zrele sadove večdeset-letnega dela v Kanadi. Vrhu tega so izkušnje zadnjih petih let dokazale, da so klimatične razmere v omenjenih deželah prav tako prikladne za gojitev kožuhar-jev kakor v Kanadi ali v Zedinjenih dr-žavah.
Število polarnih lisic v Nemčiji znaša okrog 5000. ki so razdeljene na kakih »00 farm. Največ jih je na Bavarskem (v 40 farmah 1500 živali). Farmarji si služijo ogromnega denarja tako s prodajo živih lisic kakor s prodajo kožuho-vme. Po drugih farmah gojijo v večjih množinah tibetske ovce. sobole zlasti
*) Mednarodna družba za ohranitev bi« zona v Frankfurtu ob Meni poroča, da ima sedaj po raznih narodnih parkih in zook* skih vrtovih v Evropi nad 60 čistokrvnih bizonov, ki so popolnoma zdravi tudi gle» de razmnoževalnih sposobnosti. Družba je
uverjena, da se ji bo posrečilo trajno ohra* niti največjega evropskega celinskega se»
pa ruske vidre, po katerih je povpraševanje vedno večje. (Važno in zanimivo bi bilo vedeti za točne podatke tako
glede izumiranja naše divjačine vobče, kakor glede njih pobijanja iz tukrativnih in drugih egoističnih razlogov.)
Ivan Albreht
Ognjena svatba
Ko se je doktor Danjko vrnil, je bila Jelena še nezavestna. Kakor marmor nema je ležala na postelji, a kraj nje je klečal Milan. Čim ga je zdravnik zagledal, se je skoro bolj prestrašil njegovih žarečih oči nego Jelenine krvi na beli vzglavnlci. Z vbrizganjem je kmalu predramil in 'pomiril Jeleno, ki je začudeno pogledavala zdaj sem. zdaj tja. Ko je opazila moža. je položila desnico na njegovo glavo in z vročičnimi pogledi boža'a njegove plave lase.
»Kar vas prosim, gospa Jelena, je samo mir,« je z resno mehkobo prigovarjal zdravnik. N
»Da, mir,« je odmeva'o iz Milana, ki mu je žgoča trpkost jemala slednjo moč.
Temne sence pod Jeleninimi očmi so postale medtem vse širše in širše in na čelu se ie svetlikal znoj.
Ko je sestra Avrelija izmenjavala vzgiavnico, je sepeta'a bolnica: »Danes — jutri — vekomaj —« Komaj vidno so se gibale ustnice in venomer:
»Danes — jutri — vekomaj. Mi'an — vekomaj —«
Doktor, ki je že hotel oditi, je zaslutil bližino usodnega trenutka in je ostal.
Milan se je polagoma dvignil, ali čutil se je kakor v grobu. Ko da jo hoče pridržati z očmi. je negibno gledal ženo. ki se je poslavljala.
Pozno v noč je Je'ena zadremala. Zdravnik se je tiho poslovil. Še preden pa se je jelo svitati jutro, je Milan spet poslal ponj. Doktor Datijko je še oar-krat poskusil svojo spretnost, toda narava se je brezsrčno rogala njegovi znanosti. Jelenlno srce ie bi'o bolj in bolj mirno, pogled je zastajal in tned-lel in na noge in roke je že silil hlad.
Sestra Avrelija je stala ob strani in tiho molila.
»Zebe me.« je naenkrat raz'ocil Milan ženin pojemajoči glas. Potem še: »Luči, luči —«
Zdravnik je odgrnil zavese, da je razlila jutranja zarja svoje prvo zlato
po sobi. Jelenina desnica je počivala v Milanovih rokah. Preden je zasijalo solnce, se je še ozrla umirajoča po Milanu in ni več odmaknila pogleda ž njega. Lahen usmev ji je poveličal obraz in na belo lice je zdrknila solza, grenka solza poslednja . . .
Ko je Milan to videl, se je s sovražnim pogledom ozrl po zdravniku.
»Zdaj vidiš svojo umetnost,« je pikro siknil, »a ona je vedela, že davno vedela —«
Sestra Avrelija je hotela z blažilno besedo pomagati nesrečnemu profesorju, toda zdravnik ji je zabranil s kara-jočrm pogledom. Ljubeznivo je stopil k potrtemu prijatelju in ga rahlo prijel za roko.
»Vsi smo vedeli. Milan —«
Profesor se je topo nasmehnil. Nerazločno ie nekai zamrmral iti polagoma izpustil ženino mrtvo desnico.
»Vsi smo vedeli,« je zastokal in za-biodil z vročičnim pogledom po sobi.
»Zdaj pojdeš malo z menoj,« je slišal zdravnikov glas.
»S teboj?«
Govoril je brezbarvno, kakor da ne ve. kai pravi.
»Da. z menoj.« je ponovil doktor.
»Danes — jutri — vekomaj,« je zdajci Milan kakor v molitvi zašepetal ženine poslovilne besede in brez odpora odšel s prijateljem. Bil je kakor odtrgan od sveta in se skoro ni niti zavedal, kaj se godi okrog njega. Brez volje je storil vse. kar mu je velel zdravnik. Ko pa se je zopet zmračilo, je na vsak način hotel domov.
»Čutim, da me kliče,« je šepetaje zaupal doktorju, ki mu je prigovarjal naj ostane. Po brezuspešnih naporih je zdravnik spoznal, da je vse zaman, ter je končno sam spremil prijatelja domov . . .
Čim ie zagledal Milan Jeleno na mrtvaškem odru med cvetjem in svečami, je iegel na njegov obraz tak kamenit' mir, da se je doktor Danjko jel resno bati za prijatelja. Nežno mu je prigo-
variai, naj se vda v nespremenljivo usodo in mu skušal dopovedati, da gotovo ravna tudi proti volji pokojnice, ako sam sebe mori z brezupno žalostjo. Mi'an ga je brezbrižno pogledal in mu mirno segel v roko.
»Ne boj se, prijatelj, in bodi brez skrbi zavoljo mene!«
V nadi, da ga bodo čuvali sorodniki, se je Danjko nazadnje z dolgim, pro-dirnim pogledom poslovil od prijatelja. Ko pa je stopal po vrveči razsvetljeni ulici, je venomer žarel pred njim Milanov zagonetni pogled---
Izmed sorodnikov, ki so bili prišli k Milanu, ga je zanimala samo mlajša Je-
Nada ni razumela njegovih besed in ne ognja v njegovih očeh. Oba sta molčala in uživala skrivnost trenotij. ki jih je posvečala bolečina.
Ostali so bili že vsi po'egli počivat. Tudi Nada je čutila silno utrujenost, vendar se je branila spanja, ko je videla mrtvo sestro in svaka tako brezmejno potrtega. Trudna niena misel je iskala leka, ki ga nikakor ni mogla najti. Počasi jo je potem premagala dre-mavica. Milan jo je rahlo potrepijal po rami.
»Lezi. Nadica. lezi,« jo je očetovsko zaprosi! in odvedel na divan. Skozi pol-odprta vrata je videl, kako svetarnik
MORSKA VIDRA (K članku «Izumirajoče živali» str. 176)
lenina sestra, živa podoba pokojne. Medtem ko je bil napram vsem ostalim zakrknjen in leden, je z Nado toplo kramljal o rajni. Dasi je bila še napol otrok, je zaupno razgalil pred njo vso svojo bolečino s tolikšno iskrenostjo, da je bila mladenka venomer vsa v solzah.
»In pomisli,« je šepeta! skrivnostno, ko. sta obsedela sama v sobi poleg mrliške. »kaj mi je obljubila!«
Nada je molčala z vprašanjem v začudenem pogledu.
'»Da me ne zapusti nikoli, nikoli —» je tajinstveno odgovoril Milan na lastno vprašanje. Mladenka je vzdihnï a in vnovič zaihtela, Milan pa:
. »Da se bo vračala — danes — jutri — vekomaj —«
utrinja sveče, čim se je uveril, da Nada spi. je stopil k njemu.
»Par ur lahko ležete na mojo posteljo.« ga je prijazno povabil. »Zdaj sem itak jaz tu. Preden ležem, vas že pokličem.«
Mož si ni dal dvakrat reči. Komaj se je zleknil, je tudi že spal. Milan pa je rahlo in previdno zaklenil vrata. Z blaženim usmevom je zašepetal proti mrtvi:
»Zdaj sva sama, dušica, zdaj pridi —«
Bil je vesel, da se je tako lahko izne-bil in otresel vseh, ki so ga ločili od nje . . .
Utripajoče sveče so z nemirno svetlobo ožarjale Je!enin obraz. Nekje je bila ura. V dalji je rezko zažvižgal vlak.
- 1M -
Milan je sedel in čakal.
»Zdaj pride in bo moja - In vse lepši bo ta čas od onega, ki je minul —« je upal in bolestno božal Jeleno s pogledi. Vse je bilo mrtvo v njem, le njena obljuba o vrnitvi je zive'a in osvojila vse njegove misli in čustva. V bolečini raz-paljeni duh je neomajno verjel tej obljubi in venomer obnavljal prisego zvestobe.
Tedaj se je zganilo in se posveti'o pri oknu. Ali. sai ni več mrtvaškega odra! ... To je ona. Jelena, ki prihaja, lepa v svoji živi resničnosti kakor jutranja zarja . . .
»Jelena — Ne, smrti ni. je ni.« je v radostnem zamaknjenju vzkliknil Milan in omahnil proti njej. Z vročimi po jubi je ogreval ustna, ki so molčala in mirovala.
V naglici je bil nagnil svečnik. Utripajoči plamenček je poljubil prt in zavese. V hipu je bila vsa soba ena sama žarka luč.
»O, kako si jasna, vroča moja ljubljena.« je drhte jecl'al Milan Jak'm v svoji vročični blodnji, ko so ga začeli objemati plameni.
»Radui se. Jelenica, nevestica moja! V žarečem so'ncu praznujeva zdaj sama. sama najino ognjeno, najino nebeško svatbo —«
In ie koprneče objel njo, ki je molčala pred njim . . .
Vse je že gore'o na njem, vendar še ni čutil bolečin. Videl je samo solnce in njo, ki se je prerojena vraia k njemu v svoji ognjeviti slavi. Tako je slonel
na mrtvi ženi in ji šepetaje govoril najslajše besede, dokler ga ni začel duš ti dim. Omamna vročina ga je končno premagala. Kakor živa bak ja je zdrknil ob gorečem mrtvaškem odru na t'a.
Neznosni dim in prasketanje ognja sta najprej vzdramila svetarnika. ki je skoči! kvišku in planil proti vratom. Tedaj ie z grozo spoznal, da so zak.e-njena.
»Gori. gori,« je zavpil na vse grlo in jel razbijati po vratih, ki so bila že toliko opaljena, da so kmalu popustila.
Kljub pozni uri so se jeli pred hišo zbirati ljudje. In hrup je predramil tudi Nado. ki je vsa omamljena iska a svaka.
»Gori. gori! — Mi'an! — O Bog —«
Vsa hiša je bila pokonci. Kakor brez uma so begali ljudje križem, vendar o Milanu ni bilo nikjer sledu. Ko so gasi'-ci zatrli požar, se jim je šele razgrnila vsa groza. Mrtvaški oder se je bil zrušil. Poleg krste, kjer je počivalo Jeleni-no osmojeno truplo, ie ležal Milan Ja-klin. Bil je ves ožgan in brez življenja — turobni ženin z ognjene svatbe.
Doktor Danjko. ki je bil v eni sapi priliitel prijatelju na pomoč, je tiho obstal ob pogledu na grozo, ki je bi'a odkrita pred njim. Čutil je. da še ni nikdar gledal v tako tajno č'oveške duše, kakršno sta mu zdaj izpričevali ti dve razdejani trupli. In kakor je bil vajen bridkosti, je vendar pokleknil. Iz oči se mu ie prikradla so'za in kanila na prijatelja. solza moža — možu v pozdrav.
Zunaj se je smehljaje dramilo jasno poletno jutro ...

Rut Vavpotioeva
(K SLIKI NA OVITKU)
Pojavila se jc kot meteor v p-očetkih naše povojne opere in si mahoma osvojila srca s svojimi indijskimi plesi. Po uspelih samostojnih nastopih v naših glavnih me« stih je odšla na študij v Pariz, kjer se je učila prva leta pri slavni Gončarovi, po» zne.ie pa pri še slavnejši Igorovi. L. 1927. \e kot prima balerina znamenitega ruskega umetniškega teatra Korobok žela v Španiji izredne uspehe. V Madridu je bila pred» stavljena kralju in kraljici ter princezi« njam. Po polletni triumfalni turneji se je vrnila v Pariz zopet k Igorovi v neizprosno šolo. V tem času jo ie slikal pariški slikar Derain, eden glavnih predstavnikov fran« ooske moderne.
Že se je odpravljala s svojo rusko part« ne ri oo na pot v Lizbono, kamor ju je po« vabilo ondotno gledališče, ko je na poti težko obolela njena tovarišica na bolezni tolikih plesalk — jetiki. Življenje je trdo, prihranki iz Španije so kopneli, šolske ure so drage, očetova sredstva pa preskromna za nadaljno podporo — in Rut se je odlo« čila za angažma v Casino de Paris, naj* slavnejšem pariškem revijskem teatru. Po par mesecih je mlada plesalka pretrgala spone koti trakt a z Musichallom, ker je uvi» dela, da tam o umetnosti v obče ne more biti govora. V srečo naše ple-alke se je ne« nadno pojavila v spremstvu znamenite koreografinje Nižinske slavna Ida Rubin« stemova, ki ie angažirala Rut za svojo ve« li'ko evropsko baletno turnejo. Od lanskega julija dalje so se vršile od ranega jutra do pozne noči vaie in skušnje za devetorico najmodernejših baletov na glasbo Stravm«
skega, Bacha» Ravela, Borodina, Rimski Korsakova itd. Uspeh prve prireditve v Veliki operi v Pamu je bil velikanski. Ru» bineteinova je zmagala na celi črti.
lin baš v času, ko smo zgubili našo plesalko nekako iz vidika, v času, ko je žela Wissija« kova zaslužene lovorike v Prodani nevesti v Operi Comique, je plesala Rut na slavnih deskah pariške Velike opere, kamor do se» daj še ni bila stopila slovenska noga — kot članica baleta Rubmsteinove. Pariška glas» bena kritika je ugotovila, da pocenijo ti baleti pravo slavje umetnosti Slovenci smo lahko ponosni na našo Rut, dasi nastopa kot ema najmlajših v manjših solističnih
vlogah velike umetniške družine, ki jo tvori poleg Rubrnsteinove in Nižinske sam naj« slavnejši komponist naše dobe Igor Stra» vinisky.
Triumfom v Parizu so sledili morda še večji v kraljevi operi v Bruslju, Monte Cariu in M en t on i. Baš te dni bi morala gostovati na državni operi na Dunaju, toda zaradi bok-ni Rubinsteinove je gostovanje odgodemo na poznejšo čas. Prav tako tudi gostovanje v Narodnem divadlu v Praiji in operi v Budimpešti.
Naši Ruti ki se poleg Lidije tako krepko uveljavlja v svetu, želimo mnogo sreče n» njeni nadaJjni umetniški poti.
Lessing v pismih in anekdotah
V predzadnji številki «Zivlj. iin sveta» smo posvetili lep članek dvestoletnici rojstva Gottholda E. Lessinga, bojevnika za resnico, «vobodo in človečamstvo. V tem članku je med drugim rečeno, da je zadrževala Lessin« ga v Hamburgu tudi skrb za vdovo in otro» ке po njegovem nenadno umrlem prijatelju trgovcu Konigu in da se je Lessingu šele i 1776. izpolnila davna želja, da se je poro» čil z vdovo svojega hamburškega prijatelja im da je komaj dobro leto po poroki umrla žena z novorojenim sinom vred, kar je za» dalo Lessingu udarec, ki ga ni mogel pre» boleti.
Naše čitatelje bo nedvomno zanimalo zve« deti, kakšen je bil Lessing kot človek in kakšna je bila žena prijatelja Kôniga, gospa Eva, ki je znala s svojo ženskostjo pridobiti zase človeka, kakršen je bil Lessing.
Največ o tem razmerju povedo fragmen» ti njune korespondence, ki se je pričela le« ta 1770., in sicer kmalu po prijateljevi smrti, ter se ie končala 1. 1776., par dni pred nju» no ротоко. Medtem je živela Eva skoraj tri leta na Dunaju. Iz teh, tudi v nemškem svetu zelo malo znanih pisem je razvidno, da sta si bila medsebojno iskrena in da si nista dopisovala zaradi «literarnosti». Tu slede trije fragmenti, značilni tako za ton dopisovanja, kakor za duševmost obeh:
«Hamburg, 15. novembra 1771. Moj dragi, dobri prijatelj! Ves minuli čas mojega živ* Ijenja me ne vznemirja vse do trenutka, ko tem bila tako slaba, da sem priznala nag» nenje, ko sem bila tako trdno sklenila, da mora ostati tajno Vsaj toliko časa, dokler se moje razmere ne obrnejo na bolje. Uver» jena sem, da bi bili Vi prav tako prijateljski sočustvovali z menoj in se zavzeli zame. Moj sklep ostane nespremenljiv: če sem že nesrečna, ostanem nesrečna sama in Vaša usoda se ne bo združila z mojo. Moii zadevni razlogi so Vam znani, še več. Vaša odkrito--srčnost Vam ni dm>olila, da bi iih zavrgli Vprašajte svoje srce, ako bi v stičnem pri» meru ne ravnalo prav tako, in če Vam od» govori z ne, potem, verujte mi to, da me ne
ljubite niti polovico toliko, kakor Vas ljubim jaz ...
Wolfenbuttel, 26 oktobra 1772 Ali je mogoče, draga moja, ali je to na svetu vob> če mogoče, da Vam v tako dolgem času ni> sem pisal? Mogli ste biti vedno v skrbeh zame, toda če ste imeli ie eno samo slabo misel o meni, ki bi žalila mene in Vas, po* tem zaslužim, da me prosite za odpuščanje. Draga moja, tisočkrat Vas prosim za odput ščanje, ako sem Vam povzročil te en sam žalosten trenutek. Navzlic temu pa bi bil obupan, če bi Vam ne bil povzročil prav nobenega...
Dunaj, 15. julija 1772. ... Vaše novo delo (Emilija Galotti) so igrali pretekli teden tri dni zaporedoma in sicer z izrednim in splošnim uspehom Cesar jo je gledal d vat krat... Rekel je, priznati moram, da se v svojem življen ju še pri nobeni tragediji ni* sem toliko smejal. In jaz pravim: vse živ* Ijenje še nisem slišala pri nobeni tragediji toliko smeha, in celo na mestih, kjer bi se morali po mojem mnenju jokati ne pa sme» jati...
«t
Se par anekdot o Lessingu:
Lessing je bil, kakor znano, velik prija« telj resnice. Samo enkrat se je zgodilo, da so 0a zapeljali v laž. Bilo je pri kvartanju; — Lessing je bil strasten kvartač — ko j« izgubil ves svoj denar. Soigralec, ki je po® znal Lessingovo resnicoljubnost, mu je r<s* kel:
—	Takoj vam dam deset talerjev, če «e na mestu zlažete.
—	Jaz nikdar ne govorim resnice, je od» vrnil Lessing, sedaj pa mi dajte prosim, onih dvajset talerjev, ki ste mi jih oblju» bili
*
—	Strašna n6č je bila včeraj, je prfpo« vedoval Lessing prijateljem, vse je dobil samo eden.
—	Zakaj pa igrate za visoke zneske, je odgovoril prijatelj, igrajte vendar za časti
— V začetku smo igrali za čast, je rekel Lessing, potem pa smo morali zvišati po» ložek za dva talerja, ker se nam je zdel prenizek,
♦
Nekoč je sedel Lessing v prijateljski družbi, ki se je razgovarjala o modrosti in neumnosti. Nekdo je navedel za primer di>
jaka, ki se ni moge! učiti, pa jc po«al tie» nadno bogataš. Vsi so se čudili, kajti dijak je bil znan omejenec. Samo Lessing se ni čudil in je rekel:
—	Po mojem mnenju obogati lahko tudi bedak.
—	Kako? so se čudili.
—	Zakaj pa ne, je odvrnil Lessing, če je dovolj bedast.
General Vladimir Zoltenko
Port Artur in njega obramba
Spomini udeleženca ob petindvajsetletnici ruskosjaponske vojne
Kako je nastala trdnjava Port Artur
Ob 251etnici začetka rusko-japonske vojne, dne 9. februarja 1.1. (27. januarja po starem*) ožive tudi spomini na dolgotrajno obleganje Port Arturja.
Od nekdaj je potrebovala Rusija oceansko luko za izvoz neštevilnih sibirskih prirodnih zakladov. Vladivostok, njeno edino pristanišče na Daljnem vzhodu, nikakor ne zadošča, ker je ondi morje več mesecev vsako leto zamrznjeno. Zato je izrabila Rusija prvo priložnost in prevzela za 99 let v svojo upravo južni del Kvantungskega polotoka. kjer topla struja varuje morje pozimskega ledu. L. 1898. je zasedel majhen ruski oddelek tedanjo umazano kitajsko vasico Port Artur. Potem se je pričelo živahno kolonizaciisko de'o. Iz Odese, po morski poti okoli polovice sveta, je prispela posadka, ki so ji s'e-dili podjetniki in trgovci. Pod najtežjimi pogoji je pričelo rasti novo mesto. Vendar je bil mišljen ruski Port Artur pred vsem kot trdnjava; njegova razsežna, z nevisokimi griči izvrstno zavarovana luka je prišla v poštev za vojno mornarico. Trgovsko pristanišče so pričeli graditi v Talienvanu (dobil je rusko ime »Daljnij«) in samo temu kraju je naklonil takratni finančni minister Witte milijonske kredite za zgradbo vodovoda, mola in dr. Se na novo podaljšana juž-nomandžurska železnica ni stekla v Port Artur. dasi je ondi bival carjev namestnik, temveč zopet v Daljnij, kjer so zgradili velikanske železniške delavnice. Nujne državne potrebe so velevale. da postani Port Artur čim prej nepremagljiva trdnjava, japonska, ki je
* Vsi nadaljni podatki so navedeni po itarem koledarju.
pred kratkim premagala Kitajsko, ni nič prikrivala svojega poželenja po Kvan-tungu in ruska ekspanzija je zasejala hudo sovraštvo, saj je zaprla prešte-vilnemu prebivalstvu japonskega otočja pot na celino. Rusija tudi ni imela v teh letih zadostne vojne mornarice, in takrat samo enotirna sibirska železnica bi zelo otežkočala v vojnih časih pošiljanje ojačenj v oddaljeno nad vse važno pristanišče. Vojno ministrstvo je torej izdelalo načrt za razsežni. 70 km utrjeni pas okoli Port Arturja z baterijami na hribih Visoka (203 m) in Dagu-šan, ki bi zapiral dohod do trdnjave. A finančni minister se je kar prijel za glavo: — Na noben način, to bi preveč stalo! — Zato so v Petrogradu naposled sklenili zožiti utrjeno črto do 22 km; tako je ostala trdnjava skoro odrezana od zaledja. Tudi v to svrho nakazanih 18 milijonov rubljev ni bilo nikjer popolnoma izplačanih, zbog česar se je zavleklo gradbeno delo tja do začetka vojne, medtem ko je požrlo »mrtvo mesto« Daljnij kar 43 milijonov rubljev. Ta politika finančnega ministra se je v vojni usodno maščevala. Carjev namestnik na Daljnem vzhodu, admiral Aleksejev. je bil preveč zaslepljen od lastnega sijaja, da bi bil kaj opazil. Če je izvrstno informirani šangha.iski tisk leta 1904. znova in znova napovedoval veliko vojno ob Žoltem morju, oziraje se pri tem na obsežne japonske vojne priprave, so ruske oblasti odgovarjale bahavo: »Potemtakem Japonska sama sili v pogibelj.« Nihče ni mislil resno na možnost spopada.
General Stesel
Edino častno izjemo v namesfmkovi okolici je tvoril načelnik utrjene pokra-iine Kvantung (portarturske okolice)
general Stesel. Pomuditi se moramo Pri tej izraziti osebnosti, ker je imela glavno "'ogo v oblegani trdnjavi in potem na zatožni klopi. Od 6. ure zjutraj je že bil Stesel vedno na konju; vsak dan je ogledoval vsa dela in se večkrat prikazal tudi popolnoma nepričakovano pozno popoldne. Posadko je vzorno iz-
General Vladimir Zollenko
šolal. Podčastniki, kakor je potem dokazala vojna, so bili uprav idealni, ker so bili klicani za vsako nerednost na odgovor. Enako je bilo s častniki, saj so se bili že naveličali romati vedno znova za mesec dni pod stražo; manjše kazni namreč general ni poznal! Osebno je bil Stesel dokaj strog; predvsem ni maral nobene laži. Tako se pač nikomur ni posrečilo, da bi se bil pred njim izmazal. Umel pa je biti tudi presrčen, skrben, dostopen, zato so ga poleg podrejenih častnikov čislali celo od njega neodvisni mornarji. Tako se je včasi vpričo vseh javno oprostil pri onem. ki mu je bil prej v razburjenju storil krivico. »če sem kriv, tudi odkrito priznam,« — je govoril, — »in to ni zame nobeno ponižanje. Kar sem službeno zagrešil, moram tudi popraviti odkrito, ne pa v zasebnem razgovoru.«
Portartursko posadko so tvorili 4. in 7. vzhodno-sibirska strelska divizija ter 5. vzhodnosibirski strelski polk s pripadajočimi poljskimi topovi. Vojni in-ženjerji pod vodstvom polkovnika Va-siljevskega so zidali vojašnice, častniške hišice, gospodarska poslopja in podobno. Imeli so veliko dela in so morebiti zanemarjali važnejše opravke pri utrdbah. Sicer pa jih je vedno oviralo pomanjkanje denarja: finančnemu ministrstvu se pač ni nikamor mudilo. V ■ splošnem so bile utrdbe na kopnem zanemarjene v prid utrdbam na obali. S'ednje je vodil strokovnjak polkovnik Holodovski, ki je zagrešil, težko umlj'vo napako. Ob ozkih pristaniških vratih sredi utrjene črte.se je dvigala Zlata gora. Na tako zvani Električni skali ob njenem vznožju so namestili Detorico krasnih topov na 10 palcev, najboljših, ki jih je imela trdnjava. Zato pa je bilo na Zlati gori le malo topov, in oba'a levo in desno od vhoda te ostala brez vsakih topov, Dočim njena desna, daljša polovica ni imela med vojno posebnega pomena, naj opišem pomembnejšo levo. ki je prikrivala največje vojno pristanišče, skladišča in kitajsko staro mesto. Tudi tukaj sta branili vse do go obrežje do zaliva Taho samo dve bateriji havbic na 9 oziroma 11 palcev, katerih streli sploh niso mogli doseči ladje na odprtem morju. Tudi utrdba št. 1. na gričku ob obali je imela le četvorico zastarelih topov, katerih strel je segal sa^ mo 6 km daleč. Med vojno so se ponovno ustavljale japonske križarke v kakih 7—8 km onstran zaliva ležečem Taho in se naslajale ob naši nemoči. Baterija št. 19 s petorico vrtilnih topov onstran istega rtiča bi morala braniti vhod v pristanišče, a dejansko ni bila v stanju streljati v odprto morje: na poti ji je bil grič, na katerem je sta a, ker so inženjerji pozabili znižati obronek. Streljanje vzdolž obale pa bi bilo brez pomena. Tako so bili najboljši topovi obsojeni na molk in vse izvršeno ogromno delo je bilo zaman ...
V začetku vojne sem bil imenovan za poveljnika utrdbe št. 1. Dne 2\ februarja. ob tretjem navalu japonske' mornarice, nas je obiskal divizijski poveljnik general Kondratenko. B'izu so se ustavile štiri japonske križarke. Kljub mojim ugovorom ie general ukazal, naj oddamo dva — tri strele na največjo daljavo. Padli so v vodo menda 2 km proč od križark. Dokazoval sem takrat z drugimi častniki vred generalu, da je
baterija št. 19 brez pomena in ga prosil. naj dovoli prenesti dobre topove na obalo, da ojačimo bateriji št. 20 in 21. Kondratenko je dosegel pri Steselju dovoljenje in smo potem sami lastnoročno nasuli grozno baterijo št. 22. Za Japonce ie bila neljubo presenečenje. Zal da jim jo je prekmalu-izdal naš najboljši topničar kapitan Vadin: potopil je samo torpedovec. Če bi počakali, bi lahko pognali v zrak tudi kako križar-ko! Drugače pa obalna obramba ni imela veliko posla. Dne 27. januarja so prišle ladje poveljnika japonske mornarice, admirala Togoja pod strele baterije na Električni skali, in od tedaj se niso upale večje ladje nikoli preblizu.
planiran za streljanje. Skladišče za strelivo se je nahajalo tik betonskega podstavka. na katerem so bili nameščeni topovi. Podzemeljske kaverna so bi.e preslabo betonirane in niso nudile zadostnega varstva. Zadaj in ob straneh so ležali namesto predpisanih sten samo kupi kamenja. Nismo imeli ne lin, ne žičnih plotov, niti vodnjakov. Takšna je bila vsa fronta na kopnem. Port Artur pač ni zaslužil imena trdnjave Cdasj so govorili bahači celo o »prvorazredni trdnjavi«!). To je bila zgolj navadna ojačena poljska utrdba, nič več! Povedati je treba vnaprej, da je utegnila tako srdito in do'go braniti slično utrdbo samo odlična, pa v svojo usodo vdana
Port Artur pn
Glede obrambe na kopnem naj omenim, da je tvorilo naravno zaslomtio portarturskega pristanišča t. zv. Tisoč-gorje, ki sega preko vse Mandžurije ob obali Kvantunga do morja. Prvotno so hoteli izgraditi veličastno utrjeno črto, pred katero bi na samem ležali ter branili dostop v trdnjavo utrdbi Dagušani in Visoka gora. A v začetku vojne še niso bili ti načrti dovršeni. Šibka betonska kritja so morali ojačiti s 4—6 m debelim slojem zemlje; kljub temu so padale včasi granate skozi strop v podzemeljske kaverne. Omenjeni zunanji utrdbi sploh nista bili izvršeni. Skratka: vojaki so morali de'ati noč in dan. da so vsaj za silo nasuli utrdbe in napeli žice. Ni čuda, da smo kmalu morali izprazniti sprednjo črto.
Ko sem prevzel svojo utrdbo št. 1., Še ni bil zunanji jarek niti iztrebljen, ne
izbruhom vojne
vojska, ki je vedela, da ni za njo nobene rešitve.
Pred izbruhom vojne
Portarturski zaliv se je delil v dva dela. Vzhodna, globoka, a mala iuka je bila navadno zavetišče naših in inozemskih trgovskih parnikov. Zapadna luka je bila več km dolga, a plitva. Pog ab-ljali smo jo neprenehoma noč in dan, a imeli smo premalo strojev. Velike križarke in oklopnice. ki so s plimo priplavale v to luko, so ob oseki včasi Obtičale na suhem in se niso mogle ganiti do nove plime. Ozek vhod so poskušali Japonci ponovno zadelati z natovor-jenimi barkami, ki so jih potap'jali. čim so prišle ponoči na cilj. če bi se j:m bilo to kdaj posrečilo, bi bila vsa ruska voina mornarica ujeta v mišnioi. »Ved-
■no odprta« (brez ledu) luka ie imela velike napake.
Namestnik Aleksejev, upravitelj vsega razsežnega ruskega Daljnega vzhoda, je vodi! tudi delovanje naših poslanikov in vojnih agentov na Japonskem, Kitajskem, Korejskem. Zato so popolnoma neumljivi dogodki ccb začetku vojne. Takoj po novem letu 1904. je zapustila naša vojna mornarica luko in se zasidrala ob obali v dosegu naših baterij. Kotli se niso kurili; ladje so stale vedno na istem kraju. Zato si je lahko zabe'e-žil japonski vohun, ki je obiskal trdnjavo na angleškem trgovskem parniku, natančno lego ladij, zbog česar smo izgubili dve najboljši oklopnici. Dne 25. januarja, ko je dospela vest o prekinje-nju diplomatskih stikov z Japonsko, sta
<«НММИНМ>И»>«И*МММ>1>Ф»ФМ*»>'
obiskala namestnika general Steseî Sn poveljnik mornarice admiral Stark. Vprašala sta, ali bo vojna. Namestnik jima je odgovoril: — Diplomatske vezi bodo kmalu zopet vzpostavljene. Nikoli še nismo bili tako daleč od vojne kot danes! Admiral je zaman prosil dovoljenja. da bi razvil obrambne mreže (ki preprečijo napade torpedovcev). zakuril kotle in poslal lahke rušilce na poizvedovanje. Namestnik mu je zabičil: »Nikar tega: vojne ne bo.« Prihodnjo noč pa je torpediral neviteški sovražnik naše ladje; drago smo pač plačali svojo nepripravljenost. Seveda bi se poveljnik mornarice lahko izognil tej nesreči, če bi bil samostojnejši in ukrenil vse potrebno na lastno pest in odgovornost..«
F. Ž.
0 pričah tepeža
Beležke o kranjskem tepežu
Osebno so mi bile oči priča le enemu tepežu. Prav za prav je bilo tepežev več, toda so bili vsi natanko po istem kopitu. To je bilo one dni. ko so me reči in razmere držale v Idriji. 18. vsakega meseca so rudarjem izplačevali njih pičli zaslužek, ta dan vsakega meseca so rudarji praznovali »sveto de-narsko«. V proslavo tega dne so si rudarji najprej privoščili majhno okrep-čilo. zvečer po 8. uri pa so imeli na glavnem trgu slavnostno »barufo«. Pa smo jih gledat hodili z drugega nadstropja. Ves trg je bil črn rudarjev in njihovega krega in vpitja. Med njimi pa se je oblastno kretal policaj št. 1 in pazil na red. V Idriji so namreč bili stražniki lepo razvrščeni po številkah. Toda je bila stvar taka. da one dni Idrija ni potrebovala niti ne imela več nego enega samega, ki je bi! zaznamovan s številko prvo. da se je ločil od drugih, ki jih ni bilo.
Ko sem prvič gledal to baruio. sem se bal. da bo ves trg ena sama mlaka krvi. Sledeči dan je resnično prišla na sodišče ovadba mestnega policaja št. 1 o silni barufi s prejšnjega večera, na kateri da je eden izmed rudarjev ce'o iz žepa potegnil nož. imenovan »nožička«, ki ga je pa na poziv »v imenu postave!« izročil policaju št. 1 in je priložen ovad-
bi. Priložen je bil krevljast pipec. Druge nesreče ni bilo.
Takšni so bili ti tepeži. ki sem jili gledal na lastne oči. Za tepež Idrija ni imela talenta. V obče je svojim kriminalnim potrebam zadoščaja z jezikom in pa kako zelnato glavo, če jo je včasi kateri izmaknil ali kak dežnik. Idrijski tepež tedaj ni bil pravi tepež in potemtakem ne morem iz lastnega opazovanja kaj prida povedati o tepežu.
Moje pero lahko pove le to, kar je o tepežu ujelo na sodišču, ko so razpravljali tepeže.
Na razpravi so zaslišani oni, ki so tepli, in oni ki so bili tepeni, razven seveda, ako so bili poslednji tepeni preveč in so v boju padli. Poleg teh glavnih oseb, ki brez njih tepež ni lahko mogoč, so zaslišani tudi še oni. ki niso bili ne prvo ne drugo, nego so bili zraven kar tako in bi potemtakem mislil človek. da bodo najboljše in najzaneslji'. vejše priče.
Toda so dobre in zanesljive priče sile redke, kajti je vsaka priča kolikor toliko prizadeta ali na to stran ali na drugo. Ali pa kar na obe strani.
Med osebe, prizadete na obe strani, spada krčmar. Oziri na zadovoljstvo gostov pa nič manj na dobrobit lastne cenjene osebe narekajo krčmarju naj»
strožjo nepristranost. Zato noben krč-mar nič ne ve, da bi se bil sploh vršil tepež v njegovi krčmi ali pred njo ali blizu nje Nasprotno — nekateri iz lastnega nagiba celo preklicujejo po no-vinah tak tepež, da je bil. in namigujejo na konkureco. pri njej da so ga imeli.
Pred tepežem, da, tedaj ima vsaK krčmar hvalevredno brigo, da ga prepreči. In bodi priznano krčmarjem v čast. da tedaj resnično store skoraj več. nego je v njih moči. O nekem krčmarju govore moji zapiski, ki se ni ustrašil niti osebnih žrtev in je bojaželjnemu petelinu iz lastnih sredstev ponudil dve cigareti, ako odneha in spravi nož. Drugi je zabeležen, ki je s tehtno besedo »aufarju« predočil, da nima pravice »aufati« v njegovi krčmi, ko da niti svoje cche še ni plačal. Znani so tako iz sodnih razprav kakor tudi iz šaljivih listov primeri, ko požrtvovalni krčmar-ji preprečijo tepež s tem, da ga opravijo sami in enega ali dva lastnoročno vržejo čez prag.
V tem pogledu čast komur čast in je le obžalovati, da njih prizadevanja za mir ne najdejo vsikdar zasluženega odmeva.
N. pr. so mi pravili o krčmarju. ôlgar slava je sla daleč po deželi in mu je bil za dobroto njegovega vina naipreprič-ljivejše priporočilo lastni nos. Pa se je zgodilo in je ugledni ta krčmar z roko in kolenom pred prag postavil nadležnega fanta, ki je z jezikom tla pripravljal za boj. Kakor rečeno — postavil ga je pred prag. Pa se je fant skoraj zopet prikazal v durih. »Kaj iščeš,« je zaklical krčmar, »pri meni ne dobiš pijače!« Odgovoril je fant: »Nič pijače, žlahtni gospod! Prošnja pa je vsakomur in povsod dovoljena. Kadar bo vaš nos imel mlade, za enega se vam priporočam.«
Pa to je bila le šala.
Slišal sem pa na lastna ušesa drugega krčmarja, ko je bridko tožil sodnikom: »Reke! sem fantu, naj bo pameten! — Pa mi je da! klofuto — to se mu je zdelo najbolj pametno.«
Tako tvega krčmar celo svojo osebno varnost, želeč, da prepreči tepež.
dim spozna, da triu želja ne bo uspela, usmeri vso skrb na to, da obvaruje tepeža vsaj svojo krčmo. Zabeleženo Imam izjavo krčmarja ob taki priliki: »Tukaj se ne boste klali, zunaj se pa dajte, kolikor se hočete!« Z lepo in z grdo jih spravlja venkaj, za njimi zaklene hišo in gre spat in zaspi takoj in
tako trdno, da se mu potem o tepežu pod njegovimi okni niti ne sanja.
Ne krčmar ji. dasi so drugače ugledne osebe in po svojem poklicu vredne javnega zaupanja — kot priče ob tepežu se krčmarji navadno ne obnesejo in bi morebiti kazalo, da jih enako kakor spovednike postava kar v naprej odve-že od dolžnosti pričevanja.
Kar se tiče drugih prič, je stvar takaj Na kmetih in posebno, kadar gre za tepež, priče v obče ne «pričajo», nego vsaka bi rada kar sama tudi sodila in zmago naklonila ali tej strani ali oni, kamor jo vleče srce ali računi.
Nekatere priče, preden gredo na sodišče. imajo doma kar šolo za to, da bodo pred sodnikom «enako» govorile. Kajti smatrajo v kazenskih stvareh izkušeni fantje za veliko napako in za vir raznim neprijetnostim, ako pred sodnikom ta pričuje tako. drugi drugače ali ako celo ista priča ne govori dvakrat enako. Priče, ki prihajajo pred sodnika temeljito pripravljene, se častno razlikujejo od nepripravljenih, kajti točno izgovarjajo končnice besed. Ce jim pa sodnik naknadno prekine pričevanje z vprašanjem, rade ne znajo naprej.
Seveda dobe se tudi priče, ki niso prizadete na nobeno plat. Baš ker niso prizadete, pa mislijo, da se ne spodobi, da bi se s svojim pričevanjem vtikale v tuje zasebne zadeve, in se iz tega razloga umikajo odkriti besedi. Neka taka priča je izjavila: «Ko so se začeli, sem šel spat, da mi ne bo treba pričati», in je odkrito priznal, da je sam tudi fant in da bi se bil takisto tepel. pa mu je punca ubranila. Drugi je izjavil, da je pri tepežu nalašč stran gledal, da ne bi nič videl. A'i pa se izgovarjajo s temo,
Akô take priče vendarle kaj povedo, so njih izpovedbe tako pičle in meglene, da se še usekniti ne da vanje: «Nekaj so se onegavali» ali «Pričeli so se rof-kati» — «Iz gostilne so prigrmeli in so se matahali» — «Tropa fantov se je odtrgala od hiše» — «Godlali so se sem pa tja» in je med temi in takimi izïw-vedbami smatrati za izredno točno iz-povedbo, ako kateri razodene, da so se v krčmi «marjaš šli s kozarci». Na podrobno vprašanje, kaj je bilo potem, pa jim zmanjka niti: «Potem, ni bilo nič» — in ni bilo nič tudi tedaj ne. ko sta drugo jutro dva ležala na mrtvaškem odru. Najlaže se take prisiljene priče otresejo neljubega pričevanja s kratko, pa ob vsaki priliki uporabno in učinkovito besedo, da so bili popolnoma pijani
V. Sv.
Največja in najmočnejša lokomotiva
v Evropi
Splošno znano je dejstvo, da je po vojni ves železniški promet kaj hitro zopet dosegel svojo predvojno višino in jo je celo prekoračil. Osobito ve« lik napredek moramo zaznamovati v ureditvi raznih direktnih potniških zvez po Evropi. Dapes ni v Evropi dr« žave, ki bi je ne dosegel z direktnimi brzimi vlaki. Naravna posledica tega dejstva pa je seveda ta, da se je šte« vilo potnikov zelo povečalo in so po« »tali posamezni vlaki tako težki, da
navskih dotokov. — Vse dosedanje za brze vlake konstruirane lokomotive so le z velikim naporom zmagovale toliko težo ter so se mnogo prehitro izrabile, oziroma so njihovi popravilni stroški presegali one koristi, ki jih je uprava pričakovala od njih. Zato se je avstrijska uprava zveznih železnic odločila, da zgradi v domačih tvorni« cah novo lokomotivo, ki naj uspešno premaga vse težkoče, -ki so dosedaj ovirale pravi razvoj težkega brzovlač»
jih predvojne lokomotive le z napo« rom vseh sil jedva prevažajo z ono brzino, ki je predpisana. Vsaka želez« niška uprava skuša prevažati svoje vlake s čim večjo hitrostjo, da se na ta način prištedi na času.
V avstrijski republiki se je razvil posebno močan promet na sedanji glavni in prvi progi te države, ki veže Dunaj s Salzburgom, oziroma Mona« kovim na eni strani in Švico ter Pari« zom preko Arlberga na drugi strani Tukaj vozijo večkrat dnevno brzi vla« ki, ki dosežejo do 600 ton teže, njihova predpisana največja brzina pa znaša preko 80 km na uro, četudi ima proga mnogo večjih padcev in vzponov ter precej ostre ovinke, saj mora nreko« račiti nekoliko razvodij manjših du«
nega prometa po progi Dunaj«Salz» burg.
Ker se teren med navedenima mesto» ma lahko prišteva mnogo bolj upra» vičeno med valovita pozemlja, so bile stavljene na konstrukterje še posebne zahteve glede speljavne in pospeševal« ne sile novih strojev.
Nova lokomotiva ki je zapustila šele pred nekaj tedni lokomotivsko tvor« nico v Floridsdorfu in ki je določena za prevažanje že omenjenih izredno težkih brzih vlakov, razvije do 3000 konjskih sil pri naivečji brzini 110 km na uro. Vlaki s težo do 600 ton bi se dali torej med Dunajem in Salzburgom prevažati z navedeno brzino, ako bi to dopuščale terenske razmere. Tako pa se bodo morali zadovoljiti z največ
90 km na uro, pač pa se bo še lahko zvišala obremenitev za kako stotino ton. Kljub temu pa bo vozni čas med obema mestoma okrajšan za okroglo eno uro, kar se bo pri celokupncm pro» metu vsekakor izdatno poznalo.
Lokomotiva, ki jo prinaša današnja slika, tthta v službi 118 ton in ima ko» telni pritisk 15 atmosfer. Že iz njene mogočne, strcane konstrukcije se iz» raža sila in brzina, saj imajo velika pogonska kolesa premer 1900 mm, dol» žina samega stroja brez zalogovnika presega 15 m, višina pa znaša 4650 mm. In kaj mislite, koliko premoga požge ta kolos v eni uri? Nič manj kakor 2500 kilogramov, t. j. množina, ki jo potrebuje srednje veliko gospo» dinjstvo skoraj polovico leta . . .
Že iz slike same je razvidno, da se kmalu ne bo moglo graditi večjih lo» komotiv, kakor je pričujoča. Danes so dosegle šibkotlačne lokomotive skrajno mejo svojih demenzij glede višine, širi» ne in skoraj tudi dolžine. Zaradi tega je pričakovati, da se bo moralo vseka» kor preiti polagoma na zvišanje par» nega tlaka tudi pri lokomotivah v
splošnem. To pot nam je pokazala že lokomotivska tvornica v Winterthuru, čije najnovejši proizvod smo v našem listu že popisali. Omenili smo že zgo« raj, da požre ta'kolos na uro preko pol» tretje tone prvovrstnega premoga. Ako bi kurili z našimi jugoslovenskimi navadnimi premogi, bi se ta množina povečala sigurno na polčetrto tono, t. j. množino, ki jo kurjač s svojimi sila» mi ne bi zmogel ter bi omagal. Zato je pričakovati, da se bodo v najkraj» šem času pojavile tudi na evropski ce» lini lokomotive z avtomatično kurjav» no napravo, kakor so že v večjih mno» žinah upeljane v Severni Ameriki.
Komercijalizirane avstrijske železni» ce so pokazale zadnja leta v splošnem velik napredek. Tudi imajo zamišlje» nih sedaj še nekoliko drugih lokomo» tivskih vrst, ki bodo počasi izpodrinile predvojne tipe. Pričujoča lokomotiva pa je prvi dokument povečanega de« lovanja zveznih železnic naše severne sosede ter predstavlja zaenkrat naj» močnejšo lokomotivo na evropski ce» lini.
Divje
Pretekli teden so poročali graški listi, da so se pojavile velike jate div» jih gosi, ki so letele proti jugozapadu. Par dni nato smo videli tudi nad Ljub» ljano plavati dolgo jato ptic v obliki
skoraj vodoravne črte. V krajih, kjer so plavale niže, se je slišalo tudi njih gaganje. Njihove domače sestrice po dvoriščih so postale nemirne in jim pričele odgovarjati. Stegovale so vra» tove in obračale glavice. In ko so zve» čer ležale domače goske site v gorkem hlevu, so divje gosi nekaj časa iskale hrane, nato pa polegle kar po snegu.
Stegovali pa so še drugi vratove in gledali za jato divjih gosi. Radovedno so se ozirali za njimi naši lovci, ki so
gosi
hoteli vedeti, kje in kam bodo sedle. Ker v navadnih zimah prilete k nam le posamezne jatice, sestoječe iz dveh ali treh gosi in ker vobče pri nas ne gnezdijo, si • lovci še posebno želijo redkega plena. Velike jate so Se raz» delile, sedle in počivale po vsej Slo» veniji. Iz vseh krajev smo zvedeli, da so jih videli in postrelili toliko, kakor menda že ne pomnijo najstarejši lov» ci. Posebno v ljubljanski okolici je bilo mnogo žrtev. Dva lovca sta jih pripeljala zadnjo januarsko nedeljo nad 20 v Ljubljano. Ker so gosi precej sestradane in onemogle od težke poti, jih ni posebno težko zalesti in tudi po» goditi jih je lahko, saj nudijo izredno velik cilj.
Kakšno je splošno življenje redkih zimskih gostov, iz čijih rodu so po mnenju prirodoslovcev tudi naše do» mače goske,? Divje gosi gnezdijo sko» raj po vseh evropskih državah, po» vsod kjer so zelo obsežna močvirja. Prava domovina divjih gosi pa je Ru» sija in sega do Sibirije, Meklenburška, Islandija in tudi v severni Afriki jih
- t
ne manjka. V Jugoslaviji gnezdijo v Podunavju, tupatam v Podravju, v Bo» sni in v Južni Srbiji, kjer je vobče mnogo vodnih ptic. V Jugoslaviji je predvsem zastopana siva gos, tupatam pa najdemo tudi manjšo, bolj rjavka« sto poljsko gos.
Divja gos je dolga 80 do 85 cm, pre. ko razpetih kril pa meri 150 do 160 cm. Velika razlika je v teži. Medtem ko tehtajo rejene divje gosi do 9 kg, zna* $a običajna teža 5 — 6 kg. V hudi zi»
0 -
celo na drevesih v zapuščenih gnezdih večjih ujed. Vali samo samica. Samec je med valenjcm v bližini gnezda, tu. patam odleti k drugim goskam in celo podvori domačim. Dogodilo se je že večkrat, da je imelo tako dvorenje po. sledice in je domača goska izvalila div. je potomstvo. Ko so mladiči (6 do 12) izleženi, se družini pridruži samec za stalno in pomaga skrbni materi.
Jajca divjih gosi polegajo ljudje v valenje tudi domačih goskam, racam.
mi, ko so gladne in suhe, so pa precej lažje. Samci so večji od samic. Parenje чг vrši v predpomladi. Zanimivo je pri divjih goseh, da ima vsak samec samo po eno samico, s katero živi sku* paj, dokler eden ali drugi ne umre. Pri domačih goseh je to seveda drugače. Na dvorišču gospodari en sam gosjak nad celo družino in preganja slabše, ako jih je več. Pa tudi goske se na. vadno pridružujejo močnejšemu in lepšemu.
Divje gosi gnezdijo rade na otočkih sredi širnega močvirja. Zberejo pa si tudi druge prostore. Večkrat najdemo jajca divjih gosi na njivah, včasi na tleh v gozdovih pod votlimi štori, ali
kokošem in puram. Mlade divje goske so ljubke živalice in se dobro udoma» čijo. Treba jim je pa večkrat pristriči krila, sicer rade odletijo. Včasi se kma» lu povrnejo, včasi pa odjadrajo za vedno.
Divje mlade goske odpeljeta samec in samica v gosto bičevje, kjer si ta. koj prično same iskati hrane in se prav spretno potapljajo. Po nekaj ted. nih slečejo otroško obleko iz mehkega puha, zraste jim perje in že se prične» jo prvi poleti. Stara jih popeljeta v bližnja polja iskat hrane. Divje gosi uživajo skoraj izključno samo rastlin» sko hrano. Pulijo vsakovrstno zelenje po njivah in travnikih, objeda.io peso.
rep o in slične sadeže ter pobirajo žito. Po gozdovih si polnijo goljše z želo» dom in žirom. Tudi v vodi iščejo le rastlinsko hrano. Tupatam najdejo se» veda kakšno tnrčesje. Rib baje ne uni» čujejo. Pozimi, kadar prilete k nam, ko je vse pod snegom, se hranijo s povodnimi rastlinami, ki jih najdejo ob strugah ali pa na dnu vode.
Divje gosi so v splošnem zelo pla» he in previdne in dobro razločujejo ne» varnega lovca od dobrosrčnega pastirja in kmeta. Na polju se jim približujejo
Kje je največ ljudi?
Na Kitajskem, kjer prebiva četrtina pre» bivalstva našega planeta. PrebivaLstvo Ki» tajske znaša okrog 400 milijonov, torej ne» primerno več nego v katerikoli deželi na svetu. Pod Kitajsko je treba razumeti ne» kdanje kitajsko cesarstvo, ki je poleg pra» ve Kitajske obsegalo še druge pokrajine kaikor Mongolsko, Mandžurijo, Vzhodni Turkestan i'td. Od 400 milijonov živi okrog 380 milijonov v pravi Kitajski. Obrobne dežele so le redko naseljene V pokrajini Honan pride na kvadratni kilometer 22-krat več ljudi kakor n. pr. v Mandžuriji. Pre» bivalstvo Kitajske presega po številu pre» bivalstvo Severne in Južne Amerike, Afri» ke, Avstralije rn Nemčije skupaj.
Po številu prebivalstva pride takoj za Kitajsko Rusija s 138 milijoni. Na tretjem inestu so Zedinjene države s 125 milijoni, potem pa Japonska z 80 milijoni prebival» cev. Britanska država je sicer večja od Ki» tajske, obsèga namreč 13 milijonov kva» dratnih milj in ima 44] milijonov prebi» valcev, ki pa so raztreseni po vsem svetu in pripadajo najrazličnejšim narodom in plemenom.
V pravi Kitajski pride približno 120 lju» di na kvadratni kilometer, to je devet« krat toliko kakor v Zedinienih državah. Ako bi spravili celokupno prtbivalstvo Ze< din jenih držav in zraven še prebivalstvo ftaldje v državo Teksas, bi še vedno ne bi» la tako gosto naseljena kakor dolina J an g»
îovcî, skriti za obloženimi vozovi ali pa jih čakajo na krajih, kjer si hodijo iskat hrano v večernih urah. Prirodo» sloveč Naumann pripominja v svojem obsežnem spisu o divjih goseh, da se čudi, kako je mogoče imenovati lah» koverna in neumna bitja gosi odnosno goske, ko so vendar tako prebrisane.
V zadnjih letih se število divjih go» si zelo redči. Temu je največ krivo iz* suševanje in kultiviranje obširnih moč« virij, pa tudi moderne puške neusmi» ljeno kose med gosjim rodom.
tse na Kitajskem. Kitajca obsege le 7 in pol odst zemeljske celine, njeno pre» bivalstvo pa znaša 25 odst. vseh ljudi na zemlji. Kljub temu ogromnemu številu ljudstva pa je Kitajska vojaško in politič» no desorgariizirana in slaba. Na Kitajskem je skoraj vsak košček zemlje izrabljen in vsak kvadratni kilometer, ako more na njem le količkaj rasti, obdelan.
OGROMEN PREDOR so izročili te dni prometu med Oaklandom in Alaimedo v Kaliforniji. Ime je dobil po inženjerju George A. Poseyu, ki je izde» lal načrte. Sicer so na svetu še večje pod» vodne zveze od te, ki meri 1365 m dolžine, toda po širini je menda ta največji. Zunanji premer železobetonskih cevi znaša 11.28 m, V notranjosti predora je prostora za avto» mobileko cesto, široko b m, iu dva hod* nika za pešce, široka vsak po 1 m. Na najnižjem mestu je predor 28 m pod vod» no gladino. Kakor računajo, se bo peljalo skozi predor letno 4 in pol milijona avto» mofeilov. Stroški so znašali okrog 4 mili» jone dolarjev.
POSTNI OKOLIŠ
Največje poštno okrožje v Evropi je Bellivare v švedski Laponiji. Obsega nam» reč ozemlje, ki pokriva 50.899 km», pri» bližno eno enajstino celokupne Francije, torej velikost osmih ali devetih deperte» mentov. G. Bejbom, ki je predstojnik f tem neizmernem okraju, s« je nekoč izrae
zil nasproti novinarjem, da porabi po ne* koliko dni, ako hoče preiti skozi 23 pomož« nih uradov, ki jih ima pod nadzorstvom. Gellivarci seveda ne dobe vsak dan po šest ali sedemkrat pošte kakor po vele» mestih. Sicer pa jih je za ogromno pokras jino precej malo: 110.000. Pa še od teh je večini vsakdanji dnevnik deveta skrb.
Prihodnja številka bo vsebovala mod drugimi: Dva bojevnika za novi svetovni nazor. — Tekmec panamskega prekopa. — Zimska nof v mesečini. — Tajne ceremonije ла Kitajskem. _San Francisco. _ Večernica. svet
m.aiuga življenja naše zemlje. — Ujetnik pri afriških Ijtidožerih. — Zakonska zvestoba v živalskem svetu. — Novi izsledki v fclove-ški krvi.
Severni medvedi v pariškem zoološkem vrtu (K članku na šfr. 176.)
Današnja umetniška priloga
«Velika planina» po originalu amaterja Milana Šporna nam kaže naš splošno priljubljeni smuški teren v Kamniških planinah. V ozadju vidimo Planjavo in Ojstrico.
«ŽIVLJENJE IN SVET» stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din. četrtletno 20 Din. mesečno & Din — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se Dri upravi. Ljubljana. Knafljeva ul. 5. i Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno S lir. polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTR1JA mesečno l šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja.
na leto.
Urejuje Božidai Bu-rko — [zda ia za konzorcij Adoli Ribnikar. — Za »Narodno tiskarno d. d.<r kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.