MALI OGLASI
VABIMO NA LOVSKI PIKNIK na Turjaku, 8. sept., pričetek ob 14. uri. — LD Turjak.
Lepo mlado resasto istrijanko, v četrtem mesecu, odličnih staršev — prodam. — Ignac Tavčar, Spodnja Luša 5, 64227 Selca nad Škofjo Loko.
Nemškega kdl. ptičarja, z rodovnikom, 7 mesecev starega, prodam. Je izredno lepe barve, serast, z rjavimi ožigi. Starši s prav dobro oceno. — Feliks Kardinar, Bučečovci 36a, 69242 Križevci pri Ljutomeru.
Kratkodlake istrijance (3 psice, 2 psa) po tri mesece stare — in tri leta staro kdl. istrijanko, ki je odličen gonič, s telesno oceno prav dobro, prodam. — Franc Jakše, Orehovica 25, 68310 Šentjernej.
Kratkodlako istrijanko, staro tri leta, ki je dober gonič, z opravljeno preizkušnjo in telesno oceno odlično — prodam. Jože Menart, Novi svet 13, 61372 Flotedršica.
Leglo epagneul bretonov, poleženo 7. junija, prodam. — Bruno Sluga, Tomažičeva 20, 66310 Izola.
Nov boroveljski karabin prodam. Kaliber 8 x 68 S, z variabilnim daljnogledom 2,5—9x in municijo. — Franjo Kelner, Mozirje 264.
Nov lovski karabin 7 X 64 in češko bo-karico z menjalnimi cevmi 16-16/16-7 X 57 R in z daljnogledom ali brez — prodam. Miro Istenič, Slivice 25, 61381 Rakek.
Kratkodlakega istrijanca, starega tri mesece, odličnih staršev — prodam. Stanko Zabukošek, 63232 Ponikva (št. 35).
Resasta istrijanca mladiča, psa in
psico odličnih staršev, stara 3 mesece, prodam. Psica-mati odlična za krvni sled. Dam jih samo lovcu, ki ima smisel za dobrega psa. — Gabrijel Treul, Na peči 14, 61000 Ljubljana.
Naprodaj imamo šolane kratkodlake ptičarje, mladiče kdl. ptičarje in kdl. istrijance, stare 2 do 7 mesecev. — Ančka in Ivan Udovič, Unec 115, 61381 Rakek.
Črna koker španjela, odličnih staršev z najboljšimi lovskimi zasnovami, prodam. — Bernard Podojsteršek, Zg. Jablane 36 c, 62326 Cirkovce.
Mlade resaste istrijance, poležene 8. 6. 1974 in tri leta staro terierko — prodam. Jože Oblak, 65282 Cerkno (št. 9).
LD Šmarna gora
Zavrh, 8. sept. 1974, ob 8. uri
MEMORIAL JANEZA BOKALA
tekmovanje v lovskem streljanju ekipno in posamično
Discipline:
golobi, srnjak, merjasec, zajec
Vabljeni!
vaš dober zadetek bo nakup
v blagovnici
KU1K
MARIBOR
—	obleke za svečanosti in slovesnosti iz 100% česane volne, primerne za lovske prireditve, nastope, posvete in druge priložnosti;
—	lovske obleke iz lodna, primerne za lov v vsakem vremenu, pa tudi za prireditve.
V naši krojaški delavnici imamo specialista za lovske kroje, ki lahko prilagodi obleko vaši velikosti.
Pri nakupu večje količine oblek odobrimo posebni popust. Če lovska družina naroči vsaj 20 oblek, se naši predstavniki oglasijo določenega dne pri vas.
Informacije lahko dobite po telefonu 062 25-091, int. 006.
t-'




/Vi
.,4,
■%/
z aru a
m a r i b o r
m

glasilo Lovske zveze Slovenije	LVII. letnik
Vsebina:
Lenart Zupan Dr. Karel Gošler Ing. Marijan Šebenik France Avčin Janko Perat Tine Hafner Stanko Lapuh Po lovskem svetu:
Andrej Rant Lovski oprtnik:
FotoJkino klub Diana Vprašanja — odgovori: Mladi pišejo Jubilanti
Lovska organizacija:
V spomin Lovska kinologija:
Šaljive
Skoraj dorasle lisice pred lisičino.
V septembru-kimavcu se dnevi krajšajo — »kimajo«. Prihaja jesen in lisicam pričenja poganjati lepša, gostejša mlaka. »Lisica je dobra, ko se po ovsenem Strnišu povalja,« so včasih ponekod rekli stari lovci. Krznar in izkušen lovec pa poučita mladega lovca: »Lisica je na videz lahko lepa, a njen kožuh še ni dober.
Dokler je koža na notranji strani temnejša, se dlaka še ne drži trdno kože. Njen kožuh je zrel, ko je vsa koža znotraj rumenkasto bela. To velja tudi o drugih kožuharjih.«
Toda glede odstrela lisic ima odločilno besedo zdravstvena služba: Zaradi stekline je lisice — neoziraje se na njihov kožuh — treba držati na kratko. Priporočamo, da naj bi bile največ 4 lisice na 1000 ha. Na okuženem in neposredno ogroženem območju (občine Murska Sobota, Gor. Radgona, Lendava, Ljutomer) pa je lisice in druge divje zveri ter pižmovke treba uničevati brez prizanašanja!
št. 6	september - kimavec 1974
Problemi in perspektive lovstva.........................162
Kako je s steklino pri nas..............................164
Gamsi na Nanosu.........................................165
»ABC — v premislek« in še kaj...........................168
Moji prijatelji.........................................171
Pred preizkušnjami goničev in brak-jazbečarjev . . . 173
Svobodnjak Hribar - VI..................................175
Na jelena — Zvonimir Šušteršič..........................177
Izkušnje sibirskega lovca pri nastavljanju pasti - M.
Preželj.............................................I79
Jerebica, pesem.........................................180
O »dobrem lovcu« — J. Švajncer..........................181
Trinajst njegovih pušk - I. Fajmut......................183
Divji lovec in krivolovec streljata v glavo - A. Koser 184
........................................................184
Ali lahko vsakdo strelja gugutke? — F. Sok..............185
........................................................185
......................................................186
Napori LD Iga vas za zavarovanje poljedelskih površin
— F. Bavec..........................................187
Razstava trofej z območja LZ Kočevje — B. Krže . . 188
.........................................................190
Pobijanje proti steklini cepljenih psov ni več primerno
- Dr. B. K...........................................191
.............................................192
L°VCA izdaja Lovska zveza Slovenije, Ljubljana, Zupančičeva 9. Glavni urednik Tone Svetina, odgovorni urednik France Cvenkel. Vse gradivo Za objavo pošiljajte Uredništvu Lovca, Zupančičeva 9, 61001 Ljubljana, poštni predal 505, telefon 21-245 in 21-819. - Rokopisov in fotografij ne *r°čamo. - Letni prispevek področnih lovskih zvez Lovski zvezi Slovenije, v katerem je vračunana tudi naročnina za Lovca, je po članu 75 din druge naročnike je letna naročnina 85 din; za inozemstvo 100 din. Posamezna številka 8 din. - Cene malim oglasom zo člane lov. organizacij: 15 besed 10 din, od 15 do 25 besed 13 din, od 25 do 35 besed 17 din, od 35 do 45 besed 20 din; za vse druge dvojna cena. Male oglase je 'reba plačat; hkrati z naročilom! - Žiro račun Lovske zveze Slovenije: 50101-678-47158. - Tiskala Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani.
Problemi in perspektive lovstva
Lenart Zupan
V pričakovanju novega republiškega lovskega zakona, menim, ne bo odveč nekaj vrstic o današnjem stanju lovstva, lovcev in posebno naše divjadi, kateri bi bilo treba posvetiti vso pozornost, da jo količinsko kot kakovostno ohranimo na ustrezni ravni, upoštevajoč, da je družbena lastnina. Neizpodbitno je, da je naše lovstvo po vojni doseglo velike uspehe. To nam priznavajo celo v tujini. Vendar s tem ni rečeno, da tudi ni napak - objektivnih in subjektivnih - katerim se ne bojimo pogledati v obraz. Živimo v dobi, ko so interesi posameznika podrejeni skupnosti. Tudi lovstvo se mora razvijati v tej smeri. Zaradi ohranitve in smotrnejšega gospodarjenja z divjadjo je lovec upravičen loviti in se posluževati lovske pravice le pod določenimi pogoji, upoštevaje, da morajo lovske družine umno gospodariti v loviščih in iz njih jemati le toliko in takšno, da naravi ni v škodo.
Ljubezen do prirode, do divjadi je zadeva srčne kulture. Lov torej predstavlja tipično povezanost z naravo ter zahteva še posebno od lovca disciplino, poštenost, etiko
in samozatajevanje. Lovec, ki hoče »žeti«, mora tudi »sejati«! Iz narave ne sme jemati tistega, kar ni plod njegovega sodelovanja! Le lovec, oborožen s takimi vrlinami, se bo povzpel na vrh lestvice v lik pravega lovca.
Določila sedanjega zakona o lovstvu in v okviru tega sprejeti pravilniki, poslovniki in razni sklepi trostopne lovske organizacije podrobno urejajo pravice in dolžnosti članov LD glede izvrševanja lova. Toda teorija je eno, praksa drugo! Cesto so v praksi tudi pri sodobnem razvoju lovstva in spremembah, ki jih prinaša nov čas, novi, nepredvideni, škodljivi pojavi, ki v marsičem spreminjajo teorijo in marsikaj postavijo na glavo. Nobena tajnost ni, da je stalež nekaterih vrst divjadi v več loviščih majhen. To velja predvsem za zajce, poljsko in deloma tudi gozdno perjad (divji petelin). Kje so vzroki? Teh je več in so nam v glavnem znani. Žal so po večini takšne vrste, da smo proti njim več ali manj nemočni.
Poljski perjadi in zajcem je močno škodljiva nova tehnologija obdelave zemlje s stroji, predvsem zgod-
Število prebivalcev in lovcev nekaterih dežel
Iz W. und H. 14/73
Dežela	prebivalci v milijonih	od tega lovcev	IOvV%
Francija	50	2 500 000	5,0
Finska	4,7	192 000	4,1
Italija	50	2 000 000	4,0
Švedska	8	300 000	3,7
Danska	5	130 000	2,6
Avstrija	7,5	80 000	U
CSSR	14,5	130 000	0,9
ZR Nemčija	60	230 000	0,4
Madžarska	10,5	23 000	0,22
Nem. dem. republ.	17	35 000	0,2
Poljska	33	50 000	0,15
Jugoslavija	20,3	129 000	0,63
Slovenija	1,7	16 000	0,94
nja strojna košnja sredi maja, ko gnezdi poljska perjad in je že drugo leglo zajcev. Proti temu se je težko boriti, ker je kmetijstvo pomembnejše kot lovstvo. Vendar pa bi z obojestransko dobro voljo tako škodo lahko vsaj ublažili, npr. z obvezno izpopolnitvijo kosilnic z enostavno napravo, ki v travi, detelji, žitu valečo perjad ali čepečega zajčka prepodi, da jih ne ugonobijo smrtonosne kline. Take naprave imajo ponekod v tujini (Češka), pri nas jih vidimo sem in tja le — na papirju. Na sprednji del traktorja, približno 2 m pred klinami in 70-80 cm od tal se pričvrsti ca. 80 cm dolg nosilec oz. kovinski drog, ki je v presledkih 8 do 10 cm preluknjan. Skozi luknje so obešene svetle verige ali kovinske palice, ki se pri vožnji vlečejo po tleh in žival splašijo, da pravočasno pobegne. Stroji so sicer različni, vendar je takšno napravo možno prilagoditi skoraj vsaki kosilnici. Se razume, da je treba tudi poskrbeti za najdena jajca, da pridejo čimprej pod domačo kokljo ali v valilnico.
Še bolj kot stroji škoduje divjadi škropljenje in zapraševanje poljskih kultur z raznimi kemikalijami. Pretirano zastrupljanje pa škoduje tudi človeku, ki se hrani s pridelki s takih kultur. Vse to je nekakšno nujno zlo, kajti kmetovalca kaj malo briga divjad. Težko ga je prepričati, da več fazanov in jerebic pomeni manj škodljivcev in večji pridelek.
Tretji pokončevalec divjadi je vsekakor avtomobilizem oziroma promet. Na cestah gre ponoči po zlu pod avtomobilskimi kolesi mnogo zajcev in srnjadi, zlasti v nižinskih loviščih. Posebno zajec se kot izrazito nočna žival pri prečkanju ceste le poredko reši, če ga zaslepi hitro vozeči avtomobil s svojimi žarometi. Le uvideven voznik, ki zmanjša hitrost ali ustavi avto in ugasne luči, lahko reši žival pogu-
be. Zal je takih voznikov malo. Sodoben način proti trčenjem z divjadjo so mreže ob cestah. To je draga naprava, če je prirejena tako, da ustreza svojemu namenu. V Sloveniji je do zdaj omrežena edino avto-cesta Vrhnika-Postojna. 2al se je izkazalo, da je mreža prenizka, ker jo divjad (srnjad, jelenjad) na več mestih preskoči, manjše živali (zajec, lisica) pa se zmuznejo pod mrežo. Naj bo to poduk za bodoče! Avtomobil v lasti ne-Poštenjakov je pa tudi velik pripomoček za divji lov oziroma krivolovstvo, za prikrivanje nezakonito prisvojenega plena v prt-jjažniku.
Končno še beseda o krivolovcih in divjih lovcih! Krivolovci so tisti '°vci, ki so sicer člani lovske organizacije, imajo dovoljenje za po-$est in nošenje orožja in tudi Pravico za izvajanje lova. Toda Pravice so jim več ali manj le pripomoček, da lahko lovijo protizakonito in si seveda plen tudi Protizakonito prisvajajo. Z drugim jnienom: to so lovski tatovi! Divji °vec pa nima pravic za orožje ozi-
roma za lov. Krivolovstvo in pravi divji lov sta se v zadnjem času zelo razpasla. O tem smo brali v Lovcu, še več pa v dnevnem časopisju. Kazni in drugi varnostni ukrepi, ki jih izrekajo naša sodišča, naj bodo opomin in svarilo vsem divjim lovcem in krivolovcem, ki še opravljajo svoj umazani posel, a tudi tistim, ki z avtomobilom namenoma pobijajo divjad po naših cestah. Lovske družine in njihovi člani so dolžni zastaviti vse sile, da čimveč krivolovcev odkrijejo, da tako rekoč prehitijo naše varnostne organe, katerih požrtvovalnost zasluži vse priznanje. Nekateri miličniki — naj bodo člani lovske organizacije ali ne — zaslužijo lovska odlikovanja! Naj omenim le enega! V časopisih smo brali, da je miličnik iz Cerkelj, ki je razorožil A. B., motoriziranega krivolovca in člana dveh lovskih družin, pred tem odkril že 12 divjih lovcev in krivolovcev.
Od ustanovitve lovskih družin leta 1946 pa do danes se je število članstva zvišalo za okoli trikrat. Najbolj je poraslo članstvo v lov-
skih družinah okrog večjih mest in industrijskih krajev. Več lovcev pa pomeni manj lova v prvotnem pomenu in več gojitve! Kdor torej hoče biti danes lovec, mora puško postaviti na drugo mesto! Kvaliteta lovskega članstva pa kljub vsestranskemu prizadevanju vodstva naših lovskih organizacij — ni zadovoljiva. Velike luknje so v lovski etiki, disciplini in strokovnem znanju.
Če končno k prikazanim glavnim negativnim elementom prištejemo še druge, ki nam bolj ali manj redčijo divjad, kakor bolezni in zimske tegobe, manjšanje življenjskega prostora divjadi z večanjem človeških naselij, nepogrešljivi lov tujih lovcev itd., potem se moramo zamisliti ob vprašanju, kakšna je perspektiva lovstva, divjadi in sodobnega lovca. Upajmo in pričakujmo, da bo naš bodoči zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč posvetil paž-njo tudi tem problemom in kolikor mogoče odpravil ali vsaj zmanjšal to ali ono, kar je v škodo lovstvu oziroma divjadi.
Kako je s steklino pri nas
Dr. Karel Gošler, Republiška veterinarska uprava
Lovcem in tudi širši javnosti je znano, da v Evropi že nekaj let razsaja steklina zlasti med divjimi živalmi. Obveščeni smo bili o razširjanju bolezni iz centralne Evrope proti zahodu, severu in jugu.
Opozorili smo tudi, da se je že pojavila onstran naše meje in nato, da se je pojavila v Sloveniji sami, v njenem severovzhodnem delu, onstran reke Mure.
Ustrezno situaciji smo sproti tudi ukrepali. Najprej smo v informativnih sestavkih seznanjali z boleznijo samo in njenim pomenom, nato smo sprožili redčenje populacije lisic v neposredno ogroženem pasu ob meji in preverjali zdravstveno stanje divjih živali - predvsem lisic - glede stekline s tem, da smo
oskrbeli laboratorijsko preiskavo za večino pokončanih oz. poginulih lisic in druge divjadi v tem območju.
Ko se je bolezen pojavila tostran jugoslovansko-madžarske meje, je bil odrejen sistematičen laboratorijski pregled na steklino lisic in druge poginjene divjadi ter sumljivih psov in mačk.
Tako je bilo v letu 1973 pregledanih z območja občine Lendava 44 lisic, 8 psov, 1 mačka, 1 divji zajec in 1 srna, z območja občine Murska Sobota pa 280 lisic, 4 psi, 2 mački in 2 divja zajca.
Bolezen je bila ugotovljena pri 10 lisicah z območja občine Lendava ter pri 32 lisicah in 1 psu z območja občine Murska Sobota.
Drugod po Sloveniji ni bilo bolezni. Ne le, da ni bila ugotovljena, temveč lahko upravičeno domnevamo, da bolezni dejansko ni bilo. Iz dosedanjih izkušenj lahko namreč upravičeno sklepamo, da je veterinarska služba v SR Sloveniji tako organizirana in strokovno opremljena, občani pa tako povezani z njo, da bi odkrili vsak pojav bolezni tudi izven navedenih dveh občin.
Preprečevanje in zatiranje stekline se v Sloveniji nadaljuje. Po dosedanjih rezultatih sodeč, lahko računamo, da bodo doslej neokuženi predeli ostali še vnaprej nekaj časa brez bolezni. Koliko časa, je težko povedati. To je odvisno od več dejavnikov — objektivnih, takšnih, na
Na poti v samostojno življenje
Foto E. Maraž
katere ne moremo vplivati, - in subjektivnih, takšnih, ki jih je mogoče izločiti ali vsaj njihov vpliv zmanjšati na najmanjšo mero.
Med objektivne dejavnike lahko štejemo naravo bolezni same ter nedognanost rezervoarjev bolezni - izven divjadi in domačih živali. Prav tako spada v to kategorijo dejavnikov tudi pomanjkanje možnosti kontrole gibanja divjadi in divjih živali nasploh. To je odvisno od številnih, tudi neznanih bioloških zakonitosti. Za nas je objektivni dejavnik tudi uspešnost dela ustreznih organov onstran meje — ker še vedno računamo, da se infekcija pri nas obnavlja preko živali, ki prihajajo na naše območje preko meje. Tudi reko Muro štejemo med objektivne faktorje, vendar v pozitivnem smislu. Ta naravna zapreka je prav gotovo učinkovala zaviralno na širjenje bolezni v jugozahodni smeri.
Med subjektivne dejavnike lahko štejemo predvsem ljudi, ki lahko Pozitivno ali negativno vplivajo na razvoj epidemije stekline.
Kolikor bi lovci opustili dosedanje mtenzivno sodelovanje z veterinarsko službo, bi to prav gotovo pospešilo širjenje bolezni. Z ene strani Zato, ker bi predvsem številnejša Populacija lisic sorazmerno zelo Povečala možnost in verjetnost infekcije ter hitrost širjenja bolezni. 2 druge strani pa bi ostali primeri bolezni v znatno večjem številu neodkriti, če ne bi dajali na pregled Potrebnega materiala, fudi znatnejša nezainteresiranost drugih občanov bi prav gotovo škodovala učinkovitosti zatiranja bolezni. Zaradi neprijavljanja bo-lezni ali neobveščanja glede suma nanjo bi veterinarska služba z ^krepi zamujala in tako dovolila, oo bi se bolezen v znatnejši meri
razširila.
c
čeprav je ocena situacije glede stekline v Sloveniji ugodna, bi bilo nerazumno opustiti ali zmanjšati skrb za njeno zatiranje in prepre-cevanje razširjanja. Predvsem se
je treba izogibati vsemu, kar bi učinkovalo demobilizacijsko na dejavnike, od katerih je odvisna uspešnost borbe proti steklini. Včasih lahko tudi sestavek, objavljen ob nepravem času in na nepravem mestu, učinkuje nasprotno, kot bi želeli. To se lahko zgodi zlasti takrat, ko so ožji interesi v nasprotju s širšimi interesi. Tega je lahko veliko zlasti pri zatiranju kužnih bolezni.
Tudi nekaterim lovcem ni všeč, da smo morali odrediti nekatere omejitve v okuženem in ogroženem območju. Vendar, če pomislimo na posledice, ki bi jih imelo nepravočasno ali pomanjkljivo ukrepanje,
Gamsi na Nanosu
Ing. Marijan Šebenik
Med zbiranjem in usklajevanjem podatkov za ta članek sem prejel marčevo številko Lovca 1974, s poročilom lovskega tovariša Leopolda Tratnika o razstavi gamsjih rogljev v Vipavi (stran 372). Nekatere moje informacije se ne ujemajo z njegovimi. Tovariš Tratnik nam ni postregel s točnimi številkami in tudi ne z nekaterimi drugimi podatki, pač pa je bila njegova hvalevredna skrb, da ta razstava in njen pomen ne bi šla v pozabo.
Na vzhodnem strmem in skalnatem pobočju Nanosa je LD Hrenovice s posredovanjem in pomočjo Lovske zveze Postojna in Lovske zveze Slovenije poleti 1959 izpustila 8 gamsov raznih starosti: 6 koz in 2 kozla. Pri izpustu si je najmlajša koza poškodovala vratno vretence in so jo že naslednji dan našli mrtvo; tako je torej kolonija v začetku štela 5 koz in 2 kozla. O naselitvi in razmnožitvi gamsov na Nanosu
lahko pridemo do zaključka, da se bomo nevšečnostim zaradi stekline izognili le, če jo bomo čimprej zatrli. Vsi lahko pomagamo, da bomo ta cilj čimprej uresničili.
je podrobno poročal Franc Bittner v Lovcu, št. 8/1970. Z gamsi na Nanosu sedaj gospodari 5 lovskih družin dveh lovskih zvez, postojnske in goriške. Te družine so povezane v tako imenovanem »bazenu«, ki usklaja gospodarjenje s to divjadjo. Gojitveni in odstrelni plani lovskih družin (Hrenovice, Bukovje, Vojkovo, Vipava, Nanos) so podrejeni sklepom bazenskih posvetov.
Kolonija je štela po 14 letih okrog 180 gamsov. Ugotavljanje staleža sedaj je pa vse težavnejše zaradi vedno večje obraslosti terena z drevjem, grmovjem in drugo podrastjo. Očitno pa je, da si tropi in posamezni gamsi iščejo tudi nov življenjski prostor proti Colu, Planini in kakor smo brali v Lovcu, št. 7/73, tudi proti Javornikom in morda še drugam. Lovske družine so že tudi gamse začele redno od-streljevati. Do vključno leta 1972 je bilo v »bazenu« uplenjenih 70
Odstrel gamsov na Nanosu do vključno I. 1972	Tabela I
					Starost		et					Skupaj
	2	3	4	5	6	7	8	9	10	11	12	
Kozli	t	3	4	11	6	3	5	1	2	1	3	40
Koze	i	1	4	3	6	4	3	1	2	1	1	27
Skupaj	2	4	8	14	12	7	8	2	4	2	4	67 + 2 ml
V tabeli ni upoštevan gams z Goriškega, ki ga tudi Bittner ni registriral v svojem članku
gamsov: 29 koz, 39 kozlov in 2 mladiča (vštetih ni nekaj najdenih poginulih). V dopolnitev navajam še odstrel v letu 1973, ki je bil 17 gamsov: 9 kozlov, 7 koz in 1 mladič. (Tabela I)
Omenjene lovske družine so torej v začetku avgusta 1973 priredile
razstavo v lovski sobi LD Nanos v Vipavi. Zbrale so 49 trofej ali 70% od uplenjenih do leta 1972. Za ureditev razstave ima največ zaslug član LD Nanos Miro Perhavc s sodelavci, ki so izvedli svojo nalogo po smernicah zainteresiranih lovskih družin in lovskih zvez.
Razstava ni bila zanimiva le zato, ker je pričala o sodelovanju in medsebojnem razumevanju lovskih družin, marveč tudi zato, ker je dovolj pristno prikazala stanje v loviščih. Tudi nekateri »grehi« (kapitalni mladi kozli), ki jim zaradi začetniških težav ne gre prehuda kritika, so bili za poučnost razstave dobrodošli, saj dokazujejo, kaj lahko pričakujemo od kolonije nanoških gamsov, če bomo z njo pravilno gospodarili.
Razstavo si je ogledalo veliko ljudi, predvsem lovcev, saj je bila v prvi vrsti namenjena njim v poduk in kritično oceno. 2e ob otvoritvi, ko bi moralo biti tudi predavanje, je bilo navzočih nad 60 lovcev iz »gamsjega bazena«. Vabila za ogled razstave je LD Nanos razposlala vsem lovskim družinam v okolici. Za poprejšnje obvestilo lovcev pa je poskrbela tudi Zveza lovskih družin Gorica. Razstava je bila odprta več kot mesec dni. Zaključena je bila s predavanjem ing. V. Mikuletiča, ki je prisotnim lovcem razlagal o gospodarjenju z gamsi. Na razstavljenih rogljih je tudi opozoril na pravilen in nepravilen odstrel, kolikor seveda to lahko povedo le trofeje.
V tabeli II je zanimiva primerjava prve in druge kolone. Postojnska zveza zagotavlja, da so števila v prvi koloni toliko točna, kolikor je bilo pač možno natančno štetje. Druga kolona so računski rezultati. Ko smo iskali formulo, po kateri bi prišli do ustreznih števil, smo se skušali prilagoditi pogojem Nanosa, ker je izračunavanje po alpskih izkušnjah dajalo občutno prenizke rezultate. Naše predpostavke so bile naslednje:
a)	koze polegajo s tretjim letom starosti,
b)	10% godnih koz ne poleže,
c)	10 % poleženih mladičev pogine, č) koze poležejo poprečno 1,3 mladiča (vsaka tretja po 2 mladiča).
Primerjava staleža, prirastka in odstrela gamsov na Nanosu Tabela II
Lovsko leto	Stalež po štetju LZ Postojna	Planirani stalež	Prirastek po štetju LZ Postojna	Planirani prirastek	Izvršeni odstrel	Planirani odstrel
1960/61	7	7	7			
1961/62	14	14	7	7		
1962/63	22	21	8	7		
1963/64	30	30	8	7		
1964/65	39	36	9	7		
1965/66	54	46	15	9		
1966/67	70	57	16	14	2	(2)
1967/68	85	76	15	21	3	(3)
1968/69	120	89	35	25	9	4
1969/70		113		29	10*	8
1970/71		138		38	13	28
1971/72		153		47	14	46
1972/73		156		52	19	60**
1973/74					17	
* Bittner navaja odstrel 9, ker najbrž ni upošteval 1 gamsa z Goriškega ** Planirani odstrel presega prirastek, ker tako kaže tren prirastka. Slejkoprej pa že ugotovljena emigracija postavlja v dvom tako zaporedje in nas opozarja, da bi moral biti odstrel vsekakor večji od izvršenega
Če primerjamo tako izračunane podatke do leta 1967 (3. in 4. kolona), ugotovimo, da je dejanski prirastek večji od izračunanega, kar pomeni, da uporabljene predpostavke še vedno niso dovolj realne. Z lov. letom 1969/70 je bilo štetje gamsov opuščeno, ker se je začela selitev iz pregosto naseljene kolonije. Gamse so zlasti od tedaj videvali tudi v raznih predelih, ki gamsjemu biotopu po naših pojmih ne ustrezajo. Gre za evidenten dokaz prenaseljenosti, katere normalna posledica je migracija (selitev). Na tem območju torej ni pogojev za večji stalež gamsov, z izjemo obronkov Trnovske planote, kamor so se gamsi sicer že naselili iz prenaseljenega območja tribuških sten (severni in vzhodni obronki Trnovske planote - LD Trnovski gozd, LD Krekovše). Gospodarjenje z gamsjo kolonijo na Nanosu zahteva tedaj večji odstrel, toda vse v okviru skupnega načrtnega planiranja družin, ki gospodarijo na tem območju.
Y predelih, kjer za gamsa ni ustreznih življenjskih pogojev, je posledica tudi degeneracija te divjadi, t-talje vodijo v degeneracijo stare skušnjave po dobri trofeji, s priza-našanjem mladičem in mlajšim ži-valim sploh. V tabeli I je taka tendenca tudi opazna: več kakor 74% gamsov je padlo v starosti od 4 d° 8 let in le 9% med 1. in 3. et°m. Res je sicer, da je bilo uple-n|enih prav starih gamsov tudi za-radi tega malo, ker večji del kolo-Nfe sestavljajo mlade živali. Upoštevajmo, da Nanos niso Alpe! Zato bi morali z odstrelom mnogo “olj posegati po mladičih in 1-2 etni gamsariji.
Menim, da je v nanoških pogojih Primeren 28% odstrel od pomla-onskega staleža. Ta odstotek bo ^rjetno vrgel iz tira zaslužnega in obrega alpskega lovca, a vse ka-e' da se v nanoškem biotopu, brez udih zim s plazovi, predpostavke
Septembrski plen	Foto I. Napotnik
in zaključki glede gamsa približujejo tistim, ki veljajo v sredogorju za srnjad.
Temu ustrezne smernice smo nakazali v lovskogospodarskih načrtih, a so se lovske družine pri sprejemanju odstrelnih planov držale bolj »varnostnih« načel. Niman namena kritizirati to opreznost, ki sicer hvalevredno dokazuje, da vodstvom lovskih družin in lovcem ni glavno »streljačenje«, vendar nimam poguma, da bi to odobraval, saj se gamsi nahajajo že skoraj povsod, tudi tam, kjer jih ni treba. Razstava v Vipavi naj služi torej tudi razmišljanju, da naj bi imeli nekoliko več poguma za redčenje v razredu mladih, kjer niso vsi najboljši. Zdrav, krepak srednji razred pa je treba primerno ostro čuvati. Bolj kakor doslej bo treba paziti, da ne zamenjamo dve- in triletnega kapitalca za starega kozla
ali kozo. Zelo važno je enotno stališče vseh lovcev tega območja do skupne kolonije gamsov, nenehno poučevanje, informiranje članov, dobri sosedski odnosi, če treba pa tudi ukrepi proti samovolji posameznikov.
Slej ko prej bodo izkušnje zadnjih let in nadaljnje proučevanje podatkov, ki jih družine zbirajo, zahtevale kako korekturo prvotnih ocen bonitete skupnega prostora nanoške kolonije. O tem bo treba razmisliti in odločati še pred sprejetjem novega lovskogospodarske-ga načrta. Menim pa, da je razstava v Vipavi s kritično primerjavo rezultatov po lovskih družinah prva važna stopnja za nadaljnjo gojitev gamsa na nanoškem območju, za gojitev te lepe in ponosne divjadi, ki si je po skoraj 100 letih tukaj ponovno pridobila pravico domovanja.
»ABC - v premislek« in še kaj
France Avčin
V Lovskem oprtniku, LOVEC, maj 1974, me je dopisnik KB okrcal glede »lovsko nevzgojnih« poskusov z nabojem 5,6 X 57 R ter s kroglo ABC 5,2 g na jelenjadi. V tem primeru gre za tolikšno nerazumevanje, da v splošnem lovskem interesu moram odgovoriti na ta dopis. KB tudi ni topogledno prvi, glavo mi je prvi opral moj strogi lovski učitelj in prijatelj Bogdan Sežun. Šele ko sem mu razložil, za kaj dejansko gre, me je razumel. Pri kroglah novega sistema ABC ne nameravamo ostati samo pri kalibru 7 mm, čeprav le-ta opravi prav vse, kar v Evropi potrebujemo tja do poltonskih losov in najtežjih medvedov. V rabi je namreč sila mnogo lovskega orožja manjših kalibrov, predvsem 6,5 in 5,6 mm. Zlasti s prvim love jelenjad na Nemškem. Odtod tudi nemški predpisi, da mora teža (masa) krogle v ta namen biti vsaj 10 g ali pa - tega KB ne pove! - hitrost krogle znašati vsaj 850 m/s na razdalji 100 m. Ta ukrep naj na eni strani rešuje na jelenjad priljubljeni stari 6,5X54MSch (Mannlicher Scho-nauer) s svojo znano kratko cevjo, tako priročno v gorah, vendar zelo slabe razance s počasno znano dolgo 10-gramsko kroglo. Na drugi strani pa naj »superpatronam«, kot je npr. 6,5 X 68, dovoljuje strel na jelenjad, kajti le take dosegajo zahtevano spodnjo mejo vio s težo krogle pod 10 g. Zaradi tega predpisa je npr. od 6,5 X 57 (R) lahka krogla TMS s 6,0 g na jelenjad dovoljena, saj ima kar vioo = 880 (860) m/s. Naslednja težja in boljša KS z 8,2 g pa ni dovoljena, ker zmore le vioo = 795 (770) m/s, ne pa
iz zraka privlečenih 850 m/s. Da je ta zakonski nesmisel še večji, je krogla HM z 10 g in vioo=710 (680) m/s samo zaradi svojih 10 g zopet dovoljena. Tudi v lovstvu ni vse zlato, kar je nemško! S konstrukcijo ABC pa smo dokazali, da pri 6,5 mm ni treba posegati po kakih super nabojih, ker že s 6,5 X 57 (R) ter s kroglo 8 do 8,5 g tudi na naši težki ravninski jelenjadi dosežemo vse potrebno, z dobro izstrelno rano vred vsaj do 200 m. Naš novi lovski zakon bo to dejstvo, ta napredek, moral upoštevati, če noče biti že od vsega začetka zastarel, tako kot je omenjeni nemško-avstrijski predpis za kaliber 6,5 mm.
Streljanje z nabojem 5,6 X 57 R ter s kroglo ABC 5,2 g je bil enkratni poskus na majhnem številu jelenjadi. Ta poskus naj bi odkril spodnjo
mejo morebitne uporabnosti konstrukcije ABC na težko divjad. To, in nič več! Ob dobrem strelu in ne-preveliki razdalji okrog 100 m je še šlo, in to iz pravih rok vsakič zelo dobro, z izstrelno rano vred. Pri prvem strelu sem bil sam navzoč in spričo pravilnega delovanja sicer prelahke ABC sem odobril še nadaljnje take odstrele, kajti ena lastovka še ne prinese pomladi. Pri vsakem slabem zadetku pa uspeha ne bi več bilo, pač pa lovska svinjarija, vredna vse kritike in pouka o nevzgojnosti. Kroglica 5,6 mm z maso okrog 5 g je in ostane namreč prelahka, pa naj bo še tako hitra in še tako ABC. Zato je nikakor nisem mislil predlagati za lov na težko divjad. Z malo serijo v Snežniku je poskus zaključen, enkrat za vselej, kajti nikomur več teh krogel ne bom naredil. Dobiti
si bo moral namesto cevi 5,6 mm pač tako s kalibrom vsaj 6,5 mm. Če bo iz nje streljal ABC okrog 8 g, bo šlo izvrstno.
Pač pa je snežniški poskus prinesel možnost ozdravitve vseh kalibrov 5,6 mm za na srnjad ter gamsa. Tako je npr. za tudi pri nas precej razširjeno patronico .222 Reming-ton znano, da pri dobrem zadetku do nekako 100 m učinkuje na srnjad naravnost 'kot strela z jasnega. Pri količkaj slabših zadetkih pa o tem ni več govora, kroglica 4,6 g navadne konstrukcije ne da izstrela, obojestranskega šoka ni, pa gre obstreljena žival daleč in je često klavrno izgubljena. Pri vseh teh priljubljenih nabojčkih, kot so .222 Remington, .222 Remington mag-num, .223 (Vietnam) itd. tja do evropskega magnuma 5,6 mm Von Hofe Super Express ter najhitrejše .222 Swift, bi konstrukcija ABC po snežniški šoli prinesla bistveno izboljšano delovanje, dvig za en cel razred. To sem že danes prepričan. In o tem snežniškem lovskem »grehu« sem se že sam obtožil v Salzburgu (razstava JASPOWA 1974) dne 28. 2. 1974 na veliki vseevropski lovski tiskovni konferenci firme Hirtenberger Patronenfabrik, ko so dali na tržišče municijo z mojo kroglo ABC. Zal ni bil navzoč nihče od uradnih slovenskih lovskih krogov, da bi to lahko potrdil, pač pa boroveljski puškar H. Fanzoj. Obtožil pa sem se tamkaj še drugega, še hujšega lovskega greha. Tudi le-tega sem se v Salzburgu javno izpovedal, pa me v obširni, izčrpni debati zato nihče ni prijemal. Zanimalo me je, kaj bi ABC prinesla v znanem nabojčku .22 Hornet. Ker ima le-ta tulec pod minimalno dol-
Univerzitetni profesor, doktor tehnike France Avčin, elektroinženir - konstruktor
ABC krogle m znan lovski pisec
žino 40 mm, je na srnjad prepovedan. Kroglico ABC za 5,6X57 R sem primerno skrajšal in tako zmanjšal njeno težo na okroglo 3 g ter jo vtaknil v .22 Kornet. Prvi poskus s to najmanjšo ABC sva s poklicnim lovcem Starcem napravila v Snežniku na košuti, ki jo je bil on pravkar uplenil s kroglo ABC brez svinca v svojem naboju 8 X 57 JS. Želel sem jo namreč dobiti deformirano iz pravkar še živega, še toplega telesa divjadi. A glej, ni je bilo, pač pa njena izstrelna rana! Po tem kar preveč uspelem poskusu sem si svojo ABC-sršenko (Kornet = sršen angleško) dovolil preskusiti še na srnjadi, vendar ne v slovenskih loviščih, temveč na našem jugu, z odobrenjem lovske direkcije. Srnjad pade, da je prav neverjetno, in to z lepim ostrorobim izstrelom kakih 2 V2 kalibra v premeru (dobrih 12 mm), kot je to osnovna posebnost konstrukcije ABC. Seveda nihče ne bo dobil kroglic ABC za .22 Kornet. Tudi jaz je niti v sanjah ne mislim predlagati za to rabo. Šlo je pač za znanstvene poskuse, spoznanja iz njih Po naj povedo meje uporabnosti te nove svojske konstrukcije lovskih krogel. To smo dosegli in s tem |e stvari konec.
Citirani mi znani stari Eilersov rek: »Das Hochvvildgeschoss muss Mas-se haben« sem bil pa že v prejšnjih člankih okrog ABC izpopolnil na svojo različico »Das Hochvvildgeschoss muss a u c h Masse haben« " krogla za odstrel velike divjadi l^ora biti tudi primerno težka, 'meti pa mora še druge lastnosti, ce ne ji vsa teža le slabo pomaga. ^ lastnosti pa so sedaj uresničene Y naši ABC. Smotrna konstrukcija 'zstrelka je med njimi prva in os-novna. Sicer bi npr. stara dobra ^Foersterpatrone« naših očetov ^'3 X 72 R s svojo svinčenko 12,5 g ter začetno hitrostjo le 650 m/s še vedno veljala za na jelenjad. Pravim kar naša, 'kajti ABC je domala vsa res naša, saj so tako zomisel, konstrukcija, preskusi in
celo izdelava povsem slovenski. Nihče ne v Avstriji, ne v Nemčiji, ne v Švici je namreč ni znal izdelovati avtomatsko s potrebno visoko natančnostjo iz mehansko obdela-vno zahtevnega pravšnega tomba-ka, pa še po primerno nizki ceni povrh. Šele velike izkušnje, po gorenjsko zagrizena vedoželjnost in že genialna spretnost ter požrtvovalnost slovenskega obrtnika Ivana Ropreta iz Hotemaž so ustvarile vse potrebno. Ni zgolj naključje, da za današnjimi intelektualno zahtevnimi najpreciznejšimi avtomatskimi obdelovalnimi stroji po Nemčiji stoje kar po vrsti - Slovenci zdomci, ki doma še vedno nimajo ne cene ne priznanja.
Tako sedaj ABC imamo, zaenkrat samo v kalibru 7 mm, drugi pa bodo sledili po vrsti, čim bo mogoče. Avstrijcem gre čast, da so spoznali vrednost ABC, ustvarili zanjo material izrednih lastnosti, žrtvovali zanjo ne le veliko potrpljenja, tehničnih preskusov ter finančnih sredstev, zaupajoč novi konstrukciji in tako tudi naši iznajdljivosti ter spretnosti, medtem ko od slovenskega lovstva nisem dobil prebite pare. Tako sem vse svoje drago početje okrog ABC moral plačevati iz svojega žepa. Vendar sem dolžan vso zahvalo tistim redkim, ki so mi pomagali vsaj
do poskusnih odstrelov v Sloveniji, zlasti pa v beljskih loviščih. Zahvaljujem se zlasti lovskemu svetniku Veljku Varičaku, ki je bil hkrati edini od vsega početka informirani o vsakem mojem koraku z ABC, pa še sam je z njo uspešno lovil.
Pri našem domačem proizvajalcu municije pa ABC razumevanja ni doživela. Kajti na ponudbo po najvišji lovski poti ni smatral za vredno, da bi vsaj odgovoril... Raje nas še naprej posiljuje s strahotno starinsko svojo butasto 8 X 57 IS (delni plašč z okroglo svinčeno glavo). Stvar da jim že itak prinaša le izgubo, pravijo. Se nam ne izplača, kot že toliko pametnih naših stvari ne, zato raje uvažamo, izdelke kot možgane ...
Porabljam to priložnost, da obvestim slovenske lovce tudi o tem, kako nam je nazadnje le uspelo odkriti skrivnost delovanja ABC v živalskem telesu, kako more dati ostrorobo okroglo izstrelno rano 2 do 2 V2 kalibra v premeru tudi ob zadetkih na največje kosti - primeren kaliber seveda predpostavljen. 2e poprej sem bil napisal, da mora deformirana krogla nekako rezati, vrtati ali rezkati. Lani smo v HP dobili za to neovrgljiv dokaz: pri streljanju skozi dolgo vrsto vrečic z vlažno celulozo, da bi ujeli deformirane krogle in tako kon-
Odstrel srnjadi v SR Sloveniji 1.1972 in stalež aprila 1973 Statistika LZS
Lovišča LD po področnih LZ in gojitvena lovišča	Odstrel v letu 1972		Razmerje odstrela v %		Odstrel skupaj	Pomladanski stalež I. 1973		
	srnjaki in srnjački (mladiči)	(mladiči)	samci ^	samice (j)		srnjaki	srne	skupaj
Bela krajina	63	75	46	54	138	541	571	1 112
Celje	870	753	54	46	1 623	3100	4 500	7 600
Gorenjska	444	317	58	42	761	2107	3 041	5148
Gorica	915	977	48	52	1 892	3 334	4 367	7 701
Gor. Radgona	73	83	47	53	156	221	407	628
Idrija	170	183	48	52	353	780	823	1 603
Kočevje	220	225	49	51	445	1 043	1 410	2 453
Koper	214	210	51	49	424	881	1 181	2 062
Ljubljana	760	688	52	48	1 448	3 081	4 932	8 013
Ljutomer	41	63	40	60	104	79	132	211
Maribor	1016	1109	48	52	2125	4 058	5 966	10 024
Notranjska	132	134	50	50	266	742	984	1 726
Novo mesto	182	151	55	45	333	1 019	1 533	2 552
Posavje	178	157	53	47	335	1 055	1 100	2155
Postojna	425	446	49	51	871	1 671	2 486	4157
Prekmurje	256	266	49	51	319	624	1 015	1 639
Ptuj	147	172	46	54	522	799	1 162	1 961
Zasavje	180	117	61	39	297	764	920	1 684
Fazan - Beltinci	21	53	28	72	74	70	125	195
Jelen - Snežnik	39	15	72	28	54	181	215	396
Kompas - Petrovci	58	37	61	39	95	100	240	340
Kozorog - Kamnik	109	33	77	23	142	389	585	974
Ljubljanski vrh	14	11	56	44	25	100	120	220
Pohorje - Maribor	111	28	80	20	139	393	430	823
Prodi - Tolmin	6	4	60	40	10	50	50	100
Rog - Kočevje	161	163	50	50	324	411	513	924
Triglav - Bled	89	45	66	34	134	667	829	1 496
Žitna gora	14	n	56	44	25	50	70	120
Skupaj	6908	6526	52	48	13 434	28 310	39 707	68 017
trolirali pravilnost sestave tombaka (ne sme priti do loma »ovnovih rogov«), je nekaj krogel 7 mm prebilo prav vse vrečice na dolžini domala 1 m. Obtičale so, trdno zabite, v debeli deski za njimi, iz nje so gledali le repi. Desko smo morali razcepiti, da smo jih izvlekli. Pri tem pa sva s fizikom tovarne dr. Maserjem doživela presenečenje: na idealno izobličenih glavicah so bili vsi »ovnovi rogovi« rahlo zasukani v smeri vrteža, okrog njih pa so bila navita -lesna vlakna! Krogla se tedaj še vrti, ko ne potuje več! To kljub njeni tako majhni vrtilni energiji, komaj kak odstotek, dva, potovalne žive sile. Po vdoru v tkivo in potovanju skozenj le-to namreč kroglo vrti še samo, zaradi ne le rezkarsko, temveč tudi vijačno izoblikovane glavice. Tako se potovalna živa sila lahko delno preliva v vrtilno, podobno kot bi se sveder, izstreljen iz gladke cevi, v materialu pričel sukati. Isto počenjajo bolj ali manj pač vse krogle, reže in rezka pa le ABC s svojo ostrorobo, rozetasto, kronskemu frezerju (rezkarju) podobno glavico. Odtod izvira njena neverjetna prodornost tudi skozi debele kosti, tudi pri razmeroma majhnih kalibrih. Naj povem še to, da je do povsem enakih sklepov prišel tudi neki nemški balistik amater firme Rheinmmetall, ki si je ABC napravil sam in me prav po nemško vestno v vsem kontroliral. V Salzburgu mi je v veseli dokaz izročil svoje krogle ABC, med njimi tudi le 5 g težko »nevzgojno« 5,6 mm.
Upam, da sem s tem vse svoje »nevzgojno lovsko početje« dovolj pojasnil. V končni fazi bo prineslo samo lovsko korist za bližnjo bodočnost. Brez poskusov pač ni napredka, teorija brez prakse je slepa. Napredek pa je tudi v tem, da se znaš otresti starega, zastarelega, pa naj bo še tako zaplankano s predpisi, paragrafi ter zvenečimi imeni. Tega je v lovstvu žal še nič koliko.
Moji prijatelji
Janko Perat
Rad bi otel pozabi spomine na lepe minule dni, na tiste čase, ko se mi je narava polagoma odkrivala v vsej svoji lepoti. To so bili časi, ki jih že prekriva koprena odmaknjenosti in imajo zato žlahtno patino otožnosti.
Pisal bom o prijateljih, 'ki so mi ostali zvesti vse od mojega otroštva, o svojih malih pernatih prijateljih, ki jih danes številni lovci sploh ne opazijo. Niti se ne zavedajo, da tudi te ptice naseljujejo naša lovišča.
Ljudska modrost pravi, da se vsak človek že rodi za določen poklic ali dejavnost. V tem je veliko resnice, kajti komur manjka prirojen dar, se nekaterih stvari ne bo naučil niti na univerzi. Tako ne more biti dober glasbeni ustvarjalec, slikar, pisatelj, z eno besedo umetnik, kdor nima za to prirojene osnove. Zame je tudi lov umetnost. O lovu in lovstvu se lahko veliko naučiš, kakor se moreš naučiti tudi glasbene teorije in tehnike. Toda virtuozi so samo izbranci, kot so tudi nekateri lovci le redki izbranci. Sam sem se o lovu in lovstvu veliko učil, veliko bral, a se ne prištevam med lovske strokovnjake. Prav tako Pa tudi nisem nikoli podvomil o tem, ali sem lovec. Odkar se spominjam, od najnežnejših otroških let, sem bil vedno prepričan, da sem lovec. Motilo me ni niti, da dolga leta nisem smel prijeti za lovsko puško. Preteklo je skoraj četrt stoletja - vmes je bila velika vojna — preden sem dobil orožni list ter postal tudi uradno lovec. Moje vključevanje v skrivnosti lova 1® potekalo naravno, kot po neki vnaprej določeni razvojni zakonitosti, pogojeni z rastjo in dozorevanjem. Pri vsem tem sem imel yeliko srečo, da sem imel najboljšega mentorja v svojem očetu. On le zame še danes poosebljenje vseh l°vskih tradicij, navad in skrivno-sti, ki so prehajale iz pokolenja v Pokolenje skozi naš rod, najbrž še lz pradavnih časov, ko je vsak ^oški moral biti lovec.
1.
Skrivnosti narave so se mi odkrivale počasi, skladno z mojo rastjo in pri spoznavanju tajn in lepot narave so odigravale ptice najpomembnejšo vlogo. Prav one so me vabile in naposled tudi zvabile najprej z dvorišča na vrt, nato v polje in gozd. Zato me še danes prevzame njihov klic, krik ali petje. Velikokrat bolj kot gamsov žvižg ali srnjakovo bokanje. Glasovi ptic in pogled nanje me polnijo z občutkom, da sem prestopil čarobno mejo iz sveta civilizacije v svet resnične, prvobitne narave. Dobro se še spominjam svojega prvega, samostojnega »lova«, kot bi se bilo zgodilo včeraj, čeprav sem imel tedaj komaj kaj več kakor tri leta.
Zadaj za hišo sem opazil nekega toplega, sončnega jutra, ko sem šel svojim dogodivščinam naproti, v živi meji taščico. Bila je nadvse ljubka s svojo olivno rjavo rutico na glavi in opečnatim predpasnikom ter kot oglje črnimi očki, ki so me zvedavo opazovali. Kako rad bi jo ulovil! Toda kaj, ko mi je spet in spet odletela, čeprav sem se ji približal že na nekaj korakov. Moje neuspešne poskuse je od daleč opazoval sosedov stric, ki je bil znan po svoji hudomušnosti. Poklical me je k sebi in me poučil, da bo »tiček« gotovo priletel k meni, če si bom odpel hlače in zamižal, roke pa stegnil stran od sebe. Verjel sem mu kot samemu bogu in storil, kakor mi je svetoval: Stekel sem k živi meji, si odpel hlače, zamižal in stegnil roki. Kratke hlače so mi padle k nogam in taščica seveda ni nasedla takšni vabi.
To je bilo tudi eno mojih prvih razočaranj nad ljudmi, ki mu jih je potem sledilo še mnogo. Toda s taščico sva si še vedno velika prijatelja in spomin nanjo me še vedno spremlja iz globin osrečujočih spominov mojega otroštva. Taščica najbolj ljubi svetle listnate ali mešane gozdove. Srečamo pa
Črna žolna
jo tudi v parkih, po vrtovih in v bližini hiš. Posebno pozimi, kadar zapade sneg, se rada stiska v bližini človeških bivališč.
Gnezdi na tleh, med koreninami velikih dreves, ali pod kakšno skalo. Gnezdo lepo splete v obliki poloble. Znese 5 ali 6 motno rdeče rjavkastih, lisastih in pikčastih jajčec. Zvali po dva zaroda na leto. Kljub temu pa se nikoli posebno ne razmnoži, saj ima veliko sovražnikov. Od kukavice, ki ji rada podtakne svoje jajce, pa do ježa, kune, lisice, jazbeca in veverice, ki vsi pridno stikajo za jajci. Vendar njen rod še ni ogrožen.
Taščica, ponekod pri nas jo imenujejo tudi drugače, na primer šmarna ptica
Taščica ni selivka. Pozimi ostaja pri nas. Premakne se le z višin v doline in v bližino hiš. Hrani se pretežno z žuželkami in njihovimi ličinkami, čeprav ne zametuje tudi druge hrane. Zato je zelo koristna ptica. Samček in samička se po barvi ne razlikujeta. Čelo, grlo in prsi so opečnato rdeči, zadnji del je siv, zgornji pa olivno rjav. Rep je temno rjav.
Taščica spada v družino muharjev in red pevcev. Njeno latinsko ime je Erithacus rubecula.
Taščica je sestra mojih lovskih brezpotij. K meni prihaja, kadar počivam v gozdu. Če takoj ne pride, že čutim, da nekaj manjka. Čakam jo. Morda bo pa le prišla. Razveselim se je, kadar se spreleta z veje na vejo, meni nasproti. Nestrpno čaka pri moji malici, če bo tudi zanjo ostala kakšna drobtinica in na moč se radostim, ko vidim, da je res priletela pobirat njej namenjene drobtinice, takoj ko se malo oddaljim. Potem nikoli ne pozabi priskakljati z veje na vejo za mano, da mi poščebeče, preden odleti nazaj v gozd. Za naju, ki se razumeva, je to njena zahvala in pozdrav »na svidenje«. Taščica je zelo pridna ptica, zato velja 'kot prispodoba pridnosti. Prva se zjutraj s pesmijo zbudi in zadnja, ki s pesmijo zaspi. Zanjo petje ni omejeno samo na čas gnezdenja. Tedaj samo pogosteje poje, sicer pa se s pesmijo oglaša ob ranih jutrih, ko se poraja prva svetloba, šibka, sivo bela in na obzorju črta rahlo slutnjo novega jutra. Poje tudi ob poznem večeru, ko se poslavlja dan, skozi vse leto.
če le ni preveč vlažno ali deževno. Taščica opozarja s svojim žvrgole-njem lovca, da je treba pohiteti z naskakovanjem na velikega petelina, ker se bliža zora. Zbudi tudi ruševca, da zleti na rastišče in prebuja ves ptičji zbor, ki v pomladnih dneh potem zapoje iz vseh grl pozdrav soncu.
2.
Zadaj za mojo rodno vasjo, le nekaj streljajev od zadnjih hiš, se razprostira velik gozd s starimi, mogočnimi bukvami in redkimi smrekami. Ta gozd je bil naslednja, druga stopnja mojega odkrivanja neraziskane divjine v otroštvu. Tu sem odkril črno žolno, prvič sem jo tu videl in slišal. Njen krik me še danes prevzame in mi, kot tedaj v nežnih otroških letih, pove, da sem spet prišel v prvobitno gozdno kraljestvo. Še danes, če se za krajši čas lahko umaknem hrupu asfaltnih cest, ko si želim spočiti oči, ki me bolijo od izpušnih plinov in strupenega diha mesta, in se sprehajam po gozdnih stezah v ubranem sozvočju šumenja gozda, napeto čakam, kdaj se bo oglasil zvedavi »kaaaj? — kaaaj?« črne žolne. In šele preplašeni kriki »kri, kri, kri...« me pomirijo: »Res je, v gozdu sem, v pravem gozdu.«
Črna žolna gnezdi v duplih visokih, starih dreves. Najraje ima bukev. Duplo izdolbe samec in povabi svojo družico v že izgotovljen domek. V duplih tudi prenočuje.
Ptica je črna, golobje velikosti. Samec ima na glavi lepo rdečo kapico od kljuna pa do zatilja,
medtem ko ima samica samo na tilniku šopek rdečega perja. Živi v večjih gozdnih kompleksih od sredogorja do visokih gora. Ljubi stare gozdove, kjer so smreke, ovešene s sivimi bradami in mogočne bukve. Hrani se, 'kot vse žolne, z žuželkami in črvi, drevesnimi zajedale!. Še najraje pa ima velike gozdne mravlje. Spada v red plezalcev. Njeno latinsko ime je Dryocapus martius.
Črna žolna je zelo plašna ptica. Približati se ji na razdaljo, iz katere jo je mogoče natančno opazovati, je prava umetnost. Najlaže jo vidiš od blizu, če jo počakaš ob duplu, ko zvečer prileti spat. Ze kot otrok sem jo rad opazoval, dobro skrit za debli in vejami, ko se je ob tihih večerih spravljala spat v svoje duplo. Spat je šla v mraku in nikoli ni priletela naravnost k duplu. Vedno se je oprezno bližala, spre-letaje se z debla na deblo, in le če ni opazila nič sumljivega, je zletela k duplu in v njem izginila k počitku. Če pa je pri približevanju opazila kaj sumljivega, je z glasnim »kri, kri, kri« odletela. Potem se je daleč nekje iz gozdnih globin jezila »kaaj, kaaj«. Čez nekaj minut pa se je spet bližala duplu in če je bila spet vznemirjena, je odletela drugam. Samo enkrat, se spominjam, me je radovednost premagala, da sem splezal k njenemu duplu, ko je valila. Pazil sem, da sem se približal gnezdu, ko je odletela in samec še ni prevzel njenega mesta. Radoveden sem bil, kakšna jajca ima. Ko sem priplezal k duplu, sem ves očaran opazil, da se jajca v mraku svetlikajo. Previdno sem segel z roko v duplo in eno vzel. Bleščalo se je kot biser. Previdno sem ga položil spet nazaj v gnezdo in se hitro spustil k tlom. Vest me je skoraj pekla, kaj če sem leglo prebega!. Vse dokler se v naslednjih dneh nisem prepričal, da je žolna nemoteno valila naprej, nisem bil pomirjen.
(Konec prihodnjič)
Pred preizkušnjami goničev in brak-jazbečarjev
Tine Hafner, kinološki sodnik
Bliža se jesen in v septembru se že pričnejo preizkušnje naravnih zasnov goničev in brak-jazbečarjev. Nemalokrat pa se zgodi, da se na takih preizkušnjah pojavijo vodniki s psi, ki še niso imeli priložnosti srečati se z dolgouhcem. Res je tudi, da je za neizkušenega psa preizkušnja septembra še zelo zgodaj, saj mu visoka praprot, trava in druga podrast zelo otež-kočajo delo. Zgodi se celo, da je kak pes prvič v lovišču prav na preizkušnji. Vodniki tarnajo, da Prej ne smejo s psi v lovišče, dokler se ne pričnejo skupni lovi. Res se to še kje dogaja. So pa še drugi vzroki, da uspehi na preizkušnjah na splošno niso dobri. To me je Privedlo do tega, da napišem nekaj o tem, kako pripraviti mladega Psa na preizkušnjo oziroma za dobrega samostojnega goniča. Kot lovski pes naj bo tudi gonič šolan v vodljivosti in poslušnosti. Preden nisi prepričan, da pes ne Pride na dani znak k tebi, ne hodi 2 njim v lovišče! Če pa je pes šolan še v obnašanju prav gotovo ne bo trgal divjadi, kar je za goniča izredno važno.
Vendar to pot ne mislim obravnavati osnovne vzgoje in vodljivosti Psa, ampak kako mladega go-n'ča ali brak-jazbečarja pripravimo Za samostojno iskanje in gonjo zajca.
V prvi vrsti morajo biti za vadbo aani pogoji v lovski družini oziro-^a lovišču. Kjer takšnih pogojev ni °ziroma jih ne marajo ustvariti, je bolje, da goničev sploh ne nabav-'ipjo. Vsaka LD s hribskim loviščem, kl noče vsaj malo uspešno izvajati skupne love, mora imeti nekaj dob-pn goničev. Vsaka taka LD mora lrn®ti predel ali tudi več predelov y lovišču za učenje mladih psov, or naj bo zapisano tudi v poslov-n'ku LD. V takem predelu naj bo s olež zajcev, če le mogoče, boljši °d staleža srnjadi. Predel mora biti ovolj velik in čim bolj pregleden, 2 obronki travnikov in njiv. Tu naj Se tudi odobri določeno število zaj-
cev za odstrel,* vendar samo za učenje mladih psov. Brakade naj tukaj odpadejo.
Psa peljimo v ta predel na travnik ob robu gozda, kjer domnevamo, da se je ponoči pasel zajec. In to zjutraj, ko je še dovolj vlage, sled pa še toliko svež, da pes lahko sledi. Sprčimo ga in ob spodbujanju »išči, išči« mu pokažimo prostor, kjer smo morda sami opazili sveže zajčje odpadke ali popašeno deteljo. Pes bo takoj, mahajoč z repom, prijel sled. Počakajmo ga na mestu, opazujoč v smer, od koder se bo gotovo kmalu vrnil. Če smo prepričani, da je bil na zajčjem sledu, ga pohvalimo. Potem gremo v smer, od koder se je naš učenec vrnil. Mogoče pridemo do kljuke, ki je psu preprečila nadalj-
* LD sama sme odobriti odstrel z'ajcev le v lovni dobi, ki je v Sloveniji od 15. 10. do 31. 12. (občni zbor LZS). Odstrel v nelovni dobi pa lahko skladno s 6. čl. zakona o lovstvu dovoli pristojni organ občinske skupščine. Glede odstrela od 1. 10. do 15. 10. in od 1. 1. do 15. 1. pa bi se bilo treba z LZS za take primere posebej dogo-
VOriti-	Uredništvo
nje sledenje. Tu ga začnemo zopet spodbujati »išči zajca« in morda se obema skupaj posreči odkriti lož in zajca spraviti na noge. Če bo pes pognal zajca, ga prvič gotovo ne bo dlje 'kakor do prve kljuke. Počakajmo ga na mestu, da se vrne. Če smo prepričani, da je pognal zajca, ga pohvalimo in mu dajmo priboljšek.
To vajo večkrat ponavljamo na .raznih krajih in pazimo, da psa ne privedemo na sled srnjadi. Tega se moramo na začetku zelo izogibati. Kajti mlademu psu lahko pomagamo le pri iskanju, pri gonji mu ne moremo. Vodnik naj dela z očmi, pes pa z nosom! Voditi ga moramo v smeri proti vetru, da čim lažje odkrije lož, v katerem ždi zajec. Pri tem je seveda zelo važno, kakšen nos ima pes. Z bodrenjem ga pošiljamo v goščavo in sploh tja, kjer se nadejamo zajca.
V tem' delu vaje sem drugačnega mnenja kakor nekateri vodniki, ki trdijo, da naj vodnik sede na kak štor in čaka, da bo pes poiskal in dvignil zajca. Ne strinjam se tudi s trditvijo, češ če pes v mladosti ne
Zajec se daleč pred psom tudi ustavi in posluša, kje za njim »zvoni« brak
Foto F. Ponti
Istrijanci, naša mednarodno priznana pasma goničev	Foto C. Pogačar
goni srnjadi, kasneje tudi zajca ne bo. Menim, da je bolje, če požene kako roparico, bodisi potepuškega mačka, kakor pa srnjad. Lisic je pa tako malo (vsaj na mojem območju), da jih je komaj treba omeniti.
Ko smo psa tako vadili v iskanju in gonji, se moramo kot učnega pripomočka kmalu poslužiti tudi puške oziroma strela. Pes naj čimprej ve, za kaj ga učimo. Zopet ga spustimo. Išče naj bolj na kratko in ko opazimo, da je nekaj dobil v nos - začelo ga bo kar metati sem in tja — bodimo pripravljeni. Ko zajca dvigne, mu ga takoj ustrelimo. Prav s tem mu še bolj spodbudimo strast za iskanje, hkrati ga pa že navadimo na strel. Pustimo, naj zajca malo zgrabi in poliže toplo kri. Za mladega psa je najvažnejše, kaj prvo pade pred njim. To mora biti vsekakor zajec! Nekateri vodniki zelo grešijo s tem, da jemljejo s seboj na lov na srnjaka mladega psa, zlasti brak-jazbe-čarja. Ko srnjak pade, spustijo psa, da je prej pri njem kakor upleni-telj. To je huda napaka, ki se nemalokrat maščuje. Mlad pes si zelo dobro zapomni dah in kri prve uplenjene divjadi. Zato bodimo pri tem zelo previdni. Ko smo psu odstrelili par zajcev, z vajo nadaljujemo, le s to razliko, da ne streljamo zajca takoj pred njim, ampak naj ga nekaj časa goni, da se privadi izdelovati kljuke. Tudi pri iskanju ga več ne spremljamo, ampak čakamo na mestu, da se po
svoji sledi vrne, če ni nič dvignil. Pri čakanju na psa nekateri vodniki zelo grešijo. Psa je vedno treba počakati na mestu! Če pes v to ni prepričan, bo zlasti v tujem, nepoznanem lovišču iskal bolj z bojaznijo in se rad vrnil s sledi pogledat, če ga vodnik še čaka. Če se pes vrne in gospodarja ne najde na mestu, jo bo raje ubral za vodnikom, kakor da bi šel naprej izdelovat sled. Tak pes seveda zato išče površno, neuspešno. Na ta način se celo tako pokvari, da jo pobriše z lova tudi domov. Ko se pes vrne in smo prepričani, da je gonil zajca, ponovno poudarjam, ga pohvalimo in nagradimo! V primeru, če je gonil srnjad, kar se bo gotovo tudi zgodilo - to včasih lahko ugotovimo po drugačnem glasu - takrat se mu skrijmo, da nas takoj ne najde. Ko nas najde, ga primerno kaznujmo. Vedeti mora, da ni storil pravilno. Take vaje ponavljajmo in ne varčujmo s časom in potrpljenjem. Ko ste se prepričali, da pes kar dobro išče in goni zajca, tedaj zaprosite tovariša za pomoč pri odstrelu zajca. Vse to naj spada v prvo leto učenja goniča v samostojnem delu. V prvem letu učenja gonič nikakor še ne sme na skupne love!
V drugem letu učenja ga še vedno vadimo v samostojnem delu, le z razliko, da nam prideta na pomoč dva lovca, ki se postavita na primerni stojišči. Opremljena naj bosta poleg puške tudi s šibo, ki naj bi jo uporabila v primeru, če bo
pes gonil srnjad. S tem pričnemo učenca privajati na skupne love. Psa spustimo, da išče popolnoma samostojno. Če dvigne zajca, mu pustimo, da ga prižene nazaj na mesto, kjer ga je dvignil, potem zajca na dogovorjeni znak lahko odstrelimo. Od goniča moramo namreč zahtevati, da odraslega zajca prižene nazaj. Včasih pa se pripeti, da pes dvigne in goni zajca, potem pa presedla na srnjad. Takrat pa, če je le mogoče, s šibo na primeren način pokažimo, da ne dela prav. Kajti pes, če je bil pred njim uplenjen zajec, že ve, kaj je prav in kaj ne. Če pred psom ne bo nikdar padla srnjad, bo le uvidel in je ne bo več gonil.
Če smo psa tako vadili in smo prepričani, da je že toliko izučen v iskanju in gonji, ga peljimo tudi na skupni lov. Tak gonič tam ne bo v napoto drugim psom, temveč obratno. Pes, ki se je učil samostojno, ne trpi poleg sebe drugega psa. Psi pa, ki se šele učijo na skupnih lovih, so v glavnem prisluškači. Brezglavo iščejo in tekajo po lovišču, najraje se pa drže v bližini gonjačev. Ko zaslišijo gonjo kakega psa, pa hajdi za njim. Takrat bo skoraj gotovo lovcem na stojišča pritekla srnjad, kajti zajca dvignejo taki psi le slučajno. Psi namreč ne vedo, kaj morajo iskati. Lovci na stojiščih se dolgočasijo in prezebajo, hkrati pa kritizirajo pse, a krivi so navadno največ sami, ker jih niso pravilno učili oziroma jim niso dali možnosti za vadbo. Bolje je, da imamo samo dva res dobra goniča, ki bosta nudila več uspeha in užitka kot deset slabih brakov in še več gonjačev. Prenekateri stari vodniki so začeli opuščati goniče zaradi slabega staleža lisic in zajcev. Lisic je res mnogo manj (vsaj na Škofjeloškem), zajcev pa ni tako malo, kakor mislimo, le dobrih goničev, ki bi zajca poiskali, primanjkuje. To naj bi bili kratki napotki, kako goniča in brak-jazbečarja privesti do tega, kar predvsem od njiju zahtevamo.
Svobodnjak Hribar
Povest iz davnih dni
Stanko Lapuh - ilustriral Jurij Mikuletič
VI.
Paša na planini je šla h kraju. Kva-trni teden je deževalo, potem je narahlo zapadel sneg. Pa ga je kmalu vzelo. Jasne noči so prinesle slano. Čez dan sta pastir in žival iskala sončnih leg, pa tudi gamsi so se pomaknili na prisojne kraje. Ovce so silile kvišku v skalovje, kajti spodaj je bilo že do ruše po-glodano.
Iz ovčarske bajte se je kadilo. »Še trikrat bom gnal!« se je poveselil pastir Janez, si obrisal mastna usta, vrgel torbo čez ramo in si nataknil cokle. »Še trikrat, juhej!« se je zasukal na peti.
Čez tri dni bo sv. Mihael in takrat pride veliki hlapec s tovornim konjem, da me preseli domov. Oh, če bi ne bilo tega preklicanega medveda! Še nobena ovca ni s planine Prinesla lepšega venca, kakor bi ga bila tista, ki je imela troje jag-njed. Tako pa ...!
Stekel je v stajo in odprl visoko leso. Zažvižgal je na prste in Peljal trop čez tratino, posejano z belimi skalicami. Nato so se začeli vzpenjati v strma pobočja Debele Peči.
"krop se je porazgubil v skalovitem svetu. Jarci so marno obirali od slane opaljene rjavkaste šope trave.
Ovčar je zlezel na ploščato skalo ln se zleknil na soncu. Suknjiča ni Več odlagal. Sonce je začelo skopariti s toploto, s katero je bilo Poleti tako radodarno.
Kdaj pa kdaj je iz globine planil Veter in se kakor razposajen otrok Poigral z lističi sleča, da so zaple-sali po zraku.
globoko spodaj je kakor zlata zaplata ležal macesnov gozdič. Tja !e sPlaval ovčarjev pogled. Takrat, o so cvetele očnice in murke, en-p'ian in sleč, arnika in planinski lan 'n se je po pokljuških goščah ženil Srnjak, je v zelenem macesnovju nošel raztrgano ovco. Kakor velik Pečat, s katerim je bila potrjena Srnrtna obsodba, je bila v okrvav-
ljena tla vtisnjena šapa silnega medveda.
Ovčar je stegnil roko in si utrgal zamrli cvet. Obraz se mu je zategnil v bolesten smehljaj. Življenje in lepota - kako kratka sta, je pomislil. Še pred nekaj tedni je cvetje blestelo in z medeno vonjavo vabilo čmrlje v goste, danes je mrtvo in deviško beli listi so počrneli.
Ropot kamenja ga je zdramil. V gorsko tišino je udaril pasji lajež, s katerim se je pomešala zategla tožba planinskih kavk. Jarci so dvignili glave in napeli ušesa.
Od vzhodne strani se je prignal trop gamsov. »Same koze in mladina,« je presodil pastir. Za trenutek so postali, potem pa udarili navzgor in se izgubili za robom.
Psi so utihnili in se obrnili po pobočju navzdol. »Pa so vam gamsi le ušli, mrcine pasje!« se je razveselil ovčar.
Spodaj v macesnovju pa se je spet razlegel pasji lajež. Janez je prisluhnil. Tulijo, kakor da so dvignili peklenščka! Vsa globel je bila polna pasje godbe. Čez čas je zopet vse utihnilo. A samo za hip! Zopet so zacvilili psi, vse pa je prevpil človeški glas, klic na pomoč. »Ženska!« je ugotovil Janez in skočil pokonci. Vrgel je bežen pogled po jarcih, nato pa se z gamsjo gibčnostjo spustil po strmini.
Nad macesnovjem toliko da ni pohodil psa s pretrganim vratom, ki je ležal čez stezo. Potem je krenil v smer, od koder je prihajalo vpitje. Sredi ozke meli je obstal. Za streljaj daleč se je na zadnjih dveh vrtel orjaški medved in se zaganjal v navpično skalnato steno, v kateri je na ozki polici čepelo dekle. Pastirju je roka kar sama segla na bok in v pesti se mu je zabliskal nož. Odvrgel je suknjič, klobuk in si mimogrede iztaknil cokle.
»Oče, oče! Simon, lovec Simon! Kje sta?« je s hripavim glasom kričalo dekle.
Ovčar si je z roko zasenčil oči, da bi bolje videl. Oko se mu je
zasolzilo in roka mu je zatrepetala; srce mu je udarilo močneje in v glavi mu je zašumelo.
»To je ženska, ki me je ukazala privezati k macesnu, tista, ki je pomerila na gospodarja, tista, katere oče mu je prizadejal toliko krivic!« je pastirju prešinilo možgane. V vrtincu čustev in bežnih misli pa ga je znova zdramil klic na pomoč.
Medved se je bil s sprednjima nogama oprijel roba skalne police in si z zadnjima poskušal pomagati kvišku. V obupu je Fraja vrgla vanj svoj lokostrel.
Pa ustrahuj mrcino, če moreš, je obšlo Janeza. Sedaj, ženska, trepetaš pred njo, ga je obšla zlobna, maščevalna misel. Toda ne! Saj je kljub vsemu vendarle človek! In ljudem je treba v stiski pomagati! Prsti so trdo oprijeli ročaj noža, oči so mu vročično zagorele, usločil je hrbet in planil k medvedu. V silnem zamahu je medvedu potisnil rezilo v vrat, da je močan curek krvi pastirju brizgnil v obraz. Medved je besno zarenčal. Že je Janez hotel odskočiti, ko ga je oplazila medvedova šapa. V hipu je zakrvavel na prsih, vendar je bil toliko priseben, da je skočil zverini za hrbet, ji v bliskovitem zamahu zapodil nož med rebra in kakor maček skočil na bližnjo skalo.
Kosmatinec je še nekajkrat grgraje zarenčal, zaplesal kakor omotičen in telebnil po tleh.
Pastir se je spustil s skale, se okre-nil k Fraji in rekel:
»Medved je mrtev in moja ovca je vračunana.«
Obrnil ji je hrbet, stekel čez pašnik, si nataknil cokle, pobral suknjič in se odpravil k čredi.
Po lovski stezi je prisopihal grof, za njim pa sklonjen pod težkim gamsom lovec Simon.
Žlahtni lovec je obstal ob pogledu na velikega medveda. »Si ga ti, Fraja?« je oče s tresočim se glasom vprašal hčer, ki je pravkar splezala s skale.
»Ne!« je odrezala, pobrala loko-strel in čepico ter si jo posadila na razkuštrane lase.
»Kako se je vse to zgodilo? Pripoveduj, otrok moj!« je ves razburjen hitel spraševati oče.
»Na temle mestu gamsi radi prehajajo,« je rekla, »zato sem se tu postavila na prežo. Toda psi so gnali više gor in gamsov sploh nisem videla. Čez čas pa se psi oglase spodaj v gozdiču. Pripravim se na strel. Toda strah in groza! Proti mojemu čakališču se je z vso naglico bližal medved in se otepal psov. Enemu je s šapo razparal trebuh in pretrgal vrat. Tamle leži. V strahu sem kar se da hitro splezala na tole polico. Pomerila sem
in strelica se je medvedu zarila v šapo. Kar zdivjal je. Kričala sem kakor nora. Od nekod je prineslo mladega pastirja, ki je zver pokončal.« Stopila je k medvedu in mu z drhtečo roko izdrla strelico. Tedaj se je nad macesnovjem oglasil zvonec. Jarci so se pomikali navzdol in ovčar je pel.
»Poišči mi pastirja, Simon!« je ukazal visoki lovec.
Simon se je priklonil in odšel. Zvonec je pel, pastir je pel. Pa je vso to pesem planine prevpil Simonov močni glas.
»Pastir, pastir!« se je razlegalo. Kmalu so na kamniti stezi zapele okovanke.
Simon je pripeljal Hribarjevega
ovčarja pred grofa. Grofov pogled je bil uprt v zastavnega, kodrastega fanta, ki je golorok, v kratkih irhovicah in v okrvavljeni srajci stal pred njim. »Si ti ubil medveda?« je vprašal grof. Fant je prikimal.
»Kdo si?«
»Janez Kresnik sem,« je odvrnil ovčar in z jasnim pogledom motril starega žlahtnika.
»Čigav si?«
»Pastir svobodnjaka Hribarja,« je povedal ovčar.
Graščak si je šel z roko prek čela in zaril prste v goste pramene osivelih las. Lice se mu je zmračilo ob tem imenu.
»Si se ustrašil medveda?« je nenadoma vprašal pastirja.
»Ne,« je odvrnil fant. »Poleti mi je ugrabil ovco. Najboljšo. Vsako pomlad je imela troje jagnjet. Lahko mi verjamete, da sem jokal od žalosti in jeze. 2e sem mislil izkopati jamo, da se podplatar ujame, pa mi je stric Urh rekel, da tega ne smem.«
Grof se je nasmehnil.
»Misliš vse življenje ostati pastir? Menda tudi oglja ne boš kuhal, ti ki se z medvedi meriš?« mu je prijazno rekel grof.
»Oglariti res ne mislim, rad bi pa ostal pri Hribarju. Boljšega gospodarja bi težko dobil. Pa lepo je biti pastir.«
»Večje želje nimaš?« je zopet vprašal grof in ga živo pogledal.
»Pač, da mi dovolite na planini izkopati jame in nastaviti pasti medvedu in risu, ki trgata živino.«
»Lov je za grajske, ne za pastirje in tlačane,« se je zadrla Fraja. »Gorje ti, pastir, če poskusiš kaj takega!«
»Le prosil sem, grofična, nisem pa rekel, da bom to storil, kakor tudi nisem jaz izkopal tiste jame, zaradi katere ste me takrat ukazali privezati k macesnu,« je odvrnil ovčar, ne da bi povesil oči.
(Se nadaljuje)
Po lovskem svetu
Na jelena
Wald am Schoberpass, Avstrija, od 9. do 11. novembra 1973 Doc. dr. Z. Š.
»Kaj se boš spuščal v to, starec,« se je obregnila žena, ko sem j! povedal, da sem povabljen na lov na jelena. Sam pri sebi sem ji dal prav. Kaj bi se hodil smešit v tujo deželo. Vendar misli na lov nisem popolnoma opustil. Vadil sem se v streljanju na tarčo. Ko sem s puškarjem, ki me je spremljal, potrošil drugih dvajset nabojev na 120 m oddaljeni cilj, je menil: »Če boste tako streljali, bo jelen padel tudi na 150 m.«
Medtem so prihajala vabila in očitki, zakaj me ni na lov. Končno sem se odločil in pisal, da pridem. Takoj, ko sem oddal pismo, pa mi je bilo že žal. V kaj, vraga, se spuščaš, ko ti ni treba! Kar prav mi je prišlo neodložljivo delo, da sem svoj prihod lahko preklical. Na kongresu sem se srečal z gostiteljem, ki me je vabil. »Kako, da ste se premislili?« je bilo prvo vprašanje. »Ni bilo časa,« sem se izgovoril. »No, sedaj bo gamsji prsk, bi pa prišel na gamsa,« sem odvrnil. S tem sem hotel zmanjšati stroške, ki bi bili prav gotovo večji, če bi uplenil jelena. Bilo mu je Prav. Zagotovil mi je, da bo formalnost z upraviteljem lovišča uredil po telefonu in mi nato sporoal, kdaj lahko pridem. Nekaj dni po povratku s kongresa sem že prejel pismeno povabilo uprave lovišča. Se sem se hotel izviti. Vendar sem Prej poklical sorodnika, izkušenega lovca Mirčeta in ga vprašal, če bi šel z menoj na gamsa. Takoj je bil za to. Končno sem se odločil in lovil svoj prihod. Z Mirčetom sva se dogovorila, da se sestaneva v Gradcu.
V petek, 9. novembra popoldne, sem se s prijateljem profesorjem, k' ima svojo 90 let staro sestro v Liezenu pod Dachstelnom, odpeljal. Petek slab začetek, sem si mislil, ko sem na državni meji ugotovil, da z avtom nekaj ni v redu. V Sladki 9ori sem našel mehanika, ki mi ga [e popravil le toliko, da sem prišel čez mejo. Tu pa je bilo še bolj narobe: motor je bučal s polnim
plinom in njegove turaže ni bilo moč znižati. Komaj sem se pripeljal do prvega servisa, kjer so ugotovili, da se je žica za plin scefrala.
V	20 minutah je bila napaka popravljena. Medtem se je pripeljal tudi Mirče iz Gradca, ker sem ga bil obvestil, da ne morem dalje. Na tihem sem bil kar zadovoljen, da imam izgovor za vrnitev.
Mirče pa ni bil istega mnenja: »Če greš na lov, moraš računati, da ne bo šlo vse kot po loju. Nevšečnosti je treba sprejemati z merico humorja.« Pregovoril me je, da smo se odpeljali dalje. V Kalwang, kjer naj bi lovili, smo se pripeljali kasno zvečer. Tu sva z Mirčetom dobila prenočišče, obvestila o prihodu vodjo lovišča in se odpeljala še dalje v 50 km oddaljeni Liezen. Na dom profesorjeve sestre smo prispeli, ko so bili domači že polegli. Vendar so nas sprejeli s pravo alpsko gostoljubnostjo in ljubeznivostjo. Mirče in profesorjev nečak, ki je velik lovec in dober strelec, sta bila takoj v živahnem pogovoru o lovu, puškah in streljanju. Domačin je razkazal svoje puške in trofeje z lovov in strelskih tekmovanj.
V	tistih krajih streljajo na divjad
tudi iz oddaljenosti 200 do 400 m. Bliže ji prideš le redko.
Ko sem poslušal ta pogovor, sem postajal vse manjši in manjši. To bo zares blamaža, je kljuvalo v meni. Mar bi bil ostal doma ... Kasno ponoči sva se - profesor je ostal pri sestri - vračala v najino prenočišče. Spotoma sem Mirčetu razložil, da z mojim gamsom ne bo nič. Na tako daljavo ga s svojo bokarico, nastreljeno na 120 metrov, prav gotovo ne bom podrl. »Zato sem pa vzel svojo karabinko 6,5 X 68 z daljnogledom do devet-kratne povečave. Boš pa z njo streljal. Boš videl, da ni tako težko. Jutri boš ustrelil v tarčo, nato pojdeš na prežo in vse bo v redu. Naslednje jutro je prišel v gostilno upravnik lovišča. Povedal je, da so gamsi, žal, vsi oddani, da pa mi je na voljo slabši jelen. S tem je bil načrt lova spremenjen. Namesto da bi šli do lovske koče v višini 1600 metrov in od tu na više lovili gamsa, bo lov niže. Jutranji lov smo že zamudili, zato bomo lovili proti večeru. Lovec pride po naju takoj po kosilu. Do čakališča je dobre pol ure z avtom, potem pa še toliko peš.
Gorski jelen iz Kalvvcmga
Foto V. P.
Ob eni sva bila pripravljena. Lovec naju je prišel iskat s svojim »folks-vagnom«, opremljenim z zimskimi gumami. »Nad 1000 metrov je sneg, zato z vašimi letnimi gumami ne bi prišli daleč. Peljali se bomo z mojim vozilom. Pred tem gremo še na strelišče, da preizkusite karabinko,« je odločil.
Zdaj pa imaš, me je stisnilo. Že na tarči se boš osmešil.
»Naše strelišče je kratko, le 109 metrov,« je dejal lovec, ko je izvlekel tarčo 15X15 cm. Nekoliko mi je odleglo, ko jo je nalepil na večji papir. Pritrdil jo je na drugem koncu strelišča. Dvakrat sem streljal, zadel visoko, a tesno skupaj.
»No, bo že šlo, na 200 metrov bo kar prav. Zdaj pa na pot,« je dejal. Zlezli smo v avtomobil in kmalu je zavil s ceste na gozdno pot. Spretno je vozil po slabi, ponekod poledeneli in zasneženi poti, ki je v strmih serpentinah vodila navkreber. Obstali smo na višini okrog 1200 metrov, od koder smo se peš povzpeli še kakih 200 m do čakali-šča. Hodili smo po snegu, debelem nekaj prstov. Mirče, aklimatizirani Panonec, je težko držal korak z gorskim lovcem. Vodnik je to opazil in se pogosto ustavil, da je moj lovski mentor prišel do sape. Pot nas je vodila po lepih smrekovih gozdovih. Na južni strani doline so
kipele Vzhodne Ture. Sneženi vrhovi, segajoči do 3000 metrov v modro nebo, so skupaj z zelenjem gozdov ob njihovem vznožju in z rdečimi macesni med njimi dajali prelepo sliko pozne jeseni v Alpah. Nad nami so se občasno pojavljali krokarji. Ko smo prišli više, je pred nami nenadoma zafr-fotal velik divji petelin. Lovec je povedal, da je tu pet ali šest rastišč te lepe ptice. Zaupal nama je tudi, da tega upravi ne pove, kajti le-ta bi dovolila odstrel vsaj enega petelina. Tako pa upa, da bo drugo leto že sedem ali osem rastišč. Prišli smo do prve visoke preže, ob vznožju kakih 50 metrov široke in 300 metrov dolge preseke, ki sega do strmega pobočja. Tu je zlezel na prežo Mirče. Midva z lovcem pa sva odšla še kakih 500 metrov naprej do druge preže. Ta pa zares zasluži pridevek visoka, saj tiči v vrhu visoke stare smreke, pod katero leži večja poseka. Z lovcem, ki si je naložil poleg svoje še Mir-četovo puško, sva zlezla na prežo. Ponovno mi je svetoval, naj svojo puško obesim na klin in vzamem Mirčetovo. »Ni verjetno, da bi jelenjad prišla bliže od dvesto metrov, zato bo primernejša karabinka,« je dodal.
Klop na preži je bila zasnežena in ledena, zato sva si podložila vsak svoj nahrbtnik. Komaj sva se namestila, že se je prikazala košuta in za njo njeno tele. Posla sta se visoko pod vrhom poseke. Kmalu se je pojavil še jelen. S svojim daljnogledom osemkratne povečave nisem mogel oceniti njegovega rogovja. Lovec pa je dejal, da je slabši osmerak. »Če hočete, ga lahko odstrelite, vendar vam ne svetujem, ker bova prišla do boljšega.« Za vajo sem večkrat pomeril nanj. Dobil sem nekaj več samozavesti, ko sem pri devetkratni povečavi točno videl mesto, kamor mora zadeti krogla. Jelen, oddaljen dobrih 300 metrov, je stal prav idealno. Mikalo me je, da bi pritisnil sprožilec. Mojo lovsko mrzlico
je opazil vodnik in me miril: »Povem vam, jutri dobiva boljšega.« Medtem se je bilo zmračilo. Pod nama sta šli čez poseko dve srni. Ob košuti pa se je pojavil še en mladič. A lovec ga je ocenil za enoletno košuto. Bila je že tema, ko sva zlezla s preže in se vrnila k Mirčetu, ki je bil že pošteno prezebel. Tudi on je videl košuto in mladega jelena ter dve teleti. V trdi temi smo prišli do lovčevega avtomobila in se odpeljali v našo gostilno.
Za naslednje jutro je bil določen odhod ob pol šestih. Lastnik prenočišča mi je dal budilko in nama pripravil za zajtrk topel čaj v ter-mos steklenici. Ko sem zbudil Mirčeta, je dejal, da bo raje ostal v postelji. Z lovcem sva se odpeljala z nekaj minutno zamudo. Hoja do preže je bila čudovita. Vrhovi Alp so bili odeti v škrlatni sij vzhajajočega sonca, vsa dolina pod nama pa je bila potopljena v megleno jezero.
Hoja po zmrzlem snegu je bila lažja, vendar precej šumna. Zato sem moral z lovcem držati korak in stopati v njegove stopinje. Do preže, kjer sva bila prejšnji večer, sva prišla okrog sedmih. Hitro sva zlezla na vrh in komaj sva se namestila, se je že pojavila pod vrhom poseke košuta z mladičem. Kmalu za njo sva zagledala jelena, ki je imel lepše rogovje kot včerajšnji. »Ta je pravi! Ko se boste popolnoma umirili in bo jelen dobro stal, streljajte!« me je poučil lovec. Jelen je bil skoraj vedno z zgdkom obrnjen proti nama. Končno se je premaknil tako, da je stal prečno, vendar je s svojim telesom zakrival košuto.
»Če ustrelim sedaj, bo krogla zadela oba,« sem šepnil lovcu. »O, to pa že ne! Krogla ne bo šla skozi jelena,« je zatrdil moj vodnik.
Čas je tekel. Na vrhovih smrek so se pojavili prvi sončni žarki. Če ne bom streljal, bo prepozno, sem pomislil. Končno se je jelen, oddaljen nekaj manj kot 300 metrov,
postavil prečno. »Zdaj ali nikoli,« sem odločil. Natančno sem pomeril skozi daljnogled v sprednji del telesa. »Rajši naj ga zgrešim, ko da bi ga zadel v mehko,« sem pomislil. Ko je bila konica daljnogleda na pravem mestu, sem pritisnil. Strel! Jelen je padel kot pokošen. Košuta in teleti so skočili in izginili v gozdu. Šele tedaj sem začutil, da je napetost v meni popustila. Nisem mogel verjeti, da je jelen res padel.
»Ali ga vidite?« je vprašal vodnik. Zaman sem ga iskal s svojim daljnogledom. »Leži tam za panjem, le del trebuha se vidi in noga. Pokadiva cigareto, nato bova šla do njega,« je odločil vodnik. Kadil je sam, jaz pa sem še naprej z daljnogledom brezuspešno iskal svoj plen.
Nato sva zlezla s preže.
Šele ko sva bila nekaj metrov od jelena, sem ga zagledal. Ležal je na boku - negiben. Krogla je šla skozi vrat, izstrel je bil komaj večji od vstrela. Strel bi bil torej gotovo zadel tudi košuto, če bi bil streljal, ko je stala za njim. Krogla mu je prebila obe glavni vratni žili, da je takoj padel. Dober strel, niti najmanj ni trpel. Kljub temu mi ga je bilo žal. Smrt tako lepe živali je dajala grenak priokus veselju ob uspehu.
Lovec mi je čestital in mi na klobuku podal v jelenovo kri pomočeno smrekovo vejico, jaz kot uple-nitelj pa sem se jelenu že prej oddolžil z zadnjim grižljajem. Jelena sva zvlekla po strmini do preže, kjer ga je lovec iztrebil. Prodnike sem dobil jaz, drobovje pa krokarji. Odpravila sva se v dolino iskat ljudi, da so jelena spravili do ceste.
Jako sem prišel do svojega prvega 'n najbrž tudi zadnjega jelena. Trofeja ni kapitalna. Gorski jelen Pač, ki se s svojim rogovjem ne ^ore kosati z orjaškim slavonskim Qli vojvodinskim jelenom. Kljub ternu pa je bil zame ta lov nepozabno doživetje.
Izkušnje sibirskega lovca pri nastavljanju pasti
Lov na male kožuharje zahteva od lovca mnogo spretnosti in znanja. Naglica je pri tem slab lovčev zaveznik. Ko pregleduje svoj revir in nastavljene pasti, mora pozorno preiskati, zakaj se žival ni približala pasti, a če se je, zakaj se ni ujela.
Divjad se boji tobakovega dima, zato je bolje, da lovec ne kadi. Novo usnjeno obutev naj lovec večkrat temeljito opere, zdrgne s cunjo, nato pa še s cedrovo vejico. Na noben način pa ne z vejicami hoje, ker živali ne marajo tega vonja. Po njegovem mnenju je najbolje nositi obutev iz jelenje ali srnje kože.
Ko nastavlja past, ima na rokah rokavice, 'ki morajo biti čiste, brez kakršnih koli postranskih vonjav. Potem ko malica v gozdu, si roke
temeljito umije ali zdrgne s snegom, nato pa še s cedrovo vejico. Veverici nastavi leseno past le v cedrovih, smrekovih in jelovih gozdovih, kjer jo je težko dobiti s puško. V redkih listnatih in borovih gozdovih je pa lov s puško uspešnejši. Preden nastavi past veverici, sobolju ali sibirski kuni, jo popari s poparkom cedrovih vejic. Posebno skrbno očisti nove pasti, ki se jih drži še tovarniško mazilo. Pasti, ki jih je že uporabljal, zdrgne vedno znova s cedrovimi vejicami. Past za lisico pa popari s poparkom pelina.
Pasti nosi v čisti vreči, ki jo obdela kakor pasti. Nastavljeno past sobolju in sibirski kuni pokrije s čisto papirnato servieto in nanjo nasuje svež, mehak sneg. Tudi svojo sled 2-3 metre od pasti posuje s svežim snegom, ki ga prinese s seboj v vreči. Pazi tudi, da v bližini pasti ne leže smrekove vejice, ker divjad
Najmočnejši poljski srnjak na mednarodni razstavi v Budimpešti leta 1971, 196 točk	Foto B. Krže
nanje postane pozorna in zato bolj oprezna.
Ris in rosomah skoraj vedno hodita po lovčevi sledi. Zato na svojo sled nameče koščke zajčje ali srnje drobovine, zraven v sneg pa nastavi past stopalko. Pasti ne pritrdi z žico, pač pa z verižico. Sibirski lovci se zadržujejo v loviščih po več dni. Prenočujejo v lovskih kočah, ki morajo biti tople, saj temperatura pozimi pade tudi do 50° pod ničlo. Zima 1972/73 pa je bila bolj mila, temperatura je padla »le« 40° pod ničlo. Poleti je zelo vroče, tudi 40° C.
Največ lovijo sobolja, veverico, sibirsko kuno, hermelina, zajca, bolj redko kanadsko kuno. Od velike divjadi pa medveda, volka, rosomaha, risa, losa, sibirskega jelena, srno in pižmarja.
Po »Ohoti« 8/73, pisec P. Sosnin iz Čitinske oblasti, Krasnočikojski rajon. - M. P.
Divji lov v SZ
Nemalo skrbi in problemov povzroča divji lov lovskim društvom, zvezam, lovskim inšpekcijam in družinam prostovoljcev za varstvo narave v SZ. Lovska revija »Ohota
Sovjetski lovski pes-lajka
i ohotničje hozjajstvo« (Lov in lovsko gospodarstvo) in drugi listi veliko pišejo o tem. Bogastvo divjadi, posebno v predelih srednje Azije, Sibirije in Daljnega vzhoda, privlači tudi »lovce«, ki lovijo na nedovoljen način, da pridejo do dragocene kožuhovine ali mesa. Več poštenih lovcev, vestnih gozdnih čuvajev in inšpektorjev je že z življenjem plačalo svoje požrtvovalno delo.
V Ohoti 8/73 je opisan eden izmed mnogih primerov divjega lova. Družba divjih lovcev je v nelovnem času odstrelila dve srni. Zalotili so jih poklicni lovci in zahtevali, da oddajo orožje. A divji lovci so odgovorili s streli. Smrtno zadeta sta padla inšpektor in njegov pomočnik — mlad študent, član družine prostovoljcev za varstvo narave. Seveda so divji lovci prišli pred sodišče.
Epilog: glavni krivec je bil obsojen na smrt, drugi — moralni krivec -pa na pet let zapora.
M. P.
Lov in lovsko gospodarstvo na Danskem
Danska je buržoazna demokratična kraljevina. Meri 43 000 km2 in ima 4,6 milijona prebivalcev (podatek iz leta 1962). Glavno mesto je milijonski K6-benhavn. Glavni del države je polotok Jylland z bližnjimi otoki, ki jih je blizu 500. Največji med njimi je Sjdlland. Dežela je po večini nižina, le v vzhodnem delu se dvigajo do 150 m visoki griči. Malo je gozdov, večinoma polja, ki so zelo rodovitna, tudi zaradi milega oceanskega podnebja.
Danska je najbolj gosto poseljena država severne Evrope. Po površini je le malo večja kakor dve Sloveniji, ima pa trikrat toliko prebivalcev.
Danska je napredna kmetijska dežela, ki se peča v prvi vrsti z živinorejo in perutninarstvom. Zelo je razvito kmetijsko zadružništvo. Važna gospodarska panoga je tudi pomorstvo in ribištvo.
Danski pripada tudi največji otok na svetu Gronland, ki leži blizu Severne Amerike in je skoraj ves pokrit z debelim ledom.
V letu 1958 je bilo na na Danskem okrog 100 tisoč lovcev, leta 1973 pa že nad 150 tisoč. Povečalo pa se je tudi število divjadi, od 3,4 milijona glav na 3,8 milijona. Najlepša lovišča so na otokih, kjer poprečno na 100 ha odstrelijo po 30 zajcev in 40 fazanov. Sicer je pa celotni Danski poprečni letni odstrel na 100 ha 10 fazanov in zajcev. Imajo tudi približno 2000 jelenjadi in jih letno odstrelijo po 600 do 800. Srnjadi odstrelijo 2 do 2,5 tisoča. Najbolj je razširjen lov na vodno perjad. Kdor želi loviti, mora opraviti lovski izpit in plačati letno 45 danskih kron. Če pa lovi samo vodno perjad ali če lovi samo na lastnem zemljišču, plača le 15 kron. Denar se zbira v lovskem skladu in se uporablja za varstvo živalskega sveta, za biološke raziskave, vzdrževanje rezervatov in plače lovskim svetovalcem. Danci imajo biološko postajo, v kateri dela 12 znanstvenih delavcev. V zadnjem času je ta postaja opravila zanimive raziskave na področju biologije in povečanja staleža srnjadi.
Po »Ohoti« 8/73 — M. P.
Jerebica
Andrej Rant
Življenja polni so razori na jesen
in počesana polja polna ptic.
Z njive je vzletela kita jerebic v dan meglen ...
Jerebica je vzletela, iz megle k soncu se je vzpela. Gib puške,
pok se v polje je izgubil...
Jerebica, plaha ptica, ne boš več nad poljem poletela, v roki moji si izkrvavela ...
Lovski
oprtnik
O »dobrem lovcu«
K pisanju me je spodbudil zadnji slovenski film »Let mrtve ptice«, ki je bil z umetniške plati že predstavljen s te in one strani v dnevnem in revialnem tisku. Moj namen ni obravnavati filmsko umetnost, film mi služi samo kot okvir za razmišljanje.
Gre za dobrega lovca. Kdo je dober lovec? Na platnu je to mlad igralec, ki ga stari dobri oče potreplja po ramenu in mu reče, da bo najboljši lovec Prekmurja. Zakaj najboljši? Zato, ker na platnu padajo pod streli nedorasli poletni fazani. Prav nebogljeno zleti še nepolno operjen fazan in že ga zbije strel. V kinematografskih dvoranah širom po Sloveniji sedimo tudi lovci in težko ostane ob tem kateri neprizadet. Naj življenje teče svojo pot in naj delajo filme s takšnim ali drugačnim poslanstvom, vendar v družbi le vladajo neka merila, ki so lahko osvojena samo kot splošno pravilna in moralno sankcionirana, pa tudi merila, katerih kršitev preprečuje država s svojim zakonom. Naši filmski delavci so prekršili prva in druga. Sicer pa naj jim bo! Ne gre mi za to, da bi izlival žolč na tega, ki je dovolil poleti streljati na fazane (ves film se dogaja v času žetve), le o določenih etičnih vrednotah v naši družbi razmišljam, še posebej v lovstvu.
Saj ni treba posebnega truda in le pogledamo resnici v °či, vidimo, da o lovcih in lovstvu vlada predstava, ki ie daleč od smeri, v katero si prizadeva naša lovska organizacija. Ni toliko bistven zunanji učinek lovstva. Dejstvo je, da je srečanje poprečnemu občanu z lovom in lovci le kakšna jesenska nedelja, ko se s puškami podimo po poljih in veselo Poka. Naš kmet ali slučajni 'zletnik pa stoji nekje ob strani in nas radovedno
spremlja s pogledom. To je podoba zunanjega videza. Vendar ta podoba rodi v ljudeh predstavo o lovcu -predvsem ubijalcu. Verjetno bi bilo potrebno zelo, zelo dosti načrtne vzgoje, če bi hoteli prepričati družbo, da izvajamo načelo: prvo je gojiti, čuvati, varovati, in šele drugo loviti. Pa tak trud ne bi bil niti smiseln. 2e naslov osnutka našega novega zakona zadeva v bistvo. Razen tega bi bilo zelo važno prikazovati družbi stanje v lovstvu. Vendar je nekatere stvari potrebno poimenovati s pravim imenom. Ali lahko imenujemo spuščanje fazanov v lovišče gojitev? Počasi že prevladuje miselnost, da je najbolje izpustiti fazane v lovišče tik pred jesenskimi lovi. Tako je izguba najmanjša. Ali goji kmet svinjo pred zakolom zaradi kakšnih plemenitih ciljev? Več fazanov bo vzletelo na
lovu, več možnosti pobijanja bodo imeli »dobri lovci«. Karikirani primerki takih dobrih lovcev so italijanski lovski turisti. Ob prvih prišlekih smo z začudenjem spremljali njihovo slo po ubijanju, mrzlico po čim večjem kupu uplenjene divjadi. Vendar so s tem, ko so domov pripeljali polne prtljažnike pomečkane divjadi, veljali za dobre lovce. Večje je bilo število v prtljažniku, uspešnejši je bil lov in boljši je bil lovec. Svojo lovsko kulturo cenimo neprimerno bolj kot strastno izživljanje mediteranskih gostov. Lahko si dovolimo, da ohranimo mirno kri, ker imamo pač pred seboj vedno bolj ali manj polna lovišča. Poglejmo pa, kakšna mrzlica se je pojavila v nekaterih lov. družinah, ko se je pri njih pojavil medved, ki ga je bilo treba odstreliti. Vsak bi želel biti ta, ki bo med svojimi lovskimi trofejami
imel medveda. Pred leti je bil časopisni junak celo lovec, ki je ustrelil pozimi laboda, gosta s severa. Tudi še ni toliko let, ko je pod strelom padla štorklja v enem naših slovenjegoriških lovišč. Zakaj? Posplošen odgovor bi bil pretežak. Verjetno bi bilo nujno raziskovati individualne vzroke. Zelja po ubijanju pa je bila nedvomno prisotna.
Vrtimo se v začaranem krogu lovec—lov-divjad. Nujno je končni »produkt« lova ubita divjad. Gre pa za lovčev odnos do divjadi. Poskušal sem povedati, da divjad ni sredstvo za strelsko izživljanje ali za zdravljenje manjvrednostnih kompleksov s čim večjim številom pobitega. Tak čisto navaden filmski zapis me je napotil k razmišljanju o dobrem lovcu.
Janez Švajncer
Snežniška jelena	Foto P. Adamič
Svojeglava srnica
Bilo je v maju, ko sva s prijateljem Janezom šla na Re-sevno. Bukov gozd je bil nanovo odet v mlado, nežno zelenje. Hodila sva po suhem, rjavem listju, ki je prijetno šumelo pod nogami. Ko tako brezskrbno korakam za Janezom, mi pogled obstane na rjavem kožuščku, posejanem z belimi pegicami; ob najini poti je ležala mlada, pred kratkim poleže-na srnica.
Ustavil sem se in občudoval prijazno, ljubeznivo živalco. Po nekaj korakih se je ustavil tudi Janez ter se vrnil na mesto, ki sem mu ga nakazal s prstom. Srnico sva si ogledovala, ne da bi se je dotaknila. Takoj nama je bilo jasno, kaj se je bilo zgodilo. Srnico, ki je bila še zelo nebogljena, je mama srna odložila v gostem smrečju blizu
poti in šla na pašo. Mladiču pa najbrž v smrekovem zavetju ni bilo všeč, zato je samovoljno na nebogljenih nožicah odstopical iz varnega zavetja ter prišel do poti, po kateri sva šla s prijateljem. Tak novorojenček se pa hitro utrudi in je zato legel kar tam v listje. Ko sva prišla midva mimo, ni imel toliko moči, da bi zbežal, ampak se je potuhnil. Zanesel se je na svojo varovalno barvo, češ saj ga »sovražnika« ne bosta opazila.
Z Janezom pa sva hotela zasledovati nadaljnji potek dogodkov. Zato sva se po tihem odstranila za dobrih 30 m, vendar tako, da sva mladička videla. Stisnila sva se za debelo bukev in čakala. Nekaj časa je bilo vse tiho in mirno, potem pa se je začelo ... Srnica je začela prav tiho ipivkati s svojim visokim piv, piv, piv... pa
zopet piv, piv... Po neštetih klicih se je končno iz povsem drugega konca gozda oglasila mama srna s precej nižjim piv, piv, piv... To nizko pivkanje se je hitro bližalo. Končno se je srna znašla pri svojem pobeglem, svojeglavem mladiču. Tako prisrčno ga je začela oblizovati, da se nama je z Janezom kar milo storilo. Seveda je mladiček veselo snidenje takoj izkoristil, s smrčkom poiskal mamino vime in začel krepko piti.
Neposlušni begunec je bil torej najden. Vprašanje je, kako bi srna sprejela mladiča, če bi zaudarjal po človeku. Srna je mladiča seveda takoj morala spraviti na varnejše mesto, proč od poti. S smrčkom ga je potiskala pred seboj. A to ni šlo čisto gladko; srnica je dostikrat klecnila in padla, saj so bile njene nožiče še zelo slabotne. Mama srna pa je bila neizprosna - z majhmmi zastoji je mladička le pririnila v varno zavetje gostih smrečic, kjer sta nama izginila izpred oči.
V moji razmeroma dolgi lovski praksi je bil to edinstven dogodek, iz katerega se zlasti mladi, neizkušeni lovci lahko nekaj naučijo. V času, ko srne polegajo, se nam prav lahko zgodi, da najdemo osamelega srnjega mladiča. Nikar ne mislimo, da je to sirota brez matere, ki ji moramo pomagati. Napak bomo ravnali, če bomo mladiča božali, ga odnesli domov im ga skušali z razredčenim kravjim mlekom obdržati pri življenju. Tako navidezno siroto moramo pustiti, kjer je, jo pobožati le z očmi, da nanjo ne prenesemo človeškega daha. Srna je dobra mati in bo svojega mladiča prav gotovo poiskala. Lahko se sicer zgodi, da po porodu pogine ali jo ugonobi kaj drugega, vendar so takšni primeri redki. Menim, da sleherno leto iztrgamo naravi vse preveč takih »sirot« in to zavoljo naše nevednosti. Če mladiča odnesemo domov in je imela srna le enega, le-ta hudo trpi tudi zaradi prenapolnjenega vimena z mlekom, ki ga »rešeni« mladič ne more več izsesati.
Ernest Rečnik
Belični gams
Lani 16. novembra sem v Sumahovih pečeh nad Žerjavom uplenil gamsa kozla z belima zadnjima nogama. Desno je imel vso belo, levo pa le do polovice stegna. Gamsa smo opazovali tako rekoč že od njegovega rojstva. V Lovcu, št. 9-1969, je bil že opisan in narisan. Zaradi belih nog smo lahko ugotavljali njegove premike. Do četrtega leta starosti je pogosto menjaval stanišče. V času, ko se je prestavljal, smo ga videvali na različnih krajih, več kilometrov vsaksebi.
Že ko smo ga prvič videli, smo se dogovorili, da ga bomo pustili le do spolne dozorelosti. Beličnost ali albinizem je napaka v organizmu (pomanjkanje barvila), zato nismo želeli, da bi imel potomce. A je zanimivo, da se v prvem letu svoje spolne dozorelosti prska ni udeležil. Zato smo ga pustili še več let in nikdar nismo opazili, da bi se paril.
Gams ima samo poprečne roglje, vendar je zanimiv zaradi beličnosti. Dali smo celega preparirati in sedaj krasi našo lovsko sobo.
Peter Čarf, LD Peca-Mežica
Ohranitev divjadi in narave
Toliko pišejo in govorijo, kako moramo čuvati naravo, a vendar prav mi lovci veliko grešimo proti naravi. Sem član LD Slovenj Gradec in kmet, večji del gozdni posestnik, vendar bi tudi jaz rad napisal nekaj vrstic o spreminjanju narave in kako napačno včasih mi »varujemo« naravo.
Že pred leti sem grajal, ko so naši meščanski lovci hoteli naseliti muflona. Kljub temu so ga, češ kolikšne dohodke bomo imeli prav od muflona. Po finančni plati je to res, ampak treba bi bilo gledati z vidika narave. Lahko trdim, da se narava glede živalstva prav vidno spreminja, delno po krivdi nekaterih lovcev. Vidijo samo denar, finance, ne pa narave! Prekrasna hribska in
Brionski muflon, 198 točk in srebrna medalja na mednarodni razstavi v Novem Sadu I. 1964, uplenitelj Jule Vobič, Radovljica
gorska lovišča imamo prav na Koroškem, ki pa svoj videz zelo spreminjajo. Vsiljujejo jim tujce, nedomačo divjad - muflona. Kot član družine sem bil pred leti zadolžen za revir, v katerem so bili tedaj samo gams, planinski zajec in divji petelin. Danes je v tem predelu popolnoma prevladal muflon. Gamsi so se morali umakniti. Tudi srnjad se iz več delov umika muflonu. Ne vem, kaj bodo govorili in pisali o nas in našem početju zanamci. Gams je naša domača divjad, skoraj nikdar ga pozimi ni treba krmiti, muflon pa brez lovčeve pomoči ne bi obstal. Koliko sredstev je treba, da muflone čez zimo prehranimo. Kor solze mi stopijo v oči, če na redke čase zagledam gamsa, tega prelepega gorskega viteza s črnimi roglji. Gamsa sem vzljubil že kot deček, saj je bil moj oče tudi lovec in pravi gamsar. Srce me boli, ko pod krošnjami mogočnih koroških macesnov zlahka ne ozrem svojih gorskih znancev in ne slišim gamsjega piska, ampak samo zategli muflonji be-bee.
Ignac Berložnik
Trinajst njegovih pušk
Pred prvo svetovno vojno je živel v Ludranskem vrhu Pod Kramarco Jože Fajmut s svojo družino. Imel je veliko otrok. Še po vojni so se mu rodili, da jih je bilo cel ducat, zato je bilo težko za življenje. Imel pa je Jože lovsko žilico, zato si je iskal hrano tudi z nedovoljenim lovom.
Načela se je vojna in Jože se ie v gorskem regimentu boril Za čast stare Avstro-Ogrske. Nekoč mu je stotnik dal psem dni dopusta s pogo-iem, da mu od doma pri-nese pečenega divjega zajca. Vendar Jože ni imel sreče, da bi ustrelil dolgouhca. Za-to je namesto zajca spekel domačega mačka. Stotnik je “'l pečenke nadvse vesel, °blizoval se je od zadovolj-sNa, ko jo je pojedel, in z največjim zanimanjem je poslušal Jožetovo napeto pripovedovanje, kako je v zim-
ski mesečni noči položil zajca na dlako.
Vojne je bilo konec, Avstro-Ogrska je propadla in Jožeta so v domačem kraju postavili za pomožnega orožnika, da je zbiral vojaško orožje. V nekaj mesecih je bila akcija opravljena, toda Jože je trinajst najboljših pušk z municijo vred obdržal zase. Spretno jih je poskril pred otroki in državnimi organi ter se podvojeno lotil divjega lova.
Nekoč je šel celo v Peco po srnjaka. Kmalu ga je imel. Izkožil ga je, meso razkosal in si ga zložil v nahrbtnik ter jo mahnil proti domu naravnost preko Črne. No, pred Črno je počakal. Bil je ravno cerkveni praznik in zvonovi so vabili k procesiji, ki se je kmalu začela. Ko je Jože videl, da so tudi vsi orožniki pri procesiji, je imel s polnim nahrbtnikom prosto pot mimo žandarmerije skozi Črno. Jože je imel več pušk skritih daleč naokoli po lovskih revirjih. Bil je nesrečen, da zaradi revščine ni mogel biti pravi lovec. Kolikokrat je z zavistjo gledal nemško in nemškutarsko lovsko gospodo, ko je odhajala na lov. Le gonjači so govorili po naše, slovensko. Prav zato si je Jože dovolil tudi lov v
Thurnovih revirjih v Bistri. Iz kljubovalnosti je na vrata njegovih lovskih koč nekajkrat obesil srnjakova čreva in parklje in tako najbolj dražil Thurnovega lovskega čuvaja. Ta je imel Jožeta že dalj časa na sumu; zdaj se je pa še posebno zavzel, da ga ujame. Neko jutro je počila karabinka v Smrekovcu, blizu Thurnovega lovskega čuvaja. Še tisto dopoldne so Fajmuta na domu presenetili lovski čuvaj in dva orožnika iz Črne. Z ustreljenim srnjakom na hrbtu je moral Jože na orožniško postajo v Črno in tudi pred sodišče. Odvzeli so mu prvo puško, prisodili mesec dni zapora, ženi pa osem dni, ker je kuhala in pekla divjačino svoji obilni družini.
Jožeta prva kazen ni spametovala. Kmalu, ko je odsedel mesec dni, se je z bratom podal na Uršljo goro. Tam sta ustrelila jelena, ga odrla in meso nasolila kar v jelenovi koži. Tri tedne je bilo nasoljeno, medtem sta si pa na skrivnem kraju pripravila zasilno zaklonišče in tam prekajevala meso. Ko je bilo meso nekoliko suho, sta ga vsak v svoji vreči odnesla domov. Blizu Uršlje gore pri Macigoju je stanoval Faj-mutov stric Silvester. Pri njem
se je Jože rad oglasil. Nekoč so šli tam celo streljat v tarčo. Toda lovski čuvaj in gozdar pri Gocu ni imel zamašenih ušes. Ze naslednji dan so se znašli zopet orožniki pri Fajmutu in zahtevali puško. Odrejena je bila hišna preiskava in Jožetu bi lahko takrat zaplenili še več pušk, če jim prav hitro ne bi izpod strehe prinesel karabinko.
Bilo je pozimi leta 1920. Zapadel je svež sneg in Fajmut se je podal na lov. Takoj za njim na sledi pa je bil Obar-tavc, lovski čuvaj in gozdar v Ludranskem vrhu. Jože je kmalu ugotovil, da ga zasleduje. Zaklical mu je in predlagal, da se pogovorita brez pušk. Postavila sta vsak svojo puško v sneg in korakala drug proti drugemu. Naenkrat pa se Obartavc premisli in se obrne nazaj proti puški. Enako napravi seveda tudi Jože. Brž sta poiskala zaklon vsak za svojo debelo jelko s puškama drug proti drugemu. A nobeden ni hotel streljati prvi. Tedaj se pojavi v bližini sosed Kos, ki je Obartavcu najbrž rešil življenje, saj je bil Jože s karabinko, Obartavc pa je imel samo šibrenico.
Drugi dan so prišli orožniki: »Jože, daj nam puško, ki je
Foto A. Koser
včeraj nisi hotel dati Obar-tavcu!«
»Saj za to ste vi,« odvrne. »Takoj nam jo prinesi!«
»Jo imam v gozdu, v kupu drv.«
Gredo v gozd. Orožnika sta premetala ogromno skladovnico drv, da jima je znoj kapljal od nosu. Skoraj sta se Jožetu zasmilila.
»Nekaj morata imeti tudi vidva za pokoro!« reče končno Jože. »Sedaj sem se spomnil, da imam puško doma.«
Tako je bil Jože šele ob tretjo karabinko. Sodišče mu je to pot odmerilo kar dva meseca in ženi štirinajst dni. Pozimi leta 1920 je imel Obartavca na muhi Fajmut, a ni sprožil. Spomladi leta 1943 pa je Obartavca zadela partizanska krogla, ko se je z gestapovci vrnil z lova. Podobne zgodbe okrog Faj-mutovih pušk so se vrstile več let. Vsaka puška ima svojo zgodbo. V šestih letih so mu jih zaplenili deset in mnogo municije. Jožetu so ostale torej še tri, s katerimi pa ni več lovil. Lotila se ga je zahrbtna bolezen, ki mu je skopala tudi grob.
F. I.
Popravek
V članku »K zmogljivosti daljnogleda v mraku«. Lovec, št. 5/74, stran 140, prvi stolpec, je pravilno:
staro oko 7 = 2X10 = 20 mlado oko 7 = 3X10 = 30 - Ur. -
Divji lovec in krivolovec streljata v glavo
Lani 24. junija sedim na visoki preži, na »Opazovalnici nad studencem«. Ob 17.50 uri odjekneta dva strela, kakih petsto metrov od mene, v sosednjem lovišču. Cez tri minute ponovno strel in -tišina. Prvi strel iz risane cevi, drugi iz šibrene, tretji zopet iz risane. Ob strelih me je stisnilo pri srcu in takoj sem pomislil na svoja ljubljenca. Dva srnjaka sta namreč redno izstopala na poseko in bližnji travnik, oba moja draga znanca, odkar sta se polegla. Prvi je bil v četrtem, drugi pa v petem letu. Oba sem ocenil za la, torej nobeden za odstrel. Potem sem hodil vsak dan, če ne dvakrat, enkrat gotovo na opazovalnico. A nič — vse mrtvo! Mojih ljubljencev ni in ni bilo na svetlo. Je moja domneva upravičena? Našim fantom sem že v začetku junija povedal, da se pri opazovalnici zadržujeta srnjaka in jih prosil, naj nanju nihče ne strelja, ker bosta prihodnje leto še močnejša. Pa tudi blizu lovsko-gozdar-skega zavetišča sta. Okoli bajte, pravim, mora biti vedno »živo«!
Kakor po navadi 5. julija zopet sedim na preži in opazujem. Na nasprotni strani, na kakih 150 m zagledam »kralja revirja«. Stoji kakor kip. Močne kondicije, debel vrat, močno, visoko in temno rogovje — šesterak. Danes ga vidim prvič. Toda o njem sem slišal že veliko. Redko izstopi iz štiristo hektarov obsegajočega goščavja. Občudujem ga in uživam. Lepšega razvedrila si človek res ne more želeti!
Tedaj mi nekaj obrne glavo v desno. 7ačudim se, kajti na kakih 120 m spoznam svojega znanca. »O, zdravo, brate, si pa le še živ!« Toda, kako počasi se premika in čudno stresa glavo. Po nekaj minutah opazovanja skozi daljnogled postajam pozoren bolj in bolj. Kazalca na uri kažeta 19.30, precej je še svetlo. Srnjak obrne glavo. Ali mu res manjka desni rog? Daljnogled naslonim na ograjo, umirim se in skozi leče nedvomno vidim, da moj varovanec nima desnega
roga. 7 glavo pa venomer opleta, kakor da bi odganjal muhe. A večer je izredno hladen in muhe niso nadležne. In kje je moj drugi varovanec? Sedaj bi moral biti že na poseki. Streli pred enajstimi dnevi še odmevajo v meni. Morda se prav zaradi njih hitro odločim. Srnjaka imam že v križu in ob 19.40 uri »utone« v robidi. Kaj vse sem ugotovil, ko sem prišel do njega in potem, ko sem ga iztrebljal? Nekdo mu je moral prav pred 11 dnevi odstreliti desni rog. Desno uho je imel razcefrano in zavito v debelo krasto, na levi sprednji nogi rano in na desnem plečetu že zaraslo 7 cm dolgo hrastovo odrgnino. Vamp in črevesje je bilo popolnoma prazno. Revež se menda od groznih bolečin ni pasel vseh 11 dni. Telesno je sicer malo upadel, a je iztrebljen še tehtal 19,50 kg. Vsak strel, ki ga slišim v lovišču, zapišem. Toda za omenjene tri strele nihče od »legalnih« lovcev ni vedel. Še en dokaz, da kljub strogemu nadzoru, nekaj pri nas in pri sosedih ni v redu! Na delu so divji lovci ali krivolove!! Divji lovec je tisti, ki brez dovoljenja za orožje in lov hodi lovit. Krivolovec pa tisti, ki ima sicer dovoljenje za orožje in lov ter je celo član lovske organizacije, vendar ne lovi po lovskih predpisih. Oba često streljata v glavo, ker jima ne gre za trofejo, pač pa za meso.
Alfonz Koser, LD Rogatec
Medvedič Brundo
Simpatičen medvedič že nekaj časa zabava obiskovalce planinske koče pri Jelenovem studencu pod Stojno nad Kočevjem. Dali so mu kar ime Brundo. Če mu kdo ponudi kruh, namazan z marmelado ali medom, se mu približa na dva, tri korake. Kaže, da je Brundo tudi nogometni navijač. Ko so v nedeljo, 30. junija, Poljaki naši nogometni reprezentanci na svetovnem prvenstvu v Nemčiji zabili prvi gol, je Brundo iz protesta ali od žalosti s šapama razbijal po starem šte-
dilniku kakor bobnar. Od razočaranja je potem popil še dve steklenici piva, ki smo mu ga nalili v skledo, pojedel dve štruci kruha in nekaj na žaru pečenega mesa ter se umaknil v gozd. Vendar naj pripomnim, da ob prihodnjem našem srečanju piva ni več maral, ampak je s šapo udaril po skledi, da se je skotalila daleč proč. Sklepam, da se ga je ob tekmi s Poljaki prijel alkohol v pivu; moral je biti pijan in imeti »mačka«. Dobro si je zapomnil rjavo pijačo in odslej sovraži vsako tekočino, podobno pivu. Medvedič zabava planince, gozdni delavci pa ga preklinjajo, saj tudi nobena njihova malica ni varna pred njim. Če le dobi torbo, jo raztrga, malico pa pospravi.
Sedaj je Brundo še mladenič. Kaj bo, ko odraste? Ali si bo znal kako drugače skrbeti za hrano? Ali ne bo morda postal žrtev preplašenega lovca, ki mu bo poslal kroglo v glavo iz razdalje nekaj korakov, ko ga bo Brundo prosil za hrano? Če bi se med-vediču moralo to primeriti, potem je bolje, da ga sedaj ujamejo in oddajo v živalski vrt, čeprav bi se tam moral sprijazniti z majhnim prostorom in svobodne kočevske gozdove zamenjati z ujetništvom.
France Brus
Foto-kino klub Diana
Delovna sekcija v Nazorjih
Letos ustanovljena sekcija Fotokino kluba Diana v Nazorjih šteje dvajset članov. Doslej so organizirali že dve strokovni predavanji, pripravili pa so tudi dve manjši razstavi: eno ob otvoritvi lovske koče LD Ljubno ob Savinji, drugo pa v prostorih podjetja Glin Nazarje. Njihovi načrti v letošnjem letu so obsežni in zanimivi: pri-
Brundo, ki ga javnost že pozna iz več časopisov
Foto F. Brus
previjajo jesenski foto lov na malo divjad, zbrati hočejo gradivo za veliko samostojno razstavo, ob začetku šolskega leta bodo poskušali ustanoviti foto krožek na šoli, njihova največja želja pa je, da bi v Nazorjih opremili svoj fotografski kotiček, ki bi jim omogočal samostojno razvijanje filmov in izdelavo fotografij.
Novo kulturno in športno dejavnost spremljajo v Nazorjih z odobravanjem, lovske družine v okolici pa bi morale še odločneje podpreti dejavnost sekcije, ki vsem ljubiteljem narave odkriva njene estetske vrednote.
S.	B.
Teleobjektiv
Teleobjektiv je danes nepogrešljiv element pri lovskem fotografiranju, saj normalni objektivi za tovrstno fotografijo niso primerni. Včasih zadostuje za odlične posnetke že skromni 135 mm teleobjektiv, na večjih razdaljah pa dobimo čudovite posnetke s 300-400 mm teleobjektivom. Zelo praktično je imeti dva aparata: enega s teleobjektivom 135 mm in drugega s teleobjektivom 300-400 mm. Dobra lovska fotografija mora predstaviti žival v njenem okolju, zato šele ozadje odlikuje resnično uspešen posnetek. Prav na to moramo biti pozorni pri snemanju divjadi v naravi s teleobjektivom, saj nam 300 do 400 mm teleobjektiv pri snemanju nekaj metrov oddaljenih prizorov izloči številne elemente, medtem ko nam v tem primeru 135 mm teleobjektiv predstavi divjad skupaj z njenim okoljem in tako poživi fotografijo.
S.	B.
Vprašanja -odgovori
Ali lahko
vsakdo strelja gugutke, imenovane tudi mestne grlice?
Vprašanje:
Nekdo na vrtu strelja grlice gugutke ali turške grlice, imenovane tudi mestne grlice. Pravi, da te grlice sploh niso divjad in da jih zato lahko pobija, kadar hoče. Prosim, da že večkrat napisano v Lovcu zopet ponovite, da je namreč tudi gugutka zaščitena divjad.
Dalje vas prosim, da na kratko razložite, kam naj takšnega človeka prijavim. Ali moram to storiti ustmeno ali pismeno? Koliko prič moram imeti, da mi bo milica ali sodišče verjelo? Pravijo, da sorodnik ne more biti priča.
M. G., Koper
Odgovor:
Nesprejemljivo je stališče streljača gugutk oziroma turških grlic, češ da niso divjad. Naš sedaj še veljavni republiški zakon o lovstvu v 2. členu našteva ptice, ki so divjad. Med navedenimi ptičjimi redi je tudi red oziroma družina golobov. Zaradi jasnosti je v zakonu za besedo »golobi« dodano pojasnilo »divji golobi in grlice«. V ptičji red golobov štejemo pri nas pet golobjih vrst, med njimi tudi gugutko. V Slovenskem lovskem priročniku, str. 38, 39 in str. 148 do 151, so navedene naslednje golobje vrste: grivar, skalni golob, duplar, divja grlica in mestna grlica, ki jo imenujemo tudi gugutka ali turška grlica. Zato ne more biti pomislekov, da je gugutka divjad ter glede nje veljajo predpisi zakona o lovstvu.
Gugutka je zaščitena divjad, enako kakor divja grlica. V členu 3 zakona o .lovstvu je predpisana lovna doba na vse grlice od 1. avgusta do 31. decembra. Kdor ima torej dovoljenje za lov, gu-
gutke lahko strelja le v navedeni dobi. Kdor lovi gugutke v varstveni dobi, od
1.	januarja do 31. julija, stori kaznivo dejanje nezakonitega lova po čl. 247/1 kazenskega zakonika in se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do 6 mesecev. Kdor jih pa lovi v lovni dobi v tujem lovišču, da jih rani, ubije ali žive ujame, stori kaznivo dejanje nezakonitega lova po čl. 247/11 k. z. in ga sme sodišče kaznovati z zaporom do enega leta. Storilca kaznivega dejanja nezakonitega lova lahko prijavi ustmeno ali pismeno vsak občan ali lovska družina. Prijavo oziroma ovadbo je treba poslati pristojni postaji LM ali obč. javnemu tožilcu. Priporočljivo je, da so v prijavi navedene priče, najbolje očividci. Nobenega predpisa pa ni, ki bi določal, koliko prič mora potrditi kak dogodek oziroma dejstvo. V sodnem in v upravnem postopku velja načelo svobodne ocene dokazov. To se pravi, da sodišče svobodno odloči,
komu verjame. Lahko verjame eni sami priči, ki je lahko celo sorodnik prve ali druge stranke.
F.	S., član pravne komisije LZS
Mladi pišejo
Moj najboljši prijatelj
Moja najljubša žival je pes. Doma imamo lovskega psa Aga. Je španjel, srednje postave, bel z rjavimi lisami. Rad hodi na lov. Ko greva z očkom ob nedeljah na lov, ga vzameva s seboj. Le redkokdaj ostane doma. Ko vidi, da se očka, bratranec in jaz odpravljamo, veselo poskakuje in cvili.
Karmen in Ago
Tudi na lovu |e zelo priden. Ko lovci stojijo v vrsti, sedi zraven očka. Lovci se pomenijo in pogon se prične. Gonjači plašimo fazane, zajce in drugo divjad, lovci pa streljajo. Psi prinašajo padlo divjad, vsak pes svojemu gospodarju. Tudi Ago rad prinese plen, čeprav je že starejši. Tudi pozimi, ko je voda strupeno mrzla, skoči vanjo po raco. Ko pride iz vode, se od mraza ves trese. Spominjam se nekega mrzlega zimskega popoldneva. Očka je ustrelil racmana. Ago je ves vesel skočil v Dravo ponj. Ko je racmana prijel in hotel splavati nazaj na kopno, ga je vodni tok odnesel pod led na desnem bregu Drave. Revček se je skoraj zadušil. A je s svojimi šapami praskal pod ledom tako dolgo, da je naredil luknjo, skozi katero je skočil na led. Racmana je pa še vedno držal v gobčku. Racman je bil še živ, ranjen v perut, zato ga je očka stisnil čez hrbet za pljuča, da se ni več mučil.
Naš Ago je star že deset let. Vem, da bo kmalu onemogel. Gotovo mi bodo tekle solze, ko se bom morala posloviti od najdražjega prijatelja. Potem bomo nabavili drugega, mladega psa. A vsi pravimo, da takšnega, kakor je Ago, ne bomo dobili več.
Karmen Jerenko, Ptuj
Jubilanti
Janez Mavrin, gospodar LD Šmarje pri Jelšah, je 24. junija 1974 praznoval 50-letni-co svojega rojstva. Izhaja iz lovske rodbine in se je že v rani mladosti kot ljubitelj narave ves posvetil lovstvu. Vsestransko požrtvovalno deluje v LD. Zelo se udejstvuje v kinologiji, za kar je prejel že dvoje priznanj. Sodeluje tudi v strelstvu in kpt dober strelec tudi tekmuje. Požrtvovalnemu in poštenemu tovarišu Janezu vsi iskreno čestitamo in mu želimo še dolgo vrsto let osebne sreče, zdravja in lovskega blagra.
Lovci LD Šmarje pri Jelšah — A. A.
Jakob Draksler je 17. 7. 1974 praznoval 70-letnico življenja in hkrati tudi 52-letnico lovskega udejstvovanja. Doma je iz Dola pri Hrastniku, sedaj živi v Portorožu.
2e pred vojno je bil napredno usmerjen, med vojno leta 1944 pa interniran v Nemčijo. V povojnem obdobju je bil zelo aktiven in na odgovornih delovnih mestih, v družbenopolitičnih organizacijah, gospodarstvu, organih ljudske oblasti, v turizmu in ne nazadnje v lovstvu. Bil je sekretar okrajnega komiteja ZK Celje in podpredsednik OLO Celje. Za tem direktor rudnikov v Ilirski Bistrici, Hrastniku in Sečovljah. Po upokojitvi njegova aktivnost ne preneha. Nekaj časa je predsednik skupščine občine Piran, kjer je bil dolgoletni odbornik in tudi republiški poslanec. Nekaj let je bil predsednik Turističnega društva Portorož, od leta 1966 je predsednik Obalne turistične zveze Koper ter član UO Turistične zveze Slovenije ter njen podpredsednik.
Leta 1922 — še ne dvajsetletnik - se je začel ukvarjati z lovom. Sicer je pa po očetu-lovcu podedoval lovsko kri in ljubezen do narave. Leta
1925 je v Trbovljah opravil lovski izpit in postal član zelene bratovščine v Dolu pri Hrastniku. Kljub prezaposlenosti vseskozi tudi aktivno deluje v lovski organizaciji in je med lovci znan daleč naokoli. Od leta 1950 je član UO LD Strunjan, bil je tudi njen dolgoletni starešina. Je v uprav, odboru LZ Koper in član njene komisije za vzgojo in propagando. Odlikovan je z znakom za lovske zasluge. Ob jubileju mu želimo še mnogo let zdravja, osebne sreče in lovski — dober pogled!
LD Strunjan — I. S.
Iz LD Timav-Vreme
Franc Čepar, pobudnik in soustanovitelj naše LD, rojen v brkinski vasi Barka, je 25. novembra 1973 dočakal 80 let. 2e kot mlad fant je moral obleči avstro-ogrsko vojaško suknjo. Bil je na raznih bojiščih prve svetovne vojne, nazadnje na soški fronti. Po vojni je ostal na borni kmetiji, kajti Franca ni zvabil v svet boljši kos kruha. Ostal je zvest svoji rodni zemlji in brkinskim gozdovom. Ko je po prvi vojni Italija zasedla Primorsko, je posebno ob prihodu fašizma na oblast občutil vse krivice. Toda ljubezen do svojega slovenskega jezika, do svojega naroda mu je dajala moč, da je vzdržal. Prišla je druga vojna in Franc je že leta 1942 sodeloval s partizani, za kar so ga fašisti zaprli. Končno je prišla svoboda, lepši dan in s Francem se od tedaj že mnogo let srečujemo na lovskih pohodih po naših dragih brkinskih gozdovih.
Jože Čepar, soustanovitelj naše LD, rojen tudi v brkinski Barki, pa je 3. 3. 1974 praznoval svojo 70-letnico. Je kmečki sin in kmet tudi ostal. Naravo, še posebno divjbd, ljubi z vsem srcem. Kakor vsem Brkinom tudi njemu italijanski fašizem ni prizanesel. Jože je ljubil svobodo, zato je že leta 1942 postal borec za osvoboditev Slovenskega primorja. Najprej je bil terenec, nato gospodarski referent in po vojni predsednik vaške Osvobodilne fronte. Je požrtvovalen in
nesebičen lovec. Za njegove zasluge ga je družina imenovala za svojega častnega člana.
Obema zaslužnima lovcema iskreno čestitamo. 2elimo jima še mnogo let zdravja, zadovoljstva in lovski -dober pogled!
LD Timav-Vreme
Jakob Draksler
Franc Čepar
Jože Čepar
Lovska
organizacija
Med ogledom razstave v Sodražici: (z leve) dr. Ernest Petrič, Veljko Varičak, Rado Peha-ček, starešina LD Sodražica Ivan Gradič in tajnik LD Ribnica Andrej Klemenc
Napori LD Iga vas za zavarovanje poljedelskih površin
Po vojmi se je v Loški dolini močno razširila industrija (»Kovinoplastika« in »Brest«), v kateri je zaposleno skoraj vse za delo sposobno prebivalstvo. Zato pa je nazadovalo kmetijstvo, zlasti živinoreja. Vedno manj je živine in košenih površin, po hribih pa sploh več ne kosijo. To vsekakor tudi za divjad ni dobro, saj ni več sočne trave. Okoli 20 °/o našega lovišča pa sestavljajo hribovske košenine.
Divjad po hribih nima dovolj ustrezne hrane, zato je močno pritisnila na polja v Loški dolini, kjer dela veliko škodo, ki jo morajo lovske družine plačevati. Škoda se je večala iz leta v leto in divjadi ni bilo moč odgnati s strašili, niti z nočnimi čuvaji.
LD Iga vas je že pred leti začela kositi zapuščene ko-šenice po hribih, gojiti pašnike in sejati žlahtne trave, da bi izboljšala življenjske pogoje divjadi. Uspeh ni izostal in del divjadi se je spet začel zadrževati v hribih, kjer ima tudi več miru.
Toda škoda v dolini je še vedno velika. V lovskem letu 1973/74 je LD Iga vas izplačala nad 130 000 din odškodnine. V Loški dolini pa gospodarita še LD Stari trg in gojitveno lovišče »Jelen«, ki sta za škodo od divjadi plačala še več. Zaradi skupnih interesov in problemov so se sestala vodstva omenjenih organizacij in se dogovorila, da se letos lotijo skupne akcije za zaščito polja. Enotnega mnenja so, da je Loško dolino možno zaščititi pred divjadjo edinole z visoko mrežo okoli vse doline, ali Pa z velikim električnim pastirjem Odločili so se za električnega pastirja, saj bi bila mreža predraga.
Glavna točka dnevnega reda r'a izrednem občnem zboru, 28. 4. t. L, je bilo vprašanje, kako izboljšati življenjske po-
goje divjadi in hkrati zaščititi polja pred škodo. Člani LD so v preteklem letu v ta namen opravili čez 700 ur dela. Pokosili so 9 lazov, seno posušili in spravili za prehrano divjadi pozimi. Nabavili in potresli so 9500 kg
umetnega gnojila in posejali žlahtne trave. Zapuščene laze so tudi očistili, potrobili, da bo možno kositi. Da bo delo lažje, je LD Iga vas kupila tudi motorno kosilnico. Občni zbor je tudi potrdil sklep o nabavi električnega pastirja,
skupno z LD Stari trg in loviščem »Jelen«.
Lovci so imeli sestanke z zainteresiranimi kmetovalci, ki so se obvezali, da bodo sodelovali pri postavljanju in čuvanju te zaščitne naprave. Doslej je »pastir« postavljen
Krmišča za jelenjad v lovišču »Jelen-Snežnik« Foto F. C.
že na relaciji okoli 45 km in že deluje. Sprva je divjad skoraj vsako noč pretrgala električno žico na več mestih, vendar vsako noč manj. Zavedamo se, da škode popolnoma ne bomo preprečili, gotovo pa jo bomo občutno zmanjšali. Dejstvo je, da letos na posevkih v Loški dolini nikjer ni večje škode. Električni pastir na tako veliki relaciji zahteva vsakodnevno kontrolo, ki jo opravljajo lovci in kmetovalci sporazumno.
V pretekli zimi je LD Iga vas v 5 velikih in več manjših krmiščih pokrmila 7 ton sena
in detelje. Člani so tudi naredili 3 nove visoke preže in popravili kočo »Urško« in kočo »Pri jami«.
Druga težava, s katero se spoprijema LD, je slaba kvaliteta divjadi. Vse več je slabih srnjakov in jelenov. Ni lepih trofej, pa tudi ne lepih živali. Naj omenim le dva vzroka. Zlasti takoj po vojni so padale predvsem živali z lepimi trofejami, zanemarjen pa je bil gojitveni odstrel. Vse manj je tudi naravnih selektorjev za odstranjevanje bolne in slabotne divjadi. Volkov skoraj ni več in tudi lisic je vse manj.
LD Iga vas želi tako stanje popraviti s pravilnim, gojitvenim odstrelom. V preteklem letu smo zlasti segli po slabi divjadi. Uplenjenih je bilo kar 14 gumbarjev oziroma slabih Šilarjev, težkih le 7 do 14 kg. Pri jelenjadi smo odstrelili več telet, a manj starih, dobrih košut. Pri odstrelu jelenov pa so bile večje napake, saj so lovci gostje uplenili kar dva jelena I a in enega lla. Po sklepu družine pa se v bodoče ne bo več zgodilo, da bi gostje izkoristili gostoljubje in izvršili nepravilen odstrel.
Upravni odbor in članstvo LD Iga vas se zelo prizadevata za čim boljše gospodarjenje. Kljub velikim izdatkom je saldo še vedno pozitiven. Upajmo, da bomo kos tudi bodočim nalogam!
Franjo Bavec-Branko
Razstava trofej z območja
Lovske zveze Kočevje
LZ Kočevje je za nedeljo, 16. junij, pripravila enodnevno razstavo lovskih trofej divjadi, uplenjene v lov. letu 73/74. Razstavile so jih vse lovske družine kočevske zveze. Razstava je bila v prostorih osnovne šole v Sodražici, v izvedbi članov LD Sodražica.
Upoštevajoč nekatere po-mankljivosti, ki spremljajo začetno delo tudi na tem področju, je razstava dosegla svoj namen. Smoter pa ni bil samo v kritičnem pregledu trofej, razstava je hkrati tudi prispevala k strokovni izobrazbi lovcev in h krepitvi sodelovanja med lovci in lovskimi družinami ter seznanjanju širše javnost z delom in nalogami sodobnega lovstva.
S trofejami so bile zastopane vse lovske družine in goj. lovišče LZS Žitna gora, ki je tudi član LZ Kočevje. Vendar nekatere LD dogovora o sodelovanju niso vzele dovolj resno, a upajmo, da bo ta pomanjkljivost v prihodnjih letih odstranjena. Želeti je, da bi v bodoče sodelovali tudi lovišči »Medved« (prej Rog) in Snežnik-Kočevska Reka.
Razstavo je odprl predsednik LZ Kočevje France Ilc in pevski zbor LD Sodražica je zapel nekaj pesmi.
Razstavo so si ogledali tudi član izvršnega odbora LZS generalpolkovnik Rado Peha-ček, lovski svetnik Veljko Varičak in predsednik komisije za lovski muzej LZS dr. Ernest Petrič. Ogledali so si jo tudi nekateri družbenopolitični delavci občin Ribnica in Kočevje ter številni občani, zlasti mladina. Sodelujoči so se dogovorili, naj bi take razstave postale tradicionalne. Podobne razstave so že priredile LZ Maribor, ZLD Ptuj in druge. Naj bi zgledu teh zvez sledile tudi ostale! Pregledi trofej, združeni s srečanji vseh lovcev, so dragocen prispevek k vsestranski krepitvi naše lovske organizacije in njenemu vključevanju v aktivnost širšega družbenega pomena.
B. Krže
»Ali je samo tajnik LD pozabil na lovsko etiko?«
Pod tem naslovom sta bili v aprilski številki Lovca 1974 objavljeni poročili iz mariborskega »Večera« o protizakonitem lovu na srnjad v lovopustu v lovišču LD Ivanjkovci. Dopisnik I. C. na koncu sestavka v LOVCU vprašuje o rezultatu preiskave v LD Ivanjkovci.
Zveza lov. družin Ptuj je na poročili v »Večeru« hitro ukrepala in zahtevala, da upravni odbor LD Ivanjkovci skliče čimprej izredni občni zbor. Ta je bil 9. 3. 1974. Izredni občni zbor je staremu upravnemu odboru izglasoval nezaupnico in ga razrešil pred potekom mandata. (V afero so bili vključeni kar 4 člani UO.) Izredni občni zbor je naložil novoizvoljenemu upravnemu odboru, da izvrši potrebne poizvedbe v zvezi z lovom in je tako praktično začel disciplinski postopek.
Novi UO je ugotovil, da so 4 člani LD Ivanjkovci uplenili
2.	1. 1974 3 srne in 1 mladiča, 6. 1. 1974 pa 2 srni. Tajnik LD je bil osumljen, da je s svojo izjavo o dovoljenju za odstrel srn v lovopustu za-
dani LD Jelenk so zgradili napajališče za divjad v Cerkov-nem vrhu	Foto D. Mohorič
vedel obtožene člane v zmoto. Vseh 5 obdolžencev je UO predal disciplinskemu razsodišču LD v postopek. Disciplinsko razsodišče je obsodilo vseh 5 obdolžencev, od tega 4 z izključitvijo. Obsojeni so se pritožili na disc. razsodišče II. stopnje pri ZLD v Ptuju, ki pa zadeve še ni obravnavalo, ker čaka na sodbo občinskega sodišča v Ormožu.
Ta žalostna zgodba torej še ni rešena, zaradi tega tudi ne navajam imen prizadetih. Iz časopisnih poročil je pa slovenska javnost zvedela, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi na območju LZ Prekmurje. Prav bi bilo, če bi nas revija Lovec tudi o tej zadevi seznanila.
Predsednik LD Ivanjkovci
O življenju in delu LD Motnik
Na koncu lepe Tuhinjske doline ima lovišče LD Motnik, iz katere v Lovcu že dalj časa ni bilo nobene vesti.
Lovišče LD Motnik je hrib-sko in gorsko, meri okoli 4000 ha; največji del je na področju Menine planine. Najbolj so zastopani srnjad, divji prašič, lisica, poljski zajec, gozdni jereb in divji petelin. V motniških revirjih so pa tudi gams, jelen, planinski zajec in ruševec.
LD Motnik ima kar 3 lovske domove: na Menini planini, Šipku in Srobotnem. Zadnja leta je družina zelo aktivna, saj so njeni člani samo lani Pri gradnji lovskega doma na Srobotnem opravili skupno 670 ur, kar pomeni 16 ur na člana. Seveda pri tem ni všteto delo v lovišču. Ob otvoritvi koče na Srobotnem ie LD razvila svoj prapor. Člani so tudi dokazali svojo spretnost v streljanju, saj so lani dobili v trajno last prehodni občinski pokal v streljanju na umetne golobe.
Na letošnjem občnem zboru ie bilo ugotovljeno, da je v družini disciplina vidno napredovala. Pač pa bo izobraževanju članov treba posve-hti več pozornosti. Predvidena so predavanja o gojitvi 'n odstrelu divjadi. Posebno Pozornost je občni zbor namenil kinologiji, saj v družini
ni dobrih pasemskih psov. Sprejete so bile zadolžitve za nabavo mladih psov. Uplenjenih je bilo tudi preveč srn jakov-plemen jakov, kar se v bodoče ne sme več zgoditi. Nasprotno pa odstrel srn ni bil izvršen po načrtu. Več pozornosti bo treba posvetiti tudi zimskemu krmljenju divjadi. Z ozirom na velik stalež divjih prašičev so tudi večje škode na poljščinah. Vendar se je LD s tem sprijaznila in bo škodo realno plačevala, saj hoče ohraniti to veliko, zanimivo divjad. Seveda pa LD razmišlja o nabavi učinkovitejših zaščitnih sredstev, s katerimi bi kmetje zaščitili ogrožene poljske kulture.
Vsi člani so se tudi odločili, da sodelujejo pri reševanju čedalje bolj perečega problema, pri ohranjevanju narave in proti onesnaževanju okolja.
Matija Jenko
Lep uspeh Sergija Bertoka na umetne golobe
Letošnjega drugega streljanja posameznikov na umetne golobe, 9. junija 1974, na strelišču v Šmarjah pri Kopru se je udeležilo lepo število strelcev. Nagrade so bile: 10 keramičnih vaz različnih velikosti v vrednosti 3500 din. Strelci so bili iz Buj, Pazina, Pulja, Ilirske Bistrice, Ptuja, Sežane, Trsta in Kopra. Streljali so dvakrat na 25 golobov. Tekmovanja se nista udeležila dva odlična strelca, Jožko Morgan iz Buj in Franko Vinkoleto iz Kopra, kar pa ne zmanjšuje lepega uspeha -mladega strelca Sergija Bertoka. Sestrelil je 46 golobov od 50 možnih, se pravi 2 X 23. Imel je močnega konkurenta prav tako v mladem Bujčanu Mianu Franku. Sestrelil je enako 46 golobov, v prvi seriji 24, v drugi 22. Pri nas še vedno prakticiramo, da morajo tekmovalci ob enakem uspehu streljati ponovno (razstreljevati). Tako sta se tudi onadva pomerila še enkrat na 10 golobov. Franko Mian jih je sestrelil 9, Sergij Bertok pa vseh 10. »Razstreljevati« so morali
tudi za 4., 5., 6. mesto in za 8., 9., 10. mesto.
To tekmovanje je dokazalo, da se vedno bolj uveljavljajo mlajši strelci. Pripomniti je tudi treba, da je sedaj v nabojih le -po 32 g šiber, ko jih je bilo prej po 36 g, kar vsekakor znižuje možnost boljšega uspeha.
Vrstni red nagrajenih strelcev:
1.	Sergij Bertok, Koper, -46
2.	Franko Mian, Buje, - 46
3.	Rado Turk, Koper, - 45
4.	Bernard Šav, Koper, -43
5.	Lado Zupanič, Ptuj - 43
6.	Ecio Bertok, Koper, - 43
7.	Gabrijel Trček, Koper, -42
8.	Stanko Uršič, Trst, - 41
9.	Janko Rožmarin, Ptuj, -41
10.	Rajko Piciga, Koper -40.
G.	T.
Srečanje s koroškimi slovenskimi lovci
V nedeljo, 30. 6. 1974, je priredil Klub prijateljev lova (KPL) iz Celovca ob svojem 10-letnem jubileju tekmovanje v lovskem streljanju na tarče: lisica, gams, srnjak in na umetne golobe. Tekmovanje, na katerega so bili povabljeni tudi lovci LZ Slovenije, je bilo v Pliberku. Streljanja se je udeležilo okoli 30 lovcev iz SR Slovenije in tudi toliko članov KPL. Tekmovanje je potekalo v prijetnem, bratskem vzdušju, pa tudi rezultati niso bili slabi. Najboljši posameznik je bil član KPL Anton Hader-lap. Ekipno pa so zmagali lovci iz SR Slovenije z več kakor 200 točkami prednosti pred KPL.
Člani prve ekipe (desetine) iz SR Slovenije so v streljanju na lisico, gamsa, srnjaka in umetne golobe dosegli naslednje uspehe:
1.	Peter Dimic, 180 točk
2.	Jurij Bojc, 174 točk
Pokal koroškega Kluba ljubiteljev lova so osvojili strelci LZ Slovenije Foto S. Zalar
3.	Janez Šekoranja, 171 točk
4.	Jože Zadnikar, 169 točk
5.	Vlado Keber, 165 točk
6.	Štefan Bračko, 158 točk
7.	Jože Kuhta, 158 točk
8.	Jože Tomažič, 155 točk
9.	Rafael Lindič, 154 točk
10.	Jože Caf, 153 točk — skupaj 1637 točk
Najboljši posamezniki:
1.	Anton Haderlap (KPL), 189 točk
2.	Peter Dimic (LZS), 180 točk
3.	Jurij Bojc (LZS), 174 točk
4.	Janez Šekoranja (LZS), 171 točk
5.	Jože Zadnikar (LZS), 169 točk
Lovci iz SR Slovenije smo bili zelo lepo sprejeti. Želimo, naj bi takšno srečanje postalo tradicionalno. V imenu lovcev iz SR Slovenije se zahvaljujem članom KPL, še posebej pa predsedniku kluba Karlu Prušniku-Gašperju, za lep dan, ki smo ga preživeli v krogu slovenske zelene bratovščine na Koroškem.
Janez Šekoranja
V spomin
Janko Bergant, član LD Kropa, se je po daljšem trpljenju v 62. letu starosti, 21. 1. 1973 za vedno poslovil. Pokojni je bil soustanovitelj LD Sr. Dobrava (sedaj Kropa), vseskozi njen lov. čuvaj, nekaj časa pa tudi gospodar. Po poklicu logar je veliko pripomogel k izgradnji lovskih koč na Petelinovcu in na Vodicah. Kot čuvaj je na lov rad spremljal zlasti mlajše lovce in jih poučeval. Za svoje zvesto delo je bil odlikovan z znakom za lovske zasluge. Za politično delo je prejel več odlikovanj in bil tudi nosilec spomenice NOB. Zaslužnega tovariša smo in bomo še nadalje ohranili v najlepšem spominu.
Člani LD Kropa
Ludvik Borovnik, najstarejši član naše LD, je januarja 1974 za vedno zapustil lovske vrste, v 86. letu starosti. Živel in umrl je v Zagrebu, kjer smo ga spremili na njegovi zadnji poti.
Doma je bil na Koroškem v znani družini boroveljskih puškarjev. Kot zaveden Slovenec pa je moral po krivičnem plebiscitu skupaj s svojim tudi že pokojnim bratom Tonetom zapustiti svojo rodno Koroško. Z bratom sta
Ludvik Borovnik
odprla in vodila v Zagrebu trgovino z lovskim orožjem. Pri njiju so se radi zbirali Slovenci, živeči v Zagrebu. Spoštovani tovariš Borovnik je bil vzor poštenega lovca in puškarski strokovnjak, znan širom po naši domovini. Odlikovan je bil z znakom za lovske zasluge in bil tudi častni član naše LD. Naša družina je z njim izgubila odličnega strokovnjaka, predanega lovca in tovariša. Hvala ti, dragi Ludvik, za vse, kar si storil za naše lovstvo, še posebej pa za našo LD! Počivaj mirno v naši in tvoji domovini!
Lovci LD Cerklje ob Krki
Iz LD Dovje
Avgust Vister, naš zvesti tovariš, jeklar in lovec, je 2. 4. 1974, odšel v večna lovišča, v 75. letu starosti.
Ob težkem delu v jeseniški železarni je v prostem času vedno našel uteho v gorenjskih gorah, kjer si je nabiral moči za naporno delo. Njegova sreča je bila v lovišču, tudi v največjem snegu in ostrem mrazu je moral v naravo, da je doživel kanček neoskrunjene lepote.
Toneta Kovača, jeklarja, ustanovnega člana LD in njenega dolgoletnega tajnika, smo 27. 5. 1974 spremili k zadnjemu počitku, v 75. letu njegove starosti. Spadal je med oblagodarjene lovce, ki ne hodijo na lov zaradi plena, ampak na lovu iščejo večno lepoto prirode in tiho romantiko zelenega gozda.
Avgust Vister

Pokopali smo ju z lovskimi častmi. Poslovilne besede pa jima je ob odprtem grobu spregovoril tajnik LD. Prijatelji, lovci in jeklarji jima želimo miren počitek v domači zemlji.
LD Dovje - 5. Č.
Marko Markovinovič, lovec 20 let, je 24. 3. 1974, ko se je vračal s službenega potovanja, iznenada umrl v Ličkem Cerju. Pokojnik je bil rojen pred 48 leti v številni kmečki družini v Gornjem Lapacu v SR Hrvatski. Pred 27 leti je prišel v Rogaško Slatino. Bil je na vodilnih mestih v trgovski stroki, prizadeven član ZKS, aktiven funkcionar v samoupravnih interesnih skupnostih, družbenopolitičnih organizacijah in društvih.
Že kot fantič je bil zvest spremljevalec deda in strica lovca po gozdovih Like. Vključil se je v našo LD in člani so mu zaupali različne funkcije; bil je tajnik, starešina in nazadnje blagajnik.
Bil je zelo agilen pri gradnji lov. doma, razvitju prapora in še posebno pri gradnji lovskih naprav. Bil je pravi ljubitelj narave, v njej je iskal moči, počitka in pobud. Odlikovan je bil z znakom za lovske zasluge.
Na zadnji poti smo spremili pokojnika člani iz enajstih lovskih družin. Njegovi svojci so izgubili dobrega moža in skrbnega očeta, zdravilišče Rog. Slatina prizadevnega sodelavca, kra-
Tone Kovač
jevna skupnost zglednega občana, divjad vzornega gojitelja in lovci delovnega tovariša. Pet govornikov se mu je skušalo oddolžiti za njegovo nesebično delo. Pokopali smo ga z lovskimi častmi na krajevnem pokopališču, na obronku gozdov, ki jih je Marko tako ljubil. Njegov svetli lik bo ostal vedno med nami.
LD Rogaška Slatina - G. S.
Ing. Rudolf Ma!ahovsky, starešina LD Vače, je 27. decembra 1973, star komaj 57 let, zapustil zeleno bratovščino in lovišče okrog Vovš in Slivne, kamor ga je vedno vleklo srce.
Bil je ustanovitelj LD Vače, dolga leta tajnik, gospodar, zadnja leta pa starešina do prerane smrti. Odlikovan je bil z znakom za zasluge.
Kot inženir kemije je globlje razumel presnavljanje materije in skrivnostno snovanje narave. Njegova posebnost je bil lovski dnevnik, ki ga je skrbno vodil. Z Rudijevim prizadevanjem smo si postavili kočo v Spodnji Slivni. Z velikim spoštovanjem smo se poslovili od lovskega tovariša, prijatelja in lovskega učitelja. Počivaj mirno in vetrič s Slivne naj ti prinaša pozdrave naših gozdov. Tvoji lovski tovariši poslednjič pozdravljamo svojega dragega starešino z našim lovskim pozdravom.
LD Vače
Ivanu Salobirju, našemu dolgoletnemu članu, smo 17. junija 1973 spustili zelene vejice v zadnje počivališče. Rojen je bil leta 1898. Že v rani mladosti, takoj po prvi svetovni vojni, je upognjen pod bremenom življenja iskal in našel razvedrilo v lovskih vrstah. V rovu je bil poznan kot dober, vesten in izkušen rudar, na lovih kot sposoben lovec, v družbi pa kot iskren, prijeten tovariš, ki je s prirojeno vnemo v svojem narečju znal zbuditi veselo razpoloženje. Spomin nanj bo dolgo ostal med nami.
LD Hrastnik
Lovska
kinologija
Opozorilo
DRUŠTVO BRAK-JAZBECAR opozarja lovce, ki nameravajo nabaviti mladega brak-jazbečarja, da se pred nakupom, s pomočjo kinol. sodnika ali drugega strokovnjaka, dodobra prepričajo o čistosti legla.
V zadnjem času je bilo nekaj primerov, zlasti na Gorenjskem, da so rejci brak-jaz-bečarjev kljub temu — da so bili opozorjeni, da so v leglu potomci ne samo pravega plemenjaka, ampak tudi nečistokrvnega psa, prodajali mladiče neveščim kupcem. Ti so bili že pri prvem ocenjevanju zelo razočarani, saj so imeli pse s povsem ne-pasemskimi znaki.
Zato je DRUŠTVO BRAK-JAZ-BEČAR na svoji zadnji seji sprejelo sklep, da bodo v bodoče pregledana vsa legla brak-jazbečarjev, v starosti od pet do šest tednov. Legla, ki ne bodo ustrezala svoji pasmi, bodo uničena oziroma mladiči ne bodo vpisani v register mladih psov.
H.	T.
Republiška preizkušnja Po krvnem sledu
Društvo ljubiteljev ptičarjev (DLP) priredi s pomočjo Lovske zveze Posavje (Krško) in Lovske zveze Novo mesto XIII. republiško preizkušnjo Po krvnem sledu za lovske Pse vseh pasem. Tradicionalna preizkušnja bo letos ob Krki. Udeleženci se bodo zbrali 27. X. ob 8. uri v Kostanjevici na Krki pred restavracijo Pod Gorjanci. Krvni sledovi bodo položeni ^4 ur pred preizkušnjo. Psi bodo preizkušeni tudi v od-ložitvi in obnašanju pri mrtvi
divjadi.
Redniki morajo prijaviti ude-ležbo najpozneje do 15. ok-Jobra 1974 na naslov: Dru-shro ljubiteljev ptičarjev, Zupančičeva 9, 61000 Ljubljana,
in hkrati nakazati na žiro račun društva 50100—679-60585 kavcijo 100 din, ki jo vodniki po startu dobe povrnjeno. Odjava za vrnitev kavcije je možna do 20. oktobra. V prijavi mora biti navedeno: ime psa, pasma, vpis v JR ali RM, točen naslov vodnika in katere LD je član. Kavcija za pse, ki niso last člana slovenske lovske družine, se smatra kot prijavnina in se ne vrne. Psi z vodniki bodo tekmovali za prehodni pokal DLP in druge nagrade. Vodnikom, članom slovenskih lovskih družin, se povrnejo potni stroški pavšalno po 150 din.
Vsak vodnik mora imeti s seboj lovsko puško z nekaj naboji in najmanj 6 m dolg sledni jermen. Delo na jermenu je obvezno za vse pse. K preizkušnji so pripuščeni čistopasemski lovski psi, stari vsaj 18 mesecev, brez ozira na telesno oceno.
Lovske družine naj podprejo in stimulirajo vodnike, saj je pes za delo po krvnem sledu nujno potreben v vsakem lovišču in kmalu povrne vloženi denar.
Vabimo lovce, da si preizkušnjo ogledajo, spoznajo vodnike, ki bodo iz vseh predelov Slovenije, in po končani preizkušnji pokramljajo na tovariškem srečanju, ko bodo razglašeni rezultati in razdeljene nagrade.
Predsednik DLP: Ljuban Zadnik
Pobijanje proti steklini cepljenih psov ni več primerno
V junijskem Lovcu 1974 je bil objavljen članek »Steklina in naši psi« in odgovor nanj. Aprila letos je bilo v Berlinu posvetovanje nemških veterinarjev. Govorili so tudi o steklini. Kratek povzetek o tem je bil objavljen 9. junija v nemški lovski reviji »Wild und Hund«, št. 6, stran 212. Predaval je prof. Drdger, poročal pa dr. med. vet. U. Kober. Eden od zaključkov tega posvetovanja je tudi:
»Za cepljene pse, ki so sumljivi (ki so bili v stiku z lisico), zadostuje karantena
Foto I. Napotnik
Vsestranska uporabnostna preizkušnja ptičarjev, 20., 21., 22. IX. 1974. Razpis v avgustovem Lovcu, stran 159!
največ 4 do 8 tednov, da z gotovostjo lahko izključimo event. infekcijo. Pobijanje cepljenih psov, kot je bilo svoj čas ukazano, nikakor ni več na mestu. Zastopnik zveznega ministrstva (ZR Nemčija) predvideva spremembo zadevne odločbe.«
Dr. B. K.
Prijavljene paritve
Vsi navedeni psi plemenjaki in plemenjakinje so uspešno opravili preizkušnjo.
Kdl. jazbečarji (JRJki):
Ago, 1226 - Resa Dravsko-dvorska, 1220. Leglo 24. 7. Rejec Rudi Bauman, Sp. Dobrenje, Pesnica.
Eko Olimski, 1250 - Eka Gomilška, 1241. Leglo 8. 8. Rejec Franc Strašek, Konjsko p,. Podplat.
Koker španjeli (JRK5):
Pitter v. d. Goldguelle, 60.001 — Xenie v. Dystelbach, 1423, Leglo 6. 8. Rejec Jože Kogelnik, Podklanc 5, Dravograd.
Žani Klanški, 1381 - Borka Kokrška, 1316. Leglo 13. 8. Rejec Anton Slana, Brezovica 154, Brezovica pri Ljubljani.
Žani Klanški, 1381 — Alka, 1386. Leglo 17. 7. Rejec Ivan Drža nič, Trebež 41, Artiče. Bor, 1349 — Džina, 60.004. Leglo 25. 7. Rejec Franc Sev-šek, Titova 36, Maribor. Pitter v. d. Goldguelle, 60001 — Diana, 1301. Leglo 28. 8. Rejec Mirko Dolinšek, Lovrenc na Pohorju.
Zan (Žiri), 1454 - Cita (Deni) Kokrška. Leglo 9. 8. Rejec Tine Rojina, Cesta 1. maja 35, Kranj.
Nemški prepeličarji (JRNPr):
Runo Savinjski, 132 — Živa Poroška, 204. Leglo 29. 7. Rejec Anton Selinšek, Sp. Polskava 124, Pragersko.
Nemški kdl. ptičarji (JRPki):
Atos, 7186 - Dina, 7358. Leglo 13. 8. Rejec Stojan Pahor, Kostanjevica na Krasu 4. Bor, 7083 - Derno, 7076. Leglo 26. 6. Rejec Ivan Labovič, Jereslavec 6, Kapele.
Nemški ostrodlaki ptičarji (JRPos):
Graf von Seeberg, 60.002 -Cika Janška, 2759. Leglo 12.
6.	Rejec Ivan Kopušar, Apače 36.
Graf. v. Seeberg, 60002 -čaplja Ledavska, 2723. Leglo 12. 9. Rejec Aleksander Kološa, Pordašinci 6, Prosenjakovci.
Kratkodlaki istrski goniči (JRGki):
Ero Velikolaški, 6991 - Bora, 7243. Leglo 7. 8. Rejec Alojz Lenarčič, Ponikve, Videm Dobrepolje.
Bojko, 7321 - Žiola, 7391. Leglo 26.	6. Rejec Ivan
Imperl, Podgorica 10, Sevnica.
Brak-jazbečarji (JRBj):
Bari, 3282 - Bika Rakavška, 3177. Leglo 17. 9. Rejec Milan Suša, Gor. Pohanca 38, Sromlje.
Egon v. Feuerriegel, 3370. -Bistra, 3372. Leglo 23. 9. Rejec Robert Ležaja, Bistrica 95, Tržič.
Car Dragarski, 2077 - Besna, 3307. Leglo Franc Samsa, Sodražica.
Lovski terierji (JRLT):
Alko Dobrenjski, 5602	-
Sandra Jedlovniška, 5828. Leglo 28. 7. Rejec Sebastjan Bauman, Dobrenje 70, Pesnica.
Špringer španjeli (JRŠŠ):
Eko Škalski, 166 — Bina, 606. Leglo 22. 8. Rejec Jože Reis-man, Log 2, Ruše.
Prijavljene in zaščitene psarne
»DOMAN5EVSKA« za jamarje, lastnik: Kalamar Geza, Domanševci 51, Križevci. »GLAVABUŠKA« za šarivce, lastnik: Avgust Ošlak, Turiška vas 28.
»GOZDNIK« za vse pasme lovskih psov, lastnik LD Griže.
»IZ HABAKUKA« za prepeli-čarje, lastnik: Miha Cernej, Razvanje 12.
»IHAN« za prepeličarje, lastnik: Franc Kral, Prelog 1, Domžale.
»JELSINGRAJSKA« za vse vrste lovskih psov, lastnik: LD Šmarje pri Jelšah. »KIDRICEVSKA« za žimovce, lastnik: Mirko Lončarič, Trni-če 6, Starše.
»OZEŠKA« za prepeličarje, lastnik: Ivan Maver, Lokev 110, Divača.
»PAVLOVSKA« za jamarje, lastnik: Franc Zidarič, Pavlovci 32, Ormož.
Kinološka zveza Slovenije
Šaljive
Če se mu ne bi odlomila veja ...
Dreček se je blizu Golac v Čičariji srečal z medvedom. Medved ga je bistro pogledal in Dreček se je zelo prestrašil. Hitro je bil na bližnjem drevesu, medved pa za njim. Lovec je svojo zadnjico potegnil prav v vrh na zadnjo vejo. Medveda je tudi vleklo tja gor, da bi se z Drečkom skupaj gugala. K sreči se je predzadnja veja zlomila, medved je pljusknil na tla in si zlomil vrat. V istem hipu je zagrmelo tudi iz Drečkove puške. Če, kam in kako je zadel, ni bilo moč ugotoviti. Dejstvo je, da si je medved zlomil vrat. Preden pa je poginil, je bila borba na življenje in smrt. Samo Drečka ni bilo zraven. Popihal jo je dobrih nog in si tako rešil življenje.
Drečka so seveda lovsko krstili za junaški podvig. Kr-stitelji so bili zelo uvidevni in prizanesljivi. Zadnjice mu niso onesposobili, 'ker je obljubil, da bo podrl še volka in tako postal najslavnejši lovec Primorske.
Ivan Benčič
Odličen pripomoček na pogonih
V lovišču LD Videž-Kozina so priredili manjši pogon. Starešina Počkaj je razporedil strelce in gonjače, prve na stojišča, druge v pogon. Gonjači so v Dolgi dolini dvignili jelena, v Globočicah pa divje prašiče. Na najboljšem stojišču je zapiral Anton, z vzdevkom Baron. Bil je močno prehlajen, kašljal je, da ga je bilo slišati več kakor kilometer daleč. Jelen in prašiči ter druga divjad so se zato obrnili in bežali nazaj proti gonjačem. Več strelcev na stojiščih je obšla iznajdljiva misel, da je kašelj odličen plašilni pripomoček.
Tudi nalezljiv je. Iz dobro obveščenih krogov pa se je zvedelo, da tisti dan in ne naslednje dni niso kašljali niti jeleni niti prašiči. Prizadeti strelci so predlagali, da naj bi odslej vsak prehlajen lovec, ki je »vešč« kašljanja, šel v pogon, da gonjačem ne bo treba tako zelo kričati. Koristil pa bo vsak tak tudi sam sebi, saj se bo preznojil brez čaja in ruma. Poučen recept, ki naj se ga poslužijo tudi drugod na skupnih lovih!
Ivan Benčič
Žene namesto psov
Lovci so se domenili, kako lisice bodo postrelili. Nihče od njih pa nima psa, zato lisica ne bo iz gošče šla.
Končno so se domenili in ženke svoje poprosili, naj jim pridejo v pomoč, saj lov brez njih je nemogoč.
Ženke brhke res so obljubile, saj lisičje kožuhe bodo
zaslužile.
Najlepše so podale se na
lov,
nič za to, če trudne bodo šle domov!
V prenesenem pomenu
Lovski čuvaj je spremljal inozemskega lovca na srnjaka. Pa sta naletela na divjega lovca Žbogarja, ki jima je pred nosom ustrelil srnjaka in ga že hotel odnesti. Sodišče je Žbogarja obsodilo na nekaj mesecev. Ko ga je paznik potisnil v zapor med kaznjence, ga le-ti takoj vprašajo: »Ejga, zakaj so pa tebe zaprli?«
Lovci šli so na stojišča, brakirka vsaka pa kot psička krenila hitro je prek grička.
A lisice razumele so vse to, zato iz goščave nobene ni bil6.
To zgodilo se je letos
januarja
v družini lovski blizu kraja, kjer vodilni takšni so v
družini,
da pse naj drugi zanje bi
redili.
»Zaradi konkurence!« odvrne Vsak bi rad na |ov še| brez Žbogar.	skrbi
in stojišče sam najraje si
izbral bi,
psa pa zanj kdo drug naj
Vsem lovskim družinam!
Do 15. septembra t. I. bodo vse lovske družine prejele po 10 izvodov druge, dopolnjene izdaje
Slovenskega lovskega priročnika
za potrebe novih članov v naslednjih letih. Tiste lovske družine, ki so naročilo povečale, bodo prejele naročeno število knjig.
Zaradi neodgovornega odnosa nekaterih lovskih družin, ki nam dolgujejo še za prejšnje izdaje knjig Zlatorogove knjižnice, smo prisiljeni odslej knjige pošiljati po povzetju. Prosimo vse lovske družine, da to upoštevajo in da prejemniki pošte oz. tajniki pravočasno pripravijo gotovino za plačilo knjig ob prevzemu.
Ponovno poudarjamo, da za te knjige velja prednaročniška cena, to je 50 din za izvod. V prodaji bo knjiga veljala 100 din. Novi Slovenski lovski priročnik je že skoraj razprodan, zato prosimo vse lovske družine, da z vso resnostjo poskrbijo za zadostno rezervo te nujno potrebne knjige.
Lovska zveza Slovenije
LOVSKE POTREBŠČINE
Orožje:
lovsko orožje, športno orožje, malokalibrske puške, zračne puške in pištole, puške prednjače,
(vse v prosti prodaji) revolverji in pištole
M u n i c i j a :
RWS, Sellier & Bellot,
Remington, Sako, Norma,
Hirtenberg
(vse ABC na zalogi)
šibreni naboji od 2 šilinga navzgor,
najboljša trap municija
Lovska oblačila:
obleke iz lodna za lov, lovske pletenine, lovske srajce, lovska obutev, ves pribor
Gerhard
Salberger
Lavamund - Labot 21
Avstrija
Medrepubliška uporabnostna tekma psov jamarjev v Ljubljani 12. in 13. oktobra 1974
Prijave (ime psa, štev. JR, kdaj poležem, naslov vodnika) pošljite do 25. sept. na Kinološko zvezo Slovenije, kjer lahko dobite tudi vse podrobnejše informacije.
Program tekme in zborno mesto bosta objavljena v oktobrskem Lovcu.
Klub ljubiteljev psov jamarjev
Republiška preizkušnja po krvnem sledu
27. oktobra 1974, Kostanjevica na Krki Razpis na strani 191

Lovske družine!
Tudi v vašem interesu je, da škodo od divjadi brez odlašanja ocenjujete in izplačujete odškodnino. Pri tem vam je v veliko pomoč ustrezen zapisnik o ocenjevanju škode od divjadi, ki ga je založila Lovska zveza Slovenije. Zapisnik je priročne velikosti in vsebuje rubrike za ocenjevanje in obračun vseh vrst škod od divjadi. V vsakem bloku je 50 zapisnikov, velja pa 15 din. Pošiljamo po povzetju.
Na zalogi imamo tudi obračunske bloke za lovski turizem po 6 din in diplome za podelitev priznanj za različne zasluge oziroma uspehe, po 3 din.
Za potrebe vaših članov lahko pri nas nabavite tudi nekatere vrste šibrenih nabojev — Hirtenberg:
kal. 12/70 HP Super Trap (za na umetne golobe)	a 2,70 din
kal. 12/70	HP	Special 2,5 mm	a	2,30	din
kal. 12/70	HP	Special 3,5 mm	a	2,30	din
kal. 12/70	HP	Special 4,0 mm	a	2,30	din
kal. 12/70	Hirtenberg Schnepf 3,5 mm	a 2,70	din
kal. 16/65 HP Special 3,00 mm	a 2,30 din
kal. 16/65 HP Special 3,5 mm	a 2,30 din
Naboje je možno prevzeti samo osebno s Pismeno naročilnico lovske organizacije. Naj-rr|anjša količina na posamezno naročilo je 200 nabojev.
Na zalogi imamo tudi umetne golobe, italijanske Benzoni jet, rumene barve, po 0,65 din, Pakirani po 200 skupaj.
LOVSKA ZVEZA SLOVENIJE
TRGOVINA LOVSKEGA OROŽJA
GIAIMIMELLA
TRST
Via C. Battisti 8 (blizu Stande)
Via B. Cellini 2 (blizu železniške postaje)
Velika izbira artiklov za lov, ribolov, podvodni šport in podobno Orožje znamk Beretta, Franchi, Breda, Zoli in Bernardelli
Pri nakupu orožja 5°/o popust
Gibanje sonca:	dolžina
dan	vzhod	zahod	dneva
1.	5.22	18.41	13.19
16.	5.41	18.12	12.31
Lunine mene:
ščip 1. ob 20.25 zadnji krajec 9. ob 13.01 mlaj 16. ob 3.45 prvi krajec 23. ob 8.08
ina z lovci na divje prašiče — avtor Franc Mihael Strauss (1674—1740), slovenski baročni slikar v Slovenj Gradcu. Med njegovimi religioznimi slikami \e ohranjenih tudi nekaj krajinskih slik z lovskimi motivi. Objavljena slika je iz leta 1715 in original hrani Pokrajinski muzej v Ptuju