o v GLEDALIŠKI LIST OPERA-12 1943 1944 CH. GOUNOD: FAUST CH. GOUNOD: FAUST OPERA V PETIH DEJANJIH, PO GOETHEJU NAPISALA J. BARBIER in M. CARRE Dirigent: D. Zebre Režiser: C. Debevec Osebe: Faust.....................................D. Čuden Mefisto.................................B. Popov Margareta.................................K. Vidalijeva Valentin, njen brat.......................V. Janko Marta, njena soseda.......................F. Golobova Siebel, študent . V. Bukovčeva Wagner....................................M. Dolničar Dijak', vojaki, meščani in meščanke. Peklenske prikazni. Valburgina noč: Sok>' plešejo: G. Bravničarjeva, S. Japljeva, M. Remškarjeva, M. Kiirbos, D. Pogačar, A. Brcarjeva, L. Zelenikova. Sodeluje ves baletni zbor. Godi se v začetku 16. stoletja. Vodja zbora: S. Hubad Inscenator: ing. E. Franz Koreograf: ing. P. Golovin lllllllllWlllllllllllill||IIIIIIM||||llllllllllll|lM Cena »Gledališkega lista« Lir 3.—. GLEDALIŠKI LIST DRŽAVNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1943/44 OPERA ŠTEV. 12 CH. GOUNOD: FAUST Vilko Ukmar: Niko Štritof in njegov umetniški obraz Prezgodaj je odšel. Niko Štritof je bil tako močna in tako pomembna umetniška osebnost, da je za njim ostala preobčutna praznina v našem glasbenem — posebej v opernem življenju. Toda prav ta praznina, ki je kot kalup, omogoča odlitek, ki je verna podoba pravega Štritofovega umetništva, — prav ta praznina nam od zunaj z obodnega dotika pripoveduje, kakšna so bila na znotraj umetniška svojstva in vrednote Štritofove dejavnosti. Če postavimo, da je bistvo vsake človeške in posebej umetnikove duševnosti zajeto v sestavinah razuma, čustva in volje in če razumemo, kako nam prav količinska razmerja teh sestavin pokažejo osnovni obris značaja, svojstev in sposobnosti posameznika, potem nam precej jasno oživi Štritofova osebnost ob ugotovitvi, da so bile dane tej osebnosti vse tri duševne sestavine v izredni meri, toda v takem količinskem razmerju, kjer so se od zgoraj navzdol vrstili: čustvo, razum, volja. Bogato razgibana čustvenost je bila Štritofovo poglavitno duševno svojstvo. V tej prefinjeni čustvenosti, ki se je odzivala in vzvalovala ob vsakem najmanjšem utripu zunanjega in notranjega sveta, je bil glavni vir vsega Štritofovega umetništva, ki je bilo prav 161 zato kljub vsej kontrastnosti silnih izbruhov in spokojnih sanjarij vedno nekam blago in mehko. Iz te bogate čustvenosti in njenih široko napetih vzgibov se je prelival tudi oni duševni tok, ki je tako neposredno prehajal na okolico in jo osvajal. Vsekakor je bil Štritof tudi izredno razumen. Toda zdi se, da je bil vendarle njegov umski svet čustvenemu podrejen, da si je zlasti na umetniškem polju osvajala prvenstvo čustvenost. Ni treba polagati glavno dokazno težo na dejstvo, da je v svojem dirigentskem delu ljubil Štritof predvsem take romantične in naturalistične umetnine, kjer je vodila čustvena prvina in da je odklanjal umetnine kjer je bila čustvenost uklenjena v oblikovno logiko. O prevladovanju čustvene sestavine je govorilo vedno Štritofovo dirigiranje samo. Tu je bila redno položena glavna izrazna teža na čustveni zanos, dočim je miselno predstavna zamisel nekoliko zaostajala. Zato je bilo njegovo dirigiranje vedno bolj intuitivno — krojeno po sprotnefn navdihu in ne toliko plod predhodne, jasne in zato vedno enake zamisli. Štritof je mogel isto umetnino dirigirati v dveh različnih razpoloženjih občutno različno. Toda pri tem je v vsakem slučaju ostalo nekaj: božja iskra. Skrivnost umetništva je oživljala vsako njegovo delo. In s tem je zmagoval. Kadar je bil pri stvari, je bilo njegovo dirigiranje pravi užitek. Vse bogastvo duševnega napora, in čustvenih valovanj se mu je odtisnilo v obraz, ves notranji ogenj je zažarel iz njegovih oči. Roke pa so mu valovale v tako napetih, lepih in izraznih gibih, da je bilo, kot bi gledal plesalčevo umetnost. Tako je vsa vzvalovana duševnost preskočila v telo, si ga podredila in ga oblikovno oplemenitila. Fluid pa se je razlil na’vse izvajalce, ki so pod temi izraznimi gibi napeli notranje sile in se ubrali v harmonično celoto. Iz omenjenega čustveno - umskega razmerja je razumljivo, da Štritof pri tehnični obdelavi ni bil prenatančen. Šlo mu je vedno le za osnovni obris in za žel jeni vtis. Zato je napel notranji izraz, tehnično stran pa izdelal le, kolikor je bilo neobhodno potrebno. Morda so ga v tako popustljivost silile deloma neugodne razmere. A še bolj — morda tudi v zvezi s tem — pomanjkanje prave voljo. Ta tretja duševna sestavina je bila v njem nekoliko majava. Ne vedno. Včasih je razodel tolikšno voljo, da si ostrmel. Vendar le 162 za določeni čas — potem pa je zoper popustil. Ta nihajoča napetost volje je dajala celotni osebnosti svojstveno lice. Zato si včasih ostrmel nad njegovo aktivnostjo — drugič zopet si se čudil, kako in kam je vse to splahnelo. Niko Štritof v dobrem razpoloženju Toda zdi se, da so vsa trojna duševna svojstva dosegla neko višjo sorazmerno enakost, kadar je Štritof pesnil svoje prevode. V tem svojem delu je skoro redno družil nenavadno vztrajnost Z izredno umsko bistrino in z iskreno čustvenostjo. Zato so zlasti 163 nekateri njegovi prevodi pravi biseri. Občudovati moraš, kako globoko je prodrl v bistvo originala in njega vsebine, kako podrobno je zajel prvotni zmisel z vsemi odtenki, kako točno je umsko razčlenil dramatično snov in vse njene razvojne zaplete in razplete. Toda po taki razčlenitvi se Štritof ni spustil v sprotno, dosledno prevanjanje pojmov in idej. Ne! Pustil je najprej, da je original ves segel v njegovo dušo, se v njej udomačil, oživil v njej doživetja — potem pa je iz teh lastnih pristnih doživetij potom zveze svojih lastnih čustev in živih predstav pričel po svoje oblikovati. Potom živih podob je iskal pesniški izraz, pri čemer je krojil besede in ritem iz zvenenja melodije, s katero so bile besede povezane. Tako je nastalo novo, živo ustvarjanje, tako se je rodila ob glasbi pesnitev, — taka, kot da je prvotno pognala iz domače grude. — Tako je nastajala lepota naših najboljših opernih prevodov. To ni vse. Ta odlitek Štritofove umetniške postave ni popoln. Grobi so obrisi. A že ob njih je zaživel umetniški obraz tako izrazito, da je razgrebel bolečino v duši ob spoznanju, kaj je odšlo od nas, ko nas je zapustil Niko Štritof. Takle je bil naš Niko »Še odzdravil ni,« tako mi je včasih kdo dejal, ko je bil srečal Nikota. In zato so ga radi smatrali za neotesanega, grobega, ali pa vsaj za čudaka. Pa ni bilo tako. Niko je bil zelo dober in prisrčen človek. Le berite njegove prevode Boheme, Butterfly, Tra-vite, Rusalke in še mnogo drugih, pa boste kakor v zrcalu gledali njegovo lepo dušo! Res je, da je sovražil pri ljudeh etiketo, šablono in pretirane, izumetničene forme. Če si mu pa blizu prišel v srečnem trenotku — posebno, ko se je poglabljal v nov prevod ali v novo opero — potem ti je šele prav zažarela vsa Štritofova podoba glasbenika in človeka. Tudi njegovo »izrazoslovje« je bilo včasih dokaj čudno, ne polno udanostnih fraz, ampak kar grobo — bi rekla kakšna naša dama. Ko je na primer nekoč korepetiral z neko pevko, ki ga ni 164 Niko Štritof je vzdignil roke k dirigiranju V ostalem je Niko vsakega tikal — in zdi se mi, da ie z gospodom naslavljal le »oblast«. Zato sem imel vtis, da mu je bil vsakdo takoj prijatelj, tudi, če ga ni nikdar prej videl. Rad je debatiral, o sebi je malokdaj govoril, reševal je vse križanke, ki so mu prišle pod roko, še rajši pa je prevajal. Dobro je obvladal mnogo tujih jezikov in prevodi so mu tekli gladko in lepo — ne samo v domači, temveč celo v tuji jezik. V poletnem času ste ga lahko videli vsako jutro v Emoni ali v Zvezdi s klavirskim izvlečkom na mizi, ko je ves zatopljen v svoje še prav dobro poznala, ji je kar na lepem dejal: »Ti si baba!« Pevka je vsa začudena in žalostno užaljena gledala Nikota in vsa v zadregi ni vedela, kam bi s tc besedo. Šele pozneje je od izkušenih pevk v svoje veliko pomirjenje izvedela, da to ni bila žalitev, temveč najvišja — pohvala! To besedo je Niko dejal malokateri pevki; a če jo je izrekel, potem je bila lahko ponosna nanjo. 165 delo pesnil naše najlepše operne prevode. Tako zamišljen v svoj svec je potem prihajal tudi v Opero, kjer je pilil in gladil svoje delo — in kjer ni bil pred njim varen noben svinčnik in nobena radirka. In da nas ni Niko tako kmalu zapustil, bi nam bil podaril še mnogo, mnogo teh svojih lepot — in mi bi mu od srca radi žrtvovali za to še dosti dobro »ošpičenih« svinčnikov, ki jih je nosil polno po vseh svojih žepih, od malega fizeljčka do lepega Koh — i — noorja ... . A. N. NI KOTU Niko je bil glasbenik in umetnik, domoljub in tovariš in vse to iz globin svoje odkritosrčne in možate značajnosti. Za pultom je bil umetniško neizprosen, v javnosti in v tovarištvu možato iskren. Svoj vrat je uklonil edino in samo pod neizprosno taktirko Smrti. Še živi pred našimi očmi njegov zamišljeni obraz, njegove stisnjene ustnice — še nam sijejo v spominu njegove v daljavo stremeče oči — še. nam zveni udar njegovih odločnih korakov, namerjenih v nedogled in še nam šegeče uho njegov neugnani humor. Toda on sam je odšel od nas in ponesel s seboj svojo Traviato, svojo Rusalko in Sneguročko na sam nebeški oder, v veliki orkester večnih melodij. — Tam stopa sedaj za svoj nevidni pult, tam sedaj oživlja zveneče, večne zvoke svoje ljubljene muzike, ki prav tiho odzvanja prav do naših src in bo odzvanjala vedno dalje in dalje ter svežila čisti spomin na našega velikega, nepozabnega umetnika in človeka. Lojze Drenovec. 166 Štritof v prijaznem pomenku s solisti med pavzo za zastorom 167 V spominih se vrača k nam . . . Niko Štritof je bil mož redke besede in trdega okreta. Ves je bil zapet in skrbno je skrival pred svetom svoje življenje. Raskav jc! bil ta plašč, s katerim se jc kril, kot bi se bal, da ne poseže vanj nepoklicana roka. Kot v raševino je bil odet — v raševino, ki je branila dotik od zunaj, a je obenem vendarle mučila tudi naznotraj. Zato je ta robatost bolela; bolela morda prav tako tega, ki se je z'a njo skrival, kot onega, pred katerim se je branila. Živo se spominjam: ko sem prevzel svoje mesto v Operi in sem se z. nagovorom predstavil vsemu osebju, sem pogledal na Štritofa. Stal je čisto ob meni in mrko je gledal, da se mi je negotovost v dnu duše še razrasla. Ko pa sem končal, je stopil k meni in mi dal roko. Mehak in iskren je bil prijem. In ko sem sedaj pogledal v njegove oči, se mi je zazdelo, da so bile vlažne in čudno lepo so sijale, ko je dejal: »Večjo tremo sem imel, kot Vi. Pa je bilo kar dobro.« In je odšel. Od tistega hipa sva si bila dobra, a brez besed. Štritof tega ni prenesel. Le v dejanju je pokazal. In njegova dejanja so bila plodna. V dnu svoje duše je bil vedno razpoložen snujoče in pomagajoče. Vsako nevarnost jc preskočil, vsako zadrego je pretrgal in vedno je bil pripravljen graditi, —* le graditi. Bil je v svojem bistvu optimist, čeprav mu človek ne bi tega prisodil. Sončno je * gledal na sedanjost in bodočnost, in čeravno ga je kdaj zagrnila tema, se je vendarle s silo izvil iz nje in sc vrgel v novo delo. No! — morda mu je tu in tam ob takih težkih trenotkih zmanjkalo tal in se je prepustil toku. Takrat je bilo res nekoliko težko. Za vse nas in za naše delo. A prav gotovo najbolj težko njemu samemu. Kdo more pregledati, kaj vse se je gnetlo in boleče viha-rilo po njegovi duši? Nikdar ni tožil. A občutil si vendarle, da je ta mehka in občutljiva duša ranjena. In kdo si upa soditi? Kdo obsoditi razbičano srce? Po takih razpuščenih in zblojenih dneh se je vedno znova zopet ujel v resnobo — in ko se je vrnil, je bil čudno lep: mehak in resen. Tiho se jc prikradel v mojo sobo, obstal za vrati in me izpod čela globoko gledal; brez besede. Kot otrok 168 Če je bil velik aplavz, je solistki včasih celo Štritof sam pridržal zastor za poklone 169 je bil, ki je ukradel sladkor, pa se je zavedel, da ni storil prav. Meni pa je zastala beseda v grlu. Res, nisem imel moči, da bi bil trd. Po kratkem molku sem se mu nasmehnil. On pa je pristopil k meni in mi široko ponudil svojo roko: »No!!«--------- Njegov pogled je bil še toplejši. In ko sem mu nato segel tudi jaz v roko, mi je bilo, kot da naju je oba objel in povil v čudežno soglasje božji žarek. To šobili najlepši tren.otki najinega srečavanja. Trenotki! Kajti takoj nato se je Štritof obrnil v stran — ni prenesel, da bi kdo videl solzo v njegovem očesu — in že je s ponosnim korakom odšel iz moje sobe. Nekaj minut za tem je stal za dirigentskim pultom in delal. Po vaji pa sem slišal med odhajajočimi člani: »Danes je bila čudovita skušnja. Tako zna res samo — Štritof.« V njem so sc mešale čudne skrajnosti. Bil je nenavadno močan in junaški — a obenem izredno plašen. Do gosposke in do zdravnikov je imel usodno čuden strah. Nekoč je bil v stiski. Pa sem na skrivaj nekaj ukrenil pri oblasteh. A ker se je moral za izvršitev stvari osebno javiti pri oblastniku, sem mu naročil, naj to stori. Iz male hudomušnosti pa mu nisem hotel povedati, zakaj gre. — Ali mislite, da je šel tja? Kje neki! Odlašal je tako dolgo, da sem mesto njega jaz dobil uradni očitek. Tako smo ga končno z združenimi močmi, v spremstvu prijateljev spravili do uradnega poslopja. Ko pa sem ga spremljal v uradno sobo, se je na hodniku dvakrat obrnil, da bi odšel. S težavo sem ga zadržal. Ko sva vstopila, je bil bled in poten. No — bil je sprejet z vso ljubeznivostjo in z vsem spoštovanjem, ki mu je šlo. In ko se mu je tu končno odkrila ugodna skrivnost njegovega obiska, se je v hipu ves spremenil. Lepa vedrina se mu je razlila čez obraz. Zahvalil se je, se nerodno poklonil — pa sc že obrnil in odhajal v značilni pokončni drži in s ponosnimi koraki. Šele na hodniku se je ozrl name. Ošinil me je s prikupno mežikajočim pogledom, nato pa stopil k meni in me udaril z roko po plečih — vendar tako, da me je že v naslednjem hipu objel in pritisnil k sebi: »Baraba!« — je pogrkal. 170 Štritofov poslednji izraz (Vse foto S. Zalokar) *M)Plll|||llillgllllll||||ll*lll|ll^ 171 Vedrih obrazov sva se vračala v Opero. Po takih notranjih sproščenjih je znal biti Štritof prikupno šaljiv. Razvezal se mu je jezik. Z njemu lastno bistrino je kresal iskre dovtipov in se pri tem tudi sam smejal. Njegov smeh je bil nenavaden. Rekel bi, da je bila tudi tu razlita čez njegova upognjeno napeta usta neka trpkost, ko so se mu nekje iz prsne globine trgali nekoliko hripavo smejoči se zvoki. In če si pri tem opazoval ljudi ob njem, si videl same radostne obraze. Kot da se vsi vesele že samo zato, ker je Niko dobre volje. Res, radi so ga imeli vsi. Vsi, s katerimi je delal, vsi, ki so mogli doživljati bogastvo njegove duše, ki se je zlasti v umetniškem oblikovanju razdajala na polno in na široko. Včasih se je zdelo, da ni dna temu bogastvu. In tu je bila vsa skrivnostna moč Štritofove osebnosti, s katero je osvajal in s katero je vzbujal spoštovanje. Do mladih je bil kot blag oče, do starejših dober tovariš. A nasproti damam — tam je bil vedno galant. V njegovi duši je brnela neka posebna struna, ki se je znala lepo odzivati brnenju ženskih src. In to stalno zvenenje je dajalo Štritofovemu značaju še neko posebno barvo: Rad je bil lep in dvorljiv in ljubil je tudi zapeljiv užitek. A proti koncu se je spremenil. Še vedno je sicer ohranjal svojo ponosno držo in še vedno mu je igral na ustih trpki nasmešek. — Vendar mu je legla na obraz neka bridka muka, ki se je razvila v bolečinski izraz, kadar je menil, da ni opažen. A tožil ni. Z nekim izrednim junaštvom je nosil svoj križ. Ni prosil za pomoč — niti zdravnika ne. »Hočem spoznati, kako se umre brez zdravnikov« — je dejal nekoč prijatelju. In pri tej odločitvi je dosledno ostal in dosegel hoteno spoznanje. Ko sva se v zadnjih dneh nekoč srečala v pisarni, je bil izredno molčeč. Da sem pretrgal molk, sem mu povedal, da smo kupili klavir. »Pojdiva ga pogledat« — mi je dejal. Molče sva hodila po mračnih hodnikih in zdelo se mi je, kot da naju spremlja temna senca. Pred vrati je obstal in me čudno otožno pogledal. »Ne bom več dolgo« — je šepnil, a takoj nato vzravnan odprl vrata in stopil do klavirja. .Sedel je, odprl pokrov in že so mu 172 zaplavale roke čez tipke. Igral je najprej mehko in skoro otožno, — nato pa udaril nekaj burnih akordov, silovito vstal, zaloputnil pokrov in s težkimi koraki odšel iz sobe . . . Takšno je bilo najino zadnje stavo. Po njegovi smrti sem nekoč živo sanjal o njem. — V Operi smo imeli skupno odrsko skušnjo. Sredi dela se je pojavil med nami Štritof. Bil je lep in dostojanstven, le pogled mu je bil otožen. Začuden sem stopil k njemu in sem ga pozdravil. »Kako pa, da ste se vrnili?« »Ne morem drugače. V življenju sem pri svojem delu večkrat pogrešil. A sedaj hočem to popraviti.« »Pa ne moremo mi tega storiti namesto Vas?« »Ne! Jaz sam moram to popraviti. Jaz sam!« Prebudil sem se in sem vedel: Tudi ta podoba spada v Štritofovo bistvo. Kajti z njo je končno izravnana in uravnovešena celotna postava njegove močne osebnosti. V. U. Ch. Gounod: Faust VSEBINA Prvo dejanje: Faust sedi v svoji študijski sobi, star in razočaran od jalovega iskanja in razmišljanja o skrivnosti življenja, ter seže v svoji zdvojenosti po skodelici strupa. Tedaj se oglasi od zunaj vesela jutranja pesem z malim zadovoljnih kmetičev, ki gredo na delo in pojo hvalnico Bogu. Faustovo srce zalije še večja grenkoba, kajti ni ga Boga, ki bi njemu še lahko vrnil mladost in ljubezen. Prekolne vero in znanstvo, ljubezen in potrpežljivost ter pokliče hudiča. Ši isti hip stopi predenj Mefisto in se mu ponudi v službo. Faust hoče le eno: mladost, ki naj mu vrne zamujeno slast ljubezni. 173 Mefisto mu je brž pripravljen izpolniti željo pod edinim pogojem, da mu po smrti zapiše dušo. Faust okleva, Mefisto pa mu pokaže v čarobnem zrcalu sliko prelepe Margarete, ki ga tako prevzame, da takoj podpiše pogodbo in izpije čudodelni sok. Ves prerojen, mlad in poln novih upov krene s svojim peklenskim drugom v svet. Drugo dejanje. Pred mestnimi vrati kipi nedeljsko vrvenje. Dijaki z Wagnerjem in Steblom na čelu pcipivajo z vojaki, meščani, dekleti in fanti. Margaretin brat Valentin mora na vojsko in jemlje cd prijateljev slovo. Težko mu je, ker zapušča sestro samo, zato mu študentje obljubijo, da bodo bdeli nad njo. Wagner se o