toBMiia ptmSmnm w štev. 2. . ■ ■NAŠ GLAS* Izide ▼•ekega prvega^ ln ■ etaajstega t mesecu. Naročnina za celo leto din 40*—, za pol leta din 20*—, za četrt leta din 10*—. — Za inozem-itro Je dodati poštnino, mm Oglasi po ceniku. = V Ljubljani dne 15. januarja 1940. - _____________________ e List za državne nameščence in upokojence I številki Din 3*— Leto XXII. (Jrednlitvoi Ljubljana, Frančiškanska ulica 6/L Rokopisi se ne rračaje. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. ---Upravniitro: LKibljana, Fi-inoškar;' - fc '*c' ce 57. Naše pravične težnje Kaj je z zvišanjem plač železničarjem? SPOMENICA STANOVSKIH ORGANIZACIJ DRŽ. USLUŽBENCEV Dpe 18. decembra 1939. je ena in dvajset organizacij državnih uslužbencev po svojih zastopnikih izročilo gg. predsedniku in podpredsedniku kraljevske vlade sledečo spomenico: Dne 28. marca 1939. Vam je bila, spoštovani gospod predsednik, izročena predstavka, katero je podpisalo ena in dvajset odborov vsedržavnih organizacij drž. uslužbencev, in s katero ste bili naprošeni, da posvetite pozornost vprašanju njihovega gmotnega stanja, ki je bilo že tedaj nevzdržno. S spomenico Vam je bila izročena tudi prošnja, da blagovolite osebno sprejeti predsednike podpisanih organizacij, da bi Vam ustno podali potrebna obvestila o stanju, v katerem se nahajajo drž. uslužbenci, upokojenci in delavci vseh strok in položajev. Vsekakor zaradi nastalih razmer v državi in izven nje vse do danes ni bilo možnosti, da bi bil prišel na dnevni red predmet, ki za drž. uslužbence predstavlja vprašanje njihovega življenja in življenja njihovih družin in ki sam po sebi predstavlja veliko skrb za državo samo. Vendar so drž. uslužbenci ostali pod težkim vtiskom o svojem položaju in usodi, kakor so na dovrše-no objektiven način in pod pritiskom hude revščine izčrpno opisali svoj položaj in zaprosili za pomoč. Dasi je draginja zadnje mesece postala tolikšna, da je nemogoče vzdržati tudi ob največjem samozatajevanju in Potrpežljivosti, zadolževanju in stiskanju na vseh straneh, se nikjer ni slišala nobena beseda niti se ni občutila ®krb za državne uradnike, upokojence ln delavce, izvzemši eno edino: da se s posebno uredbo izboljša gmotno stanje najvišjim državnim funkcionarjem. Od takrat je minulo precej časa, zdi se pa, da je bila tod postavljena pika. Gospod predsednik, drž. uslužbenci, upokojenci in delavci se danes ne nahajajo v hudem, temveč dobesedno v obupnem položaju — V gmotnem pogledu: ker so službeni prejemki, zlasti nižjih, socialno slabotnejših uslužbencev bili že nekajkrat v zadnjih štirih letih znižani po merilih, ki niso bila niti malo pravilna. Ta zniževanja so tem teže učinkovala, ker ni nihče vpošteval cen živeža in drugih življenjskih potrebščin, števila družinskih članov itd. S tako ubornim gmotnim položajem so dočakali drž. uslužbenci današnje dni, ko se vse naglo podražuje, in to ne samo zaradi bojnega stanja okoli nas, temveč tudi zaradi nečloveške in strahotne špekulacije vojnih dobičkarjev. Naš položaj ie poslabšan tudi zaradi tega, ker so žene — drž. uslužbenke, omožene s lako že slabo plačanimi uradniki, ostalu brez draginjske doklade; ker je kre-mt, katerega so uslužbenci uživali pri denarnih zavodih, pri obrtnikih in tr-g°ycih, skoro ugasnil, bodisi zato, ker drž. uslužbenci svojih dolgov ne mo-*ejo ob pravem času ali v zadostnih jUeskih poravnati, bodisi zato, ker so ^d’lni zavodi in trgovci sploh postali P r Japlji vi zaradi negotovih razmer. na. 1 temu stanju mora država, katere naj^. Sovoraejši predstavitelj ste Vi, Prav l ro zdravil° v svojem lastnem, dno pojmovanem interesu. Vo]., Tako daleč je prišlo, da je pred D ,Vami z dne 11. decembra 1938. ushi vodnik kr. vlade na naslov drž. Po t unc,ev izrekel grožnjo, ki sama pa(jl e 1 kaže, do kakšne stopnje je morala in avtoriteta najvišjih državnih predstaviteljev. Sami uvidite, gospod predsednik, da more država imeti pred ljudstvom in da ima točno samo toliko ugleda, kolikor ga imajo oni, ki v imenu države občujejo Z ljudstvom. Zato je najvišji interes države, da gmotno in moralno dvigne ugled svojih uslužbencev. Gospod predsednik, ko Vam prilagamo spomenico, katero smo imeli čast predložiti Vam dne 28. marca 1939., si dovoljujemo staviti Vam predlog, da se zaradi našega življenjskega obstanka in ugleda države takoj ukrenejo tile nujni koraki: 1. Vsem državnim uslužbencem, upokojencem in delavcem naj se izplača trinajsta plača oziroma pokojnina kot prva nujna pomoč. 2. Najhitreje naj se spremeni sedanja uredba o draginj skih dokladih in naj se določijo doklade, ki bodo omogočila drž. uslužbencem življenje, izenačijo naj se pa vsi drž. uslužbenci glede pravic in nagrad, ne oziraje se na spol in zakonsko stanje. 3. Takoj naj se ustanovi posebna stalna komisija z zastopniki, katere bi določile uslužbenske organizacije in ki bi vsake tri mesece določevala in vladi predlagala spremembe uredbe o dra-ginjskih dokladah, in sicer po indeksu cen Narodne banke. 5. S spremembami v sedanjem uradn. zakonu in v zakonu o drž. prometnem osebju naj se zavaruje avtomatsko napredovanje vsem kategorijam drž. uslužbencev. 6. V novi volilni zakon naj se — in pri tem posebno vztrajamo — vnese določba, ki bo predpisovala izgubo službe in pokojnine kakor tudi kazensko odgovornost za vse tiste službene predstojnike, ki bi pismeno ali ustno v kakršnem koli namenu zlorabili svoj službeni položaj in izdajali ali posredovali naloge, nasvete ali navodila o tem, kako in za koga morajo drž. uslužbenci glasovati. Kot legitimni zastopniki organizacij drž. uslužbencev smo prav tako dolžni pripomniti, g, predsednik, da po tem upravičenem apelu in če se naglo ne podvzamejo koraki v tem smislu, ne bomo v stanju nositi odgovornost za nadaljnji potek stvari in neizbežne nasledke. Pripravljeni, da Vam tudi ustno utemeljimo in raztolmačimo svoje potrebe, Vas prosimo, gospod predsednik, da sprejmete izraze naše neomajne vdanosti državi in narodu.« V Beogradu, dne 15. dec. 1939. * * * Spomenico so podpisale sledeče organizacije po svojih predsednikih in tajnikih: Jugoslov. učiteljsko Združenje. — Jugoslov. ženska zveza. — Združenje strokovnega vozno-maneverskega osebja. — Jugoslov. zdravniški sindikat. — Združenje preglednikov voz drž. železnic. — Združenje p. 1.1. zvaničnikov in služiteljev. — Združenje geometrov in geodetov. — Združenje uradnikov p. 1.1. stroke. — Združenje davčnih uradnikov. — Združenje gledaliških igralcev. — Združenje davčnih izvrševalcev. — Združenje poštno - hranilni-ških uslužbencev. — Združenje zva-ničnikov finančne kontrole. — Združenje nastavnikov meščanskih šol. — Jugoslov. profesorsko društvo. — Združenje železniških uradnikov. — Združenje carinskih uslužbencev. — Združenje kurjačev drž. železnic. —- Združenje strojevodij. Konec decembra so dnevniki objavili obljubo, da se; s pričetkom novega leta zvišajo plače železničarjem, in sicer pragmatičnim uslužbencem za 20 %, delavcem pa za 9 %. Posamezni listi so celo že izračunali, da bodo železniški uslužbenci dobili od 400 do 600 din več na mesec. Te dni je izšla uredba o priznanju nagrad železničarjem za naporno delo in povečano produkcijo. Ker je ta uredba bistveno drugačna, kakor so se glasile napovedi in obljube, je ljubljanski oblastni odbor UJNŽB objavil v dnevnikih posebno izjavo oz. pojasnilo. Z njdm pojasnjuje, da je bil priznan od 1. januarja t. 1. dalje samo eksekutivnemu osebju povišek 20 % k osebni dokladi kot izredni dodatek za čezurno in izredno naporno delo, delavci so dobili pa za 10 % zvišano dnevnico. Ta povišek ni bil priznan zaradi draginje in tudi ne vsem železniškim uslužbencem, temveč je le preprosto zvišanje osebne doklade kot nagrada za znatno povečano in napornejšo službo, ki je v zadnjem času zajela vse eksekutivne železniške uslužbence. Razlog temu je izredno povečanje in porast prometa. — Ta povišek pa tudi ni bil priznan vsem uslužben- cem, temveč so ga deležni samo uradniki izpod V. položajne skupine. Višji uslužbenci ne dobe nobenega poviška. — Delavcem se je pa zvišala dnevnica samo zaradi že zdavnaj prenizkih doklad in stalnega slabega gmotnega položaja železu, delavstva. Povišek bodo prejeli — kakor re-čepor — samo eksekutivni uslužbenci, ne bodo pa deležni zvišanja uslužbenci ministrstva, generalne in vseh oblastnih železniških direkcij, seveda pa tudi vsi navedeni višji uradniki ne. Kosmati povišek znaša povprečno okoli 100 din (sto dinarjev), najnižji znaša komaj 55 din, najvišji pa 156 din. Tudi za delavce ni povišek večji. Pri tem je pa treba ugotoviti, da približno 5000 železničarjev niti tega zelo skromnega zvišanja osebne doklade ni deležno. Ljubljanski odbor UJNŽB je svoje pojasnilo naslovil v prvi vrsti na trgovce, obrtnike in hišne posestnike s prošnjo, naj vzamejo ta dejstva na znanje, ker so splošne napovedi in napačne navedbe, ki so bile objavljene konec leta, prinesle zmedo med ljudi in zavedle premnoge do prepričanja, da se bo železničarjem gmotni položaj re§ izdatno izboljšal. »Rejec malih živali«, glasilo Zveze društev rejcev malih živali v Ljubljani, oktobrska številka je pravkar izšla s sledečo vsebino: Vabilo na zborovanje dne 15. oktobra. — Kunčje bolezni. — I. ban. razstava malih živali. — Misli ob I. ban. rastavi malih živali. — O ta banovinska razstava. Vzreja dobrih nesnic. — Uspešna reja naše domače kokoši. — O zaklopnih gnezdih. — Mihec in Jakec modrujeta o svojih kuncih. — Oskrbovanje koz. — Ilirski ovčar. — Petelinji boji. — Naše gospodinje- — Društvene vesti. —- Drobiž. — Po tujem svetu .— Posvetovalnica. — Književnost. — Dopisi. _ Rejski striček. — Tržne cene. — Za smeh in kratek čas. — Mali in veliki oglasi. — List, katerega prejemajo vsi združeni slovenski rejci malih živali, stane samo din 30,— letno in se naroča v Ljubljani, Karunova ulica 10. »Zdravje«. Izšla je deseta številka tega edinega slovenskega poljudno-zdravstvene-ga mesečnika. Vsebina: Kako je v Halozah? — Trebušni legar v dravski banovini. — O dolžnosti zdravnikove molčečnosti. — Teodor Billroth. — Iz življenja slavnega kirurga. — Glasnik higijenskih ustanov. —-Od tu in tam. — Dobro da veš. — »Zdravje« izhaja enkrat na mesec in stane za vse leto samo 30 din. — Uredništvo je v Ljubljani, Pred Škofijo 1. — Poučni in koristni list priporočamo. Uradniki in preureditev države Zagrebški gospodarski list »Eko-iQ)rnS^a Potika« je dne 6. decembra 1939. objavil tudi ta članek, ki ga prinašamo v prevodu in ki bo služil našim bralcem, da si v zvezi z že objavljenimi članki iz raznih drugih hrvatskih listov ustvarijo pravilno sodbo o tem, kako danes javno mnenje na Hr-vatskem gleda na uradniško vprašanje. Naj govori članek sam: »V propagandi proti federalistični ureditvi države se poudarja tudi urad-nj®ko vprašanje. Ker je število urad-ništva proti številu prebivalcev posameznih dežel v Jugoslaviji naravnost neznatno, se na to vprašanje ne bi bilo treba niti ozirati, toda to storimo samo zato, da bo videti, kakšnih sredstev se hegemonistični eksponentje Poslužujejo pri obrambi svojih stališč. Da bi oplašili uradništvo in sploh razumnike in da bi jih s tem prisilili, naj agitirajo proti federalizmu, pripovedujejo da bodo, če pride do preureditve države, vsi uradniki prisiljeni oditi v svoj rojstni kraj. Tako n, pr. se bodo morali vsi Slovenci vrniti v Slovenijo, Hrvati na Hrvatsko, Črnogorci v Črno goro itd. Ker pa tam ne bodo mogli dobiti zaposlitve, bodo enostavno izročeni lakoti ali pa se bodo morali lotiti telesnega dela. Kot dokaz, da bo tako, navajajo okolnosti, da je bilo že doslej veliko število uradnikov, ki so služili v banovini Hrvatski, stavljeno na razpoloženje pristojnim ministrom, medtem ko so bili Hrvati, nastavljeni v drugih krajih, premeščeni na Hrvaško. Uradniki in razumniki sploh, ki tega vprašanja niso globlje razmotrili, so se prestrašili za svoj obstanek in so iz strahu sto- pili v službo ideologov centralizma in hegenomije ter agitirajo proti preureditvi države. Če bi bilo vse tako, kakor stvar predstavljajo, in če bi res moral nele samo en del, temveč celotno uradništvo ostati brez posla zaradi preureditve države, bi se preureditev vendarle morala izvesti, ker se ne izvaja zaradi uradnikov in razumništva, temveč zaradi širokih ljudskih plasti, poglavitno zaradi kmetov in delavcev. Če je kaj takih uradnikov, ki bi želeli naj ostane centralistični sestav in naj vlada še naprej hegenomija enih nad drugimi, samo da bi bil njim zagotovljen obstanek, tedaj taki uradniki ne zaslužijo obzirnosti in dokazujejo, da so narodni odpadniki. Treba se je zavedati, da uradniki ne služijo izven svoje domovine zato, da bi se obdržal centralizem. Uradnik se postavi samo zaradi njegove strokovne usposobljenosti in delovne sposobnosti in je za to delo plačan ter njegova nastavitev ni zvezana z nobenimi političnimi pogoji. Kadar pride do preureditve države, je jasno, da bo tudi prišla razmestitev uradništva in bodo tiste, ki so se izkazali v službi z marljivostjo, znanjem in sposobnostjo, zadržali tam, kjer so bili že doslej. Tisti pa, ki ne bodo zadovoljili, bodo morali oditi v svojo domovino. Razume se, da jih bodo tam sprejeli v službo samo tedaj, če bodo čutili dejansko potrebo in če se ti uradniki s svojim ravnanjem niso pregrešili nad interesi domovine. Tisti, ki bodo delovali, da njihova domovina ne dobi svobode, gotovo ne morejo pričakovati, da jim bo ista dala obstanek, ko se zoper njihovo voljo osvobodi. Take uradnike bo osvobojena domovina smatrala za izdajalce. V banovini Hrvatski niso bili postavljeni na razpoloženje pristojnim ministrom samo tisti uradniki, ki so h drugih banovin, temveč v mnogih primerih tudi Hrvati, ki so s svojim prejšnjim ravnanjem pokazali, da Hrvatski ne žele svobode. Za take ljudi res ni prostora na Hrvatskem, ne samo kot uradnike, temveč niti kot državljane. Verjetno je, da jih bodo vzeli v službo tisti, za kojih račun so delali, ko so se borili zoper osvoboditev Hrvatske. Tudi taki primeri bodo gotovo, da bodo nekateri uradniki Hrvatje, ki služijo izven Hrvatske, ostali še naprej tam, ker jih ne bo nihče preganjal, ker jih tudi doslej niso držali zaradi nič drugega, kakor zaradi njihovega znanja in delovne sposobnosti. Uradniki, ki svojo agitacijo zoper federalistično državno ureditev opravičujejo s strahom, da bodo izgubili obstanek, že samo s tem izgubljajo sleherno oravico dobiti v svoji svobodni domovini službo. Nagrado morejo pričakovati samo od tistega, za čigar račun politično delujejo, to so pa hege-monisti, ne pa od tistega, zoper čigar interese se bore. Torej uradniško vprašanje se kot razlog proti federalizmu ne more niti obravnavati, zato se pa mora strogo paziti na vedenje uradnikov v dobi, ko se vodi borba za ureditev države, da bi bilo mogoče kasneje pravično nastopiti z njimi, kakor so zaslužili.« Iskreno priporočamo knjižico ing. Stanka Dimnika: Kako naj si uredimo naše domove za obrambo pred letalskimi napadi. Cena knjižici 5 din. Pri večjem odjemu 10 % popust. Sklep, po katerem bi mogel biti glavni arhivar samo v ministrstvu, ne pa tudi v podrejenih ustanovah, se pokaže kot napačen, če se primerja sestav, ki je uporabljen v § 346. S tem paragrafom so zvanja razporejena tako, da so najprej navedene skupine, pri vsaki skupini pa posamezna ministrstva z zvanji, ki obstoje v njih. Med temi zvanji niso našteta samo tista, ki obstoje v ministrstvih kot osrednjih uradih, temveč tudi tista iz ustanov, ki so ministrstvom podrejene. Tista zvanja pa, ki obstoje v več raznih resorih, niso našteta pri vsakem resoru, temveč so navedena na začetku skupine, v kateri so razporena kot zvanja ,v več resorih*. Tako je v VIL skupini določeno zvanje glavnega arhivarja; v VIII. skupini zvanje arhivarja; v IX. in X. skupini zvanje arhivskega uradnika. Zato, če bi se moglo dvomiti pri zvanju glavnega arhivarja, je jasno, da morejo biti tudi v ustanovah, ki so podrejene ministrstvu, uradniki z zvanjem arhivarja ali arhivskega uradnika, to pa pomeni, da se s podnaslovom ,v več resorih* niso naštela samo zvanja iz ministrstev kot osrednjih uradov, temveč zvanja iz resorov samih. Tekma z Glasilo organizacije narodnih železničarjev, beograjski »Glasnik željezničara i brodara« objavlja pod prednjim naslovom članek, ki obravnava napore in prizadevanja 'ljubljanske podružnice UJNŽB v borbi zoper draginjo. Iz zanimivega sestavka objavljamo teh nekaj odstavkov splošnega pomena: »Zadnji čas pa doživljamo tako naglo rastočo draginjo, da je že težko reči, kje se bodo cene sploh ustavile. Naloga merodajnih činiteljev bi bila ustaviti porast cen, določiti posameznim življenjskim potrebščinam ceno in istočasno povišati prejemke, tem cenam primemo. Nobena druga rešitev tega problema ne bi imela zadovoljivega učinka. Kaj so pa vzroki tako rapidnega porasta cen, ki kot nevidna sila razdirajo mirno življenje nas zemljanov? V glavnem porast cen uvoženih tujih in povečan izvoz naših pridelkov. Eno in drugo je bila vedno neizbežna posledica vojne vihre. Po študijski in statistični evidenci so se pričele cene živilom dvigati meseca julija 1939., zlasti pa v mesecu septembru 1939. in se dvigajo še dalje. Vsakemu bi moralo biti razumljivo, da je treba napraviti ravnotežje med kupcem in prodajalčevo ceno. Odveč bi morale biti vse resolucije, zborovanja, ki jih podvzemajo prizadeti, saj računi niso tako težki, da jih torej tudi iz ustanov, ki so podrejene ministrstvu. Zato ni dvoma, da je tako tudi z zvanjem glavnega arhivarja. Tam pa, kjer je zakon hotel označiti zvanje samo iz določene ustanove, je to jasno izrazil kakor v primeru zvanja .načelnik ministrstva* (III/l, III/2), .načelnik oddelka banske uprave* (III/2 in IV/1) itd. Iz teh razlogov je na podlagi §§ 12. in 13. zak. o posl. redu v drž. svetu in upravnih sodiščih, splošna seja državnega sveta dne 24. junija 1939. pod štev. 15.984/39 izdala tole odločbo o razumevanju § 346. uradniškega zakona: »Določba § 346. u. z., po kateri je zvanje glavnega arhivarja v VII. položajni skupini razvrščeno v ,več resorih*, ne predstavlja ovire, da morejo posamezna ministrstva po potrebi imeti tudi več glavnih arhivarjev, niti zadržka za postavitev glavnega arhivarja tudi v ustanovi, ki je ministrstvu podrejena, seveda v mejah s proračunom določenih prostih mest in prostih kreditov za to zvanje.« draginjo bi bilo treba še dokazovati. Vsakemu so znani prejemki, znane so cene. Porast cen bi nas moral najti pripravljene, da zvišamo prejemke ali pa da zajezimo vsako dviganje cen pravočasno s primernimi ukrepi. To bi v veliki meri pomirilo živce prizadetim. Dviganje cen opaža vsakdo, ki ima le količkaj redne mesečne izdatke, predvsem pa naše gospodinje, ki takoj opazijo še tako neznaten dvig. Imamo pa tudi uradna opazovanja, ki nam točno povedo dvig cen. Zanimivi so podatki indeksa mestnega statističnega urada, ki izkazuje v letu 1939. sledeče gibanje cen živilom. V avgustu je znašalo zvišanje draginje 3,2 %, v septembru 1,3 %, v oktobru 3,8 %, v prvi polovici novembra 2,5 %, v drugi polovici 2,7 %, a prvega decembra je doseglo že 4 %, tako, da znaša porast cen v tem razdobju celih 17,5 %. Ako pomislimo, da nismo niti pred podražitvijo v zadostni meri krili življenjske potrebe, kako zamore-mo šele pri omenjeni 17,5 % podražitvi. Naša naloga je, da budno pazimo na dviganje cen, na drugi strani pa dosežemo cenam primemo povišanje naših prejemkov. O tem je bilo že dovolj pisanega, zato smatramo za nujno potrebo, da se naše predstavke uresničijo.« Zvanje glavnega arhivarja Važna odločba splošne seje državnega sveta. V § 346. u. z. so razporejena uradniška zvanja po položajnih skupinah in po resorih, toda je za nekatera zvanja, ki obstoje v več raznih resorih, rečeno, da spadajo v določeno skupino kot zvanja »v več resorih«. Oziraje se na to niso ta zvanja še posebe navedena v zadevnih skupinah pri resorih, v katerih obstoje. Tako je pri VII. skupini zvanje »glavni arhivar (šef arhiva — § 45., 1. odst.)« navedeno kot zvanje »v več resorih«, in v ti skupini ni več navedeno pri posameznih resorih. V konkretnem primeru je upravno oblastvo uporabilo predpis o tem tako, da je nekega uradnika postavilo v VII. skupino za glavnega arhivarja neke ustanove, podrejene ministrstvu. Na tožbo glavne kontrole je pristojni oddelek državnega sveta spoznal (štev. 28.293/38), da ima določba iz § 346. u. z. ta smisel, da more biti v vsakem ministrstvu kot osrednji ustanovi, samo po en glavni arhivar, da pa ne more biti tudi v ustanovah, ki so ministrstvu podrejene. V drugem sporu pa (štev. 9035/39), kjer je bilo dejansko stanje enako kakor v prejšnjem primeru, je državni svet spoznal, da navedena določba ne onemogoča postavitve glavnih arhivarjev tudi v ustanovah, ki so ministrstvu podrejene. Zaradi tega na-sprotstva v gledanju je bila splošni seji državnega sveta predložena razlaga § 346. u. z. glede vprašanja: ali navedeni predpis predstavlja oviro za postavljanje glavnega arhivarja v ustanovi, podrejeni ministrstvu. Ko je preučila to vprašanje, je splošna seja spoznala: »Določbo, s katero je razporejeno zvanje glavnega arhivarja, vsebuje § 346. u. z., ki se nahaja v XIII. poglavju zakona z naslovom .razporeditev zvanj*, in v katerem je napisano: .uradniška zvanja se razporejajo takole .. .*. Iz tega izvira, da je naziv .glavni arhivar* vzet in razporejen kot zvanje, ne pa kot funkcija. Zato odpade razmišljanje, po katerem more glavni arhivar — oziraje se na njegovo funkcijo — biti samo po eden v vsakem resoru. Po tem so po besedilu začetnega stavka § 346. u. z. v tem paragrafu zvanja razporejena, kar pomeni, da s tem predpisom niso bila ustanovljena nova, ali da se niso odpravila obstoječa zvanja, temveč da so vzeta tista, ki so že obstojala in so razporejena po skupinah, katere predvideva današnji uradniški zakon. Katera zvanja pa obstoje, oz. bodo obstojala, to pa ne zavisi od uradniškega zakona, temveč po njegovem § 46. od organizacijskih predpisov posameznih strok, ker se »za vse stroke civilne državne službe določi število službenih mest po zvanjih in njihovih položajnih skupinah.. .* Oziraje se na to, naziv .glavni arhivar* v § 346. ni vzet kot označba funkcije, temveč kot zvanje, katera od državnih ustanov pa more imeti uradnika s tem zvanjem, tega uradniški zakon ne določa, temveč organizacijski predpisi vsake stroke. Če pa organizacijskih predpisov ni, je odločilen proračun skladno s čl. 116. zakona o drž. računovodstvu. Zato morejo biti tudi v ustanovah, ki so podrejene ministrstvu, uradniki z zvanjem glavnega arhivarja, kolikor je to predvideno v organizacijskih predpisih dotičnih ustanov, oziroma v proračunu. Dr. Anton Debeljak: Velikan črnogorske anekdote Slovenci anekdote rajši pripovedujemo, nego objavljamo v tisku. Vzrok tiči v tem, ker je domala vsak našinec preobčutljiv in bi bil takoj ogenj v strehi, če bi ga kdo pokazal premalo ugodno v kaki zgodbici. Zato nimamo menda nobene domače zbirke, kajti Uhlifev »Anekdotar« je zmes od vseh vetrov. Anekdoto imajo vzhodni narodi: Kitajci, Indi, Egipčani, Judje, Farsi. Zgodbica s trojanskim konjem je spreten grški plagijat iz egiptovščine, kjer čitamo, kako je Tabuti osvojil mesto Jope. Herodota smatrajo za početnika anekdote. Vsaka srednješolska čitanka — latinska — vsebuje danes obilo grških ali rimskih dogodbic. Zapadne literature premorejo sličnega blaga na zamete. V srbohrvaškem slovstvu so to zvrst ohranili potomstvu prosvetni delavci kot Karadžič, Vrčevič, S. Sarajlija, St. Ljubiša, M. Miljanov, M. Miličevič i. dr. Toda orjak črnogorske anekdote je brez dvoma Mičun M. Pavičevič, ki je nabral v 11 letih cele skladanice takega narodnega blaga. To pride prej ali slej vse na svetlo. Doslej je objavil 22 precej obsežnih knjig pod naslovom: »Crnogorci u pričama i anegdotama«. Napoveduje pa tudi zbornik slovenskih prigodbic in prosi sposobne ljudi, naj mu pošljejo gradivo v Zagreb, Grgurova 3. Iz poslednjega snopiča naj vam postrežem z nekaterimi vzorci. Junakinja. V boju na Kolašinu je padel Radovan Djukič, edinec, ki je rano ostal brez očeta. Mati ga je negovala in ljubila ko pun- čico svojega očesa. Ko je izdihnil, so ga prinesli v selo Lopate, kjer se je rodil. Navrlo se je veliko naroda na žalovanje. Milica krene zdoma, da vidi mrtvega sina. Molči in se približa nosilom. Vsi so gledali, kako se bo držala samohrana sirota. Ta pa reče: »Moj Radovan ni poginil, on se je danes rodil. Jaz sem ga odgojila, da premine ko junak!« Poljubi mrtvega edinca brez kake solze in konča: »Čestitam ti na ranah, sinko! Z njimi se ponašaj na onem svetu, kakor se bom jaz na tem.« Podgoriški muslimani. Dervišaga Efovič je rad šale razdiral na račun podgoriških muslimanov. Črnogorci Piperi so ukradli kravo njegovi sosedi. Soseska se vznemiri. Ko so bili Turki najbolj vneti za zasledovanje, stopi Dervišaga pred nje, češ: »Ne hitite, ljudje! Odpadki so še gorki, Piperi ne morejo biti daleč. A krave, bogme, ne bodo pustili brez krvi!« Turki so razumeli prigovor in so se zadržali, češ da se zbere večja družba. Ko so se prepozno vrgli na pogon, so se vrnili praznih rok. Dervišaga se je nasmejal: »Glejte, kaki junaki ste. Toplega kravjaka ste se ustrašili.« Pop in mušnjice. V pozni jeseni, tik pred božičnim postom, se v Crmnici koljejo prasci. Navada je, da gospodinja vsa tanka čeva napolni z drobno sekljanim mesom. To so klobase. Debela, tolsta čeva se polnijo z lojem in moko. To so »mušnjice« (prtene klobase). Tudi slepo črevo iz merjasca se nadeva z lojem in brašnom. Na daljšo preklo se obesijo zase klobasice, na drugo palico pa mušnjice, da se osuše nad ognjem. Med mušnjice se obesi tudi ono nadevano slepo črevo, ki mu pravijo »pop«. Pop Savo Klisič je sedel z nekoliko ljudmi poleg ognja v hiši svojega soseda. Nekdo iz družine reče: »Vidite, en pop je zgoraj, eden spodaj; kakšna je razlika med njima?« Pop Savo se okrene, se ozre po družini in pravi: »Razlika je ta: oni pop gori je sladak, a ta pop odzdolaj je prav grenak. Razen tega oni stoji med osmimi mušnjioami, ta spodaj pa med trinajstimi.« Toliko je bilo namreč oseb ob ognjišču. Beseda »mušnjica« je v Crmnici jako zasmehljiva. (Slično v francoščini izraz »andouille« pomeni krvavico in neodločno osebo, šlapo. Op. prev.) Dvoumna prisega. Ilija Limljan, glasovit mož, se je pregrešil z vdovo, gluhodolsko ženo. Poročiti se ne more z njo preko svoje zakonščice. Vdovini sorodniki hočejo osvetiti žalitev. Ostalim Crmničanom je žal, da bi se prelivala kri med junaškima bratstvoma. Skličejo shod in odločijo, naj se grešnik zakolne, da ni imel odnošaja z vdovico. Iliji je težko, zvijačno prisegati. A da se ogne zlu in nesreči, pristane. Ilija se roti: »Ako sem kriv, Bog daj, da bi vsi Limljani in Gluhodoljani blazni za mano skakali s Kape!« Kapa je strm in kamenit breg. Večina iz zbora vpije: »Dosti, dosti!« A ker drugi žeje, naj se še zakolne: »Ako sem, Bog daj, da bi me vsi Limljani in Gluhodoljani brez oči gledali!« »Dovolj, dovolj!« se razlegne glas celokupne množice. Ostalo je, da se v narodu pripoveduje, kako je Ilija zaklinjal Limljane in Gluho-doljane, a ne sebe, ker je znal skriti pravi smisel prisege. Selo bo veselo. Jakša Radovič iz Donje Morače je rano ovdovel. Večkrat je pomišljah da bi se nanovo ženil, vendar se mu je to nekako izmikalo. Najstarejši sin, Milič, se zagleda v mladenko in se hoče poročiti. »Najprej se moram jaz oženiti še ea-krat, a potem se boš ti!« »Dobro, dobro, tata! Ženi se, pa bo ne samo selo veselo, ampak dosti i zame i zate.« Stari je sina razumel in se ni drugič cbabil. Milun Kuč Po krvavem črnogorskem božiču leta 1918. je omladinec Jovan Raičkovič od beganja in preteganja hudo zbolel. Pride ga obiskat stari borec Milun Kuč, njegov so-bojnik iz balkanskega in svetovne vojne: »Slišiš, Jovan, ali se ta naša rabota z brati Srbijanci ne more opraviti brez prelivanja naše krvi?« »Ne, Milun, ker je kralj Nikola poslal Talijane in svoje podrepnike, da »krst časni od hriščana brane« in pokončajo naa vse, ki smo za Srbijo in srbstvo.« »Žal mi je, da se je bratska kri prelila. A že davno se je reklo, da brez krvi ni svobode. (Konec prihodnjič.) Temperatura pitne vode poleti Naravno je poraba pijače, zlasti vode, poleti večja kot sicer; večja zunanja temperatura pomnoži izločenje potu in iz te-’ ga izvirajoča zguba vode se mora zopet nadomestiti. Nastane večji čut žeje, ki ga najbolje zadovoljimo z dovajanjem kolikor mogoče hladne pijače. Ne smemo pa piti velikih množin mrzle pijače, zlasti ne, če k O potnih in selitvenih stroških Finančno ministrstvo je izdalo navodilo št. 26.018/1 od 20. oktobra 1939., kako je ravnati pri določevanju povračila potnih in selitvenih stroškov za razdalje, kjer je uveden železniški oz. ladijski promet. Na podlagi 1. odstavka t. 5. poblastila fin. ministra št. 2300/1-36 se je izdalo tole navodilo: »1. V čl. 11., 1. odst., in čl. 35., 1. odst., uredbe o povračilu potnih in selitvenih stroškov, št. 84.600/1-31, je določeno, da se na tam predpisani način potuje in da se povračilo tako odmerja, kadar ni železniškega ali ladijskega prometa. Iz tega, kakor tudi iz predpisa prednjega člena 10. oz. čl. 34. iste uredbe sledi, da se — kadar se vrši promet z železnico ali ladjo -— morajo službena potovanja kakor tudi osebne in družinske selitve opraviti s temi prevoznimi sredstvi, in po takem načinu potovanja se morajo tudi določevati povračila potnih in selitvenih stroškov. Če se vrši promet tako z železnico kakor z ladjo, tedaj se, oziraje se na člen 4. uredhe, št. 84.600/1-31, mora uporabiti tisto izmed teh prevoznih sredstev, ki je cenejše. Kdor potovanja ne opravi na prednji način, oziraje se na čl. 1. in 4. cit. uredbe, ne izgubi pravice do povračila, temveč mu pripadajo povračila po cenejšem načinu potovanja. Po tem pripadejo v takem primeru povračila po dejanskem načinu potovanja, če je ta cenejši, če pa ni, pa po načinu potovanja, ki bi se bil po spredaj navedenem moral uporabiti. 2. Po čl. 26. uredbe 84.600/1-31 se mora tudi selitev pohištva opraviti po železnici ali z ladjo, kjer je promet s takimi prevoznimi sredstvi, in po takem načinu selitve se morajo določevati selitvena povračila. Če se selitev pohištva ne izvrši na ta način, to glede na čl. 24. cit. uredbe nima za nasledek izgube pravice do selitvenih povračil, temveč le-ta povračila po čl. 26. v zvezi s čl. 4. iste uredbe pripadajo tistemu načinu selitve, ki je cenejši. Po tem — če je dejanski način selitve pohištva cenejši — gredo povračila, kakor je predpisano za tak način selitve, če pa ni, pripadajo tako, kakor da se je selitev izvedla na način, po katerem bi se bila po spredaj navedeni uredbi mogla opraviti. Da se ugotovi cenejši način selitve v takem primeru, se mora dejanska teža pohištva dokazati s potrdilom odhodne in dohodne občine, ker tega ni mogoče dokazati z uradnim tehtanjem železnice ali ladje, ker se ta prevozna sredstva sploh niso uporabila.« — S tem navodilom je izrazila glavna kontrola svoje soglasje z odločbo splošne seje dne 7. novembra 1939., št. 149.337. Draginja in (Odmevi »Mariborski zadrugar«, novo glasilo on-dotne naše nabavi jalne zadruge piše: »Z nastopom izrednih razmer so trgovci naravnost hiteli objavljati, da ne dajejo ničesar več na kredit. Kam naj bi se torej ubogi državni uslužbenec zatekel ravno sedaj za zimo, ko je vse polno izdatkov za šolske potrebščine, kurivo, obleko in obutev, če ne bi imel svoje zadruge? Koliko se članom kreditira, je razvidno iz bilance letošnjega občnega zbora (mariborske na-bavljalne zadruge), ki dokazuje, da dolgujejo člani naše zadruge za blago 3,919.216 dinarjev. Kdo more pri takem stanju stvari govoriti o velikem in sigurnem dotoku gotovine?« »Glasnik željezničkih činovnika« v Zagrebu piše med drugim: »Cene najvažnejših življenjskih potrebščin deloma zaradi Vnanjih dogodkov, deloma zaradi prevelike dobičkaželjnosti stalno naraščajo tako, da se je pojavilo vprašanje kako naj državni uslužbenci sploh izhajajo če ostanejo njihovi dosedanji prejemki nespremenjeni. Kaj narediti. Edina pot, ki jo imajo uslužbenci je pač ta, da se obrnejo na odločujoče činitelje in zaprosijo, da se jim povišajo prejemki. Ni zato treba kakšnih posebnih utemeljevanj, ker je znano dejstvo, da so državni uslužbenci že itak mnogo preskromno nagrajeni. Saj so se že čule izjave, da se bo uredilo vprašanje prejemkov dr- naše plače časopisja.) žavnih uslužbencev čim bodo podane prilike. Čas beži, a dotičnih prilik še ni in ni. Ne bomo razmišljali zakaj ne in zakaj je ostalo doslej vse na mrtvi točki. Dejstvo je le, da državni uslužbenci čim dalje težje izhajajo, ne vsi sicer, ampak ogromna večina. Apatija vlada, ker ni izgledov na izboljšanje.« »Bodočnost«, stanovsko glasilo slovenskih nameščencev in nameščenk, piše pod naslovom »Poštni uradniki zahtevajo zvišanje plače« tudi tole: »Državni uslužbenec že vsa povojna leta ni bil nikdar dobro plačan in se je moral ves čas odrekati raznim materialnim, zlasti pa kulturnim potrebam. Pomagal si je z manjšimi posojili in skoraj ga ni danes državnega uslužbenca, ki ne bi imel nekaj tisočakov dolga. Ugotovljeno je, da presega vračilo obrokov od prijavljenih terjatev poštnih uslužbencev letno vsoto 700.000 din. Koliko pa je dolga, ki ni javljen nakazujočemu oblastvu, in ga p. 1.1. uslužbenci sami plačujejo! — Lepo število privatnih delodajalcev je že uvidelo nujno potrebo po zvišanju plač svojim uslužbencem in to tudi storilo. Le država kot največji delodajalec zavzema neko nerazumljivo stališče. Ko so se pred leti zaradi splošne gospodarske krize znižale cene nekaterim življenjskim potrebščinam, je bila prav država prva, ki je smatrala, da državnim uslužbencem niso potrebni tako visoki pre- jemki. Danes, ko se dogaja nasproten proces, pa država molči.« »Kmetski list« je objavil tudi naslednje: »Nekatere tekstilne tovarne so povečale plače, oziroma mezde svojim delavcem. Ugotoviti je treba, da so bile mezde tekstilnega delavstva zelo nizke. Redke so bile izjeme. Povišanje pa znaša 10 odstotkov. V tem času pa so se podražili tekstilni izdelki za 20 do 30 odstotkov, surovine pa so se podražile za 10 do 20 odstotkov. Draginja bo torej pomagala tovarnarjem do približno 10 odstotkov večjega dobička. — Delavec je dobil vsaj 10 odstotkov povečano plačo. Kaj pa kmet. Tistih pridelkov, ki so se podražili, nima več, kar še ima za prodati, se ni podražilo nič, ali pa komaj za nekaj odstotkov, dočim bo moral vse drugo, kar mora kupiti: od obleke do obutve, od orodja do vseh živilskih predmetov, plačati skoro polovico dražje. Imamo zakon proti brezvestni špekulaciji in zoper draginjo, imamo tudi odbore v centrali in po drugih mestih, odbori so se porazdelili po odsekih, odseki v referate itd. Tu je vse v redu. Med tem pa draginja lepo raste, »Brezmesne dneve so predlagali neki živinski izvozniki, kakor poroča naše časopisje. Brezmesni dnevi naj bi se uvedli zaradi tega, da bi imeli več zlata ali tujega denarja. Proti takim predlogom moramo kar najodločneje protestirati. Naši kmetje imajo veliko živine. Prodati je ne morejo. Za teleta jim mesarji ponujajo 4 din za kilogram žive teže. Za to ceno kmetje ne morejo dati živine. Prašiči stanejo 6 do 8 din za kilogram. Tudi ta cena je prenizka. Živinske in prašičje hrane primanjkuje. Že pri sedanji porabi mesa doma in pri sedanjem izvozu kmetje živine ne morejo sploh prodati, ali pa je cena sramotno nizka. Ako bi se uvedli brezmesni dnevi in potrošnja mesa doma skrčila, bi se cene živini še bolj znižale. Taki predlogi so torej naperjeni proti kmetom in proti povišanju cen živini. Poklicani naj se torej pobrigajo za večje izvozne kontingente in za višjo ceno izvoženi živini. Samo na ta način bomo dobili v državo več tujega denarja.« * Iz članka v zagrebškem »Jutarnjem listu« povzemamo tale odlomek: »Na mnogih naših trgih je zavladal že pravi kaos. Naraščanje cen za glavne življenjske potrebščine ograža temelje prehrane za široke sloje ljudstva. Velik del našega ljudstva se hrani že v normalnih prilikah pod življenj- V novi letnik. Zadnjič smo priložili čekovne nakaznice, s katerimi naj p. n. naročniki po možnosti takoj poravnajo naročnino za prihodnje četrtletje, poravnajo pa naj tudi morebitne zaostanke. Kdor je naročnino za naprej že plačal, naj izroči položnico tovarišu — nenaročniku. Ker mora uprava stroške za izdajanje lista sproti kriti, prosimo naročnike, naj z nakazilom ne odlašajo. Na ogled pošiljamo tudi še to številko vsem tistim tovarišem, ki so prejeli prejšnjo, pa je niso vrnili, a se doslej tudi niso naročili na list. Čekovna nakaznica je bila priložena prejšnji številki. Kdor se hoče naročiti, naj pošlje po nji naročnino. skim minimumom, s stalnim naraščanjem cen pa bodo zašli široki sloji ljudstva naravnost v brezizhoden položaj. Spet smo dokazali nesposobnost v organizacijskem pogledu. Cene moki in žitu se dvigajo, naš kmet pa začudeno gleda, kako služijo preko noči prekupovalci njegovih pridelkov težke stotisoče in milijone. Videti je vse tako, kakor da pri nas še vedno ne razumemo resnosti časov, v katerih živimo. Danes je še lahko z odločnimi ukrepi zavreti špekulativno navijanje cen, kako bo jutri, pa že nihče ne ve.« Iz ljubljanskega »Jutra« posnemamo: »Enako neutemeljen je tudi predlog, da bi se v naši državi uvedel enoten črn kruh. Življenjski standard večine našega prebivalstva je tak, da morajo mnogi štediti pri kruhu in jim ni treba še predpisovati da uživajo le črn kruh. Kakor se zdi je v ozadju tega predloga izvoz moke v Nemčijo. Po zadnjem sporazumu bodo naši mlini izvozili v Nemčijo 2500 vagonov bele moke. Ker pa se pri mletju pšenice ne dobi samo bela, temveč tudi črna moka, bi se na trgu pojavile večje količine črne moke, kar bi morda pozročilo pocenitev črne moke. Iz resničnih narodno gospodarskih razlogov bi bilo le pozdraviti, če bi se pocenila^ črna moka, ki predstavlja najvažnejšo hrano siromašnih slojev prebivalstva. Kakor vse kaže so na uvedbi enotnega črnega kruha interesirani zgolj vojvodinski mlini, ki se hočejo na ta način po dobri ceni iznebiti črne moke, ki jo bodo zaradi izvoza bele moke v Nemčijo imeli v večjih količinah.« »Draginja je zdaj še huje pritisnila. Državnemu uslužbencu gre za njegov ob stoj in za obstoj njegove družine. Smo država, ki ima vsega v izobilju, ki lahko druge zalaga in izvaža na desettisoče vagonov živih in drugih dobrot. Ali bo naš državni uslužbenec stradal, ko bomo mi druge zalagali? Naš državni uslužbenec nima niti za sproti, kje, da bi si ustvarjal zaloge. Mnoge shrambe so polne dobrin, moke, riža, sladkorja in podobnega. Shrambe državnih uslužbencev so prazne. — Ko so cene potrebščinam padale, je državna uprava svojim uslužbencem brez posebnih ceremonij znižala plače. Danes ima isto oblast in moč, naj se posluži iste logike in istih zakonov in naj ravno tako hitro, kakor j* znala plače zniževati, zdaj tudi plače zvišuje.« Zahvala zvestim naročnikom. Zasluga naših starih zvestih naročnikov je, da je mogel »Naš Glas« z letošnjo 1. številko stopiti že v dvaindvajseti letnik. Z rednim ia točnim plačevanjem naročnine nam ti zvesti prijatelji lista omogočajo redno in točno izhajanje tudi v teh hudih časih. Zavedajo se pač, kolikšnega pomena je za ves naš stan lastno neodvisno stanovsko glasilo. Naj sprejmejo vsi ti stari prijatelji lista javno zahvalo. Spet nov grob. Dne 3. januarja 1940. js umrl v Ljubljani upokojeni oblastni inspektor fin. kontrole Martin Kovač. Pokojnik, ki se je rodil leta 1868. blizu Zidanega mosta, je bil po vsej Sloveniji splošno znan. Vestnik ■>e telo razgreto; mrzla pijača notranje or-Sane, zlasti prebavne, nerazmerno močno °hladi in more povzročiti vnetje. Tudi ledene pijače, poleti tako priljubljene, sme-mo le previdno uživati. Fred. Boutet: Družabnica (Sličica iz svetovne vojne.) V malem grajskem salonu je sedela ob °knu, odprtem v park, gospa de Brange in Vezla, njena družabnica ji je pa brala. Raztreseno jo je poslušala. Skrb ji je gubala čelo pod pravilnimi povesmi sivih las. »Gospodična Marija ...« je končno rekla. Družabnica je prisluhnila. »Nekaj vam moram povedati... Res, Prositi vas moram... za uslugo... In ker prosim zanjo, bodite prepričani, da storim to zato, ker zelo visoko cenim, to Sami veste, vaše srčne odlike, vašo obzir-n°st in preudarnost...« Obmolknila je. Družabnica je bila de-^e šestindvajsetih do osemindvajsetih let, Plavolaska s pokojnimi očmi in zadržanega ^edenja. Zamrmrala je nekaj v zahvalo in *akala. »Glejte, za kaj gre,« je povzela stara ki je govorila počasi, toda malce KoK*6 ^esed°- — »Veste, da je bil moj sin 2| ®rt ranjen, hudo ranjen, v desnico ... sedal ?a v °':,raz • ■ • Skoro popačen je. Be-n , ie kruta,« je po kratkem prestanku živč Ijevala ’n °braz se ji je skremžil v im 156111 zdrzUaju- »Skratka, globoko rano obrazu... v nekaj mesecih se sko-teinne bo več poznalo, prepričana sem o Ijj^ "" Toda Robert tega ne gleda tako... je j ranljiv značaj, skrajno občutljiv sem 1 dvoma, da je to moja krivda, ker •^jsi ' ”°tela vzgajati čisto sama... Toda 2e bo kakor koli, to mu ni ovira za goSl hrabrost, dokazal jo je... Skratka, zdaj misli ubogi fant, da je zaradi te rane končano njegovo življenje. Bil je zaročen, saj veste, s hčerko g. Tavanneja, našega soseda v mestu. Globoko jo ljubi in prepričan je, da je ne more več videti... ,Ne morem se vsiljevati Suzani, takšen, kakršen sem,‘ mi je dejal. ,Vem, da se bo iz dolžnosti delala, kakor da je ista nasproti meni kot je bila, toda nočem njenega usmiljenja ... Rajši je nikoli več ne vidim. Ko ozdravim, se vrnem tja doli in to pot...‘« Gospe de Brange se je glas dušil. »Če odide v tem duševnem stanju, vem, da ga ne bom nikoli več videla,« je vnovič začela ... »Torej, gospodična Marija, od srca vas prosim, da se... da se pozanimate za mojega sina, ki pride jutri k nam... Dobro me razumite, prosim vas za delo usmiljenja, čisto preprosto in ki ne more v ničemer dati povoda za kake očitke. Treba mu je vrniti zaupanje v samega sebe, mu dokazati, da ni to, kar misli da je: predmet usmiljenja ... Robert ima naravnost značaj, bodite prepričani, da v prijateljskem zanimanju, ki mu ga boste, upam, pokazali, ne bo videl nič drugega kakor iskreno tovarištvo in mogoče malce koketnosti, popolnoma brez vsake posledice, in da se bo začudil, da jo je vzbudil. To mu bo pokazalo, da se lahko pomiri... Vem, da se njegova zaročenka ne bo spremenila, preveč iskreno ga ljubi. Toda Roberta je treba prepričati, da lahko še ugaja, da se lahko mlada ženska zanima zanj... Poznam vas, da ste dobri, gospodična, in on je, zagotavljam vam, zelo nesrečen ...« Obmolknila je. Gospodična Marija je še povešala oči in se obotavljala. Bila je sama na božjem svetu in že osem let v službi tujih ljudi. Po žalostni mladosti v revnem vzgojevališču ni nikoli poznala drugačnega življenja kakor ga žive vzgojiteljice ali družabnice, ki spremljajo življenje, razkošje in bogastvo, ne da bi se ga mogle udeleževati in ki prehajajo brez ljubezni in obžalovanja od družine do družine. »Poskusila bom, gospa,« je zajecljala, ker se ni upala ugovarjati in presenečena, ker pomeni toliko, da so kaj takega zahtevali od nje. Robert de Brange je drugi dan prišel in gospodična Marija ga je videla pri ju-žini. Oba sta zardela; ona, ker se je spomnila vloge, ki jo bo morala igrati; on, ker ga je vselej tuj pogled spravil v zadrego, zlasti ženski pogled, zaradi rane. Gospodični Mariji se ta rana ni videla tako strašna, kakor je sprva mislila, in Robert je imel zares zelo lepe oči. Po južini se je vrnil v sobo, toda zvečer je gospodična Marija začela s svojo nalogo, kolikor je najbolje znala in po dveh dneh sta se že pogovarjala kot tovariša. Njuno prijateljstvo je naglo naraščalo. Gospa de Brange je vesela opazovala, kako se je sinu vračala samozavest. Tudi gospodična Marija se je spremenila. Govorila in smejala se je s smehom, ki je kazal, da zna tudi ona biti brhka in živahna pod navadno krinko svoje poklicne zadržanosti. Prišli so trenutki, ko ni več mislila, da je samo plačana družabnica, in ko se ji je zdelo, da je ženska. Robert se je brez zahrbtne misli dal zajeti milini ženske pozornosti in tega ljubeznivega in odkritega tovarištva. Tako sta minula dva tedna in tedaj je mislila gospa de Brange, da lahko piše g. Tavanneju. Tavannejeva družina je prišla konec tedna: oče dostojanstven, deček hrupen, in Suzana. Gospodična Marija je zagledala nežen, ljubek obraz, črne lase v težkih kodrih, velike jasne oči, vitek stas. Kadar je Robert govoril z gospodično Tavannejevo, je bil vljudno hladen in je našel svojo neprisiljenost samo ob družab-nici. Zvečer, ko je bila gospa de Brange z njo sama v salonu, jo je prosila, naj gre povedat gostom, da je čaj na mizi. Gospodična Marija je odšla v park in ker ni nikogar videla, je stopila nekaj korakov v senco. Nenadoma je skozi zaveso grmičja zaslišala dvoje glasov. »Seveda ... ampak prav gotovo, Suzana, zato, prisegam vam,« je dejal Robert, »... Nimam pravice, siliti vas...« In nekoliko trepetajoči glas gospodične Tavannejeve je odgovoril: »Blazni ste... saj se to sploh nič ne vidi... Preveč hudo je že to, da ste me pustili misliti, da me ne ljubite več, da mislite samo na tisto gospodično Marijo ...« Glasova sta se zlila v srečen šepet. Gospodična Marija se je vrnila v salon. »Gospod Robert in gospodična Suzana sta skupaj na vrtu,« je odgovorila na vprašanje gospe de Brange. Navzlic vsemu naporu ji je bil glas kakor zadušen. Gospa de Brange je opazila, da je tako zelo bleda; takoj je vse razumela ia ganilo jo je. »Ubogo dete...« je začela. »Želite, da vam berem nocoj, gospa?« jo je prekinila gospodična Marija. Povrnil se ji je spet njen ledeni naglas od poprej. Sram jo je postalo zaradi njene bolečine. Pomislila je, da je ustvarjena za to, da gleda kako žive drugi in da je bila pač zelo bedasta, da je ta dva tedna na to pozabila. Bil je odličen strokovnjak v svoji službi, kjer je dosegel najvišjo stopnjo, ko je postal 1.1925. oblastni inspektor fin. kontrole. Upokojen je bil leta 1928. Več let je bil predsednik Zveze uslužbencev fin. kontrole in kot zastopnik te stroke mnogo in uspešno deloval tudi v naši bivši Zvezi drž. nameščencev in upokojencev. Blagi pokojnik je bil vzor zavednega tovariša, delaven in nesebičen organizator in značajen človek. Martin Kovač je bil tudi v težkih časih vselej pravi narodnjak, človek plemenitega duha, ki mu je bilo vse življenje samo posvečeno delu. Ob grobu tega vzglednega poštenjaka in zvestega tovariša žaluje z vsemi, ki so ga poznali tudi naš list, čigar zvesti prijatelj in naročnik je bil od početka! N. v m. p.! Akcija za zvišanje plač. Naslednjo notico je objavil ljubljanski »Slovenski poštar« in se glasi: »Strokovne organizacije drž. nameščencev sklicujejo zborovanja in sprejemajo resolucijo za zvišanje plač oz. draginjskih doklad. Zdaj je že res skrajni čas, saj se vse takp draži in ni mogoče več pokrivati potreb iz rednih prejemkov. Prizadete so posebno družine. Zato bi bilo treba takoj priznati vsem državnim nameščencem enak povišek, in sicer za ženo in za vsakega nepreskrbljenega otroka po 300 din na mesec. Značilno pa je, da je slišati o teh akcijah samo v Sloveniji in na Hrvat-skem, med tem ko je v prestolnici — v Beogradu — vse tiho.« Finančni minister o novih davščinah. Časnikarjem, ki so ga konec minulega leta prosili za izjavo o novih davčnih, taksnih in drugih fiskalnih obremenitvah, ki so med pridobitniki izzvale mnogo kritike, je fin. minister dr. Šutej odgovoril takole: »V nobeni državi nima finančni minister dolžnosti, da podaja ali piše izjave, temveč, da najde možnost za zadovoljitev državnih potreb. Kar sem ukrenil, sem storil tako, kakor zahtevajo interesi države. Vsi, ki mislijo, da se morejo upreti stvari, pri kateri gre za življenjske interese države, naj si sami sebi pripišejo posledice. Po poslednjih davčnih izpremembah bodo plačevali oni, ki kaj imajo, in ne bodo plačali oni, ki ničesar nimajo. Tako zahteva socialna pravičnost. Jaz nisem hotel zaščititi kapitala. Oni, ki kritizirajo, naj pogledajo okoli nas, kaj delajo druge države, da si poiščejo finančna sredstva v sedanjih razmerah. S poslednjimi ukrepi so enako prizadeti tako Srbi, kakor Hrvati in Slovenci.« Za uvrstitev Maribora v I. draginjski razred. Konec decembra je priredila podružnica UJNŽB v dvorani Narodnega doma v Mariboru protidraginjski shod železničarjev. Na zborovanju so govorili razen predsednika ondotne podružnice UJNŽB še drugi zastopniki. V resoluciji, ki so jo zborovalci sprejeli, zahtevajo zvišanje prejemkov sorazmerno s podražitvijo življenjskih potrebščin, nadalje izenačenje osebnih in rodbinskih doklad aktivnim in upokojenim uslužbencem ter uvrstitev Maribora v I. draginjski razred, kar zahteva obmejna lega in nenavadna draginja v tem mestu. Članstvu Podpornega društva državnih in banovinskih uslužbencev dravske banovine sporočamo, da je pristojno oblastvo odobrilo nova društvena pravila, sprejeta na zadnjem izrednem občnem zboru. Društvo se odslej imenuje »Tovarištvo, podporno društvo finančnih uslužbencev v Ljubljani«. Npva društvena pravila so sedaj dotiskana in se pravkar razpošiljajo članstvu hkrati z novo sprejetimi pravilniki. Oni člani, ki so spremenili in še niso javili društvu svojih novih naslovov, naj to store nemudoma, da jim bo mogoče poslati nova društvena pravila. Društvena pisarna, ki zdaj posluje v hiši nad kavarno Evropo, Tyrševa cesta 15/11., se bo začetek februarja t. 1. preselila v hišo zavarovalnice »Croatia«, Šelenburgova ulica 4/1. Nujna prošnja. Že večkrat smo opisovali neugodni gmotni položaj, v katerega je zaradi splošnih neurejenih razmer zašel tudi naš list. Največ so pa krivi te krize tisti precej številni naročniki, ki ne izpolnjujejo redno in točno svojih dolžnosti nasproti listu. Zaostanki na naročnini so — oziraje se na naše skromne razmere — narasli do ogromne višine. Obstanek lista je mogoč le, če se drž. uslužbenci in upokojenci zavedo, da brez njihovega sodelovanja listu izhajanje m mogoče. Zato vnovič prav vljudno prosimo vse zamudnike, naj dolg poravnajo. Če ne gre drugače, vsaj v obrokih. Vsi naj pa priporočajo list in ga širijo med tovariši. Doklade za otroke - vajence. Čeprav smo že neštetokrat ponovili, večina upokojencev vendar še ne ve, da jim za otroke, ki se kot vajenci uče obrti ali trgovine, ne pripada rodbinska doklada, če so otroci stari že nad 16 let. To velja tudi tedaj, če mojster ali učni gospodar vajencu ne plačuje nobene nagrade in ga morajo starši sami vzdrževati. Ta nesocialna določba naših uredb o rodbinskih dokladah se je navzlic protestom prizadetih in raznih organizacij ohranila vse do danes. Nujno bi bilo, da se ta neutemeljena strogost kar najprej odpravi. Draginja. »Časniki pišejo,« beremo v somborskem upokojenskem listu »Naša reč«, »da je neki angleški upokojenec povabil Chamberlaina, naj pride kadar koli nepričakovano k njemu na kosilo, da ga bo mogel prepričati, kako revno živi. Tega jaz ne bi smel storiti s kakim našim ministrom, ker če je ta izbirčen in ima dober tek, bi z ženo in najinima dvema otrokoma ostal tudi jaz lačen. Zdi se, da ima Anglež vendarle še dovolj jedi, samo da je izbirčen. Govore, da bomo uvedli vsak teden po dva brezmesna dneva, da bi se moglo več mesa, kakor doslej, izvažati v tujino. Prav! Ne vem pa, kaj bo z nami, ki smo že doslej samo dvakrat na teden okusili meso. Doslej se nismo nikoli preobjedli, odslej nam pa ta nevarnost grozi še manj. — Mali upokojenec.« Znak časa. Pri uradih, ki imajo posla z zaznambami prepovedi na službene prejemke, opažajo, kako se zadnji čas množi dotok sodnih in upravnih zaznamb na aktivitetne, zlasti pa tudi na pokojninske prejemke uslužbencev. Rubežni sklepi izvirajo od dolgov pri posameznih trgovcih, obrtnikih in drugih dobaviteljih, mnogo je prepovedi zaradi neplačanih dolgov raznim kreditnim zavodom in zadrugam, pa Kralj, dvorni dobavitelj ANTON VERBIČ LJUBLJANA DELIKATESE Skrbna postrežbal ŠPECERIJA Telef. 2673 Najniž'e cene Sveže blago! Kreditna zadruga državnih uslužbencev ▼ Ljubljani, Gajeva ulica št. 9 — v lastni hiši Najstarejša kreditna zadruga v Jugoslaviji, ustanovljena leta 1874. Poštni čekovni račun štev. 10.681. Telefon štev. 3413. Posojila do Din 10.000— vsem javnim nameščencem po 7 »/o proti zaznambi na plačo na prvem mestu in poroštvu. ca ^ O J CQ > 2 ^ < H z 2 ® 2 "a .sl > GQ a ■N D os Q O &4 w X c« 3 w H O M D Z K ^ Z Z 05 ^ <1H >7 o s 2 z * < > J 4) W l> šš 1: 1 § d >0 > N .g .0 w •r 'U c? 2- £ -2 1Š >S 3 s !| 03 .S © ~ N š _ g ^ •SP >■ o <0 •<—> CO “ i -2. -s £ i -§|.a a o a >3 >«i