RADO JAN • . . 
ZEMLJANKA 
Nizko si jejo zvezde to noč. Skoraj bi jih zgrabil z rokami. Kakor da jezdijo 
nad drevesi in se sprevešajo za gore. Tiho je. le ledeno mrzli potok žubori spodaj 
v grapi. Tišino razjeda mraz. ki kruli v kosteh. Skoraj bo jutro. On ve, da bo 
mraz pritisnil še huje: kakor jekleni nož se bo zagrizel v meso in mozeg. Ave 
maris stella je izginila z neba. Stoletja ni v tem gozdu nihče zmotil tišine noči. 
Ljudje so se ob večerih stisnili okrog peči. si pripovedovali zgodbe iz turških in 
rokovnjaških časov. Zdaj se strahoma pogovarjajo o apokaliptičnih jezdecih, ki 
se vsako noč peljejo po dolini navzgor in kmalu nato spet na\zdoI. Šele ko se 
hrup motorjev poleže, zaspe in v grozljivih sanjah čakajo jutra. Živina muka 
sredi noči kot v pasjih dneh, ko zmanjka vode in jo muči neutešljiva žeja. In 
v teh svinčeno mrzlih nočeh se v grapi nad potokom stiska gruča ljudi, ki so 
prišli sem pozno jeseni, takrat ko gresta jež in lisica v brlog. V gozdu živita tako 
družno divjad in človek. Lovci preganjajo oboje: človeka in divjad in tako 
strašnih lovcev še ni bilo v tem kraju, čeprav ga je nekdo krstil za Pasje brdo. 
Neosute smreke ostro štrle v neJ)o kot bajoneti stražarjev, ki se menjavajo 
na mestu, od kotler je videti naokrog v grapo in še naprej v dolino, kamor iz 
ginjata grapa in potok. Stražarji preletavajo z očmi sokolov sotesko in dolino 
pred seboj. Skrbno prisluškujejo melodiji potoka, da se v enolično žuborenje 
ne bi prikradel kak nepoznan šumot. Nocojšnji večer so vsi doma. Zato stražar 
ve, da bo prišlek nepoklican gost. 
— Čudno je, zakaj smo se zabili v ta kraj, premišljujejo drug za drugim 
tam gori. Bolje je. če hodiš iz grape v grapo in iz hriba u hrib, kol da čepiš na 
enem samem mestu, pa naj bo še tako skrit. Ni ga kraja, da ga ne bi znabili 
oplazila izdaja, govore med seboj. Toda nihče ne pove tega naglas, ker je ven 
darle lepo v tem brlogu, kjer poslušaš prasketanje ognja, kjer diši po smoli in 
deževnica škreblja po čadastih deskah. 
Zarana se je čez jasnino nenadoma zgrnila megla. Najprej le bel oblaček, 
ki se vse lx)lj in lx>lj veča. tako da si stražarja ob izmeni že lahko zaupata 
spremembo: jasnina se je spremenila v moglo in zalila dolino v pahljačasto 
jezero, nad katerim plovejo kot izgubljene misli sive meglice. Meglice pla\ajo 
vse gor do smrek in sivina že pronica skozi luknjo bivaka med pograde. Oni 
na pogradih začno pokašljevati in s kašljem odganjati sanje, ki jih je bila 
prejšnji večer prižgala mesečina. Na odprtem ognjišču dogorcvajo debela polena 
in čadasla črnina se vso noč bori z ognjem. Fantje po vrnitvi s straže radi opa 
zujejo ta boj med črnim in rdečim. Črni čad jih spominja na tisto starodavno 
hudo, na temo in strah. Goreči ali tleči ogenj na dobro v človeku in v njih. 
Zemljanka je podobna majhni ladji. Ljudje v njej se stiskajo drug k dru 
gemu kot živina v stajah in se grejejo s toplino dihov, ki so včasih tudi vzdihi. 
13* 195 
— Tako nekako sem si predstavljal žive božične jaslice, pomisli Iztok, ko 
se vrne v bivak. Samo osla nimamo. Marija je prišla sinoči med nas in takoj ob 
prihodu, čeprav svetnica, povzročila veliko jeze, morda tudi zavisti. Bolje hi bilo, 
da je ostala spodaj. Zdaj je v četi nemir. Nemir, ki ga lahko prinese samo ženska. 
Stegne se z roko na polico. Tam je nekdo pustil skorjo kruha. 
— Takole ponoči je dobra takale skorja, misli in jo grize z belimi zobmi. 
Spet razpiha ogenj, da se je zasvetilo po vsej jami in Iztokov obraz zažari v napol 
svetniškem siju. Ognje je imel zelo rad. Vsako jesen, ko so pospravili krompir, je 
zakuril krompirjevko in si spekel krompir. In bolj ko je grizel skorjo, čudovi 
tejši slad se je razlil v ustih, 
— Krompirja spečem, se je domislil, tako bom laže počakal jutra. Menda 
se ne bom preveč prekršil zoper naš komunizem. 
Stopil je k vreči, prislonjeni k ognjišču, in izbral nekaj krompirjev, pobrskal 
po žerjavici in potaknil krompirje v črne kotanje. Na mizi je še vedno ležal 
Leninov Imperializem. 
— Učena knjiga s povsem preprostimi resnicami, ki pa jih naš komisar 
ne zna povedati enostavno. Zanj, za Iztoka je bil imperializem: boben pred hišo, 
selitev v staro, napol porušeno bajto, v glad in bedo. Še zdaj se spominja, kako 
je mrazilo, ko so se selili. On in njegov brat sta nosila v jerbasu vso mogočo 
ropotijo in komaj dohajala voz, na katerem sta sedela še dva brata. Pa so se 
selili v novo hišo in tudi to je pobral imperializem. Oče ni zmogel plačati poso 
jila, prišli so upniki in imperializem se je vselil v hišo. Tako jim 1K> povedal 
jutri, ko bodo spet govorili o teh rečeh. Potem 1K) vsakemu jasno. Ali pa: 
— Imperializem je tisto, kar se vsako noč vozi v čeladah po dolini. Oboje 
pa je povezano med seboj. Upniki so spustili imperializem v našo skupno hišo 
in sedaj smo tu, da se spopademo med seboj, kot se spopadata ogenj in čadasta 
črnina na ognjišču. 
Jeseni devetnajststodvainštiridesetega, ko vojne nikakor ni bilo konec, čeprav 
bi se morala po napovedi že sedemkrat po tri mesece prej končati, je poveljnik 
Božo pripeljal sem v ta kraj fante, da so začeli kopati zemljanko. Tod pozna vsako 
ped in ve, kako bo zabrisal sledi. Po potoku bodo hodili z glavne poti do bivaka. 
Tako bodo prebili zimo in znova začeli spomladi. Brž ko bi se pokazali zunaj, bi 
jih sled izdala. Tako pa so dan porabili za učenje, noč pa je bila namenjena 
obiskom po okoliških kmetijah. Kmetje so se jih še vedno bali — pa ne njih 
samih, bali so se za grunte, hleve in hiše, ki bi jih Nemci požgali, brž ko bi 
izvedeli, da je kdo dal partizanu kos kruha. Božo je nekoč služil spodaj pri 
kmetu v grapi. In tu je poznal vsako smreko. 
— Najlaže se bomo prebijali na ta način, je govoril vsak dan znova, ker so 
bili nekateri mnenja, da bi bilo bolje oditi drugam. In tudi zmeraj znova se je 
pokazalo, da pravzaprav ne morejo nikamor v tej zimi. Če pa je že tako, je 
najbolje, da so kar tu. Kdo pa lahko trdi, da bodo drugod varnejši? Tako je 
ostalo pri starem. 
Medtem ko se je žerjavica že spopadla s krompirjem, je Iztok spet pre 
mišljeval o vsem po vrsti. On, ki so ga bili namenili za teologa, saj so ga zato 
poslali v škofijsko gimnazijo, se je znašel, da še sam ne ve kako, v političnem 
tečaju podzemeljske vojske. Gleda in strmi v ljudi na pogradih, kakor se nasla 
njajo na nahrbtnike, strme drug v drugega. In vsak izmed njih ima svoj zakaj 
za svoj zato, da je tu in prav tu. 
— Spominjajo na spanje učencev, le da jaz nisem gospod, ki jih prihaja 
budit . . . Premalo sem se boril zato, da bi odšli ven iz te grape. Moral bi biti 
196 
odločnejši. Hudiča, ali ni to tisto, kar me tepe? Tudi tistemu Švabu, ki mi je 
poleti enainštiridesetega, develnajstletnemu, primazal zaradi rdečega nageljna 
zaušnico, bi moral vrniti, pa nisem. Čeprav sem občutil, da je v meni moč tiso 
čerih pušk. Najvažnejše je dejanje . . . Potem me zdaj ne bi bilo več tu. Vsakdo, 
ki kaj stori, se pogubi. . . Nekaterim gre vse od rok, meni se vse pofiži. Še 
začnem ne, že končam. Edino, kar sem naredil zares prav, je to, da sem se 
odpravil sem gor v ta kalakombski svet, tako vsaj vem., kaj je krščanstvo, čeprav 
Vera noče, da bi bil on, intelektualec, med rdečimi. Tako je sicer govorila njena 
mati, a ona ji je natihem pritrjevala. 
Takrat, ko je odhajal, mu ni dala nageljna, ker je želela, da ne bi odšel 
iz teh krajev in ji je to velevala njena ženskost. 
Sede pri ognjišču, čuti, kako pronica megla v zemljanko in z njo tesnoba 
hkrati. 
— Zakaj ta čudna stiska, ki človeka davi, da ne more zaspati? Ko bi bil 
vsaj Dabo buden, da bi z bučnim dovlipom pregnal ta čudni vzduh! 
Že nekaj dni sem ima tak občutek. Tesnoba poje v vsem vesolju. 
— A, ti si, zakaj pa ne greš spat? 
— Krompir pečem, lačen sem. 
— Tudi jaz sem lačen. Lakota me je prebudila. 
— Počakaj, dobiš ga! 
Iztok je pobrskal j>o žerjavici in začel pobirati krompir. Španec, tako so 
imenovali komisarja, je zlezel s pograda in prisedel k ognjišču. Mane si oči. 
— Dabo je zunaj. Vsak čas bo menjava. Poklical bom Poldeta in grem 
spat. 
— Ne, ne, le ostani zdaj. ko si že pokonci. Človek laže prebije, če ni sam. 
Jesta krompir in mislita vsak zase: 
— Ko bi bilo še kaj mesa. 
Toda mesa ni. Se za sok bi bilo bolje, če bi ga jedli s šilom, bi vsaj kaj 
ostalo v sikledi. 
— Veš kaj. Iztok, danes zvečer odrinemo. Tu nimamo več kaj početi. 
— Poglej ga, zdaj je spregledal! 
— Mislil sem o vsem, kar si mi oporekal in ti dam prav. Izmučeni smo, 
pa mi je samo za hip malce popustila volja. 
— Tudi ti si zaprl veke, misli Iztok. 
— Tudi jaz sem samo človek. 
— Kaj ga sedaj pravzaprav žene od tod, strah ali kaj drugega? Kako, da si 
se zdaj nenadoma odloči? 
— Ti že še kdaj povem, zakaj. Odločil sem se. In škoda, da se nismo 
odpravili že včeraj. Zdaj bi že bili tam, na novem. Potem bi nas spet razje 
dalo, zakaj smo tam in ne tu, a vendar bi bilo bolje, če bi bili tam. 
Spanec se je zagledal v žerjavico in dolgo ni rekel nič. 
Tja do srede prejšnjega desetletja je služil tam spodaj v grapi. Pri hiši ga je 
bolj držala bližina domače hčere kot konji in krave ali tistih sto dinarjev, ki mu 
jih je dal stari ob mesecu. Spravljal je tistih sto in sto in upal, da se jih bo 
nabralo tisoč pa še tisoč in da mu bo stari dal hčer in bajto tam spodaj. Toda 
ko je bil gospodarja nekoč pobaral, če bi mu prodal bajto, ta ni hotel nič sli 
šati o tem. 
— Bajta bo Tonina, je dejal. 
197 
In s tem je tudi povedal, da Tona ne lio nikoli njegova. Tako mu je dejal 
v nedeljo, ko sta šla skupaj tisti del poti spodaj po grapi, počakal ga je tam pri 
hlodih in se naredil, kot da počiva. Hlodi so še danes tam spodaj, on pa je potem, 
ko mu je stari povedal, da ne bo nič, odšel od hiše . . . 
— Dolga je ta povest. Danes ne utegnem, da bi ti to pravil. Ko bova na 
varnem, ti bom jjovedal. 
Zdaj je bilo preveč boleče. 
Noč je tako hitro minevala. Ob njunem govorjenju so se fantje drug za 
drugim začeli prebujati. 
— Hudiča, lahko bi dala mir. Kadar človek spi, vsaj lahko pozabi na 
vse, kar ga žre. 
— Kaj pa je tisto, kar te žre? pomenljivo zastavi Španec. 
— Ni da bi govoril, še zlasti pa ne s teboj, ki misliš samo na .^vabe in 
komaj čakaš, da se srečamo z njimi, kot da l)i bili tebi osebno naredili neko 
krivico. 
Španec: 
— Meni osebno — tudi. če hočeš, tudi meni osebno. Ti se biješ leto dni, 
za mano je tega, da že ne znam šteti in če hočeš, tudi jaz sem bil za marsikaj 
čisto osebnega prikrajšan. Ti si jih spoznal tu, v tej dolini. Jaz jih poznam že 
od tam ... 
Besedo .tam' je izgovoril tako, kot bi gledal za gore in kot bi se mu bila 
roka spustila s krili ptice na daljno reko. Ko je šestintridesetega odhajal v mesto, 
bilo je nekaj dni po tem, ko mu je stari spodaj povedal, da s Tono ne bo nič, 
se je koj nato znašel med ljudmi, ki prav tako niso vedeli, ne kod ne kam, 
pa so se odpravili po kanalih čez mejo in v Španijo. In potem ni videl teh 
kraje\' in ne Tone dolgo vrsto let. Domotožja sicer ni poznal, saj mu je bil 
dom kjerkoli. Matere se sploh ni spominjal. Umrla je. reva, pri nekem kmetu 
v Stari Oselici. Kdo je bil njegov oče, žagvišno nikdar ni vedel. Govorilo se je 
marsikaj, kar ga je zlasti, ko je bil otrok, bolelo, ker so se dninarji muzali in 
pomenljivo nasmihali, kadar so ga srečavali tam v tistih prvih letih. On nikdar 
nikogar ni vprašal. Svoje stvari je hranil zase. Tudi s Tono nista dosti govorila. 
Toda čutil je, da mu je naklonjena: po čisto drobnih, majhnih stvareh je to 
čutil: če mu je rezala kruh, ko ga je gledala, kadar je kosil, držal plug in hodil 
po razorih, ko sta sedla na ozaro k malici med plavice in marjetice, ko sta 
poslušala murne in nič nista rekla. Saj sta tako že vse vedela, kar bi si lahko 
povedala, pa si raje nista, ker bi potem murni ne peli več tako mikavno in 
plavice ne bi bile več tako sinjeoke kot zdaj. Vse je kot ena sama velika sanja in 
skrivnost za njiju, za hišo in sosesko. 
— Veš, tudi meni je včasih dosti tega direndaja, ali treba je končati, kar 
smo začeli! Ne misli, da jaz nimam svojih želja kot vsak drug, toda moj dragi, 
zdaj ni časa zanje. Ce bomo prinesli glave iz te krvave kaše, potem se bomo še 
kdaj šli naše male želje, zdaj pa jih moramo pokopati tri klaftre globoko. Ne da 
bi se zavedal, je, medtem ko je tako govoril, gledal proti pogradu na Tonino 
ležišče. 
In onadva, ki sta ga poslušala, sta se nenadoma zavedla, da vsi mislijo eno 
in isto: na žensko, ki spi na pogradu. In z njimi še nikdar ni bilo nobenega 
krila! 
198 
— Le kako je mogla zaiti sem, v ta pasji kraj. sta mislila, on, Španec, pa 
ju je prekinil: 
— Fantje, zdaj bo čas. da se uredimo. Če bo pokalo, bo zdaj! Tona pod 
zavestno dvigne glavo, da se ji pšenični lasje razlijejo čez pleča kot snop. vstaja 
in za njo vstajajo drugi, sedajo okrog ognjišča, zaspano strme v ognjene zublje 
in vprašujoče brez besed govore: 
— Ko bi bilo kaj za pod zob! 
Tona razume to govorjenje, si v naglici popravi obleko, stopi k ognjišču in 
obrnjena k Iztoku reče: 
— Žgancev vam skuham! Da se ne boste držali kot kisle kumare. 
Iztok pa si misli: 
— Vraga, lepa si, ne razumem, zakaj si prišla med nas. Tvoj stari nas ne 
mara in jabolka ne padejo daleč od dreves. 
Kot bi ga razumela, zakaj jo tako gleda, dostavi: 
— Zame tisto o jabolkih ne drži, ker so vsa v rebri in se kotalila v grapo. 
— Zdaj nas bo zamotila z žganci. Svaba pa bo prišel k zajtrku. 
— Kdo je pravzaprav odločal, da je lahko prišla k nam? 
— Kdo? 
Vsi se zagledajo v Španca in nerodno jim je. 
— Sama je odločila. 
— Sama, pristavi ona. 
— Pa stari ve, kam je šla? 
— Vsak odloča sam. Vsakdo nosi svojo torbo in vsak zase najbolje ve, 
kaj ima v nahrbtniku. V mojem je vse v redu. 
— Moke mi daj ajdove, ki sem jo prinesla s seboj, da boš lahko enkrat 
jedel ajdove žgance, če že nisi pozabil nanje . . . Stari nič ne ve. Raje pa bi me 
s sekiro, ko da bi šla sem gor. To sem povedala njemu, reče Iztoku, ki je sedaj 
tudi tvoj in ne samo moj gospodar. 
— Res je. Dovolil sem. 
— Kaj stojiš, daj sem tisti nahrbtnik. 
Tona gre k ognjišču. Sname kotlič z letve in ga napolni tam zunaj s sne 
gom. Vsi se zastrme vanjo, ko vsipava moko v lonec. Medtem ko so oni strmeli 
v Tonino početje in zamaknjeni gledali v spretno lahkotnost in ubremost njenih 
rok, poslušali cvrčanje zabele na ognjišču, je Iztok stopil k vratom, se urno 
sklonil k tlom, pograbil zbrojevko, ogrnil pelerino in mahoma izginil. Nekaj ga 
goni iz te jame, kamor je sedaj zašla še ženska in kjer bo prav zaradi ženske 
vse narobe. 
— Zlodja. saj ima tudi stari pamet. Če bi imel slamo v glavi, mora vedeti, 
kje je njegov hlapec, saj vendar pozna grunt in ve, kje na njegovem svetu se 
lahko naredi zemljanka. Prav tako ve, da partizani v tej zimi ne jezdijo naokrog 
svetemu Juriju nalik. Ve. da tiščimo kljune v njegovo prst, ki jo Božo pozna 
prav tako dobro kot on. V njem še kar naprej donijo Graparjeve besede; stal 
je sredi izbe, visok in tršat in jim govoril kot prerok: 
— »Govorite o svobodi. Potem krčite zemljo, kot sem jo krčil jaz! Tu v grapi 
je bila nekoč koliba, danes je kmetija, da je ni daleč naokrog. In vse to sem 
izkrčil jaz: to je moja svoboda. Tisto, kar govorite vi. so prazne marnje. Švabi 
bodo šli, kot so prišli. Ce bi vas ne bilo, ki vam delo smrdi, bi lahko še tisoč 
let živel tu in noben Švaba se ne bi zmenil zame. Jaz sem flinto vrgel v Drino 
in jo za vse večne čase poslal hudičevi materi. Vi pa strašite tu s temi koželjami 
199 
in mislite, da boste priklicali kralja Matjaža iz pasjih lukenj, v katere vtikujete 
svoje nosove. Vsak naj vtikuje kljun v svoje. (Tono. hlapca Anžona in deklo je 
bil takrat spodil spat.) Zame ste navadni plašurji. Zapomni si, Božo. kaj sem ti 
povedal. Ko bi ti bilo do dela in svobode, bi bil ostal tu pri meni v grapi, ti 
pa si šel in me pustil na cedilu . . .' 
Hodi Iztok v breg in vse dobro sliši, kako je bilo izrečeno in s seboj nosi 
zbrojevko. Iz starega Matije je govorila sveta ihta. Stari je vedel, da se lahko 
znese nad nami, ker je bil Božo nekoč njegov hlapec. In hlapci so ponižni. 
— Glavo bi mu bil moral razčesniti na dvoje. Samo nase misli. Kaj pa 
dolina? Saj je že napol prazna! 
— .Zaradi Švabov bi bil tu lahko še tisoč let . . ."V — Jaz nisem mogel biti 
niti tri mesece, pa so me hudiči lovili, zato Ker sem imel rad nageljne oh nedeljah. 
Ce bo stari volk v grapi pobesnel zaradi hčere, bo hudič. Ko bo videl, da punce 
ni, ko bodo krave mukale pri polnih vim.enih, bo odločil. Spet bodo zalajali psi 
na Pasjem brdu, le da bodo namesto zajcev lovili nas. 
Ko je Iztok dosegel polico, pogrnil podse pelerino in se udobno zleknil na 
tla, je spodaj zagledal, kako štrli iz meglenega jezera Poldetova glava. Kmalu se 
je k tej pridružila še ena in tako sta stala tam nekaj časa, si nekaj dopovedovala, 
potem pa je Polde izginil v meglenem somraku in zdaj stoji tam Igor, ki gleda 
podse v grapo in v breg na drugi strani. 
— Soteska je pravzaprav kraj, kjer $i bregovi podajajo roke; oni breg je 
prav tako naš breg kot ta. In kateri breg ni nas, človeški breg? Ali sploh je kje 
meja, ali je ni? 
Čudno se mu je zdelo, da dosihmal ni nikdar pomislil na to. Toda zdaj ne 
sme tako misliti. Zdaj je tu zato, da meje šele izbojuje, pravzaprav zato, ker je oni 
breg tam nevarna meja njegovega bivanja in voda med obema nekakšna — de-
markacijska črta njegove svobode in svobode onih spodaj. 
Breg na nasprotni strani je bil prisojen. Ponekod med smrekami že ni bilo 
več snega in črne krpe so se belile med snegom kot žalost, kot smrt, kot . . . 
— Polde odhaja v bivak. Jedel bo igance. Tudi jaz bi jih. Zakaj oni tam 
doli snema puško, kam meri? 
Mrzlo in rezko je odjeknil strel v zimskem jutru. Ptice so zaplahutale 
v vejevju. Odmev — kakor da se je najprej pojavljal po temačno meglenih 
kotanjah in planil v zemljanko, šinil med pobočji soteske tja dol. kjer se svet 
razširja: do plotov, svisli. k hlevom, kjer se je zdrznila živina, vse do Graparjeve 
gorenje hiše. Grapar je pravkar vstajal, ko je v sobo vsa zasopla planila dekla 
Franca, objokana in prepadena. 
— Tone ni, je zakričala. Z njim je odšla. Tudi Anžeta ni nikjer. 
Počilo je drugič . . . Kakor da bi nekdo prestrelil njuno vest. sta obstala 
na mestu. 
— Ce jo ubijejo, sem zaman krčil iti požigal štirideset let tod naokrog. Tudi 
Božu bi jo dal, samo prideta naj, da bodo resnične sanje, ki sem jih sanjal 
nocojšnjo noč. 
Toda zdaj so bile sanje tuje in daljne . . . 
Iztok: 
— Še enkrat je ustrelil. Zdaj je izginil. Prekleta megla! Ne vidim, kaj se 
dogaja. Na drugi strani mora biti tisto, kar čakam in zaslišal je, da so sikale 
krogle proti bivaku. 
— Komaj sem se odločil, že sem ga polomil. 
200 
Odpne petelina in vžge v smeri, od koder frfotajo ptice. Zdaj vse zavisi 
samo od njega: če bodo prišli k zemljanki, bo prepozno. 
— V megli se tudi stari ni znašel. Ne ve točno, kje smo. Nihče drug jih 
ni pripeljal tu gor! Za njegove smreke gre! 
Iztok je še vžgal. Z druge strani so se spet oglasili rafali. Nihče ga še ni 
opazil. Pripravil si je bombe. 
— V grapo jih zmečem. da bo po njih. če so tam. Ni zlodej, da bodo naši 
spoznali domače grmenje. 
Strašna detonacija spreleti ozračje. Iz nasprotne strani sliši tuje govorjenje. 
Nekdo se plazi navzgor proti njemu. 
— Stoj! Ne streljaj! Španec je prebil pot do njega. 
—• Nažigaj. Iztok, branila jih bova. da se prebijejo. Streljajo na naša 
vrata. 
— Spet so zletele bombe proti grapi. Nikogar še ni ven. Nekaj se je zatak 
nilo. Spet so bombe eksplodirale blizu vhoda. Nekdo je zakričal v bolečini. 
— Ne bi smel. misli Španec. Tako je potrdil, kje smo. 
Zasikal je. kot so imeli navado ponoči: 
— Sk-sk-sk! 
— Sk-sk-sk. je odgovorilo pod njim. Bil je Igor. 
Sarec na drugi strani se je vse pogosteje oglašal v dolgih rafalih. Krogle 
so sikale skozi gozd in se zabadale v rebro nad zatočiščem in pod njim. Iztok se je 
za spoznanje pomaknil navzdol in spet vžgal. Spet so počile v grapi bombe. 
Zdaj je Španec metal tja doli v grapo železna jajca. In ko se je razpočila peta 
bomba, je zakričal: 
— Tona! Tona! Ven. takoj ven! 
Nekdo se je zapodil naravnost v potok in v mrtvem kotu izginil pod njima. 
Spet je pokalo spodaj v grapi, toda čofotanje v potoku ni prenehalo. 
— Gotovo je stekla proti domu. Neumna ženska pamet! Nagonsko je tekla 
domov k materi. Vsi. ki imajo svoje in dom, hočejo domov. Kam naj grem jaz? 
Iztok je zamenjal šaržer in Igor mu sedaj pomaga streči z novim strelivom. 
Streljanje pa je vse gostejše in vse bolj se približuje samemu vhodu v bivak. 
— Kaj je s Tono? 
— K ognjišču se je stisnila. 
— Kdo je še sjjodaj? 
— Tu smo trije, po potoku sta jo ubrala dva. Kje je Polde? 
— Ščitita me, jaz moram nazaj. 
Božo se je zadenjski splazil po rebri navzdol. Z nasprotne strani so spet 
začeli nažigati, da je suho litsje odletavalo z dreves. Iz lukenj, ki so jih navrtale 
krogle, je zadišalo po sveži črnici. Že je na spodnji polici pred vhodom v zem 
ljanko, ko znova zasikajo krogle iz šarcev. 
— Takoj ven! Ščitim vas! 
— Njegova hitrostrelka je odgovorila šarcem. zgoraj pa je s temnejšim 
in počasnejšim pokanjem sprego\oril Iztokov mitraljez. Spet je nekdo planil iz 
luknje. Božo je menil: 
— Dobo je. samo on ima tako dolge noge: velik je. da bi lahko zvezde 
klatil, zato zmeraj dolgo premišlja. 
Dabo se požene proti potoku in v kotanjo, toda zdaj se oglaša še en mitra 
ljez. Potem je zavladala nad sotesko tišina. Nobena ptica ni več zaplahutala. 
Po snegu se je vlekla tanka sled krvi. 
— Nekdo je ranjen. 
201 
Zasikal je: 
— Sk-sk-sk! 
Nihče mu ni odgovoril. Splazil se je naprej. Skoraj čisto ob vodi je kot 
ubita srna ležala Tona. Sneg okrog nje je bil močno okrvavljen. Planil je k nji. 
Hropla je. Zdaj odpira veke: 
— Pozdravljen, ženin moj. Pozdravljen! in glava ji je omahnila vstran, 
žitno klasje se je zgrnilo prek njegove roke. Nekaj bi rada povedala: 
— Anžon ... je izdavila in potem ni bilo več besede iz njenih ust. 
Pod seboj je zaslišal tuje govorjenje. V naglici se splazi nazaj in se še enkrat 
poslovi od razdejane zemljanke: tam ni bilo nikogar več: 
— Preveč si mislil na druge in premalo nanjo. Sram me je bilo. da ne bi 
drugi mislili, da sem tu zaradi nje. Res, zaradi nje smo čakali tu. Da bi odšla 
z nami! In zdaj gremo spet lahko naprej. 
Iztok je medtem spremenil položaj in se pomaknil nazaj na zgornjo polico. 
Zasliši, da se nekdo vrača. Vedel je, da je to Španec, zato se ni oglasil. Spodaj 
so eksplodirale bombe. Psi so se lajaje zaleteli v zemljanko in hitro vrnili. Iz 
megle se je pokazal nemški komandant in ukazal, naj ustavijo ogenj. Nekdo mu 
nekaj dopoveduje: komandant maha z roko v smeri proti Graparjevi kmetiji. 
— Der Knecht soli hierher kommen! Pridite in odpeljite to žensko tja dol. 
Mi smo končali. 
Anže prihuljeno stopa iz grape na polico in tam zagleda Tono. negibno in še 
lepšo kot prej, ko je bila zemljanka. Dvigne roke v zrak. se zavrti, da je zaplesala 
grapa s smrekami vred pred očmi, začne se smejati, njegov smeh pa se izpre-
minja v krohot. 
Nemec ga gleda nekaj časa in da znamenje za odhod. 
— Teufel, dieser Mensch is verriickt gevvorden . . . 
Zgoraj po grebenu hodijo s sklonjeno glavo. Iztok. Španec in Igor. 
— Kje je javka? 
— Pri Mrzlikarjevih svislih. 
Tudi oni spodaj so odhajali po grapi navzdol. Anžetov krohot je odmeval 
po soteski, potem pa je bilo spet vse tiho kot prej. 
202