\
List izhaja vsak petek
in velja s poštnino vred in v Gorici domu poslan: /.a celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 s., za četrt leta 80 sold.— Kdor sam po-nj pošilja, plača 2 g. 50 s. Za ude nar. - pol. društva «Gorica" je cena določena, kakor za druge naročnike. Posamezni listi se prodajajo po 6 sold. pri knjigarju Sobar -ju na Travniku.
Naročnina in dopisi
naj se blagovoljno pošiljajo opravnikn in sovrednikn Antonu Lakner-jn, v Stndenic, Furlano-vi hiši štev. 8 III. nadstropje. Vse pošiljatve naj se frankujejo. Rokopisi se ne vračajo. Oznanila se sprejemajo. Plača -e za navadno vrstico, če se naznanilo samo enkrat natisne, 8 sold., če dvakrat, 12 s. če trikrat, 15 s.: za kolek vsa k rat 30 s.
„Vera ni v nevarnosti, *
Tako se glasi mladoslovenska najnovejša pesem. Je in pa ni, kakor hočete. Da bi se naša katoliška vera kedaj zgubila, tega se ni bati, bati se je pa, da vera pri nekterih opeša, mogoče je, da ljudstvo v versko vnemarnost zabrede. Zgodovina je učiteljica, njo prašajte, ona Vam pové.
Toda o tem ne mislim pisati. Namen teh vrstic je dokazati, da ravno tisti, ki dan na dan godejo: „vero tudi mi spoštujemo" veri podlago spodinikajo, ne z roko, pač pa s peresom. Da pa to, kar trdim dokažem, mi ni treba daleč hoditi. „Sočo“ vzamem v roko, »listek" — »tako je bilo" — preberem, pa imam kar želim. Kratek je ta spis, pa kolikor stavkov, toliko zaušnic tisti veri „ki ni v nevarnosti." Denimo ga na reščeto. Pred vsem bodi mi dovoljeno omeniti mladoslovenskega, o času volitev skovanega duševnega proizvoda :
„ Možje, v nevarnosti ni j vera,
Ampak samo — kaplanska bera, Državni zbor je zbor možakov Ne pridgarjev in ne mračnjakov :
Zatorej ne volite-----
Kanonika Kosarja. "
Vsaka vrstica te pesmi znači mlado-slovensko „omiko.“ Pobalin in ta »pesnik" si lahko roki dasta. Gradivo tej pesmi je moral dati — Kosar. Kdo je ta mož? „Pri-
ti g I e j.
V letu 182 pred Kristusovim rojstvom so Rimljani Oglej s tim ustanovili, da so tjekaj naselnike poslali, nekaj, da so v strahu deržali prebivalce ondasi)jih krajev, in v odvisnosti, nekaj pa tudi, da so sovražnikom, ki bi utegnili od severja priti v prijazne italijanske dežele, uhod ubranili. Stalo je mesto Oglej, nekdaj dokaj imenitno, v Venetski ali Benečanski deželi, okoli tri ure od samega morja jadranskega, med rekama Sočo in Nedižo. Latinci so ji dali ime Aguileju, kakor se meni, zato, ker jo bil orel, latinski ugnila, priletel, ko so se bili rimski naselniki v prvič ondi naselili. Drugi izpeljujejo iraó Akvileja od nekega Trajana Akrila, drugi od reko Nediže,.kteri so tudi Akrili/ pravili ; v starili rokopisih se piše imé navadno Aquilegia, in zato so nekteri tudi na to misel prišli., da je ine-
digar in mračnjak" po naj novejši literarni histeriji slovenski. Ali Kosar je bil, ni davno temu, tudi Mladoslovencem ves drugačen človek. Tačas, ko se je govorilo, kdo bo naslednik Vidmar-jev na ljubljanski škofijski stolici, imenovali so Mladoslovenci tudi imé Kosar-jevo, pa so ob enem dostavljali, da ne bo dosegel tega častnega mesta, ker je — narodnjak. Prešlo je po tem nekoliko mesecev, luna se je parkrat spremenila, spremenile so se pa tudi mla-doslovenske glavé: narodnjak Kosar ljubljanski škof in spe, je — mračnjak !
„Vera ni v nevarnosti". Za tiste, ki nobene nimajo, gotovo ne.
Da »Sočin" listkar otrobe veže, se brž vidi. Vsaka vrstica, da, vsaka beseda je zasmehovanje in persitliranje katoliške cerkve in njenih ustanov. Temu mazaču ni svet ne Bog ne skrivno razodetje; on z nogami tepta crkvene zbore in s blatom okiduje in v posmeh sta vi ja može, ki niso hoteli biti udje takega » .čenjaškega zbora" kakor on, ampak sledeči glas Kristusov uravnali si svoje življenje po evangeljskih svetili. Kako zlobno je in puhujšljivo na edni strani trditi, da vera ni v nevarnosti in tako nevedne ljudi slepiti, na drugi pa tajiti verske resnice, zaničevati cerkev in njene služabnike. Ali ti ljudje nikakor niso zadovoljni s tem, da sami živijo brez Boga in brez vere, ampak ti izvržki človeške
sto to imé dobilo od stoka vod. Gotovega nobeden ne more povedati. Iz imena Akvileja so Slovenci naredili po svoje ime O-
ahi-
Mesto Oglej je v kratkem postalo i-menitno zastran svoje lege v politiškem in strategiškem oziru, pa tudi bogato in premožno zastran svoje kupčije. Poglavitna Italijanska cesta, po Uteri se je v izhodne kraje šlo, tako imenovana Vin Aemilia, šla je do Ogleja. V Recijo, Panonijo, Norik. Istrijo in Dalmacijo so iz Ogleja poti in ceste bile napravljene. Oglej je bil ključ Italijanskega polotoka od severne strani, in je postal v kratkem dokaj močna terd-njava. Oglej so klicali drugi Rim (Rotha srcu n tla). Cesar Mark Avrei i je mesto tako uterdil, da je postalo naj perva terdnjava celega Rimskega cesarstva.
Na terdnem ozidji Oglejskega mesta se je bila razbila sila germanskih vojin v Markomanski vojski leta 167 po Kr.; tukaj je Maksimi n leta 238 pri obsedanji mesta 0-
družbe hočejo še dalje širiti svojo nevero in jo drugim usiliti. Da bi dosegli svoj namen, poslužujejo se na Slovenskem med drugimi listi blatovske »Soče". Ubogo' ljudstvo! Mili mi’ narod slovenski! Kako te goljufajo, kako ti lažejo, kako te zapeljuje tisti, ki se sicer tvoji prijatelji imenujejo !
Do pisi.
V Dolenji Vertojbi, /. normira. —
(Cetkeu posrečena.) —
Dragi nam »Glas", ker si že omenil posvečevanje naše cerkve, sprejmi blagovoljno še te vrstice v svoje predale.
Dne 19. p. m. so naiu posvetili pre-vzvišeni nadškof novo cerkev sr. Janezu Krstniku na čast. Ta dan nam bode gotovo v spominu ostal, dokler bomo živi; pa smo se tudi trudili svečanost tega za vsako srenjo redkega prazničnega dneva po moči povišati. Naša vas je bila ta dan podobna vrtu, s cvetlicami obrobljenemu. Dva velikanska slavoloka sta 4* obilnem številu dohajajočemu ljudstvu kazala,- da se v Vrtojbi stari in mladi vesele. Lepi, v srce segajoči napisi so marsikomu solzé v oči privabili.
Pred cerkvijo smo napravili prižnico za silo, pa tako lepo, da so- jo vsi občudovali. Cerkvena vrata so bila okinčaua, pred njimi je stalo lepo nebo. Hiše smo že teden poprej lepo osnažili in vse v red deli. Hvaležni smo vsej č. duhovščini, ki je prišla ta dan svečanost poviševat, po-
glej a smert storil. V letu 340 je bil tukaj cesar Konštantin II. od svojega brata Konstancija premagan, kjer je tudi svoje življenje končal. Med tem ko so za časa Rimskih cesarjev druga mesta vedno bolj zgubovala od svoje imenitnosti, povzdigovalo se je mesto Oglej zmiroiu više. Na zadnje pa je bilo vendar od Atila dolgo obsedeno, in leta 4T)2 zmagano in popolnoma razdja-no tako, da za časa, ko je sloveči pisatelj Jornand živel, so se le majhni ostanki mesta Ogleja več videli. Pravijo, da je imelo mesto Oglej 100.000 prebivalcev, ki so pobegnili, vsaj en del zmed njih, na bližnje otoke jadranskega morja, in se tam naselili, in tako ustanovili mesto Benetke. Res da je bil Oglej pozneje pod Narsetoui zopet sezidan, toda do popre jšne imenitnosti se ni nikdar več povzdigniti mogel. Cerkveni zbori v Ogle ji so bili 1. 381 zoper Arijance, potem 1. 558, 698, in 1184. Oglejski škofi, ki so v Oglej i svoj sedež imeli, so si bili prilastili naslov patrijarha
nebno pa izrekamo hvalo Mons. Janezu Globočniku, ki jo z lepim, svečanosti dneva primernim govorom srca vseh vnel in naši mladini nekoliko knjižic „nova cvetlica'* podaril. Po dokončanem posvečevanji je šlo ljudstvo v hišo božjo, v kterej je kanonik mons. Bensa sv. mašo pel. Vertojbanei smo s tem pokazali, da nam je mar za kine hiše božje, povedali smo s tem našim nasprotnikom, da je vera v nas še živa, in da ne maramo za one, ki vse kar je svetega in kristjanu dragega z blatom ome-tujejo.	Prijatelji „ G lasu. *
S Toni inskega.	»or embro. — Naš
glavar nas je torej zapustil ; pred odhodom se poslavlja v posebni okrožnici od 30 oktobra t. I. št. 80 B od vseh občinskih glavarjev ; zahvalu je se jim za podporo, ktero je v 5 letni službi -pri njih našel. Zahva-Ija se ljudstvu na Tominskem za zaupanje, katero mu je tudi s tem skazalo, da ga je za svojega poslanca poprej v deželni, zdaj pa v državni zbor izvolilo. Priznava posebno radoveljnost, s katero ljudstvo pri vseh svojih stiskah svoje državljanske dolžnosti spol nuje, njegovo vdanost in neomah-Ijivo zvestobo do naše drage domovine av-strijumke. do našega presvitlega cesarja.
„0d takega ljudstva6, pravi, «se ločim le z otožnim srcem, takemu ljudstvu naj da Bog vso srečo!6 Za duhovne učitelje, (tudi za tiste, ki so pri zadnji volitvi zanj delali ali vsaj niso proti njemu agito-vali) je poslovilo v dopisu c. kr. okrajne ga šolskega svetovalstva (kteremu je gosp. W. penosednik) "od 29. oktobra 1873 št. 305 kot odgovor na v 44. št. „ Glasa6 priobčeni dopis, v katerem podpisani kot duhovni učitelji stalne plače tirjajo. Nikakor bi tega ne omenjal, ko ne bi vedel iz zanesljivega vira, da je c. kr. okrajni šolski svèt. osupnjen po trk" nepričakovanem zahtevanji, sklenil, naj g. AVinkler med nami in njim (šolsk. svetom) posreduje. Ob enem pa je tudi sklenil, da stalne plače ne odloči, pa tudi nagrade (v prevdarku za 1874. leto 4000 gl. kakor že v prejšnjih dveh letih) ne povikša.
Iz tega stališča nam bo omenjeni od-
v 6tem stoletji, *) in so hotli pervi sedež za papežem imeti. Oni so se dolgo pričkali z Gradskimi patrijarhi, ki so se bili od leta GOG popolnoma ločili od Oglejske cerkve. Pa-trijarh Pavlin namreč je bil pobegnil pred Longobardi na bližnji Gradski otok. Njegov naslednik Elija se je 1. 479 branil sprejeti odloke 5ga občnega cerkvenega zbora, in tako je bil vzrok oglejskega razkolništva. Ker je tudi Elijev naslednik Sever terdc-vratno ostal pri razkolništvu. imenoval je Bimski papež nekega Kandidijana škofa in pat ri jarka v Gradu. Ko so se bili v tltem stoletji oglejski patrijarhi zopet s papežem pomirili, obstajala sta dva patrijarhata 0-glejski in Gradski. Papež Miklavž V. v 15. stoletji je pa potem Gradski patrijarkat v Benetke prestavil.
Oglejski patrijarhi so bili večidel nemškim cesarjem dokaj udani, in so vsled tega še precejšno moč dosegli. Ali po dol-
*) Namreč ko so Ostgotje v zgornji Italiji gospodarili in je Uglej k njihovemu kraljestvu spadal.
govor bolj jasen, ki pravi, da duhovnim kot učiteljem se stalne plače odločiti ne morejo: /.) ker okrajno šolsko svetovalsko nima, uiti mora imeti nad tenu gospodi disciplinarne oblasti; p.) ker je njim samim dano na voljo, koliko svojega časa hočejo na poduk v šoli obrniti in 3.) ker se da primera truda pozamesnih učiteljev v šoli težko naprej določiti.
Kar prvo točko zadeva, menim, da pač ni treba posebne disciplinarne oblasti za to, da bi se zanikeruemu učitelju, če tudi duhovniku, plača vstavila; saj plače izplačuje c. kr. davkarija, torej ni treba druzega, nego nakazovanje preklicati. Ker bi duhovni učitelji sami smeli določiti, koliko ur na teden bi na poduk v šoli obrnili, za-moglo bi sl. c. kr. okrajno šolsko sveto-valstvo, ki ima izpisek vseli za šolo godnih otrok pred sabo, pač lahko razsoditi (tudi naprej) primero truda, ki ga bo pozame-sen imel.
Iz vsega se vidi, da c. kr. okrajnim šolskim svetovalcem ni prav nič na tem ležeče. Zato tudi no zaupam zadnjemu odstavku navedenega odgovoia: „Pa naj bo to, kakor hoče, okrajno šolsko svetovalstvo vzame gori omenjeno zeljo (v originalu stoji tir jut er) gosp. duhovnih učiteljev zarad stalnih plač v prihodnji seji v presojo.6 In če ljudstvo ne pričakuje, da bi se duhovščina šoli odpovedala, tudi ne pričakuje, da bodo pri podeljevanji nagrad merodajno vplji-vali taki, ki niso detienili šol še nikdar videli, pa vendar pri razpravi, v ktero vrsto da se ima eden ali drugi duhoven u-čitelj postaviti, gosp. okrajnemu šolskemu nadzorniku ne zaupajo.
Iz kobaridskaga okraja, 2. nov. — (Kobariška pošla.) — Poštni uradi so javne državne naprave; zato, mislim, se smejo javno grajati in hvaliti. Naša pošta ima zraven dobrih tudi slabe strani; ena slabili je ta, da tirja naš poštar po 1 kr. še od plačanih (frankanih) pisem, ukoravno kdo osebno po nje pride. Večkrat se je prigo-dilo, da se mu je moralo plačati celo od modnih pisem. Nihče ne ve, zakaj se to godi; vendar vsakdo bi rad plačal oni kraj-
gih nevgodnih razpertijah med Avstrijo in Benetkami je bilo Oglejskemu patriarhatu odklenkalo : iz njega ste postali dve nadškofiji,Goriška in Videmska. Zgodilo se je to leta 1750. Sedaj je Oglej revna vas, šteje 1728 prebivalcev, ima veliko, imenitno, 1. 1041 sezidano cerkev. Ljudje živijo nekaj od poljedeljstva, nekaj od ribarenja in brodarenja. Vas leži na kanalu „de/la Verginein stoji po brodnem kanalu * dell’Anfora6 v neposreunji zvezi ž jadranskim morjem. Oglejska barkostaja, kjer je v starodavnih časih brodovje svojo štacijo imelo, bilo je sedajnje mesto Grad, (Grado, lat. Gradns). Okoli Ogleja in v Ogleji samem se je od nekdaj mnogo starin nahajalo, in sedaj tudi po starinah ondi kopljejo.
car, ako bi se mu pismo na dom prineslo, kadar pa kdo sam ponj pride, ne moro limeti, zakaj ga tirjajo plačila. Ako jo po postavi sold, zakaj ga Kobarid (iz trga) in gospodje no plačujejo? Ali je druga postava za kmeta, druga pa za gospode in tržane? — Vrhu tega se poštar še pritožuje, da ne bo služil nekaterih občin, rekoč, da ne spadajo pod kobarisk poštni okraj, dasiravno jih je c. k. okr. glavarstvo, tje obrnilo. Mislim, da vlada ga pošteno plača za njegov trud, da se ne more potoževati. Ako mu služba preseda, ali bo ljudstvo trpelo ? Pošte vso napravljene, da služijo ljudi, ne pa nasprotno.
Ogled.
Avstrija. Dunajska svetovna razstava je pri kraji. 2. t. m. ob 4. popoldne so jej slovesno slovo dali. Celili 186 dni so jo obiskali ljudje od blizo in daleč, ven-čane glave so se hodile v tem času našemu cesarju poklanjat, marsikomu se je po njej, da tako rečemo, nov svet odprl, nam pa je prinesla dolg, krerega bomo morali prej ali slej poplačati. Stroški so bili velikanski, dohodki pa precej majhni Vseh obiskovalcev skupaj štejejo nekaj nad 7, 244, G87, tora j alizo 3 miljone manj kot na parižki razstavi.
Državni zbor je bil 5. t. m. odprt s prestolnim govorom, kterega je minister Unger sestavil. Mi Slovenci žalostno gledamo na Dunaj. V tamošnji lesenjači ne sedijo več možje, ki so že leta in leta za nas delali. Nemci, ki Kranjsko zastopajo, bi nas radi v žlici vode vtopili, mladoslovenci niso skoro nič boljši, mala peščica starih pa ne more vsemu v okom. Čehov ni na Dunaj, pa jih bojda tudi ne ho, drugi federale! so vstopili in svoje sedeže zasedli.
Vodil jih bo grof Hohemvart, mož, kterega miši mladi niso marali, češ, da ni za nas še nič storil. Mi pa si obetamo veliko od njega. Pismo, v kterem se svojim volilcem na Kranjskem zahvaluje, kaže, da
Sveta gora.
Kdor bere ta nadpis, gotovo misli, da'hočem tukaj o naši Sveti gori blizo Gorice kaj povedati, pa ni tako. Koliko svetih gor je na svetu! Ena sama je, od-ktere hočem prav na kratkem tu govoriti, in ta je gora Atos, ktero naši Jugoslovani na balkanskem polotoku sveto goro imenujejo.
Ime Aihos, pravijo, je dobila ta gora od Posejdonovega, sina, ki se je tako klical; ali pa od velikana istega imena, ki je to goro proti nebu vrgel, ktero je Jupiter sè svojimi strelami nazaj na zemljo vrgel, ter je ondi obstala, kjer še zdaj stoji.
Greki imenujejo to goro agion oros ccyior oQog, iz tega so Turki Ajneros naredili, Italijani pa Monte santo. Gora, ali prav za prav gorovje Atos je na Makedonskem polotoku Halkidike, med Strimon-skem in Singitiškem zalivom Egejskega morja, in ima na dolgost 7 milj, na širo-kost 3 milje. Naj viši vrh tega gorovja
misli tudi zanaprej po tisti poti hoditi, ktero se jo kot minister držal. Ta pot je pa edino prava, ki pelje — v federalizem. Avstrija nima denarjev. Ustavo verni listi pripovedujejo, da nam Prusija posodi 130 miljonov od tistega denara, ki ga je iz Hannoveranskega in Francoskega dobila. Ta vest morebiti ni resnična, toda izmišljena je prav dobro. Ce sem komu kaj dolžan, sem več ali manj od njega odvisen, in ravno to želi ustavo ver ni svet, da bi smela Prusija tudi v Avstriji kako spregovoriti.
Na Hrvaškem se reči na bolje obračajo, od kar Mazuranič banuje. Vladna „A-gramer-Zeitung*, ki je za časa Ravch-ove vsemogočnosti vse pisala, le toga ne, kar bi Hrvatom in njih deželi ugajalo, dobila je novega vrednika in ž njim tudi drugo barvo. Do tega je moralo priti, kajti Mazuranič je mož, ki ne dela za svoj lastni žep, Mažuranič je mož, ki se ne vklanja vsacemu. On narod dobro pozna iz živo čuti, česa mu manjka. Mažuranič je narodni pesnik, s tem je veliko, da vsé povedano.
Vnanje države. Pruski državni zbor je sklican na 12. dan t. m. Časniki veliko govore o tem, koliko bo v njem liberalcev, koliko pa klerikalcev. Da bo večina po Bismarkovem kroju, vedeli smo že davno, saj drugače tudi ne more biti; toda konservativne oppozicije' tudi ne bo manjkalo.
Saksonskega umrlega kralja so pripeljali iz Pilnic v Draždane, kjer so ga 31. okt. zvečer v dvorni cerkvi pokopali. Sprevod, kterega se je tudi cesar Vilhelm vde-ležil, je bil velikansk. Pa je bil rajni kralj v resnici od vseh obrajtan. Bil ni samo vladar, ampak tudi učenjak v pravem pomenu besede. Še na stare dni je rad hodil na vseučilišče predavanja poslušat. Literarnemu svetu je znan po svoji prestavi Dante-jevega umotvora: »Divina commedia.* Rajni kralj je bil katoličan.
Francosko. Mnogo hrupa dela po časnikih pismo grofa Chamborda, ki ga je pisal Chesnelongu 27. oktobra iz Solnograda.
ima okoli 7000', in njegova senca sega do otoka Lemnos. Ysa gora je z drevjem lepo obraščena, in tù je stalo v starodavnih časih pet mest, namreč Dijon, Olofiks, Tis, Kleoiiaj Akrotoon; v srednjem veku pa je bilo vse polno samostanov na tem gorovji; zdaj ima le še 20 samostanov, 24 cerkev, in več kakor 400 meniških posameznih cel in samotij. Naj veča samostana sta Ivoron in Ilagia Lavra, naj bogatiši samostan pa je Vatopajdi. Menihov in sa-motarcev je na gori okoli 6000, ki so raznih narodov, naj več jih je Grekov in Rusov. Ti menihi navadno visoko starost dosežejo, ker je na gori čist, zdrav zrak, in ker zmerno živijo. Posebna učenost se pa vendar pri teh menihih ne najde. Oni živijo ondi, skoraj bi djal, v nekaki meniški ljudovladi ali republiki pod Turškem varstvom, morajo pa Turkom vsako leto okoli 24,000 tolarjev davka plačati. Vlado ima v rokah poseben odbor, protaton mu pravijo; v ta odbor voli vsak samostan e-nega Epistola ali Igumcna na štiri leta;
Republikanski listi mislijo, da se je Cliamb. s tem francoskemu prestolu za vselej odpovedal, pa ni tako. On le pravi, da ne mara in ne more biti tak kralj, katerega bi stranke lastnovoljno sukale. V pismu so posebno te besede pomenljive: Francija ne more poginiti, zakaj Kristus še ljubi svoje Franke. 4 k o je Bog sklenil kako ljudstvo oteti, čuje nad tem, da se žezlo pravice položi le v tiste roke, ki so dovolj močne ga sukati. Mac-Mahon ostane, še predsednik republike; kako dolgo, ne vemo zagotovo, čeravno nam je telegraf marsikaj o tem že poročal.
H n sn iški m kristjanom se nekaj boljšega obeta. Na pritiskanje avstrijsko-ogerske v-lade je sultan guvernèrja Assim-pašo poslovil in na njegovo mesto zmernejšega u-radnika postavil. Tudi je pomilostil vse tiste, ki so bili kakega prestopa toženi ali pa krivi.
Hi m. General Jezuitov, o. Bekx, je dobil od francoskega poslanca v Rimu vabilo, naj se v francosko semenišče preseli, toda ni hotel sprejeti ponudbe. Povod temu so dale gotove vesti. Zvedel je namreč, da laška vlada zadnji čas ni postopala iz lastnega nagiba zoper Jezuite, ampak na povelje Bismarkovo, kterega mora v pruskem cerkvenem postavokovanji po polnem posnemati, če hoče, da jo bo napadov klerikalnih (?) vlad varoval.
Domače novico.
(Visi zavod za ženske) je ustanovil tukaj v borici neki Nemec: podučili jezik je nemški. Naš lalionski list se sicer pohujšuje nad tem, da je zavod nemški, veseli ga pa vendar, ker se nadeja, da hode novi zavod uničil stari zavod šolskih sester.
Hazne vesti.
— Pet rol je pripomoček zoper garje. Nedavno pošlje egiptovski kralj nekaj ovac v Pariz, pa bile so nekatere garje ve med njimi.
ta odbor oskrbuje vse dohodke, in razso-juje njih pravde. Protaton ima svoj sedež v naj večem trgu polotoka, ki mu Kariajs pravijo, in ima tisoč možkili prebivalcev. Tu prebiva en Turški A ga, ki 'zastopa Turško vlado. Atoški menihi pa dajajo razim omenjenega davka, še veliko darov bližnjim Turškim pasom. Kot redovniki se držijo redovniških pravil sv. Basili ja, kte-rili se menihi v izhodnih deželah sploh držijo, živijo zelò spokorno, jedo samo zelišča, sadje in ribe, obdelujejo polje in vrte, in redijo tudi bčele. Oni i: a rej a jo tudi za svojo potrebo in za na prodaj a-mulete, razne posode, podobe svetnikov, razpela itd. iz lesa in rogov, pa tudi u-metne vezenine itd. V Kariajsu imajo tudi neko tiskarnico, kjer tiskajo razun knjig tudi ne kaj umetno narejene podobe svetnikov, samostanov in druzih enakih reči.
Nobena ženska se ne sme na Atoški gori pokazati. V trgu Karjajsu živijo sami možki, in to isto je na celem Atoškein polotoku. Naj več dohodkov prihaja menihom
Skušali so je ozdraviti s žveplom in mišnico, ali zastonj. Nato ukaže neki zdravnik garje » petroljem namočiti, kar je menda res pomaga^ lo; kajti vse s petroljem namazane ovce so ozdravele, med tem ko so druge, pri katerih so petrolje ni rabilo, potrkale.
— Luka Lavtcr suplent na ljubljanski realki j«* imenovan za glavnega učitelja extra statimi na tuk. goriški pripravnici.
*
— Čudno prikazen so imeli v Woolwiehu na Angležkem. 24. oktobra je bilo dopoldne mokrotno, ob eni popoldne je pa nastala trda tema. Sicer leži velikokrat megla nad tem mestom in ga v žalost zavija, ali ta dan je bila taka tema, da so luči od daleč videli. Nebo jo bilo rdeče, zrak težak, dež je prenehal. Vse, kar se je gibalo, je strah obšel. Občutljivi ljudje si niso znali pomagati, drugi pa so vzeli koledar'(pratiko) in so pogledali, ali ni morebiti solnčni mrak na ta dan napovedan, pa ni bil. Tiči so se poskrivali. kureta so iskala svoje ponočno ležišče. Pet minut je bila prav trda tema. potem se je pa polagoma zgubila in lepo žareče scinco je posijalo. Tako so poročali časniki. Marsikaj utegne res biti, ali je pa vso tako. kdo ve ?
— J Ogleji mislijo nekteri rodoljubi muzej ustanoviti in iščejo že podpore. Nekaj jim je že zagotovljene.
—: Vojvoda h run svi ski je zapustil mestu Genf v Švajci 18 miljonov in 606,000 frankov čistega premoženja.
— Notarske službe v Gradiški, Červinja-nu, Cirknem in Bovcu so razpisane.
— Žganje iz žaganja narejajo zdaj na ~ Francoskem. Cent suhega žaganja daja 20 litrov okusnega žganja.
— T mestu Palermo, v Siciliji, v rojstnem mestu sv. Agate, mrtvim na čuden način zadnjo čast skazujejo. Tam dole mrličev ne za-grebajo, kakor pri nas, ampak jih postavljajo, kakor so bili poprej oblečeni na leseno posteljo v krite galerije. Pri nas dévarno mrtvim rože
od mnogoštevilnih božjih potov od vseh krajev. Ljudje si zraven tega pripovedujejo, da so na Atoški gori zakopani iu skriti zakladi in pa krona greških cesarjev. Razun tega, kar Atoškiui prebivalcem od romarjev dohaja, dobivajo tudi ne malo iz poprodanih amuletov, križev itd. Oni sadijo oljke, kostanj, trte, pridelujejo med,’ in akoravno se s poljedelstvom pečajo, vendar živinorejo zanemarjajo.
Atoska gora je tudi fisti kraj, kjer morajo greški ali staro verski duhovniki v pregnanstvu živeti.
A' sedanjih časih sta komaj dva, k večemu trije menihi v vsakem samostanu, da so kaj bolj učeni, tudi poljedelstvo in kupčija se še precej zanemarja; ali v srednjem veku je bil Atos središče greške učenosti, in kristjansko-bizantinske umetnosti. Skoraj v vsakem samostanu se nahaja, knjižnica, toda malo kteri vanjo zahaja. Razun tiskanih del se nahajajo po teh knjižnicah mnogi, deloma prav lepi in stari rokopisi, in v novejših časih je uže vefc
na grob, tam jim pa s tem spoštovanje ska-zujejo, da jih preoblačijo, kotlar obleka ž njih skapa. Ta šega kaže da so tamošnji ljudje na prav nizki stopinji omike. Pa tudi nezdravo je to, zvlasti v Palermu, ki ima 219,000 prebivalcev.
P o s 1 a n o.
0 banki Sloveniji.
V nekterih listih brala se je notica, da je glavni ravnatelj podpredsedniku banke izročil obširno spomenico, v kteri nasvetuje neobkodno potrebne prenaredbe, da mora banka propasti, ako se ne izvršijo te prenaredbe itd.
Ker pa vse tu še premalo efekta naredi, za tora j mora še priti na vrsto strašna vest, da je od vplačanega kapitala od f. 340,000.-- le še f. 42,000.— v bankini blagajuici, vse drugo se je malopridno potrosilo. Ker imajo take notice hudobni nalog, iznemiriti delničarje banke, begati one, ki hočejo pri banki zavarovati svoje imenje in konečno v nič spraviti narodni zavod, toraj smo dolžni v kratkem o pravem stanu banke priobčiti nektere resnice, ki bodo gotovo pomirile občinstvo.
Da se tukaj ne bodemo spuščali v daljno razkladanje, se ob sebi razume, to bode storila vestna bilanca, ki se bode koncem t. 1. priobčila. Brž na polna usta hočemo povedati, da so po raznih listih navedene številke f. 340,000— kapitala in f. 42,000— ostanka popolnoma neresnične.
Resnica je pa, da celo premoženje banke v gotovini, v hišah, v pohištvu v Ljubljani ino pri poddružnicah v tirjatvih pri pozavarovalnih društvah, poddružnicah, agentih ino v menjicah presega vplačani akcijonarni kapital.
Prirastek premoženja po tej poti se pa lehko razvidi po izkazih, ki jih bode ravnateljstvo vsaki mesec po slovenskih listih razglasilo. Zadnji izkaz 31. okt. je pa ta-le : število polic 14062, zavarovani kapital f. 43,577,921.— Ciste premije je ostalo f. 246,423. 08 kr.
učenjakov tjekaj se podalo, da so te knjižnice obiskali in preiskali. Za klasiško književnost se v njih malo najde, tem več pa svetopisemskih spisov in pa mnogo od pisem cerkvenih očakov. Posebno imeniini so
/
rokopisi v georgiškem jeziku (v Ivoronski knjižnici), in pa staroslovenski in bulgar-ski rokopisi, posebno v samostanu Ihliejru imenovanem. Razun tega se hranijo tam mnoge imenitne listine.
Samostani sami na sebi, ki su vselej z visokim zidom obdani na način trdnjav, imajo ene same vrata, in od zunaj ogledani se zdijo nepravilno sezidani, in se očesu nič kaj ne prikupil jejo. Kdor je pa znotraj ogleduje, vidi, da so na način cerkve sv. Marka v Benetkah zidani, in mnogo umetnih rezbarij in tudi zlatanine se nahaja v njih. Tudi starih mal arij je dokaj tam videti, posebno v Magija Lavri in v Vatopajdi.
Ti resnični razlogi bodejo občinstvo prepričali, da denarni stan banke ni tak črn, kakor ga hočejo malati blagodušni prijatelji. Res je, da ima vsako zavarovalno društvo, preden se ustanovi in začenja delovanje, jako velike stroške in tudi Slovenija ni bila brez njih, a brez predstrošek ni nobeno trgovina, brez takih ne bi imela danes banka f. 276,423. 08 kr. čiste premije, kar so pravi dohodki banke.
Velike stroške napravilo je banki v-stanovljenje poddružnic v Pestu, Pragi, Trstu in na Dunaji.
Splošnaja organizacija, nastavljanje a-gentov po teli deželah, plača uradnikov, tiskovine so neobhodne potrebščine, a vse to stane denar, in če se je tukaj preveč potrosilo, so temu krivi oni gospodi, kterih glasila zdaj veduo črnijo in spodkopavajo banko, ki so pa takrat ko so bili oni na krmilu našli vse v nar boljšem redu.
Takim stroškom zanaprej v okom priti, mogla je biti prva skrb in uže so se zdatno zmanjšali stroški na Dunaju, v Pragi in v Ljubljani. Da se pa take važne prenaredbe ne izvršijo na hip, to hode vsak uepristranec sprevidil.
Znano je pa tudi celemu svetu, da imajo enaki zavodi, posebno pa zavarovalnice zarad velike konkurence v časnikarstvu mnogo nasprotnikov, in slišati morajo takih psovk tudi zavodi, ki imajo milijone na razpolaganje. Da se pa taki hudobni glasi raztrosijo v domačem časnikarstvu, to mora vsakega pravega domoljuba boleti v dnu srca. Ali se to pravi pospešiti narodno blagostanje, če še sumniči, obrekuje, laže in kot nepošteno djanje svetu objavlja, trud in poštena delavnost vprid vbozega naroda ! Ia cilj in konec je v prvi vrsti vendar le, pospeševati blagostanje slovenskega naroda stem, da se mu denarna pomoč v nesreči požara al smrti podeli.
Naj bi te male a resnične vrstice pomirile one rojake, ki vedo ceniti veliko težavo izdatnega napredka v prvoletnem delovanju takega zavoda ; — naj bi pa tudi pri nasprotnikih vsaj toliko pripomogle, da si poiščejo zl naprej le resničnih virov, in ne bi trpel neopravičene škode po daljnem e-nakim postopanji celemu narodu v korist vsta novi jeni zavod.
Ker „Slovenec" v prilogi k svoji 7. št., popravlja vest ktero je prinesel v 5. št. naj blagovoli v svoj list sprejeti resnico: 15. oktobra mi je bil vročen telegram št. 450 oddan v Gorici 15/io 1873 ob 12 uri 30 m. popoldne: „Si kaj telegrafai da-nas včeraj S./.* bel ju e odgovori braz." Ker mi ta telegram ni bil jasen, odgovoril sem okoli I ure popoldne po telegrafu: „Kakor vse kaže, prišlo bo do ožje volitve med Tonklijem in Lavričem" in 16. oktobra o-koli 8 ure zjutro sem' naznanil, da, ker je Lavrič propadel, je še upanje, da Tonkli zmaga, ukoravno „Sočani" za Winklerja agitujejo.
Došli mi telegram mi je bil tako dolgo nejasen, dokler ne dobim 17. okt. od bivšega mi sošolca Stubelj-a list:	od-
piši mi v naglici, je li avtentičen sledeči včeraj ob 10 uri došli mi telegram: „Nc-
nadonui reč obrnila, nevarnost, da Lavrič
k7
zmaga, dajte glase Winklerja. CrvJ'*
Stubelju, akoravno sošolcu, že črez e-no leto še pisal nisem ; kdaj sem zadnjič ž njim govoril, ne spominjam se več. Da bi mu bil zamogel kaj takega sporočiti, moral bi bil vedeti, da je volilen mož ali pa prepričan biti, da bo tisti dan v Gorici; toda ne eno ne drugo mi ni bilo znano.
Gledé zlorabe mojega imena pa: „reč odložena šo ni zamujena."
V Logih, dne 3. novembra 1873.
»
Janez Ncp. Crv 1/r. vikar.
P. S. Da še le danas odgovarjam, krivo je to, ker sem list še te zdaj ob 5. popoldne prejel.
Borsni kurzi na Dunaji 7. novembra.
gl. kr.
Enotni drž. dolg. v papirju .	.	68.80
„	„	„	„ srebru .	.	73.15
Drž. posojilo leta 1860	. .	.	100.- -
Akcije narodne	banke	....	938.—
Kreditne akcije	......	204.50
London......................114.25
Napoleon d’ or............... 9.14
Cekini.........................—.—
Adžjo srebra................109.25
%
Tržna cena.
gl. kr.
Pšenica ...........................3.64
Rež................................4.40
Ječmen.............................3.78
Oves ..............................1.3o
Koruza ............................2.15
Ajda ..............................2.20
Krompir............................1.50
Seno .................... 1.—
Slama............................  -.95
•
OznanilnilL.
V štacuni
Terezije Godina
«M*
(prej PUŠIC), v gospojski ulici, je velika zaloga mnogvrstne najnovejše zimske robe za moška oblačila. Prodaja se prav po ceni.
PisariBiCtt
odvetnika dr.a Marani-ja je prenešena v ulice sv. Ivana (Ghetto) v Schmidt-ovo hišo, št. 124, I. nadstropje.